Jože Župančič: Učiteljice-pevke na koncertnem odru V ponedeljek 8. maja se je predstavilo nekaj nad 30 naših tovarišic, članic ženskega UPZ, odseka JUU sekcije za dravsko banovino, pod vodstvom pevovodje tov. Sreoka Kumra publiki, ki je le nekabo nad polovico zasedla unionsko dvorano. Program je obstojal iz 22 skladb 7 skladateljev. Največkrat je bil zastopan Emil Adamič s 6 skladbami. Razen že navedenih so sodelovali še: solistka sopranistka ga. Maja Strozzijeva-Pečičeva, pri klavirju pa sta se menjavala skladatelja gg. Boris Papandopulo in dr. Danilo Švara. * Adamičeva, na tekst tov. Oskarja Hudalesa »Pesem beračev« je močna, socialna pesnitev — — pri nas ni kruha; glad nam južine kuha nam je duša prazna in pusta... Istega skladatelja »Vojak« na narodno besedilo izraža tragiko fanta, ki je komaj pričel živeti. Pa mora v vojno — in zdaj: — Tam na zelenem travniku mrtev vojak leži, presekano ima glavo — zdaj bo v zelen grob položen ... Že od nekdaj igrajo belokranjski motivi važno vlogo v naši poeziji in glasbi. Tudi to pot so se predstavili. Tomc enkrat in E. Adamič dvakrat s skladbami na belokranjske motive. Zlasti je užgala Emilova »Svatovska«. _al, da je ni čul; skladatelj se mudi ta čas kot glasbeni referent s »Trboveljskimi slavčki« v ČSR. Prvi del sporeda so pevke zaključile z Ljadovimi staroruskimi, katerih slednja »Na ulici došč« ... se konča v živahnem ritmu: — Na ulici došč siljon polivajet, oj, Ijušonki, ljulji, siljon polivajet. V drugem delu sporeda je nastopila obenem s svojim sinom Borisom, ki je lastne skladbe spremljal na klavirju, ga. Strozzijeva in prednašala z bogatim umetniškim znanjem »Djevojačke popijevke«. Niz ljubavnih pesmi, — sevdalink — iz okolice Podgorice, Podvinja, Lepavine in Pirota in to s prekrasnimi verzi: — Može Ii biti, što bit ne može, može Ii biti riba bez vodi, riba bez vodi, tica bez gore, a, ja, djevojka bez mlada momka!? aman, aman! * Pa ona: — Andjelija vodu lila, sve bi momke premamila, kaludjere oženila, a popove — raspopila!« (Čutite to drzno silo mlade ljubavi!...) V imenu JUU in v imenu LJPZ je tu njun predstavnik tovariš Franjo Rupnik z gluhonemnice poklonil sopranistki prekrasen šopek rdečih nageljnov, dvorana pa je zavalovila v navdušenju. Odlična zagrebška umetnica je morala svojim točkam dodati še 2 skladbi, tako jo je vzljubila dvorana. « Tretji del sporeda je prevzel zopet ženski zbor. Bravničar je obdelal 2 motiva Karla Široka o polžih. 2ivahno, pestro besedilo: Naš polžek — v hišici stanuje, davkov ne plačuje, pa ne toži ga župan, ne preganja ga sodnija. Na višku večera je 'bila kompozicija Sl. Osterca: »Kvartet«, ki živahno in nazorno riše satiro Krylova v prestavi nedavno umrlega Vdovča. Izvor dela leži v nekdanjih političnih prilikah Krylove domovine. Na vlado je prišel takrat direktorij štirih. Vladal pa je vse prej kot v korist naroda. Poizkušali so se vladalci v vseh stvareh, izdajali odloke in naredbe, pa so ga vedno polomili. In tem je Krylov »posvetil« svoj kvartet, ki ga je pa maskiral v basni. Tako si jih je privoščil: — Pri opici poredni si osel in kozel (zbor pel strogo fonetično: osu! — kozu!) ter Miško, medved zagovedni, izmislijo kvartet: Dobe si note, bas ter alt ter gosli dvoje, in sedejo v gozdek pod hoje, da bi z umetnostjo svojo! zavzeli svet. Godci poizkušajo na vse načine. Se presedajo, menjavajo instrumente; ko le ne gre, predlaga vsakokrat eden izmed godbenikov kako važno spremembo. — Poslušajo, sedijo v eni vrsti, kvarteta prav ne godejo jim prsti... — Na vrišč slučajno slavec prileti — tega zaprosijo za pomoč, da jim kvartet v soglasje spravi. — A slavček jim pove globoko, resnično, resnično —resnico: — Kdor rad bi godec bil, ta mora kaj umeti in tanjši sluh imeti kot je vaš ... A vi, prijatelji, sedite kakorkoli, zagodliprav ne bodete nikoli! Pesnik, prevajalec in skladatelj so se znašli in dostojno spopolnili! Slednja pred glavnim odmorom je bila Švarova »Zima«, kjer je skladatelj prelil poskočne, nagajive verze v duhovite sekirice. Za zaključek so stavili na program narodne verze »Dodolice«, ki jih je zapisal v notne vrste Papandopulo. V koncertnem programu ima skladba le 20 vrst, skladba pa se večkrat ponavlja v raznih refrenih in s tem dramatično podčrtava živahno vsebino. »Dodolice« so dekleta, ki ob suši v pesmih prosijo dežja. Prekrasno je podal Papandopulo te narodne motive in je mojstersko vlogo napisal tudi za klavirista (dr. Švaro). Kako krasno prednašajo v zadnjem odstavku solistinja, zbor in' klavir uresničenje obupnih prošenj. Kar čutiš, kako se iz dalje vale težki, črni oblaki, nevihta se zaganja, grom udarja, bliska se ... in nato se vlije — dež .. . Dodolice so bile uslišane. V tem delu se je Papandopulo izkazal res nenadkriljivega mojstra! Poka- zal je, kam naj gre pot naših skladateljev: — v narodne obrede, v narodne motive in ne zgolj v matematične formule, ki puste srce hladno in — prazno. Rekel sem že, da je služilo Papandopulu le 20 vrst teksta, pa je iz tega nanravil sočno, zgoščeno skladbo, ki jo UPZ predvaja točno in dosledno — 24 minut. Dodolice so vžgale in navdušile vso dvorano, ki se ni hotela — raziti. Solistka in mladi skladatelj — šteje okrog 30 let — pa sta se morala večkrat prikazati na odru hvaležni publiki. * UPZ ima zopet večer velikega, resnično kulturnega uspeha za seboj. Vsi sodelujoči so želi tople, iskrene čestitke. Resnično, resnično so jih zaslužili. Vsi, prav vsi! — (Konec prihodnjič.)