KOT VETER V VRHU TREPETLIKE
Na 15. strani Zupančičevih »Samogovorov« je pod naslovom »Tebi« tale kratka pesem: *
Kot veter v vrhu trepetlike, tako si v mojem srcu ti: ves gaj molči, le v nji šumi — in duša, polna tvoje dike, trepetajoča te slavi.
V Sofoklejevi literarni zapuščini je ohranjen fragment z isto prispodobo (TGF ed. Nauck p. 136 No 22):
(Dobeseden prevod:... kakor v vejah visoke trepetlike, tudi če nič drugega ne, vendar kaka sapa pozibava njen vrh in šelesti z listjem.)
Podobnost z Zupančičevimi verzi je naravnost presenetljiva: v obeh primerih imamo isto drevo, isti veter v vrhu trepetlike, isti mir vsenaokrog. Sofoklejev xctv člUo ^r,6tr je čudovit po skrivnostni godbi vokalov, po svoji lakonski zgoščenosti pa se zdi skoraj neprevedljiv. Zupančič pa je Sofokleja še za en zlog posekal: >ves gaj molči«.
378
Toda — da bi se Zupančič tako temeljito ukvarjal z antiko? Da bi prebiral celo fragmentd grških tragikov? Skoraj neverjetno! Lahko pa je ta fragment srečal kje drugje, v kaki antologiji ali podobno, saj ga večkrat navajajo, ker je po svojem impresionizmu res malo nenavaden, skoraj »premo-deren« za Sofokleja. Morda ga je kot torzo zanimal, motiv se mu je zdel lep, pa mu ni dal miru, dokler ga ni dopolnil in prelil v zaključeno pesem. Morda ...
Neka paralela med Zupančičem in Sofoklejem je tudi v ciklu »Manom Josipa Murna-Aleksandrova«. Tu imamo verze »... Dva črna curka, veš, prelila sta se čez oči njegove, baš čez oči — dva črna, črna curka«. To mesto močno spominja na oslepitev kralja Oidipa (Kralj Oidipus vv. 1276—1279), ki se glasi (v Sovretovem prevodu):
izza odprtih vek se ulijeta
krvavi mu zenici po obrazu,
ne v kapljah, o, dva strašna črna curka
mu kakor dež pršita iz oči.
Očitno je bil Zupančiču, pri katerem bi sicer zaman iskali kakih močnejših antičnih vplivov, Sofokles posebno pri srcu. Mikal ga je najbrž zlasti v zvezi z dramatskimi poskusi. Tudi na »Veroniko Deseniško« je imel precejšen vpliv, večjega, kot si navadno mislimo. Koliko skupnih potez imata n. pr. Veronika in Antigona! Res je sicer, da nas Veronikin »tragični konec ne pretrese tako kot pri kakem Sofokleju ali Shakespearu« (J. Mahnič, Oton Zupančič, 87), vendar sta si njuna značaja v marsičem podobna. Se bolj sorodna sta si Herman in Kreon: v obeh primerih imamo lik nasilnega oblast-neža, ki gre za dosego svojih sebičnih ciljev tudi preko človeških trupel. In da je paralela še popolnejša: oba propadeta prav v trenutku svojega na videz največjega triumfa: oba izgubita svoje najdražje, svoj »zadnji adut«: Herman sina Hermana, Kreon sina Haimona. Tudi celotna idejna zasnova »Veronike Deseniške« je bližja Sofokleju kakor pa Shakespearu, na kar je opozoril že L. Tesniere (Oton Joupantchitch, 238): »par le fond de sa tragedie, Jou-pantchitch se rapproche plutot de la tradition de Sophocle et des tragiques grecs«. — Toda to le mimogrede. O tem bi bila potrebna obsežnejša študija, kar pa prerašča okvir tega članka. Kajetan Gantar
379