VEZENJE SNA
Saša  Vegri
Petri in Saši
Pod baldahinom kože življenje ves i se na golo hrbtenico in z jedkim snom razjeda mi zenico.
1
Zobje sestradane zveri
na koži,
ki jo je izsušil veter.
Oguljeno sedlo
vsedlano v pajčevino.
Rebra katedrale,
kjer v kamnu odmeva
zbor dečkov,
ki so se že spremenili
v starce
z usahlimi udi.
Iz ikone
gleda lepotica,
ki ji spomin mrači
meniški habet.
Velika črna vrana
požrešno golta
jagode na rožnem vencu.
II
Starka plete
v spominu otroško jopico
in ima na črni obleki
pripeto vrtnico
iz belega voska.
211
Pred stolom
iz cedrovine
sedi na tleh
oguljen pes
z rožnatim jezikom
in toplo sapo človeka.
Orehova jedra
so nabreknila
in mečejo senco
na svoje lupine.
V  strešnem žlebu alge kotijo vlago in žro
s svojimi gnilimi gobci pločevino.
III
V  negodnem mraku obletujejo mladiči sov svoja gnezda.
V  odmevu sten živi dekle
in kodra svojo pot med bilkami. Na pladnju kraljuje mrtva ščuka z odmevom svetlobe v hrbtenici.
V  platnenem prtu so drobtine
in ptice.
Garjav konj
se valja v pepelu,
uzda je v rdki.
Odprta vrata
sikajo svetle špranje
na poletno obleko.
Šum rezila,
ki tipi je v tolšči
in išče pot
212
do krvi
Duh potu,
kakor duh po poplavi,
ki vleče smrad
s širokimi jadri vetra.
IV Pesek,
kjer zrna kosti zbirajo tanki prsti. Na mehkem žametu v vitrini medalja, v višini kolena človeka, ki gre po cesti. V gosti vrsti se pomikajo podgane k pragu hiše, kjer vznak leže nabite vreče. Rumeno zrnje je čisto kot otroci pred krstom.
V
Sredi bele praznine
je zasijala dlaka volka,
otrokove oči
odmevajo v neznano.
Osamljen ždi
pajac na glavi
pred majhno žabo.
Za oknom je noč.
Šepet se je ugnezdil
v grla
kot stare, košate vrbe
v močvirju.
Sredi  križišča  stoji  obelisk
in maha
213
s kamnitimi rokami
proti severu in jugu:
v ledeni sveči
živi mogočni jelen,
v zeleni oazi
živi mogočni jelen.
214