Časopis za sodelovanje humanističnih in naravoslovnih ved, za psihologijo in filozofijo Psihologija V. S. Rus, Musek, Polič, Vodopivec, Pogačnik, Cugmas Mayer, Rutar Filozofija Toth, Švajncer, Potrč, šuvakovič Justin, Kante, Jeršek Pedagogika Novak, Pediček Aktualni trenutek družbe Rus Prevodi P. S. Churchland, R. de Sousa. P. VVeingartner, B. S. Baigrie Anthro pos UDK 3 Leto 1988, letnik 18, številka IV, V, VI A nthmnAC Ml 1 III I UUUo ■ - • 0t :tv a M- .«ayV: lit Ofil«> $M|*V tb U Uf 'I * « ' M • - • ' - ' Časopis za sodelovanje humanističnih in naravoslovnih ved, za psihologijo in filozofijo Anihropos izhaja pod pokrov i icljslvom Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani; izdaja ga Društvo psihologov Slovenije, Slovensko filozofsko društvo in skupina družboslovnih delavcev. Izdajateljski svet: dr. Ljubo Bavcon, Martin Čoki, dr. Božidar Dcbenjak, dr. Janez Gregorač, dr. Andrej Kirn, dr. Alojz Kodre, dr. Edvard Konrad, dr. Cveta Mlakar, dr. Janek Musek, dr. Borut Pihler, dr. Marko Polič, dr Hubert Požarnik, dr. Vojan Rus, dr. Jože Ster (predsednik sveta), dr. Andrej Ule, dr. Slavoj Žižek. Člani redakcijo: dr. Ljubo Bavcon (pravo), dr. Milica Bcrgant (pedagogika), Zvonko Cajnko (sociologija), dr. Gabi Cačinovič-Vogrinčič (psihologija), dr. Ludvik Carni (sociologija), dr France Ccrnc (ekonomija), dr. Francc Jerman (filozofija), dr. Stane Južnič (politologija), dr. Valentin Kalan (filozofija), dr. Boris Majer (filozofija), dr. Vid Pečjak (psihologija), dr. Vojan Rus (filozofija), Stane Saksida (sociologija). Odgovorni urednik: dr. Janck Musek, dr. Vojan Rus, dr. Frane Jerman Tajnica uredništva: Janja Novak Lektor: Mihael Hvastija Časopis ima 4-6 številk letno. Rokopisov ne vračamo. Uredništvo in administracija: Anihropos, Filozofska fakulteta, Oddelek za filozofijo, Ljubljana, Aškerčeva 12; telefon 332-611, int. 319 Anihropos naročajte na navedeni naslov, naročnino pa pošljite na žiro račun 50100-678-46236. Letna naročnina za posameznike 20.000 din, za delovne organizacije 24.000 din. Cena enojne številke 4.000 din, dvojne številke 8.000 din in trojne številke 10.000 din. Računalniško stavljanje in oblikovanje: RC TAM1R Tisk: SKUSEK Založba: Društvo psihologov Slovenije in Slovensko filozofsko društvo Časopis izhaja s finančno podporo Kulturne skupnosti Slovenije, Raziskovalne skupnosti Slovenije in Izobraževalne skupnosti Slovenije. Anthropos Psihologija Filozofija Pedagogika Prevodi VSEBINA (Antropos, št. 1 in 2/89) STR. L PSIHOLOGIJA 7 - 20 Velko S. Rus: Objektivne in subjektivne značilnosti statusa pri nekaterih subpopulacijah mladine v Ljubljani (primerjalna analiza) 21 - 33 Janck Musck: Osebnost in kritično življenjsko dogajanje (nadaljevanje in konec) 34 - 45 Marko Polič: Pomeni okolja 46 - 57 Blaž Vodopivcc: Epistemološki vidiki analize kovariančnih struktur 58 - 70 Vid Pogačnik: Položaj vrednot v odnosu do strukturnih in dinamičnih lastnosti osebnosti 71 - 79 Zlatka Cugmas: Razvoj samoprepoznavanja 80 - 87 Janez Mayer: O znanju 88 - 94 Dušan Rular: Ilominis lota vila nihil aliud quam ad mortem iterest (Vse človekovo življenje ni nič drugega kakor pot k smrti) n. FILOZOFIJA 97- 108 Cvetka Toth: Obdobje l.ukacsevcga najzgodnejšega formiranja 109 - 115 Marija Svajncer: Refleksija o Spinozi 116 - 127 Matjaž Potrč: Filozofija psihologije nekoč in danes 128 - 139 Miško Suvakovič: Realizem in antirealizem v filozofiji umetnosti 140 - 152 Janez Justin: Nasprotja v epistemološki zasnovi pragmatike 153 - 159 Božidar Kante: Spinoza: Nalivi/cm, funkcionalizem, naturalizacija 160 - 182 MarjctkaJcršck: Percepcija časa m. PEDAGOGIKA 185 - 198 Bogomir Novak: Pojem protislovja 199 - 218 Franc Pcdičck:Kvalitalivna analiza slovenske pedagoške terminologije IV. AKTUALNI TRENUTEK DRUŽBE 221 - 233 Vojan Rus: Aktualnoslsocializma V. PREVODI 237 - 242 Patricia Smilh Churchland: Spoznavna teorija v obdobju nevroznanosli 243 -254 Ronald de Sousa: Vrste vrst: individualnost in biološke spccics 255 - 269 Paul Weingartner: Pripombe h konsekvenčnemu razredu teorij 270 - 278 B. S. Baigric: Popperjeva evolucijska epistemiologija VI. POVZETKI vn. OPRAVIČILO r . ' i ■ '■■JliKi ■ y* >': i i:-;?!«'«. V:;. ■ Objektivne in subjektivne značilnosti statusa pri nekaterih subpopulacijah mladine v Ljubljani (primerjalna analiza) VELKO S. RUS Izhodišča raziskave: družbeni položaj je večdimenzionalna spremenljivka. Dimenzije so hkrati kategorije statusa. Status je največkrat predstavljen z dimenzijami prestiža oz. ugleda, družbene moči in bogastva. - Objektivni status je tisti položaj, ki ga posameznik dejansko ima, oz. mu ga pripisujejo drugi. Subjektivni status je posameznikova pcrccpcija lastnega statusa oz. statusnih dimenzij. Namen naše raziskave je bila primerjalna analiza objektivnih in subjektivnih značilnosti statusa med različnimi subpopulacijami mladine v Ljubljani: a) študenti 4. letnika psihologije, b) dijaki dveh 3. razredov srednje naravoslovne šole (SNS), c) dijaki dveh tretjih razredov družboslovne šole v Ljubljani (SDS). Cilji raziskave so bili konsturkcijski (konstrukcija instrumentov) in eksplikacijski (obrazložitev podobnosti in razlik med skupinami). Objektivne in subjektivne značilnosti statusa smo ugotavljali z vprašalniki in ocenjevalnimi lestvicami. V zvezi z objektivnim statusom smo npr. ugotavljali izobrazbo staršev, formalne pripadnosti različnim skupinam in nekatere značilnosti, ki so izraz materialnega statusa. Pri subjektivnem statusu pa smo ugotavljali stopnje prepričanja v uresničevanju lastnih statusnih značilnosti v zvezi z dimenzijami ugleda in moči. V raziskavi smo obdelali podatke, do katerih smo z empiričnim preiskusom prišli že pred tremi leti (1. 1984). REZULTATI: Frekvenčne distribucije glede na različne značilnosti statusa (študentje psihologije -N =117) Iz gorenjske regije jih prihaja 11%, iz Dolenjske 10%, Notranjske 3%, Primorske 10%, Štajerske 27%, iz Prekmurja 3%, Koroške 4%, iz Bele krajine 1%, Ljubljane 21%, 9% se jih ni predelilo. Ukvarjanje s prostovoljnimi dejavnostmi: Krvodajalstvo: 61,5% (72) jih ni krvodajalcev, 38, 5% (45) pa so krvodajalci. Pripadnost športnim društvom: 42% študentov ne pripada, 58% pa pripada različnim športnim društvom. Udeležba na mladinskih delovnih akcijah: 48% se ni udeležilo nobene, 52% pa se je udeležilo različnih delovnih akcij. Pripadnost različnim drugim društvom (poleg športnih društev, krvodajalstva): 48% se ni izreklo za pripadnost omenjenim društvom, 52% pa se je izreklo za pripadnost omenjenim društvom. Število otrok v družini: 22% prcizkušanccv izhaja iz družin z enim otrokom, 56% iz družin z dvema, 14% iz družin s tremi, preostali pa iz družin s štirimi oz. več otroki. Članstvo v ZK: Članov ZK je 10%. Članstvo v ZSMS: Članov ZSMS je 87% deklariranih "nečlanov" pa 13%. Članstvo v SZDL: Po lastni oceni je članov SZDL 13%, "nečlanov" pa 87%. Članstvo v Zvezi sindikatov: 3% prcizkušanccv se štejejo za člane. Pripadnost društvom: (Društvom poleg ZK, ZSMS, ZS, SZDL): Pripadnost omenjenim društvom je izrazilo 45% PO (poskusnih oseb), ni pa je izrazilo 55% PO. Članstvo v faktutetnih organih: 6% študentov psihologije je aktivnih v fakultetnih organih. Izobrazba očeta: 12% PO (poskusnih oseb) ima očeta z osnovno šolsko izobrazbo, 31% s strokovno, 30% s srednjo, 9% z višjo in 17% z visokošolsko izobrazbo. Izobrazba matere: 35% mater je z osnovnošolsko izobrazbo, 20% s strkovno, 19% s sredno, 14% z višjo in 12% z visokošolsko izobrazbo. S fotografijo se ukvarja 15% prcizkušanccv. S filatelijo se ukvarja 7% prcizkušanccv. Z zbiranjem tehnične opreme se ukvarja 8% prcizkušanccv, z zbiranjem umetniških slik 3%, s knjižnimi zbirkami 33%, z modnim oblačenjem sc ukvarja 5%, z avto-moto športi 3%, z ročnimi deli 46% in z drugimi hobbyji 17% prcizkušanccv. S planinstvom sc ukvarja 43%, s tekom 32%, z jahanjem 3%, z veslanjem 1,7%, s smučanjem 44%, z deskanjem 8,5%, z borilnimi veščinami 7,7%, s tenisom 16,2%, s plavanjem 56%, z avto-moto športi 7%, igre z žogo prakticira 43% preizkušancev, z drugimi športi pa se jih ukvarja še 9,4%. Področje zaposlitve očeta: 4,3% zaposlenih v turizmu, 16,2% zaposlenih v upravnih službah, 46% v industriji, 5% v kmetijstvu, 5% v obrtnih dejavnostih, 2,6% v zdravstvu, 10% je upokojencev in 3,4% oficirjev JLA. 2,6% preizkušancev ni opredelilo področja zaposlitve očeta. Področje zaposlitve matere: 3,4% zaposlenih v turizmu, 20% v upravi, 25% v industriji, 3,4% v kmetijstvu, 17% v prosveti, 3,4% na področju obrti, 6% na področju zdravstva, 1,4% je upokojenk, 5% preizkušancev ni opredelilo področja zaposlitve matere. Avoperccpcija statusa: v zgornji-zgornji sloj se jih je glede na družinski status opredelilo 1,7% , v zgornji-spodnji 8,5%, v zgornji-srednji 44,4%, v spodnji-srednji 31%, v zgornji-spodnji 9,4% in v spodnji-spodnji sloj 0,9%. Frekvenčne distribucije stopenj prepričanja (od 1 do 5) v resničnosti naslednjih trditev: 1) da bo v življenju zadovoljen z lastnim ugledom: a) doma: 1 2 3 4 5 4,3% 11,2% 12,9% 40% 31% b) v službi: 1 2 3 4 5 3,4% 16,4% 34,5% 34,5% 11,2% c) med prijatelji: 1 2 3 4 5 1% 8,6% 16,4% 44,8% 29,3% 2. da bo imel v življenju in delu večinoma zadosti samozaupanja in samozavesti 1 2 3 4 5 5,2% 17,2% 13% 46% 19% 3) da bo lahko ustrezno vplival na druge, ko bo imel prav: a) doma: 1 2 3 4 5 2,6% 5,2% 17,2% 40,5% 34,5% b) v službi: 1 2 3 4 5 4,3% 19% 33,6% 28,4% 14.7% c)med prijatelji: 1 2 3 4 5 2,6% 9,4% 17,2% 45,7% 25% 4) da bo lahko v življenju večinoma samostojno odločal o sebi: a) doma: 1 2 3 4 5 1,7% 7,8% 9,5% 22,4% 58,6% b) v službi: 1 2 3 4 5 7,8% 16,4% 31,9% 31% 12,9% c) med prijatelji: 1 2 3 4 5 0,9% 1,7% 8,6% 38% 51% 5) da sc bo v življenju in delu počutil svobodnega: a) doma: 1 3,4% 2 5,2% 3 6,9% 4 31% 5 53,4% b) v službi: 1 6,9% 2 15,5% 3 40,5% 4 27,6% 5 9,5% c) med prijatelji: 1 1,7% 2 4,3% 3 6,9% 4 37,1% 5 50% 6) da bo v svojem delu lahko ustvarjalen: 1 3,4% 2 7,8% 3 38,8% 4 33,6% 5 16,4% 7) da bo v življenju sam s seboj zadovoljen: 1 8,6% 2 13,8% 3 31% 4 29% 5 17,2% Poleg prikaza frekvenčnih porazdelitev pri študentih psihologije, smo se odločili tudi za prikaz proporcionalne porazdelitve dijakov dveh tretjih razredov dveh usmerjenih srednjih šol v Ljubljani. FREKVENČNA PORAZDELITEV (PORAZDELITEV PROPORCEV) GLEDE NA RAZLIČNE ZNAČILNOSTI STATUSA PRI SREDNJEŠOLCIH DRUŽBOSLOVNE IN NARAVOSLOVNE USMERITVE Stopnja prepričanja o tem, da bo v življenju zadovoljen s seboj (ZADOVO) ni prepri- deloma je ne ve skorajda je popolnoma čan prepričan prepričan je prepričan 1 2 3 4 5 družboslovje 0,07 0,14 0,38 0,28 0,12 naravoslovje 0,20 0,16 0,34 0,21 0,08 Področje zaposlitve očeta (ZAPOČE) in področje zaposlitve matere (ZAPMAT) ZAPOČE Družboslov. Naravoslov. Družboslov. ZAPMAT Naravoslov. 0,02 0,33 0,16 0,00 0,21 0,09 0,05 0,00 0,05 0,01 Turizem 0,15 Uprava 0,25 Industrija 0,03 Kmetijstvo 0,30 Prosveta 0,06 Obrt 0,15 Zdravstvo 0,00 Vzdrževancosebe 0,01 Oficir JL A 0,02 0,36 0,07 0,02 0,26 0,07 0,05 0,123 0,00 0,03 0,33 0,07 0,01 0,34 0,03 0,08 0,03 0,02 Knjižne zbirke (KNJIZ): Na družboslovni jih ima 0,40 dijakov, na naravoslovni pa 0,25. Ukvarjanje z ročnimi deli (ROCNO): Na družboslovni 0,26 dijakov, na naravoslovni 0,16. Modno oblačenje (MODNO): Na družboslovni ga prakticira 0,12, na naravoslovni 0,05. Ukvarjanje z drugimi konjički: Na družboslovni 0,45, na naravoslovni 0,75. Pripadnost ZSMS (ZSMS): Na družboslovni 0,19 dijakov deklarativno ni članov ZSMS, na naravoslovni pa 0,16. Pripadnost športnim društvom (SPORD): Na družboslovni je 0,19, na naravoslovni pa 0,33 članov različnih športnih društev. Rdeči križ: Na družboslovni 0,36, na naravoslovni 0,64 dijakov (RK) Taborniki (TABOR): Na družboslovni 0,09, na naravoslovni pa 0,1. Pripadnost nedefiniranim društvom (DRUST 2 ): Na družboslovni je 0,21 dijakov članov nedefiniranih društev, na naravoslovni pa 0,20. Spol (SPOL): Na družboslovni je 0,19 fantov, na naravoslovni pa 0,51. Ukvarjanje s planinstvom (PLANIN): Na družboslovni se jih ukvarja s planinstvom 0,12, na naravoslovni pa 0,28. Ukvarjanje s športi z žogo (ZOGA): Na družboslovni se jih ukvarja 0,38, na naravoslovni pa 0,51. Smučanje (SMUCA): Na družboslovni jih smuča 0,52, na naravoslovni pa 0,75. Plavanje (PLAVA): Na družboslovni jih plava, 0,57, na naravoslovni 0,64. Ukvarjanje s tenisom (TENIS): Na družboslovni se jih s tenisom ukvarja 0,21, na naravoslovni pa 0,29. Ukvarjanje z drugimi športi (DRUGO): Z drugimi športi se jih na družboslovni ukvarja 0,33, na naravoslovni pa 0,44. Izobrazba očeta IZOCE Izobrazbamatere IZMAT Družboslov. Naravoslov. Družboslov. Naravoslov. 0,02 0,01 Osnovna šola 0,09 0,07 Poklicna šola 0,17 0,15 Srednja šola 0,21 0,08 Višja šola 0,43 0,70 Visoka šola 0,05 0,05 0,40 0,24 0,24 0,05 0,07 0,23 0,18 0,46 Avtopercepcija družinskega statusa (STATUS): 1 = zgornji-zgoraj 2 = spodnji-zgoraj 3 = zgornji-srednji 4 = spodnji-srednji 5 = zgornji-spodnji 6 = spodnji-spodnji STATUS Družboslovje Naravoslovje ODVISNOST MED ATRIBUTI STA TUŠA PRI DIJAKIH SDŠ (N = 42) A) Rezultati bivarialne korelacije (stopnja povezanosti med atributi) 1) Povezava med objektivnimi značilnostmi statusa: a) izobrazba očeta IZOCE: izobrazba matere IZMAT, 2) Povezava med subjetivnimi in objektivnimi značilnostmi statusa: a) avtopercepcija statusa STATUS : izobrazba očeta IZOCE, r = - 0,42 p = 0,002 b) avtopercepcija statusa STATUS : izobrazba matere IZMAT, r = - 0,42 p = 0,002 2 3 4 5 6 0,02 0,10 0,55 0,19 0,07 0,05 0,05 0,18 0,46 0,10 0,08 0,00 r = 0,55 p = 0,000 3) Povezave med subjektivnimi značilnostmi statusa: a) aviopcrccpcija statusa (STATUS): stopnja prepričanja, da bo v življenju s seboj zadovoljen Povezava med izobrazbo očeta in matere pri združenih dijakih obeh srednjih šol (N=103) r = 0,56, p = 0,00 ODVISNOST MED ATRIBUTI STATUSA PRI ŠTUDENTIH PSIHOLOGIJE (N= 117) A) Rezultati bivariatne korelacije (stopnja povezanosti med atributi) 1) Povezave med objektivnimi značilnostmi statusa: a/ izobrazba očeta: izobrazba matere IZOCE : IZMET, r = 0,66 p = 0,000 b/ izobrazba očeta : število otrok v družini IZOCE : OTR, r = -0,20 p = 0,014 C/ izobrazba matere: število otrok v družini IZOCE : OTR, r = -0,27 p = 0,002 e/ izobrazba očeta: velikost naselja IZOCE : NAŠEL, r = -0,32 p = 0,00 f/ izobrazba matere : velikost naselja IZMAT : NAŠEL, r = -0,28 p = 0,00 2. Povezava med objektivnimi in subjetivnimi značilnostmi statusa: a/ izobrazba očeta: aviopcrccpcija statusa IZOCE : STATUS, r = -0,35 p = 0,000 b/ izobrazba matere: aviopcrccpcija statusa IZMAT: STATUS, r = -0,33 p = 0,00 c/ leto rojstva: prepričanje v bodoče zadovoljstvo s seboj ROJ : ZADOVO, r = -0,21 p = 0,014 d/ leto rojstva: aviopcrccpcija statusa ROJ : STATUS, r = -0,25 p = 0,004 c/ letnik študija: stopnja prepričanja o tem, da sc bo lahko v službi počutil svobodnega LETN : SVOSLU, r = -0,17 p = 0,029 g/ stopnja prepričanja o tem, da bo lahko v službi vplival na druge: količina denarja, s katero vsak mcscc samostojno razpolaga VPLSLU : DENAR, r = 0,23 p = 0,007 h/ stopnja prepričanja o tem, da bo v službi lahko o sebi samostojno odločal : količina denarja, s katero vsak mesec samostojno razpolaga ODSLU : DENAR, r = 0,21 p = 0,012 3) Povezave med subjektivnimi značilnostmi statusa: a/ stopnja prepričanja, da bo v življenju s seboj zadovoljen: avtopercepcija družinskega statusa ZADOVO : STATUS, r = 0,20 p = 0,02 B/Rezultati verjetnosti povezav: a/ velikost naselja : pripadnost DRUST 2, NAŠEL : DRUST 2, /=11,64 p = 0,04 b/ pripadnost športnim društvom: pripadnost DRUST 2, SPORD : DRUST 2, 2\= 8,39 p = 0,003 c/ ukvarjanje s športi z žogo: pripadnost DRUST 2, ZOGA : DRUST 2, \ = 4,82 p = 0,03 d/ ukvarjanje z modnim oblačenjem: pripadnost DRUST 2, MODNO : DRUST 2, 2 x2 = 2,25 p = 0,13 e/ izobrazba očeta : pripadnost športnim društvom IZOCE : SPORD, x2 = 3,1 p = 0,058 f/ ukvarjanje s tenisom : pripadnost športnim društvom TENIS : SPORD, x2 = 3,1 p = 0,08 g/ ukvarjanje s športi z žogo: pripadnost športnim društvom ZOGA : SPORD, x2 = 12,8 p = 0,000 h/ ukvarjanje s športi z žogo: ukvarjanje z ročnimi deli ZOGA : ROČNO, x2 = 2,75 p = 0,097 i/ ukvarjnje s športi z žogo: 2 ukvarjanje tenisom x = 2,9 p = 0,086 INTERPRETACIJA: ANALIZA PROPORCIONALNIH PORAZDELITEV GLEDE NA RAZLIČNE ZNAČILNOSTI STATUSA PRI DIJAKIH DVEH SREDNJIH SOL Glede na rezultate proporcionalne porazdelitev bomo skušali primerjati dijake obeh srednjih usmerjenih šol med seboj (gre za srednjo usmerejeno šolo za naravoslovje -SNS ter srednjo usmerjeno šolo za družboslovje - SDS v Ljubljani). V naslednjih poglavjih pa jih bomo kot celoto , oz. kot vsako šolo posebej primerjali s študenti psihologije. Zavoljo primerjav s študenti psihologije in pa zaradi tega, da za srednješolce celoten vprašalnik ne bi bil predolg, so bila srednješolcem v zvezi s subjetivnim in objektivnim položajem zastavljena le lista vprašanja, ki so bila že pri študentih psihologije (statistično) pomembno povezana s stališčnima lestvicama do družbene hierarhije oz. do vrednostnega simbolizma (oz. tista, ki so bila pomembno povezana med seboj). Kjer je bilo mogoče, je pri dijakih SDS izračunana tudi pomembnost razlik med sredinami (t-test za majhne neodvisne vzorce). V zvezi s stopnjo prepričanja, da bo v življenju sam s seboj zadovoljen (ZADOVO), žc bežen vpogled v psamezne kategorije pokaže, da je na pozitivnem polu prepričanja pri SDS 0,40 lakih, ki so skorajda, oz. popolnoma prepričani v življenjsko zadovoljstvo s seboj, na SNS pa je takih 0,29. Zanimivo je, da imajo tako prepričanje dijaki šole, ki proizvaja kadre, ki so večinoma žc vnaprej opredeljeni kot "deficitarni". Morda jc tako razpoloženje v zvezi s socialno klimo na šoli, ali pa preprosto rezultat različnih kriterijev in trenutne orientacije pri izpolnjevanju vprašalnika. Področje zaposlitve očeta (ZAPOČE) kaže, da je na SNS relativno največ zaposlenih v prosveti ter v industriji (0,30 oz. 0,25), na SDS pa v upravi in prosveti (0,33 oz. 0,21). Tudi druga področja kažejo proporcionalno ujemanje - z izjemo zdravstva (0,15 na SNS.oz. 0,05 na SDS). SNS jc torej tudi šola zdravniških otrok. Področje zaposlitve očeta jc nadalje v primeru SDS bolj izraz družbene " nadgradnje" (uprava, prosveta) kot v primeru SNS, kjer jih jc 0,25 zaposlenih v industriji. Če pa področje zaposlitve očeta primerjamo s področjem zaposlitve mater, opazimo pri SDS to, da sla področji uprave in prosvete zopet relativno najbolj pomembni ( p = 0,36 oz. 0,26). Ob teh dveh proporcih jc opazili samo še proporc vzdrževanih oseb ( p = 0,12). Enaka področja so značilna ludi za ZAPMAT v primeru SNS : 0,36 jc zaposlenih na področju uprave, 0,26 na področju prosvete. Tudi primerjava glede na različna športna udejstvovanja je pokazala naslednje razlike med obema šolama: na SNS sc jih več ukvaja tako s planinstvom, z "žoga"-športi, s smučanjem, plavanjem, tenisom in drugimi športi. Dijaki SNS so torej športno aktivnejši. Zlasti so zanimive razlike pri t.im. slovenskih nacionalnih športih: planinstvu in smučanju. (Razmerja med naravoslovno in družboslovno šolo so pri planinstvu 0,28 : 0,12, pri smučanju pa 0,75 : 0,52). Ta razlika najverjetneje kaže tudi na različne življenjske stile srednješolcev v prostem času. Končno sta planinstvo in smučarija pomembna sestavna prostega časa v različnih letnih časih. - Obe srednji šoli v Ljubljani na nek način slovita kot "elitni". Ravno zato je zanimivo, da naš primer kaže razliko v športni dejavnosti, ki jc hkrati pokazatelj življenjskega slila. (Za statusno stabilne družbe je namreč značilno, da imajo enaki statusi skupni imenovalec tudi v načinu preživljanja prostega časa). Rezultati na osnovi naših skupin dijakov obeh srednjih šol nam dovoljujejo trditev, da sta obe šoli do neke mere zadržali "družben profil", ki sta ga imeli kot gimnaziji. Kažejo pa tudi na to, da se že v srednji šoli začne usmerjanje ne le glede na bodoče izbiro poklica, temveč tudi glede na prevladujočo obliko družbenega stila. Razlike v življenjskem stilu in načinu preživljanja prostega časa ne gre pripisovati spolnim razlikam med fanti in dckleLi (na SDS je namreč 0,19, na SNS pa 0,51 fantov). Spolne razlike so povezane predvsem z izbiro poklica in študija. (Iste statuse tvorijo različni poklicni profili, na življenjski stil pa vpliva predvsem položaj.) Obenem pa je očitno, da področje zaposlitve staršev kaže velike podobnosti. Na nekatere razlike v življenjski orientaciji in stilu pa nas opozarjajo tudi rezultati v zvezi s konjički in pripadnostjo različnim organizacijam. Glede na športno udejstvovanje je pravzaprav do neke mere razumljivo dejstvo, da je 0,33 dijakov SNS članov različnih športnih društev (0,16 pri SDS). Ravno pripadnost športnim društvom pomeni neko stalnejšo družbeno in družabno orientacijo. Taka pripadnost lahko ustvarja nove (zaključene) socialne kroge, ki imajo tako svojo mentalitete), kot svoja (ne)formalna pravila vedenja. Končno je pripadnost določenim športnim društvom povezana tudi s precejšnjimi stroški in materialnimi zahtevami. "V oči bode" tudi razlika glede na knjižne interese: na SDS so knjižne zbirke konjiček za 0,40, na SNS pa za 0,25 obravnavanih dijakov. Lahko predpostavljamo, da je v tem primeru zanimanje za knjigo povezano z bralnimi navadami. Zalo lahko upravičeno menimo, da med dijaki obeh usmerjenih srednjih šol verjetno obstaja še večja razlika v strukturi izobrazbe, kot jo kažejo razlike v šolskih programih. Razlike v ukvarjanju z ročnimi deli in modnim oblačenjem pa lahko pripišemo spolnim razlikam. Zalo pa je zopet zanimiva razlika v ukvarjanju z drugimi, nenavedenim i konjički (0,75 na SNS in 0,45 na SDS). To lahko pripišemo spolnim razlikam, kot razlikam v usmeritvi. Razliko v usmeritvi izraža tudi pripadnost RK (0,36 na SDS ter 0,64 na SNS). Pozorni smo lahko tudi na dejstvo, da je med obravnavanimi dijaki na SNS 0,16 na SDS pa 0,19 takih, ki ludi deklarativno niso člani ZSMS. Ne glede na to, v kolikšni meri sta oba proporca reprezentativna, kažeta na to, da se nekateri mladinci že v srednji šoli zavestno in deklarativno distancirajo. Ob tem seveda ne smemo prezreti dejstva, da ob tem tvorijo večino članov ZSMS tisti, ki so člani samo "na papirju". "Osveščanje" le-teh pa ima lahko dva Ircnda: trend večje angažiranosti, ali pa trend večjega distanciranja. Ncdifiniranje društvom (označenim kot DRUST 2) pripada na obeh šolah 0,20 obravnavanih dijakov. Ta društva so pomembna zato, ker izključujejo pripadnost DPO, športnim društvom in tabornikom. Pomenijo lahko pripadnost tako neformalnim kot formalnim skupinam. Pomembno informacijo o statusni lociranosti dajejo tudi podatki o izobrazbi staršev. Izobrazba staršev na SNS je tako v primeru očeta (IZOCE), kot v primeru matere (IZMAT) višja kot na SDS. Pri izobrazbi očeta je ta razlika zlasti opazna pri kategorijah višje in visokošolske, pri izobrazbi matere pa pri srednješolski in visokošolski izobrazbi. (Na SDS jc več mater s srednješolsko in manj mater z visokošolsko izobrazbo). Izobrazba očeta je na SDS v 0,21 primerih "višja" (SNS: 0,08) in 0,43 primerih "visoka" (SNS: 0,70). Izobrazba matere je pri SDS v 0,40 primerov obravnavanih dijakov "srednja" (SNS: 0,23) in "visoka" v 0,24 (SNS: 0,46). Proporci po kategorijah nam v tem primeru povedo več, kot primerjava srednjih vrednosti. -Podatke v zvezi z višino izobrazbe staršev jc zanimivo primerjati z avtopercepcijo družinskega statusa (STATUS): če si zopet natančneje ogledamo proporce posameznih kategorij, opazimo naslednje: največ "družboslovcev" in "naravoslovcev" se je odločilo za oceno 3, kar pomeni višji - srednji sloj (0,55 na SDS oz. 0,46 na SNS). Več "družboslovcev" je izbralo nižji - srednji sloj (0,19 : 0,10). Prav tako je več "naravoslovcev" izbralo nižji - višji, tj. oceno 2 ( 0,18 : 0,10). - K višji izobrazbi staršev spada tudi percepcija višjega statusa. SNS torej ne slovi slučajno kot najbolj "izbrana" šola. PRIMERJA V A FREKVENČNIH DISTRIBUCIJ (PROPORCEV) ATRIBUTOV STATUSA MED STUDENTI PSIHOLOGIJE (N= 117) TER DIJAKI SNS (N = 61) IN SDS(N = 42) Pri dijakih obeh srednjih usmerjenih šol, ki so sodelovali v preizkusu, smo ugotavljali samo nekatere od atributov, ki smo jih ugotavljali pri študentih psihologije. Zato okvir primerjave s študenti psihologije določajo atributi, ki smo jih ugotavljali pri srednješolcih. Za študente psihologije jc glede na dijake srednjih šol značilno, da so nekoliko bolj prepričani v obe nasprotji stopnje prepričanja v življenjsko zadovoljstvo s seboj. Njihovi očetje so večinoma zaposleni na industrijskem področju in deloma v upravi, medtem ko so očetje dijakov SNS in SDS zaposleni predvsem v prosveti, upravi in pri SNS tudi v industriji. Področje zapostlive matere: pri študentih psihologije prevladujejo industrija, uprava in deloma prosveta, pri obravnavanih dijakih pa prosveta in uprava. (Pri dijakih SNS jih jc 2-krat več zaposlenih v prosveti.) Bolj kot področje zaposlitve na razlike v statusu staršev kaže njihova izobrazba. Pri študentih psihologije je izobrazba očeta v 0,26 primerih višja ali visoka (SNS: 0,71, SDS: 0,63), ko pa gre za izobrazbo matere, znaša ta proporc pri študentih psihologije 0,26 (SNS: 0,64, SDS: 0,48). Ravno izobrazba staršev pa danes določa dohodkovni in kulturni položaj družine. Glede športnega udejstvovanja pa se študentje psihologije veliko bolj množično ukvarjajo s planinstvom, manj pa jih smuča, igra tenis in imajo manjši izbor športov, s katerimi se ukvarjajo. Vrste športnega prakticiranja zopet potrjuje dejstvo, da je le-to kot del življenjskega stila tudi statusno pogojeno. - Zanimivo pa je tolikšno ukvarjanje s planinstvom pri študentih psihologije (0,43 v primerjavi s SNS: 0,28 oz. SDS: 0,12). Planinstvo jc namreč v Sloveniji povezano ne le s stališči do športa (telesne kulture), temveč tudi z drugimi stališči do "človeka". S svojo tradicijo ter izročili je planinstvo namreč tudi poudarjanje različnih, s tradicijo ter izročili povezanih vrednot Tako pri obravnavanih dijakih SDS kot pri študentih psihologije je proporc deklet 0,81 (SNŠ: 0,50). V zvezi s pravkar povedanim je zanimiva primerjava glede na ukvarjanje z ročnimi deli med študenti psihologije ter SDS: na SDS se jih ukvarja z njimi 0,26, med psihologi (psihologinjami) pa 0,46. Na SDŠ sc ukvarja z modnim oblačenjem 0,12 obravnavanih dijakov (dijakinj) ter 0,05 študentov (študentk) psihologije. Tudi ti podatki kažejo na razliko v življenjskem stilu. Zelo verjetno sc nanašajo na razlike med večjimi in manjšimi kraji oz. med mestom in vasjo (kar pa je v različnih slovenskih regijah različno izraženo). Do neke mere izražajo tudi različne poglede na lastno žensko vlogo. Glede na ukvarjanje s planinstvom jc lahko razumljivo, zakaj je kar 0,53 študentov psihologije članov športnih društev (SNŠ: 0,33, SDŠ: 0,19). Vemo namreč, daje ravno članstvo v planinski zvezi danes v Sloveniji eno najmnožičnejših. Pripadnost drugim društvom, organizacijam in DPO pa kaže zopet nasledhje značilnosti: deklariranih "nečlanov" ZSMS jc med študenti psihologije 0,13 (SNS: 0,16, SDS: 0,19). Večje število "nečlanov" med obravnavanimi dijaki SNŠ in SDŠ lahko pomeni, da se med generacijo srednješolcev pojavlja odpor zoper tovrstno vključevanje, ki pa ni več neznaten. Zelo zanimiva jc primerjava pripadnosti t.im. nedefiniranim društvom (DRUST 2), ki so bila žc omenjena. Med študenti psihologije jc kar 0,45 lakih, ki so izrazili pripadnost lakim društvom (SNŠ: 0,20, SDŠ: 0,21). To pomeni, da imajo študentje psihologije širši spekter (ne) formalne grupne pripadnosti, ki pa večinoma izvzema ZK, ZSMS, SZDL, športna društva in Rdeči križ. (Pri dijakih so prišli v poštev še taborniki, ki so v obeh primerih zastopani s proporcem 0,1.) Aviopcrccpcija družinskega statusa pa kaže naslednje značilnosti: za spodnji-srednji sloj sc je med študenti psihologije odločilo 0,31 (SNŠ: 0,10, SDŠ: 0,19). Študentje psihologije so sc torej pogosteje kot dijaki odločali za spodnji - srednji sloj. Ker je srednji sloj pravzaprav sloj, kamor sc prišteva velika večina dijakov in obravnavanih študentov, jc laka delitev na spodnji - srednji in zgornji - srednji toliko pomembnejša. Tovrstna orientacija pa jc tudi v skladu s področjem zaposlitve in stopnjo izobrazbe očeta in matere. analiza odvisnosti med atributi statusa pri dijakih sn$ ter sds in Studenti psihologije Pri srednješolcih smo ugotavljali samo del atributov, ki smo jih ugotavljali pri študentih. Zato jc okvir primerjave odvisnosti med atributi omejen. Odvisnosti med atributi statusa smo sistematično prikazali kot A) rezultate bivariatne korclacijc (stopnje povezanosti med atributi) ter B) rezultate verjetnosti povezav. Rezultate bivariatne korclacijc (A) pa smo prikazali kot 1) povezave med objetivnimi značilnostmi statusa, 2) povezave med objektivnimi in subjektivnimi značilnostmi statusa 3) povezave med subjektivnimi značilnostmi statusa. Ad A-l) pri SDŠ povezava med izobrazbo očeta in izobrazbo matere znaša r = 0,55, pri SDŠ in SNŠ skupaj r = 0,56, pri študentih psihologije r = 0,66 (v vseh primerih velja p < 0,05). Pri študentih psihologije obstajajo nizke, vendar statistično pomembne zveze izobrazbe očeta s številom otrok v družini ter velikostjo naselja. Višja izobrazba je do neke mere povezana z bivanjem v večjem mestu, oz. manjšim številom otrok. Izobrazba matere je glede na velikost in smer prav tako povezana s številom otrok v družini in velikostjo naselja. Povezave, čeprav nizke, potrjujejo znano dejstvo o demografski distribuciji izobrazbe in natalitete. Pri dijakih SNŠ nc zasledimo pomembnih korclacij med izobrazbo očeta ter izobrazbo matere (saj jc 0,80 primerov izobrazbe očeta, oz. 0,64 primerov izobrazbe matere višja ali visoka izobrazba). Nasploh jc za obravnavane dijake SNŠ značilno, da pri njih ni zaslediti statistično pomembnih odvisnosti med nobenimi statusnimi atributi. Obenem pa sc pri združenih dijakih SDŠ in SNŠ pojavljajo povezave, ki so enako statistično pomembne kot pri študentih psihologije. Ad A-2) V primeru "združenih" dijakov je aviopcrccpcija statusa lastne družine (STATUS) povezana samo z izobrazbo očeta (r = 0,26 p < 0,05), korelacija jc negativna zaradi načina merjenja spremenljivk. Korelacija jc nizka: višja izobrazba očeta jc samo do neke mere povezava s pcrccpcijo višjega družinskega statusa. Ta zveza je izrazitejša pri dijakih SDŠ (r - - 0,42 p < 0,05), pri katerih ista korelacija velja tudi za izobrazbo matere. Tudi pri študentih psihologije jc STATUS povezan z izobrazbo obeh staršev (za očeta r = - 0,35, za mater r = - 0,42). Dijaki SNŠ s svojimi orientacijami nedvomno izstopajo, obravnavani dijaki SDŠ pa so podobnejši študentom psihologije. Zc pri analizi proporcionalnih porazdelitev smo ugotovili, da jc izraženost atributov statusa pri dijakih SNŠ marsikje dručna kot pri dijakih SDŠ in študentih psihologije. Zc na tedanji stopnji analize smo omenili, da dijaki SNŠ kažejo nekoliko drugačen življenjski stil oz. orientacijo. Pri študentih psihologije STATUS nizko korelira šc z letom rojstva. Mlajši študentje sc glede na družino do neke mere višje statusno vrednotijo. Omenili bomo samo šc prav uiko nizko korelacijo med stopnjo prepričanja v to, da bo v službi samostojno odločal o sebi (ODLSLU) ter letnikom študija (r = - 0,29). Rezultati kažejo na to, da se študentje z leti študija (glede na zunanje okolje) vse bolj konformira jo, drugi bi morda rekli, da postajajo realnejši. Ad a-3) Tudi v primeru povezav med subjektivnimi značilnostmi statusa jc izrazita podobnost med študenti psihologije ter obravnavanimi dijaki SDŠ. (Tovrstne povezave se nc pojavljajo v našem primeru niti pri SNŠ niti pri "združenih" dijakih). Na podobnost na sedanji stopnji analize statusa izenačenost nc more vplivati. Res pa jc, da jc študij psihologije bližji družboslovni orientaciji in načinu razmišljanja. Tako študentje psihologije kot obravnavani dijaki so do neke mere bolj prepričani v življenjsko zadovoljstvo s seboj,(če pcrcipirajo svoj družbeni status kot nižji). Korelacija jc zopet nizka (študentje psihologije: r = 0,20, dijaki SDŠ: r = 0,33), vendar je statistično pomembna p < 0,05. (Pozitivna jc zaradi načina merjenja spremenljivk.) Zanimive pa so njene možne vsebinske implikacije. Verjetno nc kažejo na to, da so "revni srečnejši", temveč na socialno "probojnost" tistih, ki sc bolj prištevajo k t.im. "nižjim" slojem. Srednja šola in fakulteta sta zanje nedvomno večji uspeh, od tod tudi zadovoljstvo s seboj. Ad B) Analiza verjetnosti povezav med atributi statusa jc bila izvedena samo pri študentih psihologije. Na nivoju rizika p < 0,05 obstaja statistično pomembna verjetnost povezava med pripadnostjo nedefiniranim društvom (DRUST 2) ter velikostjo naselja, pripadnostjo športnim društvom, ukvarjanje z "žoga"-športi ter ukvarjanjem z ročnimi deli. Na meji istega nivoja rizika obstaja verjetnost zveze med izobrazbo očeta ter pripadnostjo športnim društvom. Obenem obstaja večja verjetnost, da bodo otroci izobraženejših staršev tudi člani športnih društev. To sovpada z rezultati raziskave, publicirane v knjigi Društveni sloji i društvena svest: otroci iz t.im. srednjega razreda se bolj ukvarjajo s športom, in sicer tako, da so člani športnih društev. Osebnost in kritično življenjsko dogajanje (nadaljevanje in konec) JANEK MUSEK KOGNITIVNA (KAVZALNA) ATRIBUCIJA Stara resnica jc, da jc naše obnašanje odvisno od stvari, kakor jih pač vidimo. Ta odvisnost ravnanja od kognicijc, od kognitivne predelave informacij, je še posebej v ospredju velikega področja sodobne kognitivne psihologije. Vendar niso vse kognicijc enako pomembne. Zelo pomembne so npr. naše ocene o razlogih in vzrokih vsega tega, kar se dogaja in kar opažamo. Ta vidik kognitivne predelave, pripisovanje oziroma atribuiranje vzrokov in razlogov, je glavna tema danes zelo delujoče psihološke teorije, namreč teorije (kavzalne) atribucije. Očitno obstaja pri človeku zelo temeljna kognitivna potreba, da bi si razložil dogajanje okrog sebe in svet nasploh. Ta potreba ga vodi k temu, da skuša najti ustrezne vzroke, odgovornost in razloge za to dogajanje; tako si lahko pojave razloži, jih predvidi in ustrezno ravna. Psihologi so kajpak kmalu opazili, da to, kakšne vzroke pripisujemo dogajanju, vpliva na naše obnašanje in na naše odnose. To so več kot izdatno dokazali tudi eksperimentalno, spomnimo se npr. znamenitega Schachterjevega (1964) poskusa z iniciranjem adrenalina, ki jc parni poskus kognitivne teorije emocij. Med začetniki teorije atribucije lahko omenimo najprej Hcidcrja (1946, 1958, cit. po Witzel, 1984). Po Hcidcrju lahko razlikujemo nekaj osnovnih procesov kavzalne atribucije: pri osebnih atribucijah pripišemo odgovornost osebam, pri situacijskih atribucijah neosebnim dejavnikom okolja. Pri osebnih atribucijah so nadalje pomembne razlike med sposobnostnimi atribucijami in atribucijami prizadevanja, pri situacijskih pa razlike med težavnostnimi in slučajnostnimi (sreča, smola) atribucijami. Drugi avtorji so predlagali tudi drugačna razlikovanja - Wcincr (1972) npr. med endogenimi in eksogenimi atribucijami (prim. Roltcrjev pojem mesto kontrole ojačenja, kjer gre prav tako za proces atribuiranja), Wortmann in Dintzcr (1978) med nadzorljivimi in nenadzorljivimi atribuiranimi vzroki idr. (cit po Witzcl, prav tam). Najbolj izdelani obliki teorije atribucije so formulirali Kelley (1967, 1972, 1973) in pa James in Daviš (1965). Pomembni so tudi teoretski nastavki drugih avtgorjev kot so Duval (1972), Mac Arthur in Post (1977), Ajzcn in Fishbcin (1975, vsi cit. po Witzel, 1984). Atribucijo smo že omenjali pri obravnavanih osebnostnih spremenljivkah, pri naučeni nemoči in pri nadzorljivosti. Stabilizirani načini atribuiranja so seveda pomembni pri soočanju s kritičnim življenjskim dogajanjem. Oseba, ki vidi za neuspeh vzrok v lastni nesposobnosti bo čisto drugače nastopila v kritični situaciji kot oseba, ki vidi vzrok v težavnosti problema - od slednje lahko pričakujemo, da bo povečala napore, od prve pa nc. Kakšni vzorci in strategije atribuiranja so - splošno vzeto - ugodni in vodijo k rcdukciji stresa ter učinkovitem ravnanju in kakšni so neugodni? Kateri so še posebej neugodni - to so seveda tudi zelo praktična vprašanja teorije atribucije. Povedali jc treba, da so ta vprašanja precej raziskovali. Kadar smo - kot v primerih doživljanja stresa ali krize - soočeni z averzivno stimulacijo, bomo skušali najli takšne vzroke stresnega delovanja in obvladovanja stresa, ki nam bodo siluacijo čimbolj olajšali, jo naredili nadzorljivo in znosno. Redukcija stresa bo tem večja, čimbolj bodo ti vzroki internalni in stabilni, tj. čimbolj bo kontrola siluacijc v naših rokah, odvisna od nas in čimbolj zanesljiv in stalen bo način kontroliranja. Oba faktorja atribucije sta dokaj neodvisna. Tako se jc pokazalo, da sc raje odpovemo inlcmalni kontroli, če ugotovimo, da jc neka druga oseba hitrejša in uspešnejša pri odpravljanju našega stresa. Miller (1980, cit. po Bicrhoff, 1985) poroča o eksperimentu, kjer so posamezniki imeli možnost, da s pritiskom na gumb sami prekinejo clcklrošok, ali pa da to stori namesto njih cksperimcniator. Subjekti so v splošnem raje videli, da sami odpravijo šok - lako so prišli do interne atribucijc in do stabilne atribucije (relativno konstanten lasmi reakcijski čas). Toda tisti subjekti, pri katerih sc jc ckspcrimcnlalor redno izkazal s hitrejšimi reakcijami, so raje izbrali eksterno kontrolo, ker jc v tem primeru ta predstavljala stabilno atribucijo. Bicrhoff (1985) povzema podatke iz več raziskav, da so pri osebah, ki nagibajo k depresiji, identificirali neugoden slog atribuiranja. Te osebe nagibajo k temu, da 1. neuspehom atribuirajo intcrnalne, globalne in stabilne vzroke in 2. da uspehom atribuirajo ckstcrnalnc, specifične in nestabilne vzroke. Kaj to pomeni? Čimbolj smo vajeni v neuspehu videti posledico lastnega ravnanja (intcrnalna atribucija), posledico univerzalne zakonitosti (globalna atribucija) in poslcdico nespremenljivo, trajno delujoče zakonitosti (stabilna atribucija), tem večja je verjetnost, da bomo na neuspeh ali anticipacijo neuspeha reagirali z naučeno nemočjo in z občutjem, da nismo v stanju siluacijo kontrolirati. Prav tako pa jc neugodno, če svoje uspešnosti nc pripisujemo sebi temveč slučaju ali drugim (ckslcmalna atribucija) ter izjemnemu ali rednemu vzroku (specifična in nestabilna atribucija). Dimenzije atribuiranja, ki so jih opisali Abramson in sodelavci (1978, cit. po Bicrhoff, 1985), lahko na kratko ilustriramo z izmišljenim primerom, možnimi alribucijami moškega, ki ga jc dekle zavrnilo: Atribucijc Intcrnalne Eksternalnc Stabilne Nestabilne Stabilne Nestabilne Globalne sem neprivlačen včasih dekleta ženske sc dekle je pač zaženske dolgočasim bojijo moških lahko enkrat slabe volje Specifične zanjo sem dolgočasi jo, ona se boji ona jc slabe neprivlačen kar pravim moških volje Po Hcckhauscnu (1980, cit. po Bicrhoff, 1985) jc poslcdica takšnega kronificirancga neugodnega vzorca atribuiranje "štiridelni deficitarni sindrom nemoči" (depresivnosti), ki obsega: 1. motivacijsko deficite: zaostanek v spodbujanju lastne aktivnosti 2. kognitivne deficite: negativne vplive na učenje in zaznavo zvez med akcijami in posledicami 3. emocionalne deficite: depresivno razpoloženje in razbranost in 4. deficite v pojmovanju jaza: nizko vrednotenje samega sebe. Te ugotovitve so nedvomno pomembne pri obravnavanju in terapiji depresij. Na splošno bi se dalo reči, da bo depresivno in nemočno reagiranje na travmatski dogodek (smrt bližnje osebe, nesreča idr.) tem hujše in trajnejše, čimbolj bo ta dogodek razložen z intcrnalnimi globalnimi in stabilnimi vzroki. Temu se lahko pridružijo negativni učinki tipičnega reagiranja okolice. Začetna podpora, ki ima sicer veliko pozitivnega, lahko tudi provocira pasivizacijo in prinaša sekundarno psihološko korist. Ko se nato pojavi pritisk, da bi se vedenje spremenilo k boljšemu, se eventualne pozitivne spremembe težko pripišejo lasmi aktivnosti in spodbudam. Pritiski in negalivne occnc okolicc, ki se pojavijo, če oseba depresivnega vedenja ne spremeni, vodijo končno do tega, da je samovrednotenje še bolj ogroženo in da začno depresivne osebe eventualno celo skrivati svoje pravo razpoloženje (pomislimo npr. na to, kako smo često presenečeni, ko zvemo, da je nekdo poskušal ali naredil samomor, češ "saj ni bil ravno veseljak, toda kaj takega..."). Po mnenju Coatcsa in NVortmanovc (1980, cit. po Bicrhoff, 1985) lahko opažamo pri reakcijah socialnega okolja na depresivni razvoj nekega posameznika često razmeroma enoznačen fazni potek. V prvi fazi prevladuje nuđenje podpore in tolažbe. Bližnji, sorodniki, prijatelji, znanci reagirajo na travmo in depresivno reakcijo z razumevanjem, pomočjo, podporo in strinjanjem. Cesto skušajo prizadeto osebo varovali, tako npr. nočejo preveč načenjati konfliktnih in travmatskih lem, ne dajejo priložnosti, da bi sc o travmalskcm dogodku govorilo, da bi se ventilirale emocije ipd. Ce sc depresivno obnašanje ne spremeni, pride v reagiranju okolja do druge faze. Predvsem sc množijo poskusi često vsaj najprej prikritega in dvoumnega komuniciranja, a z naraščajočim pritiskom, da sc izsilijo vedenjske spremembe. Pogosto se pojavijo jezne in tudi sovražne rcakcijc, ki so prav lahko v zvezi tudi z občutjem frustracije ob interakciji s prizadetim. Naraščajoči pritisk in (prikrilo) negativno ocenjevanje često prav v tej fazi potencirajo padec samospoštovanja pri depresivni osebi. osebna čvrstost (trdota) Pravzaprav jc zanimivo, da jc razmeroma malo raziskav, kjer bi skušali sistematično identificirati osebnostne poteze, ki bi v splošnem predstavljale najbolj ugodne moderatorje stresnih učinkov na področju relativno trajnih lastnosti osebnosti. Videli smo, da jc bilo mnogo poskusov identificirati in raziskati posamezne poteze in njihov vpliv na obvladovanje kritičnega dogajanja - emocionalna stabilnost, kontrola, naučena nemoč, načini atribucije, reaktanca, problemska orientacija, A- in B- tip osebnosti itd. Toda katere izmed vseh teh lastnosti se združujejo v sklop uspešnega kosanja s kritičnim dogajanjem? Na to vprašanje bolj precizno odgovarjajo raziskave psihologinje Suzane Kobasa in njenih sodelavcev. Kobasa (1979) jc raziskovala dve skupini posameznikov, ki so bili soočeni s hudim stresnim dogajanjem. Zanimale so jo osebnostne razlike med tistimi, ki so stresne vpliva prestali brez resnih posledic in obolenj, ter tiste, pri katerih je kot posledica nastopilo obolenje. Kaj osebnostno ločuje osebe, ki so doživljale visok stres in niso obolele od oseb, ki so doživljale visok stres in so obolele; Kot kaže razpredelnica, se dajo glavne razlike med obema skupinama sumirati v štiri temeljne skupine: TABELA 4 Visok stres-majhne posledice Visok stres-hude posledice 1. NEODTUJENOST ODTUJENOST Jasnejši občutek za lastno Nejasen ali izgubljen občutek za lastno vrednost, za cilje in vrednote pomembnost, vrednote in cilje 2. VIGOROZNOST VEGETATIVNOST Močna tendenca k aktivnemu Pasivnost, šibka težnja po angažiranju v okolju angažiranju v okolju 3. SMISELNOST NEOSMISLJENOST Splošna življenjska orientacija, Brez prave orientacije, plan in prioritete plana in prioritet v življenju 4. OSEBNA KONTROLA EKSTERNALNA KONTROLA Prepričanje v osebno Prepričanje v eksternalni nadzor nadzorovanje dogodkov Pozneje je v raziskavah s sodelavci Kobasa (Kobasa in sod., 1982, 1983) natančneje opredelila osebnostni sklop karakteristik, ki omogočajo uspešno obvladovanje kritičnega dogajanja. Ta sklop so označili s pojmom osebne čvrstosti (trdote, pogumnosti, iz. angl. "personal hardiness"). Osebna čvrstost ima tri glavne komponente: /1/ prepričanje v osebno nadzorljivost, /2/ naravnanost k angažiranju in /3/ naravnanost k izzvanosti, ali na kratko - kontrolo, angažiranost in izzvanost. Kontrola označuje občutje, da se na življenjske dogodke lahko osebno vpliva in da se splača vplivati v nasprotju s prepričanjem, da smo nemočni pred neželenim dogajanjem. Angažiranost pomeni posplošeno prepričanost, da jc delovanje smiselno in težnjo, da se aktivno vpletcmo v dogodke, nasproti pasivnemu dezangažiranju. Izzvanost pomeni težnjo, da v stresnem dogajanju vidimo normalno stran življenja, ki nas spodbuja in razvija, nc pa da vidimo v tem dogajanju samo obremenitev. Opazimo, da ti pojmi vključujejo nekaj dimenzij, ki jih najdemo pri drugih avtorjih in smo jih delno tudi že obravnavali, npr. kontrolo, internalnost, naučeno nemoč, aktivno angažiranje, iskanje aktivnosti in čutnih spodbud, efektivnost idr. Spominjajo tudi na Lazarusov pojem izziva, na alicniranost, avanturizem, nc nazadnje na maskulinost - femininost. Novo je to, da omenjene lastnosti nastopajo kot potezna kombinacija uspešnega stresnega ravnanja, ki naj bi imela posebno prediktivno vrednost v napovedovanju učinkovitosti tega ravnanja. Ugodno pri tem je tudi dejstvo, da so za vse komponente čvrstosti na razpolago ustrezni vprašalniki (celo izbiramo lahko med njimi). Gancllcn in BIancy (1984) sla skušala raziskati zvezo med komponentami osebne čvrstosti in nekega drugega pomembnega faktorja, ki vpliva na uspešnost kosanja s stresom, namreč podporo socialnega okolja. Menila sla, da lahko čvrstost deluje kot poteza, ki sama po sebi vpliva na kvaliteto soočanja s stresom, ki pa lahko tudi spodbudi pridobivanje socialncga odobravanja in socialnc podpore - kar je nedvomno eden izmed ključnih situacijskih faktorjev pri obvladovanju (o njem bomo pozneje še govorili). V raziskavi sta za mero socialnc podpore uporabila vprašalnik SPO (Social pcrccplion qucstionnaire), za mere čvrstosti pa kar več lestvic (glej razpredelnico). Poleg tega sla ugotavljala šc količino stresnih dogodkov s pregledom življenjskih dogodkov (Life cvcnts survcy) in nagnjenost k depresivnosti z Beckovim inventarjem depresivnosti. Med merami čvrstosti in socialno podporo sta dobila naslednje korelacije: Lestvice čvrstosti socialna podpora pomembnost alicniranost(angaž.) - 0.42 0.001 vegetalivnost (izzv.) -0.35 0.001 avanturizem (izzv.) - 0.42 0.001 nihilizem (konstr.) -0.41 0.001 nemoč (kontr.) -0.07 ncp. internalnost (kontr.) - 0.06 nep. Rezullali kažejo, da jc čvrstost nedvomno v korelaciji s socialno podporo. Vendar je ta korclacija nedvomna pri dveh komponentah, angažiranosti in izzvanosti, medtem ko je pri kontroli bolj dvomljiva. To bi sc lahko zdelo presenetljivo, vendar sc zdi razumno pričakovali, da bo veliko iskanja opore v okolju pri angažiranih in izzvanih osebah, ki povečujejo napore in socialna prizadevanja, ni pa čisto tako pri intcrnalnih osebah; slednje zaradi prepričanja v osebno kavzacijo manj potrebujejo zunanjo podporo (in jo zato manj iščejo), morda pa tudi na okolico delujejo kot ljudje, ki jim je to manj potrebno. Nasploh nastopa vprašanje, kaj jc pri teh korelacijah vzročni faktor, čvrstost ali socialna podpora? Prav lahko gre za obojesmerni vpliv: čvrstost povečuje aktivnost in angažiranje in to pomeni aktivno iskanje solidarnosti in soglasja pri drugih; po drugi strani pa zaslomba v okolju dviga samospoštovanje in občutje pripadnosti, kar spet reducira alicniranost in pasivizacijo in torej povečuje čvrstost. Avtorja jc Sc zanimalo, kakšen jc vpliv obeh faktorjev, čvrstosti in socialne zaslombc na stopnjo depresivnosti. Izkazalo se jc, da je pomemben vpliv socialne zaslombc, med komponentami čvrstosti pa jc bil pomemben učinek alicniranosti in vcgctativnosti (torej izzvanosti in angažiranosti), ne pa drugih. Po drugi strani je seveda stopnja depresivnosti odvisna tudi od same količine stresnega dogajanja. Tako se zdi, da jc najmanj ver jetnosti, da nastopi depresivno reagiranje pri osebah, kjer jc nizka vrednost stresnih dogodkov, večja socialna zaslomba ter večja angažiranost ter izzvanost. Prepričanja glede kontrole sc tokrat niso pokazala kot enoznačno povezana s stopnjo depresivnosti (rezultati so bili dobljeni pri študentkah, n = 83). To spominja na ugotovitve nekaterih drugih glede faktorja kontrole v zvezi s stresnim obvladovanjem (glej del obravnave, ki sc nanaša na nadzor!). Zanimivi so bili tudi interaktivni učinki. Med stopnjo stresa in socialno podporo avtorja nista ugotovila interakcije pri povzročanju depresivnosti. Pač pa je bila pomembna interakcija med alicniranostjo (angažiranostjo) in stresom. Visoka stopnja alicniranosti (dezangažiranja) nesorazmerno poveča stopnjo depresivnega reagiranja: Depresivnost v odvisnosti od alicniranosti in stresa stresni življenjski dogodki alicniranost malo veliko nizka 3.1 3.2 visoka 3.3 7.2 RIZIČNI TIPI AINB Stresne vplive in obvladovanje stresa so žc pred časom povezovali z nastajanjem psihosomatskih motenj in obolenj. Tako jc Dunbarjcva (1943) pri raziskavi kakih 1600 psihosomatskih primerov skušala najti in opisati zveze med posameznimi obolenji, emocionalnimi problemi in značajskimi potezami. Bolj kot posamezni stresi in posamezna obvladovanja so za psihosomatski razvoj pomembni trajni stresi in trajne strategije in stili obvladovanja. Lc-ti lahko vodijo do kroničnih učinkov, ki prizadenejo organizmično ravnanje in na koncu k somatskim disfunkcijam. Žc Dunbarjcva jc povezovala srčna obolenja z življenjskim stilom ljudi, ki želijo biti uspešni za vsako ceno ("raje bi umrli kot odpovedali"). Kardiologa Friedman in Roscnman (Chcsncy & Roscnman, 1980) sta pozneje našla pri kardialnih pacientih vedenjski ali kar osebnostni sindrom lastnosti, ki sta ga imenovala tip A (nasprotni lip pa lip B). Ta lip, ki so ga nekateri na kratko označili "lip srčnega infarkta" naj bi bil povezan z znatno (do trikrat) večjim rizikom za koronarna obolenja, npr. koronarno trombozo in srčni infarkt. Lastnosti lipa A so predvsem visoka strcmljivost, agresivno tekmovalna usmerjenost, usmerjenost k dosežkom, ljudje lega tipa zlepa ne odnehajo, ne privoščijo si predaha in počitka, neprestano so v "tekmi", v "borbi", nočejo izgubljati časa, si postavljajo roke, skušajo čimveč odpraviti naenkrat ipd. Fricdman in Roscnman sla lcla 1960 začela z obsežno študijo, da bi ugotovila, katere osebnostne spremenljivke so povezane z nevarnostjo srčnega napada. Delala sta deset let, zajela 35.000 ljudi med leti 31 in 59. Nobeden ni v tem času imel znakov srčnega obolenja. Po letu 1970 jc 257 oseb razvilo koronarno simptomatiko in 70 odstotkov od teh jc pripadalo tipu A. Fricdman in Roscnman sla lip A označila kot akcijsko cmocijski kompleks, ki ga najdemo pri osebah, ki sc kronično in nepopustljivo bore, da bi dosegli vedno več in več v vedno krajšem in krajšem času, često tudi ob težavah in nasprotovanju drugih oseb in raznih ovir. Tip A jc skrajno kompelitiven, stalno v izzivanju ostalih in v kosanju z njimi - v športu, pri delu in tudi pri vsakdanjih pogovorih in diskusijah. Tip A je hipcrrcaklivcn in hiperkriličen, lahko tudi do sebe, najpogosteje do drugih (zlasti do tipa B). Tip A ima velik čut za čas in za časovno presijo: nikoli sc mu ne zdi, da bi bilo časa dovolj. Če jim drugi nc postavijo ciljcv in rokov, si jih sami in hudo jih moli, če jih nc morejo doseči. Tip B jc bolj konlcmplativcn, jemlje si čas za razmišljanje in ima občutek, daje časa na pretek. Fricdman in Roscnman sta ugotovila, da pri odsotnosti A vedenjskega lipa koronarna obolenja srca nc nastopijo skoraj nikoli pred 70. letom in lo ne glede na druge rizične faktorje: prehrano, kajenje, pomanjkanje gibanja in telesne vaje. Pri tipu A pa sc lahko pojavijo v najzgodnejših primerih v tridesetih ali štiridesetih letih. Ne samo da jc tip A trikrat bolj rizičen, celo liste osebe tipa A, ki nimajo drugih rizičnih faktorjev, so v večji nevarnosti, da doživijo bolezen kol osebe tipa B, ki imajo povišan pritisk, kadijo in imajo srčne bolnike v sorodstvu. Seveda sc moramo zavedati, da jc tudi ta tipologija poenostavljajoča in da predstavlja ekstreme. Večina ljudi jc med A in B obnašanjem. Tudi korelacije med tipom in obolenjem so samo zveze, ki šc nc povedo vzročnih povezav. Kljub temu, da nekateri tudi povsem dvomijo v Fricdmanove in Roscnmanove ugotovitve in v vulncrabilnosl A tipaje več raziskav potrdilo grobo veljavnost teh ugotovitev. Wardwcll (1973) jc v primerjavah oseb, ki so imele koronarne težave, s tistimi brez njih, prišel do podobnih zaključkov kot Fricdman in Roscnman. Sugcriral pa jc tudi možno vzročno razlago ugotovljenih povezav: "Jedrni element (v A vedenjskem tipu) je preprosto lahko ... nagnjenost nekaterih ljudi, da transformirajo psihološke in situacijske napetosti, konflikte in frustracije v telesne simptome. Različni načini, kako izrazili te strese, vključujejo nenehno aktivnost brez počitka, ambiciozna stremljenja, telesne simptome različnih vrst ter palogcnc alerosklerotske in trombolskc procese". Hinklc (1973) pa jc ugotovil nekaj drugega. Spremljal jc 260.000 oseb, ki jih je zaposlila Bcllova kompanija. Ugotovil jc, da prihaja do koronarnih obolenj in smrtnih primerov infarkta predvsem pri delavcih in prcddclavcih, ki izhajajo iz ti. "bluc collar" slojev in ki nimajo diplome, medlem ko jc pri menežerjih in uslužbencih, ki izhajajo iz "vvhitc collar" sloja ter imajo diplomo, teh pojavov manj! Maddi in Kobasa (1984) sta primerjala lipe A in B z dimenzijo osebne čvrstosti. Ugotavljala sta, da tip A in čvrslosl nista povezana: "Vedenje čvrstih ljudi jc prcccj različno od tipa A. Čvrsti ljudje so z zanimanjem vpleteni v lo, kar delajo (nc pa da čutijo nestrpnost, kar bi bil znak premajhne zainteresiranosti za delo samo), verjamejo in delajo, kol da lahko vplivajo na dogajanje (namesto da bi čutile nemoč in pomanjkanje časa) in na spremenite v okolju gledajo kot na dobrodošlo stimulacijo (namesto da bi reagirale z negotovostjo in kompetitivnostjo)." Maddi in Kobasa ugotavljata, da čvrstost celo moderira obnašanje A tipa in njegove učinke. Največ resnih obolenj je pri kombinaciji tipa A in nizki stopnji čvrstosti. Visoka čvrstost pa lahko anulira negativne efekte A tipa; nestrpna kompetitivnost tipa A jc moderirana z zainteresiranostjo in občutjem vplivnosti pri čvrstosti: "kar ostane jc skupni imenovalec obeh faktorjev -namreč motiviranost in vztrajnost." Te in podobne ugotovitve kažejo, da pojem "menežerske bolezni" ni zgolj psihosomatski mit, temveč ima nekaj na sebi. Kronično stresno stanje, kronično stresno reagiranje, prehitro pojavljajoče in ponavljajoče sc alarmno stanje vodi do posledic. Te so lahko ob neugodnih osebnostnih dispozicijah še negativnejše, npr. če gre za podpražna in nezavedna anksiozna, krivdna, pa tudi sovražna nastrojenja in impulze (v smislu "vam bom žc pokazal") in razvije sc lahko pestra psihosomatska simptomatika od hipertenzije do astme, ulkusa in sladkorne. Tako so npr. raziskovali poklice, za katere jc značilna visoka stopnja stresnosti. Ilustrativni so podatki za letalske kontrolorje: kljub temu, da gredo v ta poklic ljudje, ki so glede na čvrstost in emocionalno stabilnost selekcionirani (to kažejo druge raziskave, npr. Cattcllovc), jc pri njih v primerjavi z normalno populacijo za eno tretjino več ulkusov na želodcu, dvakrat več sladkorne bolezni in kar 5-6 krat več z višanega krvnega pritiska (Cobb in Rose, cit. po Tanncr, 1977). STILI IN S TRA TEG I JE DELO VANJA Tipološki koncept A in B vedenja bi najbrž ustrezneje označili kot stil ali strategijo delovanja (Handlungsstil). Stil delovanja sc razvije kot posledica naučene ali sprejete hcurističnc strategije, ki producira cilje, načrte in načine predelave povratnih informacij: "Stili delovanja so abstraktni principi konstruiranja, ki sc posplošeno in avtomatizirano vključujejo ob postavljanju in določanju ciljev, planov in predelovanju povratnih informacij" (Frcsc, 1983). Za tip A bi bil značilen poseben slog delovanja, ki vključuje visoko pomembnost ciljev ("cilji so pomembni"), natančno planiranje ("načrt mora biti natančen") in netolerantnost do odstopanj v izpolnjevanju načrtovanega ("od načrta ne smemo odstopati"). Določen slog delovanja bi sc npr. v strategiji planiranja razlikoval po tem, da želi vse natančno planirati, šc preden jc plan izpolnjen, medtem ko bi drug slog delovanja planiral le okvirno, tako da bi se lahko plan med samim izpolnjevanjem še dopolnjeval in eventualno spreminjal. Prvi bi bil togo netoleranten do odstopanj, drugi bi možnost odstopanja žc vključeval in bi nanje fleksibilno reagiral. ISKANJE STRESA Povedali smo žc, da jc normalni stres neobhoden v življenju in da nanj tudi normalno reagiramo kot na eustres. Siccr bi sc v življenju dolgočasili. Iskanje stresa in stresnosti jc do neke mere normalno. Pri nekaterih osebah pa jc iskanje stresa bolj izrazilo. Iskanje stresa jc verjetno pomembna sestavina poteze avanturizma in znane osebnostne poteze "iskanja čutnega draženja" ("sensation sccking"), ki jo jc veliko in uspešno raziskoval Zuckermann (1979). Šc dalje jc ta poteza vključena v ekstravertnost in v bolj ekstremni meri v psiholicizcm (po Eyscncku). Toda če gre tu za relativno posplošeno iskanje novosti, vzburjenja in doživetij, obstaja kategorija ljudi, ki lendirajo k temu, da bi pogosto izkušali strese, oziroma se izpostavljali močnim stresom. Klausncr jc leta 1968 opisoval "iskalce" stresa, ki jih je našel značilno zastopane v nekaterih poklicih, med ustvarjalci in športniki. Zanje je značilno, da nezavedno in tudi zavestno iščejo stresne situacijo, često tudi takšne, ki so ne le težavne, temveč tudi nevarne in izčrpavajoče. Pustolovci, vojaki, atleti, umetniki, alpinisti, znanstveniki kaž.cjo večkrat naravnanost k dejanjem, ki zahtevajo totalno angažiranje fizičnih in psihičnih zmogljivosti, borbo z nevarnostjo in skrajno zastavljenimi cilji in neverjetno vztrajnost pri svojih prizadevanjih. Studije iskalcev stresa so opozorile na nekaj značilnih obnašanj: motiviranost in interes za premagovanje ovir, ki so nekaj posebnega in nenavadnega (alpinizem!), obvladovanje fizične nevarnosti, preskušanje zmogljivosti in meja, težnja po izboljšanem, drugačnem, enkratnem dosežku, rekordu, pcrfckciji (zlasti pri umetnikih in znanstvenikih), tekmovanje v sposobnostih in moči volje. Zanimivo pri mnogih iskalcih stresa je, da sc nc podajajo v nevarnost na slepo, temveč pogosto zelo skrbno planirajo svoje preskušnje in se pogosto dobro zavarujejo; skratka tudi na tem področju jim ne gre samo za stres, temveč za uspeh in zadovoljstvo ob mojstrstvu. V iskanju stresa sc najbrž združuje več motivacijskih tcndcnc. Ena je najbrž že fundamentalna človekova radovednost, težnja po odkrivanju, po novem, ki seveda nc gre brez določenega stresnega rizika. Druga jc težnja po stimulaciji v smislu "iskanja dražljajev" ("sensation sccking"). Riziko in izposlavljcnjc nevarnost sta kot smo videli, vendarle nasprotno kompenzirana z obvladovalnimi in kontrolnimi zavarovanji, tako da normalna potreba po varnosti ni povsem potisnjena v kot. Pomemben vir motivacije zlasti pri kategoriji iskalcev stresa pa jc lahko tendenca po dokazovanju lastnih sposobnosti, zmogljivosti in kompetentnosti. Kolikor gre ta motiv v okvir težnje po samoaktualizaciji, pustimo odprlo. Premagovanje stresa ima velik samoafirmalivni učinek in močno dvigne sam ovrednotenje in tudi samopričakovanja. Pozitivno izkustvo jc veliko, ker so stave postavljene visoko: velika jc premagana ovira in nevarnost, veliko jc angažiranje in relativna korist v odnosu do samospoštovanja in do podobe o sebi jc večja kot pri običajnih obvladovanjih. Osebno mislim, da jc za razlago stresne zasvojenosti in brezpogojne privlačnosti stresnih preskušenj pri nekaterih, pomemben še en mehanizem. Alpinisti, umetniki, znanstveniki, udeleženci ckspcdicij in vojnih pohodov so ogromno investirali in tudi žrtvovali za svojo dejavnost. Zanje jc preprosto nesprejemljivo, da bi teh ciljev tudi ekstremno visoko nc ccnili. Po načelu kognitivne disonance jc nemogoče, da bi nekdo zavestno ogromno žrtvoval, sc odpovedoval in angažiral za nekaj, česar nc ccni. Dejavnost, za katero smo veliko dali in žrtvovali, nam avtomatsko postane vrednejša. Tako se lahko razvije krog, ki vodi v ekstremno iskanje stresa in stresno zasvojenost. Danes nam razmah ti. "ekstremizmov" (ekstremne športne panoge) na svoj način potrjuje ta samoojačcvalni krog. DEFENZIVNOST (SENZITACIJA IN REPRESIJA) Obrambno delovanje jc ključnega pomena pri obvladovanju učinkov kritičnega dogajanja. Same obrambne mehanizme so žc zgodaj, od Freuda naprej, proučevali in raziskovali. V različnih razlagah stresnega obvladovanja, zlasti pa v Lazarusovi (glej v prejšnjih poglavjih), najdemo konccpt obrambnega reagiranja ta zajema "sloge obvladovanja", pri katerih jc pomembno, ali gre za problemsko (nalogovno) ali pa za emocionalno usmerjenost obvladovanja. V novejšem času pa ugotavljajo tudi osebnostne razlike v obvladovanju; pri ljudeh sc izoblikujejo relativno trajni in dosledni načini obrambnega delovanja in obvladovanja. Upravičeno lahko govorimo o slogih ali potezah obvladovanja. Posebno sta se uveljavila pojma dclenzivnosti (obrambnosti) in pojem represije - scnzitizacije (Byrnc, 1961; Gordon, 1957). Posamezniki sc razlikujejo glede na to, ali nagibajo k odklanjanju in potlačevanju grozečih in konfliktnih dražljajev, ali pa k priznavanju in verbaliziranju le-teh. Eni uporabljajo pri soočanju s takšnimi dražljaji odklonilen, negativističen in represiven slog, teh dražljajev ne vidijo in nočejo videti, jih izrivajo iz zavesti, ne mislijo o njih, ne govorijo o njih, nc verbalizirajo jih, skratka ne priznavajo jih; na drugi strani so osebe, ki se na te dražljaje odzovejo s priznavanjem, so občutljive zanje, sc pritožujejo nad njimi, jih verbalizirajo, mislijo o njih, sc pogovarjajo o njih, jih skušajo določiti, se skratka ukvarjajo z njimi, se zaposlujejo z njimi in jih tudi skušajo nadzirati. Osebe na eni strani lestvicc so označili kot "represorje", osebe na drugi strani lestvice pa kol "senzitizatorje". Izdelali so tudi več lcstvic za merjenje represije - scnzitizacije (R-S lestvice; pri nas npr. žc pred leti preveden TOV vprašalnik /Šali/; zdaj sc pripravljajo tudi prevodi drugih) oziroma defenzivnosli. Interesantno je, kaj represorji in senzitizatorji mislijo o teh vprašalnikih sami. Represorji mislijo, da izpolnjujejo vprašalnik, ki ugotavlja znake (duševnih) motenj - in menijo, da so sc dobro odrezali na vprašalniku. Senzitizatorji pa mislijo, da vprašalnik ugotavlja iskrenost in poštenost do samega sebe - in tudi menijo, da so se na njem dobro odrezali. Represija - scnzitizacija korelira z mnogimi drugimi lastnostmi. Pozitivno korelira scnzitizacija z lestvicami depresije, psihastenije, socialne introverzije in ncvroticizma na MMPI, negativno pa korelira s hitrostjo, lažnivostjo, obrambnim zavračanjem in močjo jaza pri Caltcllu. Visoko korelira zlasti z merami anksioznosti. Najvišje negativne korclacijc pa so z lestvicami socialnc zaželenosti in s težnjo po odobravanju (z Edwardsovo lestvico kar -0.90, kar praktično pomeni, da merita obe isto; z Marlowe-Crovvncovo lcstvico pa -0.37 in -0.49). R-S dalje pozitivno korelira z dogmatizmom, z eksternalnosijo in kognitivno kompleksnostjo. Večja scnzitizacija jc negativno povezana s stopnjo samospoštovanja in samoaktualiziranosti, jc pa pozitivno povezana z diskrcpanco med realnim in idealnim jazom. Niso našli pomembnih korclacij z inteligentnostjo, odvisnosyo od polja in religioznostjo. Medtem ko pri študentih niso našli razlik med spoloma, so pri klinični populaciji ženske v vseh starostih bolj senzitivne. Zanimivo je npr., da so pri kanceroznih bolnikih našli višjo stopnjo represije. Te povezave moramo razumno tolmačili. Zavedati sc moramo npr., da scnzitizacija do neke mere odraža objeklivno stopnjo simptomatike in da represija po drugi strani tudi do neke mere odraža objektivno izostajanje simptomatike. Nizek skor na lestvici najdemo tudi pri osebah, ki potlačujejo, kot pri osebah, ki dejansko nimajo problemov. Zanimiva jc tudi korelacija s socialno zažclcnosljo odgovorov. Kaže na to, da senzitivnosti kaj prida nc odobravajo niti kulturne konvencije v naši družbi, zato tudi pri ocenjevanju samega sebe nastopa kot negativni faktor. Zelo pomembno jc dejstvo, da so pri senzitivnih osebah našli manjšo, pri represivnih pa večjo fiziološko reaktivnost. Ali so torej izvori poteze v fiziološki reaktivnosti, ki jo jc žc Freud postavil za rcgulativni faktor? Represija bi v tem primeru pomenila način, da se izognemo pretirani fiziološki stimulaciji. Poročajo šc o nekaterih drugih razlikah. Scnzitivnc osebe pripisujejo npr. več sovražnosti sebi in drugim (toda na vprašalnikih agresivnosti so navadno represorji tisti, ki so bolj agresivni). Na agresijo odgovarjajo senzitivni s protiagresijo, represorji pa z izogibanjem. Senzitivni navajajo več zdravstvenih problemov in se ob seksualni literaturi bolj vzburijo. Pri represorjih jc manj zapomnjenih konfliktnih vsebin, višja pcrccptualna obramba in manj verbalnega claboriranja. Raziskave so tudi pokazale, da na razvoj represije in scnzitizacijc verjetno vpliva vzgojni slog. Pri moških sc scnzitizacija razvije ob materah, ki suprimirajo seksualno vedenje, ki naj bi imele nižjo stopnjo samospoštovanja in ki od sinov nc pričakujejo izrccnc maskulinosti. Pri ženskah pa naj bi sc scnzitizacija razvijala ob materah, ki so permisivne, ki pričakujejo od otrok pretirano spoštovanje (dcifikacijo), ki naj nc bi bile preveč zanesljive in zadovoljne v svoji vlogi, ki naj bi bila odklanjajoče, kaznovalne, nekonsistentne in v slabih odnosih z možem. Posebno zanimivo je, da obstaja ponekod interakcija med vzgojnim stilom in spolom. Medtem ko npr. permisivna vzgoja matere pri moških spodbuja prej represijo, spodbuja pri ženskah scnzitizacijo. Eden od osnovnih namenov določanja defenzivnosti jc bil ta, da bi odkrili ekstremne in maladaptivne oblike obrambnega delovanja. Pojavili sta sc dve različni hipotezi glede zveze med defenzivnostjo in prilagojenostjo. Prva predpostavlja, da gre za kurvilincarno povezavo, kjer sta oba ekstrema maladaptivna in so "nevtralne" osebe najbolj prilagojene in uspešne. Druga pc jc hipoteza o linearnem odnosu, po kateri prilagajanje upada, s tem ko narašča scnzitizacija. Zato jc zanimivo vedeti, kako se represija in scnzitizacija povezujeta z drugimi znaki prilagojenega obnašanja. Raziskovalni podatki kažejo dokaj nekonsistentno sliko. Tako npr. nekateri ugotavljajo, da imajo psihiatrični pacicnti mnogo večjo standardno deviacijo na R-S Icstvici (Ullmann, 1962, cit. po Bell in Byrnc, 1978); dalje so ugotavljali pojavljanje nenadnih ekstremno nasilnih dejanj pri skrajno represivnih osebah med kriminalno populacijo (Megargce, 1966, cit. prav tam), ugotavljali so npr. tudi, da nevtralne osebe bolje razumejo in ccnijo humor kot one na ekstremih (0'Connell, Pcterson, 1964, cit. prav tam). Vse to bi govorilo za krivolinijsko hipotezo. Toda druge raziskave ugotavljajo bolj premo linearen odnos. Represorji npr. navajajo, da jc pozitivno gradivo zanje bolj smiselno, medtem ko jc za senzitizatorje bolj smiselno negativno gradivo. Videli smo, da sc represija povezuje z osebnostno bolj pozitivnimi korclati (večje samospoštovanje, manj zdravstvenih težav, bolj konstruktivna družinska atmosfera). Klinične skupine najčešče dosežejo bistveno več točk scnzitizacijc. To vprašanje mora rcšiLi nadaljnja analiza samega pojma defenzivnosti (zlasti če pomislimo, da sc na polu represije mešajo obrambno potlačevanje in dejanska neeksistentnost simptomatike) in seveda nadaljnje raziskovanje (kar tukaj ni zgolj fraza). LITERATURA Abramson, L.Y., Scligman, M.E.P. in Tcasdalc, J.D., Lcarncd hclplcsncss in humans: Criliquc and rcformulalion. J. Abnonn. Psychol., 1978, 87, 49-74. Bell, P.A. in Bymc, D., Rcprcssion-scnsitizaiion. V: London, II. in Exncr, J.E., Dimcnsions of personality. New York, Wiley, 1978, 449-486. Bicrhoff, II.W., Sozialpsychologic. Sluttgart, Kohlhammcr, 1984. Caplan, O., "Emolional erises". V: A. Dculsch in II. Fishbcin (izd.): The encyclopcdia of mental hcalth, 1963, vol. 2, Ncw York, Franklin Watts, 1963. Cattcll, R.B., Pcrsonalily, rolc, mood, and silualion-pcrccplion: A unifying lhcory of modulaiors. Psychol. Rev., 196663, 70, 1-18. Catlcll, R.B., Pcrsonalily and lcaming thcory, Vol. 1: The stmclurc of pcrsonality in its environmenl. Ncw York, Spingcr, 1979. Chcsncy, M.A. & Roscnman, R.II., 'ITypc A bchavior in thc work sclling. V: Coopcr, C.L. & Paync, R. (Eds.): Current conccms in occupalional slrcss. Chichcsler, Wilcy, 1980. Dcffcnbachcr, J.L, Worry and cmotionslity in test anxicly. V: Sarason, I.G. (cd.): Test anxicty: Thcory, rcscarch, and applications. Ilillsdalc, F.rlbaum, 1980, 111-128. Endlcr, N.S. in Okada, M.A. A mullidimcnsional mcasurc of trait anxicly: Thc S-R invcnlory of general trait anxiousncss. J. Cons. & Clin. Psychol., 1975, 43, 319-329. Folkman, S., Personal control and stress and coping proccsscs: A ihcorelical analysis. J. Pcrs. & Soc. Psychol., 1984, 46, 4, 939-949. Frcsc, M., Der Einfluss des Arbeil auf dic Pcrsocnlichkcil: Zum Konzcpt des Ilandlungsstils in der beruflichen Sozialisation. Zcitschrifl fuer dic Sozialisalionsforschung und Erzichungssoziologie, 1983, 3, 11-28. Fricdman, R. &. Roscnman, R.II., Typc A: Your bchavior and your heart. New York: Knopf, 1974. Fulgosi, A., Psihologija ličnosti. Zagreb, Školska knjiga, 1981. Gancllcn, R.J. in Blancy, P.H., Ilardincss and social support as moderators of tghccffccts of life stress. J. Pcrs. &... Soc.Psychol., 1984, 47, 1, 156-163. llinklc, L.E., Coronary heart discasc and sudden dcath in activcly cmploycd Amcrican men. Bulletin of thc Ncw York Academy of Mcdicinc, 1973, 49, 6, 467-474. Ilodapp, V., Causal infercncc from noncxpcrimcnlal rcscarch on anxicty and cducational achicvemcnt. V: Krohnc, II.W. in Laux, L. (Eds.): Achicvcmcnt, slrcss, and anxicty. Washington, Hcmispherc, 1982, 355-372. Klincr, E., Conscqucnccs of commitmcnt to and disengagement from inccntivcs. Psychol. Rev., 1975, 82, 1-25. Kobasa, S.C., Strcssful life cvents, pcrsonality, and hcallh: An inquiry into hardiness. J. Pcrs. & Soc. Psychol., 1979, 377, 1-11. Kobasa, S.C., Maddi, S. in Kahn, S., Ilardincss and hcallh: A prospeclivc study. J. Pers. & Soc. Psychol., 1982, 42. 168-177. Kobasa, S.C., Maddi, S. in Zola, A.M., Typc A and hardiness. J. Bch. Med., 1983,6, 41-51. Krampcn, G., Pcrsocnlichkcitspsychologiscc Aspcklc handlungsthcorclischcr Ansaetzc vom Erwartungs-Wcrt- Typ. Tricr, Univ. Tricr, 1984 (habilitacijskodelo). Krohnc, II.W., Thcoricn der Angst. Stuttgart, Kohlhammcr, 1976. Krohnc, II.W., Angslthcoric: Vom mcchanistischen zum kognitiven Ansatz. Psychol. Rundschau, 1980, 331, 121-29. Krohnc, I1.W. in Laux, L. (Ed.), Achicvcmcnt, stress, and anxiety. Washington, Hcmispherc, 1982, 207-219. Lazarus, R.S., Psychological slrcss and thc coping proccss. Ncw York, McGraw-IIill, 1966. Lazarus, R.S. in Folkman, S., Stress, appraisal and coping. Ncw York, Springcr, 1984. Lazarus, R.S. in I^aunicr, R., Slrcss-rclatcd iransactions bclwccn pcrson and environmcnt. V: L.A. Pcrvin in M. Lcvvis /izd.), Pcrspcclivcs in inlcraclional psychology. Ncw York, Plenum, 1978. Lazarus, R.S. in sod., Psychological slrcss and adaplation: Some unresolved issucs. V: Sclye (izd.), Sclyc's guide to stress rcscarch. Vol. 1. Ncw York, Van Noslrand, 1980. Levi, L. (izd.), Soeicly, slrcss, and diseasc, 1. London, Oxford Univ. Press, 1971. lxvi, L. (izd.) Socicty, slrcss, and discasc, III. London, Oxford Univ. Press, 1978. Liebcrt, R.M. in Morris, L.W.,Cognilivc and cmotional componcnlsof test anxicly: A dislinclion and some inilial dala. Psychol. Rep., 1967, 29, 975-978. Maddi, S.R. & Kohasa, S.C., The hardy cxcculivc: Ilcallh under slrcss. Homcwood, Dow Jones-Irwin, 1984. IIowrcr, O.II. in Vick, P., An cxpcrimcntal analoguc of fcar from a sense of helplcsness. i. Abnorm. & Soc. Psychol., 1948, 43, 193-200. Rahe, R.ll. in Arlhur, R.J., Life changc and illness sludics: Pasi hislory and fulure dircclions. J. Human Slrcss, 1978, 4, 3-15. Rcitcr, L., Kriscninlervenlion. V: II. Slrolzka (izd.): Psychotherapic: Grundlagen, Vcrfahren, Indikalionen. Mucnchcn,. Urban & Schwarzcnbcrg, 1978, 457-470. Rollcr, J.B., General i/cd cxpcclancics for inlcrval versus cxlcmal conlrol of reinforccment. Psychol. Monogr., 1966, 609, 80, 1. Ryckman, R.M., 'Ificories of pcrsonality. Monlcrcy, HVrooks-Cole, 1982. Schwcnkmczger, P., Modcllc der Eigcnschafls- und Zuslandsangsl. Gocuingcn, Hogrefc, 1985. Seligman, M.E.P., Ilclplcsncss: On depression, dcvclopincnl, and dcalh. San Francisco, Frceman, 1975. Scligman, M.E.P. in Maier, S.R, Eailurc lo cscape Iraumalic shock. J. I-xpr. Psychol., 1967, 74, 1-9. Sclyc, 11., Slrcss wiihouldislrcss. Philadclphia, Lippincoll, 1974. Shonlz, F.C., Reaclions locrisis. 'Ilic Volla Rcview, 1965,67,364-370. Sholz, I;.C., 'Itic psychological aspccis of physical illness and siaviliiy. Ncw York, Mac Millan, 1975. Silvcr, R.L. in Wortman, C.U., Coping wiih undcsirablc lifc cvcnls. V: J. Garbcr in M.E.P. Scligman (izd.), Human helplcsncss. New York, Academic Press, 1980. Spiclbcrger, C.D. in Sarason, I.G. (Ed.), Stress and anxicly, Vol. 5. Washinglon, Hcmispherc, 1978. Tanncr, O., Stress. Timc-I.ifc Hooks, 1977. Taylor, J.A., A pcrsonalily scalc of manifest anxicly. J. Abnorm. & Soc. Psychol., 1953,48, 285-290. Ulich, D. in sod., Psychologic der Kriscnbcwaclligung. Hascl, Bellz, 1985. Ulich, D., Mayring, Ph. in Slrchmcl, P., Slrcss. V: Mandl, II. in Ilubcr, G.L. (izd.): Emolion und kognilion. Mucnchcn, Urban & Schwarzcnbcrg, 1983, 183-216. Wardwell, W.I., A Study of slrcss and coronary hcarl discasc in an urban population. Bullclin of ihc Ncw York Acadcmy or Mcdicinc, 1973, 49, 6, 521-531. Winc, J.D., Evalualion anxicty: A cognilivc-allcnlional constnicl. V: Krohnc, II.W. in I^ux, L. (Ed.), Achicvcmcnt, slrcss, and anxiely. Washinglon, Hcmispherc, 1982, 207-219. Wilzcl, A., Altribulionslhcoric. V: Rcxilius, G. in Grubilzsch, S. (izd.), Psychologische Grundbcgriffc. Reinbck, Rowohll, 1984, sir. 100-103. Zuckcrman, M., Scnsation sccking. Ilillsdalc, Hrlbaum, 1979. Pomeni okolja marko polič Zaznavanje okolja nedvomno zahteva od človeka tudi razlago svojih fizičnih in ; socialnih sestavin. Pri tem so pomembne zlasti simbolične interakcije med človekom in okoljem, saj (Rapoport, 1982): - ljudje delujejo na stvari na osnovi njihovih pomenov; - pomeni stvari izvirajo iz proccsa socialne interakcijo; - te pomene upravljamo in oblikujemo s pomočjo razlagalnega proccsa, ki ga ljudje uporabljajo pri ukvarjanju s stvarmi, s katerimi se srečujejo. Okolja imajo simbolične pomene predvsem zato, ker so smotri in dejavnosti, ki se v njih odvijajo, družbeno določeni. Simbolični pomeni in motivacijska sporočila, ki jih oddajajo, so del naše zaznave. Vsako okolje vzbuja čustva, asociacije in stališča v zaznavajočem. Kadar bomo govorili o pomenih različnih okolij, bomo pri tem mislili na vse tisto, kar se veže na ta okolja preko oz. nad imensko vrednostjo njihovih fizičnih lastnosti, na vse tisto, čemur ljudje pripisujejo pomen in vrednost - vključujoč svoje smotre, pojmovanja, ideje in prepričanja (Broadbent & Llorcns, 1980). Gre za vprašanja, s katerimi se ukvarja veda, ki jo jc de Saussurc poimenoval semiologija. 2e od vsega začetka se jc ukvarjala z raziskovanjem vloge znakov v človeškem sporazumevanju. Dolgo časa - in to ni bilo slučajno - sc jc ukvarjala predvsem z lingvističnimi znaki, kasneje pa so raziskave pomena postale splošnejše in so vključevale pojave, ki so presegali proccse namernega sporazumevanja. Vse bolj je postajalo predmet raziskav tudi mesto s svojimi sporočili. Ali jc mesto sestava namerno poslanih smiselnih sporočil, ali pa gre za drugačne pomene; Kako so pomeni povezani z arhitektonskimi objekti? Taka in podobna vprašanja so sc zastavljala raziskovalcem na tem področju. Kar sc tiče pomena v mestnem okolju, gre za proučevanje kazalnikov, ki delujejo kot nebesedni znaki. Slikovno oglašanje, prometni znaki in ostala sredstva nebesednega sporazumevanja imajo zelo očitno vlogo. Toda kazalniki niso omejeni le na to, temveč vplivajo na celotno področje človeškega vedenja. So dejstva, ki lahko prenašajo obvestila preko in nad začetnim obvestilom, ki ga nosi dejstvo samo. Čeprav je neposredna analogija med jezikom in objekti lahko vprašljiva, vendarle lahko med njima ob staja nek antropološki odnos. Krampcn (1979) ugotavlja, da primerjalne raziskave produkcije jezika in produkcije objektov pokažejo njihovo homologijo. Pri homologiji gre za skupno logično poreklo različnih vsebin. Skupno poreklo jezika in objektov pa jc v tem, da sla oba človeški tvorbi. To pomeni, da sta rezultat pretvorb, izvedenih v surovem gradivu s človeškim delom. Le-to pa jc načrtovano in smotrno. Obstajajo vsaj štirje dokazi skupnega porekla jezikovne in materialne produkcije (Krampen, 1979): - ljudje niso nikoli proizvajali jezikovne tvorbe, nc da bi istočasno še materialne (in seveda obratno); - proizvodnja obeh tvorb sc v veliki meri sklada z ločitvijo hominidov od ostalih primatov in tako ustoličuje človeško družbo; - ni si možno zamisliti proizvodnje materialnih tvorb brez hkratne proizvodnje lingvističnih tvorb, in obratno; - družbeni pogoji, ki obvladujejo obe vrsti proizvodnje, so pretežno istovetni. Ta pristop in na njemu zasnovan model omogočata cclo obravnavanje mesta kot analogona besedilu. Nekateri avtorji (Gambcrini) govorijo o konstitutivnih elementih arhitekture, ki naj bi bili analogni konstitutivnim lingvističnim elementom (besedam), npr. nadstropja, navpične povezave, stene, povezave v zidovih med zunaj in znotraj, streha, stebri ter objekti, ki poudarjajo pomen prostora. V arhitekturno semiologijo je Kocnig vpeljal šc Morrisovo pojmovanje, da jc jezik sistem znakov, urejen v skladu z množico pravil. Znaki naj bi po Morrisu delovali kot dražljaji, ki vzbujajo določena vedenja, ki bi jih normalno vzbudili objekti, ki jih zastopajo. Podobno naj bi veljalo tudi v arhitekturi. Arhitektonski objekt naj bi vzbudil določene vedenjske vzorce. Objekt naj bi zastopal določeno področje posebnih odnosov, npr., družinska hiša naj bi zastopala družinsko življenje. V arhitekturi naj bi obstajal šc proces sporazumevanja, skladen z znanim Shannonovim modelom (tako jc npr. oddajnik arhitekt; kodi in leksikon so funkcionalna, pravna, strukturalna in ekonomska pravila, v skladu s katerimi jc hiša načrtovana; signal jc vsota risb, modelov in pisnih specifikacij arhitektonskega načrta; kanal jc gradbišče; fizični signal jc stavba, narejena na osnovi načrta; hrup so ovire v okolju, ki molijo zaznavo ler fizični razpad kompleksa arhitektonskih znakov; sprejemnik jc človek, itn.). Žc iz povedanega jc očitno, da gre za izredno široko področje človeške prakse, povezano z najbolj različnimi človeškimi potrebami. V tem poročilu nismo zajeli njegove cclotc, pač pa le določene segmente, značilne za posamezna vprašanja. Izhajali smo tudi iz tesne zveze med pomeni okolja in v njem potekajočo dejavnostjo, saj se ljudje odzivajo na okolja v skladu s pomeni, ki jih imajo lc-ta za njih. Čeprav vse raziskave nc zajemajo tistega, kar v ožjem smislu pojmujemo kot simbolizem, pa le nakazujejo vso širino obravnavanega pojava, saj zajemajo vrsto sporočil, ki jih okolje posreduje, ler z njimi povezana vedenja. Raziskave moramo pojmovati predvsem kot naka/ovalnc, take, ki odpirajo vprašanja in skušajo na njih odgovarjati le v ozkem -pogosto umetno določenem - obsegu. 1. raziskava: Kraji, dejavnosti in počutja Pojem kraja jc za vsakršno razpravo o odnosih med človekom in njegovimn okoljem izrednega pomena. Lukcrmannova analiza nam odkrije šest njegovih glavnih sestavin (Rclph, 1976): 1. Osnovna jc ideja položaja, predvsem v odnosu do drugih stvari in krajev. Lahko ga opišemo glede na njegove notranje značilnosti (lego) ter zunanjo sličnost z drugimi položaji (situacija); lako imajo kraji prostorsko ckslcnzijo ter zunanjost in notranjost. 2. Kraji vsebujejo ludi integracijo elementov narave in kulture. Vsak jc edinstvena bitnost. 3. Čeprav jc vsak kraj edinstven, so med seboj povezani s sistemom prostorskih intcrakcij in prenosov. 4. Kraji so lokalizirani - so deli večjih področij ter so žarišča v sistemu lokalizacije. 5. Kraji sc pojavljajo ali postajajo-, z zgodovinsko in kulturno spremembo se dodajajo novi elementi, stari pa izginjajo. Tako imajo kraji tudi izrazito zgodovinsko sestavino. 7. Kraji imajo pomene: označujejo jih človeška prepričanja. Lukcrmann torej pojmuje kraje kot zapletene integracije narave in kulture, ki so se razvile in se razvijajo na določenih položajih ter so povezane s pretokom ljudi in dobrin. Kraj ni samo listo kje nečesa; jc položaj ter vse kar ga zaseda in kar vidimo kot združen in smiselen pojav. Rclph, pa tudi drugi poudarjajo, da sc prostor in fizične značilnosti pretvorijo v kraj zaradi človeškega bivanja in vključenosti v lokalne dejavnosti in rutine; zaradi poznanosti in nabiranja spominov; zaradi podelitve pomenov; zaradi izkušnje smiselnih dogodkov ter utrditve posamične in skupne identitete, varnosti in skrbi. Proshansky pojmuje kraj širše, tj. kot skupke spoznav v obliki slik, spominov, dejstev, idej, prepričanj, vrednot in vedenjskih teženj, ki ustrezajo in so neposredno povezane s fizičnim obstojem posameznika. Kraj je podstruklura samoidentitete posameznika, ki jo sestavljajo spoznavc o fizičnem svetu, v katerem živi. Lahko ga opišemo na mnogih nivojih, od fizičnih razsežnosti do tega, kar sc v njem dogaja, zakaj in s kom. Ker je vsako fizično okolje obenem tudi družbeno, nosijo naše spoznavc tega okolja tudi njegove normativne opredelitve. Vendar posameznikove spoznavc krajev, ki jih uporablja, ne vključujejo le splošnih norm, npr. za zasebnost, temveč tudi njihovo specifično uporabo v danem okolju. Da bi posameznik lahko uporabljal okolje, ga mora razumeti in obvladovati. Med tistimi, ki so pojem kraja najbolj sistematično obravnavali, pa jc nedvomno Cantcr (1977). Za njega jc kraj pojem, ki posreduje med različnimi vedami, ki sc ukvarjajo z okoljem, nadvse pomemben pa je tudi pri obravnavanju naših predstav okolja. Kraj naj bi bil rezultat odnosov med dejavnostmi, pojmovanji in fizičnimi značilnostmi. Slika 1: Vizualna metafora narave kraja (Canter, 1977). Nekega kraja ne moremo popolnoma identificirati, dokler ne poznamo z njim povezanih vedenj, njegovih fizičnih značilnosti ter opisov ali pojmovanj, ki jih imajo ljudje o teh vedenjih v tem fizičnem okolju. Kraji so tudi hierarhično urejeni, od npr. sobe, ali celo nekega njenega dela, prek stavbe, pa do različnih makrookolij. Na katerem nivoju bomo kraje proučevali, jc seveda odvisno od tega, kar nas zanima, ustvarjanje krajev pa jc cilj načrtovanja okolja. Cantcrjcva zasluga jc, da jc opozoril na njihovo kompleksnost. Spreminjanje delov sveta v kraje jc, da zaključimo z Mcmmottom (1980), del človekove težnje po urejanju sveta na smiseln način. Ker se socialne lastnosti krajev oblikujejo v proccsu socialnc interakcije, so tudi določeni deli okolja primernejši za določene socialnc intcrakcijc ali aktivnosti ter postanejo kraji tako, da so prostorsko povezani z določeno dejavnostjo. Del okolja lahko postane kraj tudi s povezavo z delom znanja in ne z značilnim sosledjem vedenja (npr. ljudje drug drugemu pokažejo nek kraj in sc obveščajo o njegovih značilnostih). Izhajajoč iz vsega povedanega, sc nedvomno kaže tesna zveza med značilnostmi okolja ter človeškim ravnanjem in počutjem. Za nekatera okolja oz. kraje, dejavnosti in počutja smo skušali v tem eksperimentu jasneje osvetliti možne medsebojne zveze. METODA Prcskušanci: V eksperimentu je sodelovalo 18 študentov prvega letnika psihologije. Gradivo in postopek: Prcskušanci so prejeli dva lista z ustreznimi tabelami in navodili. Na prvem je bila spodnja trikotna matrika, ob njenem robu pa je bilo po vrsti napisanih 25 pojmov, nanašajočih se na okolje, naravne pojave, družbene odnose in počutja. Prcskušanci so morali s pomočjo 9-stopenjske lestvice "IZREDNO RAZLIČEN - IZREDNO PODOBEN" oceniti medsebojno podobnost pojmov v robni vrstici in stolpcu matrike tako, da so v ustrezne celice matrike vpisali številko, ki je odražala njihovo occno podobnosti. Ocenjevati so morali po prvem vtisu. V drugi nalogi smo od preskušanccv zahtevali, da occnijo primernost 25 različnih okolij za 14 različnih dejavnosti, odnosov in počutij s pomočjo 9-stopenjske lestvice "NAJMANJ - NAJBOLJ". Ocenjevali so tako, da so v ustrezna okenca tabele vpisali ustrezno occno. rezul ta ti in razpra v a Podatke prve naloge smo analizirali s pomočjo hierarhične clustcr analize po metodi maksima (Slika 2). V grobem sc kažeta dva večja skupka, tj. vaško življenje in naravni pojavi na eni, ter mesto in mestno življenje na drugi strani. Na nižjem nivoju se kažejo štirje večji skupki pojmov: - prvi, poimenujemo ga vaško življenje, zajema vas, vrt, enodružinsko hišo, varnost in sneg; - kasneje se povezuje z drugim, ki zajema predvsem naravne pojave in okolja ter zasebnost in anonimnost; - tretji, recimo mu mestno življenje, zajema mesto, gnečo, ulico, trg ter požar in tovarištvo; - tudi četrti skupek, ki se na višjem nivoju povezuje s tretjim, zajema določene prvine mesta (stolpnica in blok), neprijetna počutja in čustva (osamljenost in strah) ter potres. Povezave so, čeprav nc v popolnosti, razmeroma logične. Prcskušanci niso povezovali samo semantično sorodnih besed (npr. različnih počutij, krajev in pojavov), pač pa so jih povezovali vsebinsko, po tem kar je tudi v stvarnosti skupaj, npr. mesto in gneča, potres in strah, enodružinska hiša in varnost, itd., čeprav lo ne pomeni, da drugačnih povezav ni bilo, npr. vode (morje, reka, jezero in ribnik). Očitno pa so v spoznavnem prostoru prcskušancev obravnavani pojmi povezani tudi v smislu krajev, tj. določenih lokacij in z njimi povezanih čustev in počutij. Pri tem se zdi, da mestno življenje zajema negativnejšo stran, saj so gneča, osamljenost in strah že po definiciji praviloma negativni. Izjema jc tovarištvo, ki pa ima v zvezi s požarom morda nek ožji pomen (pomoč pri reševanju). VAS - VRT -1 ENODR. HIŠA- VARNOST - SNEG _ PARK - DEŽ _ * GOZD - ZASEBNOST - - ANONIMNOST --- MORJE - REKA - JEZERO - RIBNIK - MESTO - GNEČA --- ULICA - TRG --— POŽAR -1_ TOVARIŠTVO - STOLPNICA - BLOK --- OSAMLJENOST- _ POTRES - STRAH - Slika 2: Drevesni diagram, narejen na osnovi hierarhične cluster analize podatkov, dobljenih z ocenami podobnosti. z o a D CQ n oi fr^j > BeoKaiKMfflPSOhNOhftDOO 0 so nad identificiran i. Rckurzivni modeli so tisti, v katerih ni primerov vzajemne ali cirkularnc vzročnosti. Ta dva pojma pojasnjuje slika 3. Na splošno velja, da je potrebno pri nerekurzivnih modelih preveriti idcntificiranost vsake endogene spremenljivke posebej. Samo točno identificirani sistemi linearnih enačb imajo natanko eno rešitev v algebraičnem smislu. Vendar so v LISRELu žc zaradi parsimonijc in zaradi možnosti testiranja modela zaželeni nadidcnlificirani modeli. Pri nadidcntificiranih modelih rešitev za vektor neznank (parametrov), ki bi ustrezala vsem enačbam, v algebraičnem smislu sploh ni mogoča. Zato LISREL in sorodni programi vključujejo več iterativnih algoritmov, ki dajo occno vektorja parametrov, ki sc šc najbolj približa rešitvi sistema strukturnih enačb. Njihov kriterij jc rešitev sistema kot celote. Nekateri od teh postopkov so: metala dvo ali trislopcnjskih najmanjših kvadratov, metoda posplošenih najmanjših kvadratov, metoda maksimalne zanesljivosti. Avtorji priporočajo uporabo različnih postopkov glede na karakteristike vhodnih podatkov (npr. Schocnbcrg, brez lctnicc). a. Vzajemna vzročnost VI n V2 b. Cirkularna vzročnost Slika 3: Simptomi nerekurzivnih modelov Prc verjan jc modela Ko sc raziskovalec loti vzročno-posledičnega modeliranja, ima pred seboj dva cilja: oceniti velikost parametrov modela in preveriti ustreznost modela. Če se izkaže, da model ni ustrezen, potem raziskovalec tudi ocenam parametrov ne more zaupati. V primeru študijske uspešnosti to pomeni: LISREL jc na podlagi specifikacije modela in matrike korclacij ocenil strukturne parametre modela. Izračunal jc, daje npr. velikost vzročnega vpliva sposobnosti na študijski uspeh 0.45 in da jc zanesljivost testa 1 kot mere sposobnosti 0.85. Nato je na podlagi teh in drugih parametrov za model na sliki 1 izračunal, kako bi teoretično morala izgledati matrika korclacij med empiričnimi spremenljivkami. Če sc teoretična in dejanska matrika korclacij ne ujemata dovolj, to pomeni, da za specificirani model nc obstaja taka kombinacija velikosti parametrov, ki bi lahko reproducirala dejansko matriko korclacij med spremenljivkami. To pa pomeni, da jc naš model neustrezno specificiran. In to nadalje pomeni, da sc ne moremo zanesti, da je velikost vzročnega vpliva sposobnosti na študijski uspeh res 0.45 in da je zanesljivost testa 1 kot mere sposobnosti res 0.85. LISREL za preskušani model izračuna indikator ujemanja teoretične in dejanske matrike varianc - kovarianc. Indikator ima distribucijo kot hi-kvadrat s stopnjo svobode modela. Pri SS=0 sc teoretična in dejanska matrika vedno v celoti ujemata, zato takega modela nc moremo testirati. Formalno jc interpretacija tega hi-kvadrala enaka kot v klasični statistiki, vsebinsko pa ravno nasprotna, kol smo vajeni. Nc sprejemamo oz. ne zavračamo ničelne hipoteze, ampak ustreznost modela. Hi-kvadrat, večji od kritične vrednosti za določen nivo napake, torej pomeni, da z verjetnostjo take napake lahko trdimo, da jc naš model neustrezen. Če npr. izberemo za mejno tisto vrednost hi-kvadrata, da jc verjetnost večje vrednosti pri dani stopnji svobode 5%, to pomeni, da smo sprejeli 5% tveganje zavrnitve ustreznega modela (napaka 1. vrste). Hi-kvadral test modela ima več pomanjkljivosti. Občutljiv je na velikost vzorca in pri večjih vzorcih skoraj vedno zavrne model, čeprav intuitivno izgleda precej ohlapen (raziskovalec zahteva, da ga testiranje modela s 95% verjetnostjo prepriča, da nima prav). Druga pomanjkljivost tega testa je, da nič ne pove o verjetnosti napake 2. vrste (sprejetje napačnega modela). Napako 2. vrste lahko ocenimo samo, če poznamo distribucijo testnega parametra za primer, da jc model nepravilen. Izkazalo se je, da je distribucija testnega parametra v tem primeru enaka distribuciji neccntralncga hi-kvadrata z dano SS. LISREL izračuna faktor ncccntralnosti, iz katerega lahko odčitamo moč testne statistike •* oziroma verjetnosti napake 2. vrste ob določeni verjetnosti napake 1. vrste. V novejši literaturi jc mnogo predlogov za enostavnejše in boljše postopke testiranja modelov. Vendar, kot pravi Bagozzi (v tisku), so ta nova dognanja trenutno še razdrobljena in še niso dala neke splošno sprejete standardne procedure za testiranje modelov. LISRELov output vključuje tudi informacije o pomembnosti posameznih strukturnih parametrov in diagnostiko modela, ki jc koristna za učinkovito popravljanje modela. Pričujoči prikaz delovanja LISRELa jc seveda samo grob obris. LISREL je namreč zelo fleksibilen postopek, ki raziskovalcu omogoča, da fiksira in sprošča tudi druge, ne samo vzročne in merske parametre modela (povezave med merskimi napakami, med dejavniki motnje, skupne učinke). Zalo lahko raziskovalec postopek popolnoma prilagodi obravnavani problematiki. EPISTEMOLOŠKI VIDIKI Analiza kovariančnih struktur prinaša prcccj novosti v metodološko orožarno družboslovnih znanosti. Jc posplošen model, integracija in nadgradnja večine tradicionalnih multivariantnih tehnik. V svojem postopku vključuje predvsem posplošeno konfirmativno obliko faktorske analize in razširjeno obliko regresijske analize. Vendar LISREL pomeni korak naprej od tradicionalnih multivariantnih metod, kot so mullipla regresija, faktorska analiza, metoda glavnih komponent, multipla diskriminantna analiza, mullidimenzionalno skaliranje in tehnike razvrščanja. Ta korak naprej jc tako pomemben, da avtorji (npr. Fomcll 1987) govorijo kar o drugi generaciji multivariantnih tehnik, katerih glavni predstavnik je analiza kovariančnih struktur. Naštete mullivariantnc tehnike prve gcncracijc so predvsem cksploratornc. Edino mullipla regresija pomeni postavljanje skrajno preprostega modela, v katerem imajo vse neodvisne spremenljivke enak pomen in enako razmerje do kriterija. Uporaba tradicionalnih mullivariantnih tehnik sc jc razmahnila z dostopnostjo računalniških zmogljivosti. Omogočajo določen vpogled v kompleksne fenomene, ki vključujejo mnogo spremenljivk. Vendar jc epistemološka naravnanost raziskovalca pri uporabi teh tehnik omejena. To naravnanost običajno imenujemo ribarjenje (fishing). Odlikuje jo visoka doza empirizma. Raziskovalec aplicira določeno tehniko analize na svoje podatke in v njih vedno odkrije neko bolj ali manj jasno strukturo, ki jo post-hoc interpretira. To seveda nc pomeni, da raziskovalec nima določene teorije o proučevanem pojavu, vendar mu tehnike prve gcncracijc nc omogočajo, da bi to teorijo neposredno in produktivno soočil s podatki. Zato sc študije, ki uporabljajo prvo generacijo metod. ponavadi končajo z opisom in nc z razlago. Tc metode torej uporablja nekdo, ki mnogo bolj zaupa podatkom kot teoriji. Vendar jc v družboslovju v podatkih ponavadi ogromno naključnega šuma, česar tradicionalno multivarantne tehnike ne jemljejo v poštev. Zanemarjajo distinkcijo med teoretičnim in empiričnim. Druga gcncracija multivariantnih metod Multivariantne metode druge gcncracije, predvsem analiza kovariančnih struktur, omogočajo raziskovalcu, da pri sami analizi empiričnih podatkov mnogo bolj upošteva teorijo o proučevanem pojavu. LISREL je prva konfirmativna metoda, ki omogoča preverjanje hipotez o odnosih med multiplimi neodvisnimi in multiplimi odvisnimi spremenljivkami. S tem v epistemološkom smislu pomeni napredek glede na tradicionalne multivariantne metode, pa tudi glede na epistemološko sprenevedanje okrog ničelne hipoteze pri preverjanju povezave med dvema spremenljivkama. LISREL zahteva eksplicitno opredelitev odnosov med proučevanimi pojavi, v zameno za to pa raziskovalcu nudi oporo za vzročno-posledično razlago odnosov med temi pojavi. To jc zelo pomembno, kajti znanstveniki ponavadi o svoji problematiki razmišljajo v smislu vzročnosti, čeprav sc mogoče temu izrazu izogibajo zaradi morebitnih filozofskih ugovorov (Blalock 1971). LISREL jih prisili, da svoje vzročno razmišljanje aplicirajo in ga kot tako tudi preverjajo. V tem smislu je LISREL tudi prva metoda, ki v družboslovne znanosti dejansko uvaja možnost uporabe principa falsifikabilnosti. Treba pa sc je zavedali, da sama tehnika analize podatkov nc more biti temelj za vzročno interpretacijo. Osnova za vzročno interpretacijo je znanstvenikova teorija o pojavu in LISREL jo lahko samo potrdi, če so za to izpolnjeni pogoji, sc pravi, če model predstavlja identificiran (SS>0) in zaprt (vključeni so vsi možni skupni vzroki parov spremenljivk, med katerimi predvidevamo vzročno povezavo) sistem. Prav tako je treba vedeti, da LISREL nc išče sam najboljšega modela odnosov med proučevanimi spremenljivkami, ampak samo testira modele, ki jih specificira raziskovalec. S testiranjem modela tudi nc moremo ugotoviti, ali jc nek model najboljši. S testiranjem modelov pa lahko ugotovimo, s kakšno verjetnostjo jc potrebno naš model sprejeti oziroma zavreči in tudi, kateri od dveh ali več testiranih modelov je najboljši. Zato LISREL ni samo primerno orodje za testiranje, ampak tudi za gradnjo modelov. Faze postopka testiranja vzročnih hipotez in izgradnje modelov z LISRELom lepo povzema diagram poteka na sliki 4. Poleg tega, da omogoča soočenje podatkov s teorijo, je druga velika prednost LISRELa, da skuša v podatkih ločili signal od šuma, torej pravi rezultat od napake merjenja. Iz metodološke literature jc znano, da je treba pri interpretaciji korclacijc med dvema spremenljivkama upoštevali zanesljivost merjenja spremenljivk. Vendar je v raziskovalni praksi lo pravilo zelo redko upoštevano. LISREL preprosto ne dopušča, da bi sc temu izognili, saj jc merski model njegov integralni del. LISRELova logika pomeni odmik od tradicionalne pozitivistične doktrine, saj se zaveda, da tisto, kar merimo, niso sami proučevani pojavi, ampak lc indikatorji pojavov. Samemu procesu merjenja so imanentne teoretične predpostavke, ki jih nc moremo izključiti iz modela, nc da bi zameglili rezultate in popačili occnc. Rcanaliza rezultatov nekaterih znanih raziskav na raznih področjih družboslovnih znanosti, ki niso uporabljale LISRELa, je pokazala, kako zelo pomembno jc upoštevali zanesljivost merjenja pri ocenjevanju parametrov modela (Forncll 1987). Ob vključitvi merskega modela so se ocene parametrov vpliva med teoretičnimi spremenljivkami bistveno spremenile. Slika 4: Cikel izgradnje teorije v nccksperimcntalncm raziskovanju Vir: Saris in Stronkhorst (1984) Holislični konstruktivizmom LISREL se za razliko od drugih statističnih metod po svoji notranji logiki oddaljuje od pozitivizma in iz njega izhajajočih doktrin v filozofiji znanosti, ki bi jih lahko združili pod imenom logični empirizem. Približuje se drugačnim pogledom na znanost, ki jih za prvo silo lahko označimo s skupnim nazivom holislični konstruktivizem. Vsaka od teh dveh globalnih epistemoloških usmeritev postavlja določen okvir za konstrukcijo teorij v znanosti. Elemcnlc kanonične forme znanstvene teorije kaže slika 5. Znanstvene teorije so formulirane v jeziku, ki ima svoje izraze in formalna pravila rezoniranja in sklepanja (logika). Jezik sestoji iz empiričnega in teoretičnega jezika, od katerih ima vsak svojo logiko. Teoretični jezik vsebuje teoretične termine in empirični jezik vsebuje empirične termine. Teoretični termini reprezentirajo abstraktne koncepte in empirični termini opazljivc konccplc. Teoretični jezik tvorijo abstraktne propozicije. Empirični jezik tvorijo empirične generalizacije. Teoretične in empirične termine povezujejo korespondenčna pravila (Bagozzi 1984). Slika 5: Elementi kanonične forme znanstvenih teorij Vir: Bagozzi (1984) Logični empirizem predpostavlja določeno podobo znanosti, v kateri se vednost vedno začenja s podatki. Ti votlijo do empiričnih generalizacij, nato do formiranja teorij, iz katerih je mogoče deduktivno izpeljali nove hipoteze, ki jih jc treba empirično preveriti. Podalki imajo vseskozi prednost in pomen konceptov sc širi od spodaj navzgor. Teoretični termini imajo v logičnem empirizmu samo empirični pomen, ki ga v skladu s korespondenčnimi pravili prejmejo od empiričnih konccptov. Eden od problemov logičnega empirizma jc, da je v njem mogoče korespondenčna pravila formulirati le kot zgolj sintetične ali zgolj analitične propozicije. To pa omejuje empirično preverjanje pomena teoretičnih konccptov na ugotavljanje zanesljivosti merjenja ali pa ga sploh izključuje. Druga pomanjkljivost logičnega empirizma jc neupoštevanje dejstva, da ustvarjanje novih spoznanj v znanosti v večini primerov nc poteka po principu: najprej podatki (Bagozzi 1984). V skladu s pogledi holisličnega konstruktivizma se ustvarjanje novih spoznanj v znanosti začne s teorijo. Teoretični termini dobijo svoj konceptualni pomen z definicijami in s svojim razmerjem do vzročnih in posledičnih konccptov, ki jim jih predpostavlja teorija. Del svojega pomena dobijo tudi od drugih teoretičnih konccptov, s katerimi so kakorkoli drugače, nc vzročno, povezani. Empirični pomen v skladu s holoističnim konstruktivizmom teče navzdol od teoretičnega termina k empiričnim, saj konceptualni pomen teoretičnega termina implicira določena opažanja. Konceptualna vsebina teoretičnega termina jc v skladu s pogledi holisličnega konstruktivizma bogatejša, zato zahteva širše empirično preverjanje v smislu konstruktne veljavnosti (Bagozzi 1984). Družboslovna metodologija na splošno v skladu z logičnim empirizmom od raziskovalca terja, da najprej sestavi zanesljiv instrument za merjenje pojavov in se nato loti raziskovanja problema. Za razliko od tega, LISREL praviloma nc occnjuje zanesljivosti merjenja določenega konccpla izven konteksta, saj konccpt dobi svoj pomen šele v relacijah z drugimi elementi neke teorije. Zato v LISRELu nek teoretični konccpt nima enakega pomena v dveh različnih kontekstih, čeprav ga merimo z enakimi merami, in v skladu s tem tudi occnc zanesljivosti teh mer niso v obeh primerih enake. To pa jc popolnoma v skladu s predpostavkami holističnega konstruktivizma. ZAKLJUČKI LISREL pristop oziroma analiza kovariančnih struktur jc vsekakor pomembna metodološka novost v družboslovnem raziskovanju. Nepogrešljiv jc, ko neka stroka toliko napreduje, da lahko postavi vzročno-posledične modele in razlage pojavov na svojem področju. Poleg tega jc LISRELova logika analize podatkov v skladu s sodobnejšimi pogledi na znanost, ki se odmikajo od raznih oblik pozitivizma. Medtem ko se jc uporaba LISRELa v drugih družboslovnih znanostih dobesedno razmahnila, psihologi redkeje posežejo po tej metodi analize podatkov. Eden od možnih vzrokov jc dejstvo, da imajo psihologi v svojih raziskavah pogosto opraviti z zelo velikim številom spremenljivk, kar je nehvaležna situacija za uporabo LISRELa. Drugi vzrok jc, da psihologi pri preverjanju vzročnih hipotez pogosteje kot drugi družboslovci uporabljajo emspcrimcntalno metodologijo. Kljub temu pa v psihološki strokovni publicistiki mrgoli korclacijskih raziskav, ki kar kličejo po uporabi LISRELa. V programerskem smislu sam postopek uporabe LISRELa ni zahteven. Res pa je, da analiza kovariančnih struktur ni vključena v statistične programske pakete, ki jih psihologi največ uporabljajo (npr. SPSS, GENSTAT, SAS, SSP). Po drugi strani je LISREL prcccj zahteven glede kvalitete vhodnih podatkov. Zahteva intervalne podatke, neodvisna merjenja in multivariantno normalno distribucijo podatkov, drugače so ocene parametrov popačene. Metoda maksimalne zanesljivosti zahteva tudi precej velike vzorce. Temeljna pomanjkljivost LISRELa jc enaka kot pri večini drugih statističnih metod. Predpostavlja linearni aditivni odnos med spremenljivkami. Poleg tega nc more zaznati intcrakcijskcga delovanja dveh ali več spremenljivk. Zato imajo vzročne razlage, ki jih lahko preverjamo z LISRELom, omejen obseg. Nc moremo npr. odkriti, kolikšen del vzroka za puškin strel leži v polnjenju puške in kolikšen del v pritisku na sprožilcc. Nadaljnja slabost LISRELa izvira prav iz njegove moči. Omogoča potrditev vzročno-posledične razlage odnosov med pojavi, hkrati s tem pa tudi hude zlorabe. L. Guttman (cf. Saris in Stronkhorst 1984) na primer ironično ugotavlja, da 'jc v zadnjem času v sociologiji prišlo do takega razcveta "vzročnih odkritij", kot mu ni para v zgodovini znanosti, kar postavlja sociologijo na čelo znanosti, če nam jc kriterij pogostost temeljnih odkritij.' Upajmo, da psihologija pri uporabi LISRELa nc bo šla po tej poli. Še enkrat jc treba opozoriti, da mora vzročna razlaga temeljiti na teoriji proučevanega pojava, in nc na metodi. Razvoj metode analize kovariančnih struktur ni končan, nasprotno, je sredi zelo plodne faze. Na dejanskih in simuliranih podatkih raziskovalci preskušajo, kakšen vpliv ima odstopanje vhodnih podatkov od zgoraj navedenih zahtev na ocenjevanje parametrov in preverjanje modela. Razvijajo se novi postopki za preverjanje modelov, za ocenjevanje parametrov iz katcgorialnih podatkov, za ocenjevanje nelinearnih in multiplikativnih odnosov med spremenljivkami itd. Novejše verzije LISRELa in sorodnih programov vključujejo nekatere izmed teh izboljšav, medtem ko druge novosti šc niso zrele za lak sinictičcn prikaz in uporabo. Vsekakor lahko upamo, da bo metoda analize kovariančnih struktur v prihodnje postala še bolj fleksibilna, da bo možnost njene uporabe razširjena na širši spekter podatkov in da bo postala še preglednejša in preprostejša. VIRI Bagozzi, R.P., A prospcctus for thcory construclion in marketing, Journal of Marketing, 1984, zv. 48, str. 11-29. Bagozzi, R.P., Review of mcasuremcnt thcory for use in the study of consumer bchavior, predavanje na posvetovanju Ncw dcvclopmcnts in thc study of consumcr bchavior, EIAMS, Bruxclles, 1988. Bagozzi, R.P., On thc cvaluation of Struetural cquation modcls, Journal of thc Acadcmy of marketing scicncc, v tisku. Blalock, II.M., 'I"hcory building and causal infcrcnccs, v II.M. Blalock in A.B. Blalock (eds.), Mcthodology in social rcscarch, McGraw-IIill, London, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1971, str. 155-198. Fink, I;.L.,Unobscrvcd variables within struetural cquation modcls, v P.R. Mongc in J.N. Capclla (eds.), Mullivariate tcchniqucs in human communication rcscarch, Acadcmic Press, Ncvv York, 1980. Fomcll, C., A second generation of mullivariate analysis: Classification of methods and implications for marketing rcscarch, 'lhc rcvicw of marfkcling 87, Seclion 6, American marketing association, 1987. Fomcll, C., Prcscnlalion of sccond-gcncration methods in multivariale analysis, predavanje na posvetovanju Ncw dcvclopmcnts in thc sludy of consumcr bchavior, EIASM, Bruxelles, 1988. Lapajnc, Z., Izobrazbeni izvor, sposobnosti, šolski uspeh in Studijska pot učcnccv Štiriletnih srednjih šol, Anthropos, št. 5-6, 1986. Saris, W.E. in Stronkhorsl, LIL, Causal modeling in noncxpcrimcntal rcscarch, Sociometric research foundation, Amsterdam, 1984. Schoenbcrg, R., MILS - Mulliplc Indicalor l.incar Struetural modcls, priročnik za program, National institute of mental hcalth, USA, brez Ictnicc. Položaj vrednot v odnosu do strukturnih in dinamičnih lastnosti osebnosti* VID POGAČNIK CILJ RAZISKOVANJA Cilj tega raziskovalnega dela jc bil, proučili odnos med vrednotami (tretiranimi kot izraz trajnih razlik v človekovi deklarativni motivacijski usmerjenosti), na eni strani, ter stilističnimi potezami osebnosti (temperamenta) in dinamičnimi potezami osebnosti, na drugi strani. Glavni raziskavi so predhodile številne druge, katerih namen je bil: (1) prevod in priredba ler faktorska analiza vseh štirih oblik Caltellovcga testa osebnosti 16 PF, (2) razvoj lestvice individualnih vrednot, (3) razvojno delo s testi dinamičnih potez osebnosti: priredba dveh podtcslov iz baterije Motivational Analysis Test, osnutek izvirnega testa motivacije in (4) neodvisno od teh raziskav, razvoj izvirnega testa fluidne inteligentnosti (test nizov). TEORETIČNI OKVIR V mojem delu jc konccpl vrednote postavljen v okvir moderne psihološke teorije osebnosti, odnosno teorije individualnih razlik. Kljub temu pa se je potrebno uvodoma ozreti na tradicionalna, iz filozofije in socialnc psihologije izhajajoča pojmovanja vrednot, ki so tudi dala znanosti izvorno opredelitev termina vrednota. Menim, da bi termin vrednota moral ostati rezerviran za prvotne dcnotacijc, po katerih so vrednote najbolj abstraktni aspekti, dimenizije atribucije, standardi presojanja pojavov in sveta, ki nas obdaja. Temeljnih vrednot, kot so, na primer, resnica, lepota, dobrota, moč, koristi itd., nc moremo razvrščati po pomembnosti, standardov samih ne moremo presojati (to jc tako, kot če bi vas vprašal, kaj je večje: dolžina ali širina), saj bi za kaj takega potrebovali nek super-standard, super vrednoto, izven sistema temeljnih vrednot, znano pa je, da so sc vsi laki poskusi v zgodovini razbijali ob pluralizmu vrednot. Čeprav tako definiranje vrednot ni bilo prilagojeno opazovanju individualnih razlik v vrednostni orientaciji, so sc žc zelo kmalu pojavile lestvice vrednot, ki so izhajale iz Referat je povzetek magistrskega dela, zagovarjanega na Filozofski fakulteti v Ljubljani, 24. 6. 1987. opredelitve vrednote kol koncepcije zaželenega, kot prepričanje o tem, kaj je zaželeno in kaj nc. Posameznik nc more odgovorili na vprašanje, ali jc npr. korist pomembnejša od lepote, lahko pa odgovori na vprašanje, ali jc zanj osebno v življenju imetje pomembnejše od uživanja v lepoti narave in umetnosti. Takoj, ko posameznika vprašamo po njegovih osebnih vrednotah, torej po tem, kaj jc pomembno zanj, ne pa nasploh, bo svojo presojo gradil na svoji motivacijski slrukluri in dinamiki. V drugem pomenu besede so torej vrednote izraz trajnih razlik v človekovi motivacijski usmerjenosti, točneje, so izraz deklarativne, "super ego" komponente motivacije, oziroma tistega, k čemur subjekt misli, da naj bi težil, da mora biti preferirano. Ker smo predpostavili, da so vrednote eden od načinov ekspresije dinamičnih (motivacijskih) lastnosti osebnosti, si oglejmo še nekaj osnovnih dejstev o tem delu teorije osebnosti. Katerikoli motiv (liste temeljnih bioloških in socialnih motivov so nam vsem dobro znane) sc lahko izraža na različne načine (paradigma multiple manifestacije motivov). Motivacijska energija, ki sc troši za zadovoljevanje celotnega spektra potreb, sc torej troši skozi različne kanale, od sanjarjenja, obrambnih mehanizmov, pa do zavestne, konstruktivne akcije v smeri doseganja cilja. V raziskavah številnih načinov ekspresije nekega moliva so faktorske analize kmalu pokazale na omejeno število komponent izražanja motivov, med kalerimi so najpomembnejše: 1. direktna, brezpogojna (lahko ludi nezavedna) ID-komponcnta; 2. zahteve realnosti upoštevajoče EGO-komponcnta; 3. na pričakovanja širše (družbene) okolicc ozirajoča sc SUPER EGO-komponenta (tako kot subjekt misli, da naj bi bil motiviran); 4. fiziološke reakcije subjekta ob soočenju z relevantnimi situacijami; 5. izrazi obstoja kompleksov, oz. konfliktne motiviranosti itd. Na nivoju faktorjev drugega reda sc ti temeljni načini ekspresije motivacije, kot kaže, grupirajo v (1) Integrirano komponento motivacije, katere narava je zavestno, k realnosti usmerjeno, integrirano investiranje motivacijske energije in (2) Ncintegrirano komponento, katere narava jc pretežno nezavedna, neorganizirana, direktna težnja po zadovoljitvni nekega motiva. Prcvalcnca druge komponente nad prvo daje stopnjo konflikta na nekem motivu. LESTVICA INDIVIDUALNIH VREDNOT Predpostavka, da so vrednote izraz deklarativne, super ego komponente motivacijo, nam jc omogočala na novo pristopili h konstrukciji lestvice vrednot. Analizirani so bili številni do tedaj uporabljeni instrumenti, nakar jc bila izdelana lestvica, ki ima naslednje značilnosti: Sestoji iz 22 individualnih vrednot. Vsaka med njimi naj bi verbalno kar najbolje reprezentirala enega od temeljnih bioloških in socialnih motivov. Subjekt vrednote rangira po pomembnosti. V glavnem smo uporabljali varianto, pri kateri subjekt razvršča ploščice, na katerih so napisane vrednote, nekajkrat pa jc bila aplicirana tudi oblika na listu papirja. Pri tej subjekt pred vsako vrednoto na listu napiše rang. Vsak od 22 itemov ima glavni naziv vrednote in kratko dodatno definicijo. Vrednote naj bi bile med seboj čim bolj neodvisne ter verbalno lako formulirane, da bi bile najbolj izenačene po atraktivnosti. Ta pogoj je seveda manj pomemben kot veljavnost vrednote (vrednota naj čim bolje reprezentira motiv). Rang 22 ilemov lahko pretvorimo v prisilno normalno distribucijo. Mi smo uporabljali 7 stopenj, s frekvencami v posameznih kategorijah: 1-2-5-6-5-2-1. Verodostojnost rangiranja (obstaja namreč bojazen, da nekateri subjekti range pišejo kar po vrsti) smo za vsak protokol preverili s testom Kolmogorov-Smirnov. Test-retest jc po enem tednu (N=25) pokazal na zanesljivost rangiranja 0.90 (medianski Spcarmanov ro), stabilnosti položaja posameznih vrednot pa so se gibale med 0.44 in 1.00, z mediano pri 0.79. Po daljšem časovnem intervalu (več mesecev) pa znaša ocena retestne zanesljivosti 0.75 (numerus žal le 18). Lestvica vrednot je prevedena tudi v srbohrvatski jezik in je bila publicirana pri Zavodu za produktivnost SR Slovenije (1988). OSTALI INSTRUMENTARIJ Poleg lcslvicc vrednot smo uporabljali šc instrumentarij, kot nam ga jc dovoljevala situacija (kadrovski postopek v Savi Kranj): 1. Inteligentnost. Splošno inteligentnost smo merili s testoma Domino 48 in Test nizov (TN-20). Med seboj korelirata preko 0.70, zato smo rezultat na obeh izrazili z enotnim pokazateljem (IQ), ki jc povprečje obeh standardnih vrednosti, korigirano glede na starost subjekta in glede na ustrezno znižanje razpršenosti dveh mer, ki sta med seboj v korelaciji. 2. Cattcllov test 16 PF jc po našem mnenju najboljša mera stilističnih potez normalne, nepatološke osebnosti. Predvsem velja poudariti, da sc na naši populaciji testi obnašajo domala enako kot na ameriški ali angleški. Na naših ljudeh smo dobili domala enake razlike med spoloma, enake korclacijc z lic tcndencami, zelo podobne merske karakteristike ter v več faktorskih analizah podobno faktorsko strukturo. Rezultati, zbrani v naši sclckcijski situaciji, sc tipično odklanjajo od originalnih norm, kar pripisujemo tcndcncam po podajanju socialno zaželene slike o sebi. Odkloni niso tolikšni, da bi bila vprašljiva umestnost uporabe testov v sclckcijski situaciji, implicircajo pa uporabo posebnih norm. Veljavnost skal 16PF je zelo dobra, zanesljivost nekaterih skal pa zelo nizka. Zlasti jc, v skladu z načrtom konstrukcije testa, nizka homogenost nekaterih skal - z namenom pridobili na širini predmeta merjenja. V naši glavni raziskavi smo uporabili obliko C. 3. Testi dinamičnih potez. a) Lestvica individualnih vrednot, ki smo jo žc opisali. b) Test Presoje je priredba Callcllovcga testa "Eslimatcs" iz baterije Motivational Analysis Test (MAT). Meril naj bi direktno, ID komponento motivacije. Temelji na mehanizmu autističnega mišljenja - presojanje sveta in dogajanj okrog nas je vedno pod vplivom naše lastne motiviranosti, ki ga izkrivlja. Primer itema: V primerjavi s časom, v katerem so živeli naši starši, je moderno življenje dvignilo število obolenj srca za: 5% 10% 30% 60%. V izvirniku tcsl meri 10 motivov: seksualni motiv, težnje po statusu, varnosti, udobju, bojevitosti, zanimanje za lastni jaz, super ego, navezanost na poklic, partnerja in dom. Tem motivom smo dodali še težnje po gregamosti, eksploraciji in pridobivanju. Vsak motiv meri po 8 itemov, presoje subjekt podaja na skali štirih stopenj. Item analiza naše prve verzije jc implicirala potrebne spremembe, spremenjeno verzijo smo uporabljali v glavni študiji. O rezultatih več kasneje, na tem mestu omenimo le to, da ima tudi druga verzija šc zelo nizke kocficicntc homogenosti, kar je posledica majhnega števila itemov ter indirektnega pristopa k predmetu merjenja (projekcija, oz. autistično mišljenje). c) Druge teste motivacije smo uporabljali lc v preliminarnem delu raziskave. Test Besedne zveze meri zgornjih 13 motivov s pomočjo asociacij. Ob ključni besedi sta v vsaki nalogi predlagani po dve besedi kot možni asociaciji, vsaka se nanaša na enega od motivov. Na primer: strast (a) ljubezni (b) raziskovanja Utrjcnost besednih zvez jc odraz ego komponente motivacijc. Homogenosti večine skal so, glede na kratkost testa (aplikacija traja 3' - 5') dobre. Proučevali smo še en podoben test - Razlage slik, ki pa sc ni obncscl. metodologija Preliminarne raziskave so bile izvedene na precej velikih vzorcih, o čemer sem že poročal drugje. Pričujoča raziskava pa jc potekala v naslednjih fazah: 1. Zbiranje rezultatov z baterijo: - IQ (testa D-48 in TN-20) - 16PF (15 osebnostnih lastnosti in skala sposobnosti) - presoje (13 motivov, oz. 11 faktorskih rezultatov) - vrednote (22 vrednot) - podatki o spolu, starosti in stopnji izobrazbe 2. Analiza testa Presoje (osnovni parametri itemov in motivacijskih skal, analiza zanesljivosti, faktorska analiza itemov, izračun faktorskih skorov). 3. Kanonična analiza (področja temperamenta, motivacije, vrednot). 4. Faktorska analiza vseh podatkov: - z a priornimi skori na testu Presoje - s faktorskimi skori na testu Presoje Vzorec jc obsegal 303 osebe (vsem jc materin jezik slovenski). 151 je bilo žensk in 152 moških. Na tem numerusu jc bil analiziran test presoje. Lestvico vrednot je ustrezno izpolnilo lc 239 oseb, kar predstavlja numerus za analizo rezultatov celotne baterije testov. Približno 2/3 jih jc sodelovalo v kadrovskem postopku v Savi Kranj, ostali so študenti (60 iz Visoke šole za organizacijo dela, 23 iz Filozofske fakultete). Tudi v vzorcu dclavccv jih ima večina končano srednjo šolo (80), z višjo ali visoko šolo jih je bilo 30, z manj kot srednjo šolo pa 46. Povprečna starost cclotncga vzorca jc bila 25 let. Zahtevnejše matematično-statistične analize so bile izvedene s pomočjo paketov SPSS (Stalistical Packagc for Social Sciences) in SSP ( Scicntific Subroutinc Packagc), siccr pa so bili rezultati tekoče spremljani na hišnem računalniku. Za hišna računalnika Spectrum in Commodorc 64 so bili izdelani številni programi za vrednotenje testov, izračunavanje norm, deskriptivno statistiko in analizo itemov. REZULTATI Spoznavna vrednost naših rezultatov jc, glede na to, da zajemajo različna področja osebnosti, zelo različna. Na področju strukturnih potez osebnosti omogočajo preverjanje nekaterih elementov teorije osebnosti, ki kol celota danes verjetno ni več sporna. Na področju dinamičnih potez osebnosti smo trčili na probleme merjenja in prirejanja merskih instrumentov, zalo mer dinamičnih potez nismo mogli vključiti v raziskavo s tako stopnjo zanesljivosti kot strukturne poteze osebnosti. Vrednote pa smo prvi skušali obravnavati v sklopu motivacijsko teorije. Predhodno delo z instrumentom jc siccr bilo dovolj izčrpno, bolj smo bili nemočni ob problemu kriterijev, ki bi lahko nedvoumno kazali na motivacijsko naravo vrednot in šc zlasti na lo, katero komponento motivacije vrednote merijo. strukturne poteze osebnosti O Catlcllovcm testu 16 PF smo žc govorili. Rezultati v glavnem dobro potrjujejo Cailcllovo teorijo osebnosti, čeprav seveda določene razlike obstajajo glede na spol, obliko testa in vzorce oseb. V vseh analizah sc kol najmočnejši faktor pojavlja anksioznost, z naslednjo strukturo: visoka neodreagirana crgična napetost (Q4+), občutja krivde (0+), šibkost ega oz. emocionalna labilnost (C-), nizek self-sentiment (Q3-), socialna plahost (H-) in sumnjičavost (L+). Faktor II. reda ekstraverzija sc v naših analizah pojavlja bolj nedosledno kot o njem poroča literatura. Pogosto razpada na svoje sestavine, nekoliko različno sc obnaša tudi na vzorcih, ločenih po spolu. Ekstravcrzijo še najbolj dosledno opredeljujeta impulzivna živahnost (F+) in v večini analiz socialna smelost (H+), medlem ko poteze: samosvojost (Q2+), afckcija (A+) in dominantnost (E+) pogosto tvorijo svoje faktorje. Ko pa v analizo poleg strukturnih potez osebnosti vključimo šc dinamične poteze (in vrednote) sc ekstraverzija ne javlja več. Skale, ki jo siccr opredeljujejo, sedaj delijo svojo varianco v faktorjih, ko so: aktivnost, afckcija, neodvisnost, steničnost itd. Faktorja II. reda budna uravnovešenost (allcrtncss) in neodvisnost, o katerih govori Cattcllova teorija, sc v naših analizah nista jasno potrdila. Pojavlja se cclo sum, da je prvi artefakt, v ozadju katerega utegnejo biti razlike med spoloma. Pač pa naše analize testa 16 PF dovolj dobro potrjujejo faktor dobre vzgoje, ki ga, tako kot pri Cattcllu, opredeljujeta visok super ego (G+) in visok sclf-scntimcnt (Q3+). Supcrcgo jc osebnostna struktura, ki sc začne izgrajevati žc v zgodnjem otroštvu, njeno bistvo pa jc sklop internaliziranih moralnih načel. Teorija o super cgu govori kot o strukturni potezi osebnosti, pa tudi kot o "sentimentu",torej o samostojnem motivu, katerega "ciljni objekt" jc vedenje v skladu z moralnimi načeli. Obsežne raziskave v tujini (Gorsuch, 1965 in Horn, 1961) so pokazale, da sc super ego, merjen z različnimi mediji (vprašalnki, objektivni osebnostni testi, testi motivacije) tudi na nivoju faktorjev Il.rcda šc nc stabilizira v enotno osebnostno strukturo. Nekaj podobnega kažejo tudi naši rezultati, v katerih sc super ego kaže v različnih svojih manifestacijah, kot so: spoštovanje družbenih načel, odnos do heleroseksualnosti, odnos do staršev, odnos do sproščenega, lagodnega življenja, odnos do dela in poklica ter v obliki takoimenovanega togega, rigidnega super cga. V analizi, v katero smo vključili faktorske skore testa Presoje faktor II združuje številne naštete manifestacijo super cga. Kako pa jc z osebnostnimi potezami, kot so: radikalizem, samosvojost, nežna emocionalnost in podobnimi? Ali gre za prave struktrnc poteze osebnosti, torej za načine doživljanja in vedenja, ali pa jc možno, da v ozadju katere teh potez stoji kak ciljni objekt motivacije ali cclo biološka potreba? V ozadju poteze radikalizem (Ql+) bi lahko bila potreba po cksploraciji. Faktor cksploracijc v naših rezultatih sicer pojasnjuje majhen del variancc na skali Ql, vendar jc zveza zelo šibka, rezultati ostalih analiz pa dokazujejo, da pri potezi radikalizem nc gre za lastnost motivacije. Korclacijc z inteligentnostjo, z izobrazbo in s faktorjem, podobnim Caltcllovcmu faktorju II. reda "Neodvisnost" kažejo, da gre pri radikalizmu za stilistično potezo, ki sc razvije v liberalnem, kritičnem intelektualnem okolju in ki pogojuje neposredna socialna, politična in areligiozna stališča. Pri potezi samosvojost (Q2+) nas predvsem zanima njen odnos do potrebe po gregarnosti. V analizi oblike A testa 16 PF seje jasno pokazalo, da največji del variancc poteze "samosvojost - skupinska pripadnost" pojasnjuje faktor II. reda "introverzija -ekstraverzija". Čeprav sc v zadnji analizi (vključene tudi vrednote in dinamične poteze) faktor ekstraverzije ni izoblikoval, z lastnostmi, kot so: gregarnost, afiliacija, afckcija, skala Q2 ni korelirala. V tej analizi Q2 izraža neodvisnega človeka, ki jc navajen iti svojo pol, ki nc rabi podpore drugih in ki sc tudi dosli nc ozira na njihovo mnenje. Tudi nežna emocionalnost (1+) korelira z nekaterimi motivacijskimi skalami. Zlasti sc povezuje z duhovno, nemalerialislično usmerjenostjo in z estetskimi interesi. Vendar tudi pri tej potezi direktnega objekta motivacije nc moremo najti. DINAMIČNE POTEZE OSEBNOSTI V naši raziskavi so sc temeljni crgi in sentimenti pokazali manj jasno kot temeljne stilistične poteze, kar gre pripisali šc nedovršenemu merskemu instrumentariju in indirektnemu načinu izražanja in merjenja dinamičnih potez. Kljub temu pa so sc tiste dinamične poteze, ki so sc jasno izoblikovale, tudi dovolj jasno ločile od stilističnih potez, tako da razmejitev področij ni problematična. Heteroseksualni motiv sc v naših raziskavah kot predmet merjenja ni jasno izoblikoval, nakazane pa so možnosti za izboljšanje merskega instrumentarija. Potreba po gregarnosti jc motiv, ki sc jc dovolj jasno izoblikoval, nekoliko nejasna ostaja lc njegova zveza s strukturnimi potezami osebnosti. Skali v testih Presoje in še zlasti Besedne zveze imata kar dobre karakteristike, bistvo njune vsebine jc potreba "iti v družbo". Odprt, topel, prisrčen odnos do drugih ljudi ter zaupanje drugim in družbena aktivnost sta aspekta družabnosti, ki se od bistva potrebe po gregarnosti nekoliko razlikujeta. Potreba po cksploraciji sc jc jasno izoblikovala v testu Besedne zveze, v glavni analizi pa le kot cn pol močnega faktorja "cksploracija - varnost". Potreba po varnosti seje v motivacijskih testih slabo izoblikovala, verjetno zato, ker sc ljudje lahko počutijo ogrožene zaradi zelo različnih stvari. Sele faktorski analizi testa Presoje sta dali jasno izoblikovana faktorja varnosti. Bipolarni faktor "cksploracija -varnost" smo žc omenili. Potreba po cksploraciji tudi ni povezana z anksioznostjo, ki je odraz občutja, da jc ogrožena človekova integriteta jaza, nc pa občutja, da jc človek fizično ogrožen. Potreba po statusu jc v testih motivacije tudi zastopana s skalami relativno nizke homogenosti, jasneje pa sc izoblikuje, če so v analizo vključene tudi vrednote. Ljudje, ki težijo k statusu, cenijo družbeno priznanost, moč, imetje, niže pa poslavljajo duhovne vrednote. Potreba po čutnem ugodju sc jc jasno izoblikovala, z enakimi glavnimi obeležji, kot jih navaja literatura (težnja po udobju, sprostitvi, senzualizem, nasproti garaštvu, ncprizancsljivosti do sebe). Potreba po boju, napadu jc eden temeljnih bioloških motivov, ki se jc jasno izoblikoval v vseh proučevanih testih. Bistvo tega moliva jc v napadalnosti, bojevitosti, v ravnanju po načelu "zob za zob, kri za kri". Ta motivacijska poteza je le ena od sestavin kompleksa, ki mu v vsakdanjem jeziku pravimo agresivnost. Potreba po pridobivanju jc v literaturi slabo opisana, tudi v naših analizah se je slabo izoblikovala. Pri konstukciji testov smo dali poudarek "drobnemu pridobivanju", saj jc težnja po imetju žc del težnje k statusu. Sentiment poklica, kariere sc jc izoblikoval zelo nejasno. Deloma je temu verjetno vzrok sclckcijska situacija, v večji meri pa dejstvo, daje bila velika večina subjektov na začelku poklicnc poti, ko sc navezanost na poklic še ni razvila. V naši raziskavi se navezanost na poklic izraža v sklopu drugih motivov, še zlasti visoko razvitega in deklariranega super cga. Navezanost na starševski dom jc motiv, ki jc v testih motivacije zastopan s skalami nizke homogenosti, v glavni analizi pa seje kot faktor jasno izoblikoval. Navezanost na partnerja jc moli v, ki izraža tako duhovno navezanost na partnerja kot tudi težnjo subjekta, da bi mu partner izkazoval naklonjenost. V testih motivacije imajo skale nizko homogenost, v glavni analizi pa sc jc jasno izoblikoval faktor "družinska motiviranost", ki vključuje tudi vrednoto "otroci". Self sentiment jc motiv, ki ima v ospredju zanimanje za lastni jaz, samozavedanje, prizadevanje subjekta slediti podobi o samem sebi. Test Besedne zveze motiv odlično meri, test Presoje, ki jc bil vključen v glavno analizo pa nc, zato v tej obstoj tega motiva ni bil potrjen, šc posebej, ker tudi vrednota "Osebna izpopolnitev" v motivacijskem pogledu, kot kaže ni čista. Super ego pa jc dinamična struktura, ki jo naši rezultati prikazujejo v številnih njenih manifestacijah, nekoliko nejasen jc lc odgovor na vprašanje o njeni cnovitosti. VREDNOTE Osnovni rezultati, zbrani z lestvico vrednot, so prikazani v priročniku k lestvici. Za ilustracijo tukaj prikazujemo lc medianske range vrednot v vzorcu, ki je sodeloval v Savi Kranj v Kadrovskem postopku (slika 1). Črte na desni povezujejo vrednote, ki se med seboj statistično pomembno po atraktivnosti ne razlikujejo (median test). Razlike med spoloma na lestvici vrednot so zelo majhne. Moški nekoliko više postavljajo vrednote "Ustvajalni dosežki", "Spoštovanje družbenih načel" in "ljubezen", rahlo niže pa "Osebna izpopolnitev", "Vera", "Svet lepote" in "Osebna varnost". Starostni trendi nekaterih vrednot so bolj izraziti, čeprav vzorec subjektov ni primeren za njihov podrobnejši študij. Našli smo na primer, da s starostjo raste pomembnost vrednot "Otroci", "Poklic" in "Spoštovanje družbenih načel", upada pa pomembnost vrednot "Razumevanje s starši" in "Nove izkušnje". Z inteligentostjo pozitivno korelirajo vrednote: "Modrost", "Zvesto prijateljstvo" in "Svet lepote", negativno pa "Poklic" in "Imetje". Vendar pa so zveze zelo nizke. Rezultati na lcstvici vrednot so tudi zelo neodvisni od lic-tcndenc. Šc najbolj sta lic-tcndcncam podvrženi vrednoti "Poklic" in "Spoštovanje družbenih načel" (pozitivni korclacjii) ter "Vera" (negativna korelacija). FAKTORSKA ANALIZA VSEH VARIABEL V končni fazi so bili analizirani rezultati baterije strukturnih lastnosti osebnosti, vrednot in skal motivacijskega testa Presoje. Ker so bili itemi testa Presoje najprej sami faktorizirani, si oglejmo najprej 11 faktorskih skorov, ki so bili vključeni nato v glavno analizo. Intcrkorclacijc med 97 itemi so bile analizirane z metodo glavnih komponent, na osnovi Scrcc testa jc bilo zadržanih 11 faktorjev, ki so bili rotirani po Varimax algoritmu: Pl. Težnja po udobju, materializem, konkretni realizem. P2. Negativen odnos do poklica, partnerja in družbene morale. P3. Popustljivost do sebe, šibka moralna samokontrola. P4. Nizka težnja po družabnih, zlasti heteroseksualnih stikih. P5. Občutek varnosti, neogroženosli. P6. Pcrcpccija hitrosti družbenih sprememb. P7. Nizek konccpt jaza(?) P8. Faktor ni intcrprciabilcn. P9. Težnja po neodvisnosti, osamosvojitvi. P10. Grcgarnost Pil. Bojcvitost, reaktivna agresivnost. Tudi v faktorski analizi vseh variabcl jc bila uporabljena metoda glavnih komponent. 18 faktorjev z lastnimi vrednostmi, večjimi od 1, je pojasnjevalo 65% variancc cclotncga sistema. V nadaljevanju navajam le najpomembnejše faktorje in nasičenost variabcl z njimi (spet Varimax rotacija). 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 66 RAZUMEVANJE S PARTNERJEM POKLIC - ^ OSEBNA IZPOPOLNITEV - SVOBODA - ^-OTROCI - MODROST- — SPOŠTOVANJE DRUŽBENIH NAČEL RAZUMEVANJE S STARŠI - DRUŽABNA PRIPADNOST - ZVESTO PRIJATELJSTVO - -*- OSEBNA VARNOST - USTVARJALNI DOSEŽKI - LJUBEZEN NOVE IZKUŠNE UGLED V DRUŽBI - ^tr- MOČ - SVET LEPOTE - PRESKRBLJENOST S HRANO IN PIJAČO IMETJE- POČITEK-- UDOBNO ŽIVLJENJE- — VERA Mediane vrednot in pomembnost razlik med njimi I. NIZKA ANKSIOZNOST 16PF-C (ego moč, čustveno stabilen) i + 0.78 16PF-H (parmia, socialno smel) + 0.73 16PF-Q4 (ergična tenzija, napet, frustiran) - 0.71 16PF-Q (občutja krivde) - 0.70 16PF- LIE skala + 0.48 16PF-Q3 (visok konccpt jaza, samoobvladan) + 0.46 16PF-F (surgentnost, impulzivno živahen) + 0.40 Faktor nc potrebuje dosti dodatnega komentarja. Nekoliko preseneča le odstotnost skale 16PF-L (sumnjičavost) in visoka nasičenost pri skali 16PF-H (socialna smelost), ki siccr meri tudi ekstraverzijo. II. DOBRA VZGOJA P4 (nizka težnja po družabnih, zlasti heteroseksualnih stikih) + 0.75 Ljubezen - 0.62 Poklic + 0.57 16PF-G (moč super cga) + 0.42 Spoštovanje družbenih načel + 0.42 16PF-Q3 (visok konccpt jaza, samoobvladan) + 0.32 Svet lepote - 0.30 Faktor 2 opredeljuje vrsta pokazateljev dobro izgajenega super cga, s poudarkom na moralnih inhibicijah, ki izvirajo iz tradicionalne vzgoje in se kažejo v zavračanju heteroseksualnosti, vcscljaštva, ter deklariranju vestnosti v poklicu. III. POTREBA PO EKSPLORACIJI VS. POTREBA PO VARNOSTI Osebna varnost - 0.68 Prcskrbljcnost s hrano in pijačo - 0.63 Modrost + 0.50 Udobno življenje - 0.49 Svet lepote + 0.42 Ustvarjalni dosežki + 0.40 Nove izkušnje + 0.39 Faktor opredeljuje 7 vrednot in ima torej značaj deklarativne motivacijske usmerjenosti subjekta. Direktna občutja ogroženosti v njem niso vključena. Siccr pa je prav zanimiva polarizacija na eni strani duhovne ekspanzivnosti, cksploracijc, na drugi strani pa deklariranja varnosti, prcskrbljcnost s hrano in pijačo ter osebnega udobja. iv. steničen, "agresiven" temperament To jc faklor visoke dominantnosti, upornosti, sumnjičavosti nasproti drugim ljudem, neprilagodljive asocialnosti. Po naravi izgleda prej faktor temperametna kot motivacijo. Označujejo ga: 16PF-E (dominantnost) 440.69 P2 (negativen odnos do poklica, partnerja, morale) + 0.64 16PF-L (protenzija, nezaupljiv, sumnjičav) + 0.52 16PF-LIE skala - 0.38 Poklic - 0.31 Faklor V jc faktor inteligentnosti in ni zanimiv. Faklor VI jc povsem trivialen in nc spada med psihološke lastnosti. S starostjo se veča stopnja dosežene izobrazbe, upada pa navezanost na starše in avanturizem. VII. NIZKA OSEBNA IZPOPOLNITEV, NEŽNA EMOCIONALNOST Osebna izpopolnitev - 0.71 Moški spol + 0.47 Spoštovanje družbenih načel + 0.41 16PF-I (premsia, nežna emocionalnost, občutljivost) - 0.41 Svet lepote - 0.37 Zanimivo jc, da vrednota Osebna izpopolnitev v tako visoki meri markira ta faklor. VIII. DRUŽINSKA MOTIVIRANOST Razumevanje s partnerjem Otroci Svoboda Moč IX. TEŽNJA PO UDOBJU, M A TERIALIZEM, KONKRETNI REALIZEM P1 (težnja po udobju, malerializem, konkretni realizem) + 0.64 Imetje + 0.59 Vera - 0.45 P8 (?) + 0.41 16PF-M (bohemskost, imaginativnosi) - 0.38 16PF-I (premsia, nežna emocionalnost, občutljivost) - 0.34 Udobno življenje + 0.34 Moški spol + 0.30 + 0.74 + 0.55 - 0.32 - 0.31 X. NEODVISNOST P9 (težnja po neodvisnosti, osamosvojitvi) + 0.77 16PF-Q2 (samosvojost) + 0.50 Svoboda + 0.42 16PF-Q3 (visok konccpt jaza, samoobvladan) - 0.39 Razumevanje s starši - 0.35 Za ta faktor jc značilno samosvoje, od avtoritet (starši, družbene norme) neodvisno vedenje človeka, ki želi biti neodvisen, samostojen in ki mu hkrati ni mar, kaj si o njem mislijo drugi. Bolj verjento jc, da gre za stilistično kot za motivacijsko lastnost osebnosti. Ostali faktorji so manj pomembni, opredeljuje jih tudi vse manjše število variabcl. Zato v nadaljevanju navedimo lc nazive, ki smo jim jih dali v indentifikacijo: XI. Težnja po statusu. XII. Preračunljivost, neprostodušnost. XIII. Hladen, odljuden temperament. XIV. Zvesto prijateljstvo. XV. Popustljivost do sebe. XVI. Občutje varnosti, neogroženosti. XVII. Bojcvitost. XVIII. Težnja po gregarnosti V povzetku lahko rečemo, da vrednote s strukturnimi potezami osebnosti (tipa ankisioznost, ckslravcrzija) skoraj niso povezane. Vrednote bodisi sami, bodisi s skalami bolj direktne motivacijske usmerjenosti pa tvorijo številne faktorje motivacijske narave. Vendar strogi paralelizem med vrednotami in direktno ekspresijo motivov ne obstaja, kar kaže dejstvo, da gre za različne oblike ekspresije motivov. Predpostavimo lahko, da so vrednote (žc) relativno oddaljene od izvornih virov motivacije, da so že zavestno predelane, v skladu s samorcflcksivno podobo, ki jo o lastni motivaciji ima človekov jaz. Literatura Brody, N, l>crsonality, Rcscarch and Thcory, Acadcmic Press, Ncw York, London, 1972 Bums, R.B., Thc Sclf Conccpt in Thcory, Mcasurcmcnt, Dcvclopmcnl and Bchavior, Longmann, London, Ncw York, 1979. Caslcll, R.B., Ilom, J.L.,Swcncy, A.B.,Radctiffc, J.A., Ilandbook forlhc Motivational Analysis Test, Institute of Profcsonality and Ability Tcsling, Coronado Drivc, Champaign, Illinois, USA, 1964 (scc.ed.). Catlcll, R.B. (cd), Ilandbook of Mullivariate Iixpcrimcnlal PsychoIogy, Rand McNally & Co.Chicago, 1966. Caltcll, R.B., Thc Prcdiclion of Achicvcmcnt and Crcativity, Indianapolis, New York, Thc Bobbs-Mcrrill Co., 1986. Catlcll, R.B. & Drcgcr, R.M. (cd s), Ilandbook of Modem Pcrsonality Thcory, VVashington, London, Hcmisphcrc Publ. Corporation, 1977. Cattcll, R.B. & Kline P., The Scicnlific Analysis of Pcrsonality and Molivalion, Academic Press, New York, San Francisco, London, 1977. Coan, R.W., The Optimal Pcrsonality, Routledgc & Kcgan P.London, 1974. Edwars, A.L.,ThcMcasurcmcnisofPcrsonaliiyTraits,IIolt,Rinchart& Winslon,Ncw York, 1970. Eyscnck, II. J., The Biological Basis of Personalily, Charles C.Thomas publ. Springfield, Illinois, USA, 1967. Eyscnek, II.J., Priniaries or Sccond-order Factors, A critical considcration of Cattcll's 16PF battery, Brilish Journal of Social and Clinical Psychology, 1972. Fulgosi, A., Faktorska analiza, Školska knjiga, Zagreb, 1979. Fulgosi, A., Psihologija ličnosti (teorije i istraživanja), Školska knjiga, Zagreb, 1981. Hali, C.S.& l.indzcy, S; +, Thcorics of Personalily (2nd cd.), John Wilcy & sons. Ncw York, 1970. Horvat I., Vinklcr B., Musek J., Mesto kontrole ojačenja, izvorne poteze osebnosti in vrednote, Anthropos, Ljubljana, 1986. London, 11. & Exncr, J.E. jr., Dimcnsions of Personality, John Wilcy & sons, New York, 1978. Mohorič I., Brenk K., Musek J., Zadovoljenost temeljnih motivov, vrednote, življenskega cilja ler odločitve, Anthropos, Ljubljana, 1986. Musek J., Osnove psihologije osebnosti, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, PZE za psihologijo, Ljubljana, 1977. Musek, J., Človekovi simboli in vrednote. Posvetovanje psihologov Slovenije, Portorož, 1982, Ljubljana, DruStvo psihologov Slovenije, 1983. Musek, J., Narava in determinante zavestnega odločanja, Ljubljana, Filozofska fakulteta, 1985. Musek, J., Model Rcfercnčcnga delovanja jaza, DniStvo psihologov SR Slovenije, Ljubljana, 1985. Musek J., Temeljne kategorije in dimenzije vrednot ter vrednostne usmerjenosti, Anthropos, Ljubljana, 1986. Pcrvin,L.A.,Pcrosnalily:Thcory, Asscssmentand Research, John Wilcy & sons,Ncw York, 1970. Pogačnik, V., Izkušnje s Cattcllovim testom 16PF", Posvcotvanjc psihologov Slovenije, Portorož, 1982. Pogačnik, V., Belc-Potočnik Z., Test nizov (obliki TN-20 in TN-10), Priročnik in test, Zavod SRS za produktivnost dela, Center za psihodiagnostična sredstva, Ljubljana, 1983. Pogačnik V., Razvoj lcslvicc vrednot, Posvetovanje psihologov Slovenije, Bled, 1984. Pogačnik, V., Slniklura osebnosti in individualne vrednote, Anthropos, Ljubljana, 1985. Pogačnik V., Struktura osebnosti in vrednote, Anihropos, Ljubljana, 1986. Pogačnik, V., Cattellov test 16PF - Manual, Prevod in dopolnitev priročnika, Interna publikacija "Save Kranj", 1986. Pogačnik, V., Callcllov test 16PF - raziskovalni rezultati, Interna publikacija "Save Kranj", 1986. Pogačnik, V., lestvica individualnih vrednot. Test in priročnik, Zavod SR Slovenije za produktivnost dela, Center za psihodiagnostična sredstva, Ljubljana, 1988. Rokcarch, M., The Nature of Human Valucs, The Frec Press, Ncw York, 1967. Smith, M.B., Social Psychology and Human Values, Aldinc Publ.Co, Chicago, 1969. Swcncy, A.B., Individual Asscssmcnl vvilh ihc Molivalional Analysis Test (a prcliminary desciplive manual), IPAT, Coronado Drivc, Champaign, Illinois, USA. 1969. Wiggins, J.s., Personalily and Prcdiclion (Principlcs of Pcrsonalily Assessmcnt), Addison-Wesley Publ., Co, London, 1973. Zuckcmiann.M. & ., F.molions and Anxicty, Ilillsdalc, I.awrencc Erlbaus Associates, 1976. Razvoj samoprepoznavanja ZLATKA CUGMAS Prve poskuse s samoprepoznavanjem so raziskovalci naredili na živalih. Koehler je proučeval vedenje opice pred ogledalom. Zaključil jc, da pri opici samoprepoznavanje šc ni opazno. Poskuse z ogledalom in šimpanzi je delal tudi Gallup (1970; po Andcrson, 1984), le da jc uporabil kompleksnejšo tehniko. Simpanzom je teden dni omogočil opazovanje v ogledalu. Nato jim jc v narkozi označil z barvo del telesa (nad obrvjo ali uho). Ko so sc prebudili iz narkoze, ni bilo mogoče opaziti, da se zavedajo oznake. Vendar, ko jih jc ponovno postavil pred ogledalo, so sc začeli dotikati označenega dela telesa, opazovali so svoje prste. Avtor je sklepal, da so se šimpanzi v ogledalu prepoznali. Tudi drugi raziskovalci so ugotovili, da se šimpanzi in orangutani v ogledalu prepoznajo, kar pa niso ugotovili za gorile (Lcdbctter in Basen, 1982; Lethmate in Ducker, 1973; Suarcz in Gallup, 1981; po Andcrson, 1984), čeprav so vaiirali različne tehnike opazovanja opic (možnost opazovanja v ogledalu pri zelo mladih opicah, različne refleksije opičje podobe v ogledalu in podobno) (Andcrson, 1983 in Gallup, 1983, po Andcrson, 1984). Andcrson (1983) navaja ugotovitve drugih avtorjev, da pred ogledalom ob gledanju lastne refleksije ptiči in glodalci kaž.cjo več socialnih reakcij (Hamrick, Cogan in Woolam, 1971), ptiči prej obmirujejo in odlagajo jajca (Cohcn in Looncy, 1973; Daviš, Harris in Shclby, 1974, Dore, Lcfcbvrc in Ducharme, 1978; Gallup in Cappcr, 1970), izolirani domači piščanci znižajo frckvcnco čivkanja, kar kaže na umiritev (Gallup, Montcvccchi in Svvanson, 1972). Andcrson (1983) je na osnovi eksperimentov z mladimi opicami, ki jih je postavil v različne eksperimentalne pogoje (opice popolnoma same v kletki, opicc skupaj z znanim vrstnikom, opicc v prazni kletki z ogledalom), razširil zgoraj omenjene rezultate z ugotovitvijo, da sta ob prisotnosti lastne refleksije v ogledalu pri opicah manj opazni vokalizacija in gibanje kot znaka nemirnosti ob ločitvi od vrstnika. Zanimivo je, da opice pred ogledalom pokažejo več socialnih obraznih izrazov kot pred resničnim poznanim vrstnikom. Andcrson je preveril, ali na opičje rcakcijc vpliva tudi način vzgoje. Odkril je statistično pomembne razlike: opicc, ki so bile vzgojene delno izolirano - delno z enim samim vrstnikom, so se ob lastni podobi v ogledalu ali ob prisotnosti nepoznanega vrstnika mnogo bolj umirile, kot če bi bile same, medtem ko sc opice, vzgojene v večji skupini skupaj s starši in mlajšimi opicami, v nobenem pogoju niso umirile. Opice, ki so bile bolj ali manj izolirano vzgojene, so nepoznanega vrstnika več opazovale, ob ogledalu pa so pokazale več reakcij druženja. Opicc, ki so bile vzgojene v skupini, so prav iako nepoznanega vrstnika več opazovale, ob ogledalu pa so pokazale već reakcij nesprejemanja, cclo agresivnosti, delale so več kolobocij, več so se šobile. Avtor zaključuje, da mlajše opice pred ogledalom kažejo veliko socialnih reakcij, kar pa še ne pomeni, da niso zmožne razlikovati lastne podobe v ogledalu od podobe vrstnika, saj bi glede na različne rcakcijc lahko sklepali, da ti dve podobi dobro diferencirajo. Seveda pa vprašanje, ali v lastni podobi v ogledalu prepoznajo opice same sebe, ostane v tej raziskavi še vedno odprto. Opazovanje mačk pred ogledalom jc izvedel Boulangcr - Ballcygnicr (1968; po Maycr, 1985). Ugotovil jc, da sc mačke sprva podobe v ogledalu bojijo, nato pa zanimanje za podobo narašča, mačke hodijo okoli ogledala, vendar sebe v njem nc prepoznajo, kakor tudi nc prepoznajo drugih elementov, ki jih vidijo v ogledalu. Odkrijemo lahko sličnosti vsaj pri metodi proučevanja avtorjev, ki so se ukvarjali s problemom prepoznavanja sebe pri živalih, in avtorjev, ki so ugotavljali zakonitosti razvoja samoprepoznavanja pri otrocih. Tudi zadnji so sc v največjem številu usmerili na problem samoprepoznavanja zunanje podobe pri otrocih, ki temelji na vizualnih zaznavah. Samucls (1986) tovrstno samoprepoznavanje šteje med pcrccptivne invariante samozavedanja. Prvi avtor, ki jc bil pozoren na pojav prepoznavanja sebe, jc bil C. Danvin (1877; po Damon in Hart, 1982). Zapisal jc, da vzklik njegovega 9- mesečnega sina, ki stoji pred ogledalom in zasliši svoje ime, pomeni prvi znak, da je podobo v ogledalu enačil s sabo. Prcycr (1893; po Damon in Hart, 1982) je izvedel podobna opazovanja ter odkril prve znake samoprepoznavanja v 14. mesecu starosti otroka. Daljšo longitudinalno raziskavo s podobno tehniko jc opravil Dixon (1957; po Danom in Hart, 1982). Poroča o štirih razvojnih fazah samoprepoznavanja, katerih vrstni red ne variira med posamezniki. Prvo fazo imenuje kratko "mama". 3 - 4 mcscce star malček v ogledalu nc prepozna sebe, prepozna pa druge njemu poznane osebe. Z njimi komunicira ( se jih dotika, sc jim smeji in podobno), kakor da bi bile prave. V naslednji fazi se otrok vede do lastne podobe kot do podobe vrstnika. Pri 7. mesecu starosti otrok pa jc Dixon opazil, da otrok dalj časa opazuje podobo v ogledalu, pri tem pa ponavlja preprostejše geste. Pri 12. mcsccu pade zanimanje za lastno podobo v ogledalu, malček sc obrača stran od nje, pravilno usmerja svoj pogled ob vprašanju, kje je... (ime otroka), kar bi naj kazalo na to, da otrok prepozna svojo podobo. Do podobnih ugotovitev nas vodi tudi raziskava Boulangcr - Ballcygnicr (1968; po Maycr, 1985). Pri 17. mcsccu starosti pa naj bi otrok žc odločno pokazal na svojo podobo v ogledalu, če ga vprašamo po njej, prepozna pa tudi podobe drugih. Pri 22. mcsccu starosti spontano pove svoje ime in imena drugih, ki jih vidi v ogledalu. Pri 24. mcsccu otrok že naroča drugim, naj se pogledajo v ogledalo. Vendar so tudi raziskovalci samoprepoznavanja pri otrocih ugotovili, da zgolj metoda, pri kateri postavimo otroka pred ogledalo in ga opazujemo, nc zadošča. Amsterdam (1972; po Andcrson, 1984) jc uporabil podobno metodo kot malo pred njim Gallup ( 1970; po Andcrson, 1984). Matere so otrokom pri brisanju nosu neopazno naredile rdečo oznako na otrokovem nosu. 42 % otrok cclotnega vzorca, starih 18 - 20 mcsccev, in 63 % otrok, starih 21 - 24 mcsccev, se jc ob pogledu v ogledalo dotaknilo svojega nosu ali pa na mamino vprašanje, kdo jc to, odgovorilo s svojim imenom ali osebnim zaimkom. Do podobnih rezultatov so prišli tudi drugi avtorji (obnašanje usmerjeno na oznako so odkrili Schulman in Kaplovvitz, 1977, pri 62 % otrok od 19 -24 meseca starosti, Lcwis in Brooks - Gunn, 1979, pri 75 % otrok starih 24. mesecev, Johnson, 1982, pri 70 % otrok med 18. in 24. mcseccm starosti; poimenovanje oz. uporabo osebnega zaimka pa Schulman in Kaplovvitz, 1977, pri 52 % otrok starih 19 -24 mcsccev; po Andcrson, 1984). Kot kriterij, ki dokazuje samoprepoznavanje v ogledalu, poleg obnašanja usmerjenega na oznako in verbalne reakcije, Amsterdam določa tudi odsotnost družabnih reakcij v času, ko sc otrok prepozna v ogledalu. Med družabne rcakcijc šteje smeh, dotikanje in ljubkovanje podobe v ogledalu in vokalizacijo. Otroci, stari 6 - 14 mesecev, so pokazali največ tovrstnega družabnega vedenja, te rcakcijc pa so skoraj povsem izginile po 18. mcsccu starosti. O podbnih rezultatih v zvezi z družabnimi reakcijami poročata tudi Schulman in Kaplovvitz (1977) in Amsterdam in Grecnbcrg (1977), medtem ko Lcvvis in Brooks-Gunn (1977) poročata, da sc tovrstno obnašanje ohranja tudi v času, ko jc samoprepoznavanje žc dobro razvilo (po Andcrson, 1984). Naslednji kriterij za dokazovanje samoprepoznavanja jc umikanje ogledalu v starosti, ko se otrok v ogledalu prepozna. Tudi drugi avtorji so odkrili podobno obnašanje (Bcricnthal in Fischcr, 1978; Gallup, 1979; Papousek in Papousek, 1974; Zazzo, 1948; Dixon, 1957; po Damon in Hart, 1982; Amsterdam, 1972, pri otrocih, starih 13-24 mcscccv; Schulman in Kaplovvitz, 1977, pri več kot polovici dveletnih otrok in pri 15 % otrok starih 7-12 mcsccev,; Dickic in Stradcr, 1974, sta odkrila razlike v interesu za ogledalo med enoletnimi otroki in otroki starimi 18 mcsccev; po Andcrson, 1984). Amsterdam se strinja z avtorjem Schulman in Kaplovvitz, da se samoobčudovanje, zardevanje, plašnost in zganjanjc norčij pojavlja prav v drugem letu starosti, zato bi lahko sklepali, da je tudi to vedenje veljavni kriterij za dokazovanje samoprepoznavanja pri otroku, vendar opozarja, da lahko na ta način otrok reagira tudi v stiku z vrstnikom, torej ni jasno, ali prepozna v ogledalu sebe ali sebe zazna kot "prijatelja v igri". Siccr pa avtor navaja, da v raziskavah najdemo veliko nesoglasja v opazovanju tovrstnega vedenja, saj so definicije tega vedenja nejasne. Andcrson (1984) postavlja šc druga kritična vprašanja o delu Amsterdama in podobnih študijah drugih avtorjev. Predvsem najde številne pomisleke v zvezi s kriteriji samoprepoznavanja. Poudarja, da bi bilo morda bolje naredili oznako otroku na čelu ali bradi, mestu, ki ga ni mogoče videti, nc da bi sc pogledali v ogledalo, kajti nekatere od žc omenjenih študij poročajo, da jc manjše število otrok pokazalo reakcije, usmerjene na označeni del telesa (nos), šc preden so sc pogledali v ogledalo. Po besedah avtorja naj bi bila tudi verbalna oznaka problematična, na kar jc opozoril žc Gallup (1979; po Andcrson, 198-4). Otrok jc lahko naučen, da na podobna vprašanja matere kot v omenjenih raziskavah odgovorja s svojim imenom, prav tako ni dovolj za dokaz samoprepoznavanja, da otrok izgovori lc bcscdico "nos" ali "rdeče", ker bi lahko iste besede izrekel tudi ob pogledu na označenega vrstnika. Študije " z oznako" sc razlikujejo od študij, ki so kot metodo uporabile le opazovanje otroka pred ogledalom brez kakršnihkoli posebnosti, po tem, da zahtevajo od otroka, ki pokaže usmerjene rcakcijc na oznako, predstavo sebe in lastnih potez zunanjosti. Tako Lcvvis in Brooks-Gunn (1979; po Damon in Hart, 1982) opozarjata, da lahko poteka prepoznavanje sebe v ogeledalu na osnovi dveh mehanizmov: skladnosti gibanja otroka in njegove podobe v ogledalu (kontingenčni ključ) ali/in na osnovi prepoznavanja lastnih telesnih značilnosti (ključ potez). Za proučevanje obeh ključev samoprepoznavanja sta uporabila naslednje medije: ogledalo, fotografije in video. Ogledalo in video lahko nudi kontingenčni ključ in ključ potez za samoprepoznavanje, fotografija pa samo ključ potez. Otrokom sta pokazala fotografije, na eni je bil on sam, na drugih fotografijah pa jc videl druge osebe različne glede na spol in starost. Če so otroci dalj časa vizualno fiksirali svojo fotografijo, če so izražali ob njej pozitivna čustva ali vokalizacijo oz. so na vprašanje, kdo je to, pravilno odgovorili, so bili occnjcni kot tista skupina otrok, ki sc na fotografijah prepoznajo. Na videu pa sta otrokom pokazala otrokovo delovanje, ki jc bilo prej posneto, otrokovo trenutno (simultano) delovanje ( s kamero so snemali otroka in sliko istočasno predvajali na monitorju) in posnetke vrstnikov. Kot jc bilo žc omenjeno, seje večina otrok prepoznala v ogledalu v pogoju "z oznako" v 24. mcsccu starosti, 70 % otrok, starih 15-22 mcsccev, se jc prepoznalo na fotografijah v pogoju, ko so morali na vprašanje imenovali osebo na fotografiji, medtem ko sc jc spontano poimenovanje pojavilo dosti kasneje. Avtorja poročata o štirih fazah samoprepoznavanja: do 3. mesecev starosti sc otrok zanima za podobe v ogledalu, prepozna pa jih nc, od 3. do 8. mcscccv starosti prepozna svojo podobo na osnovi kontingcncc, okoli 12. mcscccv starosti ima vedenje o nekaterih potezah lastnega telesa, čisto ob koncu drugega leta starosti pa sc razvije samoprepoznavanje na osnovi jasne predstave o lastnih potezah zunanjosti. Avtorja poročata tudi o tem, da po 15. mesecu starosti otrok lažje prepozna sebe (ključ potez), ker žc opaža neke razlike v zunanjosti oseb različnega spola in slarosli. Če mu pokažemo fotografije oseb, med katerimi je le on mlajši ali jc edini drugačnega spola kot druge osebe na fotografijah, sc bo lažje prepoznal. Podporo rezultatom te študije daje tudi raziskava, ki jo jc izvedla Bigelow (1981; po Andcrson, 1984) z uporabo enakih medijev in postopka. Pokazalo seje, da se otroci prej prepoznajo v medijih, ki omogočajo prepoznavo na osnovi kontingenčnega ključa in ključa potez (ogledalo, simultano posneti video), kot v medijih, ki omogočajo lc ključ potez (fotografije in prej posneli video). Navaja podatek, da jc slaba polovica otrok prepoznala sebe na fotografijah pri 27. mcsccu starosti, medtem ko so že pri 18. mesecu slarosti prepoznali na fotografiji svojo mamo. Maycr (1985) na osnovi podobne študije z ogledalom, diapozitivi in filmom poroča o tem, da se potezno samoprepoznavanje razvije cclo kasneje. Manjši vzorec slovenskih otrok, ki jih je opazoval, se jc na prej posnetem filmu prepoznal šele pri 3. oz. 4. letu starosti. Pogost kriterij dokazovanja samoprepoznavanja je tudi opazovanje otrokovih reakcij na resnične ali refleksirane podobe sebe in drugih živih ali neživih objektov. Amsterdam in Grccnbcrg (1977; po Andcrson, 1984) sta primerjala otrokove reakcije na simultano posnet video, na prej posnelo njegovo podobo in na podobo drugega otroka na TV. Otroci od 10. - 20. mcscca starosti so pokazali najmanj pozornosti ob simultani lasmi podobi. Z prej omenjenimi kriteriji samoprepoznavanja sla ugotovila, da se starejši otroci v primerjavi z mlajšimi najbolj zavedajo lastne podobe, vendar se odzivajo enako na podobo sebe kot na podobo vrstnika na posnetku, kar seveda postavi pod vprašaj prvo ugotovitev. Field (1979; po Andcrson, 1984) je na osnovi rezultatov svoje raziskave ugotovil, da 3 mesece stari otroci pokažejo več pozornosti ob lasmi podobi v ogledalu, vendar v stiku z resničnimi vrstniki pokažejo več smeha, sramu in drugih podobnih reakcij. Avtor sklepa, da so otroci diferencirali med lastno refleksijo in resničnim vrstnikom. Lcwis in Brooks-Gunn (1979; po Andcrson, 1984) sta tudi zapisala, da otroci, stari 15-18 mcsccev, ločijo lastno podobo od rcflcksirane podobe drugega otroka, cclo če medij omogoča le ključ potez za samoprepoznavanje. Zelo obsežno študijo tega problema pa jc izvedel Johnson (1983). Za proučevanje samoprepoznavanja jc uporabil vidco, ki jc prikazoval simultane otrokove podobe, in siccr neoznačeno otrokovo podobo, otrokovo podobo z oznako na nosu, otrokovo podobo z zajčkom - igračo, ki sc jc po vertikali premikal pritrjen na vrvico pred otrokom, otrokovo podobo, ki jc pokazala, da ima na glavi majhen klobuček, podobo otroka z igračko ptico, ki jc "letela" za otrokom (vseh teh objektov otrok ni mogel videti drugače kot lc na televizijskem ekranu). Nato je otrok gledal na ekranu vrstnika v istih pogojih, v katerih jc bil sam udeležen, z monitorjem, ki jc rcflcksiral tega vrstnika. Rezultati kažejo, da je čas fiksacije slike na TV krajši, če TV prikazuje otroka ali vrstnika z oznako kot brez oznake. Smeh ni bil povezan s pogojem z oznako ali brez nje in s starostjo otroka, čeprav so sc otroci pogosteje smejali ob pogledu na lastno podobo kot na podobo vrstnika. Nobene razlike ni bilo v reakcijah usmerjenih navzvez (kazanje podobe na TV npr.), če jc otrok opazoval lastno podobo ali podobo vrstnika. Bila jc stat. pomembna razlika v številu na oznako usmerjenih reakcij (dotikanje lastnega nosu), najpogosteje so otroci uporabili to vedenje ob pogledu na lasten označen nos. Tovrstno vedenje jc bilo pomebno povezano s starostjo otrok in sc ni pojavilo pred 18. mcs. starosti. Otroci so uporabljali verbalne oznake (nos, rdeče) v enakem številu pri opazovanju lastne označene podobe ali označene podobe vrstnika. Ni se razlikovalo število reakcij pogledovanja po okolici za objektom glede pogoja, ali jc otrok opazoval sebe ali vrstnika. Verbalna oznaka "otrok" narašča s starostjo ne glede na to, koga otrok vidi na T V zaslonu. Otroci v vseh proučevanih starostih (12-26 mcs.) so manipulirali svoje gibanje pred zaslonom, ko so na njem videli lastno podobo, najmanj tega vedenja pa so pokazali otroci, stari 12-24 mcs. S starostjo narašča imitacija ob opazovanju vrsuiika na zaslonu. Kot jc razvidno iz tega pregleda rezultatov Johnsonovc raziskave, večina otrokovih reakcij (čas fiksacije, rcakcijc usmerjene navzven, verbalne oznake, pogledovanja po okolici za objektom) ni veljavnih kot kriterij samoprepoznavanja. Kot opozarja avtor, so lahko tudi razlike v smehu in na oznako usmerjenem vedenju posledica kontingenčnega ključa, nc da bi moral imeti otrok oblikovano sliko o sebi. Nolan in Kagan (1980) sta uporabila metodo, kjer so morali otroci med manjšim številom fotografij, položenih v ravni vrsti na mizi, izbrati svojo fotografijo. Avtorja sta potrdila najdbe drugih raziskovalcev, saj so tudi otroci, ki sta jih sama opazovala (stari so bili 3 leta), dobro prepoznali fotografije lastnega obraza, če seje ta smejal, bil resen in obraza z zaprtimi očmi. Imeli pa so težave s prepoznavanjem lastnega obraza, če je fotografija prikazovala lc oči in nos, vendar kot navajata avtorja in Wuillcmin in Richardson (1982; po Andcrson, 1984) imajo s tovrstnim samoprepoznavanjem težave tudi nekateri odrasli. Z uporabo enake metode, kol sta jo uporabila Nolan in Kagan (1980), so Mayer (1985) in Nolan in Kagan (1980) proučevali prepoznavanje lastnih rok na fotografijah. Maycr poroča, da jc večina otrok pri 3. letih starosti prepoznala svoje roke (pri fotografiranju rok so odstranili prstane, zapestnice in podobne identifikacijsko znake). Nolan in Kagan pa poročala o nekoliko višji starosti (približno polovica otrok starosti 4;6 - 5;0 let jc prepoznala svoje roke na fotografiji) in ponovno poudarjata, da s starostjo narašča število pote/. lastnega telesa, ki jih otrok pozna. Nekaj raziskav seje usmerilo na proučevanje samoprepoznavanja pri motenih otrocih in odraslih. Mans, Cicchctti in Sroufc (1978; po Andcrson, 1984) so ugotovili, da otroci z Dovvnovim sindromom nc kažejo velikega zaostanka v razvoju samoprepoznavanja. 22 % otrok iz njihovega vzorca jc pokazalo vedenje usmerjeno na oznako pri 15. - 22. mcsccu starosti, 56 % pri 23. - 33. mesecu in 89 % pri 34. - 48. mcsccu. Starejši otroci so pokazali ob lastni podobi tudi več presenečenja in pozitivnih čustev. Rezultate te študije podpira raziskava avtorjev Hill in Tomlin (1981; po Andcrson, 1984), ki dodajala, da lahko opazimo močno zakasnitev samoprepoznavanja pri mullihcndikcpiranih otrocih. Zaostanek v samoprepoznavanju so odkrili tudi pri avtističnih otrocih (Ncuman in Hill, 1978; po Andcrson, 1984). Večina avtisličnih otrok jc pokazala na oznako usmerjeno vedenje v starosti 5;5 do 11;4 let, kakšen pa je zaostanek pri teh otrocih, avtorja nista ugotovila. Zanimivo jc, da so bili avtistični otroci v nasprotju z normalnimi bolj pozorni na simultano lastno podobo, ob kateri so izvajali ponavljajoče gibe. Čc naredim kratek sklep raziskav otrokovega samoprepoznavanja lastne zunanjosti na osnovi vizualne pcrccpcijc, najprej ugotavljam, da jc problem proučevanja samoprepoznavanja pri otroku bolj kompleksen, kot morda kaže na prvi pogled. Izvedenih je bilo mnogo raziskav, katerih rezultati se včasih ujemajo, včasih pa tudi ne. Ce zanemarim zgodnje raziskovalce ali bolje opazovalcc samoprepoznavanja pri otroku , katerih rezultati temeljijo na psihomclrično slabo izdelanih biografskih študijah, lahko zapišem, da so avtorji relativno zgodaj ugotovili, da sc otrok prej prepozna, če mu medij medij omogoča kontingcnco gibanja (to sc dogaja okoli prvega leta starosti), in kasneje, čc mu medij omogoča prepoznavanje sebe le na osnovi ključa potez (okoli drugega leta starosti). Slednje samoprepoznavanje namreč zahteva jasno predstavo o lastni zunanjosti. Mnogo neskladij med rezultati različnih avtorjev pa lahko pripišemo različno definiranim kriterijem kot dokazom samoprepoznavanja. Največ soglasja med avtorji je v zvezi z vedenjem, usmerjenim na lastni del telesa, ki jc označen. To vedenje izgleda kot veljavni kriterij samoprepoznavanja ob pogoju, da jc označeni del telesa možno videli le z določenim medijem. Neskladja med avtorji in posledično tudi njihovimi rezultati pa so pri obravnavanju socialnih oz. bolje rečeno družabnih rcakcij.Nckaieri avtorji(Dixon,1957; po Damon in Hart, 1982; Amsterdam, 1972; po Andcrson, 1984) obravnavajo odsotnost družbenih rcakcij kot znak samoprepoznavanja, drugi pa pravijo, da družabne rcakcijc niso socialnc, saj odražajo le veselje ob lastni refleksiji, zato lahko dokazujejo obstoj samoprepoznavanja (Lcwis in Brooks-Gunn, 1979; po Andcrson, 1984). Ncskadja občutimo tudi v zvezi s kriterijem umikanja mediju, ki rcflcksira lastno podobo, ko je ta prepoznana ( tako pravijo Dixon, 1957; po Damon in Hart, 1982; Amsterdam, 1972; Schulman in Kaplowil/., 1977; Dickic in Slrader, 1974; po Andcrson, 1984), medtem ko Lcwis in Brooks-Gunn (1979; po Andcrson, 1984) jcmljcia dalj časa trajajočo fiksacijo lastne podobe kot dokaz samoprepoznavanja. Opozorila sem žc na potrebno previdnost ob uporabi kriterija verbalnega reagiranja, pri čemer raziskovalci tudi niso bili vedno enotni. Uspešen, vendar šc ne dovolj raziskan, izgleda tudi kriterij opažene otrokove manipulacije lastnega telesa ob ogledovanju lastne rcflcksiranc podobe (glej Johnson, 1983). Podobno bi lahko zapisali tudi o metodi izbire lastne fotografije med manjšim številom različnih fotografij, položenih na mizo (glej Nolan in Kagan, 1980; Maycr, 1985). Ob raziskovanju otrokovega samoprepoznavanja z uporabo različnih metod nikakor nc bi smeli zanemarili primerjave med otrokovimi reakcijami na lastno rcflcksirano podobo in reakcijami na rcflcksiranc podobe vrstnikov, kar dobro kažejo raziskave Amsterdama in Grccnbcrga (1977) in Lcwisa in Brooks-Gunna (1979; oba dela po Andcrsonu, 1984 ) in Johnsona (1983). Kakor jc razvidno iz vsega zgoraj zapisanega, nekateri avtorji posebej poudarjajo, da se samoprepoznavanje razvija, šc bolj natančno, da sc razvija v fazah (Dixon, 1957; Lcvvis in Brooks-Gunn, 1979; po Damon in Hart, 1982), raziskave drugih avtorjev pa to potrjujejo. Podoba lastnega telesa, torej "telesni jaz", pa se nc razvija lc na osnovi vizualnih izkušenj, ampak ima pomembno vlogo cclotcn pcrccptivni aparat. Raziskave, ki bi proučevale druge vidike samoprepoznavanja, pa so redke. Maycr (1985) poroča o takšni raziskavi. Ugotavljal jc prepoznavanje lastnega glasu. Piše, da verjetno zaradi pomanjkanja izkušenj in kompleksnosti pojava (dve poli prevajanja glasu) otrok lasmi glas prepozna šc kasneje kot lastno zunanjost (otrok jc moral prepoznati lastni glas na kasetofonskem traku). Tudi v primeru prepoznavanja lastnega glasu odkrivamo neke zakonitosti razvoja, ki smo jih srečali žc pri proučevanju razvoja samoprepoznavanja lastne zunanjosti. Otrok prej prepozna glas njemu bližnjih oseb kot lastni glas. Tovrstno samoprepoznavanje bi sc naj pojavilo šele okoli 5. leta starosti. Če sledimo razvojnemu modelu samorazumevanja (Damon in Hart, 1982), ugotovimo, da v obdobju malčka in zgodnjega otroštva ( od rojstva do 7. leta starosti) prevladuje razvoj fizičnega jaza, kot objekta ki sc neposredno tiče samoprepoznavanja lastne fizične podobe in zajema usmerjenost otrokove pozornosti na materialno lastnino. Ker pa v vsakem razvojnem obdobju zasledimo v manjši meri, a vendar, pojav razvoja tudi vseh drugih komponent jaza kot objekta spoznanja, kot so aktivni, socialni in psihični jaz, žc v prvem obodobju otrok usmerja svojo pozornost tudi na lastno aktivnost, socialnc intcrakcijc, pa tudi na lastna hotenja, osebnostne in moralne standarde. Iz tega razloga lahko pod tem naslovom predstavim tudi raziskave prepoznavanja lastnih stvaritev. Nolan in Kagan (1980) sta objavila izsledke raziskave, v kateri sta proučevala otrokovo prepoznavanje lastnih risarskih izdelkov. Ugotovila sta, da starejši otroci (štiri in petletni) prepoznajo več risb, ki so jih narisali pred tednom dni, in bolje poznajo svoj stil risanja kot mlajši otroci. Avtorja poročata o tem, da so dekleta, ki so bolje prepoznavala svoje telo na fotografijah, tudi bolje prepoznavala svoj stil risanja, kar pa ni bilo dokazano za fante. Zanimivo jc, da prepoznavanje lastnih risb ni bilo povezano s prepoznavanjem lastnega stila risanja. Avtorja sla leta 1981 izvedla podobno študijo kot leto pred tem, lc da sta jo razširila. Ugotovila sta, da starejši otroci nc prepoznajo samo več svojih risb, ampak tudi bolje prepoznavajo lastne konstrukte, izdelane pred tednom dni, in pot po nekakšnem libirinlu, ki so jo prav tako "prehodili" pred tednom dni. Pokazalo sc jc, da obstajajo skoraj ničelne korelacije med prepoznavanjem lastnih izdelkov in izdelkov drugih oseb (vrstnikov), kar pomeni, sklepata avtorja, da tovrstno prepoznavanje nc kreirajo isti kognitivni mehanizmi okrepitve spomina. Zanimivo jc tudi, da so otroci, ki so si bolje zapomnili lastne kognitivne produkte (ni nujno, da tudi kognitivne produkte drugih), neuspeh v kognitivnih nalogah močneje občutili. Po neuspehu so pokazali vidne spremembe (manj časa igre) v samostojni igri glede na igro po uspehu. Avtorja sklepata, da so po neuspehu razmišljali o svojih napakah ter da jc za te otroke značilno, da imajo močan interes kvalitetno opraviti nalogo in si v tej smeri tudi prizadevajo. Nazadnje jc nujno omeniti tudi faktorje, ki determinirajo ali so kakorkoli povezani z razvojem samoprepoznavanja. Lcwis in Brooks-Gunn (1979; po Lewis in Brooks-Gunn in Jaskir, 1985) nista odkrila statistično pomebne zveze med razvojem samoprepoznavanja in spolom otroka, SES-om otroka, Številom otrok v družini, vrstnim redom otroka glede na rojstva v odnosu do svojih bratov in sester, izobrazbo matere. Odkrila pa sta pomembno zvezo med samoprepoznavanjem v ogledalu in pcrccpcijsko-kognitivno sposobnostjo. Otroci, ki so bili sposobni prcciznejše pcrccpcijskc diferenciacije (so bili bolj pozorni na spremembe v vizualni stimulaciji), so nekoliko prej razvili samoprepoznavanje. Kot kažejo raziskave, obstaja tudi statistično pomembna povezava med samoprepoznavanjem in mentalno starostjo (Mans, Cicchetti in Sroufc, 1978; Brooks-Gunn in Levvis, 1980; po Levvis, Brooks-Gunn in Jaskir, 1985). Zanimiva jc raziskava Lcwisa, Brooks-Gunna in Jaskira (1985), kjer so proučevali vpliv različne stopnje navezanosti otroka na mamo na prve pojave samoprepoznavanja. Stopnjo navezanosti so pri 12.mcsccih starosti otrok ugotavljali z ocenjevanjem otrokovega vedenja do mame med njuno skupno igro po nekajminutni ločenosti otroka od mame; samoprepoznavanje pa so preverjali z metodo samoprepoznavanja v ogledalu (prisoten kolingcnčni ključ in ključ potez) pri starosti otrok od 18. do 24. mcscccv. Raziskava jc potrdila predhodne najdbe, da otroci razvijejo potezno samoprepoznavanje od 18. do 24. mcsccov starosti. Pojavile pa so se statistično pomembne razlike v času samoprepoznavanja med otroki, ki so reagirali na materino odsotnost z reakcijami iskanja bližine in varnosti pri materi, in otroki, ki so reagirali z izogibanjem stikov z mamo oz. z ambivalcntnostjo. Otroci, ki so iskali več varnosti, so pokazali pomembno večji porast vedenja usmerjenega na oznako na nosu in večji padec vedenja usmerjenega na ogledalo, to jc večji napredek v samoprepoznavanju od 18. do 24. meseca starosti, kot otroci iz drugih dveh skupin, kar avtorji razlagajo z dejstvom, da manj otrok, ki so iskali več varnosti pri materi (avtorji sklepajo, da jih matere bolj varujejo), razvije samoprepoznavanje pri 18. mcsccu starosti. Sklepajo, da kljub dejstvu, da otroci, ki so bolj navezani na starše oz. bolj varovani, kažejo bolj zdrav samo-konccpt (Ahrcnd, Gavc in Sroufc, 1979; Matas, Ahrcnd in Sroufc, 1978; po Levvis, Brooks-Gunn in Jaskir, 1985). Ti otroci kasneje razvijejo samoprepoznavanje. Do enakih zaključkov, kot avtorji te študije, jc priScl tudi Tajima (1982; po Levvis, Brooks-Gunn in Jaskir, 1985) na vzorcu japonskih otrok. Prva razlaga teh rezultatov je lahko, da morajo biti otroci, ki jih starši manj varujejo, bolj pozorni na dogajanja v okolju, kar so avtorji raziskave potrdili. Ugotovili so, da so otroci, ki so pokazali več navezanosti na mamo, manj pozorni na spremembe v okolju, pri čemer so kontrolirali splošno kognitivno raven otrok. Na zgodnje samoprepoznavanje in iskanje varnosti lahko vpliva, kot pišejo avtorji, tretji faklor - npr. temperament otroka. Nc glede na možne razlage pa raziskava potrdi pomembno zvezo med samoprepoznavanjem in zgodnjimi intcrpcrsonalnimi odnosi. Zaključim lahko, da kljub velikemu številu raziskav samoprepoznavanja ostaja veliko vprašanj odprtih, predvsem v zvezi z razlago nekonsistentnosti med rezultati različnih avtorjev, dejavniki, ki vplivajo na razvoj samoprepoznavanja in nc nazadnje v zvezi s pomenom samoprepoznavanja otroka za cclotcn razvoj samo-konccpta. Litcralura: Andcrson, J.R. (1983), Mirror-imagc slimulaLion and shorl scparations in stumpuil monkcys, Animal Ixaming and Bchavior, 1, str. 139 - 143. Andcrson, J.R. (1984), Thc Dcvclopment of Sclf-Rccognition: A Rcvicw, Dcvclopmcntal Psychobiology, 1, str. 35 - 49. Damon, W. in Hart, D.(1982), Thc Dcvclopmcnt of Sclf-Undcrstanding from Infancy through Adolescence, Child Dcvclopmcnt, 4, str. 841 - 864. Johnson, D.B. (1983), Sclf-Rccognition in Infants, Infant Bchavior and Dcvclopmcnt, 6, str. 211-222. Lcwis, M.,Brooks-Gunn, J. in JaskirJ. (1985), Individua! Diffcrcncc in Visual Sclf-Rccognition as a Function of Mothcr-Infant Atlachmcnl Rclationship, Dcvclopmcntal Psychology, 6, str. 1181 - 1187 Maycr, J. (1985), Razvoj samozavedanja kot temeljne funkcije jaza, magistrsko delo. Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Filozofska fakullcga, 1'Zli za psihologijo, katedra za občo psihologijo, Ljubljana. Nolan,E. in Kagan,J. (1980), Rccognition of Sclf and Sclfs Products in Prcschool Childrcn, Thc Journal of Gcnctic Psychology, 137, str. 285 - 294 Nolan, E. in Kagan,J.(1981), Mcmory for Products in Prcschool Childrcn, Thc Journal of Gcnctic Psychology, 138, str. 15-25 Samucls, C.A. (1986), Bascs for thc Infants Devcloping Sclf-Awarcncss, Human Dcvclopmcnt, 1, str. 36 - 49. O znanju JANEZ M A YER Znanje jc poslalo magična beseda. Polna so jc javna občila, vedno bolj nam je vsem na jeziku, verjetno pa bi sc znašli v zadregi, brž ko bi jo bilo treba pojasniti. Vid PEČJAK piše, "da smo bolj obsedeni z govorjenjem o ustvarjalnosti kot z ustvarjalnostjo samo. Enako velja za znanje. Zaradi prcpogoslc uporabe ob pomanjkanju dejavnosli omenjeni besedi izgubljata smisel. Prihaja do pojava semantičnega nasičenja, ko besede, ki se zelo pogosto uporabljajo, polagoma zgubijo pomen. Glasovni olupek pravilno zaznavamo in ga ohranjamo v spominu, vendar nc mislimo na to, kaj pomeni." 1. ZNANJE KOT (PSIHOLOŠKI) FENOMEN V strokovni literaturi jc znanje najbolj splošno opredeljeno kot množica v različnih medijih shranjenih urejenih informacij, ki so nastale v človekovih spoznavnih procesih. Z enačbo ZNANJE = INFORMACIJA sc nc morem strinjati, čeprav gre za siccr tesno povezani, vendar kvalitativno popolnoma različni kategoriji. Informacija je lc element znanja, njegov najpomembnejši gradnik. Na podlagi spoznavnih procesov nastane v človekovi zavesti SPOZNANJE, ki sc v proccsu mišljenja preoblikuje v VEDENJE. Transformacija vedenja v določen simbolični (semiotični) sistem -SIMBOLIZACIJA (znakovni zapis), šele predstavlja informacijo, pravilneje SIMBOLIZIRANO ZNANJE, ki ima to lastnost, da ga je mogoče prenašati prek različnih medijev, ga v njih shranjevati in obdelovati (slika 1). Tudi simbolizirano znanje šc ni pravo znanje. Znanje naj bi bilo šele RAZUMEVANJE IN OBVLADOVANJE določenega stanja ali proccsa. Simbolizirano znanje torej postane znanje obvladovanja novega šele v proccsu učenja in uporabe. Vzemimo primer učenja sestavljene gibalne spretnosti. Če bi omenjena enačba veljala, bi listi hip, ko bi prejeli popolno informacijo, spretnost obvladali. Vemo, da temu ni tako. Najprej sc učimo posameznih gibov, jih v naslednji fazi povezujemo in sinlironiziramo v sestavljene gibalne sklope in šele po daljšem času delno obvladamo (znamo) novo spretnost. * Vid PI'CJAK: Mislili, delali, živeli ustvarjalno, DZS, Ljubljana, 1987. Slika 1 - Evolucija in manifestacija znanja spoznavni proccsi _1_/ I SPOZNANJE t Informacija jc lorcj res osnovni gradnik znanja, nc pa tudi že znanje samo. Pojem obvladovanja nove situacijc jc zelo blizu pojmu inteligentnosti, ki jo lahko definiramo tudi kot sposobnost prilagajanja novim razmeram in obvladovanje dotlej neznanih situacij, nerešenih problemov itd. To pomeni, da sla pojav in uporaba novega znanja že kar neposredna manifestacija človekovih intelektualnih sposobnosti. Zgolj faktografsko učenje (pomnenje podatkov), ki v naših šolah še vedno prevladuje, torej vodi le do uskladiščcnja informacij v spomin, ne pa tudi žc do znanja. Iz teh informacij jc treba znanje šele ustvariti (spremeniti v dejanje = udejaniti). Sele udejanjen sistem obdelanih informacij lahko štejemo za znanje. Tako tudi pojav nove ideje še nc pomeni kar novega znanja. Sclc ko jo postavimo v sistem funkcionalnih odnosov in soodvisnosti med elementi sistema, v katerem predstavlja dejavnik, pridobi lastnost znanja. 2. vrste znanja Znanja jc več vrst. Eno je lako imenoivano INTERDISCIPLINARNO ZNANJE. Primer: Znano jc, da kajenje povzroča raka na pljučih. Kajenje pa jc dejansko le sovzrok omenjenega bolezenskega procesa, ker jc lahko tudi samo pogojeno z nekim tretjim dejavnikom - nevrotično osebnostno strukturo. Le-ta sc med drugim manifestira tudi skoz različne oblike zasvojenosti, kol jc tudi kajenje. Kajenje je v tem primeru šele sekundarni vzrok ali sovzrok omenjene bolezni. Seveda to spoznanje v ničemer nc zmanjšuje pomena nevarnosti kajenja. Za preverjanje navedene konstatacije nc zadoščajo le medicinska znanja v ožjem pomenu. Vključena bi morala bili vsaj še znanja s področij genetike in psihopatologije. TRANSDISCIPLINARNO ZNANJE jc preseganje dosežkov obstoječih znanstvenih disciplin, razvijanje novih idej, teorij in pogledov, ki presegajo tradicionalno funkcionalno in predmetno razdeljenost področij znanstvenega raziskovanja. Transdisciplinarnost omogoča pojavljanje in razvijanje novih področij znanosti, kot so na primer kibernetika, operacijske raziskave, informatika, ekologija, komunikologija, psiholingvistika itd. Govorimo tudi o NEGATIVNEM ZNANJU: Izrazit primer so antropološke teorije rasizma, ki jih jc v svojo ideologijo sprejel nacizem. Ko jih jc začel vsiljevati življenju, sc jc narava uprla: med otroki strogo selekcioniranih "arijsko čistih" staršev jc bil visoko nadpovprečen delež telesno in duševno motenih in prizadetih. Prav v zvezi z negativnim znanjem sc kaže pomen vzgojne komponente izobraževanja, katere osnovna kategorija jc moralno etična lastnost znanja. Pomislimo samo, koliko znanja jc človek žc namenil uničevanju samega sebe. Z odhodom vrhunskih strokovnjakov (v tujino, pa tudi samo iz ustanove ali podjetja), znanja, ki ga odnašajo, ni mogoče zadržali. Za njimi ostaja znanje, ki ga vsebuje dokumentacija, nc pa tudi žc omenjeno REZIDUALNO ZNANJE (residuum = preostanek), ki ostaja izključno tistemu, ki jc novo znanje ustvaril. Avtorja tega znanja ni mogoče "razlastiti", ker ga ni mogoče popolnoma simbolizirali = zapisati v dokumentacijo. Rezidualno znanje sc lahko prenaša in posreduje izključno v neposredni komunikaciji ČLOVEK-ČLOVEK. Slika 2 prikazuje odnose med različnimi vrstami znanja, ki ga vsebuje lehnična dokumentacija. Vanjo iz različnih razlogov zapisujemo lc dele znanja, ker predvidevamo, da osnovna znanja uporabnik žc ima. Če jih nima, znanja, ki smo mu ga posredovali, ne more uporabiti. Če nc bi bilo rezidualnoga znanja, bi sc vsega lahko naučili kar iz priročnikov, brez učiteljev, inštruktorjev in trenerjev. Prav širina rezidualnoga znanja je pogosto vzrok za razlike v kvaliteti njihovega znanja in v pedagoški učinkovitosti. V drugi misiji poletov na Mcscc sc jc v tako imenovanem lunarnem modulu pokvaril osrednji računalnik, kar bi bilo lahko /.a posadko usodno. Na vprašanje vesoljccv, kaj naj storijo, jim jc strokovnjak iz vesoljskega središča na Zemlji odgovoril, naj računalnik rahlo udarijo. Brž ko jc dobil "zaušnico", jc začel spet delali. To jc skrajni primer uporabe rezidualnoga znanja, ki ga seveda v profesionalno tehnično dokumentacijo ni mogoče zapisali. Najbrž bi sc zelo začudili, ko bi v navodilih za uporabo računalnika, ki ste ga pravkar kupili, pisalo: "Pred uporabo prclrcsitc!" Rezidualno znanje jc pogosto lc "pika na i", ker največkrat predstavlja le droben, a ključni prožilcc v proccsu uporabe znanja. V strokovni literaturi, ki prinaša vrhunske znanstvene dosežke, pogosto zaman iščemo prav to piko na i. Avtor nas spretno pripelje prav do konca zgodbe, ko nenadoma dobimno občutek, da nam jc iz napete kriminalke nekdo iztrgal zadnjo stran. Avtor na ta način zavaruje svojo skrivnost in s tem poudari tržno komponento znanja. V nasprotju s splošnim prepričanjem znanje nc zastarcva, marveč postaja vse bolj nepopolno: Elektroniko, v kateri jc osnovni nosilec energije in s lem ludi informacije elektron, bo žc v bližnji prihodnosti nadomestila fotonika, kjer jc osnovni posredovalec sporočila foton, ki jc učinkovitejši in veliko manj podvržen različnim fizikalnim vplivom, ki delujejo kot motnje v prenosu informacije. Optični polprevodnik, ki bo nadomestil elektronskega, deluje po principu, ki jc bil odkrit žc pred 100 leti. To jc prav gotovo dokaz, da znanje nc more zastareli, lc pogoji za njegovo učinkovito uporabo morajo nastati. Zastari lc znanje, za katerega sc izkaže, da ni skladno z naravnimi zakoni. INDIVIDUALNO ZNANJE lahko preide v INSTITUCIONALNO ZNANJE. Vendar individualnega nosilca brez njegove volje ni mogoče tega znanja razlastiti. Tudi potem, ko privoli v institucionalizacijo svojega znanja, lc-to šc naprej ostaja njegova privatna lastnina. Ustvarjalnost kot človekova dejavnost in novo znanje kol njen rezultat sla, glede na njun izvor, absolutno individualna (= psihološka) pojava. Lahko sc pojavljata oziroma nastajata v skupini, vendar sla ludi v tem primeru po svojem izvoru KONGLOMERAT in nc AMORFNA MASA. Omenjena ugotovitev se nanaša na usodne spremembe v pojmovanju in vrednotenju ustvarjalnega dela, saj ustvarjalne posameznike opredeljuje kol temeljne nosilce modeme proizvodnje, ki bodo revolucionarno preobrazile sistem vrednot, povezanih z delom. Slika 2 - Znanje in tehnična dokumentacija 3. PRAGMATIČNI VIDIK ZNANJA Miloš KOBE piše, "da bodo proizvodnjo prihodnosti lahko obvladovali samo tisti, ki bodo imeli znanje. V trenutku, ko novo znanje doseže tako imenovano kritično maso, si lahko posamezniki ustanovijo nova, LASTNA podjetja. Individualnega novega znanja namreč ni mogoče podružbiti tako, da ga družba za svojo reprodukcijo odvzame posamezniku. Nestrpnost do individualnega imetja najpomembnejšega proizvodnega dejavnika jc objektivna posledica potencialnih možnosti za uvajanje kapitalskega odnosa v reprodukcijo in za posledično oblikovanje sloja 'ncokapitalistov znanja'. Znanje kot proizvodni dejavnik ima svojo konkretno, materialno vrednost, stroške nastajanja in obnavljanja in tržno ceno, ki sc oblikuje na osnovi ponudbe in povpraševanja, kakovosti, stopnje konkretnosti in uporabnosti, referenc, sodobnosti itd., kot jc to običajno za vsak tržni objekt." Osnovni produccnt novega znanja jc znanstveno raziskovalno delo, medtem ko razvojno delo ustvarja uporabno znanje, zapisano v obliki tehnične dokumentacije, ki je osnova proizvodnemu delu. Na pragu informacijske dobe pomen znanja preseže kapital. Sc tako velika vlaganja denarja v stroje, opremo in tudi v obstoječe znanje (liccncc, blagovne znamke itd.) nc povečujejo produktivnosti v laki meri, kot vlaganja v lastno znanje - v ustvarjalne ljudi. Podjetje IBM jc objavilo deleže dejavnikov, ki so v letu 1985 vplivali na rast produktivnosti: delo 14%, kapital 27% in novo znanje 59%. V klasičnem industrijskem proizvodnem modelu jc bilo za povečanje proizvodnje potrebno linearno povečevali vse dejavnike (denar, material, delo in energijo), nc pa tudi znanja. V delovno intenzivnem modelu znanje narašča le do potrebnega nivoja, ko steče proizvodno delo, potem ostaja relativno konstantno, zato potrebe po novem znanju (izobraževanju in inovacijah) ni. V znanstveno (informacijsko) intenzivnem modelu proizvodnje jc najpomembnejša spremenljivka znanje. Z uvajanjem znanja v proizvodni proccs tudi preneha delovanje klasičnih proizvodnih zakonitosti: V modernem telefonskem aparatu lahko eno samo integrirano elektronsko vezje zamenja množico klasičnih elektronskih in elektromehanskih komponent, ki jim cena zaradi vse manjših serij s časom narašča, medtem ko integriranemu vezju pada. Zaradi zmanjšanja števila sestavnih delov jc potrebnega veliko manj montažnega dela in s tem tudi energije. To jc zgovoren primer, kako z uvajanjem novega znanja upada delež klasičnih proizvodnih dejavnikov, medtem ko produktivnost narašča in sc vzporedno s tem povečuje tudi funkcionalnost izdelkov, zaradi miniaturizacijc komponent pa tudi oblika lahko postane prožnejša, elegantnejša in s tem tržno prodornejša. Znanje ima poleg splošnih ekonomskih lastnosti, kot jc na primer amortizacija, šc posebne, le njemu lastne karakteristike: tudi čc ga prodajamo (know-how), nam v celoti ostaja na zalogi. Z uporabo sc nc porabi, z razdeljevanjem sc nc zmanjšuje. Znanje se v procesu prenosa nenehno bogati, medtem ko novega znanja nenehno primanjkuje. In še zadnja primerjava: čc bi znanje, ki ga ta trenutek ustvarja človek v obliki knjig, člankov, ** MiloS KOBli: likon omika tehnološkega znanja. Revija za razvoj, št. 2, str. 23-25, Ljubljana, 1986. monografij, računalniških zapisov in programov, zlagali zaporedno na polico, bi se polnila lako hitro, da bi se njen koncc gibal s svetlobno hitrostjo. Ob tem 0,2% jugoslovanski delež v svetovni produkciji znanja vsekakor kaže na hitrost polža. Slika 3 - Transformacija znanja raziskovalno delo J NOVO ZNANJE ^ Proi proizvodno delo D UPORABLJENO ZNANJE knovv how C trženje J IZDELEK UGRAJENO ZNANJE built in how Slika 4 - Znanje kot proizvodni dejavnik in izdelek ( OBSTOJEČE ZNANJE D INVENCIJA ♦ NOVO ZNANJE J —T- /— INOVACIJA \ v.. ZNANJE KOT PROIZVODNI DEJAVNIK /— prenos znanja > V / ROBOTIZIRANO ZNANJE NOVO UPORABNO ZNANJE ZNANJE KOT IZDELEK Hominis tota vite nihil aliud quam ad mortem iter est DUŠAN RUTAR (Vse človekovo življenje ni nič drugega kakor pot k smrti) V čem jc pravzaprav ignoriranje psihoanalize in njene prakse? V čem je psihoanaliza tako neznosna, da jo jc treba nenehno zanikati? Odgovor bi radi utemeljili s pomočjo psihoanalitičnega koncepta Thanatosa, ki so ga avtorji po Freudu dosledno potiskali v stran, in ga skušali zamenjati za nek drug konccpt, ki temelji na volji do življenja, ljubezni, avtentičnosti. Kako se nam prikazuje realnost, ki jo živimo? Prikazuje nam se kot razcepljena realnost, kot nekaj, kar jc različno od nje same. Realnost se na prikazuje kot nekaj neposrednega, pač pa kot neka odtujenost. Realnost se namreč, če hoče biti realnost, subjektivira, subjektivacija jc tisti nujni element, ki je dejaven v oblikovanju realnosti. Subjektiviranje realnosti pomeni, da ima realnost nek pomen, da ni realnosti brez pomena, brezpomenske realnosti. Gibalna sila in konstitutivni element realnosti jc torej subjekt. Razvoj realnosti sc vedno dogaja na strani subjekta in subjektivacijc. Tu ostaja neka differcntia spccifica, ki je v tem, da subjekt in subjektivnost nista identična. Med obema je razlika, ki ni nepomembna za naš razmislek. Če bi za začetek izbrali subjekt, bi obstajal samo cn cilj, h kateremu bi težili. Ta cilj je substanca, materialni obstoj subjekta, katerega določenost bi lahko brez težav razvili iz same narave tako postavljenega cilja. Ker pa takšnega začetka, ki determinira tudi cilj, nismo postavili, nc moremo iskati subjekta v njegovi materialni inertnosti, pač pa bomo rekli, da je subjekt v svoji resnici lc kot subjektivnost. "Subjctkivnost je določilo subjekta" (1, str. 32). Posebno pomemben element subjektivnosti pa je "jaz hočem", ki ga lahko razumemo kot samo-voljo. Ignoriranje psihoanalize vodi k sholastičnosti, kajti obče se nikoli ne pojavlja drugače kot posebno, medtem ko jc mesto subjekta povsem drugje. Za gcncracijo avtorjev, ki jc delovala po Freudovi smrti, lahko rečemo, da je pozabila šteti, kajti k nizu naravnih števil 1, 2, 3 .. jc pozabila prišteti ključno število, ki sploh omogoči štetje. To štcivlo je 0, ki jc prazna množica, vendar jo moramo šteti kot 1, če želimo dobiti niz naravnih števil. Brez prazne množice ne moremo šteti, ko pa jo prištejemo, ne bomo mogli nikoli več nehati šteti. Tukaj smo prišli do odločilnega mesta, mesta, ki mu je Freud ostal zvest, medtem ko so vsi ostali na to mesto bolj ali manj pozabili. Prazen grob je tisto mesto, ki simbolizira os, s katero sc mora človek konfrontirati. Ta konfrontacija pa jc natanko razmerje do smrti. Vidimo, da človek mora označiti to prazno mesto, ta grob, v katerega zijamo. Označitev tega mesta jc sveti znak, ki sc prenaša od očeta k sinu. Ključno Freudovo spoznanje jc bilo natanko v tem, da je subjekt drugo ime za prazen grob in razvoj psihoanalize zasledujemo skozi tcmatizacijo označevanja praznega groba. Subjekt ostane za vse življenje zavezan blodnji med 0, ki je prazen grob in čaka nanj, in 1, ki jc Mati. Mirne luke, kamor bi sc lahko zatekel, tako ni in normalnosti, o kateri vedo moralisti veliko povedati, jc le apoteoza psihopatologije. Odrekanja normalnosti pa ni nič drugega kot etika, ki ima mnogo skupnega z željo, subjektovo željo. Želja jc tista, ki vnese nemir, želja jc tista, zaradi katere bo S.Bcckctt vzkliknil: "Nikoli nc bom tiho. Nikoli" (2, str. 4). Stvari morajo bili izrečene, drugače se lahko znajdemo v resni nevarnosti, da sc zadušimo. Življenje ni nič drugega, kot vrsta opazk pod črto in tragedija jc v tem, da jc tčžko bili učinkovit, kajti temeljni človekov strah je strah pred tem, kaj mu bodo njegove besede prinesle. Kaj želja želi? Nič drugega kot pripoznanjc od želje drugega. V tem nekaj manjka, kajti morda se komu zdi, da so ljudje zelo dovzetni do želje, vendar ni tako. Morda so dovzetni do želje glede življenja. To sc jim vsekakor krepko pozna in ni brez posledic. Sokrat jc stopil v smrt zalo, ker je to želel, in isto lahko vidimo tudi pri Antigoni. Poglejmo njen dialog s Krconom: Antigona: A tvoj ukaz pač nima te moči, da bi, umrljiv kolje, presegel postavo božjo, nezapisano. Ta ni od danes ali od včeraj, nc: zmeraj jc, nihče nc ve, od kdaj. Zbog nje bi od strahu si pred človekom nc nakopala rada jeze božje. (3, verz 453-9) Antigona gre v smrt zaradi podvrženosti, nc človeškim zakonom, pač pa božjemu. Podobno razmišlja tudi Sokrat: "Samega sebe bi v svojih očeh osmešil, če bi sc šc držal življenja, ko od njega tako ni nobene koristi več." Zvestoba nepisanemu zakonu pomeni etično dejanje, pa nc zalo, ker bi bil tak zakon po nekakšni intuitivni logiki zapisan v človekovo "naravo", pač pa zato, ker tega zakona sploh ni mogoče zapisati. Gre namreč za postavo bogov in razmerje človeka do teh postav mu daje moč, da sc upira zakonom luzcmcljskih družb. Dionizičnost Antigone je prav v tej čisti želji, ki jc avtonomna in neizprosna. Ta želja nima veliko skupnega z ljubeznijo, kajti ljubezen jc nestrpna, nenehno zahteva askezo in prilagajanje, ki temeljila na logiki, ki priporoča težnjo k harmoniji, poenotenju, tudi avtentičnosti in spontanemu izražanju čustev. Eksistenca subjekta je zavezana praznemu mestu, ki preči vsako prizadevanje po konstituiranju "zdravega, normalnega, vsestransko razvitega, avtentičnega človeka". Človek trpi, ker nc more zadovoljili svoje želje, vendar ob tem nenehno upa, da mu to tudi ne bo uspelo. Njegova etika počiva prav na tem razmerju do das Ding, freudovske sivari. Eksistcnca subjekta jc blodnja po brezpotju, jc odpoved mirni luki, v kolikor je spoznal, da jc temeljna naloga, ki jo mora izvršili v svojem življenju, simbolizacija smrti. Psihoanaliza zasleduje lo smer in jo razvija, njena naloga ni v okrepitvi odnosov med ljudmi in v zagotavljanju sreče in harmonije, njega naloga jc v okrepitvi razmerja, ki ga imajo ljudje do smrli. Simbolična rcprczcntacija smrti jc tišina, kajti samo v tišini lahko premislimo našo eksistenco in odnos do smrti. Premislek smrti jc v psihoanalizi povezan z nekim obdobjem analize, ki sc imenuje prehod. Skozi konccpt prehoda lahko odmerimo vso veličino psihoanalize, ki ostro nasprotuje vsaki identifikaciji z analitikom. Prehod navda z grozo, ki jc groza pred spoznanjem, da ni na koncu nobene nagrade, nobene sreče, nobenega olajšanja, pač pa le odgovornost. Natanko to ponuja psihoanaliza. Odgovornost, ki jo mora prevzeti pacient. Dosti lažje jc misliti, da so dogodki v mladosti in otroštvu, nerazumevanje okolice itd. vzrok za trpljenje posameznika, kol pa simbolizirati smrt. Nič čudnega torej, da avtorji nenehno raziskujejo okolje, dispozicije posameznika, lastno aktivnost ipd., nihče pa ni pozoren na smrt. Česa si človek želi najbolj? Želi si podaljšali užitek, želi si smrt, ki je jouissancc. Drugo ime za željo po smrti jc iskanje nesmrtnosti, ki ni večno življenje, kot običajno mislimo. Naša cksistcnca jc determinirana z našim razmerjem do smrti, kajti mesto smrti jc listo mesto, od koder govorimo. Jaz ni nekakšen ccntcr človeka, od koder on govori, pač pa človek govori z neke druge scene, ki jo je Freud imenoval einc Andcrc Sclmuplalz. Tcmatiziranjc razmerja s smrtjo pomeni, da smo spoznali to razsrediščenost, da smo sposobni govoriti z drugega mesta, kar tudi pomeni, da smo sposobni prenesti učinke lastnega govorjenja, kajti teh učinkov nismo nikoli sposobni kontrolirati. Prehod ni postopen, pač pa nenaden, pomeni pa spoznanje, da jc človek podvržen občemu zakonu, ki ga nc more pojasniti, ki mu jc popolnoma tuj, da jc mrtev in mu ravno zaradi tega omogoča eksistenco. Obči zakon nc zahteva drugega kot: "Plačaj, kar si dolžan, potem pa počni, kar te jc volja." S tem zakonom se šele odpre pot želji, želja se osvobodi natanko skozi podreditev občemu zakonu. Zato želje tudi ni mogoče utemeljiti in najti razloga ali vzroka zanjo. Zapisana ni niti v anatomiji niti v transccndcnci. Pot želje jc Tao, samoutcmcljcvanje, zavezano nczvcdljivcmu razmiku med občim in posamičnim, med posameznikom in družbo, potrebo in željo, Stvarjo in redom govorice. Znanje, ki sc prenaša z očeta na sina, jc neizrečeno, ker je neizrekljivo. V Antigoni ob koncu zbor povzame takole: Največja vseh dobrin jc sprevidevnost, in zoper božje naj zakone nikdo nc greši! Besede ohole pa tepo prevzetne z ostrim bičem in učijo pameti še slarcc! (3, verz 1348-53) Pot, ki jo prehodi subjekt, ni pot, ki bi jo usmerjalo kakšno vedenje ali znanje, saj jo usmerja njegova želja, zavezana božjim zakonom, kot pravi zbor. Zelja jc vedno želja nečesa, kar subjektu manjka, jc vedno želja nečesa drugega. Prav tako želja ni niti dobra niti slaba. Dimenzija dober objekt - slab objekt pripada Freudovemu mehanizmu Bcjahung, ki ga jc mogoče vmestiti v red Erosa, katerga funkcija jc. Mehanizem, ki ga Freud imenuje Vcmcinung, pa spada v nek drug red, ki je red Thanatosa, pomeni pa zanikanje, ki afirmira prisotnost Drugega, o katerem noče subjekt nič vedeti, želi obdržati razdaljo. Drugi jc nekaj različnega od subjekta, zalo Lacan identificira Drugega s Thanatosom. Zanikanje jc afirmiranje nezavednega, za katerega je Freud pokazal, da je ukradeno smrti. Skozi zanikanje človek pove, da listo, kar zanika, ni njegovo, da ne pripada njemu in da tega ludi nc želi. Besede, ki jih zanika, jc v negova usta položil Drugi in nc pripadajo subjektu. Nezavedno jc tako govor Drugega in nc prihaja iz nekakšnih globin subjekta. Primat Erosa sc kaže v množici psihoterapij, ki nenehno preštevajo normalne in zdravijo nenormalne. Obscsivnost glede problemov življenja v vsej svoji neznosnosti ne zasluži posebne pozornosti, saj predstavlja čisto laž, ko sc obrača k "pacicntom" kot šc en izdelek, ki ga jc treba konsumirali. Psihoterapija sc prodaja kot redkost v siccr ubogi ponudbi in sc ves čas opravičuje. Freud jc štel psihologijo v red filozofije, vendar sama psihologija takšnega statusa ni sprejela, kar jc plačala z visoko ccno - ccna je namreč subjekt. Znanstvena psihologija ga jc uspešno izgnala, čeprav sc kot realno nenehno vrača. Arogantnost takšnega zanikanja jc več kot očitna - kar sc nc da izmeriti, nc obstaja. Takšno zanikanje pa ima tudi hrbtno stran. Sodobni svet jc pozabil na simbolizacijo smrti. Odsotnost sposobnosti za toleriranje napetosti ima za posledico nenehno govorjenje in rekli smo žc, da jc konccptualiziranjc odnosa do smrti možno le v tišini. V trenutku, ko sc človeška cksistcnca spremeni v terapevtska srečanja, sc vzpostavi fantazma o avtentičnem jazom, vsemu skupaj pa sc doda nekoliko siccr pozabljene ljubezni in harmonije. Ves ta hrup jc namenjen utajitvi smrti, medtem, ko počitek in sprostitev sledila logiki užitka. Povsem jasno jc, da v tem želje paradoksno ni mogoče zaslediti. Intenzivna ugodja, ki jih človek doživlja, pomenijo odlaganje želje, ki sc zaradi hrupa in intenzivnega ugodja sploh nc more artikulirali. Nič čudnega, da sc kljub zadovoljstvu pojavlja krivda, močni občutki krivde, kajli želja jc drugje kot vsakdanje akcijc, poleg tega pa jc tudi akcij zelo malo, saj konsumiranjc nc pomeni drugega kot čakanje na vedno nove izdelke. V tem jc paradoks! Odlašanje, ki sledi logiki "Nc šc zdaj, nisem šc pripravljen", ima svojo strukturo, ki jc v tem, da jaz skuša vnesli željo kot ego funkcijo. Ego skuša prekoračiti žc omenjeni ncprckoračljivi razmik med njim in željo. Dejali smo, da ni jaz tisti, ki želi, kajli želja je avtonomna in deluje vedno drugje kot ego. Prekoračitev tega razccpa bi pomenila, da je želja nekaj, kar sc da usmerjali in cclo kontrolirali. Biti ljubljen, bi v tem primeru pomenilo zadovoljiti željo. S tem bi ego tudi nadziral pomen vsega izrečenega, vedno bi vedel, kaj jc izrekel. Vendar nas jc Freud poučil, da lo nikakor ni možno. Pomen izjav namreč predstavlja željo Drugega, kar pomeni, da vedno povemo več, kot mislimo, in da pomena izrečenega ni mogoče določiti vnaprej, pač pa ga lahko artikuliramo le retrogradno. Ego jc zalo paranoičen, željo Drugega doživlja kot grožnjo, močan ego, tako kljub humanistom in ego psihologom, pa ni nič drugega kot učinek odlašanja, več odlašanja, ki prepreči oz. odloži motorično akcijo. Po drugi strani pa odlašanje pomeni določeno askezo, ki ji jc mogoče pripisati, sc pravi, dokler uporablja lastno glavo. Zanikanje smrti pomeni idealiziranje življenja in ljubezni. Naš dolg do smrti s tem ostane in plačujemo ga lahko lc tako, da sc držimo dane besede. Antigona ravna etično natanko iz tega razloga. Božji zakon jc sprejela za svoj zakon, podvrgla sc mu jc in to ji jc omogočilo ravnanje po svoji želji, za katero smo rekli, da jc pravzaprav želja Drugega in je subjektu odtujena. Antigona sc ni podredila zahtevi jaza, ki zahicva srečo ipd. Tragična podoba jc pravzaprav Krcon, ki skuša postaviti zakon živih nad zakon mrtvih, kar mu seveda nc more uspeli. Zaradi tega tudi nc prenese ugovora Antigone in njenega nasprotovanja, postane besen in nc preseneti nas, ko reče: "... čc nc, pa vsaj spoznala bo naposled, da usluge mrtvim so lc trudi izgubljeni." (3, verz 779-80) Pri tem jc mislil na Antigono, ki jc zavezana natanko božjim zakonom, ki so le zdavnaj mrtvi zakoni, po drugi strani pa jc mislil na Antigonino prizadevanje, da pokoplje mrtvega brata Polincikesa. Usluga mrtvim jc tako dvojna. Antigona s tem postane subjekt lastne usode, ki sc zaradi njenega dejanja nc spremeni, kar sc spremeni, jc nauinko njen odnos do nje. Za to pa tudi gre! Prav sprememba, ki smo jo pravkar omenili, nakazuje trpljenje posameznika, ki ima razsežnost tragedije. Tragedija ni katestrofa, kajti katastrofa jc zavezana skrajnosti, ki sc pojavi na enem delu kontinuuma. Tragedija sc vmešča povsem drugam. Tragičnost sc pojavi z nastopom individualnosti, avtonomnosti subjekta, nasprotja med posameznikom in družbo. Ne moremo jc ločiti od etike, ki predstavlja dejanje subjekta. Neponovljivost subjekta naslaja vzporedno z ločevanjem posameznika od družbene totalnosti in nc sledi občim pravilom vedenja, ki jih družba vsiljuje vsem. Razccp med občim in posamičnim privede do tragičnosti, ki je v tem, da razccpa ni več mogoče zakrpati. Avtomatično predvidevanje in napovedovanje vedenja posameznika s tem trenutkom ni več mogoče, kajti posameznik se ne odziva več zahtevam, niti zahtevi po ljubezni nc. "Ena al človeku najbolj dragocenih želja", piše Freud leta 1893 (4), "je želja po tem, da bi bil sposoben nekaj narediti vedno znova." Kaj jc listo, kar skuša človek vedno znova storiti? Premagali razccp. Ta aviomalizcm pa ni subjckiova želja, pač pa nekaj, kar jc njemu popolnoma tuje in nič čudnega ni, da so avtorji, ki so sc sklicevali na Freudovo dediščino, skušali konstruirati " a rclcasing conviclion" (5). Takšen konstrukt seveda uspe zagotoviti določeno stopnjo adekvatnosti med posameznikom in družbo, zalo jc bilo veliko govora o sreči, ki jc Freud ni nikoli obljubljal. Etika je zavezana individualnosti, le-la pa želji, ki jc želja Drugega, zalo mora razccp ostati, izkusiti pa ga mora vsakdo sam. Ko začnemo govoriti o "inlcgraicd pcrsonalily", observer", zagotovljeno mu jc članstvo v pozitivni družbi, ki obljublja "salvation". V tem jc namreč nek paradoks - bolj ko si prizadevamo za enotnost, bolj proizvajamo razccp. Tragedije, kot jo mi tukaj razumemo, nc smemo jemali v poenostavljeni obliki, kjer imamo opravili z objektivnimi možnostmi na eni strani in željami posameznikov na drugi strani. Tukaj govorimo o človeku, ki jc sposoben preživeli zlom lastnega narcizma. Seveda temu odgovarja konec psihoanalitičnega zdravljenja. Iluzija, ki poganja ves analitičen postopek, jc iluzija odrešitve, ki čaka pacicnta na koncu analize. Vsaka iluzija jc seveda realnost in kot takšna deluje, jc dejavna. S tega gledišča bi nemara lahko zapisali, da jc humanizem človeška slabost, resnica humanizma pa zoologija. Pravi humanizem sc začne z borbo, ki jc v vseh mitologijah prikazana kot borba s Primarnimi slarši. Borbo začne seveda heroj, ki čuti odtujenost družbi. "Znotraj sebe odkrije nekaj, kar mu siccr "pripada" kot da bi bilo del njega, vendar to lahko opiše lc kot nekaj tujega, nenavadnega, "god like". (6) Heroj mora odkriti, da identičnost s samim seboj lc participation mystiquc in da jc največja ovira "dokončni osvoboditvi" prav "jaz", za katerega bi lahko rekli, da jc tolerirani tujec v subjektu. Če jc, potem jc treba za upor plačali neko ccno, ki verjetno ni večja od liste, ki jo plačamo, če Erosa ne izzovemo. Vse to jc prav gotovo dovolj zanimivo. "Daylimc oplimism" zasleduje sintelizirajoče načelo psihološkega človeka, ki išče svojo cnkralnost v sistemu, "ki samo eksislira in uživa" (7), medlem ko jc Freud jasno pokazal, da jc psihoanaliza natanko psihosinteza. "Navsezadnje, če želimo z analizo najti potlačene fragmente, jih moramo ponovno spraviti skupaj". (8) Pravkar omenjeni optimizem ima funkcijo represije, saj sc dogaja nekako v prehodu, takorekoč mimogrede. V svojem božičnem darilu Flicssu (1), zaznamovanem z izredno lepoto (lairy-talc), jc Freud opisal mehanizem represije na sledeči način: "Represija sc nc pojavi s konstruiranjem preveč močne anlilctičnc ideje, pač pa z jačanjem mejne ideje, ki odllcj predstavlja potlačen spomin v prehodu misli. Lahko sc imenuje mejna ideja, kajti na eni strani pripada jazu in na drugi strani oblikuje ncizkrivljcn del travmatičnega spomina." (ibid). Freud na tem mestu opisuje mehanizem represije, kakor nastaja v procesu oblikovanja histerije, vendar se vsiljuje neka povezava, ki jo C.Lasch opiše takole: "Brez upanja, da sc bo njihovo življenje na kakršenkoli pomemben način izboljšalo, so ljudje sebe prepričali, da jc pomembno psihično samoizpopolnjcvanje: priti v stik s svojimi občutki, jesti zdravo hrano, obiskovali ure baleta ali trebušnega plesa, potopili sc v modrost Vzhoda, tekati, učili sc, kako vzpostaviti odnos, premagati strah pred zadovoljstvom." (1) Sinteza, o kateri govori Freud, zariše nek razccp onstran empiričnega življenja in njegovih aniagonizmov, ki nc morejo izpod logike enostavnega stopnjevanja količin in kvalitete. Cc jc nečesa premalo, sc moramo pač potruditi, da bo istega več. To je vsakdanja logika, ki v svoji pasivnosti ostaja nemočna pred terjatvijo dolga. Ena najbolj zanimivih stvari, ki jih lahko zasledujemo, saj sc ponavljajo z žilavo vztrajnostjo, je ta, da Freudu očitajo trditve, ki jih sam Freud nikoli ni izjavil ali pa se jc celo iz.rccno opredelil proti njim. Vendar nas to nc sme presenetiti, saj jc produktivnost takšne kritike več kot očima. Paradigmatski primer fanlazme jc Freud razvil v svojem prispevku iz leta 1899 z naslovom "Ubcr Dcckcrinncrungcn". Prispevek jc avtobiografski, kar jc tudi siccr dokaj pogost Freudov prijem, Freud pa jc v njem odkril, da pravzaprav nikakor nimamo opraviti s spomini iz našega otroštva, pač pa vedno naletimo na spomine glede našega otroštva. "Naši otroški spomini," pravi Freud, "nam nc kažejo naših najzgodnejših let takšnih, kol so bila, temveč takšna, ko sc nam kažejo v kasnejših obdobjih, ko so se spomini prebudili." (11) Spomine lorej oblikujemo in Freud jc zato razvil konccpt retrospektivnih fanlazem, ki so vedno zavezane represiji in premiku. Značilnost mnogih "kritik" jc namreč prav v tem, da s svojo "kritičnostjo" prispevajo lc k zamegljevanju tistih proccsov, ki resnično vodijo v napredek. Primer takšne kritike jc drobna knjižica, ki jo jc spisal P.Andcrson leta 1983, nosi pa naslov "In thc Tracks of Historični Malcrialism". Avtor si ni pomišljal zapisali, da je Frcudovskcmu nezavednemu vsaka siniaksa tuja in da bi bilo ponovno treba premisliti razmerje med subjektom in strukturo, vlogo jaza in funkcijo načela realnosti. Jezik je namreč listo področje, kjer jc po mnenju P.Andcrsona prišlo do dcmatcrializacijc Freudove teorije. Ob icm naj šc dodamo, da Andcrson ves čas ponavlja, kako jc danes etika tisto problematično področje, kjer sc soočamo s sfingo in njenimi vprašanji. Odgovor kajpada ponudi avtor sam, saj v postscriplumu zatrdi, da sc teorija lahko razvija samo v primeru, ko sc sooča z adekvatnimi odpori. Oba zgornja primera imata nekaj skupnega, namreč to, da jima jc tuja prav etika, o kateri govorimo v pričujočem premisleku. Prav zavezanost etiki jc Freuda vodila po poti, ki jo jc opisal v predgovoru k drugi izdaji "Dic Traumdcutung":" (...) nikoli nisem predložil nedokazanih mnenj kot da bi bila dognana dejstva in vedno sem skušal prilagodili izjave tako, da so šle v korak z napredovanjem mojega vedenja". Edino vprašanje, ki ga jc tukaj zares smiselno postavili, jc naslednje: "Kakšno strukturo smo pripisali oblikam, do kaicrih smo prišli?" Pomen jc odvisen od našega načina gledanja in tcmatizacija Thanatosa predstavlja radikalizacijo odnosa do realnosti. O tem jc spregovoril Freud v svojem pismu Jungu z dne 14.07.1897, ko jc zapisal: "Z njihovimi navadami in načinom življenja, realnost jc tem ženskam (pacicntkam - op. cil.) preblizu in jim nc dovoli, da bi verjele v fantazme. " Cc jc ireba kam postavili razliko med subjektom in subjclivacijo in med identifikacijo in subjcktivacijo, potem jo je treba natanko na to mcsio. Subjcklivacija pomeni način, kako sc subjekt odlepi od realnosti, kako zavzame do nje neko distanco. Šele pogled od daleč nam pokaže kako jc vsa realnost posredovana s fantazmo in da za to fantazmo ni ničesar. Verjeti jc torej treba v fantazmo in pri tem vztrajati. Realnost je realnost Sele takrat, ko jc različna od same sebe, ko jc posredovana s subjelkovim pogledom. Realnost jc vedno to, kar jc , in hkrati ni nikoli tisto, kar jc. Parafrazirajoč Freuda (ib„ pismo z dne 1.7.1907), lahko rečemo naslednje: "Poveličevanje življenjske radosti spominja na stare Egipčane, ki niso nikoli spremenili svojega panteona, pač pa so natovorili vsakega novega boga in vsak nov konccpt na starega, rezultat je bil seveda nezaslišana zmeda." Tisto, kar jc danes najbolj zatohlo, jc prav instant intimacy, s katero sc hrani patološki narcis. Natanko s tc pozicije sc psihoanaliza prikazuje kol brezživljcnjska, tuja in mehanična. Instant intimnost prinaša k žc tako izvolljcnim medčloveškim odnosom še več praznine, dolgočasja in obupa. Slogan "tovvard a comprchcnsive whole", je skušal oživeti sedanjost na račun preteklosti in izakazalo se je, kot je žc davno Sofoklcs položil Hrizotcmidi v usta: "Smrt ni najhujše zlo, šc hujše jc, če iščeš smrt, pa je nc moreš najti." (12, verz 1607-8). LITERATURA t. Mara K.. Krilika Hcgcla, RAD, Beograd, 1980. 2. BECKETT, S., Thc Unnamablc, Grovc Press Inc., NY, 1958. 3. SOFOKLES, Anligona, M K, Ljubljana, 1968 4. FREUD, S., On ihc Psychical Mechanism of 1 lystcrical Phcnomcna: A Ixcturc, S.E. IH. sir. 39. 5. RIEFF, P., Thc Triumph of ihc Thcrapculic, Challo and VVindus, London, 1966. 6. NEUMANN,E.,ThcOrigins and llisloryof Consciousncss, Princelon Univcrsily Press, 1970. 7. MARX, K., isiokoi l.slr. 188. 8. pismo Jungu z dne 07.4.1907. 9. pismo Flicssu z dne 1.1.1896. 11. LASCI I,C., Narcislička kultura, Naprijed, Zagreb, 1986. 12. SOFOKLES. Elcktra, Založba obzorja, Maribor, 1985. Filozofija . A ara^^kti..................'.-.vi: ■.:'••'■ ■ ..■'.:„■■ ■■... • ■.■■■.'■i ' ' ;'::■. s., ■ • ' ■V,..:.",,.'.;,::.,:. ........ .■ , Obdobje Lukacsevega najzgodnejšega formiranja CVETKA TĆTH V poskusih prikaza naslajanja in formiranja Lukacseve misli opazimo celo pri filozofsko medsebojno zelo različnih intcrprclih, da sc nc morejo izogniti povsem enostavnim dejstvom Lukacsevega začetnega razvoja. Tako jc že domala ustaljen postopek tega prikazovanja tak, da prične z najbolj preprostimi biografskimi podatki. Kako si razlagati to dejstvo, ki se mi zdi za Lukacsa samega vendar zelo simptomatično? Tak način prikazovanja namreč - hote ali nehote - poudarja zelo pomemben vidik njegove misli, to pa jc ravno organski razvoj; tako sta enako pomembni dve komponenti, tj. biografska in problemska, slednja predvsem v smislu, da opozori na nekatera temeljna in izhodiščna miselna žarišča, ki zelo pomembno izoblikujejo Lukdcsev metodološki kriterij v njegovi filozofiji in s tem njegov način razmišljanja, zaradi katerega je njegova misel, povedano v novokantovskem jeziku, še danes misli ustvarjajoča sila. Lukacs je izrecno poudaril: "Pri meni je vsaka stvar nadaljevanje nečesa. Verjamem, da v mojem razvoju ni nobenih anorganskih elementov."1') Sam namreč izrazilo izpostavi biografsko-razvojno komponento v razvoju svoje misli in tudi pove: "Menim, da je moj razvoj potekal korak za korakom,2) V tem smislu jc dragocen dokument njegova avtobiografija, ki jc naslajala kot tonski zapis v obliki dialoga samo nekaj mesecev pred smrtjo, Megćlt gondolkodćs (1971). To je delo v katerem iz autobiografskoga prikaza izstopa enotna, organsko povezujoča dimenzija Lukdcseve življenjske, nad šcstdcscl let trajajoče teoretske dejavnosti. Znani Luk&csev učenec Istvan Mčszaros jc še pred tem pri poskusu svojega prikaza organskega razvoja Lukacseve misli v delu Lukacs' Conccpt of Dialectic (1972) izhajal iz sklepa, da vse Lukacseve razvojne faze odlikuje njihova lastna notranja protislovna dinamika in logika. Toda vse spremembe, ki smo jim priča v Lukacscvcm dolgotrajnem razvoju so po Mćszdrosu tako teoretičnega kot tudi praktičnega porekla; "kvalitetne spremembe", ki jih Lukšcs ne samo misli, temveč tudi živi. V marsičem jc žc v povsem začetnem procesu formiranja podlaga za njegov poznejši razvoj, šc posebej v smislu organskega nadaljevanja pričetega. Tu postane jasno, da so za razvoj njegove misli bistveno sooblikujoči neposredni, madžarski vplivi. Bcrnat Gyorgy Lfiwingcr oziroma madžarski filozof Gyorgy Lukacs, bolj znan po svojem nemškem imenu Gcorg Lukacs, jc bil rojen 13. aprila 1885 v Budimpešti, v 1) Gcorg Lukacs: Gelebtcs Denkcn. Kine Aulobiographic im Dialog. Suhrkamp, Frankfurt 1981, str. 18. 2) Ibidem, str. 39. deželi, katere državno upravna tvorba jc bila čista reakcionarna iluzija, anahronizem začenjajočega sc stoletja. Njegova bogata bankirska družina, siccr židovskega porekla, ki izhaja iz Szcgcdija, komunicira v madžarskem in nemškem jeziku; za takratne madžarske odličnike jc znanje nemščine nujni pogoj za urejen in priznani status, kar ni moč trditi za Lukacscvo družino. Verjetno tudi raba nemščine v Lukacscvcm najožjem družinskem krogu spodbuja njegovo zanimanje za nemško kulturo, še posebej filozofijo. Prvotni družinski priimek jc bil L5wingcr, Lukacscv oče, Jozscf Lukacs (1853-1928), ki jc postal direktor anglcško-avslrijskc banke žc s 24 leti, ga je pred poroko z Adcle Wcrthcimcr, Avstrijko po rodu, leta 1883 spremenil v Lukacs. Potem ko je njegova družina leta 1899 povzdignjena v madžarski plemiški stan, med t.i. odličnike, spremeni ime v "Szcgcdi Lukacs" oziroma "von Lukacs" in tudi uradno sprejme evangeličansko veroizpoved. Nekatera Lukdcscva zgodnja dela šc nosijo podpis "Gcorg von Lukacs".3) Družina Jdzscfa Lukacsa, primer razsvetljenega in asimiliranega madžarskega židovstva, jc bila kljub svojemu vclikoburžoazncmu poreklu znana po svojih liberalnih nazorih in izredni odprtosti za kulturne vplive. Na svojem domu, v eni takrat najbogatejših budimpeštanskih četrti Lipolvaros, so kot hišne prijatelje redno sprejemali znane umetnike in književnike; med drugimi sta bila stalna gosta Thomas Mann in Paul Ernst. Lukacscv oče jc bil mcccn mnogim perspektivnim umetnikom, npr. komponistu Beli Barioku in slikarju Karolyju Kcrnstoku. Ta Lukacscv stik z živo kulturo in kulturo-tvornim življenjem, ki ga jc bil deležen žc v najzgodnejšem otroštvu, je usodnega pomena v mladostnem zastavljanju prvih samostojnih korakov in morda od tod znani stavek, ki ga izreče mnogo pozneje - kot ljudski komisar za kulturo leta 1919: "Politika jc samo sredstvo, kultura jc cilj." Poleg prvih družinskih stikov s svetom kulture jc usoden za Lukacscvo življenjsko pot šc cn moment iz najzgodnejše družinske biografije. To je njegov odnos do matere. Iz avtobiografskega zapisa Mcgčll gondolkodas - ta nosi v nemški izdaji naslov Gelcbtcs Dcnkcn, kar bi v slovenščino lahko prevedli kot Živeta misel - izhaja, daje najzgodnejše Lukacscvo otroštvo prežeto z "gverilskim bojem" proti materi, njenim konvencionalnim pogledom in njenim protokolarno predpisanim konvencijam: "Proti moji materi sem vodil partizanski način bojevanja." Mali, znana po svoji strogi vzgoji, je otroke kaznovala s tem, da jih jc zapirala v temno sobo. Lukacs kot otrok špekulira: če ga mali zapre ob enih, nikoli nc prosi za odpuščanje, ker sc oče vrne iz službe ob pol dveh in ga bo torej mati sama kmalu izpustila; prosi lc takrat, ko ga zapre ob desetih. Ta otroška poteza deloma kaže Lukacscv izreden smisel za lakliko, diplomaličnost in morda opor-tunizem poznejših obdobij, celo smisel za nujnost samokritike. Navedla bi dve ekstremni situaciji: čas po objavi Zgodovine in razredne zavesti, ko Lukacs opravi samokritiko, in obdobje po letu 1956, ko Lukacs kljub vsem pritiskom tega nc stori.4) Mati jc poosebljala konvencionalni družinski hišni red kot podaljšek tedaj veljavnih občih fevdalnih konvencij. To v Lukacsu izzove prvi resnejši odpor in trmasto 3) ako v svojem Cumculum vitac in prošnji /.a podelitev venia legendi, naslovljeni na filozofsko fakulteto v Ileidelbergu, datirano s 25. V. 1918 in podpisani dr. Gcorg von Lukacs zapiše, da jc madžarski državljan evangeličanske veroizpovedi. (Glej Gcorg Lukacs: Cumculum viiae, v Text + Kritik, Zcitschrifl fiir Literatur, Heft 39/40, MUnchcn 1973, str. 5-6.) 4)"Kljubovanjc najprej - toda podreditev zavestno: nič me ne prizadene, če hočem, da me odrasli pustijo na miru", preberemo iz pripravljalne Lukacseve skice za razgovor in intervju, v celoti objavljen kot Gelcbtcs Dcnkcn; skica jc v nemški izdaji dela na str. 239-277. zavračanje sveta v katerem sc jc rodil in ki jc s svojim sistemom vrednot še danes ideal konvencionalne "avstrijske duše", kot to šokantno ugotavlja dunajski psihiater in univerzitetni profesor Ervvin Ringcl v svoji zelo uspešni knjigi Dic Cstcrrcichischc Seele. Avtor tega dela preseneti s svojo enkratno analizo fenomena dežele, ki jc po njegovem "leglo nevroz", pričenjajo pa sc žc v otroštvu: "Der Mann \vurde schon in der Kindheit durch scine Muttcr und Er/.iehung vcrnichtct."5' Za ta ideal "avstrijske duše" še vedno veljajo - kot ugotavlja Ringcl - trije najpomembnejši vzgojni cilji Avstrijca: ubogljivost, vljudnost, varčnost. Od tod izhaja pripravljenost Avstrijca za "vdano služenje" in šc bolj za "pretirano poslušnost", temu sc sčasoma pridruži zavest o neprijetnem in ponižujočem zatiranju, kar seveda poraja željo po samoosvobajanju in dobesedno iskanje nekoga, ki "osvobaja". In žeje tu vedno delujoči mehanizem, ki vsak trenutek dovoljuje sprejem takih samoponujajočih se osvoboditeljev, kot jc bil Hitler in njemu podobni, češ, "jaz sem vaš odrešenik". Tako tudi nikakor ni naključje, da jc bil Hitler Avstrijec. Lukacs kot otrok izkazuje izredno močno željo, da bi šel svojo lastno pot in mimo tradicionalne avstro-ogrske - šc danes krepko delujoče - fevdalne mentalitete, ki deklarira zgolj navidezno, tj. skrajno hinavsko poslušnost in ubogljivost. 2c zelo zgodaj spozna vrhunec take hinavščinc v obveznih obiskih galerij - kar po seznamu - in hoče raje med živali v živalski vrt. Kljubuje materi, da tujih gostov nc bo pozdravljal "poljubljam roko" (Kiiss dic Hand), ker jih ni povabil. Svoj način "partizanskega bojevanja", tj. taktiziranja, ki jc v otroštvu najprej lc psihičen način odzivanja svetu, uporablja Lukacs vse življenje in je znotraj njegove teoretske misli zelo pomemben dejavnik. Ne samo Lukacs, tudi mnogi drugi avtorji v najnovejši zgodovini so bili nemalokrat v težkih, življenjskih okoliščinah prisiljeni, da so taktizirali; omenila bi samo Adorna6', ki seje tolikokrat spotaknil ob Lukacsa. Ker danes nihče več nc dvomi v pomembnost otroštva pri kreiranju človekove osebnosti, jc treba dejali, da jc bilo Lukacscvo otroštvo zelo zdravo, saj jc Lukacs zelo zgodaj razvil izreden instinkt za lo, kaj jc in kaj ni prav. In šc cn moment iz njegove najzgodnejše družinske biografije moram izpostaviti kot odločujoč, ij. odnos do religije. Lukacs družinskemu religioznemu momentu ne pripisuje nikakršnega vpliva. Izrecno meni, da jc židovska religija in židovska ideologija v njegovi mladosti opravljala lc vlogo hišnega protokola in kot taka v svojem zgolj ccrcmonialncm pomenu nanj sploh ni vplivala.7' To dejstvo jc zelo pomembno in Gyula Illyćs meni, da Lukacscvo židovsko poreklo ni nikakršna objektivna podlaga za formiranje Lukacscvc revolucionarnosti. Tako pri Lukacsu ni mogoče govoriti o transformaciji t.i. židovskega maščevanja v revolucionarnost.8* Aucrbachov roman o Spinozi sodi med tista Lukacseva zgodnja branja v otroštvu, ki so zanj nepozabna ravno zaradi opisov "Spinozinega odpora proti religiji in religiozni etiki".9' Ko Lukacs rekonstruira svojo življenjsko pot, pove, da so mu bila prva, za vse življenje pomembna čliva iz otroštva med drugim Iliada, Poslednji Mohikancc, Tom 5)f:rwin Ringcl: Dic Bslcrreichischc Scclc, llohlau, Wicn 1984, sir. 34. 6 Glej o tem podatek v delu Joachim C. Fesi: Hitler, Bine Uiographic, Ullstein, Frankfurt 1973, str. 582 in str. 1103. 7) Iz intervjuja, ki sta ga z Lukacscm posnela Istvan liiSrsi in Iirzsebel Vczčr 26. novembra 1966, objavljenega v Hmlćkczćsck (Spomini), Pcl&fi Irodalmi Muzcum, Hudapest 1967; del tuga intervjuja jc vključen tudi v Gelcbtcs Dcnkcn in pa v delo Gcorg Lukacs - Sein Lcbcn in Bildcm, Selbstzcugnisscn und Dokumenten, Corvina Kiado, Budupcst 1981. 8) Gcorg I-ukacs: Gclebtes Dcnkcn, str. 45. 9) Ibidem, str. 43. Sawyer in žc omenjeni roman o Spinozi. S petnajstimi leti sc prične njegova pisateljska dejavnost. Lukacs piše drame pod vplivom Ibscna in Hauptmanna, a jih z osemnajstim letom sežge. Odločilni impulz za pisanje dram mu je poleg siceršnjega branja srečanje z madžarskim dramatikom Elckom Bcncdckom,10) impulz, ki ga Lukacs razume kot odločilnega nc v "literarnem, temveč v literarno-etičnem pomenu". Elck Bencdek "spada kot moralna osebnost med najtrajnejše vplive iz moje mladosti",n) s svojim moralnim profilom in etičnimi vrednotami izzove prvo Lukacscvo resnejše ukvarjanje s stvarnostjo, v kateri živi in ki ga obkroža. Cas otroškega odzivanja svetu ne pomeni samo trmastega zavračanja danega, iz tu-danega izhaja začetni proces ponotranjanja vtisov, ki preidejo v trajno delujoče nasledke; Lukacs žc zelo zgodaj razvije izreden smisel za kvaliteto in za razlikovanje kvalitetnega od slabega - zatorej nesprejemljivega. Morda je tudi to eden izmed odgovorov na vprašanje zakaj ima Lukacs tako enkraten posluh za tradicijo in za tisto, kar jc iz tradicije vredno tudi nadaljevanja, saj tradicija nikakor ne more bili rezervirana samo za tisto, kar jc spoznano za desno in za konservativno. Lukacscvo intenzivno mladostno ukvarjanje z gledališko in dramsko kritiko, estetskimi in siceršnjimi literarnimi problemi nosi v sebi izrazito etično vsebino. Ta, dejala bi, etična optika je za razvoj njegovih mladostnih spisov primarnega pomena in mimo tega pomembnega dejstva nc more iti nobena resna kritika Lukacscvih del. Se v Teoriji romana, ki nekako objektivno zaključuje njegovo mladostno dobo, je čutili težo lc etične komponente, bistveno pa opredeljuje tudi dve njegovi deli, s katerima se začenja njegova t.i. marksistična faza, Boljševizem kot moralni problem (1918) in Taktika in etika (1919). Nasploh sc mi zdi prisotnost etične dimenzije v njegovih filozofskih in estetskih problemih dokaj neraziskana. Pritrdila bi Mćszarosu, da je celo Lukacscvo poslednje delo Ontologija (1971) razumeti kot integralni del širše razumljene etične problematike. Pojasniti bi bilo treba tudi, kako jc nasploh z etiko v Lukacscvi filozofski misli. Mčszaros meni, da Lukacscva "originalna konfrontacija med Sein in Soilcn ostaja fundamentalna strukturna dimenzija cclotnc njegove misli",12) kar je mogoče razumeti kot najbolj naravno podlago za Lukacscvo iskanje možne enotnosti med teorijo in prakso, zavračajoč pri tem Heglovo pozicijo " Vcrsčhnung mit der Wirklichkcit". Prvi Lukacscv članek izide leta 1902 v listu Magyarsag v redakciji Elcka Bencdcka. K prvim Lukacscvim publikacijam sodijo tudi gledališke kritike, objavljene istega leta v reviji Magyar Szalon in leta 1903 v reviji Jovcndo. Gre za gledališke kritike, ki jih Lukacs šc kol gimnazijec piše v impresionističnem stilu Alfreda Kerra. V eni izmed teh kritik na temo o zemlji (A fold) Lukacs obravnava enega takrat najtežjih problemov na Madžarskem, tj. vprašanje lastništva zemlje. Dramski motiv zemlje spregovori o treh najbolj tipičnih eksponentih "zemljiškega vprašanja" - o kmetih, plemstvu, in Židih. Komu pripada zemlja? In kakšen odgovor dobimo na to vprašanje pri takratnih madžarskih dramaturgih? Komaj oscmnajstletni Lukacs ugotavlja, da se cclotni problem zaplete žc ob vprašanju, čemu rešitev, čemu sploh odgovor! Avtorji tovrstnih dramskih del skušajo razrešiti socialno vprašanje na deduktiven način, za Lukacsa tega časa je najpomembneje napisati individualno dramo o zemljiškem problemu na Madžarskem, ki 10) Htck Bcncdck (1859-1929), madžarski pisatelj in dramatik, močno je vplival na pedagoge tedanjega časa, začetnik madžarske otroške literature. 11) Georg Lukacs: Gelcblcs Dcnkcn, str. 47. 12) Isivan Mčsziros: Lukacs' Conccpt of Dialectic, The Mcrlin Press, London 1972, str. 30. pa bo vendar obče narave. Kako? Pričeti je treba "tam spodaj", črpati iz življenja, pustiti, "da se liki razvijajo sami po sebi, in počakati, dokler sama po sebi ne pride rešitev, kajti rešitev bo obče narave".13' Ni druge vnaprej pripravljene rešitve, najmanj je primerna tista, po kateri so konstruirana dramska dela na temo o zemlji tako, kot da zemlja pripada samo plemstvu. Taka rešitev (aplicirana na resničen, velik problem, kol jc zemlja), "doživlja totalni brodolom".14' Iz poznejšega Lukacscvcga razvoja jc razvidno, da to ni samo mladostno iskanje pravičnosti in izostren mladostni socialni čut. Čeprav Lukacs tu nc daje šc nobenega odgovora o konkretni razrešitvi, jc v osnovi že začrtana vsaj smer razrešitve in ta je možna samo v svojem univerzalnem dometu. Svoj mladostni koncept razrešitve usmeri v življenje, med ljudi, v bedo, ki ji sloji nasproti kot ekstremno protislovje takratna madžarska veleposest; velikoburžujski sin si jc sam ustvaril pozicijo, iz katere opazuje in vidi vso ničnost takratnih objektivnih nasprotij. Ali obstaja zanje poleg subjektivne, individualne želje in globoke mladostne človeške potrebe po pravičnosti tudi kakšna vsesplošna objektivna rešitev? "V meni so že zelo zgodaj vladali močni občutki opozicijc nasproli cclotni uradni Ogrski. V skladu z mojo takratno nezrelostjo se je ta moja opozicija na enak način razširila na vsa področja življenja, od politike do literature in jc prišla v meni očitno do izraza v nekakšnem 'zelenem' socializmu. O tem seveda ni ohranjen noben moj pisni dokument... je pa Marceli Bencdck... zapisal v svojem dnevniku na osnovi najinih srečanj ohranjene vtise... in sc jasno opira na bistvenega: moje silovito odklanjanje takratnega madžarskega sistema."15' Čas pisanja mladostnih gledaliških krilik objektivno zaključuje srečanje s filozofom in literarnim zgodovinarjem Jozscfom Banoczijcm16' na začetku študija na budimpeštanski Univerzi. Podobno kot pri srečanju z Elckom Bcnedckom Lukacs tudi tokrat doživi prevratni vlis, katerega nasledek jc spoznanje o lastnem diletantstvu v pisanju krilik in cclotncm pisateljevanju. Temu se pridruži spoznanje, da se mora spontano mehansko ukvarjanje s teorijo in zgodovino umakniti resnemu znanstvenemu delu. Od tega trenutka naprej - gre za čas intenzivnega študija - Lukacs nc objavlja cela šliri leta. Na meslo poprejšnje impresionistične kritike stopa zdaj z nemško filozofijo prežela in k estetiki usmerjena kritika. To jc čas, v katerem sc Lukacs intenzivno sooča s Kantovo ter takrat dejavno Dillhcyevo in Simmlovo filozofijo. Po maturi leta 190217' sc Lukacs vpiše na Univerzo Kolozsvar v Budimpešti, kjer na očetovo željo študira pravo in nacionalno ekonomijo. Leta 1906 postane doktor prava. Promovira pri enem najnaprednejših profesorjev prava in sociologije tega časa na Madžarskem. To jc Fclix Somlo, ki jc leta 1901 skupaj s Piklcrjcm Gyulo ustanovitelj društva Tarsadalomtodomanyi Tarsasag (Društvo za socialne znanosti).18' Društvo jc iz- 13) Gcorg Lukacs: Rani radovi (1902-1910), V. MaslcSa, Sarajevo 1982, sir. 16. 14) Pisatelj Marceli Hcncdck (sin Llcka Bcncdcka) piše ":Cudno, da sem jaz, sin revnega, iz kmelov izhajajočega pisalelja, moral zvedeti od sina generalnega direktorja angleSko-avstrijskc banke, da na svetu obstaja tudi socialno vprašanje in da živi na Madžarskem tri milijone agrarnih proletarccv v skrajno bednih pogojih..." Citirano iz Gcorg Lukacs: Scin Lcbcn in Hildcm, Sclbstzcugnissen und Dokumenten, str. 18. 15) Ibidem, str. 6. 16) Jozscf Danoczi (1849-1926), kantovsko usmcijeni filozof in literarni zgodovinar; z Bcmalom Aleksandrom sta prevedla v madžarščino Kantovo Kritiko čistega uma. 17) Po odlično opravljeni maturi mu družina za ta uspeh omogoči, da odpotuje na Norveško in osebno obišče pisatelja Ibsena. 18) Lukacs leta 1909 drugič doktorira iz filozofije na temo o drami. dajalo glasilo Huszadik Szazad (20. stoletje), v katerem Lukacs objavi med drugim razprave Forma drame, Ibscn, Gauguin; o njem zapiše, "da je edini moderni umetnik, ki je prišel na cilj".19) Politično podpira osnovno ureditev društva, filozofsko sc razhaja z njim zaradi njegove anglo-francoskc pozilivistične usmeritve. Že zelo zgodaj Lukacs dojame pozitivizem in pozitivistično razmišljanje kol "smrt filozofije" (Marcuse) in tudi njegovo žc iz rane mladosti izhajajoče odklanjanje pozitivizma je trajni nasledek, ki do konca označuje tok njegove misli. Njegovo nestrinjanje s pozitivistično logiko je še posebej zanimivo v njegovi mnogo poznejši kritiki stalinizma, saj tako pozitivizem kot stalinizem povzdigujeta taklično-manipulalivnc tcndcnce nad teorctsko-principialnimi. Oboje predstavlja transformacijo teorije v čisti manipulativni prakticizcm. Leta 1904 ustanovijo tedaj dcvctnajstlctni Lukacs, Laszlo Banoczi in Sandor Hevesi po vzoru Thčatre Librc v Parizu, dunajskega Dramatischcr Vcrein, predvsem pa Freie Biihnc v Berlinu gledališče Thalia, ki nepretrgoma deluje pet let, dokler ga takratna oblast nc prepove. V krajšem prispevku z naslovom Thalia Rediviva (1908) pove o programu tega gledališča, da so "te predstave delavske predstave (cloadasok munkaseloada-sok). Pcšlino delavstvo (A pesti munkassagnak) bo dobilo možnost, da za minimalno ceno spozna najboljše drame v Evropi, v izvedbi, iz katere bo lahko razbrati vsebino. To je rezultat, s katerim smo - če sc Thalia lc obdrži - prehiteli vse evropske metropole."20) Lukacscv namen je, posredovali kulturo najširšim množicam, ljudstvu, kar ustreza viziji takratne naturalistične popularizacije kulture. Za njegov osebni razvoj pomeni Thalia prvi realni slik z gibanjem, torej angažirano delovanje. To obdobje je za Lukacsa spet tudi obdobje samopreverjanja, ki se konča s spoznanjem, da nc gledališče in ne vloga režiserja nista njegovo pravo življenjsko poslanstvo. Naturalizem in njegov socialni program zelo kritično predstavi v delu Zgodovina razvoja moderne drame. Iz tega prvega, mladostnega angažiranega izkustva v njegovem delu trajno ostaja problematika politizacije kulture. Svoje doumetje časa, moralno krizo propadajočega sveta in vso kompleksnost tragične siluacijc začenjajočega sc stoletja prične Lukacs po srečanju z Bandc/.ijcm polagoma reflektirati šc na filozofski ravni. Občutek breztemeljnosti, brezdomovinskosti zaokroža v iluzornem izhodu in na iluzorni ravni, v filozofski cstctizaciji sveta; refleksija o najelementarnejših medčloveških odnosih zadobi svojo najvišjo možno izrazno moč in sploh edino možnost svojega afirmativnega udejanjenja v estetsko podanem doživetju. Ali so poleg estetsko razumljenih sploh možni še kakšni medčloveški odnosi, v katerih bi človek bival polno, človeško? Čeprav jc tu Lukacseva teoretska pozicija še brez vpogleda v zgodovinsko konkretno in oprijemljivo alternativo, se s skrajno izostrenim posluhom sprašuje o taki možnosti. Kje jc revolucija pri Lukacsu v tem obdobju in v letih pred I. svetovno vojno? In kaj jc tisto, kar je pripravljalo organsko osnovo za Lukacsa-rcvolucionarja? Poudarili jc treba, da gre za razmeroma nagel časovni razvoj, vendar za organski razvoj, ki nc pozna - kol žc rečeno -preskokov in totalnih konverzij. Pri vsem tem ni pozabiti, da jc Lukacs v svojih razmišljanjih najpoprej filozofsko usmerjen, kar jc razvidno iz naslednje njegove izjave: "Kcin Dichlcr. Nur Philosoph. 19) Gcorg Lukics: Rani radovi, sir. 99. 20) Lukacs GyBrgy: Ifjukori mUvck (1902-1918), Thalia Rediviva, Magveia Kiado, Budapest 1977, sir. 180. Abstraklioncn. Auch Gcdiichtnis darauf so gcrichtct. -Gefahr: Spontancs zu friih vcrallgcmeincrn."21) Leta 1906 publicira znani madžarski pesnik Enclrc Ady (1877-1919) svojo pesniško zbirko z naslovom Uj versek (Nove pesmi). Gre za prvi pomembnejši in - kot se izkaže pozneje - trajnejši vpliv madžarske literature na Lukacsa, ki do objave tega dela črpa idejne impulze pretežno i/, svetovne literature, najpoprej iz nemške, skandinavske, ruske, še posebej seveda iz nemške filozofije. Mogoče jc reči, da ostaja primarna studiozna naravnanost in zavezanost nemški filozofiji njegova trajna motivacija - na to opozarja tudi on sam - vendar gredo interpreti Lukacscvc misli večidel lc predaleč v domala totalnem neupoštevanju in ignoriranju madžarskih vplivov. Sodim, da jc zato toliko bolj nujno opozorili na tiste motive, ki - direkmo izhajajoč iz madžarskega kulturnega in siceršnjega okolja - bistveno sooblikujejo Lukacscvo misel. Stik z Adyjcvim svelom poezije je izredno pomemben, šc zlasti, ker gre za dolgotrajen vpliv, ki sc ga Lukacs doccla zave šele mnogo pozneje, saj tudi eno njegovih najznamenitejših mladostnih del Teorija romana "ni nič drugega kot nadaljevanje Adyjevih člankov po načinu in tematsko internacionalna posplošitev",22> Morda deluje njegova poezija na prvi pogled podobno kot v slovenski književnosti Kosovelova misel. Kaj pove Ady o "občutkih Madžara, lačnega sonca, ki gleda proti zahodu"? Do Adyja velja za madžarsko intelektualno pozicijo, da povsem neproblematično in doccla pozitivno razume svojo pripadnost zahodu, kar jc verjetno diktiral nagon samoohranitve. Ady to tradicionalno usmerjenost madžarskih intelektualcev dojame kot tragedijo človeka madžarske kulture, ki si nc prizadeva bili Madžar, pač pa po treh tednih bivanja v Parizu razmišlja o možnosti drugega budimpeštanskoga Pariza na Madžarskem. Tako ima Fcrcnc Fchčr Endrcja Adyja za prvega predstavnika prevladujočih miselnih sistemov znotraj t.i. "literarne renesanse" Madžarske v letih 1908-1919. Po Fchćrju je Ady glede na formulacijo političnega programa, ki jc seveda zapisan lc v pesniški podobi in publicistiki, za madžarski narod enako pomemben kot "Jaurcs za francoski socializcm',23) Ady naj bi razvil nekakšno pesniško vizijo demokratičnega socializma. Potem ko sc Lukacs prepusti vplivom tipične tradicionalne madžarske miselnosti -in ena izmed odlik madžarskega naroda oziroma vinu madžarskega naroda jc, da "zanj ni značilna samo nagnjenost k tragični otožnosti, temveč tudi nekakšno nepomirljivo kljubovanje",24' nastrojenje, ki ga uspe povzeti vase svet Adyjevc lirične prispodobe -zdaj Lukacs prvič dojame, da jc ta madžarska miselnost s svojo svetovnonazorsko perspektivo mnogo više od nemške. Celo v nemški filozofiji, tako pri Kantu kot pri Heglu, najdemo po Lukacsu izredno konservativen svetovni nazor. Adyjcva lirika pa pooseblja naprednega madžarskega duha in enkratno revolucionarnost, ki ju že tradicionalni madžarski virlii opisuje z izrazi kot EB URA FAKĆ in UGOCSA NON CORONAT,25' kljubujoč avstrijski kroni in upirajoč sc germanizaciji. Šc v pozni 21) Gcorg Lukacs: Gclcbles Dcnkcn, .sir. 240. 22) Gcorg t Doživljanje —> Predmet Denimo, da sc skušam pririnili do zunanje realnosti, jo dojeti. Priti želim v slik s kamnom na ccsli, ga dojeli. Tedaj moram opaziti, da mi lc-ta ni neposredno dan. Najprej moram imeti doživljanje kamna kakršnekoli vrste, če pač želim prili do omenjenega kamna, ga dojeti. Doživljanje, ta vmesna plast, ki nam je nujno potrebna za dojemanje zunanjega predmeta, kol jc kamen na ccsti, nam prav omogoča, da sploh imamo razmerje do njega. To pa pomeni, da sc mi kamen vselej pokaže, da ga vselej dojamem posredno, na način svojega lastnega doživljanja. Zunanja realnost sc mi torej prikazuje na način mojega lastnega doživljanja, oziroma samopripisovanja: s kamnom lahko pridem v stik zgolj tako, da si pripisujem lastnost, kako sem z njim v razmerju. V tem smislu sem z zunanjo realnostjo prav v takšnem razmerju kot tudi s predstavo, duševno rcprczcntacijo, s pomočjo katere si lahko pripisujem doživljanje zunanjega svela. Pri tem jc "jaz" tipično opredeljen kot tisti, ki sc lahko usmeri na moje doživljanje, in "doživljanje" ima glede tega vlogo predstave ali reprezentacije, s kalero pridemo do katerekoli predmetne zunanje realnosti. Relacija med "jazom" in "doživljanjem" oziroma duševno predstavo jc torej prvotna. Tako konec konccv sploh ni pomembno, ali mi jc zunanja narava s svojimi predmeti sploh realno dana, ali pa jo, na primer, doživljam halucinatorično. Danost zunanje fizikalne narave mi jc pravzaprav omogočena zgolj preko doživljanja. Na doživljanju (rcprczcnlaciji) pa sc tudi zaustavi rclacija "jazove" gotovosti. Torej tipično individualistična, karlczijanska zgodba, ki temelji na samogotovosti duševnih pojavov individua. Kamen mi jc torej lahko dan zgolj posredno, denimo čez gledanje kot zvrst mojega doživljanja. Na drugi strani pa mi jc moje lastno doživljanje dano neposredno. Do gledanja kot takega imam neposreden odnos, ki jc lasten zgolj meni. Tako imamo naslednjo relacijo: Jaz -—> Doživljanje, ki jc neposredna in privilegirana. To, da jc privilegirana, pa pomeni ravno, da jc prav ona pristna in dostopna individuu pri vsaki relaciji, tudi pri relaciji, doživljanja zunanje predmetnosti. Torej obstaja zunanja predmetnost pravzaprav zgolj v razmerju do mojega doživljanja. V tem smislu lahko zunanji predmet postavimo v oklepaj, da bi pokazali, kako obstaja zgolj skozi doživljanje, in tako dobimo: Jaz —> Doživljanje —> (Predmet) To pa nc pomeni nič drugega, kot da mi je predmet dan zgolj kot predmet mojega doživljanja, da nastopa skozi moje predstave. Čc pogledamo šc nadaljnje ra/.likc med pojavi, dobimo naslednjo zabeležko: Fizikalni pojavi dani posredno opazuje jih lahko ob istem času in na isti način veliko število individuov njih realnostjo zgolj verjetna so prostorni so nenaperjeni (ncintcncionalni) Duševni pojavi dani neposredno vsak individuum se zaveda izključno in samo svojega doživljanja njih realnost je nedvomna so neprostorni so naperjeni (intcncionalni) Jasno jc, da sc nahajamo pred kartezijansko, oziroma pred internalistično podobo, kjer obeležuje duševno realnost njena privilcgiranost in neposrednost. Zato pa jc tudi jasno, da mora bili opazovanje pri psihologiji zlasti samoopazovanjc, ki sc zaustavi na neposredni relaciji med individuom (jazom) ter njegovim doživljanjem, tako da jc izključena zunanja (predmetna) realnost pri psihološkem preučevanju, oziroma pri preučevanju duševnosti. Tako se nahajamo pred zgodbo, kjer si individuum lastnosti v zunanjem svetu kot takšne samopripisuje, pred zgodbo pripisovanja dc sc. To pa jc jasno internalistično stališče, ki ga zanimajo predstave oziroma doživljanja nc glede na njihovo povezavo z okoljem organizma. Strategija psihološkega raziskovanja jc torej internalistična. Kako ustrezna jc predstavitev rclacijc samoopazovanja prav s pomočjo relacije, ki postavi v oklepaj zunanji svet oziroma predmet ter sc usmeri zgolj na relacijo med jazom ter njegovim doživljanjem, jc razvidno iz navedka, da jc "samoopazovanjc metoda, pri kateri takorekoč identično sovpadeta objekt in sredstvo opazovanja" (AP, 39). Torej Jaz —> Doživljanje (= Predmet) Polna relacija Jaz —> Doživljanje — > Predmet sc torej zvede na okrnjeno relacijo Jaz —> Doživljanje, kjer jc predmet identičen z doživljanjem, vendar pa jc predmet prečrtan. In kaj naj pomeni, da jc predmet prečrtan? Nič drugega kot to, da nas nc zanima predmet kot tak ter da nas zanima zgolj tisto, kar sc dogaja v mejah organizma. To pa jc tipično internalistično stališče! 5. argumenti za eksternalizem Zgornjo inicrnalislično razlago lahko razložimo tudi glede primarnosti, prvotnosti tega, kar nam jc dano. Imamo torej relacijo Jaz —> Doživljanje —> Predmet, katero inlcrnalist interpretira kot sestav dveh relacij, med katerima jc ena pristna, druga pa nc. Tista relacija, ki ni pristna, jc obeležena z zvezdico: Jaz —> Doživljanje --*---> Predmet. To pomeni, da jc pristna zgolj rclacija med jazom in doživljanjem, oziroma da se zgolj dozdeva, oziroma jc nebistveno, da obstaja šc predmet doživljanja. Tako nepristna, z zvezdico obeležena rclacija vodi zgolj k dozdevku, k nečemu, kar nc more biti zanimivo za razlago duševnosti. Nasprotni položaj pa lahko pričakujemo v poznejši fazi Vcbrovcga razvoja (Vprašanje stvarnosti), ko imamo, kot sem dogmatsko zatrdil, opraviti z eksternalizmom. Tukaj bi morala biti prva rclacija nepristna, druga pa pristna, nekako takole: Jaz —*— > Doživljanje -—> Predmet. To pomeni, da mora sedaj bili bistvena rclacija lista med doživljanjem ter med zunanjim predmetom, oziroma da jc bistveno pri pojasnitvi doživljanja (to ostane konstanta pri internalizmu ali eksternalizmu) rclacija Doživljanje-----> Predmet, čc naj jo pač tako narišemo. Doživljanje vsekakor mora ostali prisotno pri vsaki psihološki razlagi, in jasno je, da bo sedaj doživljanje oziroma psihološka, duševna realnost razložena s svojo usmerjenostjo na zunanji svel oziroma na zunanjo prcdmclnosl. To pa pomeni, da lahko cclolni položaj predočimo takole: (Jaz =) --*---> Doživljanje.....> Predmet, kar pomeni, da jc doživljanje poistoveteno z jazom, vendar pa se "jaz" izgubi, oziroma pomeni, da nc bomo našli ničesar, kar bi lahko imenovali "jaz", izven našega doživljanja. Doživljanje potemtakem res ni več opredeljeno z jazom, ampak z realno, bistveno rclacijo do svojih predmetov. Ker imamo na ta način kot temeljno relacijo Doživljanje.....> Predmet, in vkolikor jc, čc povem šc enkrat, duševno opredeljeno, vkolikor so duševni dogodki individuirani s pomočjo predmetne realnosti, imamo tipično stališče eksternalizma (čc jc ckstcrnali/.cm način opredelitve duševnega z zunanjimi predmeti). Vse to je gola spekulacija, čc je nc podprem vsaj z nekaj navedki iz poznega Vcbrovcga dela. Naj navedem kar najbolj temeljna dejstva. Vcbcr nc govori več o samoopazovanju kot temeljnemu psihološkemu dejstvu, temveč najprej o opazovanju zunanje, čc naj sc tako izrazim, predmetne realnosti. Temeljno jc torej opazovanje, ki temelji na "prvobitnosti ali stvarnosti tega, kar opazujemo" (VS, 10). Celo čc gledam nekaj tako posrednega, kot je film, moram gledati na podlagi izkušnje svoje običajne usmerjenosti duševnih stanj k zunanji realnosti, kar pomeni, da gledam realne predmete in stanja stvari, ki jih film prikazuje, prav tako kot mi različni zorni koti omogočajo dojeti predmete v moji siccršnji okolici. Če bi gledal film zgolj kot barvne spreminjajoče se like ter bi bil tako usmerjen zgolj na svoje doživljanje (predmet bi tedaj postavil v oklepaj), nc bi mogel reči, da doživljam film kot film. Film ustrezno doživljam le, čc ga gledam, kol da prikazuje realno dogajanje v zunanjem, pretežno predmetnem svelu. Glede abstraktnega slikarstva bi Vcbcr verjetno sklepal, da jc pri njem zgolj zelo obrobna vloga našega doživljanja, ki pa še v svoji navidezni nekoristnosti vendarle kaže tipično vlogo usmerjanja pozornosti na zunanje situacije s pomočjo zornih kotov. To vse pomeni, da jc rclacija Doživljanje.....> Predmet zares usmerjena (doživljanje jc glede na svojo normalno vlogo tipično usmerjeno k predmetu ler ga kot takega lahko tudi opredelimo, lorej duševna stanja lahko opredelimo s pomočjo njihove usmerjenosti k predmetu). In poleg tega to pomeni, da so vsi zorni koti sedaj dojeli v svoji vlogi usmerjenosti k predmelu in nc glede opredeljevanja "jaza"; slednji enostavno izgine s prizorišča, sc kvečjemu pojavlja lc "v oklepaju" pri tem, ko jaz doživljam vnanji svet. Vcbcr torej zagovarja zamisel neposrednega dostopa duševnosti do zunanjosti. Pri tem pa sc sklicujc na normalno vlogo (funkcijo) duševnih proccsov ter na ekološko pogojenost individuuma tudi z razvojnimi razlogi. Zunanje opazovanje, to jc temeljna usmerjenost organizmovega doživljanja k predmetu, jc nadomestilo prejšnje samoopazovanjc (kar jc razumljivo, saj so duševni dogodki oziroma doživljanja sedaj individuirani s pomočjo zunanjih predmetov oziroma realnosti). Pripada mu nekaj lastnosti, ki jih kaže navesti. Zunanjcopazovanjc jc razvojni temelj vsega opazovanja, tudi notranjega jc preprosto, nc zahteva teorij sc ohranja, ter tako sploh tvori zmožnost samoopazovanja jc nenehno prisotno, v nasprotju z izjemnostjo samoopazovanja jc vezano na dejanskost, nc pa na abstraktno jc razvojno in praktično zastavljeno. Prvič jc jasno, da jc tako opisano stališče eksternalistično, v smislu, kot sem dejal, daje duševno razloženo z usmerjenostjo na zunanjo realnost. Vidimo lahko več trditev, ki spremljajo vsakršen eksternalizem: evolucijsko razlago duševnih funkcij organizma, pomembnost dejavnosti ter poudarjanje vloge zaznavanja. Kaj pa smo na ta način opisali? Vsekakor neke procese, ki sc dogajajo v organizmu, ki pa niso toliko procesi mišljenja, logičnega sklepanja in podobno, ampak so prej proccsi organizmovc rcakcijc na zunanjo realnost, bolj ali manj njegove refleksne rcakcijc. Vcbcr kot eksternalist zatorej mora poudarili pomen tistih spoznavnih mehanizmov organizma, ki so v najbolj tesnem stiku z zunanjim okoljem, čutnih ali modularnih mehanizmov obdelave podatkov. Da so to res modularni sistemi ali vsaj njihov zametek, kako ima prav to v mislih, jc razvidno iz navedbe, da zunanje opazovanje (tj. čutno opazovanje) nc potrebuje nikakršnih teorij, to jc, verjetno teorij iz ozadja višjega, horizontalnega procesiranja podatkov, kot jih dobimo pri miselnih in ostalih višjih, denimo logičnih procesih. To pa, na svoj način, nc pomeni nič drugega, kot da sedaj Vcbcr kot eksternalist nc potrebuje "jaza", da ga lahko da v oklepaj (kajti prav na takšen "jaz" običajno mislimo, ko govorimo o višjih teoretskih razglabljanjih organizma, o tistih, ki niso neposredno vezana, kot rcakcijc, na njegovo okolje). 6. neobstoječi predmeti: primerjava internalistične ter eksternalistične interpretacije Naslednje vrsticc nc bodo posvečene neposredno Vcbru kot takemu, ampak temu, kitko sc mi osebno zdi, da bi moralo biti urejeno razmerje do neobstoječih predmetov glede na intcrnalizcm ter glede na eksternalizem. Na kratko jc moje dojemanje takšno: Naj bo J jaz, naj bo M duševna bitnost, torej doživljanje ali predstava, in naj bo S stanje stvari ali predmet. Naj bo R pristna relacija in R* nepristna relacija. Poseben problem vsaki teoriji duševnosti predstavljajo neobstoječi predmeti, kot so Dedek Mraz ali Pcgaz ali Zlata gora. Intcrnalizcm nima z neobstoječimi predmeti nikakršnih težav, ker pri njem le-ti enostavno obstajajo v M, so identični z M. Torej, pri internalizmu, P = M. Položaj pa jc takle: J R M R*(P) ali: jaz jc v bistveni relaciji R s predstavo ali doživljanjem M. Čc je to predstava Pcgaza, ki realno nc obstaja, to ni kakšna posebna težava, kajti relacija med doživljanjem M ter vsakršnim predmetom, bodisi realnim ali neobstoječim (tole mizo ali Zlato goro) jc nepristna (R*) kot relacija glede na predmet, pač pa jc pristna zgolj kot relacija jaza glede na doživljaj. Pri eksternalizmu imamo (J) R* M R P tako, da jc tukaj bistvena relacija doživljanja, M, do predmeta, P, ki je pristna relacija. Poleg tega pa imamo šc nepristno relacijo med "jazom" ter doživljajem (ta jc zgolj ali kvečjemu nekaj naključnega). Kaj to pomeni, čc imamo Pcgaza? Oziroma, če imamo duševno stanje, katero jc usmerjeno na Pcgaza? To po moje pomeni naslednje: imamo realno relacijo R med duševnim stanjem ali doživljanjem Pcgaza M, vendar sc to stanje omeji zgolj na relacijo, tako da nc pride do predmeta. Tako imamo M R (P) Situacijo glede neobstoječega predmeta (npr. Dedek Mraz) pri ckstcrnalistu lahko opišemo s pomočjo normalne vloge duševnega stanja: duševno stanje M ima normalno vlogo, da jc usmerjeno na predmet, tj. Dedka Mraza, vendar v primeru neobstoječega predmeta nc more izpolniti te svoje normalne vloge. Tako ima ob realnem predmetu, na primer ob računalniku, na katerega jc, takšnega kakršen jc pred menoj, usmerjeno moje duševno stanje M, to stanje normalno relacijo s predmetom, objektivno relacijo R do predmeta (računalnika) (P). Te vrste rclacija je korespondenčna rclacija, ki jc prav podobna vsem objektivnim relacijam, ki so neodvisne od individua, denimo relaciji, da jc knjiga levo od računalnika. Pri neobstoječem predmetu imamo relacijo KOT DA BI bil usmerjen K dočim imamo, čc sedaj zabeležim, pri obstoječem predmetu relacijo jc usmerjen K. Položaj sc zdi za cksicrnalista zapleten. Vendar nc bo utko. Zavoljo razvojnih razlogov jc prav verjetno naslednje: določen organizem zares ima kot temeljne rclacijc R do realnih predmetov, ko ima neko doživljanje duševnih kvalitet M. Vendar pa mora, denimo zavoljo razvojnih razlogov (zavoljo preživetja), imeti organizem zmožnost neprestanega podpiranja realne rclacijc R do zunanjega sveta z možnimi relacijami KOT DA BI usmerjenosti K. To nc pomeni nič drugega, kot da mora imeti organizem zmožnost predvidevanja, ustvarjanja načrtov, zamišljanja možnih situacij. Skratka, imeti mora zmožnost, da podpre dejanske rclacijc R s protidejstvenimi relacijami. V tem smislu zopet ni tako težko razložiti usmerjenosti organizma na neobstojni predmet. Rclacijc duševnih stanj torej eksternalist individuira z zunanjimi stanji stvari, vendar pa jih mora zavoljo istih razvojnih razlogov, zaradi katerih to počenja, podgrajevati s protidejstvenimi relacijami, ki so iste kot tiste do nemožnih predmetov. Vsa tukajšnja razprava skuša podpreti dejstvo, da dejansko ni prav nič tako nemožnega, čc si predstavljamo Dedka Mraza ali Pcgaza, saj to tudi zdravorazumsko opazujemo kot del naše običajne dejavnosti, nc pa kot nekaj problematičnega. Duševnih stanj, ki so naperjena na neobstoječe predmete, torej nc razlikujemo bistveno od ostalih duševnih stanj - po ckstcrnalistični razlagi zato, ker jc njihova normalna vloga, naperjenost, v temelju enaka kol pri drugih stanjih. 7. zazna vna duševna stanja Primerjava iniernalisiične ler ckstcrnalistične intcrprciacije (metodološki solipsizem proti ekološki psihologiji, individuacija duševnih stanj z notranjimi dejavniki ter s pomočjo zunanje prcdmclnosti). Na koncu naj povem šc nekaj besed o zaznavnih duševnih stanjih. Seveda jih intcrnalizcm nc bo poudarjal in jih eksternalizem bo. Kajti duševna stanja, ki jih tvorimo na podlagi zaznav, so najbolj neposredno odvisna od zunanjega stanja stvari. Tipični eksternalist bo skušal zadržati čim večjo neodvisnost zaznavanja ter poudariti njegov vpliv na duševna stanja. Pri tem pa ni nujno, da zaznavanje = prepričanje. Ni torej nujno, da čc jaz zaznavam zajca, da imam tedaj žc avtomatično prepričanje o zajcu. To nam do določene mere prav tako razloži položaj z neobstoječimi predmeti. Vedeli moramo, da jc po eksternalistovem mnenju temeljna vloga našega zaznavnega aparata vzpostavljanje ncprcslanc rclacijc z okoljem. Pri tem dobim več informacij iz okolja, kot jih uspem spoznavno obdelali. Zalo lahko zajca zaznavam, nc da bi vedel, da ga zaznavam, nc da bi o tej zaznavi tvoril prepričanja. Tako moram imeti na razpolago zelo močan mehanizem (v mojih čutih tipanja, gledanja, poslušanja) za medsebojno delovanje z okoljem. Čc pa jc tako, lahko razložim na način, ki jc šc bolj primeren za ckslcrnalista, kako so možne rclacijc do neobstojnih predmetov. Enostavno, ko mislim na Pcgaza, zgolj oponašam mnogovrstne rclacijc, ki jih imam do mnogih stanj stvari v svojem zaznavanju, pa jih nikoli spoznavno nc obdelam. Lc da imam pri realnih relacijah s svojim okoljem, ko npr. vidno zaznavam televizor, ne da bi ga spoznavno zaznaval, drugačne zahteve, kol so npr. zahteve zanesljivosti. Te zahteve sc predme postavijo zato, ker imam lc ob njihovem upoštevanju temeljna zagotovila, da bom preživel v svojem okolju. Nasprotno pa imam pri neobstoječih predmetih (ti so vedno proizvod mojih višjih umskih in nc zaznavnih procesov obdelave informacij) opravka z deli refleksno, pri zaznavah pridobljenih informacij, ki niso vključene v k realnosti usmerjeno spoznavno relacijo. V določenem smislu so vsa duševna stanja zaznavna duševna stanja, tako njihove vsebine, kol tudi razlogi za horizontalno preračunavanje nad vsebinami. Na koncu naj omenim šc dve stališči do preučevanja duševnih stanj. Prvo, metodološki solipsizem trdi, da četudi duševna stanja so odvisna od zunanjih predmetov, to filozofije in psihologije nc more zanimali zavoljo zakonitosti, ki so lastne duševnosti. Ekološki pristop pa razloži odvisnost duševnih ali zopet zaznavnih stanj od okolja organizma. Zlasti zadnje besede jc ireba razumeti najprej kot pripombe na naslednje vprašanje: kakšni so razlogi, da bi duševna stanja razložili zgolj z notranjimi dejavniki? Kakšni so razlogi, da bi jih razložili z vlogo, ki jim gre v njihovem razmerju z zunanjimi, distalnimi predmeti? Razmislek pokaže, da sta obe stališči, vsakič z enega zornega kota, doccla razumljivi in da sla zopci neprepričljivi. Kar bi pomenilo, da tvorita intcrnalizcm ter eksternalizem določeno aporijo pri razlagi duševne realnosti. In nadalje, da, čc jc tako, je pomembno, da sc jc Vcbcr zadržal prav pri tej dvojici mnenj. Sc toliko bolj jc to pomembno v primeru, čc jc ckslcrnalizcm ustrezna razlaga duševnih stanj, kot menim sam. V to smer jc šel Vcbcr iskat sebi lastno pol. To ga danes šc v večji meri dela našega filozofskega sodobnika. Realizem in antirealizem v filozofiji umetnosti miško suvakovič kulturološka innekulturoloska omejevanja diskurza o umetnosti 1. k bojevitemu uvodu Umetniško delo ima nekaj z znanjem, razumevanjem in uporabo odnosov, ki se ponujajo očesu, ušesu, želodcu,... pa tudi umu. Pričakovati bi morali, da imajo tudi teorije, ki jemljejo v premislek umetnost, nekaj z znanjem, tj., da problematizirajo in pokažejo, kaj bi bilo znanje "O" umcUiosti in kaj bi bilo znanje "V" umetnosti. To so temeljna vprašanja na katera jc treba najti odgovore. In nc samo najti, temveč tudi izkopati. Na prvi pogled stabilni okvirji diskurza filozofije umetnosti (in/ali estetike) morajo biti podvrženi dvomečemu preskušanju. Dokler jc umetnost lahko še naprej področje negotovosti, ali pa sc kot področje negotovosti ponuja vsaj očesu, želodcu in dcnarnici1 , dotlej mora filozofija umetnosti temeljiti na nedvoumnih prepričanjih, ki so lahko podvržena preskusu koeksistentnosli in preskusu, ki se vprašuje (ki vprašuje) po pogojih odnosa med diskurzi umetnosti in predmeti, na katere sc ti diskurzi nanašajo, tj. umetnosti. V nasprotnem primeru bodo stvari okoli filozofije umetnosti šc naprej katastrofalne2' Določeni avtorji govorijo o zahtevi po prelomu, uporabljajoč analogije z zamislimi "znanstvene rcvolucijc" Thomasa Kuhna'3 ali pa ugotavljajo, da nekaj ncvtralizacijc tu nc bi škodovalo,4 oziroma da morajo biti teorije "O" umetnosti dostopne razpravi in bili prej diskurzivne kot pa liturgične5 itd. 1) Pričakuje se, da je umetnost eno zadnjih mesl in količkov negotovosli. Toda resnica je mnogo bolj krula: povezave med očesom, žclodcem in denarnico so veliko močnejše in bolj določene. 2) Glej Filozofija in analiza - intervju M. Polrča z M. Šuvakovičem - Odjek, št.5, marec 1988, Sarajevo. 3) Glej: N.Bryson, Vision and Painling - 'Ihc Logic of ihc Gaze, Yale Univcrsily Press Ncw llaven and London, 1983. C. Ilarrison and F. Orton, Modemism * Crilisizm * Hcalism, Ilarpcr Row Publishers, London, 1984. 4) Glej Filozofija in analiza - inlervju M. Polrča z M. Šuvakovičem - Odjck, šl.5, marcc 1988, Sarajevo. 5) M. Haldvvin, C. Ilarrisson and M. Ramsdcn, Ari 1 !islory, An Crilisizm and Euplanalion, An Ilisiory zv. 4, šl. 4, deccmbcr 1981. Kadar pravimo, da ima umetniško delo nekaj z znanjem in da morajo imeti teorije, ki proučujejo umetniško delo, prav tako nekaj z znanjem (tj., da problematizirajo in pokažejo, kaj bi bilo znanje "O" umetnosti in kaj bi bilo znanje "V" umetnosti), potem je naša pozornost usmerjena ravno v to, kaj lahko sprejmemo za ZNANJE. Toda to, da nekaj sprejmemo za znanje, nečesa drugega pa nc, postavlja problem okvirja, omejevanja in razlikovanja, kar pa jc prej mukotrpno prebiranje po dejstvih umetnosti in dejstvih filozofije umetnosti, kot pa presenetljiva retorika odkritja Tukaj prisotnega bistva ali pa tistega najglobljega stremljenja, ki oblikuje Rcsnico umetnosti6 . Če jc filozofija umetnosti filozofska disciplina, potem ima določene notranje omejitve in razlikovanja glede na lo, da nekaj sprejme za znanje, nečesa drugega pa ne, kar je specifično za filozofijo ali za določeno filozofsko šolo. Poleg tega, da je naloga filozofije umetnosti govorjenja "O" umetnosti, mora tudi razložiti pot spoznavanja, na kateri jc utemeljena moč njene govoricc; nc samo govorice, ampak tudi pot analize, branja, razlaganja itd. Očitno sc status in funkcijc filozofije umetnosti razlikujejo od statusov in funkcij psihologije, sociologijo, posameznih znanosti in tudi od poetičnih govorov o umetnosti. Psiholog, na primer, ki proučuje vizualno percepcijo, je usmerjen na povsem druge probleme in k povsem drugačnim ciljem kot filozof (umetnosti). Toda rezultati psiholoških raziskav vizualne pcrccpcijc lahko postanejo pomemben material za filozofa, čigar predmet proučevanja jc prav tako umetnost. Na drugi strani pa psiholog, ki sc ukvarja z vizualno percepcijo, nc izhaja iz čiste nezainteresiranosti spoznanja, temveč sc nccksplicilno (pogosto tudi prikrilo) ali eksplicitno (in odkrito ponujajoč) naslanja na določen smiselni okvir ozadju, ki upravlja z njegovim razsojanjem in ki se križa z usmeritvenimi podatki empiričnih raziskav. Primerjajte samo psihologa, ki proučuje vizualno pcrccpcijo in sc pri tem opira na zamisel modularnosti Jerryja A. Fodora7 in na zamisli Lacanovc8 "fenomenologije vizualne pcrccpcije". Tudi na tej osnovi lahko nastanejo različne filozofije, teorije, pa tudi produkcijc umetnosti. Govor filozofije umetnosti ni nedolžno govorjenje plemenite pravičnosti, temveč je vmešan v igro senc. Da, Vi niste samo opazovalec igre senc; tudi Vaša scnca jc tu nekje. To pa pomeni, da smo pred šc eno nalogo filozofije umetnosti. Filozofija umetnosti mora ponuditi določcno(c) mctatcorijo(c) posameznih filozofij in teorij umetnosti: z dovolj temeljitosti in z razumnim dvomom. Čc jc predmet filozofije umetnosti umetnost, tedaj ima ta določene zunanje omejitve in razlikovanja glede tega, da nekaj sprejme za znanje, nečesa drugega pa ne. Dovolite -to jc zato, ker jc narava predmeta proučevanja usmerjevalna: nc morete na isti način uporabljati znanja kvantne mehanike, kognitivne psihologije in minimalne umetnosti. Ali šc natančneje, sporočilo umetniškega dela, temelječe na zvoku, ponuja povsem drugačen okvir kot sporočilo, temelječe na vizualnem: pot pogleda ni pot zvoka. Če se ukvarjamo z analizo umetniškega dela, ki temelji na zvočnem dogajanju, in dela, ki temelji na prisotnosti vizualnega predmeta, tedaj zadenemo na nov splet omejitev o tem, kaj bi znanje bilo in kaj naj nc bi bilo. To sla dve različni pojavnosti, za katere veljajo 6) Opozarja sc na splošno sprejelo prepričanje, da je umelnost proslor trpljenja in tragedije ali pa prostor uživanja - toda potem ni proslor, namenjen vedenju. Hočemo pokazali, kako umetnosti pripada tudi košček znanja. 7) J.A. 1-odor, The Modularily of Mind - An cssay on l:acully Psychology, The NIT Press, Cambridge and London, 1983. 8) J. Lacan, Celili temeljna pojma psihoanalize - XI. seminar, Naprijed, Zagreb, 1986 tudi kulturološke (določena pisana in nepisana pravila, ki upravljajo z našimi prepričanji: oseba X vidi v elipsi krožnico planeta, oseba Y vidi v njej simbol krščanstva "Pisecs", itd; ali pa: oseba Z prepozna v Bachovi maši glasbo, v zvonenju zvona zen meniha ali tišini Cagcja pa nc prepozna glasbe, temveč samo delo z glasbo ali z odsotnostjo zvoka, ali odsotnost glasbenega; oziroma, oseba W ravno v Cagcjevi tišini ali zvonenju zvona zen meniha vidi potrditev glasbenega, ki jc tudi v temeljih Bachove maše itd.) in nckulturološkc omejitve ( tj., pot pogleda ni pot zvoka: ko zaprem oči, nc vidim, toda slišim; ko si zalisnem ušesa, nc slišim, toda vidim; ko sc gibljem okoli skulpture ali v ambicniu, sc videni predmet spreminja; itd.). 2. o znanju- vprašanja V zapiskih iz predavanj Ludvviga Wittgcnstcina9 naletimo na naslednjo razpravo: Obstaja filozofsko vprašanje o tem, kaj nekdo dejansko vidi. Ali vidi globino ali fizični predmet, ali žalost ali obraz, itd? Lahko pademo v skušnjavo in rečemo, da so vse tc možnosti "intcrprctacijc", "hipoteze" itd., ter da jc tisto, kar nekdo vidi, ravna površina z barvnimi madeži. Ali pa, čc sc zahteva, da opišem, kar vidim, potem to storim z izrazi, ki označujejo fizične predmete, npr. "Vidim mizno ploščo, na desni strani katere jc steklenička s črnilom," itd. Tega nisem sposoben opisati, čc referiram s tem samo na barvne madeže. Lahko si mislimo, da lahko vsaj naslikam to, česar nc morem opisati z besedami. Toda dejstvo jc, da težko slikam nasploh, čc nc vem, kateri so listi fizični predmeti, ki jih slikam. Merilo za lo, kar sem videl, jc moj govor. Vendar pa so nekatere stvari na sliki lahko spremenjene, jaz pa sem šc zmeraj pripravljen govoriti, da jc lo tisto, kar sem videl. Wittgcnslcinova razprava poslavlja iri bistvene probleme: a) slika, tj. vizualna danost, ima določene spccifičnc prcdmcinoslnc lastnosti (ploskev z madeži) in določeno nanašanje na "..." (lislo jc slika mize...); b) določeno znanje: "težko slikam nasploh, čc nc vem, kateri so fizični predmeti, ki jih slikam; c) kriterij v izgovorjenem, tj. v jeziku. In to jc začetni problem iskanja okvira znanja "O" in "V" umetnosti. Problem je v tem, KAKO POVEZATI a, b in c. Kako spravili v "pogon" znanje z govorico ali sekundarnimi sistemi, kot so: pisanje, risanje, klesanje, slikanje? 9) N. Malcolm, Ludwig VVittgcnstein - A Mcmoir, Oxford Univcrsiiy Press, London - Oxford - Nuw York, 1972 3. AMBIVALENTNOST SLIKE10 IN POSLEDICE Slika (ali skulptura) jc proizveden predmet, nato, slika jc določen zapis. Lacan11 bi dejal, da sc lo dogaja tudi čc čečkate, kažoč pri tem na lo, da je zapis sled, v kateri sc bere učinek jezika. Slika sc nc more zvesti samo na zapis - jc nekaj več. Nc izmika se zapisu, vendar jc tudi izven njega: obstaja določen referenčni odnos. Ta referenčni odnos (pomislite na Frcgcja12 vključuje nekaj več od rcfcrcncc: vključuje tudi način, kako je rcfcrcncadana. Status slike preseneča. Pravzaprav preseneča ambivalentnost slike: slika je hkrati predmet in zapis. Goodman13 na primer stvar zaplete, ko pravi, da moramo sliko brati in nc samo zaznati, pri tem pa poudarja razliko med lingvističnim, vizualnim in drugimi simboličnimi sistemi. To navajamo zato, da bi opomnili, kako jc neka slika kompleksnejši in nc enostavnejši ali bolj poenostavljen primer zapisa od standardnega zapisa pogovornega jezika14. Neka slika ima skoraj vse listo, kar ima tudi zapis pogovornega jezika (srbohrvaškega ali slovenskega), hkrati pa tudi več: poudarjeno prostorsko razsežnost15. Drugače rečeno: nimamo ene slovnicc in enega besednjaka, temveč sc mešajo slovnicc in besednjaki pogovornega jezika z razsežnostmi, ki imajo nekaj scmiotičnc urejenosti ali pa tudi "čiste" fizične prisotnosti neverbalnega16 . Slika jc referenca, čc jc predmet; diskurzi umetnika, opazovalca, kritika, teorelika ali filozofa umetnosti pa so do nje v določenem referenčnem odnosu. Rekli bi, daje smisel diskurza umetnika, opazovalca, kritika, teoretika ali filozofa umetnosti funkcija17, ki daje rcfcrcnco kot svojo vrednost, tj. sliko. Slika jc "neke vrste pisava", čc jc zapis, ali pa "nekakšna analogija pisavi", tisto nekaj zunaj nje (npr. za portret obraz portretirane osebe, za sliko Kristusovega krsta tekst Evangelija, za gestulno sliko način, kako jc naslikana, itd.) pa jc "predmet" ali referenca. Rekli bi, da jc smisel slike funkcija, ki daje rcfcrcnco (tisto zunaj slike) kot svojo vrednost, pri tem pa jc "tisto zunaj slike" obraz portretirane osebe, tekst Evangelijev za sliko Kristusovega krščenja ali proccs slikanja za gestualno sliko. V vseh primerih sc pojavlja ena struktura medodnosov - takšna, da opisana "zmes", kateri pravimo slika (ali skulptura) postane dostopna očesu, dotiku, telesnemu odnosu, želodcu... pa tudi umu. Struktura medodnosa jc nenaravna, blizu jc strukturi medodnosa nekega avtomobila, pralnega stroja, svetišča, čevljev itd., vendar različna od strukture medodnosov med naravnimi predmeti in pojavi, kot so trava, planeti, človeška bitja, 10) S terminom "slika" v tem tekstu označujemo umetniški predmet, ki je nastal s postopkom slikanja. 11) J. Lacan, Kolutovi kanapa i/, publikacije Žak I-akan i teorija umetnosti, Posebne sveske letopisa Maticc Srpske (2), Novi Sad, januar 1987. 12) J. Ilintikka, Semantika mogućih svetova kao okvir za komparativnu i kritičku filozofiju, Treći program RB., št. 61, Beograd, 1984. 13) N. Goodman, Of Mind and Olher Matlers, I larvard Univcrsity Press, Cambridgc and London, 1984. 14) To jc sporno mesto, ki ga je še potrebno obdelali. 15) Pazile! Tudi pisava standardnega pogovornega jezika ima.prostorsko razsežnost, toda la ni omembna, tj. pomembna jc samo, v kolikor omogoča korektno branje. Po dnigi strani ima slika opravili z določenimi lastnostmi v prostom in ravno te lastnosti so pomembne. 16) Ali obstaja "čista" fizična prisoUlost neverbalnega? Dvomim. I-eta sem si poskuSal zamisliti nek predmet brez imena in nisem uspel. 17) J. Ilintikka, Semantika mogućih svelova kao okvir za komparativnu i kritičku filozofiju, Treći program RB., št. 61, Beograd, 1984. osli, valovi, stene itd. Znanje o nekem umetniškem delu, torej tudi o sliki, nudi prepričanje, da nekaj je, daje to nekaj, kar jc napravljeno in kar ni najdeno. Ko govorimo o "medodnosih", tipičnih za umetniško, tj. za sliko, sledimo dvema shemama: a) shemi ugotavljanja lastnosti znanja (racionalnc zavesti18) o tem, kaj kdo dela. To potem postane znanje o tem, kaj jc kdo storil, tj. naredil ali naslikal ali označil19; b) shemi ugotavljanja tega, kaj sc jemlje za znanje o nečem (sliki, skulpturi, vizualni percepciji, prostorski orientaciji itd.). Shema a daje zapis, išče logiko proccsa, ki vodi k nastanku umetniškega dela, shema b pa daje zapis, išče logiko pcrccpcijc in branja umetniškega dela, tj. potrdila prisotnosti umetniškega dela. Obe shemi omejujejo določeni nckulturološki in kulturološki pogoji. Zelo grobo rečeno: nckulturološkc pogoje in omejitve imenujemo tiste pogoje in omejitve, za katere predpostavljamo (ali verjamemo), da sc nanašajo direktno na predmete, pojavnosti ali fiziološke lastnosti subjekta, ki ustvarja, opazuje ali bere umetniško delo, nc pa na proccsc simbolizacije, označevalne momente ali kontekstualne namestitve. V abstraktni umetnosti (od konstruklivistov do novih teženj in minimalne umetnosti), šc posebej v vrsti primerov geometrijske abstrakcije sc pogosto pojavlja problem zvajanja slike na sondo proccsa. Zanimiv primer jc delo Roberta Morrisa "Brez imena"20 iz leta 1965/67: v prostoru galerije so v obliki latinske črke L postavljeni trije identični geometrijski predmeti, vendar vsak na drugačen način, s čimer je omogočeno, da sc enaka forma dojema na drugačen način. Z zvajanjem vizualnega objekta na sondo pcrccpcijc in z izključevanjem simboličnih in označevalnih okvirjev, pride do poudarjanja lastnosti, ki bi jih lahko imenovali nckulturološke, oziroma do pcrccpcijc slike kot proccsa, ki jc voden z nckullurološkimi pogoji in omejitvami. Znanje tu definiramo kol z informacijo pogojeno (ali vzročno podprto) prepričanje21 , čigar pomeni so nespremenljivi glede na njihovo uporabo v jeziku. Cinično rečeno, jezik tu samo moti: različne uporabe v jeziku prikrivajo in prekrivajo listo konstantno. Znatno manj grobo rečeno: kulturološke pogoje in omejitve imenujemo tiste pogoje in omejitve, za katere predpostavljamo (ali verjamemo), da se vzpostavljajo z "dejavnostjo določene kulture", kateri pripadajo subjekti, ki ustvarjajo in/ali opazujejo umetniško delo. Z drugimi besedami, kulturološki pogoji in omejitve se imenujejo z jezikom posredovane odvisnosti predmetov in pojavov s subjektom; ali pa tudi z jezikom posredovana odnosnost materialne in duhovne narave subjekta z znanjem in močmi subjekta, da neko znanje dojame in razloži. Lahko rečemo, da sc kulturološki pogoji in omejitve razlikujejo od ene do druge skupnosti22. Znanje lahko tu definiramo 18) Ko govorimo o umetnosti, moramo vztrajati na racionalni zavesti, ker se umetnost vedno ponuja kot nekakšna druga, pa tudi kot "pod"zavcst: tisto "pod" jemljite tudi kot pod = palos in kot nekaj, kar je izpod. 19) Ustvarjanje slike pravzarav določajo nekateri pokazatelji, ki sc gibljejo k zmožnosti izdelave predmeta, posebni obdelavi površine (slikanje) in k določeni dejavnosti označevanja ali imenovanja ali simbolizacije. 20) Glej katalog razstave "Robert Morris", The Tate Gallcry, I.ondon. 1971. 21) Po delno spremenjeni definiciji F.I. Dretskcja, predstavljeni v tekstu Znanje i protok informacija, Dometi, št. 5, Rijeka, 1987. 22) M. Devitt & K. Stcrclny, I.anguagc & Reality - An introduetion to ihc Philosophy of Ijnguage, The MIT Press, Cambridge Massachusclts, 1977. ludi kot z informacijo omogočeno (ali kvazivzročno podprlo) prepričanje23, čigar pomeni so odvisni od njegove uporabe v jeziku24 . Čc nadaljujemo z nakazano grobo distinkcijo, potem lahko rečemo, da je ambivalentnost slike, ki jc spoznana z usmerjenostjo na predmet in zapis, uvedena v polje nckulluroloških omejitev (predmetnost slike) in polje kulturoloških omejitev (slika zapis). 4. O REALIZMU 4.1. O realizmu: realizem in d(D)rugi realizmi Določitev realizma, s tem pa tudi antircalizma v diskurzih "O" umetnosti, niso niti jasne niti enopomenske. Rekli bi, da sc beseda "realizem" nanaša na različne primere in rezultate umetniškega dela. Coubcriov in Monclov pcjsaž sc, npr., imenuje realistična slika, prav tako pcjsaž sovjetskih slikarjev z vsemi simboli izgradnje socializma. Po drugi strani pa govorijo abstraktni slikarji, kot sla npr. Pict Mondrian ali pa Theo Van Doesburg, da jc abstraktna slika pravzaprav "abstraktno-realna slika" (Mondrian) ali pa "konkretna slika" (Doesburg). Courbct, slikar, čigar ime sc istoveti z realizmom v slikarstvu, jc eno svojih najpomembnejih slik poimenoval "Slikarjev atelje; realna alegorija, ki določa sedemletno obdobje mojega umetniškega življenja" (1855), pri čemer jc postavljal v razmerje predpostavke ter učinke realizma in alegorije: predmetno in zapis.25 Mondrianovc leozofske predpostavke so vodile k prepričanju, da je realistično in prcdslavljalno slikarstvo prinašalo privid pojavnega sveta in da šele abstrakten vpogled (abstraktno slikarstvo) odkriva univerzalne zakone reda, ki so zares realni.26 Doesburg jc mnogo enostavnejši. V sliki skuša reducirati zapis, da bi jo zvedel na predmet, na pravo naravo slike: PREDMETNOST.27 Itd. Itd. Itd. Različnim pristopom k zamisli "realnega" in "realizma" v diskurzih o umetnosti je nekaj bistveno skupnega: iskanje oporišča za sliko v izvcnslikarskcm, v tistem zunaj slike, čeprav sc to vidi kot rcfcrcntcn odnos slike in vzora v svetu izven slike, ali pa se slika vmešča v svet kot predmet med drugimi predmeti. Tedaj bi znanje "O" umetnosti bilo z informacijo podprto prepričanje o mestu slike v svetu, pa naj se sklicujemo na njeno predmetnost ali na njo kot zapis. Potem bi sc zamisel realizma lahko izpeljala podobno kol filozofske zamisli. V učbeniških28 opredelitvah "realizma" se pri avtorjih iz tradicijo analitične filozofije realizem definira kot metafizična doktrina, katero določata dve stališči: 23) Pravimo "kvazivzročno podprto prepričanje", ker lahko zelo grobo rečemo, da so kulturološki pogoji konstruirani in umetno ponujeni. 24) Po definiciji pomena pri L. Wiitgcnsteinu, predstavljeni v Filozofska istraživanja, Noht, Beograd, 1969. 25) Glej: H. Rotar, Govorc~e figure - eseji o realizmu, Analccta, Ljubljana, 1981; J. Mikuž, Gustave Courbct / Priroda - umetnik - društvo. Moment, št. 6/7, Beograd, 1986. 26) H.L.C. Jaffc, De Stijl, Thamcs and Iludson, London, 1970. 27) Glej opombo št. 26. 28) Glej opombo št. 22 a) fizične cnlitcte, kot npr. stene, drevje, osli ali oblaki, sc jemljejo kot obstoječe (so realne); b) tc entitete niti po svojem obstoju niti po svoji naravi niso odvisne od našega uma, naše zavesti, zaznave ali našega prepoznavanja. Če stališči a in b uporabimo na sliki, potem imamo sledeč primer: al) slika sc dojema kot fizična entiteta, podobno kot so to stene, drevje, osli, oblaki, avtomobili, svetišča, ponve, itd., tj., obstaja (jc realna); Če sprejmemo primer al, lahko izrečemo tudi primer: a2) da jc tisto, kar jc naslikano na sliki, podobno, da spominja ali pa stoji namesto neke fizične entitete ali kompleksnejše strukture entitete, tj. da med zapisom in predmetom, na katerega zapis referira, obstojijo jasni referenčni odnosi; in da bi) slika ni odvisna od našega uma, naše zavesti, zaznave ali našega prepoznavanja. Stališči al in a2 sla sprejemljivi, medtem ko stališče bi žc na prvi pogled zveni napačno in nesmiselno. Slika ni predmet narave, temveč za tem, da se slika naredi, sloji določena inlcncionalnosl (usmerjenost uma) - slika sc naredi zaradi ogledovanja.29 Neko sliko ljudje vidijo na različne načine, različno jo doživijo, razlagajo itd. Ali je treba primer bi zavreči? Najenostavnejša rešitev bi bila, čc rečemo da in s tem zavržemo celoten nckulturološki splet pogojev, ki usmerjajo sliko. Poglejte, neko slikarsko platno, razpeto na lesenem okvirju, z dimenzijami 10 x 10 m ali 10 x 10 cm, obarvano z monokromno modro barvo, jc slikarsko platno, razpeto na slikarskem okvirju z dimenzijami 10 x 10 m ali 10 x 10 cm in pri tem obarvano z monokrono modro barvo; nc glede na lo, ali ste ob slikanju imeli predstavo Boga, ali pa sle kot opazovalcc slepi, daltonist ali človek z normalnim vidom. Vendar, ko to slikarsko platno... postane slika30 v ambivalentnosti predmeta in zapisa, tedaj to naruši nekaj, kar je neodvisno od nas, našega uma, zaznave, namer itd. Z drugimi besedami, primer bi jc lahko sprejet, sprejet cclo mora biti, vendar nekoliko popravljen. Nek nckulturološki pogoj mora biti ob vmestilvi v določen kulturološki okvir (slikarstvo jc tak okvir) omejen pa tudi spremenjen s kullurološkimi zahtevami.31 V ameriški umetnosti 60-ih in 70-ih let je bila uporabljena simpatična metafora o "kontejnerju" - na podoben način, kot voda in pesek s spravljanjem v kontejner dobila nekaj, kar ni nili naravna oblika niti položaj vale ali peska (pa pri tem vendarle ostanem voda in pesek), tako tudi nckulturološki pogoji slike s spravljanjem v kontejner slike (pa tudi slikarstva) postanejo nekaj drugega, pri tem pa ohranijo nekaj prvotnega. 4.2. Trije lipi rcali/.ma Nclsona Goodmana Ko Nclson Goodman govori o realizmu, uvaja niz omejitev, s katerimi pokaže, da določene kombinacije omejitev stojijo za določenimi tipi realizma: 29) Umetniški predmeti niso naravni predmeti niti Božja dela. 30) To je sporno mesto, ki ga je Se potrebno obdelali. 31) Tukaj sc pravzaprav kol anlireaiisl in rclalivisl približujem realizmu. Realizem jc podobno kot realnost mnogovrsten in zlahka splahni, toda nobena razlaga nc bo zadovoljiva.32 Tako jc Goodmanova rešilev realizma vidna kot aniircalističcn poseg.33 Iz primerjave tipičnega angleškega portreta iz 18. stoletja, Picassovcga kubističnega portreta in El Grccovcga portreta Goodman sklene, da večji realizem ni pogojen z večjim številom informacij. Opaža, da Picassov kubislični portret, ki simultano prikazuje tri strani obraza, ali pa El Grccov deformirani portret nudita več informacij kot angleški portret, čeprav sc angleški portret dojema kot bolj realističen. Ali pa sc risba, temelječa na standardni perspektivi z več napakami, dojema kot bolj realistična od risbe, temelječe na obrnjeni perspektivi brez napak. V vseh teh primerih jc realizem odvisen od naše povezave s sliko: ...standardni način predstavljanja pride v poštev kol bolj realističen.34 Goodman poicm navaja, da sc lahko stara praksa predstavljanja zamenja z novo, močno in svežo, ki sc pojavlja kot odkriljc. Spomni na mejo med srednjeveškim predstavljanjem prostora na sliki in renesančnim prostorom, utemeljenim na perspektivi, oziroma na zasićenost z renesančno perspektivo konccm 19. stoletja, ko francoski umetniki odkrivajo ploščinsko predstavljanje pod vplivom vzhodnjaške umetnosti. Goodman piše, da realizem ni zmeraj stvar povezave in odkritja, temveč jc odvisen od tega, ali sc slika nanaša na realne objekte in dogodke, ali pa sc nanaša na bilja, dogodke, predmete in situacije, ki so izmišljeni, nastali v domišljiji in fantaziji. Če sc termin realizem uporablja na ta način, potem sta Bracqucjcv ali Diircrjcv portret določene osebe realistična. Diircrjcv zmaj pa nc. Ko Goodman preide na področje književnosti, piše, da jc razlika med realistično in nerealistično zgodbo odvisna od tega, kaj jc povedano, in nc od tega, kako jc povedano. Na primer, "Zločin in kazen" jc realističen, Grimmovc pravljicc pa niso. V nadaljnjih korakih je Goodman pokazal omejitve v tretjem tipu realizma. Na vprašanje, kaj dela neko zgodbo ali sliko zgodovinsko ali izmišljeno jc odgovoril: Odgovor zopet nc sme bili v izrazih tega, kaj zgodba ali slika denotira, temveč v izrazih tega, kaj jih (zgodbo ali sliko) denotira; nc v izrazih, kako klasificirajo stvari, temveč v izrazih, kako sc same klasificirajo.35 Dobesedno vzeto, "Don Quixolc" nc opisuje neke obstoječe osebe, toda metaforično vzelo opisuje mnoge dejanske ljudi. Z drugimi besedami: neka fantaslična alegorija, brana dobesedno, jc lahko razumljena kot nerealistična izmišljena zgodba, čc pa jo beremo metaforično, jc lahko dojeta kot realna zgodba. Goodman skozi vse tri primere dokazuje, da nc obstaja nič takega kot konsistenten "realni svet", s tem pa tudi konsistenten realizem: Zato ostajam pri tem, da nc obstaja nič takega, kot jc realni svet, ki jc enkraten, golov, ki jc absolutna realnost, poleg in neodvisno od vseh različic in vizij. Prej bi rekli, da obstaja mnogo pravilnih različic sveta, ki sc medsebojno nc morejo uskladiti; in tako obstaja mnogo svetov, čc sploh kakšen obstaja. Različica ni pravilna toliko zaradi posredništva, kolikor jc svet narejen s pravilno različico. Očitno mora bili 32) Glej opombo Si. 13. 33) Glej opombo Si. 13. 34) Glej opombo Si. 13. 35) Glej opombo Ji. 13. pravilnost zaradi lega določena na drug način in nc s pomočjo različic, ki sc skladajo s svetom. Moj relativizem, ki poleg tega prepoznava razlike med pravilnimi in napačnimi različicami, sc nc zaustavlja na predstavljanju in videnju in realizmu in podobnosti, temveč gre naprej od realnosti.36 4.3. Teorija in praksa realizma skupine Art-language V drugi polovici sedemdesetih let jc angleška skupina umetnikov in teoretikov umetnosli začela raziskavo anomalij modernizma. Modernizem v terminih skupine Art-languagc označuje zgodovinsko smer od Clivc Bclla in Rogcra Frya do Clcmenta Grccnbcrga. Oziroma, v anglosaksonskem svetu sc z modernizmom označuje zgodovinska smer od francoskih vplivov na britanski post-impresionizem do abstraktnega ekspresionizma in postslikarskc abstrakcije. Kritične opazke skupine Art-language so usmerjene na (estetski) formalizem anglosaksonskega modernizma, katerega izhodišča so vidna v: a) stališču R. Fraya, da jc nova indiferentnost do prikazovanja privedla do manjše ali večje nezainteresiranosti za sredstva in do popolne nezainteresiranosti za znanje;37 in v b) stališču Clcmenta Grccnbcrga, da jc umetnost strogo stvar izkustva in ne principov.38 Poslcdicc takšnih in podobnih stališč sc po mnenju skupine Art-language vidijo v nerazumevanju spoznavnih lastnosti modernizma, psevdozgodovinski razlagi razvoja modernizma, zoževanju interesa umetnosli na elementarna empirična izkustva, v ločevanju umetnosli od drugih paradigem v kulturi in v cenzuriranju ideoloških pogojev/vzrokov umetniškega dela in proizvodnje. Alternativa skupine Art-language jc v proučevanju pogojev realizma in v ugotavljanju, da je "umetnost" nestabilen konccpt, kot tudi da jc odziv na umetnost nekaj znatno več kot "branje" umetniških del (termin "umetniška dela" se nanaša na slikarska in vizualna dela). Za njih so bistvena vprašanja: kaj je narejeno, kako, zakaj, glede na katere pogoje in kaj pomeni uvid teh pogojev? Odločilnega pomena in zanimanja jc pri tem končen rezultat, tj. umetniško delo. Pri Harrisonu in Ortonu beremo: Realizem ni stvar korespondence, niti ni dogovor korespondence. V tem je imela modernistična teorija popolnoma prav. Tiče se vprašanja, kako, na kakšnih temeljih se odvijajo stvari okoli proccsa kritike in korigiranja katerekoli predstave.39 Skupina Art-language izpelje na predpostavkah "realizma" sklep, da je umetnost spoznavno (in nc enostavno kulturološko) pomembna. Z drugimi besedami: predpostavlja sc, da imajo realistične slike nekaj skupnega z znanjem. To skupno z znanjem, kar imajo realistične slike, jc vidno v problemu, kako slika nekaj denotira, in v vzročni verigi pojavnih ter družbenih pogojev proizvajanja in funkcioniranja slike. 36) Glej opombo št. 13. 37) Glej opombo Si. 3. 38) Glej opombo št. 3. 39) Glej opombo št. 3. Teorija realizma skupine Art-language ima dva izhodišča: a) logično in lingvistično analizo, utemeljeno v anglosaksonski filozofski tradiciji; b) vzročno analizo, utemeljeno v historičnem materializmu. Povezovanje dveh različnih metodologij pomeni za Art-language poskus vzpostavitve močnih pogojev relevantnosti v proučevanju in razlaganju umetniških del. Eden tipičnih očitkov skupine Art-language teoretskim razpravljanjem modernizma jc npr. v tem, da ponujajo avtobiografske opise in stališča kot stvarne opise. Njihov namen jc pokazali, kako jc raziskava "what vvorks of art are OF" (kaj umetniška dela prikazujejo ali označujejo, kaj izražajo ali pomenijo) pravzaprav raziskovanje vzrokov in da je pojasnjevanje predstavljanja in izražanja proučevanje, kako so lahko ali kako so umetniška dela navdihnjena in ustvarjena.40 V prvi opombi spisa "Thc Ratificalion of Abslract Art" so podane določitve realizma: Pojem realizem sc tu nc uporablja tako kot pri "socialistih", ki bi z njim morda označevali ujemanje s Courbctom. Nujno jc, da pojasnimo našo rabo tega pojma, še posebej glede na odnos z materialistično usmeritvijo. Neka epistemologija c jc materialistična, čc in samo čc izpolni pogoje, podobne tem, ki sledijo (lahko sc zgodi, da c pri izpolnjevanju teh pogojev izgubi vse pravice, da ostane "epistemologija" v tradicionalnem pomenu, pa vendar): 1. Da prepoznava realnost, ki jc neodvisna od objekta znanja. "Neodvisno realnost" sedaj pomeni 'neodvisna od "subjekta, ki pridobiva znanje", od procesa nastajanja znanja in od samega znanja...' 2. Ustreznost (nc kol korespondenca) objektu znanja (odgovarjanje?) je neke vrste končni standard, s pomočjo katerega jc lahko spoznavni status misli ali teorije (ali?) izločen in ocenjen. 3. Da imajo "misli", ideje, "znanje", neodvisna realnost: tj., da niso odvisni od misli. 4. Da niso sui generis, temveč da imajo vzrok v družbeni aktivnosti ali praksi. Prva dva pogoje sla "realistična"; vsi štirje so materialistični (v eksperimentalnem in diskurzivnom pomenu). Ali kakšna ideologija, ki jc blizu neznanstvenemu, zadovolji kateregakoli od teh pogojev?41 Za delo skupine Art-language jc bistveno šc nekaj: gibajoč sc skozi teoretsko delo o vlogi znanja"0" in "V" umetnosli, proučujejo in povzročajo nekatere konkretne primere slikarske ustvarjalnosti. Z drugimi besedami, pričakujejo določen učinek od postavljenih teoretskih diskurzov. Ta posebnost njihovega dela jc tisto, kar manjka teoretskim diskurzom filozofije umetnosti.42. 40) Glej opombo Si. 5. 41) Art-language, Art & language, Van Abbcmuseum, Eindhovcn, 1980. 42) To jc sporno mesto, ki ga je Se potrebno obdelali. 5. O REALIZMU IN ANTIREAL1ZMU Pristopi, ki temeljijo na kritiki, negaciji ali zavračanju temeljnih dogem realizma, se imenujejo antircalistični. Pristopi, ki temeljijo na prepričanju, da jc znanje "O" in "V" odvisno od jezika v ožjem (lingvističnem) in širScm (semiotičnem) smislu, sc imenujejo relativistični. Čc zožimo področje razprave, lahko rečemo, da najviialncjšc teorije antircalizma in relativizma nudijo danes šole strukturalizma ter posamezni avtorji analitične filozofije. Problem antircalizma in relativizma v strukturalizmu sc lahko pokaže kot raszvcjanjc mreže možnosti, vzpodbujena s tezami o arbitrarnosti znaka. Dosežki strukturalističnih operacij gredo k vprašanju lacanovskcga Nc-Cclcga, k pogojem branja različnih pojavnosti s posredovanjem modela teksta, oz. doživljajo kanccrozcn razvoj v smeri postmodernističnega razpada diskurza. Problem antircalizma in relativizma jc v analitični filozofiji v veliki meri pogojen z lingvističnim determinizmom, tj. dojemanjem, da je jezik osnovno sredstvo spoznavanja in govorjenja o svetu, kar ima implikacije v Wittgcnstcinovi teoriji jezikovnih iger, Quincjcvcm ontološkem relativizmu ali Kripkcjcvi opazki, da jc glavni problem Witlgcnstcinovih filozofskih raziskovanj skeptičen paradoks o tem, da sc niti cn postopek nc more določili s pravili, ker se lahko doseže, da jc vsak postopek v skladu s pravilom itd. Stvari okoli filozofije umetnosti so na določen način postranske glede na glavni tok razprave realizma in antircalizma. So postranske, ker so bile stvari z umclnosljo in okoli nje vedno dovolj motne in zapletene, z velikim številom spremenljivosti; tako bi modrost zvajanja na mentalno življenje amebe ali logičnega avtomata nudila zadovoljive rezultate. Žc v mučnem zopcrstavljanju kulturoloških in nckulluroloških omejitev v razpravi "realizem" smo videli, da kompleksnost in ambivalentnost liste pojavnosti, katero imenujemo slika, kaže, da nek jasen in trden realizem težko obstaja. To poudarja Goodman, ko zvaja različne tipe realizma na relativistične temelje. Art-language s spretnostjo in premetenostjo utrjuje majav realizem z "odprtim konccptom". In sedaj smo pred vprašanjem: zakaj jc realizem potreben, čc jc majav, težko ohranljiv in pogosto podprt z antircalizmom in relativizmom? Čc jc naša normalna in običajna praksa analize v filozofiji umetnosti utemeljena npr. na zamisli "odprtega konccpta", potem smo stalno pred vprašanjem stopnje odprtosti. Zamisel "odprtega konccpta" jc izvedel Morris Wcitz iz Wittgcnstcinovc teorije jezikovnih iger.43 Poznavanje tega, kar jc igra, ni poznavanje nekakšnih pravih dcfinicij ali teorije, temveč sposobnost, da sc prepoznajo in razložijo igre ter da sc odloči, katera med novo izmišljenimi igrami bi ali nc bi bila imenovana igra. Problem umetnosti je podoben problemu igre; vsaj v odnosu: čc mi dejansko gledamo in vidimo kaj je to, kar imenujemo "umetnost", nc bomo našli skupnih lastnosti - ampak samo podobnosti. Znanje o tem, kaj umetnost jc, ni razumevanje nekega prikritega ali pojavnega bistva, ampak sposobnost prepoznavanja, opisovanja in pojasnjevanja tistih stvari, katere imenujemo "umetnost" na temelju nekaterih podobnosti. Toda temelj za prepoznavanje teh podobnosti med različnimi konccpti, jc njihova odprtost. Pod odprtostjo nekega 43) M. Wcitz, The Rolc of Thcory in Acsihclics, The Journal of Acslhclics and Art Crilicism, XV, 1956. konccpta razumemo možnost, da sc poiščejo pogoji in primeri, tipični za te konccptc, pri čemer ni mogoče podati seznama vseh pogojev in primerov, oz. končnega opisa. Konccpt jc odprt, čc so pogoji njegove uporabe popravljivi in spremenljivi, tj., če jc lahko neka situacija ali primer zamišljen ali uvrščen v konccpt, s čimer ga razširimo. Tipičen primer v umetnosti jc zahteva, da sc nek X prepozna za umetniško delo; npr. Joyccv spis "Finncgans Wakc" za roman, W. Beliča sliko, ki šumi za umetniško delo.... Zamisel "odprtega koncepta" nc upošteva lastnosti predmetnosti, v našem primeru slike. Z drugimi besedami, zamisel odprtega konccpta aproksimira določeno število nckulturoloških lastnosti slike in pri tem kaže na prevladujoče kulturološke lastnosti slike. Ce želimo popravili takšen aproksimativen model slike (odprl konccpt), potem moramo uvesli neko "negativno povratno sodelovanje", ki nc vpliva na kulturološke temelje odprtega konccpta, vendar pa omogoča različnost specifičnega primera slike. Kaj to pomeni? Pomeni, da s pomočjo zamisli zaprtega konccpta priznavamo sliko W. Beliča, ki šumi, za umetniško delo (dajemo ji status umetniškega dela), toda ničesar nc povemo o tem, zakaj šumi. Kar sc tiče zaprtega konccpta, bi lahko tudi piskala. Na ta način vzpostavljeno "negativno povratno sodelovanje" jc v bistvu korak k realizmu. Uvajanje "negativnega povratnega sodelovanja" realizma v razprave o umetnosti (umclniškcm delu pa tudi sliki), jc napor naturalizacije44 filozofije umetnosti ali kakšnega drugega diskurza o umetnosti, napor za dosego določenega dodatnega znanja "O" in "V" umetnosli. 44) Po opredeljivi zamisli "naturalizacije" pri M. Potrču, v Kakšen način naturalizacije potrebujemo za opis duševnih stanj?, Anthropos, 111 -IV, I.jubljana, 1987. Nasprotja v epistemološki zasnovi pragmatike JANEZ JUSTIN Najstarejša oblika filozofske refleksije o govorici, retorika, je v mnogočem predhodnica sodobne pragmatike. Aktualnost tc zveze sc v novejšem času potrjuje z nastankom ožjega pragmatičnega teoretskega izseka, opredeljenega kot "pragmatična retorika" (Lecch, 1983). Platonistična tradicija je usmerjala filozofijo govorice k abstraktnim, idealnim vrednostim in strukturam, h govorici kot potencialnosti. Nasprotno pa se je retorika usmerila k partikularnim, empiričnim,"materialnim" učinkom govora, ki jih povzema izraz "pragmala". Ta dvojnost sc jc v kasnejši filozofiji potrjevala kot nasprotje med racionalistično in empirislično filozofijo govorice. Kljub svoji navezanosti na retorično tradicijo sc pragmatika ni enostransko vključila v empiristični filozofski tok. Skušali bomo pokazati, da so žc zgodnje "pragmatične" teorije z začetka stoletja (nekakšne "protopragmatikc") iskale v partikularni (empirični) "govorni rabi" predvsem abstraktne in obče strukture, zakonitosti in končno tudi "transcendentalne" vrednosti. V epistemološki zasnovi zgodnjih "pragmatik", "protopragmatik", pa obstaja tudi nasprotje med rcprczcnlacijsko in komunikacijsko dcfinicijo govorice. Gre za nasprotje, ki je del tradicionalnih in konstitutivnih razmerij v filozofskih obravnavah govoricc.Slovnica Port-Royala jc - čc odmislimo retoriko in Lockovo dcfinicijo semiolične funkcijc - prva izrazito poudarila predmet komunikacijskega "modela" govorice. Poglavitna funkcija govorice naj bi bila v tem, da v njej posamezniki "izmenjujejo misli". Predstava o komunikacijskem razmerju "govorec - poslušalec" vzpostavlja pragmatično perspektivo s tem, da sta v njej akterja komunikacije v dejavnem odnosu do sintaktično-semantične imanentnosti "sporočila"; drugače povedano, komunikacijska shema vključuje to imanentnost v dinamično instrumentalno razmerje. Vendar jc omenjena Slovnica komunikacijsko funkcijo govoricc povezala z rcprczcnlacijsko funkcijo. Po mnenju avtorjrev Grammairc gćnćrale cl raisonnčc (Claude Lancclot, Anioinc Amaud; prva izdaja 1660, sodobna izdaja 1969, Pariz) je komunikacija možna lc zaradi tega, ker sc v strukturah govoricc zrcalijo strukture mišljenja. Pojem rcprczcntacijc jc dobil tu delno spremenjen pomen. Klasična formula "aliquid stal pro aliquo" govori o zunanjem substilucijskcm razmerju med znaki in objekti. V slovnici Pori-Royala pa sc pojem rcprczcntacijc nanaša na homološko razmerje (razmerje strukturnega "posnemanja") med jezikovnimi strukturami in strukturami mišljenja. Misel o nujni zvezi med komunikacijsko in rcprezcntacijsko funkcijo govorice so zagovarjale tudi nekatere kasnejše "slovnice" (npr. Bcauzčejeva). Tezo o homološkem razmerju med govorico in mišljenjem so tovrstne teorije najpogosteje dokazovale v analizah rclacijc subjekt - predikat. Tako v mišljenju kot v govorici naj bi bil subjekt določen s predikatom, hkrati pa naj bi bil slednji vzvratno določen s prvim od obeh členov. Pojav naj bi kazal na to, da na obeh "ravneh" deluje načelo enotnosti in da sta "ravni" homologni (prim. Ducrot-Todorov, 1972, str. 16). (Zanimivo jc, daje šc pred nekaterimi avtorji iz sredine dvajsetega stoletja univerzalnost te dozdevno elementarne sintaktične strukture, rclacijc subjekt - predikat, izpodbijal Pcircc; relativizira! jo jc in omejil na "arijsko" kulturno področje). Na prvi pogled sc zdi, da takšno povezovanje komunikacijsko funkcije z rcprezcntacijsko ni moglo preveč spodbudno vplivali na razvoj "pragmatične ideje". Od prvih retoričnih teorij dalje jc namreč ena ključnih sestavin lc "ideje" v predpostavki, da ni v razmerju med "uporabnikom" (njegovo "zavestjo") in "znakom" nikakršne prozornosti, nikakršne naravne zveze in da lahko "uporabnik" lc s posebno veščino (ars) premaga ovire, ki so na poli učinkoviti rabi "znaka". Nekateri sodobni analitiki pragmatike (Parrcl, 1980, Ruprccht, 1985) so za opis "transkodirnih" opcracij, ki jih morata opraviti "govorce" in "poslušalec", uporabili Quinov termin "heterofoničnost"; izražal naj bi misel, da jc mogoče zavest (njeno strukturo, njeno inlcnco) prevesti v govorico lc s pomočjo posebnega (lingvističnega, a tudi pragmatičnega "koda". Razlike med mentalnimi in jezikovnimi strukturami naj bi konstitutivno opredeljevale predmet pragmatike; razlike terjajo od akterjev govorne komunikacijo intcrprctativno, infcrcncialno (sklepalno) dejavnost. Kljub navedenim pomislekom pa jc ravno iz neke konceptualizacije "homofoničnega" razmerja izšla pomembna spodbuda za razvoj "pragmatične ideje". Nemški filozof Humboldt jc dokazoval tezo, da govorica izraža "človeški duh" in človekovo "gledanje na svet". Tu torej ni govor o posnemanju logičnih struktur mišljenja, temveč o zvezah med govorico in kullurno-antropološkim ustrojem človeka. Čeprav jc zveza definirana kot "izražanje", jc mišljena kot strukturalna homologija (homološki tip reprezentacije), in nc kot psihološka ekspresivnost. Čeprav se zdijo z vidika kasnejših spoznanj o jezikovni evoluciji nekatera Humboldtova stališča naivna, pa sta vsaj dve sestavini njegove filozofije vplivali na razvoj "pragmatične ideje": 1. Filozof jc komunikacijsko funkcijo govorice (govorica kot sredstvo sporazumevanja, kot "Vcrstandigungsmittcl") povezal z dinamičnim konccptom "človeškega duha". 2. Dinamično perspektivo jc po načelu homologijc prenesel tudi na področje govorice; bistvo govorice naj bi povzemal pojem "energia". Humboldtov opis govoricc kot dejavnosti posredno vodi k osrednji pojmovni figuri pragmatike dvajsetega stoletja, h "govornemu dejanju". Vlogo vmesnega člena med dvema teoretskima področjema, med romantično filozofijo govoricc in "teorijo govornih dejanj" lahko pripišemo psihologiji govoricc K. Biihlcrja (Biihlcr, 1934). V delu tega predstavnika vviirzburškc psihološke šole sc Saussurov vpliv veže na dinamično perspektivo, ki jo jc vzpostavila Humboldtova filozofija govorice. O njenem pomenu za "teorijo govornih dejanj" bomo govorili kasneje. Zanimiv jc nek drug pomen Biihlcrjcvc teorije o dejavnosti razsežnosti govoricc, ki seje osrcdinila v dveh konccptih: "govorna akcija" (Sprcchhandlung) in "govorno dejanje" (Sprcchaki). Razlika med "akcijo" in "dejanjem" sc sklada z razliko med "jezikovno akcidcnco" in "idealnimi vrednostmi govoricc". Pojem "akcijc" jc Biihlcr izpeljal iz Saussurovc "la parole", ki jo je začetnik strukturalnega jezikoslovja definiral kol "fizično" in "psihološko" stran govoricc. V tem pojmu jc mišljena neskončna variabilnost načinov in učinkov "izvrševanja" (cxcculion) govoricc, akcidcntalnosl izkustvenih situacij. Buhlcrjcva "dejanja" pa so imanentne lingvistične operacije, vezane na dinamične strukture abstraktnih vrednosti (v smislu Saussurovc "la languc"). Isti avtor jc zagovarjal tezo o trojni usmeritvi signifikacijskcga dejanja: na vsebino (rcprczcntacijska funkcija), na poslušalca ("apel") in na govorca ("izraz)". Iz te delitve je izpeljan jakobsonov opis šestih funkcij govoricc (Jakobson, 1963, pogl. XI): 1. emotivne ali ekspresivne, ki jc usmerjena na govorca; 2. konativne, ki jc tako kot Buhlcrjcv "apel" povezana z vplivanjem na poslušalca; 3. falične, ki jc usmerjena na vzdrževanje slika med udclcžcnci komunikacije; 4. melalingvistične, ki jc usmerjena na sam kod govoricc; 5. poetične, ki jc usmerjena na sporočilo; 6. rcfcrcncialnc, ki jc usmerjena na vsebino (na referente). Obe funkcijski klasifikaciji vključujeta torej ludi kontekstualno in dejavnostno razsežnost govorice. Biihlcrjcv "apel" združuje "dejanje" in "akcijo", hkrati pa ga ni mogoče mislili neodvisno od "izraza": tako kol sc "govorcc" in "poslušalcc" vzajemno opredeljujeta v komunikacijskom razmerju, sc funkciji "izraza" in "apela" vzajemno določata v okviru vplivanjske komunikacijo (prim. F. Fran^ois v: Martinct, 1968, str. 16-17). V Jakobsonovi klasifikaciji jc s pragmatičnega stališča najbolj zanimiv koncept poetične funkcijo, ki ga nekateri avtorji (npr. Maingcncau, 1976) neposredno povezujejo s pragmatičnim konccptom "izjavljanje". Vendar jc v Jaskobsonovcm konceptu, ki predpostavlja, da jc govorica "aviorcfcrcncialno" usmerjena tudi k svojemu lastnemu "sporočilu", neka nejasnost, zaradi kalcrc jc omenjena zveza vprašljiva. Avtor namreč ne razkrije, ali sc pojem sporočila nanaša na "produkcijo sporočila" ali na "proizvedeno sporočilo" (prim. Grangcr, 1979, str. 173). Razlika med jezikovno akcidcnco in idealnimi vrednostmi govoricc sc kaže tudi v Pcircovih razčlenitvah termina "pragmatizem". Samostalnik "pragmatizem" (pragmalism) jc izpeljal iz Kantove pridevniške rabe pojma, iz "pragmatiseh". Ameriški filozof je natanko ločil med "pragmatičnim" in "praktičnim" ("praktiseh") in "kljub nasvetom svojih prijateljev" (5.412) sc jc odločil za prvi termin. V svoji utemeljitvi se je zgledoval po nemškem klasičnem filozofu. Temu naj bi termina "praktiseh" in "pragmatiseh" pomenila doccla nasprotni stvari. Pcircc jc menil, da sodi prvi termin na področje, na katerem "eksperimentalistični duh nikoli nima trdnih temeljev pod seboj", v drugem pa naj bi sc izražal odnos do nekega "jasnega človeškega smotra" (human purposc) (prav tam). Termin "praktičen" jc Pcircc povezoval z akcidcntalnosijo učinkov parlikularnc (govorne) rate, izraz "pragmatičen" pa s splošnostmi v "rabi znakov", s "pravili (govorne) akcijc" (rulesof aclion). Celotno pragmatično problematiko lahko v grobem razdelimo na dva dela. Njen prvi del povzema pojem govornega dejanja, drugega pa pojem indicialnosti. Pcircc ni opravil pionirskega dela lc na prvem, temveč tudi na drugem področju. Njegova ugotovitev, da nobeni izjavi (znaku) nc moremo pripisali jasnega in dokončnega pomena, čc ne obstaja znak, ki neposredno pokaže na povsem določeno ločko v "univerzumu diskurza", opozarja na pomanjkljivost tradicionalne semantične analize. Ta sc jc praviloma ukvarjala s "splošnimi vsebinami" znakov. Podobno kol tradicionalna semantična teorija, ki sc jc razvijala v okviru filozofije, jc ravnala tudi fenomenološka "teorija znakov". Husscrl jc iz pojma znaka izločil l.im. "pokaže" (Anzcichcn) in ohranil lc "izraze" (Ausdriickc), ki jim pripadajo splošne, "cidctskc" vrednosti. To problematično redukcijo so zavrnili Russcl, ki jc konccptualiziral indicialnost v pojmu "cgoccntric particulars", Brugman ("dcixis"), Morris ("indcx"), Rcichcnbach ("tokcn-rcflcxivc word"). Nasprotje med akcidcntalnimi in sistemskimi vrednostmi govoricc sc jc odrazilo tudi v Pcircovcm konccplu indica. Indici po Pcircu neposredno označujejo faktičnosti, ki so del konteksta. Indicialni znak jc "akcidcntalcn" lc v tem razmerju, ki sc spreminja z vsakokratnimi (empiričnimi) okoliščinami "rabe". Siccr pa jc konvencionalno določena splošnost, jc znak-tip in simbol. Indicialni znaki naravne govoricc so hkrati indici in simboli. Besede "jaz", "tukaj", "zdaj" indicirajo zato, ker so tudi simboli, sc pravi, "znaki splošnosti". Partikularnost in abstrakcija sc vežeta v enotni funkciji. To izhodišče jc podrobneje razvil R. Jakobson v svoji znani razpravi o indicialnih znakih, ki jih jc po zgledu Jcspcrscna (Jcspcrscn, 1922) imenoval "shiltcrs" (Jakobson, 1957). V teh znakih jc videl pojav, ki smo ga žc omenjali: avtorcfcrcncialnost govoricc. Spoznanje o nezadostnosti semantične analize "splošnih" (abstraktnih) pomenov jc usmerilo teoretski interes k "okoliščinam izjavljanja", h kontekstu. Na tem temelju jc nastala dclinicija pragmatike, ki jc bila sprejeta z doslej najvišjo stopnjo soglasja: kontekstualna teorija govoricc (čeprav jc cclo ta definicija naletela na odpore - prim. Staal, 1971, Scbcok v: Hclbo, 1979, str. B 13). V pojmu kontckstualnosti, ki jc od začetka stoletja dobival vse pomembnejšo vlogo, jc vrsta nejasnosti. Jc z njim mišljena dinamična struktura "govorne akcije" ali vnaprej dane "okoliščine izjavljanja"? Nejasnost sc zmanjša, čc razlikujemo med "akcijskim", "predpostavljenim" in "rcfcrcncialnim" ("dcnotacijskim") kontekstom (prim. Parrct, 1980, str. 73-74). Vendar sc poveča zaradi dvojne narave indicialnc funkcije, kakršna jc razvidna žc iz Pcircovc konccplualizacijc. Pcircovc analize indicialnih znakov so razpete med "lokalističnim" in "univerzalističnim" razumevanjem. Bistvo prvega razumevanja izraža ugotovitev, da jc v naravni govorici vrsta znakov, "dezignalorjev", ki precizirajo rcfcrcncialni odnos, sc pravi, pokažejo na povsem določen del "rcfcrcncialncga kontaksta" (takšno funkcijo opravlja zaimek "ta" v izjavi "Ta knjiga mi jc všeč" - čc seveda predpostavimo, da je "faktično" izrečena v določenih * okoliščinah). Takšen konccpt indica jc lokalističen zato, ker iz njega izhaja teza, da so "indicialni" lc ozki izseki govora. Združljiv jc s starejšim od dveh pojmovanj splošne funkcijc govoricc ("reprezentacija - komunikacija"), s filozofsko teorijo, ki jo nekateri avtorji (npr. Rćcanati, 1979, str. 7) opisujejo kol" reprezen tac i ona I i zc m". Znaki naj bi v skladu s tem pojmovanjem reprezentirali ncsemioiičnc cniitctc, "objekte". V tem okviru bi lahko dejali, da služijo indici za "konkretizacijo" rcprczcniacijskcga razmerja. Poslavlja sc vprašanje, ali jc tako zamišljena indicialna funkcija sploh seslavina pragmatične razsežnosti govoricc. Številni avtorji odgovarjajo nikalno. Opisani konccpl indicialnc funkcijc govoricc bi po njihovem mnenju prej sodil v nekakšno "rcfcrcncialno semanliko" kot v pragmaliko. V prvo naj bi sodile nekatere sodobne "teorije indicialnih jezikov" (Bar-Hillel, Montaguc), ki jih siccr najpogosteje uvrščajo v pragmatiko. V njih jc meja med semantičnim in pragmatičnim skoraj povsem zabrisana (prim. Sebcok v: Hclbo, 1979, str. B 13, Rčcanati, 1981, str. 18). Univcrzalistična razlaga indicialne funkcije jc žc v Pcircovih analizah proizvedla tezo, da opravljajo to funkcijo prav vsi znaki (Pcircc, 2.306, 5.554). Te teze avtor sicer ni nikjer izčrpnejc pojasnil. Ilustrira pa jo razlaga, ki jo najdemo v Morrisovem temeljnem delu o znakih (Morris, 1946). Ta avtor ni prevzel od Pcirca lc dobršnega dela terminološkega aparata, temveč tudi številne konceptualne sestavine. V njegovih delih je kljub zagotovilu, da je nanj močneje vplival Mcad kot Pcircc (Morris, 1971, str. 444-445) razpoznati tisti del pragmati(sti)čnc semiotike, ki jc vezan na pojme: interpretant, interpretator, indic, ikona, znak, semiotika itd. Pojmi so pri Morrisu siccr vključeni v bchavioristično teorijo komunikacije, vendar jc ta avtor sam potrdil, da bchavioristi vidijo v Pcircu svojega predhodnika (Morris, 1946, str. 287). (Tu sc nc bomo podrobneje ukvarjali z vtisom, da jc trditev zaradi Pcircovcga metafizičnega razumevanja pojma "habit", "navada", dokaj sporna; zanimivo indikacijo pa daje dejstvo, da so nasprotniki Morrisovc bchavioristične semiotike, člani gibanja "nova kritika", svoje ugovore k tej semiotiki oblikovali ravno s pomočjo načel Pcircovc semiotike - prim. Stcincr v: Hclbo, 1979, str. H 1 - H 5.). Ob nekaterih vprašanjih jc Morris prevzel Pcircovc miselne sheme, vendar jc izdelal drugačno terminologijo. Eno teh vprašanj izvira iz pojma ekspresivnoga znaka. Ekspresivnost znaka povezuje Morris z dejstvom, da jc znak "proizveden": "Znak ... jc ekspresiven, čc jc samo dejstvo njegove proizvedenosti za interpretatorja znak nečesa, kar je povezano z njegovim producentom" (Morris, 1946, str. 68). Kmalu zatem avtor zatrdi, da ekspresivnost znaka pravzaprav ni del signifikacije znaka, temveč je "prej lastnost drugega znaka",namreč znaka, ki sc pojavi s tem, da jc določen znak proizveden (prav lam). Kljub delni nejasnosti istega odlomka jc v njem razločiti nekakšno "pragmatično" prvino. V središču pozornosti ni apriorni obstoj znaka, temveč znak, ki nastane a posleriori, kot učinek neke "produkcije". Generativni akt nc proizvede le enega znaka in njegove signifikacije, temveč šc nek paralelni znak, ki je učinek "proizvedenosti" prvega znaka. Sama "proizvedenost" znaka jc znak. Morrisova analiza močno spominja na Pcircovo korclaracijsko obravnavo semiotičnih in pragmatičnih vrednosti znakov, torej na obravnavo, ki jc vzpostavila možnost "prevajanja" semiotičnih konccptov v pragmatične in obratno. Tudi Morris jc namreč pragmatičnemu pojavu ("produkcija" znaka) podelil semiotični "status". K vprašanju indicialne funkcije pa nas vrne ugotovitev, da "proizvedenost" znaka opravlja funkcijo novega znaka na način "signaliziranja" (isto, str. 67); ta termin povzema problematiko Pcircovc indicialnosti. V Morrisovi analizi sc riše tudi širši filozofski kontekst sodobne pragmatične teorije govornih aktov, vprašanje o rcflcksivnosti govoricc. Opisali bi ga lahko takole: znaki reprezentirajo objekte, vendar reprezentirajo tudi generativno strukturo reprezentiranja. Tradicionalna problematika rcflcksivnosti sc na razvojni črti kartezijanske filozofije najprej kaže kot vprašanje o rcflcksivnosti mišljenja: "ko mislim, ne mislim lc predmeta misli, temveč tudi dejstvo, da mislim". Tako sta, na primer, v Brcntanovcm mentalističnem konceptu rcprczcntacijc, v katerem jc F. Rčcanati (1979, str. 23) našel izhodišče za pragmatično razumevanje rcflcksivnosti v govorici, rcprczcntacija in rcprczcntacija rcprczcntacijc enoten psihični pojav. Koncepot rcfleksivnosli jc iz "analitike mišljenja" sčasoma prešel v "analiliko govorice". Na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje sc jc znaten del filozofije usmeril k problematiki govoricc. Ključno vlogo pri tem pojavu so odigrale filozofske teorije Pcirca, Husscrla, Frcgcja in Russcla. V prizadevanjih, da bi filozofija govoricc dobila položaj "prve filozofije", so sodelovali tako ontološko kot cpistcmološko usmerjeni avtorji. Pragmatika sc jc navezala na cpistcmološko usmerjene teorije. Kljub temu je nesporno, da so (ontološke) raziskave "biti in bistva" govoricc največ prispevale k porastu filozofskega interesa za ta predmet. Na razvoj najširše filozofske dispozicije, iz katere jc izpeljan filozofski projekt sodobne pragmatike, je močno vplivala anglosaška analitična filozofija (Russcl, Moore, NVittgcnstcin, Rylc, Aycr itd.). Njen lastni notranji razvoj od stopnje, na kateri je bila tesno povezana s formalno logiko, na stopnjo, kjer jc njena dejavnost postajala vse bolj podobna lingvistični analizi filozofskih problemov, jc postavil v ospredje epistemološka vprašanja. Seveda ni mogoče spregledati, da so sc v okviru analitične filozofije razvijale številne smeri. Na razvoj pragmatične ideje jc vplivala predvsem lista njena smer, ki je dala prednost navadni govorici (ordinary language) pred formalnimi umetnimi jeziki, "Prokrustovo posteljo" mišljenja. Poglavitni predstavniki te smeri pripadajo t.im. "oxfordski šoli" ali izhajajo iz nje: Strawson, Austin, Gricc, Scarlc itd. Njihovo delo se neposredno navezuje na Wittgcnslcinovo filozofijo govoricc iz druge faze njegovega razvoja (Filozofske raziskave, 1953). Filozof seje namreč v icj fazi oddaljil od nekaterih svojih zgodnejših filozofskih idej, ki so avtorjem pragmatičnih teorij dokaj tuje: od pojmovanja govoricc kot ontosemantičnega sistema, v katerem so besede "imena za stvari", od ideje o homologiji med jezikovnimi strukturami in ontološkimi strukturami stvarnosti itd. Medtem ko so Wittgcnstcinovc zgodnje teze govorico ločile od procesov rabe in komuniciranja, vsebuje njegov kasnejši konccpt "jezikovnih iger" (Sprachspiel), v katerih naj bi potekal "jezikovni promet" (Sprachvcrkchr) in kjer naj bi bil pomen besed ter stavkov odvisen od njihove vloge v "življenjski formi" (Lcbcnsform), številne pragmatične prvine. Predmet filozofije navadne govoricc, katere najizrazitejši pragmatični izrastek je teorija govornih dejanj, terja tu vsaj bežno osvetlitev. "Navadna govorica" ni bila opredeljena kol posebna zvrst, temveč lc kot antipod formalnih jezikov. Enotno področje "navadne govoricc" seje pričelo deliti šele v pragmatiki šestdesetih in sedemdesetih let, kjer so nastale nekatere "zvrstne" dcfinicijc (najštevilnejše so opredelitve "konvcrzacijske govoricc"). Razen tega jc bila v analitični filozofiji "navadna govorica" predvsem instrument za razreševanje filozofskih vprašanj, v pragmatiki pa jc to instrumentalno vlogo izgubila in postala temeljni ter izključni predmet raziskovanja. Žc pred razmahom anglosaške analitične filozofije jc v prvi polovici tega stoletja nastala vrsta filozofskih, jezikoslovnih, stilističnih, literarno-teoretskih teorij, ki so okrepile zavest o pragmatični razsežnosti govoricc in smo jih kljub nepopolnemu pragmatičnemu izhodišču žc poimenovali "zgodnja pragmatika" in "protopragmatika". Bistvo njihovega teoretskega razmerja do govoricc jc v postavki, da je "semantični smisel" v partikularni "govorni rabi" dopolnjen s pragmatičnim, kontekstualno določenim "smislom". Pragmatične vrednosti govoricc naj bi bile torej komplementarne vrednosti. Ideja o primarnosti "semantičnega smisla" jc povezana s predstavo o sintaktično-scmantični imancnlnosti govoricc. Pri Saussuru jc bila opredeljena kot "sistem", pri Pcircu kot "repertoar", pri Camapu kot "jedro" itd. Pojavilo sc jc tudi razlikovanje med imanentistično semanliko, ki naj bi sc ukvarjala lc z notranjimi pomenskimi sestavi govoricc in rcfcrcncialno, dcnotacijsko semantiko, ki naj bi preučevala razmerja meti znakom in referentom ("denotatum", "objekt" - prim. Eco, 1980). Dcnotacijska semantika, ki jc bila spočetka zamišljena kot "dvoravninska semantika" (zlasti pri Russclu), jc navidez pretrgala vsak slik s pragmatično problematiko (prim. Niklas, 1983). Zamisli imanenlistične in dcnotacijsko semantike sla bili združeni v "triravninski semantiki", ki jo jc izdelal Frcgc. Ta avior jc namreč uvedel v prostor med ravnino "znakov" in ravnino "referentov" Sc tretjo ravnino, kjer sc konstituira "imanentni smisel" ("Sinn", "sense" kot nasprotje "Bcdcutung", "rcfcrcncc" - Frcgc, 1975). Čeprav .je teza vplivala predvsem na logiko, jc dobila odmev tudi v nekaterih "zgodnjih pragmatikah". Zgodnje "pragmatične" teorije so sc lahko močneje oprle na pojem "imanentnega smisla" zato, ker seje vse močneje uveljavljala nova filozofska konccptualizacija rcfcrcncialnega smisla, njegova resničnostmi definicija. G. Frcgc ima največ zaslug za razvoj filozofskih instrumentov, ki omogočajo resničnostno valorizacijo rcfcrcncialnih razmerij. Ključni korak jc bila konccptualizacija "kompleksnega znaka" - stavka. Medtem ko jc razmerje med izoliranim "znakom" (elementom "repertoarja" ali "sistema") in "referentom" resničnostno nevtralno, jc razmerje med "kompleksnim znakom" - stavkom in "stanjem stvari" resnično ali neresnično. Zaradi razvoja logičnega atomizma jc poslala ločnica med šcmantično-logično in pragmatično problematiko mnogo jasnejša kol dollej. "Pragmatični smisel" seje kot komplementarni smisel izkazal za nasprotje resničnostnih vrednosti stavkov, na ozadju "rcsničnoslncga smisla" sc jc Sc razločncjc zarisal kot komplementarni, subjektivni, psihološki smisel. TakSno razumevanje pragmatičnega smisla jc kasneje lepo izrazil A. Pap, ki jc zapisal, daje pragmatični smisel sestavljan iz vseh tistih dodatnih vrednosti, ki nc zadevajo neposredno resničnostnih pogojev izraza (Pap, 1962, str. 10). Izvirale naj bi iz kavzalnih relacij med izrazom in mentalnimi stanji. Zadnja prvina opozarja na psihološko zasnovo "zgodnjih pragmatik". Ko jc na prelomu preteklega stoletja psihologija vdrla na področja, kjer sta tradicionalno prevladovali filozofija in logika, delno pa tudi žc jezikoslovje, sc jc to odrazilo v definicijah "pragmatičnega smisla". Ta jc poslal "emotivni", "afektivni", "psihološki", "cvokacijski" smisel. Da bi sc izognili podrobnejšemu razčlenjanju zelo raznovrstnih definicij, bomo uporabili aristotclovsko razločevanje med "dietum" in "modus". Prvi od terminov sc nanaša na temeljni, invariantni "smisel" govoricc, drugi pa na variabilni, komplementarni, "pragmatični smisel", ki ga proizvede partikulama "raba znakov" naravne govoricc. V "zgodnjih pragmatikah" sta sc izoblikovala dva niza poimenovanj, ki ju povzemamo v naslednji obliki: 1. niz: intelektualni, reprezentativni, deskriptivni, rcfcrcncialni, resničnostni, informativni, propozicijski, ožji semantični, kognitivni smisel = dietum 2. niz: emotivni, afektivni, psihološki, asociativni, instrumentalni, subjektivni, izrazni, cvokacijski, pragmatični smisel = modus Poimenovanj nc bomo podrobneje razčlenjevali, čeprav sc med posameznimi prvinami kažejo zanimive razlike. Težko bi našli skupni imcnovalcc prvega ali drugega niza. Klasifikacijo omogoča predvsem dejstvo, da jc vsak od terminov prvega niza negativno določen z enim od terminov drugega niza. Tako jc npr. v Ballyjcvi stilistiki "psihološki smisel" opisan kot nasprotje "intelektualnega smisla", v Ogdenovi in Richardsovi raziskavi razmerij med govorico in mislijo pa je "emotivni smisel" nasprotje "rcfcrcncialncga smisla" (Ogdcn, Richards, 1923). Različnim zgodnjim teorijam "pragmatičnega smisla" jc razen opisanih značilnosti mogoče pripisali Sc neko skupno potezo; razliko med "semantičnim" in "pragmatičnim smislom" povezujejo z razliko med objektivno in subjektivno stranjo govorice. Pragmatične komplementarne vrednosti naj bi bile predvsem učinek subjektovega posega v apriorne sestave govoricc, posledica subjektovega "vpisa" v tekst "proizvedenih" izjav. Tu je obnovljeno tradicionalno vprašanje o razmerju med subjektom in govorico. V artikulaciji tega vprašanja sc kaže med drugim naivna teza, da se subjektove lastnosti neposredno manifestirajo v tekstualni strukturi izjav. Tu jc moč zagovarjati misel, da temeljijo "zgodnje pragmatike" na nekakšni idealistični teoriji govornega subjekta. Poznejše pragmatične teorije so to postavko v ccloli presegle. Razen tega jc v številnih "protopragmatičnih" teorijah komunikacijska shema, ki jo jc v celoviti obliki razvijala retorika, bistveno okrnjena. Predmet teoretske analize jc lc razmerje med govorcem in izjavo, poslušalcc pa jc - čeprav implicitno prisoten - teoretsko nepertinentna figura. Na kratko bomo opisali štiri značilne "protopragmatične" konccptualizacijc subjektovega "vpisa" v strukturo izjave. Prva izvira iz psihološko usmerjene stilistike, druga iz logičnega konccpta konotacije, tretja operira s pojmom modalitete, ki jc prav tako logičnega porekla, četrta pa s pojmom (nc)transparcntnosti. Takšen razpored "protopragmatične problematike" seveda nikakor ni dokončen. Stilistika Charlcsa Ballyja dokaj ustrezno predstavlja prvo od omenjenih konccptualizacij. Utemeljena jc v razliki med "intelektualnimi" vrednostmi govora in komplementarnimi - "psihološkimi", "afektivnimi" vrednostmi. Subjektov odnos do lastnih izjav jc poglavitni predmet stilistike, ki združuje psihologijo in jezikoslovje (Bally, Traitc dc stylistiquc francaisc, 1909, novejša izdaja: Paris-Gcncve, 1952). Razmerje med "dietum" in "modus" jc v njej uikole opisano: "Misleči subjekt" na eni strani vlaga v svoje izjave "rcprezcntacijsko vsebino", na drugi strani pa v dodatni psihični operaciji opredeljuje svoj specifični (afektivni, voljni) odnos do te vsebine (Bally, 1942, str. 3). Tu jc jasno izražena ideja o hierarhiji psihološko-jezikovnih opcracij: sekundama operacija vzame primarno za svoj predmet in jo modali/.ira. Ta stilistična teorija, ki jc pobudila zanimanje za problematiko ekspresivnosli v govorici, jc vseskozi nihala med jezikoslovnim in psihološkim preučevanjem. Status stilističnih vrednosti ni bil jasno opredeljen; enkrat so bile opisane kol psihološke vrednosti, drugič zopcl kot jezikovne vrednosti. Ker Bally ni presegel naivne psihologistične spoznavne pozicije, ga nc moremo obravnavati kot neposrednega predhodnika sodobne pragmatike, čeravno jc vplival na interes za tiste razsežnosti govoricc, ki so kasneje poslale predmet pragmatike. Tudi pojem konotacijo vsebuje idejo o dodatnih signifikacijskih vrednostih govoricc, ki dopolnjujejo iz dcnotacijskcga razmerja izvirajoče vrednosti. Pojem se jc sprva pojavljal v logiki, kasneje pa jc prešel v jezikoslovje. V sholastični logiki in v logiki J.S. Milla sc termin konotacija šc ni nanašal na komplementarne signifikacijskc vrednosti govoricc, temveč jc bil sinonim za "razumevanje" (prim. Kcrbral-Orccchioni, 1977, str. 12). Tudi Pcircc jc uporabljal Ui termin. Pomenil mu jc "globino znakov" (depth) ali čutno-matcrialnc kvalitete znakov, torej tisto sestavino semiotične strukture, ki jo jc Habcrmas v analizi Pcircovc semiotike povzel z izrazom "substrat znaka". Medtem ko sc jc Picrcc šc skliccval na logiško tradicijo, jc jezikoslovje spremenilo pomen termina. Ameriško jezikoslovje (Bloomficld, 1933) jc videlo v konotacijah dodatne, individualno-psihološke vrednosti govoricc. Od tod dalje sc jc termin vključeval tako v jezikoslovne kot v pragmatične in semiotične raziskave govoricc. Pri jezikoslovcu Socrcnscnu so konotacije dodatne informacije, ki nc spreminjajo temeljnega dcnolacijskcga razmerja znakov (Socrcnscn, 1958). Jezikoslovna teorija A. Martincta jc konotacijc opredelila kol "dopolnilne emocionalne vrednosti" govorice (Martinct, 1967, str. 1288-1294). G. Mounin jc konotacije izrecno uvrstil v pragmatiko (Mounin, 1963). Začetek moderne semiotične obravnave konotacij jc glosematična dcfinicija. V njej jc konotacija nekakšna podvojena struktura. "Prvostopenjska" relacija "izraz - vsebina" prevzema na drugi, konotativni stopnji vlogo izraza (Hjclmslcv, 1968), kar jc Barthcs (1964) povzel takole: I R V II R, V, Scmiotični teoretiki v konotalivnih strukturah nc vidijo lc subjektivnih (psiholoških) "kodov", temveč tudi kulturne in ideološke "k(xic" (Eco, 1961, Barthcs, 1964, 1970 itd.). Narativna/diskurzivna semiolika "pariške semiotične šole" jc v skladu z glosematično teorijo opredelila posebno področje "konotacijskc semiotike", ki jc "neznanstvena semiolika"; povezuje jo predvsem z imenom R. Barthesa (Grcimas, Courlčs, 1979, str. 342-343). Na razvoj pragmatike so vplivale zgodnejše opredelitve konotacij, predvsem Bloomficldova, ki sc jc tesno navezala na opise psiholoških vrednosti govoricc: na konccpt emotivnoga smisla (Ogdcn, Richards), evokalivnih znakov (Pollock), nckognitivnih znakov (Fcigl), dinamičnih znakov (Slcvcnson), ekspresivnih znakov (Morris) itd. Idejo komplementarnih signilikacijskih vrcdnosli izraža tudi pojem modalitete, ki izhaja iz drugega člena Aristotelovega razlikovanja med "dietum" in "modus". Pojavlja sc v treh različicah: 1. Modaliteta: Termin sc jc uveljavil predvsem v stilistiki in jezikoslovju (Bally, Bcnvcnislc). Veže sc na pojem izjavljanja in siccr v dveh različicah: modaliteta izjave in modaliteta izjavljanja. V narativni/diskurzivni semiotiki sc termin veže na pojem naralivnosti in na modalne predikate, ki so "površinski" ekvivalent "globinskih" struktur govoricc. Pragmatika ga povezuje z enim od treh vidikov govornega dejanja, z " ilokuc ijsk i m dejanjem". 2. Modalnost: Ta različica sc pojavlja v logiki, semiotiki, jezikoslovju in pragmatiki, najpogosteje v povezavi s pojmom predikata; vendar sc logiška obravnava modalnih predikatov bistveno razlikuje od jezikoslovne, semiotične in pragmatične, ki so si v marsičem podobne. 3. Modaliziranjc: ta termin sc nanaša na označitev specifično subjektove dejavnosti, v kateri "produccnt signifikacij" markira svoje lastno razmerje do "proizvedenih izjav" (Wcinrcich); uporablja sc v semioliki, pragmatiki in sociološko usmerjenih "analizah diskurza". Pojem (nc)lranspnrcnlnc govoricc sc jc pogosto vezal na pojma konotacije in modalitete (modaliziranja). Konotativni in modalizirani govor sta namreč netransparentna v razmerju do "referentov". Teza, daje mogoče s posebnimi postopki, ki delujejo na imanentne sestave govoricc, proizvesti netransparentni govor, izvira iz ruskega formalizma (Sklovski). Geslo tega gibanja, "beseda kot takšna" (Tomašcvski, 1928, str. 233), jc preneslo poudarek na "materialne", zvočne lastnosti govoricc, na njeno "fonetskogramalično" formo (Ambrogio, 1974). Idejo o prevladi fonetične strani govoricc mul semantično jc eden od akterjev ruskega formalizma, R. Jakobson, nekaj desetletij kasneje prenesel v svojo razlago "poetične funkcijc". Slednja jc opisana kot prenos načela ckvivalcncc s paradigmatske osi govoricc na sintagmatsko os (Jakobson, 1963). V tej razlagi jc neiransparentnost govoricc poslcdica "usmeritve na sporočilo". V tistem delu Tez praškega jezikoslovnega krožka, ki ga lahko pripišemo Jakobsonu in Mukarovskcmu, sla usmeritev na "znak" in na "verbalno izražanje" ter neiransparentnost povezani s pojmom "individualnega ustvarjalnega dejanja", Saussurovc "la parole". Omenjene ideje so sc kasneje odrazile tudi v tistih smereh sodobne poetike in estetike, ki so prevzele lingvistično in semiolično "perspektivo". Danes prevladuje stališče, da so k orisu teoretskega polja sodobne pragmatike največ prispevali Pcircc, Morris in Carnap. Pcircovo razumevanje pojma pragmatičnega smo okvirno žc opredelili. V Morrisonovi in Camapovi definiciji jc pragmatika opredeljena kot disciplina, ki sc ukvarja z razmerji med znaki in uporabniki. Definicija je vsekakor presplošna, da bi sc z njo lahko dokončno konstituirala samostojna teorija. Prilega se teoretskim dejavnostim z zelo različnimi epistemološkimi zasnovami. Z "razmerji med znaki in uporabniki" sc ukvarjajo psihološke raziskave emotivnih vrednosti govorice, teorije pesniškega govora, teorije govornih dejanj itd. Morrisu in Carnapu je pragmatika sprva pomenila disciplino empiričnega raziskovanja govoricc. "Uporabnik" in "raba" sta bili empirični psihološki kategoriji (Morris, 1938, Carnap, 1939). Carnap jc šc v svojem znanem delu Uvod v semantiko pripisoval pragmatiki vlogo psihološkega, fiziološkega, sociološkega in celo etnološkega opisovanja "govorne rabe" (Carnap, 1942, str. 10). Morris pa jc žc v svojem delu iz leta 1946 razločeval med "čisto" in "deskriptivno" pragmatiko. Temu stališču sc jc Carnap kasneje pridružil: "V sintaksi in semantiki jc bilo vse moje zanimanje in moje ustvarjalno delo usmerjeno k čisto logični, neempirični strani, ki sem jo imenoval 'čista sintaksa' in 'čista semantika'. V /.vezi s pragmatiko sem mislil predvsem na empirične raziskave. Danes (1963) bi sc strinjal z Morrisom glede dejstva, da jc potrebno čimprej razvili čisto pragmatiko, ki bi izdelala okvir za deskriptivno pragmatiko" (Schilpp, 1963, str. 861). Kakšen jc pravzaprav pomen izraza "čista pragmatika"? Niti Morris niti Carnap nista naredila odločilnega koraka v tisti smeri, ki jc kasneje odločilno opredelila pragmatiko, sc pravi, v smeri transccndcnialisličnc definicije, po kateri je pragmatika "transcendentalna veda o apriornih možnostnih pogojih delovanja govoricc" (povzeli smo lc eno od številnih definicij "transcendentalne pragmatike" - Wundcrlich, 1972, str. 34; številne druge dclinicijc - npr. Parrct, 1980, 42-45, Apel, 1981, str. 903 itd. - se vsebinsko od nje nc razlikujejo kaj dosli in v bistvu povzemajo transcendcntalislično idejo, ki smo jo razpoznali žc v analizi nekaterih Pcircovih konccptov). Morrisova in Carnapova "čista pragmatika" jc opredeljena kot nekakšna "teoretična pragmatika", ki naj bi izoblikovala konceptualni temelj "deskriptivne pragmatike". Premik, ki sc kaže v razvoju Morrisovcga in Carnapovcga razumevanja, torej le nejasno opredeljuje bistvene pogoje, pod katerimi se pragmatika lahko osamosvoji od empiričnega (psihološkega, sociološkega) raziskovanja govoricc in preneha delovati kot nekakšen "smetnjak" (Bar-Hillclov izraz) za vsa lista opažanja o govorici, ki sc ne skladajo z nikakršnimi splošnimi premisami ali zakonitostmi. Za nekatere avtorje jc obstoj pragmatike šc danes vprašljiv. Značilno pa jc, da ti avtortji povezujejo pragmatiko s pojmom govorne pcrformancc, ki nekako ustreza našemu predhodno uporabljenemu pojmu "partikularna raba". Katz (1972) jc zanikal obstoj pragmatike z utemeljitvijo, da "partikularna raba" pravzaprav ni nič drugega kot "semantična pcrformanca"; pragmatiko jc nadomestil s "teorijo govorne pcrformance". To stališče spregleda ravno listo epislemološko sestavino sodobne pragmatike, s katero se ta teorija močno oddalji od vprašanja o "pcrformanci": iransccndcntalnosl. Po Wundcrlichovem mnenju pragmaliki nikakor nc gre za "govorno pcrformanco", sc pravi, za "realne primere rabe sistema inlcrnaliziranih sintaktičnih - semantičnih pravil", gre ji lc za "splošne pogoje, ki jim morajo ustrezali izjavljalnc siluacijc, da so določene izjave možne in smiselne" (Wundcrlich, 1972, sir. 34). Odločilno vlogo v razvoju sodobne pragmatike je torej prevzela ideja, da sc la teorija nc ukvarja s partikularnimi psihološkimi in sociološkimi dejstvi, temveč s splošnimi pogoji izjavljanja (Hintikka, 1968). Odmik od empiričnih pojavov "govorne rabe" ali "pcrformancc" in prehod na transcendentalno pozicijo sc kažeta ludi v specifičnem razumevanju pojma "komunikacija". Omenili smo žc, kako velik vpliv na razvoj pragmatične teorije je imela t.im. "komunikacijska paradigma", pojmovanje, po katerem jc govorica predvsem komunikacija (trditev sc nc nanaša na enostranske "inženirske" izpeljave "paradigme"). Nekatere poteze tega pojmovanja jc začrtal žc ruski formalizem, ki se jc med dvema razumevanjima govorice - govorica kot "izražanje misli" in govorica kot "komunikacija" - odločil za slednje (Tomašcvski, 1928, str. 230-231). Vendar se zgodnje različice "komunikacijskega pristopa" bistveno razlikujejo od transcendentalnega spoznavnega izhodišča, ki ga v obravnavi komunikacijske lunkcijc uveljavlja sodobna pragmatika. Le-ta namreč nc obravnava neposredno dejanskih komunikacijskih aktov, temveč pogoje komunikabilnosti govoricc (prim. Parrct, 1980, str. 49-56). Ker je sodobna pragmatika izključila večino tradicionalnih filozofskih vprašanj o govorici (o subjektu, o "bili" in "bistvu" govorice itd.), je njen konceptualni aparat postal podoben jezikoslovnemu. Tako opazimo paradoksno dejstvo, da so v anglosaškem prostoru "teorije govornih dejanj" (Austin, Scarlc itd.) sestavina filozofske razprave o govorici, epislemološko ekvivalentne analize Ducrota, Rčcanatija ali Anscombra pa so v "frankofonskem" prostoru sprejete kot del jezikoslovja. V Nemčiji se razvijala dve vrsti pragmatične teorije. V prvi od njiju jc izključni predmet raziskovanja govorica sama po sebi, njeni notranji pogoji delovanja. To pragmatiko, ki ustreza ožjemu pomenu termina, večina avtorjev povezuje z jezikoslovjem (npr. Wunderlich, 1972). Inlcrcs filozofsko in sociološko usmerjenih "pragmatičnih" avtorjev (Habermas, Apel, Albert), ki so bili nekajkrat označeni kot avtorji "frankfurtske pragmatike", pa bistveno presega področje govoricc. Zveza med pragmatičnimi analizami in filozofijo sc ohranja predvsem prek transcendentalnega izhodišča pragmatike. To izhodišče seveda ni aplikacija ontološke postavke o transcendentalni zavesti na področje govorice, temveč je temelj za konccptualizacijo pogojev in strukture znanstvene vednosti o govorici. Problem apriornih pogojev delovanja govoricc sc v pragmatiki izraža predvsem v obliki vprašanja o znanstvenem spoznavanju teh apriornih pogojev. Na lo temeljno filozofsko raven pragmatičnih teorij nc morejo vplivati tesnejše zveze z jezikoslovjem ali s posebnimi vedami o govorici, ki sc kažejo v dvočlenskih sestavljankah, kakršne so "pragmalingvistika" (Lccch), "sociopragmatika" in "psihopragmalika" (Diltmar, Wildgcn). Bistveno pa vpliva nanjo zveza s semioliko, ki jo je v svoji pragmati(sti)čni semiotiki prvi konccplualiziral Pcircc in ki se v najnovejšem času kaže v obliki nekakšne "pragmasemiotike" (Parrct, Ruprccht, 1985). V tej povezavi namreč "pragmatična ideja" izgubi svojo transccndcnialistično sestavino in podleže semioličnim epistemološkim postulatom. LITERATURA: Ambrogio, Ignazio, Formalizam i avangarda u Rusiji, Slvarnosl, Zagreb, leto izvir. izd. 1968. Apel, Karl-Olto, La qttcslion d'unc fondation ullimc de la raison, Criliquc, 413, 1981. Bally, Ch., Syntaxe de la modalilć explicitc, Cahicrs F. de Saussure, 1942. Barthes, Roland, F.lčtnenls de la semiologie, Communications, 4, 1964. Barthes, Roland, S/Z, Seuil, Pariz, 1970. Bloomficld, lxonard, Language, II. Ilolt and Company, New York, 1933. Biihlcr, Kari, Sprachthcorie, Jena, 1934. Carnap, Rudolf, Foundation of Logic and Malhematics, International IIncyclopcdia of Unificd Scicncc, 1, 3, Chicago, Univcrsily of Chicago Press, 1939. Carnap, Rudolf, Introduclion to Scmantics, Cambridge, Ilarvard University Press, 1942. Ducrot, Osvvald, Todorov, Tzvetan, Dictionnairc cncyclopcdique des sciences du langage, Scuil, Pariz, 1972. Eco, Umberto, Pcircc cl la sćmantiquc contemporaine, I.angagcs, 58, 1980. Fran9ois, Frćdćric, I-c langage ct ses fonclion, v: Ix langage (Fncyclopcdic de la Plciadc, ur. Martincl, Andrć), Galtimard, Pariz, 1968, str. 3-19. Frcge, G., Obcr Sinn und Bcdcutung, Zcitschrift fiir Philosophic, 100, 1891, str. 25-50; angl. prev. On Sense and Rcfcrcncc, v: The Logic of Grammar, ur. Davidson, Donald, llarman, Gilbcrt, Dickenson Publishing Company, Iincino, Califoniia, 1975. Grangcr.GillcsGaston, Langage ctcpislemologic.Klincksieck, Pariz, 1979. Ilintikka, J., Logic and Philosophy, v: R. Klibansky (ur.), Iji philosophic, contcmporainc, Florcnce, 1968. Iljclmslcv, I.ouis, Prolegomenes a une thčorie du langage, Minuit, Pariz, 1968. Greimas, Algirdas Julicn, Courtćs, Joscph, S6mioliquc - Dictionnairc raisonnčdc la thčorie du langage, Hachcttc, Pariz, 1979. Jakobson, Roman, Ixs cmbrayeurs, les catćgorics verbales ct lc verbe russc, v: Iissais de linguislique generale, Minuit, Pariš, 1963 (angl. objava 1957). Jcspcrscn, O., language, I-ondon, 1922. Katz, J.J.,Scmanlic Thcory, Harpcr and Row, Ncw York, 1972. Kcrbral-Orccchioni, Cathcrinc, Im connotation, Presses Univcrsilaircs de Lyon, Lyon, 1977. Lccch, Gcoffrey N., Principlcs of Pragmatics, Longman, I-ondon, 1983. Martinct, Andrč, Connotation, počsic ct culturc, v: To honor Roman Jakobson, II, Mouton, La IIaye - Pariš, 1967, str. 1288-1294. Maingcncau, Dominiquc, Iniliations aux mcthcxics dc l'analysc du discours, Ilachcttc, Pariz, 1976. Morris, Charles, I;oundation of thc Thcory of Signs, Inlcmalional Fncyclopcdia of Unificd Scicncc, vol. 1, no. 2, Chicago, Univcrsily of Chicago Press, 1938. Morris, Charles, Signs, I.anguagc and Bchavior, Gcorgc Bra/.illcr, Ncw York, 1946. Morris, Charles, Writings on thc General 'l>icory of Signs, Approachcs to Scmiotics, 16, Moulon, La Maye, 1971. Mounin, Gcorgcs, Les problcmcs lhćoriqucs dc la traduclion, Gallimard, 1963. Niklas, Urszula, Pcricc's Conccpt of Sign and Modem Scmantics, Scmiotics Unfolding, Procecdings of the Sccond Congrcss of the 1ASS, Dunaj, 1979, str. 221-228. Ogdcn, C.K., Richards, I.A., Thc Mcaning of Mcaning, K. Paul, Trcnch, Trubncr and Co., London, 1923. Pap, Arthur, An Introduction lo thc Philosophy of Scicncc , Thc l;rcc Press of Glcncoc, Ncw York, 1962. Parrct, Herman (ur.), I-c langage cn contcxtc, John Bcnjamins, Amsterdam, 1980. Parrct, Herman, Ruprccht, Ilans-Gcorgc, Fxigcnccs cl pcrspcctivcs dc la sćmiotiquc/Aims and Prospccts of Scmiotics, Introduction, John Bcnjamins, Amsterdam, 1985. Pcircc, Charles Sandcrs, Collccted Writings, Thc Bclknap Press of llarvard Univcrsity Press, 1965'1967. Rčcanati, Franijois, La transparcncc ct 1'cnoncialion, Scuil, Pariz, 1979. Rčcanati, Fran^ois, Ixs čnoncčs pcrformatifs, Minuit, Pariz, 1981. Schilpp (ur.), Thc Philosophy of Rudolf Camap, I .a Sallc, Illinois, 1963. Staal, A.F'., Whal Was Ixftof Pragmatics in Jcrusalcm, I jnguagc Scicnccs, 14, str. 29-32. Scbcok, Thomas A., Chroniquc des prčvcntions, v: Hclbo, Andrc (ur.=, Lc chatnps scmiologiquc, pcrspcctivcs intcrnationalcs, F.ditions complcxcs, Bruxcllcs, 1979, str. B6 - B35. Stcincr, W., Ftats-Unis, v: I leibo, op. cit. Tomašcvski, Uoris Viklorovič, La nouvcllc ćcolc d histoirc liučrairc cn Russic, Rćvuc des ćtudes slaves, VIH, 1928. Wundcrlich, Dictcr (ur.), Linguisliscbc Pragmatik, Athcnaum, Frankfurt/M., 1972. Spinoza: nativizem, funkcionalizem, naturalizacija BOŽIDAR KANTE Nc more sc /.goditi, da bi človek nc bil del narave in da bi mogel trpeti samo tiste spremembe, katere jc mogoče umeti zgolj po njegovi naravi in katerim jc adekvatni vzrok" (Spinoza: Etika, IV. del, 4. pravilo). Prispevek jc - kakor jc razvidno žc iz naslova - sestavljen iz treh medsebojno povezanih delov. Prvi del poskuša ugotoviti, na katero stran sc jc postavil Spinoza v kontroverzi o prirojenih idejah (konccptih). Spinozovo stališče o tej kontroverzi jc težko določljivo ali vsaj dvoumno. Sodimo, da jc med Scilo empirizma in Karibdo racionalizma, utrl in pripravil pot Kantovi razrešitvi problema. Drugi del navezuje na misel, da jc vsaka ideja nujno povezana z nekim stanjem telesa ali modusom razsežnosti. Ta psihološka slanja telesa lahko individuiramo z abstraktnimi vzročnimi vlogami, ki jih igrajo med notranjimi stanji in tako posredujejo med distalnimi vhodi (inputi) in vedenjskimi izhodi (oulputi) - čc sprejmemo lo dokaj široko dcfinicijo funkcionalizma. Tu moramo poudarili, da pri intcncionalni razlagi ni odločilen vzročni odnos med prepričanji /beliefs/, temveč paralelne rclacijc med vsebinami teh prepričanj. V tem delu sc bomo posvetili predvsem računski (kompulacijski) teoriji zaznavanja in uvedli pojem biološke funkcije. Iz tega bomo izpeljali pojem biološke prilagoditve, kakor ga jc razvil Mohan Mallhcn v članku "Biological Functions and Pcrccplual Conlcnt".1 To jc tudi tema Ircijcga dela. I Spinoza v 30. razdelku Razprave o izboljšanju razuma razpravlja o skeptičnem argumentu in pri tem uporabi za razum analogijo z orodji: "...zdaj moramo torej obravnavali pol in metodo, ki sta nas pripeljali do takšne vednosti o stvareh, ki jih je vredno poznali. Kar sc tega liče, naj žc takoj pripomnimo, da tu nc gre za raziskovanje v 1 Mallhcn, M., Biological Functions and Pcrccplual Conlcnt, Journal of Philosophy, šl. 1, januar 1988, str. 5-27. neskončnost; hočem reči, da za odkrivanje najboljšega raziskovanja resnice ne potrebujemo neke druge metode za raziskovanje prve metode in da za odkrivanje druge metode nc potrebujemo neke tretje metode, in tako naprej v neskončnost; tako nc bi nikoli prišli do spoznanja rcsnicc niti do kakega spoznanja nasploh. Enako je tudi z materialnimi orodji, za katera velja isto sklepanje. Kajli za kovanje železa potrebujemo kladivo; da bi imeli kladivo, pa ga jc treba narediti. Za /izdelavo/ tega kladiva pa potrebujemo neko drugo kladivo in druga orodja, za to da bi jih imeli, potrebujemo spet druga orodja in tako v neskončnost. Tako bi zaman poskušali dokazali, da človek nima nobenega sredstva za kovanje. - 31. - Toda na začetku seje ljudem z naravnimi orodji posrečilo izdelati nekatere preproste predmete, čeravno s težavo in nepopolno; ko so bili ti izdelani, so naredili druge ležavnejše predmete z manj dela in z več popolnosti. In tako so postopno napredujoč od najpreprostejših del k orodjem in od orodij k drugim delom in drugim orodjem dosegli, da so opravljali številne in zelo težavne stvari z malo dcla.Enako si razum s svojo prirojeno močjo kuje intelektualna orodja, s katerimi si pridobi druge sposobnosti za druga intelektualna dela; s pomočjo teh del si pridobi druga orodja, to jc zmožnost, da išče naprej."2 Spinoza soglaša s skeptikom, ko le-la trdi, da lahko vzpostavimo zgolj ncsamovcljavcn kriterij za resnico, tako da sc sklicujcmo na kriterij višjega reda, tega pa lahko spet vzpostavimo tako (čc žc ni samovcljavcn), da se sklicujcmo na višjega, in tako v neskončnost. Vendar hkrati opozarja, da na podlagi tega šc nc smemo sklepati -tak sklep bi bil tudi nesmiseln -, da sc sploh nismo zmožni dokopali do vednosti o resnici. Zavedali sc jc ireba, da je skeptični argument samonanašajoč sc in da zato stoji na majavih nogah. Na prvi pogled bi sc mogoče zdelo, da jc Spinoza zagovarjal idejo nativizma: človekov razum jc torej obdarjen s prirojenim kriterijem za resnico, ki ga uporablja že od samega začetka. Čc bi bilo torej lako, čc bi Spinoza sodil, da ima človek vgrajen kriterij za odkrivanje in spoznavanje rcsnicc, potem nc vidimo razloga, zakaj naj bi se ta kriterij pomnoževal oziroma nenehno dograjeval ter prehajal na vedno višjo in zaplctcncjšo raven, kol to zahteva analogija. Zato trdimo, da je la analogija, oziroma ta odlomek prej dokaz za Spinozov cvolucionistično-cpislcmološki pristop do problema. K tej temi sc bomo vrnili v drugem in tretjem delu. Toda navzlic temu: kakšno vlogo pripiše Spinoza prirojenim idejam? Spinozovo stališče se razlikuje tako od racionalislov kol njihovih najhujših nasprotnikov in krilikov - empiristov. Spinoza ni zadovoljen z Dcscarlcsovo taksonomijo idej, ki jih razvršča v prirojene, pridobljene in fiktivne. Prve sodijo na duhovno področje, druge in tretje pa so utemeljene na izkustvu. Ta taksonomija nc ustreza Spinozovemu pojmovanju mišljenja in razsežnosti: ker so vse ideje modusi atributa mišljenja in ker med mišljenjem in razsežnostjo ni možno vzajemno delovanje, ideje nc more povzročili delovanje telesa; zato torej sledi, da ideje nc moremo izpeljali iz izkustva. Čc gledamo skozi to optiko, so vse ideje prirojene. Po drugi strani pa jc vsaka ideja nujno povezana z nekim stanjem telesa ali modusom razsežnosti. Neka ideja ni torej nič manj naključna od druge ideje: idej nc moremo klasificirati po stopnji naključnosti. 2 Spinoza, Oeuvres complctcs, 1'aris, Gallimard, 1954, sir. 111-112. Vprašanje apriorizma in prirojenih idej sc znova odpre v drugem delu Etike, kjer Spinoza govori o skupnih pojmih: "Tislo, kar jc v vsem skupno in kar jc tako v delu kot v celoti sc mora pojmovati lc adekvatno."3 V korolariju šc natančneje in podrobneje izpelje sklep: obstajajo neke ideje, ki so skupne vsem ljudem, saj se vsa telesa skladajo v nečem, kar vsi zaznavamo ustrezno ali jasno in razločno. V naslednjem pravilu beremo: "Tudi ideja tistega, kar jc skupno in svojsko človeškemu telesu in nekaterim vnanjim telesom, od katerih jc človeško telo navadno aficirano, in kar jc tako v delu kakor v ccloti slehernega izmed teh vnanjih teles, bo v duhu adekvatna."4 Povzcmimo: Spinoza sc sklicuje na lastnosti, ki so skupne vsem telesom (kurzivo smo uporabili zato, da bi opozorili na atribut razsežnosti, čeravno sc problem prirojenih pojmov pojavlja tudi v domeni atributa mišljenja, toda to nas tukaj nc zanima), bodisi enostavnim bodisi sestavljenim. Čeravno jc čutna zaznava zunanjih teles na splošno popačena in zrcali prej zgradbo in funkcijc telesa, ki zaznava, kot zunanjega sveta, pa je Spinoza prepričan, da sc kaj takega nc zgodi, ko so zaznane lastnosti skupne tako zunanjim telesom kot telesom listih, ki zaznavajo. Na podlagi 39. pravila bi bilo mogoče sklepali (lak sklep jc ponudil Parkinson5), da adekvatne ideje zadevajo le nekatere sisteme v naravi, nc pa narave v ccloti. Zato nc sodijo v fiziko kot tako, temveč v posebne znanosti, kakršna jc, na primer, filozofija. Na nasprotnem polu bomo imeli znanstveno psihologijo, znanost duševnega; duševne pojave moramo torej preučevati tako, kol fizik preučuje vzroke in lastnosti fizičnih teles. "Zato bom o naravi in silah afektov ter o moči, katero ima nad njimi duh, razpravljal po isti metodi, po kateri sem poprej razpravljal o Bogu in duhu, in človeška delovanja in gonc bom opazoval tako, kot da gre za črte, površine in telesa."6 Dclahunly7 predlaga naslednjo taksonomijo splošnih in posebnih znanosti: Atributa Razsežnost Mišljenje Fizika:Tclo nasploh Logika8 Fiziologija: Psihologija: človeško telo človeški duh Status skupnih pojmov v Spinozovcm sistemu jc dokaj nejasen in načenja kup težkih epistemoloških vprašanj (čc so skupni pojmi znani sami po sebi, kako potem lahko pride do tega, da sc glede njih molimo). Skupni pojmi niso apriorni, prirojeni v grobem pomenu lc besede, po drugi sirani pa nikakor nc moremo reči, da je naša 3 Spinoza, Klika, Ljubljana, Slovenska malica, 1963, sir. 168. 4 Ravno lam. 5 Parkinson, G.M.R., Spinozas Thcory of Knovvlcdge, Oxford, 1954. 6 Spinoza, Klika, Ljubljana, Slovenska malica, 1963, sir. 190. 7 Delahunty, Spinoza, London, Roullcdge and Kegan Paul, 1985, sir. 199. 8 Dclahunly je pustil meslo, ki sem ga jaz zasedel z logiko, prazno. Za koristno sugestijo, da bi lo mesto lahko zasedala logika, se zahvaljujem Ncnadu MiSčeviču. vednost o teh pojmih izkustveno utemeljena. Čc Spinoza žc nc more natanko reči, da izkustvo povzroči, da te pojme oblikujemo (kajli to bi bilo v nasprotju z zanikanjem vzajemnega delovanja), pa mora dopustili, da izkustvo zunanjega sveta nudi neko brezoblično maso, ki jc našemu razumu dana v dokaj čisti obliki.Spinozova filozofija napoveduje Kantov kopernikanski preobrat, pri tem pa je na nekaterih mestih cclo radikalnejša in ima plodovitcjšc nastavke kot sama Kantova filozofija. II Izhodišče funkcionalističnc inlcrprclacijc Spinozovc filozofije najdemo v znamenitem diktumu iz II. dela Etike: "Red in zveza idej sta ista kakor red in zveza stvari."9 Nekateri ga imenujejo postulat psihofizičnega paralelizma. Ena izmed inačic psihofizičnega paralelizma sc dokaj približa funkcionalizmu: vsako posamezno duševno stanje ali dogodek jc v korelaciji s posameznim stanjem ali dogodkom v telesu. Razne psihične funkcijc ali zmožnosti so v korelaciji z ločeno telesno strukturo. Tu bomo prevzeli delno spremenjeno suiliščc S. Hampshirc, po kateri jc spinozizem nauk, "ki trdi, daje vsaka sprememba v stanju organizma, ki jc /hkrati/ sprememba mišljenja, tudi sprememba v nekem telesnem stanju, in to običajno v glavnem sredstvu mišljenja, možganih" ter narobe. "Red misli lahko ustrezno razložimo zgolj z racionalnimi in asociativnimi povezavami /conncctions/, ki so lastne mislim, fizična stanja pa z njihovimi povezavami z drugimi fizičnimi stanji v skladu z zakoni fizike..."10 Ncgrcle za različen slovar, ki ga uporabljamo pri opisu duševnega kot duševnega in fizičnega kot fizičnega, gre tudi za različno obliko psiholoških in fizikalnih zakonov: icža pojasnitve nc leži na vzročnih odnosih, temveč na racionalnih in asociativnih povezavah. Vrh tega nc smemo prezreti, da omenjeni postulat pravzaprav nc načenja odnosa med telesom in duhom, temveč odpira vprašanje odnosa med duhom in zunanjim svetom. Dclahunty popolnoma upravičeno trdi, da jc Spinoza s tem pravilom izrazil postulat rcpre/.cn laciona I i/, mu. Čudovito in natančno formulacijo tega postulata najdemo pri Humcu: "Kadarkoli so ideje ustrezne predstave predmetov, jc mogoče vse rclacijc, protislovja in ujemanja idej aplicirali na predmete; na splošno lahko pripomnimo, daje lo temelj vse človeške vednosti."11 Hume jc tako izrazil hudo dilemo svojega časa: spopad med znanostjo in čuti. Nova fizikalna slika sveta jc predstavila svet v povsem drugačni luči, kakor so ga zaznavali čuti. Katera slika jc prava: slika, ki nam jo ponuja fizika, ali slika, ki jo oblikujejo naši čuli? Postulat rcprczcnlacionalizma jc torej postal branik pred prihajajočim vsesplošnim skcplicizinom (obvaroval jc adekvatne ideje kot ideje, o katerih ni mogoče dvomili). Preidimo k računski (kompulacijski) teoriji zaznavanja, ki jc trenutno ena izmed najpromincnlncjših tem na področju kognitivne psihologije, filozofije duha in umetne inicligcncc, in poiščimo njene skupne točke s Spinozovimi idejami. 9 Spinoza, Klika, Ljubljana, Slovenska malica, 1963, str. 140. 10 Navedeno po Delahunty, nav. delo, sLr. 196. 11 Hume I)., Trcatiso of Human Nalure, I, 2, str. ii. 1. Spinoza jc eksternalist. Tudi v računskih teorijah zaznavanja sc smer razlage giblje od zunanjih lastnostih k notranjim stanjem. Vzemimo primer, kako vidimo barvo. Od Ncwtonovc Optike dalje so domnevali, da jc barva, ki jo vidimo, pravzaprav barva svetlobe, ki pada na relino. Land in J.J. McCann pa sta eksperimentalno ugotovila, da to nc drži. Naše barvno zaznavanje jc dejansko povezano s pravimi barvami površin. Ljudje, ki so sodelovali v poskusih, so bili zmožni odkrili, da sta dve površini barvno različni, in šc cclo več, ugotovili so njuno pravo barvo, čeprav jc bila osvetljava urejena tako, da sla površini oddajali očem svetlobo popolnoma enake barve in ju torej nikakor nc bi mogli razločili. Barva svetlobe, ki sc odbija od površine, jc funkcija dveh neodvisnih spremenljivk: barve same površine in barve osvetljave, ki pada na površino. Barva površine, fizična spremenljivka, la lastnost nam torej ni na razpolago na relini, lam jc lc indikator tc fizične lastnosti. 2. Za računsko teorijo zaznavanja jc izredno pomembna III. definicija II. dela Etike: "Z idejo mislim pojem duha, katerega oblikuje duh zategadelj, ker jc misleča stvar. Razlaga: Raje pravim 'pojem' kot 'zaznava', ker jc videli, da beseda zaznava kaže, da duh trpi od predmeta, a beseda pojem, sc zdi, izraža delovanje duha."12 Spinoza jc s tako zastavljeno trditvijo sprožil spor, ki sc vleče od Kanta do današnjih dni. Spinoza sc jc, sodeč po tej definiciji, postavil na nasprotno stran kot Kant. Gre za očitek, da jc naše zaznavanje žc "obremenjeno" z raznimi praktičnimi in spoznavnimi sodbami, occnami, ki zaznavanje tako spremenijo, da nc moremo več ločiti, kaj jc vsebina samega zaznavanja in kaj vsebina teh vpletenih sodb in occn. Od zaznave nc moremo preprosto odluščiti vse "navlake" raznih prepričanj, sodb in occn, tako da bi nam ostalo "neomadeževano" jedro (vsebina) zaznave. Ali kot sc jc slikovito izrazil Nelson Goodman: "Tu odmeva Kantov rek: nedolžno oko jc slepo in deviški duh prazen."13 Kako torej osamili vsebino naše zaznave, kako osamiti vsebino, ki jo zaznava prispeva k sodbi? Eksperimentalna psihologija sc jc domislila tega postopka: ustvariti jc treba situacijo, v kateri bi lahko osamili vsebino zaznave tako, da sodba preprosto nc bi dobila zadostnih podatkov, s katerimi bi lahko komentirala in razlagala vsebino tc zaznave. Pionirsko delo na tem področju sla opravila B. Julcsz in Land. Prvi se jc ukvarjal z globinskim zaznavanjem, tako daje meril binokularno dispariteto, to je, kako jc podoba nekega predmeta, ki jo imamo na relini, premaknjena glede na podobo istega predmeta na drugi relini. S pomočjo stereogramov naključno razvrščenih pik jc dognal, da merjenje binokularnc disparitete nc potrebuje predhodnega ločevanja predmetov v podobi. Do podobnih sklepov jc prišel Land s svojimi "mondriani" (ime so dobili po znanem slikarju Mondrianu). Rezultati poskusov so pokazali, da ljudje lahko razlikujejo različne barve, ki so osvetljene tako, da pošiljajo očesu isti signal, in da lahko identificirajo zaplate isle barve, cclo tedaj, ko so osvetljene tako, da očesu pošiljajo različne signale. Zdi sc mi, da jc zgornja definicija pravzaprav edina v celotnem Spinozovcm opusu, ki zadevo obravnava na tak način. Drugje naletimo na drugačna mnenja in sodbe: zaznavanje nam več pove o našem iclcsu, kot o zunanjem svetu, nc moremo razločili proksimalncga in disialncga prispevka itn. S tem pa seveda nikakor nočemo zavreči 12 Spinoza, Klika, Ljubljana, Slovenska malica, 1963, sir. 135. 13 Goodman, N., l.anguagcs of An,2. izd., Indianapolis, ln., Ilackcil 1975, sir. 8. oziroma poclccnjcvali misli, ki jc našla svojo polno rcaktualizacijo v kognitivni psihologiji. 3. Na to sc neposredno navezuje konccpt zmote. "Lažnost temelji na pomanjkanju spoznavc, ki ga vsebujejo neadekvatne ali okrnjene in zmedene ideje. ... a lažnost nc more temeljiti na absolutnem pomanjkanju, pa tudi na absolutni nevednosti nc; kajti eno jc nc vedeti, drugo jc motili sc. ... Tako si, ko gledamo sonce, predstavljamo, da je oddaljeno kakih dvesto čevljev. Ta zmota pa nc temelji na tej predstavi, marveč v tem, da - medlem ko si soncc lakole predstavljamo - nc vemo za njegovo resnično oddaljenost in za vzrok lc predstave. Kajti čeludi bomo pozneje izvedeli, da znaša razdalja od nas do sonca več kol šcslsto premerov zemlje, si bomo vendarle predstavljali, da jc čislo blizu."14 Spinoza navezuje konccpt zmote na konccpt predstave: "Predstava jc namreč ideja, ki nakazuje bolj sedanje stanje človeškega telesa kot naravo vnanjega telesa, in sicer nc razločno, ampak zmedeno. Zato pravimo, da sc duh moti."15 Poučen jc tudi primer kmeta iz Razprave o izboljšanju razuma, ki si - dokler ima lc eno samo idejo ali občutek - predstavlja, da je Soncc manjše od Zemlje. Kmet nima informacijo, da ga čuti lahko varajo, zato jc šc vedno na zgolj "predstavni" ravni. Dvomiti bo začel šele potem, ko bo imel na voljo več podatkov o odnosu med Soncem in Zemljo. Ta višja raven refleksije pa predpostavlja kantovsko "sintezo pcrccpcij". Sinteza pcrccpcij siccr odstrani zmoto, nc odstrani pa predstave (kar sc mi zdi tu bistveno), tako da si bomo, recimo, šc naprej predstavljali, da jc Soncc čisto blizu. Zmolo lahko izkoreninimo le na področju razuma in duha, nikakor pa nc na predstavni ravni. Zadeva sc šc dodatno zaplete, saj ni (kol kaže dodatek k I. delu Etike) omejena zgolj na čulno zaznavanje. Ljudje si morajo izmišljati pojme dobrega in zla, reda in nereda, toplega in mrzlega, lepote in grdega, s katerimi pojasnjujejo naravo. Zmota je torej ncločljiov del našega duha in lako posredno tudi telesa: Errarc humanum cst. Kako pojasnjujejo zmoto v sodobni kognitivni psihologiji? Do zmote pri zaznavanju lahko pride iz dveh razlogov: (a) okvare organizma (organizem ima kako genetsko okvaro ali poškodbo; rezultat jc zmotno zaznavanje); (b) neprilagojenosti. Matlhcn, Lcvy, Haugcland in Chcrniak so v računsko teorijo zaznavanja uvedli pojem normalnega zmotnega zaznavanja. Lahko sc zgodi, da lastnosti, ki aficirajo, rccimo, naš vidni sistem, niso relevantne za problem. To sc dogaja žc v prej omenjenem primeru videnja barve. Naša retina jc občutljiva za barvo svetlobe, loda to ni informacija, ki bi nam lahko v danem primeru kakorkoli korislila. Potrebujemo lak sistem, ki bo zmožen dolekajočo čulno informacijo obdelati in ponudili označitev zunanjega sveta v okviru površinske barve. Informacija, ki nam jo nudijo čuti, nc zadostuje, da bi kakorkoli sklepali o barvi površine. Dotekajoča informacija jc združljiva z večjim številom različnih in nezdružljivih sklepanj o barvi površine. Da bi tako prišli do predstave, ki jo potrebuje organizem, mora videnje barve uporabili indikator površinske barve, ki jc prisoten na rclinalni podobi. Ta indikator pa seveda - in to jc pomembno - ni popoln.16 Možno jc kajpada oblikovali površino, na kateri sc barva spreminja postopno, ravno tako kol sc običajno spreminja osvetljava. Pri uniformni osvetljavi bomo tako površino zaznali kot uniformno obarvano in različno osvetljeno. Tu imamo tako primer 14 Spinoza, Htika, Ljubljana, Slovenska matica, 1963, str. 166. 15 Spinoza, lilika, Ljubljana, Slovenska matica, 1965, str. 166. 16 Malljicn, M., Hiological l-unctions and Perceptual Conlcnl, Journal of Philosophy, št. 1, januar 1988, str. 12-13. normalnega /.motnega zaznavanja, ki ni posledica niti okvare niti neprilagojenosti organizma. Naš vidni sistem mora uporabljati indikator na rctinalni podobi, navzlic temu, da ta indikator ni popoln in tako tvegamo zmotno zaznavo - v nasprotnem primeru pa bi zaznali zgolj barvo svetlobe. Mislim, da jc konccpt normalnega zmotnega zaznavanja združljiv z duhom Spinozovcga konccpta zmote. III Pojem biološke funkcijc, kol ga jc razvil L. Wriglu, jc pomemben zalo, ker jc v funkcionalno pripisovanje vsebine uvedel zgodovinski moment. Lastnost Z jc funkcija X-a lc v primeru, će jc bila odgovorna za to, da jc X evoluiral, ali čc jc bila odgovorna za to, da jc X vztrajal v nenehni evolucijski spremembi. Mallhcn jc temu pojmu dodal šc vlogo okolja, ki vpliva, da jc izbrana dejavnost (lastnost) organizma dobra ali pa cclo edina pot za doseganje rezultatov, in tako jc nastal pojem biološke prilagoditve. Podobno sliko bi odkrili, čc bi natanko razčlenili Spinozovo analogijo z orodjem, ki smo jo navedli na začetku tega prispevka. . Nikakor nc smemo spregledati šc enega pomembnega Spinozovcga prispevka k sodobni kognitivni znanosti. Atributa mišljenja in razsežnosti sta relacijska (do razuma). Upamo si trditi, da ta rclacijskost velja tudi za domeni samega mišljenja in same razsežnosti. Pri inlcncionalni razlagi nam funkcionalna shema pomaga razumeti paralelne rclacijc med raznimi prepričanji. Ni dvoma, da mora cksplanans povzročili cksplanandum, loda razlagalna teža nc leži na tej vzročni relaciji, temveč na paralelnih rclacijah, ki obstajajo med temi inlcncionalnimi predmeti duševnih stanj. Recimo, da hočemo pojasniti X-ovo prepričanje, da p, v okviru njegovega prepričanja, da q, in njegovega prepričanja, da čc q, potem p. Pri tej pojasnilvi bodo odločilne paralelne rclacijc, ki sc vzpostavijo med q, čc q, potem p, in p. Ni razloga za pričakovanje, da bosta prvi dve stanji povzročili iretje. Tako relacijsko arhilckloniko so s pridom izrabili konckcionisti(paralelno distribuirano procesiranje).17 17 Primerjaj Rumelhan, David E.; McClelland, James L. in PDP Research Group: Parallel Disiribuled Proccssing, Cambridgc, Mass.. MIT 1986. Percepcija časa MARJETKA JERSEK 1. UVOD "To jc vse, kar obstaja v resničnosti - kar občutiš," (1) reče don Juan Carlosu Castanedi ob neki priložnosti, koje le-ta doživel občutek izventelesnosti zaradi kajenja halucinogcnc mešanice gob Psilocybc mcxicana. Podobno bi lahko rekli tudi za naše občutenje časa. Prcccj smiselno definicijo časa sem zasledila tudi v znanslvcno-fantasličnem romanu Clifforda D. Simaca "Skozi čas in nazaj", ki sc - kakor premnoga tovrstna dela - poglobljeno ukvarja z doživljanjem in preseganjem fenomena časa, predvsem pa s problemom časovnega preskoka s pomočjo časovnih ladij oz. strojev. Prav neverjetno jc, kako jc ta problematika naravnost obsedala pisce in mislece skozi vsa zgodovinska obdobja. Za "Uvod k uvodu" bi si bilo morda zanimivo ogledati tale kratek odlomek iz prej omenjenega romana: "Najprej," jc odgovoril Sutton, "tale zadeva s časom." "Ali nc veste?" jc rekel Casc. "Vrabca, saj lo jc človek iz vašega časa. To je človek, ki živi šc la hip..." "Casc," jc dejal Pringlc, "Icla 7990 smo. Michaclson pa si s tem do leta 8003 ni vedel veliko pomagati." Casc seje z roko udaril po čelu. "Oh, tako jc torej", jc rekel. "Zmeraj pozabim." "Vse to jc zgolj umska zadeva," jc rekel Pringlc. "Nedvomno," jc rekel Casc. "Čas jc umski pojem," jc rekel Pringlc. "Čas so iskali vsepovsod, nato pa so ga odkrili v človeški duševnosti. Mislili so, da jc četrta dimenzija. Sc spominjate Einsteina..." "Einstein ni trdil, da jc čas četrta dimenzija," jc dejal Casc. "Ni dimenzije - tako kol si zamišljate dolžino, širino ali globino. Predstavljal si ga je kol trajanje..." (t) Carlos Častan eda: Učenje don Juana, str. 142. "To jc četrta dimenzija," jc rekel Pringle. "Nc, ni," jc dejal Casc. "Gospoda," jc rekel Sutton, "gospoda." "No, skratka," jc nadaljeval Casc, "la Ivoj Michaclson jc dognal, da je to umski pojem, da obstaja samo v umu, da nima fizikalnih lastnosti, da gre tu zgolj za sposobnost človeka, da čas razume in zajame. Odkril jc, da bi človek z dovolj razvitim čutom za čas..." "So ljudje, veste," jc rekel Pringle, "ki imajo pretiran čut za čas. Lahko vam povedo: zdaj jc poteklo deset minul, odkar sc jc lo ali ono zgodilo - in zares je poteklo deset minut. Sekunde lahko odštevajo prav tako natančno kot ura." "Tako jc Michaclson zgradil časovne možgane," jc rekel Casc. "Možgane, katerih čut za čas jc več milijonkral povečan, in odkril jc, da takšni časovni možgani lahko na določenem ozemlju obvladajo čas..., da lahko obvladajo čas in sc premikajo skozi čas ter prenašajo s seboj kakršnekoli predmete, ki so v polju njihovega vplivanja ®' Toliko za začetno ilustracijo. Namen ni razvozlati vse pomenske hodnike časovne pcrccpcijc človeka. V najboljšem primeru lc postaviti luč v nekatere izmed njih in predvsem zbuditi čim več zanimanja za to icmo v "obdobju površne pcrccpcijc, tehnokratsko zmanipuliranega življenja modernega sveta in izgube iniciative odkrivanja"®- ki je pač le eden od številnih davkov sodobne civilizacije prvinskih pristnosti človekovega dojemanja, izmaličenega z neštetimi mehanizmi primarne in sekundarne socializacije v moderni družbi. 2. OSVETLITEV POJMA ČAS IN VSTOP V PROBLEMATIKO ČASOVNE PERCEPCIJE Čas jc eden izmed listih pojmov, za katere jc bilo iznajdenih miliarde raznovrstnih definicij, od katerih pa ni nobena popolnoma ustrezna. Sklepanje in razmišljanje o pojmu časa jc vezano na visoko stopnjo abstrakcijo, zakaj čas ni kategorija, ki bi omogočala kakršnokoli preprosto in natančno opredelitev. Kjer sc natančnost približa nociji časa, imamo ponavadi žc opraviti z njegovim merjenjem, ki pa jc seveda (kot bomo videli kasneje) zgolj arbitrarno in produkt specifičnih družbenih okoliščin. Vsak individuum ima sebi lastno dojemanje časa, na katerega vplivajo bolj družbeni faktorji (na primer proizvodni način) kot pa subjcktivno-psihološki dejavniki. D.H. Lavvrcnce govori o tako imenovanem "duhu podnebja", ki ga oblikujejo različne kemične izparine, vitalni izvori, različna polarnost in razdalje do zvezd, ctc(4)Čc vzamemo za primer izredno bogate in pestre stare civilizacije na ozemlju današnje Latinske Amerike, nam bo žc pri površnem opazovanju*padlo v oči, da jc njihova pcrccpcija življenja - in s tem (2) , gl. sir. 5. (2) Clifford D. Simac: Skozi čas in nazaj, sir. 126. (3) , gl. sir. 5. (3) Mirko MagaraSevič: spremna beseda h knjigi Carlosa Caslanede Odvojena stvarnost, sir. 351. (4) D.II. I.avvrence: Studie* in Classic American Liieraiure, Penguin, 1971, sir. 12. seveda ludi časa ter vsega ostalega - neverjetno razvejana, bogata, visoko razvita in popolnoma v skladu z njihovim dojemanjem in občutenjem življenja. Nasproti njej je sodobna evropska čutna percepcija osiromašena, tehnološko zreducirana in prisiljeno stlačena v zmerom znova obnavljajoče sc kalupe, ki s pristnostjo občutenja življenja in sveta nimajo kaj dosti skupnega. Nenazadnje naj omenim šc kemično pogojenost časovne pcrccpcijc, ki nam morda ponuja enega izmed ključev do uganke o času. Glede na skopo gradivo, ki jc na razpolago, pa bi vseeno kazalo razmisliti o naslednjih dejstvih: Znano jc, da droge i/.rcdno močno delujejo na človekovo percepcijo časa. Pričakovati bi bilo, da na vsakega individuuma delujejo različno, cclo na istega posameznika različno v različnih psihičnih in fizičnih razpoloženjih in okoliščinah. V večini primerov jc tudi res tako, vendar pa so raziskave pokazale, da ravno na področju percepcije časa iste droge pri vseh osebah delujejo na isti način in ravno te ugotovitve so v meni prebudile prvi sum o kemični pogojenosti časovne pcrccpcijc. Na primer, za kadilca marihuane sc čas neverjetno raztegne, minute se razvlečejo v ure in podobno. Carlos Castancda pravi: "Pomembnost teh rastlin jc obstajala, za don Juana, v njihovi sposobnosti, da človeka privedejo do stanja posebne pcrccpcijc."(5) (Op.: misli na rastline Lophorphora williamsii, Datura inoxia in Psilocybe mcxicana.) Na drugem mestu spet navaja, da jc po uživanju Lophorphorc williamsii "izgubil občutek za čas. Pogledam na uro. Bilo jc deset do dvanajstih! Pogledam znova, da vidim, čc ura deluje. Ni moglo biti poldne: to jc morala bili polnoč! (6) Etc. Tudi dr. Bogomir Magajna je pri uživanju meskalina opazil spremenjeno percepcijo časa: "Cas mi jc tekel z bliskovito naglico in kljub temu, da sem haluciniral od treh popoldne do drugega jutra z vso budnostjo, sc mi jc zdelo, da traja vse skupaj komaj nekaj ur. "(7> Priče tega poskusa so bili dr. Hribar, prof. Šcrko in dr. Cundcr. Uživalcem alkohola sc čas dostikrat skrči, med uživanjem heroina pa občutek za čas preprosto izgine ali pa popolnoma zbledi. Namesto tega sc pojavi izredno gosto čustvo nekakšne brezčasnosti, prostor pa dobi izkrivljeno obliko. Pri južnoameriških Indijancih ni nobena skrivnost njihovo nagnjenje do žvečenja listov koke. To sc jim zdi nekaj povsem vsakdanjega in samoumevnega; s tem premagujejo vsakdanje fizične napore in pomanjkanja ter lažje prenašajo težke življenjske razmere, ki nastanejo zaradi razredčenega zraka v visokogorskih predelih Kordiljer -Andov. Morda tudi lo vpliva na njihovo spccifično časovno zaznavanje. Sanjski prividi preteklosti sc jim zde popolnoma normalno prisotni v sedanjosti in realnosti. Ali si lahko predstavljate, kaj bi sc zgodilo, čc bi si s subjektivnim časom lahko popolnoma podredili objektivni čas, ali pa ga vsaj v neki meri kontrolirali? V petih minutah bi opravili vse, kar bi bilo neprijetno, prijetne zadeve pa bi lahko raztegnili v nedogled. Najbrž bi nastala kar prcccjšnja zmeda. Kakorkoli žc, "rcsnica je napisana na bikovem čelu", kot bi dejal Charles Baudclairc, in s tem bikom sc bo pač treba spopasti. (5) Karlos Kastaneda: Učenji; don Iluana, Prosveta, Beograd, 1981, str. 19. (6) Ibidem, str. 98. (7) Dr. Bogomir Magajna, esej V kraljestvu meskalina, Modra ptica, I.jubljana, 1936. Toliko o kemični pogojenosti časovne pcrccpcijc. Vsaki specifični kulturi, kakor tudi vsaki družbenoekonomski formaciji (oziroma obdobju) jc lastno spccifično dojemanje časa in vse tc nocijc sc med seboj fundamentalno razlikujejo. Tudi v jeziku posamezne kulture odseva nocija časa in je hkrati tudi z njim na nek način pogojena. Medsebojni odnos jezika in časovne percepcije nekega ljudsva jc med seboj v dialektičnem odnosu medsebojnega vplivanja in pogojevanja. (K temu vprašanju sc bom v nadaljevanju šc povrnila.) S čim zaznavamo, dojemamo čas? S katerimi čutili oziroma telesnimi organi? Časa seveda nc moremo zaznavati z vohom, sluhom, tipom in vidom, kot lo lahko storimo s prostorom, ki nas obdaja. Čas dojemamo v možganih, v nekem posebnem možganskem centru, skupku posebnih sivih celic, na katere je očitno možno tudi kemično vplivali (in s tem časovno pcrccpcijo spremeniti - namenoma nc bom rekla izmaličiti), na primer z različnimi vrstami halucinogcnih drog. Ali lahko obstaja čas kot nekakšen abstrakium zunaj človeških možganov in popolnoma neodvisno od njih? "To jc vse, kar obstaja v resničnosti - kar občuliš," bi rekel don Juan. Torej lahko sklepamo, da časa, ki ga nc občutimo v sebi, preprosto ni, ni del resničnosti in sploh ne obstaja? Mislim, da bi bilo na tem mestu popolnoma odveč razpravljali o nociji končnosti in neskončnosti, o večnosti in trajanju. Vsega tega povprečni človek nc more občutiti, ker presega meje njegovega razuma. "Svet jc nerazumljiv. Mi ga nikoli nc bomo razumeli, nikoli nc bomo odkrili njegovih skrivnosti. Zato moramo z njim ravnati kot s takšnim, kakršen on tudi je - kot z veliko skrivnostjo! "(8> Tudi teza o dveh časih - na eni strani naj bi obstajal človekov individualni "subjektivni čas" in na drugi strani zunanji "objektivni čas", sc mi nc zdi več posebno smiselna (to pa jc teza, ki sem jo postavila v seminarski nalogi z naslovom Indijanska pcrccpcija časa v II. letniku). Uporabna bi bila kvečjemu, čc jo relativiziramo in primerjamo čas, ki ga v posebnih kemičnih (morda tudi podnebnih) pogojih občuti posameznik, s časom, ki ga občutijo vsi ostali posamezniki, na katere se nc vrši noben kemičen vpliv (kontrolna skupina?). Čas jc v večini primerov nujno obravnavati relativizirano, v časovnih intervalih, ki jih človeški um šc lahko zajame (dojame), v razsežnostih, ki so našemu umu še dostopne. Vse ostalo sodi med bolj ali manj posrečene spekulacije na tem področju. Ker sc občutek časa kompleksno oblikuje v možganih, bi morda lahko pričakovali, da jc časovna pcrccpcija "privilegij" homo sapiensa. Vendar, lc kako bi lahko bili prepričani, da živali in rastline nimajo razvitega občutka za čas? Najbrž bi muha enodnevnica povsem drugače dojemala čas kakor pa stoletna želva z otočja Galapagos. Mogoče druga živa bitja čas občutijo nekako nagonsko, v povezavi s svojim življenjskim ciklusom in s ciklusom narave? Morda pa ga sploh nc "občutijo". Nc bom sc spuščala v tovrstne ncprcvcrljivc spekulacijo in si skušala izmisliti odgovore na vsa ta vprašanja, ki pa sc poleg neštetih ostalih vsiljivo pojavljajo na vsakem miselnem nivoju, ki vodi v smer časa. (8) Karlos Kaslancda: Odvojena stvarnost, str. 262. Oglejmo si raje Sc vlogo prostora v njegovi povezavi s časom. Ponavadi nek dogodek ali cclo nek predmet postavimo v kontekst realnosti tako, da ga definiramo glede na prostor (oziroma kraj) in čas (datum). Časa izven kakršnega koli prostora si (žal!) ni mogoče predstavljati. No, vsekakor vprašanja obstoja časa izven prostora (ali v neskončnosti) ni mogoče preveriti. V tem primeru sta oba pojma neločljivo povezana, saj si jc tudi prostor, postavljen izven vsakega časa, nemogoče zamisliti, mar nc?! Vse to so večinoma dileme, ki sc postavljajo pred človeka "zahodne civilizacijo", ki jc zastrupljen z osiromašeno in cvropoccntrislično obarvano percepcijo nematerialne ravni stvarnosti. Ostala ljudstva takšnih dilem večinoma nc poznajo. Fizikalna kategorija "svetlobno leto" ("pot, oziroma daljava, ki jo svetloba s hitrostjo 299776 km/h preleti v enem lctu"(9)), jc prav toliko vezana na prostor (izražanje oddaljenosti) kakor tudi na čas, ki jc siccr fiksiran (eno leto). Ko smo sc žc dotaknili fizikalnega raziskovanja pojma časa, seveda ne moremo mimo, nc da bi sc vsaj na hitro dotaknili šc Einsteinove relativnostne teorije, ki povezuje prostor in čas ter širjenje svetlobe (spet naj pripomnim, da jc tudi la teorija zrasla na tleh s lipično zahodnjaško miselnostjo obarvane cvropoccntrislično civilizacije, ki ji jc vsako drugačno dojemanje leh fenomenov milo rečeno tuje). "Poizkusi s svetlobno hitrostjo so omajali t.i. relativnostni princip klasične mehanike, po katerem naj bi bilo nemogoče eksperimentalno dognati, ali absolutno mirujejo ali pa sc gibljejo s stalno hitrostjo in smerjo, ter so pokazali, da jc čas odvisen od gibalnega stanja opazovalca. Po Einsteinu moramo pojem absolutnega časa zavreči, kajti v gibajočem sc sistemu gre ura hitreje kot v mirujočem. Ta efekt imenujemo relativistično dilatacijo časa."(10) Poudarim naj, da jc moj namen osvetliti družbene in subjektivno kulturološke vidike (aspekte) časa, zalo sc s fizikalnimi nc bom več zamujala, omeniti pa sem jih le želela, bolj ilustrativno, seveda. Pa sc povrnimo šc nekoliko k "subjektivnemu" dojemanju časa: Kje tiči vzrok, da Evropejec drugače dojema čas kot na primer Indijanec ali Južnoamcričan? Zakaj v prijetni družbi prijateljev čas navidezno hitreje mine kot v prenapolnjeni zobozdravniški čakalnici? Od česa jc vse to odvisno? Cc pogojno abstrahiramo kulturne in ekonomske dejavnike, h katerim sc bomo povrnili nekoliko kasneje, sc za hip šc poslednjič dotaknimo hipoteze, da jc percepcija časa (tudi!) kemično pogojena. V prijetni družbi prijateljev morda telo izloča posebne, sebi lastne kemične spojine, ki vplivajo na ccntcr za časovno pcrcepcijo v možganih, ki trajanje stanja navidezno raztegne, podaljša ali skrči. Pod vplivom najrazličnejših zunanjih in notranjih okoliščin (morda cclo temperature zraka, zračnega tlaka, krvnega pritiska, količine raznih kemičnih snovi v krvi, hormonov in kdo ve česa vsega) sc torej v telesu izločajo kemične sestavine, ki imajo moč (9) Mala splošna enciklopedija DZS, l'-Ž, sir. 444. (10) Mala splošna enciklopedij DZS, !> ?., sir. 217. spreminjati človekovo percepcijo časa. Vsekakor lahko sklepamo, daje vzrok materialne narave, nc pa v kakšnih meglenih transcendentalnih sferah. Zgoraj navedene formulacije so siccr šc vedno domneve, na katere pa bi sc bilo mogoče opreti pri nadaljnjem raziskovanju problema pcrccpcijc časa. Prepričana sem, da so znanstveniki, predvsem kemiki, šc premalo storili v tej smeri. Res pa je, da jc fenomen časa zelo spolzek in neoprijemljiv, saj se izmika pri vseh krajih in koncih ter zlahka spolzi v vode idealistične spekulacije, pri tem pa sc seveda stajajo materialistično podprta "trdna da". Ker pa kljub vsemu nc mislim vseskozi vztrajati na pozicijah okostenelega in evropocentrislično obarvanega "malerializma", bi rada tu na tem mestu navedla dva citata o odnosu med znanostjo in magijo, ki sc mi zdita izredno zanimiva in nudita možnost za vzpostavitev novih metod, ki bi (po mojem mnenju) pripomogle k razsvetlitvi fenomena časovne pcrccpcijc. Prvi citat sc glasi: "Magija jc sorodna znanosti po tem, ker ima zmerom določen cilj, tesno povezan s človeškimi instinkti, potrebami in težnjami."dO Obstajajo tudi hipoteze, da sc jc znanstvena misel razvila iz klasificiranoga sistema pravil ritualno-magijskih obredov. Lcvi-Slrauss pravi, da so bili miti in obredi popolnoma prilagojeni za izvrševanje odkritij določenega tipa: "Po svojem značaju ta znanost o konkretnem ni mogla priti do istih rezultatov, do katerih so prišle eksaktne in naravne (prirodne) znanosti, toda le-ta ni bila manj znanstvena, niti njeni rezultati manj stvarni. Doseženi deset tisoč let pred temi drugimi rezultati, šc vedno predstavljajo podlago naše civilizacije."*12) 3. ZGODOVINSKI RAZVOJ PERCEPCIJE ČASA V EVROPI V zgodovini se pojavljala predvsem dve tipični pojmovanji časa: ciklično in linearno. Ta razdelitev izhaja iz načina proizvodnje. Ciklično pojmovanje časa, ki icmclji na simbolu kroga oziroma kolesa, jc značilno za takoimcnovanc predindustrijske, tradicionalne vrslc družb. Predindustrijski človek sc jc časovno orientiral po naravi. Ravnal sc jc po letnih časih, luninih menah, v prazgodovini verjetno šc po velikih katastrofah (izbruhih ognjenikov, potresih, poplavah, ledenih dobah ctc.). Njegovo preživetje in delo jc bilo odvisno od ponavljajočih sc opravil, vezanih primarno na obdelovanje zemlje. Tudi v sužnjelastniški način proizvodnje jc bilo vgrajeno ciklično pojmovanje časa. Proizvodnja v tej dobi jc bila na takšni stopnji, da jo jc popolnoma obvladoval ritem, ki ga je določala narava s svojimi ponavljajočimi sc manifestacijami. Tudi v dobi fevdalizma, za katero je značilna izjemna odvisnost in povezanost človeka z zemljo, jc prevladovala delitev časa na naravne ciklusc, predvsem na leme čase, ki so sc razlikovali med seboj po kmetijskih opravilih, po vrsti dela na polju. Za to obdobje jc interesantna tudi delitev dneva na dan in noč, ki jc imela tudi simboličen značaj. Ker elektrika in ostale oblike umetne svetlobe šc niso bile izumljene, je bila noč (11) Bronislav Malinovski: Magija, nauka i religija, sir. 122. (12) Klod Levi-Slraus: Divlja misao, Nolii, Beograd, 1966, sir. 52. namenjena predvsem spanju, dan pa delu. Na lo pojmovanje sc tesno veže tudi krščanska nocija dobrega in zla. Ccz dan so delovale človeku prijazne svetle sile, ponoči pa so zagospodarile njemu sovražne temne sile, raznorazni peklenščki in vampirji, čarovnice, hudič, zli duhovi, od katerih se človeku po pravilu ni bilo nadejati nič dobrega. V Janezovem evangeliju jc bilo zapisano: "... kajli vsak, kdor dela hudo, luč sovraži in nc hodi k luči, da bi se ne odkrila njegova dcla..."(l3> Za vse religije nasploh, šc prav posebej pa za institucionalizirane, je značilna manipulacija s časom. Kol bomo še videli, jc oblast nad časom temeljni del družbene oblasti. V zvezi s tem so verski sistemi izdelali oziroma izpeljali nocijo večnosti kot antipod zemeljski začasnosti. Podrobno so sc ukvarjali tudi z vprašanjem začetka in konca kot temeljnima kategorijama lako imenovanega abstraktnega časa, s katerim so manipulirali. V fevdalizmu pojem produktivnosti šc ni bil povezan s kalegorijo naglice oziroma hitrosti, ki jo je kot imperativ uspešne proizvodnje kasneje uvedel kapitalizem. Nocija časa sc jc revolucionarno preobrazila z nastopom kapitalističnega načina proizvodnje. Čas sc začne opredeljevali na ekonomski način, kot blago. Produkcija teče v tovarnah neodvisno od vremena in letnih časov. Ko naravni ciklusi nimajo več ključnega pomena za proizvodnjo, se prične uveljavljati tako imenovano linearno ali premočrtno pojmovanje časa, ki predstavlja čas kot enakomerno tekoči kontinuum. Čas so umetno razdelili na ure, minute, sekunde, ki nimajo nič skupnega z naravno delitvijo časa, pa so vendarle popolnoma zagospodarile nad človekovim načinom življenja. Srednjeveški menihi, ki so "izumili" takšno časovno delitev, ki je, kot sem že povedala, umetna, se najbrž sploh niso zavedali, kakšno "uslugo" so s svojim mazohizmom (moliti in opravljali pokoro so morali ob natančno določenih urah, podnevi in predvsem ponoči) povzročili človekovemu živčnemu sistemu. Pri tem imam v mislih podobo nevrotičnega in fruslrirancga Evropcjca (ali pa državljana katerega od podaljškov Evrope)*, ki jc poslal popoln suženj ure. Zjutraj ga rezko zvonenjc budilke grobo vrže iz naravnega spanja - ali pa umetnega, pogojenega s količino zaužitih uspavalnih tablet -, v naglici sc obleče in drvi na avtobus, da pride pravočasno v službo, kjer po liniji najmanjšega odpora opravi tistih osem ur odtujenega dela, potem hiti nazaj domov, z mislimi povsem v drugih sferah poslane lc šc eden izmed nepristopnih obrazov, ki bulijo v prazno skozi umazano šipo prenalrpancga avtobusa ali metroja, doma pojedo kosilo in prelistajo dnevni časopis, potem šc nekaj ur zre v sliko na TV ekranu in sc pravočasno odpravi spat, da bi lahko z drugim jutrom spet ponovil brezsmisclni avtomatizem svojega praznega in enoličnega življenja. Vmes pa nenehno gleda na uro, da nc bi slučajno zamudil vlaka, avtobusa, službe, kosila, prenosa nogometne lekme na televiziji ctc. Zgled takšne bolestne natančnosti so Angleži, katerih točnost jc žc skoraj prešla v pregovor. Moramo pa sc seveda vprašali, čc nimamo opravka lc s še enim stereotipom. (13) Janezov evangelij, 111/20. •ZDA in Avstralija. Za model časovnega natančneža nam niti ni treba tako daleč nazaj v kapitalizem. Tudi Immanucl Kant jc bil tako reden v svojih navadah, da so meščani Kocnigsbcrga po njem naravnavali svoje ure, ko jc šel mimo. Kapitalistični sistem proizvodnje jc zahteval novo organizacijo dela in novo organizacijo časa. Kapitalist si seveda ni mogel privoščili, da bi delavec prišel na delo v tovarno takrat, kadar bi sc mu zljubilo, in tedaj pognal stroje. Takšna anarhija bi lastniku strojev lahko povzročila samo izgubo, stroji bi ostajali neizkoriščeni, nastopile bi težave s surovinami. Za|o jc kapitalist spuslil na tekoče trakove budilke in ročne ure. Delavce ni bil več gospodar svojega časa. Čim bolj natančno ga je lahko meril, tem bolj gaje čas zasužnjeval. V nociji povprečnega Evropejca tako sedanjost zavzame častno mesto. Obstaja močno izražena tcndcnca življenja v sedanjosti. Sedanjost se dostikrat celo enači s pojmom realnosti, dočim naj bi bila preteklost zgolj zbirka spominov na "dobre stare čase", žalovanje za minulim, "ki se nikoli več nc bo povrnilo", bodočnost pa je vse preveč meglena "in najbrž nc prinaša nič dobrega s seboj". Linearno pojmovanje časa jc vplivalo tudi na logično strukturo evropskih jezikov, ki prakticirajo naslednjo delitev časa: preteklost, sedanjost in prihodnost. Kapitalizem je forsiral usmerjenost v sedanjost, in to čedalje bolj v kontekstu Horacovcga izreka "carpe diem". Tudi Hegel, ki ga lahko štejemo za tipičnega kapitalističnega filozofa, je ugotovil, da so ljudje s svojim mišljenjem, s svojimi idejami "otroci svoje dobe", ki je nc morejo preskočili. Hegel pravi, da imata preteklost in prihodnost svojo eksistcnco le v povezavi s sedanjostjo. Na prctcklosl sc veže spomin, na prihodnost pa upanje in strah, ki korcninita prav tako v sedanjosti. Čas jc za Hegla nekaj povsem drugega kot le prazno trajanje. Zanj jc čas pričakovanje, up in slrah. Prctcklosl jc spomin in spomin je lahko tudi materializirano delo človeških rok. Edini realni čas jc sedanjost, zdajšnjost. Preteklost jc v njej prisotna kot izpričan spomin. Upanje in strah seveda nista nič konkretnega. Vso svojo hrano črpala iz sedanjosti in iz v njej vsebovane preteklosti. Edino, kar nam jc neposredno dano, jc sedanjost in skoznjo nam jc dana preteklost. Hegel jc govoril o prihodnosti kot o mehkem elementu, v katerega jc mogoče vtisniti karkoli. 4. PERCEPCIJA ČASA PRI NEEVROPSKIH NARODIH: A) HOPI INDIJANCI Specifično jezikovno strukturo in iz nje izvirajočo nocijo časa ter prostora pri Hopi Indijancih, plemenu, ki živi v Arizoni, jc podrobno proučeval ameriški znanstvenik, lingvistični antropolog Bcjamin Lcc Whorf. Whorf je bil po poklicu "samo" uslužbenec neke firme za protipožarno zavarovanje, loda kljub temu je njegov prispevek na področju lingvistike naravnost izreden. Nanj jc predvsem vplival sloviti lingvistični antropolog Edvvard Sapir. Whorf jc znan predvsem po tako imenovani hipotezi o jezikovni relativnosti, ki jc oblikovana približno okrog naslednje ugotovitve: Ljudje živimo v povsem različnih pojmovnih svetovih, ki jih pogojuje gramatična struktura posameznega jezika. Ta zanimiva hipoteza ni bila nikoli dokončno sprejeta niti ovržena, zato je vprašanje jezikovne relativnosti empirično in teoretično šc vedno odprto. Pri proučevanju ljudstva Hopi Indijancev si jc Whorf pogostokrat zastavljal vprašanje, ali jc Hopi, gledan skozi oči pripadnika angleške kulture, enak kakor Hopi, opazovan z njegovimi lastnimi očmi. Vsekakor sc pri tem pojavljajo objektivne in subjektivne napake, ki pa jih lahko zmanjšamo s čim večjo stopnjo empatije. Kot prednost jezika hopi Whorf ugotavlja, da jc ta jezik bolj primeren za izražanje najrazličnejših kompliciranih konccptov v znanosti (na primer relativnostne teorije), kajti v njcniu sc časovni in prostorski odnosi neločljivo prepletajo in povezujejo. Whorf nocijo vesolja tako trdno povezuje s strukturo jezika, iz česar izhaja, da bi kakršnakoli drastična jezikovna sprememba lahko našo nocijo kozmosa obrnila na glavo. Whorf sc jc živo zavzemal za resnično miselno bratstvo med vsemi ljudmi, neglede na njihovo rasno ali cinično pripadnost. Poudarjal jc, da so posamezni jezikovni sistemi neevropskih jezikov enako poglobljeni in pojmotvorni v svojem specifičnem dojemanju realnosti kakor evropski, za katerimi prav nič nc zaostajajo. Tudi njihovi nosilci po svoji inlcligcnci nič nc zaostajajo za Evropejci, čeravno sc od njih temeljito razlikujejo bodisi po strukturi mišljenja, po barvi kože, po različni nacionalnosti ali pa po pripadnosti različnim kulturam. V teh pogledih sc Whorf izkaže za doslednega humanista, ki nc operira zgolj z zbirko praznih fraz, ampak mu takšno pojmovanje predstavlja pristni življenjski ideal. Whorfovo znanstveno dejavnost lahko označimo kot lingvistično, čeprav se je ukvarjal tudi s proučevanjem iz psiholoških aspektov. Bolj sc jc namreč ukvarjal z dejansko vsebino mišljenj, kakor pa s kompleksnostjo mišljenjskih proccsov. Nocija časa in prostora jc pri Hopi Indijancu povsem različna od evropske, saj sc veže na jezik hopi, za katerega predpostavimo, da ga Indijanec Hopi edinega obvlada, in na ideje, izvirajoče iz spccifičnc kulture svoje družbene sredine. Zanj čas ne predstavlja nekega enakomerno tekočega kontinuuma, v okrilju katerega bi sc preteklost skozi sedanjost prelivala v prihodnost. Kot sem žc omenila, jezik hopi sploh nima natančno definiranih terminov za čas niti v eksplicitni niti v implicitni obliki. V njem nc obstajajo nobene slovnične oblike, izrazi ali gramatične konstrukcijo, ki bi neposredno sovpadale s tistim, čemur mi pravimo "čas" v smislu trajanja in gibanja v kinetični obliki. Skratka, hopi nc pozna nobene besede, ki bi bila ekvivalentna našemu terminu "čas". "Razlikovanje prostora in časa, kakršnega poznamo Evropejci, pri Hopijih nc obstaja. Zalo sc zdi, da jezik in cclotna kullura Hopijcv gradita svoj miselni svet na neki nam nedoumljivi metafiziki. Seveda bi njihov pojmovni svet lahko adekvatno opisali le v izvirnem hopi jeziku in bo naslednji poskus lc njegova približna podoba: Prostor s stališča Hopijcv ni nekakšna homogena in brezčasna kategorija, temveč se nenehno spreminja. Tudi čas jc podobno temu nekaj nestalnega. Temeljni kozmični formi Indijancev Hopi sla "objektivno" in "subjektivno" in nc "prostor" in "čas", kakor jc to primer, ki izhaja iz spccifičnc metafizike, na kateri so zasnovani evropski jeziki ter naša kultura. V evropski nociji prostor nastopa kot statični neskončni tridimenzionalni prostor. Cas jc pojmovan kot kinetično enodimenzionalen, uniformen in večno tekoč. Oba navedena aspekta stvarnosti, prostor in čas, nastopata nepovezano, nekako vsak zase. Kozmični obliki Hopijcv "objektivno" in "subjektivno" sta pojmovani približno na takšen način: Objektivno ali manifestirano obsega tisto sfero, ki jc oziroma jc bila, dostopna človeškim čutilom - torej nekakšen fizični univerzum, pojmovan s historičnega vidika. V območje objektivnega sodi tisto, kar ustreza evropskim terminom sedanjosti in preteklosti, izvzeto pa jc vse tisto, kar pojmujemo kot bodočnost. Bodočnost obsega kategorija subjektivno ali manifestirajoče. Poleg sfere prihodnosti kategorija subjektivnega vključuje tudi vse tisto, kar izvira iz mentalne slcrc, to jc listo, kar obstaja v naši zavesli oziroma - kol bi sc izrazil Hopi - v srcu, toda nc lc v človeškem srcu, ampak tudi v srcu rastlin in živali, predmetov, v srcu narave in šc več: cclo v srcu vsega vesolja. To subjektivno območje pa jc subjektivno lc z vidika povprečnega Evropejca (oziroma pripadnika SAE - Standard Avcragc Evropcan - govorni skupini). Za Hopija je namreč ta sfera zelo realna in življenjska. "Subjektivno" sestavljajo poleg prihodnosti, ki sc Hopijcm kaže več ali manj kot že vnaprej določena, usodna, tudi vsa čuslva in dušcvno-intclcktualni potenciali človeka. Cc bi subjektivno sfero Hopijcv "prevedli" v naš miselni sistem, bi jo lahko približno označili kot "sfero upanja", kar sc navezuje na besedo iz jezika Hopi "tunatya". Ta beseda sc najpogosteje prevaja .s terminim "upanje", vendar pa bolj natančno pomeni, "da sc nekaj nahaja v akciji upanja". Z namenom, da bi natančneje pojasnila pomen te besede v jeziku in kulturi Hopijev, citiram NVhorfa: "Vsak jezik vsebuje termine, ki so dosegli kozmični obseg pomena, ki kristalizirajo v sebi osnovne postulate neke ncformuliranc filozofije in s katerimi jc izražena misel nekega naroda, kulture, civilizacijo in cclo neke epohe. V našem jeziku so lake besede "resničnost", "substanca", "materija", "vzrok", in kol smo videli, "prostor" in "čas", "preteklost", "sedanjost", "prihodnost"/14^ (Večina metafizičnih besed v Hopiju so glagoli in nc samostalniki, kot jc to slučaj v evropskih jezikih.) In takšno vlogo ima v jeziku Hopi glagol iunaiya, ki vsebuje v svoji osnovni ideji upanja ludi koščke pomena naših besednih terminov "misel", "želja" in "vzrok", kateri sc včasih uporabljajo tudi pri njegovem prevajanju. Beseda "tunalya" jc termin za subjektivno, kakor tudi za objektivno, kajti oba termina predstavljata samo dve različni stopnji spremembe istega glagolskcga korena, obe formi sta lc dva aspekta iste realnosti. Aktivnost upanja vidi Hopi prav tako v rasli rastlin, v formiranju oblakov in njihovem kondenziranju v dež, v vsem človeškem upanju, željah, stremljenjih in zamislih. Aktivnost upanja pa jc šc posebej prisotna v njihovih molitvah, ki med drugim tudi usmerjajo hotenja Hopijcv in njihovo kolektivno miselnost iz sfere subjektivnega v objektivno (zdi sc, da sc v krščanstvu dogaja ravno obratno). (14) Benjamin I.cc Whorf: Jezik, misao i stvarnost, str. 33. Zanimiva značilnost jc tudi, da za Hopijc tcmporalna prihodnost, kot jo pojmujemo Evropejci, sploh nc cksistira. Za Hopije jc karakteristično, da izrazoslovje evropsko govorečih narodov, ki se nanaša predvsem na predmete, ustrezno preoblikujejo v izjave o dogodkih, ga nekako "aktivizirajo". Naše pojmovanje časa v smislu tcmporalnih odnosov med dogodki, ki so se že zgodili, v jeziku Hopi prevzema pojem RAZDALJE, ki sodi v objektivno sfero, kajti Hopijcva nocija časa in gibanja jc povsem opcracionalncga značaja. Kaže sc kot problem sestavljenosti in obsega operacij, ki med seboj povezujejo posamezne dogodke, ki so se že bili zgodili. Elementa časa in prostora sta pri tem neločljivo povezana. O dveh "z dolgim časom" ločenih dogodkih govorijo tedaj, če so med enim in drugim dogodkom nastopila številna periodična fizična gibanja. Takšna metafizika sc nc ukvarja z vprašanjem sočasnosti dveh prostorsko oddaljenih dogodkov, kajti povsem pragmatično sodi, da sla dva prostorsko oddaljena dogodka primerljiva lc s pomočjo nekega intervala, ki vsebuje lako časovne kakor tudi prostorske elemente. To pomeni, da prostorsko oddaljene dogodke lahko opazovalcc objektivno spozna šele tedaj, ko so povsem premaknjeni v sfero objektivnosti, to jc v preteklost. Z večanjem prostorske razdalje sc po takšni logiki povečuje tudi časovna. Hopiji predpostavljajo tudi to, da o prostorsko oddaljenih dogodkih, v kolikor so realni (v objektivni sferi) in niso lc predpostavke (v subjektivni sferi), lahko izvemo samo "kasneje". Iz vsega tega sledi, da jim jc sočasnost prostorsko oddaljenih dogajanj tuja (po našem pojmovanju). Cc jc neko dogajanje oddaljeno prostorsko, jc po njihovi logiki prav uiko oddaljeno tudi časovno. Nekaj, kar sc nc dogaja "tu", se ne more dogajali "zdaj". To sc lahko dogaja lc "tam" in "takrat", v "tislem času". Ker pa so dogajanja "lu", kakor ludi dogajanja "tam" vključena v objektivno sfero, v grobih obrisih lahko odgovarjajo naši nociji preteklosti. Vendar pa jc za Hopijc dogajanje "tam" objektivno pomaknjeno mnogo dlje, kar bi z evropskega stališča pomenilo, da je bolj oddaljeno v času (v smeri proti preteklosti) in tudi v prostoru, kot pa neko določeno dogajanje, ki seje zgodilo "tu". V pojmovnem svciu Hopijcv obstaja limita, kjer sc človeku dostopno spoznavanje zaradi velike oddaljenosti dogodkov izgublja, podrobnosti pa sc zameglijo in zbledijo. To jc posledica značilnega raztezanja, razprostiranja objektivne sfere v neskončne daljave, ki sc nanašajo tako na davne stare čase, kakor tudi na od opazovalca neizmerno oddaljene prostore. V tej mejni točki "sc subjektivno pritihotapi izza kulis in se stopi z objektivnim, tako da na tej neverjetni oddaljenosti od opazovalca - pravzaprav od vseh opazovalcev - obstaja neki vseobsegajoči konec in začetek stvari, za katerega se lahko reče, da v njem sama eksistenca požira tako objektivno, kakor tudi subjektivno"/15) To mejno področje pripada obema - subjektivni in objektivni sferi. V takšnem "breznu preteklosti" zrasteta čas in prostor, o katerem spregovorijo miti in pravljice, ki so spoznavni lc skozi mentalno oziroma subjektivno sfero. Hopiji menijo, da stvari, o katerih lc govorijo, nimajo tolikšne vrednosti in ne sodijo v isto realnost, kot stvari praktičnega interesa, ki so prisotne v pričujoči zdajšnjosti, sedanjosti. Tudi vedenje o širinah vesoljnih prostranstev in daljnih zvezdah (15) U.L. Whorf: Jezik, misao i stvarnost, str. 37. so povečini zgolj predpostavke in iz njih izpeljani zaključki, kar jim vtisne nekakšen pečat subjektivnega. Hopiji torej nc potrebujejo besednih terminov, ki bi natančno definirali prostor in čas v evropskem smislu. Čc sc pojmi nanašajo na sfero objektivnega, so v jeziku Hopi izraženi s pomočjo razsežnosti in cikličnih proccsov. Čc pa sodijo v subjektivno območje in sc navezujejo bodisi na prihodnost bodisi na mentalno sfero oziroma na mite ter na vse tisto, kar jc daljno in nevidno, pa so prevedeni v ustrezne subjektivne termine. "Na ta način," pravi Whorf - "jezik Hopijcv izvrstno funkcionira, pa čeprav njegovi glagoli nimajo glagolskcga časa."(16) Sc nekaj naj omenim v zvezi s časom pri ljudstvu Hopi: V evropskih jezikih dolžino časa predstavlja sosledje podobnih enot. Subjektivna nocija, naša zavest o času sc objektivizira, ker ji za formo služi zunanji svet. V Hopiju pa jc stvar čisto drugačna. Ta jezik nc pozna Uiko imenovane "imaginarne množine" (na primer "pet dni"). Namesto tega sc številke dopolnjujejo z edninami (na primer, namesto "čez deset dni" rečejo "desetega dne"). Naša "dolžina časa" v jeziku hopi ni več dolžina, temveč relacija med dvema časovno oddaljenima dogodkoma. "Namesto naše zgodovinsko pogojene objcktivizacijc tistega faktorja zavesti, ki ga mi imenujemo 'čas', Hopi ni sestavil nobene formule, ki naj bi maskirala tisto subjektivno 'nastajanje kasnejšega', kar jc bistvo časa."<17) Toliko o Whorfovih odkritjih v zvezi s časovno percepcijo Indijanccv Hopi. B) ARA UKANC1* Zdaj si oglejmo, kako pojmujejo čas Araukanci, Indijanci, ki so živeli raztreseni na obsežnem ozemlju od Peruja do Ognjene zemlje, preden so jih belci zaprli v rezervate. S proučevnjem njihove kulture in njihovega jezika seje vse svoje življenje ukvarjal tudi Juan Bcnigar, ki jc med njimi tudi živel. Bil jc cclo poročen z Araukanko. Misijonarji, ki so siccr prišli v Ameriko s povsem drugačnimi nameni, so postavili temelje proučevanju avtohtonih južnoameriških (indijanskih) jezikov. Kot bomo podrobneje obdelali v 5. poglavju tc diplomske naloge, ki govori o povezavi jezika in pojmovanja časa, jc tudi Juan Bcnigar ugotovil, da araukanska pcrccpcija časa neposredno izvira iz strukture njihovega jezika. Bcnigar takole opisuje svojo pot do razumcvanjaaraukanskcgapojmovanjačasa: "Dolgo časa sem iskal araukansko cnačico za besedo čas. Indijancc sem prosil za prevode vseh možnih kombinacij, a brez uspeha. Indijancc namreč vedno najde ustrezen izraz, s katerim obide izkristaliziran pojem časa. Nc da bi jo eksplicitno omenil, izrazi (16) B.L. Whorf: Jezik, misao i slvamost, str. 38. (17) B.L. Whorf: Jc/.ik, misao i stvarnost, str. 105. + Juan Bcnigar: Pojem časa med Araukanci (prva tretjina članka jc izšla v Glasniku slovenskega etnološkega društva, letnik 22, št. 4, Ljubljana, 1982, na straneh 101-107; članek jc prevedla prof. Irena Mislej, ki mi jc priskrbela celotni članek, zato citati iz celotnega članka niso navedeni po straneh). idejo časa, saj ima zanjo na voljo niz različnih izrazov, za kar mu lahko belci le zavidamo."(18) Araukancc sc kar lepo znajde brc/, besede "čas", kakor tudi brez prcnckatcrih drugih izrazov, brez katerih si Evropcjcc nc more predstavljati svojega vsakdanjega govora. Araukanski jezik, ki jc po svoji naravi bogat in slikovit, termina čas sploh nc potrebuje, saj ima namesto tega veliko Število drugih izrazov v zvezi s časom. Araukanščina vsebuje ogromno število časovnih prislovov, predpon in samostalnikov, ki kot posebno sestavljene sintaktične enote ustrezajo približno našemu pojmu časa. Na primer beseda "puy" pomeni "čas jc" in izhaja iz besede "pu", ki ima v araukanščini množico pomenov. Eden izmed njih jc tudi "priti do svojega konca". Tudi samostalnik "antuc", ki pomeni dan ali soncc, pogosto nadomešča pojem časa, prav tako besedica "kucycn", kar pomeni mesec ali luna. Kadar želijo določiti število let ali mcscccv oziroma kvantiteto dogodkov, ki jih vsebuje delček časa, uporabijo pojem "shipantu". Bcnigar omenja, da jc interpretacija opata Molinc, ki sc jc žc preti njim ukvarjal z raziskovanjem araukanskega jezika, napačna. Molina enači araukanski termin "ten" s španskim pojmom časa. Bcnigar razloži v članku (iz katerega črpam gradivo o araukanski pcrccpciji časa), da beseda "ten" ni samostalnik "čas", ampak prislov, ki pomeni pravočasno, ob pravi uri, v pravem času, ctc. V drugačnih besednih zvezah pa se pomen spremeni. Na primer "aihcn paymi" pomeni prišel si ob ugodnem času, to je ob uri obroka, in jc hkrati vabilo, da si poslrcžcš. "Thcn el puvin" pa pomeni, "ujel sem ga pravočasno". In tako dalje. Napaka opaui Molinc naj bi - po Bcnigarju - izvirala zaradi vdora množice nepotrebnih španskih besed v araukanščino. Te izposojenke Araukanci dostikrat nekritično uporabljajo, kajti nc zavedajo sc prepada med indocvropsko in araukansko jezikovno zgradbo. Araukanščina nam "... s svojimi skrajno gibljivimi besednimi členi dopušča najrazličnejše kombinacije in dela prave izrazne čudeže, ki so nedostopni še tako fleksibilnemu indocvropskcmu jeziku, tako da nas zmedejo, šc predno prodremo v njihovo skrivnost."(,9) Araukancc nagonsko identificira čas z zaporednostjo, nc da bi imel o tem natančno izdelane pojme. Njegove časovne enote izhajajo iz zaporednosti pojavov, s katerimi seje človek srečal na samem začetku svojega razumskega mišljenja. Araukancc izbere značilno oziroma poljubno točko v času, na katero potem naveže določena stanja in dogodke, ki so zanjo specifični. Njegove časovne enote bi se morda Evropcjcu zdele primitivne, saj so izrazito ncprcciznc, nedoločne. Izpeljane so skozi periodično zaporednost naravnih pojavov, gibanja nebesnih teles in spremembe v njihovem vsakdanjem življenju. Araukanščina nc deli dneva zgolj na dan in noč, ampak v njej obstajajo šc številne -recimo jim tako - svetlobno jezikovne niansc. "Araukanski dan sc začne s sončnim vzhodom in konča z njegovim zahodom. 'Antuc' pomeni Araukancu soncc in dnevno svetlobo, ki jo soncc ustvari s svojo prisotnostjo nad horizontom. (...) Dnevu 'antuc' nc sledi takoj noč 'pun', ki pomeni samo ure teme, ko soncc nc da niti najmanjše svetlobe, razen tiste, ki jo dajejo zvezde. (18) J. Bcnigar: Pojem časa med Araukanci. (19) J.B., ibidem. Med obema pojmoma ja čas med sončnim zahodom in polno temo, večerni somrak: 'guv anluc': nevidno, pogrešano sonce,)...). Mi delimo dan v dan in noč, Araukancc pa na štiri neenake dele: vvuen, antuc, guevucn in pun." (20) Araukanci nc štejejo dnevov tako kol mi, ampak štejejo noči. Rečejo na primer "čez nekaj noči" in nc "čez nekaj dni". Lingvistični antropolog Havestadt razlaga to posebnost z dejstvom, da Indijanci potujejo ponoči in jim noči pomenijo toliko kot nam dnevi. Dolžino noči Araukanci določajo po položaju lune in zvezd, dolgost dneva pa po legi sonca. Manjših časovnih enot, kot so na primer naše minute in sekunde, Araukanci nc poznajo, imajo pa zato zelo slikovite opisne časovne enote: "Starka, ki jc poslala hčer po opravkih in ki ni želela, da bi sc la zadržala po nepotrebnem, jc rekla: (...) 'Pljunila bom na lla in preden sc pljunek posuši, moraš biti nazaj."'(21) Temu Bcnigar metaforično pravi "embrionalna ura". "Araukancc zna šteli in ima decimalen sistem odlične logike, toda mislim, da ni nikoli naštel vseh dni v letu, da bi postavil zvezo med ekstremnimi časovnimi enotami. Nc vemo, ali so zanj vsa lcla enaka, ampak ga lo vprašanje tudi ni nikoli zanimalo, kot ni povsem razumljivo, zakaj bi ga. Od določene točke, ki jo izbere, šteje leta naprej in nazaj. Podobno stori z. drugimi časovnimi cnouuni, vendar šc ni prišel do stalnega sistema let, čemur mi pravimo dobe. Araukanci niso natančni v štetju, preciznost jih nc zanima. Poznam ljudi, ki jim lahko točno določimo starost med 55. in 80. letom, tudi na znane zgodovinske dogodke, vendar sami zase trdijo, da so stari več kot 100 lci."(22) Iz vsega prej povedanega lahko na kratko povzamemo, da jc časovna pcrccpcija Araukanccv bistveno različna od evropske; po svoji naravi jc manj okostenela in mnogo bolj slikovita, saj indijanski človek tudi v tem pogledu dosledno neguje svojo primarno povezanost z. naravo in iz nje izhaja, evropski človek pa sc čedalje bolj prepušča zasužnjevanju tehnike in strojev, ki ga uklepajo v suženjstvo uram, minutam in sekundam, lorej času, ki jc po svojem značaju umetno formiran in vsiljen človekovemu naravnemu rilmu življenja. C) PRIMERJAVA MED PERCEPCIJO C AS A VZHODA IN ZAHODA Časovna pcrccpcija azijskih narodov sc močno razlikuje od evropske. Vse velike vzhodne civilizacijo (Kitajska, Indija, Japonska...) so čas pojmovale ciklično. Ta pcrccpcija jc temeljila na simbolu kolesa oziroma kroga, kije ponazarjal velike in večne naravne ritme. Skozi lo simboliko sc jc formiralo specifično dojemanje sveta, človeka, življenja, vesolja. Tudi starodavna kitajska Knjiga sprcmcmb(c) (Ji Djing) jc zasnovana na takšnem pojmovanju. (20) J.H., ibidem. (2!) J.H., ibidem. (22) J.U.. ibidem. "...Ji Djing jc edina knjiga starodavne modrosti, ki postavlja SPREMEMBO v srcdiSčc opazovanja in sprejema ČAS kot bistveni faktor v strukturi sveta in razvoju človeškega posameznika. Čas v njej ni predstavljen samo kol negativna ali uničujoča sila, katere sc jc treba bati, ampak kot samo bistvo življenja, ki se tako ne zoperstavlja večnemu, temveč jc prej tisto, skozi kar sc večno odkriva."(23) Krožno pojmovanje časa vzhodnih civilizacij jc po vsej verjetnosti povezano s človekovim opazovanjem naravnih ciklusov in je trdno povezano s takratnim produkcijskim načinom. V ta kompleksni sistem se vgrajuje tudi filozofsko-religiozni nauk o rcinkarnacijah. Za ciklično pcrcepcijo časa jc značilno statično pojmovanje človeka in sveta, vztrajanje na sprejetih družbenih in religioznih dogmah, tradicijah in zavračanju dinamike objektivnega razvoja. Način življenja so diktirali naravni ritmi, predvsem menjave letnih časov ter dneva in noči. V Aziji je imelo pomembno vlogo menjavanje deževnega in sušnega obdobja, ki jc bilo odvisno od monsuna. Iz vsega tega izhaja tudi njihova specifična nocija počasnosti oziroma hitrosti. S stališča evropskega človeka Az.ijccm lahko "očitamo" pomanjkanje smisla za naglico. Indijcem (in to ne samo privržencem joge) jc prav tako kot Južnoamcričanom popolnoma tuj pojem priganjalske naglice, ki sc je tako globoko zajcdcl v sodobno evropsko življenje. Evropejec pogosto nc more dojeti pcrccpcijc časa v kulturah, kjer produktivnost dela nc temelji na premosorazmernem odnosu med količino proizvodnje in zanjo potrošenega delovnega časa. Takšna nocija produktivnosti sc jc porodila šele v kapitalističnem produkcijskem načinu, kjer so naravni ritmi počasi, toda zanesljivo izgubili svoj pomen. Lahko bi rekli, da njihova življenjska filozofija zajema "čakanje na to, da bo čakanje izpolnjeno in bo nastopila polnost". V tem čakanju ni niti trohice nestrpnosti. Njihovo dojemanje časa je nekako ležemo, z evropskega stališča morda cclo "flegmatično". Naj omenim šc, da si je takšno nocijo časa izposodil tudi ameriški pisatelj Robert A. Hcinlein v svojem izvrstnem romanu "Tujcc v tuji deželi", ki jc preveden tudi v slovenščino. V njem med drugim tudi na umetniški način obravnava problem vsesplošne alienacijc med ljudmi in možnosti za njeno preseganje. Takšna "flegmatična" nocija časa naj bi bila značilna za prcbivalce planeta Mars, ki so vzgojili dečka zemeljskih staršev, umrlih pri pristanku raziskovalne ladje "ENVOY" na Marsovo površje. Čez mnoga leta so mladeniča odkrili člani druge zemeljske odprave in ga pripeljali s seboj nazaj na Zemljo. Tu se jc seveda strašno čudil hitremu tempu življenja, ki sc mu kar ni mogel privadili. Kasneje je skušal posredovati Zemljanom "marsovsko" nocijo časa, učil jih jc tudi marsovščinc, da bi lažje razumeli; bistvo takšnega drugačnega načina življenja - tudi tu sc pojavlja jezik kot determinanta mišljenja - in vzpostavili drug z drugim pristnejše medčloveške kontakte, temelječe na medsebojni ljubezni in empatiji. Pripovedoval jim jc primer, ko na sprehodu dveh Marsovccv prvi zastavi drugemu neko vprašanje, lc-ta pa si vzame kakšno leto ali dve za premislek, preden mu odgovori. Ves ta čas pa prijatelj potrpežljivo čaka na odgovor, oba pa sc niti nc premakneta z mesta, kjer jc bilo vprašanje postavljeno. (To jc seveda pretiravanje, vendar pa mc nekoliko spominja na anekdoto o tem, kako Južnoamcričani razumejo časovni prislov "manana". To niti slučajno nc pomeni (23) D/on Blofcld: Ji Djing, Gornji Milanovac, 1985, sir. 9. "jutri" kakor bi se glasil dobesedni prevod, ampak nekako "že enkrat v bližnji prihodnosti".) Za mnoge pripadnike azijskih narodov je značilno, da njihova preteklost živi vzporedno s sedanjostjo. Pri Kitajcih se jc na primer zelo dolgo ohranil običaj, da svojih umrlih prednikov niso pokopavali, ampak so ostali v hiši kot enakopravni družinski člani, ki so jih ob obedu cclo posadili za mizo. Takšno ravnanje je bilo običajno tudi v Afriki, kjer imajo sorodstvene vezi izjemen pomen v njihovi družbeni ureditvi. "... 'afriški čas' pač obsega večnost z vseh strani in šc zlasti skozi povezavo gencracij: pretekli, umrli rodovi za sedanjost niso izgubljeni, vedno so pričujoči. Imajo lahko cclo večji vpliv kot za časa življenja."(24) V japonski in kitajski kulturi so tisočletja merili čas na izredno nenavaden način: osnova so bili stopnjevano razporejeni vonji. Za nekatere znanstvenike (Marshal McLuhan) jc tovrstno občutenje časa tretirano kot najpopolnjcšc in najinlcgralnejšc. Vse do pojava mehanične ure so Japoncem in Kitajccm vonjave označevale nc samo ure in dneve, marveč tudi letne čase. Zasnova njihovega spomina jc bilo občutje vonja, kar so kasneje potrdile tudi nekatere klinične raziskave. Kot analogijo temu naj omenim v zvezi s tem, kako sc je neverjetno poetično s pojmom časa poigral eden najslovitejših pisateljev SF literature Ray Bradburry v eni svojih najkvalitetnejših knjig "Marsovske kronike". Ta kratek odlomek jc tako lep, da sc nc morem premagati, da ga nc bi citirala: "Nocoj diši po času. Nasmehnil sc jc in sc poigraval s to mislijo. Kako pa sploh diši čas? Kot prah in ure in ljudje. In čc te zanima, kako čas zveni, potem zveni kot podzemna reka v temni votlini in človeški kriki in kot zemlja, ki vodo bobni po pokrovu krste, in kot dež. In šc naprej, kakšen pa sploh jc Čas? Čas jc na pogled kot sneg, ki tiho naletava v temno sobo ali kot nemi film v starem kinu ali kot sto milijard obrazov, ki kot novoletni baloni padajo v brczdanjost."(25) Pa se od literature vrnimo spet nazaj k znanosti. Na koncu tega poglavja lahko rezimiramo, da sta si azijska in evropska nocija časa tudi v današnjem času daleč narazen, pa čeprav so si družbeno ekonomski sistemi v osnovi čedalje bolj podobni (kapitalistični in socialistični). To dokazuje, da na percepcijo časa in njegovo vrednotenje poleg produkcijskega načina vpliva v veliki meri tudi tradicija in praksa kot človekova predmetna dejavnost, ki sc hkrati z njo spreminja in preoblikuje. Razlike se sicer brišejo s pogostimi kontakti vseh kultur, vendar pa jih na tej stopnji šc nikakor nc smemo zanemarili, saj dostikrat igrajo svojo vlogo tudi v mednarodnih in diplomatskih odnosih. 5. POVEZA VA MED JEZIKOM IN POJMOVANJEM ČASA "Po predstavah starih Maycv jc beseda v človekovo notranjost predstavljeni posnetek zunanjega svela, ki sc iz podobe spreminja v zvok."(26) Ravno v jeziku neke kulture sc zrcali spccifično sprejemanje in razlaganje sveta. (24) Dr. Stane Južnič: Dosje o času (Človek in čas), str. 586. (25) Ray Bradburry: Marsovske kronike, TZS, Ljubljana, str. 102. (26) Alenka Bole-Vrabec: iz uvodne študije h knjigi M.A. Asturiasa "Koruzarji", sto/r, CZ, Ljubljana, 1975. Jezik jc predpogoj vsake kulture in jc hkrati njen proizvod. Pripadniki različnih kultur dojemajo svet okrog sebe na čisto različne načine in vse to sc odraža predvsem v jeziku dotične kulture. Žc od nekdaj jc človeštvo želelo jezik, v katerem nc bi bile besede le simboli, ki predstavljajo stvari, temveč bi bile izraz in resničnost najglobljega bistva stvari. Obstajajo teorije, ki pravijo, da jc takšen jezik nekoč na začetku dobe človeštva že obstajal, a jc iz neznanih vzrokov usahnil, sc ra/.gubil. Nazadnje, tudi legenda o babilonskem stolpu nas spominja o predvideni možnosti obstoja takšnega enotnega jezika. V sodobnem času so prisotni številni poskusi oblikovanja enovitega mednarodnega jezika (na primer esperanto), vendar brez posebnih uspehov. Za komuniciranje v sferi mednarodnih odnosov še vedno ostaja skorajda nepogrešljiva angleščina, uveljavljajo pa sc tudi drugi svetovni jeziki, ki jih govori velika množina človeštva (kitajščina, arabščina, ctc.). V starem veku jc bila dolgo časa na področju Azije babilonščina priznana kot uradni diplomatski jezik. To funkcijo jc kasneje prevzela grščina oziroma latinščina, ki sc jc v Evropi ohranila cclo do novega veka, kot znanstveni jezik pa šc kasneje. Znanstvenik Edvvard Sapir jc menil, da jezikovne formule določenega jezika ljudi vnaprej pripravljajo za gledanje, poslušanje, doživljanje sveta na spccifičcn način. To hipotezo o jezikovni relativnosti je zastopal tudi Benjamin Lcc Whorf, čigar stališča sem prikazala v poglavju o percepciji časa Hopi Indijanccv. Človekovo mišljenje jc jedro, ki sc skriva pod trdo lupino jezika, kateri naj bi žc v naprej formiral določeno strukturo stvarnosti. " Vsak človek intcriori/.ira temeljne sheme organizacijo svojega jezika."(27) Gramatičnc in shematične jezikovne sestavine torej žc vnaprej vsiljujejo specifične kalupe, v katerih naj poteka razmišljanje. Tako na primer vsi evropski jeziki običajno vsebujejo predvsem tri temeljne časovne kategorije v gramatiki: preteklost, sedanjost in prihodnost. (Čeprav na primer angleščina vsebuje več preteklih časov: past tense, present pcrfcct tense, past pcrfcct tense, in prav tako dva sedanja in več prihodnjih. Tudi, denimo, slovanski jeziki glede tega nikakor niso revni , vendar pa so lo za naše razmišljanje lc nebistvene finese.) Nam sc zdi takšna delitev popolnoma logična, vendar pa bi kljub lemu kazalo dopustili možnost, da gre lc za arbitrarno razdelitev, ki sc je organsko vrasla v naše (omejene) miselne okvirje. Kako drugačno od evropskega je pojmovanje časa latinskoameriških avtohtonih kuliur! Naj v zvezi s tem navedem tale citat iz knjige M. Angela Asturiasa "Gvatcmalskc legende": "V nekem stoletju jc bil dan, ki jc trajal mnoga stolctja."(2!i) Takšen stavek jc miselnosti povprečnega Evropejca tako tuj, da sploh nc vc, kje naj bi sc ga lotil, kako naj bi si ga razložil. Zato sc največkrat zateče k enostavni razlagi, "da gre pač lc za nekakšno pesniško simboliko". Dosti bliže bi mu bil verjetno takle citat francoskega pisatelja A. Gidcja, nobclovcga nagrajenca za literaturo leta 1947: "Sedanjost bi bila polna vseli prihodnosti, čc nc bi preteklost žc začrtala vanjo zgodovinc."(29) (27) dr. Slane Južnič: lingvistična antropologija, str. 242. (28) M. Angel Aslurias: Gvatcmalskc legende, str. 23. (29) Andrc Gidc: Zemeljska hrana, zbirka Nobelovci, CZ, I.juhljana. Dejstvo jc, da Indijanci nimajo razvitega občutka za čas v evropskem smislu. Vendar s tem Sc ni rečeno, da moramo podleći cvropoccntrizmu in trditi, da je naSa nocija časa najboljša možna. Mogoče je ravno nasprotno. Indijanci nc razmejujejo resničnosti od sanj na takšen način, kakor Evropejci. V neko svojo predstavo sc lahko tako zelo vživijo, da preide v njihov spomin kot resničen dogodek. Kot smo žc videli, indijanski jezik hopi sploh nc vsebuje časov, ki bi ustrezali vsem glagolom. Preprosto nc obstaja nobena gramatična struktura, ki bi lahko ustrezala našemu pojmu glagolskoga časa. V bistvu gre predvsem za problem, kako naj bi z jezikom čim bolj adekvatno izražali svoje misli (čeprav je pogosto ravno obratno: z jezikom skrivamo svoje misli, jih preoblačimo v polresnice in laži), ker jezik nudi široke možnosti in ni uporaben zgolj za komuniciranje med ljudmi. Vendar pa na primer indijski privrženci joge zastopajo stališče, da z mišljenjem v besedah, to sc pravi v okvirih jezika, porabijo preveč duševne energije. Zato meditirajo v podobah, abstraktnih čustvih in cclo vonjih. Tudi južnoameriški Indijanci mislijo v podobah in izraz takšnega mišljenja jc tako imenovani "magični realizem", katerega jc pri svojem pisanju uporabljal tudi M. Angel Asturias. Magični realizem jc pravzaprav realnost, ki se vrine med resnično in občuteno realnost, med otipljivo in vidno ter med halucinantno in sanjsko. Takšna miselna struktura se zrcali tudi v večini indijanskih jezikov - temelji na zvočno slikovnih enotah in ne na stavčno besednih. Večji pomen pripisujejo glagolom kakor pa samostalnikom. Vsakdanji svet teh Indijanccv jc mnogo bližji skrivnostni magiji, mitom in fantastičnim legendam, kakor pa sivi realnosti, oskubljeni vsakršne poezije, domišljije in lepote. V njihovem življenju sc tesno in ncrazdružljivo prepleta fantastika z vsakdanjostjo, sanje z realnostjo, spomini in prividi s sedanjostjo. M.Angel Asturias pravi: "Od babicc (ki jc bila Indijanka, opomba M.J.) sem sc naučil, da jc danes samo tedaj razumljiv, čc imamo v mislih tudi včeraj, ki jc po svoje vendar tudi dancs."(30) V pojmovanju Indijanca sploh nc obstaja jasna začrtana nocija preteklosti, saj je vsa preteklost polnopravno prisotna v sedanjosti, zdajšnjosti. In to na povsem drugačen način, kot pri Heglu, kjer jc preteklost pričujoča v sedanjosti samo kot abstrakten spomin, v mišljenju Indijanca pa jc preteklost na nekakšen mističen način materializirana v sedanjosti. Preteklost zanj nc more biti mrtva, ampak živi skozi sedanjost naprej svoje lastno življenje. Tudi drugi veliki južnoameriški pisatelj Gabriel Garcia Marqucz izpričuje svojsko južnoameriško nocijo časa in večnosti v svojem znanstvenem delu "Sto let let samote" (Cicn anos dc soledad). Dogajanje jc postavljeno v vas Macondo. Ta vasica predstavlja nekakšen limes med časom in večnostjo. Roman jc napisan v značilnem slogu mističnega prepletanja resničnosti in sanj ter realnosti, ki neopazno prehaja v ircalnost, obe si nekako podajata roke, se izmenjujeta in dopolnjujeta. Z živimi ljudmi nemoteno komunicirajo že davno umrli, čas kroži po začaranem orbisu, pojavi sc tudi fenomen "veka brez sna", ki ga povzroči tako imenovana kužna nespečnost, in šc bi lahko naštevala. (30) spremna beseda Janka Modra h knjigi M. Angela Asluriasa Zeleni papež, zbirka Nobclovci, str. 399. Torej tudi umetnost, predvsem literatura, v okvirih možnosti jezika odseva naravo in obliko nocije časa določene kulture. Z odnosom med jezikom in časom se je veliko ukvarjal moderni ameriški antropolog Edward T. Hali, ki jc napisal slovito knjigo z naslovom "Nemi jezik". V njej sc opira na svoje bogate izkušnje na področju lingvistike, antropologije in psihoanalize. V omenjenem delu primerja ameriške kulturne obrazce z obrazci kultur širom po svetu. Avtor ugotavlja, da jc ameriško dojemanje posameznih fenomenov časa pogojeno v prvi vrsti s tem, da imajo Američani kratko zgodovinsko tradicijo. To pogostokrat pride do izraza v njihovih odnosih z Latinoamcričani, s katerimi imajo preccj stikov. Medtem ko je za Američane značilna monokronistična orientacija -istočasno lahko počno samo eno stvar -, sc v Latinski Ameriki čas dojema dosti bolj na široko. Kadar Latinoamcričani vstopajo v poslovne slike s svojimi severnimi sosedi, jih li najprej glede ure poslovnega scsianka ironično vprašajo: "Po našem ali po vašem času" - "Hora amcricana, hora mcjicana?"(31) Za narode z dolgo tradicijo, na primer za ljudstva na jugu Azije, pomeni termin "dolgo" čas, ki lahko traja od tisoč let do neskončnosti. Za Amerikance pa taisti termin lahko pomeni "deset ali dvajset let, dva ali tri mcscce, nekoliko tednov ali celo nekoliko dni."<32> V zvezi s tem pojmovanjem dolgosti časa jc neki Hallov prijatelj ria slikovit , način opisal južnoazijsko predstavo trajanja: "Čas jc podoben muzeju, v katerem se nahajajo brezkončni hodniki in brezštevilne dvorane. Vi ste obiskovalec, ki hodi skozi ta muzej po temi in osvetljuje eksponate, enega po enega. Bog jc kustos tega muzeja in samo on ve, kakšne zaklade čuva ta muzej. Vsaka dvorana jc cn življenjski vek."<33> Edvvard Hali navaja še številne zanimive primere s tega področja odnosa med jezikom in časom. Pri Siju Indijancih nc obstaja beseda niti za čas niti za pozno niti za čakanje. Ljudstvo Tiv, ki živi v Nigeriji, poimenuje dneve v tednu po tem, kar se prodaja na najbližji tržnici. Njihov teden lahko traja od pet do sedem dni. "Čc bi pri nas obstajalo nekaj podobnega, potem bi sc ponedeljek v Washinglonu imenoval 'avtomobili', v Baltimoreu 'pohištvo', v Ncw Yorku pa 'blago na metre'. Vsakemu od teh bi lahko sledil dan gospodinjskih aparatov, alkohola oziroma diamantov, odvisno od tega, za katero od omenjenih mest gre. To bi pomenilo, čc bi potovali naokoli, da bi se imena dnevov v tednu stalno menjavala, odvisno od tega, kje bi sc znašli."(34) Edward Hali jc razvil svojo konceptualno shemo, na katero se je oprl pri raziskovanju odnosa med jezikom in pojmovanjem časa. Uvedel je tri različne kategorije časa, ki jih imenuje tudi sisteme, in siccr: formalni, neformalni in tehnični. Najbolje, da ga kar citiram: "Na primer: leto predstavlja formalni ali tradicionalni del našega časovnega sistema. Pod letom se razume 365 dni plus eno četrtino dneva, ki se jo upošteva pri prestopnemu letu. Leto lahko prav tako pomeni 12 mcscccv ali 52 tednov. (31) Edward Hali: Nemi je/.ik, sir. 16. (32) E.II.: Nemi jezik, sir. 17. (33) Ibidem, str. 17, 18. (34) Ibidem, str. 25. Ko govorimo neformalno, rečemo: 'Potrebna bodo leta, da se to opravi'. Da bi točno vedeli, kaj neka oseba razume pod "leti", morate biti zraven, da poznate osebo in da veste za vzrok njene opazke. V konkretnem primeru lahko govorimo o minutah, tednih ali dejanskih letih. Tehnično gledano jc leto nekaj povsem drugega. Kajti leto ne samo da se meri z dnevi, urami, minutami in sekundami, ampak obstajajo tudi razni tipi let, ki različno trajajo. Minute, ure, mcscci in tedni sc uporabljajo v vseh treh kontekstih. Samo celoten kontekst nam pove, s katerim tipom časa imamo opravka."(35) Edvvard Hali dalje razdeli vsako od žc naštetih treh kategorij, še na njihove podvrste: to so skupine, izolati in obrazci. Tako je izpostavil devet raznih tipov časa, ki jih v nadaljevanju uporabi za klasificiranje besednih pomenov in terminov, ki označujejo časovne enote. (Na primer: beseda "dan" je formalna skupina, ki ima dva primarna izolata: dan in noč; neformalno vzeto, obstaja v Ameriki osem časovnih skupin glede na trajanje in točnost pomembnih poslovnih sestankov: pravočasno, pet minut, deset minut, petnajst mirtut, dvajset minut, trideset minut, petinštirideset minut in ena ura prej ali pozneje.) Glede te razdelitve avtor sam pravi, da so izolati abstrakcije: "Težko jc precizno določiti formalne izolatc, ker so lc-ti abstrakcijo kot vsi izolati."(36) Edward Hali je izoblikoval prej navedeno shemo kot tehnično orodje, s pomočjo katerega jc raziskoval skrivnosti kulture in hkrati poskušal v ljudeh vzbuditi zanimanje za probleme, ki jih obravnava. Hkrati jc želel, da njegovi sonarodnjaki spremenijo odnos do svojih predstav o času skozi globje razumevanje svojih navad in jezika. 6. SKLEP IN ZAKLJUČEK Različne časovne pcrccpcijc, ki so pogojene z družbeno kulturnimi okoliščinami, so pogosto vzrok številnim mednarodnim nesporazumom in težavam. Edward Hali (Nemi jezik) omenja slikovit primer nekega ameriškega kmetijskega strokovnjaka, ki jc bil imenovan za atašeja pri ameriški ambasadi v neki južnoameriški državi. Žc čez nekaj časa jc zaprosil za avdicnco pri ministru za kmetijstvo te države. Ta mu jc dal vedeti, da se nikamor nc mudi in da jc za uradni sprejem še dosti časa, toda ameriški ataše jc šc naprej silil v njega in forsiral sestanek. Minister se je navsezadnje pustil pregovoriti in zmenila sta sc za datum in uro sestanka. Amcrikanec je prišel še pravočasno, kar po ameriškem pojmovanju označuje spoštovanje do osebe, s katero je bil zmenjen. Usedel se je in čakal. Ura, za katero sta bila domenjena, je že minila, za atašeja pa sc ni šc nihče zmenil. Po petnajstih minutah je vprašal tajnico, če so ministra sploh obvestili, da ga čaka v preddverju. Tajnica mu je pritrdila in to ga je nekoliko pomirilo. Po petinštiridesetih minutah čakanja se še zmerom ni nič zgodilo. Užaljeni Američan seje ponovno pritožil tajnici in izjavil, da ima takšnega obnašanja dovolj. To sporočilo so prenesli ministru, ki pa mu ni posvečal posebne pozornosti. (35) E.H.: Nemi jezik, str. 136. (36) Ibidem, str. 139. "Glavni izvor nesporazuma jc bil v dejstvu, da je v lej državi pet minut zamude zanemarljivo. Zaradi tega jc petinštirideset minut predstavljalo začetek na lestvici čakanja in ne skrajno razdobje, ki ga jc šc mogoče tolerirati."(37) V ZDA bi bila atašejeva reakcija povsem na mestu, južnoameriškemu ministru, ki je bil drugače vzgojen, pa sc je zdela - milo rečeno - absurdna. Kakor se je ameriški ataše naučil jezika dežele, v katero jc bil poslan, tako bi sc moral seznaniti tudi z lokalnim sistemom časa te dežele in sc mu prilagoditi. "To, kar povzroča težave v lakih situacijah jc, da ljudje ne dojamejo, da imajo opravka z drugačno obliko komunikacije, ki sc deloma vrši preko jezika, deloma pa neodvisno od njega."(38) Podobni primeri so v mednarodnih diplomatskih odnosih prcccj pogosti. Tudi ameriški tehniki, ki so bili poslani, da pomagajo iranskemu gospodarstvu, so naleteli na težave. Videli jc bilo, da Iranci nimajo nikakršnega smisla za planiranje. Medtem ko so naravnost obsedeni s svojo slavno preteklostjo, pa nimajo nikakršnega smisla za bodočnost. Za njih jc prihodnost kaj malo realna. "Znano jc, da so poslovni ljudje te dežele lahko investirali stotine tisočev dolarjev v tovarne, toda niso imeli nikakršnega načrta o tem, kako jih bodo uporabili. Kompletno predilnico so kupili in z ladjo prepeljali v Teheran, toda njen kupec šc ni poskrbcl^za zadostna sredstva za graditev stavbe niti za nabavo surovin in izobrazbo delovne sile."39) Tradicionalno dojemanje časa predstavlja resno oviro industrijskega razvoja nerazvitih držav. Posebno v Afriki sc kaže razkorak med kapitalističnim in tradicionalnim načinom proizvodnje. Siccr pa tudi v ostalem delu nerazvitega sveta ni dosti bolje. Spremembe sc lahko uvajajo lc postopoma. V Afriki jc bila na primer ura ali budilka dolgo časa zgolj statusni simbol in ni imela za Afričifnc nobene praktične vrednosti. "Lc postopoma človek tradicionalno mentalitete iz ure za prestiž prehaja k uri, na katero gleda, da bi kaj opravil v določenem času."(4()) Iz prej povedanega sledi, da nerazvita država, ki nc absorbira evropske percepcije časa, tudi nc more absorbirati evropske tehnologije. Na koncu naj zapišem ugotovitev, daje pcrccpcija časa izredno heterogen in raznolik pojem. Oblika oziroma vrsta nocijc časa jc predvsem odvisna od načina proizvodnje in od kulture oziroma jezika, ki s svojim spccifičninm sistemom determinira okvirje in način mišljenja. Nocija časa sc tesno povezuje z nocijo prostora. Oba termina (prostor in čas) sta bistvena pri definiranju realnosti. Oblika časovne pcrccpcijc sc naravnost protejsko spreminja s kulturo neke družbe, od plemena, ki jc dneve v tednu poimenovalo po vaseh, v katerih jc takrat sejem, pa preko evropskega nevrotičnega podrejanja naglici in do skrajnosti razdeljenih časovnih enot, do hopijevske in araukanske ncgacijc pojma "čas" v našem smislu in do mistično-fantastične realnosti južnoameriških Indijancev, kjer se stapljajo sanje z resničnostjo, kjer preteklost biva, živi v sedanjosti, in šc bi lahko naštevala. Tema je dejansko (37) Edward llall: Nemi jezik, sir. 15. (38) Edward llall: Nemi jezik, sir. 15. (39) Ibidem, sir. 27. (40) Dr. Slane Južnič: Človek in čas, sir. 592. neizčrpna in spričo tega jc tale moj poskus vstopa v problematiko časovne perccpcije zgolj bežen fragment, kaplja v morje. Cas je žc vseskozi ena najbolj interesantnih tem, tako za znanstvenike (antropologe, lingviste, filozofe, matematike, fizike, astronome, ctc.), kakor tudi za pisatelje znanstveno-fantastičnih romanov, ki sanjarijo o izumu časovnega stroja, s katerim bodo preverjali zgodovino in nadzorovali prihodnost, predvsem pa - zbežali iz sedanjosti. Tudi religije so se veliko ukvarjale s pojmovanjem časa. Manipulirale so z nocijo začetka in konca ter s pojmom večnosti. Človek si jc žc od nekdaj želel zagospodariti času, sc osvobodili njegovih okov in lastne minljivosti, ga raztezali in krčili po svoji volji. Lahko si je podredil mnoge naravne sile, toda časa si nikoli ni mogel. Namesto tega jc čas popolnoma zagospodaril njemu. Z razvojem civilizacijc in proizvajalnih sredstev je zrasla človekova sužnost času do skrajnih meja. Medtem ko so v preteklosti ccnili, spoštovali stare ljudi, se v današnji dobi ljudje sramujejo svojih let, skrivajo jih za lasuljami in kozmetičnimi pripomočki, posegajo po kirurških operacijah ctc. Sodobna potrošniška družba jc namreč ustvarila model uspešnega človeka srednjih let. Ljudje sc nočejo v ničemer razlikovati od drugih, v ničemer nočejo izstopati. "Osamljenost posameznika jc navidezno presežena, tako nam današnje superindusirializirane družbe nudijo impozanten prizor velikih množic ljudi-avtomatov, ki vsi živijo na isti način, zgledujejo sc drug po drugemu, pijejo isti osvežilni napitek in všeč jim jc ista oblika dekliških prsi na filmskem platnu. Največja skrb je: ne razlikovati se od drugih, nc izstopali z ničemer. Od individualnosti, ki jc šc naprej ideal epohe, jc ostala samo iluzija."(41> Namesto da bi dosegli odvisnost časa od človeka, jc postal človek čisto odvisen od časa. No, preden sc bom zapletla v laviologijc, bom tole "zgodbo o času" končala s citatom iz "Gvatcmalskih legend", ki slika pojmovanje časa v mnogo lepših in pastclncjših barvah, kakor pa ga predstavlja vsakdanja dolgočasna stvarnost evropskega človeka: "Škrat sanj nam pričara videz zelo velikega mesta - jasno misel, ki jo vsi nosimo v sebi, stokrat večjega od tega mesta s pisanimi hišicami sredi 'San Blasovc preste'. To je mesto, sestavljeno iz pokopanih mest, ki ležijo druga nad drugim kot nadstropja visoke hiše. Nadstropje nad nadstropjem. Mesto nad mestom. Knjiga starih bakrorezov, vezana v kamen z listi iz indijanskega zlata, španskega pergamenta in republikanskega papirja! Skrinja, v katero so zaklenjene zlcdcnclc postave mrtve himerc, zlato rudnikov in belih las meseca, shranjenih v srebrnih obročkih. Sredi tega mnogonadstropnega mesta so nepoškodovana ohranjena stara mesta. Po stopnišču navzgor prihajajo sanjske prikazni, brez sledov, brez hrupa. Od vrat do vrat sc menjavajo stoletja. V svetlobi oken mežikajo sence. Prividi so besede večnosti. Škrat sanj spreda zgodbc."(42) LITERATURA (41) Hrieh Fromm: Bekstvo od slobodu (spremna beseda), sir. 14. (42) Miguel Angel Asturias: Gvatemalske legende, str. 10. UTERATURA A) Glavni viri (popomembnosti): 1. Južnič, Stane, Človek in čas (dosje o času), v rokopisu. 2. Južnič, Stane, Lingvistična antropologija, FSPN, Ljubljana. 3. Hali, Edward, Nemi jezik, BIGZ, Beograd, 1976. 4. Francisty, Jaroslav, Kalendar i merenje vremena, Novi Sad, 1982. 5. Bcnigar, Juan, Pojem časa med Araukanci, Glasnik slovenskega etnološkega društva, št. 4, Ljubljana, 1982. 6. Whorf, Benjamin Lee, Jezik, misao i stvarnost, BIGZ, Beograd, 1979. B) Pomožna literatura: 1. Dcbenjak, Božidar, Vstop v marksistično filozofijo, Ljubljana, 1979. 2. Milankovič, Milutin, Kratka zgodovina astronomije (1. del), Ljubljana, 1984. 3. Fromm, Erich, Bckstvo od slobode, Beograd, 1978. 4. Levi-Strauss, Claude, Divlja misao, Beograd, 1978. 5. Lavvrencc, D.H., Studics in Classic American Literature, Penguin, 1971. 6. Russell, Bertrand, Modrost zahoda, Ljubljana, 1977. 7. Blofeld, John, Ji Djing, Gornji Milanovac, 1985. 8. Chai, Winberg, Ji Djing, Beograd, 1980. 9. Malinovski, Bronislav, Magija, nauka i religija, Beograd, 1971. 10. Norton, Jonathan, in redakcija Timc-Lifcovih knjig: Amerika. 11. Mala splošna enciklopedija, DZS, Ljubljana. 12. Magajna, Bogomir, esej V kraljestvu meskalina, Modra ptica, Ljubljana, 1936. 13. Ivankovič, Josip, Urarski priručnik, Zagreb, 1979. 14. Galaksija, časopis za popularizaciju nauke, br. 180, april 1987. 15. Dvoje, br. 3, 1979. 16. Castaneda, Carlos, Učenje don Huana, Beograd, 1981. 17. Castaneda, Carlos, Odvojena stvarnost, Beograd, 1978. 18. Pauwels-Bcrgier, Večni človek, Ljubljana. 19. Aslurias, Migucl Angel, Zeleni papež (Nobelovci), CZ, Ljubljana. 20. Asturias, Migucl Angel, Gvatcmalskc legende, Ljubljana, 1980. 21. Asturias, Miguel Angel, Koruzarji, Ljubljana, 1975. 22. Marquez, Gabriel Garcia, Sto let samote, Ljubljana. 23. Gide, Andrč, Zemeljska hrana (Nobelovci), CZ, Ljubljana. 24. Hcinlcin, Robert A., Tujec v tuji deželi, TZS, Ljubljana 25. Simac, Clifford D., Skozi čas in nazaj, Ljubljana, 1973. 26. Bradburry, Ray, Marsovske kronike, TZS, Ljubljana. Pojem protislovja BOGOMIR NOVAK 1. PROTISLOVJE IN NASPROTJE - VPRAŠANJE TERMINOLOŠKE OZNAKE. Pojem protislovja ima že dolgo zgodovino. Žc indoevropski koren "nti" pomeni "na nasprotnih straneh", indoevropsko "antios" in starogrško "antios" pomeni nasproti. "Enantios" oz "cnantion" pomeni "nasprotnik" in "nasproti stali". (Glej Pokorny, J.: Indogermanischcs etymologisches Wortcrbuch, Bd 1, Franke Verlag, Bern und Miinchen, 1959, st. 49-50. Grki so poznali še izraz "anlilhesis", Lalinci "oposilio", Nemci "Entegcgcnsetzung, Rusi "protivupostavlcnic", Hrvati "napramnost, oprečnost". (Aristotel; Metafizika, SNL, Zagreb 1985, str. 245). kar pomeni isto kot "antikcimenos". Grški izraz "to cnantion" pomeni lat. "contrarium", angl. contrary", fr. "contrairc", nem. "Kontriir, das Entgegcngcsctzte", rus. "protivopoložnost", hrv. "protivnost" /Aristotel: ibidem, str. 172). "E enantiosis", lat. "contrariclas", angl. "contraticty", fran. "la contraircte", nem. das kontriire Gcgensatz", rus. "protivupoložnost", soprotivlenie", hrv. protivština" (oprečnost, suprotnost) (Aristotel: ibidem,m str. 247). Medtem ko Hrvatje prevajajo Aristotelove izraze "ćnantfosis", "čnantiotcs", "cnantion" in "antikcimenon" z "prolivščina", "protivnost", "protimba" in "opreka", bi v slovenščini pomenili ti izrazi po istem vrstnem redu: "nasprotje, anlagonizem", "nasprotnost", "nasprotje" in "nasprotstvo, ovira". Kljub temu, da jc razlikovanje med nasprotjem in protislovjem znano žc od antike dalje, pa vendar šc danes ni v splošni rabi. Kontinuiteta izkustva o rabi zakona ncprolislovnosti jc bila cclo v zgodovini filozofije in logike večkrat blokirana. Zato ni čudno, da se šc danes v družboslovni literaturi pogosto zamenjuje družbena nasprotja, protislovja in konflikte. Pojem protislovja jc tesno povezan z odnosi med nasprotji. Gre za vprašanje, ali se nasprotja med seboj samo izključujejo, ali pa se tudi vključujejo. Dialektično protislovje jc po eni izmed mnogih definicij, ki sc med seboj bistveno ne razlikujejo, "vzajemno učinkovanje dveh koeksislirajočih nasprotij, ki se med seboj pogojujejo, hkrati pa tudi izključujejo in ki so tako v odnosu enotnosti in boja" (Klauss, G., Buhr, M.: Marxisilisch . lenininistisehe Wortcrbuch 1972, str. 1302). Spornost pojma proti- slovjc se prične žc v odnosu elcatov do Hcraklita. V Heraklitovi filozofiji najdemo zasnovo za pojmovanje dialektičnega protislovja kot enotnosti in boja nasprotij, tudi v jonskem "naravoslovju" sploh. Sc več: Aristotel sploh nc bi mogel ubraniti zakona ncprotislovnosti pred "likvidatorji", čc nc bi razvijal tega, kar jc od Hegla dalje znano kot "zakon enotnosti in boja nasprotij". Protislovje "gr. Sntiphasis, nem. Widcrspruch) je ovira za logično mišljenje. Danes razlikujemo dialektično in kontrarno protislovje ter (nc)logično ali kontradiktorno protislovje. Oba izraza "logično" in "nelogično" protislovje bi lahko razumeli glede na lo, da sc formulacija tega protislovja uporablja v logiki, nima pa logičnega smisla, saj kaže na napako, ki ji semantično nič pozitivnega ne ustreza, ker sc nc nanaša na nobeno stvar. Izraz diametralno nasprotje (ali kontraverza) ni docela istoveten z izrazom kontrarno nasprotje, ker gre pri diametralnem nasprotju samo za razmerje sodb v logičnem kvadratu (A-O, E-I). Po mojem mmnenju je izraz logično protislovje slabši kot izraz nelogično protislovje, ker pušča nejasen status dialektičnega protislovja, ki ga jc prav tako možno formalnologično formulirati in ima za razliko od nelogičnega protislovja realni korclat. Nelogično protislovje /G. Klaus uporablja zanj izraz logično protislovje - logisehe Widerspruch brez dodatne razlage) nastane tedaj, kadar sta dva kontradiktorna stavka/sodbi, ki s'a v odnosu afirmacije in negacije, oba resnična. Zakon ncprotislovnosti bi lahko definirali takole: "Dva stavka izražata isto dejstvo, če iz resničnosti ali napačnosti vsakega o i obeh sklepamo na resničnost ali napačnost drugega samo na osnovi logičnih zakonov in pomenskih pravil jezika". Od rojstva logike do danes traja spor, 1. ali jc formula A=A in ne-A vsebinsko resnična ali napačna in 2. ali jc to spor o istem ali o različnem. Ce zakon ncprotislovnosti nc more prepovedati nobenega absurdnega protislovja, potem tudi nobenega dialektičnega protislovja nc more dopustiti. Če z dialektičnim protislovjem povemo to, kar z zakonom ncprotislovnosti nc moremo, potem je zakon ncprotislovnosti vsaj "za višje ciljc mišljenja" nepotreben, čc pa zakon ncprotislovnosti odvzema legitimnost "presežne vrednosti" dialektičnemu protislovju, potem ta realno ni možen inje izenačen z absurdnim protislovjem. Presežna vrednost celote je v tem, daje več kot vsota njenih delov. V tem jc tudi nova kvaliteta, ki jo je potrebno legitimirati z dialetičnim protislovjem. Niti izraz "ncprotislovnost" niti "izključeno protislovje" ne pove, v katerem smislu ta formalnologični zakon mišljenja izključuje protislovja in je zato v tistem smislu ncprotislovcn. V odnosu med ncprotislovnostjo in protislovjem obstaja nevarnost ckvivokacij in dvoumnosti, ki jc tudi z natačnejšimi definicijami ni mogoče odstraniti, saj je konkretno obče stalen problem. Konkurenčni boj med obema sc navidez ukine z ločenimi pomeni. Kooperacija med njima pa ni možna, dokler ni jasnega razločevanja in sinteze med njima. V istem smislu so v istem možna nasprotja, nc pa tudi nelogična protislovja. Dialektična protislovja niso samo v intermundijah trdno obsteječega sistema, ker družba ni čvrst kristal (Marx), niso samo medfaza v ožjem smislu med šc nespoznavnim in nc več obstoječim, ampak so v najširšem smislu oboje oz. dvoje v enem. Izvor dialektičnih protislovij jc odnos med človekovo smrtnostjo in težnjo po nesmrtnosti, med končnostjo in neskončnostjo. Gre za dvojno naravo meje, njenega tostranstva in onostranstva, ločevalnega in povezovalnega značaja. Zakon ncprotislovnosti dopušča samo enega izmed dveh protislovnih stavkov. Po Aristotelu imata med 4 vrstami nasprotij samo afirmacija in ncgacija tisto lastnost, daje ena vedno resnična, druga pa vedno napačna. Med njima ni nič srednjega. To že pri Aristotelu docela nc drži, saj jc sam postavil omejitve s pogoji istočasnosti in istega odnosa ali smisla, kar vse kaže na dejstvo, da jc težko določili identiteto predmeta, ki ga mislimo ali o njem govorimo. Sc bolj to velja za sodobno logiko, ki opozarja na posredna, skrita protislovja sistema. Čc se pri izpeljavi pojavi vsaj cn stavek s svojo negacijo, jc prvotni stavek protisloven. Pri večmestnih predikatih jc potrebno potrditi ali zanikata dva ali več predmetov hkrati. 2. INTERPRETATIVNE RA VNINEPROTISLOVNOSTI IN PROTISLOVJA G. Patzig ugotavlja, da vseh protislovij ni mogoče reducirati na elementarno formo. Sodba "vsi delavci so mezdni delavci" niti ni protislovna s sodbo "nekateri delavci niso mezdni delavci", ampak v zanikanju splošne pripadnosti predikata "noben delavec ni mezdni dclavcc". Gre za sodbi, ki sta v logičnem kvadratu v kontrarnem odnosu. Za eksistenčne in modalne sodbe obstaja protislovje v negaciji eksistenčne ali modalne trditve. Negativnega stavka ne moremo enoznačno določili. Negacija jc logična operacija takrat, čc izvede iz stavka A stavek, ki jc prav tedaj, če jc A resničen, napačen in obratno. Negacija sama po sebi šc nc pomeni protislovja. Gre za vprašanje, ali kaj stoji za njo ali nič. Cclo v kolokvijalnem govoru so pomenile in še pomenijo negativne oblike nekaj pozitivnega; staroslovansko "neže" in srb. "nego" pomeni "ampak", toda, češki "než" pa pomeni "vendar". Indocvropsko pomeni "ghe" prazen biti, manjkati. Lat. izrazi "hic" izhaja iz *gho ali *ghc+*ke, dveh rekonstruiranih indoevropskih izrazov. V lat. pomenita podobno "otium" afirmativno obliko za ncg.olium, (Pokorny, J.: Indo-germanischcs ctymologischcs WOtcrbuch, Bd 1, Franke Vcrlag, Bcrn und Miinchcn, 1959, sir. 417). V našem vsakdanjem jeziku jc "pracnotio" oz. "notio vulgaris" pojma protislovja psihološki in pomeni osebno nestrinjanje z določeno trditvijo ali nesprejemanje nečesa. Z znanstvenega vidika je pa semantično-logični pomen protislovja pred psihološkim, ker predpostavlja razliko med mišljenjem in bitjo. Kdor govori protislovno, pove hkrati vse in nič, kar pomeni, da njegov predmet mišljenja ni določen. V vsakdanjem jeziku zakon ncprotislovnosti nima stroge veljavnosti, nekateri mu sploh odrekajo katerokoli veljavo, ker vsakdanji jezik ni eksakten. To ni nenavadno, če vemo, da ima že pri Aristotelu zakon ncprotislovnosti nujen značaj lc pri preteklih dogodkih, ki sovpadejo z nujnostjo, nc pa tudi pri sedanjih in prihodnjih. Princip ncprotislovnosti jc najmočnejši ravno po identiteti, ki pa ni dokazljiva, ampak jc evidentna in se na njej dokazuje vse drugo. Princip ncprotislovnosti, tj. princip izključenega protislovja (Widerspruchsfreihcit) je najbolj razumljiv v okviru monističnega mišljenja nedeljivost enega s centralno resnico. Iz tega sc da razumeti tudi delo kol metafizično središčno kategorijo, ki jc bila le različno poimenovana. S pluralizmom interesov nastane v principu ncprotislovnosti še več fleksibilnosti in nedoločenosti. Individualno razločevanje ni več zgolj akcidentalno. Pri Parmcnidu pa je individualno razločevanje (principium individuations pri Leibnizu) samoprotislovno in autrcfutacijsko zaradi absolutne premoči identitete. Spregledal je subverzivno protislovnost same identitete A=A, na kar leti Heglov očitek. Najbolj mirno bistvo sveta jc poslalo v drugem družbenem kontekstu najbolj vznemirljivo in prevratno z zahlcvo po iskanju nove identitete. Čedalje bolj je jasno, da se protislovij ne moremo znebiti z varne razdalje po formuli: minljivost minljivosti je stalnost. Filozofija jc poleg spremenljivega sveta deno poimenovala nekaj, kar sc ne spreminja. Če danes te izjeme nc priznamo več, jc to po eni strani prednost, po drugi strani pa totalna nevarnost za totalno uničenje sveta. Protislovje, ki jc v svetu imanentno, ne pomeni nič drugega kot nevarnost totalnega uničenja. Ncgacija subsiancialnc miselnosti vodi do rclacijskc-funkcijske. Substanca že sama po sebi pomeni notranjo rclacijo-causa sui, ki pa jc notranje protislovna, kot npr. Aristotelov prvi gibalcc. Prav tako sc izkazuje protislovnost odtujenega človekovega dela kot ekstcriorizacija ali ckstcrnalizacija človekove energije. Problem je v tem, kako doseči interakcijo med zunanjim in notranjim svetom, med imancnco in transccdenco, med končnostjo in neskončnostjo. Čc ostanemo samo na enem polu, se ta nujno izkaže slej ko prej kot nevzdržno protisloven. Izkušnje nam to resnico čedalje bolj potrjujejo, prikrivajo jo pa ideologije o brczkonfliktni družbi. Zakon ncprotislovnosti ima dvojno vlogo: zavrnilveno in dopuščajočo, ekskluzivno in inkluzivno, tj. sintetično in komplementarno. Rojstno mesto tega zakona je človeška praksa, prvo teoretično formulacijo in osmislitev pa je našel v logiki. Po svoji večplastnosti in posledicah uporabe presega zgolj logični okvir. Lahko razlikujemo komunikacijsko-dialoško, ontološko, spoznavno-teoretsko, logično-sintaktično, semantično in socialno-psihološko raven. Logika proučuje samo formalno stran tega zakona, filozofija pa tudi vsebinsko. V zgodovini filozofije nista bili nikoli obe strani ločeni. Vsebino zakona ncprotislovnosti določa predmet mišljenja, kontekst dopustnih in nedopustnih povezav pa izhaja iz cclotnc človekove prakse oz. kulture. Identificirali smo pojem, princip, zakon in kategorijo ncprotislovnosti. Sofistična dejavnost kaže da jc mogoče tudi o ncprotislovnosti razmišljati protislovno. Izraza protislovje in ncprotislovnost sta vcčznačno-korclativna, ker so vsebinske meje med njima relativno premične in odvisne od vsakokratnega interpretativnega vidika. To dejstvo so zlorabljali v solistični retoriki. Sofisti so v besednih bojih, tekmah za zmago nad sogovornikom izhajali iz: 1. človeka kol merila enakovrednosti resnice in neresnice sodb in argumentov, 2. subjektivnega hotenja, da bi šibkejšo trditev napravili močnejšo, in obratno, 3. zavajanja sogovornika prek kontinuitete pojmov z diskonlinuitcto. Tako sc onemogoči prehod od enega pojma k drugemu po absolutiziranem kriteriju ncprotislovnosti, po katerem sc vse hkrati vključuje in izključuje, jc in ni res, 4. indirektnega dokazovanja kol uporabe zakona izključene tretje možnosti. Egalitarizcm argumentov in protiargumentov pomeni toliko kol osebna ataraksija (ncvznemirljivost). Vznemirljiv postane šele konkurenčni boj med diskulanloma. Sofistična zloraba kaže na hiperdimenzioniranje zakona ncprotislovnosti, ki vodi v njegovo precenjevanje in podcenjevanje obenem. Vprašanje srednjega termina jc odločilno za razvoj teorije sklepanja. Z eristično melodo danes lahko zabrišemo katerokoli načelno razliko med ncprotislovnosljo in protislovjem, med subjektivno in objektivno (nc)možnim, ker je rezultat prepira odvisen samo od verbalnih (nc)sprctnosti (so)govorca. Protislovnost pomeni razkrito prepovedano pretenzijo, da bi mislili to, česar ne moremo misliti in delati. Vprašanje, odkod izhaja človekova želja oz. pretenzija za prekoračitev dopustnih meja, jc korclativno z vprašanjem, odkod izhaja dopustna meja. Oboje spada k "človekovi" naravi", tako "izvirni greh" kot tudi želja po "spočetju brez madeža". Ta religiozna metaforika omogoča pomiscl, da ja absurdno protislovje izvirni greh (etimologija besede greh prav tako kaže na zmoto in zablodo), neprotislovna misel pa nastane kot brezmadežno spočeta. Zakaj bi bila po Engelsu zgodovina logike področje "srditih sporov"? Logika jc do danes napredovala v tehniki reševanja protislovij, vprašanje pa jc, čc jc napredovala pri njihovem razumevanju. Logično vrednotenje prav gotovo ni lc transfer moralnega ali religioznega vrednotenja. Z zunanjega vidika gre verjetno tudi za la vpliv. 2.1. Vprašanje logičnega vrednotenja Obstajala pa šc vprašanji 1. ali se logika lega problema zaveda kot svojega specifičnega problema in 2. ali ga na današnji stopnji razvoja filozofije in znanosti lahko reši? Ali vemo, zakaj sc v sodbi pojavlja nekaj kot subjekt, drugo pa kot predikat, ali drugače vprašano, kaj v proccsu logičnega sojenja določa, kaj sc bo izkazalo kot subjekt in kaj kol objekt-predikat. Po eni sirani imamo odgovor, da je to določeno že po obstoju stvari izven nas (Lenin), po drugi strani pa ta proces lahko imenujemo samopostavitev mišljenja (Hegel). Noben odgovor nc zadošča, kjer ne izhaja iz interakcijo presojevalca s lislim, kar presoja. Propozicionalna logika, ki nc razčljcnjuje notranje strukture sodb, pa na zastavljeno vprašanje sploh nc more odgovoriti. Logika že tradicionalno iz analize logičnih struktur izpušča presojevalca samega, ki je za proces presoje ključnega pomena, zanjo pa jc lc moleči moment, čigar vključitev vodi v psihologizem. Navezanost logike na objektivni rezultat mišljenja jc zaznaven tudi pri Heglu, pri katerem jc proces samo minula bil. Paralelo za takšno stanje bi lahko našli v lezi, da proces dela ugasne v produktu. V okviru formalne leorije resnice sc logika nc more zavedati problema vrednotenja in jc kol najbolj racionalcn koncentrat razvoja filozofije do uporabe njenih rezultatov vrednostno nevtralna. To jc izraženo v stališču, da jc predmet logike izključno logična forma. Čc jc logika vrednostno nevtralna po svojih lastnih formalnih kriterij, pa ni nevtralna po svojih represivnih družbenih temeljih. T. W. Adorno piše o "mišljenju, v čigar mehanizmu prisile sc ohranja in nadaljuje narava-odslikava sc s pomočjo Iasinc nesporne konsekveninosti, tudi samo sebe kot naravo, ki pozabi sebe, kot mehanizem prisile (Zwangsmcchanismus)" (T. W. Adorno: Zur Mclakrilik der Erkcnnlnislhcoric. Studicn iiber Husscrl und dic phanomenologisehen Antinomicn, cit. po Rusconiju, G. E.: Kritička teorija društva, Stvarnost, Zagreb, 1973, str.215). Izključnost logičnih zakonov izhaja iz enoznačnega smisla njihove funkcijc. Za Adoma univerzalni zakoni zastopajo univerzalne družbene interese, ki se redkokdaj skladajo z individualnimi in zato "objektivno nasilje" dobi značaj univerzalnosti. Glede na to Adornovo kritiko lahko sklenemo, da dobijo tudi negativni politični in vzgojni ukrepi logično podobo, kajti kdor ni (v skladu) z nami, jc proti nam. Podrejajoče in substiututirajoče mišljenje izhaja iz obstoječe delitve dela in blagovno-dcnarnih odnosov. Adorno tudi naglasa, da mora mišljenje tem bolj poudarili svojo rigoroznost, čim bolj jc problematično. "V logiki vidi Adomo rigoroznost in samoohranitev, v zakonu identitete "ohranitev" trdnosti" v zakonu ncprolislovnosli pa prepoved. 2.2. Bivalcnlnost in ambivalentnost Logika, ki jo v vsakdanjem življenju najpogosteje uporabljamo, je dvovalentna. Ta logika nima absolutne prednosti pred večvalentno logiko, zato ne smemo absolutizirati dihotomije resnica-zmola. Polivalentne logike nc negirajo znanstvene objektivnosti. Cesto ne vemo, v čem jc legitimnost pripisovanja resničnosti ali napačnosti sodb. Zdi se, kot da jc to odvisno od so(govornika). Uvedba resničnostne vrednosti izhaja po H. Kuhlingu kot sam jezik "iz praktične potrebe po komunikaciji med ljudmi" (Wessel, H. Quantoren-Modalitatcn-Parakoxicn, VEB, Berlin, 1972). Resnica in neresnica sodb sta orientacijski točki medsebojnega komuniciranja. Sta univerzalni, ker nastopata v vsakem jeziku. Od konkretnega zgodovinsko-situacijskcga in jezikovnega konteksta pa je odvisno, kako bosta uporabljeni. Sta tudi, kot jc opazil Tarski, neobhodni sredstvi za sporočljivost misli in za izvedbo sklepanja. Dejstvo, da jc vsak stavek resničen ali napačen, jc Wittgcnstcin ontološko utemeljil s tezo, da jc "svet vse, kar se primeri". Stavki odražajo dejansko stanje stvari, ali kot meni Patzig: "dejstva so to, kar izražajo resnični stavki" (Patzig, G.: ibidem, str. 45). Dejstva so odvisna od manipulacije z jezikom. To pomeni, da nc poznamo dokončnega odgovora na vprašanje, koliko je dejansko dejansko. Za Wiugcnstcina jc tudi stavek jezikovno dejstvo. Za Bolzana pa je stavek po sebi resničen ali napačen, nc glede na lo, ali ga kdo misli oz. izreka. Obratno pa so za Palziga dejstva odvisna od jezika. Od tod ni daleč do teze da je realnost družbeno-jezikovna konstrukcija,vprašanje jc lc, kako sc v njej kaj subjektivizira in objektivizira., S stališča logičnega in ontološkega determinizma so stavki brezčasno, tj. vedno resnični ali napačni (siccr gre za kontingcnlne stavke in za mnenja) s stališča spoznavajočegasubjekta. Po S. Chascju jc za indoevropske jezike bivalcnlnost šc posebej značilna, kar se kaže v izpostavitvi alternativ kot strukturnih momentov realnosti, ne da bi bilo dovoljeno niansiranje, kol za kitajski jezik (Wcssel, H.: ibidem, str. 345). Objcktivizirajoča tcndcnca indoevropskih jezikov izhaja iz težnje subjekta po predmetenju. Giinlhcr vidi izvor današnje krize v dvovalentnem mišljenju. 2.3. Načelo ncprotislovnosti in rcsnica To vprašanje jc treba neizogibno zastavili, vendar ni mogoče nanj enostavno odgovoriti zaradi kompleksnega pojmovanja ncprotislovnosti in resnice. Resnico (gr. aletheia, lat. veritas, nem. Wahrhcit, ang. trulh) izenačujemo nekateri z identiteto (istina, istinitost), drugi z zvestobo, tretji s pravilnostjo. Teorija korespondence, katere začetnik je Aristotel, reducira resnico na lastnost sodb in s tem na njihovo pravilnost ali nepravilnost. Pokazalo seje, da rcsnica ni izvorno niti ustreznost mišljenja ali predstave stvarem, niti predmeta s samim seboj, ampak jc izvorno konsezualna, kar je razvidno iz dejstva, da jc bil dialog izvor logike pri starih Grkih (Kapp). Tu je zasnova za preseganje enostranskih teorij rcsnicc evidence, sistemske kohcrcncc, razodetja, absolutne in večne rcsnicc, logicizma stavkov po sebi itd. Dialog jc samo sestavina intcrakcijc subjekta in objekta, kar pa šc ne pomeni dogmatične povezanosti vsega z vsem. Resnica kot adckvacija oz. korespondenca jc v novem veku obremenjena s težnjo po gotovosti, voljo, moči, kar pa ni združljivo s komunikacijsko-intcrsubjcktivnim konceptom resnice kot konsenzom vseh sogovornikov. Soglasja vseh ne more biti tam, kjer prevladuje monopolni interes, četudi v formi dcus abseonditus ali homo abseonditus. Odgovor na zastavljen problem omejenosti dvovalentnega mišljenja nc more biti enostaven. Zapleten je že sam proccs sojenja kol atribuiranja oz. prcdiciranja stvari. Kaj je v prcdiciranju pozitivno in kaj negativno, sc jc v evropski metafiziki pojasnjevalo z monislično predpostavko, ki ima mistificirano racionalno jedro. Heglova identiteta biti in niča je razumljiva kol začetno stanje ambivalentne neodločenosti razvoja pojavov. Pozitivno in negativno prediciranjc je vplivalo pri Heglu tudi na klasifikacijo dialektike na pozitivno in negativno. Hegel jc bil, kot jc znano, tudi kritik negativne, skeptične oz. agnostične dialektike, pri kateri ima zakon ncprotislovnosti samo negativno vlogo. Resnica kot adckvacija jc določena z lastnostjo sodbe na način dvovalentnega mišljenja. Prednost dvovalentnega naj bi bila utemeljena v nevrofiziološki podlagi (leva in desna polovica) možgan in žc antropološko v dvojni naravi človekovega dela. Vendar imajo tudi tc teorije svoj brezlemeljni temelj. Baza logike jc vsakdanji jezik, čigar najbolj abstraktni in zelo reduciran del jc logični jezik, zato Lcibnizov projekt caractcristica universalis in Heglov projekt absolutnega znanja nista izvedljiva. V vsakdanjem jeziku je resnica vcčznačna, kar pomeni, da princip dvovalentnosti ni nujen, kot za znanstveni jezik. Čc s principom ncprotislovnosti povemo, da nc moreta biti dva stavka, od katerih istočasno in v istem odnosu eden trdi to, kar drugi zanika, hkrati resnična, potem lo pomeni, da niti cn slavek ni aktualni nosilec dveh lastnosti: rcsnicc in zmole, ampak lc ene izmed njiju. Vsi stavki so resnični ali neresnični le glede na medsebojne rclacijc, razen stavka o božjem bivanju. Čc jc žc potrebna primerjava prve narave z drugo, odvisno, ustvarjeno naravno, potem sc mora prva narava izkazati bodisi kot razodeta bodisi kot coincidcnca opposilorum vis a vis ncprotislovnosti. Bog jc z Dcscartcsom poslal garant resničnosti in racionalne razsvedjave. Dvovalcnlno mišljenje ima osnovno napako v tem, da hoče samo resnico brez zmote, kar pomeni, da sc izteče v metafizični monizem z dominantnimi in podrejenimi vrednotami, npr. kalokagalija in kakofonija. Sistemi, ki skušajo prikriti lo osnovno diholomijo, so sistemi z napako oz. v zadnji konsckvcnci niso dokazani. Kant, ki jc izhajal zgolj iz možne cksistcncc boga, ni mogel premagati, transcendentalnega videza. Kljub temu, da mu princip ncprotislovnosti služi samo za obvarovanje zmot, nc pa za doseganje rcsnicc, ohranja to pretenzijo kot svojo slabo vest. 3. geneza protislovij Vprašanje principa ncprotislovnosti kot nujnosti odločanja in možnosti odločitve med resničnim in neresničnim stavkom ni neodvisno od vprašanja položaja in vloge logike, njene zaprtosti ali odprtosti do svela. Brez lega ni možno odgovarjali na vprašanja, katere nasprotne predikate lahko konkretna substanca sprejme, nc da bi propadla (Aristotel), ali obstajajo formalni pogoji in možnosti za razumevanje dejanskih sprememb. Pri eleatih teh formalnih pogojev ni, ker jc mišljenje striktno identično z bitjo, pri Kantu pa so, ker bit ni realen predikat, kar pomeni, da formalni pogoji ne zadevajo stvari po sebi. Razumevanje dejanskih sprememb je odvisno od tega, s kakšnim pojmovnim aparatom logika operira. Razumevanje ali nerazumevanje dejanskih sprememb jc preskusni kamen za odnos med ncprotislovnim in protislovnim mišljenjem. Kratilovsko in clcatsko nerazumevanje gibanja jc nelogično protislovno. Protislovja nastanejo zaradi neupoštevanja notranje ccnzurc kot meje mišljenja. Zdi sc, da ta cenzura nc izhaja iz mišljenja samega, ampak iz stvari. Zalo jo je Aristotel kot realist upošteval v apofantični logiki, Hegel kot idealist pa tega v spekulativni logiki ni upošteval na enak način. Absurdna protislovja nastanejo zaradi poskusa združitve realno nezdružljivih momentov. To pomeni, da sc problem protislovja začne žc pri tcmatizaciji pojma meje. Pri Anaksimandru jc apciron nedoločeno, neskončno, pri Aristotelu to vlogo prevzame materija kot dynamis-možnost. Za Kanta razum nc sme prekoračili svojih pristojnosti aplikacijc kategorij na čutni material. Za Hegla pa "nekaj spoznamo kot mejo, samo toliko, kolikor smo jo žc prešli. Sama odločitev nečesa kot končnega ali omejenega vsebuje dokaz o prisotnosti neskončnega, neomejenega" (Hegel, W. G.: Enciklopedija filozofskih znanosti, Vcsclin Maslcša, Sarajevo, 1965, str. 84). Določenost jc postavljena obenem kol negacija, meja, ovira, zato je drugotnost njen lastni moment (Hegel, G. W.: ibidem, str. 111). Heglu nc gre za linearne sukcesivne spremembe, kar bi vodilo v slabo neskončnost, ampak za pravo, krožno neskončnost. Dejanska neskončnostjo enotnost neskončnega in končnega (Hegel: ibidem, str. 113). S stališča logičnih veznikov lo navidez pomeni nadomestitev veznika "ali" z veznikom "in". Veznik "ali" ima po Palzigu različne pomene: 1. eno od obojega, morda oboje, 2. eno od obojega, vendar nc oboje, 3. nc oba, morda cclo nobeden. Sclc ta tretji pomen odgovarja latinskemu "vel" (glej Patzig, G.: Sprachc und Logik, VR, Gottingcn, 1970, str. 17, 18). Heglova kritika zadeva 2. (zdravo) razumsko rabo veznika ali (eno od obojega, kar vodi v dualizem), ki korelira z "in" v smislu sukcesije v slabo neskončnost. Tudi veznik "in" jc večpomenski. Lahko povezuje dva stavka v resnico in ima tedaj sintetično vlogo, ali pa v zmoto. Hegel pri zvezi stvari po sebi in za sebe gotovot ne misli njune mehanične veze. Formulacija principa protislovja "A=A in ne-A" (B, C, D, itd.) bi bila samo sprememba zunanje oblika formulacijo "A=A ali ne-A", ki je veljala v tradicionalni logiki, čc nc bi šlo za posebne predpostavke Heglove filozofije. Enako velja za princip identitete in nc-idcntitctc. Za razliko od tradicionalnega dokazujočega razumskega operiranja s statičnimi predikati, kar jc značilno za Lcibniz-Wolfovo šolo, je Heglovo absolutno znanje postavljanje fleksibilnih določil, tako da subjekt prehaja v predikat kot eksplikacijo implikacijo in obratno. V Stalinovem Diamatu najdemo prcdheglovski način dokazovanja stroge ločnicc (ostrih meja) med dialektiko in metafiziko, materializma in idealizma, itd. Zakon ncprotislovnosti velja univerzalno, vendar velja različno za različne vrste predmetov in za različne inteprciativnc vidike. Na področju odnosa uma do samega sebe in v samorcficksiji duha zgleda neveljaven. Odtod izhaja Heglova nedorečenost glede statusa ncprotislovnosti. Na področju naravnih pojavov jc pa Kant videl samo zaporedne spremembe, ki jih lahko dojame z zakonom ncprotislovnosti, nc pa tudi hkratnih, kot Aristotel. Stojkovič meni, da teza po kateri nasprotja v stvareh nc morejo obstajati istočasno, ampak ena za drugo, prežema celotno Kritiko čistega uma (Stojkovič, A.: Prilog reševanju problema odnosa formalnologičkih i dijalektičkih protivrečnosti, Filozofski preged, 1955/3-4, str. 5). Žc pri Aristotelu istočasnost nasprotij kot izognitev protislovju ni sprejemljiva apriori, ampak lc izkustveno za nekatere primere konkretne substance. Ncprotislovnost jc postala s kopernikanskim obratom nedopustnost nemočnega neskladja, pri Aristotelu pa jc nemočnost pripadanja nasprotnih predikatov stvarem. V novoveškem duhu bi razumeli Aristotelovo ugotovitev v smislu nujnega empiričnega preverjanja, kaj čemu pripada in kaj nc pripada. Aristotel pa jo je po eni strani razumel kot apofantično razkrivanje stvari, po drugi strani pa s pravili za nujnost silogističnega sklepanja. V prvem primeru velja še resnica kot aletheja, v drugem pa že resnica kot korespondenca. Misleci, kot so Aristotel, Kant, Hegel itd, niso enako razumeli zakona ncprotislovnosti. Ce vemo, da jc zakon ncprotislovnosti vezan na takšno ali drugačno pojmovanje resnice, ki predstavlja njegovo vrednotno komponento, potem pa je jasno, da je protislovje nercsnicc, karkoli (non scquitur) ali tudi neskladje glede na najbolj razširjeno teorijo rcsnicc kot korespondence. Pogojno imenujemo lahko strah pred nelogičnimi protislovji nevarnost neskladja, ki jc objektivno nemogoče in subjektivno nedopustno. Prave sinteze med obema stranema ni, ker se nc da brez ostanka sintetizirati mišljenja pred kopernikanskim obratom in v ali cclo po njem. V vsakem obdobju in v vsaki teoriji rcsnicc v istem obdobju je akccnt drugje. Ncprotislovnost v stvareh samih imenuje Hegel protislovje. Na ta način je nastala terminološka zmeda, kaj jc v mišljenju sploh mišljeno, v predstavi predstavljeno in v igri zaigrano? Isto drevo nc more obrodili hkrati jabolk in hrušk, zato ni vseeno, za katera tla, katero drevo in katere sadeže gre. Ncprotislovnost sistema od začetka do konca ni možno misliti, ker gre po Godclu vedno za sistem z napako. Heglova kritika formalne logike jc upravičena lc kot kritika tradicionalne logike, ne pa kot formalne logike nasploh. Pol od prazne, formalne identitete k vsebinski identiteti vsebuje tudi razlike. Hegel jc moral sprejeti določene predpostavke, da jc prenehalo biti protislovje nekaj, kar jc stvarem eksterno in tuje, stvarem imanentno: absolutni duh jc vse, kar je, in na nebu in na zemlji ni stvari, ki nc bi bila protislovna. Protislovja so postala stvarem imanentna, ker je v kapitalizmu delo postalo notranje protislovno in nc več samo v odnosu na prosti čas (odtod izhaja pojasnitev dvojne narave dela). Samo Hegel jc lahko protislovja obvladoval z absolutno spekulativno metodo. Sčasoma sc jc pokazalo, da so protislovja bodisi samo elementarna napaka mišljenja, bodisi jc nekaj narobe tudi s stvarmi ali odnosi sami. Dialektična protislovja imajo samo navidez lahko absurdno obliko, nanašajo pa se na realni nesmisel. Odtod izhaja zahteva po spreminjanju sveta. Organska povezanost celote je s povratnimi zvezami siccr nujen, ni pa potreben pogoj za spreminjanje sveta. Po B. Scšiču se načelo dialektičnega protislovja glasi: vsak pojav sc razvija na osnovi svojih notranjih protislovij: v simboličnem zapisu P1 (a-b ...) - P2 (..). Ta formulacija sama po sebi ne predpostavlja, da jc človek povratni vezni člen v kozmično povezani ccloti in 2. da človek s popravljanjem svojih napak vnaša v svet nove napake. Protislovja niso več zgolj logična nezdružljiva ali psihološko nesprejemljiva, ampak tudi realno-kritično nevzdržna. Marxu ni šlo več za zaglcdanje nečesa pozitivnega za negativnim, kot je šlo še pri Heglu, ampak za negativiteto pozitivitete, kar je racionalno jedro "laži principa", kar pomeni konsekventno izpeljavo zastavljenega problema revolucionarnega prevrata. Imanentnim protislovjem odgovarja imanentna dialektična kritika v smislu konkretno občega. Tako postane aktualno vprašanje, ali so stvari, ki jih ni mogoče misli, tudi realno ncmožne,kcr vsebujejo absurdna protislovja. Stvarem pripisujemo pomirljiva in nepomirljiva ali antagonistična protislovja. Ena vrsta lahko prehaja v drugo, vendar problem, ki so ga postavili že eleati, ostane: ali obstaja gibanje, čc ga ni mogoče misliti. Sodobni struktralizem predpostavlja obstoj strukture brez gibanja. VpraSanjc lahko tudi obrnemo: ali obstaja stalnost (status quo), če se je ne da misliti (oz. če jc ne moremo misliti). Marx je za navideznim mirovanjem videl družbena protislovja kot gibalno silo zgodovine. Danes smo priče prolongaciji predzgodovinskega časa, časa odtujitve človekovega dela v "absolutno moč" (V. Sutlič). Objektivna protislovja niso istovetna s subjektivnimi konflikti, ker lahko konflikti obstajajo brez objektivne podlage (npr. zaradi nedefiniranosti in večznanosti izrazov), ali obratno, zaradi dušenja konfliktov. Protislovje lahko opredelimo kot zadnjo fazo ali stadij razvoja stvari ali odnosov, ki so lik pred zlomom, propadom ali katastrofo. Razvojne faze bi potemtakem potekale od identitete, konflikt jc bil od starogrške dramatike naprej priljubljena tema obdelave, ker jc v njem točka preobrata "od sreče v nesrečo" Aristotel). Posluževali so sc ga radi tudi naturalistični dramaliki. Gre za znano vprašanje prehoda starega v novo. Koliko časa traja razpad starega,da se izživi v stanju agonije, in kdaj nastane nova kvaliteta življenja kot "vstajenje od mrtvih", prekoračitev Rubikona. Fiziki govorijo o ustvarjanju "kritične mase" za eksplozijo. Ta izraz čedalje bolj uporabljajo tudi družboslovci kot pogoj za nastanek bistvenih družbenih sprememb. Pri tem sc slejkoprej zastavi tudi vprašanje ohranitve starega v novem, ki se tiče konservativne sestavine dialektike. Zaradi trdoživosti starega se odpirajo vprašanja zamujenih revolucij, odnosa rcvolucijc in nasilja in realizacije tretje možnosti izven danega sistema družbe in s tem funkcije negacije. Nuklearni teror je za L. Mumforda samo znak, da smo prišli do tiste točke, v kateri je fiksiranje človeka kot homo faberja v temelju denaluriranje in istočasno razločevanje homo sapiensa. Človek ni to, kar jc hotel postati, ker ni cilj, ampak kvečjemu najpopolnejše samorcgulacijsko orodje med orodji in produkt svojih produktov, kar vse pomeni instrumentalizem in daje prednost razumu pred umom, ki še vedno išče svojo identiteto. Vprašanje jc, do katere meje so mehanizmi vključevanja in izključevanja obvladljivi in organizirani, od kod naprej pa so stvar stihije. Logika je teoretični poskus obvladovanja protislovij, ki jih imenuje aporijc oz. antinomijc. Zgodovina logike je pokazala, da so antinomijc neodpravljive. Hkrati z reševanjem starih antinomij se pojavljajo nove. Podobno sc z razvojem znanosti razrešujejo stare oblike tveganja in se pojavljajo nove. Teze o koncu religije, ideologije, filozofije so sc po svoji absolutni postavitvi pokazale kot nelogično protislovne. Na nek način bi to stanje neokonservativizma lahko opredelili kot premoč starih vsebin v novi obliki. Že Marx je zavrnil Proudhonovo metodo ločevanja dobrega od slabega in zlega,v praksi totalitarnih ideologij oz. "političnih religij" (D. Cosič) 20. stol. pa seje žc v hujši obliki pojavljala. Mehanska negacija dominira v mchanicistični paradigmi znanosti in tehnike. 4. REHABILITACIJA ZAKONA NEPROTISLOVNOSTI Zakona ncprolislovnosli nc moremo ukiniti (aufhcbcn) s pomočjo formalne, skeptične, mehanične negacije, ampak lc s pomočjo dialektične, ki pa tudi ne pomeni njegove likvidacije ali odprave. Izjalovili so sc tudi poskusi omejevanja ncprotislovnosti na trivialno, elementarno matematično ali statično razumsko področje, kar pa še ne pomeni, da se ti poskusi nc bi več v drugačni obliki ponavljali. Ker je problematika interpretiranja logičnih in dialektičnih zakonov nepopularna, vlada na tem področju tudi v "circuits Icttrćs" (izobraženi krogi) naivno zaupanje ali naivno nezaupanje vanje kot .rezultat neznanja. Prvi jc formuliral zakon ncprolislovnosli Platon v Sofistu kot idejo, da en in isti predikat ne more stvari hkrati pripadati in nc pripadati. Zdi sc mu nemogoče, da bi se eno in isto gibalo in mirovalo. Platon jc večkrat poudarjal nasprotja pred istim. Simias jc lahko hkrali velik in majhen, čc obe lastnosti nista v relaciji. Platon ni uspel domislili odnosa med enotnostjo in mnogoterostjo, zanj sc obe postavljata v alternativi, zato tudi nc more misliti mnogoterost kol enotnost in enotnost kot mnogoterost. Aristotel je vedel, da ima bil (cno)mnogotcro pomenov. Čc govorimo in mislimo vedno o nečem, to pomeni, da ni niti vse resnično niti vse neresnično. Mislimo bistvo kot eno. Čc tega nc moremo, pridemo do absurda kol tisti, ki zanikajo obstoj zakona ncprotislovnosti, ki v ontološki varianti pomeni, da jc nemogoče, da istemu isto v istem smislu hkrati pripada in nc pripada. V logični varianti pomeni, da nc moreta bili dve kontradiktorni sodbi hkrali resnični. V psihološki varianti pa pomeni, da ne moremo sprejeti, da nekaj hkrati jc in ni. To komentira Patzig kot empirično dejstvo, ne pa še kot resnico. Čc rečemo, da nekaj jc in hkrati ni, kol Hcraklit, po Aristotelu še nismo povedali nič določenega. Bivajoče jc konkretno. Aristotel ni razumel Heraklitove metode, ki sloni na mehanizmih "polemos" vojne in "tropai" obratov (v prevodu Lassala: Umwcndung ins Gcgenlail). Vendar pozna poleg reverzibilnoga gibanja tudi ireverzibilno, ki vodi v eni varianti v protislovje - npr. čc človek izgubi zobe v času, ko bi jih lahko še imel. V tem jc problem dcprivacijc. Hcraklilov jezik, je "antitetično-antagonističen, vendar premalo razčljcnjcn in diskurziven, da bi bil razumljiv. Če so poznali jonski naravoslovci samo istočasnost sprememb, je to premalo za upoštevanje zakona ncprolislovnosli, po mnenju Aristotela. Ni jasno, ali pomenijo kvalitativno življenje ali ponavljajoči red stvari. Starogrški filozofi šc niso tcmaiizirali ustvarjanja novega, kot novoveški. Grki tudi šc nc poznajo "coincidcnca oppositorum", principa, ki ga je uvedel Cusanski z drugačno teološko vsebino. Coincidcntia oppositorum je značilna še za mišljenje Hamanna, Hcrdcrja, Gfilhcja, Schillcrja in je priprava za Hegla. Za G. Bruna jc coincidcntia oppositorum v tem, da jc eno od dveh nasprotovanj stalno princip drugega. Spremembe sc dogajajo v krogu, tako da nastane stik nasprotij: ljubezen je vrsta sovraštva in obratno. Coincidcnca oppositorum ni razvojni princip, ampak samo princip ravnotežja sil, ki jc panteislično pojmovan kot zadnji temelj narave v magični enotnosti ali sovpadanju nasprotij. Iztočnice za pojmovanje "coincidcntia oppositorum" jc dal žc Hcraklit. Združevanje in ločevanje nasprotij poteka pri njem enolično izmenično, kar jc z današnjega vidika enostransko. Gibanje razume iz odnosa, kar pomeni, da sc nekaj prenaša iz enega na drugo, pri čemer nastane nekaj skupnega. Ideja obstoja nasprotnih tenzij v stvareh je sprejemljiva. Hcraklit se ni vpraševal, kako lahko ojačamo eno tcndcnco nasproti druge. Obe jc videl v ravnotežju, kar pa jc za nas dosegljivo šele v okviru nove paradigme znanosti, v času "poetičnega poslušanja narave" znotraj kcplcrjanske revolucije (Prigoginov izraz). V odnosu samem jc nekaj takšnega, kar nosi nazaj (relatum, refero). Zato je v logosu in je povratno, krožno gibanje. Tu jc zasnova za Heglovo pojmovanje negacije negacije. V ločevanju nasprotij jc navzoča samo mehanična negacija, v združevanju (pol navzgor k cncmu-anagci-aufhcbcn) pa dialektična. Podcenjevanje in neupravično omejevanje zakona ncprotislovnosti ima že dolgo tradicijo. Beležimo jo v antiki in v srednjem veku (čeprav so ga nekateri progalašali za najvišji princip: dignitas dignilatum). Tudi za Kanta in Hegla ima neprotislovnost analitični značaj, ni pa zadosten za umsko-sintetično mišljenje. Kant ni razlikoval niti med dialektičnim in absurdnim protislovjem niti med dialektiko videza in dejansko dialektiko. Začel jc razlikovali med realnimi in logičnimi protislovji, kar pa ni nadaljeval v kasnejših delih. V analitičnem smislu misli Kant, kot pred njim že Aristotel, eleatsko. Za elcalc jc bilo vsako protislovje absurdno. Hegel šteje k negativnim dialektikom cicate, skeplike, agnostike in Kanla. Negativni dialektik jc v odnosu na Hegla Adomo, ki kaže na dominacijo neidentičnosti in neuspečni poskus "preseganja pojma s pojmom". V filozofiji, za kateri je značilna negativna dialektika, jc izkoriščena lc izključcvalna komponenta ncprotislovnosti, ne pa tudi vključcvalna, tj. možna zveza ali enotnost nasprotij. Princip ncprotislovnosti s pomočjo absurdnih protislovij potrjuje sam sebe. V tem jc smisel Aristotelovega zavračanja sofisličnih sklepov. Brez ncprotislovnosti nc bi bilo niti sveta (ontološki pomen) niti našega znanja (logični pomen). Zalo se s tistimi, ki ga ne priznajo, ne moremo pogovarjati, ker v lakšni komunikaciji ni nič skupnega. Vendar princip ncprotislovnosti ni lc najmočnejši princip, kot jc menil Aristotel, ampak tudi najšibkejši, ker nc vsebuje nobenega konkretnega spoznanja, ampak ga samo predpostavlja kot "nehipolelična hipoteza" (Platon). Nchipotetično pomeni, daje skupno zagledanje ncprcdposiavljivo, saj sc zagledanje stvari v ogledalu idej ne da izsiliti. Smisel dialektike sc lahko zgreši. Pri Aristotelu sc neprotislovnost pokaže indirektno, ker sprejemanje tega zakona ni obvezno, zato sc vedno znova pojavljajo tisti, ki prekoračujejo meje tega principa in mislijo nedovoljeno, kar pa sami ne morejo videti, dokler nc sprejemajo pogojev funkciniranja ncprotislovnosti. Scle zakon ncprotislovnosti (imenovan tudi zakon izključenega protislovja) omogoča uporabo postopkov zavrnitve. Mehanično formalna negacija jc sestavni del ncprotislovnosti, zato ga ni mogoče z njo likvidirati, saj jo predpostavlja kot svoj sestavni del. Aristotel je videl v njen najučinkovitejše orodje, saj brez nje ni mogoče izpeljati zavrnitvenega postopka. Kot smo videli iz zgodovine filozofije, sc smejo zavračati z zakonom ncprotislovnosti samo absurdna protislovja. Čc z zavračanjem absurdnih protislovij zavračamo tudi dialektična protislvoja, z umazano vodo zvrnemo s kadi tudi otroka. Vendar je v odnosu med subjektivno nemožnim in objektivno možnim ter obratno ncostranljiv moment tveganja ali v Kantovem jeziku "transcendentalni videz". Kakšna je razlika med zasnovo novega in neizvedljivim? Trenutek neodločenosti je opisal Hegel z identiteto biti in niča. Tega momenta Aristotel, ki jc naklonjen konvencionalncmu izražanju in logiki dovršenih stvari, nc razume, saj zanj ni mogoče, da hkrati nekaj je in ni. V tem smislu gre razumeti njegovo tezo: "Držali sc rcsnicc, pomeni, da je razdvojeno lo, kar jc razdvojeno in združeno, kar je združeno. Biti v zmoti, pomeni misliti nasprotno naravi stvari. Kdaj torej obstaja ali nc obstaja to, kar se imenuje resnično ali neresnično? Nisi bel zato, ker mislimo, da si bel, ampak izrekamo resnico, ko rečemo, da si bel, ko si bel. Biti pomeni biti združeni, biti eden, ne biti pa pomeni nc-biti združen, bili mnogoter "(Arisloicl, ibidem, sir. 235-236). Pri Aristotelu sc mora človek ravnati po stvareh, pri Kaniu pa sc stvari ravnajo po človeku. Kant jc razlikoval med realnimi opozicijami, ki obstajajo v realnem svetu, absurdnimi protislovji, ki nastanejo v mišljenju kot rezultat napake, in dialektičnimi opozicijami, ki so lc navidezna logična protislovja kot rezultat razdvojenosti človeka in sveta in uma s samim seboj. Hegel jc kritiziral formiliziran, ncprccizno formaliran zakon ncprotislovnosti. Teza: umno jc dejansko, mu jc omogočila enotno teorijo samoprotislovja, tj. zapletanja in razpletanja protislovij, ki ju Hegel ni razlikoval. Po eni strani obstaja absurdna, nesmiselna protislovnost, ki jc značilna samo za človekovo domišljijo, po drugi strani pa realna smiselna protislovnost, ki obstaja v realnosti in v realnem mišljenju. Morda jc smisel dialektičnega protislovja v tem, da opredeli realni nesmisel in nc-um v duhu: kar ni umno, naj nc bi obstajalo. Absurdno protislovnost Sešič definira kot vzajemno zunanje, formalno totalno, skrajno idealizirano izključevanje oz. negiranje statičnih in neprehodnih določb v elementarno logičnem mišljenju. V dialektičnem protislovju sc prepletata proccsa medsebojnega izključevanja in vključevanja nasprotnih momentov oz. določb in lastnosti. Zato niso v odnosu metafizičnega, ampak dialektičnega skoka, ki vodi k novi kvaliteti. Za dialektično protislovje jc značilna dialektična negacija, za absurdno pa formalna (Sešič, B.: Teorijsko saznanje i metodološke osnove marksizma v zborniku "Marksistička filozofija, str. 176-178). Iz tega sledi, da absurdna protislovja niso sestavni del dialektičnih, ker mehanična ncgacija šc ni dialektična, elementarno mišljenje še ni kompleksno in izključena tretja možnost ni isto kot vključena tretja možnost. Dialektična protislovja so razumljiva kot ncgacija metafizike. Domet metafizičnega mišljenja je razviden iz pojmovanja "coincidcntia oppositorum", ki jc ncgacija zakona ncprotislovnosti in ni razvojna kategorija. Scšičcvo striktno ločevanje elementarnega in kompleksnega mišljenja kaže na dualistično pojmovanje sveta in spregleda, da je bilo že mehansko gibanje trd oreh za priznanje dialektike gibanja sploh. Absurdna protislovja se lahko pojavijo tudi pri kompleksnem mišljenju, ki nc vključuje istega, kar elementarno ne vključuje. Tudi pri presoji absurdnih in dialektičnih protislovij je potrebno upoštevati razliko med videzom in bistvom. Narski, podobno kot Patzig, opozarja na nezanesljivost konjunktivnih zvez (Narski, I.S.: Dialcktischer Widcrspruch und Erkcnntnislogik VEB, Berlin, 1973, str. 226). Ce stvari nimajo elementarne identitete, tudi kompleksne nimajo, ker jc kompleksna izpeljana iz elementarne, kot je pokazal Hegel. Ze za Aristotela o nebivajočem ni možna nobena znanost. Kakor je Aristotel nastopal proti spreminjanju določenega predmeta mišljenja v nedoločen predmet, tako se tudi Hegel v drugačnem pojmovnem kontekstu zavzema za čim bolj določen predmet mišljenja. Absolutna določenost predmeta ni možna. Relativna določenost predmeta je povezana z relativno nedoločenostjo, kot jc pokazal princip nedoločenosti. V tej shizmi nedoločenosli in določenosti jc plodnost ali neplodnost principa ncprotislovnosti. Princip ncprotislovnosti ali izključenega protislovja uporabljamo tem bolj plodno tedaj, če upoštevamo in sc izognemo dosedanjim zlorabam (primer polemike z zlorabami je Aristotelov Organon). Legitimnost dialektičnega protislovja postavlja zakon ncprotislovnosti šc pred nove preizkušnje, od katerih je ključna ta, kako krepiti pozitivne tcndcncc razvoja nasproti negativnim. Protislovje pomeni po Blochu skoraj isto kot odpor. LITERATURA t. Aristotel, Metafizika, SNL, Zagreb, 1985. 2. Bloch, E. Ttibingcnski uvod u filozofiju, Notit, Beograd, 1966, 3. Cipra, M. Melamofozc metafizike, Duhovno-znanslvcni pojam povijesti filozofije, Zrinski, Čakovec, 1978. 4. Filozofski pregled, Filozofsko društvo Beograd, 1955/3-4. 5. Hegel, W.G. Enciklopedija filozofijskih znanosti, Vcselin Maslcša, Sarajevo, 1965. 6. Klaus, G., Modeme Logik, NVW, Berlin, 1973. 7. Klaus, G., Buhr, M., Mantisislich-Lcninistisehcs VVortcrbuch der Philosophic, 3, Hamburg, 1972. 8. Krings, II., Baumgartncr, II. M., Wild, Ch., Ilandbuch philosophischer Grundbegriffe, Kosci Verlag, Miinchcn, 1974. 9. Marks i savremenost, 2. naučni skup, DRP, Beograd, 1966. 10. Narski, I. S., Dialcktischcr Widcrspruch und Hrkcnntnislogik, VEB, Berlin, 1973. 11. Patzig, G.. Sprachc und Logik, VR, Gotlingcn, 1970. 12.(Rusconi, G.E., Kritička teorija društva, Stvarnost, zagreb, 1973. 13.'Scšič, B., Osnovi logike. Nolit, Beograd, 1972. 14. Sešič, B., Osnovi metodologije društvenih nauka. Naučna knjiga, Beograd, 1974. 15. Treći program radia Beograd, 1987/11, str. 73. 16. Wcsscl, II., Quanlorcn-Modalilalcn-Paradoxcn, VEB, Berlin, 1972. 17. Pokomy, J.Jndo-gcrmanischcs ctynologischcs W6rterbueh, Bd 1, Eranke Verlag, Bcm und Miinchcn, 1959. Slovenska pedagoška terminologij a v luči kvalitativne analize znanstvene opredeljenosti in znanostne sporočilnosti FRANC PEDIČEK UVOD Besedilo vsebuje strnitev ene od tem raziskovalnega projekta Razvoj in sistem slovenske pedagoške terminologije. Vodilna pobuda za projekt je bila v dejstvu, da predstavlja pedagoška terminologija veliko sivo liso, vse bolj sporno spričo današnjega razvoja vzgoje in izobraževanja in spričo zastajanja naše pedagoške znanosti v današnji pripadni inter ter transdiseiplinarni (teoreUčnosti), ki bi morala biti sposobna voditi razkipclo in ustrezno neutemeljevano prakso vzgoje in izobraževanja. Prcučevalno uresničevanje projekta sc jc izognilo historiografski in deskriptivni obravnavi, pa tudi leksikografski. Osrcdilo se jc na nadgrajevanje zgolj lingvističnega pristopa in odpiralo semantičnega ter oba strnjcvalo v informacijskom prijemu. To zaradi tega, ker se je lc informacijsko obravnavanje in operacionaliziranje znanstvene terminologije kazalo kot smiselno in nujno za današnji razvoj kakor vsake, tako tudi pedagoške znanosti. Iz širšega zajema vprašanj sta bili odbrani dve: o znanstveni opredeljenosti in o znanostni sporočilnosti pedagoških terminov.1 To pa je prestavilo snov pedagoške terminologije na spremenjeno kakovostno raven, koje pokazalo, kako sc vse bolj nujno današnja pretežno kavzalniško didaktično-metodično in družbeno-tehnološko snovana pedagoška terminologija razvija na novo paradigmatsko raven, to jc na raven teoretično escncialnc tovrstne pojmovnosti in znakovnosti. 1 Tu gre za pojmovno distinkcijo med adjckcijo "znanosten" in "znanstven". Prva izraža lastnost ali pripadnost znanosti kot pojava ali stanja, odnosa in razmerja, druga pa proccsnost, funkcionalnost in rezullatnost znanosti. Znanostna terminiologija torej pomeni znakovnost, ki zadeva znanost kot pojav ali kol določeno raven človekove duhovnostne oziroma družbene zavesti. Znanstvena terminologija pa označuje in vsebuje termine, ki se pojavljajo in naslajajo oziroma rezullat znanstvenega mišljenja in raziskovanja. Znanostna terminologija torej zadeva znanosl kot znanost, a znanstvena tcrminolologija vznika iz rezultatov znanosti v okviru pripadnega posebnega tematiziranja in raziskovanja. Ta distinkcija jc nujna, ko gre za obravnavo teorije o terminologiji v okviru znanosti. Od tod je tudi nujno razlikovati znak "znanostni jezik", to je jezik v znanosti, od "znanstvenega jezika", to jc jezik v procesu ter akciji določene posebne znanosti. PROBLEM Postavljeno raziskovalno snov je bilo mogoče različno problemsko in metodološko snovati. Najprej vsekakor deskriptivno-deduktivno (historigrafsko, leksikografsko im.), kar bi bilo povsem ujeto v strugo tovrstne izročilnosti po vzoru iz drugih znanosti. Cilj nadgrajevanja in preseganja doslejšnje pretežno didaktično-operativne in družbeno-ideološke paradigmatičnosti v slovenski pedagoški terminologiji pa je zahteval in kazal na drugo, to je na informacijsko raven ter zahteval drugačno metodologijo, to je induktivno-empirično. K temu drugačnemu in novemu metodološkemu prijemu jc raziskovalno snov tudi nagibala temeljna teoretska podmena, po kateri je zgrajena vsa miselno-spoznavalna komunikativnost in informacijskost današnje znanosti na gradivu njenega globalnega znakovja. Le-to pa ima tri temeljne vloge: a) označevalnost pojavov, procesov, odnosov, funkcij objektivne stvarnosti in subjektivne resničnosti, b) pomenjevalnost teh znakov, ■ c) sporočilnost temeljnih pojmovalnih spoznanj. Ta temeljna teorelična misel jc nadalje razkrila in potrdila - tudi v empirični analizi -da se globalno znanostno znakovje v okviru slednje njene tematsko-teoretske, posebno znanstvene, tehnološke in tehnične ter praksistične področnosti kakovostno pojavlja na treh sestavnih ravneh: - Raven življenjsko in delovno področnega besedja, ki je največkrat zelo blizu ekspresivno in označevalno bogatemu naravnemu jeziku. - Raven strokovnega izrazja, ki je kakovostno višja in razvitejša ter že bolj ležeča iz zajema naravnega jezika v jezik posamezne življenjske delovne področnosti oziroma tehnološko-tehnično snovane in razvijane strokovnosti. - Raven znanstvene terminologije, kjer pa gre za znanostno bolj ali manj natančno označevalno, pomenjevalno ter sporočilnostno znakovje za mišljenjske "ekstrakte", to je za pojme (medtem ko gre na ravni strokovnega izrazja za označevalno, pomenjevalno in sporočilnostno znakovje, ki jc zgrajeno na občih predstavah; in na ravni besedja, ko gre za znakovje, ki vznika iz zaznav stvarnosti in posameznih predstav o njenih predmetih, pojavih, procesih, odnosih, funkcijah in razmerjih). To hipotetično podstavo jc bilo treba sprejeti, saj je bilo le v njeni spoznavalnosti in funkcionalnosti mogoče zasnovati empirično raziskovanje razvoja kvalitete slovenske pedagoške terminologije v luči obeh navedenih kakovostnih vidikov. Sprejeti pa jo je bilo treba tudi z vidika današanje semantike, saj se je v takšni svoji troravninski sestavi lepo vgradila v sklop in razčlenitev znanstvenega znakovja ter s tem stopila v vlogo temeljnega teorema znanostne semantike. Kot takšna se je pokazala za teoretsko podstavo, ki je doslej v snovi znanstvene terminologije nismo ne poznali in ne imeli. Utemeljenost te znanostno-semantske hipoteze, do katere je delo na tem projektu pripeljalo na stopnji teoretičnega razčlenjevanja in utemeljevanja vprašanja terminologije znanosti v celoti in v njenih posameznih znanstvenih področjihl ali disciplinah oziroma posebnih vedah, je bilo mogoče najti tudi v današnjem logiškem razpravljanju in tematiziranju. Tako v Dunajskem logiškem krogu npr. govore, da niso teoretični termini nič drugega kot okrajšave za pojavno deskripcijo in so z njimi odcfiniranc določene teorije. Termini so v tem krogu porazdeljeni v iri podskupine: a) logični in matematični termini (ti so po naši hipotezi "polni" teoretični oziroma znanstveni termini), b) teoretski termini (ti so po naši hipotezi strokovni izrazi), c) opazovalni termini (ti pa so besedni znaki, ki se zgolj na prvi stopnji vključujejo v okvir znanostnega znakovja).2 Navedena tri ravninska klasifikacija terminov gotovo ne izčrpava celotnega logosa znanstvene terminologije. To je naloga, ki še čaka obdelave, saj znanost ali teorija o znanstvenih terminih oziroma znanostna terminologija še ni razvita. Logika se sicer te snovi loteva, vendar le v formalnem pogledu, kar pa ne izčrpava oziroma nc zapolnjuje tega interdisciplinarnega oziroma transdisciplinarncga področja, v katerem morajo biti poleg logike šc nujno navzoče semantika v povezavi z etimologijo, semaziologija (poimenoslovjc) ter gnoseologija, pa semiotika s semiologijo, teorija konceptov in jezikovnih simbolov; seveda predvsem lingvistika, pa tudi psihologija, sociologija, zgodovina, fdozofija z aksiologijo in teleologijo, hcvristiko in antropologijo ter metateorija znanosti. Eno pa jc vendarle žc zdaj razvidno, da torej lahko v okviru snovi o znanostnem znakovju oziroma tovrstni pripadni terminologiji ločimo termine "tretjega", "drugega" in "prvega" reda, čc označujemo to stopnjevanost od življenjsko-področnega do znanstvenega nivoja. Drugo, kar je prav tako sprejemljivo za našo kakovostno razčlenitev pedagoških terminov jc, da vsak termin določuje njegov znak ali "sema", njegov pomen oziroma njegovo misel ali "conccptus" ter njegovo sporočilo ali "communicatio". Po znaku ali z znakom je ali postane vsak termin pripomoček oziroma instrument ali ćrganon znanstvenega mišljenja in komuniciranja. Po misli ali pomenu, ki ju znak predstavlja ali vsebuje, je v njem opredeljena vsebina ali pomenskost. S sporočilom, ki ga prinaša ali vnaša, pa jc opredeljena njegova vloga, naloga in funkcija. Z vidika vloge termina jc enako mogoče določiti njegovo naravo na pripadnih treh ravneh: a) opis (deskripcija) življenjsko-področnega delovanja, b) popis (inventarizacija) tehnološko-tehničnega določevanja, c) predpis (normiranje) znanstvenega spoznanja in sporočanja.3 Z vidika kvalitete znanostne sporočilnosti pa so termini: a) termini - besede (T3) b) termini-strokovni izrazi (T2) c) termini-pojmi (TI). Iz vsega jc mogoče zaključiti, da ima - mora imeti - vsak termin svojo besedotvorno ali znakotvorno (semantično), svojo pomenotvorno ali semaziološko ter svojo 2 B. Borslncr, Opazovalni jezik, diholomija opazovalno-lcorclsko in načelo inkomenzirabilnosti, Anthropos, Ljubljana, 1984, št. III-IV, str. 199-210. 3 C. Kovač, Beseda in termin, Zbornik Terminologija v znanosti, PI, Ljubljana, 1984, str. 69-79 - mag. J. Justin, Semiotični vidik znanstvene terminologije, prav tam, str. 62 in dr. O. Kunst-Gnamuš, Znanstveno izrazje in proizvodnja znanstvenih pomenov, prav lam, str. 49. spoznavalno-sporočilnoslno ali komunikacijsko ravnino, kar pomeni, da vsak termin določujejo tri njegove temeljne sestavine: a) besednost, znakovnost, signifikantnost, b) vsebinskost, pomenskost in c) sporočilnost ali referenčnost oziroma komunikacijskost. To pa tudi določuje normativno naravo vsakega termina, saj vse to pomeni, da mora biti vsak termin ustrezno označen, ustrezno opomenjen in ustrezno sporočevan. V luči transfera vsega tega v klasificiranje jezikov pomeni, da moremo govoriti o področno-akcijskcm jeziku, o slrokovnem-tchničnem jeziku in o znanstveno-teoretičnem jeziku.4 To je klasifikacija po kriteriju "narava jezika". A klasifikacija po vrsti bi bila: narativni, poljudnoznanstveni in znanstveni jezik. Pri prvem gre za prevladovanje terminov-besed, ki so sestavni oziroma neločljiv njegov del. Pri drugem gre za termine strokovne izraze, ki ustvarjajo širino in trdneje določujejo v pomenjenje določenih terminov-besed. Pri tretjem gre za tcrminc-pojmc, ki povsem nedvoumno selekcionirajo in integrirajo lc tiste termine, ki jih jc mogoče znanstveno-pojmovalno utemeljevati in določevali z opredeljeno (odefinirano) spoznavalno sporočilnostjo. METODOLOŠKA POT Kakor jc postavitev raziskovalnega vprašanja skušala preseči izročilno, zgolj jezikoslovno (lingvistično) ravnino, tako jc tudi zahtevala pripadna metodologija kakovosti dvig raziskovalnega pristopa, v okviru katerega so se izkazala naslednja temeljna vprašanja: a) Kakšne kriterije postaviti za ugotavljanje kakovostnega vidika znanstvene opredeljenosti terminov iz posameznih pedagoških besedil? b) Kakšne kriterije postavili za ugotavljanje kakovostne znanostne sporočilnosti terminov, izpisanih iz pedagoških tekstov? c) Kako zastaviti terminografijo odbranih pedagoških besedil? K a) Kakovostni vidik znanstvene opredeljenosti Po tem vidiku so bili termini, ugotovljeni s terminografijo v posameznih pedagoških besedilih, razvrščeni v tri razrede: - polni, - zapolnjcvalni, - prazni. Vsebinsko polni so listi termini, ki so v besedilih opredeljeni v eni izmed pripadnih oblik definiranja znanstvenih pojmov od logiške (genus proximum in diffcrcntia spccifica) do razvojne in instrumentalne. Vsebinsko zapolnjcvalni so tisti termini, ki so v pedagoških besedilih določeni, s katero od kompenzacijskih ali nadomcščcvalnih oblik opredeljevanja ali definiranja od klasifikacijo, distinkcije do deskripcijo in eksplikacije. Vsebinsko prazni pa so termini, ki so v pedagoških besedilih le etimološko ali besedno, lo jc znakov pojasnjeni. 4 Zvonka Lcdcr-Mancini, O nekaterih lingvističnih pogledih na terminološko problematiko, prav tam, str. 81-90. K b) Kakovostni vidik /.nanoslnc sporočilnosti Najprej jc treba ugotoviti, da jc to vidik, ki mu jc temeljno teoretično ozadje informacijskost (nc pa lingvistilčnost!), v luči katere že imamo nekaj kriterijskih določitev za termine.5 Ti pa za postavljeni namen kvalitativne analize pedagoških terminov, izpisanih iz odbranih pedagoških besedil, nimajo veljavne vrednosti, prej le bolj ali manj opozorilno. To zaradi tega, ker lingivistična razsodila za termine ne kažejo kakovostnih nivojev, ki so v znanostno-sporočilnostni razčlenitvi temeljni. Lingvistična razsodila namreč govore lc o tem, katere besede so lahko termini in kdaj, ter o pravilih, kakšni morajo termini bili po svoji povednosti in jezikovni obliki.6 Znanoslno sporočilnostna razsodila namreč zahtevajo kriterije, po katerih je mogoče termine ugotavljati z ozirom na njihovo ravninsko ali nivojsko položajnost v kakovostnem terminološkem sistemu neke znanosti. Lingvistični pristop sc potemtakem omejuje na razsodila za priznavanje oziroma registriranje terminov v znanosti oziroma v znanstvenem jeziku kol "zvrsti naravnega jezika". Znanoslno-informacijski pristop pa podaja razsodila za kvalificiranje terminov na tri kakovostne sporočilnostne ravni: termini-pojmi (TI), termini-strokovni izrazi (T2) in tcrmini-bcsede(T3). Če so razsodila za lingvistični pristop torej že do določene stopnje razdelana in postavljena, pa so razsodila za znanoslno-informacijski pristop še nestematizirana. Zatorej je bila ena izmed nalog v okviru pričujoče raziskovalne teme, takšna razsodila poiskati in jih postavili v določen model razvrščanja pedagoških terminov. Pri tem jc treba opozoriti, da zastavljena naloga šc ni zahtevala iskanja in postavljanja razsodil za čim bolj pozitivno ali metrijsko, temveč le za čim bolj približano analitično cvalvacijo terminološkega zaklada v terminografiranih pedagoških besedilih, torej razsodila za čim bolj "približano" kakovostno aproksimacijo pedagoških terminov v luči razkrivanja razvojnega trenda, nc pa žc tudi njihovega eksaktnega določevanja v luči razvojne diagnoze slovenskih pedagoških terminov, kakor se pojavljajo v izbranih in terminografiranih pedagoških tekstih. (Zgolj okvirno zasnovo za takšen terminološki cvalvacijski kodeks jc bilo namreč mogoče nakazati šele na kraju na temelju izkušenj ob tozadevnem kvalificiranju pedagoških terminov v luči njihove trinivojske znanostne sporočilnosti!) Model, ki seje izoblikoval iz postavljenih teoretičnih postavk k tematiki znanstvene terminologije in iz poskusnega kvalificiranja pedagoških terminov iz izpisnih terminografskih listov, jc bil takšen! 5 Inštitut za slovenski jezik SAZU, I.cksikološka sekcija, Referati za strokovni sestanek terminoloških svctovalccv z uredniki Slovarja slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana, 1971, ciklostil, str. 37. 6 Z. Ledcr-Mancini, prav lam. C •o M S "3 J > E 3 £3 J* § S oo > s c/i 0 £ 1 * a :■§ m > s s & C N > 'g5 --a j ■> a K/3 0 1 € iS C/0 c ct rt O JT E •o rt M J= ® Hi H 60 j3 g « O > M N o ca « G c c — O U .S js J 1 I - »ON m S - O -S •o 1/1 > o I 1 "o "S d o o "2 "O Si £ m m § a > > m •S. S ,y 2 'N a * & C = > •a o S iS 1 O E S M S S > 00 ea CJ- N 3 & .-s o o § 1 2 š rt ¥ ■3 > » O 0 > 'S O • ) C •0 » "rt S m i o' ■&-S £ rt 2 C c 3 y S .§ « C > o O 00 s > S 0 0 C S « cn » 03 g O 1 x> '3 O 55 N g si- D O, — S 'S -S H Đ, O o t s 'i" £ >.„ c3 c N > rt « ^ m o ™ > •■3 C S E 2 ■i O B, s 'c —' 60 ._ — ž B s 1 o 3 c 00 3 60 "s M a M iS '■5' t/0 53 D. 60 03 "o C o a £ .52 » on Oh <0 C -C H o c •3 CA I f § C > £> * S! 3 £ rt rt c — iS II J •g 60 H 5 2 o -3 I o. 00 o o ■= to E .rt rt _ 60 ^ C o a -c 1 > a a I C 0 1 C ■o N rt « s la - rt c "eb c T3 » 5 w * 42- c I * 1 § •§ i .-i ~ rt ^ 00 & rt S 1-1 o £ § E o o E ž S S '3 « O —j C g o N I i1 i > - o O _ 3 i -8J 1 § « R ■'—> o -g J2 60 C <0 & 2 s 2 a 2 1 -8 s 3 ž POJASNITEV VIDIKOV 1. PSIHOLOŠKI VIDIK Najprej gre tu za "pojem pojma" v vlogi in podobi strdka ali kondenzata bistvenih ali najbolj splošnih lastnosti oziroma obeležij določene stvari, pojava, proccsa, odnosa, funkcije in razmerja. Gre torej za najbolj odmišljcno ali abstraktno prvino mišljenja o sestavinah, pojavnostih, funkcionalnostih, procesnostih ter odnosnostih stvarnosti in resničnosti. Splošna predstava pomeni miselno prvino, pri kateri sc mešajo splošne in konkretne lastnosti stvari, pojavov, proccsov, odnosov, funkcij in razmerij stvarnosti. Splošnost je tu rezultat selekcioniranja konkretnosti, nc pa abstrahiranja, kakor pri pojmu. V tem selekcioniranju pa jc vselej prisotna tudi konkretnost, ki to opravilo moli in ga povezuje s seboj. Procesni temelj lega postopka jc predvsem fantazija. Pomnenje mu je le psihološka "baza". Konkretne predstave pa sc navezujejo na zaznave določenega izseka ali sestavine stvarnosti. Psihološki temelj jim jc pomnenje. Zadevajo torej vselej povsem določene neposredne ali konkretne sestavine miselnega postopka in na tem temelju terminološkega oznakovanja. 2. LOGISKI VIDIK Kategorija kot znanstveni pojem v vlogi baze ali nosilca korespondentnega znanstvenega termina sc najprej pojavlja na ravni čiste abstraktnosti (odnos, proccsnost, funkcionalnost, dejavnost, vzročnost itd.), zatem na ravnini abstraktnosti in konkretnosti hkrali (vozilo, fizikalni delci, pohištvo, itd.) ter slednjič zgolj na ravnini konkretnosti (bcncinski molor, lipicanec, šolska tabla itd.). 3. SPOROČILNOSTNI VIDIK Gre za dialektični model sporočanja znanstvene občosti, posebnosti in posameznosti, torej za sporočanje esenčnosli, eksislcnčnosti in akcijskosti, saj je temeljna pripadnost posameznosti ravno akcijskosl oziroma proizvodnost, kakor je temeljna pripadnost eksistenčnosli funkcionalnost oziroma proccsnost in temeljna pripadnost esenčnosli spoznavalnost. V tesni korespondeninosti s temi troravninskimi sporočilnostmi sc tudi znanstveni termini pojavljajo kot termini za občosti, posebnosti in posameznosti. 4. STRUKTURNI VIDIK Znanstveni termini imajo svojevrsten ločilnostni kriterij tudi v pripadni sestavni strukturnosti ali zgrajenosti. Tako so najbolj čisti oziroma "idealni" znanstveni termini enobesedni ali "monosintagmni", torej v podobi terminskih monolitov. Ker pa je takšna idealna sestavnost ali zgrajenost znanstvenih terminov mnogokrat nedosegljiva, se znanstveni termini pogostokrat pojavljajo tudi kot dvo ali več besedje ali polisinlagmnost. V takšni strukturnosti sc najpogosteje pojavljajo termini-strokovni izrazi, četudi lahko tudi kot monoliti. Seveda lc, čc jc zveza med njihovimi sestavnimi znaki tako tesna, da lahko govorimo o njihovih pravih "družinskih zvezah", ko sestavljajo v takšnem primeru terminološki korpus. Najbolj rahla pa jc sestavnost terminoloških znakov v sestavi konglomerata, ko gre pri določenih terminih, ki sestavljajo določeno terminološko gnezdo, le za zveze terminološkega "svaštva" ali "poznanstva" ali terminološke miljejskosti". To najbolj razrahljano sestavnost imajo tcrmini-bcscdc. ki imajo kljub vsemu lahko tudi monolitno podobo, a zadevajo oziroma označujejo lc konkretnost, posameznost oziroma prakso (npr. tabla, kreda, učili, ipd.). 5. LINGVISTIČNI VIDIK Z ožjega jezikoslovnega, lo jc sintaktičnega vidika se tri kakovostne terminološke ravnine razločujejo med seboj po bolj zapletenih besednih podstavah. Tcrmin-pojcm jc opredeljen z idealno besedno-terminološko podstavo, to je s samostalnikom, seveda nc s katerokoli pomenskostjo. Pomeni, da lc s pomenskostjo bistvenosti ali esenčnosli, kar hkrali pomeni, da z znakovnostjo abstraktnosti oziroma teoretičnosli. V isti označevalni vlogi sc lahko pojavlja tudi glagolnik (gerundij), to je glagolski samostalnik, ki izraža neko glagolsko dejanje. Vendar ne vsak, temveč le tisti, ki izraža določeno stanje stvari, pojavov, funkcij, proccsov, odnosov in razmerij objektivne stvarnosti in subjektivne resničnosti. Tcrmin-pojcm ima torej lahko obliko samostojnega samostalnika s teoretično pomenskostjo ali pa tudi sestavljenega, toda lc v primeru apozicijske ali pristavne določilne zveze, ki jc nujna za njegov jasnejši in polnejši pomen (npr. metodologija raziskovanja). Seveda takšne genitivne zveze niso jezikovno "lepe", a so sporočilnostno zelo označevalne, pomensko in sporočilnostno določene. To pa jc za znanostni jezik in znanstveno komunikacijo velike vrednosti. Podobno jezikoslovno podstavo ima tudi termin-strokovni izraz, lc da gre pri njem za gerundij akcijskosti (npr. izpraševanje, occnjcvanjc ipd.) in za samostalnik v adjektivni zvezi (mladinska psihologija, pedagoška sociologija). A termin beseda ima lahko jezikovno podstavo samostalnika oziroma več skupinskih samostalnikov, pridevnike ali glagole v poljudnih povednih zvezah. 6. FILOLOŠKI VIDIK Po lem širšem jezikoslovnem pogledu, omejenem na bcscdolvorje, se termini -pojmi pojavljajo v znakovnosti pojmovnih imen (npr. lenoba, predstavljivost, varstvo ipd.), v znakovnosti imen za glagolska dejanja, ki pomenijo določeno stanje (npr. govorjenje, hoja, krajšava ipd.) ter pridevniki namena (npr. izobraževalen), načinov delovanja (sprejemni), svojine (šolsko spričevalo), podobnost in možnosti (deljiv) in kadar so rabljeni apozicijsko (torej nc samostojno!). Termini strokovni izrazi sc pojavljajo v znakovnosti imen za delujoče osebe (npr. učcncc, učitelj, razrednik, veseljak, klatež, itd.), za krajevna imena (npr. igrišče, delavnica, toplarna), za orodna imena (npr. svinčnik, držaj, kazalo, primež, slušalka) in za snovna imena (npr. črnilo, kamenina, ccpivo, berivo, satovje). Enako pridevniki v adjektivni rabi, ko imajo obrazila lastnosti (npr. ubogljiv, prehoden, lažnjiv), obrazilo pripadnosti in izvora (npr. tehničen, industrijski, kamnit), obrazila snovi (natrijev, betonski, jeklen, bronast) in obrazila obilja ter manjšanja (npr. valovil, vijugast, suhljat, ipd.)8 Tcrmini-bcscdc pa se pojavljajo po tem vidiku v znakovnosti pridevnikov, samostalnikov in glagolov v različnih, pomensko nc dovolj določenih povednih zvezah (nrp. kreda, klop, tabla, šolsko sporočilo o učenčevem uspehu ipd). Kc) Oblikovanje in uresničevanje terminografijc Poleg kriterijev za kakovostno znanostno-sporočilno analizo terminov je bil to najbolj odprt metodološki problem, saj ni bilo na voljo nobenega ustreznega vzorca. Tako je bilo najprej treba postaviti znak in vsebino za empirično raziskovalno tehniko tovrstnih preučevanj. Dobila jc ime "terminografija", to jc izpisovanje terminov iz predloženih znanstvenih, v našem primeru pedagoških besedil. Pri tem jc treba opozoriti, da jc siccr v znanosti uporabljen in priznan termin "terminografija", toda le v pomenu celotnega sklopa mehanske oziroma računalniške obdelave terminov.9 V tej naši označitvi oziroma poimenitvi pa jc zamejen na temeljno vhodno delo, to jc na branje tekstov in iskanje ter izpisovanje terminov iz njih. Pri tem našem označevanju oziroma rabi znaka "terminografija" gre za inicialno ravnino terminografije, torej za pojem "terminografija" v ožjem pomenu besede, za razliko od širšega pomena kot računalniške tehnike za obdelovanje znanstvenih, tehničnih in drugih terminov. Metodološki problem terminografije se jc pojavil zaradi odločitve, da bo raziskovanje tc teme postavljeno na cmpirično-raziskovalno raven (torej nc na deduktivno, kakor jc običaj za lo snov) v luči postavljene hipoteze o treh kakovostno različnih ravneh opredeljenosti in znanostni sporočilnosti terminov. Pogoj za tak empirični prijem pa sc jc izkazal v terminografski registraciji terminov iz okvira posameznih besedil. 8 F. Tomšič, Besedotvorni; terminološke prvine, Referati, n.d., str. 14-21. 9 H. Fclber. Termi nology Manual, INFOTERM, Pariš, 1984. OBLIKO VANJE PRIPOMOČKA Prvo postavko v tem delu jc pomenil pripomoček, ki jc bil poimenovan "Izpisni list pedagoških terminov", kakor in kakršen jc bil izoblikovan za terminografsko analizo določenega pedagoškega besedila. Njemu so bila prioblikovana tudi "Navodila za izpisovanje pedagoških terminov v izpisni list (IL)". BIBLIOGRAFSKI VZOREC Ta jc bil porazdeljen na tri obdobja: a) iz obdobja pred prvo svetovno vojno, b) med obema vojnama in c) po drugi svetovni vojni. Bil pa je takšen: 1) Ivan Lapajne, Prvi poduk, Zavod za podučevanje na najnižji stopnji narodne šole, Klcinmcycr & Bambcrg, 1882. 2) Fran Gabršck, Občo ukoslovjc, Pedagoško društvo, Krško, 1888. 3) Anton Zupančič, Pedagogika, Katoliška bukvama, Ljubljana, 1888. 4. Franc Kos, Vzgojcslovjc, Malica slovenska, Ljubljana, 1890. 5. Viktor Bcžck, Občo vzgojcslovjc z dušeslovnihi uvodom, Ljubljana, SSM, 1920, 2. natis. 6. Viktor Bežck, Občno ukoslovjc z umoslovnim uvodom, SSM, Ljubljana, 1920, 2. natis. K b) Iz obdobja med obema vojnama: 1. Janko Bezjak - Dragolin Pribil, Vzgojcslovjc s temeljnimi nauki o dušcslovju za učiteljišča, Učiteljska tiskarna, Ljubljana, 1923. 2. Kari Ozvald, Kulturna pedagogika, SŠM, Ljubljana, 1927. 3. Stanko Gogala, Uvod v pedagogiko, SSM, Ljubljana, 1929. K c) Iz obdobja po drugi svetovni vojni: 1. Vlago Schmidl, Pedagogika I-IV, DZS, LJubljana, 2. Stanko Gogala, Obča metodika, DZS, Ljubljana, 1951. 3. Jože Valcntinčič, Osnove andragogikc, Ljubljana, DDU, Univerzum, Ljubljana, 1973. 4. Rudi Lešnik, Osnove pedagogike, Zavod SR Slovenija za šolstvo, Ljubljana, 1974. 5. Ivan Andoljšck, Osnove didaktike, DDU Univerzum, LJubljana, 1976. 6. Emil Roje, Prispevki k teoriji vzgoje v sistemu socialističnega samoupravljanja, Zavod SR Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 1978. Kriterij odbirc za postavitev bibliografskega vzorca jc bil zgolj v področno teoretični relevantnosti besedila, pri čemer pa jc bil podlaga širši bibliografski vzorcc, ki ga je izoblikovala prof. Tatjana Hojan, sodelavka Slovenskega šolskega muzeja v Ljubljani. Ker je šlo zdaj za določeno reprezentativnost pričujočega vzorca, se je bilo treba izogniti kriterijem, ki so bili siccr postavljeni za oblikovanje zgolj "transverzalnega" bibliografskega vzorca iz uvodnega vstopa v RP. Kvalitativna analiza po opredeljenosti in sporočilnosti S terminografijo dobljeno empirično gradivo izpisanih terminov po podanih kriterijih za kvalitativno razčlenitev po opredeljenosti terminov (a) in za kvalitativno razčlenitev po znanostni sporočilnosti (b) je bilo v nadaljnjem ustrezno terminološko razčlenjeno in določeno. Rezultati lega dela so naslednji: A) Razčlenitev po opredeljenosti pojmov kot nosilccv terminografsko ugotovljenih terminov se je pokazala v takšni podobi (ko je bilo mogoče iz IL uporabiti podatke le za naslednje pisce: Bczjak-Pribil, Gogala, Ozvald, Šilih in Lešnik): avtorji besedil Bezjak Gogala Pribil Ozvald Šilih Lešnik stopnja opredeljenosti podanaje dcfinicija 2,71 2,20 3,60 8,75 8,71 vsebovana je opisnost, razvrščenost, pojasnitev 79,68 80,20 80,40 77,05 84,05 pojasnjena jc besednost 17,61 17,60 16,00 14,20 7,24 Čc vzamemo pisce Bczjak-Pribil, Gogala in Ozvald za predstavnike medvojne pedagogike in pisca Šilih ter Lešnik za dva predstavnika povojne, to je poosvoboditvene pedagoške misli, potem jc prva splošna ugotovitev iz zadevne kakovostne terminološke razčlenitve, da ostaja razmerje med definicijami, nadomestnimi oblikami definiranja in etimološko pojasnjcvalnostjo pedagoških pojmov oziroma terminov v glavnem enako. Pomeni, da prevladujejo kompenzacijsko oblike določevanja vsebine oziroma pomena pojmov ter njihovih terminov kot so deskripcija, klasifikacija, distinkcija, komparacija itd. To jc, da prevladujejo zapolnjcvalni termini. Tem sledijo po pogostnosti besedna pojasnila terminov ali "prazni termini" in šele slednjič prave dcfinicijc ali polni termini po svoji vsebinski in obsegovni pojmovni določenosti. Čc vzamemo rez po obdobju med vojnama (Bczjak-Pribil, Gogala, Ozvald) in po osvoboditvi (Šilih, Lešnik), pa vidimo, da ostajajo kompenzacijske oblike definiranja na isti ravni v naših pedagoških besedilih, medtem ko sc besedno pojasnjevanje terminov manjša, a sc povečuje pravo znanostno definiranje. ugotovljeno na podlagi naše tu uporabljene terminografije. Reči je še treba, da je mogoče misliti, kako se tudi ob večjem vzorcu tovrstno terminografsko analitično obdelanih pedagoških besedil to razmerje nc bi kaj prida spremenilo ali celo porušilo ter nagnilo v kakšno drugo prevladujočo razvojno smer. Vse to pa vendarle kaže na zelo ugodno razvojno smer definicijske kakovosti naše pedagoške znanosti. O bolj določnem kolikostncm primikanju naše pedagoške znanosti k tovrstni pojavnosti pa bi bilo mogoče kaj več in kaj bolj določenega reči, če bi imeli izdelan in statistično verificiran model o kolikostnem razmerju' med znanostno definiranimi, kompenzacijsko pojmovalno določenimi ter besedno pojasnjenimi termini oziroma njihovimi pripadnimi pojmi. Takšen model bi bil zelo pomemben in orientacijsko nadvse uporaben, saj bi lahko služil ne samo za diagnozo o kakovostni znanostni opredeljenosti znanstvenih - v našem primeru: pedagoških! - besedil, temveč bi tudi lahko služilo za usmerjanje našega znanstvenega in posebej pedagoškega pisanja v vse višji kakovostni razvoj v luči opredeljevanja pojmov. B) Razčlenitev terminografsko ugotovljenih terminov po vidiku njihove znanostne sporočilnosti pa je v globalu izkazala takšno sliko! Raven sporočilnosti Termin Termin Termin pojem strokovni izraz beseda Pedagoški pisci Andoljšek 5.75 59.20 35.05 Bezjak-PFibil 4.07 39.0 56.93 Bežek(Vzgoj.) 10.31 58.85 30.84 Bcžck (Ukos.) 10.48 58.37 31.15 Gabrščck 13.68 74.59 11.73 Gogala (Uvod v pedg.) 5.24 26.88 57.88 Gogala (Obč. met.) 4.08 35.44 60.48 Kos 15.64 66.13 18.23 Lapajne 15.38 56.42 28.20 Lešnik 7.19 43.23 49.58 Ozvald 8.31 55.97 35.72 Roje 11.89 58.39 29.72 Schmidt 9.02 64.82 26.16 Šilih 11.78 62.52 25.70 Valcntinčič 8.93 63.74 27.33 Zupančič 21.28 72.26 6.46 Dobljena tabela o kakovoslni ravni znanostne sporočilnosti posameznih pedagoških piscev (abecedno urejena!) nam nc razkiva ničesar posplošenega, temveč le individualne značilnosti glede kakovostne ravni znanostne sporočilnosti posameznih piscev. To tem od besedil pred prvo svetovno vojno, skozi obdobje med vojnama, do obdobja po drugi svetovni vojni ali po osvoboditvi. Cc bi najvišjo kvaliteto ravni znanostne sporočilnosti predstavljalo tisto pedagoško besedilo, ki vsebuje največ terminov-pojmov (TI), potem gre ta odlika piscu Antonu Zupančiču s tekstom Pedagogika, saj dosega njegovo besedilo kar 21,28% TI. Sledita mu Franc Kos in Ivan Lapajnc z nekaj več kot 15% TI. Za njima slede Franc Gabršek, Emil Roje, Gustav Šilih in Viktor Bcžck z obema terminografsko in terminološko razčlenjenima besediloma. Ti avtorji dosegajo od slabih 12% do dobrih 13%. Sledečo skupino piscev sestavljajo Vlado Schmidt, Karel Ozvald, Jože Valenčič, Rudi Lešnik, ki pa dosegajo od dobrih 7% do 9%. TI. V zadnji grupi najdemo Ivana Andoljška, Stanka Gogalo ( z obema deloma) in Bczjaka-PFibila, ki pa se vrste okrog 5% terminov-pojmov. Model, ki ga jc mogoče razkrili iz predložene tabele, je, da vsebujejo terminološko izčlenjena besedila največ terminov-strokovnih izrazov (T2). Za temi slede termini-besede (T3). Najmanj torej vsebujejo besedila terminov-pojmov (TI). Zanimivo in značilno jc, da od lc dobljene normaiivnosli odstopajo Stanko Gogala, Janko Bezjak, Dragotin Pfibil in deloma tudi Rudi Lešnik. Pri teh piscih jc pa najden vzorec: T3 - T2 -TI. Zaključili jc mogoče, da jc normativni model kakovostne znanostne sporočilnosti v slovenski pedagoški terminologiji: T2 - T3 - TI. Toda kaj pomeni ugotovljeni vzorec: T3 - T2 - TI. Hipotetično jc mogoče reči, da sc takšen vzorec pojavlja vselej takrat, kadar se pisec loteva obravnavanja snovi s povsem novega tcmatizacijskega vidika (Bezjak-Pribil: vzgojcslovjc z dušcslovncga pogleda, in Lešnik: pedagogika v luči politološkega vidika!), bodisi da avtor tematizira svoj tcksl iz čim bolj ustvarjalnih spodbud in vodil,, pri čemer sc mora opirati predvsem na nove icrmiološkc podstave v okviru terminov-besed, ki jim šele pripravlja pot do terminov-strokovnih izrazov oziroma terminov-pojmov. Določeno izjemo, ki oporeka tej hipotezi, pomenita Ozvald in Valcntinčič, ki tudi načenjata povsem novo snov v svojih terminološko razčlenjenih delih (kulturna pedagogika in andragogika!), pa sc vendar ujemata z ugotovljenim "normativnim" modelom: "T2 - T3 - TI". Nemara sc lo dogaja takrat, kadar piscc svojo snov, četudi povsem tcmatizacijsko novo v okviru svoje stroke, obravnava na temelju literature oziroma žc dosežene tcmatizacijskc ravni, počivajoče na določenih virih. Seveda jc težko postaviti normo, po kateri bi lahko določen tekst opredelili kot znanostno-sporočilnostno zelo kvaliteten in drugega kot njegovo kakovostno nasprotje. To zaradi lega, ker nam manjka raziskava, ki bi lak vzorčni model določila kot kodeks za ugotavljanje "taksonomijc" takšne kvalitete znanstvenih besedil. Nc vemo namreč za kvantitativne postavke oziroma razmerja takšnega vzorčnega kodeksa ali modela. Z veliko tveganja jc mogoče postaviti podmeno, da bodo razmerja med kvantiativnimi postavkami najbrž kar takšna, kakršna nam je razkrila naša tcrminografsko-terminološka analiza, to jc: T2-T3-T1. Pomeni, da jc normativno vzorčno (modelno!), če ima znanstveno besedilo (vsaj čc gre za družboslovno in humanistično besedilo!) največ T2, zatem nekoliko manj T3, a najmanj TI. To so gotovo lc podmcnska razmerja med TI, T2 in T3 (ob žc poudarjenem nepoznavanju določnejšega kvantitativnega razmerja med TI, T2 in T3 znotraj tega okvira!). Vendar takšna razmerna verjetnost izvira iz dejstva, da mora vsak znanstveni tekst imeti vsebovane vse tc tri kakovostne ravni terminov, kar pomeni, da nikakor ne more imeti le TI. Ta ideal jc zaradi narave znanostnega (predvsem družboslovnega!) sporočanja, ki sloni na konotaciji in dcnotaciji, praktično nedosegljiv ali pa bi bilo takšno besedilo v družboslovju in humanistiki znanostno nckomunikabilno, ncsporočilnostno. Bilo bi lc zbirka terminov pojmov oziroma njihovih definicij. To bi pa nc bil opus ustrezne znanostne povednosti oziroma sporočilnosti o določeni snovi družboslovja oziroma humanislike. Prav tako besedilo, ki želi biti znanostno po svoji sporočilnosti, ne more biti zapolnjeno izključno s termini strokovnimi izrazi, saj potem bi to bil lc strokovni ali kvečjemu poljudno-znanstveni spis oziroma določen strokovni esej. A tekst, ki bi vseboval lc tcrminc-bcscdc, bi še posebej ne bil nikakršno znanostno sporočilo, prej lc poročilo o določenem znanstvenem vprašanju, podano v mejah leksike naravnega oziroma narati vnega jezika. RAZVOJNI TREND Ker gre v okviru pričujoče preučitve tudi za ugotavljanje razvojnega trenda v luči znanostne sporočilnosti naše pedagoške terminologije, jc vsekakor zanimivo videti, kako jc mogoče ta kakovostni pedagoško terminološki vidik odčilavati po treh glavnih obdobjih: a) pred 1. svetovno vojno, b) med obema vojnama, c) po drugi svetovni vojni (osvoboditvi). v % Raven termin termin termin sporočilnosti pojem strokovni beseda izraz pred 1. svetovno vojno 15.64 65.96 18.40 med obema vojnama 5.67 44.00 50.33 po II. svetovni vojni 8.42 55.28 36.30 Pričujoča dobljena tabela pa nam razkriva glede kakovostnega razvoja znanostne sporočilnosti pedagoške terminologije naslednje: a)Pcdagoški pisci pred 1. svetovno vojno stoje zelo visoko glede zapolnjenosti svojih spisov s TI, značilno nizko s T3, ob čemer pa so njihovi teksti še zelo zapolnjeni s T2. Vzrok za to bo nemara treba iskati v močnem filozofskem podzidavanju rojevajoče se pedagoške teorije pri nas, ki seje v tem času zelo zamejevala na dediščino J. Komcnskcga, torej na didaktično snov. Tc pa nc problematizirajo, temveč jo bolj ali manj uspešno lc presajajo k nam iz tujih (nemških!) virov. Ta okoliščina jim omogoča, da svoja besedila dokaj frekventno zapolnjujejo z že izdelanimi termini-pojmi, saj tovrstni pojmovno-terminološki aparat k nam prvi prenašajo in prinašajo, ob čemer TI enostavno prevzemajo in jim jih ni treba šele ustvarjati ter jim graditi utemeljitve, kar bi jih pa bolj zaustavljalo na ravni terminov-besed (T3). Sorazmerno podobno visoko jc pri piscih izpred 1. svetovne vojne obilje terminov-strokovnih izrazov, kar pa kaže in jc odsev vrste tematike, ki jo pretežno obravnavajo, to je didaktika ali ukoslovjc. Lc-to jc značilno tehnološko-tehnična pedagoško operativna snov, ki pa zahteva ustrezno polnost terminov-strokovnih izrazov. Od tod tudi tolikšna zasićenost prav tc ravni kvalitete znanostne sporočilnosti v njihovih besedilih. b) Kakovostni znanostno sporočilnostni model slovenske pedagoške terminologije, ki nam ga razkrije terminografska in terminološka analiza besedil piscev pred 1. svetovno vojno pa poruši enaka zadevna analiza pedagoških besedil iz obdobja med obema svetovnima vojnama. Navzočnost terminov-pojmov namreč v tem času pade za desetino, poveča pa sc količina terminov besed, ki sc skoraj izenači s količino terminov-strokovnih izrazov. Ta razvojna pojavnost v slovenski pedagoški terminologiji bo nemara posledica tega, da se avtorji iz tega obdobja samostojno tcmatizacijsko lotevajo snovi pedagoške teorije bodisi s filozofskega (Gogala), in s kullurnostncga vidika (Ozvald), bodisi ali duhoslovncga ali psihološkega (Bczjak-Pribil). Takšno izvirno problematiziranje in tematiziranje ter izgrajevanje slovenske pedagoške znanosti tc pisce sili v samostojno snovatcljsko terminoligiziranje obravnavane snovi. To jih pa vse preveč ustavlja na ravni terminov-besed in terminov-strokovnih izrazov, a jim vse manj uspeva zapolniti svoje izvirne obravnave z žc povsem izdelanimi in razvitimi ter opredeljenimi pojmi in na tej podstavi z njihovimi korespondentnimi termini-pojmi. c) Značilno jc razkrivati, da sc pa v besedilih po 2. svetovni vojni to razmerje bolj in bolj uravnoveša ter umirja v določen ustrezen model kakovostne znanostne sporočilnosti slovenskega pedagoške terminologije, ko se lega terminov-pojmov okrepi, dokaj poniža pa položaj term ino v-besed in sc postavijo v nekakšno sredino med njimi oboji pa termini-strokovni izrazi. To pa je - kakor žc povedano - nemara sprejemljiva norma za bolj ali manj dober znanstveni tekst, seveda še poboljšana, če se vsa znakovnost bolj premika v smeri terminov-pojmov. To kaže na žc trdnejše terminološko strukturiranje slovenske pedagoške znanosti, kar mora ostajali razvojno in kvalitativno odprl proccs, ki jc integralni del razvoja slovenske pedagoške znanosti. Vse tc ugotovitve in šc nekatere druge nam razkrije tudi ista, iz empirične terminografsko-terminološke analize dobljena tabela, čc jc prikažemo v naslednjem grafikonu! TI T2 T3 Razvoj lerminov-pojmov (TI) od svoje najvišje točke, ki je dosežena v pedagoških tekstih izpred 1. svetovne vojne, pade najnižje v besedilih med obema vojnama in se po tem obdobju po 2. svetovni vojni nekoliko dvigne, da moremo govoriti o premiku navzgor. To pa je vsekakor znak pozitivnega znanostno terminološkega strukturiranja slovenskega pedagoške znanosti v poosvoboditvenem času. Razvoj terminov-strokovnih izrazov (T2) se prav tako iz svoje najvišje točke pred 1. svetovojno vojno (didaktična snov!) spusti najnižje v besedilih piscev med obema vojnama, a se ustrezno "skorigira" v pedagoških besedilih po 2. svetovni vojni. Razvoj terminov-besed (T3) pa se iz svoje najvišje dosežene stopnje med vojnama spusti na najnižjo točko pred 1. svetovno vojno in namesti med tovrstnimi terminološkimi dosežki po 2. svetovni vojni. V ccloti je mogoče reči, da razkriva empirična tcrminografsko-terminološka analiza slovenskih pedagoških besedil dokaj uravnoteženo in bolj ali manj "pravilno" razvojno smer v obdobju pred 1. svetovno vojni in v obdobju po 2. svetovni vojni. To zaradi tega, ker se jc v obdobju pred 1. svetovno vojno naša pedagogika koncipirala ali snovala na osnovi terminološko dograjene tuje literature (nemške!), a je v obdobju po 2. svetovni vojni začela dosegati boljšo in ustreznejšo razvojno stopnjo, zaradi lastnega novega idejnega obravnavanja vzgoje in izobraževanja, kar pa je moralo najti ustrezen izraz tudi v terminološki kakovosti njene znakostne sporočilnosti. Manj "grafikonsko pravilna" pa je njena terminološko razvojna črta v obdobju med obema vojnama, kar bo pa posledica prvega samostojnega in obravnano različnega oblikovanja slovenske pedagoške znanosti. Sklepi, spoznanja in diskusija K podanim intcrprctacijskim ugotovitvam jc treba dodati še naslednje sklepe, spoznanja in diskusijske postavke. A. SKLEPI Gre za štiri temeljne sklepe, ki jih je mogoče oblikovati na podlagi prikazane empirične terminografsko-terminološke kvalitativne analize opredeljenosti pedagoških terminov v besedilih iz obdobja med vojnama in po 2. svetovni vojni. Enako, ki jih je mogoče podati na podlagi kvalitativne analize znanostne sporočilnosti slovenskih pedagoških ternynov iz obdobij pred 1. svetovno vojno, med obema vojnama in po 2. svetovni vojni. Ti sklepi so: 1. Empirično ugotovljena razvojna smer kvalitete opredeljenosti pedagoških pojmov in njih terminov kaže, da se slovenski pedagoški terminološki zaklad intenzivno bogati v opredeljevanju pojmov oziroma terminov v obdobju po 2. svetovni vojni, ob čemer se izgublja zgolj besedna pojasncvalnost terminov, a sc utrjujejo vse bolj zapolnjevalni termini, to je različne kompenzacijske oblike njihovega pomenskega določevanja. 2. Podoben razvojni trend je mogoče odkrivati tudi v razvojni razčlenjenosti kakovosti znanostne sporočilnosti slovenskih pedagoških terminov: povečuje se zaseg terminov-pojmov, zmanjšuje "kvantum" terminov besed, a povečuje število terminov-strokovnih izrazov. 3. To kaže na to, da se slovenska pedagogika konceptualno razvija v smeri empirizma in tehnologizma (družbenega, didaktičnega in metodičnega) ter da še ne vstopa v menjavanje tc svoje doslejšnje paradigme, ki je označevana predvsem s kriterijem družbenopolitične, civilizacijsko, pa različne produkcijske (materialne in družbene) eksistenčnosti in šc torej ni toliko razvojno "dozorela", da bi že lahko začela vstopati v paradigmo cclosti, holističnosli, dialektičnosti in esenčnosti pojavov, procesov, funkcij, odnosov in razmerij v obravnavanju vzgoje in izobraževanja. Pomeni, da se bi torej lahko tudi terminološko začela celovititi iz znanega trializma (vzgoja, izobraževanje, pouk) in dualizma (vzgoja, izobraževanje) v monizem (edukacija!) in temu paradigmatskomu preporodu tudi pripadno znanost - edukologijo. 4. Vse to pa kaže, da jc slovenska pedagogika še vedno v poteku oblikovanja v samostojno in avtohtono znanost o cdukaciji, saj jc razčlenitev kakovosti njene znanostne sporočilnosti najboljši empirično dokaz za to. Vse namreč kaže, sledeč podani empirični razčlenitvi njene znanostne sporočilnosti, da se naša pedagogika danes še vedno ustavlja in izgublja v empirizmu ter lehnologizmu vzgajanja in izobraževanja (pod vplivom empirične raziskovalne metodologije in dirigiranega vzgojno-izobraževalnega uresničevanja družbene ideologije!). V tem položaju naša pedagogia še namreč vedno vztraja, medtem ko ravno današnje preobraževanje vzgoje in izobraževanja postavlja vse bolj zahteve po drugačni in globlji njeni antropološko-filozofski teoretizaciji, torej po premiku od tehnološko-tehnične eksistcnce in pragmatičnosti k antropološki in socialni esenci ter ekološkosti razvijanja in oblikovanja današnjega človeka naše skupnosti. B. SPOZNANJA Le-ta zadevajo predvsem uporabljeno metodologijo, oziroma natančneje , postavljene kriterije za kakovostno empirično analizo znanostne spročilnosti terminografsko ugotovljenih slovenskih pedagoških "znakov" iz bibliografskega vzorca besedil. 1. Kriterije za tovrstno empirično razčlenitev moremo po njihovi naravi porazdeliti v naslednje tri: a) deskriptorji, to so znaki, ki opisovalno označujejo tcrminc-pojme, b) indikatorji, ki označujejo termine-strokovne izraze, pomeni, da so to tisti termini, ki k/o že označenemu terminu nekaj bistvenega ali značilnega povedo oziroma indicirajo, c) kvalifikatorji, ki pa označujejo termine besede in je njihova narava in vloga v tem, da nekaj kvalitativnega (pridevniškega, kakovostnega, vrednostnega) o označenih in povedno določenih terminih pridodajajo. 2. Po strukturi lahko znanstvene termine bolj ustrezno porazdeljujemo, kakor smo jih v uporabljeni metodologiji (to jc monoliti, korpusi in konglomerati!), tako da jih označujemo bolj v skladu z lingivistično klasifikacijo. To pomeni: a) terminološki leksemi (terminološke enote), b) terminološke sintagme (terminološke druž.inc) in c) terminološke sintaktične zveze (terminološka gnezda). Terminološki leksemi so temeljne znakovne ali besedne "substance" oziroma terminološki "atomi", ki so naprej "nedeljivi", saj so v sebi znakovno, pomensko in sporočilnostno zamejeno določeni. Terminološke sintagme so znakovno, pomensko in sporočilnostno navadno dvoleksemske (redko trolckscmskc!) "trde" zveze terminov, ki so pomensko in sporočilnostno "družinsko" med seboj povezane. Terminološke sintaktične zveze pa so znakovno, pomensko in sporočilnostno zelo "mehke" sorodstvene zveze terminoloških znakov, ki so toliko pomenski in sporočilnostni med seboj, da lahko gredo v isto terminološko "gnezdo". 3. Posebno vprašanje predstavljajo v terminografski in v terminološki analizi pridevniki ali adjckcije. Njihove znakovne zveze je mnogo teže terminološko razčlenjeni kakor tiste, ki so v apozicijskih terminoloških sklopih (npr. psihologija otroka). Na podlagi terminološko-analitičnih izkušenj se jc izoblikoval naslednji diagnostični model za takšne adjektivne terminološke zveze! C. DISKUSIJA 1. Podano terminološko analizo terminografsko dobljenega gradiva iz izbranih pedagoških besedil jc mogoče imeti le za poizkus teoretiziranja in metodologiziranja te snovi v slovenski pedagogiki. Jc korak v to tematiko, saj smo doslej imeli le pozive o nujnosti, da sc lotimo vprašanj naše pedagoške terminologije. Toda vidik teh pozivov jc bil predvsem in vselej lc pragmatičen (Savli, Andoljšek). Manjkala pa sta poziv in pobuda za raziskovalni pristop k tej snovi. Ta pa je nujno zahteval predhodno tcorctizacijo te snovi, torej oblikovanje in postavljanje teoretskih osnov najprej znanstveni terminologiji v obče, potem pa odkrivanje teh in takšnih osnov za slovensko pedagoško terminologijo. Pričujoči projekt sc jc tega lotil. Seveda jc to bilo mogoče uresničiti le za prvi korak. Vprašljivo jc tudi, ali so racionalc in hipotemi, ki so bili pri tem uporabljeni ter postavljeni, takšni, da jih kaže zadržati in naprej razvijati. Delni argument zanje je, da je na osnovi njih mogoče globalno znanstveno oziroma pedagoško terminološko gradivo kakovostno razčlenjevati na tcrminc-pojme, tcrminc-strokovne izraze ter termine- besede. Mogoče jc reči, da jc to koristen dosežek. Drugo pa je vprašanje, ali so bila za to in takšno kakovostno razčlenitev izbrana ustrezna razsodila (kriteriji). To vprašanje je treba v prihodnje preveriti v inter ter transdisciplinarnosti več znanosti, pri čemer mora imeti lingvistika vodilno, a ne pomcnoslovno absolutne vloge. 2. Projekt in empirično razčljcnjcno, to je terminografsko dobljeno pedagoško terminološko gradivo ni ponudilo nobene zadevne zakonitosti. Je pa prineslo dovolj zanimivo in verifikabilno aproksimacijo razvojne smeri (trenda) slovenske pedagoške terminologije, ki jc nemara zunaj zadevne diskusije. 3. Trcminološko analitične "razrahljanosti" so bile povzročene iz klasifikacije terminografskega gradiva v luči znanostne soporočilnosti, to je razčlenitve terminografskega gradiva tcrminc-pojmc, termine- strokovne izraze in termine-besede. Pač zaradi tega, ker ni bilo mogoče izoblikovati dovolj trdno zakoličenih in enoumnih razsodil za takšno analizo. Ti kriterij so sc namreč šele ob koncu razčlenitve izoblikovali v trdnejšo klasifikacijsko smer in pot. Kot naloga, ki jo jc še treba opraviti, pa ostaja oblikovanje trdnega modela za takšno kakovostno klasifikacijo znanostne sporočilnosti terminov v katerikoli znanosti. 4. Kljub vsem tem očitnim tematskim in metodološkim spornostim raziskovalnega uresničevanja projekta, jc mogoče reči, da jc bilo tako vprašanje teorije znanstvene terminologije, kakor vprašanje razvoja in sistema slovenske pedagoške terminologije zastavljeno in raziskano do takšne stopnje, da omogoča nadaljnjo empirično-raziskovalno inventariziranje cclotncga današnjega znakovja na področju vzgoje in izobraževanja, kar pa jc temeljne uporabnosti za nadaljnjo raziskovalno projektno fazo v okviru tc snovi. 7. F. Pediček, Metodologija pedagoškega raziskovanja - ilruklum«, predmetna in operativni analiza, Uimerjanje v vzgoji in izobraževanju, Univerzum ODU, Ljubljana, 1985, str. 107-121. Aktualni trenutek družbe v. ,:•■■.•.. : .'..i. * /.V. • -V .I." 'i: V',' : " „,S : 1 ■v : ■/ ' V;:;-; '.J,:.,. r.-vV, i!,■„■.,■ Aktualnosti socializma VOJAN RUS * Razprava na okrogli mizi časopisa " Socializem" Ne boslc mi zamerili, čc predlagam, da skušamo razpravo o stalinizmu in destalini-zaciji obdržati na istem znanstvenem nivoju, kot je raven Programa Zveze komunistov Jugoslavije. Del Zveze komunistov ni bil kasneje vedno na tem znanstvenem nivoju (visoko raven je imel X.kongrcs), kot ga jc imel Program Zveze komunistov. Program je probleme etatizma in kapitalizma obravnaval na znanstven način, pri tem skrbeč za kar najprecizncjše, a nc okostenele formulacijo, za dcfinicijc, ki imajo odprto mrežo predikatov, ki so bile sočasno soočene s posebno strukturo sodobne družbe in ki se v dialogu z njo razvijajo. Menim, da jc bila kasnejša razprava o stalinizmu (tako v svetu kot v Jugoslaviji) v glavnem pod kvaliteto metodološkega pristopa Programa Zveze komunistov. Velik del kritike stalini/.ma( tako v Jugoslaviji, kot v svetu) izhaja iz meščanskih in malomeščanskih virov, ponekod cclo brez jasne zavesti, da gre za te vire. To je po mojem mnenju glavni vzrok nižjega nivoja kritike stalinizma in šibkih projektov dcstalini-zacije. O stalinizmu zelo pogosto govorijo ali samo esejistično ali samo patetično, brez najmanjšega poskusa, da bi ga pojmovno definirali in soočili s stvarnostjo. Na primer, stalinizem sc zelo pogosto izenačuje s katerimkoli birokratizmom, s katerimkoli totalitarizmom, s katerimkoli etatizmom, nc glede na lo, da je na svetu več zelo različnih etatizmov in birokralizmov. Ena najnovejših zmed jc bila tista iz malomeščanskih krogov v Jugoslaviji, ki skuša obstoječi in močni jugoslovanski birokralizem izenačili s stalinizmom, čeprav sta si ta dva birokratizma zelo različna: na eni strani stalinistična, povsem monolitna piramida, na drugi strani moderni jugoslovanski birokralizem, ki jc zelo masoven, a tudi zelo dis-perzen, v obliki mnogih atomiziranih ccnirov, ki so v medsebojnem spopadu. Taka globoka razlika sc enostavno utopi v izredno nizkem sociološkem in filozofskem nivoju kritike stalinizma. Na začetku bom skušal dali kralko definicijo stalinizma, brez vseh mogočih prilastkov, lc drobno začetno dcfinicijo, ki mi jc potrebna za današnjo obravnavo. Stalinizem skušam definirati kot izrazil poslrcvolucionarni birokralizem prvome akumulacije in industrializacije, v katerem jc prišlo do popolne simbioze državnega, partijskega in ostalih upravnih aparatov, do simbioze, ki jc vodila do povsem enotne birokracijo, v kateri jc skoraj cclotna moč skonccntrirana v ozkem vrhu, kjer jc skoraj v celoti uničena vsa redna zakonitost in zamenjana z notranjimi direktivami, kjer je v najvažnejših zadevah delo rednih sodišč popolnoma izginilo. Stalinizem ni bil nov družbeni sistem, ampak v začetnem socializmu nastali, a le-temu dejansko povsem nasproten in zaviralen sistem upravljanja. Moram pa reči: ne moremo enačiti formalne ustavne ureditve Sovjetske zveze in stalinizma, ker je stalinizem bil siccr dejanski, vendar neformalni, a totalitarni način upravljanja. Poleg tega jc stalinizem tudi izrazita zahteva za podreditev vsega svetovnega delavskega in socialističnega gibanja enemu velikemu ccntru. Cc se je pojavil drugje v svetu nek monolitni birokratizem, ki se jc upiral temu centru, je bil mogoče grozen birokratizem, na primer polpotizem, vendar ni več stalinizem, ker sc ni podrejal njegovemu ccntru. To vse je le delna definicija stalinizma, ki jc nujna, da bi kasneje pokazal druge birokratizme. Moja druga teza jc: stalinizem ni kljub svoji veliki birokratski moči nikoli uspel popolnoma zadušiti pridobitev oktobrske rcvolucijc. Oktobrska in vsa ruska revolucija je mnogo večja zgodovinska sila kot stalinizem. Oktobrska revolucija je bila do tedaj zares največja in izvirna antikapitalistična, antiimpcrialisiična in antifevdalna revolucija, ki je s svojo silo zamajala vse najhujše nasilniške strukture človeštva v tem trenutku in dala (glede mednarodnih sil) največjo zgodovinsko pobudo 20. stoletju, ki delno traja še danes. Žc tu prihaja do velikih nesporazumov, ker nekatere komunistične partije ali posamezniki enačijo slalinski model z oktobrsko revolucijo. Ker jc stalinski model upravičeno propadel, menijo, da jc propadla tudi oktobrska rcvolucija. A oktobrska revolucija šc danes živo deluje v delu zgodovine, ker so nekatera nasprotja, ki jih je napadla, šc vedno živa. Recimo najgloblji razredno socialni prepad človeštva, prepad med razvitimi in nerazvitimi deželami, ki jc nastal v imperialistični fazi kapitalizma, bo ostal tudi v 21.stolctju in v tem smislu bo leninizem še vedno aktualen. Ali pa: Leninova teza o različnih poteh v socializcm jc tudi danes aktualna. Isto velja tudi za Leninove teze o birokratizmu, o odmiranju države, za Leninovo tezo o še dolgem obstajanju kapitalističnih elementov. Leninova teza o NEPu jc v svojem bistvu še danes povsem sveža. To, kar se danes dogaja v nekaterih socialističnih deželah, ima tudi nekatere elemente NEPa na kvalitetno n'ovcm nivoju. Seveda so nastale v 20. stoletju, po Leninu, tudi spremembe novosti (o tem kasneje), zato ni zadosten samo leninizem. Popolnoma napačno jc enačiti stalinizem z Leninom in z oktobrsko revolucijo. Oktobrsko rcvolucijo jc siccr stalinizem lahko ponekod odrinil ali prekril, ni pa je mogel uničiti. Zato jc potrebno ostro razlikovati med dvema vrstama boljševizma, med dvema vrstama kominterne in dvema vsebinama komintcrnc. Eno jc lcninistični in drugo stalinistični boljševizem in kominlcrna. Efekti leninizma in oktobrske revolucije niso le v kitajski revoluciji, ampak na vseh kontinentih vse do moderne Turčije, Nchruja v Indiji, Sukarna v Indoneziji. Torej, efekti oktobrske revolucije so v 20. stoletju največji, so začetek največjega preloma in največje rcvolucijc, zlasti zloma svetovnega kolonialistično-imperialističnega sistema. To jc začela oktobrska rcvolucija in zato jc bila začetek največje revolucije v dosedanji zgodovini. Zgodovinski odmevi in vplivi oktobrske rcvolucijc nikakor ne pomenijo, da druge revolucije, ki so nastale v smeri oktobrske revolucije, niso bile izrazito originalne revolucije. Vplivi oktobra niso bili šablonski. Kjerkoli so sc kasneje začele, so bile rcvolu- cijc originalne, tako kitajska, kol jugoslovanska, kubanska, alžirska itd. Torej, Oktober ni rojeval šablon, temveč izvirnost, ker jc samo podprl notranje, posebne, specifične sile ljudstev. Tretja teza jc važna metodološka predpostavka: kje jc najvažnejše merilo za stalinizem in za dcstalinizacijo? Ali jc življenje oblikovalo kako posebno objektivno merilo za vse to? Menim, da jc. Poskušal bom k temu pristopiti znanstveno, brez ideoloških pretiravanj in popačenj. Čc skušam biti znanstveno dosleden, moram tudi danes trditi, da je dejavnost Zveze komunistov Jugoslavije predstavljala najtcmcljitcjšo kritiko in preseganje tako stalinizma kot buržuaznc demokracije in socialdcmokralizma. Politika Zveze komunistov jc bila zares v svoji intenciji nova kvalileta, ki jc mogla preseči stalinizem. Zato je ta kvaliteta bistveni del merila za negativno opredelitev stalinizma in za pozitivno opredelitev dcslalinizacijc. Socialno demokratska politika jc na zahodu v glavnem napredna in je prinesla pozitivne učinke. Do nje nimam podccnjcvalnega odnosa, a jc imela nekaj podobnih potez kot "komunistični" etatizem, na primer birokracija v sami socialni demokraciji. Povezovanje socialnc dcmokracijc z državnim kapitalizmom jc bilo napredno, a je vendarle samo etatistični prijem reševanja ekonomskih in socialnih zadev. Znaten del krize moderne socialnc dcmokracijc jc v tem, da sc jc preveč povezala z državo, dokler jc bila na oblasti, ker je ustvarila birokratske strukture, ki niso simpatične delavskemu razredu, a elementov socialncga napredka jc sedaj manj. To pomeni, da socialna demokracija dobiva podobne poteze tudi v birokratski smeri, nc samo na ravni ponekod nepotrebnih kompromisov z buržuazijo. Zato je program Zveze komunistov nova kvalileta, ki jc principiclno kritična do vseh pojavov v delavskem gibanju in ki jc z novo kvaliteto samoupravljanja lahko presegla tako socialno demokracijo kot stalinizem. Zato jc jugoslovanska izkušnja, po mojem mnenju, važen del merila dcslalinizacijc. Menim, da je jasno, zakaj jc Zveza komunistov Jugoslavije lahko bistven del takega merila. Nc, ker smo že po poreklu neki posebni ljudje, ampak zato, ker seje Jugoslavija v drugi svetovni vojni in po njej spopadla z največjimi protislovji modernega sveta. Jugoslavija sc jc odločno borila z najsurovejšim imperializmom, s fašizmom. Na ta veliki pritisk jc prišel kvaliteten narodno demokratični odgovor. Kasneje sta nas stiskala tako zahodni kapitalizem kot stalinizem, zalo smo morali iskati svojo laslno pot. Zalo smo morali biti pametni. Torej smo zaradi svetovnih, objektivnih zakonitosti prišli do iskanja nove poti. Zato Program Zveze komunistov v vseh svojih delih tudi danes prispeva k perspektivi borbe z birokratizmom in dcstalinizaciji. Zveza komunistov je bila v letih med 1948-1980 glavni naboj svetovne dcslalinizacijc. To jc povsem jasno. V celem desetletju 1948-58 smo bili v tej borbi povsem sami. To jc zgodovinsko dejstvo. V tej kritiki so zamujale tudi razvite komunistične partije na zahodu, ki jih siccr spoštujemo. Mislim, da lahko znanstveno dokažemo, da jc Jugoslavija v praksi in teoriji že na začetku petdesetih letu zgradila nekaj mnogo kvalitetnejšega od običajnega državnega in nacionalnoga odpora stalinizmu. V začelku petdesetih let je v teoriji in v praksi zgradila novo socialistično pot, novo kvaliteto. Ta nova kvaliteta je Zakon o delavskih svetih leta 1950 in že 1952 nov konccpt partije, ki je izrazilo destalinističen, nov konccpt o položaju znanosti in kulture, ki ga predstavi Kardelj v slovenski akademiji 1945, a popolnoma pride do izraza na kongresu pisateljev leta 1952 v Krlcževcm referatu, ki je kritka tako buržoazije, kot stalinizma. Vzporedno s tem sc začno razpuščati delovne zadruge na podeželju. Vse to sc dogaja v začetku petdesetih let izključno na pobudo komunistov. To pomeni, da smo v praksi prešli v novo kvaliteto, na pot graditve samoupravljanja. Kar smo povzeli v Programu leta 1957, jc bila žc teoretska sinteza, že posplošitev dcstlctne nove prakse. Program ni bil fraza, ni bil deklaracija, bil je izraz resnega angažiranja, ki pa gaje oviral velika zaostalost Jugoslavije v gospodarstvu in izobrazbi. Torej smo imeli v Jugoslaviji žc leta 1957 povsem dodelan konccpt vsebinske in kontinuirane demokracije modernega časa. To jc bil pozitivni odgovor tako stalinizmu kot socialni demokraciji in buržuazni demokraciji. Sedaj pa sc postavi vprašanje: zakaj jc Program Zveze komunistov premalo znan tako v Jugoslaviji, kol v svetu. Del sedanjega negativnega odnosa do Programa Zveze komunislov izhaja iz malomeščanskega ulopizma. Malomeščanski utopizem jc sam tvorcc iluzije, kot da Program Zveze komunistov obljublja, da bo do leta 2000 izgradil popolnoma novo komunistično asociacijo, kot da bo država povsem izumrla, da bodo izumrla vsa protislovja. Vendar pa Program govori nekaj povsem drugega, govori o tem, da bodo še dolgo obstajali tako birokratizem, kot tudi druga protislovja. Ker sc ti utopistični konccpti niso ostvarili, menijo nekateri, da je napaka v Programu in nc v njih samih. Poleg tega jc prišlo v Jugoslaviji zaradi določenega prebujanja malomeščanskih sil do njihove lastne kritike stalinizma, ki sc jc povezovala v mednarodne vezi. Taka malomeščanska kritika stalinizma sc ni smela skliccvali na Program, ker jc Program zares napredno socialističen in zato nevaren malomeščanstvu. Razne skupine in revije v Jugoslaviji so hotele sebe predstaviti za edine ustvarjalne v borbi proti stalinizmu. Trdijo, da sta sc ZK in Titovo vodstvo spopadla s Stalinom samo iz nacionalnih pobud, a da so samo tc skupine gradile nov konccpt. Dejstvo pa je, da so sc tc skupine pojavile skoraj deset let po novi usmeritvi ZKJ in tri leta po Programu Zveze komunistov. Take skupine so si prisvojile popolni monopol nad kritiko stalinizma in nad novo potjo. Čeprav so imeli nekaj pozitivnih elementov, so bile le majhen in zakasnel delček ogromne fronte proti stalinizmu. Na kratko sc bom ozrl šc na sedanje spremembe v Sovjetski zvezi in v vzhodnoevropskih državah: ali so te spremembe resnične in kakšno naravo imajo? Zelo podobna kriza sodobnega birokratizma, ki parazilira na ekstenzivni industriji, jc vzpodbudila tudi vzhodnoevropske države k odločnejši kritiki birokratizma vobče. Stalinizmu jc sledil ncostalinizcm in nato etatizem, ki je bil drugačnega tipa. Če je bil stalinizem zares skrajna oblika diktature, sc v času Brcžnjcva delno popravijo takšne skrajne napake v zakonitosti, a istočasno prevlada statika dremajočega birokratizma, ki sc poveže z dremajočimi deli delavskega razreda in z dremajočimi deli inteligence. To je nova kombinacija, ki smo jo spoznali tudi v Jugoslaviji po razdobju prvome akumulacijc-zlasti v zadnjih desetih letih. V Jugoslaviji ni bilo stalinizma, jc pa bila enaka zveza dremajoče birokracije z dremajočimi deli delavskega razreda in inteligence kol drugje na svetu. To je bila stagnacija, v kateri ni nikakršnega napredka. Ker jc prišlo do tako široke krize stagnacije je zelo pozitivno, da jc v Sovjetski zvezi zmagala skupna politična volja, da se po starem nc da več in da jc treba začeti na novo. To je resničen napredek, vendar ga čaka dolga, ovinkasta in težka pot. Menim, da so v Sovjetski zvezi in v vzhodni Evropi s to skupno politično voljo premaknili fazo stagnacije in s tem začeli dolgi proccs sprememb. Tc spremembe bodo trajale vrsto let in sc nc bodo Uiko hitro končale, kot to nekateri pričakujejo. Dolga bo pot do vidnih sprememb v ustvarjanju socialističnih odnosov, ki odgovarjajo intenzivnemu gospodarstvu, dolga jc pol do bislvcno večje produktivnosti in materialnega bogastva. Na poti bo ccla vrsta kriz in zastojev, cclo manjših zdrsljajev in nazadovanj. A nikoli več nc bo prišlo do vrnitve Brcžnjcva in Stalina. Prehodno obdobje v zreli socializem bo povsod po svetu zelo dolgo. Globoka protislovja bodo najmanj sto , dvesto ali cclo tristo let šc rojevala veliko birokratizma in etatizma ter kapitalističnih sestavin. Poleg tendenc birokratizma in etatizma, ki bodo šc dolgo trajale v cclcm svetu, so v vsej vzhodni Evropi šc dodatne posebne težave, ki imajo globoke zgodovinske korenine in so podobne težavam v Jugoslaviji. V Jugoslaviji smo nepotrebno zaostali dvajset let po neuspelem začetku gospodarske reforme leta 1965, ker nismo prešli z ekstenzivnega na intenzivno gospodarstvo. To je verjetno tudi napaka vzhodne Evrope. A poleg teh izgubljenih dvajsetih let jc ccla vzhodna Evropa (razen mogoče ČSSR) šc drugače zelo zaostala za zahodno Evropo, zlasti v scdcmstolctncm zgodovinskem razvoju modernih oblik gospodarstva, moderne trgovine, moderne organizacije dela, modernega bančništva in moderne uprave. Ccla vzhodna Evropa zaostaja vsaj štiristo let, ker smo dolgo bili v orbiti nomadskih birokratizmov. Čc bi sedaj uspeli nadoknadili vse tc zaostanke in v petdesetih letih oblikovali takšno sposobnost ekonomičnosti, takšne navade in organizacijo dela, take navade poslovanja v gospodarstvu, takšno gospodarsko iniciativo, česar sc jc Evropa učila 700 let - bi bil to velik uspeh. Čeprav jc nedvomno realna pot, po kateri gremo, tako v SSSR kot v SFRJ - več gospodarske iniciativc podjetjem in posameznikom - pa smo v socialističnih okvirih za to pot zgodovinsko premalo pripravljeni. Za to nismo krivi mi komunisti, vendar bo trajalo nekaj časa, da se bodo izšolali uspešni menažerji, uspešni trgovci, uspešni nosilci drobnega gospodarstva in da bo m uspeh poslal viden. To ni nič strašnega. To pot moramo prehodili, pa čc traja petdeset let. Naslednja teza jc, da jc lahko dcsialinizacija sorazmerno kratka pot, a dosti daljša je dcbirokratizacija. Ker jc bil stalinizem sistem upravljanja brez zakonov, lahko zelo hitro preidemo od takega sistema upravljanja na zakonitost, na pravno stabilnost. Vendar pa bo v cclcm svetu zelo dolga pot dcbirokratizacijc in zelo dolga pot dcctalizacijc. Povsod po svetu bo pol do socialistično asociacije višjega tipa in brez omenjenih alicnacij verjetno trajala 3(X) ali 400 let. V cclcm obdobju, rccimo dvesto ali tristo let pa bodo šc močni elementi birokratizma, etatizma, kapitala. Zelo prazne sc mi zde besede, kako bomo z računalniki in v XXI. stoletju stopili v povsem novo cro. Nc bo 2001. napočil raj, ampak bodo skoraj vsi osnovni družbeni problemi XX. stoletja prešli tudi v XXI. stoletje. Delitev na fizično in umsko delo bo ostala tudi v 21. stoletju element razredne delitve in birokratizma. Zelo ozke horizontalne delitve dela, recimo 40 000 in več različnih poklicev, bodo gotovo osude na začetku 21. stol. Kot glavna oblika razredne družbe bo ostal tudi v 21. stoletju prepad med nerazvitimi in razvitimi in ne bomo ga premostili na začetku 21. stol..mogoče na koncu. Vse tc družbene strukture bodo rojevale birokratizem, razredno delitev in delitev na umsko in fizično delo. To pomeni, da nihče na svetu ne more takoj po kakršnikoli optimalni poti ustvariti popolne demokracije, še manj pa komunistično asociacijo in višjo fazo komunizma žc na začetku 21. stoletja. Možni cilj 21. stoletja je, da bi subjektivne sile tako organizirale družbo, da bi močno zmanjšali vsaj fundamentalna nasprotja, da ustvarimo več vsebinske demokracije. To bo odvisno predvsem od subjektivnih sli, a na vsej tej poli sc bodo pojavljali novi problemi in nastajale razvojne krize. Povsem napačno jc mnenje, da jc Program Zveze komunistov samo izraz 20. stoletja in da bo v 21. stoletju lc šc spomenik. Besede o "popolnoma novi družbi 21. stoletja" so prazne, čc nc upoštevamo omenjenih nasprotij razredne družbe: fizično - umsko delo, razvite - nerazvite dežele, kapital in birokratizem. Nova tehnologija bo imela lahko povsem nasprotne efekte. Ali bo pomenila šc večjo eksploatacijo ali pa manjšo, vse jc odvisno od subjektivnih faktorjev. Popolnoma prazna pa so pričakovanja, da bo nova tehnologija kar sama po sebi ustvarila popolno družbeno harmonijo in srečo. Delovala bo pač tako, kot jo bodo ljudje zastavili: lahko bo del humanizacije ali pa dehumanizacije. Torej vsi glavni družbeni problemi 20. stoletja bodo(siccr zelo preobraženi) ostali tudi v 21. stoletju. V Programu Zveze komunistov je tudi nekaj delov, ki so rahlo zastareli. Recimo, preveč ostro stališče do drobnega gospodarstva, ali prevč ostro stališče do religije (tudi v prihodnosti bomo morali opredeliti svoj odnos do nje). Kot cclota pa menim, da bo ostal Program šc dolgo aktualen. Zato sc zavzemam, da bi čez dve leti , po 14. zveznem kongresu, začeli s pripravami na amandmaje k Programu Zveze komunistov. Sedaj o temu ni treba razsipati besed, važno jc delo za izhod iz ekonomske krize. Zelo mc veseli, daje ta razgovor dobil ton prijateljske diskusije. Poskušal bom odgovorili na nekaj tez, ki jih jc omenil Miša Nikolič. Nekaj jih lahko sprejmem, moram pa dati pripombo na metodološki pristop. Menim, da jc metodološkemu pristopu nečesa primanjkovalo. Preveč se je izhajalo iz zapisanih stališč, premalo sc jc upoštevalo družbcno-ckonomske okoliščine časa, ko se je pojavila teza o dveh fazah rcvolucijc. Menim, da včasih pozabljamo in zanemarjamo listo pozitivno stran teze o dveh fazah rcvolucijc, ki upošteva možnost bližnjega prehoda narodno-demokratske rcvolucije v socialistično. Teza o dveh fazah rcvolucijc jc važen napredek v primerjavi s socialno demokracijo, ki jc ostala omejena samo na evropske države in jc pričakovala rcvolucijo in socializem samo tu. Teza o dveh fazah rcvolucije verjetno pričakuje, da bo socialistična revolucija na nek način sorazmerno hitro absorbirala problematiko zaostalosti dveh tretjin človeštva - Azije, Afrike, Latinske Amerike, vzhodne Evrope in južne Evrope - da bo socializem absorbiral tudi nedokončane naloge boržuaznc rcvolucijc, ki ni bila dosledno izvedena na vsem tem ogromnem prostoru. Ker jc tu buržuazija povezana s fevdalizmom, se pričakuje, da bo socializem v svoji revoluciji, ko se bo navezal na demokratsko meščansko rcvolucijo, odločno izpeljal njene naloge, zlasti agrarno reformo, formiranje in osvoboditev narodov, modernizacijo in industriaalizacijo. V tem, mislim jc elastičen korak naprej. Drugič, menim, da nc drži stališče, da jc Leninova analiza subjektov revolucije pomanjkljiva. Njegov subjekt ni samo partija, ki jo on obravnava v zgodovinskem kontekstu. Leninova analiza o subjektih revolucije - proletariat, kmeti, zasužnjeni narodi - je vsebinski korak naprej v primerjavi s dotedanjo socialdcmokracijo in zato je leninsko gibanje postalo svetovno gibanje, socialdemokratsko pa jc dolgo ostalo regionalno evropsko in je zamudilo v antikolonialni revoluciji. Vendar so po Leninu - zlasti po veliki krizi 1928-34 in po drugi svetovni vojni -nastale v človeštvu bistvene strukturne spremembe, ki jih Lenin ni mogel zajeti v svoji praksi in teoriji. Ker jc bila po oktobrski prva radikalna rcvolucija v Jugoslaviji, se je morala ostro spopasti s temi strukturnimi spremembami in jih je zato prva v zgodovini celovito zajela v Program ZKJ: pojav državnega kapitalizma po veliki krizi; širok svetovni razmah socialističnih procesov po drugi svetovni vojni in specifična notranja protislovja mladega socializma; vojaško politični bloki kot najnevarnejše svetovno nasprotje po 1945; svetovna antikolonialna revolucija; politika aktivne kocksistence in miru; nasprotja med razvitimi in nerazvitimi deželami kot novo glavno razredno nasprotje človeštva. V teh novih pogojih sc poslavljajo pred delavska in napredna gibanja nove zahteve tako glede konkretnih ciljcv in poli, kot glede organizacije in taktike. Zelo jc zanimiva diskusija, ki jc sprožila vprašanja o dclnicah in prostem kroženju kapitala v jugoslovanskem prostoru. Menim, da je utemeljeno razmišljali o tem, da bi neodgovorno družbeno lastnino spremenili v odgovorno družbeno lastnino in ji določili kompctcnce in kompetentne nosilcc. Vendar menim, da dclnicc in vrednostni papirji niso glavna ali edina pot do družbene lastnine, ki jc istočasno tudi odgovorna in učinkovita. Je šc veliko drugih bolj pomembnih poti do lega, niso lc dclnicc in obvcznice. Tc najvažnejše poti do odgovorne družbene lastnine sestavljajo vsi elementi prehoda ekstenzivnega v intenzivno gospodarstvo: bojša organizacija dela in poslovanja, zamenjava dremajoče gospodarske birokracije z boljšimi gospodarskimi voditelji, večja produktivnost, večja rentabilnost ter ckonimičnost, dokazana na trgu. Družbeno lastnino in odgovornost do nje bo utrdila tudi dovolj visoka akumulacija, ker sc s tem ohranja družbeni kapital. Osebni dohodki morajo bili pogojeni z določeno akumulacijo, da nc bi zajedali družbene lastnine. Družbeno lastništvo bo izostrilo svojo odgovornost, čc bo imel družbeni kapital vedno realno ccno in čc bodo obresti vedno nad inflacijo. Čc so obresti znatno nižje od inflacije, potem kapilal nima normalne cene, ki pa je pogoj, da bi ga ljudje hranili, da ga nc bi zapravljali. Vprašanje delnic: nc trdim, da jc to nekaj, česar sc moramo takoj ustrašili. Videti moramo samo vse praktične aspekte. Čc rečemo delnica, to ni isto kot obvcznica, ker obveznica nc vključuje pravice do upravljanja brez dela, ampak samo omogoča, da nekdo vloži kapital in da se mu za- jamči, da bo dobil del profila. Nasprotno pa, čc preidemo na delnice, potem ima vla-galcc toliko glasov kot dclnic. Lahko sc /.godi, da bo upravljal del gospodarstva, in to je realni problem. Šele v tej cclosti odgovorne družbene lastnine so cn od aspektov tudi vrednostni papirji. Vendar so bolj povezani z zbiranjem družbenega kapitala, kot z vprašanjem odgovornosti nosilccv lastništva. Moramo razlikovati različne vrednostne papirje (delnice, obveznice) z različnimi lastnostmi glede na pravico do dobička, pravico upravljanja, možnost prodaje in nakupa na domačen in tujem trgu. Zelo pazljivo moramo pretresti različne socialne in politične posledice, ki jih imajo različni aspekti raznih vrednostnih papirjev za razvoj jugoslovanske družbe. Družbena lastnina v gospodarstvu, ki jc zgrajeno v zadnjih štiridesetih letih z velim odrekanjem delovnih ljudi Jugoslavije (akumulacija jc bila pogosto 3(M0%), sc nc more razdrobiti v dclnicc kapitalističnega tipa, ki bi sc lahko prodajale komurkoli doma in po svetu. To nc bi bilo samo nepravično do ogromne večine, ki jc ustvarila družbeno lastnino, ampak bi bila lahko ogrožena tudi nacionalna neodvisnost, če bi znaten del dosedanje družbene lastnine v obliki akcij kupili tuji kapitalisti. Dalje, do katere meje naj kapital svobodno kroži? Recimo, ali je možno, da bi delavci po dogovoru prodali svojo tovarno in da nihče nc bi mogel storiti ničesar proti temu? Dogajalo sc jc v nekaterih deželah, da so delavci, ki so dobili dclnicc, lc-te razprodaj al i. Mednarodno kroženje kapitala in notranje kroženje kapitala jc zalo zelo važen aspekt teh vrednostnih papirjev, kar ima lahko zelo resne poslcdicc. Strinjamo sc z večjim kroženjem kapitala znotraj Jugoslavije in z raznimi oblikami lastnine. A istočasno sc govori o mednarodni odprtosti našega gospodarstva. Do kakšnih posledic bi prišli, čc bi naše dclnicc prodajali na svetovnih borzah? Ker smo gospodarsko šibki, bi kapitalisti zelo bogatih držav brez težav lahko kupili znaten del družbene lastnine. 1/. stratcško-ckonomskih interesov bi lahko dali tudi 5% več za naše dclnicc, čc bi tc krožile po svetovnih borzah. Tuji kapitalisti bi dobro plačali naše dclnicc in mi bi sc zjutraj zbudili v državi, ki nc bi bila več čisto naša. Zato sc naša dosedanja družbena lastnina nc sme spreminjati v "klasične" kapitalistične dclnicc in vrednostni papirji nc smejo krožiti po borzah. Drugo so dclnicc pri mahnih podjetjih, ki bi jih ustvarili, recimo naši izseljenci, in bi s temi omejenimi delnicami povečali vnos kapitala, znanja in ustvarjali nekaj novega. Uvoz tujega kapitala jc lahko koristen, a samo čc jc pod družbeno kontrolo. Govorim zalo, da bi resno razmišljali o vseh vidikih vrednostnih papirjev, da ne bi iz ene enostranskosti skakali v drugo, iz dogmatizma v kapitalizem. Pri uvajanju vrednostnih papirjev moramo upoštevati naše jugoslovanske pogoje, ker lahko drugače zdrsnemo v drugo smer. Menim, da nimamo dovolj stabiliziranih occn, kaj sc jc v Jugoslaviji dogajalo v zadnjih 45 letih. Uspehi, ki smo jih skupaj dosegli, vsi narodi Jugoslavije brez izjeme, ti veliki uspehi so pogosto pozabljeni. Čeprav smo v gospodarski krizi, jc dejstvo, da sc jc v vseh republikah petkrat povečala proizvodnja od leta 1945, torej za 500 %. Zgodovinsko dejstvo jc, da so bile nekatere naše republike leta 1945 izrazito agrarne, cclo na nivoju 18. stoletja, a da so sedaj postale industrijsko agrarne republike. Šc so problemi, vendar je bi narejen velik korak naprej. Dejstvo jc, da jc imela Jugoslavija v letih med 1950 in 1970 skoraj največji gospodarski razvoj na svetu, z letnim povečanjem skoraj 10 %. Tedaj smo izvedli prvotno akumulacijo in začetno industrializacijo, a istočasno Se povečali demokratizacijo, kar je izjemna kombinacija v zgodovini. Vedno jc prvotno akumulacijo (tako v Rusiji, kot v Angliji) spremljal oster politični pritisk, a mi smo združili hiter razvoj samoupravljanja, hitro akumulacijo in industrializacijo. Nikakor sc nc strinjam s tezo, da se kjerkoli v Jugoslaviji šele sedaj gradi prava svoboda in demokracija. Osebno nisem imel prav veliko od demokracije, a moram govoriti v interesu rcsnicc tega ljudstva. Demokracija in svoboda sta dobili vse moderne temelje žc med leti 1948 in 1950, za časa Tita, Kardelja, Bakariča, Milcntijc Popoviča, Veljka Vlahoviča. Spremenjen položaj partije, znanosti in umetnosti, debirokratizacija, spremenjen položaj kmeta, svobodno samoupravno podjetje, česa ni nikjer drugje na svetu - vse to jc žc Icla 1950 ustvarilo vse pogoje za svobodo. Povsem jc neresnično prikazovanje dela srednje gcncracijc - ki sc sama označuje za "mlado"-koi da Sclc sedaj začenjamo ustvarjati demokracijo, ki da jc ni bilo za časa Tita, Kardelja, Bakariča ali Stamboliča, kakor da jc tedaj vladala neka diktatura. To so debele laži, ki pogosto ustvarjajo slabo raspoloženje med delom mladine in pri delu množic, mi se s tem premalo spopadamo. Zaradi takih ncrcsnic sc ustvarja prcpfld med mlado in staro generacijo. Vendar znaten del vzrokov za to krizo skupaj s staro nosi tudi srednja gcncracija, ki ni bila partizanska. Kdaj seje začela kriza? Po letu 1970, a izostrila seje koncc 70-ih let. Do 1970 jc bil največji napredek ekonomije. Po 1970 sc zgrne v partijo masa ljudi, a del teh jc prišel lc zaradi kariere. VUKAŠIN STAMBOLIČ: Ali lahko o tem govorimo tako generacijsko pavšalno? RUS: Seveda nc pavšalno! Želim samo pokazali, da srednja gcncracija ni doživljala težav v stari Jugoslaviji, v vojni in po njej. Zato jc bila delno tudi razvajena. Zato ni imela jasnih predstav o vrednostih, ni imela jasne predstave, koliko je v novi Jugoslaviji novega, vrednega, kakšen napredek jc bil storjen po letu 1941. Velik del vzroka za krizo nosijo vse predhodne gcncracijc. Moj glavni apel in glavni cilj jc čim tesnejše sodelovanje vseh gcncracij. A danes imamo v Jugoslaviji poskuse, da sc zaostri spopad gcncracij, skuša sc očrnili partizansko gcneracijo in jo oddvojiti od drugih. Pogosto sc govori, da jc treba zavreči vse do sedaj ustvarjene vrednote in napravili neko povsem novo, drugačno "inovacijsko družbo" ali "družbo XXI.slolctja". O tej inovacijski družbi sc govori zelo mlahavo, zelo eseistično in ncprccizno. Recimo: to jc "družba XXI.stolctja". To jc čista poetična fraza, čisla iluzija, ker ni zanjo nikakršne sociološke in ekonomske analize. Skušal sem pokazali, da bodo v 21. stoletju šc vedno obstojala osnovna razredna nasprotja, ki so v sedanji družbi, in da jih bomo tedaj lahko lc zmanjšali. Vendar pa nekateri govore, kot da bo prišla gcncracija, ki bo prinesla nek nov, kompjuterski raj. To so čiste iluzije. Tu ni dosežen znanstven nivo razprave. Popolnoma soglašam, da imajo v naši družbi pripadniki srednje gcncracije vodilne položaje. Vendar pa danes nimamo lakšnega kadrovskega povprečja, kakršno jc bilo v Titovi ekipi. V Titovi ekipi so bili Bakarič, Kardelj, Veljko Vlahović, Kidrič, Milentije Popovič itd. Teoretsko povprečje voditeljev sedaj ni takšno kot tedaj. Zato danes nimamo jasnih occn idejnega stanja. Deli srednje gcncracije pogosto menijo, da so "veliki teoretiki" nekakšni površni publicisti, ki se bavijo z raznimi metaforami, - raznimi ohlapnimi pojmi, z eseistiko, a niso delali na graditvi lastnih pojmov, niso proučevali posebnih zgodovinskih pogojev, kakor so to delali Vlahović, Kardelj, Bakarič, Tito in drugi člani vodstva. Tega danes nihče ne dela. Ko rečemo "obnova Partije", moramo dvigniti vodstvo vsaj na nivo litovskega vodstva. Nekateri pravijo, da jc bil Tito karizmatični neomejeni vodja. To ni res. Tito je ustvaril kvalitetno kolektivno vodstvo. Tito je bil prvi, a je v svoji vladi združil same močne osebnosti. Tc močne osebnosti so imele velike možnosti iniciative na svojih področjih. Poslal jc Tempa v času vojne v dve, tri današnje republike, da je sam uredil usodne stvari, ali pa jc velika področja prepustil Kardelju, Bakariču itd. To je bil visok nivo vodenja. S tem nočem govoriti proti nikomur danes. Enostavno apeliram, daje treba obnoviti visok nivo kolektivnega vodenja, sestavljenega iz močnih ljudi, brez ozira iz katere generacije, osebno močnih v moralnem pogledu, močnih v teoriji, močnih po izkušnjah. MILIJA KOMATINA: To jc problem kompctcnc. RUS: Mislim, da so napačna upanja, da bo posamezen lider sam izvlekel Jugoslavijo. To je povsem napačna linija. Kar se tega tiče, sem v Sloveniji pravočasno govoril, da se ne strinjam s takšnim hvaljenjem Staneta Kavčiča. Ker tovariši to žele, bom povedal svoje stališče o političnem pluralizmu pri nas. Menim, da jc realno vprašanje, v kakšni meri in kdaj lahko politični pluralizem odpira z višjimi kvalitetnimi potmi izhod iz stalinizma in administrativnega socializma. Zato je takšno vprašanje povsem legalno v okviru današnje diskusije, a istočasno povezano z sodobnimi dogodki v Jugoslaviji. Menim, da se da v okviru približno takšnega samoupravnega socializma, kakršnega smo zamislili v Programu Zveze komunistov Jugoslavije, v okviru Ustave iz leta 1974 in v okviru Dolgoročcncga programa ekonomske stabilizacije, v popolnosti razviti uspešen politični pluralizem in da nam ni treba česa bistveno novega. V čem jc bistvo samoupravnega političnega pluralizma? Ta pluralizem mora temeljiti na tem, kar jc povezano z bistvom človeka, a to je: človek kot delavno bitje, človek kot kulturno-zgodovinsko bitje in človek kot naravno bitje. Iz vseh teh dimenzij - človek kot delavno bitje, kot kulturno-zgodovinsko bitje, kot naravno bitje - izhajajo legalni, normalni in zdravi različni interesi. Naravno je, da ima različne interese predelovalna industrija, spet druge druga industrija, da ima svoje normalne in legalne interese infrastruktura, svoje kmetijstvo. Normalno jc, da se ti interesi tudi izražajo. Če imamo organizirane subjekte, ki izražajo tc interese od delovne organizacije do občine itd., potem je lak politični pluralizem samo koristen. Menim, da jc povsem normalno pri nas in da sc nam ni treba preveč bati, da imamo bolje organizirane kmete v zadružni zvezi ali zvezo mladine, ker je to edina naravna delitve. Ta zadružna zveza kmetov bi lahko izborila nekatere stvari, ki so povsem realne, na primer boljši tretma kmetov s strani predelovalne industrije, ki pogosto nima pravega obzira do njih, ali boljši odnos birokracije, ki ni nič boljša. Mogoče bodo kmetje s tem izborili boljši položaj kmetijstva, ki nam jc vsem potrebno. Povsem naravno je, da bi se povezali in prišli do političnega izraza tudi drugi realni interesi. Na primer, Društvo inženirjev in tehnikov jc za sedaj družbcno-politično neučinkovita organizacija, a ima velike možnosti. Kulturniki, društva književnikov se na vse načine borijo za boljši položaj književnikov, sliši se jih, delajo hrup, a poglejte, kakšno žalostno vlogo molkologov igra pri nas ogromen del inženirjev. Molčijo o svojem poklicu; zakaj se ne borijo proti birokraciji in uravnilovki, za boljše pogoje raziskovalnega dela v tovarnah; zakaj nc zahtevajo, da bi imela vsaka tovarna raziskovalni oddelek. To bi bila povsem družbeno koristna in legalna borba. Treba se jc borili za boljše nagrajevanje izumiteljev, da res dobijo zakonitih 6% ekonomskega efekta od apliciranc iznajdbe. Popolnoma razumljivo je, da imamo mladinsko organizacijo, ki sc bori za svoje pravice, ali pa žensko organizacijo. Res nisem bolesten nacionalist, mnogo sem se naučil od drugih narodov v Jugoslaviji,, a ne morem obili pomembnega aspekta političnega pluralizma, ki ga predstavljajo narodi in narodnosti in kije uresničen v federativni ureditvi Jugoslavije. Legalno in moralno moramo priznali, daje narod pomembna družbena kategorija, ki bo obstajala relativno dolgo, ker jc nastala z naravno zgodovinsko-kulturno potjo. Če nekdo ljubi svojo nacionalno kulturo, ima nujno kulturo za del humanizma in zato ljubi tudi kulturo drugega naroda, nc more biti bolesten nacionalist. Vse kulturne razlike v Jugoslaviji nas bogate, nastale so na naraven način. Povsem naravno je, da sc ob popisu prebivalstva ogromna večina, brez prisile ali nacionalističnih namer javi za Črnogorcc, Makedonce, Hrvate, Srbe itd. To je naravno zgodovinsko sUinjc. Tu ni nič slabega. Takšna očima dejstva jc treba jemati v obzir. Samoupravni pluralizem jc nujno vedno tudi političen. Ni točno, da je interes delovne organizacijo samo ekonomski, jc tudi političen. Čc gre njen delegat na politično telo, v skupščino, sc tam bori tako politično, kot ekonomsko. Ekonomska politika je osnovna politika, a nc edina. Hotel sem samo ilustrirati, da jc veliko različnih oblik in vsebin političnega pluralizma, ki so napredne. Kakšno stališče naj zavzamemo do teze, kot je "civilna družba"? Menim, da se pod tem izrazom pojavljajo zelo različne vsebine, od samoupravno socialističnih do ponekod teženj k formiranju meščanskih političnih organizacij, ki jim manjka samo firma. Razna društva, ki naj bi bila samoupravni dejavniki, na profesionalni osnovi danes prevzemajo vlogo jeder meščanskih partij, ki sc v svojem bistvu popolnoma razlikujejo od Socialistične zveze. To nc pomeni, da zhatevam nasilno intervencijo. Želimo samo to, kar lahko naredi Zveza komunistov. Najprej moramo izdelati jasne idejnopolitične occne in pojme, ki bodo služili demokratičnemu in kulturno-političnemu delovanju. Nejasno govorjenje o "civilni družbi" jc esejistično govorjenje na nižjem nivoju, brez resne sociološko in ekonomske analize konkretnih vsebin, a ta nivo nehote zamegljuje stvarnost. Čc jc civilna družba enkrat opredeljena kot samoupravni, drugič pa kot večstrankarski sistem ali kol kapitalistična civilizacija itd., sc proti temu ni treba braniti z nasiljem, moramo pa odprlo povedati, da jc to nižji nivo razprave, kot ga je Zveza komunistov žc ustvarila, rccimo, v Programu Zveze komunistov. Pri nas sc uporablja parola o borbi mnenj dokaj poenostavljeno, kot da morajo komunisti sprejeti nivo dialoga z vsem in z vsakim, ker sc lahko s tem - če gre za dialog z dcsnico - uikorckoč legalizirajo meščanske stranke. Nisem za to, da bi višji organi Socialistične zvez zavzeli stališče, da jc kako malo profesionalno društvo v istem rangu kot ccla Zveza in da bi sc morala sedaj dogovarjati dva ccntra, ki predstavljata enake družbene vrednosti. Povsem nekaj drugega jc čim širša svoboda mišljenja in izražanja, tudi za tako opozicionalnc skupinice. MILIJA KOMATINA: Cc jc to tako, ali smo za knjigo Edvarda Kardelja "Poti razvoja socialističnega samoupravljanja"? RUS: Govorim samo o takem odnosu do raznih opozicionalnih skupinic, ki bi se ga dalo razumeli kot sodelovanje ali koalicijo različnih strank. MILIJA KOMATINA: (Potem jc treba to knjigo prepovedati.) RUS: Ponovno, govorim lc o lakih primerih, kjer bi prišlo do dc faclo priznanja drugih strank, pa čeprav bi imele lc stranke videz profesionalnih društev ali diskusijskega kluba. Stranke nastanejo, ko sc neka neformalna skupina na kakršenkoli način ne bori za realne interese profesije ali gcncracijc ali skupnosti, ampak za nekaj povsem drugega. Za ciljc, ki so nasprotni socializmu, ko s svojo organiziranostjo izsiljuje večje lastne pozi-cijc moči, a nc realne interese, ko izsiljuje, da sc postavi v isti rang z višjimi organi družbe, čeprav ta skupina predstavlja lc majhen del družbe. Politični pluralizem, ki izraža delitev dela, zgodovinske in naravne lastnosti človeka (spol, starost) sc osiro razlikuje od meščanskega parlijsko-poliličnega pluralizma. Če prvega podpiramo, hočemo drugega omejiti, seveda samo z idejnimi in demokratsko -organizacijskimi koraki in nc nasilno (dokler meščanska restavracija sam nc postane nasilna). Samoupravni politični pluralizem dela, človekove narave in zgodovine teži k lemu, da jasno izražene različne interese zedini, integrira. Zato je naravno, da so vse organizacijo samoupravnega socialističnega pluralizma združene v SZDL in da jih - poleg njihove velike avtonomije - lc veže konsenz o temeljih naše socialistične skupnosti. Jasno moramo razlikovati idejni boj od dialoga. Dialog imamo z vsemi, s katerimi imamo kaj bistveno skupnega, a idejni boj s tislimi, ki so nasprotniki temeljev samoupravnega socializma ( z izrazito dcsnico, meščansko in birokratsko). Važno jc precizirati, da so pravi, idejno in akcijsko opredeljeni desničarji (meščanski in birokratski) zelo redki in da nc morejo naši deželi nuditi nobenih vrednot in ciljev. Zato jih lahko izoliramo na lahek, dosledno demokratičen način, z jasnimi dokazi. A zelo velika jc množica listih, s katerimi lahko trajno sodelujemo, mnogi pošteni delovni ljudje in strokovnjaki, mnogi patrioti, mnogi politično neopredeljeni in neobveščeni. Levica (ZK, SZDL, DPO) zastopa interese velike večine Jugoslovanov, vseh delovnih ljudi in patriotov. Moramo pa bili realisti in računali, da bo desnica poskušala prodreti v posamezne organizme ( v razna društva, zveze, organizacije) samoupravnega socialističnega pluralizma, da bi jih sprevrgla v svoje politične stranke, V takih primerih bo povsem normalno, da se borimo organizirano, kulturno, s civiliziranimi demokratičnimi sredstvi, ki so že dolgo sprejeta v svetu, da na nenasilen način omejimo vpliv dcsnice, ki v naših razmerah nc prinaša nobene vrednote. Torej, dialog imamo z veliko večino prebivalstva, ki jc objektivno na strani socializma, čeprav nima izdelanih stališča ali ima nejasne pojme. Vendar sc nc moremo izognili idejnemu boju, ki bo pokazal razlike v temeljih z malimi desnimi skupinicami, ki so idejno in politično militantne proti temeljem našega socializma. S tem skupinicami ni dialoga, ker bi ustvarjal meglen vtis, kot da sc strinjamo v temeljih, kol da so razlike samo v drobnarijah. Meglen vtis o malenkostnih razlikah bi lahko pri delu množic in mladine naredil vtis, kot da jc desnica nekaj v temelju pozitivnega. Idejni, polemični boj z desnico moramo vedno biti na kulturen in nenasilen način, dokler desnica nc preide v nasilje. Vse dotlej lahko desnico ignoriramo ali z njo polemiziramo, a nikoli nc moremo z njo ustvarili koalicijc, nc moremo desnice vklopiti v vodilne politične organe. Polemika ni isto kot dialog. Polemiko začnemo, kadar hočemo, zaključimo, kadar hočemo, in porabljamo v njej katerakoli kulturna in moralna sredstva (vedno pa resnico). Imamo množico oblik idejne polemične borbe, ki jih sedaj redko uporabljamo, čeprav so tc oblike v Evropi žc davno priznane in sprejete kol pošlcnc in kulturne oblike idejne borbe: kritični članki, analize, epigrami, karikature, satire, tragikomedije, komedije itd. Vse take oblike borbe z meščansko desnico bi bile kulturne in ne administrativne. Kar pa sc tiče organizirane samoupravne politične borbe, nam zadošča samo eno pravilo: nikoli podpirati desničarjev za vodilna politična mesta v političnih organih. Do desničarjev ni treba zaradi njihovih pogledov ali besed nikarkšnih drugih sredstev, niti v strokovnem delu, niti na delovnem mestu, nili nobenih administrativnih ukrepov. Desničarje lahko dober strokovnjak in dclavcc. Proti njemu sc jc treba borili z normalnimi demokratičnimi sredstvi, čc ga kdo slučajno predlaga na listo Socialistične zveze ali za vodilni politični organ. Komunisti in vsi levičarji (tudi listi religiozni) sc bodo borili proti desničarjem tako, da bodo pravočasno predlagali svoje kandidate in organizirano agitirali zanje. Drugače jc z množico poštenih patriotov, ki dobro delajo in ljubijo domovino, a nc poznajo točnih teoretičnih razlik med filozofijami, med socializmom, marksizmom in kapitalizmom. Levičarji takšne lahko predlagamo za vodilna mesta, nc moremo pa izrazitega desničarja (meščanske ali birokratske usmeritve). Nc preostane nam drugega, kot da polemiziramo z njimi in sc borimo, da nc pridejo v politično vodstvo. Z desničarji jc možna lc odločna in kulturna in demokratična politika: da jih nc preganjamo z nasiljem, če niso nasilni, da jih nc mečemo iz služb, a da z njimi nikoli nc sklepamo oportunističnih kompromisov v obliki vladajoče koalicijc. Nikakor nc moremo sprejeli leze: v Zvezi komunistov ni naprednih sil, vse napredne sile so izven Zveze komunistov. Ta teza nima smisla, čc nismo niti poskušali, da bi v Zvezi komunistov prebudili vse, kar jc dobro, in čc težimo k nekim zunanjim zaveznikom, nc da bi mobilizirali Zveze komunistov. Strinjam sc s tovarišem Milivojcm, da mora bili naš boj z desnico idejen, da je čim manj administrativen, da ga nc dušimo z nasiljem. A vprašanje jc, kaj razumemo pod temi izrazi. Kaj izraz "dialog" pomeni? Ali jc dialog islo kot polemika? Zame dialog ni isto kot polemika ali idejni boj. Ali dialog enostavno pomeni, da vsakogar, cclo dcsnico, združeno v majhne skupinicc, tretiramo, kot da imajo tc skupine isto široko politično in demokratično bazo kol republiška in zveza vodstva družbeno političnih organizacij. \ " "" ' ..... • ' iin.n: iii^;1'in«fi;■ ■ ■ L-n:-^;:.^ >.....s........... .1 fc m ' «» > KKtmft '.H r *«t , >f, J. .vJt«. - I, A , Prevodi ; Spoznavna teorija v obdobju nevroznanosti « PATRICIA SMITH CHURCHLAND Ko sem pred kratkim arheološko zakopala v več desetletij svojih spisov, sem potegnila na dan tudi študentski diplomski stratum. Na tej ravni sem odkrila zaprašen zavitek zaključnih izpitov z Oxforda, in ko sem se poglobila v testna vprašanja, sem ugotovila, da zvečine gledam nanje samo še kol na predmete v starinarnici. Kar se mene tiče, so med njimi tudi takšne reči kot Gclticrjcv problem, narava čutnih podatkov (sense data), narava inkorigibilnih temeljev vedenja (znanja) in korpusa apriornega vcdcnja(znanja). Čeprav izpitne naloge v resnici niso stare več kol dvajset let, so se na tem področju slvari tako zelo spremenile, spremenile tako globoko, da morda ni pretirano, če rečem, da smo tu sredi paradigmaličnega obrala. Ker ni mogoče natančno govorili o cclotncm področju, sc omejujem samo nase (in na Paula Churchlanda). Ob tem pogoju pa se mi kaže, da prihaja znotraj splošnih okvirov in zvez, v katerih lahko upamo, da bomo odkrili, kako sc ljudje učijo, razumejo in dojemajo stvari, do velikega preoblikovanja. Večina vprašanj, ki so nas zaposlovala kot diplomante in katerih odgovori so bili videli potrebni pri napredovanju splošnega programa v spoznavni teoriji, jc zdaj videti ali perifernih ali pa napak naslovljenih, sam splošni program pa sc zdi, daje v težavah. Nc delam si več preglavic z naravo absolutnih icmcljcv, ker nič nc kaže, da bi obstajali; ali z apriornim vedenjem, ker ga verjetno ni, ali s čulnimi podatki, ker jc lo samo zmeden način mišljenja o senzornem procesiranju. Dvomim, da bi bilo znanje v splošnem sploh stavčno: prej bo držalo, da so rcprczcntacijc tipično slrukturc povsem druge vrste. Za karkoli sc bosta žc izkazala mišljenje in procesiranje (obdelava) informacijo, formalna logika po vsej verjetnosti nc bo njun model, razen morda v čisto majhnem delu. Teoriji odločitve, teoriji konfirmacije (potrjevanja), prcdikaincmu računu itd., lepim in veličastno bistrim, kakor žc so, po vsem videzu ni sojeno, da bi igrali osrednjo vlogo v teoriji o tem, kako človeški in drugi živčni sistemi dejansko rešujejo probleme in jih razdclajo. Induktivna logika nc obstaja, pa tudi nc kaže nobenih znakov v tej smeri; "sklcpanjc-k-najboljši-pojasnilvi" jc ime za problem, ne pa leorija o tem, kako človeški osebki izvršujejo zadano nalogo. Formalna semantika jc zdaj videti popolnoma zgrešen projekt, ki ni sposoben niti začetka v pojasnjevanju, kako jc človeški jc/.ik lahko pomenljiv. Hilary Putnam jc priskrbel osnovo za takšno stališče, empirični podatki lingvistike pa prav tako resno spodkopavajo cclotno idejo. Za določene namene jc formalna semantika morda neprcccnljivc vrednosti, toda kot sredstvo, ki naj proizvede teorijo pomenljivosti človeškega jezika, sc zdi popolna polomija. Prav gotovo mora biti nekaj bizarnega v ideji, da lahko teorija pomena, ki nima čisto nič opraviti s človeško psihologijo ali nevropsihologijo, razlaga pomcnljivost jezika in odnos, kako se reprezentacijske strukture nanašajo na svet. In kaj je z resnico? Če reprczcntacijske strukture niso stavki (propozicije), niso rcsnično-vcljavni; čc naj bi jih o-vcljavili, se mora lo zgoditi na kak drug način. Iz tega sledi, da je sam pojem rcsnicc po vsem sodeč zrel za obsežen ponoven premislek. Tako so vedenje (znanje), prepričanje, referenca, pomen, resnica, mišljenje, pojasnitev in učenje vsi in vsak zase žarišče izpodkopanega zaupanja v "imenitno staro paradigmo", ogrodja, ki v glavnem izvira iz logičnega empirizma, katerega korenine segajo nazaj k Humu, Locku in Dcscartcsu. To sicer ne pomeni, da tu ni nobenih dosežkov, ali pa da jc vse, kar izhaja izza meja starih podmen, navadno čvekanje. Prav nasprotno, gotovo jc tu doseženih mnogo trajnih rezultatov, čeprav na tej stopnji lc stežka razločim trajno od bežnega. Povrh vsega pa sc šc ni zgodilo, da bi kdo odločno ovrgel "imenitno staro paradigmo". Paradigme redko padejo zaradi odložnega ovrženja, navadno prej oslabijo in počasi izgubljajo svoje somišljenike. Zakrknjeni praktiki sicer lahko vselej nadaljujejo s svojim početjem, v upanju, da bo nov namig (besedna igra: namig, wrinklc-guba na obrazu) kljub vsemu šc zadovoljil kritike. Vendar pa mnogi občutimo, da delo znotraj okvirov "imenitne stare paradigme" ni posebej hvaležno. Ravno obratno pa naravoslovni pristop veliko obljublja, ko informira naše raziskave o tem, kar je na razpolago v psihologiji in nevroznanosti. Vse pozornosti vredno novo dogajanje v spoznavni (kognitivni) nevrobiologiji nas vzpodbuja k mišljenju, da se poraja nova in zaokrožena paradigma. Spoznavna teorija, spočeta v tem duhu, jc natanko tisto, kar je W. V. Quine imenoval naturalizirano (o-narav-ljcno) epistemologijo. Biološka perspektiva Temeljno spoznavno-teoretsko vprašanje od Platona naprej sc glasi: Kako nam je dano, da reprezentiramo (predstavljamo) realnost? Kako je mogoče, da lahko reprezentiramo zunanji svet predmetnosli, prostora in časa, gibanja in barve? Kako reprezentiramo naš notranji svet misli in želja, podob in idej jaza in zavesti? Ker jc koncc konccv tisto, čemur vse lo uspeva, naš živčni sistem, jc mogoče osnovno spoznavno-teoretsko vprašanje preoblikovati takole: Kako delujejo možgani? Manj nejasno in bolj točno pa sc vprašanje glasi: Kako, postavljeni v telesni sestav, znotraj obkrožajočega fizičnega okolja in znotraj danega družbenega (socialnega) konteksta, delujejo možgani? Odgovori bodo tu najprej in predvsem opisni, vendar vstopa vanje normativna dimenzija spoznavne teorije v trenutku, ko na deskriptivni osnovi pričnemo primerjali in vrednotiti stile komputacijc in rcprczcntacijc in določamo, kako izboljšati komputacijske in rcprczcntacijskc strategije. Ko razumemo kaj jc mišljenje, lahko pričnemo reševali tudi problem, kaj pomeni dobro misliti. Zdajšnji čas jc pravšnji trenutek za naturalizacijo spoznavne teorije; to potrjujejo predvsem trije dejavniki. Najprej, tehnološki napredek v nevroznanstvenih raziskavah je bil v zadnjih dvajsetih letih spektakularen in količina tistega, kar zdaj vemo o mikrostrukturi in mikroorganizaciji živčnih sistemov, je impresivna. Zdaj, na primer, proučujemo v podrobnostih poli določenih tipov nevronov v vidnem sistemu, pa tudi različne naloge, ki jih opravljajo različne ncvralnc populacije. Raziskovalne tehnike živčnih sistemov na različnih ravneh organizacije so nam razkril anatomske in fiziološke podatke, ki nas navdajajo s prepričanjem, da jc že dozorel čas za pravo teoretiziranje o tem, kako so makro efekti rezultat ncvronalnih lastnosti. Drugič, napredek poceni računalništva jc omogočil simuliranje živčnih omrežij in s tem tudi računalniških lastnosti na ravni tokokroga (circuit levcl). Ker nc razpolagamo s fiziološko tehniko, da bi sc na tej ravni lotili dejanskih živčnih sistemov, je računalniška simulacija bioloških tokokrogov ključno pomožno sredstvo, ki je na razpolago nevroznanstveni tehniki. Poccni in hitro računalništvo jc bistvenega pomena za simulacijo, ker jc zgradba živčnih sistemov paralelna in v omrežju potekajo ogromne količine kompulacijakih dogodkov hkrati. Kljub vsemu pa cclo nova računalniška tehnologija, kol jc to v zdajšnji gcncraciji konckcijski stroj (connection machinc), šc zdaleč ne dosega kompulacijskc kapacitctc človeških možganov. Komunikacijska pasovna širina konckcijskcga stroja je okrog 10 bitov na sekundo, kar jc izredno. Toda povprečna komunikacijska pasovna širina, ki jo uporabljajo človeški možgani, jc okrog (10 nevronov) (5x10 zvez nevronov (2 bita/zvezo/sek.), kar pomeni, da možgani procesirajo v povprečju 10 bitov v sekundi. Tretjič, študij živalskega obnašanja v cliologiji, psihologiji, lingvistiki in klinični nevrologiji, ki postaja vse bolj rafiniran, nam daje ključne in dostikrat presenetljive podatke o kapacitetah živčnih sistemov. Na področju klinične nevrologije eno najpomembnejših odkritij zadeva mnogoterost spominskih sistemov pri opicah in ljudeh. V psihologiji izstopata kot posebej pomembni odkritji dejstvo, da domala vse kategorije kažejo prototipske učinke in da v informacijskem procesiranju (obdelavi) prevladujejo podobe (images). Z biološkega vidika imajo nekatere teh točk šc poseben pomen. Sicer ni res, da bi bila ta dejstva v splošnem neznana, toda iz biološkega vidika vzbujajo še posebno pozornost, ker oblikujejo naš način mišljenja o problemih vida, učenja, prostorske reprezentacije, senzorno motorične kontrole itd. Najbolj temeljno teh dejstev jc, da so človeški možgani proizvod evolucije. To zahteva razmislek iz treh razlogov: 1) V mnogih pomembnih ozirih so človeški možgani v strukturalnih komponentah in organizaciji zelo podobni možganom drugih primatov, hkrati pa tudi niso zelo različni od možganov drugih sesalcev. Kortikalna organizacija, na primer, je, kot kaže, skupna vsem scsalccm. Naši možgani si delijo nekatere osnovne lastnosti celo z najpreprostejšim živčnim sistemom. Kakor naš živčni sistem, so tudi živčni sistemi scsalccv omrežja med seboj povezanih enot; tc enote (units), nevroni, v osnovi enako delujejo v vseh živčnih sistemih; skupne so nam tudi ncvrokcmikalijc. Seveda morajo brez dvoma tu obstajati tudi razlike; navsezadnje žc zalo, ker sc zdi človeška komunikacijska kapaciteta tako zelo izrazita, vendar tega po vsej verjetnosti ne gre prepisovati kakšni "čudodelni možganski gubi", ampak drobnim finim razlikam v zvezah in napeljavi. Anatomske in fiziološke posobnosti so pomembne, ker za nas pomenijo, da moramo pričakovali, da sc naš način, kako se učimo, spominjamo, vidimo, slišimo in upoštevamo, nc bo v temelju razlikoval od tistega pri drugih organizmih, ki počnejo iste stvari. 2) Spoznavne sposobnosti (cognilion) ni mogoče čvrsto ločili od ekološke niše, načina življenja in telesne strukture organizma. Živčni sistemi niso računalniki za široko uporabo. Razvili so sc, da bi opravljali čisto določen obseg nalog in njihova zgradba podpirata tc naloge. Obstaja usodna tcndcnca v mišljenju, po kateri so možgani v bistvu, tako kot ukvarjanje z odkrivanjem dejstev, samo naprava, katere primarna funkcija jc pridobivanje propozicionalncga (stavčnega) znanja (vedenja). V najboljšem primeru odkrivajo, kakor sc domneva, rcsnico-zaradi-njc-same. Iz biološkega vidika ta stvar ni ravno smiselna. Z evolucijskega stališča jc poglavitna funkcija živčnih sistemov usposabljanje organizmov za ustrezno gibanje. Čc stvar oskrbimo do bistva, lahko rečemno, da živčni sistem omogoča organizmom uspešno opravljanje štirih F-cjcv: (Fccding, flceing, fighting, rcproducing - prehranjevanje, božanje, bojevanje in razmnoževanje). Poglavitno opravilo živčnih sistemov jc torej spraviti telesne dele tja, kamor sodijo, če naj organizem preživi. Kolikor rcprczcntacijc služijo tej funkciji, so tudi one koristna zadeva. Spravljati reči v red v prostoru in času jc za živčne sisteme potemtakem dejavnik ključnega pomena, pogosto pod precejšnjim evolucijskim pritiskom, kar zadeva hitrost. Izboljšave v senzorno motorični kontroli podarjajo organizmu evolucijsko prednost: bolj luksuzen stil rcprczcntacijc pomeni prednost vse dotlej, dokler jc v skladu z načinom življenja določenega organizma in povečuje njegove možnosti za preživetje. Resnica, karkoli žc to jc, jc pri tem definitivno na zadnjem mestu. 3) V proizvodih cvolucijc nc moremo pričakovati konstrukcijske popolnosti. Izboljšave v živčne sisteme niso vgrajcvanc iz ničelne točke, četudi bi lo morda pomenilo najboljši dizajn. Gre za modifikacije struktur in vzorccv, ki žc obstajajo. Evolucija mora doseči izboljšavo v organizaciji s tistim, kar žc ima na razpolago; nc more sc vrniti nazaj in sc stvari lotili iz osnov. Pri izbiri raziskovalne strategije igra lo dejstvo pomembno vlogo. To namreč pomeni, da utegnemo, vkolikor sc lotimo problema funkcije živčnega sistema kol tehničnega problema in sc vprašamo, kako bi nalogo (npr. slcrcopsis) v principu rešili, odkriti kakšno zvito, tehnično rešitev, ki ne bo niti zdaleč podobna Listi, ki so jo iznašli možgani. Pri oblikovanju hipoteze o delovanju možganskih funkcij jc lorej bistvenega pomena upošlevanje omejitev nc lc na ravni obnašanja (bchavioral lcvcl), ampak tudi na nevrobiološki ravni. Čc sc sami nc podamo v črno škatlo, sc izpostavljamo nevarnosti, da bomo raziskovali odmaknjena, četudi trenutno modna področja komputacijskcga prostora in Uiko zapravljali naš čas. Zukaj jc konckcioni/.cm pomemben? Čc rcprczcnlacijskc strukture niso podobne stavkom, kakšne so? Čc komputacija ni podobna logiki, čemu jc podobna? In kako lahko lo odkrijemo? Čc jc prislop formalne semantike k pomcnljivosti napačen, kateri bi sc bolje obncscl? Vse to sc mi zdijo osrednja, ali vsaj nekatera izmed, za spoznavno teorijo, relevantnih vprašanj. Konekcionizcm (znan tudi kot PDP, Parallel Disiributed Processing) igra tu pomembno vlogo, ker konstituira začetek resnično sistematične alternative "imenitni stari paradigmi". Po vsem videzu razpolaga s pripomočki, ki lahko priskrbijo nevrobiološko adekvatne odgovore na omenjena osrednja vprašanja. Konckcionistični modeli ilustrirajo tisto, kar bi reprezentacije zares lahko bile, vkolikor niso podobne stavkom, in kakršna bi zares lahko bila nevrološka in psihološka komputacija, vkolikor le-ta ni podobna logiki. Osvobajajo nas prepričanja, da je stavčni model neobhoden. Sc več, oris teh modelov jc navdahnila in informirala nevrobiologija, zato so biološko bolj realistični kot stavčno/logični modeli. Za konckcionistični model so značilni trije arhitekturni elementi: (1) proccsnc enote (processing units), (2) zveze (conncclions) med proccsnimi enotami in (3) uteži (wcights), ki so diferencialne jakosti zvez med proccsnimi enotami. Procesne enote, kot so nevroni, druga z drugo komunicirajo s signali (kot jc hitrost rafala (firing rate)), ki so prej numerični kot simbolni. V tipičnih modelih so enote razvrščene v plasteh: plast inputa, plast outputa in plast, ki med njima intervira - tako imenovane "skrite enote" (hidden units), ki so v popolnosti povezane s plastjo inputa in outputa. Procesne enote seštejejo imputc zvez z drugimi proccsnimi enotami, pri čemer je vsak input obtežen z jakostjo zveze. Output vsake proccsnc enote jc realno število, ki jc nelinearna funkcija linearno seštetih inputov. Output jc majhen, ko so inputi pod pragom, a hitro narašča čim cclokupni input postane bolj pozitiven. Pri prvem približku lahko imamo aktivno plast (activity Icvcl) za seštete posLsinaptičnc potenciale v nevronu, output pa za njeno hitrost rafala (firing rate). Kar jc pri teh sistemih šc posebej vredno pozornosti jc dejstvo, da jih je mogoče naučiti zelo kompleksnih input-output funkcij. To učenje pa ni le iskanje po tabelah, saj majhno število skritih enot to onemogoča. Se več, sistem je sposoben cclo posploševanja k novim primerom in lahko žc v zgodnji fazi učenja ali takrat, ko ni pravilnega odgovora, postreže s čisto smiselnimi približki (aproksimacijami). NETtalk je morda najbolj spektakularen primer konckcionističncga omrežja. Sposoben seje naučiti pretvoriti zapis v govor. Omrežje nima začete ali vgrajene organizacije za procesiranje inputa, ali točneje, za preslikave (mapping) črk v zvok. Ta organizacija se poraja v učnem procesu. Vrednosti uteži sc določajo z uporabo učnega algoriuna, imenovanega "povratno razširjanje napake" (back-propagalion of crror). Ta strategija izkorišča preračunano napako med dejanskimi vrednostmi proccsnih enot v plasti outputa in zaželenimi vrednostmi, ki jih oskrbi učni signal (training signal). Signal napake se prenese iz plasti outputa nazaj v plast inputa in sc ga uporabi za uravnavanje vsake uteži v omrežju. Omrežje se v tem, ko se uteži spreminjajo, nauči v nizu učnih besed minimizirati povprečno kvadratno napako. Tako jc mogoče reči za sistem, da opisuje določeno pot skozi utežni prostor, dokler nc najde tega minimuma napake (an crror minimum). Pomembna točka, ki jo jc treba predočili, je tale: omrežje procesira informacijo z nelinearno dinamiko, nc pa s simbolno manipulacijo in uporabo pravil (rulc follovving). Uči se s postopnim poglabljanjem v kompleksni interaktivni sistem, ne pa s proizvajanjem novih pravil. Za rcprczcntacijc v skritih enotah (hidden units) se izkaže, da niso simbol, ampak aktivacijski vzorci (pattcrns of aetivalion). (gl. Scjnowski and Roscnbcrg, op. cit.) Splošna strategija konckcionizma jc modeliranje informacijskega procesiranja kot trajektorije kompleksnega nelinearnega dinamičnega sistema v zelo visoko dimcnzionalnem prostoru. Ta struktura ni primerljiva s stavki, urejenimi v logična zaporedja, jc pa hkrati potcncionalno dovolj bogata in dovolj kompleksna, da dopušča obnašanje (vedenje), ki lahko podpira semantične in logične odnose. Konckcionistični pristop jc šc vedno novost in mnoga vprašanja ostajajo brez odgovorov; toda dozdajšnji napredek vzbuja spoštovanja: nekateri modeli zadevajo specifične nevrobiološke probleme in so v veliki meri omejeni z nevrobiološkimi podatki. Drugi zadevajo višjo raven organizacije. Na tej stopnji jc pomembno, da model vzpodbuja poskuse, najbolje na nevrobiološki ravni, kjer rezultati sugerirajo nadaljne modifikacije v modelu. Dodali jc treba, da je zdaj naravnost nujno priti na dan z dodatnimi, informacijo prevesi raj oči mi algoritmi. Čeprav jc šc prezgodaj govoriti o lem, ali kateri izmed obstoječih modelov uspešno zaobjame način, kako sc procesiranje informacije v živčnih sistemih dejansko dogaja, pa kaže splošni pristop pravilne lastnosti v tolikih dimenzijah, da ga jc treba resno jemati v poštev. Prodor v modeliranju omrežij (nehvork modeling), skupaj z novimi odkritji v nevroznanosti in psihologiji, nas navdaja z mišljenjem, daje v rcsnici mogoče razumeti temeljne principc, ki obvladajo možgansko funkcijo in tako razumeti tudi naravo predstavnih zmožnnosti (rcprczcntacij) in mišljenje (sklepanje). Prav tako jasno jc, daje iskanje rešitev teh problemov intcrdisciplinirana naloga, ki zadeva cela omrežja raziskovalcev: nevroznanstvenikov, modelarjev, etnologov, psihologov, jezikoslovcev in filozofov. Občutek imam, da spoznavna teorija nc bo nikdar več videti takšna kot doslej. Univcrsity of California / San Dicgo Vrste vrst: Individualnost in biološke species RONALD DE SOUSA NARAVA RAZPRAVE Naše pojmovanje naravne vrsle ima zelo verjetno psihološki izvor v našem izkustvu urejene raznolikosti živih species. Pa vendar sc zdi, da so s preobratom, ki v filozofiji ni neobičajen, biološke species same izgubile status, katerega model so določale. Kajti v zadnjih letih so razni biologi in filozofi trdili, da specics sploh niso razredi ali vrste in-dividuov, temveč razpršeni individui. Drugi so sc tej rckonceptualizaciji uprli in še vedno vztrajajo, da so species razredi, definirani s potrebnimi in zadostnimi lastnostmi, in biologova naloga jc, da jih odkrije. Nekaj neodvisnih je iskalo tretjo alternativo: nekateri so zavrgli dihotomijo med individuom in razredom (Mayr), drugi so nakazali novo pot v razumevanju določujočih značilnosti specics (Stcbbins). Nova trditev o specics izvira iz Darwinovc zavrnitve aristotclskega pogleda na svet. Seveda ni Darvvin iznašel ideje o evoluciji; kajti dokler evolucije z naključno selekcijo ni bilo treba jemati resno, jc prevladoval pogled na specics kot nespremenljive tipe, četudi so sc njihovi člani razlikovali od pravega tipa. S filozofskega stališča je bila resnična darvinistična revolucija ontološka. Kot jc opozoril Mayr a, jc bila revolucija v premiku od pogleda, po katerem so sc individui bolj ali manj prilagajali tipom, k pogledu, po katerem so tipi naslajali kot rezultat proccsa, delujočega na v osnovi spremenljive individue. Tako jc prišlo do preobrata stališča o tem, kaj potrebuje razlago in kaj je nc potrebuje. Pred Darwinom jc bilo potrebno razlagati odklone od tipov (aristotclska znanost jc imela posebno vejo, tcrdlologijo .ali znanost o spačkih), nasprotno pa jc treba po Darwinu razlagati, kako da raznolikost individuov tvori skupine bolj ali manj podobnih individuov.1 Zakaj pa naj bi ter skupine podobnih individuov - le species - razumeli kot individue? 1 Darvvin jc dejansko porušil aristotclski konccpt specics, vendar jc lc malo sloril za lo, da bi ga s čim nadomestil, čeprav jc v dolgem naslovu njegove knjige znameniti izraz "Izvor specics". Predlagali so več pristopov, kako modernizirali pomen specics, toda z vsakim so težava O konceptu specics glej razprave v Sobcr anlhology. Kakršnakoli žc jc razlaga teh druženj, pa so njihove značilnosti, v nasprotju z značilnostmi aristotclskih vrst, dovzetne za spremembe. Motivacija za to tezo je potemtakem naslednja: niti skupine niti razredi sc nc spreminjajo (Ghiselin a, b, c, Hull a, b). Zato sc zdi, da sodi bolj v aristolclski kot darvinistični očrt species. Skupina je definirana ekstenzionalno: ni več ista, čc ji dodamo ali odvzamemo člane. Razred, če ta beseda ni kar sinonim za skupino, lahko definiramo intcnzionalno, s predikatom. Tudi sprememb ne dovoljuje. Čeprav jc razred odprl v tem pomenu, da se njegova ekstenzija lahko spreminja v času, sc njegove opredeljujoče značilnosti ne morejo. Prav tako sprememba ekstenzije izniči skupino (in jo nadomesti z drugo skupino), sprememba inten-zije pa izniči razred (in ga nadomesti z drugim razredom). Razredi niso nekaj, kar se lahko spreminja. Kot smo pravkar videli, jc Darvvin uvedel konccpt spremenljivih species in tako nadomestil aristolclski konccpt nespremenljivih bioloških vrst. Čc potemtakem species še naprej razumemo kot razrede, nc moremo izraziti najpomembnejšega vidika darvinislične rcvolucijc: Razredi so natančno tisto, kar sc nc more razvijati. Vzorec svinca bi lahko transmu-tirali v vzorec zlata, nc vem pa, kaj hi nekdo hotel reči s trditvijo, da je svinec kot naravna vrsta transmutiral v zlato. Tako Ghiselin dokazuje: čc so spccies naravne vrste (ali razredi), sc nc morejo razvijati. Obratno pa, čc sc razvijajo, nc morejo biti takšne naravne vrste (ali razredi), ki lahko funkcionirajo v znanstvenih zakonih. Če pa species ne pripadajo metafizični kategoriji, v katero jo običajno določajo, kaj pa so potem? Individui, odgovarja Ghiselin (Hull b, 291). Odločitev, da specics razumemo kol individue, bom po njunih glavnih zagovornikih, Ghisclinu in Hullu, imenoval G-H tezo. Toda, kaj ta teza pravzaprav sproža? V smislu te teze so individui konkretni; imajo zgodovino; po svojih kvalitativnih lastnostih sc morda lahko razlikujejo od drugih individuov, in čc se, je to le nebistveno: kot individui sc bistveno razlikujejo po svoji snovi in lokaciji. In prav to hočejo ovreči Usti, ki se upirajo temu koraku. Da bi pojasnili te nasprotujoče si intuicije, navajamo primer, ki ga lahko imamo za ključni miselni eksperiment, kot ga je opisal nasprotnik te teze: Recimo ... da so na (nekem) oddaljenem planetu ... po nekem močno neverjetnem razvojnem paralelizmu bitja, ki sc od nas genetsko ne razlikujejo (pri tem predpostavljamo, da osnovno potezo homo sapiensa dobimo v genetiki). Zdi se mi verjetno, da bi lahko dopustili, da so ti organizmi homo sapiensi, čeprav ... z nami ... nimajo skupnega rodovnika. Zdi sc mi tudi, da bi člane te spccies lahko umetno ustvarili v laboratoriju. Takšni umetni člani nc bi imeli skupnega rodovnika z naravnimi bitji, a bi vendarle pripadali specics, čc - in samo čc - bi imeli ustrezni genetski kod (Schvvartz, 302). Ghiselin kot zagovornik G-H teze, sprejema termine te diskusije; v tej ključni zgodbi pa zavzame popolnoma nasprotno stališče: kljub kvalitativnim podobnostim ne bi mogel niti doppclgacngcr na oddaljenem planetu niti umetno ustvarjeni psevdoklon veljali za člana tc spccics (Rcsponsc, 304). NEKAJ BESEDNIH PRASK Na obeh straneh jc nekaj hudo neprepričljivih argumentov. Na primer, pri Ghiselinu dobimo vtis, da v razvojnem kontekstu biološka taksonomija ni možna, če ne rekonceptualiziramo specics kot individue. Specics sc razvijajo, razredi se ne. Torej, če so specics razredi, evolucija ni možna (Ghisclin, Rcsponse, 303). Zveni jasno, vendar pa še zdaleč nc prepričljivo. Prvič, ker neformalno prav lahko govorimo o razredih, ki sc spreminjajo, medtem ko na metafizičnem nivoju lahko razlagamo spremembe, ki se dogajajo kol zaporedje razredov. Analogno pomislimo na način, kako Hume razlaga osebno identiteto, kot neke vrste film, ki daje iluzijo spreminjanja s pomočjo hitrega zaporedja popolnoma negibnih slik ali časovnih izsekov. Drugič, ker jc vprašljivo, čc specics sploh potrebujemo. Morda jc naše govorjenje o specics samo sentimentalen ostanek zdravega razuma in aristotclske taksonomije. Specics so skupine stvari, ki so si povsem očitno podobne, hkrati pa sc razlikujejo druga od druge: mačke, psi, ovce, konji. So to zagotovo vrste stvari? Biološko pa ti pojmi morda nimajo prav nič večjega ontološkega pomena kot naše govorjenje o sončnih zahodih ali polmesccih. Po teh filozofih in biologih bi morali govoriti o populacijah (Bungc, Sallhc) aH morda, na nasprotnem koncu lestvice, o genih (Davvkins). Proti G-H tezi jc mnogo prav tako slabih - ali cclo slabših - argumentov. Navedimo nekaj primerov. Mario Bungc odločno trdi, da po G-H tezi "sistematika ni možna" (285). To seveda ne drži, čeprav jc ta teza, kot bomo videli, bolj sorodna z nekaterimi taksonomičnimi shemami (npr. kladizem), kot z drugimi (npr. fcneticizcm). Heisc in Starr trdila, da jc težava pri G-H tezi tale: "Ali moramo reči, da je species popolna... (in s tem izključimo nove člane), ali pa moramo revidirati koncept individua lako, da lc-ta ni nujno popoln" (Wcisc, 289). Toda to povzroča zmedo. V nekem smislu noben individuum ni "popoln", dokler nc umre. ("Nobenega človeka nc imenuj srečnega, dokler ni mrlcv," jc rekel Solon). Nepopolno pri spccics jc po G-H tezi ravno to, kar je nepopolno pri osebi: vsi njeni deli šc niso pričeli eksistirati. Komu bi sc lahko zazdelo, da sc da Hcisovo in Starrovo stališče rekonstruirati takole: razred jc neskončen, medtem koje individuum končen. Toda strogo vzeto, to nič nc pomaga. Če namreč upoštevamo celotno zgodovino univerzuma, sta oba enako končna. Zlato, na primer, jc pač vse zlato, kar ga jc, kar ga jc bilo in kar ga bo: končna in določena količina. Ruse ponuja šc cn slab argument, ko pravi: Absurdno sc mi zdi v Michaclu Ghiselinu in Michaclu Rusu prepoznati človeka na osnovi njunih las, zob, govorjenja in tako naprej in sc hkrati pretvarjati, da lc lastnosti nc vplivajo na končno odločitev o tem, ali sva oba člana vrste homo sapiens (Ruse a, 300). Vendar pri vsem tem sploh ni nič absurdnega. Rcidcntifikacija kateregakoli individua potrebuje vero iste vrsic: veste, da sem Ronnic, nc da bi podrobno ugotavljali mojo prostorsko-časovno kontinuiteto. Bolj splošno, vsaka rcidcntifikacija (numerično) iste stvari ali (specifično) iste vrste stvari - lahko v praksi temelji na značilnostih, ki so ustrezne, nc da bi jih jemali kot krilerij. Ljudje običajno identificirajo kite, ne da bi sploh vedeli, da niso ribe; Anastazijo lahko identificiramo po njenem klobuku, ne da bi pri tem mislili, da nošenje klobuka spada v končno odločitev o tem, če je to res Anastazija. Ta opomba sugerira bolj abstrakten način ponovnega formuliranja razprave kot vprašanja o primernih kriterijih rcidcntifikacijc spccies. Na eni strani reidcntificiramo nek drug dogodek ali del posameznega individua, na drugi strani pa rcidcntificiramo neko drugo stvar iste vrste. David Wiggins jc poudaril: kadarkoli sc postavi vprašanje, če x = (jc isto kot) y, mora vedno obstajali odgovor na vprašanje "Isto kaf!" (To imenuje tezo 'D). Pojasni pa, da nc zato, ker jc istost odvisna od deskripcije in v mnogih primerih tudi nc zato, ker jc od nje odvisna informacija, ki jo potrebujemo v praksi. Bolje, ko razpravljamo o neki identifikaciji, potrebujemo tezo D, da vodi naše iskanje kriterijev rcidcntifikacijc. Sprašujemo sc po "naravi izbirnih konceptov za trajajoče bitnosti" (Wiggins, 48): F (sortal) daje splošno obliko, s katero lahko v prvi instanci razložimo vprašanje, o katerem razpravljamo. Teza D trdi: kjer razpravljamo o vprašanju, jc to sistematično odvisno od tega, kakšne vrste stvari sta a in b ... Tipično, nasprotnik teze D pa bo zanikal obstoj vsakršne boljše razlage istosti, kot jc stanje popolnoma skupnih lastnosti... proti temu... mora odnos skladnosti vsake lastnosti ali rclacijc izhajati iz istosti same... Približno rečeno... Našo sedanjo metodo (odgovarjanja na vprašanje o istosti dečka in moškega) organizira ideja o posebne vrste kontinuirani poti v prostoru in času... vendar pa pri tej vrsti kontinuitete nc gre za golo kontinuiteto. Tisto, kar naj bi bil človek, vnese v naše razmišljanje lo vrsto kontinuitete (Wiggins, 48-50). Nekatere modne teorije o identifikaciji naravnih vrst prav lahko vržejo nekaj scnce na to vprašanje."Pri tem mislim na nekatere teorije Kripkcja in Putnama, ki dokazujejo različicc neke take zgodbe, kot jc tale: V našem razumevanju naravnih vrst je neka ireduktibilna indeksna komponenta. Na tisto, kar sedaj identificiramo kot vodo,smo bili sprva pozorni, ne da bi kaj dosti vedeli, kaj voda dejansko jc. To jc bila stvar znanosti, ki nam jc zdaj povedala, da je voda pravzaprav, toda a posteriori, H20. Rccimo, da bi bilo nekaj po zunanjem videzu čisto tako kot voda, čeprav molekularna sestava nc bi bila H20, temveč XYZ. XYZ ne bi bila voda, čeprav bi jo prebivalci nekega planeta, siccr zelo podobnega našemu imenovali "voda". To pa jc v Kripkcjcvi terminologiji zato, ker jc "voda" rigidni designator, ki v vsakem možnem svetu označuje samo tisto, kar jc označeval takrat, ko jc bil prvič uporabljen in ko jc bil nazorno definiran v našem lastnem svetu. Dalo bi se razpravljali o tem, ali jc tako sklepanje omililo tradicionalno nasprotje med individui in razredi. S tradicionalnega stališča individue identificirajo rcflcksivi primerkov, medtem ko razrede individualizirajo čisto kvalitativni predikati. Toda s Kripkcjcvega in Putnamovcga stališča sc zdi, da jc vsaka naravna vrsta v nekem smislu odvisna od rcidcntifikacijc nečesa, kar i/.bcrc nek indcksikal. Ta način dokazovanja pa bi bil zmoten. Potem ko indcksikal fiksira referenco, je odnos med izvirnim primerkom (zlata ali vode) in na novo odkritem primerkom popolnoma odvisen od njunih skupnih lastnosti. Ravno nasprotno pa v čisto kvalitativnih terminih nc moremo specificirati nobenega potrebnega in zadostnega kriterija za pripadnost specics ali za obstoj nekega individua. Tako vsaj pravi G-H teza. Rcidcntifikacija individuov jc v praksi neproblematična; šc posebno pa je relativno neodvisna od vrste individua - s pogojem, ki ga je določil Wiggins, da vemo, katero vrsto stvari iščemo (od kakšne vrste pogojev jc odvisna uspešna rcidcntifikacija). Nasprotno pa jc rcidcntifikacija naravnih vrst problematična, ker vrsta, razen deskriptivnih, nima nobenih drugih kriterijev, do katerih jc o tej specifični vrsti prišla znanost, cclo ko jc rcidcnlifikacijo izvirno izbral nek indcksikal. To pa zato, ker, ex hypothesi, nima nobenih lastnosti prostorske in časovne kontinuitete. Narava katerekoli entitete (kakršenkoli žeje njen ontološki status) narekuje uporabne kriterije za njeno rcidcnlifikacijo. Kakšna pa je potem zveza med naravo species in posebnimi kriteriji za rcidcnlifikacijo spccics? Povsem natančno, kakšna jc razlika, če pri tem vprašanju razumemo spccics kol vrslc ali pa kot individue? Tako lahko menimo, da sla obe strani dialektično povezani in imata pri tem obe logično konsistentno pozicijo, čeprav druga drugo dolžita inkohcrcnce. Ena stran (s Schvvartzom in Rusom) pravi takole: če hočemo vedeti, kaj spccics dejansko jc, moramo poiskati lastnosti, ki konstituirajo potrebne in zadostne pogoje za pripadnost tej spccics. Seveda lahko v praksi identificiramo nosilce leh lastnosti tako, da določimo kavzalno-rclacijskc lastnosti rodov. Kajli te - vsaj lako lahko pričakujemo po darvinistični teoriji - pojasnijo, kako so stvari tc vrslc dobile svoje skupne značilnosti. Zato so tc kavzalno-rclacijskc lastnosti dobri, a nc nezmotljivi napovedovalci bistvenih lastnosti, odločilnih za katerokoli dano spccics. Vendar pa kavzalno-rclacijskc lastnosti omogočajo samo kontingentno identifikacijo razreda, bistveno definiranega z bistvenimi lastnostmi. Druga stran (s Hullom in Ghisclinom) pa jc zrcalna slika prve. Argumenti so tile: če hočemo vedeti, kaj spccics dejansko jc, moramo najti rod, ki mu pripadajo njegovi člani. Sc pravi, najti moramo skupino, ki jo določeni kavzalni členi povezujejo z danim prednikom. Seveda lahko v praksi identificiramo tc rodove tako, da določimo lastnosti -podobnosti in skupne poleže -, ki so dobri a nc nezmotljivi napovedovalci relevantnih kavzalno-rclacijskih lastnosti. A lc skupne poleže omogočajo samo kontingentno identifikacijo tega, kar jc v bistvu individuum, definiran s svojimi kavzalno-rclacijskimi lastnostmi. Seveda pa filozof nikakor ni pooblaščen, da bi poravnal ta spor. Zatorej moramo prositi biologa, naj identificira relevantne kriterije. To bomo vsak trenutek tudi storili. Preden pa to storimo, sc ustavimo šc pri nekem načinu razpravljanja. Vse, o čemer govorimo, mora bili identificirano s lakimi ali drugačnimi termini: "To, o čemer govorim, ustreza naslednjemu kriteriju: x jc F'. A kaj jc x, ki jc F? Nekatere lastnosti so definirane kot posameznosti ali rcficksikvi primerkov, druge so popolnoma splošne. Ena stran v razpravi (Schvvartz, Ruse in drugi) vztraja pri tem, da mora biti F splošna lastnost, nasprotno pa druga stran vztraja pri tem, da mora biti ta lastnost definirana kot dcsccndcnca.2 2 cf. Recd: Ghisclin jc pokazal, da člani pripadajo kategorijam, ker participirajo na nekaterih objektivnih relacijah in proccsih. Michacl Ghisclin in njegov bral sta si podobna, ker so ju rodili isli slarSi (nc pa zalo, ker sta podobna neki tretji stvari, "Ghiselinu"). Vsi smo primerki homo sapiensa, pa nc zato, ker imamo skupne lasuiosli, temveč zalo, ker medsebojno lekmujemo v reprodukciji. Kakršnekoli skupne lasuiosli žc imamo, so dejansko produkl evolucijskih procesov. Nekdo ni človek zato, ker je misleča žival (ali karkoli dnigega), pač pa je nekdo človek (ij. sektor evolucijskega neksusa homo sapiens) zato, ker lahko izraža racionalnost in animalnosl (sir. 29S) In morda jc tu prostor za tretjo alternativo: "Vsi, ki sprejemamo biološki konccpt spccies, priznavamo, da morajo individui in populacije, ki konstituirajo biološko ali evolucijsko entiteto, imenovano species, imeti samo eno skupno lastnost: dejansko ali potencialno sposobnost izmenjave genov z uspešno hibridizacijo in s tem sodelovanje v reprodukciji, ki nadaljuje identiteto specics" (Stcbbins, 199). To dcfinicijo lahko označimo kot tretjo alternativo zato, ker vsebuje drugačen odgovor na ključno vprašanje. Kajti Stcbbins si tu zamišlja kriterij, ki je v bistvu relacijski, nc zahteva pa, da bi bila ta relacija dcsccndcnčna.3 V ključnem vprašanju bi se moral opredeliti za Schwartza in Rusa proti Hullu in Ghiselinu, čeprav je duh tega sodelovanja videli bliže zadnjima dvema. V zvezi s tem bi lahko rekli, da poleg individuov in vrst nc obstaja tretja vrsta logične rclacijc, ki bi vodila rcidcnlifikacijo, temveč tretja vrsta ontološke kategorije. Morda pa, kot pravila Mayr a in Hull b, obstaja tretji tip stvari, posebna vrsta individua s svojo lastno vrsto kriterijev kontinuitete. Pravzaprav Hull predlaga razlikovanje logičnih individuov na treh nivojih. Najmanjše enote so Dawkinsovi "replikatorji", ki "sc v svojo strukturo umeščajo v glavnem nespremenjeni". Običajni individui so "dobro integrirane, prostorsko in časovno omejene entitete, katerih sposobnost spreminjanja je omejena... lake vrslc, ki imajo lahko strukturo in ki lahko medsebojno vplivajo na svojo okolico kot kohezivne cclotc". Za tretjo vrsto "ni potrebno, da je tako kohezivna, ... (toda) mora sc prav tako nadaljevati v času". Pravzaprav so tc spccies entitete, ki se razvijajo: "Nobena cnlilcta sc nc more hkrati razvijati in biti selekcionirana, ker so značilnosti, potrebne za ta dva proccsa, inkompatibilne" (Hull b, 291). BIOLOŠKA VPRAŠANJA Po kakšnih kriterijih naj bi potemtakem razrešili to vprašanje? Zaključek dosedajšnje razprave jc ta, da logična vprašanja nc razrešijo zadeve. Kakor povsod, tudi tu logika ovira, toda ničesar nc prepisuje. Vprašanje jc torej, kdo potem predpisuje, "kdo naj reče", kateri naj bi bili principi vključitve v razred (čc razred sploh obstaja). Navsezadnje pa jc razumljivo, da bi bilo za biologijo koristno, da določi potrebni in zadostni pogoj vključitve v spccies homo sapiens. Zato jc treba vprašanje razrešiti na teoretskem nivoju, tako v biologiji kot v filozofiji. Ker nisem biolog, ne bom rekel ničesar o vsebini bioloških vprašanj; lahko pa nekatere navedem. Arthur Caplan obtožuje Ohisclina, da jc pomešal dve med seboj ločeni vprašanji: Kaj jc ontološka osnoval in Katera shema jc za razlago najuporabnejšal Se malo pa ni jasno, kako bi ju lahko razločevali. . Kakšno drugo izhodišče za ontološko klasifikacijo pa bi sploh lahko obstajalo - razen razlagalnih in deskriptivnih znanstvenih ciljev? 3 Za formalno označitev pomembne relacije dcsccndcncc glej Kilcher. Na tej podlagi torej iščemo principe, v skladu s katerimi jc iz "praktičnih razlogov" spccics bolje obravnavati na en način in nc na drugega - jih identificirati kavzalno in ne nekako tipološko. Čc ste dosleden empirist, tako ali tako nc verjamete v realne vrste bolj kot v nominalne: v grobem gre za to, da izdelate definicijo in potem ugotavljate, če ji karkoli ustreza. Vsaj z logičnega stališča delale lako; v praksi bi tako rekoč radi ukradli pogled vnaprej, da bi ugotovili, kakšne dcfinicijc bi bilo morda koristno izoblikovati. Seveda pa so "praktični cilji" znanosti teoretski. Torej, kaj so zdaj relevantni teoretski cilji? Razvijajoče sc spccics Ghisclin pravi, da jc "najtehtnejši razlog" za njegovo stališče dejstvo, da se spccics razvijajo (Rcsponsc, 303). Čc spccics definiramo z nckavzalnimi potrebnimi in zadostnimi pogoji, sc torej, slrogo vzeto, nc bi smele razvijati. Dejansko pa, kot sem žc rekel, to ni problem: cvolucijo lahko razumemo kot proces, v katerem se razvija tisto, kar v svetu dejansko obstaja. Realne stvari - v tem primeru nedvomno populacije ali rodovi (kajli kako drugače bi zdaj imenoval te stvari?) - realne stvari sc spreminjajo, za spccics pa lo ni nujno. Rekli bi lahko, da gre en in isti rod skozi neko število različnih spccics, nekako tako kot po vozliščih nekakšne mreže v logičnem prostoru. Vendar bi bila la verzija spet lahko pomanjkljiva, ker bi bil prelom v bifurkacijski točki drugačen kot v drugih točka, kjer imamo evolucijo species brez bifurkacije (ali pa večkratno razccpiščc). Tako bi sc torej lahko razvijale biopopulacijc ali ekosistemi ali cclo - kot sugerira Bungc - biosfera kot cclota (Bunge, 284). Te različne alternative so videli bolj ali manj verjetne, odvisno od vaših drugih stališč o taksonomiji. Čc ste kladist, boslc, popolnoma logično, individualizirali tiste razsežne individue, ki konstituirajo spccics. Vendar pa tudi kladist lahko prilagodi svoje stališče o spccics kot razredih, skozi katere gredo dejanske skupine individuov. Kajti kladist seveda vztraja pri tem, da imamo isti košček rodu, isto vejo drevesa do - in samo do - tiste točke, ko sc pojavi divcrgcnca ali spcciacija. Spccics torej predstavljajo veje, medlem ko točke spcciacijc predstavljajo nekakšne grče na filogenetskem drevesu. Tako torej nc predstavljajo ničesar v realnem svetu, čeprav jim stvari v realnem svetu lahko ustrezajo kot modeli, tako kot geometrijske oblike. V ccloli pa bi pričakoval, da bo kladist bolj naklonjen stališču o spccics kot individuih. Logično pa jc, da jc fcncticislovo stališče lakšno, da so spccics resnično naravne vrste, čeprav članstvo v njih ni trajno. Kajli fcnclicist (glej Sokal in Sncath) razlikuje med spccics na osnovi rezultata izračuna podobnosti in razlik med značilnostmi. Zagovorniki tretjega koncepta o spccics (kot npr. Mayr s svojim "biološkim konceptom o spccics", ki kombinira nekatere deskriptivne značilnosti z nekaterimi bistveno relacijskimi kriteriji identifikacije v povezavi z reprodukcijsko kompatibil-nostjo) sc bodo seveda odločili za modificirano stališče o spccics kot individuih. Enote sclckcijc in enote evolucijske teorije Za biologa jc naslednje pomembno vprašanje, vprašanje o selekcijskih enotah. Biologi želijo vedeli, katere so primarne cniiictc, o katerih razpravljajo. Tako Slebbins: "Specics so najosnovnejše evolucijske enote" (198). Sclckcijskc enote so posebno zanimive, a prav lako zanimive so populacije. Ghiselin pravi, da spccics "opravijo zelo zelo malo stvari... spcciirajo, sc razvijajo, oskrbujejo svoje sestavne organizme z genetskimi resursi in izumrejo" (Ghiselin c, 141). Dejansko pa jc problematično govorili, da sc spccics razvijajo. Kaj pa pomeni, da se nek individuum spremeni? Vsaka sprememba zahteva, da nekaj ostane isto. Kaj je potem tisto, kar ostane isto, ko sc spccics spremeni? In kaj se zgodi, ko se neka species spremeni v drugo spccics? Kladisti imajo jasen odgovor na lo vprašanje, zagovorniki biološkega konccpta o spccics (Mayrova tretja pot) pa nc. Poudarili moramo, da to vprašanje nc potrebuje odgovora v zvezi z običajnimi individui; kajti običajni individui, razen tistih, ki so podvrženi metamorfozam, normalno nc nadomeščajo drug drugega z nasledniki, ki bi bili bistveno različni od njih. FILOZOFSKA VPRAŠANJA: ČASOVNOST IN ENOTNOST ZNANOSTI Zgornja vprašanja sem obravnaval kot biološka vprašanja; ta pa so seveda zanimiva tudi za filozofa. V odnosu filozofije do biologije pa jc pomembno, da filozof na ta vprašanja nc more odgovorili brez biologovega sodelovanja. Toda teza o spccics kol individuih postavlja tudi bolj temeljna filozofska vprašanja. Preden zaključim, bi rad povedal šc nekaj malega o treh med seboj tesno povezanih vprašanjih: splošnost razumevanja, mesto časovnosli v znanosti in še posebej v biologiji ter konsckvcncc tc teze za enotnost znanosti. Alije razumevanje samo po sebi splošno? Eden izmed očitkov konservativnega tabora - kot bi lahko imenovali nasprotnike G-H teze - jc, da biologija tako poslane nekako nerazumljiva. To lahko razberemo iz Rusovc pripombe, da "jc to, kar predlaga Ghiselin, morda resnično oblika nominalizma": Nominalisi trdi, da so splošni pojmi samo imena - kar jc siccr lepo in prav, vendar pa nc moremo reči, ali sc neko ime nanaša na katerikoli posamezen individuum ali ne... (Ruse a, 300). Podoben pomislek izraža tudi Hcisc: Na svelu verjelno obstajata dve vrsti ljudi: ena skupina nc more razumeti individua, ne da bi sc sklicevala na kako lastnost ali lastnosti, ... druga skupina ... misli, da razume in prepoznava individuum, nc da bi sc skliccvala na kako lastnost ali lastnosti... Ghiselin pripada drugi skupini, in jaz prvi (Hcisc, 290). Gre za tole: naša zveza s svetom poteka na dveh različnih nivojih. Na enem nivoju percipiramo lo, kar obstaja v svetu. Objekti pcrccpcijc so nujno posamezniki oziroma individui, čc pri tem odstranimo dvome o nezanesljivosti čutov. Vendar pa hočemo le objekte tudi razumeli, in zdi sc mi, da moramo zato mislili o tem individuu kot o določeni vrsti: razumevanje jc samo po sebi splošno. To jc pomembna predpostavka, čeprav moramo priznati, da hočem s tem reči predvsem, da jc nc znam branili. Rečem pa lahko vsaj to, da jc njena osnova intuitivna. Nihče nc bo oporekal temu, da v liziki govorimo o individuih - o dejanski snovi, o dejanskih stvareh. Domnevam, da jc logično možno, da nekdo lahko neposredno in intuitivno uvidi posamezno sivar, nc da bi jo povezoval s kakršnokoli vrsto stvari. Če pa jc naš cilj znanstven način razumevanja, želimo razumeli, zakaj sc zgodi ravno lo in nc nekaj drugega; in čc bi sc nečemu ravno lc vrslc nekje drugje zgodilo drugače, bi zahtevali pojasnilo. To bi lahko dosegla žc sama kavzalna sila časovne in prostorske spremembe, vendar bi tedaj to silo morali izraziti v terminih univerzalnega zakona, ki ureja učinke sprememb v času in prostoru, ali učinke različnih lokacij. Čc bi imeli nek zakon, ki bi to razložil, bi seveda moral bili uporaben za tako področje, ki ima isto osnovno skupino kavzalnih sil, kol obravnavano področje. To vrsto področja pa definiramo v terminih lakih kavzalnih sil (z implicitnim pogojem: "čc smo seveda izbrali prave"). Okrepiti svoj način znanstvenega razumevanja, sc pravi, vse bolj razumeti osnovne kavzalne sile, na temelju katerih sc stvari obnašajo tako, kot se. Kako ta iniuicija vpliva na G-H tezo? Zdi sc, da Rusa in morda tudi Hcisca skrbi tole: iz G-H teze sledi, da znanstveni zakoni sploh niso možni in da zato tudi ni možno razumevanje temeljnih bioloških cniilct. V nekem smislu je to pravilno - toda samo, če so spccics resnično temeljne biološke cniiiclc. G-H teza seveda nc trdi, da sc biološki organizmi določene spccics obnašajo tako kot sc, zaradi nekih z zakonom urejenih kavzalnih sil. Pač pa so kavzalne sile, zaradi katerih sc organizmi obnašajo tako kot sc, tiste kavzalne sile, ki jih imajo organizmi na podlagi pripadnosti določeni spccics, prav tako kot ima kamen svoje kavzalne sile na podlagi tega, ker jc lep srednje velik zglajen rožnat kamen s temnimi žilicami. S tem pa ni rečeno, da lastnosti spccics ali danega kamna presegajo znanstveni način razumevanja. Nekatere njihove lastnosti seveda lahko razložimo; vendar te razlage nimajo privilegirane znanstvene oblike, ki bi nam omogočala, da rečemo implicitno: "Biti stvar te vrste, obsega to." Stvari nc veljajo za neko spccics na podlagi tega, da so ta species. Zdaj pa sc spomnimo mojega stališčča ob Caplanovcm ugovoru: ontologija ni nič drugega kot razlaga stvari na najbolj temeljnem nivoju. V povezavi s tem stališčem, G-H teza nima tele konsckvcncc: ali spccics nc morejo bili temeljne ontološke entitete biologije ali pa razumevanje lemcljnih bioloških cntilcl sploh ni možno. S tem ni rečeno, da bioloških zakonov sploh ni, pač pa sc nanašajo na proccse, ki tičijo za biološko stabilnostjo in spremembo. Najbolj znan primer takega zakona je Hardy-Wcinbcrgov zakon. Ta sc često primerja z Ncvvtonovim prvim zakonom o gibanju, ker dejansko pove, kaj velja kot tisto, kar ostaja isto: čc v distribuciji genov ne ostane vse isto in sprememb nc moremo pripisati samo naključnim fluktuacijam, pa Hardy-Wcinbcrgov zakon dopušča sklep, da jc neka "sila" (selektivni pritisk) povzročila to spremembo. Drugi zakoni lahko uravnavajo stopnjo mutacijc, pa tudi mejne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, čc naj v skupini dobimo sclckcijo, spcciacijo ipd. Vendar ti zakoni ničesar nc povedo neposredno o lastnostih tistih relativno arbitrarnih prostorsko-časovnih izsekih življenja, ki jih imenujemo 'spccics'. BIOLOGIJA IN ČA SO VNOS T Hull in Ghiselin menila, da jc konsckvcnca njunega stališča bistvena historičnost biologije. Ruse sc strinja, čeprav misli, da jc to pomanjkljivost teorije - razpoka v vratih, skozi katero bi lahko zapihal nezdravi veter vitalizma. (Po G-H tezi) so spccics historične entitete. Pričnejo živeti, živijo in umrejo. Toda to pomeni, da sc tc zelo pomembne biološke entitete bistveno razlikujejo od tega, kar bi si lahko predstavljali in so primerljive z llzikalnokcmijskimi entitetami kot sta zlato in voda... Vse to sc mi zdi zelo ponesrečen poskus, ki so sc ga mnogi lotili, da bi ostro razmejili fiziko in kemijo na eni strani in biologijo na drugi... Na koncu te poti najdemo vitalizem (Ruse a, 300). Dejansko pa sta tu dve tezi, ki ju moramo skrbno razlikovati, ker imata nasprotujoče si konsekvende za odnos biologije od drugih znanosti. Prva teza pravi, da so species historične entitete: očitno jc lo jedro G-H leze. Druga teza pravi, da jc biologija zatorej sama po sebi historična znanost. Alcx Roscnbcrg pa jc poudaril, da to ni dosledno. Nasprotno, trdi Roscnbcrg, biologija prav zato ni historična, ker specics so: Biologija ni nič bolj historična, kakor astronomija, toda prav tako kot astronomi Mlečne ccstc, si tudi biologi po vsej sili prizadevajo razložiti resničnost posameznih objektov (spccics) bolj podrobno in z večjimi kontingentnimi omejitvami pri posploševanju, kot mikrofiziki (Roscnbcrg, 299). Drugače rečeno, G-H teza dejansko implicira nasprotje konsckvcnce, ki jo je opisal Ghiselin; biologiji omogoča, da jc prav tako splošna kot fizika. Objekti, s katerimi se znanost ukvarja, so vedno individualni in zatorej vedno historični. Toda zakoni, ki jih razlagajo, so vedno splošni, vedno izraženi kot naravne vrste. In vendar jc tu nekakšno izkrivljcnjc. V nekem smislu so vsi objekti znanosti časovno omejeni, lc zakoni so brezčasni. V nekem drugem smislu so pa celo zakoni časovno omejeni - onkraj Velikega poka ali črne luknje, iz katere se je le-ta iztreščil, morda nc veljajo zakoni, ki jih danes poznamo. Cclo tedaj se zdi, da razumevanje, ki teži k posploševanju, zahteva neke zakone na meta nivoju; ti naj razložijo nastanek zakonov, ki vladajo v naši fiziki. Tako intuicija, ki sem jo doslej dopuščal, dokazuje, da jc razumevanje resnično splošno. BIOLOGIJA IN ENOTNOST ZNANOSTI Zaključujem torej nekoliko paradoksno: prav zalo, ker so spccies časovno omejene, je biologija soodvisna s fizikalnimi znanostmi. To sc zdi paradoksno samo, če nas zapelje stališče, da so spccics osrednje ontološke entitete biologije. Kot pa smo videli, biologi šc malo niso cnoini glede vprašanja, ali konccpl o spccics zasluži lo osrednje mesto, kar pa zame ni nikakršno vprašanje. (Kot outsiderji bi si lahko mislili, da bi se biologi morali strinjali o kriterijih identifikacije, čc jc spccics resnično temeljna entiteta v biologiji.) Iz vsega tega pa vendarle lahko izvemo nekaj o razlikah med posameznimi znanostmi. Nekatere znanosti - posebno šc biologija - se preprosto lahko ukvarjajo s posameznostmi in z zakoni, v skladu s katerimi sc obnašajo tako, kot se, manj pa se ukvarjajo z odkrivanjem zakonov, ki jih opisujejo kot take. Druge znanosti, npr. fizika, pa se dejansko nc ukvarjajo s posameznostmi, ki so pretveza za njihove raziskave, ampak le z zakoni, ki razlagajo obnašanje teh posameznosti. Tako bi morda revidirali trditev, da sc znanost ukvarja samo s splošnim. Čc je tako, to ni zato, ker so nekateri individui laki, da dejanski zakoni zanje ne veljajo, ampak bolj zato, ker so taki, da so veljavni zakoni zanje prezapleteni. Vztrajno raziskujemo te objekte, pa najsi so šc tako pomembni, v upanju, da dosežemo razumevanje - splošno, kot pač mora bili. In to pravzaprav počnemo zato, ker so ti objekti sami po sebi tako zanimivi. To dihotomijo enotnost znanosti zlahka obvladuje. Na eni strani so tiste znanosti, pri katerih jc najbolj očarljivo in srhljivo ravno pričakovanje temeljnega razumevanja; v tem konickslu nam jc malo mar za kakršnekoli individualne objekte. Na drugi strani pa so liste znanosti, kjer nas predvsem očarajo individualni objekti. Pri teh znanostih, med katerimi sta biologija in psihologija, mislimo, da ima raziskovanje svojo vrednost, nc da bi bilo zavezano ontološki primarnosli njihovih privilegiranih objektov. POVZETEK Naše pojmovanje naravne vrslc ima zelo verjetno svoj psihološki izvor v našem izkustvu urejene raznolikosti živih specics. Pa vendar sc zdi, da so s preobratom, ki v filozofiji ni neobičajen, biološke spccics izgubile status, za katerega so same določale model. Kajli v zadnjih leiih so različni biologi in filozofi lrdili,da species sploh niso razredi ali vrslc, temveč razpršeni individui. Drugi so sc tej rckonccptualizaciju uprli, medtem ko jc tretji tabor iskal neko vmesno alternativo. To vprašanje sc jc izkazalo za posebej zanimiv problem, o katerem se lahko pogovarjajo biologi in filozofi. V tem vprašanju jc namreč nekaj za vsakogar od njih, čc si prisluhnejo, siccr pa nc veliko. Nc glede na lo, kakšen je odgovor, je prerekanje na obeh straneh prcccj brezplodno, čc jc brez rcfcrcncc s filozofijo (pri biologih) oziroma z biologijo (pri filozofih). Razprava o statusu spccics- individuum, razred ali kaj drugega - sc sprva lahko zdi bleda in dlakocepska. Mnogi dokazi na obeh straneh - vključno z obtoževanjem obeh strani, da jc druga stran taksonomijo oziroma posldarvinistično biologijo popolnoma onemogočila - so skoraj otročji in včasih jim uspe, da jc ccla razprava videti nekoliko nesmiselna. Seveda pa so pomembna filozofska vprašanja - narava biologije v odnosu do fizike, mesto časovnosti v znanosti - odvisna od tega, ali so spccics individui ali razredi. Hkrati pa to osvetljuje naravo razlik med posameznimi znanostmi. Lahko se zdi, da nas obravnavanje spccics kot individuov obvezuje k stališču, da je biološka znanost ircduktibilno historična in zalo različna od drugih znanosti. Izkaže pa se, da je res prav nasprotno: obravnavanje spccics kot individuov govori bolj v prid enotnosti znanosti kot proti njej. Prevedli: Zdenka Erbcžnik in Vladimira Pcncš REFERENCE Bunge, Mario, Biopopulations, not biospccics, are individuals and evolve, Biology and I'hilosophy, zv. 2., št. 2., str. 284-285. Caplan, Arlhur L., Pick yourpoison: I lisloricism, essenlialism and cmcrgcntism in thc definition of spccies, The Bchavioral and Brain Scicnccs, 1981,št. 4, sir. 285-6. Dawkins, Richard, Thc Sclfish Gene, London: Oxford Univcrsity Press, 1976. Ghiselin, Michacl T., a, On Psychologism in thc logic taxonomic controversics, Syslematic Zoology, 1966, 15, str.207-215. Ghiselin, Michacl T., h, Calcgorics, Life, and Thinking, Ihc Bchavioral and lirain Scicnces 4, 1981, str. 269-283. Ghiselin, Michacl T., c, Spccics Conccpts, lndividualily and ()bjcctivity, Biology and Philosophy, zv. 2,5t. 2., str. 127-143. Ghiselin, Michacl T., Taxa, life and thinking (Responsc), Thc Bchaviuoral and Brain Scicnccs, 1981, št. 4, sir. 303-310. Hcisc, 11. and Slarr, M.P., Nomcnifcrs: Are thcy chrislcncd or classificd?, SystcmaticZoology, št. 17, str. 458-67; quotcd in Hcisc. Hcisc, llclcn, Univcrsals, particulars, and paradigms, lliology and Philosophy, zv. 2, št. 2, str. 289-290. Hull, David, a, Are Spccics Rcally Individualsd?, Systcmatic Zoology, 1976,25, str. 174-191. I Iull, David, b, Mclaphysics and Commoin Usagc (Coinmcnls on Ghiselin h 'Ihc Bchavioral and Brain Scicnccs 4, 1981, str. 290-291. Kilchcr, Philip, Ghoslly Whispcrs, Biologv and Philosophy, zv. 2, št. 2, 1987, str. 184-192. Kripkc, Saul, Naming and Neccssity, v D. Davidson in G. Ilarman, cd., Scmanlics of Natural Languagc, Dordrecht: D., Rcidcl, 1972. Mayr, Emst, a, Typological versus Populalion Thinking, v livolution and Ihc divcrsity of Life, Cambridgc, MA: Ilarvard Univcrsily Press, 1975. Ponatisnjeno v Solicr, Conccptual Issucs in Evolulionary Biology: Antologija. Mayr, limst, b, 'lite Ontological Status of Specics: Seicntific 1'rogress and 1'hilosophical Tcrminology, Biology and Philosophy, zv. 2, št. 2, sir. 145-166. Putnam, II., Thc Mcaning of 'Mcaning', v Mind, I.anguagc, and Rcality: Philosophical Papcrs, zv. 2, Cambridgc: Cambridgc Univcrsily Press, 1975. Rccd, Edward, Thc Dcmise of Mental Rcprcscntalions, lliology and Philosophy, zv. 2, št. 2, 1987, str. 297-298. Roscnbcrg, Alcx, Typologics: Obstaclcs and opportunilics in scicnlific changc, Ihc Bchavioral and Brain Scicnccs, 1981, št. 4, str. 298-299. Ruse, Michacl, a, Spccics as Individuals: logical, biological, and philosophical problems, Ihc Bchavioral and Brain Scicnccs, št. 4, 1981, str. 299-300. Ruse, Michacl, b, Biological Spccics: Natural Kinds, Individuals, or Whal?, Britisli Journal for Ihc Philosophy of Scicncc, št. 38, 1987, str. 225-242. Salthc, Stanlcy, 'lite world rcprcscnlcd as a hicrarchy of nature may not rcquirc 'spccies', Biology and Philosophy, zv. 2, št. 2, str. 300-301. Schwartz, Slcphcn P., Natural Kinds, 'Ihc Bchavioral and Brain Scicnccs, 1981, št.4, str. 302. Sobcr, Iilliot, cd., Conccptual Issucs in Evolutionary Biology: Antologija. Cambridgc, MA:MIT Press- Bradford Books, 1984. Sokal, R.R. and Sncalh, P.ll.A. v Sobcr. Stcbbins, G. Lcdyard, Biology and Philosophy, zv. 2, št. 2, str. 198-203. VViggins, David, SamcncssandSubstgancc, Oxford: Basil. Blackwell, 1980. Pripombe h konsekvenčnemu razredu teorij PAUL WEINGARTNER UVOD Kadar znanstveniki govorijo o izpeljavah znanstvenih teorij, mislijo na nekaj mnogo bolj omejenega od tistega, kar logika dovoljuje kot element posledičnega razreda. Na drugi strani pa filozofi znanosti, kadar opisujejo kaj znanstveniki delajo - ko razlagajo in potrjujejo hipoteze, ugotavljajo zakone, itd. - dopuščajo vse izpeljave, ki jih dovoljuje logika. Trdim, da jc to glavni razlog za večino znanih paradoksov v teoriji razlage, dokaza, izjav o stavčnih zakonih, dispozicijskih predikatih itd., o čemer razpravljajo filozofi znanosti in logiki. Namen tega članka jc pokazati, da posledični razred teorij lahko omejimo z intuitivno utemeljenimi kriteriji. Ti izključujejo določene vrslc odvečnosti (redundanc) in neustreznosti (irclcvanc) v veljavnih sklepanjih, česar učinek je, da sc izognemo večini paradoksov v zgoraj omenjenih in drugih področjih. i. VRSTE REDUNDANC IN IRELEVANC 1.1. Redundantne logične rcsnicc ali protislovja 1.11 Veljavna trditev ostaja veljavna, čc nekdo doda logično tavtologijo s pomočjo enega od vezni kov v, a, —» ali protislovje, s pomočjo v ali —» , v zadnjem primeru levo od —>. Veljavne so implikacije s protislovjem kol prvim členom ali tavtologijo kot drugim členom. 1.12 Veljavne dokaze lahko predstavimo kot veljavne implikacijo. Tc ostajajo veljavne tudi v vsakem od naslednjih primerov: 1.121 dodamo tavtologijo ali kontradikcijo z a k premisi; 1.122 dodamo tavtologijo z a ali v k sklepu; 1.123 dodamo protislovje z V k sklepu; 1.124 dodamo tavtologijo z -> (levo od ->) v premisi; 1.125 dodamo protislovje z -> (levo od ) v sklepu; 1.126 dodamo tavtologijo z —> (desno od —>) v sklepu; 1.127 uporabimo (ponovimo) premiso kot (v) sklcp(u). To jc isto, kot čc bi (z dcdukcijskim teoremom) imeli tavtologijo oblike p —> p v sklepu. 1.128 dokazujemo vsako implikacijo ali sklepanje iz negacije premise. To je isto, kot če imamo (z deduktivnim teoremom) protislovje v premisi. Primeri: Pl: Domncvajmo, da fizik, potem ko jc prišel do eksperimentalnih rezultatov v raziskovalnem poročilu (vzemimo, da so protoni in nevtroni najlažji in najstabilnejši med barioni) napiše: "Čc jc ta rezultat protisloven (logično zgrešen), potem nc bo noben fizik v prihodnosti nikoli predlagal pravilne teorije barionov." Čc bi ga prosili naj razloži svojo čudno napoved, bi lahko odgovoril: "Z lahkoto lahko dokažem, da ta stavek mora biti resničen - ob pogoju, da sprejmete zakone logike - kajti premisa jc logično napačna (konsistentna logična trditev nc more biti logično napačna). Primer 2: Predpostavljamo, da zadnji stavek zaključnega pisma, ki ponuja mesto rednega profesorja pravi: "Čc bodo na razpolago finančni viri, potem bodo izpolnjene vse vaše želje (ki sc tičejo položaja asistenta in tajnika)". Dalje domncvajmo, da profesor, ki jc sprejel položaj in sc pritožuje čezenj - ker so njegove želje neizpolnjene (ali delno izpolnjene) - prejme odgovor: Vedno jc bilo jasno, da tc vrste finančnih virov ne bodo nikoli na razpolago. Primer 3: Čc vse kvantifikatorje lahko reduciramo na dva, ki ju uporabljamo v logiki, potem lahko tudi numerične kvantifikatorje na enak način reduciramo in odnos identitete jc simetričen." Medtem, ko sc bosta primera 1 in 3 lc s težavo pojavila v znanstveni ali drugi argumentaciji, jc pogojni stavek iz primera 2 dovolj znana praksa vsaj iz avstrijskega Ministrstva za znanost in raziskovanje. Primer 1 je specialen primer tipa 1.11 (protislovje v premisi) kot tudi primer 3 (tavtologija, ki jo dodamo sklepu), primer 2 pa je poseben tip 1.128. 1.2 Irelevantna disjunktivna oslabitev 1.21 Veljavna trditev ostaja veljavna, čc dodamo katerikoli stavek s pomočjo disjunkcijc v. 1.22 Veljavna implikacija a —> 6 ali sklep a |— 6 ostajata veljavna, če P oslabimo v p v y , kjer je y katerakoli trditev. Primer 4: Čeprav se disjunktivna oslabitev uporablja v matematičnih dokazih, le redkokdaj naletimo nanjo v dokazovanjih empiričnih znanosti ali običajnega jezika. Vzemimo, da fizik pride do naslednjega rezultata (imenujmo ga "R"): gibanje klasičnega nihajnega sistema s To = 2n V(l/g) postane kaotično ali slučajno, v primeru čc z gornji konce potiskamo naprej in nazaj (majhna razdalja v primerjavi z 1) z drugačno sinusoidno oscilacijo s T = 1,00234 To. Seveda bi bilo absurdno (čeprav logično veljavno) zaključiti: |— R v P, kjer jc P katerakoli nova napoved, ki pa nima nobene "prave" zveze z rezultatom. Nasprotno, fizik bo raje prišel do naslednjega sklepa C (s pomočjo tega rezultata + prejšnjega znanja), ki jc zelo povezan z rezultatom: sistemi, ki jih obvladujejo enačbe Ncvvtonovc dinamike - od katerih jc ravno nihalo najodličnejši primer - na splošno nc kažejo lastnosti napovcdljivosti. In vendar nihče ne bi oslabil sklepa R + ozadje |— C v R + ozadje |— C v P (P kot zgoraj). 1.3 Dodatne redundantne premise Veljavna implikacija B ali sklep a |— B ostajata veljavna, če dodamo poljubno trditev y k predhodnemu Slavku ali premisi. Primer 5: Če je res, da noben moški nc bo zanosil, potem je tudi res, da ne bo zanosil noben moški, ki jemlje kontraccpcijska sredstva. 2. PARADOKSI, KI JIH POVZROČAJO RAZLIČNI TIPI IRELEVANC ALI REDUNDANC1 2.1 Paradoksalne razlage 2.11 Paradoks lolalnc samorazlage2 (Vx) (Fx Gx), Ha /: Ha. To jc vrsla rcdundancc kot v primeru 1.127. 2.12 Paradoks totalne teoretične razlage3 (Vx) (Fx Gx), Ha / : Fb -» Gb. To jc tip 1.3. 2.13 Paradoks delne samorazlage4 (Vx) (Fx Gx), Fa a Ha /:Ga a Ha. To jc kombinacija irclevanc tipa 1.127 in 1.3. 2.14 Paradoksi z irclcvantnimi cxplanandum - komponentami5 (Vx) (Fx Gx), Fa /: Ga v Ha (Vx) (Fx -> Gx), Fa /: Ga v Gb Ti paradoksi so lipa 1.22. 2.15 Paradoks z odvečno konjunktno premiso6 (Vx) (Fx -> Gx), Fa Ha/: Ga (Vx) (Fx Gx) a (Vx) (Hx Qx), Fa/: Ga To je redundantni tip 1.3. 2.2 Paradoksi potrditve 2.21 Hcsscjcv paradoks potrditve7 Hcssc definira deduktivno teorijo potrditve z naslednjimi tremi pogoji: s potrjuje T, če (1) s ni tavtološki, (2) Tjc konsistenten in (3) T |— S. Hcssc dodaja nadalje hipotezo 1 Za dctajlncjši opis naslednjih in nekaterih nadaljnjih paradoksov glej Weingaruier-Schur/. (1986). DetajlnejSo klasifikacijo in opis paradoksov od 2.1 - 2.4 pripisujemo Schur/u. Cf. ludi Schurz (1983). 2 Ilempcl (1965), str. 274. 3 R. Ackcrmann (1965), str. 163; KUuncr (1976), str. 286. 4 Ilempcl (1965), str. 275. 5 R. Ackcrmann (1965), str. 165; Gardenfors (1976), str. 425. 6 Omcr (1970)- 426; Tuomcla (1972), str. 379f. 7 Hcssc (1970), str. 50. tranzitivnosli potrditve in potem pokaže, da je izpeljiv naslednji paradoks: vsak sintetični T potrjuje vsak sintetični in pravi S. Do istega rezultata lahko pridemo tudi s pomočjo šibkejše hipoteze kol jc tranzilivnost, lo jc: če A potrjuje T in je A' konsistenten, resničen in logično implicira A, potem tudi /4'potrjuje T. Pri dokazovanju uporabljamo veljavnost tega, da TI— T v 5 in SI— T v S. Po dcfiniciji 7v 5 potrjuje T in preko ojačitve polrjcvalca od T v S k S po gornjem kriteriju sledi, da katerikoli (poljubni) 5 potrjuje T. Kot jc brez težav razvidno, daje v tem dokazu paradoksa uporabljena irelevantna disjunktivna oslabitev tipa 1.22. 2.22 Paradoks deduktivno odvečne teorije Kiisbaucr8 jc interpretiral opis potrditve, ki jo jc dal Poppcr, vendar jo jc takoj zavrnil9 na naslednji način: razred C resničnih opazovalnih stavkov potrjuje teorijo T, če in samo čc (1) jc (T) u C konsistenten in (2) obstajata dva razdeljena podrazreda C; in C2 za katera velja naslednje: 2a) C j U C2= C, (2b) (T) U C / /— C2 in (2c) C2 je nc-prazcn. Čc dopuščamo definicijo potrditve, potem jc izpeljiv naslednji paradoks: razred opazovalnih stavkov C = (01 a o2, o2), kjer sta o] in o2 resnična in nimata nobenega skupnega predikata s T-jcm, potrjuje katerokoli konsistentno teorijo T. Za dokaz dopuščajmo, da jc C; = (Oj a o2). Potem stit zgornja pogoja 2a - 2c zadovoljena. Dokaz sc opira na neustrezne argumente oblike T, O/ a O?/— O2 ki jc tipa 1.127. 2.23 Paradoks irelevantne okrepitve teorije Izmislimo si relativno verjeten posledični pogoj10, ki pravi: čc stavek (opazovalni stavek) potrjuje teorijo (hipotezo) 7, potem potrjuje tudi vsako nc-tavtološko logično posledico T. Potem jc mogoče z domnevno dcfinicijo potrditve pod točko 2.22 izpeljali naslednji paradoks: čc dani razred resničnih opazovalnih stavkov C potrjuje vsaj eno teorijo T, potem C potrjuje vsaka konsistentna teorija T, ki jc brez skupnih predikatov s C ali T. Dokaz sc poslužuje irelevantnoga premika od T, Cj /— C2kTA T, C; |— C2, ki jc tipa 1.3. 2.3 Paradoksi zakonov narave 2.31 Paradoks irelevantnoga zakona specifikacijo11 Prcdposiavljajmo, da "zakon narave" lahko opredelijo naslednji trije pogoji: L je zakon narave, čc in samo čc (1) jc L izvorno univerzalni stavek (univerzalni kvantifikatorji niso logično odstranljivi) (2), čc ima kvantifikatorjev prosti del L-a obliko implikacije in (3) čc jc L resničen. Potem lahko proizvajamo "nove zakone" z dodajanjem katerekoli specifikacijo Ck antcccdcnsu: (Vx) (Fx Gx) I— (Vx) I (Fx a Cx) Gx / To jc tip rcdundancc 1.3. 8 StcgmUllcr (1971), str. 32. 9 Poppcr (1959), sir. 266. 10 Hcmpcl (1965), sir. 31; Ixnz.cn (1974). sir. 31. 11 SicgmUllcr (1973), sir. 285. 2.32 Godmanov paradoks12 V najbolj preprosti Hemplovi verziji jc lahko ta paradoks določen takole: Vzemimo, da je tr nek prihodnji čas, tako, da velja tj ... tn < tr Hipoteza H = (Vx, Vt) (Fxt -> Gxt) jc potem potrjena z opazovalnimi podatki B = (Fajtj a Gaj tj, ..., FantnA Gantn) Predpostavljajmo, da patološki predikat G*, definiran kot G*xt: t G*xt), ki je nekonsistenten s H (ker zahteva, da morajo F-i biti nc-G-ji za vse t >tr), medtem ko B (ki jc logično ekvivalenten B*-ju) potrjuje H. Čc si stvar podrobneje ogledamo (le z uporabo dcfinicnsa G*), lahko vidimo, da ena smer ckvivalcncc med B in B* vsebuje irelevantno disjunktivno oslabitev tipa 1.21: tj < Tr a Fajtj a Ga, t| (t; < tr a Fajti a Gajtj) a (1 (tj < tr) Fajtj a 1 Gaitj). 2.4 Paradoks dispozicijskih predikatov13 Vzemimo Carnapovo definicijo dispozicijskcga predikta: Dx: <=>(Vt) (Cxt Bxt) To, da ima x dispozicijo D pomeni, da ima določeno lastnost B, če zanj velja pogoj C. Paradoks izhaja iz dejstva, da jc (Vi) (Cxt -> Bxt) jc izpeljiv iz (Vt) Cxt (ker niso doseženi pogoji). Kot zlahka vidimo gre za primer redundance 1.128. 2.5 Paradoksi dconličnc logike Paradoksi pod poglavji 2.5, 2.6 in 2.7 sc tičejo dodatnih področij, ki niso neposredno povezana s poglavji 2.1 - 2.4. Po drugi strani je jasno, da jih povzročajo isti razlogi, lo jc irclcvancc in rcdundancc, kijih dopuščajo logični zakoni. Večina dcontičnih logik zadovoljuje naslednje tri principc: (1) Teoreme klasične dvovrednostne slavčne logike. (2) Čc jc a teorem slavčne logike, potem jc Na teorem ('Na' za 'nujno', da a) (3) I— N(a ->B)-> (Na -> Nft) Upoštevaje tc tri principc lahko izpeljemo številne paradokse: 2.51 Rossov paradoks14 Np -> N(p v q) Dokaz uporablja katerikoli argument lipa 1.22. Primer 6: Paradoks jc naslednji: čc jc nujno, da obstaja p (npr. da moramo odpravili onesnaženje)), potem jc nujno, da obstaja bodisi p ali (poljuben) q (npr. da jc voda zastrupljena s kemikalijami). 12 Goodman (1955), sir. 73f; llcmpol (1965), sir. 70 13 Carnap (1936), sir. 440. 14 Ross (1944), sir. 38. 2.52 Paradoks proste izbire'5 PEp -> PE(p v cj) (kjer PEa: «1 N 1 a) Dokaz uporablja irelevantni argument lipa 1.22. Primer 7: Vzporeden primer nam lahko predstavlja listi iz 2.51, čc zamenjamo "nujno, da" z "možno, da". 2.53 Paradoks izpeljane nujnosti16 N~\ p —> N(p q) Dokaz uporablja irelevantni argument lipa 1.128. Primer 8: Paradoksni leorem pravi naslednje: čc je nujno, da neki p ne obstaja (recimo, da bo neki narod začel vojno), potem jc nujno, da q, čc narod začne vojno (npr. da ta narod popolnoma uniči nekega drugega). 2.54 Paradoks uresničenja17 1 p (p Oq) Gre za paradoks lipa 1.128. Primer 9: Paradoksna trditev pravi: čc p (npr. da dva naroda skleneta določeno pogodbo) nc obstaja, potem: čc p obstaja (čc jc pogodba sklenjena) potem je (nek poljuben) q (npr. da sc la dva nauxla zapleteta v vojno) nujen. 2.55 Paradoks dobrega samaritana18 Ol p -> Ol (p a q) Dokaz uporablja irelevantni argument lipa 1.22 (lo jc razvidno, če uporabimo De Morganove zakone). Primer 10: Primer lahko vzamemo iz E8 (2.53), čc nam q pomeni: ta narod oskrbuje s hrano svoje prebivalstvo. 2.6 Paradoks teorije vrednosti19 Čc vzamemo tri principc omenjene v 2.5 za vrednostne sodbe in čc vzamemo "WT kot vrednostni operator, ki ga uporabljamo za stavke slavčne logike, potem lahko izpeljemo analogne paradokse. Tri njene glavne lipe lahko dobimo lc z nadomestitvijo operatorja O ('nujno jc, da') v 2.51, 2.53 in 2.54 z WT ("vredno, jc da"). Primere konstruiramo z. istimi nadomestitvami iz primerov 2.51, 2.53 in 2.54. 2.7 Paradoksi epislemične logike2" Analogne paradokse epistemične logike lahko izpeljemo prav s prevzemanjem treh principov iz 2.5, kjer jc 'O' nadomeščen z epistemološkim operatorjem 'K'. Dejansko so 15 v. Wrighl (1967) in (1968), sir. 22. 16 Prior (1954), sir. 64. 17 Prior (1954), f. tudi Follesdal-Hilpinen (1971), sir. 23 r. 18 Prior (1958). 19 Wcinganner-Schurz (1986), ch. 5.2. Omenjeni paradoksi vrednostne leorije in listi iz poglavja 2.7, kol kaže, zaenkrat še niso znani. 20 NVcingartncr-Schur/. (1986), ch. 5.3 and VVcingartner (1982), ch. t. trije principi sprejeti v skoraj vseli epistemoloških logikah. Čeprav vzporednica k Rossovcmu paradoksu nc bi postala paradoks za "spoznanje", bi bili analogni primeri 2.53 in 2.54 gotovo paradoksni. Primer 2.54, čc ga interpretiramo epistemično, bi se glasil: čc neki p (npr., da bo jutri mrk) nc drži, potem čc p drži (če bo jutri mrk), potem jc znan nek poljuben q. 3. RELEVANTNOSTNI KRITERIJI 3.1 Različni pristopi k rclcvanci Ideja rclcvancc - vsaj v nekaterih ozirih - izhaja od Aristotela. Njegovi veljavni silogistični modusi so zgrajeni na lak način, da zadovoljijo naslednjo relevančno omejitev: v sklepu sc nc more pojavili noben (nov) predikat, ki ni vsebovan že v eni od premis. Rclcvanco tu razumemo kot odnos med premisami in sklepom v veljavnem argumentu ali kol odnos med prvim in drugim členom logično resnične implikacije. Takoj sla na voljo dva načina razumevanja tega odnosa: (1) Sklep ustrezno izhaja iz premis. (2) Premise so relevantne za ta sklep. Zdi sc, da so vsi pristopi k ojačitvi implikacije lesncjc povezani z (1) in potem z (2). Čc zanemarimo stoiSko in srednjeveško logiko, ti pristopi začenjajo z Levvisovo "Strici Implication"21, sc nadaljujejo z Parrycvo "Analylischc Implikation"22' Ackermannovo "Slrcngc Implication"23 in kulminirajo v Andcrson-Bclnapovcm delu "Entailmcnt"24- Nadaljnje delo v tej smeri jc predstavljalo iskanje pomenov za aksiomatske sisteme, ki sla jih predlagala Andcrson in Bclnap25 in dokazati nedvomno popolnost ter odločljivost ali neodločljivost rezultatov26. Drugačen pristop pomeni oblikovanje sploSnc teorije pogojnikov.27 Vsi do sedaj omenjeni moderni pristopi enotno predlagajo tako "novo" logiko, kjer sc spremeni konccpt implikacijo (na sploSno v smeri ojačitve). Zato ker se veljavnost argumentov (deduktivna inlcrcnca) opira na pravo implikacijo, ti pristopi predlagajo spremembo koncepta veljavnosti. Poznana jc kratka tradicija popolnoma različnih pristopov. Skladajo sc v uporabi relevantnostnega kriterija za izbrano logiko (običajno klasično). Predloge tc vrste so dali Wright28, Korner29, Gcach30, Gardcnfors31, VVcsscl32, Wcingartncr33, Wcingarlncr in Schurz34. 21 Lcwis (1932). 22 Parry (1933). 23 W. Ackcrmann (1956). 24 Andcrson-Bclnap (1975). 25 Routlcy-Mcycr (1972)), Maksimova (1973). 26 Mcycr-Dunn-Ixblanc (1974), Urquhart (1984). Za raziskave do 1980 cf. Dunn (1986). Cf. tudi Diaz (1981). 27 Cr. Chcllas (1975), v. Hcnihatn (1984), 1). Nule (1984), F. Vclunan (1985). 28 v. Wrighl (1957). 29 Koemcr (1959). 30 Gcach (1968). 31 Gardcnfors (1976). 32 Wcssel (1979). 33 Bcllert-VVcingartncr (1982) and VVeingarlncr (1985). 34 VVcinganncr-Schurz (1986) and Schurz-NVcingartncr (1987). En od namenov obeh pristopov jc bil rešili paradokse obravnavane v poglavju 2 in v primerih iz poglavja 1. 3.2 Različne ideje rclevance 3.21 Odnose rclevance lahko razumemo kot odnose med stavki (propozicijami) ali kot lastnosti stavkov (propozicij). S to idejo sc jc do sedaj ukvarjala večina pristopov in dve njeni inačici (1) in (2) sla bili omenjeni v poglavju 3.1. Po drugi ideji naj bi razumeli rclcvanco kot odnos med predikati. Njen prvi opis jc bil predstavljen drugje35. V nadaljevanju sc bom omejil lc na prvi vidik: rclcvanco kot odnos med stavki (propozicijami) ali kol lastnost stavkov (propozicij). Ta vidik ima dva dela: kar se uče prvega dela, jc rclcvanca v glavnem odnos med prvim in drugim stavkom implikacije ali med premisami in sklepom. V drugem delu sc rclcvanca nanaša na katerikoli poljuben stavek, tako daje aplikacija implikacije poseben primer. 3.22 Pet preprostih idej rclevance Naslednjih pet idej jc zelo preprostih, intuicijskih in poštenih. Videti je, da igrajo določeno vlogo v različnih pristopih opisanih v 3.1, vendar so preveč preproste in pregrobe, da bi jih lahko uporabili kot kriterije rcicvancc. Kljub vsemu pa se kažejo kot osnova za oblikovanje in najdenje ustreznih kriterijev rcicvancc. KRITERIJ C Sklep naj bi bil tako ali drugače povezan s premisami ali vsaj z eno od premis. Razumna interpretacija "povezanega / angl. conncctcd" bi bila: premisi in sklepi si delijo nekatere stavčne spremenljivke36 ali nekatere predikate. (Čc rclcvanca ni omejena na cclotnc stavke, potem sc tudi: določeni odnosi med predikati pojavljajo v premisah in v sklepu.)37 KRITERIJ A Sklep naj nc bi vseboval karkoli novega, kar ni vsebovano že v katerikoli od premis. Razumna interpretacija besed "karkoli novega" bi bila: "katerakoli nova stavčna spremenljivka" ali "katerikoli novi predikat". Črka A nas lahko spominja na Aristotela ali analiliko v tem smislu, da lak sklep lahko imenujemo analitičen.38 35 Orlowska-Wcingartncr (1986). 36 T« kriterij jc omenjen v Andcrson-Hclnapu (1975). 37 Cf. Orlowska-Wcinganncr (1986). 38 Ta kriterij so uporabili Parry (1933), Girdcnfors (1976), DcUert-Wcingartncr (1982). KRITERIJ N V stavku (ali trditvi) naj nc bi bilo delov, ki bi jih bilo mogoče nadomestiti s poljubnimi deli salva validitalc. Ustrezna razlaga pojma "del" bi sc glasila: podformula, enkraten pojav podformulc, vsaj cn pojav podformulc. Specifična interpretacija "poljubnega dela" jc: "njena negacija". Črko "N" povezujemo z "nadomestitvijo". N-idcja (omejena na "negacijo") izvira od Korncrja.39 KRITERIJ G V stavku naj nc bi bilo delov, ki so odstranjeni iz običajnega dokaza interpolacijskega teorema.40 KRITERIJ S Slavck naj bi bil maksimalno sploScn z ozirom na substitucijo. Črka "S" izhaja iz "substitucije".41 Razvidno jc, da kriterij A vključuje kriterij C in nc obratno. Kasneje bo jasno, da določene spccifičnc oblike kriterija N vključujejo kriterij A. 3.3 Rclcvanca * veljavnost Ta nc-idcntitcta sc zdi trivialna in iz različnih pristopov ni jasno do katere mere naj bi jo sprejeli. Zlasti, čc poskušamo na relevančna vprašanja odgovorili s pomočjo spremenjene veljavnosti ali z ojačano implikacijo. Posebej bi rad poudaril, da ta predlog ostro razlikuje med veljavnostjo in rclcvanco. Predlagani relevančni kriteriji so bolj neodvisni od osnovne logike in igrajo vlogo filtra za ta ali oni sistem, da bi omejili niz veljavnih formul na veljavne in relevantne formule. Obstaja sedem razlogov ostrega razmejevanja med rclcvanco in veljavnostjo: 3.31 Zelo razumno jc veljavnost povezati s splošno substitucijo. Z uporabo splošne substitucije lahko dobimo iz enega veljavnega stavka drugi. Po drugi strani pa se zdi zelo nerazumno rclcvanco povezovati s substitucijo. Tako iz (p a] q) (1 q a p), ki ni irclcvantcn ali redundanten po kateremkoli od petih kriterijev, dobimo s substitucijo: (r a r) —> (r a r). Zadnje krši idejo rclcvancc, izražene v kriterijih N, G in S, medtem ko 39 Čeprav komaj formulirana na vci mestih, la ideja izhaja od Koemerja (1959). Cf. Kocmer (1979). Precizneje sta jo obdelala Cleave (1973/74) in Schurz (19S3). 40 Kriterij G pripisujemo G. Kreislu (predlagano v privatnem pogovoru). 41 Kritrerij S pripisujemo A. Wronskemu (predlagano v privatnem pogovoru). prehod (veljavne implikacije) i/, prve formule k njenemu substitueijskemu primeru krši vseh pet kriterijev rcicvancc. 3.32 Zelo pomembno jc, da jc veljavnost skrita v tranzitivnosti implikacije. Razlogi za to so očitni. Po drugi sLrani pa spel ni lako jasno, da bi sc morala rclcvanca skrivati v tranzitivnosti implikacijo. Močne ideje rcicvancc, izražene v kriterijih N, G in S, ne zadovoljijo tranzitivnosti implikacije. 3.33 Rešeni paradoksi kot npr. tisti iz poglavja 2, zahtevajo aplikacijo močnejših relevančnih kriterijev. Npr. šcsl lipov paradoksov iz poglavja 2 počiva na principu adicijc: p |— p v q, ki izključuje kriterije A, N in G, ki pa vendar vsebuje v vsaki rclcvanci logiko, ki sta jo predlagala Andcrson in Bclnap. Torej: identifikacija relevance z veljavnostjo bi vodila k prcccj močni (amputaciji) okrnilvi konccpta veljavnosti ali -kot z Andcrsonom in Bclnapom - nc bi zadostovala za rešitev paradoksov. 3.34 Ali določeni vcljavnoslni principi vodijo do paradoksov jc predvsem odvisno od področja, na katero so ti principi aplicirani. Tako sc v matematiki, to je v aplikaciji matematičnih dokazov, nc pojavijo nobeni paradoksi, opisani v poglavju 2. Dalje se tisto, kar vodi do paradoksov v teoriji dispozicijskih predikatov in na splošno v območju protislovij (pogojnik, kjer jc prvi stavek napačen) pogosto uporablja (npr. pravniki) pri sestavljanju pogodb. Torej: čc bi spremenili veljavnost - ob napačni identifikaciji rcicvancc z veljavnostjo - bi poslala logika, uporavljcna na drugih območjih, kjer sc paradoksi nc pojavljajo, zelo problematičen in nezadosten instrument. 3.4 A-rclcvanca 3.41 Formula z obliko cx-> 13 jc A-rclcvanlna, čc in lc če (1) ni nobene stavčne spremenljivke, ki sc pojavlja v p in ne v a; (2) ni nobenega predikata, ki sc pojavlja v P in nc v a; (3) veljavni stavčni dvojnik a-> B - čc sploh obstaja - zadovolji pogoj (1). Tc formule razumemo, kot da pripadajo stavčni logiki, predikatni logiki prvega reda ali razširitvi ene od obeh z uvajanjem enomestnih operatorjev kot dcontičnih operatorjev, epistemičnih operatorjev, vrednostnih operatorjev, itd. Ni nujno, da omejimo A-rclcvanco na veljavne formule lc tako, da so aplikacije zakonov dcontične logike in ostalih mogoče brez spremembe definicije 3.41. Definicija 3.41 jc mogoča prcci/.na interpretacija ideje izražene v kriteriju A. A-rclcvanca jc skrita v substituciji in tranzitivnosti impliklacije, ne najdemo pa je v modusu ponensu antiteze. Niz vseh A-rclcvantnih teoremov klasične stavčne logike je predstavljiv s končnimi matricami.42 3.42 A-rclcvanca, kol jc definirana tukaj, nc zadostuje za omejitev posledičnega razreda (na splošno in bolj specifično teorij in hipotez skupaj z določenimi premisami) 42 Dokaz daje NVcinlgartncr (1985). na tak način, da bi izključila večino paradoksov. To je razvidno iz dejstva, da implikacija a -» B lahko postane A-rclcvantna samo z dodajanjem tavtologije, ki vsebuje spremenljivko ali predikat potreben predhodnemu stavku (premisi). Dalje, A-relcvancc ni mogoče aplicirati na poljubne teoreme, kot npr. ne na (p q) v (q p). In vendar je Wcingartncr-Schurz (1986) pokazal, da jc večino paradoksov pod poglavjem 2 mogoče odstraniti z ojačanji A-rclcvancc. 3.5 K-rclcvanca 3.51 Formula a jc K-rcIcvantna, čc in samo čc ni posameznega dogodka v subformuli v a, ki ga jc mogoče nadomestili z lastno negacijo salva valididate a V skladu s to definicijo sc K-rclcvanca loteva lc veljavnih formul. Če želimo aplicirati ta kriterij tudi na zakone deontične logike in podobne principc, potem mora biti "salva valididate a" nadomeščena z "brez spreminjanja logične vsebine a". Definicija iz 3.51 jc ena možnih spccifikacvij splošne ideje, izražene v kriteriju N. Mogoče jc imel KOcrncr v mislih ravno tako specifikacijo, vendar sta prcciznejšo formulacijo tega podala Clcavc (1973/74) in Schurz (1983). K-rclcvanca sc nc skriva v substituciji in tranzitivnosli implikacije, pač pa v modusu ponensu. S tega stališča A in K-rclcvanca dopolnjujem druga drugo. Niz vseh K-rclcvanlnih teoremov stavčne logike nc morejo predstaviti nili končne niti brezkončne matricc, medtem ko jc niz ne-K-relevantnih teoremov predstavljiv z. neskončnimi, nc pa s končnimi matricami.43 K-relcvanca nc vključuje A-rclcvancc. 3.52 Tako definirana K-rclcvanca nc zadostuje za izključitev vseh irelevantnih elementov v posledičnem razredu, kot tudi nc za to, da bi sc izognili obravnavanim paradoksom. To jc razvidno i/, preprostih primerov. Po eni strani K-relcvanca ne izključuje p —> [p a (q v"| q)J. Po drugi strani pa K-rclcvanca izključuje (p a q) -> p. Zadnji pomeni, da K-rclcvanca nc dopušča kot irelevantne možnosti, da so premise lahko bogatejše od sklepa v nc-trivialncm smislu (q jc lahko dejansko resničen). Vseeno sta Wcingartncr-Schurz (1986) pokazala, da jc mogoče večino dobro znanih paradoksov iz poglavja 2 izključiti z ojačanji K-rclcvancc. 3.6 G-rclcvanca 3.61 Dogodek p (spremenljivka) jc formalno odvečen v p, če in samo čc P lahko nadomestimo salva valididate z a (1) z P [p/7] a P[p/Fl, čc jc P pozitivni del a (2) z P |p/Ti v PIp/F), čc jc p negativni del a 43 Dokaz pripisujemo Wron.skemu. Formula P jc pozitivni (negativni) del a, čc obstoja parno (neparno) število komponent oc, ki imajo obliko ] 7 ali y—>8 , kjer jc p vsebovan v j.44 Definicija 3.61 jc mogoča formulacija Krcislovih idej, izraženih v kriteriju G in v dodatnih razlagah. 3.62 Formula a jc G-rclcvantna, čc in lc čc a nima posebnega dela, v katerem je formalno odvečen dogodek spremenljivke. 3.63 Potem lahko zvezo z interpolacijskim teoremom postavimo takole: Če je a tavtologija in jc P pozitivni (negativni) del a, potem lahko dobimo formulo P z naslednjimi pogoji: (1) V (p' < V (p) in p' p (p -> P') jc tavtologija (V (P) = niz stavčnih spremenljivk v p) (2) P jc lahko nadomeščen z P' v a salva valididatc od a in znotraj P' ni formalno odvečna nobena stavčna spremenljivka rczultirajočc lavtologijc.45 Razumljivo bo, da jc G-rclcvanca prcccj močna. Vključuje K-relcvanco za vse formule brez stavčnih konstant. 3.7 Kombinacija A in K-rclcvancc Naslednja kombinacija A in K-rclcvancc hkrati združuje prednosti obeh kriterijev in sc istočasno skuša izogniti slabostim, omenjenim v 3.42 in 3.52. 3.71 Formula a-* B jc relevantna, čc in samo čc (1) ni primer, da sla predikat ali znak identitete nadomcstljiva v nekaterih dogodkih v p z novim (tistim, ki sc nc dogaja nili v a niti v p) predikatom, ki ima isto salva valididatc iz a-> 13. (2) Nc obstaja noben P', tako da jc P' —| |— P in P' rezultat nadomestitve istih dogodkov Ji =J2sTaliFvp (kjer sta Ji in J2 izraza). Dcfinicija 3.71 jc gotovo drugačna specifikacija splošne ideje, izražene v kriteriju N.46 Ta kriterij (ki ga lahko formuliramo tudi za veljavne infcrcnee) izključuje večino paradoksov iz poglavja 2, razen listih, ki so lipa 1.121, 1.124 in 1.127. Uporabljen je bil, da bi pokazal na možnost rehabilitacijo Poprove izvirne definicije verisimilitude47. Kritični ugovori k tej dcfiniciji so nazorno pokazali, da nobena zgrešena teorija ne more biti bliže resnici, kol katerakoli druga zgrešena teorija. Vendar sta Schurz in Wcingarter (1987) pokazala, da sc li in podobni dokazi poslužujejo irelevantnih argumentnih korakov in da seje mogoče absurdnim posledicam za dcfinicijo verisimilitude izogniti s pomočjo relevančnega kriterija iz 3.71 in kriterija za redukcijo poslcdic na njihove najpreprostejše posledične elemente. Nadalje sta pokazala, da lahko revidirano definicijo 44 To dcfinicijo po/.ilivnih (negativnih) delov formule pripisujemo Klcenu (1967), str. 124. 45 Definiciji 3.61 in 3.62 ter teorem 3.63 pripisujemo A. Wronskcmu. 46 Kriterij 3.71 pripisujemo Schur/.u. Cf. Schur/.AVeingartner (1987), ch. 3.3. 47 Cf. Poper (1963), sir. 233 in (1972), sir. 52. Po icj dcfiniciji jc teorija A bliže resnici od teorije B, če in samo če ima A bolj resnično vsebino (resnične posledice) in ne bolj lažne vsebine (Uzne posledice) od B ali če B nima bolj resnične vsebine, pač pa bolj lažno vsebino kol A. vcrisimilitudc z uspehom uporabimo v znanstvenih teorijah, kot npr. v razvoju plinskega zakona (poglavje 7.3). 3.72 Sc vedno obstajajo nekatere pomanjkljivosti tega siccr prcccj nenaravnega kriterija: (1) Ni uporabljiv za poljubne formule. (2) Formule tipa p a (q q) -» p so še vedno ustrezne. Nc izključuje vseh irclcvanc tipa 1.121, 1.124 in 1.127, čeprav izključuje vse druge tipe, omenjene v 1.1, 1.2 in 1.3. 3.73 Redundance tipa 1.127 potrebujejo, kot kaže, bolj specialno omejitev. Kriterijev, ki bi sc izognili "paradoksom" kot npr. iz 2.11, na drugi strani nc bi smel (vsaj ne nujno) izključiti svojega stavčnega protislovja, tj. p a q |— q. Dejansko K-rclcvanca in G-rclcvanca izključujeta zadnjega in s tem prvega. Veliko bolj skromen izhod bi pomenilo uvesti kriterij, ki sc uporablja lc, ko so vprašljivi znanstveni zakoni, to je le v listih primerih, ko sc sploh dogodijo ti paradoksi tipa 2.11. Naslednji dodaten pogoj bi bil zadosten: Če ima a obliko veznika ai a a2, kjer jc ai zakon ali zveza zakonov in jc ct2 posamezen stavek (na nujno atomski), potem oij -» (012 —> P) zadovolji vsako posamezno definicijo rclcvancc (A-, K-, kombinirana A-K ali razširjena A-R). 3.8 Razširjena A in R-rclcvanca 3.81 Formula a jc relevantna, čc in samo čc (1) ni primer, da jc predikat (ali slavčna spremenljivka ali znak identitete) v a v nekaterih svojih dogodkih nadomcstljiv s poljubnim predikatom iste lastnosti (ali s poljubno stavčno spremenljivko ali s poljubno dvomestno relacijo) v nekaterih pozitivnih posebnih primerih a, salve valididate za a. (2) noben poseben del ustrezne formule nc more biti lavtologija ali protislovje. Pozitivni del formule jc Schiittc definiral takole: (a) F jc pozitivni del F. (b) Čc jc A pozitivni (negativni) del F, potem jc A negativni (pozitivni) del F. (c) Čc jc (A v N) pozitivni del F, potem sta A in B oba pozitivna dela F. (d) Čc jc (A a B) negativni del F, potem sta A in B oba negativna dela F. (c) Čc jc (A —> B) pozitivni del F, potem jc A negativni del in B pozitivni del F. (0 Čc jc (A -> 1) negativni del F, potem jc A pozitivni del F.4* Kriterij, definiran v 3.8149, vključuje onega iz 3.671. Vendar pa ne vključuje niti K niti G-rclcvancc. To jc jasno razvidno, čc upoštevamo formulo (p a q) —> p, ki jc irelevantna za obe rclcvanci, nc pa za zgornji kriterij. 3.82 Po drugi strani ima zgornji kriterij naslednje prednosti: (1) Lahko ga uporabimo v poljubnih formulah, kol npr. v K in G-rclcvanci. 48 SchUiic (1977), sir. 11. 49 Ta kriterij pripisujemo Weingaruierju. (2) Izključuje vse dodatne irclcvance lipa 1.121 in 1.124, kar pomeni, da ne dopuSča tavlologij v premisah. (3) Skromen je v icm smislu, da nc uničuje intuitivne ideje z ozirom na veljavno infcrcnco: to jc, da so premise lahko bogatejše od sklepov; p a g!— p je še vedno ustrezen. (4) Izključuje vse paradokse iz poglavja 2, razen lipa 1.127, ki se zdi, da z njim bolje ravnamo ob pogoju 3.73. LITERATURA Ackcrmann, R. (1965): "Dcdtictive Scicntific Explanation", v: l'hilosophy of Scicncc, 33, sir. 155-167 Ackcrmann, W. (1956): "Ikgriindung cincr slrcngcn Implikaiion", v: Thc Journal of Symbolic Logic 21, str. 133-128 Andcrson, A.R. and Bclnap, N. (1975): Entailmcnt. 'fhc Logic of Rcicvancc and Ncccssity, Vol. I, Princcton Univ. Press, Princcton Bcllcrt, I. and Wcingartncr, P. (1982): "On Diffcrcnl Characlcristics of Scicntific Tcxts as Comparcd to Everyday-Languagc Tcxts", v: Killrcdgc, R. and 1-chrbcrgcr, J. (eds.): Sublanguage: Studics of Language in RcstriclcdScmanticDoimains,dcGruyicr, Berlin Bcnlham, J. v. (1984): "Fotmdations of Condilional Ugic", v: JPL 13, str. 303-349 Camap, R. (1936): "Tcslabilily and Mcaning" (Pari I), v: Philosophy of Scicncc 3 (No. 4), str. 420-471 Chellas, B.F. (1975): "Basic Condilional I-ogic", v: Journal of Philosophical Logic 4, str. 133-153 Cleavc, J.P. (1973/74): "An Account of Entailmcnt Bascd on Classical Scmanlics", v: Analysis 34, str. 118-122 Diaz, M.R. (1981): Topics in thc Logic of Rcicvancc. Philosophia, Miinchcn Dunn, J.M. (1986): "Rcicvancc Logic and Enlailmcnl", v: Cabbay, D.M. and Gunthncr, F. (eds.): Ilandbook of Philosophical Logic. Vol. III. Rcidcl, Dordrcchl Follcsdal, D. and Ililpincn, R. (1971): "Dcontic I.ogic: An Introduclion", v: Ililpincn, R. (cd.): Dcontioc Logic: Inlroductory and Syslcmalic Rcadings. Rcidcl, Dordrcchl, Gardcnfors, P. (1976): "Rcicvancc and Rcdundancy in Deduclivc nxplanalion", v: Philosophy of Science 43, str. 420-432 Gcach, P. (1968): Logical Matlcrs, Blackwcll,Oxford Goodman, N. (1955): Fact, Ficlion and Forccasl, London. Sccond Edition 1965 by Bobbs-Merrill, Indianapolis-Ncw York Hcmpcl, C.G. (1965): Aspccts of Scicntific Exp!analion and Oiher Essays,Thc Frcc Press, Ncw York - London Hcssc, M. (1970): "Thcorics and Transitivity of Confinnation", v: l'hilosophy of Scicncc 37, str. 50-63 Klccnc, S.C. (1967): Mathcmalical I-ogic, John Wilcy & Sons, Ncw York. Kocmcr, Si. (1959): Conccptual Thinking, Dover Puhl., Uindon Kocmcr, St. (1979): "On Ix>gical validity and Infonnal Appropriatcncss", v: Philosophy 54, sir. 377-379 Kiillncr, M. (1976): "Ein vcrbcsscrlcr dcdukliv-nomologyschcr ErklBningsbcgriff", v: Zcilschrift fiir allgcmcinc Wisscnschaflsthcoric 7, sir. 274-297 Lcnzcn, W. (1974): Thcoricn der Bcstatigung uisscnschaftlichcr IIypothcscn, Frommann-Holzboog, Stullbgard - Bad Cannstgall Lcwis, C.I. and Longford, C.. (1932): Symbo!ic Logic. lite Ccnlury Co., N'cw York Maksimova, L. L. (1973): "A Scmanlics for ihc Calculus E of Krita i I men t", v: Bullctin of thc Scclion of Logic 2, str. 18-21 Mcycr, R.K., Dunn, J.M. and Ixblanc, II. (1974): "Complclcncss of Rclcvant Quantificalion Thcorics", v: Notre Dame Journal of Fomial Logic 15, str. 97-121 Nute, D. (1984): "Condilional Ix>gic", v: Gabbay, D.M. and Giinlhcr, F. (eds.): Ilandbook of Philosophical Logic. Vol. II Omer, I.A. (1970): "On Ihc D-N-Modcl of Scicntific Explanalion", v: Philosophy of Scicncc 37, sir. 417-433 Orlovvska, E. and Wcingartncr, P. (1986): "Scmanlic Considcralions 011 Rclcvancc", v: Rcpoit of ihc Instilulc of CompulcrScicncc, Polish Acadcmy of Scicnccs, Warsaw Parry, W.T. (1933): "Iiin Axioincnsyslcm fiir cinc ncuc An von Implikalion (Analylischc Implikation), v: Ergcbnissc cincs malhcmalischcn Kolloquiums, Vol. 4, dir. 5-6 Poppcr, K.R. (1959): 'l"hc Logic of Scicnlific I)iscovery, London Poppcr, K.R. (1963): Conjcclurcs and Rcfulalions, Roulledgc & Kcgan, lo>ndon Poppcr, K.R. (1972): Ohvjcclivc Knowlcdgc, Clarcndon Press, Oxford Prior, A.N. (1954): "The Paradox of Dcrivcd Obligation", v: Mind 63, sir. 64-65 Prior, A.N. (1958): "Escapism: The Ix)gical Hašiš of Kihics", v: Melden, A.I. (ed.): Essayt in Moral Philosophy, Univ. of Washingion Press, Scalllc and l,ondon, sir. 135-146 Ross, A. (1941): "Impcralivcs and 1-ogic", v: Theoria 7, sir. 53-71 Roullcy, R. and Meyer, R.K. (1972): '"Ihe Semanlics of Enlailmcnt" (II and III), v: Journal of Philosophical Logic 1, sir. 53-73 Schurz, G. (1983): "Das dcduklivc Rclcvanzkrilcrium von Slcphan Kocmcr und scine vvisscnschaftslheorclischcn Amvcndungcn", v: Grazcr Philosophischc Sludicn 20, sir. 149-177 Schurz, G. and Wcingarlncr, I'. (1987): "Vcrisimililudc Dcfincd by Relcvanl Conscqucncc-Elcmcnts. A Ncw Rcconslruclion of 1'oppcr's Idea", v: Kuipcrs, T.A. (cd.): Vcrisimililudc. Forthcoming Schulic, K. (1977): ProofTheory, Springcr, Berlin Slegmiillcr, W. (1971): "Das Problem der Induklion. llumes I Icrausfordcrung und modeme Anlworlcn", v: Lenk, 11. (cd.): Ncuc AspcklcdcrWisscnschaflsihcoric, Vicwcg, Rraunschwcig Slcgmiillcr, W. (1973): Probleme und RcsullaledcrWisscnschaflslhcoric, Vicwcg, Hraunschwcig Slcgmiillcr, W. (1973): Probleme und Rcsullalc der Wisscnschaflslhcoric und Analytischcn Philosophic, Bd. 4, 2. Ilalbband, Springcr, Berlin Tuomcla, R. (1972): "Dcduclivc Explanalions of Scicnlific Laws", v: 'l'hc Journal of Philosophical Logic 1, sir. 369-392 Urquharl, A. (1984): "'l'hc Undccidabilily of Enlailmcnt and RcIcvanl Implication", v: The Journal of Symbolic Logic 49/4, str. 1059-1073 Vcltman, F. (1985): I-ogics forCondilionals. Jurriaans, Amsterdam Wcingartncr, P. (1982): "Condilions of Ralionality for the Conccpls Belicf, Knowlcdgc and Assumplion", v: Dialcctica 36, sir. 243-263 Wcingarmcr, P. (1985): "A Simple Rclcvancc Crilcrion for Nalural Languagc and lis Scmanlics", v: Dorn, G. and Wcingarftner, P. (cds.): Potindations of Logic and I.inguislics. Problcms and thcir Solutions. Scleclcd Conlribulions lo ihc 7ih Inlcniational Congrcss of 1-ogic, Methodology and Philosophy of Scicncc, Salzburg 1983, Plenum Press, Uindon - Ncw York Wcingartncr, P. and Schurz, G. (1986): "Paradoxcs Solvcd by Simple Rclcvancc Crilcria", v: Logiquc cl Analysc. Forthcoming Wcsscl, II. (1979): "Ein Systcm der striklen logisehen 1'olgcbczichung", v: Bolck, F. (cd.): "Bcgriffsschrift". Jcnacr Frcgc-Konfercnz, str. 505-518 Wright, G.II. v. (1957): Logical Smdics, Roullcdgc and Kcgan Paul, London Wright, G.II. v. (1967): "Dcontic I.ogics", in: Amcrican Philosophical Quarlcrly 4, sir. 1-8 Wright, G.II. v. (1968): An Essay in Dconlic Logic and ihc General 'l'hcory of Action with a Bibliography of Dconlic and Imperative Logic, Norih Ilolland Publ. Company, Amsterdam Popperjeva evolucijska epistemologija BRIAN S. BAIGRIE UVOD Evolucijska epistemologija temelji na predpostavki, da je proučevanje naših bioloških izvorov pomembno za dognanje, za kaj lahko trdimo, da vemo, in kako vemo to, kar vemo. Evolucijsko biologijo lahko uveljavimo v spoznavni teoriji vsaj na dva načina: (1) lahko jo uporabimo pri bistvenih teorijah in/ali metodah znanosti.1 Naše spoznavne proizvode (teorije) lahko primerjamo z organskimi proizvodi (vrstami), torej so lahko plodno področje za uporabo izbirnih bioloških mehanizmov; in (2) lahko jo uporabimo pri človeškem spoznavanju; sc pravi, da lahko poskušamo dognati, kako vemo, s predpostavko, da jc organska cvolucija oskrbela našo spoznavno prakso z različnimi vrojenimi dispozicijami ali pričakovanji, ki sama spet sprožijo določena načela sklepanja2- Medtem ko človeško spoznanje lahko preseže svoje evolucijske izvore, sc prilagoditvena (darvinistična) vrednost našega spoznanja zrcali v metodah, ki vladajo znanstveni praksi in jo usmerjajo. Nekateri epistemologi, kot denimo Poppcr, menijo, da sta U dve strategiji združljivi in ju lahko kombiniramo tako, da izčrpno prikažemo človeško spoznavanje in produkte naših spoznavnih dejavnosti. Čeprav jc strategij za ustvarjanje cpistcmologijc po vzoru biologije lc malo, najdemo v literaturi kopico tez s skupno predpostavko, da so nekateri tradicionalni problemi v epistemologiji rešljivi s proučevanjem človeških bioloških izvorov. Od problemov, na katere so sc osredotočili evolucijski epistemologi, je najpomembnejše spomo vprašanje, ali jc logika znanosti induklivistična ali deduktivistična (ali oboje)3. Kari Poppcr, eden uglednejših zagovornikov biološkega obrala v epistemologiji, trdi, da evolucijska biologija ponuja proti induklivi/.mu argument s prcccjšnjo veljavo, če seveda biologijo jemljemo resno. V ta namen jc Poppcr uporabil evolucijsko epistemologijo tako pri znanstvenih teorijah kol pri človeškem spoznavanju. 1 Cilcj Brown (1985) - razpravo o razliki med darvinizmom leze in darvinizmom melode. 2 Za 'darvinsko epislemologijo', ki sprejema lo stališče, glej Ruse (1987). 3 Na splošno epistemologi, ki uporabijo biologijo pri teorijah in/ali metodah, zagovarjajo ali eno ali drugo logiko znanosli, medlem ko se epistemologi, ki jih zanima spoznavanje, nagibajo k zavzemanju tako za induklivislično kol za deduklivislično sklepanje. Koristno je primerjali deli Rusea (1987) in 1'opperja (1972). Čeprav sc strinjam, da sc bo z vključitvijo bioloških znanosti naša celotna podoba znanosti razširila, želim v tem tekstu ugovarjali Poppcrjcvi trdilvi, da jc vznemirljiv metodološki spor moč zgladiti, čc vnesemo človeško spoznanje v organsko evolucijo. Biologija človeka (šc zlasti nevrofiziologija) brez dvoma vpliva na to, kako pridobimo informacijo o svetu. Vendar pa ni razloga za predpostavko, da neposredna uporaba evolucijsko biologije ponuja kak ploden metodološki napotek. Z raziskavo Poppcrjcvih pogledov nameravam pokazati nekaj pasli, ki sc pojavijo, čc silimo znanost, da opravlja naloge cpistcmologijc. POPPROV BIOLOŠKI OBRAT. Poppcr jc znan po svoji podpori Humovi trditvi, da induktivnih sklepov nc moremo upravičili. Vendar nc podleže Humovi skeptični tezi, da si spoznanje vendarle pridobimo z logično problematičnim in racionalno vprašljivim postopkom (sc pravi z navajenim povezovanjem idej). S tem v nasprotju trdi, da pridobimo vednost lako, da z "inlcrprclacijami" dejavno obvladujemo izkustvo. Medtem ko Hume trdi, da nam izkustvo vsiljuje zakonitosti v obliki ponavljajočih sc vtisov, Poppcr dokazuje, da imajo naše interpretacije logično prednost pred opazovanjem podobnosti: "na vsaki stopnji razvoja življenja in razvoja kakega organizma," trdi, "moramo dopustiti možnost, da obstaja določeno spoznanje v obliki dispozicij in pričakovanj" (Poppcr 1972, str. 71). Zaradi številnih razlogov (deloma zato, ker imamo določeno vrojeno nagnjenje, da pričakujemo zakonitosti) razvijamo domnevo, da bi razrešili tiste probleme, ki so jih povzročile nezadovoljive naših vrojenih pričakovanj. Naša spoznavna "poskušanja" sc lahko za nekaj časa obdržijo - "lahko smo cclo zvesti svojim pričakovanjem, čc so neustrezna in bi morali priznati poraz" (Poppcr 1963, str. 49). Vendar z. nekaj pomembnimi izjemami ("divjaki", "otroci" in "nevrotiki" (Poppcr, 1963, str. 49)) Poppcr trti i, da "kmalu ugotovimo, kako svoje domneve lahko ovržemo oziroma da lc-tc naš problem rešujejo zgolj delno ali pa sploh nc; ugotovimo, da celo najboljše rešitve ... kmalu privedejo do novih težav in novih problemov" (Poppcr 1972, str. 258). S Poppcrjcvcga stališča vednost torej raste od starih k novim problemom s pomočjo proccsa domnev in ovržb, ki popravi in spremeni prejšnjo vednost. Razlika med Poppcrjcvimi stališči ter med stališči njegovih tckmcccv, ki zavračajo ali skušajo ublažili Humovo zaskrbljenost zaradi indukcije, jc v tem, da Poppcr poudarja postopke, s katerimi lahko ovržemo teorije brez vrednosti (glej Poppcr 1972, str. 20 in 32). Vendar z vidika teh postopkov tc teorije, ki so videli ustrezne, niso nujno resnične ali cclo dobre; ker so prestale kritiko, jc njihova prvotna prednost, da so njihove pomanjkljivosti vsaj za zdaj manj pomembne od pomanjkljivosti ostalih teorij, s katerimi tekmujejo. V svojem zgodnjem delu Logik der Forschung (1934) jc Poppcr izenačil svojo teorijo razvoja znanstvene vednosti s proccsom domnev in ovržb v procesih naravne izbire. V znanem odlomku trdi, da "jc za empirično metodo značilen način, kako sistem, ki ga želimo preskusili, na vse mogoče načine izpostavimo ovržbi, torej falsifikaciji. Ni njen namen, da bi ohranjala pri življenju ncvzdržljivc sisteme. Nasprotno, tako, da vse izpostavi kar najbolj krulemu boju za preživetje, skuša izbrati lislega, ki jc v primerjavi z vsemi drugimi najustreznejši" (Poppcr 1959, str. 42). Čeprav bi njegova zgodnja sklicevanja na organski razvoj lahko razumeli zgolj kot način govorjenja o znanstveni vednosti ali kol razlagalni pripomoček, ki ga po zgraditvi spoznavne teorije ne upoštevamo več, Poppcr pozneje zavrača kakršnokoli metaforično razlago svojih pogledov (glej Poppcr 1972, sir. 261). V svojem poznejšemn delu namreč trdi, da njegova teorija domnev in ovržb v bistvu opisuje, kako vednost v resnici napreduje na vseh ravneh: "napredovanje naše vednosti jc rezultat proccsa, zelo podobnega Darvvinovi 'naravni izbiri'; se pravi naravni izbiri hipotez: naše spoznanje v vsakem trenutku sestoji iz tistih hipotez, ki so do tedaj preživele v svojem boju za obstoj in s tem pokazale svojo (primerjalno) ustreznost; konkurenčni boj, ki izloči 'nesposobne' hipoteze" (Popper 1972, str. 261).4 Ker induktivizem, vsaj glede upravičenih resničnih prepričanj, vztraja pri logični prednosti izkusiva pred prepričanjem, jc lo, kar ponuja biologija, za Poppcrja argument proti induklivizmu: "Vsakomur, ki ima nekaj občutka za biologijo, mora biti jasno, da jc večina naših dispozicij vrojenih, bodisi da se z njimi rodimo ... ali pa da okolje spodbudi razvoj dispozicij v proccsu dozorevanja (na primer sposobnost učenja jezikov)" (Poppcr 1972, sir. 66). Pa šc enkrat: "Čc premislimo dejstvo, da so teorije pričakovanj vgrajene v sama naša čutila, vidimo, da se epistemologija indukcijc sesuje, šc preden jc zgrajena. Nc more namreč pričeli s čutnimi podatki in zaznavami ter na njih graditi teorij, ker nc obstaja nič takega kot so čutni podatki, ki bi ne temeljili na teorijah (ali pričakovanjih - to jc na bioloških predhodnikih jezikovno formuliranih teorij)" (Poppcr 1972, str. 146). Naslednje vprašanje, ki sc ga želim dotaknili, je prepričljivost tega argumenta. Popprov "biološki obrat" spominja na tezo, ki jc uspevala v devetnajstem stoletju pod geslom darvinizma. Kot so nas učili v šoli, jc Darvvin trdil, da narava ustvarja obsežno raznolerost življenjskih oblik, od kaicrih jc večina izločena v proccsu naravne sclckcije. Preživele oblike pa sc lako dobro prilagodijo svojim nišam, da jc videti, kot da bi bile vnaprej načrtovane z upoštevanjem okolja. Vendar jc genialnost Darwinove teorije v tem, da "ustreznost" ohranjenih oblik razloži lc z naravnimi vzroki in s tem spodkoplje ideološke razlage, ki so jih zagovarjali Palcy in drugi, ki so po svoje mešale teološki način mišljenja s čistim naturalisličnim.Stališčc, da sc vrste prilagajajo v medsebojnem boju različic za preživetje, jc navdihnilo mnogo Darwinovih filozofsko usmerjenih sodobnikov, ki so po analogiji sklepali, da bi Darwinov izbirni mehanizem lahko uporabili kot razlagalno sredstvo za prikaz znanstvene vednosti. In prav v tem duhu jc razmišljal Thomas Huxlcy: "Bistvo znanstvenega duha jc kritičnost. Boj za obstanek sc nas tiče tako v intelektualnem kot v fizikalnem svetu. Teorija je neka zvrst mišljenja in njena pravica do obstoja jc tolikšna, kolikršna jc njena sposobnost odpora proti poskusom njene razveljavitve s strani leorij, ki so njene lekmicc" (Huxley 1893, str. 229). Pojmovanje, da so teorije podobne organizmom, so v devetnajstem stoletju poleg drugih razvili Mach, Boltzmann in Mili.5 S stališča Huxlcycvc podobe znanosli kot kritične dejavnosti, ki naj izloči neustrezne teorije, sc zdi, da bi sc la razvojna linija ustreznosti lahko podaljšala s Poppcrjcm. ČE PODOBNOST VZAMEMO RESNO. Huxlcycva analogija med teorijami in vrstami zahteva, da jo natančneje pregledamo. S stališča darvinizma deluje na vrste 4 Glej moj leksi (1988), kjer dokazujem, da je Popper izkoristil darvinizem kol vodo na svoj falsifikacionistični mlin in ne kol priložnost za epistemološki vpogled. Seveda so bile bistvene sestavine Popperjeve metodologije žc precej utrjene, preden jc bil pripravljen priznati, da je darvinizem već kol gola tavtologija (glej Popper 1972, str. 241). 5 V svojem lekstu (1972, sir. 67) Popper navaja J.M. 15aldwina, C. l.oyda Morgana in II.S. Jcnningsa kot začetnike evolucijske epistemologi je v devetnajstem stoletju. Omenil ni nikogar, ki izrecno zagovarja indukcijo (kol npr. Mili), lo pa kaže na Popperjcvo predpostavko, da evolucijska biologija vzdržuje metodologijo domnev. S Poppcrjevcga stališča jc induktivizem "preddarvinski". pritisk izbire, toda le posredno, z učinkovanjem na posameznike, ki prenašajo svoje lastnosti na naslednje gcncracijc. Videti je, da pojem teorije kot epistemološki približek vrstam nima ustrezne vloge. Taka primerjava bi imela za posledico bodisi, da med teorijami ni boja (kar bi porazilo analogijo) ali da pritiski izbire delujejo neposredno na vrste (kar bi popačilo darvinizem). Seveda lahko primerjamo teorije z organizmi kot individui, toda čc bi Darvvinov I/.vor vrst razumeli preprosto v luči vzročnega mehanizma, ki deluje na posameznike, bi ga s tem osiromašili. Sicer pa je Darwin razvil teorijo o naravni izbiri z namenom, da bi razložil specializacijo in diferenciacijo različnih vrst. Videli je, da bi bile ustreznejši približek vrstam panoge, razvrščene v znanosti: mnogo panog, kot sta vitalizem in astrologija, jc izumrlo ali jim v njihovem intelektualnem zatočišču vsaj ni dopuščena nikakršna spoznavna pomembnost, medtem ko so sc panoge današnjega časa, kol sta biokemija in genetika, odccpile od prejšnjih oblik na način, ki spominja na Darvvinovo evolucijsko drevo.6 S temi argumenti pa nc smemo ili predaleč. Predvsem jc razvoj naših sedanjih panožnih specializacij ustrezno razložen žc v družboslovnih spoznavnih zgodovinah. Poleg tega bi v tako izpeljani primerjavi sploh nc bila proizvod epistemološka teorija, ker ne bi nihče priznal, da rodovnik panožne specializacije sploh lahko osvetli epistemološke probleme. Ta neprijetna posledica Huxlcycvcga modela naravne izbire je zanimiva preprosto zato, ker predstavlja enega izmed mnogih načinov, kako odpove vzporejanje znanstvenih teorij in vrst.7 Mnogo epistemologov, ki uporabljajo zlasti prispodobo, dela pri razumevanju darvinizma zelo začetniške napake. Poppcr, na primer, na mnogih mestih trdi, da sta "situacijska logika" kot temelj organske cvolucijc in rast znanstvenega spoznanja identični: "metoda učenja s poskusi in zmotami ... jc videti v bistvu ista, pa naj jo uporabljajo nižje ali višje razvite živali, šimpanzi ali pa znanstveniki" (Poppcr 1963, str. 215). Čc sprejmemo to tezo, moramo sprejeti tudi primerjavo med naključnimi mutacijami in znanstvenimi hipotezami; namreč, da so genske spremembe in znanstvene teorije "prvi koraki v nizu poskusov in zmot" in poleg tega še, da oba procesa vodi proccs, ki bi ga lahko najbolje opisali kot odpravljanje zmot (Poppcr 1972, str. 242). Vendar smo tako verjetno spet popačili darvinizem. Tako zamišljena naravna selekcija nas zapeljuje, da spregledamo elemente sodelovanja, ki jih razkrivajo pripadniki različnih vrst. Res jc, da posameznik tekmuje za pravico, da bi prispeval v genski sklad vrste, toda uspeh reprodukcijo jc pogosto neposredno povezan z obnašanjem sodelovanja. Poppcr in mnogi evolucijski cpistcmologi so torej v zmoti, ko si predstavljajo naravo zgolj kot krvoločno okolje. Ta predpostavka o brezobzirnosti organske cvolucijc poraja prav tako nasproten (in napačen) pogled na znanost, in siccr, da novi pojmi po naključju pridejo v območje znanstvenih pojmov in sc z njimi spopadejo. Za vsa ta pojmovanja velja, da so avtonomna: čeprav so v medsebojnem vplivanju z znanstvenikom kot subjektom in s svetom kot objektom vednosti, pa niso v medsebojnem vplivanju preprosto zato, ker so zaradi "situacijskc logike" smrtni sovražniki. Ta teza o samostojnosti znanstvenih pojmov pa ob pazljivem proučevanju sprememb v znanosti postane vprašljiva. Če 6 Ta poslcdica Iluxleycvc analogije mi jc /budila pozornost po zaslugi J.N. Ilatliangadija. 7 Sekundama literatura opozarja na Številne dnige načine, s pomočjo katerih sc sesuje primerjava med vrstami in teorijami. Glej Hrown (1985) in Ruse (1987). preučimo dokaze, ki sla jih razvila Galilci ali pa Dcscarlcs, ugotovimo, da so stara pojmovanja pogosto omenjena z namenom, da napravijo nove poglede verodostojne. Galilci jc, na primer, omenil arislolclsko hipotezo, da bi dopolnil svojo teorijo o plimi in oseki, ki jo jc imel za adut kopernikanske teorije. Dcscartcs jc Aristotelov 'plenum' omenil zalo, da bi razložil odklon gibanja planetov od čistega premočrtnega (se pravi ncaristotelskega) gibanja. Darvvin jc uporabil embriološke študije von Baera, ki je pokazal, da imajo organizmi različnih vrst podobne embric, kot podlago za trditev, da imajo vrste skupne prednike. Čc ta proccs pregledamo malo natančneje, jc očitno, da so stari pojmi pogosto uporabljeni na nove in presenetljive načine: Kepler se je na primer skliccval na magnetne sile, da bi razložil gibanje planetov (in tako prikazal verodostojnost razlage); s tem seje skliccval na kvaliteto, ki jc v kontekstu tedanje nove mchanicističnc filozofije veljala za "okultno". Pri medsebojnem delovanju novih in starih pojmov jc zanimivo, da so sc stari prilagodili novim smotrom; sc pravi, z novimi pojmi so bili usklajeni zato, da bi ohranili njihove namene. To je navidezno lamarkovski proccs, sc pravi, kot čc bi zdajšnje žirafe poučevale stare, kako naj stegujejo vratove, da bi preživele. Poleg tega, da goji popačeno podobo darvinizma in znanstvenih prizadevanj, reševanje problemov spoznanja z izdelavo primerjave pušča dosti prostora za lo, da metodološke vrednote popačijo naturalistične enačbe. Navsezadnje rast znanstvene vednosu ni biološki proccs: naj bo prispodoba šc lako zapeljiva, v razlagi nujno nastajajo vrzeli, ki spodbujajo filozofsko domišljijo. Poppcrjcvo stališče o 'odpravi' poskusa in zmote je značilen primer: lo sploh ni naturalističen izraz, ampak izraža vrednostno sodbo, da jc 'zmota' ovira pri iskanju rcsnicc. Čc znanosti priznamo poleg učinkovitega reševanja problemov šc kakšno drugo nalogo, so lahko 'zmote' v obliki anomalij povsem nepomembne. Čc obravnavamo metode znanosti kot sinonime za vzročne mehanizme, ki delujejo v naravi, to ni problematično le z biološkega stališča (glej naslednji odstavek), pač pa tudi zato, ker povzroča kratek stik v pomembni metodološki razpravi. V vseh življenjskih položajih se nc strinjamo glede tega, kaj naj bi tvorilo 'poskus' in kje bi torej morala bili začrtana meja med uspehom in neuspehom. Poppcr je seveda razvil tezo, da jc znanost uspešna toliko, kolikor se ji s postopkom domnev in ovržb uspe približati resnici. Vendar jc la teorija v bistvu normativna (glej Watkins 1974, sir. 4(X)). Kot smoter znanosti predpostavlja naraščajočo razlagalno vsebino in verjetnost, kar ima za posledico metodološke norme za znanstveno prakso kot: 'predpostavke morajo biti kar sc da preverljive'. Problemi domnev in ovržb, katerih razreševanja sc lolcva Poppcrjcva teorija, so bistveni normativni problemi in srž metodologije, bodisi da so uperjeni v ozadje naravoslovnih, družboslovnih znanosti ali katerokoli drugo človeško prizadevanje. Seveda Poppcrjcv cvolucionizem ni normativna teorija; tudi čc je Poppcrjcvo označevanje darvinizma vprašljivo, je očitno razvito kot vaja v opisovanju. Zatorej izzveni v prazno predpostavka, da so te razprave v primerjavi z darvinsko naravno izbiro rešljive preprosto. Ta razprava me vodi k tretjemu ugovoru proti reševanju problemov s pomočjo primerjave. S Poppcrjcvcga stališča ponuja primerjava z organsko evolucijo argument proti induktivizmu: "siluacijska logika" kot icmclj evolucijskega proccsa namreč sovpada s Popperjcvo dcduktivislično metodologijo.8 Upravičeno lahko predpostavljamo, da metodološka načela, ki vodijo znanstveno prakso, temelje na biološki prednosti, ki nam jo dajejo v našem boju za preživetje. Toda celo čc sprejmemo kot splošno tezo, da bi morala epistemologija označiti naš položaj kot proizvod biološkega in družbenega razvoja (glej Campbell 1960, str. 47), pa nismo dolžni sprejeti zmotnosti Poppcrjevcga tipa. Tudi če so se naše metode za pridobivanje spoznanja razvijale s pomočjo naravne izbire, iz tega ne sledi, da logika znanstvenega preverjanja dejansko narekuje ta izbirni proces. Skratka, cclo če so naše metode pridobivanja spoznanja prilagoditvene v biološkem smislu, ni treba, da odražajo organsko evolucijo, kot trdi Popper. Zgodovina znanosti priča o vztrajanju številnih načel, ki niso v skladu z ozko Popperjcvo zamislijo ovrgljivosti, falsifikacijc. Splošno znani ilustraciji sta Descar-tesovo načelo "jasnih in razločnih idej" ter Newtonov induktivizem. Ni takoj jasno, da množica načel, ki jih jc Poppcr podcenjeval, nima prilagoditvene vrednosti. Ce bi omejili naš primer na induktivno sklepanje, bi bil za Poppcrja biološko bolj sprejemljiv preizkus, ki bi pokazal, da induktivno sklepanje nima prilagoditvene vrednosti. Perspektiv za neposredno zavrnitev induktivizma jc malo, ker po mojem mnenju noben biolog ni zmožen neposredno povezati metod znanosti z našo gensko zasnovo.9 ČLOVEŠKO SPOZNAVANJE IN EVOLUCIJA. Čeprav induktivizma ni mogoče ovreči neposredno, pa Poppcrjcva dela prinašajo posreden argument za uskladitev biološke prilagoditve z metodološkim postopkom ovržbe. Ta argument ni proizvod sklepanja po primeri, ampak izvira iz Poppcrjcvih stališč o tem, kako se človeško spoznavanje uskladi z evolucijsko biologijo. Proučevanje Popcrjcvih del nam pokaže, da razlaga razvoj kot splošen opis pridobivanja vednosti. Poppcr trdi, da lahko celotno biološko evolucijo razložimo kot teorijo o pridobivanju vednosti. Cc smo pripravljeni priznati, da mora razvoj naše vednosti potekati sklenjeno od najpreprostejših do najbolj kompleksnih življenjskih oblik, lahko po Poppcrjcvcm mnenju pojem prilagoditve uporabimo pri spoznavanju, učenju, znanosti in pri ostalih dejavnostih, ki vključujejo vednost (glej Radnitzky 1987, str. 47). Vendar pa razlaga organske cvolucijc kot proccsa učenja zahteva nekoliko predelave darvinizma. Darvinizem jc, vsaj po Poppcrjcvi razlagi, deterministična teorija, ki glede na naravne izbirne mehanizme obravnava organizme kot pasivne (glej Popper 1972, str. 244-5). Za Poppcrja klasični darvinizem sploh nc more bili teorija učenja, ker vednost predpostavlja, da imajo organizmi določena vrojena pričakovanja in da ta pričakovanja napeljejo organizme, da začno dejavno delovati v svojem okolju, to pa jim odpira možnosti, da sc bodo učili na svojih izkušnjah. S tega zornega kota gledano bodo preprosti organizmi umirali za svoja prepričanja, medtem ko se bodo, nasprotno, 8 Z zgodovinskega stgaliiča jc dovolj očitno, da sc metode znanosti razvijajo vzporedno s temeljnimi znanstvenimi teorijami. Seveda bi lahko razlikovali med izrecnimi in prikritimi metodami z namenom zagovarjati ugotovitev, da ni treba, da se naJi metodološki postopki skladajo s trditvami znanstvenikov iz zgodovine (glej Brown 1985). Tako bi lahko zagovarjali ugotovitev, da sc metode znanosti ne razvijajo, pa čeprav trditve znanstvenikov kažejo, da se. Seveda, čc ta razlikovanja nc spremlja razlaga, zakaj jc bilo toliko znanstvenikov zapeljanih v opisovanju svojih postopkov, bi bilo to popolnoma naključno. Načeloma bi nc bilo ničesar, kar bi ustvarjalnim metodologom preprečilo zatrjevanje, da so sc vsi znanstveniki lotevali svojih načel, celo čc jih niso poznali. Laudan (1977), na primer, pripominja, da so vsi znanstveniki sprejeli njegovo zamisel "učinkovitgega reševanja problemov", ki seveda ima posledico, da dobi zgodovina metodologije dvojen pomen. 9 Čeprav odločno podpira stališče, da so naše metode bioloSko prilagoditvene, Ruse (1987) priznava, da biologija ne more neposredno razlagali metodološke vsebine. znanstveniki spopadli s svojim okoljem in dopustili svojim prepričanjem, da umrejo namesto njih. Da bi uskladil evolucijsko biologijo s svojo spoznavno teorijo, predlaga Poppcr zamenjavo darvinizma s teorijo, ki bi posamezniku dopuščala bolj dejavno vlogo v evoluciji.10 Poppcrjcvi pohodi v biologijo pa niso poskus spremembe darvinizma. Uveljaviti želi protidarvinistično tezo, da "morajo biti vsi kratkoročni proccsi reševanja problemov s pridobivanjem čutnega spoznanja nujno dejavni ter da ne obstaja pasivno pridobivanje spoznanja" (Radnitzky 1987, str. 137). Zalo Poppcr trdi, da so organizmi reševalci problemov (čeludi sc tega nc zavedajo). Prvotni problem, ki ga skušajo organizmi rešiti, jc problem preživetja in naj so uspešni ali ne, to ni le funkcija naravne sclckcijc. Razlog jc v tem, da imajo organizmi sposobnost dejavnega iskanja hrane in so tako zmožni najti zase boljša okolja. Iz tega izhaja stališče, da se evolucija kot proccs učenja kaže v tem, kako vrste aktivno izbirajo boljše niše. Spoznanje, ki ga imajo organizmi, jc bolj oblika funkcioniranja kot pa strukture, kot npr. zmožnost mikroorganizma, da zazna določeno kemično spojino in sc giblje proti njej.11 Darvinizem seveda obravnava organizme kol nevtralne glede na mehanizme izbire; tj., naključne mutacije in naravna izbira neizogibno vodijo v evolucijo visoko specializiranih in diferenciranih življenjskih oblik. Prilagoditev je funkcija sposobnosti in prcccj nepomembno jc, ali si organizem dejavno prizadeva izboljšati svoj položaj ali pa pasivno skrbi zase. Tclcološko stališče, da sc lahko organizmi sami prilagodijo svojemu okolju, jc seveda lamarkovska teza, ki jo jc darvinizem zavrnil in navedel razloge za to. Kar jc videti kol prizadevanje organizmov, da bi se izboljšali, jc preprosto medsebojni vpliv izbirnih mehanizmov in značilnosti, ki jih imajo organizmi zaradi podedovanih lastnosti. Ne glede na biološko ncprcpričljivost Poppcrjcvc teorije pa ta problem razloži odstopanje človeškega vedenja od biološkega modela. Čc organizmi aktivno iščejo boljša okolja, kot trdi Poppcr, bi lo trditev morali uporabiti ne lc pri amebah, ampak tudi pri znanstvenikih. Zakaj bi znanstveniki, polem ko so sc prilagodili nekemu okolju, tvegali izlete v nova in po možnosti smrtonosna? V znanstveni terminologiji: zakaj bi morali znanstveniki sploh kritizirati prepričanja, ki so videli uspešna? V naravi seveda prilagoditev med organizmi in njihovimi okolji omogoča naravna izbira, toda kateri izbirni mehanizem obsUija v znanosti? Poppcrjcv odgovor na vsa ta vprašanja je dokaj iznajdljiv. Čeprav prizna, da pričakovanja organizmov slepo dajejo prednost pri izbiri določeni vrsti okolij, dodaja, da lahko v znanosti naravno okolje ponaredimo z uporabo kritičnega odnosa do znanstvenih prepričanj: znanost lahko deluje na pogled darvinsko. Seveda jc korist lc umišljena, ker nimamo razloga, da bi verjeli, kako bi morala biti znanost oblikovana po vzoru organske cvolucijc. Eno jc razprava o tem, da 10 Da bi upravičil ukvarjanje z empiričnimi teorijami, Popper zatrjuje, da je "žc pri pisanju svoje Logik der Forschung prišel do sklepa, da si epistemologi lahko lastimo prioriteto pred genetiki: logične raziskave vprašanj o veljavnosti in približevanju resnici so lahko izjemnega pomena za generične, zgodovinske in celo psihološke raziskave. Vsekakor imajo iogično prednost pred slednjimi..." (Poppcr 1972, str. 67). Poleg tega vztraja, da ima darvinizem "skoraj lavlološki značaj" (Popper 1972, str.240). Poppcr dokazuje, da "ga je treba preoblikovali, da bi ga bolje pojasnili" (Poppcr 1972, str. 242). Mislim, da ima Ruse (1987. str. 64) prav, ko Irdi, da "se nc moreš lako poigravali z empiričnimi teorijami, da bi zavaroval svojo metafiziko." U Glej Pcmtz (1986) - razpravo o nedavnem Popperjcvcm predavanju v Royal Soeiety, ki razvija spremenjeni darvinizem Pcnilzova diskusija je privzeta v tem odstavku. bi morala cpisicmologija utemeljili naše biološke izvore, povsem nekaj drugega pa jc trditi, da bi morale metode znanosti oponašali naravno selekcijo. Vendar jc videti, da Poppcrjcv načrt res prinaša ovržbo induktivizma. Cc jc Poppcrjcv spremenjeni darvinizem sprejemljiv, polem drži, da "nam ni nič 'dano' prek čutil; vse jc interpretirano, dekodirano: vse jc rezultat dejavnih eksperimentov, ki jih nadzira določena težnja po pojasnjevanju" (Radnitzky 1987, sir. 118). Tudi če dopuščamo, da našo znanstveno prakso vodi teorija - cclo čc jc znanstveno raziskovanje dejaven proces in nc pasiven proces izpeljave splošnih zakonov iz 'empirične danosti' -bi v nasprotju s Poppcrjcm šc vedno lahko branili induktivislično metodologijo v kontekstu upravičevanja hipotez. Sledeč Laudanu, lahko odločitev za določen program raziskovanja .....■ ■ . ■ " • • . - ' . • t..... - ......... v>,, „ ■ , , ■ , - - L« ^ . . , ■ ....." .:.-.' ■ - ...................... UDK 316.346.3-053.7 (497.12 IJ.) VELKO S. RUS OBJEKTIVNE IN SUBJEKTIVNE ZNAČILNOSTI STATUSA PRI DOLOČENIH SUBPOPULACUAH MLADINE V LJUBLJANI V raziskavi, izvedeni v šolskem letu 1983/84, smo preučevali značilnosti socialno ekonomsko -kulturnega statusa, subjektivnega statusa in določenih prepričanj v zvezi z določenimi statusnimi kategorijami pri naslednjih skupinah mladih v Ljubljani: pri študentih psihologije (N=l 17) in pri dijakih dveh srednjih šol, ene z družboslovne usmeritvijo (N=42) in druge z naravoslovno (N=61). Primerjava frekvenčnih distribucij statusnih atributov med študenti psihologije ter dijaki dveh srednjih šol kaže na izrazite razlike v višini izobrazbe, področju zaposlitve staršev, vrsti športne dejavnosti in avtopercepciji statusa lastne družine v okviru slovenske družbe. Smer razlik jc laka, da srednješolcem, zlasti naravoslovne usmeritve, povsod lahko atribuiramo višji status. Dijaki naravoslovne šole pa so manj kot drugi prepričani, da bodo v življenju zadovoljni s seboj. Analiza odvisnosti med atributi statusa pri dijakih in študentih psihologije kaže večinoma na pomembne, vendar nizke korclacijc (r >0,5 samo pri odvisnosti med stopnjami izobrazbe obeh staršev). Avtopcrcepcija statusa (lastne) družine je na tak način povezana predvsem z izobrazbo staršev. Tako študentje psihologije kot obravnavani dijaki so do neke mere bolj prepričani v življenjsko zadovoljstvo s seboj, če percipirajo status lastne družine kol nižji. VDC 316.346.3 - 053.7 (497.12 IJ.) VELKO S. RUS OBJECTIVE AND SUBJECTIVE CI IARACTERISTICS OF STATUS B Y CERTAIN SUBPOPULATIONS OF THE YOUTII IN LJUB IJ ANA In a scholastic ycar 1983/84, vvc studicd ihc characlcrislics of social-economic-cullural status, subjectivc status and ccrlain beliefs in conncclion wilh ccrtain status catcgories in the follovving groups of the youth in Ljubljana: by students of psychology (N=l 17) and by pupils of two high schools in Ljubljana, one of them having the oricnlation lo social (N=42) and the other having the oricntalion to natural scicnccs (N=61). Comparison of the dislributions of frcquencics of status attributcs bctvvccn students of psychology and pupils of two high schools indicalcs to marked diffcrcnces in the dcgrcc of cducation and in the ficld of employmcnl of parents, in the kind of spori aclivity and in self - pcrccplion of the status of the own family in slovcnc socicly. The dircction of Ihc diffcrcnccs is of sueh a kind, that wc can atlribule higher status to the pupils of high schools cvcrywhcrc, specially of ihc high school for natural scienccs. On the other side, just the pupils of this school are less convinccd that thcy vvil! bc contcnl with thcir life. The analysis of the dcpcndancc of the status allribulcs by the groups of the pupils and students indicalcs mostly to significant, bul low corrclations (r > 0,55 only at the dcpcndcncc betwccn the degrees of cducation of both parcnls). The studcnls of psychology, so as pupils of high schools, are more convinccd in their life-contcntmcnt wilh themselves, if lhcy perccivc ihcir famity status as lowcr. UDK 316.6 MARKO POLIC POMENI OKOLJA Ljudje vstopajo v neprestane interakcije s svojim okoljem. Med njimi so najpomembnješe simbolične. Lotevajo sc jih tudi v tem članku omenjene raziskave. Prva išče zveze med kraji, dejavnostmi in počutji. Razčlenitev podatkov, dobljenih s pomočjo occn podrobnosti, odkrije razliko med mestnim in vaškim oz. naravnim. Pokaže pa se ludi, da bolj kol jc neko okolje naravno, več dopušča ljudem in obratno. Podatki druge raziskave nam odkrivajo možnost kodiranja okolij v smislu prololipčnosti, kot jo opredeljuje Eleanor Rosch. UDC 316.6 MARKO POLIC TIIE MEANING OF SURROUNDS Pcoplc conslanlly step inlo interaelions with thcir surrounds. 'I"he most importanl amongsl them are symbolic. This is also dcalt with in this articlc of rcscarch. First it scarchcs for links bctwccn regions, activities and fccling. Thc analysis of data, rcccivcd with thc assislancc of similarity estimates, reveals the diffcrcncc bctwccn thc city and thc villagc or, should wc say thc natural. It also rcvcals that the more a ccrtain surround is natural, thc more it allows to pcoplc and vicc versa. Thc data of the second rcscarch revcal thc possibility of coding thc surrounds in the sense of prototypicality, as it is defined by Elcanor Rosch. UDK 167.7 BLAŽ VODOP/VEC EPISTEMOLOŠKI VIDIKI ANALIZI; KOVARIANČNIH STOUKTUR Predstavljen jc LISREL pristop za occnjcvanjc parametrov modelov vzročnih odnosov med več spremenljivkami in za preverjanje ustreznosti teh modelov. Nc da bi se spuščal v matematično ozadje postopka, na kratko opisujem elemente LISREL pristopa: vzročne modele, merske modele, occnjcvanjc parametrov, idcntificiranost, preverjanje modela, izgradnjo modela. V nadaljevanju so predstavljeni nekateri epistemološki vidiki LISRELa kol najpomembnejšega predstavnika druge gcncracijc mullivariantnih metod. Te omogočajo konfirmativni pristop k raziskovanju cul nosov med več spremenljivkami in razločevanje med teoretičnim in empiričnim pri izgradnji in preverjanju teorije. V tem smislu pomeni LISREL premik od pozitivističnega pogleda na družboslovne znanosti k bolj holislično epistemološki usmeritvi. UDC 167.7 BLAZ VODOP/VEC EPISTEMOLOGICAL ASPECTS OF COV ARIANCE STRUCRJRE ANALYSIS LISREL approach to parameter estimation and testing of modcls of causal relalions among multiple variables is presented. Elcmcnts of LISREL approach (causal modcls, mcasurcment models, parameter estimation, idcntification, model testing, model building) are shortly deseribed, vvilhout rcfcrence to malhcmatical background of proccdures. Some cpislemological aspccls of LISREL, which is thc most important method of thc second generation of mullivariate methods, are also mentioned. Thcse methodes take a confirmalory approach to mullivariate rcscarch and cnablc a distinetion bctwcen iheorctical and empirical in lhcory building and testing. In this sense, LISREL departs from thc positivislic view of social scicncc and rcflccts a more holistic cpislemological orientation. UDK 316.628 VID POGAČNIK POLOŽAJ VREDNOT V ODNOSU IX) S'IKUKTURNll I L\ DINAMIČNU! LASTNOSTI OSEBNOSTI Vrednote so opcracionalno definirane kol izraz trajnih razlik v človekovi motivacijski usmerjenosti, oz. kol reprezentant takoimcnovanc " super ego" komponente motivacije. Namen dela jc bil, proučiti odnos med vrednotami na eni sirani Icr stilističnimi potezami osebnosti in pokazatelji relativno direktne motivacijske usmerjenosti na drugi strani. V glavni raziskavi so bili analizirani rezultati (N = 303, kadrovski postopek) baterija testov: dva tesla fluidne inteligentnosti, Lestvica individualnih vrednot II, motivacijski lest Presoje, 16 PF oblika C. Rezultati psihometrično potrjujejo obstoj nekaterih temeljnih motivov. Nadalje faktorske analize kažejo na dokajšnjo neodvisnost vrednot od temeljnih strukturnih potez osebnosti in pogostejše zveze z dinamičnimi potezami, ki pa so prenizke, da bi vrednote lahko pojmovali kot izraz direktne motiviranosti. UDC 316.628 VID POGAČNIK THE POSinON OF VALUIiS IN REGARD TO STUCTURED AND DYNAM1C CI IARACTERISTICS OF PERSONAUIT. Valucs are opcrationaly defined as an cxprcssion of permancnl diffcrcnccs in a persons molivation direcliveness, or, should we say, as a representative of ihe so-callcd "super ego" component of molivation. The purpose of ihc work was ihc sludy of the relalion bctvvccn valucs, on one side, and stylltstic trails on the other. In ihc main rescarch the rcsults (N = 303, cadrc proccss) of a batlcry of tests was analysed: two test of fluid intclligcncc, the Scale of individual valuc II, ihc motivalional test Presoja (Judgemeni), 16 PF form C. The resulls which cnlighlcn ihc slructurc of the slyllistic trails of pcrsonalily are discusscd in light of CattcU's lheory. The analysis of tests of molivation cnlighlcns the conlcxt and partly ihc nalure of ihe dynamic traits. The resulls psychomclrically affirm the cxistancc of some fundamcnlal motives. Furthcr faclor analysis point lo quitc an indepcndcnce of the valucs from the fundamcnlal struetural traits of pereonality and more frcqucnt links to dynamic traits, which are too low for ihc valucs to bc notionalised as an expression of dircct molivation. UDK 159.922 ZLAT K A CUGMAS RAZVOJ SAMOPREPOZNAVANJA Članek predstavlja krajii pregled raziskav filogcnclskcga in onlogcnclskcga razvoja samoprepoznavanja. Raziskave samoprepoznavanja pri živalih so sc usmerile na opazovanja reakcij mačk, ptičev, piščancev ... in predvsem opic na laslno refleksijo v ogledalu. šimpanzi in orangutani naj bi kazali vedenje, ki bi ga lahko povezali s samoprepoznavanjem. Raziskave na otrocih pa odkrivajo, da razvoj samoprepoznavanja poleka v fazah. Otrok v različnih medijih najprej prepozna njemu poznane osebe (pri 3. mcs. starosti in več), šele nato prepozna tudi sebe. Pri tem imata pomembno vlogo dva ključa: konlingcnčni ključ (otrok opazi skladnost med lastnim gibanjem in premikanjem podobe v ogledalu ali simulalano posnetem vidcu) in ključ potez (otrok prepozna sebe na osnovi jasne predstave o lastnih potezah zunanjosti). Kadar medij nudi oba ključa samoprepoznavanja oz. kontingenčni ključ, jc prej opazno samoprepoznavanje pri otroku (okoli prvega leta starosti), čc nudi lc ključ potez, pa kasneje (okoli drugega Icla starosti). Opažamo pa lahko veliko neskladij med različnimi avlorji glede kriterijev samoprepoznavanja. Raziskave prepoznavanja drugih značilnosti in nc lc lastne zunanjosti so redke. V članku sc omenjajo Sc precej osamljene ugotovitve v zvezi s prepoznavanjem lastnega glasu in lastnih stvaritev (risb, konstruklov, poti po labirinlu). Slabo so raziskani tudi dejavniki, ki vplivajo na razvoj samoprepoznavanja, ki sc omenjajo v zaključnem delu članka. Samoprepoznavanje jc področje, ki nudi Široke možnosti nadaljnjim raziskavam. UDC 159.922 ZLAT K A CUGMAS DEVELOPM ENT OF SELF RECOGNITION The arliclc rcprcscnls a short survcy of the rcscarch of ihc philogcnclic and ontgcnctic dcvclopment of self recognition. Rcscarch of self recognition in animals has bccn dircctcd towards the observalion of reaelions in cats, birds, chickcn... and abovc ali monkcys in thcir own rcflcclion in a mirror. Only Chimpanzces and Orang Ulans supposcdly show bchaviour which could bc associatcd to self recognition. Rcsearch on childrcn rcvcals thal ihc dcvclopment of self recognition proceeds in phases. The child in varicd media first rccognizcs persons similar lo it (al ihc age of ihrcc monlhs and more), only then does it also recognize itsclf. Mere an importanl rolc belongs to two keys: the contingcncy kcy (the child notices the harmony of his own movcmcnts and the movement of the image in the mirror or simullaneously shown video rccording)and the kcy of traits (ihe child rccognizcs ilself on ihc basis of clear understanding of its own cxtcrior trails). Whcn the media offcrs bolh keys, self recognition in childrcn is noticed sooncr (approximatcly at ihc agc of one ycar), if it offers only the key of traits then it is later (approximatcly thc agc of lwo years). We also notice a lot of diseord bclwccn variours authors in regard to thc critcrcas of self rccognition. Thc rcscarch of self rccognition of other charactcrislics, not only onc's own cxtcrior, is rare. The article mentions a fcw isolatcd asccrtations in associalion wilh thc self rccognition of onc's own voice and one's own erealion (drawings, construclions, palhs through a labyrinth). The factors vvhich influence the dcvclopmcnt of self rccognition, mentioned in thc final partof thc articlc, are poorly rescarchcd. Self rccognition is a ficld which offers widc possibililies for furlhcr rcscarch. UDK 159.95 JANEZ MAYER O ZNANJU Strokovni literaturi jc atanjc najbolj splošno opredeljeno kot množica v različnih medijih shranjenih urejenih informacij, ki so naslalc v človekovih spoznavnih proccsih. Z enačbo ZNANJI; = INFORMACIJA sc nc morem strinjati, čeprav gre za sicer tesno povezani, vendar kvalitativno popolnoma različni kategoriji. Informacija jc lc element znanja, njegov najpomembnejši graditelj. Znanjcnajbi bilo šele RAZUME VANJ 1; IN OH VI.A DO VANJEdoločcnega slanjaali procesa. Informacija jc torej res osnovni graditelj znanja, nc pa tudi žc znanje samo. Pojem obvladovanja nove siluacijc jc zelo blizu pojmu inteligentnosti, ki jo lahko definiramo tudi kot sposobnost prilagajanja novim razmeram in obvladovanja dotlej neznanih situacij, nerešenih problemov itd. To pomeni, da sla pojav in uporaba novega znanja žc kar neposredna manifestacija človekovih intelektualnih sposobnosti. UDC 159.95 JANEZ MAYER ONKNOWLEDGE In spccialist literature, knoulcdgc in usually defined as a mass of ordered information preserved in various media, which originated in man's proccsscs of awarcncss. I cannot agrcc with thc formula KNONVLEDGE = INFORMATION, allhough it is closely linked it is a tolally diffcrcnt calcgory. Information is on!y one element of knowlcdge, its most important constructural element. Knovvledgc occurs only whcn one UNDERSTANDS AND MASTERS a ccrtain stale or process. Allhough information is thc fundamenta! conslructor of knowlcdge it is not knovvledgc itself. The notion of maslering ncw situalions is vcry near to the nolion of intclligcnce, which we can also definc as the capabilily of adapting lo ncw conditions and the maslering of until now unsolved situalions, problems etc. This mcans that thc appcarancc and application of ncw knowlcdgc in alrcady a dircct manifestation of man's intcllcclual capabililics. UDK 124:159.964.2 DUSANRUTAR "1IOMINIS 'lOTA VITA NIIIIL AUUD QUAM AD MORTEM ITER EST' V našem vsakdanjem življenju poslavljamo na kocko določene navade glede smisla, za katere jc značilna velika moč, da vedno znova pritegnejo našo pozornost. Moč tega pritiska je takšna, da se ji lahko upiramo in težko bi se izognili občutku, da jc svet, ki nas obdaja, napolnjen s pomenom. Freud nam je pokazal, da pomen vedno leži na nečem, kar jc brez pomena - lo pa jc prazen grob. Eros je dolgo časa po Freudovi smrti privlačeval in cclo preplavljal teoretski premislek. Freud jc o Erosu spregovoril na način, ki jc dal vedeti, da je bog Eros ncvodljiv in cclo nemogoč. Popolna pozaba drugega nagona - Tanatosa - je pripeljala do razvoja patološkega narcizma.Resnični zgodovinski novum bi zato bila tcmalizacija našega odnosa do praznega groba, ki čaka na nas. Cc gremo šc naprej in pripišemo vso moč tistemu, kar smo pozabili, smo zavezani tistemu, kar je Freud imenoval "unhcimlich", gre namreč za lo, da mora človek držali svojo besedo. Prav zaradi tega ne potrebujemo "več svetlobe", pač pa več represije in distance. UDC 124:159.964.2 DUSANRUTAR "HOMIN1S TOTA VITA Nil IIL Al JUD QUAM AD MORTEMITER EST" On our cvcryday lifc wc jeopardize habils of scnsc which are characlcriscd by great power to possess our attcnlion. A forcc of ihis prcss is rcsistablc, and wc can hardly avoid the imprcssion that the world around us is full of mcaning. Bul Ercud showcd us that mcaning always lics on something that is meaninglcss - and this is cmpty tomb. A long period since Frcud's dcath has bcen ovcrwhelmed by attraction of Eros, the ungovcmablc, ungodly god, as Freud used lo say. Tolal forgctfullncss of the other instinet - Thanalos - put us in a posilion of palhological narcissism. The real historical novum can only bc the thematisalion of our relalion to ihc cmply tomb which is wailing for us. For if we then procced to give ali the powcr to what wc havc forgotten, wc are liablc to the uncanny - in a very spccial way, namely we have to kccp our word. Whal we nccd Ihan is not "Mchr lichl" bul ralhcr more rcprcssion and more distancc. UDK 1 LUKACS 6. CVETKA T&TII OBDOBJE LUKACSEVEGA NAJZGODNEJŠEGA FORMIRANJA Članek opozarja na spccifičnc tcndcncc v času Lukasccvcga začetnega procesa formiranja. Izrecno so omenjeni neposredno iz madžarskega sveta izvirajoči vplivi, ki bislvcno sooblikujejo Lukacscvo misel. Eden izmed trajnih mladostnih vplivov jc madžarski pesnik ENDRE ADY (1877 - 1919). Ady jc za Lukacsa " pesnik madžarskih revolucionarjev brez revolucije", od lu pa sc je Lukacs usmeril k ruski ideji tj. svetu Tolstoja in Dostojevskega v Teoriji romana. Delo Teorija romana jc po Lukasccvi samooccni iz avtobiografijc Gelcbtcs Dcnkcn le nadaljevanje in internacionalizacija Adyjevih člankov. Članek tako skuša prikazati manj znano Lukacscvo filozofijo zgodovine, kakršno zasledimo v njegovih študijah o Adyju. UDC 1 LUKACS 6. CVETKA TĆT11 DIE PERIODE VON LUKACS FRI iOHEM IORMIERUNGSPROZESS Der Artikel wcist auf dic spezifisehen Tcndcnzcn zu Bcginn von Lukacs' FormierungsprozcB hin. Hervorgchobcn sind dic Einfltissc, dic unmillclbar aus der ungarisehen Wclt hcrriihrcn und an der Formicrung von Lukžcs' Gcdankcnwclt wcscnllich bctciligt sind. Eincn blcibcndcn Einfluss iibt der ungarisehe Dichtcr Endrc Ady aus (1877 - 1919). Ady ist fiir Lukšcs ein "Dichter der ungarisehen Rcvolulionare ohne Rcvolulion". Von hicr an aber wcndctc sich Lukšcs russischcn Einfliisscn zu, d.i. der Welt von Tolstoi und Doslojcvvski in seiner Thčorie des Romans. Das Werk Dic Theorie des Romans ist nach seiner Sclbstcinschiitzung in der Autobiographic Gelcbtcs Dcnkcn nur als Fortsclzung und Intcmationalisicrung von Adys Artikcln zu bctrachtcn. So versueht dieser Artikel die wcnigcr bckannle Gcschichtsphilosophic von Lukacs zu prascnticrcn, wie wir sic auch in seinen Studicn iiber Ady vorfinden. UDK 1 SPINOZA MARIJA SVAJNCER REFLEKSIJA O SPINOZU Spinoza jc eden listih živih in aktualnih mislecev, ki jih jc kljub domnevnemu poznavanju treba vedno znova in na novo premislili. Nanj sc sklicujc mnogo sodobnih filozofov. Bog jc Spinozova teoretična ovira in sočasno miselni okvir. Teoretično mešanje psihologizma in objektivizma jc povsem načrtno. Spinozov racionalizem ni samo gnoseološka smer, ampak je kritika, ironija, osvobajanje teološke miselne ujetosti in onlologizacija. V rclalivizaciji razmerja med splošnim in posameznim ter objektivnim in subjektivnim obstajajo možnosti človekove kreativnosti, svobode in osebnostne moči. Spinoza jc lahko navdih za samorcflcksijo sodobnega slovenskega razumnika. UDC 1 SPINOZA MARIJA SV AN J CER REFLECTIONS ON SPINOZA Spinoza is one of ihosc livc and actual thinkcrs, who must always bc rcnewingly thought upon, despite the cxisting knowlcdgc on him. Many contcmporary philosophcr refer to him. God is Spinoza's thcorctical barrior and simultancously thinking framework. The theoretical mixture of psychologism and objeetivism is totally planned. Spinoza's rationalism is not only a gnoseological dircction but a criticism, irony, liberating of thcological cognilalivc cncapturcdncss and onthologication. In thc rcaltivisalion of thc condition betwccn thc general and thc individual and the objeetive and subjeetive cxist thc possibilitics of man's crcativcncss, frccdom and personal povver. Spinoza can be an inspiration for self rcflcction of the contcmporary Slovenc intellcctual. UDK: 1 VEBER F. MATJAŽ POTRČ FILOZOFIJA PSII IOLOGUE NEKOČ IN DANES Filozofija psihologije jc osrednja filozofska panoga. Eno glavnih vprašanj, ki jih načenja, jc pojasnilev duševnih stanj. Imamo dva temeljna načina pojasnilvc: inlcrnalistični in ekstemalislični. To razlikovanje je mogoče uporabili za pojasnilev dveh faz v opusu najpomembnejšega laičnega slovenskega filozofa Franceta Vebra. Pod vplivom svojega graškega učitelja Mcinonga jc la najprej zagovarjal inlemalistična izhodišča. Pozneje pa jc našel svojo lastno, ckslcrnalistično pot. Članek trdi, da Vebrovega prispevka doslej niso uspeli ustrezno oceniti, ker niso upoštevali razlike med internalizmom ter ekstemalizmom. Nadalje, Vebrov eksternalizem jc neverjetno aktualno stališče v trenutno potekajočih razpravah v filozofiji psihologije, še zlasti zato, ker ga podpirajo razvojna razmišljanja. V tem smislu jc članek zamišljen kot programsko izhodišče preučevanja Vebrovcga dela. UDC 1 VEBER F. MATJAZPOTRC PIHLOSOPIIYOFPSYCIIOLOGY: ITS PAST AND ITS ACTUAU1T Thc article claims that thc distinetion among intemalism and cxtcrnalism is crucial for the evaluation of thc work of thc Slovcnc philosopRcr (1890-1975) France Vcbcr. Bcing the closcsl followcr of his tcachcr Mcinong, his position in his carly works can bc spccificd as internalist. In his later period, he found his ovvn position in a kind of cxlernalism which is of the interesi in aetual cfforts to naturalize philosophy of psychology. UDK 111: 852:165:82 MIŠKO SUVAKOVlC REALIZEM IN ANTIREAL1ZEM V FILOZOFIJI UMETNOSTI Na začetku jc problematizirana "filozofija umetnosti", poudarjajo sc zahteve po "revoluciji v filozofiji umetnosti", analogno zamisli Kuhnovc teorije "znanstvenih revolucij" sc poudarjajo zahteve po naturalizaciji "filozofije umetnosti". Temeljni problem razpravljanja o vizuelnih umetnostih je ambivalentnost vizuelne pojavnosti, ki jo imamo za umetniško delo. Na primer, prikazano jc, da je slika sinhrono določena kot predmet in kot zapis. To, da jc slika predmet (v prevladi nediskurzivnega), nas vodi k nckullurološkim omejitvam v razpravi o sliki, a to, da jc slika zapis (v prevladi diskurzivnoga), nas vodi h kulturološkim omejitvam pri razpravi o njej. Razpravljanje o realizmu gre o "nckulturoloških omejitvah", a razprav o antircalizmu o "kulturoloških omejitvah". Navedeni so primeri uporabe termina "realizem" v praksi in teoriji umetnosti (od Corbcla do Art-Languagca). Prikazane so korespondence termina "realizem" v analitični filozofiji. Razložene so specifičnosti "realizma" Nclsona Goodmana in skupine "Art-Ijinguagc". Določa sc "antircali/em" in prikazujejo zamisli "odprtega konccpta" Morrisa Wcilza ter probclmatika "institucionalne teorije umetnosti", ki prehaja v temelje antirealizma in rcaltivizma analitične filozofije umetnosti. UDC: 111:852:165:82 MIŠKO ŠUVAKOVIĆ REALLSM AND ANTLERHA1JSM IN 111E PI Ill£>SOPI 1Y OF ART Firsl, ihe "phi!osophy of an" is problcmaliscd, the dcmand for a "rcvolution in ihc philosophy of ari" is strcsscd, lhcn,analogously lo Kuhn's lhcory of "scicntific rcvolulion", ihe demand for ihc naturalisalion of ihc "philosophy of ari" is slrcsscd. The fundamcnlal problem of discussions on visual art is the ambivalcnce of the visual appearancc, which wc lake as art work. For example, it is illuslratcd that a pieturc is sinchronously defined as an objeet and as a rccord. That the piclure is an objeet (in the over tule of the undiscursivc) lcads us lo uncullural limitalions in ihc discussion on the pieture, and ihat the pieture is a rccord (in the over rule of the discursivc) lcads us lo cullural limitalions in the dicussion about it. Discussions on antircalism is about "culluralogical limitalions". The usc of the term "rcalism" in art and the term "rcalism" in analylical philosophy. The spccifics of ihc "rcalism" of Nelson Goodman and a group of "Art-Languagc" is deseribed. "Antircalism" is defined and illustratcs ihc idea of the "open conccpt" of Morris Wcst and ihc problemalies of the "inslitulional thcory of ari" which enters inlo the foundations of antircalism and ihe relativsm of analylical philosphy of art. udk 800.1 JANEZ JUSTIN NASPROTJA V EPISTEMOLOŠKI ZASNOVI PRAGMATIKE V epistemološki zasnovi pragmatike sc srečata dve tradiciji filozofskega raziskovanja govoricc, empirična in racionalislična. Poglavitna funkcija jezikovnih znakov je bila v preteklosti opredeljena na dva načina, kot "reprezentiranje" in kol "komunikacija". Pragmatika sc jc usmerila k drugi od omenjenih funkcij. V sicer hclcrogcncm konceptualnem polju sodobne pragmatike sc pojavlja neko sorazmerno enotno stališče, ki mu lahko nadenemo znako 'Transcendentalno". Pragmatika sc v glavnem nc ukvarja z empiričnimi pojavi "govorne rabe", temveč z apriornimi pogoji komunikabilnosli v govorici. Ta vrsta epistemične dejavnosti jc prevladala med ontološkim in empirisličnim spoznavnim interesom. Radikalni iransccndcnializcm jc privcdcl od tega, da pragmatične teorije skoraj povsem spregledajo empirično določen, sc pravi, psihološki pomen jezikovnih znakov. Nekatere nove težnje v pragmatiki so začrtale konceptualni in metodološki ovir, v katerem sintaksa in semantika izgubila svojo samostojnost in postancla del formalistične teorije diskurzivne akcije. udc 800.1 JANEZ JUSTIN oppositions in epistemoijOgicai. conception of pragmatics Two importani traditions of philosophical investigalions of language mccl in epistcmological conccptions of pragmalics: empiricism and rationalism. In the history of language philosophy "rcprcscnlation" and "communicalion" wcrc considcrcd as two main funclions of "signs". It was ihe latlcr that drcw attention of the carly pragmaticians.Thc hcterogcneous conccplual ficld of modem pragmatics is characlcriscd by ihc iransccndcnlal point of vicw. It is nol ihc cmpirical use of language signs thal is ihc objeet of pragmalics bul the condilions of communicability. This kind of cpislcmic aclivity prevailed over ontological and cmpirical interesi. Radical iransccndcntalism led to almost lolal ncglecting of the empirically determined, c.g. psychological mcanig. Some of ihc ncw tcndcncics in the pragmalic lhcory designed the conccplual and melhodological framework in which syntactics and semantics lose thcir aulonomy and bceome a pari of a forma! thcory of discoursivc aetion. UDK 1 SPINOZA BOŽIDAR KANTE SPINOZA: NA'IIVIZEM, FUNKCION A I.IZEM, NATURA1JZACUA Prispevek jc sestavljen iz irch medsebojno povezanih delov. Prvi del poskuša ugotoviti, na katero stran se je postavil Spinoza v kontroverzi o prirojenih idejah (konccplih). Spinozovo stališče o tej kontroverzi je težko določljivo ali vsaj dvoumno. Sodimo, da jc med Scilo empirizma in Karibdo racionalizma, utrl in pripravil pot Kantovi razrešlvi problema. Drugi del navezuje na misel, da jc vsaka ideja nujno povezana z nekim stanjem telesa ali modusom razsežnosti. Ta psihološka stanja telesa lahko individuiramo z abstraktnimi vzročnimi vlogami, ki jih igrajo med notranjimi stanji in tako posredujejo med distalnimi vhodi (inputi) in vedenjskimi izhodi (oulputi) - čc sprejmemo lo dokaj široko dcfinicijo funkcionalizma. Tu moramo poudariti, da pri intcncionalni razlagi ni odločilen vzročni odnos med prepričanji (beliefs), temveč paralelne relacije med vsebinami teh prepričanj. V tem delu se bomo posvetili predvsem računski (kompulacijski) teoriji zaznavanja in uvedli pojem biološke funkcije. Iz lega bomo izpeljali pojem biološke prilagoditve, kakor ga jc razvil Mohan Matthen v članku "Biological Functions and Pcrccplual Conlcnt". UDC 1 SPINOZA BOŽIDAR KANTE spinoza: nativism, functionalism, naturauzation The articel consisls of ihree inlcrconncclcd parls. I hc firsl pari endeavours lo find out which side advocatcd Spinoza on controvcrsy about innatc idcas (conccpls). Spinoza's vievv about this controversy is difficulte dcfiniablc or al lcasl cquivocal. We believe that hc paved thc palh to Kant's solution of problem (bclwcccn Scila of empirism and Charibda of racionalism). Thc sccond pari licsc to thought thal evcry idca is ncccssary conneclcd with some slale of body or modus of cxlcnsion. Thcse psychological slates we can individualc wilh abstract causal roles vvhich lhcy play bctwccn inlcmal stales in thus inlermcdiatc bctwccn distal inpuls and bchavioral oulputs - if wc acccpt ihis widcly widcrsprcad definilion of functionalism. We must acccnluatc herc that in inlcntional account is nol erueial causal relalionship betwccn beliefs bul paraleli relalionships bclwccn contcnls of ihcsc beliefs. In this part wc will pay attenlion primarily lo computational lhcory of knowlcdgc and we will introducc thc nolion of biological funetion. From this wc vvill accomplish thc notion of biological adaptation as was devclopcd in M.Matthen's articlc "Biological and Pcrccplual Conlcnt". UDK 159.937.53 MARJETKA JERSEK percepcija Časa Percepcija časa jc izredno pomembna, a žal šc premalo raziskana psihološko-antropološka kategorija, ki pa ima na življenje in delo ljudi velikanski vpliv. Članek z zgoraj omenjenim naslovom opozarja na pomen in vlogo pojma čas pri različnih narodih in ljudstivh. Najprej osvetli in definira sam pojem časa, polem pa počasi vstopi v kompleksno problematiko človekove časovne pcrccpcijc. Prikaže njen zgodovinski razvoj v okviru Evrope, nato pa se še nekoliko podrobneje ustavi pri pojmovanju časa nekaterih neevropskih ljudstev (Indijanci Hopi in Araukanci v Južni Ameriki dojemajo čas na nam popolnoma tuj način). Nadalje primerja pcrccpcijo časa Vzhoda in Zahoda, zalem pa sc poglobi v sublilno povezavo med jezikom in časom. Sklep oziroma zaključek obravnava pomen nocijc časa v mednarodnih odnosih in sc dotakne njene vloge pri izgrajevanju sodobnih industrijskih družb. Ta tekst o dojemanju časa predstavlja prgišče razmišljanj in raziskav, fragment iz velike, skrivnostne zgodbe o času. UDC 159.937.53 MARJETKA JERSEK PERCEPTION OFTTME The pcrccplion of timc in an cxtrcmcly important psychological-anthropoligical category, unforlunatcly grcally ncglcclcd in rcscarch bul vvhich has an enormous influence on thc work and life of peoplc. The articlc vvilh ihc abovc litle vvarns of thc mcaning and rolc of ihc nolion of timc in regard to diffcrcnt nalionalitics. Firsl it cnlighls and defines thc notion of timc itsclf, then it slowly cnlcrs into the complcx problematies of man's pcrccplion of timc. It illustratcs its historical dcvclopmcnt in the framcvvork of Europe, then it slops lor a vvhilc in greater dclail in ihc comprchension of lime with some non-Europcan nalionalitics. (Thc Iloppi and Araukan indians in South America comprchend timc in a complclcy forcign manncr to us). Furlhcr, it comparcs thc pcrccplion of timc in thc East and West, then it dclvcs into the subtlc links bctwccn language and limc. The summary of conclusion dcals with the notion of lime in intcmalional rclations and touchcs its rolc in the construction of contcmporary thought and research, a fragment from a gigantic, sccrelivc slory of limc. UDK 162.6 BOGOMIR NOVAK POJF..M PRO'HSLOVJA Pojem protislovja ni enoznačen. Razlikujemo (nc) logična, konlrama in dialektična protislovja ter zakon ncprotislovnosti oz. zakon izključenega protislovja. Zakon ncprotislovnosti ni obvarovan pred enostranskimi zlorabami (sofistika, eristika). I.c-lc nastanejo, čc nc upoštevamo poleg izključcvalne šc vključevalno funkcijo in poleg negativne šc pozitivno. Dialektično protislovje nc more vključevali istočasno in v islem odnosu tega, kar jc že formalno izključeno, siccr bi bil eden od obeh zakonov neresničen. Tudi "dialektično protislovje" ni homogena kategorija, ker razlikujemo antagonislična in ncantagonistična protislovja. Za anlagonistična protislovja velja, da nc vzdrižijo kritike. Razlika ali drugobit dialektičnega protislovja je, da absurdna protislovja nimajo realnega korelata, kar pomeni, da ne gre za argument ad hominem (subjektivna zmota), ampak ad rem (dejanska napaka). UDC 162.6 BOGOMIR NOVAK TI IE NOTION OI; CONTRADICTION The notion of contradiclion is not only one characlcristic. We diffcr (un)Iogical, contrary and dialcctic contradictions and the law of contradiclion or ihe laws of the cxcludcd contradiclion. The law of unconlradiclion is not defended against one sided misusc (sophistics, eristies). Just thcse occour if we do not consider the including faetor as wcll as the exeluding faclor and besides the negative also the postive. Dialcctic contradiction cannot includc al ihc same limc and in the same relation that, vvhich is already formal!y cxcludcd, othcrwisc one of bolh the lavvs would bc false. Also "dialcctic contradiction" is not a homogcneous catcgory, as wc diffcr amongst antagonislic and unantagonislic contradictions. It holds that antagonislic contradictions cannot bcar crilicism. The diffcrcncc or sccond self of dialeclic contradiction is that it docs not go for arguments ad hominem (stibjcclive mistakc) bul ad rem (aetual mistakc). udk 37:001.=863 FRANC PEDlCEK kvalitativna analiza slovenski; pedagoške tt:rmin01£>gue Slovenska pedagoška terminologija v luči kvalitativne analize znanstvene opredeljenosti in znanostne sporočilnosti. V naši in v vsej današnji pedagoški znanosti predstavlja veliko sivo liso terminologija. Njena nedorečenost in neizčiščenost ler znakovno-vpomcnjcvalno-sporočilnostno ne dovolj razvita kakovost je vzrok mariskaleremu oporekanju, da jc pedagogika samostojna znanost. Vse to zavezuje problematiziranje in empirično raziskovanje te osnove. Najprej gre v pričujočem besedilu za nadgrajevanje slovaroslovncga in zgolj lingvislično-semanličnega njenega teoretiziranja s prcučcvalno induktivnim in informacijskim pristopom. Ob empirični razčlenitvi v vzorcc odbranih slovenskih pedagoških besedil sc razkriva temeljni teorem, da se pedagoška terminologija (kakor terminologija vsake znanosti!) pojavlja na treh kakovostnih ravneh: a) besedje določenega življcnjsko-dclovncga področja, b) strokovno izrazje določene lehnološko-tehnične področnosti, c) "čisti" znanstveni termini. Takšno empirično razčlenitev terminološkega gradiva pedagogike in vsake znanosti jc mogoče podpreti z logiškega in Icksikografsko-lczavrskcga pogleda. V luči razkritega teoretsko-razčlcnjcvalncga izhodišča jc bilo mogoče najti v terminografski analizi slovenskih pedagoških besedil več relevantnih deskriptivnih, eksplikativnih in spoznavalno-vrcdnostnih pokazateljev. UDC 37:001.4 = 863 FRANC PEDI CEK quautative aI\aiJ\ys1s of siJovenii pedagogicai. terminoiJogy In our and in ali of loday's pcd3gogic sciencc, tcrminology represcnls a big gray spol. Its inarticularily nad impurity as also sign-nolional-communicativcncss of a not dcvelopcd cnough quality is thc rcason for many a crilicism of pcdagogics bcing an indcpcndcnt scicncc. Ali this obligates a problcmatising and cmpiric rcscarch of this topic. In this articlc it firsl gocs for a supcrconstruclion of the vocabulary and only thc linguistic-samantics of its thcorclicising with a sludious inductivc and informational acccssion. An cmpirical analysis of a samplc of sclcclcd Slovcnc pcdagogic lcxts rcveals thc basic thcorcm ihata pcdagogic lcnninology (as ihc tcrminology of cvcry scicncc!) appcars on ihree qualitativc lcvcls: a) thc vocabulary of a spccific like work ficld, b) the spccialist cxprcssionism of a spccific tcchnological tcchnical ficld, c) "pure" scicntific terms. Such an empiric analysis of the icchnological material of pcdagogics and cvcry other scicncc is possiblc to bc supportcd from ihe logistical and lcxicographical-thcsaurial aspccl. In light of thc rcvcalcd thcorclical analylical starting point it is possiblc lo find in tcrminologieal graphics analysis of Slovcne pcdagogic texts a number of rclcvant descriptivc, cxplicalivc and cognilativc cvaluational pointers. irr V zadnji Številki (1-3/88) jc žal prišlo do nekaj neljubih posegov različnih "škratov". Najprej bi se radi opravičili Vclku S. Rusu za napačno pisanje njegovega imena na strani 183. Izpadla sta tudi naslednja dva povzetka: UDK 316.6 VELKO S. RUS IN MAJA RUS-MA11KOVEC KONCEPTI REPREZENTANC SOCIAI JsTiGA ZNANJA V SOCIALNI KOGNITIVNI PSU IOLOGIJI V socialni psihologiji sc kategorija reprezentacije uporablja tako za figuraUvne, kol za abstraktne strukture. Včasih je ločena od pojma stališč, včasih pa ima enak pomen. V osemdesetih letih pa so se pojavili nekateri novi predlogi v zvezi z mentalno reprezentacijo socialnega znanja: prcdspolavlja se, da posameznik uporablja določene socialnc rcprczcnlacijc zalo, da procesira socialnc informacije, da osmišlja svoje socialno okolje in da načrtuje akcije. Ti pojmi zajemajo nekatera področja socialnih dražljajev: oseb in situacij. V primeru oseb govorimo o prototipih oseb, o grupnih slcrcotipih in o shemah samega sebe. V primeru situacij pa govorimo o siluacijskih prototipih, o "skriptah" in o shemah, vzročnosti. S temi pojmi so sc v socialni kognitivni psihologiji odprle nove perspektive - teorije shem. UDC 316.6 VELKO S. RUS AND MAJA RUS-MAUKOVEC CONCEII'S OFREPRESEN1ATION OF SOCIAL KNOVVLEDGE IN SOCIAL COGNTnVE PHYSC1IOLOGY In social physchology the calcgory of representalion is used for figuralive or for abstract struetures. Somctimcs il's separated from the notion of atlitudes, sometimes it has the same meaning. In eighties some ncw propositions conccming nolions of mcnlal representations of social knovvledgc appcared: the individual is supposcd to usc some conccptual representations to proccss social informations, to give social environmcnt the mcaning and lo plan his aetion. Thcse nolions cmbarace some domains of social stimuli: persons and silualions. In ihe casc of persons we speak about person protolypcs, group stcreotypcs and self-sehema. In the casc of silualions wc speak aboul silualion prototypcs, seripts, and causal sehemata. - Wilh thcse nolions, a ncw pcrspcclive sccms to bc open in cognitive social psychology: the thcory of schemala UDK 159.942 DARE KOVAClC KOMUNIKACIJA EMOCU MED ANALOGNIM IN DIGIT ALNEM Emocija so izvorno analogni procesi v organizmu in osebnosti povezani z biološko in psihološko pomembnimi zunanjimi (okolje) ali/in notranjimi (fiziološkimi, kognitivnimi) spremembami. Obstajajo mnogi drugi psihofiziološki in psihosocialni pojavi,, ki so analogni kot: splošna raven aktivacija, trzaj, zehanje, spolno vzburjenje in socialno modelno učenje. V socialnih interakcijah sc analogno - spontano izražanje emocij in cclovita emocija - usmerja, zavira, maskira, rilualizira. Prihaja do digitalizacije analognega. To in pa splošno sprejeta domneva, da sc jc besedni jezik kol pretežno digitalni kol razvil na osnovi emocionalnih teženj in izrazov, vodi do postavke, da jc komunikacija cmocij najpomembnejša stopnja v razvoju človekove komunikacijo od analogne do digitalne. Toda prehodi ali prevodi iz analognega v digitalno in obratno so zaradi temeljnih razlik vedno lc približni, včasih cclo nemogoči. UDC 159.942 DARE KOVAClC COMMUNICATION OF EMOIION MiTWEEN ANA LOG AND DIGITAL Emouons are originally analog proccsscs in organism and pcrsonality, relatcd to biologically and psychologically important ouler (environmcnt) or/and inncr (physiological, cognilivc) changes. There are many olhcr physiological and social phenomena vvhich are analog, e. g. aetivation level, stanle rcaction, yawning, scxual excilemcnt and social lcaming. In social intcracuons the analog - cxprcssion of cmolion and emolion as a who!c - is dircctcd, mouldcd, rcduccd, maskcd, ritualizcd, standardized. What happcns is digilalization of analog phcnomcna. This and widcly acccpted hypothcsis that verbal language developpcd on ihc basis of cmolional tcndcncics and cxprcssions lcad to anolher hypothesis: communication of cmotion is most important phasc in dcvclopmcnt of human communication from analog to digilal. But th transilions and translations from analog to digilal and vice veria are only approximatc or somctimcs cvcn impossiblc. Prevod povzetka članka Oskarja Avtorja "Eros in vzgoja" se od stavka "In this concept,..." pravilno glasi: "In this concept, Ihc upbringcr is thc subject (hypo-kcimcnon) of the Iedeal, and he is - as Upbringcr - an objccl of ihc rcarcd's desire, as far as abscnce of upbringer's desire is present, thc prcscncc of a gap of thc Olhcr, i.c. the Ideal itsclf." Vsem prizadetim in bralccm sc iskreno opravičujemo in prosimo za razumevanje. Trudili sc bomo, da bomo na "škrate" v prihodnje budneje pazili. Uredništvo YU ISSN 0587-5161 č asopls za sodelovanje humanističnih In naravoslovnih ved za psihologijo In filozofijo