^fcx.i-*'4lsv -v/Gl -e^- «...-^c-A t-*/E ,^_ Dr. RUDOLF A N DR F JK A . / KROPA IN KAMNA GORICA KRAJEPISNO-ZGODOVINSKI POIZKUS S ŠESTIMI LESOREZI VLADISLAVA BENESCHA V SAMOZALOŽBI V LJ UBLJANI l 9 2 4 Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani. «Kropa je en velik’ mest’.» Narodna. Pri Podnartu, kakih 40 km od Ljubljane, se izteka v Savo močan gorski potok L i p n i c a, ki priteče nekako v višini Radovljice izpod temnih skal 1200 m visoke Jelovice, tvoreč lepo dolinico, vzporednico savske doline. V tej dolini, odnosno dolinici pritoka Kroparice, ležita ob vznožju Jelovice dva kraja, velezanimiva po svoji prirodni krasoti, svoji starodavni zgodovini in svoji še danes živahni domači železarski obrti: trg Kropa in vas Kamna gorica. Iz postaje Podnart vodi ob Lipnici navzgor okrajna cesta, ki se zavije, zapustivši gorenjsko železnico, proti zapadu. Na brdih ob levi strani se beli cerkev in farna vas O 1 š e, ali kakor se sedaj, toda napačno zove Ovšiše, potem pa skoro 3 km ni več nobene naselbine, dokler nas ne pozdravljajo prve hiše male vasi Lipnice. Ob potu šumi istoimenski, bistri potok, poln žlahtnih postrvi; prod in mivka ob bregovih nam pričata o njegovi neugnani mladeniški moči. Gori na levi, ob peščenih, polzečih se bregovih čepi vas Brezovica na vznožju hriba Kamne gorice. Pirčeva tovarna žičnikov je zadnje poslopje Upniške vasi. Tu sem prihaja iz Brezij in Otoč romarska steza, ki vodi čez Srednjo Dobravo in preko ceste naprej mimo Brezovice po grebenih Kamne gorice, Pečij in Kresa naprej na sedlo Bar igla med Kropo in Češnjico, na Jamnik ter odtod ali na Dražgoše in Železnike ali pa v Selca in Škofjo Loko. Ta pot, ki je zaradi svoje priljubljenosti v krogih pla¬ nincev tudi dobro in stalno markirana (v planinskem oziru je najbližja in najlepša pot na Ratitovec iz postaj Otoč in Pod¬ narta), je bila nekdaj od sedla Barigle naprej ena najvaž¬ nejših poti za rudarje, železarje, ogljarje in sodarje v Kropi in Kamni gorici ter na Jelovici. Ona je tvorila najkrajšo vez med Kropo in Železniki, a je bila tudi del trgovske in k u p č i j s k e p o t.i v Trst in Italijo, ki je vodila preko Železnikov in Petrovega brda v dolino Bače, Tolmin, Čedad in naprej. i* 'S©®'©©®®'©©©©)®'©©©©®®®® 4 @®®@®®®@®@®@@®®®®®®® Markirana steza, ki vodi mimo Brezovice na omenjeno pot, ostaja sedaj, ko korakamo po cesti, na levi. Pri vodni žagi, ki jo pa ne goni več Lipnica, ampak že njen pritok Kroparica, se cepijo doline in ceste. Proti zapadli vodi cesta, premostivši Kroparico, med izrastki Jelovice na levi in nizkim hribovjem «V r e č e» na desni v dobri četrt uri ves čas položno v Kamno gorico in odtod v Zg. Lipnico in Kolnico, odnosno na Lancovo in v Radovljico. Trg Kropa. Ob desnem bregu Kroparice vodi proti jugu usmerjena okrajna cesta vedno bolj navkreber. Na levi strani ji sledi že prej omenjeni, z bukovino in hrastovino obraščeni, ne previsoki greben, ki se na sedlu Barigla strne z izrastki Jelovice, na desni strani pa se krožijo visoki in vedno strmejši robovi Jelovice v pravi gorski hotel, v katerem izvira naša spremljevalka, poskočna Kroparica, aK kakor ji tudi pra¬ vijo Preprovka. Po četrturni hoji zagledamo na levem pobočju sedla Barigle, kakih 30 m nad cesto, lično cerkvico z značilnim zvonikom, ki ima na koncu strehe še štiri majhne stolpiče ter spominja s tem na slog čeških cerkva. Na cerkveni strehi je večji stolpiček; v njem visi tako zvani «navček», mali zvon, ki zvoni umirajočim. Ime izvajam iz staroslovenske besede «nav», ki znači raj, torej zvonec, ki zvoni umirajočim v raj. Zgodovinsko zanimivo je, da je ta navček zvonil tudi domačim trgovcem, ko so se s svojim železnim tovorom od¬ pravljali iz Krope na daljno pot v Italijo in Trst, in sicer toliko časa, da so dospeli do vrha Barigle. Cerkev je podružnica farne cerkve v Kropi in posvečena Materi Božji. Bila je nekdaj romarska cerkev in je stara kakih 200 let. Ko dospemo pod cerkev, zagledamo tudi že dober del trga Krope, potisnjenega med bregove Kroparice in pobočja Jelo¬ vice, ki se tu strinjajo v pravo kotlino, ki se tudi zove «K o t e 1». V prepadnih skalah, skoraj navpično raste Jelovica v nebo. Na levi zagledamo najprvo strmo steno, ki se imenuje Babji zob, kakor njegov večji brat nad Kupljenikom, od¬ nosno Bohinjsko Belo, potem sledijo Orlovina, Zidana skala, Špik, Čelo in Vreteno. Diven je pogled na ta kotel in na slikovite stare, a mogočne kroparske hiše ob bregovih šumeče in peneče se Kroparice ®©®@®®®®®@©©®®®®®g)®® 5 ®®@®®®®®@®®®®®®®®@®® ali Preprovke, o kateri pravi Valvasor, da ima medicinalno moč, posebno za čiščenje želodca in krvi . 1 Na desni strani, pod vrhovi Cela in Vretena, se vzdiguje visoko nad trgom farna cerkev sv. Lenarta. Motiv iz Krope: V ozadju podružnica M. Božje. 1 «Besitzt an seinem Ursprung eine mediziniernde Kraft, sintemal es eingetrunken laxirt und purgiret, also daB ein solcher, der eine Blut-Reinigung vonnothen hat, sich wol darnach befindt.» (Ehre des Herzogthums Krain, III. ŽV., XVIII. pogl., str. 386.; glej tudi IV. knjiga, XXXV. pogl., str. 603.) -g)’®®®®®©®®®®®'®®®®®'®®® 6 ®®®®®®®®®®®®®®®®®©®® Prva liiša pri vhodu v trg je dobra, staroznana gostilna Jalenova. Par korakov od nje zagledamo na desni veliko tovarniško poslopje — tovarniške delavnice «P r v e žeb- ljarske in železnoobrtne zadruge v Kropi in Kamni g o r i c i». Kdor bi v tej pravcati tovarni, opremljeni s turbino 50 konjskih moči in rezervno lokomobilo, z najmoder¬ nejšimi stroji za žeblje, s topilnico, strojniško kovačijo itd., iskal starodavno domačo železarsko in kovaško obratovanje, bi se zelo zmotil. Stara obrt se je prilagodila v bistvu — iz- vzemši kakih 7 vigencev — modernemu tehničnemu razvoju, ker se mu je morala prilagoditi, ako je hotela uspevati in živeti. Tu je prilika, da se ozremo malo po zgodovini te staro- slavne železarske in žebljarske obrti. Za železarstvo so bili v teh krajih dani naravni pogoji. Vsa Jelovica in sosednji Ratitovec sta bila sila bogata na železni rudi, predvsem na tako zvanem rjavem železovcu (Brauneisenstein) in bo¬ bovcu (Bohnerz). Slednja ruda, ki ima obliko večjih in manj¬ ših rjavih kamnov v obliki boba (odtod ime), je ležala kar na površini. Še danes jo dobite na kosmatem Ratitovcu mnogokrat kar na poti ali na kolovozu. Zato so nastale v dolinah, ki obkrožajo to gorovje, namreč v dolinah selške Sore (Sorice), Save Bohinjke in Lipnice že zgodaj železarske obrti in nasel¬ bine, katerih glavna središča so bili Železniki v selški dolini, Bohinjska Bistrica v savski in Kropa — Kamna gorica v lipniški dolini. Okoli teh središč, ki so bila med seboj zvezana po trgovskih in strokovnih odnošajih, po priseljevanju in odseljevanju rudarjev, trgovcev z železom, ogljarjev itd., so posebno na vzhodnem in južnem pobočju Jelo¬ vice ter na obronkih Ratitovca vzrastle rudarske naselbine, kakor Knapi v dolini Bukovščice, Jamnik, La j še in Kališe na vzhodnih in južnih izrastkih Jelovice, Rudno v dolini Češnjice, K o 1 n i c a v dolini Lipnice itd. 2e imena teh na¬ selbin kažejo na nekdanjo rudarsko obrt, še bolj pa store to stari, napol podrti ali pa docela zasuti rudni rovi in jame, na katere naleti čestokrat popotnik v Jelovici (Vodice, Prijateljeva jama, Planice) in okrog Jamnika, da celo na Ratitovcu tik pod Krekovo kočo leži taka zapuščena jama. Prvotno železarstvo v teh krajih je bilo zelo primitivno. Kjer se je našla ruda v večjili množinah, tja se je postavila preprosta peč, kjer se je ruda topila. To je bilo ponajveč ne v dolini, ampak na vrhovili Jelovice, kjer se je pač ruda našla. ®®®®®®®®@®®®®®®®®®®® 7 ®s>®®®®®®®®>©®®®®®®®®® Ob strmih gorskih obronkih na vetrnem kraju so skopali v zemljo globoko jamo; od strani pa so vdolbli vanjo rov ali sapnik, skozi katerega je podpihoval veter, ki je trajno pihal na teh krajih, pod rudo položeno ogljeno žerjavico. Te peči, od katerih je stala ena n. pr. pri Prijateljevi jami v bližini pla¬ nine Vodice, so bile tako zvane vetrne peči (Windofen). Na drugih krajih, kjer ni bilo vetra, pa so skopali v zemljo okroglo žlebino, počez položili drv in oglja, nasuli rude ter kurili in vpihavali sapo z ročnim mehom. V globino se je od¬ tekalo železo, katero so pri nizki vročini tako rekoč le iz¬ sesavali iz lahko talilne rude. Seveda je ostajalo v žlindri še polovico železa. Pozneje so začeli zidati topilne peči, toda tudi še vedno na kraju, kjer se je ruda dobivala. Tak plavž je bil le tri do štiri čevlje visok in en do dva čevlja širok. Tudi v teh plavžih rude pri svojih slabih pripomočkih niso znali dobro raztopiti. Razpihavali so žerjavico že z večjimi mehovi, ki so jih gonili z rokami ali nogami. Železne kepe, ki so se pridelale v teh malih plavžih, so spravili do roba pogorja in jih zvalili po «rižah» (drčah) v dolino. Te kepe so imenovali volka, peči same pa se imenujejo še v listinah 16. stoletja slovenske peči. Šele v 15.stoletju se prične prava fužinarska obrt. Plavže so prestavili s hribov v doline, mehove pa je gonila že vodna sila. Volk, ki so ga privalili s hriba, je bil že prost ogljika, pravo kovno železo; v dolinskem plavžu so ga le še razbelili in razdelili pod kladivom. V Kropi so pri «Starem kladvu», t. j. v Zg. Kropi, že v 14. stoletju sezidali slovensko peč na volka, v Sp. Kropi pa leta 1442. V 16. stoletju najdemo slovenske plavže že tudi v Kamni gorici, Kolnici in Lipnici. Polagoma, od 16. stoletja naprej, se je plavžarstvo zbolj- ševalo. Namesto dokaj preprostih «slovenskih peči» se uvajajo boljše nemške ali laške, «b r e š j a n s k e» peči z dvojnim pihalom. Te peči so bile že malo višje in bolj podobne visokim plavžem. Bile so do deset čevljev visoke ter po dva do tri čevlje široke. Na desni strani pihališča je bila luknja, skozi katero so izvlekli volka. V 24 urah sta zrastla dva volka po štiri cente težka, a dala pod kladivom dva centa čistega železa. Mojster-kladivar je volka razcepil v štiri ali šest delov, prevaril te dele v posebni peči in potem raztegnil v železne droge ali palice, ki so se oddajale v manjša ognjišča, tako zvane «cajne», za podrobno izdelavo žebljev itd. ©s®©'®®®)®©®®'®®®®®'®®®® 8 ®®®®®®®®®®®®®®®®©®®® Proti koncu 18. stoletja šele so se začeli pri nas razvijati najprej v Bohinju, na Javorniku in na Savi tako zvani visoki plavži (Hochofen), katerih zadnji ostanek se vidi na Slo¬ venskem le še v Železnikih. Bili so 18 do 22 čevljev visoki. V teh plavžih pa se železo čisto drugače napravlja kakor v prej omenjenih slovenskih, nemških in laških pečeh na volka. Ruda se ne plavi, ampak se popolnoma raztopi, ne da bi se očistila ogljika ali pa napravil volk. Tekoče železo se nabira na dnu peči; kadar ga je dovolj, predere plavžar z železnim drogom spodaj ilovnati zamašek in skozi ta predor se izlije goreča tekočina v že pripravljene ilovnate gredice. Tam se shladi; žlindra, ki je na vrhu, se odkoplje, sirovo železo (gro- delj), ki je na dnu, pa se vzdigne. Obliko ima seveda ploščnato, kakor so bile gredice, v katerih se je shladilo. Ta grodelj raz- tolčejo na kosce in ga vržejo v drugo pretopilnico z železnimi stenami, da se dobi kovno železo, ki je mnogo boljše od železa iz volka. To železo, ki se pa tudi imenuje volk ali kota (iz italij. cotta) in je prosto ogljika, se vzdigne iz pretopilnice z velikimi kleščami in se donese pod «n o r c a» ali pod veliko kladivo. Tu se razdeli na dva dela, ki se imenujeta m a s e 1 j a. Še enkrat se maselji prevarijo v peči, potem se pa raztegnejo v palice ali v cajne (železne šibice). Železarska obrt je cvetela v Kropi, Kamni gorici in okolici že od 15. stoletja naprej. Da pa je bila tu brez dvoma v 16. sto¬ letju že zelo razvita, nam spričuje rudarski red z dne 3. janu¬ arja 1550., ki ga je izdal cesar Ferdinand I. za fužine Kropo, Kamno gorico in Kolnico v radovljiškem gospodstvu. Iz zgodo¬ vinsko važne listine razvidimo, da so imele te fužine svojega posebnega rudarskega sodnika, ki je upravljal občino v političnem in ekonomskem oziru, obenem pa sodil v vseh civilnih in kazenskih stvareh, izvzemši tako zvane kapitalne zločine (umore, uboje itd.), ki so spadali pod deželno ali krvavo sodišče. Fužinarji so imeli tudi pravico izvažati svoje železarske izdelke v Trst, Gorico in Videm («Weiden» = Udine) po krajši poti preko Bače (Votsch), seveda proti temu, da so carine, naklade in mitnine tudi zanaprej plačevali mitnicam na daljši ljubljanski cesti. Rudarji in vsi, ki so imeli z rudniki, plavži in fužinami opravila, pa so uživali za tedanje čase važno svoboščino — oproščeni so bili vojaške službe. To pravico so uživali tudi ogljarji, da, celo kmetski sinovi, če so le zasledili ■©©@©@@©'§>©©'©@©©©©©©'2)'®) 9 ®©@©@@®©@@@©©©®©©@©® rudo in so dokazali, da so začeli kopati. To svoboščino sta i fužinarska gospoda i rudarsko delavstvo skozi stoletja odločno branila proti gosposki in celo proti cesarju samemu. Trška in sodna «svoboda» je segala do konca kroparske doline, tam, kjer se steka Kroparica v Lipnico. Ondi je stal star mejnik, postavljen leta 1728.,-ki ga zdaj ni več, z napisom: «Vera sunt insignia iurisdictionis Cropensum in tempore adventus Caroli Kropa: V ozadju Babji zob, Orlbvina in Zidana skala. @@©g>@© s©©©©©©©©©®©®© 10 ©©©©©©©©©©•sj®®®©® 1 ®©®'© Sexti elevata». 2 Pred to mejo so se morali ustaviti uradniki in biriči radovljiškega gospodstva, ki bi le prerado skušalo dobiti sodno in upravno oblast nad Kroparji v svoje roke. Fužine so imele tudi pravico dobave lesa za svoje oglje v gozdovih radovljiškega gospodstva in so to pravico tudi na vso moč uveljavljali proti radovljiškim graščakom. Gospodstvo Radov¬ ljica s Pustim gradom (VVallenburg) nad Kamno gorico je bilo .dolgo let v posesti celjskih grofov. Po umoru zadnjega Celjana grofa Urha II. (leta 1456.) pa je gospodstvo prešlo v last cesarja, ki ga je oddal v najem najprvo Dietrichsteincem, potem pa grofom Thurn (1616), toda izvzemši rudokope, visoke gozde in črnogorice (Hoch- und Schwarzwalder). Prvi rudarski sodnik za Kropo, ki ga omenjajo zgodovinske listine, je kroparski domačin Klemen Bobek, ki ga je nadvojvoda Karel imenoval leta 1546. Kot drugega sodnika omenjajo listine iz leta 1568. Filipa Saun (Son) v Spodnji Kropi. Slede: Maks Plaveč (leta 1669.), Jakob Gašperin (leta 1690.), Matevž Chrobat (leta 1713.), Andrej Chrobat (leta 1739.), Andrej Grošelj (leta 1746.), Gregor Potočnik (leta 1770.). Zelo stare gosposke fužinarske rodbine v Kropi so G a š p e - rini in Šolarji, ki se omenjajo že leta 1569., potem Ma¬ žo 11 i (leta 1579.), K u n s 11 i (leta 1579.), G u z e 1 j i (leta 1588.), Žigoni (leta 1668.), P 1 a v c i (leta 1690.), K a p p u s i (leta 1698. Janez Kappus pl. Pichelstein) itd. Fužinarska knjiga iz leta 1790. omenja v Spodnji Kropi kot fužinarsko gospodo: Primoža Gašperina, Jurija J a 1 e n a, Gregorja K a p - p u s a dediče, Luko Klinarja, Primoža Magušarja, Luko Potočnika, Ano Potočnik, Luko Praprotnika, Karla P i b r a v c a, Jero S u p a n, Petra Rabiča, Andreja Šliberja, Jakoba Pogačnika, Franceta Wo d 1 e y a. 3 Od stare fužinarske gospode v Kropi žive še danes po¬ tomci sledečih rodbin: Ažman, Gašperin, Gašperšič, Jalen, Klinar, Lazar, Leš, Magušar, Pibrovc, Rabič, Šolar, Zupan i. dr. Fužinarstvo je imelo posebno na kmetsko ljudstvo, ki je ječalo pod jarmom različnih graščinskih gospodstev, veliko privlačno silo. Dočim je bil kmet in njegovo potomstvo «glaebae 2 «Pravo (istinito) znamenje kroparskega sodstva, postavljeno za prihoda Karola Šestega.® 3 Od tega Wodleya nosi po vsej priliki velik gozdni del v Jelovici pod Martinčkom ime «Bodlajka». ©©'a)®©®®®'®©'®®®'®®)®®©©© 11 ©@®@@©©©®©©©©®@®®©®® adscriptus», prikovan na grudo in so morali sin kakor oče in ded in praded robotati gospodi, služiti kot vojaki itd., je kmet¬ ski sin, ki je začel ali sam kopati rudo ali pa se je vpisal med fužinske rudarje, žebljarje in ogljarje, svoboden ter se je Kropa: Pibrovčeva hiša s starim znamenjem. lahko, ako je bil priden in podjeten, celo povzpel do občinca, da celo, če je kupil in trgoval z železom, do gospoda. Še danes priča ponosna Pibrovčeva, Magušar¬ je v a, Klinarjeva (sedaj Hlebčeva) ali Mazollova hiša (sedaj šola) o bogastvu, pa tudi o dobrem okusu te go¬ spode. Zanimiva je v ‘tem pogledu tudi hiša pri Potočniku v Zg. Kropi, kjer je bil za časa Francozov sedež kroparskega 2* -©©©-a)®®©.©-®'©'©g'®®®®®’®®® 12 ®®®®®>®>®®®®®®>®>®®®®®®® županstva (mairie). Tu in na Mazollovi hiši se v lepih obokih in vitkih stebričih pozna vpliv italijanskega sloga. 4 Posebnost Krope v juridičnem in stavbnem oziru je vsekakor Janova (Florjanova) hiša, ki ima za vsako nadstropje poseben vhod (hišna vrata) in posebnega lastnika (sedanja lastnika Vidic in Mihelič), ki je kot tak tudi vpisan v zemljiški knjigi. Hiša stoji na levem bregu Kroparice, nekako v sredi na trgu, nasproti Pi- brovčevi hiši. Tehnično mogoča sta dva posebna, ločena vhoda v popolnoma ločeni nadstropji samo s tem, da je hiša zidana na pobočju hriba, tako da je zgornje, proti hribu obrnjeno prvo nadstropje s hriba sem prav za prav pritličje. Takih hiš je v Kropi več. Ena taka hiša (na desnem bregu Kroparice), malo naprej od šole, ima zvezo med obema vhodoma, ki sta sicer drug nad drugim za nadstropje višja, a v vsakega stopiš na¬ ravnost s ceste, odnosno poti. Prehodu med obema po hiši pa pravijo, ker je tako čuden in temen, «peku» (pekel). Sploh ima Kropa več takih krajepisnih zanimivosti. Od vi g en c e v, katere bomo pozneje še podrobneje popisali, ob¬ stoje v Zgornji Kropi nad hišo pri Potočniku trije vigenci, od katerih nosi spodnji, opuščeni, ime «pekel», srednji «v i c e», zgornji, že na koncu vasi, pa «n a v», t. j. raj. Nasproti sedanji šoli je stal na desnem bregu Kroparice veliki plavž, ki so ga morali oktobra leta 1919. zaradi nevarnosti, da se sesuje, podreti. V bližini te šole vodi v hrib pot proti farni cerkvi s v. L e n a r t a, ki jo je bil sezidal že leta 1481. Lenart Kacijanar. Fara se je ustanovila stoprav leta 1620. ter je bila podvržena prezentaciji cesarja. Prvi župnik je bil Lenart Mulej, sledili so mu Janez Caspe- rin, Janez Popol, Karel Razza, Jakob Perne, Peter Tomažin itd. Cerkveno proščenje se je od starine vršilo na velikonočni po¬ nedeljek, na nedeljo po sv. Marjeti in na nedeljo po sv. Le¬ nartu (glej Valvazor VIII., str. 736). Cerkev kaže še danes v svoji obliki, da je bila dvakrat razširjena. Zidana je v roman¬ skem slogu. Lepa je slika sv. Lenarta, a umetniško vrednost imata stranska oltarja ob presbiteriju, kjer sta sliki trpečega Zveličarja (na levi) in sv. Jožefa (na desni), deli Matevža 4 Od teh starih kroparskih hiš se vidi na bakrorezu, ki ga pri¬ občuje Valvazor v Ehre des Herzogthum Krain, III. knjiga, XVIII. pogl., str. 386 in 387, že Mazollijeva in Pibrovčeva hiša, dočim Klinarjeve palače še ni na sliki. ®®®®®®®®®®®®®®®®®®®® 13 ®®®®®®®®®®®®®@®®®®®® Langusa. Strop je dobil v novejšem času čedne freske izpod roke slikarja Bradaške star. Zanimivi sta sliki sv. Miklavža in sv. Florijana, ki naj varujeta Kropo pred po- vodnijo in ognjem. Voda in ogenj! Prvine, brez katerih ne more kovaška obrt obstati. A ta elementa se kaj rada obrneta proti svojim gospodarjem in krotiteljem: «Kajti elementi tvore črtijo človeških rok.» Še niso popolnoma izginili sledovi in spomini na grozni požar, ki je leta 1900. upepelil polovico Krope na levem bregu Preprovke in se ustavil šele pred Mazollovo hišo (šolo). Zato ta spodnji del, v katerem se nahaja «Gosposka ulica*, kakor jo Kroparji včasih imenujejo, ne napravi več tako starin¬ skega in prvobitnega vtisa kakor ostali deli, ki jim je požar prizanesel. Naj omenimo od zgodovinskih znamenitosti Krope še pra¬ staro znamenje, stoječe nasproti Pibrovčeve hiše na za¬ četku poti na Bariglo in Jamnik. Pri tem znamenju je, kakor veli ustno izporočilo, ljubljanski škof Tomaž Hren pridigoval ter sežigal nevarne knjige in postile kroparskih protestantov. Značilno za Kropo in njeno okolico je č e š č e n j e s v. B a r- bare in sv. Ahaci j a kot patrona rudarjev. Tako se na¬ haja sv. Ahacij v stranskem oltarju cerkve sv. Primoža in Fortunata na Jamniku, sv. Barbaro pa imajo v stranskih oltarjih Kropa, Kamna gorica, Sv. Križ nad Kališami in Dražgoše, torej cerkve vseh onih krajev, kjer so nekdaj živeli in trpeli, delali in se radovali rudarji. Naj omenimo v tej zvezi še komaj razločno kamenito glavo 1 , ki je še danes vzidana na severni strani cerkve sv. Jederti na Lajšah, prav ob že več¬ krat omenjeni trgovski poti železarjev iz Krope in Jamnika v Železnike in daljno Italijo. Poleg nje je v vnanjo steno vzidan nabiralnik, v katerega so polagali potniki svoja darila za srečno daljno pot. Stvar je vsekakor vredna, da jo raziskujejo in raz¬ jasnijo naši zgodovinarji in konservatorji. 14 'a)©®®®®)'©®®®®*©'®'©©©©®®® Sedaj pa si hočemo ogledati natančneje ono zadnjo remini¬ scenco iz starih fužinarskih časov, oni resnično še živeči 1 ostanek dela že davno v večnost zatonelih stoletij in rodov, ki se naziva s starodavnim imenom: «Vigenc ». 5 Ob umerjeno tekoči vodi, izpeljani iz deročega potoka v obzidano in ograjeno mlinščico', stoji kakih 10 m dolga lesena koliba ali «b a j t a», krita s škodljami ali pa tudi z navadnimi deskami. Na mlinšici je (navadno ne preveliko) kolo in vzvodi, zvezani z njim, izginjajo v notranjost te bajte. To je v i g e n c, proizvajalnik mnogih milijonov žebljev, ki so jih v njem skovale v teku stoletij pridne roke slovenskih kovačev v 12-dol6urnem delu, vigenc, danes že skoro zanemarjena in zaničevana pod¬ laga nekdanjega blagostanja rudarskih krajev na Gorenjskem. Ura na zvoniku Sv. Lenarta je odbila ravno tri. Za vogalom vigenca se je prikazala v gluhem somraku temna postava. Ob¬ stane pred spečimi hišami in zapoje: Sveti se, sveti beli dan, K nam bo prišel Jezus sam Iz rožo Marijo cartano In s to nebeško družino. 5 Jezikoslovni postanek imena vigcnc (mase.) ni povsem jasen. Eni ga izvajajo od staroitalijanskega igne = ogenj, drugi od nem¬ škega «Wiege» radi kolebanja samopiha, ki žene mehove. Mogoč je tudi slovanski izvor, ker je korenina ign — ogn sploh indogermanska. 'g)®®)©®©®®®®)©®©©©®©'©©® 15 ®®®®©©@@@©®©®®®@®©©@ Potem se zaokrene doli proti Gosposki ulici in zopet se ustavi na mostti. „ . ,, , Furmani po cest furajo In se bel’ga dneva vesele. Sveti se, sveti bel’ dan, K nam bo pa prišel Jezus sam. In tako hodi ta budilec po vsem trgu; povsod, kjer sta¬ nujejo kovači, zapoje svojo jutranjo pesem, ki jih poziva na dlelo. Zakaj Kroparji ljubijo «beli dan» in ne kot sosedje v Železnikih, temno noč za delo. V vigencu so vrata zaškripala. Na štirih «j e š a h», to je na vse strani odprtih okroglih ognjiščih, se zabliska iskra za iskro, kolo v mlinšici se začne vrteti. Vreteno prime vzvode, ti pa premikajo čez celo dolžino vigenca položeni velikanski valj sem ter tja. To je «s a m o p i h». Od njega sega verti¬ kalna železna ročica doli do en meter visokega in širokega okroglega mehu ter ga, kakor se valj pregiba na desno in zopet na levo, prime, vzdiguje in zopet izpušča. Tihotapsko, kakor «c i g a n», — in tako se ročica tudi imenuje. Meh pa stoka in ječi, a pošilja vedno nove zračne puhe po lesenih ali železnih nad stropom visečih ceveh do onih čvetero ješ. Iskre se razvnamejo v plamen, a nove množine oglja, ki jih kovači sipljejo iz kabernova" vanj, ga spremene v tlečo žerjavico; meh in «cigan» pa skrbita, da ji ne zmanjka sape. To je položaj, ki ga rabi žebljarski kovač. Sedmero kamenitih «pano v » 7 stoji kakor strežaji okoli njih kraljice, žareče ješe, v katero polagajo kovači in kovačice tenke in dolge cajne 8 , dokler se ne razbelijo. Iskre odletavajo iz ješe brez škode proti lese¬ nemu stropu, ker široka, nad ješo obešena pločevinasta streha ali «kapa» skrbi, da se ne vname. Nad ognjem v ješi je iz železa in ilovice zgrajen nadzidek za lonce in piskre, v katerih kuhajo kovači zajutrk in kosilo za vso družino. Kosilo kuhajo za vso družino na ješi v vigencu. Kaj pa ko¬ vačeva žena in otroci? Ali nimajo doma? Tako vprašate za- 0 Kabernov (iz italijanščine: caverna) = shramba za oglje. 7 Panj, parni, 1 m visok in 25 do 30 cm širok cilindrast, kamenit podstavek v obliki hloda ali panja. Beseda izvira morebiti od nem¬ škega «Baum», morda pa je korenika indogermanska, torej tudi slovenska. 8 Cajn (das Zaineiscp), železne 4 do 8 mm debele in 40 do 50 cm dolge palice. čudeno. Tu prihajamo do točke, kjer se nam razkriva težko in moderni generaciji skoraj neumljivo delo naših žebljarjev v prejšnjih stoletjih. Danes velja, kakor povsod, tudi za obrt zakonito predpisani osemurni delavnik, a v prejšnjih časih je bilo vse drugače. Po deset do šestnajst ur je trajalo kovaško delo in delali niso samo možje, ampak tudi žene in otroci. Samo spali in večerjali so doma v hišah «gospodov», kjer je imelo dvoje in troje kovaških rodbin v eni sobi svoje omizje (č e 1 e š n i k), spali pa so vsi pod streho v tako zvanih kam¬ rah. A zjutraj zgodaj ob štirih se je začelo delo v vigencih in trajalo do poznega večera, včasih tudi do noči. Zlato solnce je sijalo zunaj v zeleni naravi, a v sajastem vigencu so pre¬ živeli, rekel bi, skoraj vse svoje življenje ob žarečem železu, uglušnem ropotu kladiv in nezdravem puhu oglja ti ubogi roboti dela. Kaj čuda, da je to zelo vplivalo, posebno pri žen¬ skah, na telesno konstitucijo. Telesno izčrpana mati je rodila šibke otroke, a ti so ob slabi hrani in vsled prezgodnjega dela slabo uspevali. Tako je bila umrljivost otrok velika, a tudi odrasli kovači so redkokdaj doživeli 50. leto. Naš pesnik Oton Župančič je v svoji «Ž e b 1 j a r s k i» podal globoko pretresljivo sliko teh razmer: Od štirih do ene, od štirih do ene, so zarje rumene, so trate zelene, od štirih do ene, voda nam kolesa, mehove nam žene, nad nakli smo sključeni; vsi, fantje, možje, dekleta in žene od štirih do ene, že vsi smo izmučeni, od štirih do ene, od štirih do ene. Pol treh, pol treh — spet puha nam meh! Žareči žeblji so nam v očeh, do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh. Od štirih do ene voda nam kolesa, mehove nam žene, do osmih od treh žareči žeblji, žeblji v očeh! 17 '&'&y®'2y2) / &2ygygy&gy&)'2)'&2/&2y&2)'& s Tovarna I. žebljarske in železnoobrtne zadruge v Kropi: Celotni pogled. ©S®®®®®®®©©®®®®®®®®® 18 Pa povrnimo se k ješam in panjem! Vrh kamenitega panja, ki je ravno prisekan, se nahajajo vdolbine: v največjo je z zagozdami pritrjeno nakovalo (naklo). Na njem odteguje kovač s kladivom razbeljeni «cajn», železno 4 do 8 mm debelo palico, v «štiblo», to je v spodnji tanki del žeblja in jo na koncu poostri, oziroma priostri, če je bilo železo že na¬ rezano. Če dela žeblje iz cajnov, zaseka odtegnjeni konec na «š i r o k 1 j u», železnem, zgoraj ostrorobnem klinu, pritrjenem na panj pred nakovalom. Ta širokelj izgleda kakor zgornji konec širokega dleta z dolgim robom; ta rob služi ravno za zasekavanje cajnov, ki se potem polagajo na «k o b i 1 o». Na zasekanem koncu širši ali debelejši košček štible vtakne kovač v «n a g 1 e ž e n » 9 , železno 6 do 8 cm visoko blazino, ki ima na enem koncu tolikšnjo luknjico, da gre odsekani košček štible vanjo, odnosno skozi njo. Konček štible, ki moli še vrh luknjice ven, mora biti seveda še «b e 1», t. j. razbeljen, da se «p o b i j e», s čemer dobi žebelj glavo. Nagležen je večinoma pritrjen v «t o 1 p i», visokim trapecastim kosom železa, vde¬ lanim v panj vštric nagležna in nakovala, ki ju drži na panju. S pomočjo prožne vzmeti pod nagležnovo luknjo, ki potiska v luknjo «cavfeljc», se vrže žebelj, ko mu je glava podelana, iz nagležna. Ako ne gre rad, pomaga kovač ali njegov po¬ močnik (hlapec) z «deklo», malimi kleščami, ki primejo žebelj in ga izvlečejo iz nagležnove luknjice. Poleg vsake ješe je korito, napolnjeno z vodo, kjer se spere oglje od zemeljskih primesi, da laže gori. Žlindra, ki se nabere vzlic temu v ješi, se imenuje j e š n i c a ali p e k e 1 j. Kovaču, ki je s težkim kladivom ali «macolo» obdeloval žebljem glave, je odbijalo in udarjalo t o p o r i š č e kladiva, ako ni pazil, po trebuhu. Da se obvaruje takih nepravilnih udarcev, je imel predpisano posebno «taško», okrogličasti les, ob katerem se je pri kovanju toporišče odbijalo, ne da bi zadelo kovača. Od 127 vrst raznih žebljev, ki so se pred dobrimi 100 leti izdelovali v vigencih, vsak s svojim imenom, se jih danes na roko izdeluje še kakih 20 vrst. Da ohranim vsaj nekatera teh starih imen pozabnosti, jih tu podajam. Izdelovali so se vriskarji, romarji, šmoli, cigani, žokarji, konjaki, volarji, kame- larji, podrujci, debeluni, šorfarji, cokljarji, udarjenci, toparji, podkovčarji, kaputarji, čezini, bartnoli, kotordeži itd. Kakor Iz nemškega Nageleisen. -g)©®®®®®®®®®®®®®®®®®)®) 19 ■a)©-®®©'©©®'®)©©'®®©®'©®'©©'© vidimo, zelo mešana družba slovenskega, nemškega in itali¬ janskega izvora — prava slika železarstva in žebljarstva na Kranjskem in njegovih predstavnikov. Od teh se danes še kujejo z roko konjaki (podkovski žeb¬ lji); toparji ali romarji (romarice), žeblji za čevlje; kamelarji, podkovski žeblji za mule (za Bosno in Južno Srbijo); debe¬ limi, coklarji, udarjenci in šorfarji. Razen teh se izdelujejo v ročnem delu v novejšem času tako zvani planinčarji (enokrilni in dvokrilni) za planinske čevlje, ki so se radi njih trpežnosti zelo priljubili planincem. Dober sloves uživajo tudi kroparske kladvice za železniške tire, ročno kovane v obliki žeblja, kate¬ rih kovanje pa izmuči kovača tako, da je svoj čas od onih, ki so se s tem delom izključno pečali, le malokdo doživel 50. leto. Delo v vigencih je bilo nekoč res težko, danes je pa olaj¬ šano z osemurnim delavnikom in ker se vsi težji žeblji, vijaki, zakovice, kljuke, matice, brane itd. izdelujejo s stroji. Vendar ročno delo ne bo še tako hitro izginilo, čeprav se je močno skrčilo; danes delajo v vigencih le še starejši kovači — v Kropi je v sedmih vigencih še okoli 50, v Kamni gorici pa v osmih okoli 60 oseb zaposlenih. V enem vigencu dela danes 15 do 20 oseb, prej jih je bilo 30 do 40. Sploh je Kropa danes mnogo manj obljudena. V svojih naj¬ boljših časih je štela 1600 do 2000 oseb, leta 1870. so našteli še 1400, leta 1890. pa le še 894. To število je ostalo do leta 1910. Danes ima Kropa le še 780 prebivalcev, čeprav se v zadnjem času opaža majhen prirastek. Sliko starih plavžarskih časov na Kranjskem nam je naš prvi pesnik in folklorist Valentin Vodnik ohranil v svojih «J e k 1 e n i c a h», ki jih bomo sedaj laže razumeli, ker so nam tehnični izrazi, ki jih je z vidnim veseljem pobral vanje, že znani: (Tiskani so razprto.) Ne prašam, ne baram, Kaj gosci pojo; Le samo to maram, De kladva teko. Cigan se preverne Zapoje ci-bu! Od strune srebrne Ni lepši glasu. Pišali debele .. Zda v j e š o germe De jiskre vesele, Nad streho lete. Pa k 6 t a že rase, M a š e 1 se vari, Se voglja napase, Pod kladvo hiti. Ta tanka, — ta tosta Prepeva ves dan: Bol zerna je gosta, Bol mojster iskan. 3 * ®®®®®®®®®®®®®®®®®®®@i 20 ®®®®®®®®®®®®®®®®@®®® Kakor že omenjeno, se je v Kropi delalo le podnevi. Dan se je delil po jedilnih časih, zajutrku ob osmih, kosilu ob eni in večerji ob sedmih. Ta obdobja so imenovali j e d. Prva «jed» je bila od treh zjutraj do osmih, druga od devetih do ene, tretja od dveh do sedmih. Življenje in delo kovačev ni bilo lahko in tudi ne prijetno. Bili so 1 čisto' odvisni od «gospodov», v katerih hišah je stanovalo časih kar po troje rodbin. Edino pravico, ki so jo imeli v tej hiši, je bila miza, ob kateri so jedli Svoj kruh. Zato se je taka kovaška rodbina tudi kratkomalo imenovala «k r u h». Pozimi so se torej grele v skupni sobi vse tri rodbine na eni peči, «t rije k r u h i na eni p e č i». Kovači pa so bili tudi sicer odvisni od gospodov. Večinoma so bili večno zadolženi pri njih ter se zato sploh niso mogli odstraniti. Ko je nekoč kovač pobegnil iz Krope v Tržič, ga je rudarski sodnik dal vklenjenega kakor hudodelca privesti na¬ zaj v Kropo, da svoj dolg odsluži. Fužinska gospoda je zato sama rada videla, da se kovači pri nji zadolžujejo ter jim pri lahkomišljenem popivanju in pohajkovanju raje dajala potuhe; saj je bil, če je bil enkrat do dobra zadolžen, vse življenje v njih denarnem suženjstvu prikovan na ješo in nagležen. Tu naj na kratko omenim tudi še k roparske ogljarje. Imeli so lepše, prostejše in zdravejše življenje kakor kovači in rudarji in bili vrhu tega kakor ti vojaščine prosti. Dobavljali so fužinarski gospodi oglje, ponajveč smrekovo (ker tedaj še ni imelo te cene kakor danes), ki so ga kuhali na svojih kopiščih na Jelovici in shranjevali v svojem «k o 1 p e r n u» 10 . Fužinarji, ki mnogokrat niso bili vešči pisanju, a so bili izborni računarji, so zapisavali dobavljeno! oglje na posebnih tablicah iz črnega lesa s kredo. Imeli so za to svoje lastne številke. Potegnili so čez tablico vodoravno črto. Mali krog nad črto je značil pol krajcarja, mala navpična črta 1 kr., večja navpična črta, po¬ tegnjena čez vodoravno črto, je značila 2 groša (10 krajcar¬ jev), veliki krog čez črto 1 goldinar, poševen križ čez črto 10 goldinarjev. Polovice višjih vrednot so označevali tako, da so navpično črto ali krog potegnili le do vodoravne črte, tako da je n. pr. pol goldinarja označil polkrog nad to črto. * * * 10 Iz nemškega Kohlbarren. ®'©@@'g)®>.g)'a>©'©@©'S>®>@'S>©©'g>'S> 2 1 s®®®®'®®®®®®®'®®®®®®©® Nekako do leta 1870. sta plavžarstvo in fužinarstvo lepo cvetela, potem pa sta vsled pomanjkanja rude in vsled zunanje konkurence, ki je, opremljena s stroji in drugimi boljšimi pri¬ pomočki, mogla veliko ceneje proizvajati, začela propadati; «zgornja» fužina je prenehala leta 1880., «spodnja» pa, katere vodni nabiralnik je bil zgrajen leta 1558., je ustavila delo leta 1897. Z njima vred je dobivala tudi žebljarija vedno hujše udarce iz istih vzrokov. Zaloge so se kopičile, dela je pri¬ manjkovalo, število prebivalstva je padalo vsled izseljevanja in večje umrljivosti; leta 1870. so našteli v Kropi še približno 1400 ljudi, leta 1894. pa le še 894. Grozilo je popolno pomanj¬ kanje dela in zaslužka, čeprav so žebljarji, moški in ženske od 12. do 60. leta, kovali po 15 in 16 ur na dan. Bil je skrajni čas, da se kaj ukrene, da se prebivalstvu ohrani edini vir zaslužka. Po skoraj enoletnem prizadevanju vrlih mož 11 se je 1.1895. ustanovila «Prva zadruga za žebljarski obrt in druge izdelke v Kropi®, današnja «P r v a ž e b 1 j a r - ska in železoobrtna zadruga v Kropi in Kamni gorici, registrovana zadruga z omejeno zavezo®, ki od takrat do danes skuša svojo nalogo, to je pospeševanje in izboljšanje starodavnega žebljarskega obrta, čim izdatneje vršiti. Ko je mlado podjetje s pomočjo nepozabnega dr. J a n e z a Ev. Kreka premagalo leta 1904. hudo krizo, ki je pretila ugonobiti njegov lepo započeti razvoj, je začelo odslej krepko napredovati; do začetka svetovne vojne si je nabavilo okrog 80 različnih strojev za izdelovanje žebljev, po svetovni vojni pa še 15 najmodernejših. Po 251etnem trudu je žebljarska obrt v Kropi in Kamni gorici stala zopet trdno, prilagodena seveda novim razmeram in zahtevam. Sedaj se večina izdelkov izdeluje s stroji, a tudi tisti, ki se izdelujejo na roko, so na sirovo deloma prirejeni s stroji. Od 280 uslužbencev jih je 95 zaposlenih v strojnih obratih, ostali pa po ročnih delavnicah, skladiščih, pisarni itd. Poleg tovarne v Kropi je v Kropi in Kamni gorici 15 večjih in manjših ročnih delavnic (vigencev), žaga, mizarska delavnica, verigama in elektrarna za razsvetljavo. 11 Med njimi je v prvi vrsti imenovati župnika Fr. Honigmanna, ki živi kot upokojeni dekan v Škofji Loki, I. tajnika Trgovske in obrt¬ niške zbornice dr. Ivana ^Murnika in rojaka odvetnika dr. Viktorja Supana, nadalje gg. Valentina Klinarja, Luko Hafnerja i. dr. ®®>®®®®®®®®®®®®®®®®®® 22 ®®®®®®®®®®®®®®®®®®®'© Sedaj proizvaja zadruga okoli 150 raznih vrst žebljev za stavbe, ladje, za železnice, za čevlje, dalje razne zakovice, vijake, matice, podložke, kljuke, brane, zobe za brane, ročno varjene verige itd. Najboljši sloves uživajo kovani in toplo- prešani žeblji za železniške tračnice, kovani žeblji za čevlje, zlasti za težke gorske čevlje, štirioglati cvikovci «Z», in sicer doma in v inozemstvu. Večina izdelkov se proda v Jugoslaviji, ostanek pa se izvaža v Avstrijo, Madžarsko, Italijo, Grčijo in Levanto. V rednih razmerah zaposluje zadruga preko 300 delavcev in proizvaja mesečno do 20 vagonov, vendar je sedaj vsled splošne krize obrat manjši. V letu 1923. je bilo 176 članov in je znašal posamezni delež 2000 dinarjev. Denarnega prometa je bilo 62 milijonov, blaga pa se je prodalo za 7 J /4 milijona dinarjev. * * * Od starih žebljarskih običajev v Kropi je za¬ nimiv oni, po katerem je moral zaspani žebljar ali kovač vse leto «ž a j f O' nosit i». Dan pred «nageljnovim ali lepim * sejmom* so hiteli vsi kovači in kovačice že ob treh, d'a, celo ob dveh zjutraj v vigence, da le niso prišli prepozno. Onemu pa, ki je zadnji prispel v vigenc, so napravili že zbrani uglušen koncert, tolkli v pozdrav z vsemi kladivi, razbijali z vsem orodjem. Uspeh te lepe godbe je bil, da je tako počaščeni vse leto «žajfo nosil* ter da so ga smeli zaradi tega vse leto po mili volji dražiti, zbadati in smešiti. Ta vzlic poredni svoji obliki globokoumni fužinarski običaj, poživljajoč na pridnost in izrabljanje «rane ure, zlate ure», je imel tak uspeh, da so ga uporabljali tudi ob drugih časih, če se je kdo izmed žebljarjev preveč polenaril. Pristno kroparski žebljarski običaj je tudi prodaja p e k e 1 j n o v, to je, kakor že zgoraj omenjeno, žlindre, ki se nabere v ješi od odpadkov železa, žebljev, oglja, prahu itd. Kadar se je teh pekeljnov, ki so imeli radi vsebine na železu še dokaj vrednosti, dosti nabralo, so' kovači stopili skupaj in izrekli krilate besede: Pekeljni so se nabrali, Kdaj jih bomo pa prodali? Odgovor na to bolj formalno vprašanje je bil navadno trenuten. Sklenili so, da pekeljne prodajo gospodom, potem -s©®©®®®©'©©®®®??)©®®®®'© 23 ®@®©®©@@@®®@@®®®@@@® Tovarna I. žebljarske in žeieznoobrtne zadruge v Kropi: Notranjščina strojne delavnice. 'a)®®®®®®©-©®®©'®®®)®)®'©®® 24 ®®®®®®®®®®®®®®®®®@®@ pa so si za izkupiček naročili pijače, najraje žganja, še- sami dodali par krajcarjev in bili, odpočivši se od dela, za majhne stroške zelo veseli. Od starih narodnih običajev se je še ohranil «n a g e 1 j n o; v ali lepi semenj* v juliju, v zvezi s cer¬ kvenim proščenjem. Ta dan se je nekdaj vršil v Kropi, morda kot zadnji spomin iz prastarih dob, lov na dekleta. Kdor je ujel bežeče dekle vsaj do meje pri Stočju (pod Jalenovo go¬ stilno), jo je smel vzeti za ženo. Posebnost Krope so tudi narodne šege na praznik Sv. Ja¬ neza Nepomuka (16.maja). Ta svetnik je v Kropi v velikih čislih. Ob vseh treh mostovih, ki vodijo čez Kroparico, je ali njegova soha ali pa v kapelici vsaj njegova slika. Ti trije mostovi dele Kropo na omenjeni praznik na tri sovražne tabore. Trška deca se namreč zbira vsaka na svojem koncu in budno pazi, da se ne priklati iz sosednjega konca kak otrok preko meje, ki jo označuje most. Kdor jo vendarle prekorači, jo prav pošteno izkupi. Morda utegne zanimati tudi stara kroparska narodna noša. Razlikovala se je precej od kmetske. Kovači so nosili dolgo temno suknjo, rdeč, moder ali siv telovnik («pruštah») z malimi, svetlimi gumbi, kratke irhaste hlače, tenke rdeče ali zelene nogavice (tako zvane «galjufe»), nizke čevlje, na glavi mal klobuk («kastor»). Pri delu so nosili kovači navadne coklje, odtod so jih nazivali tudi «cokIjarje», suknjo so slekli; da si zavarujejo želodec pred slepimi udarci kladiva, so imeli predpasano taško, ki je udarce odbijala. Preden zapustimo Kropo, naj se na kratko spomnimo njenih znamenitejših sinov. Že spredaj smo omenili njenega dobrot¬ nika, domačina dr. Viktorja Supana, bivšega odvetnika v Ljubljani. Drugi dobrotnik Krope istega imena, namreč Josip Zupan (1811—1886), je umrl v Ljubljani kot stolni prošt in zaslužen prenovitelj stolnice sv. Nikolaja. Za župno cerkev v Kropi je daroval 1825 kg težak zvon in dal napraviti lep križev pot, kakor ga ima ljubljanska stolnica. Izmed starejših odličnih mož, ki so bili doma v Kropi, naj omenimo gluhonemega, a slovitega slikarja Ivana Potočnika (1752—1834), učenca Valentina Mencingerja. Okrasil je skoraj vsa znamenja v okolici Krope in slikal v frančiškanski cerkvi v Ljubljani in v Nazarjih v Savinjski dolini. Njegov sorodnik in vrstnik je bil '2)'2) / g)'2)'2) 2)'2)'2)®'g) , 2)'S) / S)'S) 25 dr. Josip Potočnik (1753—1808), ljubljanski župan, apelacijski svetnik in pozneje predsednik merkantilnega so¬ dišča v Trstu. Izvrstnega jezikoslovca in pedagoga je dala Kropa Sloven¬ cem v osebi Janeza Sodarja, duhovnika, gimnazijskega profesorja in pozneje deželnega šolskega nadzornika, ki je spisal več jezikoslovnih razprav in izdal tudi nemško-slovenski slovar. Bil je blag šolnik ter je vzbujal kot profesor v Gorici in Ljubljani med svojimi učenci kakor malokdo ljubezen do slovenskega jezika in rodu. Spoznal je med drugim pesniški dar Simona Gregorčiča ter blagodejno vplival na razvoj nje¬ govega talenta. Ker se je avstrijska učna uprava bala njegove narodne zavednosti, je Šolarja pomaknila na častno mesto deželnega šolskega namestnika za Dalmacijo, a ga obenem premestila v Zader, kjer je leta 1882. umrl. Za kulturno vzgojo in narodno probudo Kroparjev si je stekel nevenljivih zaslug Marko Kovšca (roj. leta 1838. na Colu nad Vipavo, umrl leta 1894. v Kropi). Delujoč skoraj vse svoje življenje v Kropi kot učitelj in pozneje kot okrajni šolski nadzornik, je v dobi narodnega probujenja osnoval v Kropi čitalnico in si vzgojil pevski zbor, ki je po svojem izbornem petju zaslovel daleč naokoli. Bil pa ni samo izvrsten šolnik in naroden delavec, ampak tudi blag človek, ki je s svojimi zvezami in vplivom pripomogel mnogim nadarjenim Kroparjem do boljšega kruha. Kakor se je Kovšca trudil za kulturno vzgojo Kroparjev, tako se je zanimal kroparski rojak in potomec stare fužinarske rodbine Karel Pibrovec (1834—1909) za prirodoslovje, geologijo, rudarstvo in fužinarstvo svojega rojstnega kraja. Bil je vsem znanstvenikom, ki so prihajali v Kropo, zvest in zanesljiv mentor. Iz njegovega neizčrpnega poznavanja lokalne zgodovine in krajevnih razmer je črpal posebno Alfonz Mullner, bivši kustos deželnega muzeja v Ljubljani, gradivo za svojo epohalno knjigo «Geschichte des Eisens in Krain», ki sem jo tudi za pričujoči krajepis s pridom uporabljal. Posebno važna sta v poglavju o Kropi popis geološke formacije kroparske okolice in terminologija domačih žebljarskih in fužinarskih izrazov, ki ju je dal, kakor Mullner sam izrecno poudarja, Pibrovec na razpolago. Znamenita je bila tudi Pibrovčeva mineralogična zbirka, od katere se nahaja en del v deželnem muzeju v Ljubljani, drugi del pa je baje še danes pri Kranjski ®©®©©®®®®®®®®®©©®®®® 26 'g)®®®®©®®®®®-©®®©®®®'©© industrijski družbi na Jesenicah, kamor jo je poslalo po Pibrov- čevi smrti šolsko vodstvo v Kropi. V novejšem času je dala Kropa slovenskemu narodu še drugega vpoštevanega znanstvenika na polju domoznanstva in zgodovine, g. Matijo Pirca, sedaj ravnatelja učiteljišča v Mariboru, ki je znan kot marljiv pisatelj zemljepisnih in zgodovinskih učnih knjig. Pestrost in romantična slikovitost kroparskega trga in njegove okolice pa sta dala razmah še enemu slikarskemu talentu v osebi kroparskega domačina, g. Petra Žmitka, sedaj profesorja na ljubljanski realki, katerega slike, posebno one iz Krope in okolice, uživajo splošen sloves. Bogat zaklad hrani Kropa na narodnih pesmih, od katerih je tudi Karel Štrekelj v svojem monumentalnem delu «Slo- venske narodne pesmi» mnogo priobčil in to iz zbirke Radi- v o j a P o z n i k a. Znani so kroparski koledniki. Naj podam tu samo troje še nenatisnjenih novoletnih kolednic: 1 . Preč je zdej to staro leto, žihar srno veseli vsi, ker smo zdrav na tem svetu novga leta učakali. Kulk jh je k’ so si vošili, da b’ še na svet’ bili pa so se od nas ločili zdej u grob’ leže mrtvi. Čas veselja je že tukaj dons na nov’ga leta dan, veselimo seusi skupaj, k’ je biu Jezus obrezvan. Vtempelnu so gaobrezvuli po postavi judovski, Jezus so mu ime dali morimo ga častiti usi. 2 . Vam vošmo novo leto prelub farman, de b’ zdrav na tem svet več let še učakali, oh kulk je druz’h tac’h, k’so ulan med nam bit, so j’h nesi’ u črno zemlo Boh ve kani so prešli. 3 . Tu smo prišli kraljotarji, kraljotarji, nazunani ljudje — temu prvimu j Gašparju ime. temu drugimu j Mihu ime. temu zadnimu j Zamurcu ime. Kamna gorica. Sedaj, ko smo si ogledali Kropo in njene znamenitosti, jo krenemo ob šumeči Kroparici nazaj in navzdol proti žagi pod vasjo Brezovico, kjer smo zapustili glavno okrajno cesto, ki nas dovede, vedno na desnem bregu potoka Lipnice ob robu ©©©©©-s)©®©©@@®®@@©@©@ 27 @©©©©©©@®®®®©®©©®©®@ gozdnatih hribov, v pičli pol uri v vas Kamno gorico. Nekako v sredi pota priteče iz stranske doline, ki sega v osrčje Jelo¬ vice, potok V r č i c a. Dolinica istega imena je geološko za¬ nimiva, ker se nahajajo v njo obdajajočih hribih porfirni skladi in ker izvirata kakih 20 minut od okrajne ceste oddaljena, tik ob potoku, drug poleg drugega, studenca, ki ju imenuje ljudstvo kisla studenca. Kisli studenec na levem bregu potoka, na desni strani kolovoza, je sila bogat na železu, kar se vidi iz močne rjave inkruste, s katero je prevlečeno kamenje ob in v njem, oni na desnem bregu Vrčice pa ima tudi dokaj ogljen- čeve kisline. Voda iz tega studenca, primešana vinu,močno skipi kakor rogaška slatina. Zdravilna moč obeh studencev je ljud¬ stvu dobro znana in jo s pridom uživajo posebno slabokrvne osebe. Eksploatiranje teh zdravilnih voda, katerih kemična analiza bi bila zanimiva, bi se gotovo izplačala. Pa poglejmo si sedaj Kamno gorico! Jelovica ne pada tu strmo in neposredno v dolino kakor v Kropi, ampak v položnih predhribih, ki rastejo proti glavnemu gorovju. Na najnižjem griču tega hribovja stoji kamnogoriška cerkev sv. Trojice, še vedno dosti visoko nad vasjo, da jo od vseh strani vidiš. Na levem bregu Lipnice, ki teče v porednih vijugah in umet¬ no speljanih kanalih skozi vas, se vzdiguje razmeroma nizki hrbet, imenovan Vreče, ter se vleče doli do Mišač in Globokega na eni, do Dobrave in Lipnice na drugi strani. Vreče so bile nekdaj bogate na železni rudi in prekopane so od dela prejšnjih stoletij na vse kraje. Domačini trde, da sega cn (sedaj najbrž zasuti) rov notri do Mišač; vendar so že koncem 16. stoletja opešale, kar se vidi iz pritožbe fužinarjev Lovrenca Kapusa in Matije Varla iz leta 1595., v kateri se pri- tožujeta proti prednici velesovskega samostana, da jim ne mara dovoliti kopati železne rude pod Štefanjo goro, ki je bila last velesovskega samostana. V tej pritožbi trdita pritožnika, da so njihove fužine že čez 400 let stare. Med Vrečami in izrastki Jelovice leže torej slikovito raz¬ predene hiše, delavnice, dvori in vigenci kamnogoriški. Najzani¬ mivejši je prihod s ceste, ki se mahoma zoži. Železna vrata, črne železne zaklopnice (polkni) in železne mreže ob oknih, umetniško izdelane ključavnice in tolkači ob vratih, lepi iz¬ veski iz železa spominjajo na železarstvo, ki je tu doma. V sredi vasi, ki jo pretakajo številni kanali in mlinšice, stoje v bližini nekdanjega plavža, ki so ga med svetovno vojno podrli, stare in častitljive hiše kamnogoriških patricijev: Kapusov in T o m a n o v. Pozna se jim, da so nekdaj videle boljše čase, to kaže cela mogočna zidava dvonadstropnih hiš, štukatura, ponekod kipi glav rudarjev ali najbrž rudarskih sodnikov z rudarsko čepico itd. Tu pridemo tudi k hiši, v kateri je bil rojen slavni slikar Matej Langus, Prešernov prijatelj, ki je naslikal njega in Primičevo Julijo, poleg tega pa izvršil celo vrsto posvetnih in nabožnih slik za meščanske in gosposke domove in za svetišča; tudi cerkev sv. Trojice jih hrani; njegovi sorodniki, ki stanujejo še sedaj v njegovi rojstni hiši, ■a j®®©®®®®®©®'©®®©®©©®© 29 ©®©®©®®®®®@©®®©®®®©© čuvajo nekaj njegovih miniaturnih portretov kot dragocen spomin na slovitega prednika. Nasproti tej hiši, ob poti k cerkvi, že malo zvišeno nad ostalimi, stoji ponosna Tomanova stara hiša, rojstni dom slovenskega politika in pesnika dr. Lovra Tomana. Rodil se je leta 1827. v Kamni gorici, postal odvetnik in je pozneje deloval kot deželni in državni poslanec. Po njegovih prizade¬ vanjih se je gradila gorenjska železnica. Kot pesnik je poznan po svojih «Glasih domorodnih®, v katerih opeva, še precej odvisen od Koseskega, svobodo in domoljubje. Zanimivo je za raziskovalca teh krajev njegov epos «Vidovc», v katerem je nanizal več ljudskih pravljic, izmed katerih je posebno zanimiva ona o Pustem gradu nad Kamno gorico. Na tretjega odličnega sina Kamne gorice nas opozarja spo¬ minska plošča, vzidana v preprosti hiši na spodnjem (vzhod¬ nem) koncu vasi, na pokojnega dr. Lovra Pogačnika, državnega poslanca ter prvega in zadnjega poverjenika za narodno hrambo za časa Narodne vlade. Kdor hoče vso Kamno gorico videti pod seboj, naj nikar ne zamudi posetiti farne cerkve sv. Trojice; razgled s pokopališča sega po vsej dolini notri do Kolnice in Vošč; v daljavi pa gledajo snežni vrhovi Triglava in Rjavine naravnost v dolino. Cerkev je bila zgrajena v letih 1648. do 1652., a farna cerkev je postala stoprav leta 1751.; prej je spadala Kamna gorica pod radovljiško faro. Tudi v tej cerkvi se nahajata poleg slike v glavnem oltarju ^dobro ohranjeni sliki sv. Florjana, zaščitnika kovačev, in sv. Barbare, zaščitnice rudarjev. Na pokopališču je omeniti grobnico Tomanov in grobove Kapusov. Že zgoraj smo povedali, da je v Kamni gorici žebljarstvo še omejeno na delo v vigencih, dočim je v Kropi tovarniško delo daleko nadkrililo staro ročno proizvajanje. Zato napravlja Kamna gorica bolj starinski in prvobiten vtis in laže se vmisliš v stare čase fužinarstva in plavžarjev. če jo zaviješ od Kapu¬ sove hiše malo navzdol in potem od glavne ceste v stran proti farni cerkvi, naletiš ob celo vrsto takih starih vigencev, s katerih zveni ves dan pesem kladiv na na- gležnih in širokljih, škripljeta samopih in «cigan» ter se gibljejo očrnele postave kovačev in kovačic urno ob ješah in med panji. Tudi v Kamni gorici in njeni okolici je železar¬ stvo prastarega izvora. Sledove zelo starega plavža 30 ©®©®s@®@©©©©@®©@®@®@ je zasledil župan-starešina kamnogoriški g. A. pl. Kapus skup¬ no z bivšim kustosom deželnega muzeja Alfonzom Miillnerjem v Voščah nad Kamno gorico v dolini Kolnice na kraju, ki ga ljudstvo še danes imenuje «Na plavžu*. Izporočilo trdi, da je ondi stala fužina koroške grofice sv. Heme. Rimsko naselitev izpričujeta dva novca cesarja Dioklecijana, najdena na kamno- goriškem polju, in nekaj rimske opeke. Rudarstvo in železarstvo sta se v Kamni gorici in v više ležeči Kolnici vršili že v 14. stoletju, ker govore različne listine rodbin Gašperin in Kapus iz leta 1696. in 1693., da je fužinarstvo v tem kraju že nad 300 let staro. 1 ' Vsekakor smemo kakor, v Kropi smatrati 16. stoletje za čas, ko je fužinarstvo že bujno cvetelo. Tudi Valvazor omenja Kamno gorico kot rudarski kraj ter hvali pridnost prebivalstva in solidnost nje¬ govih izdelkov. Kamnogoričani so imeli dolge in ostre pravde z radovljiško gospodo radi rud in oglja na Jelovici, kar je razvidno iz njihove pritožbe, podane leta 1664. proti grofu Otonu Henriku Thurnu, ki je z oboroženo silo branil kamno- goriškim rudarjem in ogljarjem posečati Jelovico. Glavne fužinarske rodbine v Kamni gorici so bili: Kapusi, Gašperini, Varli (Barelli), vsi, kakor kažejo že imena, italijanskega izvora; sledili so jim Žigoni, Kordeši, Kokalji in Ažmani. V 18. stoletju prihaja vedno bolj na površje rod To¬ manov, ki so potem, slično kakor Globočniki v Železnikih, zadobili gospodujoč vpliv nad ostalimi fužinarji že koncem 18. in začetkom 19. stoletja. Vendar je rod Kapusov brezdvomno najslavnejši in najpomembnejši v zgodovini kamnogoriškega železarstva. Prvi iz tega rodu, ki se omenja, je Lovro Kapus (1.1579. in 1595.). Omenjajo se potem še v listinah Jurij in Matija Kapus (1. 1667.), Janez Kapus (1. 1671.), ki je bil rudarski sodnik za Kamno gorico ter bil leta 1693. povzdignjen v plemiški stan. Njegov sin je bil Fran Žiga Kapus, ki se je povspel do časti rudar¬ skega nadsodnika za Kranjsko, ki jo je izvrševal od leta 1717. do leta 1729., v katerem letu je bil poklican k cesarskemu višjemu uradu (Oberamt) kot višji prejemnik. Njegov brat, 12 Pismo fužinarja Franceta Jakoba Gašperina na vicedoma grofa Ursini-Blagaja z dne 4. marca 1696.; plemiško pismo cesarja Leo¬ polda I. z dne 15. oktobra 1693. na Janeza Kapusa poplemenitenega Pichelstcina. •a)®©®©©®)©®©)©®©®©®©©©© 31 ®®®©®®®©©®©©®®©©®®®® dr. K a r 1 Josip K a p u s, je pred imenovanjem Frana Žige od leta 1702. zastopal nominelnega rudarskega nadsodnika Johanna Terlingo, pravega tipa lenega in koruptnega dunaj¬ skega koritarja. Najbrže je visoko izobraženemu dr. Karlu Kapusu presedala ta nehvaležna služba, ker jo je leta 1712. zapustil, imenovan na častno in vplivno mesto tajnika kranj¬ skega deželnega glavarstva. Bil je tudi član «Academiae opero- sum» v Ljubljani. Tudi poznejši Kapusi so bili odlični možje. Tako vemo za jezuita Maks a-Antona Kapusa v drugi polovici 18. sto¬ letja, ki ga je cesar Karel VI. zelo spoštoval, ga večkrat k sebi vabil in z njim dopisoval. Letos menda obhajajo nekateri Slovenci v Severni Ameriki, kjer je bil misijonar, njegovo 2001etnico. Maks Anton Kapus je vpisan leta 1747. tudi kot fužinar, leta 1756. zasledimo v fužinarskih knjigah Katarino Josefo Kapus, leta 1779. Josipa Ignacija Kapusa, ki je bil tudi rudarski sodnik, leta 1815. pa Andreja Kapusa. Kapusi, ki so se tekom stoletij čisto poslovenili, so bili edini domači fužinarski rod, ki je dobil plemstvo. Njihov grb je razdeljen v štiri polja, od katerih sta si dve poševno nasproti ležeči enaki. V zgornjem desnem polju stoji na zlatem ozadju rudar v modri obleki z rdečimi nogavicami in rdečim pasom, v roki rudarsko kladivo, pripravljeno k udarcu. V zgornjem levem (in spodnjem desnem) polju pa se dviga iz modrega ozadja srebrn skalnat griček, na njem pa zelena zelnata glava, spominjajoča na rodbinsko ime Kapus (ital.: zelje). Žilav in nadarjen rod Kapusov je še danes v Kamni gorici na svojem rodnem domu. Upravlja ga dolgoletni bivši župan kamnogoriški, g. Adolf pl. Kapus, visoko naobražen in velezaslužen mož, ki je živa zgodovina svojega rojstnega kraja. Kdor se hoče o zgodovinskih in prirodopisnih, geoloških in narodopisnih prilikah teh krajev natančneje poučiti, naj ga ne zamudi posetiti. Izmed starih rodbin kamnogoriških smo omenili tudi Gašperine. Že leta 1579. najdemo nekega Krištofa Gašpe¬ rina kot rudarskega sodnika v Kamni gorici, leta 1667. se omenjajo zopet neki Krištof Gašperin, leta 1690. Wolfgang, leta 1696. Franc Jakob in leta 1713. Filip Gašperin kot fužinarji. Rodbina Varl se omenja prvič leta 1688., Kordeši leta 1690., ©®®©®®®®®®®®®@®©'g>®-©® 32 ®@©®@©©©®©®©®©®®®®®® Žigoni leta 1679., Kokalji leta 1765., Tomani leta 1780. Ti zadnji imajo že tedaj skupaj 37 dnevov (od 48). Toda že leta 1828. se to premoženje označi kot brez vred¬ nosti radi «časovnih okolnosti». Vidimo, kako je tudi v Kamni gorici fužinarstvo rapidno propadalo. Le v zvezi s Kropo se je, kakor smo to že zgoraj popisali, zopet oživelo in rešilo. V zgodovini Kamne gorice je bilo leto 1828. sploh usode- polno. V noči na 18.junija 1828. je izbruhnil ob močnem vetru požar, ki je upepelil 35 hiš, veliko kladivo, 12 ješ, rake vigence, kolperne itd. 140 žebljarskih rodbin in 1550 oseb je bilo brez kruha. Ta požar je bil glavni vzrok, da se žebljarstvo v Kamni gorici ni moglo več dvigniti na staro višino in da je životarilo do najnovejšega časa. Danes je usoda Kamne gorice tesno zvezana z uspevanjem Prve žebljarske in železnoobrtne zadruge. Žilavemu, podjet¬ nemu in nadarjenemu prebivalstvu Krope in Kamne gorice se bo s skupnimi močmi posrečilo, ne le ohraniti svoje železarske obrate na stari višini, temveč jih vsled solidnosti in trpežnosti svojih proizvodom še dvigniti in razširiti sloves jugoslovanske pridnosti in poštenosti po širnem svetu, kakor nekoč v starih fužinarskih časih. Državi je dana tu prilika pa tudi dolžnost, da od svoje strani z vsemi sredstvi kredita, carinske zaščite, tarifnih in taksnih olajšav ohrani in podpre to staro in samo¬ bitno domačo obrt ter s tem osigura gospodarski obstoj teh zanimivih krajev in njihovega pridnega prebivalstva. Tudi Kamnogoričani so zelo bister in nadarjen rod. Že na zunaj se to vidi v posebnem slogu njihovih hiš, v različnih lepih okraskih. Kamnogoriški narodni običaji imajo še čist slovanski značaj. O božiču, ob sv. Treh kraljih in ob Novem letu poje vaška deca od hiše do hiše stare božične pesmi, za kar jo obdarujejo z orehi in posušenim sadjem (k o 1 e d a). Predvečer sv. Gregorija (11. marca) spuščajo po vaški strugi male barčice-hišice, šmarne križe, okrašene z lučicami, da potem na vodi zgore. To pomenja radost in veselje fužinar- jev, da so luč odpravili, ker je odslej spomladi ne bo treba več prižigati pri delu. Zanimive so tudi narodne pesmi in pripovedke, tako n. pr. o Pustem gradu, o Častitljivi jami, o vilah in rojenicah, škratih, povodnjem možu itd., od katerih podamo tu nekaj značilnejših in zanimivejših. ©g)®©®'®®©©®©'®®®)©®®©®© 33 @®@®®@®®@@®@s>@@®®@®© Pravljica o rojenicah . 13 Blizu vasi Kolnice nad Radovljico, tam, kjer izvira bistro- rjava Lipnica izpod udrtih sten Jelovice, se nahaja duplina, ki jo narod zove »Častitljivo jamo*. V tej jami so od nekdaj pre¬ bivale tri rojenice milega in krasnega obraza,. Prva je bila belo oblečena, druga rjavo, tretja pa črno-. Bela rojenica se je pri¬ kazala ob porodih ter napovedovala otrokom srečo, bila je dobra svetovalka kmetom; večkrat se jim je prikazovala v pomladi in jim svetovala, kaj naj sejejot Kar je nasvetovala, vse je krasno obrodilo, kakor še nikoli. Kadar se je druga rojenica prikazovala ljudem, vselej je prišla nadnje bolezen ali pa huda ura ali toča ali kakšna druga nesreča. Kjer pa so videli črno rojenico, tam je bila blizu smrt. Še pred kakimi 30 leti so jo zadnjič videli sloneti na lesenem mostu pri plavžu v Kamni gorici. Istega večera se je vračal iz Lipnice kmet iz mlina s težko' vrečo Ker je bila pretežka, jo je naslonil, da se odpočije, na mostno ograjo. Ograja se vdre, kmet strmoglavi v Lipnico. V zadnjih letih, ko je postal svet vedno bolj hudoben in brezbožen, so se rojenice ogibale ljudi. Stregel jim je in pri¬ našal hrane mlad nedolžen pastirček. A tudi tega so ljudje nadlegovali, da jim pokaže rojenice. Nekega dne pa so izginile rojenice in pastirček z njimi. Povest o škratih. V bližini Kamne gorice, tam, kjer vodi pot mimo Vidovca do Save in odtod čez Laze na Globoko, stoji ob Savi precej velika skala, v njej pa izvrtana okrogla dolbina. Ta kraj, ki ga ljudstvo nazivlje za Cajnarja, je bil nekdaj, ko je cvetelo rudarstvo in železarstvo ne samo v Kropi in Kamni gorici, ampak tudi na Globokem in na Voščah pri Radovljici, torišče porednih škra¬ tov. Vso noč so razgrajali ti mali možički in nabijali na tem kamnu železo; njih prešerni smeh pa se je daleč razlegal do Kamne gorice in do Globokega, da niso mogli ljudje priti do nočnega spanja. Vendar jih je prejšnji rod pustil pri miru, ker so donašali blagostanje rudarjem in železarjem. Današnji rod pa jih ni več spoštoval. Zjezil se je nekoč kmet (Krupet) iz 1:1 Ta in sledeče pravljjce so se podale po sporočilih gosp. Adolfa pl. Kapusa. ©©■g)®®®®©®©®©®©©©©®'©© 34 ■©■a)©©®)'©©©©®®©®©©®'©®®'® Mišač nad njimi, ko se je ponoči vračal iz Kamne gorice na Globoko in so se mu zopet smejali in razgrajali. Vedel je, da se škrata uniči le, ako se ga udari z obrnjeno dlanjo po glavi. Zamahnil je proti najveselejšemu izmed njih, ki je sedel na lesi. Škrat pade mrtev z lese, kmet pa zbeži. A vedno čuje za seboj vpitje ostalih škratov: «Ker si ga ubil, pa ga pokoplji!« Pol mrtev od strahu pridrvi domov, se vleže v posteljo ter jame na vso silo moliti rožni venec. Šele tedaj so umolknili škratje. Umolknili pa so za vedno, ni jih več videti. Od tistega časa propada železarstvo v Upniški dolini. Na kamnu pri Cajnarju, kjer so nekdaj razbijali škratje, stoji sedaj sv. Razpelo. Pravljica o Pustem gradu. Ako gledaš z radovljiškega kolodvora proti temnim vrho¬ vom Jelovice, zapaziš na grebenu, ki se vleče med Savo in Jelovico, razvalino nekdaj mogočnega gradu, ki ga ljudstvo imenuje «Pusti grad». H gradu dospeš po cesti, ki vodi čez savski most skozi Upniško dolino v Kamno gorico. Pri selu Lancovo na vrhu serpentin se cepi na levo gozdna pot, ki te dovede v pičli četrt uri do razvalin. Živel je nekdaj grof z grofico, ki mu pa ni bila zvesta. Da si olajša srčno bol, se napoti nekoč na lov v temne jelovške gozdove. Na lovu zaide ter dospe po dolgem iskanju do: koče enega svojih podložnikov. V tej koči spozna deklico, ki je bila tako lepa, da vzbudi v njem vrpoo ljubezen do nje; sklene živeti z njo in si zgradi na kraju, kjer stoji sedaj «Pusti grad», mogočno graščino. V novem zakonu mu druga žena porodi čvrstega sina in tako jima ni ničesar manjkalo. Ko izve prejšnja žena vse to, oživi v njej stara ljubezen do grofa. Poda se k njemu in ga skuša pregovoriti, a grof ostane trden in jo zavrne. Zato se je sklenila maščevati nad njim in njegovo rlodbino'. Po čarovnici ciganki si pridobi ostro iglo in zastrupljen nož ter pride pod pretvezo, da se hoče z njim pobotati, zopet k grofu v grad. V neopaženem trenutku zabode mlademu grofovemu sinčku iglo v glavo, njemu samemu pa ponudi jabolko, prerezano na dva kosa. En kos poje sama, drugega pa zastrupi z nožem ter ga da jesti bivšemu soprogu. Ko prineso grofu mrtvega sinčka, že tudi on umira v strašnih mukah, a še ima toliko moči, da strmoglavi hudobno ženo z gradu v prepad, grad sam pa zažge. Zločesta grofica pa ni umrla, ampak bila je v kazen za svoje grozovite pregrehe spremenjena v ostudno kačo z zlato krono na glavi, kil še danes lazi po razvalinah «Pustega gradu». Na mestu, kjer se je spremenila hudobna grofica v ostudno kačo, je zrastla mogočna lipa. Kadar se bo ta lipa posekala, se bo iz nje napravila zibelka. Novorojenec, ki se bo položil v to zibelko, bo rešil začarano grofico. Udaril bo kačo s tremi ®@®®®®®®®®®®®®®®®®®® 36 ®®®®®®®®©@®®®®®®®®®® leskovimi mladikami trikrat po telesu: enkrat po glavi, enkrat po hrbtu in enkrat po repu. Kača se bo spremenila zopet v grofico in bo svojemu rešitelju pokazala vse zaklade, ki jih hrani «Pusti grad». Lipa, o kateri govori pravljica, je v resnici stala na «Pustem gradu». Bila je več sto let stara in znotraj že vsa votla. Pred kakimi 40 leti pa je bila od neznanih storilcev posekana in spravljena. Tedanji lastnik grof Thufn-Valsassina je bil nad tem vandalizmom ogorčen ter je pustil storilce zasledovati, a ves trud oblasti je bil zaman. O lipi se ni našlo več sledu. Lipo je še videl in poznal domačin pesnik Lovro Toman, ki poje v svoji odi «Vidovc» o njej: Pa še današnje dni vendar — nasekana — tam zmiraj mi stoji, prečudna lipica. — «Pusti grad» bo izginil v zelenem valovju smrekovega gozda, ki dbrašča okoli njega. Grofica pa je menda na veke zakleta, ker ni bilo do sedaj slišati, da bi bil kdo iz lesa po¬ sekane lipe napravil zibelkot