63251 0300 5MZ, , 'ffiULc>u. /~ A ~y ‘-t ~>^-^ 04^' p I. POBOLJŠA«: .. ' • h- -. STOLICA SLOVENSKEGA JEZIKA V LJUBLJANI. Dne 16. malega travna bo minilo sto let, odkar je bila otvorjena v Ljubljani stolica slovenskega jezika. Ta dogodek je jako važen v zgodovini našega naroda. Prav ga bomo cenili, ako se ozremo na preteklost. Slovenščina, nekdaj bogata in krasna, je propadala od stoletja do stoletja. Že v knjigah slovenskih protestantov 16. stoletja se nahaja med - klenim jezikovnim zrnjem marsikatera tuja primes. Pozneje so se mno¬ žile take spake čezdalje bolj. Zaradi propadanja slovenskega jezika v 17. stoletju je tožil Valvasor (VI. 276): Malo let je, odkar se ta jezik zelo pači in vsak dan bolj napačno izgovarja, dasi na tem kraju bolj, nego na drugem, posebno pa v Ljubljani in v okolici, takisto na Gorenjskem. A r \ V 1 " • ’ ‘ Ib ‘J 2 I. Poboljšar: Stolica slovenskega jezika v Ljubljani. Jezik so kvarili duhovniki, zlasti tujerodni, oznanjevaje božjo besedo v spakedrani obliki. Latinsko in nemško vzgojeni niso imeli nikdar pri¬ like učiti se pravilne slovenščine. Slovenski jezik so mrcvarili v uradih, kolikor je bil tamkaj v rabi. Pisarni jezik je mrgolel germanizmov. Slovenščini se je slabo godilo v knjigah. Slovenski pisatelji so bili prežeti tujega mišljenja, ki^trli na vseh koncih in krajih iz njihovih okor¬ nih knjižnih izdelkov. Tisto mrvico slovenščine, kolikor so se je bili nav¬ zeli doma, so morali pozabiti stopivši v šole, kjer je bila strogo prepo¬ vedana slovenska govorica. Ni čuda, da je njihov knjižni jezik tujega kova. Tudi prelagotni so bili. Pisatelju ni prišla hipoma na misel dobra domača beseda, pa je zapisal namesto nje tujo. Za jezikovno lepoto se niso biigali. Vsak je pisal po svoje. Pačenje slovenščine je doseglo vrhunec nekako v 3. četrtinki 18. sto¬ letja. Poglavitni mojster skaza je bil o. Marko Pohlin, sicer za¬ služen in jako delaven mož, a zanikaren »vučenik tiga kraynskiga jezika«. Štiva željno ljudstvo je hlastalo po knjigah, a z mnogimi, zlasti s Pohii- novimi si je kvarilo jezik, kar je bičal Matej Ravnikar (Zg. sv. p. 1. IV.) pišoč: Tudi med kmečkimi ljudmi je že veliko zbrodene Kranjšine, in celo kmet se sčasoma te kolobocje tako pervadi, de misli prav lepo povedati, če postavim namest: sim spoved opravil, reče, sim spoved dolj položil. Skoraj bi ga vprašal, kam jo je položil, na tla ali pod klop? Ta kolobocja ves kranjski jezik obruzda in ga ptujim slovencam pero- studi in Krajnca po nedolžnim v zaničovanje spravi. Preporod slovenskega jezika je bil nujno potreben. Iz¬ šel je iz krožka zbranega konec 18. in v začetku 19. stoletja krog sre¬ dišča tedanje kulture na Kranjskem — krog mecena Žiga Zoisa. Zi¬ belka prerojene slovenščine je tekla v Zoisovi hiši na Bregu v Ljubljani. Žiga Zois je bil po očetu italijanskega pokolenja; mati mu je bila Slovenka; čutil se je Slovenca. Poleg bogastva ga je dičila vsestranska izobraženost, iskrena ljubezen do vsega domačega in sijajno gostoljubje — mogočne privlačne moči, ki so združile krog njega najodličnejše može, kar jih je štela tedaj Ljubljana: Linharta, Kumerdeja, pozneje Vodnika, Kopitarja, drja. Jakoba Zupana, Mateja Ravnikarja. Pod vplivom Her- derjevih idej in pozneje pod vtiskom Dobrovskega »Slavina«, ki je bil Zoisovemu krožku pravo evangelje, so jeli likati »najlepše narečje naj- krasnejšega jezika« — dotlej zanemarjeno slovenščino. Njena lepota je zasijala iz Japljevega sv. pisma, prevedenega v zboljšanem jeziku, iz dveh slovnic: iz Kopitarjeve leta 1809., ki je korenito pometla Pohlinov- ščino in iz Vodnikove leta 1811. — ter iz Ravnikarjevih klasičnih Zgodeb sv. pisma za mlade ljudi. t. Poboljšar: Stolica slovenskega jezika v Ljubljani. 3 »Vsaki narod, kadar se začne nekoljko otesavati, začne to per svoji domači besedi, de jo očedi (M. Ravnikar, 1. c. VII). Sosednji narodi so si osnovali za gojitev svojih jezikov učilnice, ki so uspešno delovale. Tako napravo dobodi tudi slovenščina; to je bila živa želja rodoljubov zbirajočih se krog Žiga Zoisa. Trideset let preden se je obistinila, so priporočali kranjski de¬ želni stanovi negovanje slovenščine v vlogah do cesarja dne 27. ve¬ likega travna 1786 in dne 20. malega travna 1787, ko so prosili za obno¬ vitev modroslovja v Ljubljani. Povdarjali so, da naj bi se na vzpostav¬ ljenem modroslovnem učilišču vpoštevala gojitev deželnega (t. j. sloven¬ skega) jezika, ker bi v tujih pokrajinah učeči se Slovenci bili v nevar¬ nosti, da bi pozabili svoj materin jezik in bi bili potem popolnoma nespo¬ sobni za rabo v svoji domovini. Prosilci so opozarjali na veliko korist omenjene jezikovne gojitve učiteljem, ki morajo biti vešči deželnemu je¬ ziku zato, da bodo mogli sejati seme dobrih načel v mladino; naposled so naglašali potrebo jezikovne izurjenosti dušnim pastirjem, ki jih zahte¬ vajo iz Kranjske tudi v sosednje slovanske pokrajine, in uradnikom za¬ radi občevanja s kmetiškim ljudstvom (Mitt. d. h. V. 1859. 25. 26. 27). Prošnja deželnih stanov je bila deloma vslišana; modroslovje se je ob¬ novilo v Ljubljani, toda brez stolice slovenskega jezika. Učilnico slovenščine je otvoril leta 1795. v ljubljanskem semenišču duhovnik Ivan Debevec, ki je predaval bogoslovcem slovnico slo¬ venskega jezika. V svojem uvodnem govoru je ugotavljal važnost je¬ zikovnega pouka. Nikomur naj se ne zdi smešno — je dejal — da se ustanavlja za Kranjce šola slovenskega (kranjskega) jezika. Kajti če se Nemci in drugi narodi ne osmešijo osnavljajoč svojim rojakom slov¬ nice in jezikovne šole, zakaj naj bi bilo to smešno pri Kranjcih? Take knjige in šole celo za tiste, ki so vešči jeziku, so deloma sad razvoja ved¬ nosti, deloma razvoj istih. One ohranjajo deželne jezike v njihovi izvirni lepoti ali pa jim jo iznova vračajo. Ako bi se bil slovenski jezik gojil v šolah toliko časa, kakor pri nekaterih drugih slovanskih narodih, bi mu nikakor ne bili pokvarili prvotne čistosti in točnosti jeziki mejašev in surovost neukega ljudstva (Jan. Debevec — Izv. M. dr. V. 1895. 64.) De¬ bevčeva predavanja so nehala leta 1797. V svoji že omenjeni slovnici je obžaloval Kopitar, da se ta lepa na¬ prava, zatrta zbog francoske invazije, ni obnovila. Ako bi bil slovenski jezik skrit v kakem kotu, naj bi se potujčil in poizgubil, ker pa je star in morda izmed vseh slovanskih jezikov najbolj vglajen (trdosti oproščen) odrastek tako daleč razširjenega slovanskega jezika, bi bilo škoda zanj (str. XLVH). Da bi se zavrlo kaženje slovenščine, je svetoval Kopitar poleg drugih pripomočkov kot gotovo nezmotno sredstvo — stalno sto- 4 I. Poboljšar: Stolica slovenskega jezika v Ljubljani. lico slovenskega jezika v bogoslovju; ona bi razširjala v vsem stanu ljudskih učiteljev, ki je najbolj omikan in ima najlepšo priliko, ono nav¬ dušenje za lepi slovanski jezik, kakršno vžiga sedaj samo posamezne ljubitelje njegove (str. 56). Kopitarjeva želja se je izpolnila; stolica slovenskega je¬ zika sc je ustanovila najprej v Gradcu. Zasedel jo je skriptor on- dotne licejske knjižnice Iv. N e p. Primic, osnovatelj prvega Sloven¬ skega društva. Dne 13. listopada 1810 je pisal Primic drju. Jakobu Zupanu : Štajerci mislijo prihodno lejto v Gradcu slovensko vučnico napraviti; to bi bilo pač dobro za slovenski jezik (Marn, Jez. XV. 55). Kar je napo¬ vedal, se je zgodilo. Dne 15. sušca 1812 je Primic radostno poročal iste¬ mu v Ljubljano: Slovenska Učivnica je — est, existit — v Nemškim Gradcu — jaz bom na njo stopil, morda taki (takoj) po Uzmi (veliki noči), sem že dekretiran. Dostavil je hkrati zanimivo prošnjo: Delajte, poma¬ gajte, pošiljajte opominov rojaku, kteri goreče želi zapušeno, sirotno, za¬ ničevano, pozableno Slovenšino v lepih veselih Podravskih ino Pomur¬ skih pbkrajnah en malo kviško v življenje perpraviti (ib). Primic je po¬ stal profesor slovenščine na liceju v Gradcu dne 19. svečana 1812 (J. Ma- cun, Stolica slov. jezika na graškem liceji — Kres I. 301). Zakaj se je ustanovila ta stolica? Štajerski deželni stanovi so izprevideli, da urad¬ niki na Spodnjem Štajerskem potrebujejo slovenščine. Prej so prihajali slovenskega jezika zmožni uradniki iz Kranjske, odkar so tam zago¬ spodovali Francozi, je bilo to nemogoče (Mitt. d. h. V. f. K. 1861. 23). Zato je bila ustanovitev slovenske stolice v Gradcu neobhodno potrebna. Predavanja so se pričela dne 30. malega travna 1812 in se vršila po trakrat na teden. Primca, rodom Kranjca iz Šmarija pod Ljubljano, je peklo, da nima Ljubljana, glavno slovensko mesto, stolice, kjer bi se razlagala pravila slovenskega jezika; neumorno je prganjal. Dne 14. rožnika 1811 je vne¬ mal drja. J a k o b a Z u p a n a : Ne bi li mogli napraviti na bogoslovnici v Ljubljani stanovitno slovensko učilnico? Brate! izpregovorite na pri¬ stojnem mestu kako besedo; vem, da bo vaša beseda jako mnogo izda¬ la... O da bi se bila nahajala že prej v bogoslovju v Ljubljani stolica slovanskega slovstva, zares mi ne bi bili tako ubogi glede na duševne proizvode! Kako lahko bi se skazovala Kranjska s slovenskim bogoslov- skim mesečnikom po zgledu onega, ki dela toliko čast linški škofiji. — — V pismu istemu dne 26. malega srpana 1812 je zopet izpodbujal: V vsaki škofiji se je že več zgodilo v vednostni stroki, kakor v novejši dobi v ljubljanski. Kaj dremlete, al ne veste, kaj s. Pavel pravi: ura je prišla, de se enkrat iz spanja zbudimo! Ouales reges, tales greges! —■ L Poboljšar: Stolica slovenskega jezika v Ljubljani. 5 Kranjci bi mogli v vsakem oziru več storiti, ako bi hoteli. — O počit¬ nicah leta 1812. je Primic posetil Ljubljano in storil tu važne korake v prid stolici slovenskega jezika. O tem je poročal drju. Zupanu dne 15. li- stopada 1812: Z Ravnikarjem sem v Ljubljani govoril... Le delajte, go¬ spoda, sej še nejste na Kranjskim vsemu na konec prišli ne; velike več bi se imelo pri vas še zgoditi, ako bi tako oterpli ne bili: bukvarji so mi sploh tožili, de so vaši popi eno malo preveč negudni (komod). Pri Bis- kupu sem tudi bil, ino sem ga pričo Gohnajerja ino Prelesnika z gor¬ kimi besedami prosil, de naj napravi kakor ve ino zna, de se bodo vaši bogoslovci (teologi) bolj na obdelovanje svoje materne besede podajali, li čimur je posebno vedna učivnica (katedra) v teologiji potrebna (.1. Marn, Jezičnik XV. 59). Primic se je dejansko zavzel za ustanovitev slovenske stolice dr¬ žeč se vodila priobčenega drju. Zupanu: Pak le samo vpiti ino križem roke držati — to ne pomaga nič. Posvetoval se je o tej nameri z vpliv¬ nim Ravnikarje m. Za njo je skušal pridobiti škofa Antona Kav¬ čiča. Z njim sta bila o tej stvari pri vladiki stolni dekan, generalni vikar in semeniški ravnatelj J u r i j G o 1 m a j e r in vikar Prelesnik. Škofu Kavčiču so bile zaradi tedanjih političnih in slabih denarnih raz¬ mer roke vezane. Kakor bi rad, ni mogel ustreči Primcu. Kakor Primic se je zanašal tudi K o p i t a r na d r j a. Jakoba Zu- p a n a, ki svoj materni jezik goreče ljubi — tako ga je pohvalil mojstru Dobrovskemu in hkrati izrazil nado, da se utegne Zupanu, nečaku ka¬ nonikov, bogoslovcu in profesorju, posrečiti, da izposluje slovensko sto¬ lico v bogoslovju (Fr. Vidic, Val. Vodnik v V. Jagiča Archivu XXIII. 422). V pismu leta 1810. je vprašal Kopitar Zupana: Kaj je z ilirsko jezikovno stolico? (J. Marn, ib. 61). Primic in Kopitar sta pričakovala, da bodo »petelinci« — tako jc Primic šaljivo zval Francoze — kaj več storili v prospeh sloven¬ skega jezika in osnovali v Ljubljani tako potrebno učilnico slovenščine. To se ni zgodilo. Francozi so pač uveli v šole slovenski jezik, a znan¬ stveno se ni poučeval. Po njihovem odhodu se je morala umekniti slo¬ venščina iz šol, kar je jako bolelo tedanje slovenske rodoljube, zlasti semeniškega ravnatelja in rektorja ljubljanskega liceja Mateja Rav¬ nika r j a. On je živo čutil, kako potreben je pouk v materinem jeziku bogoslovcem, bodočim dušnim pastirjem, ki naj bi bili tudi v jezikovnem oziru voditelji in ne potujčevalci vernega ljudstva; potreben je tak pouk uradnikom poslujočim med narodom. Ravnikar je bil jako vnet za na¬ predek slovenščine, kar svedoči njegov krasni predgovor Zgodbam sv. pisma. Ta veljak je napel vse moči, da bi dosegel slovenskemu jeziku varno zavetje, kjer bi se temeljito gojil, očiščeval in razvijal. Kot rektor 6 I. Poboljšar: Stolica slovenskega jezika v Ljubljani. ljubljanskega liceja je povdarjal leta 1815. v nekem poročilu vladi, da se razvoj slovenskega jezika in narodne omike ne bo zboljšal, dokler se ne ustanove v glavnih mestih slovenskih dežel učne stolice slovenščine. Zlasti za Kranjsko je taka stolica neogibno potrebna. O nujni potrebnosti pouka slovenščine so se izrekla tudi druga šolska ravnateljstva (M. Ple- teršnik. Slovenščina na ljublj. liceju v Jahresber. d. k. k. 0.-Gym. zu Laibach 1887. 3). Ravnikar je naprosil vplivna veljmoža: barona Žiga Zoisa in knjižničarja Jerneja Kopitarja, da naj založita dobro besedo za nameravano stolico na najvišjem mestu. Dne 18. grudna 1815 je podpisal cesar Franc odlok, s katerim je bila dovoljena učna sto¬ lica za slovenski jezik na ljubljanskem liceju (ib). Izza dovolitve do otvoritve je minilo malone poldrugo leto. Zavlako je največ zakrivilo razpravljanje vprašanja, ali naj bi bil pouk sloven¬ ščine za bogoslovce — obvezen ali neobvezen. O tem so vprašali ško- fijstva: goriško, tržaško in ljubljansko. Poslednje se je izjavilo za ob¬ veznost pouka. Goriško nadškofijstvo je menilo, da naj bi se svetovalo bogoslovcem, da bi se vsi udeleževali pouka. Iz Trsta so pisali, da naj bo slovenščina neobvezni predmet. V sporazumu z drugimi šolskimi rav¬ nateljstvi je ukrenilo rektorstvo ljubljanskega liceja, da bodi pouk slo¬ venščine bogoslovcem drugoletnikoin obvezen, vendar tako, da slab red v tem predmetu ne bo vplival na splošno napredovanje. Drugič vprašana sta pritrdila temu ukrepu tudi goriški in tržaški ordinarijat (ib.). Dne 21. velikega travna 1816 je vlada razpisala stolico slo¬ venskega jezika v Ljubljani. Konkurzni izpiti za dosego te službe naj bi se vršili v Celovcu, v Gradcu, v Ljubljani in na Dunaju. V prvih dveh mestih ni bilo nobenega prosilca. Pismene naloge sta presojala vlada in Ravnikar (ib.). Kdo naj zasede novo stolico? Mnogi so bili uverjeni, da bo dobil to važno službo Valentin Vodnik, ki se je trudil malone vse svoje življenje »slovenski jezik čeden narediti« in mu je spisal slovnico. On sam se je nadejal, da mu io mesto ne odide. Ko je bila izpraznjena sto¬ lica za občno zgodovino na liceju leta 1814., je prosil za njo Vodnik. Prošnji je dodal ponudbo, da bo, ako se mu podeli ta služba, poučeval hkrati v slovenščini trgovce, obrtnike in mlade duhovnike; seveda ob tem ne bo zanemarjal svojega glavnega predmeta. Licejsko Ravnatelj¬ stvo jc predlagalo na prvem mestu Vodnika in ga priporočilo zaradi nje¬ govih zaslug in obširnega znanja, pa tudi zaradi njegove ponudbe, da hoče sprejeti stolico slovenskega jezika, ki bi se morala ustanoviti, »ker le tedaj se bodo zanimali omikanejši stanovi za ta jezik in ga rabili kot sredstvo za prosveto naroda« (M. Pleteršnik, Vodnik, učitelj ljub. gim. v Jahresber. d. k. k. 0.-Gym. zu Laibach 1875. 31 — Fr. Vidic, 1. c. 433). I. Poboljšan Stolica slovenskega jezika v Ljubljani. 7 Na Vodnika, kandidata za bodočo slovensko stolico, je mislil Kopitar že leta 1810., kar je razvidno iz njegovega pisma Zoisu (Dr. Fr. Prijatelj. Slovenščina pod Nap. — Veda I. 1911. 327). Da ob tem imenovanju ne prezro Vodnika, so pričakovali tudi drugi n. pr. konzistorijski svetnik in višji šolski nadzornik lavantinske škofije Jurij Josip Alič (Alitsch), ki je ponavljaje pisal Vodniku: Kdo je imenovan profesorjem slovenske sto¬ lice v Ljubljani, v tem pač niso dali nikomur prednost pred Vami? (17. VIII. 1816). — Vošim, de bi se vučivnica slovenšine vam dela (26. X. 1816). — Kdo je slovensko vučivnico prejel? to že dolgo zvedit želim (4. IV. 1817.) (Fr. Levec, Listine in pisma iz Vodnikovega življenja v Lj. Zv. IX. 1889. 411 — 415). — Vodnik je propal. Ovadba policijskega komisarja Kremnitzerja, ki ga je opisal kot strašnega pristaša Fran¬ cozov in kot prostozidarja, ga je podrla (Fr. Vidic, Fr. Vodnik und die nacliillvrische Periode in Krain v Zborniku u slavu V Jagiča, 630—635). Izmed prosilcev je predlagala osrednja dvorna komisija cesarju Frana Metelka, ki je bil imenovan profesorjem slovenščine na ljubljanskem liceju dne 24. svečana 1817 (gubernijski dekret z dne 11. sušca 1S17 št. 2478) s plačo 400 gld. Ob tednu je prisegel. Razglas nabit na licejski deski in objavljen v uradnem listu je naznanjal, da se prične dne 16. malega travna 1817 ob petih popoldne pouk slovenščine v učni sobi drugega bogoslovskega letnika; pouk bo javen in vsakemu pristo¬ pen. Razglasu je bila dodana zanimiva pripomnja, da se bode pri na¬ meščanju javnih služb oziralo na tiste, ki se izkažejo s spričevali o znanju slovenskega jezika (M. Pleteršnik, Slovenščina na ljub. lic. 1. c. 4). Fran Metelko je bil mlad, nadarjen duhovnik, rojen dne 14. ma¬ lega srpana 1789 v Skocijanu pri Dobravi, posvečen dne 11. kimovca 1814. Pol leta je pasel kot kapelan ovčice v Gorjah poleg Bleda; potem ga je najbrže Ravnikar privabil v Ljubljano, kjer je postal katehet v stol¬ nici, a leta 1815. poleg tega še ekonom in spiritual v semenišču. Za slo¬ venščino so ga navdušili: korenita Kopitarjeva slovnica, Vodnik in zlasti ravnatelj Ravnikar, ki je prav tedaj — 1815 do 1817 — izdajal svoje v izbrani slovenščini prevedene Zgodbe sv. pisma. Ravnikar je vzgojil Metelka in največ pripomogel, da je Metelko postal prvi profesor slo¬ venskega jezika v Ljubljani. Daši Vodniku ni bilo dano zasesti slovensko stolico, jo je vendar vneto pozdravil pišoč Jungmannu v Prago: Prof. Metelka stolica slo¬ venskega deželnega jezika, otvorjena tu pred kratkim po veliki noči 1817, šteje mnogo gojencev in obeta kdaj lepe sadove (Iv. Kunšič, Do¬ neski k zgod. knjiž. zveze mej Čehi in Slovenci v Zb. Sl. Mat. L 1898. 214), 8 I. Poboljšar: Stolica slovenskega jezika v Ljubljani. Metelko je razlagal slovenščino po štiri ure na teden in sicer ob¬ vezno za bogoslovce drugega letnika in za one dijake, ki so morali ho¬ diti h kmetijskemu pouku (M. Pleteršnik, Sl. n. lj. lic. 1. c. 4). Prvo leto je imel 42 poslušalcev in sicer: 27 bogoslovcev drugoletnikov, 13 modro- slovcev (izmed — 118) in 2 dijaka iz humanitetnih razredov. Modro- slovcev je bilo tudi pozneje malo, največ leta 1829., ko jih je bilo zopet 13; leta 1819., 1820. in 1821. ni bilo nobenega med Metelkovimi učenci (ib.). Leta 1818. je jef Metelko poučevati v slovenščini tudi pripravnike. Ker je bil pouk javen, so se ga udeleževali tudi poedini nedijaki: 2. pod¬ častnika (leta 1823.), 1 podčastnik (leta 1845.), 1 nadporočnik in 1 okrož¬ ni komisar (leta 1846.), 1 zdravnik in 2 uradnika (leta 1847.) (ib.). O Metelkovih učencih je poroča! rnsgre Tomo Zupan piscu teh vrstic: Večidel so poslušali Metelka — poleg bogoslovcev — fiziki t. j ; osmo¬ šolci. Tisti, ki so menili postati bogoslovci, niso hodili k pouku, vendar pa pridnejši in že takrat domorodstva idealneje prešinjeni tudi že v fi¬ ziki, tako n. pr. poznejši knezoškof Ivan Zlatoust Pogačar, tako tudi pokojni novomeški kanonik demantomašnik Fran Povše. Poslednji je hodil poslušat Metelka v 8. šoli vse leto, izpit je napravil še le kot bo¬ goslovec 2. letnika. Metelko ni posebno hvalil v redovih in je rad pri¬ tisni! tam, kjer je opazil mrzenje slovenščine. Z otvorjenjern stolice slovenskega jezika je prirastel bogoslovcem nov predmet, ki so ga smatrali nekateri za odvečno breme. V začetku šolskega leta 1817/18 se je pričela med bogoslovci agitacija zoper slo¬ venski pouk. Iz nje se je izcimila pritožba drugoletnikov dana ravnatelj¬ stvu, češ, da so vsled slovenskih ur preobloženi z delom na škodo zdrav¬ ju in stanovskemu izobraževanju, zlasti ker večina izmed njih poučuje druge dijake (M. Pleteršnik 1. c.). Ravnateljstvo je odbilo to pritožbo kot neutemeljeno; čudilo se je zlasti domnevi, da bi mogel slovenski pouk škodljivo vplivati na stanovsko izobrazbo in pripisalo pritožbo ne toliko nebrižnosti za slovenski jezik, temveč mladinski lehkomiselnosti (ib.). Tudi vlada ni ugodila nezadovoljnežem. Pri dvorni naučni komisiji je vplivala omenjena vloga toliko, da so ravnateljstva zopet pre¬ jela vprašanje, kako je s slovenščino. Ravnateljstva so ostala dosledna in iznova priporočila slovenski pouk. Dvorna naučna komisija je nato ukrenila, da bodi slovenščina za bogoslovce toliko časa obvezni pred¬ met, dokler se jim razlaga pastirstvo v slovenskem jeziku (ib.). Leta 1849. je jel učiti Metelko tudi staro slovenščino v drugem te¬ čaju ustanovljenem tedaj poleg navadnega tečaja. Naslednjega leta je nastopila namesto liceja in modroslovja gimnazija, kamor se je preselil s slovenščino Metelko. Poučeval je od 4. do 8. šole, dokler ni odičen z zlatim križcem za zasluge stopil v pokoj leta 1857. Metelko je umrl dne 1>. Ivan Lah: Pater Hi pol it- n njegov »Ortiš pictus“. 9 27. grudna 1860. in ostavil vse imetje v znesku 82.435 gld. 33 kr. za ustanove, največ za podporo ljubljanskim rokodelskim vajencem. Kakšni so bili sadovi slovenske učne stolice? Nova sto¬ lica je opravičila nade, ki so jih gojili o njej slovenski rodoljubi, bila je tista krepka korenina, iz katere je zraslo novejše slovensko slovstvo. Iz Metelkovih predavanj je vzklila njegova slovnica »Lehrgebaude der slowenischen Sprache«, znanstvena, trajna podlaga našemu jezikov¬ nemu razvoju. Njen črkopis sicer ni obveljal, a to ji ne krati vrednosti. Nekateri učenci Metelkovi so postali navdušeni apostoli slovenščine. Tisti izmed njih, ki so se poduhovnili, so oznanjali Kristusove nauke v lepšem jeziku, nego njihovi neuki predniki. Leta 1831. je pisal o tem Ma¬ tija Čop: Vsled slovenske stolice se je obrnila vsaj pri celokupni du¬ hovščini ljubljanske škofije pozornost na deželni jezik in na skrbnejše ravnanje z njim; prej se jih je malo brigalo zato, da bi jezik pravilno pi¬ sali ali tudi le govorili, seveda jih je bilo še manj, da bi bili temu kos. Isti pisatelj naglaša, kako se je v zadnjih 15. letih dvignil slovenski je¬ zik glede na slovniško točnost in besedno čistost, kar je poleg drugih činiteljev uspeh Ravnikarjeve hčerke — slovenske stolice v Ljubljani. On zatrjuje, da skoro vse v poslednjih letih izdane slovenske knjige jako prekašajo v jezikovnem oziru najboljše prejšnje dobe (Šafarik, Geschichte der siidslaw. Literatur 37.38). Uradni jezik se je zboljšal. Pesništvo se je prerodilo. Bogoslovci in dijaki so prinašali pesniške poskušnje Me¬ telku, ki jih je poučeval, kako naj ubirajo pesniške strune. Naši najod¬ ličnejši pisatelji so bili Metelkovi učenci. Marn navaja v Jezičnikih lepo vrsto pisateljev — Metelkovih slušateljev: Čebeličarje Jurija Grabnarja, Jerneja Levičnika, Blaža Potočnika — znamenita pesnika Antona Žak¬ lja (Rodoljuba Ledinskega) in Frana Svetličiča — nadalje Petra Hicin- gerja, Frana Malavašiča, Josipa Žemuo, Jurija Varla, Jurija Kobeta, Ma¬ teja Ravnikarja Poženčana, Josipa Burgerja. Metelkova učenca sta bila Fran Levstik in Josip Stritar.