SOKRI VC I
Kot poroča naš domovinski dopisnik v današnji številki, se je vršil iS.apri La na Brionih peti plenum zveznega odbora "Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije", na katerem so govorili Tito, Rankovič in Kardelj, široka publicite La tega plenuma, kakor tudi dejstvo, da jugoslovanski komunistični voditelji ve= dno pogosteje uporabljajo "Socialistično zvezo" v svojih odnosih s tujimi poli = Ličnimi organizacijami ter za sprovajanje režimske politike v Jugoslaviji, kaže, da so jugoslovanski komunisti do neke mere izgubili vero v popularnost lastne or ganizacije ter da se jim zdi primernejše, zlasti po pokolju komunistov na Madžar skem, da vključijo svoje stagnirane kadre v nedolžnejšo "Socialistično zvezo" in Jim tam zagotovijo vodilno vlogo. Doslej namreč ni bilo mogoče zaslediti takojav in očitno istovetenje partijskih voditeljev in politike Zveze Komunistov s 'ßo nialistično zvezo", kot je prišlo na dan na omenjenem plenumu. Ce je obstojala doslej Socialistična zveza poleg Zveze Komunistov, bi lahko sedaj rekli, da gre nazvoj po poti, ki vodi k temu, da bo sčasoma postala Zveza Komunistov tista, ki do obstojala poleg Socialistične zveze, čeprav je bilo od vsega početka jasno,da vodijo i eno i drugo organizacijo isti ljudje, tj. komunisti, se dozdeva, da ima sedanji proces čisto drugačne tendence od onih, ki so obstojale do pred kratkim. Vedno večji razdor med Titovo partijo in Moskvo, korenite izpremembe v poljski ko ftunistični partiji in'dokaj uspešni razgovori s predstavniki italijanske sociali stične stranke na eni strani ter vse slabši odziv, na katerega naleta Zveza Komu bistov med jugoslovansko mladino in delavstvom na drugi strani, sili komunistič= be voditelje k usvajanju novih političnih oblik, ki jim bodo omogočile, da se pri sprovajanju svoje politike oslonijo na širše množice in ne zgolj na Zvezo Komuni stov, ki postaja vse bolj vase zaverovan krog starih kameradov.
Govora, ki sta ga dala od sebe ob tej priliki Tito in Rankovič, bi v prete= ^losti mogli slišati na kakem množičnem shodu, ob priliki proslave kake obletni= c& ali odkritju kakega spomenika, odnosno bi ju mogli slišati v kakem partijskem kolektivu, na kaki partijski konferenci. Toda Tito in Rankovič nista dajala take Posebne časti doslej "Socialistični zvezi". Sele pred nedavnim se je linija v tem Pogledu izprememnila in Kardelj se je začel na veliko pojavljati kot vodja dele= Sacij Socialistične zveze v razgovoru z raznimi tujimi delegacijami in posamezni ki, medtem ko. se je Rankovič bolj resno začel ukvarjati z njenimi organizacijski ’Li zadevami. Zato se zdi zelo značilno, da sta si Tito in Rankovič izbrala baš Plenum te organizacije za obdelavo najnovejših odnosov s Sovjetsko zvezo in osta Limi državami na Vzhodu in Zahodu, ne pa sestanek kakega partijskega kolektiva bli celo narodne skupščine. Saj vendar spor z Moskvo na koncu koncev ne zadeva z ideološkega vidika" Socialistične zveze marveč Zvezo Komunistov. Očividno je za Lo, da se jugoslovanski komunistični voditelji na veliko trudijo pripisati svoje spore, napake in zablode vsem Jugoslovanom in istovetiti interese enih z intere= 6i drugih ter tako napraviti iz vseh državljanov "sokrivce" za vse, kar se doga= v jugoslovanski notranji in zunanji politiki. A "sokrivci" so običajno najmanj Pripravljeni na izdajo, ker so tudi sami kompromitirani. Ta taktika je bila zelo Uspešna med vojno, ko so gotovi neopredeljeni in nekomunistično nastrojeni lju = Jje postali sodelavci partizanov, ne da bi to sami zares hoteli.
Nekaj podobnega se godi tudi sedaj, ko komunistom kot partiji teče voda v gr-; 1°) čeprav se Tito še vedno ponosno bije na prša in vzklika, da je komunist - in ne kak "nacionalni komunist" - in čeprav si danes kaj takega že težko lahko Privošči. Mit o komunizmu kot borbeni sili delavskega razreda je izginil s Stali nin sedanje previranje na Poljskem, Kitajskem in v sami Sovjetski zvezi sili
komuniste, da se ponovno "približajo ljudskim masam" in v lastnem interesu znebi jo nadutosti in arogantnosti. Pri tem morajo biti pripravljeni, da jih bo javna kritika poedincev iz "mase" zadela bolj direktno kot doslej in da jo bodo s teža vo zadušili. Ni vsak tako nespreten kot Djilas! Rankovicev in Titov napad na ne= imenovane jugoslovanske novinarje je v tem primeru zelo značilen. Da je "BORBA" postala glasilo Socialistične zveze in da se je pojavila potreba za striktno par tijskimi časopisi kot "KOMUNIST" in "SOCIALIZEM", ki bosta začela izhajati ta me sec, verjetno ni nekaj slučajnega. Sedaj izhajajoči časopisi v Jugoslaviji so se do neke mere posplošili in prinašajo obilo materiala, ki ne osvetljuje položaja v Jugoslaviji ravno v najboljši luči. Lahko bi rekli, da so informacije, ki jih objavljajo ti časopisi mnogo bolj poučne za tujce kot pa vsi memorandumi priprav Ijeni v emigraciji. Zato se komuhistom zdi očividno potrebno, da izdajajo še po= sebne časopise, ki naj bi bili "čisti", ki naj bi "tolmačili našo stvarnost" in ki naj bi "vodili" druge. Z ozirom na zmedo, ki vlada v glavah članov Zveze Komu nistov, se zdi, da ni docela jasno, kako bi mogli voditi druge - razen, da bi jih poskušali voditi za nos.
Urednik
ODPUSTI JIM - SAJ NE VEDO KAJ DgLAJO
Na petem plenumu Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije (SgDL) je o političnih in organizacijskih vprašanjih govoril Aleksander Rankovib", ki je v glavnem ponovil poznane teze o enakopravnosti v mednarodnih odnosih in nesmi = slu blokovske politike tako na Vzhodu kot na Zahodu. Pri tem je govoril o vtisu, ki ga je napravil Titov obisk v Sovjetski zvezi na zahodne kroge. "V prijatelj = skem sodelovanju Jugoslavije s Sovjetsko zvezo so videli opuščanje naše samostoj ne politike. Iz mnogih izjav, študij in člankov na Zahodu je moč videti, da tam želijo zainteresirane skupine in posamezniki predstaviti Jugoslavijo kot razbija ča 'vzhodnega sveta', ali celo kot negacijo komunizma. Ti ljudje pa niso nikoli razumeli, kaj se dandanes dogaja v socialističnem svetu, kar pa so razumeli, gle dajo seveda z gledišča svojih lastnih razrednih interesov." Odnosi z Moskvo pa so se pričeli slabšati zaradi sumničenja s sovjetske strani v pogledu jugoslovanskih zvez z Zahodom, na katere Moskva gleda kot na"izdajo načel proletarskega interna cionalizma in solidarnosti socialističnih držav". Kljub širokemu področju sogla= sja v pogledu osnovnih vprašanj meddržavne in mednarodne politike, med Jugoslavi jo in Sovjetsko zvezo "ni bilo moč doseči popolnega soglasja v nekaterih važnej= ših ocenah stanja in smeri razvoja, zlasti v mednarodnem delavskem gibanju - pri čemer je jugoslovanska izvenblokovska pozicija na prvem mestu". Tako je prišlo do obnavljanja kampanje proti Jugoslaviji - do "sistematičnega dela za kompromitira nje jugoslovanske mednarodne politike ter naše državne in družbene ureditve". V tej kampanji se Sovjeti zlasti poslužujejo Albancev, ki ščuvajo škiptarsko narod no manjšino na Kosovu in Metohiji.
Albanski list ZERI I POPULIT je zapisal: "Imperialisti so začeli ostro napa dati socialistične države, enotnost socialističnega tabora in enotnost komunistič nega gibanja. K temu napadu so se pridružili tudi jugoslovanski revizionisti in oportunisti vseh barv. Imperialisti in revizionisti so hoteli odcepiti države^ud ske demokracije od socialističnega tabora, ki ga vodi Sovjetska zveza. Njo so ho teli izolirati, narodom pa, ki so krenili po poti socializma, vsiliti kapitali = stični jarem, likvidirati komunistične in delavske partije ter tako potisniti svet v novo katastrofo, v novo vojno."
K takim komentarjem, katere je Rankovic nazval "neodgovorne in polblazne pi sarije", bivši šef Ozne ni mogel reči nič drugega kot: "Oprosti jim, oče, saj ne vedo kaj delajo." Pri tem je poudaril, da Titov režim še nadalje vidi osnovo od= nosov med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo v beograjski in moskovski deklaraciji, ki nalaga obem državam gotove obveznosti.
Po Rankovičevem govoru se je oglasil k besedi Tito, ki se je zlasti pečal z najnovejšo sovjetsko gonjo proti Jugoslaviji - "nov spor, ki se je razvil med na šo deželo in vzhodnimi deželami, deželami socialističnega tabora, za kakršne se imajo". Sovjetskim tovarišem je šlo "najbolj na živce" dejstvo, da se je Jugosla vija ni hotela povrniti v sovjetski blok. Toda Tito je rekel, da "sedanjega spo= ra ne bi hotel dramatizirati", čeprav se on in njegovi sodelavci večkrat vprašu= jejo "ali jim (Sovjetom) sploh lahko še verjamemo, ko smo se že drugič znašli v neugodnem položaju". Po njegovem mišljenju bi bilo napačno obupati na Sovjeti,kar ima tu "glavno vlogo subjektivni element, oziroma gledišče posameznih vodilnih
ljudi, ki se še ne morejo otresti starih nazorov glede stikov med socialistični-®i deželami. Ne glede na to, da so delno popravili stalinistične težnje v svoji Politiki, imajo te težnje še vedno korenine v sovjetski politiki nasproti, drugim deželam, kakor nasproti Jugoslaviji tako tudi nasploh." Po .Titovem mišijenju je treba na to stvar gledati kot na časovno obdobje - "ki ne bo trajalo tako dolgo" - ko bodo "sovjetski tovariši spoznali, da Jugoslavija takšna, kakršna je, nima nobenih razlogov, da bi spreminjala svojo politiko in svoja gledišča". Odmik od te poti bi škodil nadaljnemu socialističnemu-razvoju, razvoju socialistične mi= sli v svetu nasploh, medtem ko sedanja jugoslovanska politika koristi Sovjetski zvezi in vsem tistim, ki žele mir in-dobre odnose v svetu.
Albansko gonjo proti nekakšnemu 1 zlostavlj anju šiptarske manjšine na Kosovu in Metohiji je Tito označil kot stvar, za katero je težko verjeti, da je samo de -lo albanskih voditeljev. Čeprav ni direktno omenil Sovjetov, je bilo iz njegovih besed razvidno, da meri nanje. "Kdo nam jamči, da jutri ne bodo storili enakega Poskusa tudi v Vojvodini, kjer imamo močne narodne manjšine, Madžare in druge,da bi tako omajali našo notranjo enotnost, da bi diskreditirali naš sistem in način obravnavanja narodnega vprašanja v naši državi?"
Vsa ta kampanja proti Jugoslaviji je rezultat dogodkov na Madžarskem, za ka tere Sovjeti krivijo Jugoslavijo. Čeprav so usvojili Titovo kritiko Rakosyjevega ^žima, so potem, ko je prišlo do tragičnih dogodkov in do posledic teh dogodkov, ki so neizogibno morali škodovati tudi ugledu Sovjetske' zveze v svetu, hoteli odvrniti od sebe odgovornost in jo naprtiti nam".
"Narodnega komunizma ni!
Zakaj je Tito spregovoril ob madžarskih dogodkih? Zato, ker so ti dogodki vplivali na razpoloženje jugoslovanskih narodov in "ker smo morali povedati naše 1,111 ljudstvo tisto, kar je moralo vedeti, da bi se ljudje pomirili... Da ni bil ■Spložaj 'tako kritičen, kakor je bil tiste čase, bi morda ne bili v tako ostri, od i^iti obliki povedali teh stvari. Morda bi bilo to ostalo v naši Zvezi komunj -£tov. v našem vodstvu, morda bi zvedeli za to samo naši vodilni ljudje... Sovjet skim tovarišem pa to ni bilo po volji in zato so tako ostro reagirali..."
"Znano vam je, da si je zaupanje v Sovjetsko zvezo pri nas zelo težko utira pot. Ko so se mudili tovariši Hruščev-, Bulgarin in Mikojan v Beogradu, smo jim Povedali, da bo trajalo precej dolgo, preden bomo upostavili tisto zaupanje, ki smo ga imeli do Sovjetske zveze pred letom 19^8 in ki ga je naša partija gojila ljudstvom že iz predvojnih časov. Mi smo apelirali nanje takrat in pozneje., sem se mudil z našo delegacijo v Moskvi, naj bodo potrpežljivi, naj razumejo, tu ne gre vse tako lahko, naj se ne love takoj za vsako besedo, napisano v ka k0® časniku, kar se žal dogaja še sedaj proti naši volji, naj ne vidijo v tem e= Cementov nekakšne naše neodkritosrčnosti politike nasproti Sovjetski Zvezi,marveč potrpe... Žal niso bili potrpežljivi, marveč so reagirali nestrpno in nepravilno..."
Nenadoma se pojavil Suslov, ki je napadel jugoslovanske komuniste za adi re vizionizma, zaradi narodnega komunizma. "Prosim vas, tovariši," je rekel Tito ob ^ej priliki, "mar ne bi bilo nesmiselno odgovarjati na to in se zagovarjati, da bismo sovražniki komunizma? Saj smo. vendar komunisti! 'Narodnega komunizma ni! Su-slov je povzel terminologijo raznih zahodnih novinarjev, ki so skovali izraz "na ^dni komunizem" zato, ker se Jugoslavija bori za neodvisnost, za.svojo neodvisno ^°t notranjega razvoja in neodvisno zunanjo politiko."
Ko je govoril o odnosih z.Zahodom, je Tito poudaril, da je jasno, da "hoče-1,10 imeti z Zahodom dobre stike". '.'Naši stiki z Zahodom niso takšni, kakršne jei= Stalin nekoč v tem smislu, da je to, kar imamo mi, najboljše, da pa.njihovo ^ zanič. Mi smo od Zahoda marsikaj prevzeli in marsikaj bomo še vzeli, ker je ’ahod cela stoletja gradil svojo kulturo, znanost in drugo, kar moremo in moramo ^Porabljati. Toda jemati od Zahoda družbene elemente iz današnjega sistema, kakr '^bega imajo na Zahodu, in prenašati jih v naš socialistični sistem, to bi pomeni 0 ne samo zvodenelost tistega, za kar smo dajali kri.... marveč bi to pomenilo. a bi prišli v razmere, ki pa vo.dijo k nečemu, kar ni v nobeni zvezi z urejenim ^žavnim organizmom, z močnim notranjim državnim sistemom."
"Mi torej ne moremo dopustiti, da bi vlada naše dežele uveljavljala eno zu-.anjo politiko, posamezni novinar pa zato, ker mora razvijati svojo misli, meni, .a Je vzvišen nad vsem, da mora ustvarjati javno mnenje In zaradi tega podirati ^sto politiko, ki jo inavgurira naša vlada in s katero se naše ljudstvo strinja. ^Sno je,da je v takšnem primeru ogromna večina na drugi strani, da je skupnost a drugi strani, on pa je sam..." je zaključil Tito.	(ds)
Knjižni trp;:
PONORELI NACIONALIZMI
Veceslav Vilder : "BIKA ZA ROGE11 j izdala tiskovna založba "Demos"; Londonl9^7* 200 strani; cena 15/6.
Knjiga g.Vilderja ima podnaslov: "Kje je izvor srbsko-hrvatskega spora?V čem je rešitev?" Pre%ovor je napisal izdajatelj g.Vane Ivanovič.
Knjiga se bavi z obdobjem od 18.stoletja do danes in s širokimi, toda preči znimi potezami iznaša ono, kar je bistveno. Opisuje začetek jugoslovanskega nacio nalizma v 18.stoletju, njegovo širjenje v 19.stoletju, pojavo srbskega in hrvat= skega nacionalizma ter končno stanje, kakršno je danes v komunistični Jugoslavi= ji in v naši emigraciji.
Brošura bi morala postati obvezno čtivo za vsakega politično-mislečega demo kratskega Slovenca, Hrvata in Srba. Postati bi morala obvezno čtivo tudi za vse one slovenske, hrvatske in srbske naciste, pri katerih je nacionalna ponorelost posledica nevroze (histerije in podobno), kajti v njej Dodo našli svoje zdravilo. Za kronične nacionalne norce - paranoike - pa seveda zdravila ni.
V tem kratkem prikazu mi je seveda nemogoče podati vsebine Vilderjeve knji= ge, a to tudi ni zaželjeno: vsak bi jo moral sam zase prečitati. KLIC TRIGLAVA je pogosto objavljal članke, v katerih so pisci obravnavali vprašanje zdravih in bolnih, pametnih in norih, ter koristnih in škodljivih nacionalizmov, medtem ko knjiga g.Vilderja sedaj nudi tudi ves potrebni "smodnik" demokratskim Slovencem, Hrvatom in Srbom za borbo proti podivjanim nacionalistom.
BIKA ZA ROGE vsebuje samo dve strani o Slovencih (Drugi del, 6.poglavje,str. 79» in 80.: "Slovenci v 19. stoletju"). Izdajatelj g.Vane Ivanovič" pravi v svojem predgovoru med drugim: "Ako pisec malo govori o Slovencih v tej knjigi, je to sa mo zato, ker je uperil ves svoj talent in vse svoje misli na najbolj boleč del naše tragedije. Tu je bilo najprej potrebno junaško priti na dan z resnico." Po= glavje o Slovencih zaključuje g.Vilder takole: "Oživotvorjena ideja Jugoslavije je Slovencem, kot delavnemu, praktičnemu in solidnemu elementu, v vsem pogojila veliko področje delovanja. Izbruh zaprek in spopadov med sr bskim in hrvatskim na cionalizmom ter oddaljevanje od jugoslovanstva.je posredno težko prizadelo tudi Slovence. Zato se^po drugi svetovni vojni tudi pri njih začel pojavljati v emi = graciji pokret za posebno slovensko državo. A samo od pomiritve in rešitve srb = sko-hrvatskega spora v demokratskem duhu zavisi, da bodo Slovenci iskreni Jugo = slovani."
Knjiga pušča številna, morda v večji meri "tehnična vprašanja", odprta. Ta= ko n.pr. ali je možno že sedaj začeti reševati srbsko-hrvatski spor? Rešitev srb sko-hrvatskega spora zanima komunistični režim v Jugoslaviji edino v toliko, vko likor ta spor predstavlja nevarnost temeljem njihovega režima. Komunistična reši tev je zato samo v interesu komunističnega režima in če bi bilo v interesu tega režima, da bi spor še nadalje obstojal, bi ga nedvomno ponovno razplamteli. Ako bi se temelji Titovega režima začeli jutri nevarno majati, ni izključeno, da bi komunisti razpihali ta spor v tak plamen, da bi zares ustvaril še večji prepad med Srbi in Hrvati.
Srbsko-hrvatski spor se lahko začne reševati na demokratski način zaenkrat samo v emigraciji in knjiga g.Vilderja je doslej, in verjetno še za nekaj let v naprej, najpomembnejši prispevek k rešitvi tega spora.Ako bi^emigracija z vso res nostjo lotila tega vprašanja, bi nedvomno dosegli, da bi prišlo do ustvaritve ju goslovanske in demokratske alternative Titu, o kateri se je in se še toliko raz= pravija v emigraciji. Jugoslovanske in nedemokratske, kakor tudi neJugoslovan = ske in nedemokratske alternative Titu so številne. Morda je res, da emigracija ne bo igrala v samem aktu "osvobojenja" Jugoslavije izpod komunističnega režima nobene vloge. Toda nedvomno je res, da more emigracija, jugoslovansko in demokrat sko nastrojena, že danes, pred "osvobojenjem", odigrati zelo važno vlogo, ako je zanjo pripravljena in organizirana. In kar je morda še bolj važno: takšna emigra cija bi mogla jdo "osvobojenju" vnesti v Jugoslavijo novi duh, duh demokratskega zahoda, namesto da bi v Jugoslavijo vrnila več ali manj isti totalitarni duh, s katerim je velik del emigracije zapustil Jugoslavijo.
Z reševanjem srbsko-hrvatskega spora je treba torej začeti v emigraciji. Ta spor pa ne bo mogoče rešiti niti tu, ako bo pri njegovem reševanju sodelovala sa mo takozvana "elita", "intelektualci", odnosno "ljudje z legitimacijami". Ako se bo s tem pečala samo "elita", potem bo prepuščeno raznim demagogom široko področ je delovanja, da porušijo ono, kar bo ta takozvana "elita" zgradila. Pri reševa= nju tega spora mora brezpogojno sodelovati vsa demokratsko nastrojena emigracija.
(Dalje na 5 • str . spodž^j)
BIVŠI BORCI l '
Nekako pred sedmimi leti je izšla prva številka '‘Šmartinskega vestnika”, ki ga je pričel izdajati podjetni duhovni svetnik č»g.Karel Bkulj kot informativni list slovenskih beguncev v argentinskem San Martinu; odtod tudi naziv lista. Toda z drugim letnikom (1952) je list postal ”glasilo domobrancev in drugih protikomunističnih borcev”. Običajno je izhajal vsaka dva meseca na osmih ali več straneh; tiskan. Obujal je spomine na domobranske borbe, pisal o domobranskih vodnikih, razgaljeval komunistične zločine, prinašal leposlovne prispevke iz domobranskega življenja in vodil “Matico mrtvih”, v kateri je doslej zbral blizu osem sto imen (z nekaj osebnimi podatki) ubitih ali pogrešanih protikomunističnih vojakov.
Vse urejevanje, pa tudi zamisel, je često kazala znake improvizacije in predvsem osebnega prizadevanj a svetnika č.g.Škulj a. Iz lista je pogosto vel nekak duh zanosa in v takem zanosu je seveda tu in tam zašel, kot n.pr. da je ”naš narod... 3.maj a (1945)... proglasil neodvisno slovensko državo”. Pa to ne bi bilo tako hudo. Bolj nerodno je bilo, ko je izdajatelj pričel II.letnik s slavospevom pokojni Evi Peron in jo povzdignil v “duhovno voditeljico” argentinskega naroda. Ati leto dni kasneje, ob prvi obletnici kar “je prenehalo'biti srce ene naj plemenitejših šena", ki se ji “prav 'gotovo mora dati pridevek Velika'... Ob takih spornih stvareh sem se pač spraševat, kaj je imela ta ženska skupnega s slovensko protikon enistično borbo in kam je prišlo 'glasilo” teh borcev, da ji poje take nepotrebne slavospeve, ki bi gotovo mogli biti pisani - spričo tedanjega totalitarnega vzdušja - bolj s pametjo in manj s srcem. Ati je mar tako pisanje povzročilo, da je list z naslednjo številko (1.9. 1953) postal le “Vestnik” z običajnim podnaslovom, in da je list prevzel novopostavlj eni odbor?
V	drugi polovici lanskega leta je potem prišlo do ustanovitve treh organizacij bivših borcev: v Argentini, v Torontu in Clevelandu.
Iz tega pa se je nedavno rodita “Zveza bivših slovenskih protikomunističnih borcev”, ki je prevzela “Vestnik” kot svoje uradno glasilo.
Daši odbor te skupne zveze še ni objavljen v listu, so že zapisali svoj program in cilje: “Ohraniti spomin na naše junake in na žrtve protikomunistične revolucije. Zbrati zgodovinsko važni material te borbe in istega ohraniti kasnejšim rodovom. Po naših močeh skušajmo pomagati našim invalidom in sirotam naših padlih, predvsem pa medsebojno ostati povezani po načelu 'vsi za enega, eden za vse'. V kolikor mogoče hočemo razložiti svetu našo borbo, trpljenje in žrtve našega naroda”.
Namen bivših borcev ni ustanavljati neko politično stranko, niti ne razkrojevati to, kar je že ustanovljeno. Gre za medsebojno povezanost na nadstrankarski podlagi, tako “kot smo nekoč bili povezani, ko smo ramo ob rami marširali skozi slovenske vasi ter branili dom in rod pred rdečimi barbari“.
V	Združenih državah vprašujejo, če bi bilo kaj zanimanja za tako Zvezo bivših borcev tudi v 'Angliji. Želijo, da bi tu nekdo postal zastopnik, ki bi nabiral naročnino za “Vestnik”, in da bi se tu ustanovit "odbor za Anglijo”. Slovenci, ki jih stvar zanima, lahko dobijo naslov pri KLICU TRIGLAVA, nakar morejo stopiti v stik s predstavnikom "Zveze bivših borcev” v Združenih državah.
P.
_(V.Vilder: BIKA ZA ROGE.-Dalje s ^..strani:)
Odbor (katerega član je g.Vilder), ki sebe naziva jugoslovanski in demokratski
(narodni), mora zbrati vse razbite demokratske sile. Nekdaj - v starih časih -
bi bilo morda dovolj, ako bi predsednik JNO-ja poročil svojega sina s hčer=
jo predsednika HSS, pa bi bil srbsko-hrvatski spor rešen!	„	-
B.SIMONIČ
Op.ur.: V prihodni številki KLICA TRIGLAVA bomo objavili še eno kritiko knjige g.V.Vilderja, ki gleda na Vilderjeva izvajanja z drugačnega vidika kot je to storil g.Simonič, zlasti kar se tiče slovenskega nacionalizma.
NOGOMETNA KOLONIJA
Veceslav Vilder:
Stane Pavlič, bivši gospodarski sveto valeč v zunanjem ministrstvu, je bil i= menovan za jugoslovanskega veleposlani= ka v Indoneziji. To imenovanje enega od najvišjih gospodarskih strokovnjakov na daljno veleposlaništvo v Jakarti daje povod za govorice, da bi titovci -.radi vi deli Indonezijo kot svojo drugo kolonijo. Etiopija kot zamišljena prva jugoslovan ska kolonija sicer ne prinaša posebnih dobičkov. Trgovinski promet med Jugosla vijo in Etiopijo je se vedno majhen, če= prav so posebno ob času Titovega obiska pri Haile Selasiju mnogo pisali o jugo= slovanski pomoči Etiopiji za razvoj go= spodarstva in mešanih trgovskih družb, ki bi izkoriščale etipska naravna boga= stva in prodajale jugoslovanske tovarni^ ške izdelke.
Indonezija je bila pred vojno nizozem= ska kolonija. Kot mnogokrat v deželah,ki so šele nedavno dobile neodvisnost,je na sprotstvo do bivših gospodarjev in vsega Z.apada zelo razvito. Ker slovi po trma= . sti neodvisnosti, ima Titova Jugoslavija v teh afriških in azijskih deželah pose= ben ugled, ki ga skrbno skuša gojiti in izkoristiti. Zaenkrat je edina otipljiva korist v Jugoslaviji riž, ki ga dobe iz Birme. V Indonezijo pa so poslali trene= rja, ki vadi indonezijsko državno nogo= metno reprezentanco, a jugoslovansko mo= štvo je na povratku z olimpijade v Mel= bournu igralo z njo nekaj tekem, da ji tako pomaga k napredku.
ANTE PAVELIČA ZAHTEVAJO
Titova vlada je vložila pri argentin= ski vladi uradno' zahtevo za izročitev u= staškega poglavnika Ante Paveliča, šefa Neodvisne Države Hrvatske za časa Hitler jeve okupacije Jugoslavije. Argentinski diktator Peron se je svoje čase izognil izročitvi Paveliča z izgovorom, da njego vo prebivališče ni poznano. 11.aprila pa je imel Pavelič smolo in je obležal naj= prej v bolnici, nato pa je bil prepeljan domov. Nanj je bil namreč izvršen aten= tat, ki pa se ni docela posrečil. Od še= stih strelov sta ga zadela samo dva in še ta ne smrtno nevarno. Atentator je po begnil.
Ta dogodek je sedaj prišel v argentin= ske in tuje časopise in argentinska vla= da ne more več zanikati njegove prisotno sti v Buenos Airesu. Razen strogo desni= čarskih listov, ga argentinski tisk hudo napada za njegove zločine med vojno in izraža naklonjenost jugoslovanski zahte= vi za izročitev. Uraden odgovor argentin ske vlade v trenutku, ko to pišem, še ni poznan. Pavelič je 68 let star in ima sladkorno bolezen.
BIKA ZA ROGE
Odkod izvira srbsko-hrvatski spor?
V čem je njegova rešitev?
Knjiga ima 200 strani in je pisana v latinici. Okusna vezava. Stane 15/6 v Veliki Britaniji in 3 dolarje v USA. Naročite jo lahko pri založbi Demos -Dunster House, Mark Lane, London E.C.2. odn. pri avtorju: 93 Peter's Court,Por ehester Rd., London W.2.- V Ameriki jo lahko naročite tudi pri Dušanu Horvatu, 198 Balsam Ave.S., Hamilton, Ont.,Cana da.
Naslovi nekaterih poglavij: Zgodo = vinski razvoj modernega nacionalizma pri južnih Slovanih - Vir zla: dva na= cionalizma v isti etnični celini - Na= cisti in komunisti v odnosu na naciona ližem - Novo obdobje pri Srbih in Hrva tih po 1903.letu - Zaključek: Kaj mora mo vedeti? Kaj moramo napraviti?
JUGOSLOVANSKA KRONIKA
-	V ljubljanski drami je bila v aprilu odprta razstava "Uprizoritev Shakespea rovih del v Angliji". Trajala je nekaj dni.
-	Slovenski film "Dolina miru" bo pri= kazan na mednarodnem filmskem festiva= lu v Cannesu.
-	V Parizu je bila pred kratkim razsta va sodobnih grafičnih' del "'dvajsetih jugoslovanskih umetnikov. Med drugimi je bil zastopan tudi'France Mihelič.
-	Zveza književnikov Jugoslavije je do slej poslala v 'zameno z drugimi dežela mi nad Č00 del domačih avtorjev in nad 600 književnih revij in časnikov. Zve= zi je mnogo na tem, da bi tuje dežele fbolj pridno prevajale dela jugoslovan= skih, avtorjev.
-	4.aprila so priletela v Beograd šti= ri potniška letala sovjetskega tipa"IL -1.4"., ki jih je Jugoslavija kupila v SSSR. V kratkem:pričakujejo še štiri.
-	V Jugoslaviji primanjkuje 60Ö.00Ö sta riovanj. Za rešitev stanovanjske krize bi bilo potrebno zgraditi letno okrog 100.000 stanovanj. Lani so jih izgradi li samo 59.000.
-	V Beogradu sedaj živi 522.277 stal = nih prebivalcev. Skupno z nestalnimi prebivalci in z vaškimi občinami,ki spa dajo pod Beograd, glavno mesto šteje 676.381 prebivalcev. V zadnjih štirih letih je število naraslo za 60.000.
-	Graditi so začeli žično železnico na Krvavec, ki bo dolga okroglo dva in pol kilometra ter bo prepeljala 150 oseb v eni uri."Turist-biro" upa, da bo to pri vabilo tuje in domače smučarje.
RAZPAD DEMOKRATSKE DRI AVE (Konec)
Dr.Karl Dietrich Bracher: "Die Auflösung der Weimarer Republic.-" (Prvi del pregleda te.knjige je bil objavljen v prejšnji številki - op.ur.)
Trije stebri, na katere se je osianjala parlamentarna demokracija v Nemčiji, so bili liberalci, socialni demokrati in katoliki. Liberalcem se je od vseh treh najslabše godilo. Nemški srednji sloj, katerega obstoj- .ao_.o gr ožili vojna, povoja-na inflacija in gospodarska stiska, je izgubil občutek varnosti in je bil zato naklonjen "novim rešitvam^' in krilaticam o nekakšni."konservativni revoluciji". Đve liberalni stranki sta dobili pri volitvah 1.1919 skupno 23% sedežev v parla= mentu; 1.1928. je njuna moč padla na 13% in to kljub gospodarskemu izboljšanju; leta 1930» na 8,5% in 1.1932 vsega skupaj^äva odstotka sedežev. Njuni pristaši so se pridružili nacistom.
Socialni demokrati, ki so predstavljali največjo demokratsko grupo, so ena= ko zabeležili postopno upadanje v parlamentu: od 37«9% sedežev v I.I919. so pa = ili na 29.8% v 1.1928., 24.5% v 1.1930. in na 20.4% sedežev v 1.1932. To upada = nje ni bilo katastrofalno, a je vendar izkazovalo resno slabost najmočnejše demo kratske stranke. Na račun socialnih demokratov so se okrepili komunisti, kar je bilo jasno razvidno iz analize krajevnih volilnih izidov. To upadanje pripisuje ir.Bracher predvsem neodločnosti socialno demokratskih voditeljev, da bi modifi= cirali svoje tradicionalno opozicijsko stališče in prilagodili partijski ustroj ter svojo marksistično ideologijo novemu položaju. To je vodilo do popolne pasiv nosti v trenutkih, ko bi bilo potreba sprejeti velike politične odločitve. V mar cu 1930.leta je prav zaradi tega prišlo do padca vlade, v kateri so socialni de=' Sokrati igrali odločilno vlogo. S1 tem, da so se odrekli oblasti, je tudi par la = ftent kot celota izgubil vsako moč. Socialni demokrati so bili potisnjeni v defen živo in niso niti poizkusili dati kako iniciativo. Stranka se je izkazala za' ne= sposobno, da bi pridobila mlajše ljudi ali žrtve gospodarske stiske, kakor tudi ba bi usvojila prepričljivo linijo v svoji propagandi. Postala je enostavno ujet nik svojih lastnih doktrin. Pri tem je podcenjevala moč nacistov in kasneje od= klonila ponudbo proti-nacističnih generalov za sodelovanje. Zastarele koncepcije socialnih demokratov, njihovo tradicionalno nezaupanje napram Reichswehru in nji hov strah, da ne bi izgubili še več glasov v korist komunistov, so bili premočni. Enako kot drugi so tudi socialni demokrati verovali, da bodo nacisti, čim bodo prisiljeni prevzeti nase odgovornost, kaj hitro izgubili svoje pristaše-in poka= zali Svojo nesposobnost, tako da se jim ne bo posrečilo dobiti dvotretjinsko ve= šino v parlamentu, ki je bila potrebna za izpremenitev ustave!
Ko je 1.1932. von Papen na nezakonit način zvrnil social-demokratsko vlado v Prusiji, so strankini voditelji odbili, da bi na silo odgovorili s silo, češ, ha nimajo pravice, da bi bili pogumni s pomočjo policije. Na drugi strani pa tu= hi sindikati niso hoteli oklicati stavke, ker so se bali, da bodo nezaposleni 0= mladinci, ki so bili pristaši nacistov, zavzeli mesta, ki bi jih med 'stavko zapu stili njihovi člani. Ge bi sindikati ob tej priliki pokazali vsaj simbolični od= P°r, bi to v veliki meri okrepilo položaj socialnih demokratov. To ni akademska Predpostavka, kajti nacisti so dejansko prišli na oblast v zadnjem trenutku, ko s° že začele naraščati razpoke v njihovi lastni partiji in ko se je gospodarski Položaj že začel občutljivo izboljševati - na kar pravilno opozarja tudi dr.Bra= eher. Toda socialni demokrati so zastopali zakonitost za vsako ceno!
Kar se tiče katolikov, je bilo njihovo stališče napram Republiki precej dvo 'tljivo, zlasti na Bavarskem. Niso bili stranka srednjega sloja in so svojo moč Predvsem črpali iz katoliških kmetov in delavcev, krščanskih sindikatov, števil= nih verskih in družbenih organizacij Cerkve ter iz elementov, ki so zahtevali več Jo samoupravo in so bili nasprotniki Berlina ter centralističnih tendenc. To v veliki meri tudi pojasnjuje izvanredno strnjenost katolikov za časa splošnega raz sula. Parlamentarna moč katolikov je ostala skoro neizpremenjena vkljub gospodar ®hi krizi in dejstvu, da je njihov voditelj, Bruning, načeloval zelo nepopularni vladi med 1930. in 1932.letom. Katoliki (vključno bavarski) so dobili 1.1928.151% sedežev v parlamentu; 1.1930. 14,8% ;in 15»9 ter 15,0% leta 1932. Ta uspešni od= Por katolikov napram prilizovanju nacistov je eden izmed najčudovitejših dejstev v zgodovini weimarske republike. To je očitno nasprotje praznim upom socialnih hemokratov in drugih, ki so menili, da bodo lahko znova pridobili izgubljeno moč 6 tem, da bodo prešli na stran opozicije.
Hitler - pravi dr.Bracher - se ni povzpel v sedlo s pomočjo kakega popular=
nega pokreta, ki je v tisti dobi že začel razpadati, marveč s pomočjo "zelo maj hnega kroga intrigantov" in "popolnoma neodgovornih izvenustavnih eksponentov političnih in ekonomskih tendec in iluzij". Hitlerju so poleg tega pomagali tu= di zgrešena taktika in pomanjkanje realizma pri demokratskih silah, slabost li= beralnih in demokratskih tradicij ter pomanjkljivosti...v_..ustro-j-U'-republike, in le v manjši, .meri težave., ki—jih je povzročila svetovna gospodarska kriza, Hitler = jev pr ih od na oblast ni bila zgodovinska neizbežnost ali potreba, ma.rveč posle= dica velikega števila individualnih faktorjev in akcij, ki so se na koncu koncev kot celota pokazale' usodne za pacienta. , ,, - v. ,	.. . ■	S.B.,
SLOVENSKE ŠOLE V STISKI
POGOZDOVANJE NA KRASU
Med vojno je bilo uničenih 1'05 šol z	Na goriškem področju so pogozdili ves
268 učilnicami in poškodovanih 698 šol	goriški ali spodnji Kras do Komna. Na
z 2689 učilnicami. Največja krivda za to novo bodo pogozdili 188 ha površine na pada na partizane, ki so uničevali javne Bovškem in okrog Nove Gorice, spopolni zgradbe s parolo o "graditvi novega.sve= li z novimi sadikami pa 123 ha, največ ta - po. vojpi". Sedaj se jim to temelji= v Trnovskem gozdu in okrog Črnega vrha to otepa.tV celi Jugoslaviji primanjkuje nad Idrijo, okrog 15.000 šolskih razredov. Pol mili=
j ona šoloobveznih otrok sploh nima pro=	Ostale domače vesti
štora in učijo jih v vseh mogočih prosto
rih, vključno privatnih hišah.	- Jugoslavija je doslej potrošila okrog
V Sloveniji je število osnovnih šol na trd milijone dolarjev za preskrbo ma = raslo od 862 v letih 1946-47.'na 1192,t. džarskih beguncev.
j. za 38%. Število gimnazij in učiteljišč - Skupna komisija Matice srbske in Mati je naraslo od 64 na 208. Število dijakov ce.hrvatske bo koncem maja izdelala pre se je potrojilo - od preko 23.000 na sko dlog. za novi pravopis srbsko-hrvatskega ro 65.OOO.	jezika. Novi pravopis bo v teku dveh let
Po vojni so na novo zgradili odn. obno postal obvezen za celotno področj e,kjer vili 112 šol., od teh 21 gd.mnazij in stro govore srbohrvaščino, kovnih šol. Stara poslopj-a so v obupnem - Slovenija je imela začetkom 1.1955. stanju: 16% jih je brez stranišč, 19%	1184 zdravnikov, kar pomeni, da pride en
brez električne razsvetljave, 58% pa brez zdravnik na okroglo 1270 ljudi. Najslab vodovoda.	še je v Črni gori, kjer imajo samo 134
zdravnikov in pride’ en zdravnik na 3330 DVOJEZIČNE ŠOLE NA KOROŠKEM	ljudi, ter v Bosni in Hercegovini, kjer
pride en zdravnik celo nh 4970 ljudi.
Komisija koroškega deželnega zbora je - Jugoslovanski uvoz iz Združenih držav predložila predlog, da se razveljavi se= obsega pšenico, mast,'premog, loj, teh-danja uredba o dvojezičnih šolah, češ,da nične maščobe, usnje, avtomobile, rudar bila nepravilno izdana. Po predlogu komi ske stroje, motorje ih njih sestavne de si’je bi' morale dvojezične šole obstojati le, gradbene stroje in filme, samo v krajih, kjer živi-vsaj 40 odstot= - Tuji obiskovalci Jugoslavije imajo ve kov Slovencev. Jasno je, da'bi taka ured like težave, ako potujejo z lastnimi, av ba praktično odpravila dvojezični pouk tomobili, ker ne morejo dobiti nadomest na Koroškem.	nih delov, ako se jim kaj pokvari. Ste=
klo za okna je n.pr. desetkrat dražje, TELEVIZIJA ZA GOSTE	a o gumah sploh ni govora. Nedavno jene
kemu turistu počila guma blizu Zagreba
Ljubijanska^gostinska podjetja kot n. in ker bi moral plačati za novo narav = pr. "Slon", "činkole", Kolodvorska re = nost astronomsko ceno, je raje naložil stavracija in druga so si nabavilh tele avto na vlak in ga odpeljal domov. Cena vizijske sprejemnike za svoje goste.Pro= prevoza je bila cenejša od gume v Jugo= gram obsega prenos oddaj iz Zagreba, ka= slaviji!
kor tudi avstrijske in italijanske odda= - Elektrifikacija proge Poštojna-Ljublja je, vključno Evrovizijo. Število gostov na se nadaljuje. Lani so dokončali elek se je na ta način zelo povečalo. Podobno trifikacijo med Planino in Logatcem, se zamisel so izpeljala tudi gotova gostin= daj pa delaj.o na progi med 'Logatcem in ska podjetja v drugih slovenskih krajih. Borovnico. Namenili so se elektrificira Oddaje so ob večer.nih urah.______________ti vso progo do Ljubljane in Jesenic.
KLIC TRIGLAVA izdaja SLOVENSKA PRAVDA. Njeno mišljenje predstavljajo samo oni pri spevki, ki so podpisani od Izvršnega odbora. Dopise naslavljajte na: BM/TRIGLAV,
London, W4C.l.- Gt.Britain.,