f  Julij ffil. Kakor vedno, tako tudi sedaj... Črni, grozeči oblaki, hipoma svetli žarek, moreč blisk in — vitka jelka pade ječaje na tla. Gozd se^ pa čudi, šepeta: priroda, kako moreš le uničiti lastno bitje, lastni umotvor?... Nisem se sramoval vroče, vroče solze ob pretožni novici, in na trepetajočih ustnah so vstajali spomini... Julij, ali je res? Kaj si nam naredil, saj si komaj začel živeti! Leta 1894. si zagledal luč sveta pri Sv. Barbari v Halozah. V desetem letu tvoje starosti ti je umrl ljubeči oče, in z materjo si se potem preselil v Maribor, da v c. kr. vadnici tamošnjega učiteljišča dovršiš ljudsko šolo. Nisi izbiral dolgO' poklica, posnemal si pokojnega očeta, pričel z učenjem v pripravnici, s pridnim učenjem si služil prvi denar in olajšal s tem breme ubogi materi, ki je prišla v Maribor z nepreskrbljenimi otroki. Kakšno1 veselje si naredil naši dobri mami s svojim zrelostnim izpitom leta 1913! Prvo leto si služboval v Slivnici pri Mariboru, nisi se mogel ločiti od matere in vzel si jo s seboj. Kako radi so te itneli Slivničani, pričajo sedaj neštete solze. Črna zastava na ljudski šoli v Slivnici pa goviori mimogredočira: Ljubil je svoj poklic, ljubil je svojo domovino in to je pokazal s svojo hrabro, častno smrtjo. Moj ljubi Julij, na tuji, sovražni zemlji, hvala ti in počivaj mirno! Srce, ki je našlo večno spanje in mir, je bilo dobro — junaško. Prva bolest, ki jo je naredilo svojcem, je bila — da je nehalo utripati! Okrašeno gomilo krije najboljšega sina, najzvestejšega tovariša in prijatelja, junaka-brata. Solze ljubezni in spoštovanja so rosile na tvoje padlo telp! Julij, tebe ni več! Živel pa bo trajno spomin, tvoja dela — in ljubezen!