Spominske slike iz svetovne razstave I. 1873. Naoertuje Job. Levičnik, učenik. Motto : nČlovek Be uči Dokler živi." Narodska prislovica. ,,Oho! kaj zdaj, čez dve leti že, spominjajo se še le literarni sodelavci Tovarševi velike Dunajske svetovne razstave? Kdaj je to že vse pozabljeno!" — vtegnil bi zaklicati in besedovati marsikak neprijatelj naš. Nočem vgovarjati, da bi bile take ali enake opombe čisto neopravičene; ko bi bil pa kdo hotel poprej že o tem ,,Tovariš-u" kaj boli obširnega poročevati, gotovo mu vredništvo in tudi moja malenkost tega ne bila zabranjevala. Ker se to vender ni zgodilo, mislim na podlagi naše stare prislovice, da ,,enkrat je vendar le bolj kot nobedenkrat", in si toraj hočem poklicati v spomin nazaj oue kratke petere dneve (19. 20. 22. 23. in 24. sept), ki sem jih doprinesel v Dunajski razstavi. Kar se je dalo v tera kratkem času ogledati, sem storil; popisal pa razstave po vrednosti ni nihče, toraj upam, da se to tudi od mene ne bo pričakovalo in zahtevalo. Povedano naj bo tudi očitno, da bi se celo tudi pričujočega kratkega popisa polotil ne bil, ako bi me v to ne vezala zastavljena beseda. — V 2. listu ,,Uč. Tovariša" od dne 15. januarija 1873, ko Dunajska svetovna razstava,. kakor je znano, še ni bila odperta, semotaistej vender že med drugim izgovoril naslednje besede: ,,Iz stališča učiteljskega pogledana zasluži velika svetovna razstava imenovana biti velika šola, v katero so na poduk poklicani vsi rodovi zemlje. Izreka: ,,Izgledi vlečejo" pač še ni spodbijal nobedni pedagog, najmanj ga pa taisti ne bode, kateremu bo sreča in prilika, pogledati sito leto Dunaj in njegovo slovečo razstavo. Tam bo pazljivi obiskovalec lahko videl neštevilna dela, ki ga bodo zauzemala s stermenjem in občudovanjem; seznanil se z izdelki in umotvori človeških rok, ki ga bodo budile k posneraanju, ali vsaj vcepile mu v spomin nepozabljive vtise za ves čas življenja." — Od dneva, ko sein pisal ravno navedene besede, dervilo se je že marsikaj prijetnega, pa še dokaj več neprijetnega nad našimi glavami dalječ tje v neznano večnost; tudi svetovna razstava prišteva se že preteklim časom; spoznati pa vender mora vsak, kdor kolj je taisto obiskal, da se to ni vse le vresničilo, kar je zgoraj v kratkih besedab povedano, ampak da je ona prekosila djanjsko po ogromnosti, krasoti ia mnogoverstnosti vsako pričakovanje. Na prijetnih livadab ,,Prater-skih", ter v obsegu velikanskih prostorij 2' 330- 631Q metrov stalo je kot po čarovitih močeh vstvarjeno novo mesto, ki je po mnogoličnosti svojih sgrad kazalo, malo da, ne stavbeni vkus celega znanega sveta, stavilo pred oči pa tudi toliko neštevilnega, sprelepega, neprekosljivega in nedosežnega, da se je človeku neubranljivo silila v spomin resnica slovenskega pregovora: ,,Vsi ljudje vse znajo"; dušnemu očesu pa po nekako tudi evangeljske besede: ,,Glej! novo storim vse". Edino to je do malega vsakdo obžaloval, namreč, da mende nihče ni imel potrebnega časa, da bi bil razstavo mogel tako ogledati, kakor je v resnici zaslužila in za ogledovanje časa zahtevala. Pravilo in govorilo se je namreč, da, ko bi bil hotel kdo vsako razstavljeno reč posebej videti, potreboval bi bil v to 42, zapiši dvain stirdeset dni, in sicer bi bil moral porabiti v to vsaki dan po celih deset ur. Da je na teh besedab veliko resničnega, kažejo posamesni zapisniki razpostavljenih reči, ki, Če prav vem, še zdaj niso bili vsi natisnjeni. In celo za tože bi potreboval človek več dni, ko bi vse zapisnike prebrati botel. V svojem kratkem popisu želim govoriti: a. o splošnem obsegu; b. nekoliko o šolstvu, in c. kaj malega tudi o druzih znamenitostih. Cela svetovna razstava obsegala je, kakor sem že zgoraj povedal, 2' 330' 631 ? metrov prostora, ki je bil obdan okrog in okrog z lično leseno ograjo. Gospod iz Kranjskega, čegar besedam smem verjeti, in ki je ograjo tikoma ob zunajni strani obhodil, mi je djal, da je potreboval v to 1^4 ure časa; menim pa, da je moral hoditi precej urao. Razstava je bila razdeljena v čvetero glavnih oddelkov (Zonen). I. oddelek, ki se je razprostiral ob južni strani, in skozi kateri peljala je pot k glavnemu vhodu, obsegal je 82 raznoverstnib, drugo od druge ločenih sgrad. Zamogel bi jih našteti vse po imenih, pa bojim se, da bi čč. gg. bralcev s tem bolj ne trudil, nego kratkočasil. Toliko naj vender omenim, da med omenjenimi stavbami se je tudi nahajal mični gradiček cesarski, zvani ,,Kaiser-Pavillon". Vstop v taisti obiskovalcom ni bil dovoljen; kar sino pa mogli od zunaj skozi okna sem ter tje videti, sprevideli smo, da je vladal v tej sgradi cesarski bliš. — II. oddelek je obsegal glavno razstavno palačo (Industrie-Pallast), kateri se je na izhodni strani družila palača za umetnije (Kunsthalle), zraven pa še nekoliko druzih sgrad, vsega skupaj 28. — III. oddelek je obsegal poslopje za stroje (Maschinenhalle), izhodno in zahodno poljedelsko razstavo (ostliche und westliche Agrikulturhalle), vsega skupaj 54 razstavnih sgrad; — IV. oddelek poslednjič štel je 23 poslopij, in bil za ogledovalce nekako naj manj važen. (Dalje prihodnjič.)