SVOBODNA SLOVENIJA
LETO (ANO) L (44) Štev. (N») 7
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 7 de marzo - 7. marca 1991
IZJAVA SLS OB LETU SLOVENSKE DEMOKRACIJE
Slovenci z veseljem in z zaupanjem spremljamo dogodke, ki približujejo Republiko Slovenijo državni samostojnosti in suverenosti. Zavedamo se, da ideja narodne samobitnosti izhaja iz naravnega in krščanskega pojmovanja, ne iz marksističnega internacionalizma.
Iz zdomstva pozdravljamo pogum in zavzetost tistih rojakov, ki so se ob razkrajanju komunističnega sistema odzvali klicu svoje vesti in stoletnih narodnih teženj ter prijeli po volji ljudstva za krmilo republike. V težkih časih pred katerimi stoji naša domovina, slovenska demokratična vlada potrebuje in zasluži odločno podporo vseh svobodoljubnih rojakov.
Medtem, ko se večji del državljanov slovenske republike, po dolgih desetletjih totalitarnega režima, polagoma privaja demokratičnemu načinu življenja, na slovenskem obzorju vendarle ni vse jasno in razveseljivo. Ob razumevanju težav in preizkušenj, pred katere je postavljen naš narod in iz iskrenega spoštovanja do napornega dela mnogih požrtvovalnih rojakov, se kot Slovenci in kot demokrati ob nekaterih pojavih sprašujemo:
—	Kako je mogoče, da nekateri člani demokratskega parlamenta še branijo rdečo peterokrako zvezdo in zagovarjajo njeno mesto na narodni zastavi? Mar res ne vedo, da gre za simbol boljševiške revolucije in sovjetskega imperializma? Medtem, ko drugod trgajo rdeče zvezde z zastav in s tem zavračajo obdobje totalitarnega nasilja, se Slovenci sprenevedamo. Tu ne gre za nevednost ali za prevare.
—	Nerazumljivo je, da pripravljajo nekateri letos, po javnem odkritju zločinov v Rogu, Teharjah, krimskih jamah in neštetih skritih grobiščih, praznovanje obletnice ustanovitve OF. Kako je mogoče slaviti ustanovitev organizacije, ki je bila zamišljena in izpeljana kot orodje komunistične partije za revolucionarni boj in dosego totalitarne oblasti med Slovenci? Kako morejo vabiti k takemu slavju katoličane, katerih prednike so z njihovimi duhovniki vred mučili in morili ter jim jemali dobro ime v imenu iste OF, še predno se jim je kdo uprl? Ali morda še vedno računajo na moč prevare in strahu, ki so ju znali desetletja vlivati v podzavest našemu narodu?
—	Prav tako je nerazumljivo, da mnogi rojaki obsojajo genocid nad domobraci in ostalimi nasprotniki lomunizma, istočasno pa se obnašajo kot bi šlo za dejanja, ki jih ni zakrivil
nihče. Pri tem ne gre za vprašanje kazni, marveč za pravno obsodbo zločina. Mar naj bo Slovenija še naprej brezpravna dežela neodgovornih ljudi?
—	Tudi za gospodarski in družbeni polom „samoupravnega sistema“, katerega posledice bodo nosili še mnogi rodovi, ni nihče odgovoren? Tega ni več mogoče opravičevati s krilatico o „zgodovinski nujnosti“!
—	Ni si mogoče predstavljati družbene preosnove brez temeljite spremembe šolstva. Nerazumljivo je, da nekateri od teh, ki so sprejeli odgovornost za to področje, mislijo, da bodo včerajšnji aktivni nosilci totalitarne oblasti danes mogli vzgajati rod zavednih Slovencev in demokratov. S svojo popustljivostjo in nedoslednostjo ustvarjajo plast oportunistov, ki so najslabši element vsake družbe.
—	Kako je mogoče, da se ob sedanji svobodi le malokdo spomni na prva desetletja komunistične strahovlade na Slovenskem? S plaščem „stalinizma“ ni mogoče zakriti moralnega in tvarnega nasilja tistih let. Ne sme izginiti spomin na obdobje ovaduštva, preganjanj, zaporov, mučenj, krivih obsodb, razlastitev, moralnega kvarjenja mladine in boljševizacije javnega mnenja. Škode storjene v teh letih ne bo lahko popraviti, a bi bilo potrebno in prav, da bi se je zavedali v vsej razsežnosti. Kako naj sicer tudi novi rodovi odkritosrčno sklenejo:
Nikdar več!
—	Nerealno je misliti, daje mogoč obstoj demokracije, brez svobodnih in idejno jasnih sredstev javnega obveščanja. Resničen pluralizem je mogoč le med samostojno mislečimi in pravilno informiranimi državljani.
—	Prav tako ni mogoč obstoj in razvoj demokratične družbe ob nerazkriti mreži agentov nekdanje tajne policije.
—	Krilatica o „revanšizmu“ ne bi smela hromiti oblasti ob prizadevanjih za doseganje pravičnosti na vseh področjih slovenske družbe.
—	Kako je mogoče, da še vedno obstajajo seznami osumljenih zdomcev, katerih bivši totalitarni režim v štirih desetletjih ni mogel obsoditi?
—	Ne razumemo, kako nekateri vidni rojaki iz matične Slovenije, medtem ko občudujejo slovenstvo, ki živi desetletja v vrstah politične emigracije daleč od domovine, istočasno ne cenijo ustanov in ljudi, ki so to slovenstvo vzdrževali in gojili. Izogibajo se stikov z izvoljenimi
predstavniki naših krovnih organizacij. Ali res še verjamejo klevetam o izdajalcih? Ali so mar pripravljeni na spravo le s tistimi domobranci, ki trohne neznani po slovenski zemlji? Ali mislijo, da bosta dosedanja SIM in nova struktura SSK, mogli nadomestiti življenje, ki ga črpa rod nekdanjih beguncev iz ljubezni do slovenstva, iz zvestobe svojim rajnim in iz zavesti poslanstva? Ali ne bi morala povezava med rojaki, ki si jo vsi želimo, upoštevati izkušnje že obstoječih zdomskih ustanov?
— Zakaj je vprašanje dvojnega državljanstva in državljanskih pravic Slovencev v svetu tolikim vodilnim političnim delavcem v domovini še vedno le prazna beseda?
Slovenski narod doživlja v zadnjem letu težko pričakovane, a nesluteno globoke pretrese. Kot vse, kar je vredno, tudi slovenska demokracija ne bo zastonj, zato trpljenja in naporov ne bo manjkalo. Preosnova slovenske družbe, tudi v
lastni državi, bo morala biti temeljita in bo morda močnejša, kot bi si želeli; zahtevala bo od nas in od vseh rojakov dobre volje predvsem vztrajnosti. Pol stoletja zmot in nepreglednih krivic ne bo mogoče odpraviti in poravnati v kratkem času.
Res, težko je, ko človek plava proti toku in zagleda breg pa hkrati uvidi, da ta ni tako blizu kot je upal. Malodušje bi pomenilo v takem primeru smrt. Vzdržati je treba!
Slovenci v svetu, ki smo se nad štirideset let združevali okrog demokratičnih in krščanskih vrednot slovenstva, moramo ostati tesno povezani. Vztrajali bomo skupaj z vedno bolj številnimi prijatelji v domovini in pomagali pri moralni obnovi slovenske družbe. Medtem pa se smemo zanašati le sami nase, drug na drugega in na Boga, kot smo to vedeli in delali od tistih časov, ko smo se uprli komunizmu in se odločili za svobodo.
V zdomstvu, 1. marca 1991.
Načelstvo SLS.
BOMO ŠLI V EVROPO Z RDEČO ZVEZDO NA ZASTAVI?
Odkar sem v Gorici, mi je postal II. TV dnevnik ob 19.30 in III. okoli 22. ure že pravi „obred“.
V sredo, 20. februarja je bil TV dnevnik ob 19.30 poln evforije ob sprejemu deklaracije o razdružitvi v Skupščini republike Slovenije. Napovedovalec je	navdušeno
pripovedoval o tem dokončnem dejanju pravne okrepitve	slovenske
suverenosti, ki bi ji mogli reči preprosto „slovenska država“.
Po tem tako pomembnem poročilu, ki je za naš narod nadvse usodnega pomena, je sledila mrzla prha, ki je povsem pokvarila tako pomembno dejanje. Sloje za vest, daje skupščina „odločila“, da na naši zastavi še naprej ostaja rdeča zvezda.
Po tej vesti sem se odločil, da se bom imel ponovno za političnega begunca! Če bi mi tudi omogočili vrnitev, se v republiko Slovenijo ne bom vrnil vse dotlej, dokler bo na naši zastavi madež rdeče zvezde! Ta moja odločitev je nepreklicna!
In potem govoričimo, da hočemo v Evropo... Rdečo zvezdo so odstranili Madžari, Poljaki, Bolgari, Hrvati (takoj ob nastopu demokratične oblasti), da drugih niti ne naštevam! Mar res kdo v Sloveniji misli, da nas bo Evropa
sprejela z rdečo zvezdo na zastavi?! Sramota!
Ne zamerim toliko omahljivim in neodločnim demosovcem kakor komunističnim prenoviteljem. No, pa ste res pravi — „prenovitelji“! S svojim Kučanom na čelu skušate slovenski narod vleči za nos! Le kdo vam bo še veijel?! Kakšna prenovitev je to, če hočete še naprej obdržati ta krvavi revolucionarni madež na zastavi?!
Rdeča zvezda, ki se je pri nas in še marsikje tako zelo pordečila s krvjo lastnega naroda, ni bila simbol OF, temveč oktobrske, komunistične revolucije!
Slovenci v svetu se zavedamo (te dni sem govoril z mnogimi od nas, ki smo v tujini), da v Sloveniji Se ni svobode! Zavedamo se tudi, da Slovenci v svetu še nismo pravni državljani Slovenije! Imamo sicer dolžnosti do slovenskega naroda, nimamo pa volilnih pravic pri soodločanju o bodoči usodi slovenske države.
Toliko za vednost ljudem, ki so ta čas v Sloveniji na oblasti.
Vinko Levstik (po telefaksu) Gorica, 23. februarja 1991
Tone Mizerit
IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI
SPREMEMBE V SLOVENIJI IN NASA EMIGRANTSKA SKUPNOST
Ob koncu preteklega tedna se je pretresla vsa tukajšnja finančna skupnost. Po inflacijskem sunku meseca februarja in sledeči stabilizaciji, ki jo je vpeljal novi gospodarski minister, je vse občestvo pričakovalo vsaj nekaj časa miru in stabilizacije. Dejansko je prevladovalo mnenje, da vsaj do volitev (septembra?) ne bo novih hujših sunkov. A bilo je dovolj, da se je nekaj tujih bank in velekupcev spravilo na dolar, daje ta poskočil in da so govorice sanjale o 14 tisoč avstralov za dolar prve dni marca.
Minister Cavallo ni dvomil: ves program je bil na kocki. Segel je v blagajno, razprodal 215 milijonov dolarjev in z nekaj finančnimi ukrepi „posušil“ vse odvišne avstrale na tržišču. Po tem je dolar padel sam. O omenjenem skoku ni ostalo ne duha ne sluha.
ALI, ALI...
Vlada se nahaja pred težko izbiro: ali strogo nadaljuje s svojim gospodarskim načrtom, ki poostruje recesijo in ustvarja rastočo socialno nezadovoljstvo s sledečimi volilnimi neznankami; ali pa postavi program v veliko nevarnost, če hoče vsaj nekoliko pogasiti socialni požar in protivladni srd.
Kot izgleda doslej, se je Menem odločil za prvo varianto. Ni duha ne sluha o kakem popuščanju kar se tiče plač. Ni izgledov kake večje socialne akcije v prid najbolj zapostavljenim sektorjem. Seveda je še manj govora o kaki hitri reaktivaciji priozvodne strukture. S tem si zapira vrata priljubljenosti v nižjih socialnih slojih. Kaj torej ostane od njegovega načrta zagotoviti si večino v kongresu, da bi nemoteno naslednjih nekaj let vodil svoj načrt, ki naj bi rodil sadove morda za prihodnje parlamentarne volitve, leta 1993?
Odgovor je težak. Opazovalci trdijo, da Menem ni odstopil od svojih načrtov. A nejasnost se kaže, ko postaja vedno bolj jasno, da dvomi o izbiri poti. Večkrat smo omenili njegov namen, da se poveže z neodvisnimi provincijskimi formacijami in jim nudi provincijske prestole v zameno za poslanska volilna mesta. A nezadovoljstvo do vlade tako raste, zlasti po provincah, da se mnogi neodvisni kandidati prav trudijo, da ne bi nihče mislil, da imajo kake stike s peronizmom.
Stranka sama, h kateri izgleda, da se Menem zadnje čase nekoliko bolj obrača, pa tudi stoji kot omamljena. Ni strankarske dejavnosti, ni iniciative, ni načrtov. Namesto velike narodne stranke, ki seje bahala, daje „največja politična stranka zahodnega sveta (tri milijone članov leta 1983) izgleda sedaj skupek majhnih provincijskih strank, ki se borijo za morebitne guvernacije in osamljena poslanska ali županska mesta.
POGLED PO STRANKAH
In vendar izgleda, da Menem nima drugega izhoda. Po svoje pa mu sreča tudi še ni popolnoma nemila. Dejstvo je namreč, da nima prave opozicije. Radikali se še niso popolnoma opomogli od poraza; zlasti pa niso pridobili izgubljene ljudske priljubljenosti. Razen v nekaterih posameznih provincah ni videti, da bi na vsenarodnem nivoju
mogli posekati peroniste. A opazovalci vendar sklepajo, da bo radikalizem ohranil cordobsko provinco (Angeloz?), znova osvojil Santa Fe (Usandizaga). Peronisti lahko izgubijo še kako desetino drugih provinc. A to jih ne skrbi toliko.
Prava skrb je provinca Buenos Aires, ki pošlje v državni kongres domala tretjino vseh posancev. Tukaj, trdijo, da je podpredsednik Duhalde že pristal na to, da se predstavi kot kandidat za guvernerja. A problem nastane, ko preučujemo razne ankete o priljubljenosti posamezni kandidatov. Tu se vidi, da peronizem ni priljubljen (kar osporava vse tradicije) in da celo stari radikalni kandidat Juan Carlos Pugliese nadkriljuje gospoda podpredsednika. Mnogo se bo o tem še razpravljalo.
A vrnimo se k strankam. Liberalci so, po Menemovi zmagi, zavzeli najbolj ponesrečeno politiko. Če bi še naprej ostali v opoziciji in gonili naprej pesem o lastnem dobrem programu, bi danes lahko bili ena izmed močnih izbir za vladno alternativo. Ker pa je ljubimkanje med Alsogarayem, in zlasti med njegovo hčerko in Menemom bilo tako javno in tako tesno, je na liberalce padel velik del ljudske nejevolje. Zato je njih volilni izid še vedno prava neznanka.
Nekaj drugega pa je z levico. Kaže, da se bodo prav oni najbolj okoristili s socialno krizo. To je jasno razvidno že na sindikalnem polju. Na to kažejo tudi že razne ankete; le tradicionalno nezaupanje nižjih argentinskih slojev skrajni levici, lahko nekoliko omeji hud porast teh formacij. Vprašanje je tudi, če bodo nastopili vsaj delno zedinjeni, ali jim bo tradicionalna atomizacija izmaknila uspeh.
POGLED PO SINDIKATIH
Omenili smo napredovanje levice na sindikalnem področju. To je pojav, na katerega smo opozarjali že kmalu po nastopu radikalne vlade dr. Alfonsina. Od tedaj, ko je Alfonsin skušal vpeljati nov sindikalni zakon, da bi peronizmu odtegnil vpliv, pa je potem sam občutil srd levičarskih formacij, pa do danes, se položaj ni spremenil. Vodstva sindikatov so večinoma še v peronističnih rokah, a temeljne organizacije padajo, počasi a nevzdržno, v roke trockističnih formacij Gibanja v socializem (MAS).
Te formacije so tiste, ki vodijo železniško stavko. Imajo pa tako silo ne zaradi lastne moči, marveč zlasti zaradi težkega socialnega položaja, v katerem se nahajajo železničarji. A isti pojav, po drugi strani povzroča delitev v sindikalizmu. Zanimivo je bilo gledati, kako so železničarski aktivisti ne Majskem trgu izžvižgali voditeljico učiteljskih sindikatov, ko se je ta pojavila, da bi jim izrazila svojo solidarnost in solidarnost učiteljstva. Mary Sänchez je namreč ena najbolj značilnih sindikalnih vodij ubaldinizma, Ta in MAS pa si nikakor ne gredo na roko. Zlasti ne, odkar je Lorenzo Miguel pričel, potrpežljivo in spretno, tkati niti nove sindikalne enotnosti. Kako pa bo v to enotnost lahko zapletel tako ortodoksne menemiste kot uporne ubaldiniste, ni vidno. Vsaj ne, dokler se bodo delavske plače nenehno krčile in bodo trockistični aktivisti podpihovali delavske upore.
Spremembe, ki so se v zadnjem letu pripetile v Sloveniji, so presenetile ne samo nas v političnem zdomstvu živeče Slovence temveč tudi same protagoniste in v domovini živeče rojake. Lahko rečemo, da smo vsi, vštevši komunistične oblastnike, presenečeni nad hitrostjo s katero je zgrmela rdeča tiranija v vzhodni Evropi, česar najbolj vidni dogodki so bili padec Berlinskega zidu, ustrelitev romunskega diktatoija, svobodne volitve in zmaga krščanskih strank v nekaterih državah, združitev Nemčije itd.
Presenečeni smo bili kot rečem zaradi hitrosti sprememb, ne zaradi sprememb samih, ki smo jih pričakovali v trdnem upanju, da krivica ne more vladati vedno. V Sloveniji so se dogodki razvijali v drugačnem a zato nič manj zanimivem ritmu. Volitve, zmaga opozicije, komemoracija z mašo v Rogu, deklaracija slovenske samostojnosti meseca julija in plebiscit, ki je voljo do samostojnosti potrdil, so samo nekateri izmed izstopajočih dogodkov.
Ob vsem tem je slovenski človek, ki že 45 let živi v zdomstvu, nekje na dnu presenečen. V tem presenečenju se meša navdušenje in nezaupanje, želja po še hitrejšem procesu in previdnost v korakih, misel, da je vse doseženo in občutek, da se morda pravo delo šele začenja. Po 45. letih garanja in vztrajnosti v emigraciji, ko smo z bolečino v srcu odklanjali vsak stik z uradno domovino, ker je bila komunistično pogojena in vodena, a smo istočasno zato še toliko bolj mislili na njene ljudi in vrednote, se nam po dolgih desetletjih zaprta vrata domovine odpirajo. Prva misel ob vsem tem je: „Saj ni mogoče!...“ Vztrajanje v onem naziranju in ravnanju do domovine nas je v naporu hočeš nočeš usmerilo. Boj proti komunističnemu režimu je narekoval skrajno ostrino do uradne Slovenije in nezaupanje do vsega, kar je iz nje prihajalo. Živeli smo tukaj za okopi, kot za obzidjem, ki smo si ga zgradili zato, da se ohranimo pred zlom z namenom še kaj služiti domovini. Tako vse do danes, ker je bilo täko zadržanje nujno potrebno in, kot se je pokazalo, pravilno.
Kar na lepem pa... sprememba. Po izvoljeni demokratični vladi nam uradna Slovenija ni več sovražna. Nasprotno, zanima se za nas, nas vabi v svojo sredo, nas obiskuje, pravi, da nas potrebuje, da hoče biti spet naš dom, ognjišče in zatočišče. Ob veselju, ki nas ob tem zajame pa zgleda kot da ne znamo reagirati. Smo kot otrok-sirota, ki je bil vajen samo odurnih besed, mrkih pogledov, udarcev in brc in ne more verjeti človeku, ki ga prijazno ogovori, mu ponuja prijateljsko roko in mu nudi materialno in človeško toplino. Ne more si misliti, da je vse to res.
Kot posledica tega presenečenja se kažeta pri nas dve tendenci: Nekateri ne verjamejo. Vajeni so življenja za okopi, vajeni neprestane čuječnosti in pred seboj še vedno vidijo nasprotnika, ki se v svoji krutosti ni nič spremenil. Ti poudarjajo vse kar se še ni spremenilo, in kažejo na ustanove, zakone, ljudi, navade in izražanja, ki so eni bolj, drugi manj, še rdeče obarvani. Radi ponavljajo: Ni še konec totalitarnega sistema, premnogo je še bistvenih njegovih elementov, ki
pogojujejo slovensko pomlad. Torej ni še čas sodelovanja, Druga skrajnost pa nekritično sprejema vse, kar se v domovini dogaja, kot že dovršeno demokracijo in pada v objem na vsak namig in vsako gesto, ter na ponudbo kogarkoli. Ta tendenca misli, daje sedaj nastopil čas za intenzivno sodelovanje, ki ga je treba čimprej vzpostaviti in ne preveč gledati, s kom in v kakšni stvari. Govori o nujni odprtosti na naši strani, a odprtosti brez vsakršnih predpogojev in naravne previdnosti.
Očitno imata obe tendenci v nečem prav. Ne moremo zanikati bistvenih sprememb v Sloveniji, ki so definitivno odstranile komunistično teotrijo, ki že nikjer po svetu nima več mesta. Nekoliko drugače pa je s prakso in vsakdanjim upravljanjem Slovenije.
Domovina se trenutno nahaja v nekem meddobju: Ni več kar je bila prej, in še ni, kar naj bi bila. Ta nedoločnost je v nekem oziru težje stanje, kot pa je bilo prejšnje. Ob neizprosnem totalitarizmu so bile pozicije jasne: Oni tam — mi tukaj. Sedaj so pa meje med nami padle, že sedaj pa je možen, pa bo še bolj, tekoč pretok idej, pobud, spisov in raznih izmenjav, človeških, kulturnih, političnih in gospodarskih. To stanje je kočljivejše in težje. Terja od vsakega izmed nas več odgovornosti, več jasnovidnosti, več iniciative. Zato je možno zaključiti z mislijo, da se za Slovence v domovini in v zdomstvu pravo delo šele začenja. Šele sedaj, ko je konec dolge noči nesvobode, lahko vsi skupaj pričnemo z novimi napori za preobrazbo Slovenije. Mi zdomci smo k temu poklicani na poseben način, a izvzeti nismo. Naj torej vsak izmed nas nastopi odgovorno nalogo, ki jo kot živ ud naroda ima. V nekoliko nejasni današnji dobi naj vsak svobodno prispeva s svojimi pogledi in spoznanji.
A.F.
(Glasilo Slovenske vasi, december 1990)
KOROŠKA
ŽELEZNA KAPLA
Občina Železna Kaplja je dobila obliko turističnega mesta. V glavni sezoni bodo vabili goste in bolnike, ki se bodo pričeli zdravit. Pričakujejo obisk nogometnih moštev od Rapida pa do argentinskega Boca Juniors. Zgraditi hočejo kolesarsko pot, ki bi peljala od Železne kaple do klopinskega jezera.
JURI MURI
Mohorjeva založba in K.K.Z. sta priredili v Tischleijevi dvorani Mohorjeve hiše predstavitev nove kasete.
Eden od najbolj uspešnih slovenskih otroških tekstov, ki je prešel izpod peresa Toneta Pavčka, „Juri Muri v Afriki”. Knjiga je izšla leta 1958. Mladi Gabrijel Lipuš je na Pavčkovo besedilo uskladil sodobno melodijo, katero je posnel na trak. s katerega je slišati glas Poldeta Bibiča, ki bere besedilo. Na jezikovnem področju bo kaseta zelo prav prišla tako ljubiteljem sodobne glasbe kot ljubiteljem slovenske lepe besede.
t BARA REMEC
Umrla je slikarka Bara Remec. Končala je življenjsko pot in umetniško rast. Zapustila nam je sadove njene umetnosti, neprecenljivo sintezo slovenskega in južnoameriškega duha. Ta zaklad je pustila v mnogih slikah, oljih in akvarelih, knjižnih ilustracijah in majhnih skulpturah, ki jih je nesebično razdajala na razstavah in obiskih.
Bara Remec je med Slovenci v zdomstvu najbolj priznana in cenjena slovenska umetnica. Poznavalci in ljubitelji umetnosti ji priznavamo odlično uspešnost likovnega ustvarjanja. Potreba, da jo pozna ves slovenski svet, so spoznali mnogi v Sloveniji. Pri tem smo spoštovali in občudovali njeno načelno doslednost, ki ji ni pustila pozabiti preteklosti. Letos naj bi razstavljala v Ljubljani. Saj je tudi verjetno, da bo do tega prišlo, a brez nje. Bara Remec je predvsem zdomska umetnica, slikarka v izgnanstvu in simbol Slovenije, ki nastaja.
O slikarki Bari Remec pravzaprav niti ne vemo dosti o njenih predvojnih razstavah in delovanju na področju upodabljajoče umetnosti. Marsikdo v Sloveniji hrani iz te dobe njene storitve. Ne dvomimo pa, da se je njena ustvarjalna zrelost razživela ravno v času njenega emigratskega bivanja.
Umetnica je neprenehoma odkrivala vsebino in obliko Amerike. Iz južnoameriških razsežnosti in indijanskih korenin njenih prebivalcev je zajemala svoje umetniške motive. Emigracija ji je pomenila prelomni trenutek, ko njenega navdiha in ustvarjalnega gona ni bilo mogoče več zatreti. Ustvarjanje ji je postalo življenjsko opravilo, edino merilo
in smisel njenega bivanja. Mnogim ustvarjalcem pojema kreativnost, veliko pesnikov se je izpelo, a slike Bare Remec so vedno globlje vrtale isto vsebino in hkrati ponavljale in dovrševale oblikovno moč z zanesljivo in veščo roko. Do zadnjih dni njenega življenja. Pred štirimi meseci je oddala ilustracije za novo Kosovo pesniško zbirko — preprosto, mojstrsko izdelane in s profesionalno brezhibnostjo. Prelomni trenutek — izgnanstvo se je spremnenil v življenjsko dobo neusahljive ustvarjalnosti — do smrti.
Jezik lika je občečloveški. In takega je oblikovala Bara Remec. Marsikaj je poskušala: novi načini ilustracij, opreme v tisku in knjigi, izdajala je bibliofilske knjige, ustvarjala ex-librise in bila srce umetniške šole pri Slovenski kulturni akciji. Njeno občečloveško govorico — z osnovo slovenskega duha in vsebino indijanske Amerike, z lastno in narodno zgodovino — razume človek in jo bo tudi v prihodnosti dojemal. Sporočilo Barine umetnosti bo ohranila prihodnost, ko bo čas ločil zrno od plevela in izbrisal sled vsakdanjosti.
Za vse to ji priznavamo mesto v slovenskem slikaratvu in zdomski kulturni ustvarjalnosti. V neugodnem okolju, kjer pogosto usahnejo obetajoči duhovi, se je njena ustvarjalnost razbohotila do neizrekljivih meja.
Nikdar ji ne bomo mogli izpričati hvaležnosti in priznanja za nesebično in požrtvovalno delo. Bara Remec živi v srcu slovenskih zdomcev in prehaja v spomin vsega slovenskega sveta. Bog ji poplačaj vse dobro!
Andrej Rot
Ljenko Urbančič
Tenentejev portret
Apeli, ki smo jih imeli v italijanskem koncentracijskem taborišču Gonarsu, so bili dolgočasna in zoprna rabota ne samo za nas zapornike, temveč tudi za naše ječarje. Steli so nas dežurni častniki in so ob teh priložnostih nosili preko ramena široko svileno lento modre barve, ki se je končavala s pod bokom bingljajočim cofom.
Dežurni so se menjali in jih je bilo vseh vrst. Nekateri so nam bil všeč, še posebej visoki črnolasec melanholičnega in malce mučeniškega obraza, ki se je skušal držati resno, ko nas je rotil, naj vendar stojimo na mestu, tilnik za tilnik in po tri, da bomo čimprej vsi prosti, skupaj z njim samim. Mi pa smo se muzali in spogledavali, kot da bi bil on brhko dekle, ne pa predstavnik italijanskega imperija. To ga je prisililo, da se je često tudi sam rahlo nasmehnil.
Bila je neskončno lepa pomlad 1947, ko se je Campagna zdela kot eno samo velikansko impresionistično platno cvetočega sadnega drevja. Campagne so v Italiji vsepovsod, ker beseda pomeni polje ali podeželje, toda tale, ki jo sedajle žejno požiram iz drvečega vlaka, se piše z veliko začetnico in se razprostira na ravnini por Vezuvom.
Stojim na hodniku, oblečen v britansko uniformo, pri sosednjem oknu pa stoji italijanski civilist visoke postave in kadi. Brskam po spominu, ki kaj kmalu
zabrede pet let nazaj. Povprašam sopotnika po njegovi preteklosti. Nisem se motil: to je tisti dežurnik z melanholičnim obrazom z Gonarsa. Ime mu je Giuseppe Di Stefano, odvetnik po poklicu. Da mi posetnico in me povabi, da ga obiščem, kar sem tudi storil čez nekaj dni. Na domu njegove zaročenke so mi pripravili dobro kosilo. Takoj sem opazil na klavirju tenentejev uokvirjeni pastelni portret, delo Nikolaja Pirnata. Tudi on je bil v Gonarsu, vendar se mu je sreča nasmehnila bolj kot ostalim. Slikal je namreč na taboriščni komandi v svojem ateljeju okupatorske častnike in zato bil dobro hranjen ter obilno založen s cigareti in pletenimi kjantaricami italijanskega vina. A tisto o umetnikovi politični pripadnosti sem Di Stefanu povedal. Tudi o talcih, ki jih je italijanska oblast streljala, potem ko so rdeči ubili slovenskega nacionalista. In ali moj italijanski gostitelj ve, da med talci skoraj ni bilo komunistov?
Bilo pa je šele kasneje v begunskih letih, ko sem izvedel, kako je boljševik Pirnat v partizanski uniformi na ljubljanski procesih portretiral obtožene nacionaliste, med njimi tudi domobranske častnike iz Dachaua, katere so taboriščni slovenski komunisti po razpadu nacističnega aparata nasilno in skrivaj odpremili v ljubljanske sodnijske zapore. Pirnat teh sestradancev ni le risal, temveč na njihov račun tudi delal
t
Blagor usmiljenim, ker bodo usmiljenje dosegli.
(Mt 5, 7)
Sredi njenega ustvarjalnega dela v Bariločah, je 1. marca 1991 odšla k Bogu naša draga sestra in teta
Bara Remec
akademska slikarka
Njeno telo počiva pod bariloškimi gorami, ki jih je tako ljubila. Prisrčno se zahvaljujemo vsem bariloškim rojakom, ki so z iskreno požrtvovalnostjo in ljubeznijo poskrbeli za njeno zadnjo pot.
Žalujoči: sestri: Vlada in
Vera por. Debeljak brat: Bogumil SJ nečak: Tine Debeljak nečakinji: Meta Vombergar in Jožejka Žakelj z družinama in ostalo sorodstvo.
Argentina, Slovenija, ZDA
Slovenska kulturna akcija
z žalostjo znani vsem svojim članom, sodelavcem in prijateljem, da je v petek, 1. marca, odšla k Bogu po plačilo njena odlična članica
Bara Remec
Naj v miru počiva!
+
Zapustila nas je naša ustanovna članica
Bara Remec
slikarka in prijateljica patagonskih Indijancev.
Štirideset let seje udejstvovala kot nesebična sodelavka andinizma in še tik pred smrtjo je razstavljala svoja dela na naši spominski razstavi.
Naj počiva v miru in naj ji bo lahka patagonska zemlja.
Slovensko planinsko društvo
pobalinske pripombe.
Kolaboracije v Gonarsu ne bi zameril ne Pirnatu ne Bojanu Štihu in še mnogim —velika večina je bilo titovcev— zoprno pa mi je licemerstvo tistih, ki merijo položaje in dogodke z dvema različnima metroma.
Lep sprejem in kosilo v opojni campagni nam je med razgovorom, ki je privedel do jugoslovanske jadranske obale, zagrenil skoraj jezni očitek mojega gostitelja, da je Jugoslavija po drugi svetovni vojni nasilno in krivično otela Italiji njeno zgodovinsko ozemlje. Besede so me zadele in sem od tistega trenutka dalje mislil samo eno: kako se čimprej in čimbolj vljudno izvleči iz tega mučnega vzdušja.
Ko sem se zahvalil zaročencema za njuno gostoljubnost, se poslovil in odhajal na železniško postajo, se je kampanjsko nebo docela zoblačilo. Dan, ki se je začel prešerno lepo, seje končal otožno, potrto. Ponovno sem se spomnil staršinih groženj o tujih vratih in drugo.
Vendar sem se na tenenteja Di Stefana v kasnejših letih še večkrat spominjal: na njegove simpatične in dobrodejne nastope v Gonarsu, opojno pomlad v Campagni, lep sprejem, kosilo in njegovo ogorčenost zaradi Jadrana; in
temu sledeče oblačno nebo.
Ko sva z Beverly obiskala Capri 1982 leta in se tam fotografirala, sem nekako dobil njegov naslov in mu poslal posnetek. Zahvalil se je zanj in svoje veselje tudi izrazil v pismu. Ko sva bila z Beverly v Neaplju 1985, sem poklical njegovo telefonsko številiko. Oglasila seje njegova soproga, tista, ki mi je 1947 tako lepo postregla s kosilom, in mi oznanila žalostno vest. Njen mož je umrl pred tremi meseci za srčnim napadom.
Tenente Di Stefano se je verjetno poslovil od tega sveta v veri, da je ves Jadran italijanski, kot bom jaz umrl v nasprotnem prepričanju. Zgodovina je ogromen mozaik, sestavljen iz takih koščkov. Bog, ki edini ima pravično tehtnico, je človeštvu ne posoja. Italijanom D’Annunzija, Slovencem generala Maistra in tiste, ki so pripravljeni umreti za to, kar imajo za resnico in pravico: za vsakogar — seveda— po svoje zaznano.
Mount Milena - Avstralija 1989
Poglavje iz knjige SREČANJA, PORTRETI, DEJANJA Avstralija 1990.
SLOVENIJA S PERSPEKTIVE ŠIRŠEGA SVETA
Predavanje dr. Zdravka Inzka na Dragi 1. septembra 1990
Če smo že pri knjižnicah in odsotnosti Slovenije v širšem svetu, potem ne moremo mimo dejstva, da najimenitnejša knjižnica na svetu, kongresna knjižnica v Washingtonu, hrani dokaz, da smo Slovenci svetu vendarle nekaj dali. Mislim tu na ustoličenje koroških knezov in njihov vpliv na ameriško deklaracijo o neodvisnosti iz leta 1776. V kongresni knjižnici je namreč tudi knjiga francoskega filozofa, zgodovinarja in pravnika Bodina „Republic” (Republika), knjiga, ki je bila last očeta ameriške deklaracije neodvisnosti, Jeffersona, v kateri se najde med drugimi tudi opis ustoličenja koroških knezov s sledečim znamenitim začetkom: „Ničesar se ne da primerjati s tem običajem na Koroškem, kjer še danes stoji blizu mesta Št. Vida na travniku marmornati knežji kamen.”
Knjiga je izšla leta 1576 in opisuje podrobno obred ustoličenja, kot ga popisuje tudi skoraj sedemdeset let prej papež Pij II., ki ga bolj poznamo kot Aeneas Silvius Piccolomini, bivši duhovnik v Starem trgu, škof tržaški in ustanovitelj ljubljanske škofije. Opis tega častitljivega običaja in pravnega akta je napravil na Thomasa Jeffersona tako globok vtis, da si je to mesto posebno zaznamoval in povrhu še zabeležil enkrat z inicialko „T“ drugič pa s črko „J”.
Po mnenju profesorja Jožeta Felicijana, ki je primerjal ameriško deklaracijo o neodvisnosti z opisom tega starega običaja, je ustoličevanje služilo Jeffersonu kot predloga in inspiracija za amerikansko deklaracijo o neodvisnosti, saj je iz tega opisa smiselno prevzel idejo o pogodbi med narodom in vladarjem, o predaji, o prenosu oblasti in suverenosti od naroda k vladarju. Bolj podrobno so obdelali teorijo o predaji oblasti posebno John Locke in J. J. Rousseau, ki je ta način predaje suverenosti imenoval družbeno pogodbo ali „contract social”.
Ne glede na to, da navedena dejstva širši javnosti niso znana, mislim, da je z inicijalkami dokumentirani navdih, ki ga je Jefferson dobil ob branju opisa ustoličevanja s perspektive širšega sveta, eden največjih prispevkov, ki smo jih Slovenci prinesli svetovni civilizaciji, saj se je ob razglasitvi neodvisnosti Amerike rodila ena prvih, najstarejših in najtrajnejših demokracij na svetu. Mislim, da smo na ta prispevek Slovenci lahko upravičeno ponosni, in to kljub dejstvu, da je v svetovni javnosti in verjetno celo v slovenski to dejstvo skoraj popolnoma neznano.
Ob nepoznavanju prispevkov naših kulturnih dobrin v svetu, ob dejstvu, da je bila Slovenija v širšem svetu še nedavno popolnoma odsotna, se pa seveda vprašamo, če je to res neizogibno, če sta Slovenija in slovenski svet res obsojena na anonimnost, ali je pa ta anonimnost samo rezultat pasivnosti bivših uradnih struktur.
Če se vrnemo nazaj v New York k Združenim narodom, potem brez večjih težav ugotovimo najprej, da ima OZN 159 držav članic. Kneževina Lichtenstein bo letos postala s svojimi 30.000 prebivalci 160. član. Od vseh je vsaj 42 držav manjših od Slovenije, če bi pa vzeli prebivalstvo dveh in pol milijona kot merilo, potem bi prišli celo na 50 držav, ki so manjše ali pa približno enako velike kot Slovenija. Med temi pa niti niso
naštete državice Andorra, Monako, San Marino in Vatikan, ki niso članice OZN. Kako torej gledati na dejstvo, daje skoraj ena tretjina držav svetovne organizacije manjša od Slovenije, da pa Slovenija ni članica te svetovne organizacije, niti ni poskušala, da to postane, in čeprav le kot opazovalka?
Vzrokov za to je gotovo več. Ti so zgodovinski, socialni, ekonomski in psihološki. Glavni vzrok pa je vsaj v bližnji zgqdovini političen.
Slovenija seje imela tako leta 1918, pa tudi leta 1945, za premajhno, da bi samostojno mogla ostati. Po drugi svetovni vojni pa so se temu pridružili še avnojski sklepi in samoupravno bratstvo in edinost ter boljševistični intemacionalizem, pri katerem so stali v ospredju ideološki cilji, ne pa samostojnost raznih narodov nekdanje vzhodne Evrope.
Višek cinizma pa je bil gotovo v tem, da so komunistične države ob istočasnem zatiranju lastnih narodov podpihovale in masivno podpirale osvobodilna gibanja na drugih kontinentih, kjer se je dejansko pojavila cela vrsta držav, med njimi tudi manjših od Slovenije, oziroma z manjšim prebivalstvom.
Ko sem bil avstrijski delegat v skupščini Združenih narodov v New Yorku, je bilo zelo zanimivo ugotoviti, kdo so bili sosedje avstrijske delegacije. Med bližnjimi in daljnimi sosedi so sedeli na moji levici predstavniki državice Antigua in Barbuda, ki je po površini manjša od Škofje Loke. Moji sosedje na desni iz Bahamas so bili predstavniki četrtmilijonskega naroda, ki živi na površini, veliki kot pol Slovenije. Tudi Bahrain, Barbados in Belize imajo manj kot pol milijona prebivalcev in takih držav bi lahko našteval še .in še.
Seveda bi mi lahko kdò očital, da take in podobne tvorbe niso resne države, da tam vlada revščina in da so poznane samo v turističnih prospektih. Vendar to velja samo deloma. Kap Verde, ki je npr. dvakrat večji od Gorenjske, ima eno najbolj izobraženih in resnih elit, ki razpolaga z razvojnim denarjem zelo skbrno, skoraj puritansko točno in se dežela temu primerno relativno ugodno razvija. Isto bi lahko posplošeno rekli o Cipru, ki je polovico manjši od Slovenije, ali pa o državi Malti, ki je manjša od občine Kranj.
Obstajajo seveda konkluzivnejši primeri suverenih držav, primeri, ob katerih se samostjnost Slovenije zdi kot najbolj naravna stvar na svetu.
Pustimo ob strani samo enkrat večjo Švico in Nizozemsko ali pa za polovico večjo Belgijo, zanemarimo tudi enako veliki državi Izrael ali pa polovico manjši , nekdaj cvetoči Libanon. Ustavimo se kratko ob državah Singapur in Luksemburg, saj obe državi igrata blestečo vlogo v svojih regionalnih organizacijah.
Singapur, ki je manjši od občine Radovljica, ravno ta mesec praznuje petindvajsetletnico odcepitve od Malazije in s tem četrtstoletja suverenosti. Nekoč ena najbolj revnih dežel, brez vsakršnih surovin, kjer govorijo več kot 50 jezikov, je Singapur danes ena najbogatejših držav na svetu. Od vsega začetka je predsednik Lee Kuan Yew svaril prebivalce Singapurja, da so revni in da
dr. Peter Urbanc
OMALOVAŽEVANJE GENOCIDA
Optimisti so pričakovali, da bo prišlo do sprave še pred letošnjimi volitvami. Bilo je nakazovanja v to smer, vse je ostalo omejeno na meglene, delfijske izjave o napakah in nepotrebni radikalizaciji KPS, o odgovornosti obeh strani (vsi smo ga lomili!?), nekaj aktov pietete. Premalo, ne točno, krivično in očividno samo manipulacija pred volitvami.
Realisti so pričakovali po volitvah resnejšega premika. Zaman, priče smo novi manipulaciji. Za leta 1941/45, poleg KPS, domobrancev, četnikov, civilne opozicije, ustvarjajo novo grupacijo partizanov (sedaj borci) in OF, kot nekaj posebnega, mednarodno priznanega, cenjenega, svetéga, nepovezano z revolucijo. Ponavljanje prevare iz leta 1941, stokrat odkrite in razgaljene.
Nekateri bivši člani KPS, OF, borci, uslužbenci propadlega režima (Boris Mlakar, Demokracija, 9. okt. 1990) primerjajo povojne poboje v drugih državah s slovenskimi. V enakosti, posebno številčni skušajo najti opravičilo. V Franciji, po Mlakarju, naj bi ob in po osvoboditvi pobili	30—40.000
kolaboracionistov (drugi tovariši so pisali o 200.000!). Resnica pa je precej drugačna: Larousse, francoski arhivski institut (državni!), France et les Francais 1987, pod statistiko vojnih in povojnih žrtev pod rubriko „čiščenje - L’epuration“ pravi dobesedno: „V teh akcijah je bilo pobitih manj kot 10.000 Francozov, od tega 9.000 brez sojenja. Tri četrtine teh je bilo ubitih pred 6. junijem 1944 (pred osvoboditvijo)“. Torej za veliko Francijo je pravilna številka 2.250 žrtev in ne do 40.000 kot zgoraj.
Še bolj je zanimiva Italija. Tempo 1990: Ob in po osvoboditvi je bilo v Italiji pobitih manj kot 4.000 oseb brez sodbe. Pravih sodnij skih procesov pa je bilo v Italiji malenkost!
Zanimivo je tudi, da je italijanska država vse te likvidacije preiskovala. Posledica je bila, da je 250 partizanov, komunistov (ti so pobijali) zaradi tega emigriralo na Češkoslovaško in so tam ostali do danes. Sem in tja se kdo vrne; po sodni obravnavi, po obsodbi se kmalu znajde na svobodi.
Naj dodam še dva primera, ki kažeta, da je slovenska revolucija bila zdaleka najbolj kruta in krvava. Ivan Grozni (1530-1584!) se je skesal na koncu živjenja. Na vse načine je skušal ugotoviti število žrtev, ki jih je mučil in pobil: prišel je do številke 3.750.
Sovjetski komunisti so od udara oktobra 1917 pa do izbruha državljanske vojne (dve leti kasneje!) pobili (ČEKA) 8.400 ljudi. Kot je znano, so slovenski komunisti, OF in partizani v sličnem obdobju, od 22. junija 1941 do junija 1942, ko še ni bilo odpora niti „kolaboracionistov“ pobili med 1.000 do 1.500 oseb. Primerjava: Slovencev je bilo takrat dober milijon, Sovjetov preko 120 milijonov. To obdobje je za ugotovitev krivde (brez tega sprava ni možna!) slovenske tragedije najbolj kritična. Poznana gospa Spomenka Hribar to izrecno potrjuje v Delu od 29. septembra 1990! Prej omenjeni mag. B. Mlakar se izmika, češ, da bi se tudi brez te etape protikomunistični tabor dvignil. V svojih člankih časnikar Ivo Žajdela pravilno poudarja odločilni, za spravo skoraj edini pomen te etape. Spomenka Hribar njegovo konkretno pisanje o ekscesih revolucije nepravilno označuje kot radikalno (Demokar arija, 9. oktobra 1990). Ista avtorica je nenadkriljiva v lepih mislih o slovenski spravi. Nerazumljiva pa je, ko svetuje „strpnost, ki naj dopušča različnost naših resnic“. To enostavno ne gre skupaj, kot prof. E, Kocbek, ki je nudil globoko krščansko vero in istočasno revolucionarno prisilo...
Slovenska vlada je ustanovila skupščinski odbor za raziskavo genocida. V tej komisiji so tudi mnogi borci, bivši člani stranke, a nobenega zastopnika žrtev. Če je to edini odgovor brezštevilnim zločinom, ki so se zgodili v Sloveniji 1941/ 45, ne bo dobro. V Sloveniji danes žive številne osebnosti, za katere ostaja resni sum, da so vodili, izvrševali, vedeli za grozotne zločine, likvidacije in mučenja neštevilnih nedolžnih rojakov. Svobodna demokratska družba, ki jo končno imamo, ne sme več čakati niti odlašati intervencijo preiskovalnih in sodnijskih organov o omenjenih osebnostih.
11 iTTTTiriiri i ri mnTTnurrm 11 minnm
jim svet ne dolguje ničsar oziroma da jim svet ne garantira obstoja. Svoje mesto v svetu si morajo pridobiti sami, s trdim delom, z modernizacijo, še posebno pa z izobrazbo, in to predvsem na področjih telekomunikacije, letalske tehnike, računalništva in informacijske tehnologije.
Kneževina Luksemburg je seveda mnogo starejša in bolj demokratična. Je reprezentativna demokracija v obliki konstitucionalne	monarhije.
Luksembužani, ki so postali neodvisni od Nizozemcev v preteklem stoletju in ki imajo svojo nacionalno dinastijo točno sto let, Živijo na površini, ki je nekaj manjša od Gorenjske. So eden izmed najbogatejših, predvsem pa najbolj izobraženih narodov na svetu. Vsak Luksemburžan govori zaradi genialnega, skrbno premišljenega šolskega sistema perfektno štiri ali pet jezikov in povrhu še domače narečje, v katerem je izraženo tudi njihovo narodno geslo: „Hočemo ostati to, kar smo.” Luksemburžani igrajo
odlično vlogo v vseh evropskih ustanovah, in njihovi diplomati, uradniki, bančniki in ekonomisti štejejo med najboljše v Evropi, in to kljub dejstvu, da šteje Luksemburg samo nekaj več prebivalcev kot Ljubljana.
Dovolite, da opozorim še na dva primera uspešnega uveljavljanja v svetu, ki sta sicer povsem različna, sta pa oba izredno poučljiva.
V prvem primeru gre za deželo v daljni Aziji, ki nima niti dvojne velikosti Slovenije, ki je bila po vojni izredno revna in ki ima polne diplomatske odnose samo s šestindvajsetimi državami na svetu, v glavnem z miniaturnimi deželami tretjega sveta. Govorim o Taiwanu, ki je pa gospodarsko gledano dvanajsti na svetu. Vodstvo Taiwana hoče uveljaviti v svetu formulo:
„Ena dežela, dve vladi,” vendar pa pri tem ni preveč uspešno.
(se nadaljuje)
NOVICE IZ SLOVENIJE
LJUBLJANA — Strokovni svet za vzgojo in izobraževanje je razpravljal o prihodnji devetletni osnovni šoli. Načelno so člani strokovnega sveta zanjo, vendar pa mislijo, da je marsikaj še premalo raziskano.
CELJE —Mohorjeva družba je izdala v preteklem letu 32 naslovov: 27 prvotiskov in 5 ponatisov. V redni zbirki je izšla slikanica Berte Golob Kako visoko je nebo, v kompletu šestih knjig fantastična zgodba Janeza Gradišnika Mehiški orel, dr. Jožeta Sto domačih zdravil za dušo in telo, dr. Vaška Simonitija Turki so v deželi in Lojzeta Kozarja Neuničljivo upanje. =
PODČETRTEK — Turistični nagelj so prejeli v tem kraju za zdravilišče Atomske toplice. Dogradili so nov bazen z 2.800 kvadratnimi metri površine, ki se ga je že prijelo ime Terme. Terme stojijo med Atomsko vasjo in hotelom; od 950 kvadratnih metrov vodnih površin jih je približno 700 kvadratnih metrov pod streho. Notranji del je z dvema strugama povezan z zunanjim, ki je zaradi tople vode uporaben tudi pozimi. Slap, struga z brzicami, masažne sobe, otroški bazen, trije manjši bazeni z vrelci, finska in turška savna so ob večjem gostinskem prostoru, od koder je razgled na bazen. Za to so izdali 30 milijonov mark. Nameravajo pa še posodobiti kamp, povečati nočitvene zmogljivosti in zgraditi športna igrišča.
SLOVENSKA BISTRICA — Svoje lokalno glasilo so spet dobili Bistričani po skoraj petintridesetih letih, ko je prenehal izhajati Bistriški glasnik. Zasebno podjejtje Impos je začelo izdajati štirinajstdnevnik Bistriška panorama, katere glavni in odgovorni urednik je Bojan Sinič.
TURJAK — Otvoritev obnovljene grajske kapele je bila na Turjaku. Na slovensnosti seje zbrala množica ljudi iz bližnje okolice. Kapelo je blagoslovil nadškof Šuštar in ob tem imel priložnostni govor. Med drugimi so bili na slovesnosti tudi dr. Matjaž Kmecl, član predsedstva Republike Slovenije in ljubljanski župan Jože Strgar. Posebej zanimivo je bilo na pogostitvi, ki je potekala v grajski kleti: tu so se namreč prvič po vojni zbrali številnipotomci grofov Auerspergov, nekdanjih lastnikov turjaškega gradu. Prišli so iz Avstrije, Italije, Nemčije in Kanade.
SLOVENSKA BISTRICA — Vinogradnikom kmetijskega kombinata iz Slovenske Bistrice se je nasmehnila sreča, kajti tri dni zapored je bila v Kovači vasi tako nizka temperatura, da bodo prvič v svoji zgodovini v kleti lahko negovali tudi ledeno vino.
LJUBLJANA — Kronan norec, veselo lutkovno igro Milana Jesiha, so krstno uprizorili v ljubljanskem Lutkovnem gledališču. Režiser je Zvone Šedldbauer, skladatelj Lado Jakša, koreografinja pa Ksenija Hribar.
KAMNIK — Harlekin je ime nove zasebne zaloažbe. Avtorica prvega Harlekinovega izdelka, slikanice Zmajček Bim, je Mateja Reba. Delo je bilo natisnjeno v 3000 izvodih.
LJUBLJANA — Gradnja stanovanj se ustavlja. Če gradijo, gradijo manjša. V prvih devetih mesecih leta 1990 so podjetja zgradila le 1351 novih stanovanj.
LJUBLJANA — Camel Trophy ’91 (jugoslovanska ekipa) je imel deset tisoč prijavljenih. Izbranih jih je bilo 53, od teh 17 Slovencev. Med najboljšimi so se
uvrstili trije Slovenci: 20-letni strojni inženir Miran Stanovnik iz Brezovice pri Ljubljani, 26-letni avtomehanik in gasilec Krištof Gašpirc iz Cerkelj na Gorenjskem in 25-letna študentka četrtega letnika arhitekture Maijeta Černe iz Rakeka. Po nadaljnjih izločilnih preizkušnjah bosta na koncu ostala dva, kiju čaka 12. Camel Trophy v Južni Afriki, avanturistična rally karavana.
LJUBLJANA — Nevarne nalezljive živalske bolezni so bile ugotovljene tudi v državah, ki mejijo na Jugoslavijo oziroma v tistih, s katerimi Jugoslavija trguje (uvaža meso in živino). Razen zajčje in kunčje bolezni, v Sloveniji v zadnjih mesecih ni bilo nobenega primera klasičnih živalskih bolezni.
LJUBLJANA — Kresnik je nova slovenska literarna nagrada. Podeljena bo najboljšemu slovenskemu romanu. Predsednik upravnega odbora sklada je dr. Franc Zadravec, med člani pa so dr. Helga Glušič, Jani Virk, Žarko Petan, Ksenija Hribar, prof. dr. Janko Kos in Lojze Kovačič. Za letos naj bi sklad organiziral že tri prireditve: večer ljudskih povesti ob mlinu na Muri v Veržeju, simpozij o slovenskem romanu v Jeruzalemu in podelitev nagrade Kresnik (nekje ob Muri in na kresni večer).
LJUBLJANA — Začasno bivališče je naslov zbornika, intervjujev, ki je izšel kot 27. knjiga v zbiri Književne mladine Slovenije. Svojo izdajo je predstavila založba Aleph. Gre za zbornik intervjujev, okrašen s fotografijami, s slovenskimi pesniki in pisatelji za zdaj zadnje generacije, torej tistih, ki so bili rojeni okrog leta 1960: Jure Potokar (1956), Vlado Žebot (1958), Franjo Frančič (1958), Igor Zabel (1958), Andrej Morovič (1960), Rade Krstič (1960), Igor Bratož (1960), Aleš Debeljak (1961), Miha Mazzini (1961), Maja Vidmar
(1961)	, Alojz Ihan (1961), Jani Virk
(1962)	, Brane Bitenc (1962), Lela Njatin
(1963)	, Andrej Blatnik (1963) in Esad Babič (1965).
LJUBLJANA — Festival Otrok in umetnosti je zamenjal Kurirčkov festival. Iz manifestacije za „negovanje tradicij NOB in revolucije v umetnosti za otroke“ se spreminja v bolj „civilno“ prireditev (JLA je bila pokrovitelj prejšnjih festivalov) s poudarjenim strokovnim preučevanjem odnosa otrok do umetnosti.
LJUBLJANA — Slovenska Matica je v letu 1990 izdala te knjige: O slovenskem narodnem vprašanju Frana Zwittra (uredil je delo Vasilij Melik), Postava in hudodelstvo Katje Vodopivec (študija o kriminaliteti v 19. stoletju na Slovenskem), Zadnje srečanje Tarasa Kermaunerja (srečanje s seboj, z očetom, z Markom in Antonom Slodnjakom), Tradicija in inovacija Frana Petreja (delo iz področja literarne zgodovine) in Integralna joga Šri Aurobinda (v prevodu).
LJUBLJANA — Mladinska knjiga je v preteklem letu skupaj s ponatisi izdala 32 leposlovnih del za otroke v nakladi 348.000 izvodov. Ob natisnjenih pravljicah je izšlo tudi 23 spremnih avdio kaset. Za tiste, ki šele začenjajo brati in črkovati, je v zbirki Čebelica izšlo devet knjižic: slovenska ljudska pravljica Pšenica - najlepši cvet, Uganke Lojzeta Beltrama, delo Šima Ešiča Kako nasmejati mamo, Grigorja Viteza risati ni lahko, azarbejdžanska pravljica Steklena vrtnica, češka pripovedka
3$ SLOVENCI V ARGENTINI
Osebne Novice
Rojstvo: 5. januarja je bila rojena Noelia Brillanto, hčerka Fermina in ge. Anči roj. Kokalj.
Krsti: V nedeljo, 3. marca, je bila krščena v cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi Danijela Marzullo, hčerka Vincencija in Sonje roj. Rot. Botrovala sta Viktor Marzullo in Mirta B. Mila. Krstil je Barle Jaka CM. V soboto, 2. marca, je bil krščen v slovenski cerkvi Marije Pomagaj Pavel Ignacij Menvielle, sin Gabrijela in ge. Veronike roj. Fink. Za botra sta bila dr. Andrej Fink in gdč.
XXII. BOŽIČNI KONCERT
Pevski zbor „Ninos y jóvenes cantores de Bariloche“, ki gaje ustanovila Lučka Kralj-Jermanova, nam je tudi letos pod vodstvom prof. Andreja Jana pripravil božični koncert „XXII. Navidad coral“. Oba večera seje „Tempio mayor“ napolnil do zadnjega kotička.
Ko je notranjščino cerkve zagrnila tema, so iz ozadja začeli prihajati mladi pevci in s prižganimi svečami naznanjali, da se nam je rodil Zveličar — Luč sveta. Nato nas je zbor (otroški, moški in mešani) skupaj s solisti popeljal v skrivnost božične noči.
Najprej smo poslušali „a capella“ tri Gallusove skladbe: Omnes de Saba, Canite tuba in Syon ter O admirabile commercium. Nato so sledile: Exulta Sion (Monteverdi), Quem vidistis pastores? (Nunes Garcia) Ave verum (Mozart) in Psalm 117 (Teleman).
V drugem delu nam je zbor podal venec božičnih pesmi iz raznih dežel: Nemčije, Anglije, Francije, Mehike,
Elisabeth Canis. Krstil je župnik Tone Rant.
Srečnim staršem iskrene čestitke!
Poroka: V petek, 1. marca, sta se poročila v cerkvi Marije Pomočnice v Ramos Mejiji Jože Šmalc in Mateja Hribar. Za priče so bili starši novoporočencev Ludvik in Slavka Šmalc ter Zdenko in Tončka Hribar. Poročil ju je župnik Jože Bokalič CM. Čestitamo!
Smrt: Umrla je v Bariločah dne 1. marca akademska slikarka Bara Remec. Naj počiva v miru!
Nov Diplomant: Na Državni tehnološki univerzi je dokončal študije Janez Krajnik in postal inženir elektronike. Čestitamo!
Argentine, med njimi tudi slovensko „Pastirci, kam hitite?“ (Vavken). Sklenil jih je mogočni „Amen“ (Georg Haendel). Za konec pa je vsa cerkev skupaj z zborom zapela „Sveta noč“.
Osem pesmi je spremljala na orglah Anica Arnšek-Magistrova.
Vsi tukajšnji časopisi so zelo pohvalno poročali o tem koncertu, ki smo ga v božičnih dneh mogli poslušati tudi po radiu in TV.
V teku leta je imel zbor več nastopov, mnogi so bili v korist raznim ustanovam: Club de Leones, mestni bolnišnici, pel je ob „prazniku snega“, v vojašnici, ostarelim v zavetišču in šolskim otrokom.
Zbor zajema iz bogatega repertarja svetovnih modernih in klasičnih skladateljev. Med zadnjimi ima Jakob Gallus častno mesto, saj je zbor izvajal poleg že omenjenih treh božičnih še: Sepulto Domino, Angelus Domini descendit, Qui manducat, O vos omnes, Resonet in laudibus, In nomine lesu, Haec es dies.
Zdaj se zbor skupaj s svojim dirigentom že pripravlja za prihodnje delovno leto. Prepričani smo, da bo z resnim delom, kakor ga je pokazal doslej, tudi v bodoče dosegel lepe uspehe.
GOVOR ALENKE MAGISTER NA LANSKEM MLADINSKEM DNEVU
Nekaj fantov in deklet iz Slovenije, Trsta in Koroške je pred nekaj leti začutilo potrebo po medsebojnem povezovanju, zato so se zmenili in vsako leto pripravijo srečanje v Sloveniji, na Tržaškem, ali na Koroškem. Na teh srečanjih obravnavajo verska in narodnostna vprašanja. Skupina se iz leta v leto veča. Pred tremi leti sem imela priložnost biti na takem srečanju na Koroškem. Srečanja so postala vseslovenska. Je bilo že šesto, tudi na Koroškem v kraju Rebrce, kjer pa je bilo kar sedem mladih Slovencev iz Argentine: Luka Debevec, Zalka Arnšek, Andrej Kremžar, Nevenka Magister, Andrej Poznič, Marijca Snoj, Tomaž Magister.
riiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinmiiiiiiiiiinTrm
Barbka in lizike, Bevkova Pikapolonica, afriška ljudska pravljica Kaj je najboljše in indijska ljudska Drozg in lisica. Marjan Manček je za zbirko Velika slikanica iz kulturnega izročila izbral sto izrekov in jih ilustriral v knjigi Velike misli malega muca. V zbirki Pedenjpedov vrtiljak so izšle slovenska ljudska pravljica Miška pri čevljarju, 1:0 za zajce Branke Jurca in še mnogo drugih.
Oni so napisali nekaj vrstic v Mladinsko stran tednika Nedelja, ki izhaja na Koroškem. Tako pravijo: ...„čeprav iz različnih krajev sveta, smo občutili, da smo vsi člani istega naroda in soodgovorni za njegovo prihodnost. Tukaj smo se mladi, ki živimo v Argentini zavedli sadu vsega prizadevanja naših staršev in vzgojiteljev, ki so nam z ljubeznijo in osebnim darovanjem posredovali vero, narodno zavest in slovenski jezik, brez katerih se danes ne bi mogli vključiti v to skupino in preživeti toliko lepih trenutkov...”
Ni morda ravno v povezavi odgovor na naš zakaj? V povezavi s to slovensko mladino, ki želi svobode, pa še ne more dojeti kaj je resnična svoboda; ki želi prave demokracije, ki se zaveda odgovornosti za usodo slovenskega naroda, a se dostikrat počuti sama, prešibka — brez moči in navdušenja...
Če se povežemo bomo močnejši in bo težje, da bi omagali. Drug drugega bomo navduševali in spodbujali k vztrajnosti in upanju. Pomagali bomo, da bodo nekoč ljudje na slovenski zemlji zaživeli notranjo in zunanjo svobodo, in se znova zavzeli za krščanske vrednote.
MALI OGLASI
Znanje angleščine za potovanje — Mila Hribar, T.E. 651-5354
Prodam parcelo na privatnem pokopališču „Los Cipreses“ T.E. 795-7014
Pazimo in oskrbujemo vašega psa med počitnicami - Tel.: 623-8138 ELEKTRONIKA
Elektro Ader — Električni material za industrijo in dom, splošne inštalacije. Ader 3295 - Munro; Tel.: 766-8947.
Varnostni elektronski sistemi (alarmas)
za hiše - tovarne - avtomobile.
Inž. Janez M. Petkovšek, Amianot 9969 -Tel.: 769-1791 - LomaHermosa
Kadar se o računalnikih (kompjuterjih) govori, inž. Janez Kocmur vam poskrbi. Tel: 651-7459 - Brandsen 2167 -
San Justo.
SERVIS
Dolenc Lojze - popravila barvne TV, video-kaset, radio snemalcev, kaset in avdio - Cervino 3942 - San Justo -
Tel.:651-2176.
ZOBOZDRAVNIKI
Viktor Leber - splošna odontologija, implantes óseo-integrados; sreda in petek, od 14 do 18; Belgrano 3826 - 7. nadstr. „B“ - San Martin - Tel.: 755-1353.
ARHITEKTI
Andrej Duh - načrti, gradnje in vodstvo del v mestu in okolici; nepremičninski posli - P. Moreno 991 - 5. nadstr. „C“ -Bariloche - Tel.: 0944-20733.
TURIZEM	i
Potovanja, skupinske ekskurzije, letalske in pomorske vožnje poskrbi po ugodni ceni Marjeta Šenk - Tel.: 762-2840. ADVOKATI
dr. Vital Ašič — odvetnik - ponedeljek, sreda, petek od 17 do 19 - Don Bosco 168
-	San Isidro - Tel.: 743-5985.
dr. Franc Knavs — odvetnik - ponedeljek, torek, petek od 16 do 20 - Tucumän 1455
-	9. nadstr. „E“ - Capital - Tel.: 45-0320 in 46-7991
SANITARNE NAPRAVE Sanitarne in plinske naprave — privatne
-	trgovske - industrijske - odobritev načrtov — Andrej Marolt - Avellaneda 216 - San Miguel - Tel.: 664-1656.
ŽADOM
Matija Debevec - soboslikar. Barvam stanovanja, pohištvo. Péguy 1035 - (1708) Morón.
REDECORA — celotna oprema stanovanj: blago za naslanjače, odeje, zavese, tapete, preproge - Bolivar 224 -Ramos Mejia - Tel.: 654-0352.
Alpe Hogar — Stane Mehle - vse za vaš
dom - L. Vemet 4225 - (1826) Rem. de Escalada - Tel.: 248-4021.
Garden Pools — konstrukcije bazenov -filtri - avtomatično zalivanje - Andrej Marolt - Pte. Illia (Ruta 8) Nfi 3113 -(1663) San Miguel - Tel.: 664-1656.
TRGOVINA
Delikatesa Franc Ves ter — Gana 119 Capital (1 kvadra severno od postaje Liniers).
GOSPODARSTVO
Zavarovanja M. in H. Loboda —
Sarmiento 385 - 1. nadstr., pis. 10 -Buenos Aires - od 11 do 18.30 - Tel.: 325-2127.
Kreditna Zadruga SLOGA — Bmé. Mitre 97 - (1704) Ramos Mejia - Tel.: 658-6574/ 654-6438. Od ponedeljka do petka od 10. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bmé. Mitre 97 - (1704) Ramos Mejia - Tel.: 658-6574/654-6438. Od ponedeljka do petka od 10. do 19. ure.
SLOGA — PODRUŽNICA CASTELAR Slovenska Pristava - Monte 1851 -Uraduje od sredah od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10.30 do 12.30 (g. Nande Češarek).
SLOGA — PODRUŽNICA SAN JUSTO Naš dom (pisarna) - H. Yrigoyen 2756 -Tel.: 651-1760. Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 9.30 do 11.30 ure (gdč. Julka Moder).
Redni letni občni zbor članov kreditne Zadruge „S.L.O.G.A.“ z o. z.
bo v soboto, 16. marca 1991 ob 20. uri v Slomškovem domu, Castelli 28 - Ramos Mejia
Dnevni red:
Poročila Upravnega in Nadzornega odbora ter volitve za zapadla odborniška mesta.
Po občnem zboru prijateljski razgovor pri pogrnjenih mizah.
Vsi člani lepo vabljeni!
P. D.: Uradno je občni zbor sklican ob 19. uri inje po eni uri, t. j. ob 20. uri, sklepčen ob vsaki udeležbi.
Upravni odbor
Legajo 3545-82
Rojaki, se spominjate kako je lep mesec maj v domovini pod Triglavom? Pridružite se nam na skupinsko potovanje v
SLOVENIJO 91
Zaradi pomanjkanja prostora smo pril'orani razdeliti skupino na štiri dele, in sicer:
1. za 15. maj do Milana — povratek 4. julija 2. za 16, maj do Trsta in Ljubljane — povratek 10. julija 3. za 19. maj do Ljubljane — povratek 26. junija in 10. julija 4. za 30. maj do Trsta in Ljubljane — povratek 10. julija Prostora imamo na razpolago samo za 140 potnikov. Za vpisnino potrebujemo točne osebne podatke in 100 ameriških dolarjev za rezervacijo prostora. Več informacij v naši poslovalnici: Hipólito Yrigoyen 2742, San Justo.
■ Delovni čas od 9 do 19 - ob sobotah od 9 do 12 - T. E. 441-1264/1265.
ESL0VENIA LIBRE
Fundador. MILOŠ STARE Director: Valentin B. Debeljak
Propietario: E sloveni® Unida Redaoción y Administrarión:
RAMON L. FALCON 4158 (1407) BUENOS AIRES ARGENTINA
Telèfono y Telefax: (54-1) 69-9503 Glavni urednik:
Tine Debeljak mL Uredniški odbor:
Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nac. de la Propiedad Intelectual N5 85.462	
Naročnina Svobodne Slovenije:
za Argentino A 360.000; pri pošiljanju po pošti pa A 400.000; ZDA in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 100 USA dol.; obmejne države Argentine 90 USA dol.; Evropa 110 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 120 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 75 USA dol.
V Evropi lahko kupite Svobodno Slovenijo:
▼ Trstu: Knjigama Fortunato, Via Paganini 2; v Celovcu: knjigama Mohorjeve družbe, Viktringer 26.
v Ljubljani: Pri Prešernovem spomeniku.
Stavljenje: MAUVTLKO
Tallente Gràfico» “VILKO’ S.R.L., Estadoe Unidos 425 (1101) Buenos Aires - TeL: 362-7215
Začetek slovenskih osnovnih šol bo
v nedeljo, 10. marca, ob 17. uri v Slovenski hiši na sporedu
• sv. maša na čast Svetemu Duhu,
• nato LUTKOVNA predstava
SOVICA OKICA
v izvedbi šole „Francé Balantič“ iz San Justa.
Pred predstavo bodo udeleženci šolske kolonije zapeli nekaj pesmi, ki so se jih naučili na koloniji. Naj nihče ne manjka, tudi tisti ne, ki so dokončali 8. razred.
Začetek pouka pa bo v soboto, 16. marca: v Capitalu (Slovenska hiša) ob 9. uri; v Carapachayu ob 8.30; v Castelarju ob. 8.30; v Ramos Mejiji (Slomškov dom) ob 8.30; v San Justu (Naš dom) ob 8.15; v San Martinu Ob 8.30; v Slovenski vasi ob 8.00; v Mendozi, Bariločah, Tucumanu in Villa Mercedes — po dogovoru. Začetek tečaja za argentinsko govoreče otroke bo v soboto, 16. marca, ob 10.00 v Slovenski hiši.
SLOGA—PODRUŽNICA SAN MARTIN Slovenski dom - Cordoba 129 - Tel.: 755-1266 - Uraduje ob četrtkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10. do 11. uré (g. Stanko Oberžan).
SLOGA—PODRUŽNICA SLOVENSKA VAS - Hladnikov dom - Msgr. J. Hladnik in Hemandarias - Uraduje ob sredah od 19. do 21. ure in ob nedeljah od 10.30 do
12.30	ure (ga. Marija Gorše).
Caia največ štirih vrstic A 14.000.- za enkratno objavo, za vsak mesec —4 številke— A 42.000.-
Vsem, ki bi želeli telefonirati našemu tedniku oziroma VBem v Slovensko hišo, sporočamo, da naš telefon zaradi okvari v centrali še nekaj tednov ne bo deloval.
XLIV. REDNI LETNI OBČNI ZBOR DRUŠTVA ZEDINJENA SLOVENIJA
Upravni svet društva ZEDINJENA SLOVENIJA sklicuje XLIV. redni letni občni zbor v nedeljo, 17. marca 1991, ob 9.30 uri v prostorih Slovenske hiše, Ramón L. Falcon 4158, Buenos Aires
DNEVNI RED:
1.	Izvolitev 2 overovateljev zapisnika in 2 preštevalcev glasov.
2.	Branje zapisnika zadnjega občnega zbora.
3.	Poročilo Upravnega sveta in Nadzornega odbora ter sklepanje o njih.
4.	Potrditev članarine za leto 1991.
5.	Razgovor o predlogu spremembe društvenih pravil.
6.	Volitve Upravnega sveta, Nadzornega odbora in Častnega razsodišča.
7.	Slučajnosti.
Po določilu 16, člena društvenih pravil bo zbor sklepčen ob vsaki udeležbi eno uro pozneje, kot je bil sklican.
Z vsemi pravicami se morejo med seboj zastopati zakonci ter starši in otroci. Pooblaščence morajo imenovati tudi člani, ki bivajo izven Velikega Buenos Airesa ali jih ovira bolezen ali služba. Pooblaščenci se morajo izkazati s pismenim pooblastilom.
Pred občnim zborom bo v cerkvi Marije Pomagaj sv. maša za vse pokojne člane Zedinjene Slovenije.
UPRAVNI SVET
V Slovenskem domu v Carapachayu
bo v nedeljo, 17. t. m. ob 16. uri
vsakoletna
Tombola
Glavni dobitek: T.V. V BARVAH 20* (con c/remoto). Veliko število glavnih dobitkov in nad 250 činkvinov in kvatern.
Dobra postrežba, na razpolago bodo priznani krofi.
Rojaki in prijatelji našega doma prisrčno vabljeni!
OBVESTILA
PETEK, 8. marca:
Seja Upravnega sveta Z S ob 20. uri. SOBOTA 9- marca:
Slov. Srednješolski tečaj -sprejemni izpiti za 1. letnik ob 8.45 v Slovenski hiši. NEDELJA 10- marca:
Začetek slovenskih osnovnih šol v
Slovenski hiši.
PETEK 15. marca:
Seja Medorganizacijskega sveta v
Slovenskem domu v San Martinu ob 20.
SOBOTA 16* marca:
Občni zbor Zadruge Sloga ob 20 v Slomškovem domu.
Začetek Srednješolskega tečaja v
Slovenski hiši. Ob 15. uri popravljalni izpiti, nato vpisovanje in sv. maša.
izpiti, nato \
NEDELJA 17. marca:
Tombola v Carapačaju ob 16. uri.
Občni zbor Društva Zedinjena Slovenija v Slovenski hiši ob 10.30.