32
Fr. S. Lekše:
Imena rodbine in svaščine.
(Sestavil Fr. S. Lekše.)
Velike preglavice delajo mnogim našim pisateljem in dopisnikom nazivi za razna kolena sorodstva in svaštva. To umevamo prav lahko. Zakaj neka imena rodbine in svaštva so v nekaterih krajih deloma ali skoro popolnoma že izginila, v drugih krajih pa se različno rabijo, kar ne odgovarja vselej resnici. To ni čudno. Kmalu potem, ko smo stopili na zgodovinsko pozorišče, izgubili smo Slovenci svojo samostalnost in potemtakem ostali ločeni od drugih Slovanov. Sicer je bilo družinsko življenje, kolikor nam je znano, pri Slovanih najbolje razvito, in obto je tudi največ nazivov za razne ude ali člene rodbine in svaščine najti ravno pri tem plemenu ljudskega roda. Sosebno se še v tem, s katerim koli narodom, kosa dandanes srbsko - hrvaški narod, kateri je imel svoje zadruge do najnovejšega časa. Slovenci smo o tem doslej le pa-berkovali pri drugih, pa nismo vselej najboljšega zadeli. Kajpada imamo tudi Slovenci za ude rodbine in svaštva nazive, toda raztresene po besednjakih, po katerih pa človek ne more vselej seči, kadar bi kaj potreboval. Tudi pisalo se je že o tem.1) To in ono, posebno pa čitanje naših knjig in časopisov, v katerih se ne prav, da ne rečem napačno, rabijo razni nazivi, kakor tudi to, da sem semtertje med ljudstvom naletel še na marsikatero ime, napotilo me je, da to tukaj priobčujem. Za nekatere ne bode to nič novega, vendar oblika, v kateri podajem imena, bode jim nova in menim, slednjemu ugodna. Pri tem pa nikakor nečem stvari trdno določiti, marveč naj vsakdo to dobro prečita, in kar misli, da ni prav, popravi. Le tako pridemo do pravega rodovnika, ki nam ga je treba kakor ribi vode. Zajemal sem pa vse to iz besednjakov, narodove (ljudske)  govorice in
x) Glej: «Vodnikov spomenik* na svitlo dal Etbin Henrik Costa. V Ljubljani. MDCCCLIX (1859). Str. 254: Janez Zalokar: Slovenski Rodovnik. Str. 258: Rodovnik po Isterski gospoda Jakopa Volčiča. 1855.                  ,
Dalmatinovega sv. pisma; česar nisem tu dobil, izposodil sem si od bratov, kar vselej tudi povem. Nadejam se, da se bode vse to še popolnilo in dovršilo, tudi marsikateremu čitalcu pero v roko. potisnilo, da zapiše in pripošlje slavnemu uredništvu, ako najde v svojem kraju kako boljše ime za sorodstvo in svaštvo. Ob jednem pa bi — mislimo — tudi dobro bilo, da bi se jezičarji o tem pogovorili ter ustanovili stalen imenik Členov ali udov rodbine in svaščine ter ga pridejali z rodovinskim drevesom novemu besednjaku, kateri se sedaj tiska. Mnogim bi s tem prihranili dela in časa, gotovo pa slednjemu ustregli.
I. Rodbina.
Da se umemo! Rodbina *) mi je vez posameznikov iste krvi, kateri imajo po krvi istega začetnika ali začetnico. Najprej bodem začel 1. od zgoraj doli imenovati imena rodbine, primerjajoč očeta s sinom in vnukom itd. (linea de-scendens) in nato 2. od sina itd. do očeta (linea ascendens), oziraje se tudi na pobočne (linea lateralis). Takisto tudi pri svaščini.2) Vse pač najbolje pojasni tukaj sem postavljeno rodovinsko drevo:
I. Nizdol.
I.
II.
III.
IV.
a   *>¦   sin     vnuk     pravnuk     prapravnuk hči    vnuka   pravnuka prapravnuka
II. Navzgor.
IV.                 III.            II.        I.
prapradedek   pradedek    dedek    oče  -^    a praprababica  prababica   babica mati "^
Nizdolna rodbinska vrsta ravna.
1. Roditelja. a) Oče;3) očim,4)  očuh (poslednje bi se lahko tudi  rabilo za grozovitega
1)  «Rodbina»,  to ime sem vzel  za latinsko «eonsanguinitas», ker je v narodu tudi v navadi.
2)  Svaščina, svaštvo pa je «affinitas».
3)  Vater.
4)  Stiefvater.    [
Imena rodbine in svaščine.
33
pravega očeta) t. j. mož vdove njenim otrokom, ki so od prvega moža; po-očim1), t. j. on, kateri posini ali «za hčer vzame« otroke: tem otrokom je poočim.
b) Mati;2) mačeha,3) tudi «pisana mati» imenovana, t. j. žena vdovca njegovim otrokom, kateri so od prve žene; pomati4) je po ženski strani to, kar je po moški strani poočim.
2.  Otroci.
a)  Sin;5) pastorek, pasterek6) je sin možev od prve žene drugi ženi, ali pa sin ženin od prvega moža drugemu možu; posinjenec, posin7) je tisti mladenič, ki ga mož «vzame za svojega».
b)  Hči, hčer;8) pastorka, past er k a,9) t. j. hčer moževa od prve žene drugi ženi, ali pa ženina hčer drugemu možu; pohčerjenica, pohčer, pohčerka10) je deklica, katero sta sprejela zakonska človeka za svojo.
3. Otrok otroci.
a) Vriuk,11) sinov ali pa hčerin sin svojemu dedcu in babici.
*) "VVahlvater, quem patrem appello. Glej: Vuk S. Karadžic, besednjak, str. 540. — 2) Mut-ter. — 3) Stiefmutter. — 4) Die VVahlmutter, quae matris loco habetur. Vidi Vuk St. Karadžic besednjak, str. 536. — B) Der Sohn. — 6j Der Stiefsohn. — ') Der Adoptivsohn. — 8) Die Tochter. — 9j Die Stieftochter. — ,0) Die Adop-tivtochter. — ") Der Enkel.
Letos pa mora biti, naj velja, kar hoče!« govoril sem začetkom meseca julija lanskega leta. (»Pogledat grem slovanske brate v novi Avstriji, naj si bodo zapreke kakoršne koli.« Dve leti namreč sem že namerjal porabiti počitnice v to, da se ozrem v slovansko «Švico», a obakrat so prišle take zapreke, da sklepa nisem zvršil. Radi tega
„D0M IN SVET", 1893, štev. 1.
b) V n u k a,J) v n u k e (ne a vnukinja«, kakor nekateri pišejo; Dalmatin pozna le «vnuko»), sinova ali hčerina hči, kakor pri «vnuku«.
4. Vnuka in vnuke otroci.
a) Pravnuk,2) pravnuka3) sin in hči vnuka in vnuke pradedcu in prababici. Po tej vrsti nadalje bi bili: «p r a-pravnuki« in «prapravnuke», t. j. sini in hčere «pravnuka» in «pravnuke», abnepos in abneptis, t. j. tretji «vnuk» in tretja «vnuka«.
II.
Ravna navzgorna rodbinska vrsta.
1.   Dedec, dedek, stari oče;4) babica, stara mati5) svojim vnukom in vnukam.
2.  Pradedek,6) prababica,7) t. j. dedkov in babičin oče, dedkova in ba bičina mati svojima pravnuku in pra-vnuki. Hrvati razvijajo to še nadalje: «prapradedek» bi bil v hrvaški rodbini: «šukundjed», tj. dedkov dedec; «pra-prababica«, t. j. dedkova babica je pri Hrvatih «šukunbaba». Nadalje še imajo: «prašukundjed», t. j. «pradedkov dedec« in «praprašukundjed», t. j. »šukundje-dov djed«.8)                              (Konec.)
J) Die Enkelin. — 2) Der Urenkel. — s) Die Urenkelin. — 4) Der Grossvater. — B) Die Gross-mutter. — 6) Urgrossvater. — 7) Urgrossmutter. — 8) Kakor želi gospod pisatelj, tako prosi tudi uredništvo, da bi mu zvedenci poslali pojasnila ali pa svoje misli o tukajšnjih in naslednjih besedah. Tako pridemo do stalnih izrazov. — Uredn.
je bila moja volja  sedaj tako odločna, — in šel sem.
Najkrasnejše jutro naju je pozdravljalo, mojega tovariša gosp. J. in mene, ko sva se 16. julija vsedala v voz na Novomeškem velikem trgu. Gospod tovariš je hitel v svoj rojstveni kraj, lepo Savinjsko dolino, jaz pa proti hrvaški prestolnici;   zaradi   tega   sva   potovala
3
Iz Novega Mesta v Bosno.
(Piše dr. Jos. Marinko.)
Fr. S. Lekše: Imena rodbine in svaščine.                                        75
Samši v tujini bedel ob tebi sera, leto ubeglo,
Ko ti je večnosti mrak trudno zatiskal oko. Zadnji odbežal je hip, po stolpih so zdrknile ure:
Tvojega praznika, Lev, mlado se leto rodi. Z mano tišina in molk; a zvunaj po Romi kraljevi
Kakšni glasovi so to, v noči nad mestom vršeč? Kdo li prepeva ta spev ob Tibere stare bregovih —
Lep in mogočno-grozan zmago ponosno slavi. Jasno umejem ga jaz: zmagalcu zveni na prestolu,
Poje vesoljni ga Rim v praznika njemu spomin . . . Mesto krščanstva, le poj — še malo, in s tabo prepeval,
Leva proslavljal krepost v tebi do roda bo rod! V duhu že zre jih oko: od severa množice vnete,
S hladne večerne strani, daleč od jutrovih mej. Naglo jih vede korak . . . Težko pridržavati v prsih
Čustev ognjenih je tok, kadar prodira na dan . . . Z lic jim žari se radost, ljubezen jim srca razžiga —
Glasno pozdravi jih šum, Tibera, tvojih valov!                               ™   q
;/
Imena rodbine in svaščine.
(Sestavil Fr. S. Lekše.) (Konec.)
III.
Pobočne rodbinske vrste.
Pobočna ali stranska rodbinska vrsta*) je skupina oseb, katere ne izhajajo druga od druge, imajo pa ali istega začetnika ali isto začetnico, ali pa oba. Potemtakem imamo več pobočnih vrst in sicer: 1. pobočna vrsta z bratove in sestrine strani; 2. pobočna vrsta s stričeve, z ujčeve in s tetine strani; 3. pobočna vrsta s prastričeve strani itd.
1. Pobočna vrsta.
a) Z bratove strani.
A. Brat2) je tisti, ki je istega očeta in iste matere; med ljudstvom se ime-
*) Die Seitenlinie, linea obliqua seu trans-versa vel collateralis. — 2) Der Bruder, frater germanus.
nuje navadno «pravi ali lastni brat)). Polu brat1) pa se imenuje tisti brat, kateri je z menoj ali istega očeta in druge matere, ali pa iste matere in drugega očeta. Semtertje se imenuje «po-platni brat«, kakor v Savinjski in Za-drečki dolini, ob Učki v Istriji pa mu pravijo «bratuh)). Bratje istega očeta pa raznih mater imenujejo se «j e d n o-krvni ali bratje po krvi»2); bratje iste matere pa različnih očetov so pa «jednomlečni bratje ali bratje po mleku.«3) Pobratim4) se imenuje posinjenec jednega izmed roditeljev (očetov ali materin). Pobratim pomeni tudi onega, ki je bil za brata sprejet   po   nekih   obredih.    Pobratim-
*) Der Stiefbruder; r. cbo^hmh 6paTi.; č. ne-vlastni bratr; fr. demi-frere; 1. fratellastro, kar odgovarja natanko našemu «brafuh». — 2) Con-sanguinei. — 3) Uterini. — 4) Wahlbruder.
76
Fr. S. Lekše:
stvo je bilo jako v navadi pri Srbih in Hrvatih.1)
a) Stričnik, bratranec, sinove c,2) tako imenuje brat ali sestra sinu svojega brata. Mojega brata sin je moj stričnik, ker sem jaz njemu stric3); bratranec, ker je od brata. Beseda «sinovec» pomenja tudi sinovega sinu.4) Tudi beseda «bratič» se lahko rabi za bratovega simi. Pri nas je pri teh nazivih velika zmešnjava5); Srbi in Hrvati ločijo natanko6), tudi nam Slovencem je to potrebno.
(3) Sinovica, sinovka, b r a -tranka, bratična,7) ponekodi tudi: «neta, neca»,8) imenuje prava sestra hčer svojega brata. Kar je omenjeno o a) «si-novcu)), bodi rečeno tudi o «sinovki».
Y) Sinovčič, bratranič, brata-n i č je sin mojega sinovca ali bratranca.   (Žena mojega  bratranca mi je
*) O teh obredih, o starih šegah pripoveduje Vuk St. Karadžic v že imenovanem besednjaku na str. 512. Za vsprejem je bila posebna molitev. Slovenci menda nimamo te navade. — 2) Der Neffe; r. n^eMHHHHK^B, t. j. plemjanik; č. bra-trovec, sestfenec; fr. neveu; 1. nipote. Mnogim našim pisateljem je vse to: netjak ali nečak, česar nikakor ne moremo hvaliti. Zakaj ljudstvu ni znan ta izraz. Miklosich (Etym. Wortb. Wien 1886, str. 214) piše le: «netij asi. neffe, s. netjak, nečak, nečaka; p. nieč nepos alt. klr. netyj . . .» Zato rabimo rajši domače besede, ne izposojujmo si, če imamo doma. — s) «Sveto-polk mi v rodu stričnik — Kam zabredel si v osodi? — Zdavši strica ti krivičnik.* Gl. «Zgod-nja Danica* 1. 1865. Svitoslav «Tri solze kralja Rastislava.» — «Moravske Slovane je vladal Moj-mir . . . državo je vtrdil sinovec njegov Rasti-slav . . . prav povzdignil jo je Rastislavov sino-vec ali stričnik Svetopolk.* Marn «Jezičnik» V., 1867, str. 26. Drugi rabi za «Neffe» le «nečak». Gl. Weriand de Graz. Dav. Trstenjak, str. 35. 46, 47. itd. — 4) Hubad-Janežičev Slovar, str. 629. — 6) Glej, kaj piše o tem Marn v «Jezičnik»-u VI—VIII., str. 118, 119: «Moti pač mnogo i sino-vec — sinovica bratov ali sestrin sin [Neffe] nam bratranec ali sestranec . . . vender je sjnovec [Neffe] tudi serbski in poljski.» — 6) Vuk Št. Karadžic besednjak, str. 419, 680. «Hel;aK (nečak), m. der Sctrvvestersohn, Neffe, ex sorore nepos. Heijau je caivio yjaKy a Teujz je caMO cecTputj. Takisto je tudi za «nečako» die Tochter der Schwester, Nichte, ex sorore neptis, katera je ujaku nečaka, teci (tetci) pa sestrična. «Sino-vac» = des Bruders Sohn, «sinovica* des Bruders Tochter. — 7) Die Nichte; r. iMeMflHHiiDja (plem-jannica); č. net'; fr. niece; 1. nipote. — 8) «Neca, neta», odgovarja strslov. «netij». Glej Miklosich Etvmol. W6rterbuch.
bratanička.)   Sinovčica,   bratanična je hči bratrančeva ali sinovčeva.
b) S sestrine strani.
a) Sestra,1) tudi «prava» ali «lastna» sestra, je po očetu in materi; polu-sestra2) je sestra samo po očetu ali samo po materi, tudi «popolu sestra, poplatna sestra, sestniša». Besedi: «se-struša in bratuh« bi bilo dobro rabiti, da se ne pozabita. Kakor pri «bratuhih» imamo tudi pri «sestrušah» «jednokrvne ali sestre po krvi» in «jednomlečne sestre, po mleku». — Posestrima3) je pohčerjenica mojih roditeljev; o njej. velja, kar je bilo  rečeno o pobratimu.
a) Sestrnik, sestrnič,4) tako imenuje brat simi svoje sestre. Kar je pisano o «stričniku», velja tudi o «sestr-niku». Sestranec je sestrin sin nasproti materini sestri,5) sestrana je hči.
(3) Sestrična, sestričina6) je sestrina hči materinemu bratu ali sestri.
'{) S e s t r i č n i č se imenuje moje sestri čne sin,
S) S e s t r i č n i c a je pa moje se-strične hči.
2. Pobočna vrsta.
a) S stričeve strani.
¦a) Stric, striček7) je očetov brat; njegova žena je pa moja s tri na.
a) Strinič,8) stričič je mojega strica sin.
(ž) Striničina, stričina, stri-nička9) je mojega strica hči.
Y) Stričnič, striničnič se imenuje sin mojega striniča.
*) Die Schwester. — 3) Die Stiefschvvester, r. cBe^Haa, cBo^Has cecTpa (svednaja, svodnaja sestra); č. pastorni, nevlastni sestr.; fr. demi-soeur; 1. sorellastra. Najbrž sta slov. «sestruša in bratuh* napravljeni po laškem «fratellastro, sorellastra* — 3) Die Wahlschwester. — 4) Der Schwestersohn. — 5) «Jarinova gospa prosi nas, da jo obiščemo nocoj. Njene sestre sin je prišel iz mesta . . . Edvin, gospe Jarinove sestranec ... .-» Stritar, Zbrani spisi, II., str. 292, 294. — 6) Die Schwestertochter. Ponekodi tudi «se-strič*. To besedo imajo Srbi in njim ^pomeni isto, kakor nam «sestrnik». Glej Vuk Stef. Karadžic Besed., str. 677. — 7) Der Oheim, avun-culus. — 8) Der Vetter, patruelis. Vidi «Dom in Svet», III., str. 374. O teh besedah sem že pisal in povedal vzglede. — 9) Die Base. Glej «Dom in Svet», III., str. 375.
Imena rodbine in svaščine.                                                   7«
š) Stričničnica pa je hči njegova. s) S tri čin ič je meni sin moje stri-ničine ali stričine.
1) Stričiničina pa mi je hči njena.
b) Z ujčeve strani.
a) Ujec1) je materin brat; njegova žena pa je uj na.2)
a) Ujčnik, ujčevič, ujčič je sin mojega ujca, in
3) Ujčnica, ujčina je hči njegova proti meni.
Y) Ujčičnič, ujčičnik je sin mojega ujčiča ali ujčnika.
8) Ujčičinica pa je istega hči.
c) S tetine strani.
a) Teta, tetka, tetica3) je sestra očetova ali pa materina; tetek, tetec4) pa je njen mož.
a) Tetič moj je moje  tete sin, in
(3) Te ti čina je hči moje tete proti meni.
y) Tetičič se imenuje mojega tetiča sin, in hči tetičeva je moja
3) Tetičica. Te poslednje sin je
e) Tetič nič in hči njena
L) Tetičničina. Otroci bratov in sester se nazivljejo med seboj stri-niči in sestrici, tudi sestrane, sestranke in sestranci.
3. Pobočna vrsta.
a)  Praprastric je mojega očeta dedeka5) brat; žena njegova je prapra-strina.
b)  Prastric je mojega očeta stric; njegova žena je moja prastrina. Takisto je s prapraujcem in pra-praujno, praujcem in praujno, praprateto in prapratetkom, prateto in pratetkom ali pra-tetcem.
*) Der Onkel. — 2) Die Muhme. — 3) Die Tante. — 4) Ta beseda je še v navadi med Slovenci na Spodnj. Štajerskem. — 5) Na Štajerskem je še v rabi: dedek, dedec, tetek, tetec in se sklanja: dedeka, dedecu itd., ne dedka, dedca. Dalmatin pozna le ded, kar pa na Štajerskem toliko pomeni zaničljivo, kakor «baba».
II. Svaščina.1)
Rodbinsko razmerje zakonskih, t. j. moža in žene do medsebojnih sorodnikov in sorodnic, imenujemo svaščino ali svaštvo. Ta opredelba je pravniku in nravoslovcu nedostatna, to vemo, vendar našemu namenu že zadošča. Zakaj nam se je ozirati le na sorodnike in sorodnice zakonskih, drugi se nas v tej razpravici ne tičejo.
1. Mož in žena. Kadar jih prejme dvoje različnega spola veljavno zakrament sv. zakona po cerkvenih obredih, postaneta: mož in žena, soprog in soproga. Nekaterim je mož in žena prekmečko, zato se imenujeta: «gospod» in «gospa». O «gospej» sem že govoril v tem listu.2) Naj povem še svoje misli o soprogu in soprogi. Soprog in soproga sta istega korena, kakor naše «vpreči, vprežem«, stslov. sapragb, s-bprajfb.3) Slovenci vendar nimamo neposredno teh besedij iz staroslovenščine, ampak posredno od Srbov ali Hrvatov, kateri so ji pa na posodo vzeli od Rusov. Zato treba, da tudi nam rabijo kakor Rusom ; nikar jima torej ne pripregajmo nemških «gospodov» in «gospej», kakor slišimo olikance in omikance, in kakor čitamo po časnikih, n. pr.: «s svojo gospo soprogo . . .», «čast mi je predstaviti gospo soprogo . . .», ali: «to je gospa soproga I. L» Rus, kateri je gotovo olikan  in  omikan bolj   od nas
Slovencev,   piše in gOVOri:   Baina  cynpyra
(vaša supruga, Ihre Frau Gemahlinj in Bauii cvnpvrt (vaš suprug, Ihr Herr Ge-mahl.4) Torej vsakomu svoje: temu ženo, onemu soprogo, ker je treba tudi pri besedah izbirati, dasi «beseda ni konj». Kajpada drugim nasproti imamo tudi Slovenci «gospode» in agospe», in
*) Die Sehwagerschaft, Affinitat, affinitas. Ka-nonično pravo dela razliko, katere za naš namen ni treba. Srbom in Hrvatom je affinitas svojdba, svojbina, svojta. — 2) Glej <Dom in Svet», IV., str. 379. — 3) To pomeni jarm, jugum, potem coniux, socius. Glej Miklosich Etyml. W6rtb., str. 262 preng. — 4) Da je res izposojena beseda «soprog>, hrv. suprug, iz ruščine, glej korenito razpravo dr. T Maretica: «Ruske i češke riječi u književnom hrvatskom jeziku. Preštam-pano iz GVIII Rada j . a. ., str. 31, u Zagrebu, 1892.
78                                            Fr. S. Lekše: Imena
čisto  lahko  prebijemo  brez  francoske «dame».
2.  Tast1) in tašča.2) Oče možev je ženi tast, mati pa ji je tašča; takisto sta tudi roditelja žene njenemu možu tast in tašča.3)
3.  Pratast, pratašča sta oče in mati tasta in tašče.
4.   Zet4) je hčerin mož njenima roditeljema, t. j. njenemu očetu in njeni materi.
5.  Snaha5) je sinova žena njegovima roditeljema.
6.  De ver6) je možev brat njegovi ženi.
a) Deverič je deverjev sin, deve-rična pa je njegova hei.
7.  Jetrva7) mi je žena mojega brata, jaz sem ji pa de ver.
8.  S vas t8) je ženina sestra.
a) Svastičič je sin svasti, svastična pa je njena hči.
9.   Želva, z 1 v a9) je moževa sestra. 10. Svak10) je sestrin mož.
Na to imamo še «rednik»-a, ki hrani kakega otroka, rej en ca ali re-jenko. Krstni in birmanski (birmski) boter, krstna in birmanska botra ali kum in kuma, kar je pa oboje ptujega korena.11) — Komur je pa kdo «birmo zavezal«, ta je potem njegov «zetec».
*) Der Schwiegervater socer; r. Teeri. (test); č. tehan; fr. beaupere; 1. suocero. — 2)Die Schvvie-germutter socrus, r. Tema (tešča); č. techyn6; fr. belle-mere; 1. suocera. — 3) Tu še tudi delajo razliko v nekaterih besednjakih ter pravijo: »sveker. svekrva* sta oče in mati moževa ženi. Ali loči ljudstvo tako, ni mi natanko znano. Jaz sem slišal le «tast in tašča» in le tako tudi piše Dalmatin; zato sem se le poslednjega poprijel. N. pr. Dalm.: «Annas. Kajpheshov Taft; Jetro je bil Mosefiov Taft; Raguel Tobijev Taft; Tamar je . . . poftala od Juda, svojga Teftu » — 4) Der Schwiegersohn, gener, r. 3htb (zjat); č. zet; fr. gendre; J. genero. — 5) Die Schwieger-tochter, nurus, r. HeBicTica (nevestka). Tudi Dalmatin ima poleg «snahe» na prvem mestu »nevesta* ; br. belle-fille; 1. nuora. — 6) Glej «Dom in Svet*. III, str. 375. — 7) Miki., Etyml. W., str. 104 fratria. — 8) in 9) «Dom in Svet*, III.. str. 342 — 10) Der Schwager. — n) Boter, kum, botra, kuma je iz lat. compaler. Glej Miklosich Etym. W., str. 155.
rodbine in^svaščine.
Kakor je razvidno iz rečenega, imamo tudi Slovenci še dokaj domačih, pristnih imen za rodbino in svaštvo. Pa kakor sem s kraja omenil, ni še s tem, kar sem zapisal, kakor pribito. Nahaja se pač drugodi še marsikako ime, katerega nisi našel v teh vrsticah. Le zapiši, raztolmači in pošlji je uredništvu, da se stvar objavi. Drugi je morda tu naletel na besedo, katero je navajen slišati in govoriti v drugačnem pomenu. Zapiši tudi to in vse dopošlji.1) Vem, da je v tem še dosti nejasnega. Zato razbistrite po starem hrvaškem pravilu: «Tko zna bolje, široko mu polje.«
J) Prijatelj našega lista je poslal uredništvu ta-le »Dodatek* iz »sodnih obrazcev* Bogdana Trnovca (iz 1. 1886.): Tu naj se vrste nekatera najnavadniša rodbinskih osob nazivala, samorasla pri brkinskih in brežauskih Slovencih. Da se ž njimi lože seznanimo, denimo jih na jezik oženjenemu testatorju. 1. Njegov otec (oče) je njegovej zakonskej pridrugi sveker; 2. njegova mati je njegovej zakonskej ženi svekrva; 3. tast je njemu otec njegove žene; 4. tašča ali pol-nica je njemu mati njegove žene; 5. njegov sin je njegovi drugi ženi pastorek ali pasinek;
6. njegova hči je njegovej drugej ženi pastorka;
7.  stric je brat njegovega otca; 8. ujec je brat njegove matere; 9. teta je sestra njego-veca otca, oziroma tudi matere; 10. strina je žena njegovega strijca; 11. ujna je žena njegovega ujca; 12. snaha je žena njegovega sina; 13. nevesta je žena njegovega brata; 14. zet je njemu njegove hčere zakonski pridrug; 15. domozet je pa brezizdetnemu možu oni človek, katerega je vzel v svojo hišo, izročivši mu svojo imovino; 16. svast je njemu sestra njegove žene; 17. dever je njegovej ženi njegov brat; 18. šur ali šurjak je njemu brat njegove žene; 19. paš in o g je njemu mož njegove svasti (ženine sestre); 20. si novec je njemu sin njegovega brata; 21. nečak je njemu sin njegove sestre; 22. unuk je njemu sin njegovega sina; 23. svak je zakonski pridrug njegove sestre; 24. očim je njemu drugi mož njegove matere; 25. mačeha je njemu druga žena njegovega otca; 26; strijčič je njemu njegovega strijca sin; 27. tetič je njemu njegove tete sin; 28. ujčič je njemu njegovega ujca sin; 29. njegovej ženi je žena njegovega brata jetrva; 30. njegovej ženi je njegova sestra zava (zalva); 31. svakinja je njemu druga žena njegovega svaka; 32. njegov praotec (stari otec) je njemu ded, njegova pramati mu je pa baba. Kakor praded glase se tudi druga nazivala, n. pr. p r a p r a d e d (Ururgrossvater), p r a -unuk, prapraunukinja, prastrijc, pra-praujec itd.