Odmevi v Planici
Silvin Sardenko Iskren
Pojdem s prvim dnem v Planico — po kraljico,  po  resnico: rad obraz bi videl njen.
Iznad  silnih skal in skladov, iznad padcev in prepadov vsaj odmev bom cul — iskren.
Odsev
Zadnje zvezde so z višine se nagnile nad planine: slišale so src odmev.
Dvignile so se planine na višine, na strmine: videle so  duš — odsev.
Za menoj
Vigred sklanja se k jeseni: Moji cveti so iskreni, rjav in rezek sad je tvoj.
Jesen dihne: Vigred, vedi, cvet in sad sta v isti gredi. Vigred, ti greš — za menoj!
Visokost
Mojstrovka čez Mangart klice: Stopi, mojster moj, čez griče! Koprnim kot kamenkost.
Mojstrovki se mojster javi: Ohraniva si v daljavi hrepenenja — visokost!
San
Divja roža nad potokom čudi se kot nad prerokom: Ti  šumiš mi  rajski  dan.
Potok divji roži divi se kot vili milostivi: Ti  dehtiš mi  rajski — san.
Nasmeh
Bela pot in travnik bujen. Vsa sem bela, ves si rujen, lep je Stvarnik v vseh stvareh.
Travnik je čez pot zablisnil: Glej, srce je vame vtisnil, tebi dal je svoj — nasmeh.
Konec sveta
De  dolina pod planino: Ko se dvignem na višino, te ponižam do morja.
De planina nad dolino: Ko se dvigneš na višino, sestra, bo ¦— konec sveta.
Izvor
Potok v reko se zateče.
Pridi, brat! — mu reka reče —
v skupen tok iz skupnih gor!
Kam se moja bol izteka? Vse zatajil v tebi, reka, sem ime in svoj — izvor.
Pogled
Kaj  veli  morje   gorovju: Tvoj oblak je na valovju, moti prosti moj polet.
Kaj  gorovje pravi  morju: Tvoj vihar je na obzorju, moti jasni moj pogled.
Modrost
Odnekod po jo zvonovi: Mi smo novi, novi, novi. Blagoslovi, Bog, novost!
Odgovarjajo  stolpovi: Mi  smo  stari,  stari,  stari. Vojske varji nas — modrost!
Notranjost
Čez preteklost  vre  sedanjost: Ti si bila zgolj zunanjost, jaz sem sama notranjost.
Čez sedanjost  gre prihodnost: Sestra, ti si še negodnost, jaz bom zrela — notranjost.
Spet
V jezero je belopeško solnce vrglo luč nebeško, ves je vnel se gorski svet.
Dan je zdihnil nad slemeni. Z Bogom, gorski dom iskreni! Vidiva se jutri — spet.
261