Intelektualka in sedanji socialni položaj Naš čas ni naklonjen sodelovanju žensk, predvsem poročenih ženi pri reševanju skupnih nalbg človeštva. Jasno odseva to dejstvo iz naših meščanskih listov, ki registrirajo z velikim veseljem vsak najmanjši udarec delu poročenih žen pri nas in po drugod in se menda pri tem ne zavedajo, da sestavljajo ženske gotovo nad polovico armade njih čitateljev. Če bi se •tiega dejstva zavedali, bi najbrže ne prinašali z debelo tiskanhn niaslovom notic, kakor »Na Solnograškem odpuščajo omožene učiteljice« (v resnici so samo nekatere upokojili) itd. Prav tako se tudi v nekaterih naših najvažnejših ustanovah baš zato, ker v. njih nimajo ženske zastopstva, vedno znova načenja vprašanje odpusta poročenih uč_.eljic in se celo odreka učiteljici sposobnoist, da bi lahko zadovoljivo upravljala in vodila šolo, ko je že nešteto učiteljic tudi pri nas s požrtvovalnim delom in; odlično spo&obnostjo dokazalo, da zna rešiti tako nalogo prav tako dobro, če ne bolje kot njen moški itovariš. Boj poklicnih in delovnih žensk z neprijaznim javnim mnenjem postaja tudi pri nas vedno trši prav zato. ker se vedno znova na nje meče krivda na danažnji krizi in z njo združeni brezposelnosti. Seveda je to samo varanje širokih množic, kajti tisti, ki tako govore, že vedo, da je splošna brezposelnost samo posledica do korenin gnilega svetovnega gospodarsfcva, ki je potrebno bolj temeljite preosnove, kakor pa samo te, da se odstranijo poročene žerae iz javnih služb. Vsak, ki ima koliokaj vpogleda v javno življenje in v gospodarstvo, ve, da bi to bila le majhna kaplja, ki bi v suši našega gos,podarstva prav nič ne zalegla in bi se niti na površju ne poznala, kamoli da bi segla do korenin. Prav gotovo bi eno ali dve leti po taki delni ali popomi redukciji poročenih žen bilo kljub temu spet še večje število inteligentov brezposelnih, saj se pri današnjem gospodarskem staniju število brezposelnih vedno bolj veča. Za nas ženske mora veljati načelo: Nesporno je dejstvo, da je dandanašnja oblika gospodarstva, •kapitalizem, ki na podlagi svobodnega trgovanja omogoča, da se kopiči premoženje neomejeno v rokah manjšine človeštva, popolnoma odpovedalo. Moški so ustvarili sedanji kapitalistični gospodarski red, za katerega sedaj vendar že vsi priznavajo, da se je preživel, saj skuša vsaka politična stranka reševati gospodarsko vprašanje po svoje. Moški naj sedaj tudi gledajo, kako bodo preosnovali rnaše gospodarsko in z njim zvezano družabno življenje, kako bodo rešili svet. Pri reševanju nedostatkov sedanjega gospodars^kega reda imajo ženske dosedaj še jako malo besede, ker je ravno gos-podarstvo popolnoma v mo§kih rokah. Moški imajo v rokah svetovne institucije, kakor n. pr. Mednarodni urad dela. Tudi pri gospodarskih konferencah sodelujejo samo moški, ki imajo splbh vsa gospodarstvena vprašanja v zakupu in naj tudi izdajo vse poitrebne zakone in uredbe za ozdravitev gospodarstva. Ženske pa ne smejo dopustiti, da bi se to zgodilo na njihov račun, da bi morale ženske prve plačati račun za ono, kar so moški do sedaj1 pogrešili. Brezposelnost, ki spremlja naš propadajoči gospodarski red, zadeva žensko prav v isti meri kakor moškega in nikakor ne gre, da bi hoteli moški zasilno krpati barko, v katero teče voda z vseh s.rani, s pomožnimi sredstvi, ki gredo na ženski račum Kako zelo o&taja tak načrt rešitve na površju, nam dokazuje že dejstvo, da se ozira izključno na inteligenčne stanove, da ne sega v kmečki jn proletarski razred. Samo intelektualka zavira gospodarstvo, delavka pa menda ne. Ker se pri ženskah v svobodnih inteligenčnih poklicih, pri zdravnicah, pisatieljicah itd. tak boj težje začne, se ga je začelo previdno pri onih, kjer je največ izgleda na uspeh, pri ženskah v javrnih poklicih, pri učiteljicah, uradnicah itd. Kmečka ženska lahko še naprej dela od zore do mraka, po poroki bolj ko prej, saj njeno delo nikomur ne diši. Prav tako delo proletar&ke ženske ne pride v poštev in bo lahko ostala tovarniška delavka, perica, postrežnica itd. še naprej. Pri inteligenčnih poklicih pa je seveda nekaj drugega, v njih se poročene žene ne smejo udejstvovaitii in je treba mlajšim vstop v nje sploh onemogočiti. Iz tega vidika moramo tudi razumeti zahtevo točne ločitve poklicev v moške in ženske poklice, o katerih se zadnje čase toliko govori. Po mnenju marsikaterega bi najbrže taka ločitev poklicev izgledala tako, da bi veljali kot moški poklici vsi boljše plačani, sociaino višje stoječi poklici, medtem ko bi ostala ženskam samo najnižja in najbolj nehvaležna opravila. Če pa gledamo tako delitev poklicev z ženskega stališča, bi morala izpasti tako, da bi bili potem .pač vsi poklici sbrogo deljeni in bi tako imele ženske povsod opraviti le z ženskami, ako mislijo drugi, da je to praktično mogoče. Potem bi smele vzgajati ženski naraščaj samo vzgojiteljice, zdraviti bi jih morale samo zdravnice, soditi samo sodnice, zagovarjati samo odvetnice, njih obleke šivati .samo šivilje itd. Da bi pa taka locitev poklicev ne bila v prilog obstoječemu stanju, hegemoniji moških v boljše plačanih poklicih, je jasno. Kdor razume, da je sedanja brezposelnost le posledica kapitalističnega gospodarskega reda, ki umira v svojih lastnih mševinah, bo tudi razumel, zakaj skušajo fašisti in hitlerjevci reševati brezposelnost tako enostransko, v škodo žensk, s tako malenkostnimi zasilnimi sredstvi, namesto da bi velikopotezno reševali celotno gospodarstvo. Fašizem je skrajni, zadnji napor kapitalizma za obstoj, in zato narekuje rešitev kapitalističnega gospodarskega reda tudi borba proti poklicni ženi. Da pottolaži nezadovoljnost širokih množic, da zakrije prave vzroke sedanje bede, zato meče fašizem žene iz poklicev, a nima pri tem niti trenutnih u&pehov, saj je znano, da tudi v fašističnih državah brezposelnost stalno narašča, dasi hočejo to dejstvo z napačnimi številkami prikriti. Tudi pri nas bi radi našli rešiitiev iz bede in 'brezpaselnosti s tem, da kažejo s prstom na inteiektualke v poklicih, predvsem na poročene žene. V ozadju pa tiči prozorni namen, izriniti polagoma vse ženske iz javnega življenja, tudi neporočene. Tudi so že začeli ženskam kratiti možnost poklicne izobrazbe. Tako n. pr. nimamo v dravski banovini nobenega prvega letnika ženskega učiteljišča. Res je. da bi morale v izjemnih časih, kakor so današnji, prednjačitii socialne dolžnosti pred manj nujnimi pravicami posameznikov, n. pr. pred pravico svobodne izbire poklica tudi po poroki. Toda ženstvo stoji na stališču, da morajo takrat, če se rešuje naše gospodarstvo z zasilnimi odredbami, prispevati ženske samo tako velik delež kakor moš-ki. Če združuje posamezni moški par dobro plačanih mest v svoji osebi, naj odstopi vse razen enega prav tako kakor ženska, če je v enakem položaju. Ako izgubi poročena žena službo, ker je njen mož dobro sitiuiran, je samo pravično, da izgubi javno službo tudi moški, ki se poroči n. pr. z bogato trgovko ali gostilničarko, kakor imamo par primerov tudi pri nas. Res je, da je marsikateremu moškemu neznosna misel, da bi moral biti gosoodarsko odvisen od žene, toda prav tako je včasih ženski težko, če je denarno odvisna od moža, pbsebno še, če mora skrbeti za svoj- ce, n. pr. za starše, in ne more zahtevaiti, da bi mož še te redil. Prav tako ne more ženstvo dopustiti, da bi se ženskemu naraščaju kratila pravica do požtenega dela in kruha in se jih navajalo samo v 'zakon in materinstvo ter v gospodinjstvo. Seveda je materinstvo nesporno ženski poklic, ampak mater je vedno lahko samo toliko, kolikor je istočasno mbških voljnih prevzeti odgovornosti očetovstva. Moški so ,pa v teh težkih časih pripravljeni na očetovstvo le tedaj, če vedo, da jim bo bodoča žena pomagala nositi del bremena, ne pa, če vedo v naprej, da jim bo žena le povečavala breme in jih ovirala v ugodju. Znaten del deklet je pa tudi, 'ki se ne morejo poročiti; n. pr. tiste, ki šo revne ali telesno nesposobne. Mnogo jih je tudi, ki se nočejo poročiti, morda ker so kje doživete razočaranje in teh ne bo mogel nihče siliti, kajti za poklic žene in matere je prav gotovo treba predvsem notranje pripravljenosti. Pa tudi ona dekleta, ki se kasneje poroče, se morajo pred pn>roko udejstvovati v poklicih, saj danes starši v večmi primerov komaj čakajo, da pride otrok od mize. Poklicno delo pripravi tudi poročeno ženo na vse poznejse možnosti in s temi zvezana razočaranja, n. pr. za primer moževe smrti, ločitve i. dr. Ker bomo rabili ženske, ki so pripravljene za življenje in njegove zahteve, ki bodo prevzele v življenju soodgovornosit za del nove zgradbe, ki vstaja, pridemo do zaključka, da naj država uporabi ,pri svoji notranji dograditvi v bodoče še bolj kot doslej tudi sile in sposobnosti ženske, da ji pa naj zato tudi dopusti, da na vseh območjih in na vseh podiočjih soustvarja in sooblikuje. Ni treba, da hodimo po potih onih, ki so našemu narodu že davni neprijatelji, tembolj, ker nismo prepričani,. če vodijo te poti do končnega cilja, do resnične ozdravitve gospodarskega in javnega življenja. Če se bo žena zavesrtno vzgajala za javno življenje, če _e ne bo obsojevala samo na izživljanje ob domačem ognjišču, potem šele bomo tudi lahko zahtevali od njih zmisel za skupnost, ki ga bodo presojale in gojile v dušah isvojih otrok. To nam bo pa v bodočnosti nujno potrebno, saj sili ves gospodarsiki, politični in kulturni razvoj človeštvo neizbežno, da se veže v vedno tesnejše in obsež_rejše enote. Milica Stupanova.