22. štev. V Ljubljani, sobota 27. septembra 1919 1. leto Uredništvo je v »Narodnem domn“, I. nadstropje. Uporništvo na Marijinem trgrn St. 8. — Telefon št. 44. Dopisi naj se frankirajo. — Rokopisi se ne vračajo. IjgfjT Izhaja vsako soboto. »Narodni SocijaUst“ velja t Ljubljani in po pošti: celo leto naprej . K 16-— četrt lete .... K 4 pol leta . . . K 8*— en mesec K 1-50 Oglase se računa po porabljenem prostoru In sicer l mm visok ter 45 mm širok prostor za enkrat 40 v, za večkrat popust Posamezna številka velja 40 vinarjev. Razkrinkani hinavci. Kakor jugoslovanska socijalna demokracija tako kriči tudi laška na vsa široka usta: »Živela internacijonala!u Dostikrat smo povdarjali, da se krije za tem krikom, kadar prihaja iz nemških ali laških žrel, sama gola hinavščina. Ti ljudje, Neinci^Lahi in Madžari, ki lovijo z geslom „Živela internacij onala“, go našemu narodu desetkrat nevarnejši kot oni, ki nas sovražijo, pa obenem tudi to odkrito priznavajo. Ti so ne-preoblečeni volkovi, teh se bomo že znali ubraniti, oni so pa volkovi v ovčjih oblekah tako, da jih neizkušeni težko ločijo od resničnih ovac in v tem je ravno nevarnost. Nemški, madžarski in laški socijalni demokrati vporabljajo krinko internacij onalizma za uničevanje našega rodu! Evo, dokaza! Laški socijaldemokraški voditelj v Trstu Giuseppe Passigli je napisal v „Lavoratore“, glasilu socijaldemokraške stranke v zasedenem ozemlju, Članek, v katerem pravi, da so sprejeli laški socialdemokrati med se tudi manjšino slovenskega delavstva in jih tako odtegnili vpliva Jugoslovanov. Na ta način jih bodo — pravi — polagoma pretvorili v prijatelje laškega naroda (to je odpadnike slovenskega naroda). Laški socialdemokrati, ki kriče, da so inter-nacijonalci in s katerimi kot internaci-jonalci simpatizirajo tudi jugoslovanski socijalni demokrati, se v istem članku bahajo in trkajo na prsa, da so izvršili s tem, da so slovenske delavce vzeli v svojo sredo in jim prepovedali vsako samostojnost, da so izvršili s tem, pravijo, čin izredne nacijonalne (šovinistične) politike. Dobesedno pravi članek: „Ko se nam je posrečilo, da smo pritegnili v splošno laško zvezo vse delavstvo Julijske Benečije (to je; po krivici zasedenega ozemlja), smo izvršili čin izredne nacijonalne (to je laške šovinistične, nasilne) politike, katerega (činu namreč) tisti, ki bi ga morali, niso cenili dovolj visoko." To je gotovo apel na božanskega norca D’ Annunzija, ki nas psuje z narodom barbarskih pastirjev. Laški soci-jaldemokrat je ponosen, da vrši in podpira nasilno in šovinistično politiko laške vlade in čisto lahko in brez sramu pozablja, da je to kaj čudna internacionala, če dela za tem, da se počasi iztrebi slovenski narod v zasedenem ozemlju. Hinavci peklenski! Kako naj imenujem tiste jugoslovanske socijalne demokrate, ki se čutijo s temi zahrbtnimi zverinami eno ? Sodrngi, ki pridi-gnjete o istrrnacijonali kot edino zveličavnem sredstvu delavskega ljudstva, ali vas ni sram, ko imate za sodruga takegale Garibaldinca, kot je socijaldemokraški voditelj Giuseppe Passigli, ki je ponosen, da ubija slovenski narod na njegovi lastni, po krivici zasedeni zemlji ?! Ali vas ni sram, ko vidite, da s svojim internacijonalizmom delavsko ljudstvo le varate, ker v resnici inter-nacijonalizma ni, kar izpričuje sam voditelj socijaldemokratov v Trstu. Inter-nacijonalizem laške socijalne demokracijo je hinavska krinka, za katero se skriva šovinistična in imperijalistična nacijonalna politka. Slovensko delavstvo tako inter-nacijonalo odklanja in se nanjo čisto opravičeno ne zanaša, temveč hoče v svoji državi in med svojim narodom socijalistične cilje doseči z lastno pomočjo. Jugoslovansko delavstvo priznava le narodni soeijalizem in bo za njega zmago delalo iz vseh svojih moči. Pri nas ni krinke! Mi ne gremo s hinavci! Grobokopi. (Poročilo tovariša kana Tavčarja na protestnem shodu NSS- dne 23. septembra 1919 v Ljubljani.; Dočakali smo dan razsula soške armade in dočakali smo polom militarističnih in absolutističnih despotov Dunaja in Berlina. Osvobodili so se narodi in osvobodil se je tudi naš troimeni narod, ki je čakal na ta dan osvobojenja stoletja sužnjosti in hlapčevstva. Zavrisnila je narodova duša in vskipelo srce, da je vendarle enkrat teptani narod dočakal osvobojenja dan in prišel v položaj, da bo na svoji zemlji svoj gospod. Toda kmalu so pa prišle po dnevih radosti, ure bridkih razočaranj. Spoznali smo, da smo se rešili enega zunanjega sovražnika, a je na njegovo mesto stopilo desetero drugih in da smo iz svojih sred pognali sicer največje parasite in škodljivce naroda, a je na njih mesto zopet prišlo nešteto drugih, ki niso nič boljši od svojih prednikov. Vedno bolj uvidevamo, da je naš zunanji, kakor tudi notranji gospodarski in politični položaj vedno bolj zamotan in škodljiv ljudstvu in državi. Človeku se zdi, da leži od vseh časov sem na našem narodu proklet-stvo, ki mu onemogočuje vsak svoboden razmah in udejstvovanje. In kar je najbolj žalostno, so tega prekletstva krivi sinovi lastnega naroda, ki hočejo biti njegovi voditelji in učitelji. V Parizu zboruje družba ciničnih lopovov, kakoršnih še ni videla svetovna zgodovina. Postavili so križ, ki sega od enega do drugega dela sveta in hočejo pribiti nanj vse male in uboge narode ter jih orsoditi na smrt in pog;n. Tudi naš revni jugoslovanski narod so pribili na križ in že so pripravili sulico, da mu jo porinejo v srce, da izkrvavi in umrje. Vendar pri tem so pozabili, da je v tem za ničevanem jugoslovanskem narodu še vedno skrita sila in moč, ki bo znala najti pravi čas, da iztrga pariškim kapitalističnim in imperijalističnim mogotcem sulico iz rok, ter z jedna-kim orožjem pobije in zmane v prah tiste, ki ga hočejo uničiti in upro-pastiti. Narod jugoslovanski je preizkušen v bojih in kakor je mehak po srcu in duši, je neizprosen in trd takrat ko se bije za življenje in smrt. Pariška konferenca naj zato pomni: jugoslovansko ljudstvo bo ostalo, se združi v enotno državno celoto, bo srečno in zadovoljno, do-čim že zdavnaj ne bo konferenčnih papirnatih cunj, ki jim pravijo mirovne pogodbe, sklenjene za vse večne čase. V znamenju pravice, miru in samoodločbe narodov so se sešli v Parizu zastopniki entente. Toda ta načela so ostala ostudna laž. Danes govore izključno le o zmagovalcih in premagancih, to je o tistih, ki se jih lahko politično pritisne ob steno in gospodarsko izsesa, ter o onih, ki bodo izključno potegnili dobiček svetovnega krvoprelitja. Za nas so imeli le takrat obljube in bodrilne besede, ko smo izpodkopavali vojaško in politično moč centralnih držav in indi rektno veliko doprinesli k zmagi en-tentnega orožja. Iztrgali nam bodo Goriško in Primorsko; grabežljive roke iztegujejo po slovenskem Krasu in zapreti nam hočejo vsak izhod na morje. Z Reko uganjajo Italijani največje pustolovščine, da bi mirovni konferenci olah-kočili odločitev, da pripade mesto italijanskemu kraljestvu. Pokorili smo se povelju konference in zapustili s krvavimi žrtvami pridobljeni Celovec. Za plačilo smo dočakali plebiscit na južnem Koroškem ki je zibelka slovenstva. Izgubili smo Radgono, navzlic vsem protestom in dokazovanjem, da mora ostati nam. V Banatu smo izgubili Temešvar. V varstvo manjšin v naši državi so si domislili določbe, ki nam jemljejo vsako pravico kompetence v manjšinjskih sporih. Vsi taki spori morajo pred mednarodno razsodišče. Vsaki čas smo na ta način izpostavljeni mednarodnim zapletljajem. Nem-škutarski in lahonski pritepenci v naši državi naj uživajo mednarodno zaslombo, dočim na stotisoče naših ljudi gine brez vsake pravice pod tujim jarmom. Kje je pravica se vpraša vsakdo, ko premotri krivične sklepe mirovne konferenee. Boriti se moramo za kraje, ki so po vsej pravici naša izključna last in o spornosti glede narodostne in gospodarske pripadnosti sploh govora ne more biti. Iz živega telesa naše narodne celote, kot hijene trgajo zunanji sovražniki najlepše kose naše domovine in zasužnjujejo narod ki hrepeni po svobodi in združenju s svojimi krvnimi brati. Toda ne samo to, tudi nas, ki smo tako srečni, da imamo lastno državo, hočejo politično in gospodarsko najtežje prikrajšati. Iz mirovne pogodbe z Nem. Avstrijo je razvidno, da naša država ne bo smela prosto razpolagati s svojimi železnicami in določati železniške tarife tako, kot to odgovarja trgovskim, uvoznim in izvoznim inte resom našega gospodarstva. Diktira se nam nesramna določila glede raz voja naše industrije in glede določitve carin. Mirovna konferenca nam hoče naložiti vojnih dolgov v znesku 25 miljard, katere bi morali plačati v zlatu, akoravno smo gospodarsko Šibki in iz črpani. Mirovna konferenca se umešava v vse naše notranje politične uredbe kulturnega, narodnostnega in verskega značaja. Komaj oproščenih enih verig, nam hočejo nadeti druge, težje in neznosnejše od prvih. Zadrgniti nam hočejo vrat s politično in gospodarsko odvisnostjo, ki naj nam onemo gočuje za dolga desetletja vsako samostojnost. Robovi, sužnji naj ostanemo še naprej. Pri vsem tem početju mirovne konference, ima vmes svojo zločinsko roko Italija. Noče imeti ob jadranskem morju svojega tekmovalca. Boji se nas, ker ve, kolika je žilavost jugoslovanskega naroda. Zato nas hoče stisniti v krog, iz katerega ne bi mogli. " Presenetilo nas ni, da so se proti nam zarotili kapitalistični predstavniki imperijalističnih velesil. Ze zdavnaj smo vedeli, da jugoslovanski narod nima pričakovati velike naklonjenosti krivičnega zunanjega sveta. Vse kar si je jugoslovanski narod ustvaril do danes, je bilo ustvarjeno iz lastne sile in tako bo tudi naprej. Le sami nase se moramo zanesti in le kar si bodemo sami zgradili, bodemo imeli. Vse je odvisno od nas samih in če mi odpovemo, smo izgubljeni. In danes smo odpovedali. Predstavništvo jugoslovanskega naroda, ki je prvo poklicano, da vodi in reši domovino, je s svojo nedelavnostjo zgrešilo nad narodom veleizdajniški zločin, ki ga ljudstvo najostreje obsoja. V predstavništvu so se zbrali neodgovorni ljudje, ki v svoji politični furiji ne vedo, kaj počno. Pričeli so v Beogradu najostudnejše politične boje; prazna prerekanja in pobalinska zmerjanja. Narod hoče v tem resnem času dejanj in dela, a poslanci v Belgradu se obmetujejo s podlimi sumničenji in tepejo za strankarske koristi. Ni jih sram, da za nečedno svoje razdirajoče opravilo še po vrh vlečejo lepe dijete in ne čutijo se prizadete, ko jih narod pror klinja kot največje škodljivce in izdajalce ljudskih interesov. Toda ljud^ stvo bo napravilo temu zločinskemu ravnanju najodločnejši konec in če drugače ne pojde, z bičem raztepe družbo, ki si popolnoma neopravičeno nadevlje naslov ljudskega zastopstva. Večina takozvanih narodnih predstavnikov je izšla iz starih meščansko-agrarnih in kapitalističnih strank. Stranke, ki so že pred vojno prizadejale našemu narodu izključno le nesrečo in gorje, so imenovale svoje zastopnike v parlament. Naše narodno predstavništvo zato ne obstoji iz zastopstva naroda, ampak iz strank, ki so že zdavnaj zaigrale vsako zaupanje v narodu. V vseh strankah, ki so zastopane v parlamentu, je vse polno onih, ki so bili najnavdušenejši pristaši avstrijskih mogotcev, ki so hujskali na vojno in "bili v resnici največji sovražniki samoosvoji jugoslovanskega naroda. V Narodnem predstavništvu vidimo odločevati naj-večje reakcijonarce, ki se nikakor ne morejo spoprijazniti z voljo ljudstva, ker so izšli iz najbolj zakrknjenih kapitalističnih in veleagrarnih krogov in jim ni ničesar drugega briga, kakor zadostiti svojim osebnim pohlepnostim po denarju in zopet denarju. Svet gleda na nas, kot na neurejeno balkansko državo barbarov. NaŠi sovražniki hočejo dokazati, da nismo vredni svobode, ker se niti vladati ne znamo. In ni čuda, da se nas tako sodi. V Belgradu se menjuje vsaki teden vlada in vsako uro gredo med svet vesti, da se najmerodaj-nejši politični voditelji med seboj kregajo in očitajo največje pustolovščine in koritarstva. Prav lahko pride ves svet tfo prepričanja, da se je zbrala v Beogradu tolpa samih goljufov in izdajalcev, ki jim je lastni do- brobit nad vse, potem šele koristi naroda. Vse nas sodi tako, kot na pol divje Albance, brez discipline in smisla za urejeno državo. Narod se sodi po voditeljih in prav lahko stališče imajo naši zunanji nasprotniki, ko nastopajo proti nam jn nas hočejo uničiti in razdvojiti. Če bi imeli drugo narodno zastopstvo, odločno in solidarno, bi gotovo naša stvar čisto drugače izgledala v Parizu. Vse drugače bi nas upoštevali, kot |pa danes, ko se nam z neverjetnim cinizmom in hladnostjo odreka najpri-mitivnejše pravice. Pariška konferenca si pač misli, nedisciplinirana jugoslovanska čreda bo vse pogoltnila, kar ji vržemo, ker je vsak odpor nemogoč in izključen. Saj se še sami med seboj ne sporazumejo, kako morejo potem šele na zunaj nastopiti z enotno ia neupogljivo voljo. Jugoslovanski narod pri tem trpi. Trpi pred vsem vsied svojega nevrednega zastopstva. Kdor pravično presoja razmere v naši državi ve, da je ljudstvo čisto drugačno kot njegovi voditelji. Ljudstvo se dobro zaveda, da je ža državo brezpogojno potreben red; ljudstvo dela od zore do mraka, da se dokoplje zopet do urejenih in srečnih razmer. Kakor je ljudstvo disciplinirano izvedlo revolucijo in si položilo temelje novi državi, tako ljudstvo tudi danes navzlic vsem tež-kočam, s skrajnim samozatajevanjem dela naprej, neutrudljivo in vztrajno. Izključno ta zločestna nesreča je nad nami, da imamo brezvestne strankarje za voditelje, ki v resnici niso nič žrtvovali za osvoboja naroda, a so se danes vrinili na odločilna mesta, da lahkomišljeno uničijo tisto, kar je narod s težavo zgradil. Jugoslovansko ljudstvo zato popolnoma upravičeno zahteva od svojih voditeljev vsaj tako disciplino, da se v predstavništvu opuste takoj vsi besni strankarski boji in gredo poslanci na resno delo, da se reši vsaj tisto, kar se rešiti o a. Če pa hočejo poslanci uganjati bolševizem od zgoraj na vzdol, jim bo pa ljudstvo povedalo od spodaj na vzgor, da je sito takega parlamenta in hoče ljudi, ki jim je izključno le v mislih ljudski dobrobit in ne strankarska korita in politične pustolovščine. Narod jugosl. bo odločno pomedel z onimi, ki hočejo dvomiti o naši državi in ki hočejo zanesti med nas plemenske in verske spore. Nedelavnost nam ne škoduje samo v zunanji politiki. Tudi notranjost države bi že bila lahko bolje urejena kakor je. Še vedno mora ustroj države bolehati na nedostatkih, ki bi bili s smotrenim in vestnim delom že zdavnaj odpravljeni. Vprašanje valute se ni premaknilo niti za korak naprej. Ponesrečeno Ninčičevo žigosanje bankovcev je prizadejalo državi neizmerno škooo. V prometu je danes za 7 milijard pravilno in nepravilno žigosanih banRov-cev, akoravno bi jih zadostovalo eno milijardo. Gotovo lepa zasluga finančne uprave. Ureditev valute se ne pomakne nikamor naprej, ker jo hočejo kapitalistične stranke izvesti tako, da bo zopet revno ljudstvo plačalo vse, dočim bodo bankirji, akcijonerji in druga kapitalistična zalega obvarovala ves svoj prišpekulirani denar. Nihče se ne spomni, da bi odvzel vojnim dobičkarjem prisvojene milijone, ki so jih ukradli iz žepov revnega ljudstva. Toliko časa bodo kovali naredbe, da bodo spravili vojni dobičkarji denar na varno in bo ljudstvo prikrajšano za premoženje, ki je narodova last in ne last posameznikov. Ljudstvo brezpogojno zahteva takoj razlastitev vojnih dobičkarjev in izročitev denarja v obče koristne svrhe. Agrarna reforme je ostala pri prvotnih naredbah in velike stranke delajo na to, da se jo izvede v zelo skromnem obsegu samo, da ne bodo prikrajšani kapitalistični veleagrarci. , Vendar ljudstvo zahteva: zemljo tistemu, ki jo hoče obdelovati in jo nima za svoje skromno preživljanje. Zemlja je last skupnosti in ne predpravica za posamezne mogočneže. Narodno predstavništvo je popolnoma mirno dopustilo, da se uvedejo visoke carine in to na naj-neobhodnejše predmete in živila za vsakdanje življenje. Odločno ugovarjamo proti temu, da je z nepravičnimi carinami država največja dra-žilka ljudskih potreb in si hoče pridobiti največji del državnih dohodkov na račun najrevnejših slojev. Nihče se ne zmeni za odpomoč stanovanjske bede. Na tisoče družin zre z največjo skrbjo v zimski čas, ko bo moralo zmrzovati v vagonih in nezadostnih barakah, dočim se med nami še vedno prosto kretajo po obširnih stanovanjskih prostorih pritepeni tujci. Popolnoma so pozabili na naše vojne invalide, ki so vrženi kot psi na cesto, brez preskrbe in zagotovljene bodočnosti. Begunce in legionarje se navadno smatra kot neizogibno nadlego, ki se j h odganja iz kota v kot. Oropani svojega premoženja in zdravja, tavajo brezposelni in v pomanjkanju na vkrog. Gledati morajo na raznih ugodnih mestih tiste, ki so jih še včeraj preganjali in ovajali. Skoraj, da je prišlo po zanikernosti vlade do tega, da se smatra že kot nečastno, če je kdo trpel in žrtvoval svoje najdražje za domovino. Pač vladajo stari birokrati dunajskih in berlinskih manir. Prehrana je v rokah navijalcev cen in ni čuda, da so vsak dan cene višje. V srečnem položaju smo, da ima država dovolj živil na razpolago, a navzlic temu ni dobiti potrebne prehrane za ceno, kot bi jo zmoglo ljudstvo. Z najmanjšo državno organizacijo energične roke bil bi v zadovoljnost vseh rešen problem ljudske prehrane. A kaj se hoče, ko se pa poslanci boje zamere pri velemli-narjih in navijalcih cen. Narodno predstavništvo ne kaže nobenega smisla za izvedbo socijalne zakonodaje. Nihče ne čuti potrebe, da bi z odločnimi in popolnimi reformami omogočil ubogemu ljudstvu, človeka vredno življenje in prisodil boljšo bodočnost, kakor jo pa mora danes živeti. Vsa neizpodbitna dejstva kažejo, da se ubogemu ljudstvu ne obetajo toliko časa boljši časi, dokler bo v državi vladal požrešni kapitalistični element, ki dela le za žepe posameznikov in popolnome zanemarja potrebe in težnje skupnosti. Narod se je otresel dunajskega trona in pruskega militarizma. Prost pa ni absolutistov, sovražnikov ljudskih potreb na znotraj. Notranji sovražnik vedno objestneje dviga glavo in vedno neznosnejši postaja pritisk kapitali-čnega družabnega reda. Toliko opevani demokratizem vedno bolj zatem-njuje in na njegovo mesto stopa hlastanje posameznih kast po predpravicah in izrabljanju delavnih sil ljudstva. Toda, če nihče drugi, bo narod tisti, ki bo napravil konec gospodarstvu posameznikov. Zastonj ni izkrvavelo na bojiščih na tisoče najboljših sinov, zastonj ni umrlo toliko naših v taboriščih in zastonj si ni narod ustvaril samostojno državo. Za doprinešene žrtve in za izvršeno delo, hoče ljudstvo plačilo. In to plačilo je, da bo izključno le ljudstvo imelo pravico odločati o ustroju države in njeni bodočnosti. Ljudstvo zahteva zase narodno predstavništvo in bo tudi v njem samo odločevalo. Zato je brezpogojno potrebno, če se hoče ohraniti v državi red in mir, da se takoj razpišejo volitve in da ljudstvu priliko, da izrazi svojo voljo in svoje zahteve. Sklepam: Jugoslovansko ljudstvo je danes brez vsakih pravic. Razred neposedujočih mora živeti najbornejše življenje in najtežje trpi pod pezo nezdravih socijalnih razuer. Zastopstvo naroda popolnoma omalovažuje potrebe ljudstva in je brez vsakega smisla za odpomoč bednim in pomanjkanja trpečim. Narodni predstavniki pozabljajo na odgovornost, ki so jo dolžni sedanjosti in bodočnosti. Tam v Primorju za kraškimi jamami gleda narod hrepeneče v osvobojeno domovino in veruje v rešitev. Preganjan je, vlačijo ga po ječah, ker m izgubil vere v svobodni rod. Kot skala trdim možem zasolze oči, če jim samo omeniš, da so izgubljeni. Ne verujejo v propast in ne verujejo, da bo zmagalo nasilje nad pravico. Preizkušene matere sklepajo svojim otročičem roke, da molijo za svojo domovino in izprosijo milosti za svoj nesrečni rod. Vsi čakajo, da se dvigne ob danem klicu ljudstvo in požene okrutne sovražnike preko meja. Vse jugoslovansko odrešeno in neodrešeno ljudstvo kliče svojim voditeljem: Streznite se in varujte se obsodbe naroda, ki bo kruta in neizprosna, kakor je Vaše ravnanje brezobzirno in zločinsko. Politične vesti. Politični položaj. V Beograd je prišla iz Pariza naša mirovna delegacija. Imela je priliko, da pove našim narodnim predstavnikom naš neugodni zu-nanje-politični položaj. Lahko je povedala našim predstavnikom, če je bila odkritosrčna, da je naj večja naša nesreča, da domovina ne nastopa solidarno in se zgublja v brezplodne notranje strankarske boje. Svet nas sodi, da smo nedisciplinirana čreda, ki sploh ni zmožna, da zastopa načela enotne in urejene države. Zato ob vsaki priliki zunanji sovražniki lopnejo po nas in nas hočejo utopiti v žlici vode. Prav pogosto se slišijo med nami mnenja, da je nemogoče vzdržati narodno solidarnost, ko pa imamo stranke, ki nimajo nobenega smisla za ljudstvu pravično državno upravo. Res je med nami nekaj elementov, katerih bi bilo bolje, da ni rodila jugoslovanska mati. Te moramo brezpogojno/izključiti iz naše družbe. Gotovo pa je, da bi se pri primerni strankarski strpnosti, dala ustvariti večina, ki bi ogromno lahko koristila ljudstvu in državi. Opozicija, ki bi iz stvarnih razlogov ne mogla z odgovorno vlado, bi se pa vendarle morala zavedati kot opozicija, da želi vse dobro državi, in ne pa kot danes, vse slabo. Opozicija, če je poštena, gotovo koristi ljudstvu. Ne koristi pa ona opozicija, ki je nestvarna in šovinistično strankarska. Taka pa hoče biti današnja opozicija v parlamentu. Zasleduje samo avstrijske politične manire, ko se je šlo za razkrojem in uničenjem državne celote. Tej današnji opoziciji se pa moramo z vso odločnostjo upreti, ker je zločinska in ljudstvu škodljiva. Zahtevamo delavno večino, ki bo podredila osebno strankarske interese ljudskim zahtevam. Želimo stvarno opozicijo, ki bo kontrola večini in stvarna kritika, kot svetovalka vsem državnim ukrepom. Pričakujemo, da se bo tekoča ministrska kriza rešila v povedanem smislu. Proti parlamentu. V Beogradu, Zagrebu in vseh drugih večjih jugoslovanskih mestih je ljudstvo na shodih najostreje obsodilo nedelavnost Narodnega predstavništva v Beogradu. V Ljubljani se ni nihče zganil. Kdo nek se tudi hoče! Vse tri stranke so v vladi in vse tri stranke so sokrive nedelavnosti parlamenta. Vse je pozdravilo z največjim navdušenjem shod narodnih socialistov, ki so neodvisni od obstoječih strank na svojem zadnjem shodu v Mestnem domu jasno povedali, da narod obsoja takozvane narodne predstavnike. Nastop narodnih socijalistov je bil res izraz narodove volje. Kongres francoskih delavskih organizacij je zboroval pretekli teden. Sprejel je program, ki zahteva popolno spremembo družabnega reda z glavnim ciljem, da izgine današnja oblika razmerja delodajalca do delojemalca. Kongres priznava, da je treba dvigniti produkcijo, toda le s pogojem, da se hkrati popolnoma prižnajo plavice, ki izvirajo iz dela. Delo se mora oprostiti spon sedanjega sistema. Industrija, železnice, paroplovstvo, rudniki, vodne sile in kreditne organizacije se morajo nacionalizirati, in sicer pod nadzorstvom dveh edino merodajnih činiteljev, namreč producentov in kon8umentov, ne pa države. Kot sredstvo v dosego teh ciljev priporoča kongres splošno stavko, priznava samoodločbo narodov, izraža svoje simpatije ruski revoluciji in protestira proti pošiljanju čet in vojnega materijala na Rusko ter zahteva dvignenje blokade. Kongres pooblašča vodstvo, da s pomočjo mednarodnih stavk prepreči akcijo proti ruski revoluciji, in zahteva, naj se sklene mir z revolucijonarno Rusijo. Organizacije kongresa naj se razširjajo z ustanovitvijo gospodarskega delavnega sveta. < Homatije v Italiji. V Milanu in Benetkah se neprestano vršijo manifestacije na čast D’ Annunzija in Reke. Na shodih so predlagali, da se izkliže republika in da se imenuje D’ Annunzija za predsednika proste narodne Italije. Policija je intervenirala in prisilila, da se je manifestacija morala predčasno končati. Italijanski zunanji minister odstopi Italijanski listi pišejo, da bo Tittoni odstopil kot minister za zunanje stvari in da bo šel v Ženevo, da bo tam posloval kot stalni italijanski delegat pri zvezi narodov. Francoska zbornica je ratificirala versailleško mirovno pogodbo. Laški socijalisti proti reškioi dogodkom. Oficijelna socijalistična stranka je objavila ošter manisfest proti reškemu podvzetju, v katerem, kakor naglaša, vidi nevarnost za mir. Proglas obsega tudi odkrit priziv do upora, kajti med drugim naglaša delavcem, bodisi civilnim, ali vojaškim, da ona disciplina, ki ne brani pustolovcem izvrševati njih nakane, ne sme zabranje-vati niti proletarcem, da nastopajo po svojem prepričanju in kakor veleva njih interes. t Amerika in d’ Annunzijezc pustolovščine na Reki. Ameriška delegacija na mirovni konferenci izjavlja, da predsednik AVilson izključuje vsakršen nov kompromis v reškem vprašanju, razen ako se reško pristanišče podredi zvezi narodov. Tudi Anglija in Francija najbrže ne bosta odnehali niti za las, ako se ne zajamči mednarodni značaj reške luke. Ameriška mirovna delegacija se boji, da bo Jugoslavija nastopila z orožjem, ako bi D’ Annnzijo izvršil svojo grožnjo, da požene v zrak reško pristanišče. Na ta način bi postul položaj, iz katerega bi se utegnila razviti nova balkanska vojna. Končno izjavlja ameriška delegacija, da D’ Annun-zijev puč nikakor ne more vplivati na končnoveljavno rešitev reškega vprašanja. Tedenske vesti. — Volitev v pomočniški zbor mesarske zadruge se vrši v nedeljo ob 10. dopoldne v Mestnem domu. Dolžnost vsakega mesarskega pomočnika je, da se teh volitev gotovo udeleži. — Kaznovani tihotapci. Srbsko monopolsko sodišče je radi tihotapstva obsodilo italijanskega podanika Ivana Burbo, ki je iz Rumunije pripeljal v Belgrad 500000 kg petroleja, ki spada v državni monopol; na 2,700.000 dinarjev globe. Vrhu tega so petrolej zaplenili. — Udruženjemonopolskih uradnikov In uslužbencev se je v Bel-gradu stituiralo za kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Izvoljen je bil odbor, ki naj izvede organizacijo po vsem kraljestvu. Svrha udruženja je varstvo interesov članov. Društvo bo izdajalo svoj list. f — Umrl je veliki slovenski umetnik Ignacij Borštnik v torek, dne 23. t. m. ob 12 uri v Ljubljani. Z Borštnikom je izgubila jugoslovanska Talija svojega največjega pred-stavitelja, ki se je izmed vseh dosedanjih dramatičnih igralcev dvignil naj višje. Se pred tremi tedni je igral v ljubljanskem narodnem gledališču in nastopil v Strindbergovem „Očetu“. V starosti 60 let ga nam je odvzela nenadna zavratna bolezen in izgubili smo ravno v času, ko bi ga najbolj potrebovali. Slava njegovemu spominu! — Regent Aleksander pride na tridnevni obisk Slovenije v Ljubljano 11. oktobra t. I. — Starka stavbiusklh delavcev v Chicagu je končana. Stavke se je udeležilo 100.000 stavbnih delavcev. Stavka uslužbencev električne železnice v Ljubljani je končana in imela za uslužbence ta uspeli, da so dosegli 28% povišanja plač. — Stavka pristaniških delavcev in mornarjev na Nemškem. V Bremenu stavkajo pristaniški delavci, ki zahtevajo večjo mezdo. Ker so silili mornarje, da naj bi upravljali delo stavkujočih pristaniških delavcev, so stopili tudi mornarji v stavko. Nato se je pričela simpatijska stavka v Hamburgu. Istočasno zahteva nemška mornariška zveza, ki jo vodijo radikalni elementi, nev mornariški red, po katerem bi bilo onemogočeno, da bi kljub stavki smele ladje odpluti iz luke. Obstoja nevarnost, da se stavka razširi tudi na druga pristanišča v Severnem morju. — Tamburaškl zbor mladinske skupine Narodno socijalne zveze išče učitelja, Prijazne ponudbe na osrednje vodstvo NSZ. Ljubljana, Narodni dom. — Stavka na Francoskem. Iz Lyona javljajo, da stavka na Francoskem čez 600.000 delavcev. Obstoji nevarnost, da v vsej indusiriji zastane delo. Poroča se tudi o krvavih spopadih med policijo in stavkujočimi. — Stavka jeklarjev v Ameriki se je pričela in obsega v ameriški \ekleni industriji'145 tovarn z 280.000 delavci, od katerih odpada na Pits-burg 200.000 delavcev, ostanek pa Clevland in Chicago. To je, kar se tiče števila udeležencev, kakor tudi radi načelnega pomena in posledic, največji industrijski boj v Zedinjenih državah tekom mnogo let. Voditelj stavke kakor tudi jekleno združenje nestrpno pričakujejo izid boja, ki ne stremi za ničemur drugim kakor na zedinjenje jeklene industrije. Ako bodo delavci zmagali, jim bo mogoče nastopiti s svojimi zahtevki ono pot, kakor so jo nastopili rudarji in železničarji. Stavka pomeni nadaljevalje boja, ki so ga delavci pred 27 leti po krvavi ustaji izgubili. Smatra se splošno kot začetak velike vojne proti kapitalu v Zedinjenih državah. V senci tega tekom let največjega boja bo poizkušal predsednik Wilson na prihodnji industrijski konferenci v oktobru doseči stalen mir v ameriški industriji. Stavki jeklarjev se bodo pridružili tudi železniški uslužbenci. Mladina v živinskih vagonih. Pri nas so mogoče stvari, kot nikjer drugje na svetu. Pretekli teden je odšla skupina 50 dijakov študirati v Prago. Železniška uprava SHS je bila naši učeči mladini tak