Naročnina za celo leto za Ameriko $2.50. Za Evropo $3.00 Naročnina za pol leta za Ameriko $1.50 List v obrambo sv. vere med ameriškimi Slovenci. ŠTEV. (No.) 18. SEPTEMEBER 15th 19247 ^^^ LETO (Vol.) XVL Jesenski spomini in jesenske misli. H. B. Jesenski spomini. — Jesen je za me bogata spominov, veselih in žalostnih. Doli do pastirskih let segajo. Ti so veseli. Poleti je bila moja pastirska prostost precej omejena. Ne vem, ali smo imeli naše kranjske krave in koštrune bolj za pametne, kot so v Ameriki, ali so pa naši starokrajski kmetje bolj nazadnjaški. Jaz samo to vem, da mej našim in tujim ni bilo nobenega "fenca." In tudi to vem, da se je naše upanje v kravjo in ovčjo pravičnost slabo obneslo. Ce so me videle v bližini, s šibo v roki, so poznale mejo, če sem se pa le okrog obrnil, so že hlastale po tujem. A vedno pred njimi stati in držati njih apetit v pravih mejah, to je za srebroživega pastirja predolgočasno, posebno če iz kake sosednje meje vabijo rdečelična jabolka ali kakor med sladke hruške. Ko bi bil jaz takrat vedel, da so v Ameriki "fenci" ob mejah, bi si bil gotovo zaželel čez morje, seveda za kravjega in ovčjega pastirja. Da bi kravam izbil komunistične nagone in lahko šel po po svojih potih, sem jih najprej pustil, da so se s tujim malo posladkale, potem sem jim pa užitek na ta način pokvaril, da sem jih pošteno pretepel. Za nekaj časa so si morebiti potem zapomnile mejo mej našim in tujim. Za koliko časa, tega ne vem, ker me kljub trdnemu sklepu ni bilo tako hitro nazaj. Jabolka in hruške, zlasti če so bile tuje so bile pre-sladke. Posebno logično kajpada to ni bilo, od krav zahtevati naj ločijo naše in tuje, ko sam tega nisem znal. Pa še kako sem se jezil nad njimi če so pozabile, kar sem jim v pravem pomenu besede zabičal. Ker posledice za me niso bile boljše kot za krave, ti poletni spomini na pastirsko življenje niso nič kaj veseli. Tim bolj pa jesenski. Naše pastirsko pra- vilo je bilo: Sv. Mihael lese odpira. To se pravi s sv. Mihaelom postanejo pastirji komunisti. Čez in čez lahko pasejo. Ko bi bil kedo takrat prišel mej nas za komunizem agitirati in nam obljubil, da bomo lahko skozi celo leto kar počez pasli, bi bili šli za njim, kakor so šle ovce za nami, kadar smo imeli kaj soli v roki, ker v glavah je tako ni bilo dosti. Navadno smo pa mi malo prej lese odprli, kakor sv. Mihael. To je bilo veselja. Ves vaški pastirski zbor skupaj, okrog enega ognja. Zraven košarica krompirja, ki je čakal na žrjavico. Še krave so se radova-le tega komunizma, ker ni več šiba igrala svoje pesmi po njih rebrih. Mej tem, ko se je krompir pekel, smo se razšli okrog bližnjih jablan in hrušk. Kar ne vihar, ne tresenje ne prekla ni mogla spraviti doli, to smo spravili mi. Če z enim "skleskom" nisem zadel zaostalega sadu, sem ga z drugim; a če jih je bilo treba tudi deset, doli je moral. Jaz mislim, da če bi se bil kedo tik pred zimo na zaostalih jabolkah in hruškah učil šteti, bi ne znal niti do ene, tako temeljito smo jih spravili doli. Da to so veseli spomini. Pozneje, ko sem krave v Ljubljani s knjigami zamenjal, je bilo drugače. Pastirji so ravno začeli lese odpirati, da jih sv. Mihaelu ni bilo treba, kašče so bile polne žita in sadežev, jaz sem moral pa v mesto stradat. Tisti jesenski prehod od cepca, ki sem se ga bil ravno zopet privadil, h knjigam nazaj, kako je bil pust. Neredko me je skušnjava premagala, da sem se potegnil doli kam na Posavje, ali onstran Gruberjevega kanala po jabolka, hruška ali kostanj. Prof. Vester tam za gradom, ki je imel kot matematik gotovo ne samo hruške in jabolka, ampak celo peške preštete, bi me morebiti še danes zla- sal, če bi mu povedal, da sem bil tudi jaz mej tistimi, ki so mu račune mešali. O zorna mladost, Bog te obvaruj, in kolikor Te z njo združena norost ni žalila, še njo zraven! Jesenske misli. Zdaj sedim daleč daleč proč od domačih njiv in pašnikov, pa tudi daleč od bele Ljubljane. Boljše se mi godi kot v njej, kjer zjutraj nisem vedel, kje bom opoldan jedel, še manj pa kaj, ker glede tega imeti kako željo, se mi je zdelo preveč drzno. In vendar mi je bilo takrat lažje pri srcu, kot mi je danes. Takrat sem gledal v svet le bolj z očmi telesa, danes pa gledam z očmi duha. In kar vidim ni veselo, zato tudi srce ne more radostno utripati. Gledam malčke, ko se vsipajo v šole, kakor čebelice pred dežjem v panj. Rad bi stopil za njimi, ter jim v razvedrilo povedal, kako sem jaz v njih letih težko zapuščal svoje počitniške "špase" in se vračal v šolo. Toda ko pogledam okrog sebe in nikjer ne zapazim cerkve, vem, da čez prag te šole ne smem. Če je Gospodu, celo Gospodu na križu, zabranjen vhod, je meni njegovemu služabniku še bolj. Mesto, da bi ta drobiž blagroval, ga moram le pomilovati. Res smo tudi mi, ki smo ves čas hodili v katoliške šole, marsikatero užagali, ki je Gospod ni mogel biti ravno vesel. A takih, ki bi mu pre-badale Srce, ne. Toliko smo ga spoznali in vzljubili doma in v šoli, da nam tega vest ni pustila. Zato se mi toži po taki mladosti in zavidam tiste, ki jim še cvete. Ameriškim malčkom, ki hodijo v publične šole, njih mladosti nisem prav nič nevošljiv. Ce bi mi eden ali drugi rekel, naj svojo sivo glavo zamenjam z njih kodrasto, bi se jim zahvalil za ponudbo. Vem namreč, da kdor rase brez Solnca, bo tudi dorasel brez Solnca. Kdor pa brez Solnca do-rase, je kakor od rojstva slep, ki nima pravega pojma o solnčnih žarkih, zato tudi ne pravega hrepenenja po njih. Ko bi jih ugledal, bi najbrž zopet za-mižal. Taki otroci so astre v vrtu življenja, ki v brezsolnčnih dneh vscveto, zato se najbolj podajo na grobeh. Take otroke pomilujem, a na njih stariše se hudujem. Otrok si želi Solnca, steza ročice po njegovih zlatih pramenih. Ko bi mu bilo dano na izbiro, bi jim kljub svoji otroški nerazsodnosti pohitel nasproti. Ker ga pa stariši s silo primejo za ročico in vlečejo od njega proč, nje zadene vsa krivda. In ta je velika. Nekoč sem bral, da sta neki oče in mati svojega otroka nalašč pohabila, da jima je potem ob potu vsak dan naberačil nekaj soldov. Gotovo tak oče in mati ne zaslužita sladkih imen ata, mama. Še manj jih zaslužita oče in mati, ki svojega malčka brez potrebe pošljeta v publično šolo. Zakaj omenjena dva sta ga samo telesno pohabila, ta dva ga pustita dušno pohabiti, morebiti edinole zato, da si par centov prihranita. Publična šola mu samo glavo bistri, srce pa popolnoma v nemar pušča. In vendar se vrednost človeka meri po srcu, ne po glavi. Kaj pomaga polna glava, če je srce prazno. Po srcu je človek dober, po glavi samo učen, prebrisan. Z njegovo glavo lahko konkurira lisica zvitorepka, z njegovim srcem ne more. Dober je lahko samo človek, prebrisana je tudi žival. Najhujši zločinci po ječah oO navadno najbolj prebrisani, a najslabši ljudje, pred katerimi se vsak skrbno zaklepa in še revolver poleg sebe devje. Publična šola je kakor nalašč šola za take, četudi ne namenoma, ker ne pozna ne srca ne Boga. Kdor ne pozna Boga, in v publični šoli vzgojevan otrok ga ne more poznati, ker nikoli ničesar ne sliši o njem, tak tudi ne more poznati, njegove pete zapovedi. Muha ali človek mu je vseeno. Radi tega stariši, ki svoje otroke brez potrebe pošiljajo v publične šole res ne zaslužijo druzega kot: Sram jih bodi! Ti spomini so me obletavali in te misli so me obhajale te dni, ko sem gledal kako umira mlado življenje po ulicah. Ker bi znali ti spomini in te misli komu kaj koristiti, sem jih vrgel na papir. Ko bi vedel, da sem enemu samemu otroku pomagal do tiste solnčne mladosti, ki sem se je sam radoval, bi bil vesel, čeravno me je dan ko sem jih pisal, bolj na verne duše spominjal, kot na Mali šmaren, ko pri nas doma, tam daleč za gorami in vodami, obhajajo veselo žegnanje. Častna straža. Rev. John Plaznik. Naš Zveličal' v Najsvetejšem zakramentu vedno ljubeznjivo vabi ljudi, kateri ne spadajo v katoliško cerkev, da se ji pridružijo. Spreobrnjenci so navadno hvaležni Zveličarju celo življenje za veliko milost, katero jim je skazal. Mi smo bili rojeni in vzgojeni v katoliški cerkvi; zato bi morali še toliko več ljubezni skazovati svojemu Zveličarju v zakramentu ljubezni. Da kdo res ljubi svojega Zveličarja, pokaže s tem, če rad časti presveto Srce, rad hodi k sveti maši, pogosto prejema sveto obhajilo, obiskuje Jezusa v tabernakeljnu, ga na tiho pozdravlja, se vdeležuje štirideset-urnih pobožnosti in stori vse, kar more, da razširja znanje o evha-rističnem kongresu. Pravijo, da so prebivalci mesta Milan najvernejši na svetu. Imeli so sv. Karola Boromejskega za svojega apostola. Ta je vpeljal štirideset-urno pobožnost v tem mestu. Na ta način je vzbudil gorečnost v srcih milančanov do Najsvetejšega zakramenta. Ljudstvo je hodilo dan za dnem od cerkve do cerkve. Da so zadostili ljudski gorečnosti, so imeli to pobožnost v nekaterih cerkvah trikrat ali štirikrat na leto. Katoliško ljudstvo v Siciliji ljubi zakrament svete Evharistije. Ozanam pripoveduje, ko je s svojo ženo potoval po Siciliji, da je opazil v neki mali vasi ob morju, da je ljudstvo zaklenilo vrata, se uvrstilo v procesijo in skupno šlo, da še enkrat pozdravi Najsvetejši zakrament, predno so cerkev zvečer zaklenili. Goreč in dobro poučen katoličan se odkrije ali kloni glavo, kadar gre mimo cerkve, da tako ska-že čast Jezusu, kateri resnično prebiva v cerkvi. To je splošna navada v katoliški Španiji. Iste navade se drži tudi južno Amerika, katero so Španci kolonizirali. Ni nam treba še nadaljnih dokazov, da je tudi pri nas navada, da se odkrijemo, oziramo, kloni-mo glavo pred Najsvetejšim zakramentom. Ne bo pa odveč, če navedemo odstavek iz lista "New York Sun," meseca septembra, 1903: "Stara navada je med katoličani, da se odkrijejo in povesijo o-či, kadar gredo mimo katoliške cerkve. To lahko opaziš po celem New Yorku. Zadnji pondeljek ste dve gospe, katere ste opazovale parado požarne brambe pri Van- derbit hotelu, vprašali: Zakaj vsakdo dvigne klobuk sredi bloka? Neki zraven stoječi dečko je odgovoril: Zato, ker gredo mimo cerkve in skazujejo čast Bogu, kateri tam stanuje. Isto opažamo pri vsaki paradi policajev. Uslužbenci cestne in nadcestne železnice store ravno tako. Tega nikoli ne pozabita tudi dva sodnika vrhovnega sodišča. Vidiš pešce povsod, da malo po-stoje in se prekrižajo, kadar gredo mimo cerkve. Opazuj, kako so cerkve polne pri štirideseturni pobožnosti. Kako se obhaja praznik svetega Reš-njega Telesa po katoliških deželah in tudi pri nas po nekaterih krajih. Povsod, koder gre procesija, je vse ozaljšano in vse se veseli slovesnega dne. Vse take slavnosti, ne samo, da bi jih lahko tudi mi imeli in sicer javno, ampak jih bomo resnično tudi imeli ob času mednarodnega evharističnega kongresa. Kaj takega še nisi videl. To bo čas, ko bo Zveličar javno nastopil v Ameriki in še prav posebno v naši nadškofiji. Spisal: Ivan Joergensen In čuj! zunaj na zelenih lipah se oglašajo prvi vrabci. Jasno poletno jutro je; nad hišami, ki še snivajo z zastrtimi zastori, se rdeči nebo v močnem zlatu. Tam na drugi strani ceste brli svetilka v bolnikovi sobi; celo noč je delala družbo svečanostnim svečam, zdaj obledava in ugaša z njimi. Tropa veseljakov stopa po "Meščanski stezi" — gospodje v belih srajcah in dame v svetlih oblačilih. Drug za drugim hite, se igrajo in smejejo, mlada deklica napravi preko tlakane ulice celo par plesnih poskokov. Geismar stopi k oknu in ga odpre, nato pa se obrne proti sobi, v kateri pomaga Bjerre gospe j Foersom ugašati luči. "Tristo jasnih, koliko dima ste nagromadili!" vpije stari umetnik. "Menim, da smo se v tej zatohli sobi zadosti nasedeli, ali bi ne napravili kratkega jutranjega izprehoda in pili v kaki odprti gostilni čašo kave ? Jaz ne grem domov in tudi ne v posteljo, ker se je že zdanilo. Ko se razpravljaš, ti sije tako-le jutranje solnce tako prokleto očitajoče v obraz." Podajo se vsi po stopnjicah navzdol — prvi je seveda Geismar, govoreč in zapovedujoč s svojim krepkim in osornim glasom. Ko dospo na cesto, je naraslo prepevanje ptic gori v vrhovih lip do popolnega orkestra. Stražniki gledajo z začudenjem za to čudno družbo, ki ni nič kaj podobna drugim svobodnim nočnim ptičkom. fHH Ko gredo dalje in dalje — Geismar še vedno spredaj — pridejo do širokih in visokih trgovin, katerih strehe je že pozlatilo jutranje solnce. Ko pa Jakob Geismar tako neprestano načelu-je, se mu zazdi, kakor da čuti okrog svoje noge in okrog svojega srca nit, ki ga tesneje in tesneje obkroža in s podvojeno silo vleče nazaj. EVA Roman iz modernega sveta. I Med prijaznim pomenkovanjem in potovanjem proti tej jutranji kavi, na katero polaga Geismar po lastni izjavi posebno važnost, mu neprestano vstaja pred očmi starikav ženski obraz — stari-kav, rujav obraz, ki doma na belih blazinah bdi. Nenaspane oči slede v medli jutranji luči kazalcu ne jekleni številčnici born-i holmske ure in pri udarcu vsake nove četrt ure vzdihne stara žena globlje in globlje. Potem pa se ozre kakor preplašena na mizo, na kateri stoji svečnik iz me-di — to je svečnik njenega sina, katerega ta vsak večer od nje odnese, naj pride tudi pozno domov. Sin pride po luč, ji pove, kje je bil in jo poljubi, vošči ji lahko noč — to dela zdaj, ko i-ma petdeset let prav tako, kakor je delal takrat, ko je bil še mlad fant. In ko stopa Geismar na čelu razigrane družbe dalje in dalje, čuti vedno močneje, kako mu postajajo vsi ti spremljevalci brezbrižni in kako malo vrednosti i-ma zanj to življenje, ki ga ravnokar preživlja. In v tem hipu ima samo eno željo — brez daljšega uvoda bi jih najraje prosil, da naj ga precej zapuste, da bi sam mogel iti naravnost domov: tu bi ob postelji svoje stare matere pokleknil in ohladil svojo vročo glavo na čistili in svežih blazinah . . . V. "Na zdravje, dragi moji!" zagrmi Geismar s svojim zamolklim glasom. Posedli so vsi skupaj h kavi in konjaku na nekem udobnem restavracijskem vrtu, zunaj v predmestju, pod visoko jablano, med katere sivimi listi je prodiralo žgoče jutranje solnce. Male mize na vrtu so na novo prebarvane in tla pokriva nova debela plast rdečega peska. Prevel: Prof. Dr. F. T. "Danes se mi zdi tako, kakor na binkoštno nedeljo zjutraj," pripomni stari umetnik, ki sedi ravno na solncu. "Sicer je pa vedno lepo, kadar smo skupaj prebili noč," govori dalje in se stresa kakor vrabec, ki se je skopal. "Da, v taki-le jutranji uri more biti mala Danska prav vabljiva dežela, drugače pa — ej!" "Moj Bog, ali je res tako hudo tukaj ?" vpraša gospa Ferkelsen z novim začudenjem. "Da milostiva, lahko mi verjamete. Biti bi morali na mojem mestu spomladi, ko sem se vračal iz Rima. Tam doli je bilo vsepovsod samo solnce, vsepovsod svetlo in jasno. Hiše z rdeče rumenimi in svetlo rdečimi pročelji ter zelenimi okenskimi okvirji so bile videti prav snažne. In ta sveži in prozorni zrak! S trga nad "Španskimi stopnjicami" sem o-pazoval tam v daljavi za Vatikanom "Monte Mario," od solnčnih pramenov vso zlato rumeno, po-našajočo se na vrhu z majhno, belo četverokotno cerkvico, ki štrli v jasno višnjevi zrak. Ena izmed hiš, prav tik stopnjic, je imela pred okni drugega nadstropja neke vrste pomol, majhen prizidek, stoječ na dveh kamnitih stebreh in pokrit s staro, že oguljeno o-peko. Na oprsju lože je stalo nekaj cvetličnih posod, in mlad mož — menim, da je bil slikar — je stopil skozi vrata in začel urejevati svoje stvari. Najbrž je bil eden izmed tistih angleških maza-čev, ki letajo okrog po Kampani-ji in slikajo gramoz, toda, ti ljubi čas, kako sem ga zavidal! Še isto popoldne sem se usedel v vlak in se odpeljal naravnost v Berlin. No, vožnja je bil« prijetna! Po prihodu v Berlin sem obiskal muzej in vse drugo prepustil usodi. Potem sem zopet prišel — toda ne, vi si niti predstavljati ne morete, kako pust je Kopenha- gen! Tu je vse ravno, sivo, grdo in tako neskončno umažanO! Kako skrbimo za naše ceste — tu je vse polno konjskih fig, ki se v blatu takalajo in premlevajo kakor jajca v kolačnem testu. In kak razgled sem imel s svojih o-kenj ? Videl sem 27 večjih in manjših dimnikov, ki so moleli iznad črnih skodlastih streh in vsi hkrati metali rujavi ali sivi ali črni dim v težki, svinčeni sivi zrak. Da, to vam je bil prozor! Takoj sem sedel in naslikal ves doživljaj, spodaj pa postavil blesteč napis: "Vem za lepo deželo . . ." "Ta razgled si pač že večkrat videl, Geis," ga je prekinila gospa Terkelsen. "Videl — seveda, kozja brada, toda še nikdar s svojimi notranjimi očmi! Pariz, London in kamorkoli še greš — to je vse v istem slogu kakor pri nas. Italija pa, to vam je popolnoma nekaj drugega. Mislite si, da je v celem Rimu samo en tvorniški dimnik — tisti ob gazometru na Aventin-skem griču — kamor pa prav za prav niti ne spada. Rim je na zunanji lepoti veliko izgubil, odkar sem bil zadnjikrat tam, sicer bo pa tega kmalu 20 let." "Koliko časa ste se potem tam mudili?" vpraša gospa Foersom. "E, samo 8 mesecev. In že misel na to me vselej zaboli. Celo to jutro bi nemara zbolel, če bi mislil nazaj na mozajikova tla v starih bazilikah, kjer vidite rdeč in zelen in rumen marmor in rujavi porfir. In skoro bi se me polotilo domotožje, če se spomnim na majhne romanske cerkvice, ki sem jih našel po vaseh gori v A-peninih. Glavna vrata podpirajo levji stebri, streho pa rdečijo stare, stare opeke, katerim je stoletno solnce izsesalo vso barvo in jih napravilo svetlo - rahle." "Vi opazujete vse tako izključno iz lepočutnega stališča, Geis-mar!" meni dr. Foersom. "Mi tu res nimamo bazilik z mazajikom tlakanih ali visokih cerkva z lev jimi vratmi, tu pri nas je vse pol- no kadečih se tvorniških dimnikov. Zato pa mi tu predstavljamo napredek nasproti nazadovanju, princip koristnosti nasproti lepo-čutju. Človeštvu je v blagor, da vse te tvornice delajo in da so naša mesta tako malo slikovita. Odpovedujemo se morebiti precejšnji zunanji lepoti, toda vse to delamo v korist za večjo družabno dobrino. Mi ne tkamo Žide, da bi jo razpečavali hribolazci, mi proizvajamo trpežno sukno za lastno uporabo. Mi smo manj "pesniški," zato pa bolj srečni!" "Bolj srečni! Sveta nebesa, vi ste še mlad mož! Pijem na vaše zdravje! Ali si resnično in resno domišljujete, da ste bolj srečni, kakor ubog možiček v Rimu ki v solnčni vročini sedi na stopnjicah in je za 4 solde kruha in izpije zraven še četrt vina? Vi nikakor niste bolj srečni kakor on, četudi imate vsak dan govejo pečenko in angleški porter! A koliko jih je pri nas, ki bi si mogli kaj takega privoščiti. Bodite uverje-ni, da je nešteto Dancev, ki bi radi zamenjali z ubogim Lahom, ki sedi na solncu. Temu se vsaj ni treba truditi, da bi denar skupaj grabil za gospoda z okrogljim trebuhom in zlato verižico, ki se drugače ni ganil kakor v lastno zabavo." "llaha, vi ste socialist!" kriče eni — "Jakob je socijalist!" ponavljajo zopet drugi. "Neumnost! Jaz nisem ne eno ne drugo. Ako pridejo socijalisti do moči, se bodo morali delavci prav tako truditi kakor sedaj, da napolnijo žepe svojim voditeljem jn uradnikom in vsem višjim izvoljenim. S socijalizmom je v sedanjem stoletju ravno taka, kakor je bila v prejšnjim z liberalizmom. Dokler je kdo v opoziciji, gre še vse dobro od rok. Govorniki grome o vsem mogočem in pre-rešetujejo zlorabe obstoječih razmer, vsaka stranka se kar peni od kreposti in čednosti. Pa gorje! Končno napoči dan zmage in potem postane jasno, da so novi gospodje ravno taki ljudje kakor so bili stari. Blesteče mojstrsko delo, o katerem je šla po trgu tako bahata reklama, je celo v najboljšem slučaju le nova predelana in popravljena izdaja večne žaloigre človeštva! Saj ste videli, kako se je socijalistični poslanec, krojaški mojster Holm, polakom-nil slanine, kakor hitro je sam nanjo sedel. Zato pa jaz ne dam niti počenega groša za vse lepe besede, ki dan za dnem polnijo časopise in ponujajo po ceni edino pristno življensko hrano! Misel o bajnem kamnu modrih — no, to so bile lepe sanje za pretekle čase, na katere prosvitljeni človek že zdavnaj ne sme več verjeti." Geismar je natočil nov kozarec konjaka. Nastal je splošen molk. Na vrt je prihajalo vedno več gostov, kmetje, ki so odšli z doma že o prvem jutranjem svitu in ki se sedaj ustavljajo v tej mali gostilni ob vhodu v mesto. "Zdaj bi pa že bilo čas iti proti domu," se oglasi gospa Terkelsen. "Na svojih očeh opažam, da to noč nisem bila v postelji." "Ali ste trudni ,gospa?" vpraša Geismar prijazno. Nato potrka na mizo in pokliče natakarja, da bi plačal. Tudi Foersom privleče svojo listnico, toda Geismar nikakor ne pusti, da bi delila stroške. "Le pusti, bom že jaz plačal! To najbolj meni sredstva dopuščajo." Natakar se odstrani s ponovno zahvalo in Geismar se še enkrat obrne do mladega zdravnika. "Ali niste nič pozorni postali?" vpraša zdravnika. "Zakaj se namreč mi moderni ljudje, iz katerih izhaja vsa moderna kultura, prav nič ne pobrigamo, da bi se vanjo vživeli? Ako je res tako krasno sredi tvornic in napornega dela v sajah in dimu, sredi električne luči in na asfaltu in po sredi vsega vrvenja, ki ga povzročamo — zakaj neki pa vsi sanjamo o tem, da bi stanovali in bivali zunaj med zelenim poljem v belo pobeljeni hiši z rdečo stre- ho in zakaj tako radi hitimo v tiste dežele, kjer vlada nazadnja-štvo in nevednost, kar mi tukaj tako strogo obsojamo? Zakaj i-majo marljivi Angleži raje duševno temo in sveži zrak Italije nego premogovni dim in prosveto Birminghamsko ali Sheffield-sko?" "Da, tudi jaz tega res nevem Geismar. Ali mi morebiti vi morete to razložiti?" "Jaz ne morem nič razložiti, popolnoma nič. Mojih petdeset let me je edino to naučilo, da namreč vem, da ničesar nevem. Tu in tam je treba nekoliko piti, sicer pa moramo delati, in tako se prerijemo skozi življenje, dokler nekega dne ne ležemo vznak." "To je pa žalostna življenska modrost," pripomni plavolasa gospa Terkelsen. Nato vsi vstanejo in se polagoma pomikajo proti izhodu. "Za zdaj pač ne more biti ta življenska modrost bolj vedra," reče stari umetnik. "Mi, moderni ljudje, se z vedrimi življenskimi nazori sploh nič ne pečamo, žen-ka moja! No, dobro — dobro jutro vsem skupaj! Bo pač že čas, • ® da pridemo domov in se podamo na delo!" Geismar se naglo zaobrne in jo ubere v nasprotni smeri kakor drugi. Po solnčni "Meščanski stezi" stopa trdo in široko in krepko maha z močnimi rokami. "Ta Geismar se mi zdi," reče Bjerre, ki stoji in gleda za njim, "kakor kaka čudna podzemeljska zver, ki zaide ob belem dnevu in si želi nazaj v temo . . ." "O takih volkodlakov je pa še več, kakor si mislimo," pristavi Terkelsen, medtem ko odhaja. (Dalje sledi.) Huda poskušnja. H. B. Vsak količkaj poučen katoličan ve, da je tisto, kar pri spovedi spovedniku zaupa prav tako varno skrito, kakor v njegovem lastnem srcu. Spovednik mora tisto, kar v spovednici sliši, če treba s svojim lastnim življenjem kriti. K temu bi znal kdo pripomniti: Verjamem, da mora, če pa tudi res, je drugo vprašanje. V resnici, marsikaj bi moral vsak človek in vsak duhovnik, a ne stori. Ali velja to tudi glede spoved-ne molčečnosti? Odločno ne! In sicer zato ne, ker pri tem Bog z močnejšo roko podpira človeško slabost, kakor pri drugih. Iz neštetih slučajev je to očitno. Padali so duhovniki, globoko padali. Vsi moraš, vse cerkvene kazni jih niso obdržale, a spovedne tajnosti so tudi taki nesli s seboj v grob, čeravno ga temu ali onemu Cerkev ni blagoslovila, ker je do zadnjega ostal z njo sprt. Najhujše žrtve je spovedmi tajnost od spovednikov že zahtevala, trepetali so pred njimi, a se jih niso ustrašili. V dokaz naj vam navedem le en slučaj izmej sto. Na Francoskem je bilo. Gori na nedostopni skali je stal mogočen grad. Nekega večera začuje grajski duhovnik trkanje na vra* ta. Gre gledat, kedo bi bil že tako pozno uro. Nek mož je stal pred vrati in izrazil željo, da bi rad opravil sv. spoved. Duhovnik ga pelje v sobo, vzame štolo in sede h klečavniku. Mož, navidezno zelo skesan, poklekne in začne razodevati svoje srčne tajnosti. Mej temi je bila ena strašna. Razodel je spovedniku, da se je trdno odločil ob eni po polnoči grad z dinamitom v zrak spustiti. Spovednik je porabil vso možno zgovornost, da bi ga odvrnil od tega sklepa. Toda vse prigovarjanje je bilo zastonj. Odreči mu je moral sv. odvezo, ker ni hotel odstopiti od smrtno grešnega sklepa. To je moža le še bolj potrdilo v njem. Jezen je vstal, naglo zginil skozi vrata in jih zaloputnil za seboj. Spovednik nekaj časa še kakor prikovan obsedi na stolu. Nato vstane in zamišljen koraka po sobi gori in doli. Kaj mu je storiti? Ali naj hitro obvesti grajsko gospodo, da zločin pravočasno prepreči? Toda koj, ko se mu je ta misel rodila, jo ne samo z voljo, ampak tudi z roko odločno zavrne. To bi se reklo izdati spo-vedno tajnost. Toda ali naj pusti, da bo grajska gospoda, ki niti najrnanj ne misli na smrt, in naj- brž tudi ni pripravljena nanjo, v trenutku prestavljena pred večnega sodnika? Zgrozil se je pri tej misli. Ne, mu je nekaj reklo, tega ne smeš pustiti, njih duše bo Bog od tebe, njih pastirja, tirjal. A kako naj jih pripravi do tega, da bi se spovedali? Ali se jim ne bo čudno zdelo, če jih gre v tej pozni uri, ko nihče ne misli na kaj tacega, k temu nagovarjat. Eden ali drugi zna še živ ostati po katastrofi. Takoj bo sklepal in pravil, da je moral on vedeti kaj se bo zgodilo. "Ne tudi tega ne smem," je bil njegov prav tako odločni sklep, "prekršil bi spo-vedno tajnost, četudi ne naravnost. Bog, ki mi nalaga spovedni molk, naj bo njih dušam milost-ljiv Sodnik!" Še ena jasna misel mu je posvetila v strašno dušno noč. Pod kako pretvezo bo treba vse ljudi izvabiti iz gradu, predno bo zletel v zrak. Grad naj že gre, samo da se ljudem življenje reši. Toda tudi ta misel je bila kakor zvezda, ki trenutno z jasnim očesom pogleda na spečo zemljo, a se zopet skrije za pajčolanom oblaka. V tem slučaju bi ne samo ta ali oni, ki bi še živ ostal, ampak vsi čisto naravno sklepali, da je on moral vedeti, kaj se bo zgodilo. Spovedna tajnost bi bila prelomljena. Niti sam se ne sme umakniti iz gradu. Dotični, ko bi slišal, da je vsa grajska gospoda pokopana pod razvalinami, razun duhovnika, ki ga slučajno ni bilo takrat v gradu, bi takoj vedel, odkod ta njegova sreča. Spovedno tajnost je porabil sebi v prid. Ko je vse in na vse strani premislil, je prišel do zaključka, da ste mu iz te zagate odprti samo dve poti: Ali prelomiti spovedno molčečnost, ter tako vsaj sebi rešiti življenje, ali pa ostati v gradu in se pripraviti na smrt. Prav nič se ni pomišljal, katero izmej teh poti naj izbere. Odločno je sklenil, da hoče ostati v svoji sobi in čas do ene ure dobro porabiti za pripravo na smrt. Strašne so bile tiste ure zanj. Udarci grajske ure so se mu zdeli kakor trdi koraki smrti, ki se vedno bolj bliža njegovi sobi. Ura je bila enajst. "Še dve uri, pa boš stal pred večnim Sodnikom. Bila je pol noči. "Še eno uro in vrata večnosti se ti bodo odprla." Stopal sem med grobovi ljubljanskega pokopališča pri sv. Krištofu: Iz zamišljenosti me vzdra-mi razgovor dveh belo oblečenih deklic, ki ste stali pred velikim križem sredi pokopališča. Ker sem poznal Zofko K. iz šole, stopim bliže in jo vprašam, kdo je njena tovarišica. "Moja sestrična je. Dospela je pred enim tednom iz Amerike, da si s stariši vred ogleda stari kraj. Tu ostanejo dva meseca in nato se zopet vrnejo nazaj." "In kaj ji ti tako živahno razlagaš?" "Kristusa na križu! Poglejte, Potem je začel šteti četrtinke. "Ena . . . dve ... tri ... še ena." Vzel je iz žepa uro in jel šteti minute. Nikoli se mu niso zdele tako kratke in vendar tako dolge. "Še ena minuta, samo še e-na in strašen pok bo pretrgal nočno tišino, za njim krik, morda še kak zamolkli klic na pomoč in smrtna tišina bo zavladala pod razvalinami!" Ena. Nič! Ena in četrt. Še nič! Dve. Še vedno nič! Tri. Vse mirno. Dan. Tički veselo gostole o-krog gradu, kakor druga jutra in kličejo zaspano gospodo z mehkih postelj. Šest. Zopet nekdo potrka na njegova vrata. Gre gledat. Kedo stoji pred njimi ? Grešnik prejšnjega večera. Gospod trenutno osupne in hoče vrata nazaj zapreti. A predno je mogel to storiti, je mož že klečal pred njegovimi nogami in ga s povzdig-njenimi rokami prosil: "Prečasti-ti, odpustite mi prestani strah pretekle noči. Vem, kako dolga in strašna je bila za vas. Zato pa tim bolj vesela za me. Jaz sem bil doslej brezverec, velik sovražnik Cerkve in duhovščine. Kot tak Kdo je ta mož? Dr. Fr. Tr. gospod, saj ni več otrok in še prav nič ne ve o našem Odrešeniku. Ko sva prišli pred ta križ, mi reče: Zofi, kdo pa je ta mož, ki je z žeblji na križ pribit ? Tudi v cerkvi še ni bila nobenkrat." "Ali je to res?" "Res, gospod!" odvrne prostodušno mala Mary. Kot bi mi meč porinil v srce, tako so me zabolele besede nedolžnega in nevednega otroka, ki pa ni sam kriv svoje nevednosti. Ko ji nato v kratkih potezah naslikam rojstvo, mladost in trpljenje našega Zveličarja, ji solza zaleske-če v očeh, Z Zofko vred jo povn- sem prišel sinoči k vam. Prepričan sem bil, da vas bom ujel. Niti najmanj nisem dvomil, da boste vi toli hvalisano spovedno molčečnost prelomili, na kar sem mislil vas in vso katoliško duhovščino razkrinkati pred javnostjo kot podle hinavce. Celo noč sem prebil v vaši bližini. Ker sem videl, da imate luč, sem mislil, da se pridno pripravljate na odhod iz gradu in se že veseliL svoje zmage. Zdaj pa Boga hvalim, da sem bil premagan. Sijajno ste prestali težko poskušnjo in s tem tudi mene rešili. Velikokrat me je pekoča vest gonila k sv. spovedi, a vedno sem jo odločno zavrnil, češ, ako svoje grehe, ki jih imam veliko butaro, kakemu duhovniku zaupam, bodo kmalu vsi vedeli zanje. Zdaj, ko ste težko poskušnjo tako sijajno prestali, ne dvomim več, da katoliški duhovnik o tem kar pri spovedi zve, res molči kot grob, zato bi se vam danes res rad odkritosrčno spovedal. Duhovnik se je ginjen vsedel. si nadel štolo, sprejel skrivnosti njegovega srca in jih nesel s seboj v grob . . . bim za drugi dan na daljši pouk. Pa prišla je drugi dan samo Zofka, Mary ni bilo. "Ko sve doma pripovedovali," je začela Zofka, "kaj sve na pokopališču doživeli, ji je njena mati strogo prepovedala sploh še kaj govoriti o Kristusu in o naših verskih resnicah." Uboga Mary se mi iznova zasmili. Ko se mi je izvil iz prs težak vzdih pomilovanja, sem si mislil: — "Ali živi še kje kakšna taka slovenska mati? Ubogi otrok — a še stokrat bolj uboga mati!" Žalostno, toda do pike resnično ! ^ ll 11= H 11= =JI I L- — I ZGODBE OTROK, I ki so mater iskali. H. B. 31_ II II II IE KORDULA PEREGRINA. Veliko knjig, znanstvene in nabožne vsebine, sem že prebral. Marsikaj sem nabral iz njih za glavo in srce. Ne vem, če sem pri kakšni imel toliko dušnega užitka ,kakor pri: Alban Stolz und Kordula Woehler (Kordula Pe-regrina), ki je izšla v zbirki: Fuegung und Fuehrung. V njej je popisano spreobrnenje te bo-gonadarjene penice, katere družinsko ime je Woehler, pesniško pa: Peregrina. Ko sem jo spremil ob roki Albana Stolza iz pro-testantizma v katoliško cerkev, so me ob žrtvah, ki jih je morala doprinesti, predno je našla mater, večkrat solze oblile. Nikoli nisem tako živo čutil dobroto prave vere in cerkve, ki mi je bila v zibelko položena, kakor na tr-njevi poti, po kateri sem spremljal to dušo. Škoda, da mi prostor ne pripušča, jo v celoti popisati. Prepričan sem, da bi tudi bravci Ave Maria na koncu vskliknili kakor jaz: Nehvaležnež! Ti, ki si se vedno grel v mehkem materinem naročju, ne veš kaj se pravi biti sirota. Kordula Woehler je bila hči protestantovskega pastorja. Rodila se je 17. jun. 1845. v Malchi-nu na Meklenburškem. Kmalu potem se je oče kot pastor preselil v meklenburško Ribnico, ki je vsaj po imenu, če že ne po šega-vosti prebivavcev čisto slovenska Ribnica, znamenje, kako daleč so se nekdaj raztezale slovanske meje. Tu je naša Kordula preživela prvo zavedno mladost, ki je ves poznejši čas ostala v veselem in sladkem spominu. "Dnevi, ki sem jih preživela v Ribnici," je pozneje izjavila, "so bili nepopisno srečni. Otožnost me objame, ko se jih spominjam. Kot dvanajstletna deklica je zopet romala s svojimi stariši na novo odkazano mesto v Lichten-hagen pri Rostoku. To je bila nekdaj katoliška posest. Cerkev in staro pokopališče okrog nje, oba sta še nosila očitne znake nekdanjih katoliških dni. Kordula, živahna, pesniško nadarjena, kakor njen oče, se ni bala tega katoliškega strahu. Nasprotno! Ravno onadva sta v njenem za vse lepo in resnično izredno dovzetnem srcu zanetila neko- tajno, takrat še nejasno hrepenenje po čisti resnici in lepoti tam nekje za neznanimi devetimi gorami. Sama piše: "Naši dve po-kppališči, posebno staro (katoliško), sti nedvomno najlepši mesti na svetu. Kadarkoli grem nanju, vedno mi objame dušo neko sladko, blaženo, koprneče občutje. Zelene gomile s cvetnim nakit-jem, ljubka cerkvica v sredi, to nudi tako blažeči prizor, da mora ob njegovem pogledu ozdraviti najbolj ranjeno srce. Ure, ki sem jih tam prebila, štejem mej najsrečnejše svojega življenja." Ker je v družini Woehler vladal strogo verski duh, seveda protestantovski, je bilo največje veselje Kordule cerkev kinčati. Za razne slovesne prilike je bila kar cvetljičnjak. Ko je vse lepo razpostavila, kakor ji je njen fini okus navdal, je pokleknila pred altar, se zahvalila Bogu za lepo vspelo delo in ga prosila blagoslova. Ob neki priliki je e-den družinskih prijateljev pri- pomnil, da je tudi veliki zvon, ki nosi napis: Christe rex gloriae, veni in pace-Kristus, kralj slave, pridi v miru, še iz katoliških časov. Čudno so jo te besede pretresle. Kadarkoli je potem slišala ta zvon, vedno so ji zadonele tudi te besede v srce. Tiho je ponovila : Veni, vepi in pace — Pridi, pridi v miru ! Ko je toliko dorasla, so jo skrbni stariši izročili nekemu penzi-onatu v vzgojo. Tam so jo pripravili na birmo* in prvo obhajilo. Kako je štela dneve do te slovesnosti. Toda ko so se približali ji ni prinesla, kar je tako želela in z gotovostjo pričakovala. "Zelo sem bila razočarana," je zabeležila v svojem dnevniku. Pozneje, ko se je na to spomnila, je pristavila: "Z globoko otož-nostjo mislim na ta dan. Leta sem hrepenela po njega sladkem u-žitku, ki se mi ga je v tako živih barvah slikalo, toda kako britko razočaranje, kaka srčna bol. Mrzla, vetrovna nedelja je bila, prava podoba mojega dušnega stanja. Če se le spomnim na to sem žalostna." Iz megle, ki jo je obdajala, je polagoma začelo pronicati solnce. Prišle so ji v roke od katoličanov pisane pripovedne knjige: Krištofa Schmida in Ide Ilahn Hahn. Roman te poslednje "Maria Regina" jo je kar očaral. Po cele strani je prepisala iz njega, da jih je še drugim brala. "Je sicer čisto katoliško," je navadno dejala, predno je začela drugim brati, "toda, če bi v resnici našla take katoličane, kakor nastopajo v tem romanu, bi bila vesela." Še mogočnejši vtis je napravil nanjo roman iste pisateljice "Do-ralice," ki je še bolj izrazito katoliški. Posebno globoko so jo ganile besede pisateljice: "Kaj si bom izvolila? O Jezus, ti sam boš moje bogastvo, moja tolažba, moje vse!" K tem besedam je Kor-dula pristavila: "Ta vsklik me spominja na onega sv. Terezije: Solo Dios basta, Bog sam mi zadostuje. O, da bi bilo to res! Toda zaenkrat tega še ne morem reči. Pač pa se bom trudila, da bom lahko rekla. Odslej bo moja edina želja, tebe o moj Zve-ličar iz celega srca ljubiti." Te resnice željne in žejne duše Bog ni mogel pahniti od sebe. In je ni. Poslal ji je vodnika, da jo izpelje iz sužnosti v obljubljeno deželo miru in popolne sreče, v pravo vero in cerkev. Albana Stolza, ki jih je s svojimi poljudnimi tako originalnimi spisi mnogo privedel v hlev Kristusov. Toda to ni bilo tako lahko. Bila je dolga, težavna pot, kakoršno je hodilo izvoljeno ljudstvo božje skozi puščavo. Najprej je dobila v roke njegove spise. Drugega za drugim je naravnost požirala. Ko bi bili potem stariši pogledali v njeno dušo, bi bili gotovo s strahom lahko konštatirali: Katoliško je skozi in skozi zastrupljena. Dobro, da niso spoznali, sicer bi bili pri svoji strogo protestantovski vernosti gotovo poskrbeli za pro-tistrup. Ko so slednjič prišli na to, je bilo že prepozno, dasi se je to katoliško zastrupljenje dolgo razvijalo, predno jo je tako otro-valo, da je bila na vse žrtve pripravljena in jih je tudi doprinesla, rajši, kakor da bi se na poti proti materi cerkvi obrnila. Prav ta notranji boj za resnico je do solz ganljiv. Ko ji je Alban Stolz prepojil dušo s katoliškim naukom in jo napolnil s katoliškimi svetniškimi vzori, o katerih je imela dotlej tako čudne pojme, so ji protestantovske cerkve postajale mrtvašnica, brez življenja. Kajpada tega ni smela po- kazati. S telesom se je še prav tako pridno mudila v njih in u-deleževala bogoslužja, srce pa ji je romalo v katoliške dalje, katoliške cerkve, čeravno je njih bujno versko življenje dotlej samo iz knjig poznala. Tudi to hrepenenje so ji stariši nehote in neve-da izpolnili. V avgustu 1. 1864. je šla z njimi na potovanje po katoliški Tu-ringiji, Bavarski in Tirolski. To je bil užitek zanjo. Prva katoliška znamenja ob potih, prve katoliške cerkve od znotraj, prvo večerno Ave Maria, prvo večno luč pred tabernakeljnom, prvo katoliško sv. mašo in druge ljubke pobožnosti, prvega redovnika in redovnice je takrat videla. Če pomislimo, kako je vse to hrepenela videti, si lahko mislimo, kako je njeno dušo prevzelo in jo še temeljiteje katoliško "zastrupilo." Iz vseh zapiskov njenega dnevnika, kateremu je zvesto zaupavala svoja notranja čustva ,ker jih drugim ni mogla, veje neka sveta nevoščljivost katoličanom za vse to lepo in vzvišeno, kar je v protestantovski cerkvi zastonj iskala, a odslej za to tim bolj pogrešala. Vsak zapisek se konča z otožnimi izdihi : In mi tega nimamo! O, koliko se imamo od katoličanov učiti! Ti katoliški vtisi in spomini so ji njene versko tako hladne domače kraje še bolj zastudili, obenem pa pomnožili hrepenenje po katoliških deželah. Najraši bi bila vsako leto z lastavicami pohitela vanje. Ker ji to ni bilo mogoče je obnavljala samo spomine nanje in se naslajala ob njih. Seveda jo je odslej še bolj vleklo k materi cerkvi. Toda kaj, ko je videla cele gore ovir pred seboj, notranjih in zunanjih. Katoliške resnice ji še niso bile docela jasne, predsodkov je bila še cela kopa. In pa njeni domači, ki so ji bili tako dragi, tako trdi protestantje, da jim niti na misel ni prišlo se od katoličanov česa učiti. Vse njene tozadevne o- pazke so imeli le za pesniške občutke, ki se pojavijo kakor komet, pa zopet zginejo. Kako naj vse te ovire premaga! Kar1 se ji je takrat zdelo drzno misliti, je nazadnje le postalo dejanje, seveda šele po mnogih, naravnost krvavih sklepih. Skrivno, živahno dopisovanje z Alba-nom Stolzem, kateremu je sproti vse te ovire opisovala, mu z vso odkritosrčnostjo razodevala svoje dvome, ki jih je on z njemu lastno spretnostjo odstranjal, jo je končno pripravilo do prestopa. Nekaj silno zanimivega je to dopisovanje. Stolz je bil sicer resen mož, original v obnašanju in izražanju. Posebno okoli žensk ni hodil z rokavicami. A če je šlo za resnice žejne duše, je znal biti tudi silno nežen. Nobenega pisma ji ni ostal dolžan, kakor ona ne njemu. Včasih je moral biti dolg, ker mu je predložila cel kup pomislekov in vprašanj, glede tega ali onega. Vzel si je časa, čeravno ga ni niti desetino tega imel na razpolago, kakor ona. Nikoli ga ni minila potrpežljivost. Morebiti se je včasih kaj po-hudoval nad njeno preveliko zgovornostjo in z bujno domišljijo pomnoženimi predsodki in dvomi, a je vedno počakal, da se u-miri, predno je odgovoril. Zato je imela polno zaupanje vanj in ga častila kot svetnika. Nad eno leto sta že bila v tajnem dopisovanju, o katerega vsebini njeni stariši niti slutili niso. Ona je natančno vedela kedaj in kje ima dobiti Stolzevo pismo in ga vedno prestregla, da ni prišlo v nepoklicane roke. Na cvetno nedeljo 1. 1869., ko je bila že blizu svojega toliko zaželjenega cilja, jo je pa ogoljufalo. Odgovor je en dan prej prišel, kakor ga je pričakovala. Kajpada se stariši niso mogli premagat, da bi pisma ne odprli. Z njim so se jim odprle tudi oči, kaj njih ljubljena Kordula namerava. Kakor strela iz jasnega jih je zadelo. (Konec prih.) KONRAD BOLANDEN ŠENTJERNEJSKA NOČ (Zgodovinski roman.) Prosto preložil: REV. J. C. SMOLEY "Z drugimi besedami: Vi hočete vedeti, če solnce Blanka, v ko-je bližini je Margareta skromno bliščeča zvezdica, še vedno ob-sevo množice blaznih kavalir- jev?--Glej,--glej, ru- deča pisava vašega obraza potrjuje sumnjo moje modrosti! Ko bi bili vi samo začetnik v zvezdo-slovju, bi morali vedeti, da sveti solnce visoko nad nečistim, po-kaženim ozračjem na dvoru, da solnce ne more nikoli postati vešča, ki pleše nad močvirjem z ve-šami — tovarišicami." Med tem ko je Hugo spraševal Serro glede Blanke, razvil se je med Colignyjem in grofom Autremontskim jako resen razgovor. Pri vstopu grofa je sedel Co-ligny za mizo, ki je bila vsa pokrita s pismi, knjigami in vojaškimi zemljevidi. Tudi po stenah so viseli veliki zemljevidi Španske in Nizozemske.--Odložil je pero in vstal, da bi pozdravil prijatelja. "Tvoj svak je na dvoru?" je vprašal zvedavo. "Pa vendar ne "in politicis?" (V političnih zadevah). "To ravno ne,--ni pa veliko manjkalo, da bi bil ravno tebe nadlegoval in politicis. Slišal je o tvojih načrtih, se grozno prestrašil in te hotel naskočiti, o-borožen z oklepom vere in z mečem učenosti. Ker pa vem, kako ti sovražiš vsak poskus spre-obrnenja, sem škofu obljubil, da ti jaz razložim vzroke njegovega strahu." "Zato sem ti jako hvaležen, prijatelj!--Kdo pa je s škofom govoril o mojih načrtih?" "No, dragi Gašper, to jo jako čudno vprašanje!" je rekel smehljaje grof. "O tvojih načrtih govori vendar celi svet. V prvi vrsti je Louvre poln tvojih načrtov. Dveh korakov ne moreš storiti, da ne bi slišal govoriti o njih. Ne samo politiki po poklicu se pečajo z njimi, ampak vse, kar nosi meč ob strani ali pa hale-bardo čez pleča, do zadnjega stražnika pri vratih. Vse hrepe: ni po vojni in ropanju. Celo kraljevi lovski psi se uče španščine, da bodo lahko lovili v Španski peruanske zlate lisjake. — — Gašper, Gašper, kaj takega bi ne bil smel storiti!" "Tudi nisem nameraval! Sem li jaz vzrok, če se obesijo nizkotne strasti na Čast, slavo in velikost Francije?" "Bo li vojna s Francijo to prinesla, ali ravno nasprotno, to bo odvisno od tisočerih slučajev," je rekel žalostno grof. "Čemu vojno s tako močno državo? Vojno, ki bo uničila tisočero in tisočero sinov Francije iit izčrpala njene moči? Jaz mislim, da si s svojimi dosedanjimi vspehi lahko zadovoljen.--Pred tremi leti si mi zatrjeval, da se boriš zoper vedno bolj razširjajoče se kraljevo nasilje, da se boriš za svobodo vesti,--in danes? Protestantje imajo popolno versko svobodo. Kraljeva sestra se bo celo poročila z glavo lluge-notov. In njihov voditelj ? No, prejšnji izgnanec, upornik Colig-ny ima kralja Francije popolno v svojih pesteh.--Kaj pa hočeš še več ?" "Velikost svoje domovine hočem, mesto, ki odgovarja njeni moči. Francija mora prenehati biti takorekoč služkinja Špansko, Vsak resničen domoljub mora želeti neodvisnost, slavo in razširjenje svoje domovine. Francozi po jeziku, po običajih in mišljenju hrepene prebivalci najbogatejših pokrajin Nizozemske, da se združijo in priklopijo Franciji. Morja, nad katerimi je sedaj gospodovala Španska, osvobodila naša mornarica s pomočjo Anglije španske saVnovlade. Tudi v Zapadnih Indijah bomo zanetili vojno s Špansko! Neizčrpljivi viri tamošnjih dežel bodo pravi blagoslov za Francijo. Sedanji čas je kakor nalašč za naše načrte. Nizozemska ima upore. E-lizabeta Angleška je vsa divja na nad vse katoliškega Filipa in na papeža. Papež je bil tako predrzen, da je odvezal Angleže pvisO-ge zvestobe napram kraljici i« proglasil, da je izgubila prestol. Benetke so z nami,--cela Italija se bo pridružila nam, ker ne mara španske nadvlade. Kratko, --prevzetna Španska bo stala tu osamljena,--mi pa bomo imeli mogočne zaveznike.--- Povem ti, da sem v resnici vesel, da sem pridobil mladega kralja za politiko, ki bo strla okove Franciji in ji zasigurala slavno bodočnost." Admiral je govoril precej strastno in razburjeno. "Kako lepo znaš pripovedovati, dragi Gašper! Vsaka reč ima pa dve strani. Dovoli mi, da se dotaknem senčne strani tvoje politike. — — Francosko ljudstvo, ki je po pretežni večini katoliško, noče absolutno nobene vojne a katoliškim sosedom. Poslušaj le Parižane! Ti zmerjajo, preklinjajo admirala, ki je premeten vjel kralja v svojo zanjko, ki jo na- pravil iz Louvre-a pravo huge-notsko trdnjavo, ki hoče v Franciji zatreti katoličanstvo. — — Ti se zaničljivo posmehuješ in praviš: "Neumno ljudstvo!" Dobro ! Ali pa misliš, da bo mogoče izvesti načrte z ljudstvom, ki se ravno tem načrtom ustavlja? — K temu pa pridejo še drugi ugovori in nevarnosti. Kraljica-mati, ki itak že dovolj sovraži, zvezala se bo zoper tebe z Gizi. Nad vse sovražno ljudsko mišljenje, ki dosega že skoro fanatizem, bodo podkurili še bolj, prišel bo potem glavni udarec zoper voditelja Ilugenotov, admirala Co-lignyja. In kralj ? Vsaj ga dobro poznaš. On ni zanesljiv, se kaj lahko razburi, danes je tak, jutri zopet drugači, njemu ne moreš zaupati. Njegova prekanjena mati ga bo obdelovala in povzročila tvoj padec.--Tudi tvoji vnanji zavezniki niso zanesljivi. Od Anglije lahko pričakuješ vse, --samo kaj takega ne, kar bi povečalo Francijo. V boju zoper tvojo domovino te je Elizabeta podpirala, ne bo te pa podpirala v boju za koristi Francije. Morda te ravno sedaj hujska Elizabeta k vojni s Špansko, in ta vojna bo nesreča za Francijo. Ona Ti obljublja svojo pomoč, svojo mornarico, --Gašper, bodi previden ! Je ženska, ki kaj hitro rada pozabi na obljube, pozabi na prisege, ki je zvita in pretkana, da nima primere!--Zato, Gašper, bodi zadovoljen z versko svobodo, s svobodo vesti, zadovolji se z ravnopravnostjo protestantov in katoličanov, zadovolji se s slavo, ki si jo dosegel! Pusti pot, ki bo pripeljala tebe in Francijo v pogubo!" "Tvoj svak te je dobro oborožil, Artur!" je rekel veselo admiral. Toda pustiva šalo na strani! Tvoji vzroki niso ravno ničevi. Odgovarjajo vsestransko razmeram. Sovraštvo Parižanov, vpliv in moč svojih sovražnikov poznam. Ali naj pa težkoče ostra-šijo moža, da ne bo skušal izvršiti toga, kar smatra za koristno, slavno, potrebno ? Gotovo ne ! Kogar preplašijo ovire od izvršitve načrta, ta ni možak, to je šleva! --Zato se nikar več ne trudi, Artur! Poznaš me in veš, — — da nisem šleva!" Grof je le predobro poznal svo-jeglavnost admiralovo, zato si tudi ni več prizadeval, da bi ga prepričal o svojih nazorih. Žalosten se je poslovil od admirala. Še isti dan je zvedela kraljica Katarina od škofa Hennuyer-ja vspeh razgovora. Gondijev grozovit načrt je imel sedaj veliko več upanja, da bo sprejet. V pozno noč je premišljevala kraljica o njem. "Sredstva, da bi se mirnim potom kaj doseglo, so izčrpana!" je mrmrala. "Zadnji poskus, da bi rešili Francijo brez prelivanja krvi, se je ponesrečil. Ako more edino le glava upornika Co-lignyja odvrniti vso nesrečo, — — potem zahtevam to glavo, — — jo moram zahtevati, da pade, v imenu pravičnosti!" JANEZ HENNUYER, ŠKOF LI-SIEUX-ŠKI. Ilugo Riviere je nestrpno pričakoval prihodnjega dne, da bi mogel ob primernem času izpolniti Blankino željo. V bogati in okusni obleki se je podal v Louvre. Hitrih korakov je preletel stopnice in hodnike, hitel je proti onemu delu kraljeve palače, kjer so bile sobane matere-kra-ljice, princezinje Margarete in grofice Blanke. Bil je že skoro pri vratih, ko so se ta naenkrat odprla. Častitljiv starček je stopil iz Blankine sobe na hodnik. Imel je obleko iz bele volne, na glavi pastirski klobuk, tako imenovan radi širokih krajev in nizke glave, kakor ga običajno nosijo pastirji. Okoli vratu mu je visela zlata verižica s krasnim zlatim križem na prsih, na prstu je imel pastirski prstan, znake škofovskega dostojanstva Janeza IIennuyer-ja iz Li-sieux. Starost je sključila njegovo ponosno postavo. Na obrazu mu je bila brati miloba in strogost. Strogost za njega samega, miloba in ljubeznjivost za druge. Na dvoru je užival nekdanji spovednik Henrika II. velik ugled. Užival je ono spoštovanje, katero so navdajale njegove kreposti, in ono zaupanje, katero so zaslužile njegova pobožnost in njegova učenost. Vendar ga niso videli radi na dvoru. Njegovo bistro oko je našlo na dvoru marsikaj, kar je morala njegova vernost in občutljiva nravnost obsojati. Dasi je preživel dokaj let na dvoru, ga vendar ni mogel nikdo prištevati med one zloglasne prelate, ki so svoje dolžnosti napram Bogu izdali kraljevi službi. Ravno radi tega so občudovali škofovo odkritosrčnost in njegovo vestnost, kakor tudi rahločutno in rezko obliko njegovih opominov in svarjenj. Karol IX. je jako nerad občeval s častljivim škofom, čutil je vso svojo malenkost vpričo tega duševnega velikana, nizkotne strasti kraljevega srca so se morale skriti pred čistim očesom škofa. Celo zviti Katarini Medici, ki je bila prava mojstri-nja v hinavstvu in pretvarjanju, je bila škofova bližina ali navzočnost jako neljuba in neprijetna. Škof je bil namenjen na drugo stran palače, obstal je pa naenkrat, ko je zapazil mladega moža. Kakor ljubeznjiv, skrben o-če odvrnil je spoštljivo Hugonov pozdrav. "Končno imam vendar to srečo in veselje, da vas vidim, moj sin! Zal, da ravno v trenutku, ko moram k kralju! Govorili smo ravno o vas, Blanka namreč in moj svak. Bodite tako prijazni in me čakajte tu!" "Z veseljem, monsignor!" Ilennuyer je odprl vrata, da je markez vstopil. "Držite našega prijatelja, da nam ne uide, dokler se ne vrnem !" je rekel starček in nadaljeval svojo pot h kraljevim sobanam. (Dalje sledi.) 5. Pfazniško zvonenje: — K O družba, v kateri se je človek delj časa gibal in takorekoč v njej vtonil, zanj zgubi svojo privlačno silo, mu je samota kakor blagodejna kopel, predno se na novo orientira. Tudi Camelli, kateremu je bila prej samota kakor živemu grobna tmina, jo je zdaj vzljubil. Po cele tihe večerne ure je preslonel na oknu svojega stanovanja in prisluškoval tajnemu kramljanju, ki so ga i-mele lahne sapice z drevesnim perjem. Kakor božajoča materina roka je vplivala ta tajinstve-lia večerna tišina nanj. Iirušč in trušč prejšnega burnega življenja mu je postal tako neznosen, da se je pri samem spominu nanj stresel. Tem rajše pa je pogreval spomine na nekdanje dni, ko mu še ni bila iz lastne skušnje znana borba življenja. Pisana življenska pot njegovega rajnega očeta se je vila pred njegovimi sanjajočimi očmi. Spremljal ga je kot garibaldinca in zarotnika po njegovih pustolovskih potih, ki jih je v čaru junaštva hodil, ki so se pa končala s pregnanstvom. Šel je za njim, ko se je razočaran obrnil in vrnil v tihi, srečni pristan družinskega življenja, kjer mu je, otroku, pogreval spomine na nekdanje dni, sladke spomine na burne čase. Pri tem mu je neki notranji glas šepetal: Hodil si za njim po širokih cestah pustolovstva in doživel razočaranje kakor on, sledi mu še v tihi pristan družinskega življenja in našel boš kar je našel on. Pri tem ga je objelo neko blažeče čustvo, kakor da bi bil srečni zaročenec v objemu ljubeče neveste. Kar sunkoma ga je zbudila iz sanjavosti odločna volja, da hoče končati svoje nemirno vaga-bundsko življenje in si čimprej vstanoviti svoje ognjišče. In res je šel takoj na prežo, da poišče izvoljenko življenja. Ni mu je bilo treba dolgo iskati. Kmalu ga najdemo ob nedeljah ne v kaki zakotni gostilni, kakor prej ampak v hiši dobrih, vernih nevestinih starišev, polnega lepših načrtov za bodočnost. Prepričan je, da ni več daleč od pristana popolne sreče, kjer bo pripel ladjico svojega Življenja in jo tako trdno privezal, da jo valovi življenja ne bodo mogli več odtrgati in zanesti na razburkano široko morje. A tudi v ta dom sreče je udarila strela, ko si ga je komaj dobro zamislil. Redno vsako nedeljo ga je zbudilo iz njegovih osrečujočih sanj zvonenje iz bližnjega zvonika. Čim slovesnejši je bil njih glas, tim jačje je odmevalo v njegovem srcu : Prijatelj, tudi sreča, ki jo misliš zdaj zdaj objeti, je le lahen odsev popolne sreče po kateri koprni tvoje srce. Popolna sreča je le v njem, kateremu v čast pojo ti zvonovi. Ni še vedel, a je slutil, da zvonovi slovesno pojo smrtno pesem njegovi zadnji iluziji, zadnji samoprevari. VIII. Poglavje. POPOLNOMA OSAMLJEN. 1. Zadnji boj: Stariši Camelli-jeve zaročenke so odločno zahtevali, da se mora prej socializmu odpovedati, predno mu jo bodo dali. Dasi po srcu takrat nI bil več socialist, mu je bila zaukazana ločitev od njega vendar težka. To posebno radi tega, ker se je prav takrat italijanski socializem začel prerajati. Konservativni e-lementi v njem so polagoma prišli do prepričanja, da če bodo mlada, razbrzdana žrebeta vprežena v rdeči voz, mora priti do poloma ne do vstajenja človeške družbe. Začeli so organizirati novo konservativno socialistično stranko in pritegnili vanjo tudi Camellija. Sicer on tudi v njo ni imel zaupanja, vendar ga je strankarstvo in častihlepnost gnala, da se ji je priklopih Iz neke maščevalnosti nad mlečnimi mladini, ki so hoteli nositi zvonec in starine odrivali, je to storil. Še enkrat se je z vso silo pognal v boj za zmago socializma. Bilo je ravno pi'ed državnozbor-skimi volitvami. Krvno in denarno plemstvo se je zarotilo, da hoče ntt celi črti obračunati s socialisti. Njih general Bissolati ne sme več priti v zbornico, naj stane njegov poraz še toliko žrtev. To je bil njih odločni sklep. Socialisti so se pa prav tako sveto zaprisegli, da Če nihče drugi, mora on sedeti v novem parlamentu. Teh misli je bil tudi Camelli, že radi osebnega prijateljstva z njim. Vnel se je politični boj za življenje in smrt. Camelli ga je vodil. Na dan volitev je s svojim generalnim štabom v neki gostilni nestrpno čakal končnega izida. Brzojavke in brzi seli na kolesih so donašali dokaj ugodna poročila, tako, da je bila Bissolatije-va usoda prav do zadnjega negotova in napetost z vsakim trenutkom večja. Končni rezultat se je pa vendar glasil: Bissolati poražen z desetimi glasovi! Smrtna tišina je zavladala, ko je prišlo to jobovsko poročilo. Vsem je za nekaj časa zastala beseda v grlu. Glasen krohot Camellijev je čez nekaj trenutkov pretrgal molk. Sam ni prav vedel, zakaj in kako se mu je utrgal. Vse skupaj se mu je zdelo velikanska tragi-komedija, ki je v začetku silno resna, nazadnje pa preide v komedijo, kateri sledi smeh. Z njo in njej sledečim krohotom je Ca- melli zaključil svoj socialistični apostolat. Nič mu zdaj ni bilo lažje, kot izpolniti zahtevo nevestinih starišev, da se mora prej odpovedati socializmu, predno jo dobi. Tudi brez ozira na njo bi mu bil obrnil hrbet. 2. Vrnitev k umetnosti: — Odslej je samo o tem sanjal, kako napraviti konec svojemu ciganskemu življenju, si vstanoviti lastni dom in popeljati nevesto vanj. Glede tega ni bil v posebni zadregi. Treba mu je bilo samo čopič zopet vzeti v roke, ki se ga je bil že malo odvadil. To je tudi storil. Začel je z ilustriranjem knjig. Firme, na katere se je obrnil za delo, so ga tako založile, da ni mogel biti vsem naročilom kos. Tudi plačale so ga dobro. Kmalu je bil v svoji poklicni stroki zopet popolnoma doma. Umetnost mu je postala najljubša družica. Nikakega poželjenja ni imel več po drugih družbah. Večinoma je prebil doma, risal, slikal in študiral. Ce je šel za kratek čas ven, je bil najrajši sam s svojimi u-metniškimi načrti. Laskave pohvale, ki so mu začele od vseh strani prihajati, so ga še bolj priklenile na njegov umetniški atelije, kar zakopal se je v umetniški študij. To se je pa britko maščevalo nad njim. Želodec in živčevje sta mu odpovedala. 3. Bolezen: — Vedno bolj je čutil, kako mu telesne sile pešajo. A ker je vedel, kaj je temu vzrok, ni iskal zdravniške pomoči. Prej vedno na potu, zdaj neprestano v svoji delavnici, tega nasprotstva njegov organizem ni prenesel. Toda preveč se je zagrizel v svojo umetnost, da bi ubogal zdravnika in se začel zopet bolj gibati. To ga je napravilo o-tožnega. Komaj je čakal konca obeda, da je mogel biti zopet sam v svoji sobi. A mesto da bi si privoščil malo počitka, ga je vedno skušnjava premagala, da je začel nadaljevati nedovršeno delo, in dalje snovati spočete načrte. S tem si je svoje stanje le še poslabšal, tako, da ga nazadnje niti občevanje z izvoljenko ni več posebno veselilo. 4. Žeja po nadnaravnem: — Ko je včasih v večernem hladu ves otožen počasi korakal po mestnih ulicah mimo številnih cerkva, ga je neka tajna sila vlekla vanje, češ, da ga tam čaka novo veselejše življenje. Tisti posebni cerkveni vzduh, ki buti človeku v nos, ko sam ali kedo drugi odpre njena vrata, tista skrivnostna cerkvena temačnost, ki jo večna luč dela še bolj skrivnostno in tisti blaženi mir, ki tam kraljuje, vse to ga je nekam zapeljivo vabilo k sebi, da je včasih za trenutek postal, kakor bi se bojeval sam s seboj, jeli hoče slediti vabilu ali ne. Toda vedno se je z nekako silo zopet pognal naprej in pospešil korake, da bi ga skušnjava, ne premagala. A žeja po božjem miru je bila tu, to je jasno spoznal in priznal. Le tega ni hotel spoznati in priznati, da bi bil to glas Boga žejne duše. Mislil je, da je posledica propadajočih telesnih moči, ki v sili grabijo za vsako bilko, da bi se vzdržale. Odločno je zavračal ta blaga čustva, govoreč sam s seboj: "Li naj bom tudi jaz eden tistih, ki zaničujejo vero, dokler so zdravi, ko jim pa začne smrt lezti za vrat, stegajo svoje roke po njej ? Ne ! Duh mora biti možat in močan. Kar je pri zdravem telesu odklanjal, ne sme objemati, ko telesne moči začno ginevati." Kar se pri takih navadno zgodi, se je zgodilo tudi pri njem. Ako se jim, od zunaj ali od znotraj, vriva zavržena vera, jo začno še z večjim satanizmom sovražiti. Camelli ni bil nikoli prej tako zagrizen brezverec, kakor je bil po teh dogodkih, ko je spoznal, da vera v njem še ni mrtva, ampak ga vedno vznemirja. Nikoli je ni s tako bogokletnimi karikaturami po knjigah in ilustrovanih časnikih smešil, kakor poslej. Prvi veliki petek za tem ga je hudič s silo vlekel v prodajalno me-senin, kjer se je založil s salamami in jih javno, z velikim užit- kom, otepal, na kljub največjemu cerkvenemu postu. Dasi velik sovražnik družbe, se je vendar vsake protiverske demonstracije udeležil. Celo socializem, ki ga je bil do grla sit, mu je postal zopet simpatičen, ravno zato, ker je bil v svoji degenerirani obliki, ki mu je prej presedala, protiver-ski. Zadnje moči je zbral, da ga v teh njegovih težnjah podpira. Po cele noči ni spal, pri svoji delavni mizi je sedel, bulil v človeško lobanjo, ki mu je služila za umetniški študij, jo od časa do časa strastno objel, kakor da bi jo zavidal, ker več ne deljujejo možgani v njej a če ga je jutro poklicalo na protiverski boj, ga je bilo samo življenje. Še debelo se je lagal zraven, kako je izvrstno spal in se nasrkal svežih moči za nove krepke udarce po veri. Tega satanizma si nikoli ni mogel docela razložiti. 6. Na koncu: — Njegovo to-lo je postalo pravcati skelet. Njegova do skrajnosti pobita duša je iskala zadnjih nagibov, ki naj bi jo prepričali, da je življenje boljše kot smrt. Kako težko delo je bilo to zanjo. Predstavljali so se ji nekdanji rdeči sodrugi. Pripovedovali so ji o nekdanjih veselih dnevih, polnih življenja. S studom se je obračala od njih. Prišla je u-metnost, okinčana z venci slave, v katero je bila prej tako strastno zaljubljena. Tudi vanjo je pljunila. Stopila je pred njo lobanja iz atelijeja. To je drhteče objela in si zaželela njene usode. Ko bi ne bila za njo stala druga lepša podoba, podoba bujnega življenja, bi bila tudi njegova izmučena glava kmalu lobanja-po-sili. Da ni bila, se je imel zahvaliti podobi svoje izvoljenke, ki je v zadnjem trenutku nagnila tehtnico na življenje. Napotil se je k njej. S časopisom v roki je počasi stopal po ulici. Na videz je bil zamišljen v branje, v resnici pa od samega notranjega razburjenja ni videl nobene črke. Posili se je ob njeni strani nekoliko raz-živel. A komaj se je nit pogovora pretrgala in je zopet zazijal pred njim dušni pekel, se je zjokal. Vprašala ga je zakaj joka. Nala- gal se ji je, da zato, ker se neiz-meno srečnega čuti ob njeni strani. Komaj pa je bil zopet doma v svoji sobi, se je znova vrgel v objem lobanje in jo strastno stiskal k sebi. (Dalje.) Naš letošnji labor day. Letošnji Labor day je bil za nas dvakrat praznik, praznik dela in praznik njegovega vspeha. Že dolgo prej smo govorili, da bi bil najprimernejši dan za blagoslovitev ogelnega kamna našemu narodnemu kolegiju Labor day. Ne samo zato, ker je edini prosti dan v zgodnjo jesenski sezoni, ko je mogoče računati z večjo u-deležbo ljudstva, ampak pred vsem zato, ker bo kolegij sad žuljev našega delavstva. Delavskim žuljem se imamo zahvaliti, da smo mogli po preteku dobrega pol leta, odkar smo stopili s to mislijo v javnost, obhajati to slovesnost. Ako bi naše delavno ljudstvo zamašilo ušesa našemu pozivu za pomoč in stisnilo svoje težko pri-služene cente v roko, bi bila ta misel še danes, in Bog vedi kako dolgo, le misel, ne dejanje, kakor je, čeravno še ne celo. Njemu tedaj v prvi vrsti čast in hvala! Jaz mislim, da so vsi, ki so prihiteli na slavnost in videli prve sadove svojih žuljev, ki so tako hitro dozoreli, pozabili na tisto, kar so prispevali. Saj žulji, ki jih je kronal vspeh, ne skele. Vspeh je najboljši balzam zanje. Kmet pozabi na žulje in žrtve zornih in poznih ur, ko gleda bogato založene žitnice in kašče. Delavca ne skele, ko stoji pred svojim udobnim, nezadolženim domom. Bole in skele ju le, če so bili zastonj. V našem slučaju so preje in bo-gateje obrodili, kakor je marsi-kedo pričakoval, zato jih ni bilo težko pozabiti. Mi smo še posebno lahko pozabili na vse dosedanje skrbi in žrtve, ko smo ta dan gledali, kako se ljudstvo kljub negotovemu vremenu od vseh strani zgrinja na našo farmo, da H. B. si ogleda mlado cvetko, ki ni mogla čakati spomladi, ampak je že na jesen pokukala na dan in zdaj kljub predzimskemu mrazu hitro raste. Celo iz daljne Minnesote in Ohio so prišli, katerim še posebna hvala! Videč to narodno pisano množico, ko je hitela po hribu navzgor k sv. maši pod hrastom, nam je duh splaval naprej v one dni, ki so seveda še precej daleč, ko bodo Marijini otroci od blizu in daleč hiteli proti domu svoje Matere na hribu, da si na njenem ma-ternem srcu odpočijejo svoje trudne duše in se znova navdušijo za svete vzore, ki jih velikomest-no življenje tako na debelo vbija. V duhu smo gledali mej njimi take, ki jim je korak svinčen, srca težka, ker nosijo s seboj butaro, ki bi se je radi znebili. In ko smo jih potem videli lahnih korakov in jasnih lic se vračati nizdol, znamenje, da so butaro gori pustili, nam je bilo pri srcu kakor Mojzesu, ki je z gore Nebo zrl v obljubljeno deželo, a mu ni bilo dano, da bi svoje ljudstvo popeljal vanjo. Najbrže tudi nam ne bo dano gledati teh lepih prizorov. A eno zadoščenje imamo vsi ki smo kaj pomagali, začeli smo, temelj tej solnčni prihodnjosti smo položili. In ko bo ta prej ali slej sigurno zasijala, ko se bo potem leto za letom stotine premrlih src na novo oživljalo v ljubezni do Boga in Marije, takrat se bodo naše žrtve šele prav začele obrestovati. Ce prej ne, vsaj takrat bodo pa tudi tisti, ki so zamašili ušesa našim klicem, uvideli, morda že ob svitu večne luči, kako veliko napako so naredili, ker so to zadevne prošnje in pozive v koš pometali. Tudi takih ni manjkalo, ne posameznih ne društev. Niso hoteli privoščiti svojim otrokom, da bi se na Materinem srcu greli, kakor so se sami. Morda jim bo še prej žal, kakor si mislijo. Nočem tu popisovati slavnosti blagoslovljenja ogelnega kamna. Kogar zanima, kako je bilo, bo kmalu lahko brsti v Koledarju A-ve Maria. Lepo je bilo, to bo rad vsak priznal, ki je bil zraven. Še lepše pa bo prihodnje leto, ko bo Marija Pomagaj slovesno vpeljana v svoj novi začasni dom. Delo hitro napreduje. Cerkvica že stoji. Njeno pokrivanje se bliža vrhu.Te dni se bo dvignil iz tal novi del samostana in kolegija. Konec tega meseca bo vse pod streho. Predno bo vse podrobno izdelano bo seveda treba še precej časa, truda in stroškov. A upamo, da nas dobrotniki ne bodo pustili na cedilu. Poživljamo pa tudi tiste, ki doslej niso imeli zaupanja v stvar, da vsaj zdaj, ko o tem ne morejo več upravičeno dvomiti, odpro srce, odpro roke in kaj dobrega store. * * + Od 8. avgusta do 10. septembra smo prejeli: Mrs. Filipčič tudi ni neznana mej nami. Večkrat nam pride nično ime pod pero. Bor jo ohrani, da bo mogla 4e kaj nabrati. 1. Kolekta Mrs. Ivana Filipčič iz Elkor, Minn. Darovali so ji: Po $1.00: Ivana Filipčič, Pepa Faroni, Margareta Kofnar. Po 75c.: Mary Vučinovič, Louisa, Košir, Mary Hambič, Mary Stuptca, Mary Markovič, Mary Lakncr, Jelena Intihar, Angela 1'irsli, Joliana Nartnik, Neža Arko, Cecilija Luitar, Jerica Baje. Po 25c.: Joliana Antonija. Magdalena Brgan, Jelena Podnar, Mary Marold, Mary Prijatelj, Mary Frkulj. Mrs. Rožič, ki jc nabrala omenjeno lepo svoto je iz lastnega nagiba prevzela nalogo kolektanja. Nam sploh ni bilo znano, da je v Porchester toliko radodarnih ljudi. Zato nas je njena ko-lekta posebno razveselila. Prav lepo se ji zahvalimo za trud, kakor tudi vsem in vsakemu posameznemu, ki je kaj prispeval. Njo pa prosimo, naj nam ostane tudi nadalje naklonjena. 2. Kolekta Mrs. Alojzija Rožič, iz E. Porschester, N. Y. $71.80. Darovali so ji: $7.00: Fr. Krašovec; $6.00: Anto-nia Šuštar, $5.00: Paul Ogrin, Vincenc Ovca, $3.00: Neža Krašovec. Po $2.00: Družina Selak, Tessie Archul, Geo. Novak, Marko Rožič, Fany Kalan. Po $1-00: Louise Božič, Mary Zabret, Minka Zabret, Charles Penko, Ludwik Oberwalcer, Ivan Rungay, Rose Paulič, Peter Vidmar, Ana Suleby, Amalija Pau-lich, Memie Zupane, Mary Mahkota, Jožefa Grašek, E. B. Mauer, Frank Gra-šek, Louisa Rožič, Feliks F. Rode, An-tonia Pauli, Tessie Kralj, Mr. Rtipnik, Albin Zaletel, Alojzija Račič, Ivanka Ulčar, Jakob Ulčar, Andrej Sprajcar. Po 50c.: Ana Tolaži, Geo. Danko, Miss Vidmar, Valentin Smerth, Ignatz Hribar, Dorothy Dudas, Mary Rosič, Ivan Crnkovič, F.ast Partischester, Valentin Vaupotič, Tony Kersman, Ignac Na-krst, Olga Busky, Cecilija Goropečnik, Paul Nekrst. Po 25c.: Mimi Fisher, Miss Danko, Miss Hočevar, F. Borsli, Mary Terla, J. Majnar, Anton S. Landohar, Bara Sertihi. A. Kos, Mary Kushar, Paul Crak, Ciril Habjan, John Sitar, Joseph Pershak, Mr. Frigel, F. Cverle, Johana Milisa, Mr. Curl. J. A. Ribrc, Max Pe-shal. J. Piškur, S. Molia. 60c:: Antonija Šuštar. 70c.: Mary Rejc- 3. Kolekta Mr. Marko Pluta iz Jolic-ta. 111. $38.00. Prepričani smo, da bo navdušeni ko-lektor kot tak kmalu postal ustanovitelj, zato smo njegovo ime dali v listino, ki se je vzidala v ogelni kamen. Darovali so mu: $10-00 1'aul Lavrič. $11.50, Frančiška l.avrič. $5.00 so darovali: Barbara Težak, Mary Meteš, Frank Papeš. $1.00 Joseph Kolenc. 50c. Mary Nemanič, 4. Kolekta Mr. Joseph J. Muhič, iz Jolieta, 111. $38.00. Isto upanje, ki je imamo glede Mr-Bluta, nas navdaja tudi glede Mr. Muhi-ča. Tudi njegovo ime jc mej vstanovi-telji v ORclnem kamnu. Darovali so mu: $5.00. Jakob llačnik, John Markelc. $3.00. Anton šukle. $1.50. Joseph J. Muhič. $1.00. John Kralj, Anton Lilek, Stefan Marolt, Frank Vidic. Anton^ Krama-rič, Joseph Ambrožič, Anton fikof, Fr. Jurman, John Jerman, Ana Kolenc, Mihael Papeš, John štublar, Ana Jerman, Matt Simonič. John Podnar. Ignac Le-Kan, Mihael Papeš, John Znidaršič, Mrs. Liberšar, Mihael Rogina, Anton Sraj. nil. Joseph llruoger. Po 50c. Anton Juršinovič, Fr. Papeš, Mihael Gregoraš, John Kramarič, Joseph Ancel, John Adamič, Peter Vidmar, Fr- Lilek, John Spreitzer, John Lovrenc, Anton Golobič, Anton Crnkovič, Mihael Holnir. Po 25c. John Gale, Geo Jurjevič, Steve Zuro, Anton Fenc, Josef Sladič, Anton Šraj, Lovrenc Rudman, Neimenovan. 75c. Louis Gale. 30c. John Marjetic. Mrs. Globočnik jc naša stara znanka, vedno pripravljena pomagat, kjer in koliko more. Zato smo vedeli, da tudi zdaj ne bo izostala. Naj jo Bog ohrani pri zdravju, da bo še veliko dobrega storila. 5. Kolekta Mrs. Barbara Globočnik, iz Chisholm, Minn. $38.15. $10.00: Gaspar Brenčič. $5.00: John in Julija Breznik. Po $2.00: Math Gršič, Frank Lavrič, Mary Pucelj. Po $1.00: Jeni Lavrič, John Kordiš, Jakob Petrich, John Šega, Mary Gande, Paul Bizal, John Pustoverh, Johana Marn, lohn Saniuth, Ludwik Kordiš. Po 50c.: Ema Pakiž, John Korbar, Mary Ivane, Louis Mehle, Karolina Vu-kovič. Frank Drap, Jakob Gršič, Katarina Fabac, Frank Sprajc, Jakob Mlakar, Frank Orešek, Joe Virant, Rozali-ja First. Po 25c.: Julija Ruparčič, Mrs. Perko-vič. 15c.: Johana Antončič. Mrs. Ivanka Zavodnik je že drugič šla naokrog in zopet ne brez vspeha-Bog ji povrni trud! 6. Kolekta Mrs. Ivanka Zavodnik. Wauwatosa, Wis. $8-00. Po 50c.: Martin Zavodnik, Ivanka Zavodnik, John Perše, Mary Perše, Ignac Udovič, Mary Marcec,Theresa Zubeck, Martin Klemenčič, Ivan Jamnik, Ivan Zalar, Elizabet Tkavec, Katarina Sevec, Mr. in Mrs. Joseph l'oje, Mr. in Mrs. Jožef Zalar, Amalija Zalar, Alojzija Zalar. 7. Kolekta Mr- Jos. Oblak. $16.00. On si je že itak naprej vzel, da hoče postati vstanovnik. Zato smo ga uvrstili mej ustavnovnikc in dali v ogelni kamen. $10.00 Terezija Stefanič. $2.00: Joseph Oblak, Matilda Oblak, Joseph Obalk, Ml. Vsi iz Soudan, Minn. (Je vrnila knjižico, a brez imena.) 8. Kolekta Neimenovane dobrotnice, $3-20. $1.00: Kati Bovanšek, John Skof. 50c.: Julija Kukovic, Ivana Strmec. 20c.: Anton Kolar. 9. Kolekta Mrs. Frances Zakošek, Aurora, Minn. $7.75. Delavske razmere na Aurori, kolikor nam je znano, niso kaj prida, v primeri s prejšnjimi leti naravnost slabe. Vendar se dobe še dobri ljudje, ki odrinejo kake cente v dobre namene. Treba samo koga, ki jih pobere. Blagi tamkajšni družini Virant in Zakošek to rade store. Naj jim bo Bog obilen plačnik. 10. Kolekta neznane dobrotnice $3.00. Ta nam je vrnila kijžico, ni pa napisala svojega imena vanjo. Naj ji skrivno delo, Bog na skrivnem poplača. Darovali so ji: $1.00: Katarina Bovanšek. Po $0.50: Jul. Kukovi in Ivana Strmec. $0:20: Anton Kolar. Od raznih strani smo sprejeli: $25.00: Mr. Joseph Perko, Chicago, 111. $20-00: Neimenovana. Po $10.00: Agnes Smuk, Cleveland, O. Mr. in Mrs. I