MIŠKA GREBAČICA (Iz češkega prevedel dr. Fr. Bradač.) Skrila se je v travo na omejku in jokala nad nesrečo, ki jo je zadela. Slišala jo je modra miš soseda in brž je prihitela k njej izpraševat, kaj se ji je zopet pripetilo. Ko je izVedela, je dejala: »Jaz sem pa tudi prismoda! Lahko bi mi bilo prišlo na misel — ampak miš se ne spomni takoj na vse. Sedaj po žetvi se ne smejo grebsti luknje na strniščib. — kvečjemu na takih, kjer raste detelja, ker vsa druga morajo Ijudje zorati, zakaj drugače bi ne imeli ne onf, ne miši hrane. Jeseni je najbolje izgrebsti si stanovanje v omejku, kjer ljudje nikoli ne orjejo... « In takoj se ji je ponudila, da ji bo pomagala kopati novo stanovanjce. Šli sta na delo, ki je bilo mnogo težje od včerajšnjega, kajti zemlja je trša koi na njivi. Komaj, komaj sta dodelali do večera... I Toda zopet je bilo delo zaman... I Miška Grebačica se je v tej novi sobici komaj štirikrat naspala, kajti že prvo uoč je začel liti mrzel dež. Deževalo je vse do rana, deževalo ves dan in vso noč, lilo je in lilo, kakor da ne misli prenehati. Bil je tako mrzel dež, da ga še zemlja ni bila vesela. Njiva je pila, omejek je pil, dokler sta mogla. Tretji dan proti večeru je bilo že vse tako prepojeno z vodo, da so se med brazdami že delale luže. Ponoči nato je prebudila Grebačico voda, ki ji je vhajala v sobico. Hitro je zbežala iz nje, da ne bi utonila, in prebila ostanek noči v travi, vsa tresoča se od mraza... Komaj se je toliko zdanilo, da se je videlo na pot, je hitela po svet k sosedi, modri miši... Toda čakajte! Ko je pritekla k njeni luknji, je ni mogla priklicati. Menila je, da še trdno spi, in zato je zlezla v sobico, da bi miško zbudila. Toda tudi v sose-dini sobici je bilo vse polno vode — modre miši pa nikjer... Zbežala je torej na prosto in zacvilila od žalosti, ko je videla, kako je oama, osamela sredi tolike nezgode. Kmalu pa je spoznala, da ji ne pomore ne jok, ne stok — da si mora svetovati sama... In stisnila se je v travo na omejku, zbrala vse misli ter začela premišlje-vati, kako bi se rešila bede, v katero je tako nenadejano zabredla ... Kar je zagledala cesto, ki se je vlekla ob spodnjem koncu njive. Da, po tej cesti so ljudje odvažali okusno žito. Gotovo nekam, kjer je vsega dovolj, kjer je raj na zemlji. Komaj se je tega domislila, že je bila odločena, da pojde po tej cesti, naj jo že pripelje kamorkoli... In šla je ... 24 ¦ ¦ t I Seveda — lahko je reči: pojdi po cesti! Toda miški to ni tako lahko. — Ko je Grebačica dospela na konec njive, je videla pred seboj jarek. Sam po sebi bi ji nikakor ne bil v oviro; kolikokrat ga je že prešla! Ampak to-krat to ni šlo, ker je bil poln vode, ki se je je bala, ker ni znala plavati. Vsa žalostna je nekaj časa stala pred novo oviro, slednjič pa se je zaklela, da ne odneha od svojega sklepa — da pojde ob jarku in da vendarle morda srečno kam pride. Prav je storila. Komaj je prišla mimo nekoliko njiv, že je uzrla mostič, ki je držal čez jarek na cesto. Sedaj pa čez — in že jo je ubirala po cesti, da so drevesa ob njej kar migljala ... Tekla je in tekla, toda ceste ni hotelo biti konec... Šele zvečer je dospela nekam, kar se je zdaleč videlo kakor gozd, čeprav drevesa, ki jih je bilo tam polno, niso bila podobna smrekam ali borom niti po obliki niti po barvi. Bila so mnogo nižja, mnogo bolj košata kot bori — in zlasti njihovo lištje jp bilo večinoma rdeče in zlato. Kar pa je Grebačico še bolj osupnilo, so bile čudne stvari, ki so se vzpenjale med tem drevjem. Še nikoli v življenju ni videla nič takega. Razen tega se je čulo jasno govor-jenje ljudi... Preveč novega je bilo hkrati, da ne bi miški upadel vsaj nekoliko po-gum. Obstala je torej, se stisnila k drevesu ob cesti in si rekla, da rajši malo počaka in pojde dalje, ko se še bolj stemni... Čakala je in čakala — bolj in bolj se je temnilo. Čuden zvok je pretresel ozračje. Zvenelo je, kakor če zadene plug ob kamen, pa tudi kakor zazveni ostra kosa. kadar zadene ob trda stebla in jih meče po tleh. Pa še drugače je to zvenelo — zdaj kakor jok in stok, zdaj kakor vrisk in veselje__ I no, ne čudite se, miška Grebačica še ni nikoli slišala zvonjenja k mo-litvi. Poslušala je torej, zatajevala dih, dokler ni dozvenelo — potem pa jo je zelo presenetilo, da so utihnili člcrveški glasovi in je nastal mir in pokoj... Tedaj se je opogumnila in šla počasi in oprezno bliže — Že je dospela k eni teh čudnih stvari, ki je ni še nikoli videla; bil je skedenj. Srce ji je začelo tolči od veselja, kajti izpod vrat je prihajal skozi široko špranjo znani sladki vonj zrelega žita. — Prav nič ni pomišljala — smuk v to špranjo — in že je bila na skednju ... Komaj je vlezla,; se je še bolj razveselila. Skedenj ni dišal samo po žitu, ampak tudi po miškah. Le nekoliko je zapiskala, pa sta bili že dve pri njej. Ogledali sta si Grebačico od vseh strani in, ko jima je povedala, kakšna nesreča jo je zadela in kakšno bedo je prestala, sta jo pomilovali ter ji izdali, da je prav zadela. Tu v skednju je vsega dovolj, tu se lahko naje, kolikor hoče. Samo ena nevarnost ji preti — kmetov maček z žarečimi očmi; pred njim se mora čuvati, drugače jo pograbi, zadavi in požre ... Odslej se je godilo miški Grebačici kakor v raju. Izgrebla si je v zidu blizu vrat sobico, ki ji je dala mnogo, mnogo dela, zato pa je bila varna. Ker je bila blizu vrat, je lahko miška smuknila s skednja, če ji je grozila nevarnost. Dobro se ji je godilo, a nekaj jo je vendar vznemirjalo. Ni minila noč, ni pretekel dan, da se ne bi v mišjein zarodu raznesla vest, da je kmetov maček zopet zadavil eno njihovih družic. Iz pripovedovanja je sicer kmalu spoznala, da se ta nesreča dogaja le preveč neopreznim ali preveč predrznim miškam, pa vendar jo je to vznemirjalo. Razumela je tudi, da je miši v skednju zelo veliko, tako' da ni nič čudnega, če kmetovemu mačku lov ni težak. Navzlic temu je bila opreznejša kot njene tovarišice. Zadovoljevala se je z žitnim zrnjem, ki ga je bilo še dovolj v omlačenem klasju blizu njene • 25 . , luknje. Ni hrepenela po zrncih pšenice, ki je bila sicer okusnejša, a je ležala mnogo više, tako da je bilo treba do nje po velikanski množini slame. Izvedela je tudi, da je visoko nad pšenico seno, ki je polno, prepolno naj-slajših semen. Tudi za najbolj zapeljive besede svojih tovarišic se ni menila in je bila zadovoljna z najdrobnejšimi zrnci rži. Često, če tudi teh ni našla. je rajši tešila glad z listjem slaka. ki ga je bilo raed slamo več ko preveč. Toda navzlic tej opreznosti ji je zagrozila nova nevarnost... (Dalje.)