AtfO XXXVIII (32) Štev. (No.) 1 m pa bodimo, To naj bo naše novoletno voščilo. Moramo vztrajati na poti, ki jo že nad tri desetletja hodimo. Ne smemo kreniti z nje, kajti ta pot ni le naša osebna zadeva, ampak je del velike odgovornosti, ki jo slovenska protikomunistična emigracija nosi pred narodom doma, ki bo naše pomoči in našega zgleda vsak dan bolj potreboval. Kako lepo bi bilo pisati za novo leto o bodočnosti, če bi bile razmere take, kakršne si želimo. Pa niso. Zato resnih obrazov in vsi zaskrbljeni pričakujemo, kaj nam bo prinesla prihodnost. Nič dobrega se svetu ne obeta. Je razrahljan v temeljih in bolan tako, da skoro ni zdravila zanj. Rušijo se najtrdnejše in do nedavna splošno priz-znane oblike sožitja med narodi. Mogočni hladnokrvno mešetarijo med seboj, brez ozira na pravice šibkejših. Mali se prepirajo med seboj in skušajo uveljavljati medsebojne zahteve z orožjem v roki. Materijalizem z mrzlo preračuna-nostjo goji to razkrojevalno vzdušje, vedoč, da je zanj le tako mogoče priti do nadvlade nad svetom: goji bratomorno sovraštvo med ljudmi, ki so siti svobode. Po vsaki vojni marksizem odnese največji plen pri zmagovalcu in premagancu. Svobodni svet gre trmoglavo nasproti svojemu lastnemu uničenju. Vdal se je uživanju dobrin, ki mu jih moderni tehnični napredek nudi in se brani vsega, kar od njega zahteva žrtev ali odpoved. Zaradi tega moderna družina vedno bolj izgublja svoj pravi značaj. Ne sloni več na svetosti zakramenta. On in ona določata način sožitja, število otrok, njihovo vzgojo in odnose družine do vere in cerkve, kolikor se jim zdi prav. Razredna nasprotstva se ne poravnavajo več z razgovori in pogodbami, ampak z umori, požigi, sekvestri in grožnjami. Saj je ta način urejanja socijalnih razmer dobil zagovornikov celo v Cerkvi, kjer so nekateri zagnani prelati in njihovi pomočniki začeli pridigati „teologijo nasilja“ in ne odnehajo. Prav tako nekateri v stare čase zaverovani škofje in njim sledeči kristjani trmasto vztrajajo pri starem in se upirajo odločbam koncila in papežu. Na svetu se pojavljajo novi pojmi o narodnosti in o človekovih pravicah. V mednarodnih pogodbah in izjavah je vse lepo zapisano in zagotovljeno varstvo tudi naj šibkejši narodni skupini ali njeni pod sosedovo oblastjo živeči manjšini. Priznana je pravica do samoodločbe in samostojnosti; a vse to le tedaj in tam, kjer mogočnim to gre v račun. Tako nastajajo samostojne državice na otokih v Karibskem morju in med afriškimi in polinezijskimi plemeni, Slovakom, Ukrajincem, Madžarom, Čehom, Hrvatom, Slovencem, in baltskim narodom —, pa še Tai-wanu povrh, kot krona vsega norčevanja o takoimenovanih človekovih pravicah, — pa mogočniki ne dovolijo niti ust odpreti v boju za svoje pravice. V tej zmedi čutimo posebno težo razmer mi Slovenci. Še nikdar nismo bili vsi skupaj. Tudi v pijanosti zmagoslavij in „osvoboditev“ po prvi in drugi svetovni vojni, je dobršen del našega malega naroda še ostal pod tujimi gospodarji. Ti ničesar bolj ne žele, kakor da bi slovenska beseda čimprej izginila z njihovih zemlja, žal moramo priznati, da imajo vidne uspehe. To jim je tem lažje, če nimajo skrbi, da bi domovina res storila svojo dolžnost in se resno zavzela za izpolnjevanje veljavnih pogodb, ne pa slepomišila z medlimi obljubami med ljudmi, ki jim je prva skrb marksizem, narodnost pa le ovoj, v katerega skrivajo svoje prave namene. Kako naj bi „domovina“ storila svojo dolžnost, ko pa doma vse svoje sile uporablja v to, da razkraja zdravo jedro našega naroda in ga nadomešča s sumljivim izdelkom materialistične družbe. Ne zatiskajmo oči in priznajmo, da je razkrajalno delo materijalistične oblasti rodilo v naši domovini resne ESLOVENIA LIBRE 7 \ BUENOS AIRES 4. januarja 1979 Ob 40 - letnici Slovenske akademije znanosti in umetnosti hateor smo bili posledice. Občudujemo mučeniško misijonsko delo tolikih dobrih ljudi, ki rešujejo, kar se rešiti da, a resnica je, da je Slovenija v večini že razkristja-njena in da so resnični katoličani v njej le še skromna manjšina. In ta proces bo šel še dalje. Ko dorašča v materijalizmu vzgojeni mladi rod in postaja roditelj naslednjega rodu, bo ta izgubil še zadnjo trdno oporo za zdravo moralno življenje: vero in domačo družino. Potem se bo še bolj polastila vseh želja po uživanju, po udobnostih, po navideznem napredku, ki mu je treba slediti, naj stane kar hoče. Ljudje, ki so bili tam doma, tožijo, da zanje doma ni več mesta. Pokrajina še vedno lepa, kot je bila, a ljudje so nemogoči. So egoisti, ne marajo za družbo, ne za soseda. Garajo do norosti, da bodo imeli boljše pohištvo, boljše gospodarske in gospodinjske stroje kot sosed, boljši avto, televizor, lepše počitnice itd. Ne zanimajo se ne za prosveto ne za politiko, ne za so-cijalna vprašanja. Komunizem jim je deveta briga. Gredo volit, kadar in kogar jim je ukazano, drugo pa prepuste rdečim voditeljem, ki imajo kaj lahko delo: voditi uživanja željne ljudi, ki se jim ne ljubi več misliti s svojo glavo. Kljub vsem tem žalostnim znakom našega propadanja pa smo prepričani, da se bo narod le rešil. Tudi komunizem ni večen, kakor niso bili drugi režimi, ki so se za take proglašali. Prihodnost je danes veliko bolj blizu, kakor je bila nekdaj. Zelo hitro živimo, kar se nam je pred par desetletji zdelo nemogoča fantazija, je danes že zastarela zgodovina. Naj se ozremo še na našo slovensko družino v Argentini, katera naroča in 'bere Svobodno Slovenijo. Kaj naj rečemo o nas ? Najprej to, da nas veliki svet nič kaj ne ceni. Mislim veliki slovenski svet: oni v domovini, oni ob njenih mejah na severu in zahodu, oni v deželah trdnih valut in trdega dela. Nas imajo za trmaste v svoji zaostalosti; rinemo z glavo skozi zid; nočemo priznati realnosti časa v katerem narod živi doma; ne maramo popustiti v svojem nespravljivem stališču do komu-zma; odklanjamo brezpogojno vsak pos-skus bratenja z režimom doma in z njegovimi zastopniki med nami; se oddaljimo od vsakogar, ki išče stike z ono stranjo in, kar je glavno, še vedno kričimo v svet, da je sedanji, od naivnih bedakov občudovani režim, brez vsakega sodnega postopka dal pobiti stotisoče ljudi, ki niso soglašali z njim, med njimi tudi našo slovensko vojsko. Ta naš krik neredko naleti na gluha ušesa: na nerazumevanje, na sumničenje. Utruja! Včasih tudi med nami kdo prikima zmehčanim prerokom z doma ali honoriranim optimistom izza meje, češ, saj je ves naš trud zastonj. Ničesar ne moremo doseči. Kdor pride do takega zaključka, postaja suha veja na šibkem, a zdravo rastočem drevesu naše zdomske družine. Delo za narod nikdar ni neuspešno. Sadov morda ne bomo uživali mi, saj to ni važno. Važno bo takrat, ko se bo bodočnost skrčila toliko, da bo postala sedanjost. Takrat bo slovenski narod doma, brez ljudi, ki bi ga varno vodili, brez jasnih idej, brez politične organizacije, brez moči, da bi svojo usodo prijel v svoje roke, začel iskati, kje je še kdo, ki bi mu priskočil na pomoč, ne da mu vlada, ampak da ga podpira in mu svetuje. Če pogledamo po svetu, kjer svobodni naši ljudje žive, nas skrbi to, da po nekaterih naših skupnostih ta misel na bodoče dni zamira. Mi argentinski Slovenci pa se ne vdamo! Bodimo še vnaprej trmasti, „zaostali“, kratkovidni, a Slovenci zares. Kako lepa je taka slovenska trma. Bog nam jo daj v novem letu polno mero. Porabimo jo zlasti za to, da bomo ostali edini, naj stane kolikor hoče! J. A. Dobro se spominjam dneva, konec poletja 1938. leta, ko je stopil v mojo sobico kulturnega urednika dnevnika Slovenec mož, ki ga nikakor nisem mogel pričakovati: vseučiliški profesor dr. Franc Ramovš, moj profesor iz študentovskih let. Vprašal sem ga, koga išče, da mu pomorem v labirintu sobic, pa mi je odgovoril: „Vas! Hotel bi, da prav vaš list Slovenec ponese v svet novico, da smo dobili končno vendarle Akademijo znanosti in umetnosti v Ljubljani. Največ zaslug ima minister dr. Anton Korošec, ki je to dosegel s svojim vplivom na prosvetnega ministra Magaraševiča, zato prihajam za objavo k vam kot kulturnemu uredniku njegovega lista. Prinesel sem Vam tudi potrebne podatke. Opozarjam pa, da ne smete napisati, da je ustanovljena Slovenska AZU, ker po zakonu, ki sedaj vlada, se ne sme podpirati separatističnih in plemenskih stremljenj, zato je ustanovljena samo Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani, ki pa je seveda slovenska in si bo ob prvi priložnosti tudi privzela to ime. Zdaj le na ta način pridemo do nje kot državne ustanove.“ Tako mi je prof. dr. Ramovš sporočil ustanovitev Akademije in v tem smislu sem njeno ustanovitev in njen pomen publiciral tudi v Slovencu — pred štiridesetimi leti. Leta 1945 pa je prišla tista predvidena priložnost, ko bi se po razglasitvi Slovenske države 3. maja tudi avtomatično dala ustanovi ime Slovenska Akademija znanosti in umetnosti (SAZU), kot so to storili tudi novi oblastniki. NEKAJ ZGODOVINE Znanstvena akademija predstavlja za vsak narod njegovo najvišjo kulturno ustanovo, poleg univerze, ki pome-nja prvo stopnjo do nje. Ideal univerze in boj zanjo je bil tudi boj za znanstveno ustanovo Akademijo, kar je bilo v načrtih Slovencev že od 1. 1848 naprej vseh devetdeset let! V tem je igral mnogo tudi spomin na nekdanjo Akademijo Operosorov v Ljubljani iz 1. 1693, in pozneje obnovljeno Akademijo v Po-hlinovem času. Ko so Slovenci 1. 1863 ustanovili po zgledu drugih narodov Matico Slovensko, so mislili na Akademijo kot svoj končni cilj. Razumljivo, da je zato misel na Akademijo oživela takoj po prvi svetovni vojni, ko smo debili že slovensko univerzo. Zastopniki humanističnih ved na univerzi so po pobudi R. Nahtigala in I. Prijatelja 6. oktobra 1921 ustanovili Znanstveno društvo za humanistične vede, da z njim pripravijo filozof sko-filološko-žgodovinski razred bodoče akademije. Tudi publikacije so si uredili po načinu akademij in jih oprli na razprave (1923-1939 16 zvezkov) in samostojna dela. Isti cilj je zasledovalo za matematično-prirodoslovno skupino Prirodoslovno društvo od 1. 1931 s Prirodoslovnimi razpravami. Od 1. 1925, ko sta se Znanstveno društvo in Narodna galerija združila za skupno akcijo, da popularizirata ob pomoči Matice slovenske in drugih znanstvenih društev, posebno Pravnika, med narodom misel akademije in galerije in zbereta potrebni fond, prizadevanja za ustanovitev akademije niso več zastala. Z vso močjo so se pojavila po pobudi rektorja M. Vidmarja 1. 1929. Takrat je tudi prodrla misel, naj se, ako bi zaenkrat drugače ne šlo, tudi naša akademija kot mnoge druge ustanovi kot znanstveno društvo, po predpisih društvenega zakona; s tem pa se nikakor nismo nameravali odreči Slovenci pravici do državne akademije. 'Predložena pravila je veliko županstvo v Ljubljani dne 19. junija 1929 potrdilo. Prve člane je imenoval rektor Rado Kušej dne 8. decembra 1937. Ustanovni občni zbor se je vršil dne 11. decembra 1937 in društveno upravo poveril starostnemu predsedniku Alešu Ušeničniku in tajniku M. Kosu. člani so bili poleg njih še: R. Nahtigal, Fr. Kidrič, ki so z onima dvema tvorili osnovo za organizacijo filozofsko-filo- loško-historičnega razreda, Gojmir Krek za pravni razred, R. Zupančič za mate-matično-prirodoslovne vede, O. Župančič pa za umetnostni razred. • Vse to dogajanje se je vršilo v o-kviru Znanstvenega društva v Ljubljani, ki je predstavljalo načrtno ustvarjanje pogojev za slovensko akademijo in nje podržavljenje. Toda razmere v državi so bile take, da sprejetje teh ustanov v državni budžet še ni bilo mogoče. Zato je bilo treba privatne pomoči. To je preskrbela skupna akcija Znanstvenega društva in Narodne galerije, ki si je dohodek delila, dr. A. Korošec je dal iz svojega 50.000 dinarjev in mariborski industrialec M. Rosner sto tisoč, poleg pomoči banovine in privatnikov. Za 1. 1937/8 je uspelo tudi prosvetnemu ministrstvu vključiti vsoto 200.000 din podpore. Prva redna dotacija je bila vnešena v državni proračun šele za 1. 1939/40! S tako privatno dn izjemoma enkratno državno podporo se je razvijalo Znanstveno društvo v smeri k ustroju akademij ter je s tem sporedno šlo tudi prizadevanje za vključevanje v državni budžet in državno priznanje akademskih pravic. To se je doseglo 1. 1938. USTANOVITEV Finančni zakon za 1. 1938/9 je dal prosvetnemu ministru pooblastilo, da sme ustanoviti akademijo z uredbo z zakonsko močjo. Na predlog ministra D. Magaraševiča je bila taka uredba sklenjena v ministrskem svetu dne 11. avgusta 1938 in objavljena v Službenih Novinah dne 31. avgusta 1938. Po čl. 6 uredbe ima štiri razrede: 1. filo-zofsko-filološko-zgodovinski, 2. pravni, 3. matematično-prirodoslovni, ki se razteza tudi na tehnično stroko in 4. umetniški. Po čl. 8 so člani redni, dopisni in častni. Rednih članov sme biti skupaj 30, dopisnih 60. število častnih članov ni omejeno. Dne 17. oktobra 1938 so bili postavljeni s kraljevim ukazom, objavljenim v Služb, novinah dne 29. oktobra 1938 prvi člani, in sicer: 1. Za filozofsko-filološko-historični razred A. Ušeničnik, R. Nahtigal, Fr. Kidrič, M. Kos, Fr. Ramovš; 2. za pravni razred M. Dolenc, L. Pitamic, G. Krek, J. Polec, R. Kušej; 3. za matematično-prirodoslovni razred R. Plemelj, J. Hadži, R. Zupančič; 4. za umetnostni razred O. Župančič, M. Jama, J. Plečnik, F Finžgar in R. Jakopič. Prvi občni zbor dne 12. novembra 1938 je izbral troje predsedniških kandidatov. Dne 4. januarja 1939 je bilo objavljeno imenovanje prvega predsednika R. Nahtigala. Dne 28. januarja 1939 se je na drugem občnem zboru uprava akademije takole določila: Predsednik R. Nahtigal, glavni tajnik G. Krek; načelnik razredov: 1. fil-fil-histo-ričnega razreda R. Ramovš (nam. Fr. Kidrič), 2. pravni razred M. Dolenc (R. Kušej), 3. matem.-prirod. razred J. Hadži (R. Zupančič), 4. umetn. razred F. S. Finžgar (M. Jama). Tako je bil pred 40 leti J. jan. 1939 imenovan prvi predsednik Akademije, svetovno znani slavist prof. Rajko Nahtigal, katerega stoletnico rojstva je lani praznoval ves slovanski znanstveni svet. Koncem januarja je tako zaživela Akademija svoje polno življenje, ki ga živi še sedaj. V dosedanjem življenju so tej naši najvišji kulturni ustanovi predsedovali, kolikor morem dognati, R. Nahtigal, F. Ramovš, M. Vidmar, F. Kidrič, J. Vidmar in zdaj F. Milčinski. Toda vsa teža dela je slonela na generalnih tajnikih kakor so bili G. Krek, M. Kos in F. Ramovš... Seveda se je delo SAZU-a v teh desetletjih zelo razširilo in razvedrilo. Kakor vemo, ima sedaj pet razredov: 1. za zgodovinske in družbene vede, 2. za filološke in literarne vede, 3. za matematične, fizikalne in tehnične vede, 4. za prirodoslovne in medicin-(Nad. na 2. str.) IZJAVA SKUPINE ZA DEMOKRATSKO ALTERNATIVO V Londonu se je zbrala 2. decembra 1978 na dvodnevno zasedanje Skupina za demokratsko alternativo. Ta skupina je prvič zasedala od 21. do 24. marca 1963 V 'Stamtedu v Angliji in izdelala prvi načrt predloga za demokratsko alternativo proti komunistični diktaturi v Jugoslaviji. Pozneje je postala znana pod imenom Londonska skupina za demokratsko alternativo in kot taka je izdala več zanimivih publikacij. Sestavljajo jo Slovenci, Hrvati, Srbi in Bosanci. Lanskega decemberskega sestanka so se udeležili K. St. Pavlovič, Dušan V. Popovič, Franjo Sekolec, Miodrag Djordjevič, Branko Pešelj, Vane Ivanovič, Vladimir Predavec, Adil Zulfikarpašič, Desimir Tošič, Svetozar Bižič in Nenad Petrovič in izdali naslednjo izjavo: 1., Narodi Jugoslavije živijo na križišču evropskega vzhoda in zahoda. Ne glede na to, ali si naši narodi žele skupnosti ali ne, se niti eden med njimi ne more izogniti posledicam svojega geopolitičnega položaja. 2. Po odhodu predsednika Tita s prizorišča se bo njegovim naslednikom spričo nevarnosti, ki grozijo ne samo jugoslovanski skupnosti kot celoti, ampak tudi vsakemu posameznemu narodu, vsilila pot evolucije in pluralizma v smeri opustitve enostrankarske politične ureditve. 3. Razvojni proces, za katerega naj bi se zavzeli, naj bi šel: a) k zagotovitvi temeljnih človekovih pravic vseh državljanov; b) k ohranitvi državne skupnosti kot policentrične (večsrediščne) zveze narodov Jugoslavije in to prek prehodnega stanja, kakor si je ta razvoj zamislila in predlagala skupina za demokratsko alternativo že leta 1963. 4. Nekateri radikalni koraki v času prehodnega stanja bi mogli ustvariti možnost nemirov s ciljem razbitja države in drugih nasilnih obračunavanj. Takšne motnje bi slejkoprej mogle izzvati tuje intervencije in takšen razvoj bi bil usoden za nas vse. 5. Zato se procesu evolucije že skraja in pri vsakem koraku vsiljujejo naslednja vodilna načela: a) zagotoviti je treba pravico vsakega naroda Jugoslavije, da čimprej v svobodnih okoliščinah odloči, ali naj ostane v državni skupnosti z drugimi narodi ali ne; b) zagotoviti je treba pravico vseh državljanov, da se v miru in svobodi medseboj sporazumejo o temeljnih vprašanjih svojega obstoja; c) toda pred takšnimi sklepi — in pri vsakem koraku evolucijskega procesa — naj se uresniči težnja za vztrajno in previdno izvedbo maksimalnih reform v smeri decentralizacije in političnega pluralizma. Tako sredobež-ne sile ne bi motile končne svobode pri samoodločbi vsakega naroda. 6. Dolžnost demokratske opozicije, ki zagovarja večstrankarsko politično ureditev, je že na začetku podpreti reforme obstoječega stanja prek evolucije. 7) Dolžnost vseh, ki sodelujejo v procesu evolucije je, n eglede na svoja ideološka stališča, pokazati s svojim javnim delom, da želijo ohraniti odnose z vsemi državami vzhodnega, zahodnega in neuvrščenega bloka. 8. Znano je, da je v domovini že prišlo do nekaterih pogovorov med posameznimi Srbi in Hrvati o izvedbi reform, ki so potrebne za svobodnejše javno življenje. 9. Na sestanku v Londonu dne 2. in 3. decembra 1978 smo izrazili odločenost, da tudi v prihodnosti podpremo politično sodelovanje vseh narodov Jugoslavije za mirno in svobodno rešitev medsebojnih vprašanj. SKUPINA' ZA DEMOKRATSKO ALTERNATIVO Saj so samo Vietnamci. . . BEGUNSKA TRAGEDIJA MINULEGA LETA Juan Pablo II: “Una solución justa y honorable?9 En el Día Universal de la Paz, que por disposición del extinto papa Paulo VI,. adoptado en 1967, se celebra el primero de enero de cada año, el papa Juan Pablo II. auguró en su alocución desde el balcón de la basílica de San Pedro en Roma al mundo entero un año de paz. Textualmente manifestó: “Te imploro como hijo de una nación que a través de la historia y particularmente en nuestro siglo se ha contado entre las más agobiadas por el horror, la crueldad y el cataclismo de la guerra. “Te imploro por todos los pueblos del mundo, por todos los países y continentes”, continuó diciendo. ,E1 Santo Padre también rogó a la Virgen María _“que libre a todas las madres de esta tierra de la muerte de sus hijos, de los tormentos, esclavitud, destrucción de la guerra, persecución, campamentos de concentración y prisiones”. “Hoy quiero recomendarles —dijo el Papa— que invoquen en sus oraciones las situaciones delicadas en las cuales la Santa Sede juzgó que era su deber tomar iniciativas específicas. Me refiero a los acontecimientos del Líbano, donde tanta sangre, demasiada sangre, fue vertida, y al diferendo entre la Argentina y Chile en torno de las islas del canal de Beagle. “Las misiones enviiadas por la Santa Sede recibieron en ambos casos una acogida cordial por parte de las autoridades y de los pueblos. “Ahora es necesario que las plegarias de todos nosotros obtengan de Dios amplios dones de clarividencia, equilibrio y coraje para que se llegue lo antes posible a una solución justa y honorable.” IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI Minulo leto 1978 je bilo spet eno običajnih let, kakor jih preživlja svet v zadnji tretjini 20 stoletja: leto prometnih nesreč, novih iznajdb na različnih področjih človeškega udejstvovanja, terorizma različnih vrst, vojnih spopadov predvsem v Afriki in v Aziji ter leto azijskih beguncev. Za narode jugovzhodne Azije je bilo preteklo leto gotovo najstrašnejše leto v vrsti hudih let, ki jih to področje sveta preživlja zaradi nasilnih sprememb tamkajšnjih družbenih struktur pod udarci marksistične ideologije. Če bi npr. vsak teden zgrmelo na tla reakcijsko potniško letalo Jumbo in bi pri tem izgubili življenje vsi potniki, ker je letalu pošlo gorivo pri iskanju dežele, ki bi te potnike sprejela, ker pač niso imeli urejenih potnih listov, bi se kmalu po vsem svetu dvignil protestni val ogorčenja in bi se zadeva sprejemanja takih potnikov hitro uredila. V južnem Kitajskem morju se tedensko potopi približno enako število nesrečnežev samo zato, ker nimajo svojih potnih dokumentov v redu. Toda potapljanje neštetih čolnov z begunci ne dviga hrupa in izginjajo v valovih morja neslišno, daleč proč od človeških naselij, kjer jih nihče ne vidi. In na vrhu vsega: saj so samo Vietnamci. Begunci še nikdar in nikjer niso bili priljubljena človeška bitja. Vietnamskih beguncev je vsak dan več. že leta 1977 so bili dokajšen problem, ko jih je bežalo na svobodni Zahod po najmanj 2000 mesečno. Odkar pa so se povečale sovražnosti med rdečo Kitajsko in prosovjetskim Vietnamom, se je njihovo število močno zvišalo. Lanskega septembra jih je pribežalo s čolni nad 7.000, oktobra nad 12.000, novembra pa že nad 24.000, večinoma vsi na obalo malazijskega polotoka. Dve tretjini teh beguncev prihaja iz kitajskega dela Vietnama in dve tretjini beguncev tudi potone na dolgi in nevarni plovbi v majhnih čolnih po tropskem južnokitajskem morju, zlasti v času monsunskih viharjev. Toda tudi srečen pristanek na ma-lazijski obali ne pomeni varnosti. Lanskega novembra je malazijska vlada odločila poslati vse čolne z begunci na morje, ne glede na njihovo usodo, šele ko sta se dva čolna blizu obale ob pristanišču Kuala Trengganu potopila s 147 begunci vpričo pristaniških oblasti, je malazijska vlada vsaj začasno preklicala- zgornji sklep. Vzrok, da Tajska, Indonezija in Ma- (Nad. iz 1. str.) ske vede in 5. za umetnost. Morda še več. In ti razpadajo v delovne institute, katerih najvažnejši je' pač biblioteka, potem pa razni drugi, kakor za zgodovino, za orientalne vede, za slovenski jezik, za literaturo, slovensko narodopisje, za raziskavanje Krasa, za geografijo, za paleontologijo, za biologijo, za medicinske vede, urejanje flore in geje v Sloveniji ter terminološko komisijo. In še kaj, česar ne vem. Izdaja svoje znanstvene „razredne“ razprave, monografije, likovne izdaje, znanstvene dokumente itd., itd., vse v .skladu s svetovno znanstveno orientacijo in nje višino, ter si izmenjava svoja znanstvena izdanja z akademijami vsega sveta. Skrbi pa tudi za čistost jezika, kar je tradicionalna naloga akademij že od po-četka njih ustanovitev. Vsekakor: je predstaviiteljica slovenske znanosti v narodu in v svetu. * * * Toda to in tako delo ni nastalo šele z 1. 1945, po „osvobojenju“, kakor se hoče prikazati sedaj ob tem jubileju, ki nekako čudno odmeva v domačem tisku. Pričakovali bi širokega razglasa tega kulturnega praznika med Slovenci, pa se le nekako mimogrede omenja, in še to brez podčrtavanja tistih osebnosti, ki so imele glavne in največ zaslug za ustvaritev stoletnega sna o Akademiji. Vsa ta borba in napor za priznanje in dolžnostno podporo države za rast te najvišje narodne kulturne ustanove pa imajo — poleg znanstvenikov samih, ki so dajali vzpodbude in gradivo — kot je potrdil zgodovinar dr. Fr. Stele: Ivan Hribar, A. Korošec, D. Ma-gm-a&evic in M. Natlačen, ki so kot pokrajinski namestnik in. senator, ministri in ban akcijo vsestransko> podprli“ (Banovinski Zbornik). lazija zavračajo begunce v čolnih nazaj na morje, tiči v njihovi bojazni, da se jih, če jim dovolijo izkrcanje, ne bodo mogle več znebiti. Tajska ima več let na skrbi že 150.000 beguncev, v Malazijo se jih je do konca lanskega leta zateklo nad 50.000. Te nerazvite države se bojijo novih prišlecev, medtem ko je odziv industrijskih držav na svobodnem Zahodu skoraj ničeven. Anglija je npr. lansko leto sprejela samo 346 „čolnarskih“ beguncev. Zahodna Nemčija se je bolje odrezala: na svojem ozemlju je nastanila 2650 beguncev, Kanada sprejema 60 družin mesečno. Japonska vztraja pri svoji politiki popolne prepovedi sprejemanja beguncev. Najboljši sta ZDA in Francija. ZDA izdajajo 25.000 naselitvenih dovoljenj letno (lansko leto so jih izdale dodatnih 20.000), Francija jemlje 12.000 beguncev letno. Avstralija ne zaostaja daleč: 9.000 letno. Proces za izdajanje vizumov pa je silno zamuden: Francija 70 dni, ZDA 150 dni. Medtem se število novih prišlecev predvsem v Malazijo neprestano veča ter jih oblast znova začenja zavračati nazaj na morje, kjer po večini umirajo od lakote, žeje ali potonejo. Nedavno se je pred japonsko obalo prevrnilo več čolnov ter je potonilo 141 beguncev. Samo dvema se je posrečilo priplavati na japonsko obalo. Iz Vietnama so ti čolni na vesla in strgana jadra odpluli pred dvema mesecema. Čolne z begunci srečujejo mnoge trgovske ladje, ki so jih še do nedavna jemale na krov in jih vozile do prvega pristanišča na svojih linijah, toda zadnje čase te ladje plujejo mimo, kakor da čolnov ne bi videle. Ladijske družbe jih namreč ne morejo nikjer izkrcati, če jih vzamejo na krov, ker jim azijske države vrata vedno tesneje zapirajo. Kapitani tako vsak dan kršijo osnovni pomorski zakon: priskočiti ladji ali čolnu v nevarnosti na pomoč. Pod hudim pritiskom ladijskih družb in raznih vlad se kapitani proti svoji volji spreminjajo v pasivne morilce na tisoče nedolžnih ljudi. Strašna tragedija stotisočev nesrečnih azijskih beguncev pred komunističnimi režimi je toliko krutejša, ker jih zavračajo njihovi lastni bratje po rasi in barvi kože, da jim mora nuditi pomoč beli „kapitalistični“ Zahod, proti kateremu sovjetski in kitajski marksisti že desetletja ščuvajo milijonske azijske množice. Danes, ko sta častna člana SAZU-a Tito dn Kardelj, se' na te prave ustanovitelje pozablja. Zato se jih mi s tako večjim poudarkom spominjamo. In še nekaj naj poudarimo ob tem jubileju, to, kar je nekoč posebej podčrtal Hrvat prof. dr. Mate Meštrovič, sin velikega kiparja, v Hrvatski Reviji, kar morem citirati samo po spominu in smislu. Vzemimo Slovence za zgled, kako znajo pozitivno ustvarjati svoje narodne ustanove. Hoteli bi imeti svojo Slovensko Akademijo znanosti in umetnosti, pa so jim vse okoliščine nasprotne. Začno si jo ustanavljati sami postopoma: ustanove znanstveno revijo za eno panogo, ustvarijo jo za drugo, se povežejo v eno skupno Znanstveno društvo, zbirajo denar med privatniki, dobe tu in tam kakšno državno podporo in se za silo zadovolje z Akademijo znanosti in umetnosti v Ljubljani. In danes imajo- svojo Slovensko Akademijo! Mi Hrvati pa, ki imamo že sto let Jugoslovansko akademijo v Zagrebu, ki smo imeli Nezavisno državo in smo znani brezkompromisni borci za vse hrvatsko, imamo še danes v Zagrebu Jugoslovansko Akademijo in ne Hrvatske! Od Slovencev se učimo! Tako nekako je pisal pred leti. Zato se ob tem jubileju spomnimo dr. A. Korošca in njegove kulturne politične taktike, ki je znala v težkih časih za Slovence preko Davidovica ustvariti Slovencem vseučilišče in preko Magaraševiča Akademijo ter je težila preko Hrvatske banovine k Sloveniji kot samostojnemu upravnemu telesu. Ta naj bi ob prvi priložnosti — kot je ljubljanska akademija prešla v Slovensko — prešla v Državo Slovenijo, neodvisno od kogarkoli, razen od svoje volje, kako se uvrščati v združbe sosednih narodov, Evrope in sveta sploh. td MEDNARODNI TEDEN JANEZ PAVEL II. je v svojem božičnem nagovoru pozdravil zbrane vernike na trgu sv. Petra v Rimu v 25 jezikih. Pozval je ves svet na mir in na spoštovanje človeškega življenja. Za svoj prvi božični nagovor je Janez 'Pavel II. nosil novo zlato in belo mitro, na kateri je bila uvezena oljčna vejica, tradicionalni znak miru in dobre volje. Janez Pavel II. je pozval nad 50.000 glavo množico na trgu sv. Petra, ki se je tam zbrala kljub mrzlemu deževnemu dnevu, in prek nje ves svet, naj „zagotovijo, da bo človeško življenje ne samo spoštovano, temveč še vrednejše človeka samega.“ V IRANU se demonstracije proti šahovemu režimu, ki ga je prejšnji teden spremenil v civilnega, še vedno nadaljujejo ter množice odn. njih vodje zahtevajo šahov odstop in njegov odhod iz države. Medtem je proizvodnja petroleja padla že skoraj na ničlo ter je izvoz petroleja iz Irana praktično ustavljen. Država trpi ogromno gospodarsko škodo ter bo potrebovala, če in kadar se bo umirila, več let za obnovo iz gospodarskega zastoja, v katerega se je sedaj pogreznila. Zaradi bojazni sovjetske intervencije v Iranu je del ameriškega vojnega ladjevja iz Indijskega oceana odplul bliže k iranski obali. Iran se je spremenil v silno nevarno žarišče tretje svetovne vojne ter so dogodki v Iranu eden od glavnih vzrokov, da sta Egipt in Izrael spet iznenada sedla za zeleno mizo. V ALŽIRU je po daljši bolezni umrl socialistični diktator Houari Boumedie-nne, ki je vladal državi nad 13 let. V svoji osebi je tekom vladanja združil vrsto odločilnih funkcij, od državnega in vladnega predsednika do vrhovnega poveljnika alžirskih oboroženih sil. Boumedienne je bil tudi eden od največjih nasprotnikov miru med Egiptom in Izraelom. Opazovalci ugotavljajo, da bo Alžir težko dobil naslednika in da bo državi vsaj prehodno vladalo kolektivno vodstvo edine dovoljene socialistične stranke. AKUSTIČNI STROKOVNJAKI v ZDA so definitivno ugotovili, da uboj ameriškega predsednika Kennedyja pred 15 leti ni bilo delo samo L'ee Harveya Oswalda, temveč, da je poleg njega streljal še nekdo drugi, ki ga policija še ni izsledila. Strokovnjaki ugotavljajo, da je šlo za zaroto in da bo zato zadevo treba znova temeljito in do dna preiskati. (Poročilo Wa- Med ugibanjem vojaških in politič-čnih strokovnjakov v svobodnem svetu, kakšen bo razvoj v komunistični Jugoslaviji po Titovem odhodu Z vodstva partije in države in ob pisanju svetovnega tiska o možnih in nemožnih sovjetskih ali ameriških intervencijah v Jugoslaviji pod danimi okoliščinami takratnega notranjega stanja v jugoslovanskih republikah, se stiki med Beogradom in Moskvo, kakor vedo povedati nekatera poročila svetovnih agencij, mirno obnavljajo. Britanska tiskovna agencija Reuter je n. pr. 23. decembra 1. 1. poročala iz Beograda, da je tja sredi najhujše zime in snežnih zametov -— v Moskvi Papež Janez Pavel II. je minuli teden govoril 600 članom italijanskega Katoliškega zdravniškega združenja ter je v govoru pohvalil njihovo opozicijo proti nedavno uzakonjenemu prakticiranju splava v Italiji, ki ga je označil kot „zakonito stanje, ki nasprotuje pravičnosti.“ Janez Pavel II. je v govoru omenjal „boj zdravnikov, ki se hočejo ravnati po svoji vesti, proti vsakodnevnim vabam, pritiskom, grožnjam in celo fizičnemu nasilju, da se ne umažejo z dejanji, k;i so krivična do svetega blagoslova, ki je človekovo življenje.“ V zadnjih tednih so v Italiji razna laicistična gibanja znova začela napadati Vatikan in papeža zaradi njegovih obsodb moritve nerojenih otrok. Janez Pavel II. je omenil tudi ta gibanja ter obsodil „močne tokove javnega mnenja, ki jih učinkovito podpirajo obveščevalna sredstva, katera na vse načine sku- Leto 1979 je nastopilo v Argentini sredi velikih upov. Novo leto: novo življenje. To je tu star in znan rek, ki se sicer kaj malokrat izpolni, a argentinski človek je po naravi optimističen in rad verjame lepim napovedim ali se predaja navdušenju. Star oleto res ni bilo, da bi se ga človek z Veseljem spominjal. Na raznih poljih so se pojavile’ hude težave, in še tako optimistična vizija ne more zakriti hudih pomanjkljivosti. V tem opisu bomo le kratko omenili tri glavne * V rrenove kongresne komisije ni zadovoljivo. NA KITAJSKEM je nad 50.000 kitajskih študentov stopilo v stavko v protest proti prisilnemu pošiljanju študentov na delo na polje. Dolga povorka stavkajočih študentov je po 10-dnevnem pohodu prispela v Peking, kjer je na glavnem trgu protestirala proti zadevnim vladnim ukrepom. V protestnih letakih, ki so jih raztresli po Pekingu, študentje pišejo o „pomanjkanju človekovih pravic, spoštovanja osebne časti in družbenega statusa“ kitajskega študenta v sedanjem komunističnem režimu. Nekateri študentje so bili na delu na kmetih že po devet let. Vlada je objavila, da bo dosedanji program o študentovskem delu na kmetih spremenila. V ŠPANIJI je kralj Janez Karel podpisal novo špansko demokratično u-stavo, ki je'tako stopila v veljavo 27. decembra 1. 1. Predsednik Suarez je oklical splošne volitve za 1. marca t. 1. so imeli nad 809C pod ničlo, v Beogradu več kot ■—209C — priletel s sovjetskim vojaškim letalom na razgovore z jugoslovanskim komunističnim diktatorjem Titom član sovjetskega politbiroja in premier ruske federacije Mihail Solomencev. Tito in Solomencev sta imela „zelo dolge razgovore“, poroča Reuter, ki „pomenijo skupen interes za okrepitev sovjetsko-jugoslovan-skih odnosov prek vrhunskih sestankov.“ Po vrnitvi Solomenceva v Moskvo sta sovjetska in Titova vlada izdali skupno izjavo, v kateri poudarjata „veliko važnost, ki jih imajo sestanki na naj višji ravni za uspešne odnose med ZSSR in Jugoslavijo.“ šajo vplivati na vest zdravnikov, da bi jih pripravili do tega, da bi izvrševali dejanja, ki ne nasprotujejo samo krščanski, temveč tudi naravni etikih1 Janeza Pavla II. sta prejšnji teden zaradi tega govora italijanskim katoliškim zdravnikom napadla zlasti poslanec republikanske stranke Oscar Mammi, češ ida „se vmešava v notranje italijanske zadeve“ ter socialistični poslanec Loris Fortuna, ki je bil eden vodilnih faktorjev za odobritev zakona o splavu v Italiji. Fortuna je pozval socialiste, radikale in razne laicistične organizacije, naj v se „znova združijo proti papeški ofenzivi proti svobodi italijanske žene“ in naj „nadaljujejo do konca boj za ukinitev fašističnega konkordata.“ Fortuna se tu nanaša na lateranski pakt, sklenjen leta 1929 med Cerkvijo in takratno Italijo pod Mussolinijevim režimom o ureditvi odnosov med Cerkvijo in državo. probleme preteklega leta, ker ne pro-stor ne sedanji razvoj dogodkov ne dopuščata popolnejšega pregleda. Gospodarska politika, lahko rečemo, je šla po že izkušenem tiru preteklih let. Vlada je v začetku lanskega leta objavila, da bo zmanjšala inflacijo, da bo državni deficit nizek, in zlasti, da ne bo tiskala denarja brez zaslombe za kritje dolgov. Niti ena teh premis ni bila izpolnjena. Inflacija je skoraj presegla tisto, ki jo je država registrirala V letu 1977. Denarna emisija je dosegla nove viške in državnega deficita ni bilo mogoče kontrolirati v napovedanih mejah. Ta finančni položaj se je odzrcalil logično na socialnem polju, kjer je kupna vrednost delavskih in uslužben-skih plač nadalje padala in dosegla eno nainižjih točk v zadnjih letih. To je povzročilo nova nezadovoljstva med delavstvom, razne poskuse stavk v teku leta in poizkuse gremialistov ,da bi od vlade dobili pozitiven odgovor na zahteve povišanja plač. Vse seveda brez večjih uspehov. Konec leta je minister dr. Martinez de Hoz napovedal nov gospodarski program, ki naj (vendar že) omeji inflacijo, omili recesijo, uredi državno blagajno in vrne narodu nekaj izgubljene blaginje. Bomo videli. Kar se tiče političnega delovanja, je prav konec lanskega leta nudil novost delne politične sprostitve. Prisotnost predsednika države, generala Videla na večerji, na kateri so se zbrali številni predstavniki političnih strank, katerih delovanje je prepovedano, je postavila nov dejavnik v proučevanje položaja, poleg tega, da je privedla razkol v praktično vse politične formacije. Vlada pa še doslej ni pojasnila, še manj uzakonila tolikokrat napovedanega vabila civilistom, naj se udeleže v procesu reorganizacije, ki ga izvajajo oborožene sile. In končno problem, ki je tekom vsega leta sejal nemir v argentinskem življenju: spor s Čilom zaradi suverenosti nad otočjem južno od ognjene zemlje. Ne gre tu le za posest nad tremi otoki, marveč za suverenost nad morskimi predeli. Konkretno, Argentina nikakor noče dovoliti, da bi čile imel kakršenkoli vstop v Atlantik. V tem jo podpira zgodovinski razvoj in medsebojni dogovori iz preteklosti, čile ima na svoji strani pozitivno razsodbo angleške krone, ki mu je podala last nad omenjenimi otoki, kar čile smatra tudi kot prag za izhod na Atlantik. Problem je šel tako daleč, da je večkrat nevarnost oboroženega spopada bila otipljiva. Vojna je dozdevno bila neizbežna zlasti zadnja dva tedna pred koncem lanskega leta. Tedaj je podvzel mirovne korake Vatikan. Sveti oče Janez Pavel II., o katerem sta Argentina in čile sklenila, da naj bi bil posrednik, je na svojo roko sklenil poslati zastopnika, ki naj prouči nastali položaj, in pregleda možnosti, ki bi jih za mirno rešitev problema nudila intervencija 'Svete Stolice. Za zastopnika je bil izbran kardinal Samore, strokovnjak v latinskoameriških zadevah, ki se je takoj po božiču podal v Buenos Aires, kjer se je sestal z vladnimi predstavniki (predsednikom, vojaško junto, itd.) nakar je na isto pot odlete) v Santiago. Ko se je tako konkretno poučil o položaju in zahtevah obeh strani, se je znova vrnil v Buenos Aires. J-e to mož zelo diplomatskih izjav, ki je najprej zatrdil, da je „mir težko dosegljiv, a ne nemogoč“. Ob povratku v Buenos Aires je dejal, da se na obzorju svita iskrica upanja. Predno pa se je v torek vrnil v čile je zatrdil, , da „pogajanja po malem napredujejo.“ 40-letnica SAZU MOSKVA m BEOGRAD VEDNO BLIŽE SOLOMENCEV PRI TITU Janez Pavel II. katoliškim zdravnikom „BLAGOSLOV ČLOVEŠKEGA ŽIVLJENJA“ LJUBLJANA — Za božične praznike je železniška uprava pripravila 67 posebnih vlakov za zdomce iz Zahodne Evrope. Iz Vzhodne jih ne bo, ker tam božičnih praznikov ne poznajo pa tudi ne zdomcev. MURSKA SOBOTA — Steklina se naglo širi iz Avstrije in Madžarske v Slovenijo. Posebne ukrepe za preprečitev stekline so uvedli v občinah Tržič, Ravne, Radlje, Mozirje, Maribor, Ljutomer, Lendava, Jesenice, Gornja Radgona, Dravograd in Murska Sobota, ki je najbolj prizadeta. V teh občinah je treba imeti pse privezane, mačke pa zaprte. Vse pse in mačke, ki bi jih našli na cesti, je treba takoj pokončati. Posebni odloki so bili izdani za preprečevanje" stekline med divjadjo, kajti posebno lisic je bilo veliko okuženih s steklino. LJUBLJANA — Inž. Božo Južina je januarja 1978 odprl na moščanski ekspozituri Ljubljanske banke tekoči račun in za trajne naloge, po katerih bi banka poravnala vsak mesec račune za elektriko, telefon, stanarino in zavarovalnino in še kaj. Po desetih mesecih je bil položaj naslednji: 21. novembra so mu odklopili telefon, mu grozili s prekinitvijo elektrike, dobiva opomine zaradi stanarine in glede zavarovalnine Južina ne ve, ali je poravnana, grozijo mu s tožbo na PTT. LJUBLJANA — Ljubljanska univerza je s posebnim „samoupravnim sporazumom“ omejila podeljevanje Prešernovih nagrad za visokošolce. Po novem pravilniku bodo podelili samo 12 Prešernovih nagrad in to za dela iz vseh področij. BREŽICE — V Brežicah so pripravili kar dobro gledališko sezono. Go-stvali bodo: ljubljanska in mariborska drama, celjsko gledališče in Mestno ljubljansko gledališče; več predstav pa bo priredil tudi domači brežiški amaterski oder. CELJE — V disco-klubu Golovec ne bodo več točili alkoholnih pijač, poostrili bodo tudi nadzor pri vhodu, da posamezniki ne bodo mogli prinašati s seboj alkoholnih pijač. LJUBLJANA — Medicinske sestre v Sloveniji niso zadovoljne s svojim položajem in zato uhajajo na druga delovna mesta. K temu jih sili tudi „družba“, ki ne varčuje z očitki na račun njihove nege bolnikov. Tako piše Dragica Bošnjak v Delu 7. decembra 1978. NOVO MESTO — Strokovnjaki so „ugotovili“, da je krivec za neslavno prvo mesto kot najdražje mesto v Sloveniji in Jugoslaviji fižol. Ta je bil v Novem mestu novembra kar za 15 dinarjev dražji kot v Celju. Za vzroke tega položaja so se začeli zanimati tudi družbeni organi in seveda partija. Sedaj preiskujejo, našli so le, da je Novo mesto že vsaj 20 let med najdražjimi mesti. LJUBLJANA — Po dokončnih podatkih je slovenski narodni dohodek znašal leta 1977 104,89 milijard dinarjev, kar je 21% več kot leta 1976. Povprečje znaša 57.024 dinarjev na prebivalca. Toda najvišji je v občini Ljubljana-Center i(227.438 dinarjev), najnižji pa v občini Lenart s 15.967.. Pod povprečjem je ravno polovico slovenskih občin: Ajdovščina, Slov. Konjice, Metlika, Vrhnika, Dravograd, II. Bistrica, Idrija, Slovenj Gradec, Mozirje, Laško, Tolmin, Zagorje, Črnomelj, Litija, Lj.-Vič-Rudnik, Slov. Bistrica, Gor. Radgona, Radlje ob Dravi, Ptuj, Trebnje, Brežice, Lendava, Grosuplje, Sevnica, Ljutomer, Murska Sobota, Šmarje pri Jelšah, Šentjur pri Celju, Ormož in Lenart. Nad povprečjem pa so: Lj.-Center, Lj.-Bežigrad, Velenje, Celje, Nova Gorica, Jesenice, Piran, Lj.-Moste, Ravne, Koper, Kranj, Lj.-šiška, Trbovlje, Škofja Loka, Maribor, Izola, Krško, Novo mesto, Tržič, Kočevje, Logatec, Kamnik, Sežana, Radovljica, Postojna, Ribnica, Hrastnik, Domžale, Žalec, Cerknica. LJUBLJANA — Kulturna skupnost Slovenije, je za prihodnje leto namenila 250.000 dinarjev za odkup del še živečih slovenskih likovnikov. Komisijo za odkup sestavljajo Marjan Pogačnik, Cene Avguštin, Breda Hich-Klančnik, Jure Mikuž, Andrej Medved in Jovo Grobovšek. Umrli so od 28. nov. do 6. dec. 1978: LJUBLJANA — Alojzij Zajec, 72, up. strojni stavec; Alojz Žumer, ing.; Minka Kurinčič vd. Favai r. Smole, 76; Čili Frankovič r. Golob, 87; Avgust Kamnar, up. mizar; Jožica Jarc, up., 60; Ivan čelešnik, up.; Marjan Gala, dipl. pravnik; Matevž Škof, up.; dr. Ivan Stanovnik, up. odvetnik, 87; Janez Samotorčan, projektant; Kristina Leske; Peter Kapele, up.; Jože Pajk, kretnik; Gabrijela Ježek r. Caserman; Tatjana Frančiška Turk r. Poljanec, up. profesorica; Katarina štrekelj, up.; Vida Žirovnik, up.; Ciril Čeperli, up.; Viljemina Kham r. Žargi; Anton Stek-lasa; Marica Kogovšek r. Perdan, up.; Ignac Zavadlav, up.; Jože Pogačnik, 77; Marija Loboda r. Mohorčič; Alojz Stanič, up. mes. mojster. RAZNI KRAJI — Pepca Dimnik, Mašutarjeva, Jarše; dr. Ivan Vrečar, bivši profesor verouka na klasični gimnaziji v Ljubljani, Trst; Marica Kobe r. Ribnikar, 89; Franc Kregar, up. rudar, 67, Celje; Franc šporin, up., Celje; Ludvik čemažar, up., 63, Polje; Lojze Podgoršek, Kamnik; Alojz Enoh, Voklo; Marija Primar, Zalog; Jože Grandovec, šofer, Grosuplje; Marija Šparovec, up., Tržič; Geni Pertot, 81, Sežana; Jože Mikuž, 84, Jezero; Janez Rol, 62, Spodnji Žerjavci; Anica Kovič, Litija; Janez Zupančič, Novo mesto; Martin Medved, 72, Hotinja vas; Kati Žonta, Idrija; Danilo Flisek, up. učit., Sečovlje; Jože Jaklič, rudar, Trbovlje; Franc Rems, Kamnik; Franc Ambrožič, žel., Krnica; Nežka Blazina, up., 81, Rogaška Slatina; Jurček Korenjak, Trnovec; Ivan Aleš, 75, up. zidar, Podgorica ; Albina Krapež, perica, Kranj; Friderik Knez, Celje; Stanislav Godec, Ig; Lovrenc Hoeningman, up., Bistrica pri Tržiču; Edvard Anžič, 51, Dobru-nje; Ivanka Kem, 47, Komenda; Jože Kovačič, Bučka; Marija Vičič r. Grosar, Rogaška Slatina; Jožefa Trdan r. Gorjup, Škocjan pri Turjaku. SLOVENCI v Osebne novice: Smrt: V San Justo je 28. decembra 1. 1. v 94. letu starosti umrla najstarejša buenosaireška Slovenka ga. Frančiška Borštnar roj. Gašperlin. Zapušča šest hčera, sina duhovnika g. Matija in sedem vnukov. Vsej rodbini naše sožalje. Rojstvo: Dne 21. decembra se je rodil sin prvorojenec v družini prof. Franca Sušnika in njegove žene Marije roj. Zorec. Krsta: V župni cerkvi San Nicolás v San Justo je bila krščena Veronika Karla Račič, hči Jožeta in ge. Karle roj. Mastnak. Botrovala sta Godofredo Mo-ser in Ana Račič. Krstil je rev. Matija Borštnar. čestitamo! V slovenski cerkvi Marije Pomagaj je bila 31. decembra 1978 krščena Mar-janka Erika Horvat, hči Jožeta in Anice roj. Urbančič. Za botra sta bila Božo Urbančič in Mihaela Horvat. Krstil je msgr. Orehar. čestitamo! Poroka: Poročila sta se 23. decembra 1978 v cerkvi Nueva Pompeya Tone Mežnar in Elsa Santillán. Za priči sta bila ženinova mati ga. Marija Mežnar in brat Janez Mežnar. Poročil ju je p. Andrej Stanovnik. Čestitamo! Novi diplomanti: Na Instituto Superior del Profesorado je dne 21. decembra končala študije in postala profesorica biologije gdč. Minka Urbanija iz San Justa. Na tehnološki univerzi v La jPlati je istega dne končal študije za inženirja mehanike Matjaž Omahna iz Bera-zateguija.. Na fakulteti eksaktnih in naravoslovnih ved buenosaireške državne univerze je diplomirala ga. Kristina Var-savsky roj. Zorko in prejela naslov licenciada iz matematike. Diplomirala je tudi na buenosaire-ški državni univerzi ter dobila naslov licenciada en análisis clínicos gdč. Marjeta Eiletz. Letalski poročnik arg. vojske Marko Zunanc je 16. decembra 1978 diplomiral v Oórdobi kot vojaški letalski inženir v elektronski stroki, “čestitamo! Vsem diplomantom iskrene čestitke. BUENOS AIRES Sestanek zaupnikov SLS—SKAD V nedeljo, 31. decembra 1. 1. je bil v Buenos Airesu zaključni sestanek zaupnikov SLS—SKD za leto 1978, na katerem je bilo sprejetih več sklepov o poživitvi delovanja v letošnjem letu. Zadevni predlogi so bili na sestanku dodobra predebatirani in prerešetani ter je bilo predlaganih iz vrst zaupniš-kega zbora več akcij, ki naj bi bile izvedene v prvi četrtini letošnjega leta. Splošna poživitev delovanja politične emigracije nujno zahteva razvoj, ki mu gre stara domovina letos nasproti. Udeležba na sestanku je bila zadovoljiva. Slovenska polnočnica v cerkvi Marije Pomagaj Letošnja polnočnica v Slovenski cerkvi Marije Pomagaj v Buenos Airesu, ki je bila že ob desetih zvečer, je privabila okrog tisoč rojakov iz vseh okrajev Velikega Buenos Airesa. Cerkev z dvoriščem, iz katerega se dobro vidi na oltar, sta bili takorekoč polni. Maševal je msgr. Anton Orehar, delegat za slovensko dušno pastirstvo v Argentini. Med sv. mašo je pel pevski zbor „Gallus“ pod vodstvom dr. Julija Sa-vellija in ob spremljavi na orgle ge. Anke Gaser. SIZ „Gallus“ je pel znane božične pesmi in Haydnovo mašo, ki je prišla do tako močnega 'izraza, da so številni dejali, da kaj takega še niso slišali. Med mašo in že dalj časa pred njo so spovedovali štirje spovedniki. Razumljivo je, da so dolge vrste ljudi, ARGENTINI praktično vsi udeleženci, prejeli sveto obhajilo. Po polnočnici je Slovenska hiša še dolgo ostala razsvetljena. Udeleženci, med katerimi je bilo veliko mladih, so si voščili srečne praznike. MENDOZA V našo mendoško kroniko moramo uvrstiti dva sestanka Zveze slovenskih mater in žena. Na prvem je dne 1. oktobra razpravljala o socialnem razvoju otroka ga. prof. Cvetka Bajuk. K udeležbi je odbor povabil tudi može in so se povabilu odzvali v lepem številu. Drugi sestanek pa je bil 26. novembra. Na njem je našim materam razlagal o otroških nalezljivih boleznih g. dr. Andrej Žumer. Miklavževanje je Društvo tudi letos pripravilo malim v Slovenskem domu. •Miklavž je s svojim spremstvom' ob zvokih slovesne glasbe prišel na obisk med nas zvečer na praznik Brezmadežne. V nedeljo 10. decembra pa je Društvo Slovencev v Mendozi povabilo vse člane, prijatelje in znance na zelo važen in pomemben sestanek; na žalost udeležba ni bila tako obilna, kot bi si jo bili ob važnosti predmeta želeli. Predsednik g. Stane Grebenc je za uvod v jedrnatih besedah podal nekako obračun o stanju našega skupnostnega življenja in delovanja, ker opažamo in si pred resnico ne smemo zakrivati oči, da v zadnjih časih zlasti med mladimi krogi pripravljenost za živahno delavnost v našem Domu peša; in to na vseh področjih. Razvila se je obsežna debata o potrebi posodobljenja v vseh vrstah našega izobraževanja in vzgojnega oblikovanja. Nakazanih je bilo toliko problemov, da je prevladalo splošno prepričanje o nujni potrebi, da se z vso vnemo in ljubeznijo po Novem letu posvetimo razglabljanju o njihovem reševanju v podrobnem načrtu. V drugem delu je arhitekt Božidar Bajuk ob svojih podrobnih načrtih za naš novi Slovenski dom, ki ga moramo pričeti čimprej zidati zaradi javnih predpisov, pokazal na vse možnosti našega skupnega življenja, ki so predvidene v načrtu, ki jim je pa treba seveda — iskati realne vsebine z živahnim našim skupnim delovanjem. Sta pač dva osnovna problema: postaviti moramo nov dom, a vedeti moramo, kaj bomo v njem — delali in kako pod njegovo streho gojili ter ohranjali naše skupno (slovensko življenje. Obisk misijonarke č. s. Silve žužek Prišla je k nam v Mendozo v svoji goreči vnemi in želji, da poživi med nami občestveno misel krščanstva in zanimanje za dežele, kjer je „žetev velika, a žanjcev močno manjka“. Dvakrat smo bili povabljeni v Dom na sestanek in razgovor z njo. V soboto, 16. dec. je razlagala življenje na svojem misijonskem področju v Ganj lin je bil razgovor vkljub pičli udeležbi zelo živahen. V nedeljo dop., pa je po maši prikazala bogato zbirko diapozitivov prav-tako s področja življenja Gancev. Bb. PRISTAVA Glasbeni večer Za nedeljo 16. decembra zvečer je dokaj neopazen oglas v časopisju skromno napovedal ta večer. Pa bi zaslužil močneje opozorilo, kajti prireditev je tako prijetno presenetila in zadovoljila, da je res škoda, da dvorana ni bila bolj zasedena. Uvodoma sta sestri Mirjam (klavir in flauta dulce) in Marta Klemene (flauta dulce) lepo izvedli tri skladbe za klavir in flavto oz. za duet flavt in z izvedbo izzvali zasluženo odobravanje. Tri skladbe za štiriročno izvedbo na klavirju sta nato zaigrali Lučka Kremžar in Anka Gaser ob spremljavi Edvarda Sepp s flavto. Zanimiva zasedba — malo običajna na prireditvah komornega značaja — je posebej vzbudila pozornost navzočih, in efektna interpretacija pripravljenih skladb je dosegla nov, dolg val odobravanja publike. „Gallusove“ Mladenke postajajo vedno bolj kvalitetna pevska skupina, ki je s svojim podajanjem na večeru potrdila upravičenost te trditve. Lepo in s posnemanja vredno podreditvijo svoji voditeljici ge. Anki Gaser so zapele Simonittijevo Geslo, Pregljevo Kukavico, ščekovo Lenka se šeta, špansko ljudsko pesem Mi gallito, Iturriagovo Tengo una muñeca ter — ob spremljavi klavirja (gdč. Mirjam Klemenc) — lepo ‘Sattnerjevo skladbo Tiho je legel mrak. Kot gosta sta na večeru sodelovala gdč. Aracelli M. Grosso in flavtist E-duardo Sepp. Prva je s svojim dobro šolanim in obsežnim sopranom zapela Handlov Largo in Gounodovo Ave Maria, drugi pa' s svojim inštrumentom (flauta transversal) mojstrsko podal Mozartovo Sonato v B-duru. S klavirjem je oba solista spremljala ga. Anka Gaser. V drugem delu večera smo poslušali in gledali ljubko — žal prekratko — Premrlovo spevoigro enodejanko Pomlad v režiji Mihe Gaserja. Nastopajoče pevke in pevci: Nevenka Golob (Meglica), Lučka Pavšer (Zvonček), Nadi Kopač (Trobentica), Cvetka Kopač (Rosna kapljica), Angelca Petek in Marija Kopač (Teloha), Mimi Kočar (Muren), Pavel Pleško (Veter), Snežna Batagelj (Polž), Gusti čop (Sonce), Sonja čop (Kukavica), Lučka Kremžar (čebelica), Anica Rode (Pomlad) ter ptički (Zofi Golob, Veronika Bras, Pavel ca Petek in Marinka Boh) so ob spremljavi klavirja (Anke Gaser) prizor odigrali in zapeli prisrčno in na lepi igralski in pevski višini. Publika ni štedila z aplavzi in je zadovoljna odhajala z večera. Bil je lep glasbeni dogodek v naši pristavski srenji, prijeten večer, zanimiv po svoji pestrosti in po nepričakovani visoki ravni izvajanj. 'Splošno mnenje navzočih je bilo, naj bi podobnih večerov bilo še več. jus Občni zbor SDO. Kot po drugih domovih smo imele tudi dekleta s Pristave svoj letni občni zbor, in sicer na Brezmadežno zvečer. Po poročilu prejšnje predsednice smo izvolile naslednji odbor: Predsednica: Veronika Zurc, podpredsednica: Silvija čamernik, kulturna referentka: Monika Češarek, tajnica: Monika Rant, športna referentka: Lidija Čop, blagajničarka: Marija Gabrijela Dolinšek, delega-tinja: Marta Križ, gospodinje: Cvetka (Nad. na 4. str. Darovali so: Za tiskovni sklad Svobodne Slovenije je . N. N. iz Ramos Mejia daroval 27.500 pesov. Iskrena hvala. Uprava Svobodne Slovenije 1944 35. OBLETNICA USTANOVITVE N BORA ZA SLOVENIJO MOKRATICNEGA POLITIČNEGA SVETU. 19 79 L R O D N E G A OD-— SLOVENSKEGA DE-PREDSTAVNIŠTVA V ♦ ♦ ♦ Poročilo in komentarji k nekemu tekstu Dopis iz Bariloč Zdaj je tudi božič že za nami! Sno-či smo imeli slovensko polnočnico s slovenskim duhovnikom (obiskal nas je g Cukjati iz Buenos Airesa) in s slovenskim ljudskim petjem. Mislim, da se je zbrala prav vsa bariloška srenja — okoli sto ljudi — in smo si drug drugemu želeli miru ter veselih božičnih praznikov. Pred tednom so „Bariloški pevčki“, ki jih vodi Lučka Kralj-Jermanova, ponovno nastopili na „Navidad coral“ v tukajšnji katedrali. V soboto in nedeljo, obakrat pred nabito polno „dvorano“, kjer so tako domačini kakor domači in tuji turisti mogli občudovati ubrano petje božičnih pesmi, raznih mo-tetov, Purcellove skladbe „Rejoice in the Lord“ (pri kateri je kot gost-solist nastopil tudi Janez Vasle iz Buenos Airesa) ter dvoje Mozartovih skladb. Otroškemu zboru je pri nekaterih točkah bil dodan tudi moški zbor, sodelovala pa je letos ponovno tudi Came-rata Bariloche. Ti božični koncerti so vsakoletni največji kulturni dogodek v Bariločah. Je to glasbeni užitek, kakor ga zlepa ne doživiš. 'Seveda je vsakokratni nastop tega zbora, ki ga vodi naša rojakinja in pri katerem sodeluje kar deset mladih slovenskih grl, tudi še dogodek, ki prinaša hraniva slovenskemu ponosu v svetu. Dva dni kasneje je zbor priredil koncert samo božičnih pesmi. Če je „Navidad coral“ prireditev, kjer se srečajo „vse Bariloče“ in na kateri je najti publiko najrazličnejših narodnosti in ver — pa tudi take, ki so morda prvič prestopili prag kakšne cerkve... — je pa tak koncert božičnih pesmi, ki je ob živih jaslicah še bolj približal dogodek svete noči, še prav posebej religiozno prepojen. Naši dirigentki, mladim pevčkom (ki so se prav te dni predstavili javnosti tudi še s tretjo LP ploščo) — iskrene čestitke. Čeprav ni „na zapadu nič novega“, je vendar zadnje tedne precej nemirno, šele s papeževim odposlancem, ki bi naj skušal pomiriti napetost med Argentino in Čilom, se je ozračje nekoliko zjasnilo. Tako je razumljivo, da v teh tednih tudi kakšnih naših ljudi iz raznih koncev države ni bilo videti. No, ko bomo 14. januarja prihodnjega leta slavnostno odprli novo pla-linsko kočo „Pod skalco“, računamo, da bo vsaj kakšnih sto naših ljudi — od tega vsaj polovica iz 1700 km oddaljenega Buenos Airesa — prisostvovalo slavju. „Skalca“ je po malomarnosti nekih gornikov pred leti pogorela. Čeprav je bilo treba žrtvovati precej beličev pa tudi prostega časa za novo gradnjo, je vendarle slišati glasove (in sicer predvsem med juniorsko gardo bariloške „šume“...), da je pa naposled bilo kar prav, da je prejšnja koča „vzela konec“. Nova koča je namreč v primeri z nekdanjo „Skalco“ pravi hotel. V zvezi s slavnostno otvoritvijo „Skalce“, to je „Koče pod Skalco — Robert Petriček“ (v spomin pokojnemu predsedniku SRD), ko bo ob bronasti plošči, vzidani v spomin našemu škofu-gorniku dr. Gregoriju Rožmanu in ob oltarčku spet zapel gorski zvon, bi pa želeli komentirati člančič, ki ga je prinesel najnovejši vodič po Bariločah. (BARILOCHE •—• Guías regionales argentinas — Leto XI. Zvezek št. 12. Strani 125. Buenos Aires 1978). Duša (in glavni urednik) teh vodičev je Raúl Izaguirre. Mož je bil lani ponovno tu na jugu, „padel“ v družbo naših možakov, ki so odhajali pod Skalco v enem številnih dni, ki so jih lani žrtvovali za gradnjo koče. Notica nosi naslov: NEVERJETNI „IZLET“ SLOVENCEV. (El increíble “paseo” de los eslovenos). Urednik je sicer navajen potovanj in dogodivščin, tako po svetu kakor po Argentini, je pa to pot doživel nekaj takega, da je napisal prijateljem v Bariločah „sočno pismo“, ki ga (z raznimi z mastnim tiskom tiskanimi našimi pripombami v oklepaju. ..) prinašamo v prevodu. Vodič prinaša najprej nekaj uvodnih stavkov in nato izvleček iz pisma: „Aprila 1978 se je naš svetovni popotnik (trotamundos), naš direktor ter glavni urednik priključil skupini, ki se je v Bariločah vzpenjala do koče Frey. Bili so to Slovenci, ki so šli ponovno gradit kočo „Pod Skalco“, pred nekaj leti po nesreči požgano. Tukaj prinašamo izvleček iz sočnega pisma, ki nam ga je poslal iz Bariloč. „Sem popolnoma ‘scuzari! (Mož je napisal: „definitivamente ‘fundido’“. Priznati pa moramo, da se je možakar kar dobro držal, če pomislimo, da so pisci vodičev ljudje, ki potujejo navadno kvečjemu od enega hotela do drugega...). Včeraj sem se priključil skupini norih slovenskih mizarjev iz Bariloč, ki so si nadeli nalogo ponovno postaviti kočo svojega kluba prav na koncu zadnjih obronkov Catedrala. Bilo je to deset zanešenjakov, tako med 30 in 70 leti... Nosili so ogromne nahrbtnike, kakor da bodo prenočevali v gorskih višinah vsaj dva meseca. (Jaz sem si seveda predstavljal, da »osi j o v njih mizarsko in drugo orodje...) Hodili so kakor ‘yeti’, navdušeno in strastno in komaj v treh urah — normalno bitje potrebuje za to pot šest ur... — dospeli, hodeč po grebenih, do koče Frey. (Treba je priznati, da je g. Izaguirre od časa do časa res bil na tem, da izpusti dušico, toda v glavnem se je sredi desetorice kar dobro držal...) Mrak je padel in odkrito povedano, veliko je bilo moje presenečenje, ko sem videl, kako se je iz nahrbtnikov prikazalo kakih 30 steklenic vina, (Pretirano! če jih je bilo 25, je dosti!), prikazal se je pantagruelski kos svinjskih reberc, (Avtor pravi: “...vi aparecer un pantagruélico costillar de jabalí”, kar pa sploh ne drži! “Jabalí” namreč pomeni merjasca, merjasec pa ni na dostojnih kranjskih jedilnih listih...) in pa naravnost industrijske količine kislega zelja. Jedli so, pili, peli (tukaj bi bilo treba dodati, da je avtor članka, notem ko je zadostil zahtevam prvega in drugega omenjenih glagolov, v „bazični slovenščini“ skušal zadostiti celo tretjemu...), pesniško so se okadili (“poéticamente se embriagaron”, kar je seveda nekaj povsem drugega kakor bi bilo “se emboracharon”; najtočneje bi se reklo, če bi seveda Cervantesov jezik imel tovrstne tako bogate lingvistične odtenke, kakor jih ima slovenščina: „rahlo so bili 'r rož’cah“), toda ob treh zjutraj, kakor da ' i hoteli interpretirati neki skrivnostni gorski o-bred, je glavni čarovnik Vojko Arko zapovedal popolni molk. Odslej je bilo slišati samo nočne polete kondorjev nad kočo... Ob sedmih zjutraj in sicer po zajetnem zajtrku (Dragi gospod Izaguirre: „Prazna vreča ne stoji pokonci...“) so jo takoj mahnili proti Skal-ci. Tam so garali neprenehoma vse do 18. ure, dokler niso zabili zadnje deske, šele potem in ne da bi se tudi en sam hip odpočli, so se po stezi vrnili v Bariloče... “ Tako pravi piščev tekst. Iz njegovih vrstic bi bilo sklepati, da je avtor nad neverjetnim „izletom“ bil navdušen. Resnici na. ljubo je treba povedati, da se isti gospod že nekaj mesecev po tem, ko so šumski bratje nesli pod Skalco 50 kilogramov težko železno peč in ga povabili, da zopet pride na izlet, ponovnemu povabilu ni odzval. Češ da je „uredniško zaposlen“. Poznamo mi urednike! Haha! Vsekakor: 14. januarja bo otvoritev nove koče in bi želeli pripomniti samo to, da nikomur od izletnikov ne bo treba preko gorskih grebenov nositi ka kih železnih neči. Industrijske količine reberc in kislega zelja so pa seveda toplo zaželjene! Žič- Pismo dr. Hanželiča absolventom slovenskih osnovnošolskih tečajev Vsem učencem, ki so končali letošnje leto osnovno šolo, je na prošnjo šolskega odseka Zedinjene Slovenije napisal prof. dr. Han-želič sledeče poslovilno pismo. Drugi dijaki! Bil sem porabljen, naj napišem nekaj misli našim letošnjim abiturijentom v slovo. Rad sem sprejel. Saj je vse moje življenje tam od zgodnjih dijaških let bila in je še vedno služba mladini. Kaj naj ti, draga ¡mladina, povem ob poslovitvi od tvojih dijaških let? Bodi zvesta sebi, bodi apostol v službi lepih ciljev, postani zvesta tudi vsem svojim! Ostani zvesta sebi! Vsak, posebej še mlad človek, nosi v sebi živo željo: biti dober, iskren, pravičen, pogumen, zvest svojim dolžnostim, posebej še zvest Zakladom duha. Mlad človek se živo zaveda, da more le taka biti ponosen nase, da si le tako zasluži, da ga spoštujejo drugi, da je le tako življenje zares vredno življenja. A ostati vedno zvest sebi, ni lahko. Okolje, ki te bo obdajalo, bo cesto neiskreno, krivično, slabotno, površno, bo tako z lahkoto izdajalo zaklade duha. Tudi tebe bo to okolje, vsaj tu in tam, mikalo, morda celo močno privlačilo, da bi mu sledil. Morda se bodo radi tega tudi v tebi prebujali celo viharji neurejenih nagnjenj, ko bo tvoja duša z apostoli rotila Gospoda: Pomagaj nam; potapljamo se! V življenju te lahko rešuje le apostolat, to je pogumna, junaška služba bližnjemu, služba vsemu dobremu, pravemu in lepemu. Postani apostol! Ni bogatega, ni veselega življenja brez apostolata, brez nesebične službe bližnjemu, brez službe visokim ciljem. Prebudi v sebi živo željo postati apostol, opora drugim, postati svetilnik, ki bo svetil in s svojim življenjem kazal pot k dobremu tudi drugim. Čim večja bo v tebi ta želja in ta pripravljenost, toliko Jajše boš ostal pogumen tudi sam, zvest zakladom duha, tem laže se boš premagoval, tem bolj gotovo boš zmagoval. Biti apostol, služiti drugim, jim pomagati na poti k dobremu — kako čudovito bogato in zmagovito je tako življenje. A boš apostol, svetilnik za druge, tem laže in gotoveje, čim bolj boš požigal razno dračje v sebi, čim bolj boš premagoval razne napake, ki se skrivajo v vsakem Človeku in hočejo zavladati v njem, pa naj bo to sebičnost, lenobnost, površnost, domišljavost, neiskrenost, čutnost in čim bolj se boš trudil, da razviješ v sebi svojim napakdmi nasprotne kreposti. Boj zoper napake pa vedno tudi poglablja v človeku ljubezen do resničnih vrednot. Ostani zvest svojim, tistim, ki so se na ta ali_oni način trudili prebujati in utrjevati v tebi leipa teženja tvoje narave! So te s tem usposabljali tudi za apostolat, pa naj so to bili tvoji starši, profesorji ali naša skupnost. Vsi ti so ti dali za- tvojo mladost izredno veliko. Morda se boš kdaj pa kdaj na zunaj odmikal vsem tem, a naj čutijo, da govori v tebi iskrena ljubezen do njih. Morda boš v svojem mladostnem zanosu tu in tam hotel hoditi svoja posebna pota, a naj čutijo tvoje globoko spoštovanje in hvaležnost do njih, Spoštovanje in hvaležnost vedno zbližujeta mladino s starejšim rodom. Morda boš kdaj čutil celo željo usmerjati drugače celo tvoje versko življenje, vendar globina tvoje duše in tvojega življenja naj dokazujeta, da kljulfo vsemu temu v tvoji globini osiajdf zvest Bogu, Kristusu, Cerkvi, Materi božji. Dragi! Ohrani te misli kot vodilo za tvojo mladost in za vso tvojo bodočnost, pa si lahko prepričam,, da bo vse tvoje življenje čudovito lepo in bogato, lepo in bogato zate, za tvoje in za vso družbo. In to ti prav iz srca želi tvoj, Hanželič. Lujan, 23. novémhra 1978. Slovenci v Argentini (Nad. iz 3. str.) Češarek, Marija Zurc, Helena Dolinšek. Po občnem zboru smo imele že kratko sejo z našim duhovnim vodjem g. Pintarjem, na kateri smo osvetlili in pojasnili cilje za delovanje v prihodnjem letu. RAMOS MEJIA Športno srečanje Kegljači iz Slomškovega doma se že več let udeležujejo raznih tekmovanj, kjer sodeluje več kegljaških klubov iz Velikega Buenos Airesa. Med njimi je tudi Samopomoč Prekmurskih Slovencev iz Bernala; z njimi so naši športniki še posebno v prijateljskih odnošajih. So to večinoma naseljenci izpred druge svetovne vojne in njihovi sinovi oz. vnuki. V oktobru so naši kegljači gostovali pri Prekmurcih in da je bil program bolj pester, so se jim pridružili še fantovski in dekliški moštvi v odbojki. V kegljanju sta obe moštvi izenačili, v odbojki so fantje Slomškovega doma zmagali s 3-2, dekleta pa dobile s 3-0. V nedeljo 19. novembra so Prekmurci vrnili obisk v Slomškovem domu. Pri tekmovanju v kegljanju je domače moštvo zmagalo, pravtako pa tudi dekleta in fantje v odbojki, oboji z rezultatom 32. Kegljaško moštvo Slomškovega doma so sestavljali: F. Cestnik (kap.) F. Vester, Durič F., J. Brula ml., F. Tomazin, Fajfar I., D. Fajfar, Pergar F., Cestnik J., J. Pintar, J, Cestnik ml. in V. Hribar. V fantovskem odbojkarskem moštvu so igrali: I. Medvešček, N. Jakoš, N. Simčič, F. Medic, M. Jakoš, F. Novak, G. Hribar, C. Loboda, M. Skubic. V dekliški ekipi pa so igrale: K. Malovrh, I. Durič, G. Medvešček, V. Breznikar, I. Loboda, Klavdija Malovrh, V. Beltram, M. Ko-želnik. Zmagovita moštva so ob zaključku prejela pokale, sodelujoči igralci pa spominske medalje. SAN JUSTO Božični prazniki in silvestrovanje Božični prazniki so potekli v pravem prazničnem in slovenskem razpoloženju. Zorno mašo na sveti dan, ki je bila še bolj obiskana kakor navadno, je spremljalo petje mladinskega pevskega zbora, v katerem je okrog 50 deklet in fantov. Nadvse prisrčno je bilo nato v Našem domu srečanje med znanci in prijatelji. V soboto, 30. decembra, pa je bilo v Našem domu silvestrovanje. Ob lepi udeležbi je bila najprej božična proslava v režiji Frida Beznika. V enournem prizoru so bile z avdiovizualnim prikazom božičnih motivov združene pesmi in recitacija „Kraška božična legenda“, ki jo je napisal Bogomir Magajna. Mladinski pevski zbor je pod vodstvom Andreja Selana zapel: Magnifikat, Pojdimo v Betlehem, Zveličar preljubi, Noč božična — Sveta noč, Zveličar nam se je rodil, Pastirci iz spanja, Ave, Jesu Parvule, Sveta noč... „Kraško božično legendo“ so recitirali: Kristina Jereb, Metka Markovič, Nuška Belič, Marko Mustar, Janez Krajnik in Blaž Miklič. Po skrbno pripravljeni proslavi je bila skupna večerja. Marijan Bogataj, predsednik Našega doma, se je vsem članom zahvalil za delo v preteklem letu. Vsem je želel blagoslovljeno novo leto, v katerem bo Naš dom, če Bog da, znatno povečal svoje prostore, da bo tako še bolj uspešno trden branik našega krščanstva in slovenstva. Večerji je sledilo tradicionalno silvestrovanje. SAN MARTIN Liga žena-Mati Liga Žena-Mati v San Martinu je 20. t. m. imela svoj zadnji sestanek letošnjega leta. Posvetila ga je božičnemu razpoloženju. Po kratkem uvodu predsednice, ge. Mirjanke Voršič, je ga. Marinškova prebrala božično povest. Nato je na vrsto prišlo božično petje in tudi poslušanje plošč. Ves sestanek je potekel v zares prisrčnem vzdušju. V marcu prihodnjega leta se Liga, kot navadno, spet zbere. Slovenci po svetu ZDA — CLEVELAND IVANKA POGRAJC — umrla 10. dec. zvečer je bila smrtno povožena z avtom na križišču E. 62 St. in St. Clair Avenue, ko je šla čez St. Clair Avenue znana rojakinja gdč. Ivanka Pograjec. Policijsko poročilo pravi, da je avto z dvema mladima ženskama drvel skozi rdečo luč. Policija ga je ustavila na E. 55 St. in prijela voznico avta in njeno spremljevalko. Voznica je bila brez voznega dovoljenja in pod vplivom alkohola. Ivanka Pograjec je bila rojena v Motniku v Tuhinji dolini v Sloveniji, od koder je prišla po drugi svetovni vojni v Cleveland in bila zaposlena najprej pri North American Bank na oglu St. Clair Avenue in E. 62 St., nato pa v Central National Bank. Živela je pri svoji sestri Albini Osenar na 1139 Norwood Road. Poleg te je zapustila svaka Rudolfa Kolariča ter več nečakinj in nečakov. Pokojna je bila velika dobrotnica in podpornica Misijonov in posebej Rozmanovega zavoda v Adrogue v Argentini. Mednarodni teden (Nadaljevanje) OBNOVLJENI RAZGOVORI o omejitvi oboroževanja med ZDA in ZSSR so se znova končali neuspešno. ZSSR ni pristala na določene omejitve oboroževanja ter se ZDA že dolga leta zaman trudijo, da bi sovjete prepričali o nujnosti omejitve oboroževanja in končne razorožitve velesil. Moskva se oboroževanju ne bo odrekla, ker ji neprestano lebdi pred očmi končno zavo-jevanje sveta za marksistično ideologijo. Temu cilju podreja vso svojo notranjo in zunanjo politiko. PO ŠPORTNEM SVETU LJUBLJANSKA OLIMPIJA je 3. decembra v zadnjem kolu jesenskega dela nogometnega prvenstva premagala na zasneženem štadionu Zagreb in z desetimi točkami zasedla zadnje mesto (3 zmage, 4 neodločene igre lin 10 porazov). Je torej na najboljši poti v drugo ligo, V zadnji tekmi so za Olimpijo igrali Dalanovič, Iskra, Tomič,^ Klamfer, Dogandžič, Perduv, A-meršek (Elsner), Lalovič, Čalasan, Ba-levski in J. Voljč. — Jesenski prvak je zagrebški Dinamo s 24 točkami, drugi je Hajduk s 22, tretja Budučnost (22), slede Crvena zvezda in Sarajevo (21), Velež (20), Sloboda (18), Partizan (17), Željezničar in Vojvodina (16), Rijeka, Osijek in Napredak ter Borac (15), Radnički in Zagreb (14), Beograd (12). VATERPOLISTI korčulanskega KPK so osvojili evropski pokal pokalnih zmagovalcev. Premagali so branilca naslova italijanski klub Cannotieri s 8:5, nemški Rote Erde s 14:6, a izgubili z madžarskim Ferenczvarosem z 8:10, pa jim zaradi količnika prvo mesto ni ušlo, posebno, ker so Italijani premagali Madžare s 7:6. V HOKEJU NA LEDU so se Jeseničani kruto maščevali za nedavni poraz. Na Jesenicah so jih 10. decembra pred 2000 gledalci premagali kar s 17:5. Olimpija pa se je znesla nad F^njskogorčani in jih premagala s ZA SLOVITI SMUČARSKI TEK VAŠA na švedskem je bilo že v začetku decembra 78 nad 17.000 (sedem-najstisoč!) prijavljenih. Toda na tej 85 km dolgi progi od Saalema do More bo nastopilo iz varnostnih razlogov le 12.000 tekmovalcev, preostali pa se bodo mogli pomeriti teden dni prej na „Vasaloppet B“. FRANCOSKI FILM o „Mundialu 78“ je pripravil režiser Jean Louis Guillermou. Premiera tega filma o svetovnem nogometnem prvenstvu v Argentini je bila v začetku decembra v Parizu. Film ima naslov „Veliki trenutki Mundiala 78“. ZA ŠPORTNIKA LETA ZRN so zahodnonemški nogometaši izbrali Angleža Kevina Keegana, ki igra za Hamburg, drugo mesto pa so prisodili vratarju Bayerna Seppu Maierju. ritvu iiiKMU V VELESLALOME za svetovni pokal, ki je bil 10. decembra v Schladmingu, je osvojil lansk prvak Šved Stenmark, Tekmovalo je 7' alpskih smučarjev iz 17 držav. Slovenci '’trd, ki letos obeta preseči Križaja, ii 1J:Dpiža-> 27•> Kuralt 37., Koze‘l 39., Ziebler pa 47. Slovenski dom v San Martinu sporoča, da so bili na občnem zboru dne 17. decembra 1978 glede Vzajemnega sklada sprejeti naslednji sklepi: 1. Posmrtnina se s 1. jan. 1978 zviša od sedanjih 60.000 pesov na 200.000 plesov (ali 20 milijonov starih pesov). 2. Letni prispevek se zviša od sedanjih 1.500 pesov na 5.000 pesov in ga je treba plačati do 31. marca 1979, sicer preneha članstvo v skladu. 3. Pravico do te posmrtnine ima član po preteku treh mesecev po vplačilu prispevka. Biti pa mora tudi plačana članarina za Slovenski dom. 4. Izjemoma pa ima član pravico do nove posmrtnine TAKOJ po vplačilu prispevka, ako je bil prispevek plačan do 31. januarja 19791. 5. V članstvo Vzajemnega podpornega sklada se nanovo sprejmejo člani doma in njihove žene do 60 leta starosti pod pogojem, da plačajo pristopnino v višini enoletnega prispevka in da se zavaruje vsa družina. 6. Prsipevek za sklad sprejemajo gg. Rudolf Ribnikar, Rafael Telič in Jože Ziherl. Slov. dom v San Martinu Enkrat na leto VSI ZA VSE SLOVENSKE MISIJONARJE MISIJONSKA TOMBOLA v Baragovem misijonišču v Slovenski vasi. Ob 16 maša za misijonarje - oh 17.50 Pričetek tombole. Ob vsakem vremenu. Lepo vabljeni! Na svidenje! _^ .. . ■ ■ OBVESTILA NEDELJA, 7. januarja: 29. Misijonska veletombola v prostorih Ateneja Baragovega Misijonišča v Slovenski vasi. NEDELJA, 28. januarja: Vsakoletna prireditev Duhovnega življenja na 'Slovenski Pristavi. DRUŠTVENI OGLASNIK Otroška kolonija je srečno prispela v počitniški dom dr. Hanželiča. Vrne se 11. januarja ob 9 dopoldne. ESL0VENIA LIBRE Editor y director : Miloš Stare Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires, Argentina T. E. 69-9503 Uredniški odbor: Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit o §« §13 w fcg g ,9 bn£ Ü s B