P. b. b.
svetovnih 7n domačih d ti g o d kov
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Rlagenfurt	Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt
LETO XVI. / ŠTEVILKA 2	CELOVEC, DNE 13. JANUARJA 1986	CENA 2.— ŠILINGA
Sporazum Indija - Pakistan
Odpoklicali bodo vojaške enote -— Diplomatski odnosi zopet vzpostavljeni — Pomemben Kosiginov uspeh
Načela krščanske demokracije
Demokracija je oblika 'vladavine, ki je osnovana na načelu svobode din enakosti vseh državljanov kot državljanov.
Sleherna človeško sprejemljiva in moralno dopustna oblika vladavine je zgrajena na načelu, da je končni naravni vir državne oblasti skupnost državljanov in dia je njen cilij isti kot cilj te skupnosti — skupna blaginja. Zato so nosilci oblasta v vsaki oblaki vladavine obvezani služiti skupni blaginji in so naposled moralno odgovorni celotnemu ljudstvu za izvrševanje oblasti. Toda demokracija je edina vladavina, v kateri so vsi državljani deležni oblasti: po sami ustavi imajo pravico izbirati oblastnike in ti so jim politično odgovorni.
A kakor v mnogih drugih zadevah, talko je tudi v politični, državni dejavnosti: dejavnost je na zunaj ena in ista za vse, nje osnovna načela in zadnja utemeljitev pa odvisna od svetovnega nazora, iz katerega ljudje izhajajo v svojem mišljenju in delu.
Krščansko pojmovanje človeka in države izhaja iz resnice, da je človek božja podoba, ker je razumno in svobodno bitje, gospodar svoje dejavnosti in osebno odgovoren zanjo. Ko uravnava svoje življenje v skladu s svojim najvišjim ciljem in s svojo naravo in tako sledi naravnemu pravu, se vključuje v vesoljni red stvarstva. Naravno pravo je torej udeležba človeka kot razumnega bitja v večnem božjem zakonu, po katerem Bog vlada svet.
Človek je pa po naravi tudi družbeno' in politično bitje, ki potrebuje za polmiDSt osebnega razvoja družbo in med različnimi družbami nujno tudi državo. In v državi je neobhodna oblast, da uravnava dejavnost državljanov k skupni blaginji, da varuje pravni red in naravne pravice človeka. Ker je torej -država osnovana na naravni potrebi človeške osebe in državna oblast na naravni potrebi državne skupnosti, temeljita obe na naravnem pravu. In ker je naravno pravo udeležba človeka v večnem božjem zakonu, je oblast v državi neka udeležba ljudi v božji oblasti. Kakor je torej najvišje naravno dostojanstvo človeka v tem, da je kot oseba podoba božja, tako je najvišje dostojanstvo državne oblasti v tem, da je udeležba božje oblasti. A oblast ne prihaja nje nosilcem naravnost od Boga, marveč je prenesena nanje od ljudstva, ki je nje zadnji naravni vir.
Indijsko-pakistanski vrhunski sestanek v Taškentu, v Sovjetski zvezi se je zadnji dan, to je v ponedeljek, končal s komaj pričakovanim uspehom. Indijski premier Šastri in pakistanski predsednik Ajub Kan sta podpisala izjavo, ki obsega 9 točk. Po tej izjavi se Indija in Pakistan obvežeta, da bosta iskali za svoje probleme mirno rešitev, vzpostavili normalne in mirne odnose in da se bosta odpovedali uporabi vsake sile. Obe vladi sta se tudi zedinili umakniti svoje vojaške enote na položaje pred izbruhom vojne v Kašmiru.
Pogodba pomeni velik uspeh sovjetskega ministrskega predsednika Kosigina, kajti vrhunski 'Sestanek je bil sklican prav na pobudo 'sovjetskega državnika, ki je tudi osebno vodil pogovore, posebno tedaj, ko je že izgledalo, da se bo konferenca razbila, zaradi trmastega zadržanja obeh pogajajočih .se strank.
Ta že 18 let trajajoči kašmirski spor v Taškentu še niso mogii popolnoma odstraniti, vendar se zdi, da je prispeva! vprav
Indijski ministrski predsednik Lal Baha-dur Šastri, ki je še v ponedeljek opoldne pred svojo rezidenco, po sporazumu o bodočih odnosih pozdravil pakistanskega predsednika Ajuba Kana, je kmalu zatem, ob 22. uri, ko se je vrnil z nekega sprejema sovjetskega predsednika, umrl za srčno kapjo.
O zadnjih urah življenja (indijskega ministrskega predsednika Šasitnija so prispele pretresljive podrobnosti. Nekaj ur pred smrtjo se je liindiiijsfci premier udeležil še poslovilnega sprejema pni sovjetskem ministrskem predsedniku, ki ga je ta priredil zvečer na čast svojih visokih gostov. Šastri je bil na tem sprejemu odlično razpo-
vrhunski sestanek mnogo k indijsko-paki-stanskemu zbližanju.
Do 25. februarja se morajo umakniti vojaške sile obeh prizadetih dežel na one položaje, ki so jih imele pred 5. avgustom minulega leta. Po indijski razlagi so prodirali od 5. avgusta lani pakistanski vojaki v Kašmir, kar je imelo za posledico tritedensko vojno med Indijo in Pakistanom.
Pogodba obeta zopetno vzpostavitev med vojno pretrganih diplomatskih odnosov in zagotavlja konec sovražne propagande v obeh deželah. Dalje se Indija in Pakistan zavezujeta, da se ne bosta vmeša vali v medsebojne notranje zadeve. Dalje bosta obe državi prerešetali ukrepe za vzpostavitev gospodarskih in kulturnih stikov, nadaljevali bosta pogovore za zboljšanje odnosov. V taškentski izjavi zagotavljata Indija in Pakistan tudi izmenjavo vojnih ujetnikov.
Neimenovani pa ostaneta v izjavi pakistanska zahteva po pogajanjih o Kašmiru in indijska zahteva za sklenitev nenapadalnega pakta.
lažem, smejal im šalil se je s pakistanskim predsednikom in Kosi,ginom. Kakor običajno pri sprejemih, je pil Šastri le kislo vodo (slatino) z malinovcem. Tudi sicer se je počutil zdravega in ni 'kazal nobenega znaka utrujenosti.
Po sprejemu je Šastri sam jedel ob 22.30 po krajevnem času, in ob 23. uri se je vie-gel, vendar mi mogel zaspati. Ob 1.20 ga je napadel kašelj, opotekajoč je šel iz svoje spaiMice na hodnik in zavpil: ..Zdravnik, zdravnik!"
Šastriijevo osebje, ki se je pravkar pripravljalo za o^dhiod, je odneslo premiera zopet v posteljo in poklicalo njegovega telesnega zdravnika dr. Chuigha. Ta je takoj pre-
Kitajska zavrnila mirovno ofenzivo
iastrija zadela srena kap
Tragična smrt indijskega premiera pretresla ves svet — 12 dni državnega žalovanja v Indiji — Kosigin in Ajub Kan sta nesla krsto
Vse to velja za vsako moralno dopustno obliko vladavine, me le za demokracijo. Toda demokracija je najprimernejša oblika vladavine, kjer so državljani dovolj izobraženi in zreli, da sami odločajo o svoji politični usodi ali, — ker navadno ne more odločati stalno, v vseh stvareh, vsa skupnost državljanov neposredno — da držav-Ijami 'sami izbirajo nosilce najvišje državne oblasti, katerim zaupajo, katerih sposobnost in osnovne politične ideje .poznajo. Videti je, da je demokracija za politično zrele narode edino primerna oblika vladavine.
Vendar nimajo vsi ljudje takih pogledov na človeka, državo in državno oblast. Tudi v demokraciji ne gledajo vsi ljudje na Osnovne cilje in osnovne naloge državne oblasti s krščanskega vidika. Te razlike v načelih se ne izražajo le tako, da bi si ljudje politično življenje različno razlagali. Kažejo se v različnih političnih težnjah in dejavnosti in imajo važne posledice, ki zadevajo vse državljane. Že zato, pa še posebej, ker so politična vprašanja zadeva skupne blaginje, dima. vsak državljan po vesti dolžnost delati za uveljavljanje tistih načel v politiki, (ki jih po svojem najboljšem spoznavanju ima za resnične. Dr. V. A.
šeljepin podčrtal solidarnost z Vietnam:
Pekinški »Ljudski časopis" je pisal o ameriški mirovni ofenzivi, da je vse to samo slepilo za svet in jo odločno zavrnil. Edina pot, vzpostaviti zopet mir v Vietnamu, je poraz ameriških imperialistov, je poročal pekinški časopis.
Ameriški imperialisti morajo svoje napade ustaviti in zapustiti Vietnam, je izjavil tudi sovjetski državnik Aleksander šeljepin, ki je te dni prispel v Severni Vietnam, v glavno mesto Hanoii. Šeljepin je izjavil pri nekem, sprejemu, da njegova navzočnost v Severnem Vietnamu dokazuje solidarnost sovjetskega ljudstva z vietnamskim.
V	Moskvi so istočasno objavili neko sporočilo, v katerem obtožujejo Združene države Amerike, da izvaja nevarne akcije v Indolkini z namenom, da bi razširila vojno na tem področju. To izjavo naj bi potrdila Sovjetska zveza in Velika Britanija kot glavni udeleženki ženevske lindokitajske konference. Vendar jo je Velika Brita-nija, kakor tudi mnogo drugih članic, pred tem odklonila.
V	'bliiižuni Saigona so .sedaj v teku velike
i — Pri Saigonu odkrili tunelski sistem
očiščevalne operacije ameriških vojaških enot proti komunističnim gverilcem. Približno 40 kilometrov severno od Saigona je na delu 8000 ameriških vojakov, med njimi enote 173. letalske brigade; ti preiskujejo skrivališča upornikov. Akcijo podpira 200 helikopterjev. Amerikanci hočejo upornike, o katerih menijo, da jih je najmanj en polk, še predno bi prekoračili reko Saigon, presenetiti in uničiti.
Do sedaj je prišlo le do manjših prask. Nasprotno pa so ameriški vojaki odkrili podzemeljska skrivališča v obliki tunelov, katerih obsega 'do sedaj še niso mogli ugotoviti. Skrivališča so zgrajena iz trde ilovice, k;i jih tudi bomibe ne morejo porušiti. Sedaj je postalo Amerikanceim jasno, kako je mogoče, da so Vietkong nenadoma izginili, ne da bi jiih našli. Skrivališča bodo razstrelili.
Na nacionalnem kitajskem otoku Matsu je v nedeljo pristal nek 25-tonski bojni čoin s tremi rdečimi Kitajci. To je prvikrat, da so pribežali rdečekitajski mornarji k nacionalnim Kitajcem. Trije ubežni mornarji pa so morali še prej umoriti ostalih sedem članov posadke, ki se je branila zbežati.
KPD priporoča SPD
Bojne črte v bližajočem se volilnem boju so sedaj jasne: avstrijska komunistična stranka pod predsedstvom Franza Muhrija je v ponedeljek sklenila — sklep je odobrila na konferenci konec preteklega tedna — da bo postavila samo v volilnem okraju Wiien-Niordoisit svoje kandidate, medtem ko je svoje somišljenike v vseh drugih volilnih okrožjih pozvala, da oddajo svoje glasove .sioiciailistični stranki. Avstrijska ljudska stranka je na ta poziv komunistične 'Stranke reagirala z veliko skrbjo: SPOe o tem ni Izdala nobene uradne izjave.
iskal Šasitnija. Ob 1.32 je prenehalo biti njegovo srce. Zdravnik je poskusil še z dihanjem od ust do ust, a brez uspeha. Takoj so bili pri njem tudi rosiki zdravniki, a tudi njih oživljajoči poskusi so bili zaman. Ministrski predsednik Kosigin im zunanji minister Gromiko sta se takoj podala v sobo umrlega indijskega premiera.
Več stotisoč prebivalcev je tvorilo 20 kilometrov dolg špalir od stanovanja umrlega predsednika do taškentskega 'letališča. Med zvoki žalnih koračnic sie je 'pomikala lafeta z zemeljskimi ostanki indijskega držav-miika mimo tiho stoječih sovjetskih množic.
Kosigin, pakistanski predsednik Ajub Kan in drugi državniki so nesli belo z indijskimi barvami okrašeno krsto v letalo. Na čast mrtvega državnika Šastri ja je še poprej zagrmelo 24 topovskih strelov. Ob 6.27 je poneslo sovjetsko reaktivno letalo krsto umrlega predsednika v smeri New-Delhi v Indijo,, kamor je prispelo ob 14.30 po krajevnem času.
Na letališču v New-Delhiju se je zbrala več kot 30.000-glava množica Indijcev, med njimi državni predsednik Rada Krišnam in družinski člani umrlega.
Indijski predsednik Rada Krišnan, 'ki je bil takoj obveščen o smrti Šasitrijevi, je že nekaj ur potem zaprisegel Indijskega notranjega ministra Gulzarilana Nando kot poslovodečega miimiistrskega predsednika indijske zveze. Začasni ministrski predsednik Nanda bo vodi te .posle do volitev novega vladnega vodje s strani vladajoče kongresne stranke. Nanda, ki je opravljal že različna ministrstva, velja kot strokovnjak za gospodarska vprašanja.
Na žalnih svečanostih v sredo so bili navzoči iz Sovjetske zveze sam ministrski predsednik Kosigin, Združene države je zastopal podpredsednik Humphirey, angleško kraljico Elizabeto pa je nadomestoval Earl Mountbatten, zadnji indijski podpredsednik pred nezavisnoisitjo. Šastrijevo truplo so vpepeM po hindustainskem obredu na bregu reke Jumna, pri New-Dalhdju, v bližini kraja, kjer so svojčas vpapelili tudi trupli Nehruja in Mabatme Gandija.
Začasni indijski ministrski predsednik Nanda je v torek izjavil, da bo Indija izpolnjevala v Taškentu sklenjeno pogodbo s Pakistanom.
HUDA ŽELEZNIŠKA NESREČA V JUGOSLAVIJI
' Preteklo soboto sta med Sumjo in Novsko na Hrvaškem trčila brzi dn tovorna vlak, pri čemer je izgubilo življenje 5 ljudi, več pa jih je bilo ramjeriJh. Brzi vlak, ki vozi na progi Split—•Beograd, preko Bahača in Bosanskega Novega, se je z brzano 80 kilometrov na uro zaletel v tovarni vlak, ki jie stal na postaja šaš. Zaradi velike brzi-ne je bil udarec tako hud, da sta povsem uničeni obe lokomotivi in nekaj vagonov. Preiskava o vzroku nesreče, ki je povzročila tudi veliko materialno škodo, je v teku.
Politični teden
Po svetu ...
ZMEROM OBSEŽNEJŠA AMERIŠKA MIROVNA OFENZIVA
Kakor smo poročali že v prejšnji številki v »Političnem tednu« so Združene države Amerike in Sovjetske zveze štartale mirovno ofenzivo. V tem prizadevanju so najbolj aktivne Združene ameriške države, ki so svojo mirovno ofenzivo razširile kar na štiri celine. V ta namen so poslale Združene države izredne veleposlanike v prestolnice nekaterih držav.
Odmor v letalskih napadih na Severni Vietnam traja še dalje. Posebno v Parizu imajo to za dobro znamenje, ki napoveduje pripravljenost za pogovore.
Sv. oče Pavel VI. je poslal na Novo leto osebne poslanice rdeče-kitajskemu vodji partije Mao Tee Tungu, predsedniku Sovjetske zveze Podgornemu in severnovietnamskemu predsedniku Ho Ši Minhu, v katerih poziva poglavar katoliške Cerkve imenovane državnike, naj bi sprejeli pogajanja za ustavitev sovražnosti v Vietnamu, da bi na ta način dosegli trajen mir.
Še v četrtek zvečer pred 14 dnevi je imel ameriški zastopnik v Organizaciji združenih narodov Goldberg, po pogovorih s sv. očetom in italijanskim ministrskim predsednikom Aldom Morom, pogovore s francoskim predsednikom de Gaullom. Goldberg je pojasnil de Gaullu namene Združenih držav Amerike glede Vietnama, nato pa je takoj potoval v London, kjer je konferiral z -britanskim premierom Wilsonoim o vietnamski vojni.
Podrobnosti o razgovorih, ki so jih do sedaj vodili ameriški diplomati v inozemstvu, niso bile nikjer objavljene. Na stavljena vprašanja s strani novinarjev dobivajo le ti odgovore po enem kopitu: namen mirovne ofenzive je pojasniti vodilnim državnikom ameriško stališče. Samo veleposlanik Goldberg je po sestanku z francoskim predsednikom de Gaullom dejal, da ima ta svoje poglede o vietnamskem problemu. V novoletnem govoru jc namreč francoski predsednik de Gaulle dejal: »Kjer se je mir izgubil, ga ne moremo zopet osvojiti z orožjem, temveč samo s pogajanji.«
Veleposlanik Harriman je takoj, ko je končal pogovore s kitajskimi diplomati, v Varšavi odšel v Jugoslavijo, kjer je ponesel maršalu Titu osebno poslanico ameriškega predsednika Johnsona. Tito ima namreč v okviru ameriikanske mirovne ofenzive posebno vlogo, ker je že pred meseci kot prvi državnik, za uvod v mirovna pogajanja, predlagal ustavitev ameriških letalskih napadov na Severni Vietnam. TaJkoj po odhodu Harrimana iz Jugoslavije, je sprejel Tito sovjetskega veleposlanika v Jugoslaviji. Iz Beograda je Harriman z letalom odpotoval v Indijo, v New Delhi, kjer se je v nedeljo preteklega tedna pogovarjal s predsednikom Radakrišnanom, premierom Baha-durom Šastrijem in zunanjim ministrom Svaran Singhom o vietnamskem vprašanju.
Tako so Združene države prišle v stik z vsemi tremi članicami mednarodne kontrolne komisije za Indokino (ICC): Poljsko, Indijo in Kanado. V Kanadi je bil namreč Johnsonov izredni svetovalec Mc George Bundy, v Varšavi Harriman. Verjetno je, da je Poljska vlada takoj poslala po diplomatski poti morebitne ameriške mirovne predloge naravnost severnovietnamski vladi.
Predsednik Johnson je raztegnil mirovno ofenzivo tudi na Afriko, kjer je bil v Alžiru afriški izvedenec v ameriškem zunanjem ministrstvu Mennen Williams. Ta se je raz-govarjal v nedeljo z alžirskim državnim vodjem polkovnikom Bumedienom, nato pa je potoval v Tunizijo. Vesti, da se je Wil-liams v Alžiru pogovarjal z zastopniki Viet-kong, ki vzdržujejo v Alžiru uradno misijo, je ameriški diplomat zanikal.
Bela hiša pa je tudi naznanila, .da se je ob koncu tedna vrnil iz Mehike ameriški državni tajnik Thomas Mann, strokovnjak za Latinsko Ameriko, ki je tudi nesel poslanico predsednika Johnsona mehiškemu predsedniku Diazu.
Odziv Severnega Vietnama na ameriško mirovtio ofenzivo in na prenehanje letalskih napadov na Severni Vietnam o božiču je negativen. Severnovietnamski predsednik Ho Ši Minh je izjavil v nedeljo v nekem telegramu največjemu japonskemu časopisu »Aši Šimbun«, da je zadržanje Severnega Vietnama slej ko prej nespremenljivo.
Moskovska »Pravda« označuje ameriško mirovno ofenzivo kot pesek v oči in da John-
son samo hlini mirovna prizadevanja, dejansko pa ima v načrtu razširitev vojne v Južni Aziji in sovražnosti proti Laosa in Kambodži. Dejstva kažejo, da gre Združenim državam za tem, da bi razširile svojo oblast z napadom.
BO RDEČA KITAJSKA OBRNILA KUBI HRBET?
V glavnem mestu Kube, Havani je bila pretekli teden konferenca komunističnih partij treh celin (trajala je devet dni), ki jo je organizirala kubanska vlada. Na konferenci je bilo zbranih okoli 500 zastopnikov in opazovalcev iz Afrike, Azije in Latinske Amerike. Razen kitajske komunistične partije so' bile zbrani na konferenci v glavnem le Sovjetski zvezi prijateljsko naklonjene komunistične partije.
Še predno pa -se je konferenca začela, je rdeča Kitajska odpovedala pogodbo s Kubo o dobavi kitajskega riža v zameno s kubanskim sladkorjem. Politični .opazovalci menijo, da je to dokaz, da hoče komunistična Kitajska Kubi obrniti hrbet. Dva razloga govorita za to:
© Izključitev kubanskega poklicnega revolucionarja »Che Guevara« iz kubanske komunistične partije, kajti »Che Guevara« je zagovornik kitajskega komunizma.
© Sklicanje komunistične konference treh celin v Havani, na kateri so bile zastopane poleg kitajskih v glavnem le prosovjetske komunistične partije.
Rdeča Kitajska je že v začetku konference
ŠE VEDNO OLIMPIJSKE IGRE!
Že zadnjič smo se dotaknili v tedenskem pregledu zadeve glede izvedbe poletnih olimpijskih iger 1972 na Dunaju. Ta načrt sta kot znano, finančni minister in zvezna vlada odločno odklonila, in sicer zaradi prevelike finančne obremenitve, ki bi iz tega nastala (nekaj milijard šilingov!).
Vkljub temu pa izgleda, kot da spor še ni končan in vsepovsod še slišimo in beremo odmeve o tem — večinoma seveda odločno proti izvedbi' omenjenih .olimpijskih iger. Le dunajski mestni svet, v katerem imajo socialisti večino, se je izjavil v pozitivnem smislu, kot smo že zadnjič omenili, in je pripravljen izvesti te igre. Večina Avstrijcev je to vest vzela z začudenjem, malo da ne z ogorčenjem na znanje, vprašujoč dunajske mestne očete, da li so res tako potrebni časti, ki jim, kot izgleda, pomeni veliko več kot pa velika odgovornost, ki bi jo nakopali pred narodom zaradi ogromne dodatne finančne obremenitve dunajske mestne kot tudi (ali pa še bolj) državne blagajne. Seveda, taka kalkulacija je zanje kaj preprosta in lahka: kar oni ne bodo zmogli, bo pa državna blagajna dala!
Zagovorniki olimpijskih iger pravijo sicer, da bi to bila edinstvena prilika za renome avstrijskega glavnega mesta in častna zadeva vse države. Vse lepo in prav, če bi državne in dunajske finance bile v dobrem položaju; ker pa je ravno obratno res, mora seveda vsak količkaj dober računar zavzeti odklonilno stališče. Kajti sicer bi morala odpasti oziroma bi se zavlekla izvršitev več dosti bolj nujnih javnih del (n. pr. dovršitev dunajske splošne bolnice, pomoč p-oplav-Ijencem gradnja cest, šol itd.). Pa še nekatera druga dejstva govore proti izvedbi teh iger pri nas:
Povzročila bi neizogibno močan porast cen ne .samo na Dunaju, temveč po vsej državi. — Gradbena kapaciteta bi bila še pred oilimjpijskhni igrami talko močno izkoriščena, da bi se gradbeni stroški, plače in cene v precejšnji meri dvignili. — Neodgovorno bi bilo zaradi take nenadne finančne obveze v višini nekaj milijard šilingov državni proračun tako obremeniti, da bi morali zaradi tega druge splošno važne in koristne naloge odložiti (ozrimo se n. pr. le na pasivno bilanco državnih železnic!)
Ni torej čuda, da je bilo te zadnje tedne v javnosti in po časopisju (tudi od socialistov!) toliko negativne kritike! Samo zaradi ljube častihlepnosti Dunaja oziroma večine njegovih mestnih očetov z županom Marekom načelu si pa država res ne more privoščiti tako velikega in nevarnega vratolomnega finančnega skoka! Če že, potem bi bilo dosti bolj važno in nujno, n. pr. graditi obrambne nasipe proti poplavam, katerih strašne posledice smo posebno lani občutili!
doživela prvi odločilni poraz. Poročevalec madžarskega komunističnega časopisa je poročal, da so Kitajci že pri pripravah na konferenco delali tej težave. Rdeči Kitajci in še nekaj drugih zastopnikov so zahtevali, da bi morali sklepe konference samo enoglasno odobriti. To bi dalo Kitajcem praktično absolutno pravico- veta nasproti vsem sklepom konference.
Večina zastopnikov pa je te kitajske zahteve odklonila. Odbor za pripravo konference je namreč odločil, da zadostuje za sprejem resolucij že dvetretjinska večina. Na konferenci so sklenili ustanoviti stalni sekretariat za konzultacije (posvetovanja) med državami Afrike, Azije in Latinske Amerike.
FRANCIJA ŠE NI ZNIŽALA CARINE
EVROPSKE GOSPODARSKE SKUPNOSTI
Na obmejnih prehodih med Francijo in drugimi deželami skupnega trga (EGS-EWG) vlada popolna zmeda: Francija še ni namreč znižala predvidene 10 odstotne carine na industrijske izdelke znotraj Evropske gospodarski skupnosti; ta bi morala veljati že od 1. januarja letos.
Zastopniki Francije v Bruslju pravijo, da je to pripisati le administrativni zakasnitvi. Francoska vlada je svoječasno uradno privolila znažanju carine. Carino naj bi znižali s tem na 20 odstotkov onih v letu 1957 veljavnih postavk.
V Bruslju so skoraj prepričani, da tu ne gre ie za običajne administrativne zakasnitve, temveč gre tu za načrtno zavlačevalno taktiko, ki jo opravlja Francija že nekaj časa v vseh vprašanjih Evropske gospodarske skupnosti.
S 1. JANUARJEM: ZVIŠANJE POKOJNIN
Avstrijski upokojenci in rentniki lahko z letošnjim 1. januarjem zopet nekoliko bolj veselo in zadovoljno gledajo v bodočnost, ker so jim s tem dnem pokojnine oziroma rente zopet nekoliko zvišane.
V začetku tega meseca so bile namreč uveljavljene tako imenovane dinamične pokojnine. To zadevo je tudi zvezni kancler dr. Klaus postavil ob svojem nastopu v vladno izjavo kot eno najvažnejših točk; sedaj je torej končno le bila uresničena. Na podlagi nje je bilo skupno 765.000 pokojnin z začetkom tega leta zvišanih za 7 odstotkov. To so one, ki so bile priznane do leta 1962 po določilih zakona o delavskem socialnem zavarovanju; pri onih, ki so bile odobrene 1. 1963 in 1964, pa znaša povišek 3,5 odst.; teh je približno 130.000. Rente za vdove in sirote pa bodo zvišane tudi za 7 odst., vkljub temu da so bile odobrene v 1. 1963 oz. 1964.
Glede rent, izvirajočih iz nezgodnega zavarovanja, pa naj pripomnimo, da bodo tudi povišane za približno 7 odst., ne glede na to, kdaj so bile odobrene. Ta povišek pri omenjenih rentah, katerih je skupno tudi približno 115.000, pa ne bo izplačevan mesečno, temveč kot 14. renta v teku leta 1966.
»ČISTKA« PRI CELOVŠKI POLICIJI
Že od lanske pomladi se širijio po deželi alarmantne vesti o skrivnem prisluškovanju telefonskih pogovorov in nadziranju urad-ništva na sedežu celovškega policijskega ravnateljstva. Prizadeti uradnik je o vsem tem sestavljal nekako kartoteko za vsakega posameznega uradnika. Ta »tajna poročila« so bila namenjena za tajnika bivšega notranjega ministra Olaha in v glavnem vsebujejo popis političnega zadržanja političnih (socialističnih) somišljenikov.
Do sedaj še ni točno znano, po čigavem nalogu in za koga je prizadeti uradnik opravljal to »nadziralno« službo — deloma menda tudi iz lastne iniciative. Ko so lani našli v njegovi mizi več predmetnih poročil, je zadeva v javnosti dvignila precej prahu. Posebno izčrpno je o tem poročalo celovško glasilo Ljudske stranke »Volkszeltung«. Zaradi tega se je » nadzorovalni« policist čutil prizadetega v svoji časti in je list tožil.
Pri sodni razpravi, ki je bila pred dnevi, je vsa afera še močneje »bruhnila« v javnost, kajti ob tej priliki je prišlo na dan še več podrobnosti o njegovem netovariškem delovanju in o nelepi vlogi, ki jo je igral med uslužbenci policijskega ravnateljstva. Ti so konec preteklega tedna .pozvali svoje sindikalno zastopstvo, naj temu »vohunjenju« naredi konec; saj je dejansko proti vsem načelom avstrijskega uradniškega stanu in žaljivo zanj. Pri nato sledečem posvetovanju stanovskih zastopnikov varnostne službe, kri-
... in pri nas v Avstriji
SLOVENCI
doma in po metu
Smrt Antona Anžiča
27. decembra 1965 je umrl v Vahpetonu v Severni Dakoti, USA, duhovnik ljubljanske nadškofije, profesor verouka na gimnaziji, doma iz Sostrega pri Ljubljani. Bil je miren, dobrodušen duhovnik. Znal je več jezikov in je veliko prevajal za celjsko Družbo sv. Mohorja in razne dijaške liste. Lani je za slovo obiskal ob svoji novi maši še svoj rojstni kraj, zadnj idan leta so ga pa položili v grob. Bil je tudi zvest ud naše Družbe sv. Mohorja.
Lepo priznanje Slovencu Francu Rebolu
„The Catholic Universe Bulletin”, tednik clevelandske škofije, poroča, da je dobil slovenski mary-knolski misijonar Franc R e b o 1, ki že 12 let deluje med ljudstvom na Formozi, nedavno for-moško odlikovanje. Določili so ga za „Good man of the year”, za „dobrega človeka tega leta.” To je storilo gibanje, ki med formoškim ljudstvom goji duha za delo v koristi ljudstva. To odlikovanje so misijonarju Rebolu podelili za rešitev dveh otrok iz naraslega vodovja ob letošnjih velikih pomladanskih poplavah v Formozi. Ko se nihče ni upal pognati v narasle valove in rešiti dveh otrok gotove smrti, to je storil brez pomisleka misijonar Rebol skupno z enim domačinom.
Misijonar Rebol je doma iz Šmartna pod Šmarno goro. V Združene ameriške države je prišel k očetu z materjo 1. 1939. Novo mašo je imel leta 1953 in je bil njegov novomašni pridigar v župni cerkvi sv. Vida v Clevelandu rajni škof dr. Gregorij Rožman.
Priprave za proslavo 100-letrtice Jožefa Tominca
Na pobudo goriškega župana Michela Martina bo goriška občina v kratkem pripravila proslavo 100-letnice rojstva goriškega slikarja Jožefa Tominca. Poseben odbor, ki so ga ustanovili v ta namen, bo pripravil vse potrebno, da bo proslava prikazala lik in deio tega znanega umetnika.
Ado Darian
V noči od nedelje na ponedeljek minulega tedna jc v enainsedemdesetem letu nenadoma končal sivojo življenjsko pot opemi in koncertni pevec, v zadnjem času pa profesor Akademije za glasbo Ado Darian. Tistim, ki so ga poznali kot odličnega predavatelja in pedagoga na akademiji, je njegova prejšnja umetniška pot nekoliko neznana. če pa pregledamo njegove življenjske podatke, vidimo, da je po končanih študijah prava in glasbe v Gradcu in na Dunaju in v Ljubljani in po krajšem pravniškem službovanju nastopal od leta 1927 naprej kot tenorist na številnih evropskih opernih odrih, tako v Ljubljani, Zagrebu, Pragi, Dunaju, Gradcu, Berlinu, Hamburgu, Kasslu, Leipzigu, Stuttgartu, Baslu, Koben-havnu in drugod. Nastopal je v vseh pomembnejših liričnih tenorskih vlogah, tako kot vojvoda v Rigolettu, Pinkerton v Madame Butteiflly, Rudolf v La Boheme, Cavaradossi v Tosci, Alfred v Traviati in pa v vseh važnejših Mozartovih operah. Poleg tega je pel tudi številne tenorske vloge v oratorijih.
Zanimivo predavanje Draga Pahorja
Pred dnevi jc imel Drago Pahor v slovenskem klubu v Trstu zanimivo predavanje na temo Obnovitev slovenskega šolstva ob koncu druge svetovne voine”. Z mnogimi podatki je orisal nastajanje slovenskih šol med vojno in takoj po njej. Svoje razglabljanje jesklenil z ugotovitvijo, da primorskim Slovencem nihče ni dal njihovih šol, marveč so si jih sami izbojevali s krvavimi žrtvami.
Prireditev za emigrante
Slovensko društvo „Ivan Trinko” iz Čedada je pred kratkim priredilo v svojih prostorih „dan emigrantov”. Na tej prireditvi, namenjeni tistim beneškim Slovencem, ki so prišli čez praznike v domače kraje, je nastopil pevski zbor Beneških fantov.
Odlikovana Majda Sepetova — umetnica lahke glasbe
Pretekli teden so podelili v Gortini DbAmpezzo v Italiji mednarodne „Oskarje”, „Poklon umetnosti”, ki so jih podelili nekaterim umetnikom lahke glasbe. Med odlikovanimi je tudi Slovenka Majda Sepe iz Ljubljane.
minalne policije in uprave je bilo ravnanje prizadetega uradnika označeno kot nevzdržno in odločno zahtevano, da mora biti odstranjen s svojega službenega mesta. Ta sklep je bil sporočen notranjemu ministrstvu, celovškemu policijskemu ravnatelju in pristojnemu delavskemu sindikatu. To je verjetno predzadnje dejanje te precej razburljive afere, ki res ni posebno častna!
Očarljiva »Mavrica” na ledu
SVETOVNO ZNANA DUNAJSKA DRSALNA REVIJA BO GOSTOVALA V
BRUARJU V CELOVCU
FE-
Že nekaj mesecev vzbuja Dunajska drsalna revija po Srednji Evropi občudovanje s svojimi nastopi. Za spored te prireditvene sezone, tokrat že sedemindvajsete, je vodstvo izbralo zelo posrečen naslov »Mavrica« — in to ne neupravičeno, kajti barve kostumov in luči so zares mavrično razkošne in očar-Ijive.
To zadnjo sezono svojih nastopov je Revija pričela, kot že omenjeno, v drugi polovici lanskega poletja v Passauu ob Donavi, nato po drugih večjih mestih Nemčije in nazadnje v Berlinu, od tam pa v svoje »rodno« mesto, na Dunaj, kjer jo že nekaj tednov občudujejo Dunajčani.
Ker bo tudi letos v času od 3. do 20. februarja gostovala v Celovcu, je vodstvo Revije v zvezi s celovškim ravnateljstvom velesejma (ki pod vodstvom ravn. Gutschmarja organizira to gostovanje) pred dnevi povabilo zastopnike tiska, radia in televizije iz Koroške, Slovenije, Hrvatske in Avstrije najbližjega področja Italije na Dunaj, da si ogledajo to edinstveno prireditev v Evropi.
Režija in zamisel je tudi letos plod izkušenega Vilija P e 11 e r, glasbo je, kot že več let tudi tokrat izbrano oskrbel znani dunajski komponist in dirigent Robert S t o 1 z; koreografijo je zamislila in naštudirala Edit P e 11 e r. Poleg teh najvažnejših je še »štab« več drugih, ki s svojimi nasveti in močmi pomagajo pri organizaciji oz. prireditvi, tako n. pr. vodja orkestra (ki ga mora v številnih vajah izuriti v vsakoletno drugačni glasbi), vodja Revije, dalje stvaritelj kostumov, scenograf in dekorater itd. Vse te iosebe morajo z veliko sposobnostjo in odgovornostjo skušati uresničiti celotno zamisel programa in ga prikazati gledalstvu čimbolj • popolno in brez kakršnihkoli motenj.
Kot druga leta je tudi tokrat spored sestavljen iz dveh delov. V prvem delu »Mavrice« so glasba in prizori bolj mednarodnega značaja, medtem ko je drugi izrazito dunajski. Po prvi uvodni glasbi nastopi ob'melodijah iz raznih operet in muzikalov celotni Dunajski drsalni balet z nekaterimi znanimi solisti; tem sledita izvrstna komika brata Harvard iz Škotske.
Osrednja točka prvega dela ima naslov »Nizozemski tulipani«, ki gledalca zares očarajo s svojimi neverjetno izbranimi krasnimi barvami, kostumi in dekoracijo; zdi se mu, kot bi se pred njim pojavil negovan nizozemski nasad tulipanov v bujnemu cvetju. Na koncu prvega dela so »Vragolije« (»Teu-feleien«), ki nam prikazujejo zemeljske dogodivščine premetene hudičevke Serafine, ki ob koncu odpelje v pekel celo samega lorda-sodnika.
Uvodna glasba drugega dela ima naslov »Dunajska slikanica« z dunajskimi motivi. Nato sledi »Pozdrav z Dunaja« s parado zastav in baletom; za zabavo skrbita odlična
Rusti Kile in Duncan Whaley. — V »Prazniku na ledu« je prikazana ta že od nekdaj zelo priljubljena zabava Dunajčanov ob prelomu tega stoletja. — V naslednji točki vidimo »Dunajski porcelan« — poleg »Nizozemskih tulipanov« gotovo najlepša točka programa. Človeku se zdi, kot bi zašel v kako izbrano dunajsko veletrgovino porcelana; stvaritelj te točke je hotel poudariti, da je dunajski porcelan skoraj pravtako svetovno-znan kot Schubertova oz. Straussova glasba.
Zaključek letošnjega programa prireditve Dunajske drsalne revije tvori točka z naslovom »Nekdaj, v starih časih . . .«, ki nam prikazuje vesele dogodivščine in ljubezenske zgodbe iz lepega nekdanjega Dunaja. Te se prelijejo v nepozabni Straussov valček »Ob lepi, plavi Donavi«, kjer ves revijski ansambel še enkrat nastopi in očara gledalca s svojim umetniškim znanjem in kostumi ob prekrasnih mavričnih barvah blaga in luči.
Ne moremo tu našteti vseh sodelujočih, vendar naj omenimo vsaj nekatere važnejše soliste. Nekaj jih poznamo že iz prejšnjelet-nih nastopov, tako n. pr. Čehinjo Mileno, eno izmed najboljših moči v umetnem drsal-
nem športu. Njen partner je znani ameriški (iz. Hollywooda) plesalec na ledu Paul Sib-ley. Zelo znana in popularna je tudi nizozemska prvakinja na ledu Joan Haanappel (pri zimskih olimpijskih igrah 1960 izvoljena za »Miss 01ympia«), Zelo dober umetniški plesni par sta tudi večkratna belgijska prvakinja Yvette Busieau in Nemec Manfred Wollschlager. Dalje ne smemo pozabiti dva izredno dobra Dunajčana, večkratna avstrijska prvaka v umetnem drsanju Norberta Fel-singerja in Petra Jonasa. Kot zadnjo, a zato nikakor ne slabšo naj omenimo zelo ljubko Nioole Ardant iz Pariza, ki »zasoli« revijski program s francoskim temperamentom.
Za smeh in dobro voljo skrbijo: Trov Andersen — Use Pelikan, Duncan Whaley in brata Harvards iz Škotske, ki že tretje leto sodelujeta in se odlikujeta po svojih akrobatskih umetnijah na ledu.
Kot po ostalih mestih nastopanja Dunajske drsalne revije je tudi v Celovcu že sedaj precejšnje zanimanje za to izredno prireditev »Mavrice«. Kakšen izreden odmev so našle njene dosedanje prireditve že v sami sosedni Sloveniji oz. Hrvatski, nam pričajo izredno številne prijave za letošnje gostovanje te drsalne revije v Celovcu, saj je od tam dosedaj prijavljenih že okoli 44.000 o-biskovalcev. A tudi iz nam sosednih krajev Italije kot tudi seveda iz sosednih avstrijskih dežel ne bo manjkalo gledalcev.
Bogoslovni vestnik je spet izšel
Pred nekaj meseci je po 20 letih spet izšel snopič »Bogoslovnega vestnika«, bi ga je od leta 1921 do 1944 izdajala »Bogoslovna Akademija« v Ljubljani.
Rajni prelat dr. Odar je zapisal: »Napreden katoliški narod ne sme biti brez teološke kulture, sicer ne bo mogel biti napreden in ne katoliški. Za usodo kakega naroda so ideološke vede večkrat pomembnejše kot naravoslovne, eksperimentalne in tehnične. Vzgoja naroda je odvisna od filozofske in teološke usmeritve.«
Zato je novi zvezek »Bogoslovnega vestnika« razveselil slovenskega duhovnika in katoliškega izobraženca. Ta list nam je, kot pravi v uvodu tega zvezka nadškof dr. Jože Pogačnik, »danes potreben bolj ko kdajkoli. Bogoslovna znanost se je po vojni silno razvila in napredovala. Živimo v dobi koncila, ki pomeni v Cerkvi nov binkoštni vihar, ki bo marsikaj, kar je v Cerkvi človeškega, premaknil. Koncilski odloki bodo dali bogoslovni znanosti nov polet in novo mladostno svežino . . . Kakor je koncil pastoralen, tako naj nosi tudi ta list pastoralen značaj . . .«
Prvi snopič »Bogoslovnega vestnika« obsega številko 1-2 letnika XXV in ima 190 strani velikega formata. Izdala ga je Teološka fakulteta v Ljubljani.
Za uvodno besedo velikega kanclerja teološke fakultete ljubljanskega nadškofa dr. Pogačnika sledi zaglavje »Razprave«. Jakob Aleksič razpravlja o svetem pismu kot
verski in zgodovinski knjigi. Anton Strle obravnava o odnosu kardinala Newmana do dela za zedinjenje kristjanov. Vekoslav Grmič podaja Teološki pogled na duhovno situacijo sedanjega človeka. Nato razpravlja še o Genezi greha na zemlji. Štefan Steiner objavlja razpravo: »Liturgija — neusahljivi vir za oznanjevanje božje besede«. Valter Dermota je za ta snopič napisal razpravo »Uvajanje v skrivnost življenja ali osnovna vprašanja spolne vzgoje«. Latinski članek objavlja Vinko Močnik in sicer obravnava kazenski zakon v cerkvenem pravu. Zdravnik dr. Debevec je napisal razpravo »Genialnost in psihopatija«, Perko Franc pa »Teo-loško-vsebinsfki pregled v zgradbo Metodije-vega žitja«.
Sledi zaglavje »Ob naših grobovih«. V njem je objavljen govor Maksa Miklavčiča ob spominski svečanosti v čast nadškofu Vovku, nadškofu Ujčiču in prelatu Torošu. Vilko Fajdiga piše o znanstvenem delu profesorja Franca Grivca, Anton Trstenjak pa o življenjskem delu Josipa Jeraja.
V zaglavju »Poročila in ocene« beremo poročilo o L mednarodnem kongresu za pastoralno teologijo izpod peresa Štefana Steinerja in o liturgiji v prvih stoletjih izpod peresa Marijana Smolika. Za ocenami nekaterih knjig je še poročilo o delu Teološke fakultete v Ljubljani v letih 1945-65. V obliki kronike ga podaja Vilko Fajdiga.
Naj omenimo, da so vsi pisatelji člankov
\z dežele Gradiščanskih Hrvatov
70 akademsko izobraženih
Glavno mesto hrvatskega naroda je zadela pred nekaj meseci velika nesreča poplave. Na pomoč so priskočili tudi Gradiščanski Hrvati, ki živijo v Avstriji ob madžarski meji od Radgone pa vse do Dunaja. Na dolgi listi z imeni darovavcev so tudi imena 70 gradiščanskih LIrvatov z vseučiliško ali visokošolsko izobrazbo. Lepo je, da so na ta način izpričali svojo ljubezen do hrvatskega naroda. Ob tem dejstvu pozivajo »Hrvatske novine« te izobražence, da naj se posvetijo prosveti med preprostim ljudstvom kot predavatelji in govorniki. Res je, da niso hodili v hrvatske srednje šole, toda niti prvi niti večina današnjih starejših pesnikov, piscev in sodelavcev hrvatskih listov niso nikoli hodili v hrvatsko gimnazijo, pa so vendar s čitanjem hrvatskih knjig in pisanjem v liste obogatili jezik preprostih ljudi in celo napisali knjige in učbenike.
Odlikovanje pisatelja Ignaca Horvata
Zvezni prosvetni minister je nedavno izročil duhovnemu očetu, pesniku, pisatelju in buditelju hrvatskega naroda na Gradiščanskem, č. g. konzistorialnemu svetniku Ignacu Horvatu, župniku v Frakanavi, odlikovanje avstrijskega kanclerja, da se sme odslej imenovati »profesor«. S tem so bili gradiščanski Hrvati počaščeni na poseben način. Bil je namreč odlikovan človek, ki je od rane mladosti skozi vse življenje v težkih in dobrih časih stal na braniku malega hrvatskega ljudstva, hrvatske narodne manjšine na Gradiščanskem. To je mož, ki je vedno bil in ostal Hrvat po srcu in duši, po misli in delovanju, po poštenju in zvestobi. Veseli nas, da je avstrijski kancler to naredil, kajti s tem je ponovno pokazal, da spoštuje narodne manjšine in da res misli tako, kot je izpre-govoril tu v Celovcu nam Slovencem.
Gradiščanski koledar za leto 1966
»Hrvatsko štamparsko društvo v Željez-nem« je izdalo tudi letos svoj letopis in koledar v obliki zajetne knjige na 216 straneh s pisanim branjem v hrvatskem jeziku. V njem je tudi zgodba Janka Mlakarja o dvakrat prodani kobili, ki so jo prevedli iz naše knjige »Trebušnikove zgodbe«. Tudi letošnji koledar je uredil prof. Ignac Horvat.
in razprav doktorji, čeprav se tako ne podpisujejo, ter profesorji najvišje slovenske bogoslovne ustanove. Branje take revije, kot je »Bogslovni vestnik« človeku res razširi obzorje. Posebno priporočamo revijo duhovnikom in izobražencem, ki doslej niso imeli prilike, da bi v domačem jeziku kaj takega črtali. »Bogoslovni vestnik« je v prodaji v prodajalni »Mohorjeva« v Celovcu. Naročite ga lahko tudi po pošti pri Družbi sv. Mohorja v Celovcu. Snopič, ki ga zgoraj omenjamo, stane 48.— šil.
Te dni je izšel že tudi drugi snopič.
Razveseljiv uspeh koroškega rojaka
Večkrat smo že objavili v našem listu kak članek, iz katerega je bilo razvideti, kako se uveljavljajo naši rojaki v svetu. Dipl. inž. Svitko Sienčnik, doma iz Dobrle vesi v Podjuni, deluje na univerzi v Aachenu kot asistent. Njegovemu delokrogu je po-
lni KongreKsaal des Deutschen Museums in Munchen sprach im Rahmen des 6. Euro-paischen Luftfahrtkongresses, der im Zu-sammenhang mit der Internationalen Ver-kahrs-Ausstellung (IVA) veranstaltet wurde, unter anderem Dipi.-Ing. Lukas Sienčnik, Aissistent des Aerodynamischen Institute der kechnischen Hochsohule Aachen. Doch das Thema seines Vortrages behandelte vveniger sein eigentliches Arbaitsgebiet, das die Er-forschung von Ohersohallstromungen um-fafit. Vielmehr schilderte er seinen Zuhorern das Projekt, das ein Spiegelbild seines wis-senschaftlichen Bob(by dst: die Konstruktion cines Segelfhigzeuges mit der sagenhaften kdeitzahl von 1:100. Diese Traumzahl be-deutet, dah ein solches Segelflugzeug bei 'Vindstille aus 1000 Meter Hohe 100 Kilome-ter iveit gleiten wiirde. Die Anregung zu dem Projekt ging von dem Herzogenrather
svečen članek, ki je izšel nedavno v nemškem dnevniku „Aachener Nachrichten”. Zaradi izredne aktualnosti in zanimivosti ter znanstvenih uspehov dipl. inž. Svitka Sienčnika objavljamo članek v celoti in v originalu:
ITugpionier, Ferdinand Schmetz aus; es konn-te revolutionierend fiir die Luftfahrt sein!
Unglaubige Gesichter gab es genug, als die Teilnehmer am 6. Europaischen Luftfahrkon-grefi horten, dafi es ein Aerodynamiker aus Aachen auf die Traumzahl im Segelflug ab-gesehen hat. Lukas Sienčnik seinerseits war erstaunt, dafi er zu einem der zahlreichen Vortragenden auf dem Kongrefi gehoren solite, richtete sich der Scheimverfer der Auf-merksamkeit doch heute eher auf die Raum-fahrt als auf den Segelflug. Aber die Gleit-zahl 1:100 fasziniert jeden, der etwas von der Luftfahrt versteht. Die »Super-Orchi-deen«, wie man in Fachkreisen hochgeziich-tete Segelflugzeuge nennt, erreichen mit al-len konstruktiven Schikanen Gleitzahlen 1 : 38.
Der Ausgangspunkt
Das Aachener Projekt hat seine Vorge-schichten. Einmal waren es die Konstrukteure
von der TH Aachen, die 1920 auf der Rhon mit der »Blauen Maus« und dem »Schwarzen Dtivel« zeigten, dafi die Segelfliegerei keine Ulusion, sondern ein Šport mit einer Zu-kunft war. Diese Tradition verpflichtete. Doch der unmittelbare Impuls ging von einem Preis aus, den Ferdinand Schmetz 1956 fiir den besten Dreiecks-Zielflug ausgesetzt hat-te. Der Preis fiel in Braunschvveig an den Se-gelflieger Rolf Kuntz, der dreimal ein 100 km-Dreieck durchflog. Audi Lukas Sienčnik bevvarb sich damals um den Preis, er flog ein 200-km-Dreieck und eroberte sich damit ei-nen osterreichischen Rekord. Sienčnik stammt aus Dsterreich. Es versteht sich von selbst, dafi man bei der Preiisverteilung nach allen Regeln der Kunst faobsimpelte.
Im Windkanal
Ferdinand Schmetz schnitt bei jener Gele-genheit die Frage an, ob es nicht moglich sein wiirde, ein Segelflugzeug zu konstruie-ren, fiir das die »Vertikalkomponente der Wellenbewegung« als Auftrieb geniige. Das klingt kompliziert, liifit sich aber audi fiir den Laien einfach erklaren. Vergleioht man die Lufthiille mit einem Bach, so ist zu ver-stehen, dafi, wie bei einem fliefienden Ge-wasser Wellen hinter einem Stein, Wellen in den hoheren Luftschichten entstehen. Zu einem Schwingungsvoi'gang komunt es beim Zusammenwirken der Krafte bewegter Luft-massen und der Erdanziehung. Lukas Sienčnik griff den Gedanken auf. In den folgen-den Jahren rechnete er das Problem durch, ensann Losungen und iiberprufte die Berech-nungen durch Windkanal-Versuche.
Das Flugzeug, das auf Grund dieser Be-rechnungen und Versuche auf dem Reifibrett Gestalt annahm, sieht ungew6hnlich aus. Der Rumpf ist nur 6 Meter lang. An seinem En-de befindet sich ein Hohenleitvverk. Doch vergebens suoht man nach einem Seitenrruder. Beherrscht tvird die Konstruktion von den iiberlangen Tragflachen, sie erreichen die aufierordentliche Spanmveite von 40 Metern! Doch die Fliigeltiefe betragt nur 0,50 Meter. In diesem Verhaltnis von Spanmveite und Fliigeltiefe zum schadlichen Luftividerstand liegt das Geheimnis des Wundervogels. Da-durch wird der sagenhafte Gleitvvinkel er-reicht, der bei einem konventionellen Fliigel-provil 1 : 80 betragt. Doch Sienčnik entwik-kelte die Theorie fiir ein neuartiges, unkon-ventionelles Profil, das zur Traumzahl 1 : 100 und noch daruher hinaus fuhren vviirde.
Die Tragflachen miissen aus Leichtmetall hergestellt vverden, um die notvvendige »Stei-figkcit« zu erhalten. Dabei iviiirden die Blech-sohichten in Form von Jahresringen anein-andergefiigt, so dafi ein Maximum an Beul-sicherheit erreicht vverden konnte. In der Fachspraohe nennt man diese Methode auch »Sandvvich-Bamveise«. Die Tragflachen wiir-den insgesamt eine leichte Pfeilung nach hin-ten aufvveisen, damit eine gevvisse Kursstabi-litiit um die Hochachse erziielt vviirde. Mit Hille von Endscheihen an den Fliigeln konnte das Flugzeug zu den Seiten hin und in der Querlage gesteuert vverden. Auf solehe Weise eriibrigte sich das Seitenruder mit seinem schadlichen Luftvviderstand. Diese vvenigen
(Nadaljevanje na 5. strani)
Eine „Super-Qrchidee'‘ ist nichts dagegen
Aachener Aerodynamiker sprach in Munchen — Sein Projekt erregte Aufsehen — Segelflugzeug mit aufiergevvohnliehen Flugeigenschaften — Traumzahl fiir den Gleitvvin-kel — Spanmveite von 40 Metern — Spšiler mit Sonnenzellen?
Naše prireditve
VABILO
Slovensko prosvetno društvo »Danica« v Št. Vidu v Podjuni, vabi na igro »BEGUNKA« drama v treh dejanjih, ki bo v nedeljo, 16. januarja 1966, ob pol treh popoldne, pri Voglu v Št. Primožu.
Za veselo razvedrilo v odmorih bodo skrbeli pevci in godci.
VABILO
® ms mT&mkem
Veselo razpoloženje na 4. akademskem plesu
Slovensko prosvetno društvo »Radiše« poziva vse člane na redni občni zbor našega prosvetnega društva, ki bo v torek, dne 18. januarja, ob 19. uri, zvečer, pri mežnarju na Radišah.
Na sporedu bosta poleg občnega zbora še petje in skioptične slike iz Jugoslavije.
Vabi odbor!
VOGRČE
Farna mladina v Vogrčah priredi v nedeljo, 16. januarja, ob pol osmih zvečer, v farni dvorani
»GRČE«
Po Zdravku Novaku dramatizirana povest v 5. dejanjih.
K izvirni igri vsi lepo vabljeni!
MARIJA NA ZILJI
(Obnovitev župnijske in romarske cerkve)
Na povabilo farnega cerkvenega sveta in gradbenega odbora župnije Marije na Zilji so se sestali pred kratkim na tiskovni konferenci v Imenovani župniji zastopniki tiska, radia in nekatere osebnosti koroškega javnega življenja.
Namen tega sestanka je bil seznaniti koroško prebivalstvo o nujnosti restavriranja (obnovitve) pomembne župnijske — in romarske cerkve v Mariji na Zilji. Zunanjost cerkve, ki ima v svoji notranjosti znameniti pozno gotski stranski oltar in še druge dragocenosti, je že precej poškodovana. To naj bi restavrirali po starem postopku, ki ga je prvi uporabil italijanski gradbeni mojster Paladio (1508 — 1580).
Vodja gradbenega odbora direktor Schna-'hel je v svojem pozdravnem govoru naglasil pomen cerkve v Mariji na Zilji in navzočim gostom v jedrnatih besedah povedal, kako nujno je, da ohranimo naši deželi tako lep zgodovinski spomenik.
Deželni konservator dr. Siegfried Hart-wagner, kot umetniški strokovnjak, je navzočim gostom razložil, kako bi ise načrt obnovitve cerkve lahko izvedel na konkreten način. Že zgoraj -omenjeni »paladionski postopek« (po gradbenem mojstru Paladiu) ima nasproti drugim delovnim metodam to prednost, da vsebuje omet zaželeno barvo, dalje ima večjo vzdrži j ivo-st in doseza tudi večji učinek. »Paladionski postopek« so na Koroškem prvič uporabili z uspehom na gradu Porcia v Špittalu ob Dravi. Sedaj pa naj bi ta postopek preizkusili pri restavriranju te cerkve, ki predstavlja nekaj edinstvenega na Koroškem. Potem je dr. Hartvvagner razkazal gostom cerkev. Ob tej priliki je konservator razložil poslušalcem umetniški pomen te cerkve.
Pooblaščenec škofijskega ordinariata za gradbene zadeve arhitekt dipl. ing. Nessmann je razložil potankosti obnovitve, tako na primer popolno restavriranje zunanje fasade (pročelja), nova streha, obnovitev pločevinastih delov, dela na kamnitih kipih in gotskih opornih stebrih, kakor tudi -obnovitev tal v predirali cerkve. V drugi gradbeni stopnji je v načrtu razširitev poikopališča in gradnja dostojne mrliške veže. Obnovitvena dela cerkve bi stala 1 milijon šilingov, medtem ko bi za pokopališče rabili okoli 300.000 šilingov.
Direktor Schnabel je ob tej priložnosti še povedal, da je fara Marija na Zilji -sama zbrala že 150.000 šilingov. Dalje računajo na pomoč s strani škofijske finančne zbornice, avstrijskega zveznega "“gozdarstva kot pokrovitelja, različnih organizacij in tuj-skroprometne občine Marija na Zilji.
V teku tiskovne konference je tudi župan občine Marija na Zilji povedal nekaj besed navzočim gostom.
Ob koncu se je zahvalil g. župnik Richard Kogler vsem navzočim gostom, ker so se odzvali -povabilu in ker so tako -živahno sodelovali na tiskovni konferenci. Dalje je zaprosil zastopnike tiska in radia, naj bi pozvali koroško prebivalstvo, da bi prispevalo svoj obolos za obnovo te tako važne zgodovinske cerkve (po listinah omenjena že leta 1090).
Denarne prispevke lahko pošiljate na naslov:	Raiffeisenkasse Maria-Gail, Konto
Nr. 79, ali pa na Pfarramt Maria-Gail.
Tudi tokrat je bil Ples slovenskih akademikov, ki je bil 6. januarja v kletni dvorani Glasbenega doma v Celovcu, družinski praznik vseh, ki so iskali prijetnega razvedrila v veselo-razigrani družbi.
Dijaki Slovenske gimnazije so pod spretnim vodstvom plesnega učitelja Taohlerja zaplesali uvodno polonezo. Nato je pozdravil dr. Reginald Vospernik častne goste; -njegov in vseh navzočih poseben pozdrav je veljal univerzitetnemu profesorju dr. J o -s e f u M a 11 u, direktorju slavističnega instituta graške univerze. Iz graške deželne vlade je bila navzoča tudi gospa Amtsrat dr. D a u t -w i t z. Nadalje 'Smo videli med častnimi gosti dr. dr. R u -d o 1 f a T r o f e n i k a, založnika iz Miinchena, ki si zelo prizadeva za izdajo slovenskih kulturnih spomenikov. Med zastopniki slovenskega kulturnega in političnega življenja je pozdravil dr. Vospernik dvornega svetnika ravnatelja dr. Joška Tischlerja in predsednika Narodnega sveta -koroških Slovencev dr. Valentina 1 n z k a.
Prof. Mati je na veseli akademski »Gau-de-
Na Štefanovo, je priredilo slovensko prosvetno društvo »Bilka« v Bilčovsu -zopet bogato kulturno prireditev, ki se je -z njo vključilo v denarno akcijo za popravo bilč-ovske župne cerkve. Društvo je ves čisti dobiček poklonilo v ta namen.
Gledalci so tudi -tokrat napolnili dvakrat na dan Miklavževo dvorano do zadnjega kotička. Čeprav je v Bilčovsu publika že precej zahtevna, ji ni bilo žal, da je napravila dolgo pot za kulturni užitek.
Najprej je zapel mešani zbor »Bilke« pod vodstvom Polti j a Kapusa nekaj slovenskih narodnih pesmi. Naše ljudstvo še ljubi slovensko pesem in mnogi pridejo na prireditev tudi -samo zaradi te naše pesmi. Koroška -slovenska pesem se v današnjem času z navdušenjem sprejema, kjerkoli zadoni. Zato jo je treba -tembolj gojiti na domačih tleh.
Sledili sta dve recitaciji. Tretješolka bil-čovske ljudske šole Anica Ogris je recitirala pesem o zajčku, četrtošolec Franci Gasser pa je povedal, kako je šlo miški na obisku. Naša dva mlada izredna talenta ista prav mojstrsko prikazala ti dve zgodbici iz živalskega -sveta. Uporabila sta vsa sredstva mimike in deklamatorskega znanja, da so te živali pred gledalci postale prav žive.
Nato so nastopili igralci bilčovskega društva z ljudsko igro v treh dejanjih »Mati in sin«. Igra izpričuje materino ljubezen do svojih otrok, njeno skrb in tiho upanje, da bi jim šlo dobro, ko bodo -stali -sami v življenju. Rrav posrečeno je izrazil materino ljubezen slovenski pisatelj Fran S. Finžgar v planinski idili »Triglav«, ko pravi:
amus igitur«, ki je bil pozneje prijeten inter-mezzo njemu na čast, odgovoril, da se čuti s koroškimi Slovenci povezanega po osebni življenjski usodi in po svojem poklicu, v katerem nadaljuje, kakor je poudaril, tradicijo slavnih Slovencev kot na primer delo Matije Murka. Nadaljeval je v (srbohrvaškem jeziku in dejal, da nas skupni interesi vežejo in da je zaradi tega na povabilo pripravljalnega -odbora z veseljem prišel na družabno prireditev slovenskih akademikov.
Dvakrat je med »ognjenimi« plesnimi komadi nastopil fantovski oktet iz Sel pod vodstvom učitelja Erika U ž n i k a ter zdaj z -ato-žno-žaloistino, zdaj z veselo-lahk-omiselno pesmijo -pričaral v dvorano svet naše ljudske glasbe. Posebno navdušili sta seveda pesmi »Mojcej« in »Kranjčičev Jurij«.
Godci iz Slovenjega Plajberka so igrali veselo za ples do jutranjih ur. Poskočnic, valčkov in koračnic ni zmanjkalo. Ko smo se zjutraj s solzo v gumbnici poslovili, smo rekli: Nasvidenje na 5. plesu slovenskih akademikov.
»Ljubav no-bena ni tako globoka, kot mati ljubi svojega otroka.
K-o matere srce preneha biti, ljubezni prave žarek dogori ti.
Nobeno te tako ne bo ljubilo ker eno le je materino bilo.
Življenje pa je velika -skrivnost, Že veliki grški pesnik Sofoklej je to izrazil v »Antigoni«, ko je dejal, da je mnogo velikih reči na tem svetu, a da ni nič mogočnejšega od človeka. Tudi v igri »Mati in sin« se konfron-tiramo (soočimo) z življenjem samim. Ostane za -nas -skrivnost, zakaj požene mati -svojega sina, ki ga ljubi nad vse, od hiše, iker je postal v svoji mladosti tat, -in mu -da na pot prekletstvo. A človeka vedno boli, če zavrže to, kar -mu je drago. Zato tudi Podgornikova mati ni našla miru -pred -seboj, preden mi spet verovala v človeka. Zato te matere ne moremo obsoditi kljub sovraštvu do -svojih najbližjih, kljub porazu, ki ga je doživela v življenju, ker se končno -oba s -sinom ponižata v tisti odločilni točki človeškega življenja, ki jo je pravtako izpovedala Antigona, ko je -dejala, da ni za to na svetu, da bi z drugimi vred sovražila, ampak zato, da z drugimi vred ljubi.
Podgornikovo mater je doživeto prikazala izkušena igralka bilč-ovske prosvete Malči Kropivnik. Njenega sina pa je predstavil pravtako že pravi amaterski igralec Rupert Gasser. A tudi vse druge vloge je režiser posrečeno izbral, ker so bile vse na pravem mestu. Kot nov igralec in pravi talent se je pokazal na odru Lori Mischkulnik, ki je svojo vlogo obvladal neprisiljeno in prav
Častni gostje na 4. Plesu slovenskih akademikov z univ. prof. dr. Matlom (z očali).
Foto Pallia-rdi
Kulturna dejavnost v Bilčovsu
V nedeljo, 16. januarja 1966, bo daroval novomašnik Peter Rutayongororwa iz Afrike svojo prvo sveto mašo v Pliberku. K tej slovesnosti, ki se začne ob 10. uri, ste vsi srčno vabljeni.
iiiiiumiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiumiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
mojstrsko. Če upoštevamo, da je stal prvič na odru, -od njega lahko še marsikaj pričakujemo.
Vsem igralcem in režiserju Janku Ogrisu izrekamo na tem mestu najlepšo zahvalo za ves trud, ki so ga prinesli za celo skupnost.
Vsako društvo vrši danes na vasi veliko poslanstvo v službi človeka. Z vsako odrsko prireditvijo postane beseda življenje in vsak, kdor je bil v nedeljo na bilčov-ski prireditvi, je to občutil. Odrsko ustvarjanje ni prazno besedičenje, pravo odrsko ustvarjanje človeka obogati, postavi ga v živ -svet, kjer -postaneta igralec in gledalec enota.
Vsaka kulturna prireditev na vasi pa tudi dejansko -dokaže, da slovenska beseda na Koroškem živi in da jo ljudje tudi razumejo. Kako bi (drugače mogli napolniti isti dan -dve dvorani?
Ob nedeljski bilčovski -prireditvi pa ne moremo mimo tega, da ugo-tovimo, da -so tudi tu poleg resnega kulturnega delovanja na delu še druge sile. Vprašujemo se, zakaj je talko imenovana »nemška« Sa-ngerrunde napovedala svoj koncert za isti dan v sosednji gostilni, čeprav je dobro vedela, -da je slovenska prireditev namenjena celo popravi domače farne cerkve. Poprava domačega spomenika, ko-t je farna cerkev, pa bi lahko bila zadeva vseh. Zato je še bolj čudno, da so prodajali vstopnice za to »nemško« prireditev celo po hišah.
Vsekakor pa je tudi zelo dvomljivo, če je kultura, ki nima kulturnih namenov, sploh še kultura. Sicer je žalo-stno, da ravno na Koroškem mnogi še niso razumeli, kaj pomeni kultura za kultiviran svet.
Živimo sicer v svobodnem svetu, kjer ima vsak možnost izražanja in -svobodnega nastopa. A prav v tem se pokaže kulturna stopnja nekega človeka oziroma neke skupine, kako izrabi to svobodo. Ali ni v tem čuden paradoks, da pride na eni strani na Koroško sam zvezni kancler na slovensko prireditev, da priredi na Dunaju Klub slovenskih študentov slovenski pevski koncert pod pokroviteljstvom dekana pravne fakultete, da avstrijski zunanji minister pride predavat v majhno slovensko skupino, da se -slovenska pesem z navdušenjem sprejme v Franciji, da pa -na drugi strani na domačih tleh domači ljudje iz pomanjkanja kulturnosti režejo v lastno meso?
Človek, ki -se ukvarja s kulturnimi tokovi v svetu od vseh začetkov pa do danes, mora takoj -ugotoviti, da v naši deželi nekaj ni v redu. Ves -svet se trudi danes, da bi ljudje razumeli drug drugega, da bi vsaj zahrepeneli po mirnem so-žitju. Deželne in državne oblasti skušajo izboljšati svoje odnose s sosedi, v zakotnih vaseh -pa so na delu tisti, ki tega ne prenesejo. Na srečo se take skupine ne upoštevajo več tako kot včasih, ker pač človek tudi duhovno napreduje.
Koroška je polna kompleksov. Prav posebno -pa človek, ki se je zavestno izločil iz -svoje kulturne okolice, iz svoje -kulturne zavesti, ne najde miru. Nepremagana preteklost živi v njegovi podzavesti naprej in pride ob gotovih trenutkih na dan. Morda tedaj, -ko poje v svoji pijanoisti -spet slovenske pesmi, morda tedaj, ko utrga s kake deske -slovenski plakat, morda tedaj, ko zarenči v žganje, da je Koroška nemška.
Bertha von Suttner je dejala, da nobenemu ne hi padlo v glavo, da bi -odpravil packo črnila -s črnilom ali olje z oljem, samo kri naj bi se vedno izmivala s krvjo. — Tudi nestrpnost se ne da odpraviti z nestrpnostjo. Zato pa koroški Slovenci -tudi že dolgo čakamo -na to, da bi se enkrat res uresničil mir v naši -deželi. Želja nas vseh je, da bi se ustvarila na Koroškem neka kulturna stopnja, ki je potrebna za mir in prijateljsko sožitje v deželi.
OKNO V SVET
— televizorje in električne aparate vseh vrst dobite pri
Podjunski trgovski družbi
bratje RUTAR & Co.
9141 Dobrla ves - Eberndorf 042 36-281
__________’ Pri nas na
PLIBERK (Občinske zadeve)
Na zadnji redni seji 1965 je občinski odbor sklenil nakup stavbnega zemljišča za garažo poštnega omnibusa Janeza Skutina, pd. Gradišnika v Podkraju. Kvadratni meter stane 22.— šilingov in so ga kupili 468 kvadratnih metrov. Na tem zemljišču naj bi zgradil zidarski mojster Vodivnik zidano garažo. Mojster Krof bo napravil ostrešje, Miheu iz Pliberka železna vrata, Šipek pa strešne žlebove in steklo v okna.
Na občinskem posestvu pri Mortelnu v Šmarjeti je posekanega precej lesa. Kupne ponudbe so poslali: Leitgeb, Katz u. Klump in Arland-Rebrca. Najugodnejša je Leitge-bova ponudba zato so mu enoglasno prodali les.
Z Marijo Gracun, ki čedi šolo v Šmarjeti, je občina sklenila službeno pogodbo. Delala bo 2 uri na dan. Plača s stanovanjsko doklado vred bo znašala 480 šilingov mesečno; socialno je zavarovana. Enako pogodbo so sklenili tudi z gospo Marijo Tratter, ki čedi šolo na Komlskem vrhu. Pri gdč. Mariji Leimisch pa je stvar drugačna. Ona je v šoli pri Božjem Grobu polno zaposlena in dobi zato 1710 šilingov mesečne plače. Vse tri pogodbe so enoglasno odobrili. Občina je proglasila zemljišče, ki ga je Slovenska zadruga zamenjala, za javno zemljo in bodo po njej speljali cesto k stanovanjskim blokom »tNeue Heimat«, ki jo bodo zgradili 1966 med zadrugo in železniško postajo v mestu.
V Šmarjeti bodo na Tomaževem zemljišču, ki ga je še bivša libuška občina kupila, zgradili novo enorazredno ljudsko šolo. Veliko je bilo hrupa zavoljo tega, kje naj bi stala nova šola. Nekateri so jo hoteli imeti pri cerkvi drugi zopet v dolini Reke, tretji so bili sploh proti šoli; šolarji naj bi se vozili z občinskim avtobusom v Pliberk v mestno šolo. Ker pa je za kmečke slovenske otroke najboljše, da se vzgajajo v svojem domačem okolišu in niso v neposredni bližini gostilne, je zmagala razsodnost. Šolo že gradijo na lepi sončni in zavetni legi v Šmarjeti. Gradbena dela bo izvedel mladi mojster Vodivnik iz Vogrč za 735.132 šilingov.
Za nakup stavbnega zemljišča so se prijavili: Uršula Brenčič iz Šmarjete, Anna Pi-ber iz Pliberka, Johann Pristounig iz Pliberka, Marija Piko iz Belšaka, dr. Dumpel-nik iz Globasnice, Marija Trampuš iz Doba, Kurt Nevart iz Pliberka, ki pa je pozneje odstopil. Vsi morajo v petih letih zgraditi hiše, če ne lahko občina za isti denar zemljišče kupi nazaj. Cena je 25 šilingov za kvadratni meter.
Enoglasno so na seji tudi sklenili, da se kmetom povrnejo celotni stroški za škropivo proti krompirjevemu hrošču. V ta namen se porabi celotna najemnina za lov 1965.
Za poplavljence je podarila občina 10.000 šilingov v »Karntner Nothilfswerk«.
Kath. Bildungswerk je prosil za podporo, ker prireja v farni dvorani predavanja. Odobrili so 2.000 šilingov; prav tako tudi športnemu društvu Grenzland. Prekrnik na Ko-melnu je zgradil 2 km dolgo cesto, ki ga je
'(Nadaljevanje s 3. strani)
Plimveise mogen geniigen, um dem Laien das Biindel von Konstruktionsaufgaben zu skiz-zieren.
Wie weit hat das Thema des Referates im Kongrefisaal des Deutschen Museums eine Chance, realisiert zu werden? Gewifi, ein Projekt mit dem neuen Profil, das zur Gleit-zahl 1 : 100 fiihren soli, miifite noch durch ■vveitere Berechnungen und vor allem Wind-kanal-Versuche erhartet vverden. Doch ins-gesamt haben die Grundgedanken der Kon-struktion schon Anerkennung gefunden. Ver-handlungen, die in Kurze gefuhrt werden soljen, miissen ergeben, unter welohen Bedin-gungen das Projekt verwirklicht vverden kann. Es isind bereits besbimmte Zusagen ge-macht vvorden, die es erlauben, die Realisie-rungsm6glichkeit optimistfsch zu beurteilen. Interessant sind die- Konstrukbions-Ideen auf jeden Fali, ist dooh zu bedenken, dafi sich ahnliche aeroidynamische Aufgaben auch beim Bau von Rotorblattern an Hubschrau-bern sowie bei den Entvvurf von Turbinen-schaufeln stellen.
In seinem Miinohener Vortrag ging Lukas Sienčnik noch iiber sem urspriingliches Segel-Pug-Konzept hinaus. Er stellte die Frage, ob ein Flugzeug mit der Gleitzahl 1 : 100 nicht eines Tages auf den Themnischen Aufvvind
Koroškem________________________
stala 40.000 šilingov. Zato je zaprosil občino za podporo. Občina naj bi mu kupila pet odtočnih železnih žlebov, seveda če jih tudi sam pet kupi. Cesto naj bi mu okrajna kmetijska oblast tudi zvaljala.
Gospa Gabele je pismeno izjavila, da ne bo od občine nikdar več — zaradi razpok na svoji hiši — zahtevala odškodnine. Dobila je enkrat za vselej 15.000 šilingov za to.
Gradbena zadruga »Karntnerland« naj bi na prostoru bivših bark postavila 9-stano-vanjsko hišo za oficirje in podoficirje vojaškega taborišča ob Libuški cesti. Socialisti hočejo, da naj zadruga plača 25 šilingov za kvadratni meter kot drugi. Miheu od ljudske stranke je bil proti. Pravi namreč, da bi bila potem najemnina previsoka. Občina je zato natančno poizvedela, kako je z najemnino. Pokazalo se je, da najemnina, zaradi kupne cene ne bo večja in bo občina za zemljišče dobila 25 šilingov za kvadratni meter.
V Libučah bodo napeljali vodovod k Man-delnu, Mandelcu in Stropniku. Plačali bodo zato 13.000 šilingov, tako da bodo stroški skoraj kriti.
Na sejo 5. 1. 1966 so bili povabljeni vsi kmetijski svetniki okraja in vsi odborniki krajevnih občinskih odborov. Kot govorniki so nastopili: načelnik okrajne kmetijske zbornice Velikovec Glantschnig, predsednik Deželne kmetijske zbornice ekonomski svetnik in drž. poslanec Hermann Gruber, in višji kmetijski svetnik Windisch. Zaradi pomanjkanja časa sta morala odpasti govora ravnatelja zborničnega urada dr. Heila in poslovodje za gradnjo gozdnih potov ing. Troningerja,
Načelnik Glantschnig je poročal o delovanju okrajne kmetijske zbornice in navedel, da je akcija za gradnjo stanovanj za domače ali tuje kmetijske delavce podprla 16 prosilcev s 128.000 šilingi. Akcija teče naprej in se dobi za domače 30 za tuje pa 40 odstotkov podpore h gradbenim stroškom.
Za nakup kmetijskih strojev gorjancem so dali 18.000 šilingov podpore. Podprli so nakup samo domačih avstrijskih strojev, do-čirn bi bilo želeti, da bi tudi za inozemske stroje, posebno motorne kosilnice, dali podpore.
Osuševanja leta 1965 niso izvršili. Priprave so končane in bodo s tem delom pričeli letos.
Sklenili so kupiti brizgalne za uničevanje plevela. Za utrjevanje posestev v gorah so izplačali 750.000 šilingov.
Elektriko bodo napeljali med drugim tudi v Korte in Komel. Dežela bo podprla to s 50-60 odstotki.
Gozdna pota so stala lani v okraju 1,513.000 šilingov. Javna oblast je dala 40 odstotkov prispevka. Za letos je predvideno delo med drugim tudi za pota Rinkole —
oder iden Wellenaufwind als Verstarker der Sonnen-Energie ganz verzichten konnte? Nach seinen Angaben miifite bei einer Flug-hohe von 8000 bis 12 000 Metern in unseren Breitengraden die duiroh eine direkte Um-wandlung der Sonnenstrahlung gewonnene Energie geniigen, ein solches Flugzeug im Schwebezustand zu halten oder zumindest ihm einen Gleitwiinkel von 1 : 300 zu geben. Sienčnik hat dabei den Wirkungsgrad von heute schon handelsiibliohen Sonnenzellen, Elektromotoren und Luftschrauben im Sinn. Solite es niicht moglich sein, die Tragflachen eines derarfcigen Flugzeuges mit Sonnenzellen zu bebleben?
Viele Fragen sind noch offen. Dooh ein An-fang ist gemacht. Es ist nicht viel Phantasie dazu notwendig, um zu ermessen, welche Im-pulse mit diesem Projekt wieder von Aachqn ausgehen konnten. Theodor von Karman, zu seinen Lebzeiten der Mentor der Luftfahrt in der westlichen Welt, sagte bei einem seiner ersten Nacbkriegs-Besuche in Aachen: »Es gibt noch weifie Fleoke auf dem Globus der Fliegerei, dort haben die Deutschen ihre Chance!«
(Prip. uredništva: Uspeha našega koroškega rojaka smo zelo veseli. Dokaz nam je, da odloča dandanes, ako se hočeš uveljaviti, edinole vztrajnost, pridnost in temeljito znanje.)
Občinski svetnik, šolski ravnatelj Vauti je prečital poročilo o preverbi blagajne. Odbor, ki je blagajno preveril, je našel tri napake. Te so nastale tedaj, ko so dajali nekaterim občanom manjša posojila; kar naj v bodoče izostane, ker je za to dovolj kreditnih zavodov v občini.
Na občinski seji so sklenili, da se za dobri film »Exodus« ne bo pobiral veselični davek.
Zadeva opekarne, kateri je občina posodila 800 tisoč šilingov, je vedno bolj pereča. Najemnik le te ne plača ne obresti, ne mezdnega davka. Obresti znesejo 50.000 šilingov na leto, vrniti pa je treba 125.000 šilingov posojila letno. Konkurz bo v kratkem. Občina bo zasegla nekaj blaga, da bo vsaj delno krila zaostale davke. Za poravnavo posojila 834.000 šilingov je najemnik ponudil občini prostovoljno poravnavo v znesku 1000 šilingov mesečno do svoje smrti. Ker je najemnik že 44 let star in do zdaj ni vzbudil pri plačevanju zaupanja, je občinski odbor z večino odklonil to ponudbo. Enako je odklonil oprostitev najemnikovih staršev poroštva za sina. Občina se bo morala pač sprijazniti z dejstvom in pri deželi, ki ki soporokuje za posojilo, skušati doseči ustrezno pomoč.
Vogrče, Dob — Komel, kakor tudi Večna ves — Peca.
Krma je bila lani slabe kakovosti, zato je letos tudi manj mleka v mlekarni. Katastrof v okraju ni bilo, ker so bili hudourniki že prej uravnani.
Predsednik Deželne kmetijske zbornice je v svojem predavanju dejal, da je nezadovoljnost začetek vsakega napredka. Ta nas vedno spodbuja k zboljšanju, tudi okraj Velikovec je napredoval kolikor je pač bilo možno. Leto 1965 je bilo slabše kot 1964: povodnji, toča na Zilji in v Rožu, mokro poletje, in škoda na drevju zaradi snega. Dalje je povedal o svinjskih cenah, ki so padle, ker je bilo svinj preveč. Izvozili smo veliko v zamejstvo, tudi v Rusijo, 50.000 kg, prašičjega mesa smo zamrznili, a vseeno je cena padla ponekod celo na 12,30 šilingov. Tudi cena goveda je v drugi polovici leta padla. Italijani se naše živine branijo in cena še naprej pada.
Vendar so tudi razveseljive stvari: maja smo povišali ceno mleku za 20 grošev. V Avstriji imamo najnižjo ceno mleka v Evropi, da, celo na svetu. Tudi sir, maslo in skuta so najcenejši. Vse to podpira država.
Lani so tudi kmetje dobili bolniško zavarovanje. Marsikateri kmet je na robu propada, tako visoki so stroški zdravljenja. Sedaj se bo vse izravnalo. Zdravi bodo plačevali za bolne, 50 odstotkov pa bo prispevala država. Zdravniki pogodbe z nami sicer še nočejo podpisati, ker se bojijo zgubiti še zadnjega pacijenta, kateremu so mogli računati, kolikor so hoteli. V bodoče tudi pred finančnim uradom svojih dohodkov ne bodo mogli zamolčati. Spoštujemo jih kot naše pomočnike v bolezni, a tu se bodo morali ukloniti, splošni dobrobiti.
Konec leta 1966 se bo Avstrija najbrž vključila v Evropsko gospodarsko skupnost (EGS).
Cene prašičev so se zopet dvignile. Nekateri so zmanjšali število prašičev. Zato bo leta 1966 njih cena dobra. Cena govedi se letno dviga, dočim je pri prašičih že 10 let skoraj enako. Po priključitvi k EGS se bomo za cene morali boriti v Bruslju.
Zbornica v Celovcu se je lani tudi trudila. Dovršila je učilišče Krastovic, tam se izobražujejo bodoči voditelji kmečkega stanu. Ne smemo (zaostajati za mladino drugih stanov. Zato pošiljajte vašo mladino v ta dom. (V kmetijski zbornici sem na obč. zboru 1964 predlagal, da bi v Krastovici mogli prirejati tudi slovenske tečaje za slovensko kmečko mladino. Predsednik zbornice je izjavil, da bo to tamkaj tudi mogoče. Nek »svobodnjak« me je po zboru vprašal, kako bo to mogoče, ker njih zbornični predavatelji ne znajo slovensko. (»Bomo pa svoje predavatelje s seboj pripeljali. Glavno, da bi tečaje enakopravno zbornica financirala,« sem mu odgovoril.)
Dovršeno je tudi poskusno pitališče na Perkohofu v Celovcu. Tam bomo našli najboljše izkoriščevalce svinjske krme. Ni vseeno ali prašič porabi 4 V2 ali pa samo 3 krmske enote za en kilogram prirastka. Tudi za semenarstvo je poskrbljeno, da bo letos dovolj semena.
List »Der Karntner Bauer« je zelo dober. Tudi v radiju in televiziji se trudimo da
Ob zaključku lista smo prejeli žalostno vest, da je umrl naš narodnjak MATEVŽ RAINER, dolgoletni sotrudnik našega lista, doma iz Loge vesi. Pogreb bo v petek, 14. januarja, ob pol treh pop. iz hiše žalosti.
vzgajamo in vplivamo na druge stanove in tam budimo razumevanje za kmetski stan. Stanovsko zastopstvo je danes najvažnejše, ker ono odločuje cene kmetijskih pridelkov oziroma izdelkov.
Okraj Velikovec ima deloma slabo zemljo. Ta se mora dobro gnojiti. Državna oblast prispeva za umetna gnojila 268 milijonov šilingov na leto za celo Avstrijo. Zato gnojite več! Če daste za gnojila 100 šilingov dobite 300 nazaj v povečanem pridelku.
V gozdarstvu je zbornica nabavila nove stroje za gradnjo gozdnih potov, teh je bilo po vojski zgrajenih že 4.000 kilometrov. Naši stroji so zelo pomagali tudi poplavljen-cem pri odstranitvi naplavin. Tam je treba zemljo zopet kultivirati. Ker je zbornica podarila v ta namen 3 milijone šilingov bo treba zbornično doklado zvišati na 250 odstotkov. Tu se ne sme varčevati, ker gre za našo skupno korist. Bomo še vseeno najcenejša zbornica v državi.
Lani smo oddali 3.500 hektarov zemlje za gradnje in kljub izgubi toliko delovnih sil vseeno več pridelali kot leto prej. Kmečkega prebivalstva je samo še 16 odstotkov v državi. Hočejo nas znižati na 12 odstotkov, kot v Nemčiji in Švici. Udeleženi smo pa samo za 9 odstotkov pri narodnem dohodku. To je krivičnost industrijske družbe.
Pozivam vas, da varčujete pri gradnjah. V gradnje vtaknjeni denar se ne obrestuje. Vlagajte denar v plemensko živino, umetna gnojila, boste več od tega imeli. Tudi silose delajte, in sicer ležeče, ker so veliko bolj ročni kot stoječi bunkerji.
Ob koncu se je predsednik zahvalil vsem sodelavcem, ki mu brezplačno pomagajo v stanovskem zastopstvu.
Kmečka bolniška blagajna
Višji kmetijski svetnik Windisch je dejal, da so se dozdaj 'Socialne pridobitve za kmečki stan dobro obnesle. V sklad otroških podpor plačamo 6 milijonov iin dobimo nazaj 126 miljonov šilingov. Tudi pri kmečkih rentah doda država 50 odstotkov. Tako bo tudi pri kmečki bolniški blagajni. Uspelo je dobiti državo kot socialnega partnerja, ki kot nekak mojster prispeva 50 odstotkov k zavarovalnim stroškom.
Kdo je obvezen zraven biti? Vsak, ki na svoj račun vodi kmetijski obrat, velik do 20 šilingov davčnega merila (Steuermefibe-trag) lin sicer on in njegovi otroci, stari nad 18 let, in njegovi zeti, če delajo v njegovem obratu. Snahe (žene poročenih sinov) so izvzete dn se vodijo kot sozavarovani družinski člani. Prispevek bo predpisan za vsak tekoči mesec. Zato se bo treba vedno pred prvim odjaviti, če bi šli kam drugam delat in bi bili drugod zavarovani.
Če zavarovanec umrje, so družinski člani zavarovani še nadalje, dotlej, da se na kmetiji postavi nov poglavar oziroma zavarovanec.
Kdor ima poleg kmetije še gostilno ali kak drug obrat, bo obvezen prispevati v kmetsko bolniško blagajno le, če je tudi v kmetsko dodatno rento zajet.
Kdor prej preneha gospodariti kot bi dobil rento, je lahko še prostovoljno naprej zavarovan, dokler ne dobi pokojnine. Že sedaj prostovoljno zavarovani so dosedanjega prispevka z 31. 3. oproščeni.Priporoča se, da kmetje še nadalje plačujejo dodatno zavarovalnino za II. razred bolnice, ker kmetska bol. blagajna plača samo III. razred.
Prispevki so predpisani po socialnem merilu. Kdor ima malo plačo manj, večjo pa več. Odvisno je od enotne vrednosti. (Ein-heitswert.).
do	30.000	mesečno	50	šilingov
do	50.000	mesečno	75	šilingov
do	75.000	mesečno	100	šilingov
do	100.000	mesečno	120	šilingov
do	150.000	mesečno	140	šilingov
do	200.000	mesečno	160	šilingov
čez 200.000 mesečno 180 Šilingov
Najemniki plačajo samo polovico prispevka najetega posestva, najmanj pa 75 šilingov. Soposestniki plačajo vsi vkup samo za eno osebo. Za sodelujoče otroke plača oče, ne glede na velikost posestva, enako 25 šilingov mesečno.
Zavarovani bodo dobili zase eno letno oskrbo v bolnici, za sozavarovance pa pol leta. Prve štiri tedne bo treba 20 odstotkov stroškov doplačati bolnici. Enako bo treba 20 odstotkov zdravniških stroškov na domu in pri zdravniku plačati zavarovancem in (Konec na 8. strani)
Z zasedanja Okrajne kmetijske zbornice
v Velikovcu
Eine „Super-0rchidee“ ist nichts dagegen
ZA MLADINO
IN PROSVETO
Doprinos k razumevanju
ZA DEKLETA:
Mati in hčerka
(Dve žalostni zgodbi)
Dogodilo se je v mestu, na tramvaju. Znana in sloveča mestna igralka je sedela tu s svojo materjo, ki se je najbrže namenila, da obišče isvojo hčerko za nekaj dni. Mati najbrž ni bila posebno lepo vzgojena in je močno živčna. Potniki v vozu so se kar ozirali nanjo, ko je na glas in nestrpno prigovarjala vsaki malenkosti in se znašala nad odraslo in v mestu vobče poznano hčerko. Ta pa ise ni dala ugnati, da bi morda rekla materi: »Mama, bodi vendar tiho« ali kaj podobnega. Nasprotno; potnikom je odigrala prizor, ki je zanjo pomenil gotovo več nego vsi odrski uspehi.
Bila je do kraja ljubezniva in spoštljiva; na pikra vprašanja je odgovarjala kar najbolj obzirno; z naj večjim potrpljenjem je mirila mater in niti za spoznanje ni bilo čutiti kake jeze v njenem govorjenju.
Ta prizor so potniki opazovali celih deset minut. Ko sta nato izstopili, je bilo pač klehememu pri srcu, kakor da bi hčerki morali dati prav za prav venec in jo še trikrat pozdraviti, kakor na primer v gledališču. Toda kaj takega bi mater užalilo in tudi tramvaj bi ne čakal tako dolgo.
Zgodilo se je pravtako v mestu. Mati je imela majhno hčerkico; pa je bila ubožna in je morala dnevno iskati delo za vsakdanji kruh sebi in hčerki. Stanovala je v predmestni leseni baraki. Ko se nekega dne vrača proti samotni baraki, opazi, da je baraka vsa obdana od gostega dima. Ogenj! Otrok! Vsa prestrašena hiti in vdere sredi plamenov, da reši otroka. Uspela je in hčerko rešila, a pri tem jo udari po obrazu goreča deska. Od hudih opeklin ji je obraz ostal močno skažen in odvraten; zato je bila vedno čez obraz zavezana z ruto.
Bilo je precej let pozneje, ko je hčerka že odrasla in je mati toliko prigarala, da je mogla hčerko poslati v modni salon. Še vedno je garala in mestnim gospem čistila perilo. Pa je naneslo, da je nesla na glavi težko košaro čistega perila po ulici. Nenadoma potegne močan veter in materi strga s skaženega obraza ruto. Prav v tem pride nasproti skupina mladih deklet, med njimi tudi hčerka zgarane matere. Ob pogledu na materino skaženo lice sikne ena izmed nališpanih deklet: »Kako ogabno . . .«
Tudi hčerka je pogledala vstran in siknila: »Zares, kako ogabno . . .«
FILM KAKOR PRED 70 LETI
Lansko leto je preteklo 70 let od prve filmske predstave. V Parizu sta takrat v neki kavarni za delavce, ki so se vračali z dela brata Lumiere prvič kazala svoje ,,žive :slike“. Predstavi je prisostvoval tudi kulturni minister. Ob tej priliki so kazali tudi film, v katerem se je Eva Francis proslavila kot prva filmska zvezda.
Delaj vsak dan — tudi danes — na izboljšanju samega sebe v stremljenju po nravnem izpopolnjevanju. Tudi danes moraš postati, četudi le za nekaj malega, boljši človek. Z dobro voljo boš lahko našel, kar moreš napraviti danes bolje kakor včeraj ali predvčerajšnjim. Obvladaj bolje svoje živce in ostani miren! Ne vznemirjaj se! Bodi prijaznejši do sosednih ljudi! Pozdravi ti prej! Tvoj pozdrav naj bo prijazen! Poizvedi, kako se počuti ta ali oni bolnik! Daj drugemu prednost! Bodi hvaležen za vsako prijaznost! Bodi in se kaži vedno veselega srca! Ne pozabi, da tako imenovano socialno vprašanje ne moremo rešiti samo z
PREMAGALI SO FILMSKO KRIZO
Pred leti so zlasti v ZDA zapiinalii filmska podjetja, ker je televizija povzročila preveliko konkurenco. Zdi pa se, da je ta kriza premagana, kakor izkazujejo številke na novo odprtih kino-dvoran. V minulem letu so namreč nad 600 kinov na novo odprli, v predlanskem letu pa nekaj nad 300. Tudi velik Paramount-gledallišče v New Yorku, ki ima 3300 sedežev, so zopet odprli za filmske predstave; pred nekaj leti so ga morali zaradi preslabega obiska zapreti. V tem kinu so pred kratkim predvajali znani Bond-film: »Ognjema krogla", katerega so predvajali „non stop“ — 24 ur nepretrgoma. Vstopnice za ta film so bile stalno razprodane.
HOLLYWOOD ODPUŠČA INOZEMCE
Ameriški filmski igralci, ki so zaposleni v Hollywoiodu, se potegujejo za omejitev števila inozemskih .igralcev, ker se čutijo o-grožene od najboljših filmskih Igralcev, ki žele svojo zvezdniško kariero dopolniti v ZDA. Tako bo število najboljših inozemskih
Za mlade delavce:
Krščanska organizacija mladih delavcev je 30. novembra začela v Siamu v Aziji v Bangkoku tretji mednarodni posvet. Udeležil se ga je tudi sam kardinal Jožef Car-dijn, ustanovitelj organizacije krščanskih mladih delavcev.
Svet vodi Bartolo Perez, sedanji mednarodni predsednik krščanske delavske mladine. Posveta se udeležuje 75 zastopstev
državnimi zakoni, temveč tudi — in morebiti še bolj — z medsebojnim zaupanjem in s praktično ljubeznijo do bližnjega od človeka do človeka. V ledeno-mrzlem svetu mora postati zopet topleje, v sovražnem svetu zopet prijazneje. K temu pomagaj ti z izboljšanjem sebe kakor tudi s svojim dobrim zgledom, ki naj se uveljavlja v tvojem majhnem krogu. — Tako danes, tako jutri, tako vsak nadaljnji dan!“
Hoditi boš moral še dolgo pot, da si boš privzgojil teh nadvse koristnih navad.
„Ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici."
igralcev občutno padlo, istočasno, pa bo Hoillywoo'd tudi trpel na kvalitetni vrednosti.
NAJBOLJŠI ANGLEŠKI IGRALEC
Angleški kritiki so označili za najboljšega filmskega igralca Seana Comneryja, ki je postal svetovno znan zlasti po James Bond-ifitonih. To priznanje so mu priznali že leta 1964 na podlagi anketne ugotovitve.
NAGRADE ZA NAJBOLJŠE IGRALCE
V ZDA podeljujejo vsako leto ob božični filmski kritiki posebne nagrade najboljšim filmskim igralcem. Tako so konec lanskega leta podelili prvo nagrado igralcu Werner Ostcarju za glavno vlogo v filmu »Ladja norcev". Med igralkami pa je prejela nagrado Julija Christine za vlogo v filmu „Dar-ilimg", ki je bil istočasno označen kot najboljši film leta. Kot najboljši inozemski film pa je bil ocenjen barvni film »Julija .in duhovi", delo italijanskega režiserja Fe-deriča Fellinija.
mladih delavcev z vseh strani sveta. V začetku so sprejeli v svoje vrste 12 novih narodnih organizacij mladih delavcev.
Omenjamo pri tem, da tiska naša Družba sv. Mohorja v svoji tiskarni obširno knjigo Cardijnovih misli, ki bo izšla še v januarju pod naslovom »Poslanstvo delavske mladine". Knjiga bo odprla bravcu pogled v Cardijnove ideje in njegove smernice za delo za rešitev sodobne delavske mladine.
cfe (filnukegji meta
3. mednarodni svef žosizma
Tone Seliškar:
GtcoškL
UoiiUU
Snežena kepa
Na hribu so se kepali dečki. Iz mehkega snega so si zgnetli snežene kepe in so se z njimi ometavali. Ko so se naveličali igre, je deček zagnal poslednjo kepo po griču navzdol. Kepa se je zatrkljala po bregu in je postajala vedno večja.
»Hura!" je vpila snežna kepa od navdušenja. »Že sem velika 'ko buča!" Toda postajala je še večja. »Že sem velika ko sod. Ves svet bom zdrobila. Postajam kraljica sveta, na kolena, sodrga!"
Divji zajček se je na smrt prestrašen umaknil drveči kepi, ptički so v divjem strahu pobegnili z dreves.
Pod hribom je stala mogočna smreka.
»Umakni se, da te ne strem v prah!" je vpila snežena kepa in drvela naravnost v smreko.
„Puh!“ je zastokala snežna kepa, ko se je zaletela v smreko in se razletela v tisoč koščkov.
»Napuh!" je začivkala sinička, ki je sedela na smreki in se smejala, ker je videla to kratko povest od začetka do konca.
Ana Jenko:
Piska, miška, petelinček
(Po ruski pripovedki)
Skupno so živeli piska, miška, petelinček. Pa je našla piška zrno in dejala: »Zmleti ga bo treba!
Kdo ga nese v mlinček?"
»Jaz ne,“ je rekla miška.
»Jaz tudi ne," je rekel petelinček.
Hočeš nočeš, piška sama nese zrno v mlinček.
Mlinar zmelje zrno v moko.
»Kdo bo nesel moko v hiško?" vpraša piška.
»Jaz ne,“ je rekla miška.
»Jaz tudi ne,“ je rekel petelinček.
Hočeš nočeš, piška sama nese moko v hiško.
»Kruhek bomo spekli," reče piška.
»Kdo mi pečko bo zakuril?"
»Jaz ne,“ je rekla miška.
»Jaz tudi ne,“ je rekel petelinček.
Dosti dela je pri hiši.
Sama je kurila pečko piška.
Kruhek se je pekel, pekel, spekel.
Zrno našla, v mlin ga nesla, kruhek spekla.
»Kdo bo jedel?" je vprašala piška.
Tista dva, ki nista nesla zrna v mlinček — miška, petelinček.
MATIJA MALEŠIČ;	25
v ZELpoLju mza
Morda pa se je teta že potolažila. Ni skrivala, da ji ni p-o volji, ker je bila Metka taka s Kalumetom. Tudi očetu je to povedala. O, če bi ji Metka potožila, kako hudo ji je. Ali bi se mogla ustavljati svoji nečakinji, ki jo je včasih imela izmed vseh najrajši?
Prej ko se je Metka odločila, so se odločili drugi. Da bo France tako nestrpen, ni mislila. Ko ga je videla prihajati z očetom, jo je stisnilo pri srcu in žile na sencih so ji začele nabijati. Sedaj pride tisto veliko, kar mora priti, da se vse to nekako spreobrne, ko ne more iti več tako ko do sedaj...
Francetov oče ni bil nič kaj rožnate volje, niti ni 'kazal posebnega navdušenja za sinove načrte. Vedel se je ošabno, kot da izkazuje Metkinemu očetu posebno milost.
Med njenim očetom in Francetom je bilo vse dogovorjeno. Doma so ju lepo pričakali in pogostili.
»Čisto po pravici povem, da meni vse to ne gre prav v glavo in račune. Pri teh letih naj grem v kot? Saj je ne daš, če mu ne izročim' posestva?"-
»Prigrizni, vzemi, založi, sosed, p!ij!“ je mencal oče. Ko testo in maslo je bil mehak.
»Kam se ti mudi? mu prigovarjam, vse zaman. Zaprt je bil zaradi nje . ..“
»Zaradi nje?" se čudi in brani oče.
»Ne delaj se nevednega! Kako' razprtijo bi naj imel z orožnikom, če ne zavoljo dekleta? Naša hiša je poštena."
»Čast, čast!"
»Nikdar še ni bil nihče izmed nas zaprt ...“
»Čast, čast!"
»Pa saj ni to vse! Koliko drugih neumnosti je napravil! Bojim se, da jih ne bo konec, če se ne vdam njegovim prošnjam."
»Ne bo jih," pove mirno in s poudarkom France.
»Sedaj slišiš sam, sosed!"
»Če se imata rada ...“
,,Hm, rada ... sosed, ne zameri, ali... ali;... za dekleta ni prav in lepo, če ga ljudje preveč vlečejo skozi zobe. Nekaj je najbrž res, kar govorijo. Metki jeziki ne prizanašajo...“
„In ti jim verjameš, sosed?"
»Verjamem?! Saj pravim, čisto iz trte zvito ni, kar pripovedujejo. Vsaj povod ima-
»Imaš prav! Povod pa imajo, povod! Tega pa menda ne misliš, da smo mi prosili tistega starca iz Amerike, naj nam jo prežene z doma v Ljubljano. Za Vekoslavom iin orožnikom Metka tudi ni tekala..."
»Lokačev študent si je izbral drugo, pravijo ...“
Metka si ni zamašila ušes v veži. Mo-
rala je vse slišati, da 'odgovori, kakor je treba, ko jo pokličejo.
»Res pravijo? Tega pa menda še nisi slišal, kako je frčal iz naše hiše, prej ko je odšel k vojakom. Ko da mu je gorelo pod nogami."
»Tega- res nisem slišal."
»Zlobni jeziki tega nočejo priznati, ker bi drugače ne mogli tako blatiti in žaliti moje hčerke."
»že mogoče! Omenil sem vse to le, da vidiš, kako mi je nerodno, ker sili moj sin prav za tisto, o kateri ljudje največ vedo. Naša hiša je trdna im poštena...“
»Vaši hiši čast in poštenje, moji Metki pa prav tako čast in poštenje. Da je taka, kakor pripovedujejo o njej ljudje, ne bi imela do sedaj toliko prosilcev. Kakih snubačev! Če bi verjel obrekovanju, bi najbrž sploh ne prišel sem?"
»France ni dal miru!"
»Ker jo pozna bolj ko vsi drugi! Ako le trohico dvomiš v poštenje moje hčerke ...“
»Jezi se, jezi in razburjaj za prazen nič!" skuša umiriti mati.
Francetov oče molči.
»Ne jezim se, niti se ne razburjam. Ali čez Metko ne pustim reči nikomur niti besede! Klicali in prosili nismo nikogar, naj pride vprašat za njo ..."
Metka sliši skozi vrata, da nekdo bobna s prsti po mizi. Ugane, da ne more biti to noben drugi ko Francetov oče.
Tišina v sobi.
„Si slišal, France?"
»Slišal, oče!"
»In ti ni žal, da spravljaš očeta v tako mepriliko?"
»Sami se spravljate v neprijetnosti."
»Le še ti začenjaj. Še eno, pa vzamem klobuk, ne rečem niti,,zbogom’ ter grem."
Ošabnost zaradi lepega posestva pa taka, da se Bog usmili!
In zopet tišina v sobi, dolga tišina.
»Tako pa gotovo še niso nikdar nikjer nobene prosili: z molkom!" ne more držati v kuhinji sestra jezika za zobmi.
Metki bi bilo najljubše, da tako nadaljujejo ali pa da se pošteno sprejo. Le naj gre Francetov oče! Boljša taka zamera ko drugačna!
»Ne more živeti brez nje!" bruhne jezno in porogljivo iz Francetovega očeta.
»Isto je trdil Kalumet, ki ni mogel prešteti svojih dolarjev. Prav zaradi tega se je vozil k nam Vekoslav, katerega žena bo nosila klobuk. Orožnik je bil fant, da ga je bilo lepo pogledati...“ Oče je govoril s poudarkom, ko da je hotel ostrašiti Francetovega očeta.
»Škoda res, da je ni premotili orožnik! Ali pa Vekoslav, ali pa Kalumet, meni je čisto vseeno! Danes ne bi sedel tu ko na trnju...“
»Mene pa bi ne bilo več doma!" poudari France.
»Ali ga slišiš, sosed?"
Metkin oče noče ničesar odgovoriti.
Zopet tišina v sobi.
! - S - A
oo (3
B 00 R 00 A 00 N
00 J
00
E
S. ANDERSON:
Neizrečena laž
Ray Pearson in Hal Winters sta delala na farmi, tri milje severno od Wiinesburga. Vsako soboto popoldne sta prihajala v mesto in z ostalimi fanti z dežele pohajkovala po ulicah.
Ray je bil miren, dokaj krepak, star kakih petdeset let, z rjavo brado in hrbtom, ki se mu je zaradi težkega dela nekoliko ukrivil. Po naravi se je tako zelo razlikoval od Hal Wintersa, kolikor sta pač lahko različna dva človeka.
Ray je bil zelo resen mož in je imel malo ženo z ostrimi potezami v obrazu in prav tako ostrim jezikom. Oba sta živela s pol ducata tenkonogih otrok v na pol porušeni bajti ob potoku zadaj na koncu Willsove farme, kjer je Ray delal.
Hal Winters, s katerim je Ray delal, je bil mlad fant. Ni pripadal družini Ned Win-ters, zelo ispoštovanim ljudem v Winesburgu, marveč je bil eden treh sinov starega moža, ki so ga klicali Windpeter Winter. Ta je šest milj dalje nekoč posedoval žago pri Union-villu in ga je ves Winesburg poznal kot starega grešnika.
V severnem Ohio, kjer leži Winiburg, so se še spominjali starega Windpetra, in sicer zaradi njegove nenavadne in tragične smrti. Nekega večera se je v mestu napil in se potem peljal proti Unionvillu vzdolž železniške proge. Henry Brattenburg, mesar, ki je stanoval na onem koncu, ga je na robu mesta ustavil in ga svaril: gotovo bo srečal vlak, ki bo prišel proti mestu; toda Windpeter je z bičem zamahnil proti njemu in peljal dalje. Prav tedaj, ko ga je zagrabil vlak in ga z obema konjema povozil, se je neki kmet peljal z ženo po bližnji cesti ,in je vse videl. Rekel je, da je stari Windpeter stal na sedežu svojega voza in preklinjal naproti prihajajočo lokomotivo in v divjem veselju kričal, ko sta konja, razdivjana zaradi udarcev z bičem, zapeljala v gotovo smrt. — Oba dečka — George Willard in Seth Richmond — se bosta nesreče vedno dobro spominjala, kajti četudi je vsakdo v našem mestu rekel, da je stari šel naravnost v pekel in da se jim bo brez njega bolje godilo, sta bila na skrivaj prepričana, da je stari točno vedel, kaj počenja, in občudovala sta njegov pogum.
Toda to ni povest o Windpetru Wdnters in tudi ne o njegovem sinu Halu, ki je delal z Rayem Pearsonom na Willsovi farmi. To je Rayeva povest. Kljub temu bom moral še nekaj povedati o Halu, da boste dojeli jedro moje povesti.
Hal je bil pridanič. To je vsakdo rekel. Trije fantje so bili v tej Wdntersovi družini, vsi ,so bili širokopleči, veliki fantje, kakršen je bil sam Wdndpeter. Vsi trije so bili pretepači, tekali so za dekleti — skratka bili so pokvarjeni.
,,Govorite rajši o čem drugem, da se po-mirite!“ posreduje mati.
Pa noče začeti niti Metkin niti Francetov oče.
„S'ieer pa ni niti sedaj pravi čas, da se Metka omoži. Mudi se ji nikamor in nekam bolna je prav sedaj..
„Bolna tudi še povrhu ...“ nejevoljno zabrunda Francetov oče.
Mater pa zbode ta neprijaznost prosilca: .Jn tudi tako gotovo ni, da ji bo snubec Po volji!"
„Oho!“ raste Francetov oče v bahavi nadutosti. „Pa menda ne mislite, da jo na kolenih zaprosimo?"
„Bog obvari! AH vprašati jo pa ile morate! če reče ne, je vse naše besedičenje metanje boba ob steno."
„Glej, glej in čuj!“ je porogljivo dejal Francetov oče.
Oče zakliče: „Metka!“
Metka komaj, komaj še smukne iz veže v svojo sobo, da je ne bi zalotili pri prisluškovanju.
»Metka, Metka! Kje le tičiš zopet?" Oče jo sam privede v sobo pred snubca. »Zakaj sta prišla, menda veš."
Bog ve, od kod je vzela Metka v tistem trenutku toliko moči, zbranosti1 in odločnosti. Niti z očmi ni trenila.
_ »Mati pravi, da je brez tvojega privoljenja vse najino govoričenje m late v prazne slame. In ima prav! Kaj praviš ti? Bi mogla živeti s Francetom?"
Tišina, trikrat večja kot prej.
Hal je bil med vsemi najislabši in vedno pripravljen na kako vragolijo. Enkrat je ukradel na žagi svojega očeta tovor desk in jih prodal v Winesburgu. S tem denarjem si je kupil ceneno pisano obleko. Potem se je napil in ko je oče jezen prišel v mesto, da bi ga poiskal, sta se srečala na glavni cesti in se -s pestmi tako obdelovala, da so ju prijeli in skupaj zaprli.
Hal je hodil delat na Willsovo farmo, ker je bila tam vaška učiteljica, v katero se je zaljubil. Takrat jih je imel šele enaindvajset, toda že je bil dvakrat ali trikrat zapleten v »ženske homatije», kot so pravili v Wi-nesburgu. Vsakdo, kdor je slišal o njegovi ljubezni do vaške učiteljice, je napovedal slab konec. »Samo v nesrečo jo bo spravil, le pazite,« — so pravili.
In tako sta ta dva moža, Ray in Hal, nekega dne konec oktobra delala skupaj na polju. Od časa do časa sta spregovorila kako besedo in se smejala. Potem sta zopet molčala. Ray, ki je bil bolj občutljiv in je vse jemal zelo resno, je imel razpokane roke, tako da so ga bolele. Potisnil jih je v žep in se zagledal čez polje. Slabe volje je bil, malce odsoten in lepota pokrajine ga je globoko presunila. Če bi lahko videli pokrajino okrog .Winesburga na jesen, nizko gričevje, rahlo pobarvano z rumeno in rdečo barvo, bi razumeli njegov občutek. Pričel je premišljevati o starih časih, ko je bil še mladenič in je še živel njegov oče, ki je bil takrat pek v Wi-nesburgu. Ob takih dnevih je običajno pohajkoval po gozdovih in zbiral orehe, lovil zajce ali pa hodil kar tjavdan in kadil svojo pipo. Do poroke je prišlo na takem sprehodu. Takrat je pregovoril neko dekle, ki je delalo kot prodajalka pri njegovem očetu, da je šla z njim, in takrat se je pač zgodilo. Mislil je na tisto popoldne in kako je to vplivalo na vse njegovo življenje — in naenkrat se je nekaj uprlo v njem. Pozabil je na Hala in sam zase je govoril. »Od Boga sem bil prevaran, da, življenje me je prevaralo in napravilo noirca iz mene!« je rekel polglasno.
Kot da je razumel njegove misli, ga je glasno vprašal Hal Wimters: »Ali se je izplačalo? Kako je s tem, ha? Kako je to s poroko in vsem tem?« Zasmejal se je. Poskusil se je dalje smejati, toda tudi z njim ni bilo nekaj v redu. Pričel je govoriti resno: »Ali je to treba storiti — kot mož? Ali moški mora biti vprežen in se pustiti priganjati skozi vse življenje kot konj?«
Hal ni dočakal odgovora; pričel je živčno hoditi sem in tja. Postajal je vedno bolj razburjen. Nenadoma se je sklonil, zagrabil grudo in jo vrgel ob ograjo. »Neli Gunther sem zapeljaj,« je rekel. »Tebi lahko povem, toda držal boš jezik za zobmi, ali ne?«
Ray Pearson je vstal in ga svetlo pogledal. Skoraj za en čevelj je bil manjši od Hala,
»Metka, saj veš, da te ne silim?" Oče hoče biti nežen. „Povej, kakor veš, da bo zate prav!"
Metki ni bilo niti treba napenjati možganov in iskati primernih besed. Saj so mati že prej povedali, kako je prav in kako misli sama. In je mirno ponovila materine besede: „Ni,kamor se mi ne mudi z možitvijo!"
Francetovega očeta osupne ta mir. Gleda Metko, ko da jo hoče preskusiti: Ti torej ne siliš za mojim sinom na naj-lepše posestvo v vasi?
France je pa nemiren. „To je zopet izgovor! Reci vsaj, da boš moja, kadar...“ Pa ne pride dalje France.
»Odgovori Francetu! Saj ga razumeš!" sili oče.
In zopet pridejo Metki prav materine besede: „Nekam bolna sem! Dokler ne ozdravim, se ne poročim!"
„He, he, ta pa je druga!" se odobrovoliji oče. „Ni nič nevarnega s tisto tvojo boleznijo! Nič se ne boj! Najboljše zdravilo za tvojo bolezen ie zakon! Kaj ne, France?" In oče hudomušno pomežikne proti Francetu, ko da sta o tem že pomodrovala.
„Saj počakam, če hočeš!" je ves nestrpen France. „Samo obljubi danes, reci, da smem upati..."
,,Najprvo zdravje!"
„Jutri zaprežem! V kočiji te popeljem k zdravniku! če te ne ozdravi prvi, pojde-va do drugega! V Ljubljano, na Dunaj, če
zato je bilo videti malce nenavadno, ko je mlajši pristopil k starejšemu in mu položil roke na ramena. Tako sta stala na praznem polju, s tihimi brazdami okoli isebe in rdečimi ter rumenimi gorami v daljavi. Iz dveh ravnodušnih delavcev sta se naenkrat prelevila v dva človeka, živeča drug za drugega. Hal je to čutil in ker je bil njegov značaj tak, se je zasmejal. »Torej, stari prijatelj,« je rekel, »svetuj mi sedaj. Z Neli ni vse v redu. Verjetno si bil ti takrat v podobni kaši. Vem, kaj hi sedaj vsi ljudje menili, da je moja dolžnost — toda kaj praviš ti? Ali naj se z njo poročim in se naselim na enem mestu? Ali naj se sam vprežem, da bi se izrabil kot kak star konj? Ti me poznaš, Ray. Nihče me ne more zlomiti — toda lahko zlomim sam sebe. Ali naj to storim — ali pa naj Neli povem, naj se pobere k vragu? Daj, povej mi. Karkoli boš povedal, Ray, storil bom.«
Rav ni mogel odgovoriti. Stisnil je Halu roko, se obrnil in se napotil proti seniku. Bil je po naravi občutljiv in že je imel solze v očeh. Vedel je, da lahko da Halu Wintersu, sinu starega Windpetra, samo en odgovor, ki ustreza njegovim izkušnjam in gledanju ostalih ljudi. Toda za nič na svetu ni mogel ■tega izreči, kar bi — to je dobro vedel — moral povedati.
To popoldne je še ob pol petih hodil po dvorišču; njegova žena je prišla po stezici ob potoku in ga poklicala. Po razgovoru s Halom se ni več vrnil na polje, temveč je delal na seniku. Videl je sedaj Hala, kako se je preoblekel za večerni ,sprehod v mesto, zapustil hišo in se napotil na cesto. Sam je šel po stezici za svojo ženo proti svoji hiši. Ni vedel, kaj je bilo pravzaprav narobe. Vsakokrat ko je dvignil pogled in zagledal v večerni svetlobi lepote pokrajine, je začutil nagnjenje, da bi nekaj storil, nekaj, česar še nikoli ni napravil — da bi glasno klical ali pričel s pestmi pretepati ženo — ali karkoli drugega, kar bi bilo strašno in presenetljivo.
Hotela je samo, naj bi šel v mesto in nakupil jestvin. Toda komaj mu je povedala, kaj hoče, že je pričela kričati. »Vedno nekje postopaš, sedaj pa le pohiti! Ničesar nimamo za večerjo v hiši, in ti moraš v mesto in nazaj, toda hitro!«
Ray je stopiTv hišo in snel s kljuke za vrati svoj plašč. Pri žepih je bil raztrgan, ovratnik masten. Žena je' šla v spalnico in takoj zopet prišla nazaj z umazano ruto v eni roki, v drugi pa tri srebrne dolarje. Nekje v hiši je ogorčeno jokal otrok. Pes, ki je spal pri peči, je vstal in zazehal. Zopet je zakričala nanj. »Otroci bodo ves čas jokali! Zakaj le samo postopaš?« je vprašala.
Ray je šel iz hiše in stopil preko ograje na polje. Pravkar se je mračilo in pokrajina pred njim je bila čudovita. Vse gričevje je bilo preplavljeno s čudovito barvo in celo majhne skupinice dreves so oživele v lepoti.
Ob teh jesenskih večerih je bilo za Raya
treba! Ni zlomka, da bi ne bilo zdravila za tisto prehlajen je v grlu. V tednu, dveh popolnoma ozdraviš! Ali smeva priti nato z očetom, da se dodobra in podrobno domenimo?"
Zopet napeta tišina v sobi. Zdaj pa je Metki le biilo malo vroče v glavi in tesno pri srcu. Toda današnji dan je bil nekak srečen dan, ko so se ji mimogrede in z lahkoto budile prave misli v glavi. Ko je France omenil Ljubljano, je Metka začutila, kje je njena 'rešitev v -najhujši zadregi.
„V Ljubljano se itak spravljam že sama! V mestu sem bila, pa mi ta zdravnik ni povedal pravega. V Ljubljani so boljši zdravniki ..
Oče jo je debelo pogledad. Mati jo je vprašaje motrila: Ali misliš resno, ali pa hočeš le izbegni-ti odločilni besedi?
France se ni dal potolažiti: »Sam te popeljem na železniško postajo! Ali sedaj reci le kratko besedico, da smem upati! Negotovosti ne prenesem, preveč sem se že mučii z njo."
Kaj naj reče Metka, ki ne more obljubiti?
»Metka!" Tako proseč in drhteč je bil Francetov glas, da se je Metki zasmilili. Od kod le jemlje tak glas France, ki je bil včasih tak zadrezljivec in suro vež nasproti vsakemu, kdor je imel za' Metko lepo besedo in prijazen pogled? »Pa veš, s kako muko sem pripravil očeta do tega, da je šel z menoj..O, kako je trpel France!
preveč lepega v pokrajini okoli Wimesburga. To je bil vzrok. Tega ni mogel prenesti. Nenadoma je pozabil, da je miren, star delavec na farmi. Vrgel je z ramen svoj stari, raztrgani plašč in stekel preko polj. Med tekom je glasno izkričal svoj ugovor zoper svoje življenje, zoper vse, kar dela življenje grdo. »Nič nisem obljubil,« je kričal prazno, »moji Minnie nisem nič obljubil, prav tako nič ni obljubil Hal svoji Nelly. To vem. Šla je z njim v gozd, ker je to sama hotela. Hotela je isto kakor on. Zakaj bi jaz moral zaradi tega plačevati? Zakaj mora Hal za to plačevati? Zakaj mora kdorkoli zaradi tega prenašati poroko? Nočem, da bi postal tudi Hal tako star in izčrpan. Povedal mu bom. Ne bom mu tega dovolil. Ujel bom Hala, preden bo prišel v mesto, in mu to povedal.«
Ray je s težavo tekel in enkrat se je opotekel. »Moram ujeti Hala in mu povedati,« »1 je mislil in četudi je dihal is težavo in 'sunkovito, je tekel vedno hitreje. Pri tem je mislil na stvari, ki se jih že leta ni domislil — kako je namreč v času, ko -se je poročil, hotel oditi k stricu v Portland — kako ni hotel postati delavec na farmi, marveč mornar — ali pa si je hotel poiskati delo na kakem ranchu in na konju prijahati v kako mesto na zapadu, kako, bi s pesmijo in smehom ter kričanjem zbudil ljudi v njihovih hišah. Tekel je in tekel ter mislil na svoje otroke in čutil, kako njihove roke grabijo po njem.
Postajalo je vedno bolj temno, ko je Ray Pearson še vedno tekel. S težavo je že dihal. Ko je končno prišel na cesto in stal pred Halom Wintersom, ki je dobro oblečen in kadeč pipo počasi hodil proti -mestu, ni več vedel, o čem je razmišljal lin kaj je sploh hotel.
Ray Pearson je izgubil pogum in to je pravzaprav konec povesti. Skoraj čisto temno je bilo, ko je tako stal ob cesti in bolščal v Hala. Ta se mu je približal, potisnil roke v žep in se smejal.
»Sedaj bi mi rad povedal svoje mnenje, ha?« je vprašal. »No — nikar se ne napenjaj, raje nič ne povej. Nisem strahopetec in že sem -se odločil.« Zopet se je zasmejal in zakorakal na sredo ceste. »Neli namreč niti ni neumna,« je rekel. »Ni me prosila, naj se z njo poročim! Ustvaril si b-o-m dom in rad bi imel otroke.«
Tudi Ray Pearson se je zasmejal. Bilo mu je, kot da se mora smejati sam sebi in vsemu svetu.
Ko je -postava Hala Wintersa izginila v temi ceste, ki je peljala proti Wtnesburgu, se je Ray počasi obrnil in počasi šel nazaj do tja, kjer je odvrgel svoj plašč. In ko je tako počasi hod-iil, se je ispomnil ndkaj prijetnih večerov, ki jih je preživel s svojimi otroki v na pol porušeni hiši. Sam zase je spregovoril: »No —- da, tako je tudi dobro. Karkoli bi mu povedal, bi bila laž,« je mehko dodal in potem je tudi njegova postava izginila v temi.
Njegov oče je radovedno motril Metko. Neprijaznost in slaba volja je gkiUa z njegovega obraza. Ko da mu je ugajalo, ker ni Metka ob prvi besedi padla njegovemu prvorojencu oko,11 vratu.
»Potrpi, France! Ko se vrnem iz Ljubljane ..."
»Ne morem!" Stari France se je budil v njem. Stisnil je pest, srepo je -pogledal po sobi. »Metka, v Ljubljani ostaneš zopet cele mesece. Medtem pa se vrne tisti... oni ... Tine -se vrne od vojakov .. . Lepih, sladkih in medenih besed -ima na koše .. . Jaz pa niim-am ... Kdo se bo z njim ...“
Konec je bilo z Metkinim mirom. Zopet Tine! Vekoslav ga je omenil v odločilnem trenutku, orožnik tudi. Sedaj še France! Metki je bilo, ka da ji je zasadil nož v srce. Toliko se je še zbrala in premagala, da je ponovila: »Ko se vrnem iz 'Ljubljane ...“
In je odtavala v svojo sobo na oni strani veže. Samo minuto, samo sekundo še, pa bi se zgrudila med vrati. Morda je ta slabost od tega, ker ni na vso strašno bol od nikoder solz? Ko da je vse izjokala na velikonočni ponedeljek pod Lokačevim kozolcem . ..
France, tvojo ljubezen in muke ti Metka ipopilača! Ne misli, da Metka laže in ti hoče izlbegmiti! Prav gotovo, France, ako zdravniki preženejo iz telesa to strašno in potuhnjeno bolezen, prav gotovo smeš tedaj upati!
(Dalje prihodnjič)
Pri nas na Koroškem
»Veronika Deseniška“ na šentjakobskem odru
Slovenski pisatelj Josip Jurčič je poleg vrste povesti spisal tudi dve drami in sicer »Tugomer-ja« in »Veroniko Deseniško«. Obe sta zgodovinski, prva vzeta iz bojev nekdanjih polabskih Slovanov v sedanji Poljski, druga pa obravnava najslavnejšo dobo celjskih grofov in njihov konec. Jurčič je to delo dokončal šele na svoji smrtni postelji. Podaja zgodovino celjskih grofov Hermana in njegovega sina Friderika in vplete vanjo zgodovinsko resnično povest o Veroniki Deseniški, njeni kratki sreči in strašni smrti.
O priliki nekega poseta Desnic spozna Friderik lepo Veroniko, se vanjo zaljubi in jo kljub temu, da je sam poročen, pregovori, da mu sledi na grad Ostrovec. Oče mu ljubimkanje z Veroniko, hrvaško plemkinjo, sicer prepove, a Friderik jo skrije nato na svoji pristavi. Spet poseže vmes — na prigovarjanje ljubosumnega viteza Soteščana — oče Herman in izsili z grožnjo, da ga sicer razdedini, da se Friderik odpove poroki z Veroniko. Slednji se s pomočjo zvestega viteza Janka posreči beg iz ječe, a se vrne na celjski
Zasedanje Okrajne kmetijske zbornice v Velikovcu
(Nadaljevanje s 5. strani)
'družinskim članom samim. Nadalje še za vsako zdravilo 5 šilingov. Zato bo najbolje da malenkostna zdravila, kar sami kupite.
Blagajna bo dajala tudi pomoč porodnicam in v slučaju smrti izplačala znesek v višini 15-kfatnega mesečnega prispevka zavarovanca. Če umrje sozavarovanec, se izplača 10-kratni mesečni prispevek, če pa umrje rentner, se izplača ena mesečna renta.
Prispevki se bodo morali plačevati za pol leta. Šele 1. aprila bomo lahko dobili pomoč od blagajne, dočim bomo morali prispevke dajati že od 1. okt. 1966.
Blagajno bodo kmetje sami upravljali in je Kmetijska zbornica že limenovala 7 zastopnikov v glavni odbor blagajne. Načelnik je sedanji predsednik kmetijske zbornice DR Gruber.
Vseh zavarovancev bo 26.000 in še enkrat toliko sozavarovanih. Ne bo nas vseh težav odrešila, odpravila pa bo bedo in revščino v slučajih bolezni.
Mirko Kumer
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
NEDELJA, 16. L: 7.30 Duhovni nagovor. S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 17. L: 14.15 Poročila. (Vremenska slika; objave). Kaj smo pripravili? (Napoved sporeda slovenskih oddaj). Športni mozaik. Kaj pravite k temu? (Kritično razmišljanje o svetu in ljudeh). 18.00 Za našo vas. — TOREK, 18. L: 14.15 Poročila. (Vremenska slika; objave). Koroški kulturni pregled. Beremo za vas — M. Turnšek: Stoji na rebri grad. 5. (Koroški zgodovinski roman). — SREDA, 19. L: 14.15 Poročila. (Vremenska slika; objave). — Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 10. L: 14.15 Poročila. (Vremenska slika; objave). Domače pesmi. S knjižne police. Milka Hartman bere svoje pesmi. — PETEK, 21. L: 14.15 Poročila. (Vremenska slika; objave). Od petka do petka po naših krajih in pri naših ljudeh. (Domače vesti). Umetne pesmi. Beremo za vas — M. Turnšek: Stoji na rebri grad. 6. (Koroški zgodovinski roman). - SOBOTA, 22. L: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. (Voščila). 18.25 Na dom obujaš mi spomin: Vogrče (2. del).
dvor misleč, da bo omečila s prošnjo Hermanovo srce. Medtem je namreč umrla prva Friderikova žena in Veronika upa, da jo oče usliši in Friderik prizna za ženo. Grof Herman, ki je medtem izvedel za smrt svojega sina Hermana, pa jo proglasi za čarovnico. Postavijo jo pred sodišče, cesarska sodnija sicer nesrečnico oprosti, Herman pa jo veli sežgati na grmadi.
Šentjakobski igralci so tokrat -sami sebe prekosili. Nelahko igro, ki zahteva mnogo uka, je režiral France Rassinger in sam igral grofa Friderika spretno in prepričljivo. Herman Celjski Miheja Amruša je morda njegova dosedanja najboljša vloga, iohola o-blastnost Celjana je bila namreč sijajno pogojena. Resmanova Marta v vlogi Veronike je bila plemenitašinja po postavi, kretnji in besedi. Soteščan Folteja Wucele je pokazal, da igralec ume igrati tudi resne in težke vloge. Še vsem ostalim gre pohvala: vitezu Janku in drugim, sodnikoma, predvsem še Friderikovi ženi Petrovčevi Rezi, končno slugom, teti Milici in ostalim. Krasni srednjeveški kostumi so vživetje v dejanja olajšali, manj posrečene so morda bile kulise in še — mrzla dvojana. Globokega vtisa pa te male hibe niso zabrisale. —	dro
KAZAZE
(Poroka, pogreb in še kaj)
Dne 14. novembra sta stopila pred poročni oltar v našli farni cerkvi Wilhehn Mesner in Hedvika Falej, po domače Kolir-jeva v Kazazah, in si obljubila zvestobo do groba. Hedvika je vedela, da se od mesa laže kuha, zato si je izbrala mesarja. Naj ji bo lahek zakonski križ, ki si ga je že mlada naložila. Obema zakoncema želimo veliko božjega blagoslova na skupni življenjski poti.
Z nestrpnostjo smo že čakali, kdaj bo prišel gospod Zaletel in nam v slikah pokazal vse to, kar smo brali v knjigi »Po Indiji sem ter tja«. V nedeljo, 21. novembra, nas je pa le obiskal, za kar smo mu zelo hvaležni. Škoda da ni bilo dosti časa, da bi nam lahko pokazal celo potovanje. Zato ga pa še pričakujemo. To predavanje nam bo ostalo še dolgo v spominu.
5. decembra zvečer nas je -obiskala farna mladina iz Vogrč. Pokazala nam je lepo Miklavževo igro. Pa tudi Miklavž je nastopil s svojim spremstvom in 'obdaril vse, ki so bili pridni. Lepa hvala jim, da so prišli in nas malo razveselili.
V torek, 21. decembra, smo spremili k zadnjemu poičitlku Rozino Matija, po domače Riharjevo mater na Metlovi. Rajna je bila pol leta priklenjena na posteljo. V svoji trdni veri je vse bolečine tako voljno prenašala. Večkrat previdena s svetimi zakramenti, je bila dobro pripravljena na smrt. Kako je bila rajna spoštovana, je pokazala mnogoštevilna udeležba pri pogrebu; prišli so od blizu in daleč, da ji izkažejo zadnjo čast. Ko smo stali ob odprtem grobu, lin so se g. Zer-goj z lepimi besedami poslavljali od rajne matere, je prijazno zasijalo sonce, kakor da bi hotelo še zadnjikrat s -svojimi rahlimi žarki ogreti to ljubečo mater. In ko so gomilo zakrili, se je počasi tudi sonce zopet skrilo. Pevci so ji zapeli več žalostink.
Rajna mati je bila doima v Prilbli vesi pri Kumru in se je dvanajstega leta (1912) poročila k Ribarju na Metlovo. Toda zakonsko življenje je bilo kratko. Ko je leta 1914 izbruhnila prva svetovna vojna, je moral mož
LVam bo najbolj- |BlžlC3^fct^iSw že raz''edrMo TELEVIZIJSKI		Velika zaloga perila blaga
mmšimmšvL in radijski APARAT		in volne
od domače tvrdke		za molke, ženske in otroke
Johan Lomšek		
Št. Lipš, Tihoja, p. Oabrla ves		JU# wwlQWx^
Zelo ugodni plačilni obroki!		Klagenfurt, Alter Platz 35
Peter kmalu zapustiti svojo družino, obleči soldaško suknjo in iti cesarju služit. Leta 1916 se je vrnil že bolan domov, a je kmalu potem umrl.
Mlada vdova je morala vzeti vse gospodarsko breme na svoje rame. Težko je čakala, da bi otroci dorasli in ji -tako bili v pomoč. Počasi je postajalo družinsko življenje živahnejše. Pa kmalu so minila leta in bilo je konec družinske sreče.
Prišla je druga svetovna vojna. Materi je zatrepetalo srce. Zopet sta morala dva sinova Peter in Fridl eden za drugim Hitlerju služit. Vrnila se nista več, dala sta življenje za nemški rajb. Verna mati je iskala tolažbe in pomoči v molitvi in pred tabernakljem. Rekla je večkrat: »Mora že tako biti, je že božja volja taka.« In Bog je tudi ni zapustil.
Ko se je Magdalena Praprotnik podala v tujino, da bii si kaj prislužila, ker tukaj takrat ni bilo nobenega zaslužka, je svojega sina zaupala skrbni Riharjevi mami, ki so ga učili kakor svoje otroke. Tako so zopet tekla leta in Pepej je dorasel, da je mogel prijeti za plug in vse kmečko delo. Bil je materi v veliko tolažbo in veselje. Tako so laže pozabili na svoje sinove. Sedaj jim je stal ob strani na smrtni postelji namesto sinov, zraven hčere Milke in -sestre Mice.
Tako težko prizadeta ni bila nobena hiša v obeh vojnah kakor pa Riharjeva. V prvi so -dali trije svoje življenje, v drugi pa dva. Naj se sedaj spočije blago materino srce. Hčeri Milki, Pepeju in pa sestri Mici izrekamo naše iskreno sožalje.
DOBRLA VES (Poroka)
Na Štefanovo sta si v naši farni cerkvi, pri slovesni poročni sv. maši dala zakonsko zaobljubo nevesta Milica Sienčniik in ženin Andrej Sturm, ki je iz znane Sturmove družine iz Št. Tomaža.
Želimo jima obilo sreče in lepih dni v skupnem življenju. Spremljala jih je k oltarju farna mladina dobrolske fare. Nevesta je bila zgledna aktivistka in jo bomo hudo -pogrešali. Izvencerkvena slovesnost je bila v lepem domačem okolju hotela Rutar v Dobrii vesi. Prostore je napolnila mladina in gostje. Cerkveni pevski zbor ji je pel lepe pesmi za slovo ter se s tem oddolžil svoji dolgoletni članici.
Prijetna godba je pričarala veselje v srca in tudi v gibčne noge mladine.
Bila je lepa domača svatba.
MELVIČE
(Pregled preteklega leta)
Ob začetku novega -leta pogledamo radi nazaj, da ugotovimo, kakšno je bilo življenje, ali smo napredovali ali nazadovali.
Sveti krst so sprejeli v farni cerkvi samo štirje otroci, in sicer same deklice. V večnost pa je bilo odpoklicanih pet oseb, bili so to: trije moški, ena žena in en otrok. Novo družino sta ustanovila dva zakonska para. K prvemu svetemu obhajilu je pristopilo sedem otrok. Bili smo v zadnjem letu deležni milosti svete birme in ob tej priliki je bilo potrjenih v vojščake Kristusove 22 otrok.
V adventnem času smo vpeljali po naših vaseh pobožnost: »Marija išče prenočišča« in
smo se tako skušali pripraviti na prihod Kristusov v sveti noči.
Kakor prejšnja leta, smo po novem letu tudi letos uspešno opravili petje »Treh kraljev« ali koledovanje. Vsepovsod so velike potrebe za misijone, pa tudi sami imamo še mnogo skrbi za popravo naših cerkva, katerih ima naša majhna župnija kar pet. Povsod smo našli razumevanje in požrtvovalna srca. To dejstvo daje novega upanja, da nam bo Bog v novem letu dal svoj blagoslov in nas obvaroval hudih nesreč in katastrof.
Vsem bralcem našega lista po širnem svetu želimo mnogo duhovnega veselja, notranjega in zunanjega miru in sreče, da bi v zadovoljstvu in slogi živeli in v dobrem napredovali.
Podgrajski farani se zahvaljujejo 5. g. Antonu Cvetku
Že v predzadnji številki Našega tednika -smo brali javno zahvalo vsem dobrotnikom, ki so velikodušno pomagali minulo jesen vsem od povodnji težko prizadetim v podgrajski fari. V javni zahvali se je naš dušni pastir v našem imenu zahvalil vsem dobrotnikom, ki so tudi imenoma našteti že v zadnji številki našega lista.
Dolžni pa smo, da se ob tej priliki zahvalimo tistemu, ki je prvi storil potrebne korake, številna pota, ki gotovo tudi niso bila brez osebnih stroškov in je trkal na dobra srca, ki so nam dala res izdatno pomoč, ki nam je bila nujno potrebna. Ta zahvala naj torej velja našemu gorečemu dušnemu pastirju č. g. Antonu Cvetku, ki je s tem dokazal, da -mu ni skrb samo za naše duše, ampak da ima odprto in čuteče srce tudi za naše telesne potrebe in stiske.
Na pragu novega leta mu želimo mnogo uspeha na dušnopastirskem polju in mnogo duhovniškega veselja ter telesnega zdravja z željo, da bi še dolgo mogel pastirovati med nami.
Prisrčen Bog plačaj za vse, Vaši hvaležni farani župnije Podgrad.
| QLEDALIŠČE V CELOVCU
Celovško Mestno gledališče ima od 14. do 20. januarja sledeč spored:
Petak, 14. januarja, ob 19.30: MADAME BUTTERFLT, opera G. Puccinija. — Sobota, 15. L, ob 19.30: ARIADNE AUF NANOS (ARIADNA NA NAKSOSU), opera R. Straufia, poslednjič. — Nedelja, 16. januarja, ob 15. uri: BOCCACCIO, opereta Franza von Suppeja. — V ponedeljek, 17. januarja je gledališče zaprto. — Torek, 18. januarja, ob 10. uri dopoldne: D1E REISE UM DIE ERDE IN 80 TAGEN (POTOVANJE OKOLI SVETA V 80 DNEH) zaključena predstava. — Sreda, 19. januarja, ob 19.30: POTOVANJE OKOLI SVETA V 80 DNEH; drama po istoimenskem romanu Jula Verna (izg Žiila Varna); 11. predstava za M-abonma in za GWG-sreda; 8. predstava za GWK-sreda. — Četrtek, 20. januarja, ob 19.30: ORPHEUS IN DER UNTERWELT (ORFEJ V PODZEMLJU), opereta Jeana Jacqua Offenbacha (izg. Žana žaka ofenbaha); premiera. — V soboto, 15. januarja je ob 15. uri otroška predstava:	D AS TAPFERE
SCHNEIDERLEIN (POGUMNI KROJAČEK.
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. — Telefon uprave in oglasnega oddelka 26-69. — Telefon uredništva: 43-58. Naročnina znaša mesečno 7.— šil., letno 80.— šil. Za Italijo 2800.— lir, za N e niči,jo 20 — DM, za Francijo 22.— ffr., za Belgijo 250.— bfr., za Švico 20.— š£r., za Anglijo 2.— f. sterl., za U. S. A. in ostale države 6.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tobnajer, Ra-diše, p. Žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
UcLmU-
Ičm trika