KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO SOBOŠKI JOBAGIONI IVAN ZELKO Za madžarskega kralja Ladislava (1075— 1094), se je na področju prekmurskega ozem- lja premaknila madžarska mejno-obrambna črta — gyepÜDonal — na zahod: od črte Le- tenye—Paka—Csesztreg—Krčica—preko Mu- re.* Kakor izvaja madžarski zgodovinar H o - 1 u b , so stražarje prvotne madžarske mejno- obrambne črte najčešče imenovali z izrazom »specula.iores€.^ Mejne stražarje — specula- tores — omenja listina iz 1. 1208 v vasi K r - čica.^ L. 1213 nastopajo »speculatores« na področju Dobre.* Kraljevi stražarji (spe- culatores domini regis) so bili naseljeni ob Krki v okolici Csesztrega.* Nova madžarska mejno-obrambna mreža nasproti Nemcem pa je v XIII.—XV. sto- letju bila razpredena na ozemlju današnjega Prekmurja. Vmesni člen v madžarskem obrambnem sistemu je bila tudi Murska Sobota. Za mejne stražarje, ki so bili sicer v službi zemljiškili gospodov, najdemo v tem razdobju izraz »iobagio^. — Prvotni pomen besede i o b a g i o je »ur. f Sur«, goispod, ma- gnat — in izhaja od madžarskega pridevnika »jd«, dober. Glede oblikovne tvorbe pa tudi madžarskim jezikoslovcem ni jasno, kako je prišlo končno do navedene polatinjene oblike iobagio«.^'^ V listini iz leta 1547 so omenjeni j ob a g i - oni na Tišini in v Murski Soboti (iobagiones de Mesynch et de Belmura)." — Jcbagioni so bili uslužbeni pri upravnih gradovih v Gornji in Dolnji Lenda- vi. Leta 1358 je madžarski palatin Nikolaj K o n t uredil dolžnosti h gomjelendavskemu gradu pripadajočih jobagionov.'' Najstarejši historični zapis o dolnjelen- davskih jobagionih imamo iz 1. 1192. Ko je navedeneiga leta H ah o Id kupil zemljišče Lindoa (Dolnja Ledava), se je pritožil, da si del zemljišča — v gozdovih — nasilno prisvajajo zaladski jobagioni Pavel, Ivan in Vid (... quandam particulam praedii Lind- va in sylvis Jobbagyones Saladiemses ha- bent: Paulus, lomnes et Vidue suam esse iustitiam reprehenderunt).''^ In zopet je go- 160 vor o doliijelendavskih jobagioiiih 1. 1407: lobagiones in suburbio casiri Lyndua.^ Svoje dedno ozemlje, ležeče ob zemljišču Gosztola, severovzhodno od (Dolnje) Lenda- ve v bližini Krke so jobagioni iz vasi Bak (de villa Boc; kraj Bak je južno od Zalaeger- szega) leta 1239 prodali za 40 mark srebra dolnjelendavskemu grofu Haholdu.' Leta 1358 vrača zemljiški gospod Luka iz Reszneka del zemljišča ^Kobiljanski Sveti Martin« svojemu zetu Ž i d o v u iz Mileja in si istočasno pridržuje dvorec svojega joba- giona, imenovanega B ar ačh a (. ..a domo seu curia cuiusdam iobagionis dieti Lucasii Barachka vocajti, idem Barachka ipsi Lucasio remanente, abhinc tendendo vereus \ illam Saincti Ladislai.. .).*" Prvotno krajev- no ime dana-šnjega Kobilja je bilo Ba- ra c /i a in izhaja od imena jobagiona Ba- rachka (1342: ad aquam Kebelevyzi voca- tam... terra B ar a c h a h a z a). Izraz .iobagiones' K o v a č i č prevaja z besedo župani}^ Milko Kos ga označuje z besedo f e v d n i k i.'^ O jobagionih pravi Klebel, da so >eine kriegsdienstpflichte Bauernschicht«.'^ — Jobagioni so predstav- ljali posebno družbeno plast, ki je pri upra- vi županijskih in drugih nižjih upravnih središčih v podrejenosti komitaitskih nad- županov (föispän) ali drugih kraljevih fevd- nikov imela nemajhen pomen. Ker nastopajo v srednjem veku jobagioni ob vseh upravnih gradovih v Prekmurju in — kakor itrdi in dokazuje madžarski zgodovinar H o 1 u b — del teh jobagionov tudi na Madžarskem iz- haja od nekdanjih slovenskih, ob zasedbi po Madžarih podjarmljenih plemičev," je vse- kakor važno, da točneje poznamo družbeno skupino jobagionov glede njih socialne stop- nje, veljave in službe, skratka, kakšen sloj predstavljajo v takratni fevdalni družbi. Med ljudmi, ki so pripadali h komitat- sikemu gradu, razlikuje Holub dve vrsfti: 1. maloštevilne svobodne jobagione, ki so na razpolago kraljevemu častniku — nad- županu pri upravi v središču in na deželi. Pozneje, ko je njih število naraslo, je bila njihova glavna dolžnost vojaška služba. 2. številnejše hlapce in druge podložnike, ki so opravljali vsa dela v grajskem gospo- darstvu.'^ Enakovrstno nižje plemstvo imenujeta M. Kos in B. Grafenauer ,ministeri- ale'.i» Kot plačilo za svojo službo so jobagioni pre- jemali od gradu zemljišče in sicer v dedno last, ki ga ni mogel kralj svojevoljno od- vzeti in drugim podeliti, kakor na primer pri drugih manj svobodnih ali nesvobodnih podanikih. In če ga je odvzel, ga je moral nadomestiti z drugim zemljiščem." Za osve- tlitev vzemimo kobiljanski primer. Že leta 1271 so na Kobilju bivali kraljevi naseljenci (hospites). Naseljenci so bili pravno svobod- ni, toda gospodarsko odvisni od zemljiške gospode in so za prejeto zemljišče plačevali najemnino. Bili so torej polsvoibodni.*^ Kraj Kobilje je pripadal k županijskemu gradu Zala in ga je kot takega madžarski kralj Štefan V. leta 1271 podelil Z i do v u iz vasi Milej (... terrani castri Zaladiensis Kebele vocatam, ... eidem Sidon dedimus ..., in qua nunc hospites eiusdem castri dicuntur residere).'» Naslednji madžarski kralj Ladi- slav IV. (1272—1290) pa je naredil zame- njavo. Zidovu je dal za Kobilje kraj Debrete (Babos-Döbrete, jugozahodno od Zalaeger- s.zega). Toda prelbivalci kraja Debrete so zo- per to odločbo protestirali, češ da so (sami) jobagioni in da zamenjava z nejobagioni ni upravičena (... quod iidem non iobagiones, sed populi fuerint dieti castri et nullus io- bagio super eadem resddebat, nosque rite terram populorum eastrensium conferre po- teramus.. .)P Iz listin sicer ni mogoče ugotoviti, kolikšno je bilo zemljišče, ki so ga jobagioni prejemali od gradu za svojo službo. Pač pa se ugotav- lja, da so bila zemljišča joibagionov toliko obsežna, da so z njihovimi dohodki mogli kriti ne le stroške za preživljanje in vojaško službo, marveč so si s pametnim gosipodarje- njem mogli dokupiti še novih posestev. Vo- jaška služba jim je tudi večkrat nudila pri- ložnost, da so si pridobili posestva, ki niso bila odvisna od gradu.^' Ako je rod jobagionov izumrl, je njihovo zemljišče pripadlo županijskemu gradu in je z njim kralj svobodno razpolagal ter ga podelil drugemu. Znan je primer iz bližine Sobote, v kraju Križanci. Kraj Križanci je bil v soseščini Vuče gomile. Omenja se večkrat v razdobju od XIII. do XVII. sto- letja.22 gig^ 2a njim je izginila leta 1626, ko so ga Turki obenem z nekaterimi sosednjimi kraji v celoti razdejali in požgali.^' — Rod jobfigionov v kraju Križanci je leta 1269 iz- umrl. Zato je z zemljiščem razpolagal kralj. (... terram cuiusdam iobagionis castri Zala^ diensis, nomine Crisanch, sine herede decessi, a iurisdictione dieti castri Hberas et exemp- tas).^* Leta 1269 so Križanci pripadali župa- nijskem gradu Zala, toda od XIV. stoletja dalje v Železno. Sprememba je umljiva. Kraj je bil tik ob županijski meji. Po činu in veljavi gotovo niso bili vsi jobagioni enaki, podobno kot ministeriali v sosednjih deželah ne.^' Toda pozitivno se 161- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KHAJEVNO ZGODOVINO aiore dokazati, da so vsaj v določeni dobi spadali k deželni gosposki. Ko je leta 1273 palatin D i o n i z i j sklical v županiji Zala zbor deželne gospode, so med njimi bili tudi jobagioni, deželnoknežji in cerkveni (... in " comitatu Zaladiensi... in congregationis col- legio, ubi universi nobiles et iobbagiones castri et ecclesiarum ac alii convenerant).^' — Nekateri jobagioni so si pridobili tudi naslov »comes«, grof. Tako n. pr.: comes Mogth, iobagio casitri Zaladiensis (1264);-^ Blasius comes filius Detrici, iobagio castri Zaladien- sis (1257).28 Dolžnosti jobagionov benediktinskega opa- ta v Pannonhalmi podaja v podrobnosti li- stina iz leta 1237—1240.^« Iz nje je razviden socialni položaj cerkvenih jobagionov, ki kot pojasnilo more služiti tudi za deležnoknežjc. Pannonhalmska opatija je imela več joba- gionov v krajih,'" ki so po svojem izvoru panonsiko-slovenskega porekla, kot kraji: Lazi, Poznan in Rad. Po lastni izjavi so jobagioni (jobagyones equestres) bili dolžni samostanu sv. Martina v Pannonhalmi izkazovati tele usluge: a) ako pride vrsta nanje, so dolžni iti na pot z opatom, priorjem, ali z redovnikom, ali z županom, ki je zastopnik opata, in sicer na lastnih konjih. V tem primeru mo- rajo sami skrbeti za krmo svojim konjem, medtem ko za njihovo hrano na poti skrbi samostan; b) ako sami gredo kot odposlanstvo (ad legationem per se), tedaj morajo sami skr- beti za živež sebi in krmo konjem; c) samostanu vozijo kamen_in stavbni les ita lastnih vozovih in z lastno vprego; č) čuvajo, stražijo opatovo rezidenco (cu- riam abbatis); d) plačujejo desetino svoibodnih (dant li- beras decimas); e) voziti morajo vino iz županij Zala in Somogy; en dan orati, voziti seno in ob sv. Martinu dajati dajatve kot: vino, pivo, kure, triletno govedo.. Različna je bila služba jobagionov v no- tranjosti države in v obmejnih pokrajinah. V obmejnem pasu je bila njihova glavna dolžnost vojaška služba.'^ — Kot take mora- mo imeti soboške jobagione,o kate- rih nam nudita več podatkov listini iz leta 1347»3 in 1398.3* Jobagioni iz kraja Mesynch (tudi Mys- niche imenovan, kjer je cerkev Sv. Marije, v neposredni bližini kraja Tišine; danes je področje obeh krajev obseženo v ozemlju vasi Tišine) in B el mur e (drugo ime za Mursko Soboto) so že dolgo časa nasilno uži- vali zemljišče Petanjci, ki je bilo last rodovine Nadasdyjeo. Zato sta se Janez, sin Ladislava Nadasdyja, in Lavrencij, sin Šte- fana Nadasdyja, pritožila zoper nasilje. Leta 1347 je prišlo do razmejitve petanjskega in belmurskega zemljišča. Meja je bila označe- na z mejniki. Zemljišče B elmura (tudi zemljišče, ne le krajevno ime!) je bilo združeno z gornje- lendavskim fevdom, ki ga je uživala rodo- vina Amade j CCD , in sicer: Marjeta, vdo- va po Nikolaju, slavonskem banu, ter sinova Janez in Amade (Omodei). Rodovina Ama- dejcev je imela gornjelendavsko zemljišče obenem z murskosoboškim med leti 1275 do 1357, oziroma 1359. Po letu 1365 je isto zem- ljišče prejela v posest rodovina S z e c h y.'^ Meja med zemljišči Petanjci in Belmuro je leta 1347 potekala od cerkve Sv. Marije, nad potokom Otočica (Mokoš), po dolini, ki je med krajema Tišino in Petanjci in kjer ob povodnji teče voda do Mure. Mura loči nemško ozemlje (... fluvius Mura distingit coinmetaneitate theutonicorum). Po Muri (na- vzgor) daleč na zahod do jarka (ad fossatum) in po jarku do Nemških vrat (Nemethkapu), kjer je prehod med mestom Radgono in zem- ljiščem Belmuro.. Iz opisa meje moremo sklepati, kako je prišlo do nasilnega prilaščevanja dohodkov v kraju Petanjci po jobagionih, ki so sicer pripadali gradu v Murski Soboti in kraju Mesynch. — Tu ob nemški meji, na področju Petanjcev, so opravljali vojaško službo in so si ob tej priliki sčasoma prilastili dajatve, ki ISO jih sicer petaiijski podložniki bili dolž- ni plačevati svojemu zemljškemu gospodu — Nadasdyjevcem. Še bolj izrazit primer mejno-obrambne za- deve nam prikazuje pogodba iz leta 1398. 8. aprila 1398 so se v Gančanih sestali iz Gornje Lendave loan in heroeg Peter, sinova Nikolaja Szechyja, iz Dolnje Lendave pa Ladislav (magister), sin bana Štefana, in Ivan, sin bana Ivana. Razpravljali so o skup- ni obrambi pred Nemci. Gornjelendavski Ivan in herceg Peter sta se obvezala, da v prepiru z Nemci Dolnjelendavskih do konca spora ne bosta zapustila, marveč jima hočeta ostati zaveznika in v pomoč. Obvezujeta se, da bosta za stražo in opazovanje Nemcev (pro custodia et speculatione teutonicorum) vzdrževala v svojem dvoru pri Murski Soboti dvajset in v drugih treh svojih krajih šest- deset strelcev na konjih (equestres sagitta- rios)." Ako upoštevamo, da je v srednjem veku — v fevdalni družbi — vojaško službo obvezno opravljal le svoboden človek, potem je kaj razumljivo, da je teh dvajset soboških strel- 162 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA cev na konjih izhajalo iz vrst s o b o š k i h jobagionov. — Razen Sobote so imeli Szechyji še tri svoje vojaške postojanke. Szechyjeva rodovina je bila takrat gospodar treh gradov in k njim pripadajočih zemljišč: Sobote, Gornje Lendave (danes Grad) in od leta 1387 tudi Dobre?^ Da sta vojaški posto- janki bili navezani na Gor. Lendavo (Grad) in Dobro, je samo po sebi umljivo. Tretji kraj, kjer naj bi bivalo dvajset proti Nem- cem za stražo postavljenih strelcev, so vse- kakor bile Mesnice (Mesynch), sodeč po po- datkih iz leta 1347. Nobeno ime soboških slovenskih jobagio- nov nam iz srednjeveških listin ni znano, pač pa so ohranjena nekatera madžarska imena.ä' Nekoliko bliže nas seznanijo s sobo- škimi jobagioni poročila o soboških nemeš- njaških rodovinah iz XYIL stoletja, čeprav iz zadevnih poročil ni mogoče z gotovostjo presoditi, katera rodovina je sodelovala pri mejno-obrambnih akcijah v XIV. stoletju. Pri urejevanju soboškega grajskega arhiva je iz starejših listin bil leta 1751 sestavljen pregleden izvleček soboških družin, ki so imele v XVII. stol. zemljiško-pravni odnos do murskosoboškega dominija. Prav zato je upravičen sklep, da so podoben odnos imele že v prejšnjih stoletjih. Naslov izvlečka se glasi: S uccus Inscriptionuim Familiys Gerczei, Cziraky, Zämbö, Jäklin, Lendamary, Kern- päisz, Herbay, Dömölky, Szmoljäs, Borda, Svostios, Udossovics, Bükessy, Terbocs et Konder, respectu bonör ad I. Dnium Muray- Szombath spectantium, cum observationibus AbaHenationum. 2'^" in serie Possessionum ex ijsd emergibilibus expositis, 1™° in ordine — elaboratus. A" 1751. Večina imen je navedena že v naslovu. Razen teh je med tekstom najti poleg imen podložnih kmetov še imena svobodnih ne- mešnjaških rodovin: Lebdr, Zaruba,*'^ Kele- mencz*^ Tulok*^ in Szobotin.*^ Imena Zaruba, Svoštič (Svostics), Udošovič (Udossovics) in Smoljaš (Szmoljäs) utegnejo biti imena hrvaških pribežnikov, ki so v XVI. stoletju pred Turki bežali kot drugi belohrvaški priseljenci na Madžarskem.*^ Med pribeglimi hrvaškimi prebivalci so bile svobodne in podložne družine, kakor priča primer v Nemetüjvärvi (Güssing), kjer se je leta 1553 naselilo 21 svobodnjaških in deset podložnih družin iz Hrvaške.*^ Madžarska so imena: Gerczei, Cziraky, Zämbö, Lendamary, Kempäisz, Herbay, Dö- mölky, Borda, Bükessy, Konder, Kelemencz in Tulok. — Rodovina Z amb 6 se je uve- ljavila že v XIV. stoletju. Razen v mnogih krajih na Madžarskem nastopa leta 1405 kot zemljiški gospod v Mihalovcih, izginulem kraju v območju martjanske župnije.'*" V XIV. stoletja se javljajo tudi rodovine: Bükessy," Dömölky,^^ Gerczei'^ in Tulok.^« V vrsti zemljiške gosposke na Tišini in v Skakovcih stopa v XVII. stoletju v ospredje rodovina Tulok.^^ Za slovenske domačinske rodovine imam naslednje: Jaklin, Sobotin, Terboč, Kotnjak in Lebar. Po vsej verjetnosti so zlasti prve tri mnogo starejše, kakor nam o tem poročajo znani viri. J aklini : Franc Jaklin je leta 1645 kupil v Polani (pri Soboti) od soboškega grofa Dionizija Szecsyja poldrugo kmetijo (1 ^/2 sessionem curialem), ki jo obdelujeta Matej Cipot in kolon (inquilinus) Jurij Kovač. In še istega leta pol kmetije v Veščici in prav toliko v Predanovcih, ki ju oibdelujeta Sebastjan Kaffka in Štefan Korošec. Še prej je isto zemljišče v Veščici in v Predanovcih imela rodovina Zaruba, ki pa jo je naprej prodala Kereszturyjevi.^^ Toda Franc Jaklin je imel z odplačilom težave. Leta 1678 je isto fevdno kmetijo (1 ^/2 sessionem nempe domum allo- dialem) od grofa Petra Szechyja odkupil naslednik Franca Jaklina Franc Tulok, ki je ceno 50 tolarjev dejansko izplačal.'^ — Franc Jaklin je bil glavni sodnik plemiške Že- lezne žnpanije in je kot vodja komisije na- stopil v razsodbi cerkvene gomine v Gornjih Petrovcih 19. februarja 1650.'* Iz soboške rodovine Ja klinov izhaja Blaž pl. Jaklin, ki je bil škof skradinski, potem kninski do leta 1688'' in nato v Nitri. Rodil se je v Soboti. Slovel je kot nedosegljiv govornik svojega časa. Umrl je leta 1695.'° Sobotini: Iz druge polovice XVII. stoletja (1684) je od soboških Sobotinov znan Blaž Szobotin, kateremu je murskosoboški dominij prodal pol kmetije v Mlajtincih.'^ — Janez Sobotin (Zobothin) je bil med leti 1705 do 1724 pod- župan Železne županije.'^ Da je ime S ob o- tin (Sabotin) iz staroslovenske dobe, pričata krajevni imeni iz nekdanjega in sedanjega slovenskega etničnega področja. Sredi župa- nije Tolna, vzhodno od Gyönka, je danes neznaten zaselek Szabaton. Toda pomemb- nejši je bil v srednjem veku. V letih 1332 do 1337 se omenja kot sedež župnije: Zobato;" 1320, 1334: Zobotun, Zobocun; 1343: Zaba- ihon."" — Jugovzhodno od Ptuja so Sobetinci, katerih zgodovinsko ime je Sabotinci, kot se omenja še v XVII. stoletju.'* 163 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO T erboči: Verjetno zadnji potomec te rodovine je bil Blaž Terboč (Terbocs). Njegovo zapuščeno kmetijo v Soboti (desertam seissionem) je gro- fica Barbtara Batthyäny prodala leta 1679 za 200 tolarjev Francu Tuloku.*^ Marija Terboč je s svojim možem Jurijem Kotnyakom istemu Tuloku prodala 7. julija 1680 domačijo (certam domum) v Soboti za 55 tolarjev." Clan soboške rodovine Terbočev je tudi Ivan Terboč, vodilni protestantski predika- tor v Prekmurju v času reformacije. V du- hovnika ga je posvetil protestantski škof Klasekovič (Klaszekovics alias Plondinus) leta 1616. Določen je bil za Gornjo Lendavo, kjer je tudi nastopil duhovniško službo in je tu deloval še leta 1646. Kot senior v soboški dekaniji in član vizitacijske komisije je leta 1627 skupaj z drugimi vizitiral župnije svoje dekanije.** Ob svoji ordinaciji 5. maja 1616 je podpisal formulo Concordiae, kakor sam pravi, brez vsake pretvare (Ego Joannes Ter- bocz antistes desdgnatus ecclesiae Feölsö Lindvensis, subscribo libro Concordiae, abs- que omni fuco)."^ Leta 1628 je bil navzoč na protestantski sinodi v Gsepregu.'* OPOMBE i. J. Holub, Zala megye törtenete a közep- korban. Pecs, 1929, L, 116, 4Dunäntuli Szemle« 1958 es 1945. evfolyamäböl. Szombathely 1945, 28. — 46. Csänki, Magy, tört. földr., II, 858—859; — Vasvärmegye. Maigyarorszäg värmegyei es värosai. Budapest 1898, 577. — Csänki. n. d.. 816. — 48. Csänki, n. d., 819. — 49. Csänki, n. d., 823. — 50. Csänki, n. d., 854. — 51. Vasvärmegye, str. 576. — 52. Succus, str. 6—7. — 53. Succus, str. 10—11. — 54. Visitaitio canonica 1756, str. 1241-naprej. Škofijski arhiv v Szombathelyu. — Prim. I. Zelko, Cerkveno gorno pri Nededi. Kalendar Srca Jezušovoga, 1943, 46—50. — 55. K. Draganovič - J. Butorac, Poviest Orkve u Hrvatskoj. Zagreb 1944, 112. — 56. Kovačič, Slovenska Štajerska in P.rekmurje. Ljubljana 1926, 313. — 57. Succus, str. 32. — 58. Vasvärmegye, str. 577. — 59. Ortvay T. Geo- grapbia ecclesiastica Hungariae dneunte saeculo XIV e tabulis Katione coUectorum pontificorum a 1281—^1375 referentibus eruta digesta illustrata, I, Budapest 1891, 258. — 60. Csänki, Magy. tört földr., III. 449. — 61. Bas Fr., Ptujski grad in njegova okoilica v novem veku. Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, I. Ljubljana 1953, št. 3, 175. — 62. Succus, str. 14—15. — 63. Succus, str. 10—11. — 64. I. Zelko, K zgodovini reformacije v Prekmurju, CZN, XXXII, 114; — Payr S., A Dunäntuli evängelikus Egyhäzkerület törtenete. Sopron 1924, I, 259—260. — 65. Payr, Egyhäztörteneti emlekek, I, 64. — 66. Payr, n. d., 128. 164