Januš Golec:9 Lov na zaklade. Ljudska povest po zapiskih rajnega prijatelja. Tedaj še vsega tega nisem znal. Poln strahu ter groze sem gledal iz teme skrivališča na skupino ljudožrcev. Moji od vročice bolni možgani so vzbujali v meni vero, da sem umrl in da sem pahnjen v pekel. Cez nekaj časa so potegnili pečena trupla s kolov in so jih razdelili. Liki neme zveri so se vrgli divjaki na meso. Vsak je bil sklonjen nad svojim ikosom, je zadovoljno cmokal in je trgal vedno nove falade strahovite pečenke. Šlo je pri pojedini za to, koliko mogoče naglo ter veliko povžiti. Sredi med ljudožrci je sedel glavar. Imel je pred seboj pečeno telo zadnjega in najgroznejše smrti preminulega mučeni-ka. Ko je bil sit, je razdelil preostalo na nestrpno čakajoče, dokler ni ostalo ničesar od žrtve in na mestu, ikjer je počivalo pečeno truplo, &o se gromadili darovi za glavarja: ikipi, loki, pusice, ptičje kože, kače in veliki ikosi mesa drugih žrtev. Zopet so zagrmeli bobni, ponovno je pričel pobesneli ples, skakanje ter copotanje z nogami. Divjanje je trajalo cele ure, dokler niso popadali divjaki penečih se ust, ikričeč nerazumljive besede in čisto utrtijeni po tleh. V tišino, katero je motilo prasketanje ognjev, sem se odplazil z gladom v želodcu in z nepopisno grozo v srcu. Prvi ljudje, na katere sem naletel po tako dolgi blodnji, so bili slabši od divjih zveri in radi tega sem sklenil, da se vrnem nazaj v pragozd — kraljestvo živali. Celo noč nisem zatisnil očesa. Izrazi na smrt mučenih so me preganjali: Njih zogleneli obrazi &o mi očitali bojazljivost in tirjali maščevanje. Za ponoreti mi je bilo in ko se je prikazalo solnce, me je videlo, ikako sem korakal proti — kočam ljudožrcev. Mojo obleko je tvorilo lo še nekaj cunj, ki so visele od pasa, na katerega je bilo privezano orož-. je s patroni. Stopal sem visoko zravnan, divjaki so me zapazili, nemir se je polastil tabora. Tekali &o plaho sem ter tja, dtfkler mi ni stopil glavar neustrašeno nasproti. - ¦ ¦ : \ Tik mene se je vi'gel na zemljo, mrmraje ne-» lazumljivo besede. Približali so se tudi ostali. Krog divjakov krog mone se je vedno bolj zoževal, strab se me je lotil. Da bi jim pokazal moč orožja, sem ustrelil opico z visokega drev^sa. Na tla pa ni padla samo žival, nc, vsi, 'ki &o stali krog mene. Ležali so trepetaje, iko se je glas poka že davno razgubil in se niso upali ganiti. Le glavar se je žaavnal. Dolgo je trpelo, predno se je zmuzal eden za drugim*v ikočuro ali grmovje ... Kako dolgo sem ostal pri njih', ne vem. Bili so sami ikrivobedri pritlikavci. Divjaki so bili izborni lovci, ki niso pobijali plena v odprtem boju, ampak zvijačno. Nikoli se niso lotili jaguarja, o katerem so prepričani, da je obseden od hudega duha. Bival sem v koči, ikatero so mi zgradili. Kmaln sem se naučil njihovega jezika. Učil sem jih: nastavljati sanke, ribiti z mrežami, če je sijalo solnce, sem zanetil ogenj s steklom, da se jim ni bilo treba truditi z drgnenjem dveh kosov lesa enega ob drugega. Moj nož jim je olajšal razdelavo ulovljenih živali in rezanje palic pri zgradbi kočur. Ostrili so z nožem pušice in bili uverjeni, da jim ulivajo na ta način posebno moč. Ako je zadela katerega nesreča, sem jim pomagal in sem jim zdravil rane, ki so se pričelo zaradi nesnage pnojiti. Bili so podvrženi mnogim boleznim, ikaterih nisem poznal in jih. tudi nisem mogel zdraviti radi pomanjkanja zdravil. Kmalu sem si telesno opomogel. Vedno teKavnejše je postajalo zame življenje med ljudmi, ki so sličili v marsičem živalim. Zahrepenel sem proč od njih, proč iz divjine do bitij, ki bi me razumela in bi mi bila enaka. Če sem vprašal glavarja, fcje se nahaja prihodnja naselbina, mi je zvijačno odgovarjal, da so vsa druga sosedna plemena hudobna in bi me ti Ijudje pobili, ako bi jili srečal. Na vprašanjc, če ne bivajo kje tukaj belokožci, je zmajal z glavo in rekel: »Nikjer jih ni. Gozd sega nepregledno daleč. Mnogo Ijudi prebiva v njem, vendar takih, ikakor si ti, tukaj ni.« Nekega dne je stjpil k meni v kočo in rekel: »Prinesel si nam srečo. Že dolgo smo znali, da boš prišel k nam. Veselo vest so sporočali stari mladim, da nas bo obiskal po pojedini veliki duh. Od tedaj se bosta naselili med nami zadovoljnost ter izobilje. Blizu je dan, iko nas bo zapustil veliki duh. Takrat bodo planili po nas Noe. Uničili nas bodo. Naše žene bodo pekli na ražnju in vse bodo upepelili. Vsc mora umvcti, ko odido »jue« (veliki duh). Veliki duh je moder, zna vse in jaz ga vprašam, ikaj bo ukrenil?« Tako je govoril glavar in je zrl name plaho in nezaupljivih oči. »Ne bom vas zapustil«, som odgovoril, »a ti imaš prav, da bi že bil čas, da odidem.« Sklonjeno se je odplazil. Zvečerilo se je. Videl sem zbor mož, iki se je sestal pri glavarju in sem čakal, da pokličejo tudi mene. kar so storili vsikdar, če so &e posvetovali. Tokrat se to ni zgodilo. Po trebuhu sem se splazil v kritju teme pred glavarjevo ikočo. Skozi redke kolce sem razumel vsako besedo, četudi so se šepetaje pogovarjali. »Veliki duh je prišel k nam, kakor so napovedali predniki«, je govoril glavar. »Obogatil nas je, napravil nas je močne in zadovoljne, od nas ne sme oditi. Njegova medicina je močnejša, kakor vse drugo, (kar smo poznali doslej. Pa on bo šel... Ubijmo ga in pojejmo, da postanemo pametni, kakor je on. Nocojšnjo noč, ko bo spal, uderimo v njegovo kočo. Zvezali ga bomo z mrežami, katere nam je sam spletel, izvili mu bomo ogenj bluvajoče orožje, da bo postal slaboten kakor otrok . . . Če se bomo enkrat najedli njegovega mesa, ako postanemo močni ter modri, bomo prekoračili reko in napadli sosede Noe. Čas velike pojedine je že blizu. Kmalu bodo plapolali ognji, mi bomo plesali in jedli . . .« Dovolj sem cul in sc zavedal, da sem zapisan smrti. Takojšnji pobeg bi me še lahko rešil. Vrnil sem se v kočo, pogreznil sem se v temo gozda, ki je obdajal tabor. Noč, ki me je skrila pred divjaki, je ovijala s temo pot pred menoj, da sem se spotikal preko korenin in padal preko razpadlih debel. Ker sem bil bos, sem bil v največjl nevarnosti, da me piči na smrt ikaka strupena golazen. Imel sem srečo. Ob svitu zore sem bil nepoškodovan in daleč proč od naselbine pritlikavih ljudožrcev. Vedel sem, da mi bodo sledili divjaki, kakor hitro bodo zaznaJ^ za moj pobeg. Najmanjša, takorekoč nevidna sled jim bo dovoljna upora, da bouo pogodili pot, katero sem ubral. Edini spas pred zasledovalci je bila največja naglica. Grede sem jedel meso in ribe, katere sem vzel na pot pri odhodu. Krenil sem v smer, v kateri bi naj prebivalo po pripovedovanju ljudožrcev pleme Noe. Dnevi so se raztegnili v tedne. Še vedno nisem zadel na ljudi i.n tudi ne na sled, iz katere bi bil lahko sklepal, da je sploh kaka naselbina v bližini. Mojo pot so križale le živali, nad menoj je šumel gozd in prepeval svojo vcčno pesem o i'ojstvu in smrti. Meseci so minuli, še vedno sem bil na potu. Učil sem se živalskega jezika. Postal sem sam del divjine, ki me je obdajala, redila in varovala . . . In vendar sem potoval . . . Kri v meni jo vpila po meni enakim in me gnala naprej.. . Po bogznaj ikako dolgi blodnji sem zadel na naselbino Shaysha Indijancev in sicer v posebno ugodnem trenutku. Poglavar plemena Polu je imel hčerkico, katero je napadla bolezen, za ikatero domači vražar ali mcdicinman ni znal leka. Prosil sem, naj mi pokažejo bolnico. Po pregledu sem ugotovil, da gre za težji slučaj kolike, 'katere. sem deklico lahko ozdravil s pomočjo zelišča, katerega so mi pokazali pritlikavi ljudožrci. Ko je dekletce okrevalo, »em postal med Indijanci velik mož, ki je premagal s svojo močjo medicinmana. Poglavar mi je skazoval največje časti. Da bi si pridobil moje popolno zaupanje, me je vzel seboj v džunglo, kjer mi je pokazal zlate jame, radi katerih so že pustili tisoči belokožcev življenje. Tamkaj je ležalo zlato, prerašeno s travo, v celih ikopicah. V najbolj drznib. sanjah bi si ne bil upal predstavljati tolikih množin najčistejšega »lata. Skraja nisem zaupal lastnim očem. Moral B«m se dotakniti -z rokami neizmernih zakladov, da sem se pr-epričal, da nisem mogoče žrtev kake prevare. Hvaležni poglavar me je pozval, naj se zaloSim z zlatom po svoji dragi volji, saj za Indijance y divjini je itaik brez vrednosti. Natovoril sem se po možnosti z zlatimi zrni ter kepamls si dobro zapomnil zlato jamo in sem gledal, da sem se brž iko brž poslovil od gostoljubnega indijanskega plemena. Najdba zlata me jc gnala med kulturne ljudi, da jih zberem in povedem na kraj, ikjer Caikajo milijoni na površju zemlje. Taval in roinal sem cele mesece po neraziskanih pokrajinah, se odpočival pri divjih in plemeni/tejših indijanskili plemcnih, a d<< bclokožcav nisem in nisera mo«ei. Zlati tovor me je v^dno bolitežil, odmetaval sem zrno za zrnom, ikepo za kepo in v nepopisno strašnem deževnem času, izmozgan po duši in telesu, sem le zadel naiskalce dijamantov ob reki Rio das Garcas. Prinesel sem še eno kepo in par zlatih zrn.« Nesrečni i.n obenem srečni Mehikanec je med iskalci dijamantov kmalu za tem umrl vsled obče izčrpanosti. Njegova povest o groznem trpljenju in ovirah, katere bi mogel prenašati vsakdo, ki bi hotel doseči zlato jamo, je napravila na iskalce dijamantov tako pretresljiv utis, da se ni upal podati nikdo na pot po zlato, ki ima svojo vrednost le med fculturnimi ljudmi in ne v brazilijanski džungli, kjer sta prvo in zadnjo — življenje. Po beleženih dvoh ustnih izročilih smo proučevali zemljevide o Braziliji in določevali po domnevanjih fcraj, iki bi naj kazal kar odprto suho zlato, po katerega je bila namenjena naša druga ekspedicija. Po dolgih posvetovanjih smo se odločili za še neraziskano pokrajino Matto Grosso, kateri smo se namenili približati iz brazilijanske prestolice Rio de Janeiro. Od tam do dijamantnih polj ob reki Rio das Garcas in naprej skozi pragozd in naselbine indijanskih plemen do domnevanih zakladov, ki so sigurno tam, kjer mi še ni mogla prav ustaviti noga zlatvtat^vfj-i bei<*Kožca. Dalje sledi.