117
Dopisi.
Na Dimaji 4. mal. travna. — B**.** — Dragi rojaki goriški! Veselja in radosti mi srce poskakuje, kadarkoli ,5Noviceu čitam; zakaj? — vsaki bravec lahko sani ugane. Spali smo dolgo, kajti smo spati mogli; milejša doba je tudi Slovenii napočila z besedo presvitlega cesarja, ki je vsem ljudstvom svojim svobodo napovedal in zagotovil. In glej! komaj so narodi ta mili glas zaslišali, hitro vstajajo iz dolgega spanja in močno jim kerv v žilah bije za svobodo in narodnost; potegujejo se za pravično reč in od-jenjali ne bojo pred, dokler se jim ne izpolne, kar jim je cesarjeva beseda zagotovila. Slovenski jezik, doslej zapuščen, zanemarjen in zatiran, se lepo razvija in očitno kaže, da ni nikar tako reven (kakor nasprotniki naši trdijo}, da bi se v uradnijah in šolah rabiti ne dal. Za napredek in omiko jezika Slovenci zvesto skrbijo, iz tega pa bo izvirala viša narodova omika. Od dne do dne več čitavnic in drugih zavodov napravijajo , o kterih važnosti v sedanjih časih ni mi treba govoriti, kjer vsakdo njih korist dovolj pozna. Osnovale so se čitavnice v Ljubljani, v Trstu, Mariboru, Celji itd., in se lepo vedejo; še celo naši Tominci so či-tavnico napravili, ki jim le čast dela. Upamo tudi, da ne bode dolgo trpelo, da se bo tudi v Vipavi čitavnica ustanovila. Hvala vrlim rojakom našim, da za mili materni jezik tako dobro skrbijo! — Marsikdo me je že pobaral: 5?Kako to, da se v Gorici čitavnica ne napravi?" Dobro poznam okolišine , ki so tej reči na poti; dobro vem, da moji goriški bratje so vrli Slovenci; al ne dvomim, da bi se bilo o slov. čitavnici v Gorici že zdavnej govorilo, ako bi tako lahko bilo, kakor v drugih slovenskih mestih. Da je v Gorici čitavnica zelo potrebna, mi bo vsakdo priznal. Porinite tedaj, častiti gospodje, voz domače omike naprej in zberite mu dobrega in zvedenega vodnika , in drčal bo , da bode veselje!
Iz Maribora 6. aprila. B. **) Ravno je menda zdaj leto, kar je neki dopis iz spodnjega Stirskega v dunajski 5?Pressea Slovence, posebno pa naše duhovstvo natolcevaje pred svetom črnil. Sopet se je oni isti dopisiin oglasil v zadnji „Reformiu ##*) grdo obrekovaje našega obče spošto-
**) Prejeli. ***) Trebalo bi,   da   bi vrednistvo „Reformea ,   ki je zastavo rav-nopravnosti   v svojih  spisih  dosihmal   tako  visoko   nosilo,
118
4
vanega kneza in vladika, pa tudi ostalo duhovstvo. Med drugimi krivicami, ki jih duhovstvu kulturni janičar očita, je ena čisto nova. Huda krivica naših duhovnikov je po do-pisunovih mislih ta, da je naše duhovstvo iz nizkega, kmečkega stanu, — iz tega se ve da pa sledi, da je neomikano, enostrano in Bog ve še vse kaj! Tako sklepa kulturni modrijan. Lansko leto pa se je vendar slinil in hlinil okoli duhovnikov, ko je njih pripomoči potreboval; dosegši pa svoj namen zdaj tako plačuje. To je kult uri na hvaležnost! — Toraj: pozor v prihodnjič, da si ne izrejamo kače v lastnih nedrih! — Pa še nekaj drugega, čisto novega zvemo iz tega dopisa. Vi Slovenci ne smete med seboj slovenski govoriti. To je po dopisunovih mislih silno silno nevarno za državo. Za Boga! kako pa hočemo drugače govoriti ? Drugega jezika ne znamo. Mislim, da si bodemo le kazali in migali kakor mutci in nemi! — Tudi s tem nam je hotel strašno sramoto napraviti ovi ^omikani" gospod, da nas imenuje 5)windisch", kar pa le zopet kaže debelo nevednost našega nasprotnika, ki ne ve, da nas naši sosedni bratje od tistega časa tako imenujejo, od kar se poznamo. Poznamo se pa, kar se po zgodovini zavedamo, da bivamo in da so nekdaj Nemci in Slovani bili le en edini narod, nemški in slovanski jezik le en edini jezik, kar najnovejše preiskave učenih Nemcov dokazujejo. Ime „Windeu nam ni bil nikdar v sramoto, temveč v čast, opominjaje nas tistih časov, ko smo zedinjeni z Nemci s slavo in častjo se vzdignili iz ^Indije — Vindije", naše prvotne domovine. Mi smo tedaj nekdajšno ime še ohranili. — Zadnjič se je ovi junak spravil nad našo čitavnico, trobe svetu, da ji je spodletelo, da je fiaško napravila. Ako se pravi „fiaškou napraviti, pravi namen društveni dosegati, kakor ga zahtevajo pravila, od dne do dne več članov dobivati, da jih je zdaj blizo 70, — ako se pravi ;,fiaško" napraviti, ne račune podpor naših blagodušnih mecenatov, samo z mesečnimi pri-neski obilno shajati in še zmirom nekaj prihraniti si, — ako se pravi to „fiaškou napraviti, tako je vsaka domorodna duša vesela takega ,?fiasko", in ravno dopisnikova nejevolja je živa priča, da živimo in morda krepkejse, kakor pa je nekterim gospodom ljubo. Lahko bi pripodobljali svoje stanje s stanjem nekih drugih društev tukajšnih, — pa Slovenec je dober kristjan in se ne veseli nesreče drugih. — H koncu pa tudi mi vzkliknemo: Več omike, več omike! Toda nam je omika: poštenost, značaj nos t.
Iz Celja 3. aprila. V. — Včeraj zvečer ob 3/4 na $ uri je velika množica ljudstva se na kolodvoru snidla pri-čakovaje Njih Veličanstvo presvitlega cesarja. Ko doidejo, jih gromoviti „Zivio-kriču pozdravlja, med kterim so se samotni „vivat-kliciu komaj slišali. Mudili so se četrt ure pri nas in pomenkovali s polkovnikom polka Hessen, kteri v celjskem kraju stanuje. Ko je pa zvonček sopet znamnje dal za odhod, so odskočili v voz, še nekekrat pri oknu zbrano množico prijazno pozdravljaje. Sedaj pa spet 5)živio-kriča" ni konca ne kraja bilo; doneli so po dvorani domači glasi tako navdušeni, da so Njih Veličanstvo očitno vidili živo ljubezen naroda slovenskega.
Od sv. Trojice na Stajarskem 1. apr. J. Ž. — Ker nam „Novice" v poslednjem listu priporočate, naj bomo v ar h i ministrovega ukaza po deželi in vam pišemo, kje se spolnujejo njegove besede, kje pa ne, Vam podam ta listek, da svet zve, kako je pri nas. — Žalost me je potrla, ko sem slišal našega šolskega učenika reči, da dokler bo on, morajo vsi otroci nemško govoriti, če ne, bojo pa „hand-pacen" dobili; tudi pri sodnii so le samo nemško črkali. — Pa hvala Bogu! veter se je obrnil, megle so zginile in lepo slovensko solnceje prisijalo. Naš mili g. Praprotnik, okrajni predstojnik v Rogatcu, je že zapovedal, naj se brž kolikor je le mogoče, po slovensko vreduje, in vsi gospodje
kdo podučil , naj se varuje takih reformatorjev , po kterih so mnogi časniki dunajskj vse zaupanje in poštenje pri Slovencih zgubili.                                                                                 Vred.
se poganjajo eden čez druzega. Sodniške sprave in zapisnike gosp. Pirkmaier, komisar, že dela, tudi gosp. Peunik, vodja gruntnih bukev, je že inventir ali cenitni zapisnik po ranji Mici Gobceviv v slovenskem jeziku naredil. Hvala vsem gospodom zato! Se čez sto let jih bojo naši otroci hvalili, da so bili prvi, ki so skazali pravico našemu domačemu jeziku. Nemškutarjev pri nas ne manjka, pa jih mi kakor tudi vradniki naši dobro okregamo: čmu, dušica, slovenski kruh ješ, pa hočeš nemškutariti? Idi k švabam si kruha služit, ako ti nismo prav, kakor nas je Bog ustvaril in Cesar zdaj nam pravico dal! —
V Gorici. x V torek 1. aprila ob pol dveh popoldan so prišli Njih Velič. presvitli Cesar iz Laškega v Gorico. Prihoda, ki je bil, kolikor je bilo zavolj prekratkega časa mogoče, dovolj slovesen, ne bom popisoval, in ne bom govoril ne od krasno napravljene veže v kolodvornem poslopju, ne od prazničnega zvonjenja in preprog in cvetlic po oknih itd. Namen teh vrst je le, konstatirati, da Gorica, vkljub temu in unemu, je bila — stara lojalna Gorica in tisti, kakor drobnogledniki trdijo, od zahoda sem zaneseni atomi laškega separatizma so bili skor popolnoma zginili pred milo sapo stare trdnovkoreninjene zvestobe, ki se je o prihodu in pozneje očitno razodevala. — V gledišču so blagovolili Nj. Velič. do konca 2. djanja muditi se, in kdor se hoče prepričati, kako srčen je bil tamkaj sprejem, naj mi verjame, da, če rečem, ploskanje in slavaklicanje je bilo „gromnoa; ni to navadna časniška fraza, ampak le senca resnice. Pri vojaškem razgledu na malih Rojah drugi dan, je mrgolelo gledavcov in ni jih menda bilo nič manj kot vojakov, kterih je bilo 3600 mož razpostavljenih. — Ob 10. uri dopoldne med glasivnimi slavaklici brezštevilne množice, so odrinili presv. cesar proti Ljubljani. — Se nekaj bi rad pristavil, namreč, da ko se je med in po obedu na Travniku vse trlo , da bi vidili Njih Veličanstvo peljati se v gledišče, so se izmed živih „evviva-tova sosebno nadušeni „slava- in živio-klici" dobro razločevali in odlikovali, in to nam potrjuje resnico znanih pesnikovih besed zastran slovenske zvestobe. Kar smo te dni vidili in slišali, kaže nam sopet očitno, da kdor se, potegovaje za narodne pravice, z zarjevelim birokratizmom kavsa, ali edi-nozveličavni „kulturi" ustavlja, ali s kterimi koli sovražniki narodnega razvijanja bori in prepira, ni že „eo ipso" puntar ali protivnik celokupni Avstrii in Cesarju. — Blago in kri za cesarja, srce in um in dlan za domovino in narod! — Vam pa stara Tagespoštna teta ,5Triesterca" priporočam: „Qui legit, in tel liga t!" , da saj naših lastnih besed ne boš krivo tolmačila  svetu.
I\a Uncu iz Notranjskega. 23. dan p. m. je bil tukaj strašen večer. Kmali po deseti uri nas zbudi vpitje in zvon sile — gorelo je v sredi vasi, in groza! hiše vse na kupu, najbližne s slamo krite. Domači smo bili v ti sili zlo zmešani, in vsaki je najbolj gledal, kam bi bežal in kaj bi rešil. Al hvala bodi Bogu! po nakljucbi je bil ravno gosp. Anton Leskovec, adjunkt c. kr. okrajne gosposke iz Planine tukaj; on je prihajoče ljudi vladal, in ker seje brizglja pripeljala in je vreme bilo ugodno, ni zvunaj hiše, v kteri se je ogenj prikazal, celo nič pogorelo. Prepričali smo se pa ta večer, kako silno je potrebno, da se v vsaki soseski nekteri umni možje in fantje včasih v a d i jo z gasil ni co in z drugimi za gašenje potrebnimi pripravami, da v sili ljudem glave ne zmanjka. Konečno naznanjamo očitno in srčno hvalo g. Leskovcu, da je vladal in delal, in ne maral in ne jenjal, čeravno ste mu obe suknji na več krajih skozi in skozi pregorele.
V imenu hvaležnih Unčanjov A. J.
V Radoljci 1. aprila. Overe so padle, ki so branile veljavo slovenskega pisma v sodnijah. Ker jih bo zdaj veliko delalo, se bo tudi kmali dobra in razumljiva terminologija razvila. Med ljudstvom je dokaj več dobrih teh-
119
ničnih, pa cisto domačih in razumljivih izrek za pravnike, kakor se sploh misli; treba jih je dobiti iu razglasiti za občno rabo. — Pred vsim drugim pa je treba, da se sodnja obravnava v pravdnih in nepravdnih zadevah čisto in posebno razumljivo prestavi; toda z samim tekstom ne bo nič pomagano, treba je, da se doda tudi kak dober komentar z vsimi formuiari razumljivo; — najbolje bi bilo po mojih mislih , če bi se Damianičev LFuger-WesselyJ „Civilgerichtliches Verfahren in Streitsachen* in njegov „Adeliges Richteramt" prestavil; — tudi na „Formularien-sammlung, herausgegeben vom k. k. Oberlandesgerichte Eperies" tukaj opominjam. Advokati in uradniki bi potlej lahko delali. Kar pa prestave zadeva, mislim, da bi jih moglo več pravnikov vkup delati in da se morajo vsi latinski izrazi obdržati, zato, ker so ljudstvu znani, se p o celem svetu rabijo in tudi od nas Slovencov nihče ne bo izjeme tirjal Novoskovanih besed se je, kar le mogoče, ogibati. Začeti pa morajo posebno notarji; njih pisma ljudem veliko let v rokah ostanejo in se največkrat prebirajo, kakor ženitne, izročilne, kupne, dolžne pisma, oporoke itd.; potem vse , kar se v gruntne bukve vpisuje in tožbe v okrajšani pravdi, pri sodnijah pa razsodbe in vsi spisi, ki razpravo zapuščin zadevajo, bi koj mogli biti slovensko pisani. — Pa ni ravno treba, da bi se povsod ena in ista beseda rabila, saj ženilno pismo med Gorenci narejeno, ne bo nikoli (?) Štajarcom ali Primorcom v roke prišlo. Poglavitna reč je pa, da se povod razumljivo in po tirjatvah postav piše; kdor v slovnici ni trden, naj se je uči, pa zavolj tega naj ne odlaša vendar le koj „po mogočosti" slovensko pisati. Od začetka bo težko; v slovnici trdni Slovenci se bodo mnogokrat muzali nad slovniškimi napakami; al to naj nikar ne straši, saj slovnica (gramatika) je le sredstvo in pripomoček, nikakor pa ne cilj in konec. Pomniti pa moramo zlata vredne besede slavnega Francoza, ki pravi: ?JLe mieux possible est V ennemi du bien".
Iz Dolenskega 3. aprila. # Naši duhovni so jeli čedalje bolj spoznavati, da tisti nemški klericizem je piškav oreh, kakor ga prodaja dunajski časnik „Gegenwart", ki je mnogo lepega dnarca splel slovenskim duhovnom. Več duhovnov pri nas bo vredništvu poslalo odpoved , da jim ni treba več pošiljati „Gegenwartu, akoravno so že pol leta plačali. To je znamenje, da se zavedamo in da smo Slovenci pošteni. Pa bi res tudi nespametno bilo, da bi mi duhovni še takega plačevali, ki nas za uho bije!
Iz Ljubljane.   Preteklo sredo popoldne okoli treh so se presvitli cesar   po železnici   iz Gorice   pripeljali v Ljubljano. Topovi na gradu so naznanjali prihod Njih Veličanstva, iu na kolodvoru jih  je slovesno   sprejela vojaška,   duhovna in civilna gospoda. Ko so po kratkem obstanku pred-se pustili vso to množico   in se prijazno   ž njo   pomenili,   Jih je odpeljal hlapon blizo Fužin na veliko planjavo, kjer so ogledali vse vojaške krdela (okoli 3000 mož), ki v okolici ljubljanski zdaj bivajo. Mestjanov peš in v kočijah pa je v prijaznem pomladanskem dnevu toliko vrelo doli proti fužinski planjavi, da se je vse trlo;   ni tedaj čuda, da so res gro-moviti bili „ž i vi oa-klici, s kterimi je veselo ljudstvo sprejelo svojega  Cesarja  in Gospoda.    Kakor  se je   vidilo,   so presvitli   cesar  zadovoljni   bili   z   predstavljenimi   vojaki  in krdelce našega   krajnskega   polka  so   pohvalili   z domačimi besedami „Dobro, dobro"  — kar smo od popolnoma zanesljivega gospoda slišali.   Ko so cesar ogledali vojake, so se podali spet   v Ljubljano nazaj   h kosilu   na   kolodvor   in potem  ob   6. uri odrinili   dalje   proti  Dunaji. — Laibacher-cnega dopisnika   pa pri tej   priliki   opominjamo,   naj drugikrat prav pove kar je slišal,  in če mu je naš domač pozdrav,  pri kterem človek ve in čuti,   kaj kliče,   res tako zopern,  da ga   ušesa bole,   naj ga   zatuje   v wTriesterci", „Tagespoštiu itd., — v ljubljanskem časniku naj se nam naša beseda ne sprevrača.
— V seji pravoznanskega družtva 4. dan t. m. je bilo
določeno, da čitavnica tega družtva naj bode vprihodnje v delavnikih od 2. do 4. ure odprta, v nedeljah in praznikih pa zaprta; sklenjeno je tudi bilo, nekoliko pravoslovnih knjig kupiti. Novi opravilni red je bil do §. 12 dognan; ostali §. se bojo pretresali v prihodnjem izrednem zboru v petek 11. dan t. m. popoldne ob 6. uri, za ktero sejo je tudi g. advodat dr. Zupan zanimiv pravden primerljej napovedal.
—   {Srčna zahvala „Triesterci"). Kaj ne, da nisi pričakovala, stara teta*), da ti bojo 5)Novice" še kadaj zahvalno pismo poslale — in lej ! dušica mila, danes ga prejmeš. Pa nikar se ne čudi! Slovenec je hvaležna stvar „und sammelt gliihende Kohlen auf seines Feindes Haupt". To ti, dušica mila, povemo po nemško, ker skušnja nas uči, da pred se bo zamurec do belega umil kakor ti se naučila slovensko. Al že vidim, da komaj čakaš, zakaj ti ?,No-viceu zahvalnico pošiljajo; zato te nočemo trpinčiti z dolgo ?)einleitengou in ti brž ob kratkem povemo to-le: Ker si unidan po navadi celo svoj grdi jezik brusila nad tistimi 100 gold., ki nam jih je blaga roka darovala za nakup slovensko-nemškega slovnika, je ta strup neki drugi domoljubni roki tako dopadel, da nam je tudi ona poslala 40 fl. s sporočilom, naj kupimo slovnikov in jih podarimo pridnim učencom tu in tudi v Novem mestu. Lej! to je tvoja zasluga, in zato ti bojo celo novomeški študentje hvaležni, ki jih od unih prvih slovnikov ni nič doletelo. Le tako naprej! Veliko si nam že dobrega storila; zlo že si Slovence povišala, da že celo „Frankfurterca" o njih govoru Več ko boš gnoja našarila, več bo dobrega žita izrastlo; zato le pridno gnoji!
—   Kako marljivi za uk milega maternega jezika so naši gimnazijski učenci že v spodnji gimnazii , priča nam novo početje, ki so se ga lotili uni mesec. Namesto da bi tratili čas s nepotrebnimi rečmi, spisujejo raji to in uno v prozi in poezii, in kar se spiše boljega, se znaša po prejš-nem pretresu v zberko, ki skor vsak mesec v ličnem kam-notisu izhaja pod naslovom „Torbicau. Že nekdaj so imeli dijaki to navado, da so nabirali sad svojih vaj veno pisano knjigo, kakor je bila ??Slavija" itd.; al sedanji čas so že bolj bistre glavice, da dajejo „Torbicou natiskovati in tako si jo more vsak omisliti, kteri plača tiskarne stroške. Dosihmal ste izšle 3 torbice. Ako pogledamo to, kar po svoji lastni marljivosti spravlja že mladina v gladkem jeziku na dan, pač veseli rečemo, da jezik naš napreduje velikansko. Le tako pridno naprej, in vesela Vas bo mati domovina!
—   Te dni je gosp. Miroslav Vilhar, ki se je v jeseni stanovitno preselil v Ljubljano, izročil si. c. k. deželnemu poglavarstvu prošnjo za dovoljenje slovenskega časnika, ki ga želi vsaki teden enkrat na celi poli izdajati pod naslovom ?5Naprej". Obsegal bo zraven političnega dela le-poznanske in trgovske reči in mnogovrstne naznanila. Čeravno bi g. Vilhar mnogim željam še bolj vstregel, ako bi izdajal saj trikrat v tednu političen časnik, bomo vendar že tudi tedenika prav veseli.
—  List 53Cimbrov pod Ljubeljem do spisatelja Don Quix. d. BI. V." v „Laibacherci" je nekega vrlega našega možaka spodbudil, da je po „tržišče spraše" spisal „M o-nolog anga, k noče Cimber bite". Prihodnje ,;No-vice" bojo prinesle to humoresko.
*) „Danica" nas je unidan vprašala . kako je to , da sovražnico „Triesterco" teto imenujemo. Ljuba „DanicaM, to je tako-le: Nobenega časnika ni v Avstrii, ki bi bil „NovicamM toliko hvalo pel kakor „Triestercacc noter do lanskega leta. Tista ljubeznjivost bila nam je neznana, kakor je bila Schillerju „das Madchen aus der Fremde": „Man wuste nicht, woher sie kam — Doch schnell war ihre Spur verloren, sobald das Madchen Abschied nahm". In vidiš, draga „Danicau, čeravno se zdaj obnaša „Triestercau tako do nas, ki smo zmiraj eni, da si Schillerjevega ,,Morosau — mit dem Dolch im Gewandeu mislimo parodiranega v nji, imenujemo iz stare hvaležnosti Trie-sterco še zmiraj „teto".                                                    Vred.
—   Prišla je na svetlo naša unidan naznanjena brošura „S1o venski jezik pa krajnska špraha". Ker pod-učno-kratkočasno pretresa vse, kar se dandanašnji milemu slovenskemu jeziku oponaša, bo menda ta knjižica za velikonočne pirhe dobro došla vsem prijatlom pa tudi protivnikom našega jezika po vseh slovenskih krajih; une bo razveseljevala, te bo morebiti podučila in — spokorila. Velja 20 nov. kraje, in se dobiva pri Blaz-niku in Giontini-u.
v
—  Ze veliko veliko let ne pomnimo pomladi, ka-koršna je letos. Vse je že zeleno, zgodnje sadje cvete ali je že odevetelo, celo nektere hruške že cvetijo; žito je veliko, da se že zajec v njem skrije, nemške detelje so tako velike, da je „mali traven" že „ veliki traven"; opoldne imamo v senci čez 20 stopinj gorkote. Da bi nas le prelepo vremo zadnje dni tega mesca v — april ne poslalo!
120