_ PRAVNO-EKONOMSKA FAKULTETA Pravni oddelek OČRT RIMSKEGA PRAVA II. del, 2. soopič OBLIGACIJSKO PRAVO Spisal Dr. VIKTOR KOROŠEC univ. profesor '"LJUBLJANA 1 9 5.5 UNIVERZA V LJUBLJANI — PRAVNO-EKONOMSKA FAKULTETA Pravni oddelek OČRT RIMSKEGA PRAVA II. del, 2. snopič OBLIGACIJSKO PRAVO Spisal Dr. VIKTOR KOROŠEC univ. profesor LJUBLJANA 1955 Sprejeto na seji fakultetne tiskovne komisije dne 24 . marca 1954 114985 VSEBINA Č. Obligacijsko pravo § Prvi oddelek: Splošni del Stran 64. Pojem obligacije.161 65. Vrste obligacij po vsebini.165 66. Subjekti obligacij.168 67. Obresti in pogodbena globa.173 68. Izpolnitveni kraj in čas — zamuda.176 69. Dolus, culpa casus — custodia .179 70. Pregled obligacij po nastanku.182 Drugi oddelek: Kontraktne obligacije 71. Verbalni kontrakti .183 72. Stipulacija.184 73. Akcesorne stipulacije .190 74. Prenovitev.195 75. Literalni kontrakti . 197 76. Realni kontrakti. 199 77. Posojilna pogodba (mutuam) .199 78. Fiducia . 203 79. Posodbena pogodba (commodatum) .204 80. Hrambena pogodba (depositum) .206 81. Zastavna pogodba (pignus) .208 82. Inominatni kontrakti.209 83. Konsenzualni kontrakti.211 84. Kupna in prodajna pogodba.212 85. Locatio conductio .219 86. Družbena pogodba (societas) .224 87. Mandat.229 Tretji oddelek: Pakti 88. Pakti — pojem ..232 89. Pada adiecta .233 90. Pretorski pakti.235 91. Pada legitima . 238 § Četrti oddelek: Kvazikontraktne obligacije Stran 92. Kvazikontrakti.242 93. Poslovodstvo brez naročila.242 94. Varuštvo za nedorasle.246 95. Naključna imovinska skupnost.248 96. Neupravičena obogatitev.249 97. Volilo.252 Peti oddelek: Deliktne obligacije 98. Deliktne obligacije — pojem.253 99. Furtum .254 100. Rop.257 101. Hudobno poškodovanje tujih stvari.257 102. Iniuria — žalitev osebnosti. 260 103. Pretorski delikti — dolus .<•.262 104. Metus .264 105. Alienatio in frandem creditorum ..265 Šesti oddelek: Kvazideliktne obligacije 106. Kvazidelikti .267 Sedmi oddelek: Actio ad exhibendum 107. Actio ad exhibendum . 269 Osmi oddelek: Odgovornost očeta in gospodarja za delikte in pogodbene obveznosti sinov in sužnjev 108. Noksalne tožbe.270 109. Actiones adiecticiae qualitatis .271 Deveti oddelek: Prenos obligacij 110. Odstop terjatve .274 111. Prevzem dolga..277 Deseti oddelek: Prenehanje obligacij 112. Prenehanje obligacij — splošno.278 113. Izpolnitev .278 114. Navidezna izpolnitev.282 115. Različni civilni razlogi za prenehanje obligacij. 283 116. Pactum de non petendo — poravnava .. 286 117. Pobotanje. 288^ Č. OBLIGACIJSKO PRAVO Prvi oddelek: Splošni del § 64. POJEM OBLIGACIJE I. Pojem. Obligacija (ali obveznost) 1 je pravno razme rj e med vsaj dvema osebam a, zaradi katerega je ena izmed nji h (t. j. uipnik -creditor)' 2 upravičena terjati o d druge nek o da j atev .ali storitev (ali opustitev) imovinske vrednosti, druga (t. j. dolžnik- Tlebitor) 3 pa je dolžna, da to izpoln i. N. pr. A je posodil B-ju 100 dinarjev. A jih sme od B-ja terjatiTB pa~mujih je dolžan dati. — C je nalašč ubil D-jevega konja. D sme zahtevati od C-ja, da mu povrne nastalo škodo. Od stvarne pravice se razlikuje obligacijska pravica zlasti po tem, da nii absolutna, ki bi jo upravičenec mogel uveljavljati zoper vsakogar, ampak je rela¬ tivna: upnik ima določeno (ali vsaj določljivo) terjatev samo zoper določenega dolžnika. To razliko lepo poudarja Paulus (D. 44, 7, 3, pr.): Obligationum substantia non in eo consistit , ut aliquod cor.pus nostrum aut servitutem nostram faciat, sed ut alium nobis obstringat ad dandum aliquid vel faciendum vel praestandum. »Bistvo obligacije ni v tem, da bi z njo postali lastniki kake stvari ali pridobili kako služnost, ampak (v tem), da nam drugega (človeka) zaveže, da (nam) nekaj da, stori ali (za nekaj) jamči (?)«. Medtem iko Pavel presoja obligacijsko’ razmerje z upnikovega stališča, ga Justinijanove institucije gledajo z dolžnikove strani (I. 3, 13 pr.): Obligatio est iuris vinculum, quo necessitate adstringimur alicuius solvendae rei secundum nostrae civitatis iura. »Obligacija je pravna vez, po kateri smo nujno zavezani, da izpolnimo neko reč po veljavnem pravu naše države«. V tem je jasno označeno rimsko pravno pojmovanje obligacije kot pravne vezi, ki veže (obligare, nectere, adslringere, obstringere) dolžnika na upnika in ki naj se konča tako, da se razveže (solvere) z izpolnitvijo (solutio) dolgovane dajatve ali storitve. 1 V slovenščini bi še bolj ustrezala beseda »zaveza«. Ker je »obveznost« že udoma¬ čena, jo obdržimo. — Prim. sh. obveza, obligacija, č. obligace, p. zobowiazanie, r. objaza- tePstvo, frc. obligation, it. obbligazione, n. Schuldverhaltnis, angl. obligation. 2 Prim. sh.: Verovnik, poverilac, č. včritel, p. wierzyciel, r. kreditor, fr. creancier, it. creditore, n. Glaubiger, angl. creditor. 1 Prim. sh.: dužnik, č. dlužnik, p. dtužnik, r. dolžnik, fr. debiteur, it. debitore, n. Schuldner, angl. debtor. 162 § 64 Tudi od rodbinskopravnih odnošajev se obligacija bistveno razlikuje. Po rim¬ skem rodbinskem pravu je imel oče oblast nad svojimi otroki (patria potestas) in nad ženo (manits). Obligacijska pravna vez med upnikom in dolžnikom pa je samo jmovinska in kot taka ne daje upniku nobene oblasti nad dolžnikovo osebo. Šele v izvršilnem postopku po starem civilnem pravu (legis actio per manus iniectionem) je zahtevajoči upnik po pretorjevi odobritvi (in inre) mogel poseči po osebi dolž¬ nika, ki svojega dolga ni plačal. Smel ga je celo ubiti ali ga prodati v sužnost trans Tiberim. To se je že zgodaj izpremenilo. Zlasti po zakonu lex Poetelia je vedno bolj obveljalo načelo, da naj zahtevajoči upnik poseže raje po dolžnikovi imovini kakor pa po njegovi osebi (pecuniae creditae bona debitoris, non corpus obnoxium esse, Liv. 8, 28, 8); vendar je bila še vedno mogoča stara osebna 'izvršba. Pretor je v svojem ediktu uredil imovinsko izvršbo (venditio bonorum), ki je zajela vso dolžnikovo imovino; imovinska izvršba je v praksi kmalu izpodrinila osebno izvršbo. Kot pravna vez obstaja obligacija med najmanj dvema osebama, more pa obstajati tudi med več osebami. Za ustanovitev obligacijskega razmerja je včasih (pri pogodbah) potrebno, da pri tem sodelujeta obe stranki; včasih (n. pr. pri deliktih) zadošča za to delovanje samo ene stranke (prim. hudobno poškodovanje tuje stvari). Obligacijsko razmerje preneha confusione, če se (zlasti zaradi dedova¬ nja) vlogi upnika in dolžnika združita v isti osebi. — Ko je obligacijsko razmerje med določenima osebama nastalo, je na obe tako vezano, da se po klasičnem pravu ne more, razen ob vesoljnem nasledovanju, izpremeniti niti upnikova niti dolžnikova oseba, ne da bi se hkrati izpremenila tudi obligacija sama (prim. cesijo, § 110). Zaradi tega strogo osebnega značaja obligacij ne trpi rimsko pravo direktnega zasto¬ panja pri ustanavljanju obligacij in tudi niso mogoče obligacije v prid ali v breme tretjim. Upnik uveljavlja svojo terjatev z actio in personam. Rimsko pravo nima nobene splošne obligacijske tožbe, ampak ima za vsako vrsto obligacij posebno tožbo. N. pr. denarno posojilo bo upnik izterjal z actio certae creditae pecuniae; z actio etnpti bo kupec tožil prodajalca, da mu prepusti prodano stvar, njega pa bo prodajalec tožil z actio venditi, da mu plača kupnino, in tako dalje. Upnik kot tak nima nobenega posebnega odnosa do nobene določene dolžnikove stvari. — drugače je to pri zastavnem upniku, ki ima na zastavljeni stvari posebno stvarno pravico. Dolžnik jamči z vso ;svojo imovino vsem svojim upnikom za plačilo svojih dolgov. Izjemno omejuje rimsko pravo to dolžnikovo jamstvo tako, da more biti obsojen samo na toliko, kolikor zmore (quantum facere potest). Talko pravno dobroto so v občem pravu imenovali *beneficium comptlenlide. Imajo jo zlasti tisti dolžniki, ki so bili do upnika v posebnem bližjem odnosu (n. pr. daritelj, zakonec, družbenik). 4 * * * Ker se je po klasičnem pravu imela tožba končati z denarno obsodbo (omnis condemnatio pecuniaria est), je po rimskem pojmovanju spadalo k bistvu obligacije 4 Primere našteva Windscheid-Kipp, Pandekten 8 , II. § 267. Tako pravic« so imeli zlasti: vojaki glede vseh dolgov; predniki nasproti terjatvam svojih potomcev; za¬ konca med seboj; mož glede vrnitve dote; žena in njen oče glede izplačila obljubljene dote; emancipirani in razdedinjeni sinovi glede pogodbenih dolgov, nastalih v času, ko so bili pod očetovsko oblastjo; družbeniki med seboj; daritelj nasproti obdarjencu glede izpolnitve darila. — Glej D. 42, 1, leges 6 pr., 16, 18, 19 § 1, 20, 21, 22 pr., 49; I. 4, 6, 38; D. 14, S, 2—7. — Prim. L. W e n g e r, Institutionen des romischen Zivilprozellrechts, Miinchen 1925, str. 138, 229. 64 163 tudi to, da je morala imeti za upnika denarno vrednost, da se je dala oceniti v denarju. To izraža ULpijanov izrek (D. 40, 7, 9, 2): E a enim in obligatione consi- stere, quae pecunia lili praestarique possunt. II. Naturalne obligacije. Načelno je obligacijsko razmerje za stranki pomembno le, če je iztožljivo. Vendar odrčka rimsko pravo iiztožljivost nekaterim obligacijskim razmerjem, ki so navadno iztožljiva; razlog za neiztožljivost je v osebnem položaju upnika ali dolž¬ nika. Take obligacije imenujemo naturalne (obligatio naturalis), 5 da jih razlikujemo od civilnih, iztožljivih. Naturalne obligacije so zlasti terjatve nn dolgovi, ki obsta¬ jajo med osebami, podrejenimi istemu rodbinskemu očetu; dalje očetove terjatve in dolgovi nasproti tem osebam; dolgovi teh oseb nasproti osebam, ki ne spadajo v isto rodbino (extranei); denarno posojilo, katero dobi sin, ki je še poid očetovsko oblastjo (SC. Macedonianum); dolgovi osebe, ki jo je zadela capitis deminutio minima; najlbrže tudi dolgovi, ki jih je pupil napravil brez varuhovega sodelovanja (sine tutoris auctoritate). Da je naturalna obligacija vendarle resnična obligacija, se pokaže v tem, da jo je moigoče veljavno izpolniti, čeprav je upnik ne bi mogel iztožiti. Če dolžnik svojo naravno obveznost prostovoljno izpolni, ne more pozneje svoje dajatve zahtevati nazaj z obogatitveno tožbo (condictio indebiti, Iul. D. 46, 1, 16, 4: solula pecunia repeti non potest); upnik je namreč prejel od dolžnika to, kar mu je bilo dolgovano (D. 1. c.: debitum šibi recepisse), dasi ni bilo iztožljivo. Naturalno obligacijo je mogoče tudi zavarovati z zastavno pravico ali s poroštvom, uporabiti jo je mogoče za prenovitev (novatio), pobotanje (compensatio), odstop (cesijo) in za konstitut. iztožiti od gospodarja z adjektici jakimi tožbami (n. pr. z actio de peculio; prim. Po svojem nastanku so obligacije civilne, ki so nastale na osnovi civilnih norm, koncem klasične dobe veljale za civilne, so bile spočetka sajmo' honorarne in so iz pretorjevega edikta polagoma prešle v običajno pravo in s tem v civilno pravo (n. pr. komodat, hrambena pogodba) (recepcija honorarnega prava v civilno). Po Gajevih institucijah nastanejo obligacije ali iz kont-raktov, po pogodbeni volji strank, ali pa iz deliktov, zaradi protipravnega ravnanja ene stranke (Gai. 3, 88: omnis enim obligatio vel ex contractu nascitur vel ex delicto). V drugem svojem spisu, Aurea, našteva Gaj (D. 44, 7, 1 pr.) kot tretji vir za nastanek obligacij še različne pravne razloge (variae causarum figurae). 6 Namesto tega izraza je Justi- nijan dodal dve skupini obligacij: ena je bližja kontraktnim (quasi ex contractu), 5 sh. naravna obveza, č. obligace naturalni, p. naturalne zobowiqzanie, frc. obligation naturelle, n. Naturalobligation,„(BGB. tega izraza ne uporablja), it. obbligazione naturale, angl. moral obligation. — J. Štempihar, Civilno pravo, Osnutek splošnega dela obvez¬ nosti, Ljubljana 1952, str. 27, imenuje naturalne obligacije »nepopolne« obveznosti. 6 Obligationes aut ex contractu nascunlur aut ex tnaleficio aut proprio quodam iure ex variis causarum figuris. Končno je pretar omogočil upnikom, da so vsaj nekatere ofoligaoije sužnjev mogli § 109). III. Vrste obligacij. in honorarne, katerim je zagotovil iztožljivost pretor. Marsikatere obligacije, ki so 164 § 64 druga pa deliktnim obligacijam (quasi ex clelicto). Taiko razlikuje JustAnAjamovo pravo štiri skupine obligacij: kontraktne, kvazikontraktne, deliktne in kvazideliiktne . 7 IV. Vpliv socialno-gospodarskih činiteljev na razvoj. Obligacijsko pravo je po svojeim razvoju voibče mlajše od stvarnega prava. Pojavlja se šele, ko se je že splošno razvila menjava in se pri tem uporablja neki splošni ekvivalent vrednosti (živina, baker), tako da je mogoče računati tudi s prihodnostjo, ne samo s sedanjostjo . 8 Rimsko obligacijsko pravo se je od zakonika XII plošč do Justinijanove kodi¬ fikacije stalno razvijalo in dopolnjevalo vzporedno s celotnim gospodarskim in druž¬ benim razvojem in pod njegovim odločilnim vplivom. V zaključenem rodbinskem in pretežno naturalnejn gospodarstvu stare civilne dobe je bilo še razmeroma malo obligacijskih odnašaj ev in tudi ti niso bili zelo diferencirani. Po večini so veljali zanje strogi obličnostni predpisi . 9 Ko je v zadnjih stoletjih republike zelo narastlo število sužnjev in se je izvršil prehod v denarno gospodarstvo, je pretorsko pravo pripoznalo nadaljnje pogodbe im delikte kot vire novih obligacij. Končno se je po zasluigi 'klasičnih pravnukov rimsko pravo sprostilo starih formalističnih utesnitev in je, kakor ugotavlja Engels , 10 »neprekosljivo ostro oblikovalo vse 'bistvene pravne odnose med enostavnimi posestniki 'blaga (kupec in prodajalec, pogodba, obligacije itd.)« V Justinijanovi kodifikaciji je prišlo še do zadnjih dopolnitev in do zaključka celotnega razvoja . * 11 V svojem tisočletnem razvoju je rimsko obligacijsko pravo tako dozorelo, da je zlasti v pogodbenem in obogatitvenem pravu odločilno vplivalo na moderne kodifikacije in je postalo skupni ključ za njihovo umevanje . 12 7 Od modernih zakonikov označuje CC. (1101, 1370) kot vire za nastanek obligacij: kontrakte, zakon, kvazikontrakte, delikte in kvazidelikte. Pri tem spaja zadnje tri v ožjo skupino obveznosti, ki nastanejo iz osebnega zavezančevega dejanja (1370, 2 in 4: naissent d’un fait personnel a celui qui se trouve oblige). V francoski pravniški literaturi teh petero virov navadno združijo v dva: pogodbo in zakon. — Odz. (859) našteva troje virov: zakon, pravni posel in zadobljeno poškodbo. — OR. (v naslovih odstavkov pred členi 1, 41 in 62) razlikuje: pogodbo, nedovoljena dejanja in neupravičeno obogatitev. — BGB. obravnava posebej pogodbene obligacije (305—361), medtem ko ureja ostale med posa¬ meznimi obligacijami. — GK. določa v čl. 106: »Obligacije nastajajo iz pogodb in drugih virov, ki jih zakon navaja, zlasti iz neupravičene obogatitve in iz drugemu prizadejane škode.« 8 Prim. R. M o n i e r, Manuel člementaire de droit romain, II (Les obligations) 4 , 1948, str. 7; M. Horvat, Rimsko pravo, II, 1953, str. 27. 9 Prim. M. Bajič, Formalizam i prvi ugovori u rimskom pravu (Ist.-pr. zbornik, 3—4, Sarajevo 1950, str. 3—14). 10 Friedrich Engels, Ludwig Feuerbach in konec klasične nemške filozofije, slov. prevod, Ljubljana 1945, str. 45. 11 Prim. B. Blagojevič, Rimsko pravo, II str. 99 ss., 102 ss. 12 Zanimivo je opazovati, kako se na področju obligacijskega prava najbolj javljajo težnje po njegovi unifikaciji za čim večji teritorij. Tako je Švica v svojem Obligacijskem pravu že 1. 1881. unificirala obligacijsko pravo, medtem ko je z enotnim Civilnim zako¬ nikom uspela šele 26 let pozneje. Podobno so v Nemčiji 1. 1871. najprej mislili na enotno obligacijsko pravo. Tudi Poljska je leta 1933. uzakonila v posebnem zakoniku obliga¬ cijsko in trgovinsko pravo. — Zanimive so tudi pobude za sestavo osnutkov obliga¬ cijskega prava, ki naj bi veljalo za več držav ali celo kot svetovno obligacijsko pravo; semkaj spada osnutek za francosko-italijansko obligacijsko pravo (Le projet de Gode Franco- Italien des Obligations et des Contrats) iz 1. 1927 ter osnutek zakonika za svetovno obliga¬ cijsko pravo (Gode International des Obligations en 3115 articles, Pariš 1937). § 65. VRSTE OBLIGACIJ PO VSEBINI I. Vsebina. Obligacije morejo imeti različno vsebino. Vedno pa gre za bolj ali manj dolo¬ čeno dajatev, ki jo sme upnik terjati od dolžnika. Fortmule za obligacijske tožbe (actio in persotiam) označujejo vsebino obligacij s tremi glagoli: dare, facere, prae- stare (Gai. Inst. 4, 2). Dare pomeni tu, da mora dolžnik preskrbeti upniku lastnino ali kako drugo stvarno civilno pravico (zemljiško služnost, užitek). Vsako drugačno dajatev ali tudi opustitev označuje glagol facere. Semkaj spada izvršitev določenega dela, vrnitev (restituere) upnikove stvari, prepustitev posesti. Kaj je pri tem pomenil glagol .praestare, ni prav jasno. Zdi se, da je ta starinski izraz spočetka pomenil splošno dolžnikovo odgovornost, pozneje pa posebej odgovornost za zaupano stvar (custodiam praestare) in za malomarnost (culpam praestare). Predmet obligacije more biti načeloma samo to, kar je mogoče (Cels. D. 50, 17, 185: inpossibiliurn nulla obligatio est), drugače redno ne nastane nameravana obli¬ gacija. Nemočnost utegne biti dejanska (prodam stvar, ki je ni) ali pravna (prodam stvar, ki ni v pravnem prometu). O prvotni nemožnosti govorimo, če je dajatev nemogoča že ob sklenitvi pogodbe, o naknadni pa, če postane dajatev nemogoča šele pozneje. 1 2 Pravno nemogoča je obveznost, katere izpolnitev kaka piravna norima izrečno prepoveduje, ali ki je po svo ja vsebini contra bonos moreš (n. pr. si convenerit doluiti noti esse praestandum, Ulp. D. 16, 3, 1, 7). II. Določenost. Dajatev ali storitev, ki jo naj upnik terja od dolžnika, mora biti določena ali vsaj določljiva, tako da je njeno vsebino mogoče ugotoviti, ne da bi 'bilo za to potrebno kako novo sporazumevanje med strankama. Določitev dajatve ne more biti odvisna samo od volje ene stranke, lahko pa je prepuščena presoji tretje osebe (arbitrium boni viri). Rimsko pravo razlikuje obligaliones certae in incertae. Pri prvih (n. pr. aurei decem, fundus Tusculanus, hotno Stichus, tritici Africi optimi modli centimi) sta obseg in vsebina dajatve točno določena (Gai. D. 45, 1, 74: ex ipsa pronuntia- iione apparet quid quale quantumque sit). Tako so določene nekatere obligacije dandi, medtem ko druge obligaliones dandi in vse obligaliones (non) faciendi spa¬ dajo med incertae. Razlikovanje ima pomen za pravdni postopek. lil. Stricti iuris — bonae fidei. Zlasti za pogodbene obligacije je važna delitev na obligacije stricti iuris in bonae fidei-. V tožbenih obrazcih bonae fidei se nalaga sodniku, da toženca obsodi le tedaj in na toliko, če in kolikor to ustreza načelu dobre vere in poštenja (quid- 1 Občepravni nauk razlikuje tudi med absolutno in relativno, med objektivno in sub¬ jektivno nemožnostjo. Prim. Krek. Obligacijsko pravo, str. 55. 2 Krek (Obligacijsko pravo, str. 20) je ponašil prvo skupino kot »toge«, drugo kot »gibke« pogodbe. — Prim. M. Horvat, Bona fides u razvoju rimskoga obveznoga prava, Zagreb 1939. 166 § 65 quidi dare facere oportet ex fide bona). Pri tožbah stricli iuris sodnik te možnosti nima, ampak mora toženca ali obsoditi na plačilo zneska, kakor je razviden iz inten¬ ci j e v tožbenem obrazcu, ali pa ga mora oprostiti. Ge je upnik posodil dolžniku 1000 sestercev ali 10 mernikov pšenice, se bo obsodba glasila na 1000 sestercev ali na denarno vrednost desetih mernikov pšenice. Obligacije stricti iuris nastanejo iz deliktov, iz posojilne pogodbe (mutuum), stipulacije ali literalnega kontiralkta. Iz njiih postane samo ena stranka zavezana, druga samo upravičena (enostransko ob¬ vezna pogodba, *contractus unilateralis). Obligacije bonae fidei so dvostransko obvezne: posamezna stranka ne postane samo upravičena (n. pr. kupec sme zahte¬ vati prepustitev prodane stvari), ampak postane v drugem pogledu tudi zavezana (n. pr. kupec mora plačati kupnino). Tako pogodbo imenujemo nujno dvostransko (*contractus bilateralis aequalis) ali sinalagmatsko takrat, če sta vsakokrat obe pogodbeni stranki upravičeni in zavezani (n. pr. kupna pogodba); slučajno dvostran-* ska (*contractus bilateralis inaequalis) pa je pogodba, po kateri postane redno zavezana samo ena stranka, le zaradi posebnih oikolnosti utegne postati zavezana tudi druga stranka. IV. Genus — species. Pravno je važno, ali je predmet dajatve določen po vrsti (genus; n. pr. dolžnik obljubi s stipulacijo 100 litrov vina, 10 mernikov pšenice), ali pa indivi¬ dualno (species; n. pr. dolžnik obljubi svojega edinega konja). Dolžnik, čigar dolg je določen po vrsti, izpolni, svojo obveznost, če da najslabši predmet te vrste. 3 Nadaljnja razlika se pokaže, če je dolgovana stvar pozneje po naključju uničena. Kadar je stvar določena individualno, trpi škodo zaradi uničenja upnik, on namreč ne moire od dolžnika ničesar več terjati. Kadar pa je dolgovana stvar določena generično, dolžnik ne postane prost, če so bile uničene stvari (vino, pšenica), 'ki jih je bil morda že pripravil za izpolnitev. Vkljub temu mora izpolniti svojo obveznost in si mora stvari iste vrste oskrbeti drugod. Naključno uničenje gre tokrat na dolž¬ nikov račun. Občepiravna doktrina je to razliko izrazila v pravilu: *species perit ei eui debelur, genus perire non censetnr. V. Alternativne obligacije. Nekako sredi med generičnimi in individualnimi obligacijami so alterna¬ tivne obligacije, obligacije po izbiri (obligatio alternativa). N. pr. oporočitelj določi kot volilo sužnja Stiha ali Pamfila, dolžnik obljubi s stipulacijo zemljišče ali ,sto ovac. Dolgovana sta dva predmeta, vendar tako, da je treba dati le enega (*duae res sunt in obligatione, ima est in solutione). Dolgovana predmeta sta lahko določena individualno (kot species) ali generično. Dolžnik je brezpogojno zavezan, samo predmet še ni popolnoma določen. Kolikor ni izbira izrečno pripoznana upniku, sme izbirati dolžnik. 4 Upnik ga more tožiti le alternativno: da mora dolžnik dati prvi ali drugi alternativno dolgovani predmet; če bi zahteval saimo en predmet, bi izgubil pravdo, ker bi zahteval preveč (plus petitio). Če je en predmet uničen ali če 3 lav. D. 17, 1, 52: ... quodlibet triticum dando reum liber ar e posse existimo . . . 4 Ulp. D. 18, 1 , 25 pr.: Si ita distrahatur »Uta aut illa res«, utram eliget venditor, Jiaec erit empta. — Paul. D. eod. 34, 6. 167 § 65 postane njegova dajatev nemogoča, se obligacija koncentrira na drugi predmet. 3 * * Sele če bi tudi zadnji predmet, ki je alternativno dolgovan, bil po naključju uničen, ne bi upnik mogel ničesar več terjati. Taiko trpi škodo zaradi naključnega uničenja zadnjega alternativno dolgovanega predmeta upnik, zaradi uničenja vseh prejšnjih pa dolžnik. Kadar je med alternativno dolgovanimi dajatvami vsaj ena določena v denarnem znesku, ne more postati dolžnik nikoli prost, ampak mora izpolniti vsaj denarno dajatev. Ali sime dolžnik svojo izjavo glede izbire še izpremeniti (*ius variandi), je bilo med klasiki sporno. Julijan, Papinijan in Pomponij mu to pravico odrekajo, med¬ tem ko so Venulej, Pavel in Ulpijan nasprotnega mnenja. Po oibčepravnem nauku je dolžnik smel svojo izbiro izpremeniti, dokler ni upnik njegove izbire sprejel ali dokler ni dolžnik svoje obveznosti popolnoma izpolnil. Kadar ima pravico izbire upnik, jo izvrši ob litiskontestaciji nepreklicno s tem, da iztožuje eno izmed alternativno dolgovanih stvari: lahko pa toži dolžnika tudi alternativno. 6 VI. *Facultas alternativa, možnost nadomestitve. Z alternativno obligacijo se ne sme zamenjavati *facultas alternativa (možnost nadomestitve). 7 O njej govorimo, če dolžnik dolguje neko določeno dajatev, na¬ mesto nje pa sime dati neko drugo dajatev (*una res est in obligatione, dnae sunt in solutione). Upnik more terjati od dolžnika samo dolgovano stvar; če postane ta dajatev po naključju nemogoča, ne more upnik terjati nadomestne. 8 Tako sme gospodar (ali oče), ki je tožen z noksalno tožbo (prim. § 108), namesto plačila, na katero je obsojen zaradi sužnjevega (ali sinovega) delikta, oškodovanemu tožitelju prepustiti krivca samega ( noxae datio). Podobno je kupec, iki je (kupil stvar izpod polovične vrednosti (*laesio enormis), dolžan, da prodajalcu samo vrne kupljeno stvar proti povračilu kupnine, sime pa namesto tega doplačati razliko do resnične 3 Če gre izbira upniku in je po dolžnikovi krivdi postala ena dajatev nemogoča, sme upnik terjati ali drugo, še mogočo dajatev, ali pa denarno odškodnino za prvo dajatev, ki ni več mogoča. — Če gre izbira dolžniku in nato postane brez njegove krivde ena dajatev nemogoča, tedaj sme namesto druge, mogoče dajatve, vsaj pri legatu ponuditi upniku denarno vrednost prve dajatve. Dvomljivo je, ali velja to načelo (Ulp. D. 30, 47, 3, prim. Pap. D. 46, 3, 95, 1) samo za legatne in tudi za druge obveznosti. — Če gre izbira dolžniku in postane prva alternativno dolgovana dajatev nemogoča po njegovi krivdi, nato postane brez njegove krivde nemogoča tudi druga dajatev, tedaj mora po Justinija- novem pravu (D. 46, 3, 95, 1: actio doli, interp.) dolžnik povrniti upniku interes, ki ga je le-ta imel na tisti dajatvi, katera je bila zanj manj vredna. 0 Pap. D. 13, 5, 25 pr., Iul. D. 30, 84, 9: »Stichum aut Pnmphilum, utrum bereš meus volet, Titio dato« . . . Cum autem semel dixerit heres, utrum dare velit, mutare sententiam non poterit. Pomp. D. 31, 11, 1. — Ven. D. 45, 1, 138, 1, Ulp. D. 12, 6, 26, 13, Paul. D. 45, 1, 2, 1. — Prim. E. W e i B, Rom. Privatrecht, str. 317 s.; za obče pravo prim. W i n d- scheid-Kipp, Pandekten 8 , II, § 255, op. 7 in 9. 7 Gr. Krek, Obligacijsko pravo, str. 48, je uvedel izraz »pravica nadomestitve«. — J. Štempihar, Civilno pravo, Osnutek splošnega dela obveznosti, 1952, str. 20, jo ime¬ nuje »nadomestno upravičenost«. 8 Razlika med individualnimi, generičnimi in alternativnimi obligacijami ter pravico nadomestitve se pokaže v upnikovem tožbenem zahtevku. Pri individualno določeni dajatvi bo iztoževal dolgovano stvar 'fspecies). Pri generični obligaciji ne bo terjal nobene indivi¬ dualno določene stvari, pri alternativni bo moral tožiti alternativno, če ima pravico izbire dolžnik; alternativno ali pa za določeno dajatev bo pa upnik tožil, če ima on sam pravico izbirati. Če ima dolžnik pravico nadomestitve, bo upnik terjal dolgovano stvar, dolžnik mu bo namesto nje dal lahko nadomestno dajatev. 168 §§ 65 — 66 vrednosti in tako doseči, da ikuipna pogodba obvelja (C. 4, 42, 2). Prav tako more zastavitelj, ki ni hkrati osebni dolžnik, ponuditi zastavnemu upniku plačilo njegove terjatve (*ius offerencli), namesto da bi mu prepustil zastavljeno stvar (prim. § 61, I, str. 155). VII. Denarne dajatve. Denar je le izjemno predmet obligacije kot species (n. pr. numizmatik proda svoj edini novec določene vrste) ali kot vrsta denarja (n. pr. proda 20 starih tolar¬ jev ali napoleondorov). Navadno je pa denarni dolg določen po znesku. Ne gre za dajatev individualno ali generično določenih novcev ali bankovcev, ampak za plačilo vrednosti, izražene v denarju: dolgovana je denarna vsota. Dolg 1000 dinarjev plačam prav tako s tisočdinarskim bankovcem kakor z dvema bankovcema po 500 dinarjev ali desetimi po 100 dinarjev kakor s 1000 kovanci po en dinar itd. VIII. Deljive — nedeljive dajatve. Deljive so dajatve, ki jih je brez škode za njihovo bistvo mogoče razdeliti na več enakovrstnih dajatev tako, da so vse delne dajatve skupaj prav toliko vredne kakor prvotna dajatev. Pravni pomen tega razlikovanja je v tepi, da se pri d e 1 j i- vih dajatvah pogodbenika moreta dogovoriti, da se bo dajatev izpolnila z delnimi dajatvami; glede nedeljivih dajatev pa tak dogovor ni mogoč. Brez poseb¬ nega dogovora dolžnik sam niti deljivih dajatev ne sme porazdeliti na delne dajatve; upnik je upravičen take delne dajatve odkloniti, ne da bi zato prišel v sprejemno zamudo. Kot posebno pravilo je omeniti normo, ki jo je baje uvedel že zakonik XII plošč, po kateri se ob dedovanju porazdelijo zapustnikovi dolgovi in terjatve so¬ razmerno .med posamezne sodediče (nomina ipso iure divisa). IX. Prvotne in drugotne dajatve. — Glavne in postranske dajatve. Prvotne (primarne) imenujemo dajatve, kakor jih stranke dolgujejo v smislu pogodbene vsebine. N. pr. pri 'komodatu ali depozitu je prvotna dajatev vrnitev tuje stvari, ki si jo je bil komodatar izposodil ali je pri depozitarju shranjena. —- Kadar se prvotna dajatev ne izpolni, mora zavezanec dati drugotno (sekundarno) dajatev: sopogodbeniku mora povrniti škodo, plačati mu mora dogovorjeno- pogodbeno globo (stipulatio poenae) ali zamudne obresti. S tern razlikovanjem ne smemo zamenjevati razlikovanja med glavnimi in postranskimi dajatvami. Tu sta namreč že od začetka obe dajatvi dolgovani, vendar velja po splošni presoji ena kot manj pomembna, postranska, nasproti drugi, glavni: n. pr. vrnitev i-zposojene glavnice je glavna dajatev, izročitev plodov ali plačilo obresti pa postranska dajatev. § 66. SUBJEKTI OBLIGACIJ I. Splošno. Najbolj preprost primer obligacijskega razmerja je obligacija med enim upni¬ kom in enim dolžnikom. Osebi udeležencev sta redno že od začetka individualno določeni. Izjemno se v nekaterih tožbah, .ki se zato imenujejo actiones in rem scriptae (take so n. pr. noksalne tožbe, actio aquae pluviae arcendae), določa oseba toženega zavezanca po tem, -kdo ima ob litiskontestaciji očetovsko ali gospodarjevo oblast nad 169 § 66 osebo, ki je napravila delikt, ali po tem, kdo je lastnik zemljišča, na katerem je naprava ( opus manu factum ), zaradi katere se je izpremenil odtok deževnice (prim. § 47, II, 2). Rimsko pravo pa ne pozna realmih bremen, foi so se razvila v srednjeve¬ škem pravu im iki so obremenjevala zemljišče samo, ne glede na to, 'kdo je bil lastnik zemljišča. Če se je Rimljan kot zemljiški lastnik zavezal, da bo del pridelkov od svojega zemljišča vsako leto dajal določenemu upravičencu, je is tern zavezal sebe in, za čas po svoji smrti, tudi svojega dediča, ne pa vseh poznejših lastnikov tistega zemljišča (m. pr. kupca). II. Več subjektov. Bolj zapleteni so primeri, v katerih je bodisi na upnikovi, (bodisi na dolžnikovi strani udeleženih po več oseb. Kako so taka obligacijska razmerja podrobneje ure¬ jena, določajo včasih posebne pravne norme, še pogosteje pa izrečna volja strank. 1. Deljene obligacije. Kolikor ni ničesar drugega določenega, velja splošno pravilo, da se tiste obligacije, katerih dajatve so deljive, razdelijo na toliko delnih obligacij (terjatev ali dolgov), kolikor je oseb udeleženih na upnikovi ali dolžnikovi strani. Vsak izmed več upnikov postane upravičen, da terja svojo delno terjatev, to je ustrezni del (pars virilis) prvotne terjatve. Delne terjatve posameznih upnikov so popolnoma samostojne in med sdboj brez vsake zveze; skupno jim je samo to, da so nastale iz ene same obligacije. Viri uvajajo tako razdelitev v različnih primerih: kadar se je dolžnik zavezal dvema stipulatorjema brez podrobnejše označbe, tedaj sme vsak izmed njih zahtevati zase polovico (partem virilem ); 1 če je skupni suženj deponiral deljivo (skupno) stvar, lahko vsak izmed njegovih gospodarjev zahteva vrnitev ustreznega dela (in partem) s tožbo actio depositi ; 2 podobno velja za zahtevke zaradi hudobnega poškodovanja tuje stvari (damnurn iniuria datum) in zaradi injuirije. 3 Prav tako se vsaj po poznejšem klasičnem pravu, porazdeli tudi dolg med več dolžnikov, ki so se .upniku zavezali s stipulacijo, ne da bi se bili posamezni izmed njih izrečno zavezali za celotni dolg. 4 5 S posebnimi pravnimi predpisi je v rimskem pravu urejenena delitev dolga med soporoki (lex Furia de sponsu, epistula Hadriani, prim. § 73, II, 1, str. 191 s.) ter delitev zapustnikovih dolgov in terjatev med sodediči (nomina ipso iure divisa)A Vsak sodedič sme sam izterjati svojo delno terjatev in je dolžan plačati sorazmeren del zapustnikovega dolga (prim. § 65, VIII). Če eden izmed sodedičev ne plača svojega dela zapustnikovega dolga, ne more upnik izter¬ jati tega primanjkljaja od drugih sodedičev-dolžnikov. 1 Pap. D. 45, 2, 11, 1: Cum tabulis esset comprehensum ,illum et illum Centura aureos stipulatos i . . . virilem partem singuli stipulati videbantur. — Prim. Paul. D. 39, 2, 27 in D. eod. 40, 2. 2 Ulp. D. 16, 3, 1, 31: Si daorum servus sit qui deposuit, unicuique dominorum in partem competit depositi. s Ulp. D. 9, 2, 27, 2; Paul. D. 47, 10, 16. 4 Pap. D. 45, 2, 11, 2: . . . cum ita cautum inveniretur: ,tot aureos rede dari stipulatus est Iulius Carpus , spopondimus ego Antoninus Achilleus et Cornelius Dius', partes viriles deberi, quia non fuerat adiectum singulos in solidum spopondisse, ita ut duo rei promittendi fierent. — Prim. Paul. D. 42, 1, 43. 5 C. 3, 36, 6: Ea, quae in nominibus sunt, non recipiunt divisionem (namreč s tožbo actio familiae erciscundae), cum ipso iure in portiones hereditarias ex lege duodecim tabu- larum divisa sunt. 170 § 66 2. Kumulativna konkurenca (ali kumulativna solidarnost J. 6 Načelo, da ima toži- telj toliko tožb, kolikor je zavezancev, velja glede panalnih tožb, ki naj z obsodba na (plačilo določenega denarnega -zneska ( poena) dosežejo, da bo delinkvent kaznovan zaradi svojega protipravnega ravnanja. Ker se tožbe na ta način kopičijo (kuimuli- rajo), sme oškodovani izterjati določeno dajatev (n. pr. pri actio furti: duplum ali quadruplum) od vsakega delinkventa, ne glede na to, ali je kdo izmed njih že izpolnil svojo obveznost. 3. Solidarne obligacije. Nasprotno pa je solidarne ali nerazdelne obligacije treba izpolniti samo enkrat. Razlikujemo aktivno in pasivno solidarnost. Pri aktivni solidarnosti je več upnikov upravičenih, da vsak izmed njih terja od skup¬ nega dolžnika dolgovano terjatev ali storitev v celoti (in solidum); dolžnik kajpak ni dolžan izpolniti več kakor enkrat. Pri pasivni solidarnosti pa je upnik upravičen, da od katerega koli izmed več isodolžnikov izterja celotno terjatev, ne da bi smel zahtevati več kakor enkratno izpolnitev. Končno spada k pojmu solidarne obligacije tudi to, da izvira (če je aktivna,) za vse soupnike ali (pasivna) za vse sodolžnike iz istega pravnega dejanja (eadem causa). Zato ne spadajo semkaj primeri nepristne ali naključne skupnosti. Piri le-tej potekajo namreč obveznosti posameznih sodolžnikov iz različnih pravnih dejanj; zato tudi niso njihove obveznosti med seboj v nobeni pravni zvezi. Samo po na¬ ključju postane zaradi izpolnitve ene obligacije izpolnitev druge brezpredmetna, ker je dejansko nemogoče, da bi jo drugi dolžnik še enkrat izpolnil. 7 Med solidarnimi obligacijami so sredi prve polovice XIX. stoletja 8 začeli raz¬ likovati dve skupini: solidarne v ožjem smislu ali preprosto solidarne in prave solidarne ali. k o r e a 1 n e. V virih samih tega razlikovanja ne najdemo, pač pa so v klasičnem pravu razlike med solidarnimi obligacijami. Preproste solidarne obligacije izvirajo zlasti iz odškodninskih tožb, ki jih naperijo za povračilo škode tisti, ki so bili zaradi neupoštevanja druge stranke oškodovani. Tako more lastnik ukradene stvari zahtevati vrnitev ukradene stvari od katerega koli izmed več tatov z reipersekutomo condictio furtiva. Ko mu je eden izmed njih stvar vrnil ali plačal njeno vrednost, ne more tožitelj od ostalih delin¬ kventov ničesar več terjati. Isto velja glede jamstva več sovaruhov ali somandatar- jev za povzročeno škodo. Po načelih preproste solidarnosti se presoja tudi terjatev več upnikov ali dolg več dolžnikov, kadar je dajatev nedeljiva. Pri preprosti pasivni solidarnosti ugasne obligacijsko razmerje za vse isodolžnike šele takrat, ko eden izmed njih obveznost izpolni. Pri pravih solidarnih ali ikorealnih obligacijah pa ugasne obveznost bodisi za vse .sodolžnike, brž ko je upnik sklenil 6 V nasprotju s kumulativno odgovornostjo imenujemo elektivno tisto, pri kateri si sme upnik izbrati dožnika, ki se mu zdi najprimernejši, da od njega zahteva izpolnitev. — Prim. Krek, Obligacijsko pravo, str. 118. 7 N. pr. A želi plačati svoj dolg upniku U-ju, ki biva v bližnjem mestu. Zato naroči B-ju, ki namerava iti na tržni dan v mesto, naj zanj dolg plača. Ker računa z B-jevo pozabljivostjo, naroči isto C-ju. Tako sta B in C A-ju zavezana za isto storitev, toda vsak na osnovi posebnega mandata. Med obema mandatoma ni nobene pravne zveze, pač pa je gospodarska zveza. Ker je predmet izpolnitve isti, postane drugo naročilo brezpredmetno, kakor hitro je prvo izpolnjeno. 8 Razlikovanje med solidarnimi in korealnimi obligacijami je uvedla občepravna doktrina v prvi polovici prejšnjega stoletja (Keller F. L., Litiskontestation und Urteil, 1827; Ribbentrop G. J., Zur Lehre von den Correal-Obligationen, 1831). Moderni romanisti v zadnjem času ne pripisujejo temu razlikovanju več tolikega pomena in ga mnogi opuščajo. 171 § 66 liti&kon-testacijo z enim izmed njih (pasivna fcor-ealnost), bodisi za vse soupnike, brž ko je eden izmed njih sklenil litiskontestacijo z dolžnikom (aktivna korealnost). Korealne obligacije nastanejo, drugače kakor preprosto solidarne, po izrečni strankini volji, bodisi s pogodbo (stipulacijo, hrambeno, posodbeno ali kako drugo- pogodbo), bodisi z oporoko (volilo v breme sodedičev A-ja ali B-ja). Aktivna korealn-o-st je za stranki ugodna v tem, da soupnikom olajšuje i-ztož- Ijivost, ker lahko toži dolžnika kateri koli izmed njih; hkrati pa omogoča dolžniku,, da ponudi, preden je tožen, izpolnitev najfoližjemu izmed soupnikov. Pasivna korealnost zvišuje predvsem verjetnost, da bo upnik prišel -do poplačila. Upnik si namreč lahko izbere, koga bo tožil. Toži lahko vse sodolžnike in porazdeli svojo terjatev med nje po poljubnih delih, saj sme od vsakega terjati vse; po- svoji pre¬ soji si lahko izbere enega, pri katerem 'bo najbolj gotovo prišel do poplačila. Pni tem ni izključeno, da ne bi -bil kateri izmed sodolžnikov drugače zavezan kakor drugi: njegov dolg je morda omejen po pogoju ali roku; če ob nastanku ohligaoij-e ni bil poslovno -sposoben, dolg zanj isplnh ni nastal; če n. pr. zaradi -dedo¬ vanja za enega izmed -sodolžnikov obligacijsko razmerje confusione ugasne, ne vpliva to na pravni položaj ostalih korealnih dolžnikov. Prav tako veljata le za posameznega so-dolžnika -brezoblični odpust dolga (pactum de non petendo, razen če je in retn) in pobotanje (compensatio). Nasprotno pa preneha dolg za vse 'Sodolžnike, če je vsaj e-d-en izmied n-jiih -izpolnil obveznost (solutio), ali če je upniku -dal (spora¬ zumno z njim) namesto dolgovane dajatve neko drugo dajatev kot izpolnitev (datio in solutum), ali je dolžni znesek deponiral. V-s-i so-dolžniki postanejo tudi prosti, če je upnik samo enemu dolg odpustil z akcepti-lacij-o. Novacija učinkuje glede vseh, -ra-zen če -stranki hočeta kaj drugega. P-rekinjenje -zastaranja p-o enem soupni-ku ali nasproti enemu so-dolžniku velja v pri-d vsem isoupnilkom in v škodo- vsem iso-dolžnikom Največja razlika med preprostimi solidarnimi in korealnim-i obligacijami pa je ( v tem, da po klasičnem pravu ugasne obligacija bodisi za vse soupnike a-li za vse sodolžnike že ob litiskontes-taoiji, ki jo eden izmed njih sklene z nasprotno- Stranko. Čeprav p-o litiskonitestaciji morda niti ne pride do so-dlbe, ali čeprav -m-oir-da po -sodbi obsojeni sodolžnik ne izpolni svoje obveznosti, ne more upnik -iztožiti -primanjkljaja od ostalih sodolžnik-ov. Justinijan je klasično ureditev -pasivne -korealnosti -izpremenil. Če upnik ni mo-gel celotne -svoje terjatve izterjati od toženega sodolžnika, je lahko tožil še druge, dokler ni dobil popolne izpolnitve. 9 S tem j-e -b-iila izbrisana bistvena raz¬ lika med ik-orealni-mi -in preprostimi solidarnimi obligacijami. Medtem ko je 1. 531. izboljšal upnikov položaj, -se je 1. 539. v 99. noveli zavzel za toženega sodolžnika. Če je u-pnik tožil samo ene-ga sodolžnika, je smel ta -zahtevati, da je -sodnik -razširil tožbo na vse sodoilžn-ike, ki so- v i-st-em kraju in plačeviti (*benefic.ium divisionis). Vprašanje je, ali mora korealni upnik, Iki je izterjal vso terjatev, deliti -to, kar je prejel, z ostalimi korealni-m-i soup-niki, oziroma, ali sodolžnik, ki je upniku izpolnil celotno obveznost, sme zahtevati od ostalih ko-realnih sodolžnikov, da im-u soraz¬ merno povrnejo njegovo dajatev, ali ima zoper nje -regres. Rimsko praV-o nima o tem nobenega splošnega pravila. V posameznih primerih so reševali t-o vprašanje po tem, v kakšnem pravnem -razmerju so bili korealni sou-pniki oz. sodolžni-ki. Če 9 C. 8, 40, 28, 2 (531) . . . in daobus rei promittendi constituimus , ex unius rei electiotie praeiudicium creditori adversus altum fieri non concedentes, sed remanere et ipsi creditori artiones inlegras et personales et hypothecarias, doneč per omnia ei satisfiat. 172 § 66 so bili člani iste družbe (societas), so povračilno dolžnost presojali po določbah družbene pogodbe. Včasih so nekateri sodolžniiki prišli v zavezo kot mandatarji in se je vprašanje regresa reševalo po pravilih, ki veljajo za mandat. Za pasivno korealnost je najbrž Dioklecijan dovolil, da v ekstraor diname m postopku lahko uveljavlja svoj regresni zahtevek tisti sodolžnik, ki je plačal dolg, nastal iz prav¬ nega posla, iz katerega so tudi drugi korealni sodolžniki nekaj pridobili . 10 — Vrh tega sime po postklasičnem pravu sodolžnik, od 'katerega terja upnik celotno izpol¬ nitev, zahtevati od upnika, da mu odstopi svojo tožbo, ki jo ima zoper vse sodolžnike ( *beneficium cedendarum actionum). Z odstopljeno tožbo je plačnik mogel izterjati sorazmerne deleže plačanega dolga od drugih sodolžniikov. Pri aktivni nerazdelni obligaciji nastopa lahko kateri koli izmed soupnikov, pri pasivni lahko upnik toži katerega koli sodolinika. Soglasje med upniki se nikjer ne zahteva. Obligacijskega razmerja, ki bi bilo podobno nemški skupnosti na skupno roko, pri katerem bi vsi upniki mogli le skupno razpolagati is terjatvijo, rimsko pravo ne pozna. III. Udeležba tretjih oseb. Ker je bila rimska obligacija po svojem bistvu strogo osebna vez med določenim upnikom in določenim dolžnikom, je bilo načelno nemogoče, da bi se menjala katera izmed oseb, ki je obligacijsko razmerje med njimi nastalo, razen ob vesolj¬ nem nasledovanju. Po velikih ovinkih je šele postala mogoča izpremamiba upnikove osebe, kakor bomo to videli pri cesiji, medtem ko se dolžnikova oiseba- ni mogla izpiremeniti brez nove obligacije. Izjema velja — vsaj od pretorske dolbe naprej —- za dediča, ki kot zapustnikov vesoljni naslednik popolnoma stopi na njegovo mesto, v njegov^ipravnii položaj (succedit in ius, in locnm defuncti) bodisi kot upnik bodisi kot dolžnik. V rimskem obligacijskem pravu ni mogoče (direktno) ' zastopanje . * 11 Nične so tudi pogodbe v prid tretjim, t. j. pogodbe, iiz katerih naj postane neposredno upravičen .nekdo, ki pri sklenitvi pogodbe ni sodeloval kot stranka . 12 Še manj so seveda mogoče pogodbe v breme tretjim. Med povsem historične posebnosti rimskega prava spada pravilo, da suženj in sin pod oblastjo (filius familias) pridobivata ;za gospodarja in očeta terjatve iz tistih obligacijskih razmerij, ki jih onadva skleneta. Zavezujeta ga pa samo no- ksalno z deliktnim ravnanjem. Glede pogodb, ki sta jih sklenila sin ali suženj, je šele pretor z actiones adiecticiae gnalitatis vsaj v precejšnjem obsegu uvedel tudi očetovo in gospodarjevo odgovornost, poleg (civilne) sinove in (naturalne) suž- njeve. 10 C. 8, 39, J, 1: ...si probaveris te conventum in solidum exsolvisse, rector provinciae iuvare te adversus eum, cum quo communiter mutuam pecuniam accepisti, non cunctabilur. 11 Prim. spredaj § 11, str, 27 ss. 12 N. pr. stipulator si da od dolžnika s stipulacrio obljubiti, da bo plačal Ticiju dolo¬ čen denarni znesek (alteri stipulari nemo potest. Ulp. D. <5, 1, 38, 17). O stipulacijah heredi meo dari spondes? post mortem meam dari spondes? bomo govorili pri stipulacijah. Justinijanovo pravo je dovolilo še nekaj malenkostnih izjem, n. pr. glede hrambene pogodbe, da se stvar vrne deponentu ali določeni osebi (fideicommissum a debitore relictum), če bo deponent takrat že mrtev (prim. Paul., D, 16, 3, 26 pr.: Cum sana salvave venero, restitues miki: certe si aliquid miki humanum contigerit, filio meo . . .). Prim. tudi Ulp. D. 30, 77. — Prim. Hellwig K., Vertrage auf Leistung an Dritte, str. 1 ss. §§ 66—67 173 IV. Glavne in postranske obligacije. Doslej smo obravnavali obligacije kot med seboj popolnoma enakovredne (koor¬ dinirane). Z gospodarskega stališča pa lahko govorimo o več subjektih iste obliga¬ cije tudi takrat, kadar je poleg glavne obligacije (n. pr. dolžnikove iz posojila) ustanovljena še druga, formalno samostojna obligacija, ki naj kot postranska za¬ gotovi iztoži ji'v ost glavne (accessio e st principalis obligationis). Najvažnejša po¬ stranska obligacija na dolžnikovi strani je poroštvo. Po klasičnem rimskem pravu je bilo mogoče akcesoroo obligacijsko razmerje tudi na upnikovi strani. To je bila adstipulacija, ki je olajševala izterjanje st ipu! at orje ve terjatve (prim. § 73, I). § 67. OBRESTI IN POGODBENA GLOBA Ko splošno govorimo o vsebini obligacij, se moramo seznaniti tudi z dvema pravnima likoma, ki se včasih pojavljata kot postranska, včasih kot drugotna (se¬ kundarna) dajatev; to so obresti in pogodbena globa. I. Obresti. 1. Pojem. V širšem smislu (imenujemo obresti vsako povračilo, ki ga dolžnik daje upniku »za prepuščeno ali pogrešano rabo (nadomestnih stvari« (K r ek, str. 89). Ni treba, da bi povračilo obstajalo iz stvari iste vrste, kakor so bile prepuščene upnikove stvari (n. pr. dolžnik prepusti svojemu posojilnemu upniku užitek na določenem zemljišču ali stanovanje v hiši) kakor tudi ne, da bi bilo odmerjeno po času (za določeno posojilo bom ob vrnitvi plačal nekaj več). Prepuščene nadomestne stvari imenujemo glavnico ali kapital (caput, sors). V ožjem smislu so obresti tisto odplačilo, ki je iste vrste kakor glavnica (za posojilo denarja denar, za posojilo žita žito itd.) ter se odmerja po času trajanja in v odstotkih glavnice.' V nadaljnjih izvajanjih bomo razpravljali samo o obrestih v ožjem smislu. 2. Obresti in glavnica. Obresti so nasproti glavnici v podobnem odnosu kakor naravni plodovi do matične stvari. Zato jih viri imenujejo tudi civilne plodove (*fructus civiles).- Podobno kakor naravni plodovi postanejo samostojne stvari šele z ločitvijo od matične stvari, postanejo posamezni obrestni obroki samostojne ob¬ ligacije, ko dospejo v plačilo. Poslej lahko upnik z njimi samostojno razpolaga, lahko jih odstopi drugemu, sam si pa pridrži glavnišiko terjatev, ali narobe: lahko jih iztoži, čeprav glavniške terjatve same ni več. Zastaranje posameznih obrestnih terjatev se presoja samostojno, neodvisno od zastaranja glavnice. Kolikor (posamezni obrestni obroki še niso dospeli v plačilo, velja, da ima obrestna obligacija isto usodo kakor glavnica (akcesorni dolg). Če ni glavnišikega dolga, ne more nastajati obrestni dolg. Kadar preneha glavniški dolg (n. pr. zaradi izpolnitve ali zastaranja), neha tudi 1 Tako se obresti razlikujejo od rente po tem, da se plačujejo poleg glavnice, medtem ko se z rento izčrpa tudi glavnica. — Amortizacijski obroki vsebujejo poleg obresti tudi delna odplačila glavnice. — Dividende se računajo od čistega dobička, obresti pa sme upnik zahtevati ne glede na to, ali je dosežen kak dobiček ali ne. 2 Rimski klasiki poudarjajo, da obresti niso pravi plodovi: Pomp. D. 50, 16, 121 : Usura pecuniae ... in fractu non est, quia non ex ipso corpore, sed ex alia causa est, id est nova obligatione. — Pap. D. 6, 1, 62 pr.: vectura (prevoznina) sicul usura non natura pervenit, sed iure percipitur ... — Po drugi strani poudarja Ulpijan podobnost med plo¬ dovi in obrestmi: D. 22, 1, 34: Usurae vicem fructuum optinent et merito non debent a fructibus separari. 2 Očrt rimskega pravu 11. del. 174 § 67 nadaljnje obrestovanje. Če upnik odstopi cesionarju glavniško terjatev, mu s tem odstopi tudi terjatev glede tekočih in bodočih obresti .j 3. Zgodovina. . Rimljani imenujejo obresti usurae, kar kaže na uporabljanje (uti) glavnice. Drugi izraz, ki pomeni i obrestovano glavnico i obresti, je jaenus (fenus, foenus); starinoslovec Varro ga razlaga kot nekak plod denarja (fenus dicturn a fetu et quasi a fet.ura quadam- pecuniae parientis atque increscentis). 3 Obresti so izražali kot ulomek glavnice, in sicer računan mesečno: centesima (pars), torej en odstotek mesečno, oz. 12% letno. Centesima usura je veljala kot osnova računanja. Po delih starega asa, ki je imel 12 unč (uncia), se enoodstotne obresti imenujejo usurae unciae, 3% obresti so usurae quadrantes (četrtina asa). 4% obresti so usurae trientes (tretjina asa), 5% obresti so usurae quincunces, 6% so usurae semisses (polovica asa), 3°/ 0 obresti so usurae besses. Z ureditvijo obrestne mere so se Rimljani večkrat bavili. Zakonik XII plošč je normiral kot najvišje obrestovanje fenus unciarium (Tac. Ann. 6, 16: XII tabulis sanctum, ne quis unciario fenore amplius exerceret [tab. VIII 18a]). V literaturi 4 je še vedno sporno vprašanje, ali je s tem mišljena dvanajstina glavnice letno ali pa mesečno, kar bi pomenilo, da se v enem letu dolg podvoji. Zakon lex Duilia Me¬ ri e ni a je (1. 357.) potrdil fenus uniciarium kot 8%% obresti za takratno leto, ki je štelo 10 mesecev; 1. 347. je neki plebiscit znižal to obrestno mero na polovico: fenus semiunciarium — 4'/e%. Lex Genucia je (1. 342.) obrestovanje med državljani sploh prepovedala. Ker so kapitalisti skušali obiti to prepoved na ta način, da so sklepali kreditne posle s posredovanjem Latincev in zaveznikov (socii), je zakon lex Sempronia (1. 194.) razširil prepoved tudi nanje. Toda tako radikalna prepoved ni dolgo veljala. Ko jo je 1. 89. hotel pretor A. Sempronius Asellio zopet uveljaviti, so ga nasprotniki ubili. Od konca republike naprej je veljala kot najvišja .dovoljena obrestna mera centesima usura, torej 12% letno. V cesarski dobi je to veljalo za vso državo. Justinijan je znižal zakonite obresti (usurae legitimne) splošno na polo¬ vico: dimi dia centesima „ to je na 6% letno. Višje obresti je dovolil predvsem za posebno tvegano pomorsko posojilo (fenus nauticum, prim. § 77, V), kjer je upnik smel zahtevati 12%, trgovci so smeli računati 8% obresti, nasprotno pa personae illustres, kamor so spadali tudi višji uradniki, samo 4%. — Po občem pravu so veljale v Nemčiji 'kot zakonite 5% obresti,- 5 nekateri zakoniki devetnajstega sto¬ letja so določili 4% obresti kot zakonite, medtem ko .so v trgovinskem pravu red-no normirali višje (6%) obresti. Prekoračenje najvišje dovoljene obrestne mere so po zakoniku XII plošč ka¬ znovali enako kakor očitno tatvino: oderuh je bil obsojen na štirikratni znesek (quadruplum) tega, kar je neupravičeno prejel. Justinijan pa določa izredno milo sankcijo: previsoke obresti, kolikor so bile plačane, se vnaprej odštejejo od glav¬ nice. 6 4. Nastanek obrestne obligacije. Dolžnik mora plačevati obresti ali zato, ker se je zavezal s pogodbo (pogodbene obresti, usurae *conventionales), ali pa zaradi sodnikovega ukaza (usurae quae officio iudicis praestantur). 3 De sermone latino, III, (citira ga A. G e 11 i u s, Noctes Atticae, 16, 12, 7). Prim. Festus, s. v. (— Brun s, Fontes, II 7 , str. 9): Fenus et feneratores et lex de credita pe- cunia fenebris a ,fetu dieta, quod crediti nummi alios pariant. 4 Prim. B. K u b 1 e r, Geschichte des romischen Rechts, 1925, str. 48 s. 5 Za Nemčijo je to določil zakon (t. im. Reichsdeputationsabschied) iz 1. 1600. 6 C. 4, 32, 26, 4: ...nullam... de superfluo habeat actionem, sed et si acceperit, in sortem koc imputare compelletur, . .. principale debitum ab initio ea quantitate minuetur .. . 175 § 67 Kadar je dolg nastal iz pogodbe stricti iuris, je bilo mogoče obljubiti obre¬ stovan j e samo s stipulacijo; upnik je obresti iztožil s stipulacij&ko tožbo. V pogodbah bonae fidei se je dolžnik lahiko zavezal, da bo plačeval obresti, že z brezobličnim dogovoroip (*pactum adiectum), ki ga je sklenil obenem z glavno pogodbo. Obresti je upnik iztožil s tožbo iz tistega kontrakta bonae fidei. Oficialne obresti naloži stranki sodnik. Semkaj spadajo: zamudne obresti (§ 68, III, 2 b); pravdne, ki tečejo med pravdo; povračilne (resbitucijisike) za .neupravičeno uporabljanje tuje glavnice v svojo korist (obresti za neplačano in nekreditirano kupnino); uporabljene obresti, ki jih sme terjati tisti, ki je uporabljal (n. pr. kot mandatar) svojo glavnico v tujo korist. .5. Posebnosti. Po klasičnem pravu se obrestovanje ustavi, b rž ko so zaostale obresti tako narasle, da so dosegle višino glavnice. 7 Justinijan je to načelo (*ne ultra alterum tantum) razširil tudi na že plačane obresti. (Nov. 121, 2; 138). Justinijan je dopolnil tudi prepoved obrestovanja obresti (anatocizem, usurae usurarum). Prepoved velja ne samo takrat, če se neplačane obresti pretvorijo v novo glavnico, ki se potem obrestuje (*anatocismus separatus), ampak tudi takrat, kadar se obresti prištevajo h glavnici in se nato obrestuje povečana glavnica (*anato- cismus coniunctus) (C. 4, 32, 28 [5291). II. Pogodbena globa. Pogodbena (konvencionalna) globa se imenuje dajatev (pretežno) denarnega zneska, ki ga obljubi dolžnik svojemu upniku za primer, da svoje prvotne obvez-, noisti ne bo pravilno izpolnil. Taka dajatev naj bo nekaka pogodbeno dogovorjena kazen (stipulatio poenae) zaradi neizpolnitve ali nepravočasne izpolnitve neke že obljubljene dajatve. Obljubi se s stipulacijo. Razlikujemo pravo in nepravo pogodbeno globo. Prava pogodbena globa je obljubljena glede na neko veljavno ustanovljeno in iztožljivo obveznost (N. pr. [Kirdk 85]: Pamphilum dari spondes? Si non dederis, centum dari spondes? Spondeo). Nepravo pa imenujemo tisto pogodbeno globo, ki je obljubljena glede na neko obveznost, ki ni iztožljiva (n. pr.: Si funditm non dederis, centum. clare spondes? Paul. D. 44, 7, 44, 5). Namen pogodbene globe je, da stranki že naprej določita, kolikšen interes sme upnik terjati, če primarna obveznost ne bi bila izpolnjena. Kadar gre za ne¬ pravo pogodbeno globo, .more upnik samo njo iztožiti. Pri pravi pogodbeni globi pa bo vsaj včasih mogoče, da bo upnik poleg globe (n. .pr. zaradi prepozne izpolnitve, če je bila pogodbena globa obljubljena za pravočasno izpolnitev), smel terjati tudi še primarno izpolnitev samo. Na splošno so že klasiki odrekali upniku pravico, da bi terjal oiboje. Dolžniku so v ta namen pripoznavali exceptio doli vsaj v tožbah stricti iuris; v tožbah bonae fidei ekscepcija niti ni bila potrebna, ker je sodnik sam lahko označil tako ravnanje kot nepošteno. Pogodbena globa je bila včasih obljubljena za opustitev. Upravičenec jo je smel terjati, brž ko je dolžnik to dolžnost prekršil. Če je bila pogodbena globa Obljubljena kot zagotovilo za določeno dolžnikovo storitev, jo je upravičenec smel terjati, ko je dospela primarrfa dajatev v izpolnitev. 7 Antoninus, C. 4, 32, 10: ... Tune enim ultra sorlis summam usurae non exiguntur, /juotiens tempere solutionis summa usurarum excedit eam computationem. 2 * 176 §§ 67— 68 Nična je obljuba pogodbene globe, ako naj bi se z njo zagotovil neki pravni posel, glede katerega smatra pravo, da je vsako siljenje contra bonos moreš (n. pr. postavitev za dediča, sklenitev zakona) 8 . § IZPOLNITVENI KRAJ IN CAS — ZAMUDA I. Izpolnitveni kraj. Izpolnitveni kraj je lahko izrečno določen v pogodbi sami. ali ipa je razviden iz vsebine obligacije (n. pr. dajatev nepremičnine na kraju, kjer se nahaja) 1 . Če izpolnitvenega kraja tudi iz okolnosti pravnega posla ni mogoče spoznati, sme dolžnik ponuditi upniku izpolnitev na primernem kraju, ki si ga dolžnik sam izbere. Če dolžnik ne izkoristi te možnosti, more upnik tožiti dolžnika in s tem zahtevati izpolnitev v tistem kraju, v katerem je naperil tožbo 2 . V tem obsegu lahko upnik določi izpolnitveni kraj. Določitev izpolnitvenega kraja pomeni, da samo na tistem kraju je dolžnik zavezan izpolniti, upnik pa izpolnitev sprejeti. — Težava je nastala, če je bil izpolnitveni kraj v pogodbi določen (n. pr. Efez), upnik pa je tožil dolžnika na nekem drugem kraju (n. pr. v Rimu). Dajatev v Efeizu je imela za dolžnika dru¬ gačno vrednost, kakor bi jo imela enaka dajatev v Rimu. Kadar je bil predmet obligacije kak incertum, zlasti pa v tožbah bonae fidei, je sodnik po načelih dobre vere in poštenja lahko upošteval razliko med vrednostjo dajatve na izpoinitvenem kraju -in na kraju tožbe. Ker tega ne bi mogel storiti v tožbah stricti iuris, ki so imele za predmet kak certum (n. pr. Ephesi decem dare), je pretor pomagal tožitelju s tem, da mu je dovolil posebno tožbo actio de eo quod certo loco duri oportet. V njeni formuli je naročil sodniku, da je to razliko upošteval pri obsodbi toženca. 3 Moderno pravo razlikuje v tej zvezi prinosnine in iskovine. Včasih mora namreč dolžnik prinesti svojo dajatev upniku (prinosnina), včasih mora pa upnik priti k njemu po njo (iskovina). II. Izpolnitveni čas. Izpolnitveni čas je lahko določen bodisi po pogodbi med strankama 4 bodisi po pravni normi. Včasih je vsaj določljiv, kolikor ga moremo spoznati iz namena pogodbenih strank ali iz vsebine pogodbe (n. pr. semensko žito je treba dobaviti za “ I ul. D. 45, 1, 61: ,si heredem me noti jeceris, tanlum dare spondes Paul. D. eod. 134 pr. 1 Pomp. D. 16, 3, 12, 1: Depositum eo loco restitui debet, in quo sine dolo malo eius est, apad quem depositum est. - Prim. Ulp. D. 13, 4, 2, 3: Et generaliter definit Scaevola petitorem electionem habere ubi petat, reum ubi solvat, scilicet ante peiitionem. — Pomp. D. 33, 1, 1: Quocumque loco petetur dari debet. 3 Če je toženec obljubil tožitelju, da mu bo v Efezu dal 10 zlatnikov, se je v tožbi actio de eo quod certo loco dari oportet, glasila condemnatio po Lenelovi rekonstrukciji (EP 3 , str. 246): N m N m A° A° decem aut si quid alterutrius interfuit eam pecuniam Ephesi polias quam Romae solvi , tanto pluris minorisve c. s. n. p. a. 1 Če mora zavezanec izpolniti določenega dne, tedaj mora to storiti še tekom izpolnit¬ venega dne (I. 3, 15, 2: quia totus dies arbitrio solventis est). Zato ga upnik tega dne še ne more tožiti. 177 § 68 čas setve). Kadar izpolnitvenega časa tudi na ta način ni mogoče določiti, je treba obligacijo izpolniti takoj, ko je nastala 5 . Splošno velja določitev izpolnitvenega časa kot ukrep v prid dolžniku (*diei adiectio pro reo): upnilk ne more dolžnika prej terjati, pač pa mu dolžnik lahko prej izpolni, če hoče. Iz pogodbe utegne biti razvidna tudi nasprotna domneva. Ce deponent shrani stvari pri depozitarju do določenega dne, tedaj jo sme on sam prej zahtevati nazaj, depozitar mu je pa ne sme prej vrniti. Poseben pomen ima izpolnitveni čas, če dolžnik pravočasno ne izpolni svoje obveznosti, ali če upnilk ne sprejme izpolnitve, ki mu je bila pravilno ponudema. V obeh primerih prideta stranki v zamuda (mora). III. Dolžnikova zamuda. 1. Pojem. Če dolžnik po svoji krivdi ne izpolni pravočasno .svoje obveznosti, nastane dolžnikova ali izpolnitvena zamuda (*mora debitoris s. solvencli). Predpogoj za dolžnikovo zamudo je, da dospe terjatev v plačilo in da jo je mogoče iztožiti. Dokler bi mogel dolžnik uveljavljati zoper upnikovo tožbo kako ekscepcijo, ali dokler je terjatev omejena po pogoju ali roku, zamuda ne more nastati. Talko tudi ni zamude pri naturalnih obligacijah. Zamudne posledice zade¬ nejo le dolžnika, ki po svoji krivdi ne izpolni svoje obveznosti. Zato ne pride v zamudo dolžnik, ki je odsoten v državnem interesu ali ki se nahaja v sovražnikovi oblasti 6 ; ne opravičuje ga pa lastna neplačevitost. V izpolnitveni zamudi tudi ni dolžnik, ki se je spustil v pravdo, meneč, da tožitelju ni ničesar dolžan. Po klasičnem pravu ni zamude, preden ni upnik na primernem kraju in ob primernem času opomnil (inlerpellatio) dolžnika, naj izpolni svojo obveznost. Opo¬ mina ni 'bilo treba, če je bilo iz pogodbe same razvidno, da mora dolžnik izpolniti svojo obveznost brez opomina, kakor tudi takrat ne, če je dolžnik preprečil, da opo¬ mina ni bilo mogoče opraviti, in končno tudi ne nasproti tatu 7 , ki naj vrne ukradeno stvar. Po Justinijanovem pravu velja isto glede vseh obligacij, pri katerih je izpol¬ nitveni čas koledarsko določen; obče pravo je to izrazilo s pravilom: *dies inter- pellat pro homine. Dolžnikova zamuda se imenuje mom. ex- se, če nastopi brez opomina, mora ex persona, če nastopi šele po opominu. 8 2. Posledice. Odkar je dolžnik v zamudi, jamči strože, kakor je jamčil pred zamudo. a) *Perpetuatio morae. če je bila dolgovana neka individualno določena stvar (species) in je le-ta po naključju uničena, ko je dolžnik že v zamudi, ne postane dolžnik prost, ampak mora upniku plačati njeno vrednost. Obveznost zamudnega dolžnika postane zaradi zamude trajna (perpetuatio obligationis). Ta pravna posle¬ dica je zlasti važna za obligacije stricli iuris, glede katerih 'bi isoidnik drugače moral dolžnika oprostiti. Pri obligacijah bonae fidei je sodnik že po .splošnem načelu dobre vere in poštenja mogel obsoditi dolžnika, da je moral upniku plačati vrednost stvari, .ki je bila po naključju uničena, potem ko je bil dolžnik v zamudi. — Po Justinijanovih interpolacijah postane dolžnik prost, če more dokazati, da bi bila 5 Pomp. D. 50, 17, 14: In omnibus obligationibus, in quibus dies non ponitur, praesenti die debetur. Prim. Ulp. 45, 1, 41, 1. — Obče pravo je iz tega napravilo pravilo: *Quod sine die debetur, statim debetur. 6 Dlp. D. 22, 1, 23 pr.: Sed et si rei publicae causa abesse subito coactus sit,... mo¬ ram jacere non videbitur: sive in vinculis hostiumve potestate esse coeperit. 7 Ulp. D. 13, 1, 8, 1: . . . semper enim moram jur jacere videtur. 8 Marci. D. 22, 1, 32 pr. 178 § 68 stvar tudi pri upniku po naključju uničena, ako bi mu bila pravočasno dobavljena; zato mora dokazati tudi to, da bi jo bil upnik obdržal in bi je ne bil prodal naprej. 1 * to) Interes. Piri obligacijah bonae fidei, pri fideikomisih in po postklasičnem pravu pri volilih sploh, mora dolžnik upniku povrniti škodo, ki jo je utrpel zaradi zamude. Izročiti mu mora po zamudi pridobljene plodove; za denarni dolg mu mora plačati tzv. zamudne obresti (usurae quae officio iudicis praestanlur). 10 Te mora upnik zahtevati, ko naperi kontraktno tožbo, posebne tožbe zanje nima. c) Izjemno je zamudni dolžnik odgovoren zaradi neizpolnitve pogodbe, namreč takrat, kadar poznejša izpolnitev nima za upnika nobenega pomena več (n. pr. dolžnik dobavi semensko žito šele po setvi). Zamuda neha (purgatio morae)< če dolžnik upniku ponudi popolno izpolnitev, kakor treba, ob primernem času in na primernem kraju; pirav tako neha tudi tedaj, če liipniik svoj opomin prekliče, ali če dovoli, da se dolg ne izterja. IV. Upnikova zamuda. X 1 . Pojem. Če upnik ne sprejme izpolnitve, ki mu jo je dolžnik pravilno pomudil, pride v sprejemno ali upnikovo zamudo (*mora creditoris s. accipiendi). Zamuda nastopi le, če dolžnik izpolnitev ponudi pravilno in popolnoma, na primernem kraju in ob primernem času. S ponudbo mora storiti vse, kar more storiti sam brez upnikovega sodelovanja. Navadno' mora biti ponudba dejanska; samo besedna zadošča le takrat, kadar dolžnik brez upnikovega sodelovanja ne more izpolniti (n. pr. upnik-naročnik mora dobaviti blago, iz katerega miu bo zavezamec- krojač napravil obleko). Kadar je upnikovo sodelovanje vezano na določen dan, ni treba niti ponudbe. Upnik pride v zamudo samo, če nima za svojo odklonitev zadostnega raz¬ loga (sine iusta causa). Tak razlog utegne biti v tem, da mu dolžnik mi ponudil celotne izpolnitve, ali morda ne na pravem kraju, ali ob pravem času. Drugače kakor pri dolžnikovi zamudi, je pri sprejemni brez pomena vprašanje, ali zadene upnika pri odklonitvi kaka krivda ali ne. 2. Posledice. Zaradi upnikove zamude ne pride dolžnik iz zaveze; upnik tudi ni dolžniku odgovoren za morebitno škodo, ki jo utrpi zaradi odklonitve sprejema, pač pa se zmanjša dotlejšnja dolžnikova odgovornost. Poslej odgovarja namreč dolžnik samo še za dolozno ravnanje. Če dolguje določeno stvar (species), tedaj ni za njeno uničenje odgovoren, razen če bi bila uničena zaradi njegovega doloz- nega ravnanja. Če dolguje določeno količino nadomestnih stvari ali določen denarni znesek in so za izpolnitev namenjene stvari (ali denar) bile po pravilni ponudbi uničene ali izgubljene brez dolžnikove krivde, ima dolžnik exceptio doli, če upnik pozneje zahteva izpolnitev. 11 Škodo in stroške, ki jih ima dolžnik zaradi upnikove zamude, sme dolžnik pobotati, kolikor je v posameznem primeru to mogoče. Dolgovano stvar sme tudi zadržati dotlej, dokler mu upnik ne povrne potroškov in škode. Oibrestovanje dolga se zaradi upnikove zamude ustavi samo takrat, kadar je nastalo kot posledica prejšnje dolžnikove zamude. Pogodbeno obrestovanje pa neha, 9 Ulp. D. SO, 47, 6: Potuit enim eum (= fundiim) acceptum legatarius vendere. 10 V dobi recepcije so obveljale petodstotne obresti kot zakonite. 11 Marcel. D. 46, 3, 72 pr.: Qui decem debet, si ea optulerit creditori et ille sine iusta causa ea accipere recusavit, deinde debitor ea sine sua culpa perdiderit, doli mali ex- ccptione potcst se tueri. quamquam aliquando interpellalus non solverit . . . §§ 68—69 179 če dolžnik dolgovani denarni znesek zapečati in ga deponira bodisi pri stamem sebi ali pni kom drugem. Od Dioklecijana naprej postane dolžnik prost svoje obveznosti, če brezuspešno ponudeni dolžni znesek zapečaten slovesno položi na javnem mestu (v svetišču ali pri oblaistvu) (C. 8, 42, 9), in sicer na izpolnit venem kraju (prim. §113, VI). Posebna stara običajnopravna pravila so veljala za upnikovo zamudo pri na¬ kupu vina. Če kupec ni vina pravočasno prevzel, ga je prodajalec smel izliti ( effundere). Klasiki in Justimijan so skušali to prodajalčevo pravico omejiti na primer, ko vinske sode nujno potrebuje in prej zagrozi kupcu, da bo vino izlil, če ne pride ponj. Prodajalcu se priporoča, naj vzame druge sode v najem in najemnino zara¬ čuna, ali pa naj vino na kupčev račun drugam proda (Ulp. D. 18, 6, 1, 3). Upnikova zamuda neha, ko izjavi, da sprejme izpolnitev, ali ko pride ponjo. Če bi dolžnik sedaj ne izpolnil, bi prišel on sam v izpolnitveno zamudo. DOLUS, CULPA, CASUS — CUSTODIA JU Škoda — interes. 'Namen obligacij e je v tem, da se izpolni in se s tem .ukine pravna vez med upnikom in dolžnikom. Dokler obligacija ni izpolnjena, je terjatev za upnika neka lanov inska vrednota. Če se konično izkaže, da dolžnik svoje obveznosti nasproti upniku ni izpolnil, utrpi upnik zaradi tega neko imovinsko izgubo, ki jo imenujemo škodo (damnumj. Dolžnik, ki upniku ni izpolnil tega, kar mu je bil po pogodbi zavezan (svoje prvotne dajatve), bo moral povrniti škodo (drugotno dajatev). Medtem ko je pri pogodbenih obligacijah povračilo škode drugotna dajatev, je pri deliktnih obligacijah redno prvotna dajatev. Včasih se pri deliktih pravni red ne zadovoljuje s povračilom škode, ampak nalaga krivcu tudi določeno denarno kazen (poena) v prid oškodovancu. Škoda, katere povračilo terja upnik, se pokaže včasih v pozitivnem zmanjšanju njegove imovine (*damnum emergens), včasih tudi v zamujenem dobičku (*lucrum cessans), ki 'bi ga bil upnik napravil, če bi bila dajatev pravilno- izpolnjena. Škoda se popravi najbolje s povrnitvijo v nafav.i (naturalna restitucija), 1 včasih pa stopi na njeno mesto povračilo škode v denarju (odškodnina). Pri denarni od¬ škodnini se pojavlja vprašanje, kolikšno odškodnino sme upnik terjati, z drugimi besedami: kakšen interes ima na tem, da bi bila primarna dajatev izpolnjena. Kot upnikov interes (id quod. interest) označujemo razliko med tisto imovino, ki bi jo on imel, če bi bila obveznost pravilno izpolnjena, in .med to imovino, iki jo ima sedaj, ko dolžnik ni. izpolnil svoje obveznosti. 2 V rimskih actiones z intentio certa, ki so bile stricti iuris , je interes navadno znašal toliko, kolikor je bila stvar vredna. Pri actiones z intentio incerta — kamor spadajo tudi vse tožbe bonae fidei — je moral sodnik upoštevati celotni upnikov interes. Razen vrednosti primarne dajatve 1 N. pr. komodatar vrne izposojeno ali depozitar shranjeno stvar; ali komodatar popravi poškodovano izposojeno stvar. 2 V modernem pravu razlikujemo pozitivni in negativni interes. Kadar sme upnik terjati pozitivni interes, tedaj mu gre vse to, kar bi imel, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena (izpolnitveni interes). Kadar mu pa gre negativni interes, sme' terjati to, kar bi imel, če se ne bi bil zanesel na pogodbo (interes zaupanja); n. pr. kupec je za kopijo plačal več. ker je menil, da je kupil original. 180 § 69 so spadale semkaj obveznosti, .ki so za upnika nastale zaradi neizpolnitve prvotne obveznosti (n. pr. najemnik, ki ne more uporabljati najetega stanovanja, mora pod¬ najemniku plačati odškodnino); enako je upoštevati tudi dobiček, ki bi ga bil upnik neposredno napravil, če bi bil prvotno dajatev dobil. — Interes je v pravdi ocenil sodnik. Včasih ga je ocenil tožitelj in je svojo cenitev potrdil s prisego, včasih je že pretor določil najvišji znesek (cum taxatione), preko katerega sodnik ni smel toženca obsoditi. Justinijan je končno 1. 531. uzakonil pravilo, da .pri dajatvah, katerih predmet je določen po količini, toženec ne more biti obsojen več kakor na dvojno vrednost spornega predmeta. 3 II. Povzročitev — zakrivitev. V vsakem pravu opažamo zanimiv razvoj odgovornosti za škodo. Da postane določen pravni subjekt odgovoren za povračilo škode, ki je nastala v imoviini druge osebe, je treba, da je med nekim ravnanjem (deliktom, neizpolnitvijo pogodbe) tistega pravnega subjekta in med nastalo škodo vzročna zveza. Spočetka poznajo mlada prava samo povzročitev, t. j. objektivno zvezo med storilčevim ravnanjem in škodo. V nadaljnjem, naprednejšem pojmovanju se upošteva tudi storilčev subjek¬ tivni odnos do nastanka škode. Tu ne zadošča sama povzročitev škode, ampak se vpraša po storilčevi krivdi: ali je storilec škodo povzročil vedoma ali hote (naklepno, dolus), ali samo po svoji malomarnosti, veliki ali majhni (culpa), ali pa mu ni mogoče naprtiti sploh nobene odgovornosti za povzročeno škodo (naključje, casus). Razlikovanje med povzročitvijo in zakrivitvijo sega nazaj do začetkov rimske pravne zgodovine. Tradicija pripisuje že drugemu kralju Numi Pompiliju označbo morilca kot takega, !ki je prostega človeka nalašč spravil v smrt (qui hcpr.inem libe- rum dolo sciens morti duit, Fest. P. 221). Tudi zakonik XII plošč izrečno oprošča odgovornosti ,za umor tistega, ki mu je kopje bolj ušlo iz rok, kakor pa ga je vrgel (si telum manu magis fugit quam iecit, VIII, 24a). Ne bomo zasledovali razvoja posameznih stopenj odgovornosti po civilnem in klasičnem pravu, ampak se bomo omejili na končno razporeditev po Justinijanovem pravu. Tu najdemo jasno trodelbo: dolus — culpa — casus. iij. «deUulUL U-r. Dolus —r culpa — casus. f j 1. Dolus. Dolžnik odgovarja upniku za nastalo škodo, kadar je vedoma ali hote preprečil izpolnitev. Pri tem ne smemo prezreti važne razlike med obligacijami stricti iuris in bonae fidei. Če gre za obligaoijo stricti iuris, je zaradi neizpolnitve dolžnik odgovoren samo takrat, kadar je izpolnitev preprečil s kakim pozitivnim dejanjem (n. pr. dolgovano stvar je uničil), ne pa tudi, če je to povzročil z opustit¬ vijo. Glede obligacij bonae fidei je dolžnik odgovoren za vsako ravnanje, ki ni združljivo z dobro vero in poštenjem. Brez pomena je zato, ali je škodo povzročil s pozitivnim dejanjem ali z opustitvijo. Odgovornosti za naklepno povzročeno škodo se stranka ne more vnaprej oprostiti niti z izrečnim dogovorom. Tak dogovor bi bil ničen. 4 2. Culpa je po Justinijanovem pravu malomarnost (neglegenlia, imprudentia), t. j. opustitev tiste skrbnosti, ki bi jo dolžnik moral uporabljati, pa tega ni storil: 3 C. 7, 47, 1, 1: Sancimus itaque in omnibus casibus, qui certam habent guantitatem vel naturam, veluti in venditionibus et locationibus et omnibus conlractibus, hoc quod interest dupli guantitatem minime excedere. 4 Paul. D. 2, 14, 27, 3: Illud nulla pactione effici potest, ne dolus praestetur. § 69 181 pri tetri je brez pomena, ali gre za storitev ali za ppustitev. Stopnje malomarnosti utegnejo biti različne. a) Culpa lata, velika malomarnost, je opuščanje vsake skrbnosti; je tako ravna¬ nje, kakor ga ne bi našli pri nobenem pametnem človeku. 3 b ) ~'Culpa leviš, majhna malomarnost, je opuščanje tiste skrbnosti, ki bi jo bil v takem primeru pokazal skrben družinski poglavar. 5 6 Pri presoji te skrbnosti uporab¬ ljajo Rimljani abstraktno merilo: kako bi ravnal tipični družinski poglavar. Prav nič se niso ozirali na to, s kakšno skrbnostjo ravna dolžnik v svojih lastnih poslih. Samo izjemno se pravni red zadovoljuje z ono skrbnostjo, ki jo zavezanec kaže v svojih lastnih zadevah (diligentia, quam suis rebus adhibere solet). 7 Zavezanec je odgovoren šele takrat, če je upniku povzročil škodo zato, ker pri izpolnitvi ni pokazal niti tolike skrbnosti, kakor jo uporablja pri svojih stvareh (*culpa in concreto). To olajšanje odgovornosti 'bo zavezanca večkrat oprostilo odgovornosti za majhno malo¬ marnost, ne bo ga pa rešilo odgovornosti za hudo malomarnost. Po tem subjektiv¬ nem merilu presoja rimsko pravo odgovornost sodediča, družbenika in solastnika glede upravljanja skupne imovine, -kakor tudi varuha in moža glede upravljanja varovančeve in ženine imovine. 3. Casus. Kolikor ne zadeva zavezanca odgovornost niti za majhno malomar¬ nost, je škoda — gledano z njegovega pravnega stališča — nastala po naključju (casus). Splošnih pravil za porazdelitev odgovornosti po navedenih stopnjah rimsko pravo' ne podaja. Pač pa povzemamo iz številnih primerov naslednja načela. Za naklepno (dolus) povzročeno neizpolnitev kakor tudi za hudo malomarnost (culpa lata) 8 zavezanec vedno odgovarja. Še strože. namreč tudi za majhno malomarnost (culpa leviš), torej za vsako krivdo (omnis culpa), odgovarja načelno predvsem tisti pogodbenik, kii mu prinaša pogodbeno razmerje korist (utilitetno načelo); nasprotno pa odgovarjajo osebe, ki nimajo od pravnega posla nobene koristi, navadno samo za naklep in za veliko malomarnost. Tako odgovarjajo za vsako krivdo komodatar, kupec in prodajalec, najemodajalec in najemnik, deponent in zastavni upnik; samo za (dolus in za) veliko malomarnost pa depozitar, daritelj in komodant. V nasprotju z -utilitetnim načelom odgovarjata za vsako krivdo mandatar in negotiorum. gestor, čeprav nimata od svojega ravnanja nobene koristi. Za naključno škodo zavezanec redno ne odgovarja, ampak jo mora trpeti tisti, v čigar i mo vini je nastala (casus a nullo praestantur, *casum sentit dominus). Izjemno odgovarjajo tudi za naključno nastalo škodo brodniki, gostilničarji in hlevarji, in sicer za stvari gostov in potnikov, ki so jih sprejeli v varstvo. 5 Ulp. D. 50, 16, 213, 2: .Lata culpa' est nimia neglegentia, id est non intcllegere quod omnes intellegunt. 6 Gai. D. 19, 2, 25, 7: culpa anteni abest, si omnia jacta sunt, quac diligentissimus quisque observaturus fuisset. — Gai. D. 13, 6, 18 pr. In rebus commodatis tališ diligentia praestanda est, qualem quisque diligentissimus pater jamilias siiis rebus adhibet ... — Alf. D. 18, 6, 12: eam diligentiam . . quam debent homines frugi et diligentes praestare. 7 Paul. D. 10, 2, 25, 16 . . . coheres . . . non tamen diligentiam praestare debet, qualem diligens pater /amilias . .talem igitur diligentiam praestare debet, qualem in suis rebus. — Gai. D. 17, 2, 72: (Socius) .. . sufficit... talem diligentiam communibus rebus adhibere, qualem suis rebus adhibere solet . . . Prim. Cels. D. 16, 3, 32. 8 Po Justinijanovem pravu je huda malomarnost izenačena z naklepom (Paul. D. 50, 16, 226: magna culpa dolus est). 182 §§ 69-70 IV. Custodia. Klasično pravo je nalagalo zavezancu odgovornost za vsako škodo in za na¬ ključno izgubo stvari še v nekaterih drugih primerih, najbrž ikomodatarju, dalje zaplatniku (sarcinator) in valjavcu (fullo) ter po posebnem dogovoru (paktu) brod¬ nikom, gostilničarjem in hlevarjem. Ta njihova odgovornost se imenuje varovanje (.custoclia) stvari. Klasiki pa tudi take zavezance oproščajo odgovornosti, kadar gre za višjo silo (vis maior). Kot take primere naštevajo: požar, poplavo, potopitev ladje, upor, plenjenje po sovražnikih in roparjih, smrt dolgovanega predmeta (sužnja ali živali). § v 71). PREGLED OBLIGACIJ PO NASTANKU Omenili smo že, da po rimskem pravu nastajajo obligacije iz kootraktov, kvaziikontralktov, deliktov in kvazideliktov. V naslednjem bomo na kratko pregledali različne vrste obligacij po njihovem nastanku. Kot kontrakte (contrtfctus) so Rimljani končno — po daljšem razvoju pomena te besede — označevali tiste pogodbe, za katere je civilno pravo predvidevalo posebne 'tožbe (actio in personajn). Vsak konitraikt je pogodba, ni pa vsaka pogodba kentrakt. Pogodbe, za katere civilno pravo nima posebnih akcij, se imenujejo pada. K bistvu vsake pogodbe spada soglasje, ki obstaja med pogodbenikoma glede vsebine obligacije (duorum vel plurium in idem consensus). Samo soglasje zadošča za nastanek obligacije pri k o n s e n z u a 1 n i h kon¬ traktih. Ti so: kupna in prodajna pogodba (emplio venditio), prepustitev rabe stvari in delovne sile (locatio conductro: najemna in zakupna, službena, delovršna ali podjetniška pogodba), družbena pogodba (societas) in naročilo (mandaturn). Pri vseh 'drugih kontraktih se mora soglasje pokazati v neki posebni obliki ali pa z dejanjem ene stranke. Besedni ali verbalni ikontrakti so tisti, pri katerih morata pogodbe¬ nika, ali vsaj eden izmed njih, izraziti svojo pogodbeno soglasje z določenimi besedami. Semkaj spadajo: stipulaoija, diclio dotis in iurata operarum promissio. Pri pismenih ali 1 i t er a 1 n i h kontraktih nastane obligacija z vpisom v posebno gospodarsko knjigo (codex accepti et expensi). Pri realnih kontraktih nastane obligacija re, t. j. s tem, da ena stranka svojo dajatev izvrši in tako zaveže prejemnika. N. pr. posojilodajalec izplača dolž¬ niku 1000 dinarjev kot posojilo, deponent prepusti stvar depozitarju v hrambo. Realni kontrakti so: mutuum (posojilna pogodba), commodatum (posodbena po¬ godba), depositum (hrambena pogodba) in pignus (zastavna pogodba). Po Justinija- novem pravu je šteti semkaj tudi inominatne ali brezimne realne kontrakte (n. pr. menjalno, starinarsko pogodbo; § 82). Druge pogodbe (pada) načelno niso bile iztožljive. Vendar so različnim paktom polagoma omogočili iztožljivost. Že po civilnem pravu so postale iztož¬ ljive nekatere take pogodbe, kadar so jih namreč stranke sklepale v neposredni zvezi s kontrakti bonae fidei, zlasti s kupno pogodbo (n, pr., da se kupnina kreditira in obrestuje). Take dogovore, sklenjene obenem s kontraktom, so kot slučajne sestavine pogodbe lahko iztožili z ustrezno kontraktmo tožbo (*pacla adiecta). Nekaterim drugim je pretor omogočil iztožljivost s tem, da je zanje uvedel v svojem ediktu novo (pretorsko) tožbo (n. pr. konstitut; receptura nautarum, cauponum, stabula- 183 § 71 riorum; *pacta praetoria). Končno so postali nekateri pakti Iztožljivi po cesarskem pravu v postklasični dobi (*pacta legitima), n. pr. brezoblična obljuba darila ali dote (pollicitatio donationis, dotis). K v a z i k o n t r a k t i, ki ustvarjajo obligacije, so: negotiorum gestio (poslo¬ vodstvo brez naročila), tuiela impuberum (vanuštvo .za nedorasle), communio inci- dens (naključna skupnost), condictiones (ofoogatitvene tožbe) in pridobitev (damna- cijskega) legata. Deliktne obligacije (obligationes ex delicto) nastanejo zaradi kršitev neka¬ terih tujih pravnih dobrin, kolikor pravni red za take kršitve dovoljuje oškodova¬ nemu posebne actiones in personam. Civilno pravo pozna četvero takih deliktov. Eurtum obsega razen tatvine (furtum rei), tudi neupravičeno uporabljanje tuje stvari (furtum usus) in celo neupravičeno vzetje lastne stvari (furtum possessionis). Rapina ali rop se loči od tatvine po tem, da je tuja stvar pridobljena s silo. Damnum iniuria datum je hudobno poškodovanje tuje lastnine. Iniuria je dejanska (realna) ali besedna (verbalna) žalitev tuje osebnosti. Pretorsko pravo je omogočilo iztožljivost še nekaterih deliktnih obligacij (znetus, dolus, alienatio in fraudem creditontm). Končno pozna Justini janovo pravo škupino obligacij, ki jih imenuje quasi ex delicto. Take so: 1. Si iudex litem suam fecit (sodnik, ki ne opravlja pravilno svojih dolžnosti, naprti pravdo sebi); 2. de deiectis el effusis (iz stanovanja je bilo na prometen kraj nekaj vrženo ali izlito, kar je povzročilo škodo); 3. de posito et sus- penso (na poslopju je nekaj talko postavljeno ali obešeno, da utegne pasti na splošno dostopen kraj in napraviti škodo); 4. actio in factum adversus nautas caupones. stabularios (za tatvino ali poškodbo gostovih stvari odgovarjajo brodniki, gostilni¬ čarji in hlevarji, če so škodo napravili njihovi ljudje ali stalni stanovalci). V literaturi je sporno, ali so bile najstarejše obligacije pogodbene ali deliktne. V starejši literaturi je prevladovalo mnenje, da so deliktne obligacije starejše; v zadnjih desetletjih pa je vedno več zagovornikov mnenja, da so bile prve obli¬ gacije pogodbene. Drugi oddelek: Kontraktne obligacije §J1. VERBALNI KONTRAKTI Verbalne kontrakte imenujemo tiste, pri katerih se mora pogodbeno soglasje med strankama pokazati v uporabi določenih besed (verbis). Klasično pravo pozna troje verlbalnih kontraktov: dotis dictio, iurata operarum promissio in stipulacijo. L Dotis dictio je verbalni kontrakt, s katerim je bilo mogoče ustanoviti doto, ne pa tudi drugih obveznosti. Ustanovitelj (n. pr. nevestin oče) je izjavil bodočemu zetu: Dotis filiae meae tihi erunt sesterlium milia centum (Cf. Proč. D. 50, 16, 125). Zet mi ničesar izjavil, ampak, je izrazil svoje soglasje molče. 1 Na tak način so mogle ustanoviti doto le nekatere osebe: nevestin oče ali njegov moški prednik 1 Pisnik Terene, Andr. 5, 4, 17, navaja poleg ustanoviteljeve obljube: Dos. Pamphile, est derem talenta, tudi Accipio kot domnevni ženinov odgovor. Vendar ta odgovor ni mogel biti bistven (drugače Donatus ad h. 1.), ker Gaj (3, 96) izrečno trdi, da se dota ustanov; s tem kontraktom i mo loquente, — Prim. Girard-Mayr, str. 537, op. 6. s. 184 §§ 71-72 (tudi če ni imel očetovske oblasti nad nevesto), nevesta sama in njen dolžnik; ni je pa mogel ustanoviti noben prednik po materi. Predmet dote so bile lahko razen premičnin in nepremičnin tudi pravice. Spočetka so s tem ko.ntraktom ustanavljali doto ob .zaroki. Zato je bil najbrže mogoč samo pred sklenitvijo zakona. S 'katero tožbo je .mogel mož izterjati obljubljeno doto, iz virov ni razvidno. Odkar sta Teodozij II. in Valentinijan III. 1. 428. proglasila že navadno ob¬ ljubo dote (pollicitatio dotis) za iztožljivo (*pactum legitimum), se je dictio dotis čedalje .manj uporabljala. Justinijan je ni sprejel več v svojo kodifikacijo, pač pa se je ohranila na Zapadu v Lex Romana Visigothorum. II. hirata operarum promissio je s prisego potrjena obljuba osvobojenca, ki po oprostitvi iz suženjstva (manumissio) obljubi svojemu patronu določene dajatve ali storitve (operae officiales). Isto je bil obljubil gospodarju še pred oprostitvijo, in sicer tudi pod prisego; ta obljuba ga še ni pravno obvezovala. Pravno je postal zavezan šele s ponovno obljubo po oprostitvi. V tem primeru je (druga) .prisega ustvarjala novo obligacijo, kar je v rimskem pravu nekaj izjemnega. Tudi tu je obligaoija nastala uno loquente, po izjavi samo ene stranke, dolžnika, medtem, ko je navzoči upnik molče izjavil svoje soglasje. S katero tožbo je patron iztožil svojo terjatev zoper osvobojenca v legi.sakcij- skem postopku, ni dognano. Nekateri mislijo na legis actio sacrajnento in personam im za poznejšo dobo tudi na legis actio per condictionem, drugi pa menijo, da je takoj lahko uvedel zoper njega izvršbo ( mantis iniectio). V formularnem postopku je imel patron posebno tožbo iudicium operarum. Osvobojencu, ki se je bil zavezal patronu za tolikšne dajatve in storitve, da od oprostitve ničesar ne bi imel, je pretoir zoper patronovo tožbo dovoljeval ekscepcijo onerandae libertatis causa.- III. Stipulacija je najvažnejši verbalni kontrakt. O njej spregovorimo v naslednjem paragrafu. § 72. STIPULACIJA 1 I. Pojem. Sti.pulacija 2 je verbalni kontrakt, ki se po civilnem pravu sklene talko, da bodoči upnik vpraša bodočega dolžnika, ali mu obljubi določeno dajatev ali sto¬ ritev, vprašani mu pa pritrdilno odgovori, redno z istim glagolom. Na upnikovo vprašanje, n. pr. Cenlum mihi dar,e sponcles?, odgovori dolžnik: Spondeo. Pni tem označuje glagol stipulari dejanje upnika, ki si da obljubiti s stipulacijo določeno dajatev ali storitev, medtem ko se dolžnikovo ravnanje označuje kot promittere. Zgodovinsko lahko ugotovimo iz najnovejših Gajevih fragmentov, da je stipulacijo (vsaj kot sponsio) poznal že zakonik XII plošč, 3 ki je za izterja vanj e sponzijskih terjatev dovoljeval legisakcijo per iudicis postulationem. 2 L e n e 1, EP 3 , str. 338 ss., 512. > Gai. Inst. 3, 92 ss. D. 45, 1, I. 3, 15, C. 8, 37 (38) 39 (40). 2 Etimologija besede še ni zadovoljivo pojasnjena. V virih jo izvajajo od pridevnika stipulus = trden, ki drugače ni znan. Prim. literaturo pri Jors-Kunkel, str. 96 § 56. op.2. 3 Gai. 4, 17a: Per iudicis postulationem agebatur, si qua de re ut ita ageretur lex iussisset sicuti lex XII tabularum de eo quod ex stipulatione petitur. Eaque res tališ fere erat. Qui agebat sic dicebat: Ex sponsione te mihi X milia sestertiorum dare oportere aio: id postulo aias an neges .. . (B. K ti b 1 e r, Gai Institutiones, 8. ed. 1939, st. 200). 185 § 72 JI. Oblika in predmet. Najstarejšo stipulacijo, ki so jo sklepali z glagolom spondere in se je zato imenovala sponsio, so mogli uporabljati samo rimski državljani. 4 Po vplivu iuris gentium. so bile po klasičnem pravu veljavne tudi stipulacije, pri katerih so uporabljali druge glagole, kakor: dabis? dobo — promittis? probnitto — fidepro- mittis? fidepromitto — fideiubes? fideiubeo — facies? faciam. Take stipulacije so mogli sklepati ne le Rimljani, ampak tudi peregrini. Veljavno stipulacij sko obli¬ gacijo sta stranki lahko ustanovili tudi v grškem jeziku (Gaj, 3, 93), če sta le obe razumeli grški. Prav tako sta mogla dva Nerimljana skleniti veljavno stipulacijo z uporabljanjem latinskega besedila (kvzemši sponsio) samo tedaj, če sta mogla razumeti svoji izjavi (Gaj, 3, 93). Kako strogo so zahtevali, da je moral dolžnik stipulatorju odgovoriti z istim glagolom, kakor ga je bil upnik uporabil v svojem vprašanju, nam priča to, da je bila še v Gajevem času nična stipulacija, če je dolžnik na upnikovo vprašanje: dabis? odgovoril quid ni (— zakaj ne?). Med vprašanjem in odgovorom je moralo biti popolno soglasje glede pred¬ meta stipulacije. Če je upnik vprašal dolžnika: decem mihi dare spondes, ni na¬ stala veljavna obligacija, če mu je dolžnik obljubil bodisi več (n. pr. 20) ali manj (n. pr. 9). Šele sčasoma so v tem pogledu odnehali vsaj toliko, da je veljala stipu¬ lacija glede Pamfila, kadar je upnik stipuliral Pamfila, dolžnik pa mu je obljubil Pamfila in Stiha. Stipulacijska obligacija nastane z Izjavama obeh strank (utroque loquente): upnikovemu vprašanju mora takoj slediti skladen odgovor vprašanega dolžnika; vse to se mora zgoditi brez daljšega prekinjenja (unitas actus). 5 Oba pogodbenika sta morala biti navzoča; namesto stipulatorja je lahko nastopal njegov sin ali suženj. Ni pa bila mogoča stipulacija med odsotnimi. Ker niso mogli slišati vpra¬ šanja oz. ker niso mogli odgovoriti, niso mogli sklepati stipulacij pe nemi ne gluhi. Zaradi poslovne nesposobnosti so bili od. stipulacij izključeni tudi infantes in umobolni. Po Karakalov; konstituciji (212.) se je stipulacija zelo razširila po vsej rimski državi. Zaradi svoje preproste in prožne oblike je bila jako cenjena. Stranke so si rade zagotovile z njo iztožljivost različnih obligacij. V listini, ki so jo navadno sestavili, je zavezanec ugotovil, da je na upnikovo vprašanje pritrdil: vprašan (sem bil in) sem obljubil. Take stipulacijske klavzule so se tako razširile, da jih najdemo celo v oprostitvah in oporokah, kamor so jih mehanično dodajali, najbrž v želji, da bi z njimi zagotovili veljavnost pravnega posla. Razširjenje stipulacije je zelo vplivalo na njen notranji sestav. Predvsem se je znatno izpremenilo mnenje glede listine o sklenitvi stipulacije (instrumentum stipulationis). Po civilnem im klasičnem pravu velja stipulacija kot besedni kontrakt brez prič in listine. Ker je bilo pa z listino dokazovanje v morebitni pravdi zelo olajšano, ni nič čudnega, da so že v Ciceromovem času sestavljali o stipulacijah listine. Vendar listina ni mogla nadomestiti pravilnega ustnega vprašanja in od¬ govora; če tega ni bilo, vkljub morebitni listini ni nastala obligacija ex stipulatu. Večji pomen pa so imele listine za presojo veljavnosti pogodb na Vzhodu, kjer mnogo pravnih poslov brez pismene oblike sploh ni veljalo. Zato ni čudno, da so po Karakalovi konstituciji v '"vzhodni polovici rimske države redno sestavljali sti- 4 Gai. Inst. 3, 93: . .. propria civium Romanorum est... 5 Ven. D. 45, 1, 137 pr.: Continuus actus stipulantis et promittentis esse debet... 186 § 72 pulacijstke listine, 1 * ki so jih sčasoma imeli za važnejše kakor ustno stipulacijsko obljubo samo. V (najbrž postklasični) predelavi Pavlovih sentenc (5, 7, 2) že naj¬ demo izraženo novo pojmovanje: če je v listini rečeno, da je dolžnik obljubil stipulatorju določeno dajatev, velja to prav tako, kakor da bi bil to dajatev oblju¬ bil z besedno istipulacijo. 7 Vendar je stipulacija ostala še naprej verbalni kontrakt. Pri tem so se pola¬ goma omilili stari strogi predpisi glede besednih obličnosti. Že Ulpijan (D. 45, 1, 1, 2) nima več pomislekov zoper veljavnost stipulacije, če je vprašani odgovoril guid ni (= zakaj ne). L. 472. je cesar Leon določil (C. 8, 37, 10), da je mogoče skleniti stipulacijo s katerimi ..koli besedami, ki izražajo sporazum strank; 8 zadošča soglasna volja obeh pogodbenikov, da hočeta skleniti stipulacijo. 9 Tako tudi po Justinu jamo vem pravu ni treba za stipulacijo nobenih določenih besed, ne zadošča pa samo prikimanje (si sine verbis adnuisset, D. 45, 1, 1, 2). Navadno se sklene stipulacija tako, da se z listino izpriča, da stranki hočeta skleniti stipulacijo, ne morda kake druge pogodbe. Tudi iinitus actns se presoja poslej manj strogo: majhna pavza (modicum intervallum, Iul. D. 45, 2, 6, 3) med vprašanjem in od¬ govorom ne ovira več sklenitve veljavne stipulacije. Kadar stranki ne soglašata glede stipuliranega zneska, velja stipulacija za tisti znesek, glede katerega so¬ glašata. Še vedno je načelno ostala zahteva, da sta morali biti ob sklenitvi stipulacije obe stranki navzoči. Vendar so v praksi tudi v tem pogledu očitno popuščali, ker so listinam pripoznavali veliko prednost. Justinijan je določil, kdaj je bilo stran¬ kam mogoče izpodbijati veljavnost stipulacije, o kateri je bilo v listini rečeno, da sta jo stranki šklenili določenega dne na določenem kraju. Tako listino je mogla stranka izpodbijati samo, če je dokazala, da ena izmed strank ves tisti dan ni bila na pogodbenem kraju navzoča. 10 Stipulacija utegne imeti za svoj predmet najrazličnejše dajatve, storitve ali opustitve (dare, facere, noti facere). Predmet je lahko denarni znesek (centurn dari) ali neka certa res, ki je zopet lahko določena ali individualno (fundum Cornelia- num dari) ali kot količina nadomestnih stvari (10 mernikov pšenice). Pozneje je bil predmet stipulacije lahko tudi kak incerlum; semkaj spadajo poleg nedoločenih dajatev (n. pr. prihodnji pridelek z določenega zemljišča: fructus qui in fundo Tusculano nati erunt) tudi storitve (servurn Stichum manumitti; ustanovitev užitka na dolžnikovem zemljišču) in opustitve (neque per te neque per heredem tuum fieri quo minus mihi ire agere liceat). Zaradi svoje prožnosti je bila stipulacija zelo pripravna za ustanavljanje obligacij. Justinijan pravi, da je stipulacij, ki se skle¬ pajo po pobudi pogodbenikov, skoro toliko vrst, kolikor je mogočih predmetov. 11 0 Taka listina se je glasila (primer iz sedmograških listin, Bruns, Fontes" I, str. 335, št. 136): Haec rede dari fieri praestarique stipulatus est M. Herennius Agricola, spopondit T. Flavius Artemidorus. 7 Quod si scriptum fuerit instrumento promisisse aliquem, perinde habctur atque si interrogatione ' praecedente responsutn sit. 8 Omnes stipulationes. . . quibuscumque verbis pro consensu conlrahentium compo- sitae. . ., legibus cognitae suam habeant firmitatem. 9 I. 3, 15, 1: .. . sensum et consonantem intelledum ab utraque parte solum desi- derat . . . 10 I. 3, 19, 12: .. .nisi... approbaverit in ipso toto die quo conficiebatur instrumentum sese vel adversarium suum in aliis locis esse. 11 I. 3, 18, 3: Conventionales (sc. stipulationes) sunt, quae ex conventione utriusque partis concipiuntur, . . . quarum totulem genera sunt, quot paene dixerim rerum contrahen- darum. 187 § 72 S stipulacija je dolžnik obljubil upniku, da mu bo plačeval obresti od .svojega dolga. Kadar je bil dolg sam obljubljen s stipulacijo, si je dal upnik lahiko z isto stipulacijo obljubiti glavnico in obresti (sortern et usuras). Kadar je dolg nastal iz posojilne pogodbe (mutuum), je dolžnik obljubil s stipulacijo samo obrestovan j e (stipulatio usurarum). S stipulacijo je bilo mogoče obljubiti doto (promissio dopis), ustanoviti pogod¬ beno globo (stipulatio poenae), pravo ali nepravo. Stipulacije so uporabljali tudi za ustanavljanje korealoih obligacij. Alko naj je nastala aktivna korealnost, je najprej prvi upnik vprašal dolžnika: centum dari spondes? Takoj nato ga je vprašal drugi in za njim še vsak naslednji soupnik: eosdem centum dari spondes? Šele potem, ko je zadnji soupnik izgovoril Svoje vprašanje, je dolžnik odgovoril vsem hkrati: spondeo. Kadar so pa stranke name¬ ravale ustanoviti pasivno korealnost, je upnik vprašal najprej prvega sodolžni.ka: centum dari spondes? Nato je vprašal zaporedoma vsakega naslednjega: eosdem centum dari spondes? Šele po zadnjem vprašanju je vsalk izmed njih odgovoril: spondeo ali spondemus. O izpremembah, ki jih je uveljavil Justinijan glede izto- ževanja korealnih obligacij, smo že govorili (§ 66, II). S stipulacijo so lahko i.zpremenili že obstoječo obligacijo v novo (novatio, pre¬ novitev). O tem bomo razpravljali posebej (§ 74). Stipulacije so sklepale stranke tudi v zvezi z drugimi obligacijami, stipula- cijiskimi ali drugačnimi. Taka akcesom.a stipulacija na upnikovi strani se imenuje adstipulatio, na dolžnikovi strani pa adpromissia. Obravnavali jih bomo v nasled¬ njem paragrafu. Tudi med pravdnim postopkom sta stranki sklepali različne stipulacije, včasih po pretorjevi, včasih po sodnikovi pobudi (stipulationes praetoriae, iudiciales). Medtem ko se obligacijsko razmerje s stipulacijo ustanavlja, se z akceptila- cijo ukinja (§ 114, III). III. Neveljavne stipulacije. Stipulacija je bila nična, če stranki nista izpolnili oblionostnih predpisov. Neveljavna je bila tudi stipulacija v prid tretjemu, t. j. osebi, ki je različna od stipulator j a (nemo alteri stipulari pote st). N. pr. stipulator si da od dolžnika oblju¬ biti, da bo plačal 100 denarnih novcev Ticiju (Titio C dari spondes?). Tiči j ne pri¬ dobi iz take stipulacije terjatve kot upnik, ker to ni mogoče; stipulator pa sam tudi ne more obljubljene dajatve izterjati, ker sebi ni dal ničesar obljubiti. Pač pa je stipulator mogel zagotoviti izpolnitev take stipulacije s pogodbeno globo (stipulatio poenae). — Kadar je dolžnik obljulbil določeno dajatev stipulator ju ali tretjemu (milu aut Titio), je tedaj mogel vsaj stipulator iztožiti obljubljeno dajatev od dolžnika. Tretji ni mogel dajatve iztožiti, pač pa je dolžnik lahko njemu ve¬ ljavno izpolnil; on je bil s tem pooblaščen za sprejem izpolnitve (solutionis causa udiectus). Prav tako so bile po .klasičnem pravu nične tudi stipulacije v prid stipulator- jevemu dediču (heredi meo) kakor tudi stipulacije, ki naj bi jih dolžnik izpolnil po stipulatorjevi smrti ali dan prej (post mortem meam; pridie quam moriar). Ve¬ ljavna pa je bila stipulacija, ki naj se izpolni ob stipulatorjevi smrti (cum moriar). Justinijan je 1. 528. pri.poznal za veljavni stipulaciji post mortem meam ter pridie quam moriar, 1. 531. tudi stipulacijo v prid dediču (heredi meo). 188 § 72 D/. Abstraktnost in kavzalnost. Razlog, zaradi katerega sta stranki ustanovili stipulacijsiko obligacijo (causa deberuli), je bil včasih iz stipulacije same razviden (quod ex empto mihi debes, dar e spondes?), včasih pa tudi ne (centum dari spondesf). Glede na to razlikujemo kavzalne in abstraktne stipulacije. V zvezi s tem se listina o stipulaciji, ki navaja pravni temelj, imenuje cautio discreta, če ga me navaja, cautio indiscreta. Če je bil pravni razlog v stipulaciji naveden, je dolžnik zoper stipulator j evo terjatev mogel ugovarjati, da causa debendi ni resnična (n. pr. da kupna pogodba ni bila veljavna) iin da zato upnik ne more izterjati svoje terjatve iz stipulacije. To dejstvo je postalo posebno važno takrat, kadar se je bil dolžnik s stipulacijo vnaprej zavezal zato, ker je pričakoval, da mu bo upnik izplačal ustrezni denarni znesek kot posojilo. Če mu stipulator pozneje posojila ni izplačal, je bil dolžnik vkljub temu zavezan po svoji stimulacijski obljubi. Gaj označuje to kot krivično (4, 116: iniguum) in daje takemu zavezancu ekscepcijo doli zoper stipulator j evo tožbo. Karakalov reskript 12 iz 1. 215. govori v takem primeru o exceptio seu doli seu non numeratae pecuniae. 13 Aleksander Sever poudarja, da exceptio non nume¬ ratae pecuniae ni uporabna takrat, kadar se je dolžnik zavezal zaradi kakega svo¬ jega prejšnjega dolga. 14 Dolžniku seveda ni bilo prijetno čakati, ali im kdaj ga bo stipulator tožil. Zato so mu dovoljevali obogatitveno tožbo (conclictio), s katero je lahko zahteval od stipulatorja svojo zadolžnico nazaj. 15 Sčasoma so takemu zave¬ zancu pripoznavali posebno querella non numeratae pecuniae. Njo so dovoljevali v Egiptu najprej v kazenskem postopku, 16 sčasoma so jo zavezancu splošno dovo¬ ljevali, da jo je uveljavljal pred upnikom ali pred sodiščem kot svoj ugovor (con- testatio, protestatio) s tem, da je izjavil, da njegova zadolžnica ni resnična. To je imelo za posledico, da se je dokazno breme prevalilo na upnika: on je moral sedaj dokazovati, da je bila stipulacija utemeljena v resničnem posojilu ali v kakem drugem starejšem dolgu. Odkar je bila mogoča i/uerella non numeratae pecuniae, je vsak upnik moral računati s takim zavezančevim ugovorom, kar je povzročalo v gospodarskem pogledu precejšnjo negotovost. Tako seveda ni moglo ostati v nedogled. Zato je najbrž Karakala določil, da se querella non numeratae pecuniae more uveljavljati samo eno leto po nastanku stipuLacijske obveznosti. Dio¬ klecijan je to dobo podaljšal na pet let; 17 Justini jan 18 jo je skrčil na dve leti. Če dolžnik ni v tem roku izpodbijal svoje stipulacijske listine, pozneje tega ni mogel več storiti, ampak je ostal dokončno zavezan. 16 L. 536. je tudi določil, da 12 C. 4, 30, 3 (215): ... compelletur petitor probare pecuniam tibi esse numeralum: quo non impleto absolutio sequetur. 13 C. 4, 30: De non numerata pecunia. 14 C. 4, 30, 5: . .. cum autem ex praecedenti causa debili in chirographum quantitas redigitur, non requiri an tune cum cavebatur numerata sit. sed an iusta causa debili praecesserit. 46 C. 4, 30, 7 (223). 16 Prim. R. M o n i e r, Manuel, II 4 , str. 115 s.; G i r a r d - M a y r, Geschichte und System des romischen Rechtes, Berlin 1908, str. 547 ss. 17 Codex Hermogen. ( Fontes 2 , II, edid. J. B a vi era et J. Furlani, 1940, str. 665); De caula et non numerata pecunia: Exceptionem non numeratae pecuniae non anni sed quinquennii spatio deficere nuper censuimus. (294). is C. 4, 30, 14 pr. (528). 16 I. 3, 21. 189 § 72 mora plačati dvojni znesek toženec, :ki neupravičeno trdi, da posojila ni prejel. 20 Justin in Justinijan sta dotedanjo ureditev tega vprašanja dopolnila v več pogledih. Justin 21 je določil, da redno uipniku ni bilo treba dokazovati resničnosti zadolžnice takrat, kadar je gospodarski razlog, zaradi katerega je dolg nastal, bil v stipula- cijski listini naveden (ex antececlenti causa). Justinijan je z interpolacijami Pavlo¬ vega klasičnega teksta 22 uveljavil pravilo, da mora upnik, ki izterjuje abstraktno terjatev (sin cautio indiscrete loquitur), dokazati, da je bil tisti dolg resničen. Justinijan je tudi razši-ril uporabljanje ekscepcije in ikverele non numeratae pecu- niae od denarnih posojil tudi na druga posojila in še na nekatere obveznosti. 23 Stipulacije kot verbalnega kontrakta niso recipirali v občem pravu. JPTTožbe. Stipulacija ustanavlja enostransko obligacijo stricti iuris: stipulator je samo upravičen, promissor samo zavezan. Dolžnik dolguje upniku le to, kar mu je oblju¬ bil: nobenih zamudnih obresti in nobene odškodnine ni. Kadar je jdolžnik s stipulacijo obljubil, da bo upniku plačal določen denarni znesek, se je stipulator jeva tožba imenovala actio certae cr edita e pecuniae , na ne¬ katerih interpoliraniih mestih se imenuje condictio certi. Njena formula se je gla¬ sila (Len el, EP * * 3 , str. 237): Si paret Kumerium Negidium Aulo Agerio sestertium decem milia dare oportere, iudex Kumerium Negidium, Aulo Agerio sestertium decem milia condemna. S. n. p. a. — Zaradi njene toge formulacije je tožitelj, ki bi tožil za več, kakor pa je imel terjati (pluris petitio), izgubil svojo terjatev v celoti. Dalje sta si obe stranki ob litiskontestaciji obljubili medsebojno kot kazen za nepotrebno pravdanje (sponsio et restipidatio, Gai. Inst. 4, 13) tretjino dolžnega zneska. Kazen bo plačala svojemu pravdnemu nasprotniku tista stranka, ki bo pravdo izgubila. Kadar je predmet stipulacije bila kaka certa res, bodisi individualno določena stvar (species), bodisi določena količina nadomestnih stvari, se je tožba imenovala v klasični dobi condictio certae. rei, pri Justinijanu pa po pšenici kot najbolj na¬ vadnem predmetu: condictio triticaiia. V intenciji je bil označen dolgovani pred¬ met, v kondemnaciji pa ocenjen v denarju. Lenel (EP 3 , 240) rekonstruira njen obrazec takole: Si paret Numerium Kegiclium Aulo Agerio tritici Africi optimi modios centum dare oportere, quanti ea res est, tantam pecuniam Numerium Negidium Aulo Agerio condemna. S. n. p. a. — Tudi pri tej tožbi je tožitelj, ki je zahteval preveč, izgubil celotno svojo terjatev. Kazenskih stipulacij zaradi nepo¬ trebnega pravdanja pri njej niso uporabljali. Kadar je predmet stipulacije bilo nekaj nedoločenega (incertum), se je tožba imenovala actio incerti ex slipulatu. Pri njej je moral sodnik najprej ugotoviti, kaj dolžnik dolguje (quidquid N m N m A°A° dare facere oportet ); nato je po svo¬ jem preudarku ocenil vrednost dajatve in na toliko obsodil toženca. 2° Nov. 18, c. 8 (536). 21 C. 4, 30, 13. 22 Paul. D. 22, 3, 25, 4 (itpj: ... sin .. cautio .. . indiscrete loquitur, tune eum, in quem cautio exposita est, compelli debitum esse ostendere, quod in cautionem deduxit. 23 C. 4, 30, 14, pr. § 2; C. 5, 15, 3 (de dote cauta et non numerata). 3 Očrt rimskega prava IT. del 190 § 73 §V?3. AKCESORNE STIPULACIJE Kakor ismo že omenili, so stipulacije sklepali kot akcesorne, t. j. v ,zvezi z obsto¬ ječimi obligacijami, zlasti stipulacijskimi. Taka akcesorna stipulacija na upnikovi strani se imenuje adstipulalio na dolžnikovi strani pa adpromissio. yrAdstipulacija. Adstipulator je upnik poleg glavnega upniika. Najprej si da glavni upnik Obljubiti s stipulacijo določeno dolžnikovo dajatev: centum mihi dare spondes? spondeo. Od istega dolžnika si da nato tudi adstipulator obljubiti isto dajatev: eosdem centum mihi dare sponcles? spondeo. Zaimek eosdem kaže na to, da se je dolžnik zavezal za enkratno izpolnitev in da ne gre za kopičenje obligacij. Z adstipulacijo postane tako adstipulator upnik poleg glavnega upnika. Le-ta ga je pritegnil v obligacijsko razmerje kot svojega zaupnika, morda da bi adstipulator mogel n. pr. v njegovi odsotnosti ali po njegovi smrti, izterjati njegovo istipula- cijsiko terjatev. Ker je adstipulatorjeva funkcija zamišljena samo v prid glavnemu upniku, ne pridobi adstipulatorjeve terjatve niti njegov rodbinski oče niti njegov dedič; adstipulacija ni podedljiiva. Adstipulator sme terjatev izterjati. Kar je izterjal, mora izročiti glavnemu upniku; če tega ne bo storil, ga upnik toži z actio mandati directa. Adstipulator more izterjati kvečjemu to, kar more glavni upnik. Mogoče pa je, da si adstipulator da obljubiti manj, kakor si je dal obljubiti upnik v svoji 'Stipulaciji (eorundem centum mihi octoginta dare spondes?). Adstipulator more dolžniku dolg tudi odpu¬ stiti. Če je to storil in s tem oškodoval glavnega upnika, je ta smel od njega zahtevati povračilo enakega (zneska. 1 Od pooblaščenca za sprejem izpolnitve (solu- /ionis causa adiectus) se adstipulator razlikuje po tem, da more ne le sprejeti iz¬ polnitev, ampak da more dolg tudi izterjati ali odpustiti, česar obojega izpol- nitveni pooblaščenec ne more. V Justinijanovem pravu adstipulaoije ni več. II. Adpromissio. 1. PorostvoM — Pojem. Na dolžnikovi strani sklenjena akcesorna stipulacija služi za ustanovitev poroštva. Porok se zaveže poleg dolžnika, da bo plačal njegov dolg. Za ustanovitev poroštva so Rimljani uporabljali razen akcesornih stipulacij (adpromissiones) tudi mandat (mandatum qualificatum) in dvoje pretorskih paktov (constitutum debiti alieni; receptum argentarii). Na tem mestu obravnavamo samo adpromisije. Po glagolih, ki so jih uporabljali v adpromisij skih stipulacijah, razlikujejo klasiki troje adpromisij, in sicer: sponsio, ki so jo mogli sklepati le rimski držav¬ ljani, fidepromissio in fideiussio, 'ki so jih mogli uporabljati tudi tujci; Justinijan je obdržal samo fidejusijo. Iz vsake adpromisije nastane obligacija stricti iuris. Adpromisijski porok je po civilnem in po klasičnem pravu zavezan enako kakor dolžnik. Upnik lahko toži dolžnika ali poroka; brž ko je sklenil litiskontestacijo z 1 Gai. Inst. 3, .215: ... qui pecuniam in fraudem stipidatoris acceptam fecerit, quanti ea res est, tanti actio constituitur. la sh. poručanstvo, jemstvo, č. rukojemstvi p. poroka, r. poručitelstvo, frc. cautionne- ment, n. Biirgschaft, it. garanzia, angl. guaranty. 191 § 73 enim, postane drugi prost. V tem pogledu je Justini]an uvedel za fidejusijskega poroka nekatere izpremembe, o čemer bomo še govorili. Med navedenimi adpromisijami so znatne razlike. Predvsem je s sponzijo in fidepromiisijo mogoče prevzeti poroštvo samo za tak dolg, ki je bil ustanovljen s stipulacijo, s fidejusijo pa za vsak, celo za naturalni dolg. Dalje jamči fidejusijski porok samo takrat, kadar je dolžnikov dolg vsaj naturalen; sponsor in fidepro- missor sta pa veljavno zavezana tudi tedaj, če dolžnikova formalno pravilna sti- pulacijska dbljuiba zanj iz nekega posebnega razloga ne ustanavlja obveznosti (n. pr. kot stipulatio post tnortem, ali ker se je pupil zavezal ibrez varuhovega sodelova¬ nja). Sponzijskoi im fidepromisijsko poroštvo traja najdalj dve leti in se konča tudi ob porokovi smrti, medtem ko je fidejusijsko časovno neomejeno in podedljivo. Nekaj drugih razlik bomo še omenili. Sponizijsko poroštvo se je ustanovilo s stipulacijo: Idern (quod Maevius promisit,) dari spondes? Spondeo. Porok obljubi s svojo akcesorno stipulacijo isto, kar je pred njim obljubil dolžnik Mevij prav tako z verbalnim kontraktom (stipu¬ lacijo). Da so .spomzijsko poroštvo že v civilni dobi močno uporabljali, dokazuje veliko število zakonov, ki se bavijo z njim. Lex Publilia (1. 383. ali 327?) obravnava sponzorjevo regresno pravico, ki jo ima zoper dolžnika, za katerega je plačal dolg na strogo oiblični način per aes et libram. Če ni dolžnik poroku povrnil denarja v šestih mesecih po plačilu, je porok lahko naperil zoper njega tožbo actio depensi, ki se je takoj začela z izvršilnim postopkom (manus iniectio pr o iudicato). Pri tem je porok izterjal od dolžnika plačani znesek dvojno (duplum). Lex Apuleia (po 1. 241.) določa, da tisti izmed več soporokov, ki je plačal več kakor sorazmeren delež, sme zahtevati od soporokov povračilo vplačanega pre¬ sežka; tudi on sme takoj nastopiti z manus iniectio. Na ta način ravna zakon s soporoki, kakor da bi bili člani družbe. * 2 Lex Furia porazdeljuje odgovornost med več soporoki. Vsak soporok odgovarja samo za tisti delež dolga, ki odpade na vsakega od sopoirokov, kolikor jih je ob dospelosti terjatve (pars virilis). Če je kdo izmed njih neplačevit, gre izguba na upnikov račun. Obenem je zakon omejil trajanje poroštva na največ dve leti. 3 Zakon je veljal samo v Italiji, ne tudi v provincah. Lex Cicereia (najbrž iz zadnjega stoletja republike) nalaga upniku dolžnost, da javno razglasi terjatev, za katero je sprejel poroke kakor tudi število porokov. Če tega ni storil, je smel v 30 dneh vsak porok zahtevati, da se s sodbo ugotovi, da taka razglasitev ni bila opravljena (Gai. Inst. 3, 123: an ex ea lege praedictum sit). Ko je sodnik to ugotovil, so postali poroki prosti. Lex Cornelia prepoveduje, da bi se posamezni državljan v enem letu zavezal kot porok za istega dolžnika pri istem upniku za več kakor 20.000 sestercev v denarju ali v stvarni vrednosti (vino, žito). Ni jasno, ali je bilo poroštvo glede presežka neveljavno, ali je bil morda ta zakon samo lex imperfecta. V nekaterih primerih so polagoma dovoljevali izjeme od teh omejitev. Fidepromisijsko poroštvo se je ustanovilo z akcesorno stipulacijo: Idern (quod Maevius promisit, dari) fidepromittis? Fidepromitto. Za to poroštvo so razen publilijskega zakona veljale iste določbe kakor za sponzijsko. - Gai. Inst. 3, 122: ... inler sponsores et jidepromissores lex Apuleia quandam socie- tatem introduxil. 3 Gai. Inst. 3, 121. 192 § 73 Fidejusijsko poroštvo so ustanovili z naslednjo stipulacijo: Quod Mae- vius debet, idem fide tua esse iubes? Fideiubeo. Ta adpromisij a je najmlajša. Gicero je še ne omenja, čeprav je najbrž nastala proti koncu republike ali v začetku principata (Kun k el). Z njo je bilo mogoče prevzeti poroštvo ne le za stipulacijski dolg, ampak za kateri koli dolg, tudi za deliktni in celo za naturalni dolg. FidejusijiSko poroštvo ni bilo omejeno glede trajanja (po lex Furia) in je bilo tudi podedljivo. Več soporokov je odgovarjalo spočetka solidarno. Pravno dobroto delitve (*beneficium divisionis) jim je prinesla epistula divi Hadriani. Poslej je smel soporok, od katerega je upnik terjal plačilo celotnega dolžnega zneska, zaihtevati, da naj upnik sorazmerno porazdeli svojo ter¬ jatev med vse navzoče in plačevite soporoke. 4 Če je bil kateri izmed soporokov odsoten ali neplačevit, so se zato povečali deleži ostalih soporokov. Kakor pri sponzijskem in fidepromisijskem je tudi pri fidejusijskem poroštvu upniku dano na izbiro, da toži ali dolžnika ali poroka. Brž ko je sklenil litisikon- testacijo z enim, je postal drugi prost. L. 531. je Justinijan to izpremenil tako, da je poslej vkljub litiskontestaciji z dolžnikom ali porokom upnik še vedno lahko tožil tudi drugega, dokler ni bil v celoti poplačan. 5 Porokov položaj je Justinijan izboljšal v 4. noveli (1. 535.), ko je določil, da sme porok odreči upniku izpolnitev poroštvene obveznosti, preden upnik ni tožil dolžnika ( *beneficium excussionis sive ordinis). Fidejusorjeva obveznost je tako postala subsidiarna. 2. Porok iti dolžnik. Porokova obveznost je tesno povezana z dolžnikovo. Po¬ rok se zaveže največ za toliko, kolikor dolguje glavni dolžnik. Če bi se porok za¬ vezal za kaj drugega (in aliad) ali za več (in duriorem causam) ali strože kakor glavni dolžnik, bi bila njegova obveznost v celoti neveljavna. 6 Pač pa se lahko zaveže za manj ali manj strogo (in leviorem causam), n. pr. samo pogojno ali s pničetnim rokom, čeprav dolžnik dolguje brez omejitev. — Če dolžnik odplača del svojega dolga, se za toliko zmanjša tudi porokova obveznost. Poveča se pa le, če je povečanje utemeljeno v terjatvi sami, n. pr. zaradi zamudnih obresti. Za po¬ godbene obresti ali za pogodbeno globo (stipulatio poenae) je porok odgovoren to¬ liko, kolikor je izrečno prevzel poroštvo tudi za te obveznosti. Za pobotanje sme porok uveljavljati nasproti upnikovi terjatvi tudi terjatve, ki jih ima dolžnik zoper upnika (§ 117, III). Če neha dolg glavnega dolžnika, neha redno tudi porokova obveznost. Capitis deminutio dolžnika ima za posledico, da ugasneta dolžnikova in porokova obvez¬ nost. Če pretor vzpostavi upniku terjatev zoper dolžnika, ki je utrpel capitis demi- nucijo, odgovarja za njo tudi porok. Ne postane pa porok prost, ‘kadar neha dolž¬ nikova obveznost iz kakega razloga, ki velja samo za dolžnika, n. pr. dolžnik ima *beneficium competentiae, ali njemu osebno je upnik dolg odpustil (pactum de non petendo in personam). Porok, ki je prevzel poroštvo za nedoletnega (minor) dolžnika prav zaradi njegove nedoletnosti, 7 ostane zavezan tudi takrat, kadar pre¬ tor vzpostavi nedoletnega v prejšnji stan. Če se (n. pr. zaradi dedovanja) združita 4 Gai. Inst. 3, 120: Sed nune ex epistula divi Hadriani compellitur creditor a singulis, qui modo solvendo sint, partes petere . . . s C. 8, 40, 28. 6 Ulp. D. 46, 1, 8, 7: Illud commune est in universis, qui pro aliis obligantur, quod, si fuerint in duriorem causam adhibiti, placuit eos omnino non obligari • in leviorem plane causam accipi possunt, propter quod in minorem summam rede fideiussor accipietur. . . 7 Ulp. D. 4, 4, 13 pr. 193 § 73 dolžnikova in porokova obveznost, porokova obveznost navadno ugasne confusione / ne zgodi se pa to takrat, kadar je za upnika pomembnejša terjatev zoper poroka kakor zoper dolžnika (ker mu je n. pr. dolžnik samo naturalno dolžan). 3. Regres. Ali sme porok, ki je plačal dolžnikov dolg, zahtevati od njega povračilo, z drugimi besedami: ali ima regres zoper dolžnika? Na to vprašanje ne daje rimsko pravo enotnega odgovora. Sponzijskemu poirdku je zakon lex Publilia uveljavljanje regresa zelo olajšal. Kadar je poroštvo nastalo drugače kakor s spon- sio, je bilo odločilno vprašanje, zakaj je porok prevzel poroštvo. Če je to storil po dolžnikovem naročilu, kot njegov mandatar, je lahko zahteval povračilo z actio mandati contraria. Če je poroštvo prevzel brez dolžnikove prošnje, kot poslovodja brez naročila (negotiorum gestor), mu je bila na razpolago actio negotiorum gesto- rum contraria. Te tožbe pa ni mogel naperiti, ce se je zavezal kot porok kljub dolžnikovi prepovedi, 8 9 ali če je plačal dolg, ki je bil dejansko njegov, ali če je prevzel poroštvo donandi animo, to je z namenom, da morebitnega plačila ne bo od dolžnika terjal nazaj. — Najbolje si je porok varoval pravico regresa s tem, da si je dal — po- klasičnem pravu pred litiskontestacijo, po Justinijanovem pravu pred plačilom — odstopiti tožbo, z vsemi postranskimi pravicami vred, ki jih je upnik dotlej imel zoper dolžnika (*benepicium cedendarum actionum). — Nasproti sopo- rokom je imel spporok, ki je plačal ves dolg, regresno pravico le tedaj, kadar je plačal po njihovem naročilu, ali če je bilo med njimi družbeno razmerje. Zato je bilo izanj tembolj važno, da ise je že, ko ga je upnik tožil, skliceval na pravno dobroto delitve (*beneficium divisionis). Tudi sopo-rok je mogel, preden je plačal, zahtevati, da mu upnik odstopi svojo tožbo zoper dolžnika, oz. soporoke, da mu tako nekako proda svojo terjatev. 10 4. Posebna poroštva. Porok -se navadno zaveže upniku v zavarovanje dolžni¬ kovega dolga. Mogoče je pa tudi, da se porok zaveže upniku sam-o za tisti del dolga, Iki ga upnik ne bi mogel izterjati od dolžnika. Tedaj mora upnik tožiti najprej glavnega dolžnika in opraviti zoper njega izvršilni postopek; šele nato more izterjati primanjkljaj od poroka. Tako poroštvo se imenuje odškoditveno (*fideiussio inddmnilatis). Porok se utegne zavezati upniku kot podporok za prvega poroka (ficleiussor fideiussoris). Tedaj -mora upnik tožiti najprej dolžnika in (prvega) poroka, nato šele podporoka (podporoštvo). Kon-čn-o se lahko- porok zaveže (prvemu) poroku za škodo, ki jo le-ta utegne utrpeti -zaradi izpolnitve poroštva. Tedaj m-o-ra (prvemu) poroku povrniti vse, česar ne bo mogel izterjati kot regres od glavnega dolžnika (poroštvo za regres).^/ IIP' Intercesija. Poroštvo je eden najvažnejših primerov intercesije. S tem izrazom označujejo viri prevzemanje -obveznosti, ki so prevzemniku materialno tuje. Kdor in-tercedira, se zaveže poleg dolžnika kot porok, zastavi za dolžnikov dolg neko svojo stvar, najame posojilo namesto -dolžnika, se zaveže namesto njega z novačijo. Imtercedent ravna tako, iker meni, da bo pravi dolžnik tisti dolg sam plačal. 8 Pap. D. 46, 1, 50: . . .maior tollit minorem. 9 Paul. D. 17, 1, 40: Si pro le praesente et vetante fideiusserim, nec mandati actio nec negotiorum gestorum est:... 10 Paul. D. 46, 1, 36: . . . cjuodammodo nomen debiloris vendidit... 194 § 73 V klasični dobi so se zlasti razširile intercesije žensik. V posebnih ediktih sta Avgust in Klavdij prepovedala, da bi žene -in-tercedirale za svoje može. 11 Kmalu nato (1. 46.) je poseben senatov sklep, SC. Vellaeanum 12 . prepovedal, da bi ženske prevzemale poroštva ali najemala za druge posojila. 13 Senatov sklep ženskam ni prepovedal plačevati tujih dolgov, pač pa prevzemanje tujih obveznosti, kajti to je bilo zanje gospodarsko nevarnejše, iker se niso takoj zavedale daljnosežnosti sklenjenih pravnih poslov. 14 Praksa je uporabljanje načel omenjenega senatovega sklepa razširila na vsako intercesijo za tuj dolg. Ženska, ki je bila intercedirala, ni postala niti naturalno zavezana.. Če je bila tožena, da svojo obveznost izpolni, ji je preto-r dovolil ekscep- cijo SC* Vellaeani. Inte-rceden-tka je postala s tem prosta vsake obveznosti. Pretor pa je skušal upnika obvarovati škode s tem, da mu je omogočil tožbo zoper pravega dolžnika, za katerega je bila ženska intercedirala. Storil je to na različne načine. Kadar se je ženska zavezala poleg dolžnika kot porokinja ali kot korealna do-Lžnica, ali je zastavila neko svojo stvar za njegov dolg (kumulativna intercesija), je že po splošnih načelih upniku ostala še tožba zoper dolžnika. — Včasih je inter¬ cedentka (n. pr. z novačijo ali z litiskontestacijo) namesto- dotedanjega dolžnika, ki je s tem prišel iz zaveze, postala edini dolžnik (privativna intercesija). Upniku je zato moral pretor bbnoviti (vzpostaviti) njegovo prejšnjo tožbo zoper pravega dolžnika (actio restitutoria). — Končno je -bilo mogoče, da se je ženska že od začetka sama zavezala (n. pr. najela posojilo pri upniku za dolžnika), ker je bila prepri¬ čana, da bo pravi dolžnik plačal dolg (tiha intercesija). Če se je intercedentka pozneje, ko jo je upnik tožil, sklicevala na senatov sklep, je pretor dovolil upniku zoper materialno pravega dolžnika tožbo, ki bi jo imel zoper njega, če bi bil z njim samim sklenil tisti pravni posel, kii ga je dejansko sklenil z žensko (actio insti- tutoria). Intercedentka se po klasičnem pravu ni mogla tej pravni dobroti odreči. Če je vedela za pravno dobroto, pa je vkljub temu izpolnila svojo obveznost, ni mogla ničesar terjati nazaj; če ni vedela, je smela svojo dajatev zahtevati nazaj s con- clictio indebiti. Na pravno dobroto se tudi ni mogla sklicevati, če je sama upnika varala, 15 kakor tudi takrat ne, če je bil upnik v opravičljivi zmoti glede inter- cesije, ali če je bil upnik nedole-ten (minor). pravi dolžnik pa neplačeviit. Justinijan je v svoji zakonodaji 16 razlikoval med intercesijo- zakonske žene za svojega moža, ki je vedno nična, in med intercesijam.i- za druge osebe. Ne glede na senatov sklep more ženska intercedirati, če se zaveže za izplačilo- -dote ali za opro¬ stitev sužnja. Vrh tega se more odreči ugodnostim velejanskega senatovega -sklepa in uspešno intercedirati, če za svojo intercesijo nekaj dobi, ali če vsaj izjavi v javni listini, da je nekaj za -to prejela, dalje če čez dve leti svojo starejšo inter¬ cesijo obnovi in pripozna, ter končno tudi takrat, kadar hoče postati varuhinja svojim potomcem. Vendar je v teh primerih treba, da ženska izjavi svojo voljo v javni listini, ki jo podpišejo tri priče. 11 Ulp. D. 16, 1, 2 pr.: Et primo quidem temporibus divi Augusti, mox deinde Claudii edictis eorum erat interdictum, ne feminae pro viris suis intercederent. 12 D. 16. I, C. 4. 29: Ad senatus rnnsnltum V"Ueianum. 13 Ulp. D. 16, 1, 2, 1: ...de obligationibus feminarum, quae pro aliis reae jierent, ... quod ad fideiussiones et mutui dationes pro aliis, quibus intercesserint feminae, perti- net... 14 Ulp. 16, 1, 4, 1: quia facilius se mulier obligat quam alicui donat. 15 Ulp. D. 16, 1, 2, 3: Infirmitas enim feminarum, non calliditas auxilium demeruit. l» C. 4, 29, 22—25; Nov. 134, 8. § 74 § 74. PRENOVITEV« 195 I. Pojem. Prenovitev (novatio) je pogodba, s katero stranki ukineta dotlej obstoječe obligacijsko razmerje in ga nadomestita z novim, pogodbenim. 1 2 Novacija je mogoča samo, če že od prej obstaja neka obligacija: civilna ali vsaj naturalna, pogodbena ali deliktna. Za sklenitev novacije so navadno uporabljali stipulacijo: z njo se po volji strank (novatio voluntaria) stara obligacija ipso ime ukine, na njeno mesto stopi nova, ki je ustanovljena s prenovitveno stipulacijo. Da igre zares za novo obligacijo, ise jasno pokaže v tem, da vse postranske pravice, kakor poroštvo, zastavna pravica, prenehajo obenem s staro obligacijo. Če stranki hočeta, da te pravice veljajo tudi glede nove terjatve, jih morata vnovič ustanoviti. — Pre¬ novljena obligacija mora imeti načelno isti predmet kakor stara obligacija. Hkrati mora prenovljena obligacija imeti neko novost (aliquid novi) nasproti stari. V osebnem pogledu je novacija mogoča ali med istima osebama (inter easdem personas), med katerima je bila prvotna obligacija, ali pa se pri tem ena izmed njih spremeni (inter varias personas). II. Inter easdem personas Novacija, ki se opravi med istima osebama, vsebuje lahko neko novost že v tem, da se je prejšnja obveznost botiae fidei izprememila v obveznost stricti iuris. N. pr. prodajalec je lahko z novačijo izpremenil svojo terjatev na plačilo kupnine v stipulacijsko: Centum quae ex empto miki debes, dari spondes? Spondeo. — Če je bila že prvotna obligacija stipulacijska, je dzprememba utegnila biti v tem, da je -bil v novi stipulaciji dodan ( ali opuščen) pogoj ali rok, iizpremenjen plačilni kraj ali čas, dodano (ali opuščeno) poroštvo in podobno. Predmet prvotne obligacije je po klasičnem pravu moral ostati neizpremenjen. Po Juistinijanovem pravu so bile mogoče tudi v tem pogledu izpremembe (pove¬ čanje ali zmanjšanje količine, vino namesto denarja, denar namesto zemljišča). Za prenovitev vseh medsebojnih terjatev, ki so obstajale med dvema osdbama, sta stranki uporabili posebno stipulacijo, ki jo je bil sestavil predklasični jurist C. Aquilius Gallus; po njem se tudi imenuje stipulatio Aquiliana. Ohranjena nam je z majhnimi razlikami v Justini)anovih digestah (D. 46, 4, 18, 1) in institucijah (I. 3, 29, 2) 3 * . Tista stranka, ki ima po tem obračunu terjati od sopogodbenika določen denarni znesek, si ga da od njega obljubiti s to stipulacijo. Tak dolg lahko stranki tudi ukineta z akceptilacijo, če hočeta. 1 D. 46, 2, C. 8, 41: De novationibus et delegationibus. - Ulp. D. 46, 2, 1 pr.: Novatio est prioris debiti in aliam obligationem vel civilem vel naturalem. transfusio atque translatio, koc est cum ex praecedenti causa ita nova consti- tuatur, ut prior perematur. 3 Stipulatio Aquiliana (po I. 3, 29, 2): Quidquid te miki ex quacumque causa dare jacere oportet oportebit praesens in diemve quarumque rerum mihi tecum actio quaeque abs te petitio vel adversus te persecutio est erit quodque tu meum habes lenes possides possideresve dolove malo fecisti, quo minus possideas: quanti quaeque earum rerum res erit , tantam pecuniam dari stipulatus est A S A S , ■spopondit N S N S . 196 § 74 III. Inter varias personas. -t aaJL- ^ tdt (lM^ay j S prenovitveno pogodbo se lahko izpremeni oseba enega pogodbenika, tako da pride na njegovo mesto druga oseba. Taka izprememba je tudi že novost (aliquid novi), ki se zahteva za veljavno novačijo. Če se izprememba opravi po volji do- slejšnjega pogodbenika, imenujemo tako prenovitev delegacijo. 4 Upnikova izmenjava sploh drugače ni mogoča kakor z njegovim privoljenjem: ta novači j a je delegatio nominis. 1. Delegatio nominis. .Po naročilu dosedanjega upnika (deleganta) obljubi njegov dolžnik (delegat) s stipulacijo novemu upniku (delegatarju) isto dajatev, kakor jo je dotlej dolgoval delegatu. Taka stipulacija se je glasila n. pr.: Quod 7itio debes, id miki dare spondes? Spondeo. Če sta stranki sklenili tako stipulacijo v prenovitvenem namenu, je s tem prenehalo dotlejšnje obligacijsko razmerje med delegantom in dolžnikom, na njegovo mesto je stopilo stipulacijsko med dele- gatarjem in dolžnikom. Obligacija, ki je bila ustanovljena z novacijško stipulacijo, je imela sicer isti predmet, kakor ga je imela stara obligacija, vendar je bila to nova obligacija. Za njo namreč niso veljala poroštva in zastavne pravice, usta¬ novljene v zavarovanje stare obligacije. Delegatio nominis se je mnogo uporabljala zlasti takrat, ko še ni bilo mogoče, da bi bil upnik mogel s pogodbo (cesijo) odsto¬ piti kako terjatev. Pri tem je delegant na ta način delegatarju poplačal kak svoj dolg, ali mu je podaril to, kar je imel terjati od svojega dolžnika. 2. Exprotnissio. Oseba dolžnika (expromissio) se z novo stipulacijsko obljubo lahko izpremeni ali po volji in naročilu prvotnega dolžnika (delegatio debiti) ali pa brez njegovega privoljenja (navadna expromissio). Upnik si da s stipulacijo Obljubiti od novega dolžnika isto, kar mu je dotlej dolgoval stari dolžnik. N. pr.: Quod 7itius miki debet, id tu miki dare spondes? Spondeo. Zoper upnikovo voljo se taka izprememba ni mogla izvršiti. Pač se je to moglo zgoditi brez dolžnikove privolitve, če se je namreč novi dolžnik zavezal upniku brez privoljenja ali celo zoper izrečno voljo starega dolžnika. To je bilo v zvezi z načelom, da redno more dolžnikov dolg izpolniti kdorkoli, tudi zoper dolžnikovo voljo. 5 Ko je bila ekspro- misija veljavno opravljena, je stari dolžnik postal prost, namesto njega je bil zavezan novi dolžnik, in sicer iz stipulacije. Gospodarski namen strank je bil pri delegatio debiti podoben kakor pri delegatio nominis. Delegatar, iki je kot delegamtov .mandatar prevzel njegov dolg, je navadno hotel delegantu plačati neki svoj dolg; namesto da bi ga plačal v gotovini, je s stipulaoijo prevzel delegantov dolg. Prav tako je ravnal, če je hotel delegantu tisti znesek podariti in ga je zato rešil dolga. IV. Animus novandi. aro ) Po klasičnem pravu je veljalo, da sta stranki z novo stipulacijo, ki je napram stari isitipulaciji vsebovala neko izpremembo, hoteli opraviti novačijo in ne morda ustanoviti novo obligacijo poleg stare. Isto je veljalo, če je bil prvotni dolg nastal na kak drug način, kakor s stipulacijo. Nikakor ni bilo potrebno, da bi bili stranki izrečno izjavili svojo voljo, da opravita novačijo. Justinijan pa je določil, 4 Ulp. D. 46, 2, 11, pr.: Delegare est vice sna alium rcum dare creditori vel cui iusserit. § 1: F it autem delegatio vel per stipulationem vel per litis contestationem. 5 Gai. D. 3, 5, 38 (39): Solvendo quisque pro alio licet invito et ignorante liberat eum. — Prim. § 113, II. §§ 74-75 197 da morata stranki .svoj prenovitveni namen (animus novandi) izrečno izraziti, drugače velja nova obligacija poleg stare. 6 V. Druge prenovitvene pogodbe. Razen s stipuilacijo se je novacija izvršila tudi z lateralnim kontraktom (prim. § 75). Kot nekako tcqgj.no novačijo označujejo viri tudi litiskontestacijo, oivilno- pra vdno pogodbo, s katero so dosedanji dar e oportere izpremeni v condemnari oportere 7 (novatio *necessaria). Od navadne novacije se loči zlasti po tem, da prenovitev nastopi po zakonu. Vrh tega tudi ne ugasnejo sama po sebi ne poroštva ne zastavne pravice. O litisikomtestaciji bomo govorili se pozneje. 8 § s / LITERALNI KONTRAKTI * 1 I-. Pojem. Liter akni kontrakti so tisti, pri katerih se obligacija ustanovi z vpisom v posebne gospodarske knjige (codex accepti et expensi). Justi,nijanovo pravo jih ne pozna več, zato smo o njih le pomanjkljivo poučeni po kratkih navedbah v Gajevih insti¬ tucijah. Koncem republikanske dobe so imoviti Rimljani vodili gospodarske knjige, v katere so vpisovali prejemke (accepta) in izdatke (expensa). Če je upnik vpisal, da je dolžniku po-sodil določen denarni znesek (nomen arcarium), tak vpis ni ustanavljal obligacije, utegnil pa je biti zelo važen kot dokazilo v morebitni pravdi. Dolžnik je bil dolžan zaradi posojilne pogodbe, ne morda zaradi vpisa, 2 3 prav tako je obligacija prenehala s tem, da je dolžnik dolg plačal, ne izaradi izbrisa v gospo¬ darski knjigi. Med gospodarskimi knjigami je imel poseben pomen codex accepti et expensi. Iz imena sklepamo, da so najbrž na eno stran knjige vpisovali prejemke, na drugo stran izdatke. Iz Gajevih institucij izvemo, da so .se z vpisi v teh gospodarskih knjigah lahko ustanavljale nove, literalne obveznosti. Gaj jih imenuje nomina transscriplicia; pri tem razlikuje nomina transscripticia a persona in personam in druga a re in personamd II. Transscriptio a re in personam. Postopek, po katerem je prišlo do ustanovitve literalne obligacije, je bil ver¬ jetno naslednji. Upnik, :ki je imel zoper svojega dolžnika Ticija neko terjatev 6 C, 8, 41, 8 (530); cfr. I. 3, 29, 3a: .... nostra .. . constitutio ... definivit tune solum fieri novationem, quotiens hoc ipsum inter contrahentes expressum fuerit, quod propter novationem prioris obligationis convenerunt, alioquin manere et pristinam obligationem et secundam ei accedere, ut maneat ex utraque causa obligatio . . . 7 Prim. Gai. Inst. 3, 180; Ulp. D. 46, 2, 11, 1. 8 Prim. § 115, III. 1 Gai. Inst. 3, 128—134. 2 Gai. Inst. 3, 131: ... arcaria [nomina] ...non aliter valent, quam si numerata sit pecunia; numeratio autem pecuniae rei facit obligationem. Qua de causa reete dicemus arcaria nomina nullam facere obligationem. sed obligationis factae testimonium praebere. 3 Gai. Inst. 3, 128. 198 § 75 (n. pr. iz kupne pogodbe), je na strani prejemkov vpisal, da mu je dolžnik tisti dolg plačal (accepta a Titio ex vendito X milia). Ker pa dejansko ni od svojega dolžnika ničesar prejel, je morali vpisati na strani izdatkov, da je dolžniku isti znesek izplačal (expensa Titio X milia ). 4 5 Zaradi tega vpisa (expensilatio) je postal dolžnik zopet zavezan prejšnjemu uipniku, vendar ne več iz kupne pogodlbe, ampak iz literalnega kontrakta (obligatio litteris). III. Transscriptio a persona in personasm. Sporazumno je upnik lahko prenesel dolg od dosedanjega dolžnika Ticija na novega dolžnika Seja. Sej je postal zavezan iz literalnega kontrakta s tem, da je upnik na strani izdatkov vpisal, da je Seju izplačal isti znesek (expensum ferre). V zvezi s tem je na strani prejemkov vpisal, da mu je stari dolžnik Ticij svoj dolg plačal (a Titio accepta X milia, Seio expensa X milia). 5 Stari dolžnik je postal prost, novi dolžnik Sej pa je bil poslej zavezan iz literalnega kontrakta. Predmet literalne obligacije je mogla biti le dajatev denarnega zneska. Obliga¬ cija je bila stricti iuris, enostranska in abstraktna. Iztožiti jo je bilo mogoče z actio certae creditae pecuniae. Literalnemu kontraktu je bil lahko postavljen rok. Skleniti ga je bilo mogoče tudi med odsotnimi (inter absentes). Ali morejo literalne kontrakte uporabljati tudi tujci, je bilo še v Gajevi dobi 6 7 sipomo: Nerva je to zanikal, Kasij in Sabin sta tujcem prepoznavala to sposobnost, če je šlo za trans¬ scriptio a re in personam, ne pa tudi za transscriptio a persona in personam. Ker so poročila o liberalnih kontraktih tako skopa, ostane nepojasnjeno zlasti vprašanje, kako je dolžnik mogel kontrolirati vpise v upnikovih gospodarskih knji¬ gah, ali je bilo morda potrebno, da je ustrezne vpise izvršil tudi on sam v svojih gospodarskih knj igah. Ko govori Gaj o tem, ali se morejo Nerimljani zavezovati z rimskimi literal- nimi kontraikti, omenja, da morejo peregrini — mišljeni so pač predvsem Grki — ustanavljati obligacije s svojimi listinami, ki se imenujejo ali cheirographon ali pa syngraphej Čeprav je o razliki ,med obema vrstama listin marsikaj sporno, lahko iz raziskovanj papirologov 8 povzemamo, da je cheirographon listina, sestavljena v prvi osebi (subjektivno), tako da dolžnik izjavlja upniku, da je od njega prejel in da mu dolguje n. pr. določen denarni znesek , 9 medtem -ko vsebuje syngraphe tako 4 Gai. Inst. 3, 129 : A re in personam transscriptio fit, veluti si id. quod tu ex emptionis causa aut conductionis aut societatis mihi debeas, id expensum tibi tulero. 5 Gai. Inst. 3, 130: A persona in personam transscriptio fit, veluti si id, quod mihi Titius debet, tibi id expensum tulero,. . . 6 Gai. Inst. 3, 133. 7 Gai. Inst. 3, 134: Praeterea litterarum obligatio fieri videtur chirografis el syngrafis, id est, si quis debere se aut daturum se scribat, ita scilicet, si eo nomine stipulatio non fiat, Quod genus obligationis proprium peregrinorum est. 8 Prim. M i 11 e i s, L, Romisches Privatrecht, I, str. 293, 296, 304—309; Grundziige und Chrestomathie der Papyruskunde, II, 1, 1912, str. 55 s., 72. 9 Arangio-Ruiz, Fontes 2 , III, str. 392 objavlja tak cheirographon, ki ga je Gajev sodobnik Antonius Heronianus svojemu upniku izdal (1. 153.) v Aleksandriji. V njem izjavlja: Fateor me accepisse et debere [znesek] datos mihi per manum . . . quos et reddam . . . cum usuris legitimis [tibi aut p jrocuratori heredive tuo . . . §§ 75-77 199 ugotovitev v tretji osebi (objektivno). Ko se je 1. 212. razširilo rimsko pravo na vso rimsko državo, s takimi p er egr inskimi listinami ni bilo več mogoče ustanavljati obligacij. IV. Justinijanovo pravo. Justinijan ni v svoji kodifikaciji obdržal niti rimskih niti grških literalnih kontraktov. 10 Pač pa postane po Justinijamovem pravu po dveh letih neizpodbojna zadolžnica, v kateri izjavlja dolžnik, da je upniku dolžan določen denarni znesek. 11 Odslej dolžnik dolguje, čeprav ni nikoli prejel posojila, ki ga zadolžnica omenja. Tako je bila po ovinku pripoznana nova literarna obligacija, ki je bila ustanov¬ ljena samo z listino. § 76. REALNI KONTRAKTI I. Pojem. Pri realnih ikon traktih nastane obligacijsko razmerje med upnikom in dolžni¬ kom šele s tem, da ena stranka svojo dajatev ali storitev izvrši (re). Njeno ravnanje (n. pr. .upnik izplača dolžniku denarni znesek kot posojilo, deponent prepusti depo¬ zitarju stvar v hrambo) ima namen, da se obligacija ustanovi (contrahendi causa), ne pa da se izpolni (solvendi causa) in da obligacijsko razmerje tako preneha. Sam sporazum med strankama o tem, da bosta sklenili pogodbo (In. pr. da ibo upnik dal dolžniku posojilo: pactum de mutuo dando), še ne ustanavlja obligacije; treba je, da ena stranka svojo obljubo izvrši (res). Taka dejanska izvršitev je mogoča tudi med odsotnimi. II. Vrste realnih kontraktov. Po klasičnem pravu so bili realni kontrakti: mutuum (posojilo), fiducia, iz katere sta se razvila še v klasičnem pravu commodatum in depositum , v Ju®tinij a- novem pravu se je pridružila zastavna pogodba (pignus). Medtem ko je mutuum kontrakt stricli iuris, so drugi bonae fidei. Po Justinijanovem pravu bi mogli šteti med realne kontrakte tudi tako imeno¬ vane inominatne kontrakte. / § \ 77. POSOJILNA POGODBA (MUTUUM) * 1 L Pojem. Mutuum ali posojilna pogodba 2 je realni kontrakt, ki ustanavlja obligacijsko razmerje s tem, da upnik (posojevalec) prepusti dolžniku določeno količino nado¬ mestnih stvari v lastnino tako, da mu je le-ta dolžan vrniti enako količino' stvari 10 I. 3, 21: Olim scriptura fiebat obligatio, quae nominibus fieri dicebatur, quae nomina hodie non sunt in usu .. . » I, 3, 21; priin. § 72, IV, in § 77, III. 1 D. 12, 1, C. 4, 1—2. 2 sfa. zajaim, č. zapujčka, p. požyczka, r. zaem, frc. pret (de consommation), n. Dar- leihen, Darlehen, it. mutuo ali prestito di consumazione, angl. loan. 200 § 77 iste vrste (tantundem eiusdem generis). s Kot ikontrakt iuris gentium je posojilna pogodba uporabna tudi za tujcem Predmet posojilne pogodbe* je navadno denar, lahiko pa tudi žito, olje ipd. Obveznost nastane v trenutku, ko izroči upnik posojeno stvar dolžniku. Obljuba upnikova, da 'bo dolžniku dal posojilo (pactum de mutuo dando), ustvarja obveznost samo takrat, kadair je ustanovljena s stipulacijo. Ker spada k bistvu posojilne pogodbe izročitev, je potrebno, da je upnik lastnik posojenih stvari in da jih sme odsvojiti. Vendar so Rimljani pripoznavali tudi posredno posojilo. N. pr. posojevalec A da B-ju posojilo na ta način, da naroči svojemu dolžniku C-ju (n. pr. bankirju, pri katerem ima shranjeno 1 * * gotovino), da izplača B-ju določen denarni znesek. Čeprav B ni prejel A-jevega denarja, je vendar postal njegov dolžnik ex mutuo. Prav tako velja kot posojen tisti znesek, ki bi ga mandatar moral mandantu vrniti, pa ga sporazumno z njim obdrži kot posojilo. 4 O posrednem posojilu govorimo tudi takrat, kadar je po dolžnikovem naročilu upnik izplačal določen znesek drugemu dolžnikovemu upniku. N. pr. A naroči B-ju, da plača C-ju znesek, ki ga A dolguje C-ju. Čeprav ta B-jev denar nikoli ni postal A-jev, ga vendar A dolguje B-ju iiz posojila. Kot posojilo velja tudi dogovor, po katerem prepusti upnik nekaj svojih stvari dolžniku v lastnino, da jih proda in nato obdrži izkupiček kot posojilo (*contractus mohatrae; D. 12, 1, 11 pr.); gospodarsko močnejši upniki so pogosto talka posojila izrabljali za oderuško izkoriščanje. Rimske pravnike zanima vprašanje, kdo trpi škodo, če so prepuščene stvari pred prodajo po naključju uničene. — Nekoliko drugačen je primer, ko prepusti upnik dolžniku svoje stvari že ocenjene in velja ta znesek kot posojilo (C. 4, 2, 8). Stranki morata soglašati v volji, da skleneta posojilno pogodbo. Če hoče ena podariti, druga pa sprejme kot posojilo, ali obratno, ne nastane ne darilna ne poso¬ jilna pogodba. — Tudi nesoglasje glede osebe upnika ali dolžnika (error in persona) prepreči sklenitev posojilne pogodbe. N. pr. A, ki je zaprosil za posojilo B-ja in C-ja, dobi posojilo od D-ja, ki ga ima za B-jevega dolžnika, medtem ko je D v resnici C-jev dolžnik. Zaradi te zmote A ni sklenil posojilne pogodbe z B-jem in ne s C-jem; C ibo smel zahtevati izplačani denar od A-ja nazaj s posebno obogatitveno tožbo, ki se po klasiku Ju venci ju Celzu imenuje condiciio luventiana. Prav tako ne nastane posojilna pogodba, če posojevalec izroči dolžniku..-tuj denar (žito, o-ljej; isto velja, če prejemnik pridobi na prepuščenem denarju lastnin¬ sko pravico iz kakega drugega razloga kakor zaradi izročitve. Če je prejemnik posojeno stvar porabil v dobri veri, je tradent smel zahtevati od njega s * condiciio de bene depensis ; da mu povrne to, za kolikor je obogaten; dokler stvari še ni po¬ rabil, ima lastnik zoper njega reivindikacijo. Če je prejemnik tuji denar zloverno porabil, ima samo lastnik (ne tudi tradent) zoper njega kondikcijo furtiva. Zgodovinsko lahko ugotovimo, da je imela posojilna pogodba že v najstarejši dolbi velik gospodarski in socialni pomen. Sklepala se je per aes et libram in se je s Prim. Gai. D. 44, 7, 1, 2: ... Mutui autem datio consistit in his rebus, quae pondere numero mensurave constant, veluti vino oleo jrumenlo pecunia numerata, quas res in hoc damus, ut fiant accipientis, postea alins recepturi eiusdem generis et qualitatis. (= I. 3, 14 pr.). 4 Ulp. D. 12, 1, 15: Nam si tibi debitorem meum iussero dare pecuniam, obligaris mihi, quamvis meos nummos non acceperis. Quod igitur in duabus personis recipitur, hoc et in eadem persona recipiendum est, ut, cum ex causa mandati pecuniam mihi debeas et conveneril, lit crediti nomine eam retineas, videatur mihi dala pecunia et a me ad te profecta. 201 § 77 -imenovala nexum. Besedilo, -ki so ga uporabljali, nam ni ohranjeno. 5 Vsa poročila 'kažejo na to, da je bila zelo stroga: dolžnik je namreč odgovarjal s svojim telesom za izpolnitev obveznosti. Poleg neksuma se je v odnošajih med sosedi razvil i mutuum (quod de m£o tuum fit, Paul. D. 12, 1, 2, 2) kot realni kontrakt in je od konca republikanske dobe naprej ostal edini kontrakt za posojilno pogodbo (poleg ev. stipuilacije). H“. Pravne posledice. Posojilna pogodba ustanavlja enostransko obligacijo stricti iuris. Upnikova tožba zoper dolžnika je condictio mutui: imenuje se actio certae creditae pecuniae, 6 kadar je posojen (denar, če so posojene druge nadomestne stvari, se imenuje con¬ dictio certae rei (condictio triticaria). (Prim. § 72, V). Dolžnik je obvezan, da upniku vrne tantundem eiusdem generis, ravno toliko stvari enake vrste, kakor jih je (bil prejel (quatenus datum. sit). Ker s tradicijo pri¬ dobi na posojenih stvareh lastnino, trpi sam škodo, če se stvari po naključju po¬ škodujejo ali uničijo (generična obligacija). Mutuum je kontrakt stricti iuris, zato upnik ne more terjati ničesar drugega, kakor je bilo -posojeno. -Obresti -sme terjati samo, če so bile obljubljene s poisehno stipulacijo; brezoblična obljuba (pactum) tu ,ne zadošča. Pri pomorskem posojilu in -pri posojilih mestnih občin (civitates) gre le za navidezni izjemi, ker taka posojila niso bile navadne posojilne pogodbe. III. Zadolžnica. Kot realni kontrakt se posojilna pogodba veljavno sklene brez prič in brez zadolžnice, čeprav utegne oboje -postati zelo važno v morebitni poznejši pravdi kot dokazilo-. Zato so radi sestavljali zadolžnice, 7 v katerih so navadno dodali še stipula- cijsk-o obljubo. Včasih je -dolžnik izročil zadolžnico upniku, preden miu je Le-ta 'izplačal posojeni denar. Dolžnik je imel zoper upnilk-ovo tožbo exceptio non numeratae pecuniae, zadolžnico samo je lahko terjal nazaj s condictio ob causam datorum. Pozneje je moral upnik dokazati, da je posojeni denar zares izplačal, šele potem je zadolžnica imela 'dokazno moč. Taka negotovost ni mogla biti trajna. Čez eno leto, po poznejši ureditvi čez pet let, končno po Justinijanovem pravu -čez dve leti, je postala zadolž¬ nica neizpodbojna in je absolutno dokazovala, da je bilo posojilo izplačano (prim. § 72, IV). Pri tem ni bilo treba, da bi zadolžnica vsebovala tudi stipulacijsko klav¬ zulo, ampak je zadoščala navadna listinska dolžnikova izjava, da je dolžan. 8 5 Zakonik XII plošč je določal (VI, 1 = B r u n s, Fontes 7 , I. str. 25): Cum nexum faciet mancipiumque, uti lingua nuncupassit, ita ius esto. — Da je že v zadnjem stoletju republike imel izraz nexum dvojni pomen, nam priča Varro, de lingua Latina VII, 105 (= Bruns, o. c. II, str. 60): Nexum Manilius scribit omne quod per libram et aes geritur, in quo sini mancipia; Mucius, quae per aes et libram fiant ut obligeniur praeter quae manci- pio dentur. — Manilij ima za nexum vsako opravilo per aes et libram. Mucij Scevola pa samo na la način ustanovljene obligacije. — Prim. še Festus, de verborum significatu, p. 165 (=Bruns, o. c., str. 17): Nexum est, ut ait Aelius Gallus, quodcunque per aes et libram geritur. id quod ,necti’ dicitur: quo in genere sunt haec: testamenti factio, nexi datio. nexi liberatio. — Glede pomena prim. K u n k e 1, str. 219 s., op. 3, kjer je navedena tudi na¬ daljnja literatura; glede razvoja . prim. B 1 a g o j e v i č, Rimsko pravo II, str. 116 ss., Horvat, Rimsko pravo II, str. 72. 8 Obrazec glej pri stipulaciji. § 72, VI. 7 Prim. D. 12, 1, 40; D. 45, 1, 126, 2; Bruns, Fontes 7 , I, 153, str. 352. 8 I. 3, 21: si quis debere se scripserit. 202 § 77 £-V. SC. Macedonianum (D. 14, 6, C. 4, 28). Za časa Vespazijana, če ne že za Klavdija, je baje neki Rimljan, Macedo po imenu, umoril svojega očeta, da bi postal svojepraven in mogel poplačati svoje velike dolgove. Zločin je dal pobudo za senatov sklep (SC. Macedonianum), s kate¬ rim je bilo naročeno pretorju, naj odreče pravdno zaščito upniku, ki je bil posodil denar sinu, ko je bil še pod očetovsko oblastjo. 9 Senatov sklep navaja posebne pravne norme samo glede denarnih posojil in ne omejuje posojilnih pogodb, ki imajo za predmet kako drugo -stvar (žito, olje itd.). Kdor je posodil -sinu pod očetovsko oblastjo denar, je -z njim sicer sklenil veljavno posojilno pogodbo, samo iztožiti je ni mogel, -in sicer tudi potem ne, ko je dolžnik postal sui iuris dni -im-o-vi-niSko sposoben. Tak dolžnik je namreč dosegel, da je bila v tožbeni obrazec uvrščena exceptio SCi Macedoniani, ki je imela za posledico, da je bil tožitelj s svojo tožbo zavrnjen; isto ekscepcijo so lahko uporabili tudi dolžnikovi poroki in -sodolžniki. Vendar je dolžnik ostal upniku naravno zavezan (obligalio naturalis): če je prostovoljno plačal, je plačal svoj dolg in ni mogel -s condictio indebiti pozneje zahtevati vplačanega zneska nazaj. SC. Macedonianum je hotel varovati mlade, neizkušene ljudi, ki še niso imeli svoje imovine, da jih ne bi izkoriščali brezvestni oderuhi. Kjer tako varstvo oči- vidno ni bilo potrebno, teh določb niso uporabljali. Tako se ni mogel nanje sklicevati sin, ki je imel svojo prosto imovino (bona castrensia, quasi castrensia, adventicia irre- gularia), ali ki je, potem ko je postal persona sui iuris, -svoj dolg vsaj molče p-ripo- znal, n. pr. z delnim plačilom ali s tem, da je zanj zastavil neko svojo stvar. Ne oče ne sin se nista mogla sklicevati na senatov -sklep, če je oče sinovo -posojilo odobril, ali vsaj ni -ugovarjal, ko je vedel zanj. Prav -tako niso bile -te -ugodnosti uporabne, kadar je upnik v opravičljivi zmoti imel dolžnika za svojspravnega* zlasti če je bil prevaran; dalje tudi ne, če je bil upnik impubes ali minor in ko-t tak bolj potreben varstva kakor dolžnik; končno tudi ne nasproti adjekticijskim tožbam. V. Pomorsko posojilo (D. 22, 2; C. 4, 33). Pomorsko posojilo (pecunia traiecticia ali faenus nauticum) da upnik z name¬ nom, da se nakupi -blago in odpošlje -po morju, ali da se denar odpošlje po morju. Uipnik sme -terjati povračilo pogojenega zneska 1-e takrat, kadar je tovor ali denar dospel na namembni kraj. 10 Pomorski transport je navadno spremljal upnikov suženj, ki je po opravljenem -prevozu zahteval povračilo. Od odhoda do konca, vožnje gre ves riziko na upn-i-kov račun. Čeprav tudi to posojilo imenujejo viri včasih mutuum , u se vendar zelo razlikuje od navadne posojilne pogodbe. Opraviti imamo z zavarovalno pogodbo za pomorske prevoze. Obresti, ki odgovarjajo zava¬ rovalni premiji, je dolžnik obljubil z navadnim paktom. Zaradi večjega rizi-ka spočetka višina obresti sploh ni bila omejena, v postklasični dobi so obresti znašale do 50%, Justinijan jih je znižal na 12%. 9 Ulp. D. 14, 6, 1 pr.: . . . placere, nc cui, qui jilio jamilias mutuam pccuniam dedisset, etiam post mortem parentis eius, cuius m polestute juisset, actio pelitiogue daretur,. .. 10 Paul. D. 22, 2, 6 . .. traiecticia pecunia ita datur , ut non alias pelitio eius creditori competat, quam si salva navis intra statuta tempora pervenerit, . .. 11 Paul. D. 22, 2, 6; Scaev. D. 45, 1, 122, 1; C. 4, 33, 5 (294). § 78 § ta. FIDUCIA 203' I. Pojem. Fiducia je po .klasičnem pravu realni kontrakt bonae fidei, pri katerem nastane obligacijsko razmerje s tem, da ena stranka (fi.duciant) prepusti drugi stranki (fiduciarju) z mancipacijo ali z in iure cesijo svojo stvar v lastnino, fiduciar se pa obenem fiduciantu zaveže, da bo stvar imel za določen namen in mu jo bo potem vrnil. Na fiduciarne pravne posle smo naleteli že v stvarnem pravu. 1 2 Ker civilno pravo še ni poznalo poisodbene, bramlbene in zastavne pogodbe kot samostojnih kontraktov, v gospodarskem življenju .so se pa taki odnašaj! vendarle pojavljali,, so si stari Rimljani pomagali tako, da je lastnik prepustil svojo lastnino fiduciarju na poštenje (fidi fiduciae causa). Kako gospodarsko važno stvar (res mancipi), ki naj bi jo lastnik drugi stranki posodil, zastavil ali pri njej shranil, je njej odsvojil z .mancipacijo ali z in iure cesijo. Istočasno ista ise stranki dogovorili, da bo prido- bitelj stvar vrnil (remancipiral ali nazaj in iure cediral), ko bo namen prve odsvo¬ jitve izpolnjen: n. pr. ko bo upnikova terjatev plačana (fiducia cum creditore con- tracla), ali ko bo fiduciar odsvojeno stvar že uporabil (rem utendam dare), ali ko jo bo imel določeno dobo shranjeno (rem servandam dare) (fiducia cum amico contracta). Po starem pravu tak dogovor o odsvojitvi na poštenje (pactum fiduciae) najbrž ni bil iztožljiv. Zato je civilno pravo omogočalo fiduciantu, da je bivšo svojo stvar laže nazaj priposestvoval (usureceptio ex fiducia, prim. str. 108). Iztožljiv pa je bil pachim fiduciae že za časa predk lasi črnega jurista Kvinta Muci j a Scevole, ki na¬ števa med tožbami bonae fidei tudi tožbo actio fiduciae, kakor to poroča Cicero. 3 Da je bila actio fiduciae znana že v predklasični dobi, priča tudi starinsko, okorna označba poštenega ravnanja kot: ul inter bonos bene agier (starinska oblika za: agij oportet et sine fraudatione , 4 namesto poznejšega ex fide bona. Fiducijo sta stranki sklenili zlasti zato, da bi fiduciar mogel stvar uspešno varovati kot lastnik in posestnik. Upniku je fiduciarna pridobitev služila v .zavaro¬ vanje, da mu bo dolžnik, (iki je navadno bil tudi fiduciant), .svoj dolg plačal. Čeprav so že v pretorski dobi ta namen bolje dosegali z .zastavitvijo stvari (pignus), 5 so fiducijo tudi še pozneje uporabljali. O tem .pričajo ohranjeni napisi: Formula Bae- tica, iki vsebuje obrazec za fiduciarno, odsvojitev zemljišča in sužnja, 6 t.er triptih, najden 1. 1887. v Pompejih, ki govori o fiduciarni odsvojitvi dveh sužnjev. 7 Zadnji¬ krat je fiducija omenjena v Teodozijevem kodeksu (C. Th. 15, 14, 9, iz 1. 395). 8 1 Gai. Inst. 2, 59—60; 4, 62; Paul. Sent. 2, 13; 3, 6, 16; 5, 1, 1. 2 Prim. § 7, str. 20, § 42, str. 108, § 59, str. 149 s. 3 Cicero, De officiis 3, 17, 70: . . . Q. . .. Scaevola . . . fideigue bonae nomen existima- bat manare latissime, idque versari in tutelis, societatibus, fiduciis, mandatis, rebus emptis venditis, conductis locatis . . .; prim. De nat. deor. 3, 30, 74; Topiča, 17, 66. ■— Prim. E. C o s t a, Cicerone giureconsulto, 2 I, Bologna 1927, str. 179 in op. 1. 4 Glelj spodaj o.p. 9. 5 Prim. § 59, II, 1—2, str. 150. 6 Za besedilo glej B r u n s, Fontes, I. 7 št. 135; str. 334 s., V. Arangio-Ruiz, Fontes, 2 lit, št. 92, glej str. 295 s. — Dolžnik L. baiamus prepusti fiduciarno z mancipacijo Dami, sužnju upnika L. Ticija, svoje zemljišče in sužnja Mida za sestercij (Dama. . . fundum Baianium H S nummo uno el hominem Midam H S nummo uno fidi fiduciae causa mancipio accepit ab L. Baianio .. .). 7 Besedilo glej v B r u n s, Fontes, I. 7 št. 134, str. 332 ss.; V. Arangio-Ruiz, Fontes, 2 III, št. 91, str. 291ss. 8 C. Th. 15, 14, 9 (iz 1. 395); . . . pignoris alque fiduciae obligatio perseveret. . . 204 §§ 78-79 Fiducia cum amico conlracta je bila uporabljena zlasti, kadar bi bili stranki po poznejšem pravu sklenili posodbeno ali hrambeno pogodbo. Fiduciar je postal lastnik zaupane stvari, ki jo je moral pozneje zopet odsvojiti fdduciantu. Podobno je odsvojil na poštenje gospodar svojega sužnja kupcu in ga je zavezal, da 'bo le-ta sužnja oprostil, morda zato, ker ga fiduciant sam ne bi mogel. Enako je oče trikrat prodal svojega sina fiduciar ju, da ga je mogel emancipirati ali prepustiti drugemu v adopcijo. Tudi svojepravna, dorasla ženska je lahko sklenila fiduciarno * 1 coemptio, ki ji je sledila takojšnja tnanumissio, da je prišla iz svoje agnatske rodbine. W Tožbi. Actio fiduciae je tožba bonae fidei, ki jo razen predklasika Scevole kot tako našteva tudi Gaj (4, 62). V Justini janovem pravu, ki pozna od civilnih načinov prenosa lastnine samo še tradicijo, te tožbe in s tem tudi fiducije kot ikontrakta ni več. Zasluga, da jo je odkril kot realni kontrakt, gre L e n e 1 u, ko je pri obnavlja¬ nju ediktnega besedila dognal, da so Justinijanovi redaktorji ponekod fiducijo nadomestili s pignusom. Po Len e lo vem mnenju sta bili dve fiduciarni tožbi: actio fiduciae directa in contraria. Z direktno tožbo 9 je fiduciar tožil fiducianta, če mu ni vrnil zaupane stvari; tožil pa ga je lahko tudi tedaj, če mu ni izročil plodov stvari, ali če je stvar drugače uporabljal, kakor bi jo smel. Če je bil fiduciar obsojen, ga je zadela in farni j a. Actio fiduciae contraria je omogočala fiduciantu, da je od fiduciarja iztožil morebitne potroške, ki jih je bil imel zaradi zaupane stvari. M oni er 10 meni, da je bila samo enotna actio fiduciae , ki jo je uveljavljal fiduciar, medtem ko je fiduciant imel dovolj trden pravni položaj kot lastnik stvari, čeprav brez kontrarne tožbe iz fiducije. f § 79. POSODBENA POGODBA (COMMODATUM) 4 I. Pojem. Posodbena pogodba commodatum ) 2 je realni kontrakt bonae fidei, ki se sklene s tem, da komodant (posodnik) prepusti komodatarju (izposojevalcu) določeno stvar v neodplačno rabo tako, da mu komodatar po določenem času ali po dome¬ njeni uporabi vrne stvar samo (in specie). Predmet komodata morejo biti le nepotrošne stvari. Potrošne stvari morejo biti predmet samo tako, da se uporabljajo kot nepotrošne (ad pompam vel ostentatio- 9 L en el, EP 3 , str. 292, jo rekonstruira takole: Si paret Aulam Agerium Numerio Negidio fundum quo de agitur ob pecuniam debitam fiduciae causa mancipio dedisse eamque pecuniam solutam eove nomine satisfactum esse aut per Numerium Negidium stetisse quo minus solveretur eumgue fundum redditum non esse negotiumve ita aclum non esse, ut inter bonos bene agier oportet et sine fraudatione, quanti ea res erit, tantam pecuniam etc. 10 M o n i e r, R., Manuel, II 4 , str. 119. 1 sh. posudba, posluga, c. pujčka, p. wygodzenie, r. ssuda, frc. commodat ali pret a uage, it. commodato ali prestito ad uso, n. Leihvertrag, Gebrauchsleihe, Leihe, angl. loan of goods, 2 D. 13, 6: Commodati vel contra; C. 4, 23: De commodato. I 205 § 79 nem, n. pr. steklenice vina, grozdje za gospodinj siko razstavo). Spočetka so bile predmet komodata samo premične stvari, po klasičnem pravu pa tudi nepremične. Komodant (cdmmodator) je navadno lastnik stvari, vendar to ni potrebno. Tudi uižitkar, najemnik ali celo tat lahko posodi (tujo) stvar in sklene veljaven komodat. Komodant prepusti stvar, ki je predmet pogodbe, komodatarju v deten- cijo, posestno varstvo na stvari obdrži ista oseba, ki ga je imela pred posiodbeno pogodbo. Komodat je po rimskem pravu vedno neodplačen; če bi komodatar moral za uporabljanje stvari komodantu kaj plačati, bi bila to najemna pogodba. Kot samostojen ikon trakt so ikomodat pripoznali šele v klasični dobi, prej so si pomagali s fiducijo cum atnico contracta in iso tako prepustitev imenovali rem uten- dam dure. V klasični dolbi sta bili za komodatno tožbo dve formuli, kakor pri hrambeni pogodbi: starejša in factum concepta, mlajša in ius conceptad Izposojeno stvar sme komodatar tako dolgo obdržati in jo tako uporabljati, kakor je dogovorjeno. Če je bila pogodbena doba dogovorjena, ne sme komodant stvari prej zahtevati nazaj. Če pogodbena doba ni bila dogovorjena, odloča komo¬ dant po svoji volji. Prekoračenje časa ali drugačno uporabljanje* stvari je delikt, furtum usus, zaradi katerega komodant lahko naperi tožbo (actio furti) zoper komo- datarja. II. Pravne posledice. Komodat je *contractus bilateralis inaecjualis. Komiodat je sklenjen večinoma le v komodatorjevem interesu; zato je navadno zavezan samo komodatar. Izposo¬ jeno stvar mora varovati in jo po domenjeni uporabi (ali ko preteče čas, ali ko komodant to zahteva), vrniti komodantu in specie, obenem z njenimi plodovi in prirastmi (cum omni causa). Po klasičnem pravu je komodatar odgovoren za varo¬ vanje stvari (cuslodia rei), torej tudi za naključno škodo ali uničenje stvari, kolikor ne gre za višjo silo. Po Justiinijanoveim pravu odgovarja za vsako krivdo (omnis culpa). Komodant pa je odgovoren samo za naklep in hudo malomarnost. Kadar je komodat v interesu obeh strank, je komodatar odgovoren za tisto skrbnost, ki jo kaže v lastnih stvareh (diligentia quam in suis). Komodatar je moral tudi skrbeti za redno vzdrževanje izposojene istvari . 3 4 Vse te zahtevke je mogel komodant iztožiti od njega z actio ccmmodali directa. Naperiti jo je mogel šele potem, ko je minil čas, določen za uporabljanje izposojene stvari, ali pa, če čas ni bil določen, ko je komodatar stvar uporabil, kakor je bilo domenjeno, ali ko bi jo vsaj bil mogel Uporabiti. Včasih je tudi komodatar imel kake zahtevke zoper komodanta, n. pr. če mu je izposojena stvar povzročila izredne potrošike (maiores impensae; n. pr. zdravljenje živali), ali če mu je stvar povzročila škodo zaradi svojih napak, ki jih je le komo¬ dant poznal, ali zaradi škode, ki mu jo je komodant povzročil s svojim nepoštenim 3 Gai. Inst. 4, 47. 4 Semkaj spadajo potroški za prehrano izposojenega sužnja ali za krmo izposojene živine, pa tudi manjši potroški za zdfkvljenje ali za ulovitev pobeglega sužnja. Prim. Gai. D. 13, 6, 18, 2: cibariorum impensae natur ali .. . ratione ad eum pertinent , qui utendum accepisset. Sed et id. quod de impensis valetudinis atc/ue jugae diximus, ad maiores impensas pertinere debel: modica enim impendia verius est, ut sicuti cibariorum ad eundem pertineant. 4 Očrt rimskega prava II. del 206 §§ 79-80 ravnanjem (če je n. pr. prezgodaj zahteval izposojeno stvar nazaj: importune repe- tendo) ali ker mu ni omogočil uporabljanja stvari v smislu pogodbe. Svoje zahtevke je komodatar iztoževal z actio commodati contraria. III. Komodat ali prekarij. Po gospodarskem namenu je komodatu zelo blizu prekarij, ki nastane s tem, da se na prošnjo prepusti stvar v neodplačno rabo. Pravno pa so med korraodatom in pretkarijem velike razlike. Prekarij do Justinijana (prim. § 82, II, 4) ni kontrakt in ne ustvarja obligacij¬ skih odnošajev med osebo, ki prepusti stvar (precario dam), in med prdkaristom. Precario dans sme vsak hip vzeti svojo stvar nazaj in ima v ta namen interdictum de precario. Prekarist ne more terjati nobenega povračila za potroške, ki jih je morda imel. Način rabe in doba prekarijskega razmerja nista določena. Zato mora prekarist stvar vrniti, brž ko jo precario dans zahteva nazaj. Pač pa iirna prekarist nasproti vsem drugim interdikte kot posestnik. ^di&ucu § 80. HRAMBENA POGODBA (DEPOSITUM)i •1. Pojem. Hrambena pogodba (depositum)- je realni kontrakt bonae fidei, iki se sklene s tem, da deponent (položnik) prepusti depozitarju (hranitelju) neko premično stvar v neodplačno hrambo, 1 2 3 le-ta mu jo pa mora in specie vrniti, kadar deponent to zahteva ali ko mine dogovorjena doba. Predmet hrambene pogodbe more biti samo premična stvar. Ni treba, da bi bila deponentova. Neveljavna bi pa bila hrambena pogodba, če bi bila deponirana stvar depozitar jeva lastnina. Depozitar ne postane lastnik in navadno tudi ne po¬ sestnik hranjene stvari, ki je tudi ne sme uporabljati. Hrambena pogodba je neodplačna. Ce bi moral deponent za hrambo kaj pla- čhti, bi bila to locatio conductio. Kakor komodat se je tudi depositum razvil iz fiducia cum amico contracta: shranitev stvari so spočetka imenovali rem servandam dare. Predklasični pravnik Mucij Scevola hrambene pogodbe še ne omenja med kootrakti. Zakonik XII plošč je dovolil (deliktno) tožbo zoper nepoštenega hranitelja (actio civilis ex causa de¬ positi) na duplum; če hranitelj ne vrne shranjenih stvari, zakonik domneva, da jih hoče utajiti. Namesto te civilne tožbe je pretor dovoljeval ediktno tožbo na simplum. 4 Samo takrat, kadar je bila hramba sklenjena v stiski (* depositum mise- rabile), kakor ob požaru, potresu, brodolomu, ko deponent ni utegnil presojati de¬ pozitar j evega poštenja, se je tožba glasila na duplum, zoper depozitar j evega dediča pa na simplum. Kako kasno je bila hrambena pogodba pripoznana za samostojen 1 D. 16, S: Depositi vel contra, C. 4, 34: Depositi. • 2 sh. ostava ali amanet ali ugovor o čuvanju, č. smlouva schovad, p. sklad, r. peredača vešči na hranienie. frc. CC. razlikuje ,depot proprement dit‘ in ,sequestre‘, it. deposito, n. Ver- wahrungsvertrag, Hinterlegungsvertrag. 3 Ulp. D. 16, 3, 1 pr.: Depositum est, quod custodiendum alicui datum est . . Paul. D. 16, 3, 6: est depositum, quod . . . custodiendum reddendumque traditur. 4 Coli. 10, 7, 11: Ex causa depositi lege duodecim tabularum in duplum actio datur, edicto praetoris in simplum. — Prim. L e n e 1, EP 3 , str. 290. § 80 207 kontrakt, kaže okolnost, da Gaj navaja za njo dve tožbeni formuli: ena je in ius concepta, druga in factum , 5 * Depozitar ne sme shranjene stvari uporabljati; ce 'bi to storili, bi zagrešil fur- tum usus. Stvar mora vrniti deponentu, kadar ta to zahteva. Nasproti deponentovi zahtevi ne more uveljavljati ne pobotanja ne pridržanja. Ker nima depozitar od hrambeoe pogodbe nobene koristi, je po klasičnem pravu odgovoren samo za dolus, po Justini j ano vem tudi za hudo malomarnost (cul j) a lata). Stranki se lahko izrecno dogovorita, da odgovarja depozitar strože, lahko celo za naključje; ničen bi pa bil dogovor, da ni odgovoren za dolozno ravnanje. Te svoje zahtevke uveljavlja depo¬ nent is tožbo actio depositi directa, ki je tožba bonae fulei. če je depozitar obsojen, ga zadene infamija. Z actio depositi contraria more depozitar zahtevati od deponenta, da mu povrne vse, kar je potrošil za hranjeno stvar. Po Juistinijaeovem pravu sme zahte¬ vati tudi povračilo škode, ki mu jo je stvar povzročila. Če je po pogodbi treba stvar vrniti na drugem kraju, kakor pa je bila shranjena, mora deponent plačati potroške, ki zaradi tega nastanejo. Obsojenega deponenta ne zadene infamija. II. *Depositum irregulare. Redno mora depozitar vrniti shranjeno stvar in specie. Stranki se lahko dogo¬ vorita tudi drugače. Deponent shrani n. pr. pri bankirju denar (ali druge nado¬ mestne stvari) odprt in nezapečaten, pač pa preštet. Z depozitarjem se dogovori, da mu bo le-ta vrnil enako količino nadomestnih stvari; s tem je depozitarju doso¬ ljeno, da sme shranjene stvari porabiti. Depozitar postane lastnik shranjenih stvari, hkrati pa je zavezan, da vrne dolžniku tantundem eiusdem generis. Tako hrambeno pogodbo je občepravna doktrina imenovala *depositum irregulare. Njeno pravno naravo presojajo /klasiki različno. Nekateri jo smatrajo za posojilo, ki je iztožljivo s posojilno tožbo. 8 Papinijan in najbrž tudi Scevola jo smatrata za hrambeno po¬ godbo, 7 ki je iztožljiva z actio depositi, ki je tožba bonae fidei. Čeprav se *depo- situm irregulare po svoji gospodarski funkciji zelo približuje posojilni pogodbi, se vendar od nje razlikuje v več pogledih. Drugače kakor posojilni upnik sme depo¬ nent zahtevati nazaj tantundem eiusdem generis, kadar hoče; zoper njegov zahtevek ni ne pobotanja ne 'p ridrž anja. Obrestovanje ise lahko dogovori z navadnim paktom. Obsojenega depozitarja zadene infamija. Depozitar ima pa tudi sam tožbo zoper deponenta (actio depositi contraria). III. Sekvestracija. Sekvestracija j.e. deponiranje premične in nepremične stvari, ki jo več oseb prepusti določenemu depozitarju kot sekvestru tako, da jo mora sekvester vrniti 5 Gai. Inst. 4, 47. Formula in ius concepta se je glasila: Quod apud N m N m mensam argenteam deposuit, q. d. r. a., quidquid ob eam rem N m N m A°A° dare facere oportet ex fide bona, eius, iudex, N m N m A°A° condemnato. S. n. p. a. Formula in factum concepta se je glasila: Si paret A m A m apud N m N m mensam argen¬ team deposuisse eamque doto malo A?>A1» A°A° redditam non esse, quanti ea res erit, taulam pecuniam, iudex, N™N m A°A° condemnato. S. n. p. a. 8 Nerva, Prokul, Marcel in Ulpijan (D. 12, 1, 9, 9) in Pavel (Sent. 2, 12, 9): Si pecu¬ niam deposuero eaque uti tibi permisero, mutua magis videtur quam deposita, ac per hoc periculo tuo erit. 7 Pap. D. 16, 3, 25, 1; D. eod. 24; Scaev. D. eod. 28. 4 * 208 §§ 80-81 tistemu, ki bo izpolnil določene pogoje. Pri tem gre navadno za stvar, o kateri je med strankami spor. 8 Stranke nočejo, da bi katera izmed njih imela stvar v svoji posesti, zato jo shranijo pri sekvestru. Ker nobeden izmed deponentov nima po¬ sestnega varstva, ga ima sekvester. — Podobno se more deponirati stvar, ki je pred¬ met neke stave. Tudi sodnik lahko odredi sekvestracijo. Sekvester ne sme deponirane stvari nikomur izročiti, preden se domenjeni po¬ goj ne izpolni. Če noče biti več sekvester, pozove sporazumno s preto-rjem vse de¬ ponente, naj si izberejo drugega sakvestra, ali pa deponira shranjeno stvar na javnem mestu. Oseba, ki izpolnjuje pogoj, ki je bil določen ob deponiranju stvari, zahteva od sekvestra vrnitev stvari z actio depositi sequestraria. § 81. ZASTAVNA POGODBA (PIGNUS)i I. Pojem. Zastavna pogodba 2 (pignus) je realni kontrakt bonae fidei, ki nastane, ko za¬ stavni upnik sprejeme zastavljeno stvar v ročno zastavo, ali ko dobi v svojo po¬ sest stvar, ki mu je bila hipotečno zastavljena. Zastavni upnik je' postal s prepustitvijo stvari njen posestnik in je kot tak imel interdiktno varstvo tudi nasproti lastniku; če bi mu le-ta stvar odvzel, bi zagrešil furtitm possessionis. Zastavni upnik je moral stvar varovati kot skrben rod¬ binski poglavar. Brez izrečnega dogovora je ni smel uporabljati, ker bi drugače zagrešil furtum usus. Če je stvar donašala plodove, jih je moral pridobivati za zastavitelja. Zase jih je smel pridobivati samo takrat, kadar je sklenil *pactum antichreticum ali kolikor je pozneje veljala * antichresis tacita. Kot realni kontrakt je zastavna pogodba pripoznana šele v Justini j »novem pravu. V klasični dobi je pretor pomagal s tem, da je dovoljeval posebno actio in factiCm. II. Pravne posledice. Zastavna pogodba je v interesu obeh strank, zato sta obe odgovorni za vsako krivdo (omnis culpa). Zastavitelj e va tožba zoper zastavnega upnika se imenuje actio pigneraticia directa, nasprotna upnikova zoper zastavitelja pa actio pignera- ticia contraria. Z direktno tožbo zahteva zastavitelj od zastavnega upnika, da mu stvar vrne, potem ko je dolg prenehal; če je upnik zastavljeno stvar prodal, zahteva tožite!j izročitev presežka. S tožbo lahko zahteva tudi povračilo morebitne škode, za katero je zastavni upnik odgovoren. Zastavni upnik sme zastavljeno stvar pridržati, če ima zoper zastavitelja-dolžnika še kake druge terjatve, ki niso zavarovane z za¬ stavno pravico (*pignus Gordianum, C. 8, 26, 1, 2). 8 Paul. D. 16, 3, 6: ... in sequestre est depositum, quod a pluribus in solidum certa condicione custodiendum reddendumque traditur. Flor. D. 16, 3, 17 pr.: . . . apud sequestrem non nisi plures deponere possunt: nam tum id fit, cum aliqua res in controversiam dedu- citur. . . 1 D. 13, 7: De pigneraticia actione vel contra. C. 4, 24: De actione pigneraticia. 2 sh. zaloga, č. smlouva zastavnt, p. umowa zastawu, r. dogovor zaloga, frc. nantis- sement: gage (na premičnini), antichrese (na nepremičnini), it. pegno, n. Pfandvertrag, angl. pledge (na premičninah), mortgage (na zemljiščih). §§ 81-82 209 Z actio pigneraticia contraria zahteva zastavni upnik od zastavitelj a, da mu povrne potroške, Ibi jih je imel zaradi zastavljene stvari, kakor tudi škodo, ki jo je utrpel po zastaviteljevi krivdi. Če je zastavitelj zastavil stvar, ki je bila upni¬ kova, ali sploh stvar, ki ni bila njegova, ni nastala nobena zastavna pravica. Za¬ stavni upnik je z actio pigneraticia contraria lahko zahteval, da mu zastavitelj pre¬ pusti neko drugo svojo stvar v zastavo. Isto je veljalo, ce zastavljena stvar ni nudila zastavnemu upniku potrebne varnosti zaradi napak, ki so upniku ob zasta¬ vitvi ostale prikrite. III. *Pignus irregulare. V občem pravu se je razvila zastavitev nadomestnih potrošnih stvari — pred¬ vsem denarja — tako, da zastavni upnik postane lastnik zastavljenih stvari, vrniti pa mora enako količino enakovrstnih stvari (tantundem eiusdem generis), ko. pre¬ neha dolg, ki je bil zavarovan z zastavitvijo teh stvari (kavcije v gotovini). (Prim. str. 158). § 82. INOMINATNI KONTRAKTI 1 I. Pojem in zgodovina. V zvezi z realnimi kontrakti obravnavamo najprimerneje tudi inominatne (ali brezimne) kontrakte, t. j. /kontrakte, ki nimajo nobenega posebnega imena. Z real¬ nimi kontrakti imajo skupno to, da obligacijsko razmerje nastane šele, ko ena stranka svojo dajatev ali storitev izvrši, torej re. Razlikujejo se pa od njih po tem, da druga stranka ne vrne prvi stranki stvari, ki jo je od nje prejela, in tudi ne iste količine enakovrstnih stvari, ampak je zavezana za neko drugačno dajatev ali storitev (quid pro quo). N. pr. A da B-ju kozarec za to, da bo B dal A-ju prstan (do, ut des), A da B-ju sužnja Stiha, da 'bo B za to osvobodil (manumitiral) Pam- fila (do, ut facias). Klasično pravo takih pogodb ni pripoznavalo za iztožljive realne kontrakte. Stranka, ki je že izpolnila svojo dajatev ali storitev, pa ji draga stranka ni hotela izpolniti svoje obljubljene dajatve ali storitve, je smela zahtevati od prejemnika svojo dajatev nazaj s condictio causa data, causa non secuta. Pri tem je bilo odlo¬ čilno, da je bila njena dajatev taka, da jo je sploh bilo mogoče zahtevati nazaj: n. pr. mogoče je bilo to glede dajatve določene stvari, ne pa glede manumisije. Zato je včasih pretor in pozneje klasično pravo dovoljevalo stranki, ki ni mogla zahtevati nazaj svoje dajatve (ali storitve), posebno tožbo: actio in factum (ali tudi actio in factum civilis, actio incerti civilis). Z njo je stranka zahtevala, da tudi sopogodbenilk, ki je že prejel njeno dajatev, svojo dajatev izpolni. Ker je v začetku formule pretor na kratko povzel bistvene elemente dejanskega stana, so tako pravdanje imenovali agere praescriptis verbis. Justini jan je končno omogočil iztožljivost v vseh primerih s tem, da je splošno dovolil actio praescriptis verbis, ki je actio bonae fidei. Poslej sme stranka, ki je že sama izpolnila svojo dajatev ali storitev, s tožbo actio praescriptis verbis zahtevati od nasprotne stranke, da izpolni to, za kar se je zavezala. Še vedno je lahko namesto izpolnitve pričakovane dajatve stranka zahtevala s condictio causa data, causa non secuta od prejemnika, da ji vrne njeno dajatev. Tudi po Justinijanovem pravu nastane obligacijsko raz¬ merje šele takrat, ko ena stranka Svojo dajatev ali storitev izvrši, torej re, ne pa že takrat, ko se stranki o tem sporazumeta. i D. 19, 3—5, C. 4, 64. 210 § 82 Čeprav tudi po Justinijanovem pravu vsako sog lasje (konsenz) med strankama še ne ustanavlja iztožljive pogodbene obligacije, ima talk učinek vsaj dajatev ene stranke. Inominatni konitrakti so znatno razširili utesnjujoče določbe glede ome¬ jenega števila kontraktnih obligacij. S tem so utirali pot modernemu pojmovanju o načelni pogodbeni prostosti. Justinijan razlikuje štiri skupine inominatnih kontraktov, in sicer glede na to, ali gre za dajatev ali storitev. Te skupine so: do, ut des; do, ut facias; facio, ut des; facio, ut facias. II. Nekateri inominatni kontrakti: 1. Menjalna pogodba (permutatio, D. 19, 4, C. 4. 64). Menjalna pogodba 2 je. inominatni kontrakt tipa do, ut des. Ena stranka prejme od druge v lastnino neko stvar in se zaveže, da da izročitelju neko drugo domenjeno stvar v lastnino (D. 2, 14, 7, 2: ...dedi tibi rem ut mihi aliam dares). Po sabinijansfcem nauku je me¬ njalna pogodba dvojni kup, po prokulijanskem, ki ga je sprejel tudi Justinijan, gre pa za poseben kontrakt, ki ne. nastane že s samim konsenzom, 3 ampak šele S tem, da ena stranka prepusti drugi svojo stvar v lastnino. Vsaka stranka mora napraviti drugo za lastnika izročene stvari — drugače kakor pri kupni in prodajni pogodbi, kjer velja ta dolžnost samo za kupca glede kupnine. Če prva stranka izroči drugi tujo stvar, ne nastane obligacija in prejemnik ni dolžan ničesar dati v zameno. Stranka, ki je izročila prejemniku svojo stvar, je mogla z actio in factum (actio praescriptis verbis) od njega zahtevati, da ji tudi on izroči svojo stvar. Če je hotela, je lahko namesto tega zahtevala s kondikcijo svojo stvar nazaj. Ker je menjalna pogodba podobna kupni in prodajni, se glede nje analogno uporabljajo načela o evikcijskem jamstvu, o odgovornosti za napake prodane stvari in o nevarnosti škode zaradi naključnega uničenja stvari. Zaradi prikrajšanja nad polovico (*laesio enormis) menjalne pogodbe ni mogoče izpodbijati. 2. Starinarska pogodba 4 (conlractus aestimatorius, D. 19. 3), Lastnik prepusti sopogodbeniiku neko svojo stvar v prodajo tako, da mu mora po določenem času vrniti ali stvar samo ali pa določen denarni znesek. Redno je pri tem mišljeno, da bo prodajalcu ostal kot dobiček tisti znesek, za katerega bo stvar draže prodal, 5 mogoče je tudi, da se mu določi še stalna nagrada (Ulp. D. 19, 5, 13 pr.: Si tibi re.m vendendam certo pretio dedissem, ut, quo pluris vendidisses, tibi liaberes). Med klasiki samimi je bilo sporno, kateri kontraikt je to: prodaja, locatio conductio ali mandat. 0 Starinarska pogodba spada v smislu Justinijanove kategorizacije v skupino do, ut facias. Starinar ne postane lastnik zaupane stvari. Sme jo odsvojiti ali tudi obdržati zase, če plača določen denarni znesek. Dokler je stvar pri njem, je odgo- 2 sh. promena, trampa, č. smena. p. zamiana, r. mena, frc. echange. it. permuta n. Tausch(vertrag), angl. exchange. 3 Sama obljuba, da bodeta stranki med seboj zamenjali dve določeni stvari, je iztož¬ ljiva le takrat, kadar je potrjena s stipulacijo. 4 č. smlouva vetešnicka, francoska praksa pozna za trgovanje s starinami in dragulji: depot a condition, n. Trodelvertrag, Verkaufsauftrag. 5 Ulp. D. 19, 5, 13: Si tibi rem vendendam certo pretio dedissem, ul quo pluris vendidisses, tibi haberes. 0 Ulp. D. 19, 3, 1 pr. §§ 82—83 211 varen za vsako krivdo; za naključje je 'odgovoren le takrat, kadar je sam zaprosil lastnika, da mu je prepustil stvar v prodajo. Če je ob sklenitvi pogodbe določen rok za prodajo, sme lastnik tožiti, ko rok mine. Drugače sme tožiti po primernem roku, ali pa ko je starinar istvar prodal. Tožba ise glasi alternativno: toženec naj ali vrne zaupano stvar ali naj plača zne¬ sek, ki je bil določen ob sklenitvi pogodbe. Samo na denarni znesek se glasi tožba, če je starinar stvar prodal, ali če je izjavil, da sam stvar obdrži. 3. Poravnava (D. 2, 15, C. 2, 4: De transactionibus). 1 O poravnavi govorimo, kadar .stranki rešita neki sporni ali dvomljivi pravni, odmošaj z medsebojnim po¬ puščanjem. Negotovost je predpogoj, drugače popuščanje ni poravnava, ampak darilo. Poravnava tudi ni mogoča glede zadev, ki so 'bile pravnomočno razsojene. 7 8 Ker je poravnava pogodba, jo je mogoče izpodbijati samo iz tistih razlogov kakor pogodbe sploh, zaradi sile in strahu ter .zaradi prevare.’ sporno je, ali tudi zaradi zmote. Da je postala vsebina poravnave iztožljiva, sta si stranki njeno izpolnitev navadno obljubili s sitipulacijo. Vsaj po Justinijanovem .pravu 9 je poravnava kot inominatni kontrakt iztožljiva z actio praescriptis verbis. S to tožbo more stranka, ki je že sama izpolnila to, kar je zaradi poravnave dolžna, zahtevati od sopogod- benika, da tudi on izpolni vse, za -kar je po poravnavi obvezan. 4. Actio praescriptis verbis (D. 19, 5, C. 4, 64), je služila po Justinijanovem pravu za iztoževanje različnih dotlej neiztožljivih zahtevkov. Tako je z njo mogel tisti, ki je bil prekaristu prepustil stvar v prekarij, zahtevati od pirekariista svojo stvar nazaj. Prekarij je tako postal inominatni kontrakt vrste facio, ut facias. — Podobno je bilo mogoče iztožiti storitev, ki je bila naložena obdarovanou suh modo. — S to tožbo je mogla stranka, iki je opravila iza drugo stranko neko poljsko delo, iztožiti od nje dogovorjeno ustrezno storitev (facio, ut facias). 10 §,83. KONSENZUALNI KONTRAKTI Konsemzualni kontrakti so tisti, .pri katerih nastane Obligacijsko razmerje s tem, da se pogodbenika sporazumeta o bistveni vsebini pogodbe. Zadošča že samo soglasje med strankama, ki je lahko dosežemo tudi s pismom, po slu med odsotnima; ni treba nobene oblionoisti 1 in tudi ne, da bi ena stranka morala svojo dajatev vna¬ prej opraviti. Medtem ko v modernih pravih nastajajo iz konsenza rajrazličnejše 7 sh. poravnanje, c. smlr, p. ugoda, r. kompromiss, mirovaja sdelka, frc. transaction, n. Vergleich, it. transazione, angl. compromise. 8 Ulp. D. 2, 15, 1: Qui transigit, quasi de re dubia et lite incerta neque finita tran- sigit. Qui vero paciscitur, donationis causa rem certam et indubitatam liberalitate remittit. — Glede poravnave o razsojeni stvari prim. Ulp. D. 12, 6, 23, 1 in Ulp. D. 2, 15, 7 pr.; 11. 9 Konstitucija Aleksandra Severa C. 2, 4, 6 iz 1. 230. dovoljuje že tožbo actio prae¬ scriptis verbis, kadar o poravnavi ni bila sklenjena stipulacija. Vendar je verjetno, da so redaktorji Justinijanovega kodeksa z interpolacijo izpremenili prvotno besedilo, da bi ga tako spravili v sklad s pravom Justinijanove kodifikacije. i° Ulp. D. 19, 5, 17, 3: Si, cum unum bovem haberem et vicinus unum, placaerit inter nos, ut per denos dies ego ei et ille mihi bovem commodaremus, ut opus faceret, et apud alterum bos periit,. . . praescriptis verbis agendum est. — Prim. Marci. D. eod. 25; I. 3, 24, 2. —• Gide domenjenih manumisij, dveh sužnjev, ki pripadata različnima gospodarjema, prim. Paul. D. 19, 5, 5 pr. in § 5. 1 Zelo jasno poudarja to Gaj (Inst. 3, 136): . . . consensu dicimus obligationes contrahi, quod neque veiborum neque scripturae ulla proprietas desideratur: sed sufficit eos, qui negotium gerunt , consensisse. 212 §§ 83-84 obligacije, 2 pozna rimsko pravo le štiri ikonsen-zualne kontakte, ki so: emptio ven- ditio (kupna in prodajna pogodba), locatio conductio (najemna in zakupna, služ¬ bena in d dovršna ali podjetniška pogodba), societas (družba) in mandat. Visi štirje so bonae fidei in jih kot taike omenja že predklasični pravnik Q. Mucius Scaevola. 3 Najbrž so postali iztožljivi po zaslugi pretorskega prava in proti koncu republike polagoma prešli v običajno in s tem v civilno pravo. Kot k on trakt bonae fidei so konsenzualni konti akti dvostranski. Popolnoma velja to za prve tri, pri katerih so vedno vsi sopogodbeniki v nekem pogledu za¬ vezani, v drugem pogledu upravičeni (ultro citroque obligatio); imenujemo jih sim- alagmatske pogodbe. 4 Pri mandatu je pa vsaj mogoče, da ima mandatar kake zahtevke zoper mandanta. Med konsenzualnimi kontakti lahko razlikujemo dve skupini še pod drugim vidikom. 5 * * Pri prvih dveh kontaktih (emptio venditio, locatio conductio) mora ena stranka plačati določen denarni znesek, druga stranka pa ji za to prepusti neko stvar v lastnino ali ji omogoča uporabljanje svoje stvari ali delovne sile; oba po¬ godbenika stremita pri tem za gospodarskim dobičkom. 8 Pri družbi in pri mandatu pa je med sop o godbeniki ožje razmerje medsebojnega zaupanja; zaradi kršitve obligacije postane obsojeni družbenik ali mandatar infamen; vsaka stranka ima pravico do odpovedi; obe obligaciji sta tudi nepodedljivi. Po načelu dobre vere in poštenja mora -sodnik uvaževati dolozno ravnanje ene stranke, ne da bi bilo prej treba v formulo uvrstiti exceptio doli. Zaradi dvostran¬ skega značaja sinalagmatsikih ko-ntraktov ne sme nobena stranka od druge terjati izpolnitve, ne da bi bila tudi sama pripravljena izpolniti svojo obveznost (*exceptio non adimpleti contractus). Kadar je stranka že izpolnila, more od sop o godbenik a terjati, da -tudi on izpolni, ne more pa zahtevati svoje dajatve nazaj, — drugače, kakor je to pri inominatnih kontaktih. I. Pojem. §v84. KUPNA IN PRODAJNA POGODBA 1 tr»v\.p i\ o -.Hiivp, v Ko Kupna in prodajna pogodba 2 (emptio venditio ) je konsenzualni kontakt, ki se sklene s tem, da se prodajalec in kupec sporazumeta, da bo prodajalec prepustil kupcu določeno blago (merx), kupec pa bo njemu plačal določen denarni znesek kot kupnino (pretium). Kupna in prodajna pogodba je kontakt bonae fidei. Ker daje obema strankama pravice in tudi obema nalaga ustrezne dolžnosti, je * con¬ tractus bilateralis aequalis (sinalagmatska pogodba: ultro citroque obligatio, Ulp. D. 50, 16, 19). 2 Prim. § 861 Odz.: Kdor izreče, da hoče na koga prenesti svojo pravico, to je, da mu hoče kaj dopustiti, kaj dati, da hoče zanj kaj storiti ali zaradi njega kaj opustiti, obljubi; ako drugi veljavno sprejme obljubo, nastane s soglasno voljo obeh pogodba. 2 Cicero, De off. 3, 17, 70. 4 Prim. Ulp. D. 50, 16, 19. 5 Prim. E. C u q, Manuel des institutions juridiques des Romains, Pariš 19)7, str. 452 s. 8 Paul. D. 19, 2, 22, 3: Quemadmodum in emendo et vendendo naturaliter concessum est quod pluris sit minoris emere, quod minoris sit pluris vendere et ita invicem se circum- scribere, ita in locationibus quoque et conductionibus iuris est. 1 D. 18, 1; 18, 6; 19, 1; C. 4, 38; 4, 40; 4, 44; 4, 45; 4, 48; 4, 49; I. 3, 23. 2 sh. kupovina i prodaja, č. smlouza trhova, p. kupno-sprzedaž, r. kuplja-prodaža, frc. [achat et] vente, it. [compra]vendita, n. Kauf [und Verkauf], Kaufvertrag, angl. [pur- qbase], šale. 213 § 84 Kakor po drugih pravih je tudi po najstarejšem rimskem pravu kupna po¬ godba bila dolgo časa kup iz rok v roke, ki se je talkoj izpolnil z mancipacijo ali z izročitvijo stvari: prodajalec je stvar prepustil kupcu v lastnino in hkrati od njega prejel kupnino. Taka kupna pogodba je bila osnova (causa) za pridobitev last¬ nine ter pravni naslov (titulus) za priposestvovanje. Kupec, iki je bil stvar pridobil z mancipacijo, je imel zoper odsvojitelja tožbo actio auctoritatis, če mu je pozneje tretji n. pr. -kot lastnik stvar odvzel (evinciral). Drugi obligacijski zahtevki iz stare kupne pogodbe niso nastali. Medtem ko je v drugih antičnih pravih (egipčanskem, babilonskem in grškem) 'kup ostal -realni kontraikt, je v rimskem pravu nekako od predzadnjega stoletja republike naprej kupna in prodajna -pogodba k-on,senzualni kontraikt. Brž ko je med prodajalcem i-n kupcem doseženo -soglasje glede blaga in cene, že nastane med njima obojestransko obligacijsko -razmerje: prodajalec je dolžan, da kupcu trajno prepusti prodano stvar, kupec pa je dolžan, da mu plača kupnino v denarju. Sklenitev kupne in prodajne pogodbe povzroči samo, da na¬ staneta -dve novi obligaciji, nima pa nobenih stvarmopravniih učinkov. Kupec bo postal las-tnik kupljene stvari šele takrat, ko mu jo bo prodajalec učinkovito (iz mancipacijo ali tradioijo) odsvojil, prodajalec bo postal lastnik kupnine šele v hipu, ko mu jo b-o kupec izročil v lastnino. — Posebno določbo je uvedel Jostinijan za stranki, ki -sta se dogovorili, da se bo o kupnimi in prodajni pogodbi napravila listina. Tedaj sta namreč kupec in prodajalec zavezana šele, ko je listina pravilno sestavljena. Dotlej sime vsaka stranka brez škode odstopiti od pogodbe; samo če je bila že dana ara, izgubi stranka, 'ki razdere pogodbo, svojo aro, ali pa m-o-ra pre¬ jeto aro vrniti dvojno. Od imenjalne pogodbe se kupna im prodajna pogodba loči po tem, da kupec, plača za -kupljeni predmet -denar, pri menji pa se daje ena stvar za drugo -stvar. Nadaljnja razlika je v tem, da je po rimskem pravu menjalna pogodba (inomi- natni) realni kontrakt. — Po -tem, da gre pri prodaji za odsvojitev stvari, ne samo za prepustitev njene uporabe ali za prepustitev uporabljanja človeške -delovne sile, se kupna pogodba razlikuje od najemne in zakupne ter od službene in -delovršne (podjetniške) pogodbe. II. Bistvene sestavine: 1. Blago. Klasik Paulus označuje predmet kupne in prodajne pogodbe tako-k: Omnium rerum, quas quis habere vel possidere vel persequi potest, venditio recte fit (Paul. D. 18, 1, 34, 1). Predmet kupne pogodbe je lahko vsaka gospodarska dobrina, ki je v pravnem prometu in je odsvojljiva: semkaj spadajo stvari in commercio ter odsvojljive pravice. Stvar, iki je predmet prodajne pogodbe, je lahko premična ali nepremična. Določena more biti individualno (ikot species), lahko gre pa tudi za mešan gene¬ ričen kup (n. pr. mernik žita iz določene zaloge). Čistega generičnega kupa Rim¬ ljani najbrž niso uporabljali; kke dajatve so isi dali obljubiti s stipulacijo. Ce je predmet prodajne pogodbe obstoječa stvar, tedaj m-ora stvar v resnici obstajati takrat, ko se .pogodba sklene, drugače je pogodba nična; n. pr. pogodbe¬ nika ne vesta, ko siklqpata pogodbo, da je prodano hišo ali prodani gozd prejšnji dan uničil -požar. Če bi samo prodajalec to vedel, bi moral -kupcu povrniti interes, ki ga ima na izpolnitvi. — Mogoča je prodaja bodočih stvari 8 (n. pr. prodam donos 8 Pomp. D. 18, 1,8 pr.: Nec emptio nec venditio sine re quae veneat potest intellegi.. Et tamen fruclus et partus futnri recte emenlur.. . . 214 § 84 prihodnje žetve; olje iz oliv, ki še rastejo na drevju). Pri tem je včasih kuipna pogodba sklenjena vsaj pod tihim pogojem, da bodo plodovi nastali. Če nastanejo, velja pogodba, ne glede na to, koliko jih je in kakšni so. Če plodovi brez proda¬ jalčeve krivde niso nastali, pogodba ne velja, ker se pogoj ni izpolnil; če pa je prodajalec zakrivil, da jih ni, je on odgovoren kupcu za interes. Tak kup imenu¬ jemo *emptio rei speratae. Razlikujemo ga od emptio spei, ki je pogodba na srečo (aleatcma pogodba); n. pr. od ribičev kupim to, -kar bodo pri prihodnjem ribolovu ujeli, ali ikar bodo ujeli, ko prvič vržejo mrežo. Ta pogodba je brezpogojna, njen predmet je nada, da se bodo ribe ujele. Kupec bo moral plačati kupnino tudi takrat, kadar za to ničesar ne bo dobil. Predmet kupne pogodbe ne more 'biti'-stvar, ki je že kupčeva (snae rei emptio non valet; Pornp. D. 18, 1, 16 pr.). Če je kupec svojo stvar kupil iz nevednosti, sme zahtevati kupnino nazaj. Prav tako ne more biti predmet kupne pogodbe taka stvar, ki je po kaki pravni normi ni dovoljeno odsvojiti ali pridobiti; tako- mož ni smel brez ženinega dovoljenja prodati dotalnega zemljišča, varuh ni smel kupiti varovančevi-h stvari, provincialni uradnik ne provincialnih zemljišč, nihče ni smel kupiti -pobeglega sužnja. Predmet kupne pogodbe utegne biti celotna imovina, ne samo posamezna stvar. Njen predmet so lahko tudi pravice, kolikor so odsvoj- ljive, n. pr. terjatve, užitek (quoad exercitium), bodoče zemljiške ali osebne služ¬ nosti, ki naj jih prodajalec kupcu ustanovi. Veljavna je prodaja dediščine po že umrlem zapustniku, nična pa je prodajna pogodba glede dediščine po še živi osebi, ali po osebi, ki je sploh ni. Veljavna je kupna in prodajna pogodba o s-tvari, ki ni prodajalčeva. 2. Kupnina (pretium) mora biti dogovorjena v denarju, 4 poleg denarnega zne¬ ska je lahko obljubljena še kaka drugačna dajatev ali storitev, 5 ni pa prodajne pogodbe brez denarne kupnine. Kupnina mora biti določena (Gai. Inst. 3, 141: pretium autem certum esse debet) ali vsaj določljiva. Neveljavna je ikupna pogodba, po kateri je določitev cene pre¬ puščena samo enemu pogodbeniku (n. pr. quanti veliš; quanti aequum putaveris; quanti aestimaveris, habebis emptum, Gai. D. 18, 1, 35, 1). Mogoča je pogodba, ki prepušča določitev cene neki tretji osebi (n. pr. quanti Titius aestimaverit). Taka pogodba velja pod pogojem, da bo tretji ceno določil. Če tretji (Ticij) noče ali ne more blaga oceniti, ni kupnine in zato tudi ne kupne pogodbe. — Zadošča, da je kupnina objektivno določena, čeprav morda enemu sopogodbeniiku ob -sklenitvi po¬ godbe ni znana. Kot primere take kupnine najdemo v virih n. pr. (Ulp. D. 18, 1, 7, 1) -označbe: quanti tu eum emisti; guantum pretil in ar ca habeo. Veljavna je tudi pogodba: e st miki fundus emptus. centum et guanto pluris eum vendidero (Ulp. D. eod. 7, 2). Kupnina mora biti resnična (pretium verum), tolikšna, da jo je mogoče sma¬ trati za resno mišljeno dajatev. Če je kupnina samo navidezna (nummo uno), je kupna pogodba -kot simuliran pravni posel nična. Ali je morda veljavna kot darilo, se presoja po normah, ki veljajo za darilno pogodbo. 4 Gai. Inst. 3, 141: in numerata pecunia consistere debet. 5 N. pr. Pomp. D. 19, 1, 6, 1: vendidi tihi insulam certa pecunia et ut aliam insulam meam rejiceres; D. eod, 6, 2: aream tibi vendidi certo pretio et tradidi, ita ut insula aedi- ficata partem dimidiam miki retradas; Paul. D. eod., 21. 4: fitndum vendidero , ut eum con- ductum certa sirnima haberem, . . . quasi in partem pretii ea res sit. 215 § 84 Končno se poudarja kot tretja lastnost kupnine njena primernost (pretium iustum), ki naj se presoja po resnični vrednosti stvari ob sklepanju pogodbe. 6 Ven¬ dar še klasik Paulus trdi, da se mu zdi naravno, če se blago kupuje ceneje, prodaja pa draže, kakor je njegova vrednost. 7 8 To mnenje se je izp-remenilo za Dioklecijana v času hudih gospodarskih kriz. Dioklecijan je objavil obširen edikt, v katerem je pod strogimi kaiznimi predpisal maksimalne cene za najrazličnejše stvari in storitve (edictiim de pretiis rerum venalium). On je tudi določil, da prodajalec, ki je svojo stvar (zemljišče) prodal izpod polovične vrednosti, sme zahtevati od kupca, da mu istvar (zemljišče) vrine, hkrati mora tudi sam kupcu vrniti prejeto kupnino (*laesio enormis — izpodbijanje zaradi nad-polovi-čnega prikrajšanja). Kupec je pa lahko obdržal kupljeno stvar, če je prodajalcu plačal toliko, za kolikor je bila kupnina manjša od resnične vrednosti stvari (quod deest iusto pretio) (C. 4, 44, 2 iz 1. 285.). S. Soglasje, .» Kakor že omenjeno, nastane med kupcem in prodajalcem obli¬ gacijsko razmerje v trenutku, ko se sporazumeta o blagu in ceni. Kupna in pro¬ dajna pogodba je pravni lik iuris gentium, za njo ni treba ne prič ne listin. Po¬ godbeno soglasje izjavita stranki lahko izrečno ali pa molče. Do soglasja pride navadno med navzočima strankama, lahko pa 'tudi odsotnima, ki uporabljata sla (nuntius) ali pismo (epistula). Soglasje je mogoče tudi .med gluhimi in nemimi. Soglasje med kupcem in prodajalcem je navadno brez omejitev, more pa biti p (H- tu-di omejeno po pogoju ali roku. Nekatere pogoje so pri kupnih pogodbah doda- jali kot posebne pakte (*pacta adiecta j 8 , kakor kup na posku-šnjo- (*pactum displi- centiae), razdomi dogovor (lex commissoria) ali dogovor boljšega kupca (in diem addictio). Kupna pogodba, ki je sklenjena pod odlomim pogojem, je samo emptio con- tracta, ni pa še emptio perfecta. To postane takrat, ko se pogoj izpolni. Če v tem trenutku prodane stvari ni več, kupna in prodajna pogodba ne velja. Naključno uničenje pogojno prodane stvari trpi prodajalec, njeno poslabšanje kupec. — Po¬ dobno razlikujejo viri še v nekaterih drugih primerih. Če je iz določene zaloge kupljenih nekaj stvari, poistane pogodba emptio perfecta šele, 'ko se stvari iz zaloge izločijo in is tem individualizirajo. Dotlej zadeva škoda zaradi uničenja in poško¬ dovanja stvari prodajalca. Če je kupljena večja množina stvari tako, da je cena določena za enoto (po teži, meri ali številu), je kupna pogodba perfektna, ko se vsa množina stehta, izmeri ali pnešteje iin se tako določi kupnina. Dotlej trpi škodo zaradi uničenja prodajalec, zaradi poslabšanja pa kupec. — Končno se razlikuje med samo sklenjeno in med perfektno kupno pogodbo- tudi takrat, kadar sta se stranki dogovorili, -da naj se o pogodbi sestavi listina. Dokler stranki listine ne podpišeta ( subscriptio), se more vsaka skesati (*ius paenitendi) in odstopiti od po¬ godbe. IIP' Pravne posledice. Ko je med strankama prišlo do popolnega -soglasja, sta obe vezani po sklenjeni po-godbi. Zoper voljo druge stranke (invito alterutro) se ne more več nobena izmed njih odtegniti pogodbenim dolžnostim. 6 Call. D. 49, 14, 3, 5: ... iusta pretia non ex praeterita emptiorie, sed ex praesenti aestimatione constitui. 7 Paul. D. 19, 2, 22, 3 (besedilo glej § 83, op. 6). 8 Prim. § 89, II. 216 § 84 Svoje obveznosti mora vsaka stranka izpolniti z vso skrbnostjo in je drugi odgovorna za vsako .krivdo (culpa omnis). Svoje zahteve uveljavlja .prodajalec z actio venditi, kupec z actio empti. Obe tožbi sta bonae fidei. Kupec mora plačati kupnino 1 . Prodajalca mora napraviti za lastnika denarja (obligatio dandi), kar je mogoče le, če je denar njegov. V postklasični dolbi mora. neplačano kupnino obrestovati, potem iko je prejel blago. Prodajalčeva obveznost je obligatio faciendi. Kolikor je od njega odvisno, mora storiti vse, da napravi kupca za posestnika in lastnika prodane stvari. Zato mu jo mora izročiti, če je res nec maticipi; če je res mancipi, mu jo mora manci- pirati ali in iure cedirati. Vendar prodajalec ne jamči za to, da kupec postane lastnik. 9 Kupna in prodajna pogodba je veljavna tudi takrat, kadar kupec ne pri¬ dobi lastninske pravice na kupljeni stvari. Po rimskem pravu zadošča, da proda¬ jalec omogoči kupcu mirno posest in uživanje stvari (uti frui habere possidere recte Hčere). To je važno takrat, kadar prodajalec ni lastnik, ampak samo pošteni po¬ sestnik .stvari. — Po Justinijanovem pravu kupec ne postane lastnik kupljene stvari, čeprav mu jo je prodajalec že izročil, dokler ne plača kupnine, ali ne da zanjo porokov ali zastave, ali pa mu je prodajalec izrečno, ne kreditira. Dokler je prodana stvar še v prodajalčevi posesti, je ta odgovoren kupcu za vsako krivdo, ne pa tudi za naključno škodo. Odkar je namreč kupna pogodba perfektna, trpi škodo zaradi naključnega uničenja ali poškodovanja stvari kupec, čeprav mu prodajalec stvari še ni izročil. Prodajalcu mora plačati kupnino, ne da bi za to od njega kaj dobil. To izraža pravilo: *periculum e st emptoris perfecta emptione. 10 Vobče mislijo modemi pisci, da je to pravilo splošno veljalo šele po Justinijanovem pravu, medtem ko je po .klasičnem pravu veljalo samo za nekatere vrste primerov. 11 Od istega trenutka, ko bi moral trpeti škodo, je smel .kupec za¬ htevati zase tudi koristi (commoda) kupljene stvari, 12 kakor plodove, partus ancillae,. naplavine, zvišanje vrednosti stvari. Kupčeva in prodajalčeva obveznost nastaneta sicer istočasno in sta kot taki neodvisni druga od druge. Vendar ne bi bilo v skladu .z dobro vero in poštenjem (bona fides), da bi ena strarika terjala od druge izpolnitev, ne da bi bila tudi sama pripravljena izpolniti svojo obveznost. S posebno exceptio mercis nondum traditae je pretor pomagal najprej tistemu kupcu, ki je bil kupil neko stvar na dražbi (auctio) od bankirja, pa je le-ta zahteval od njega plačilo kupnine, čeprav .mu še ni izročil prodane .stvari. Klasično pravo je to ekscepcijo pripoznavalo vsakemu kupcu. Polagoma so podobno ekscepcijo dovoljevali tudi prodajalcu, če je kupec zahteval od njega izročitev stvari, ne da bi miu za njo ponudil kupnino (Ulp. D. 19, 1, 13, 8). Tako je v praksi nastala ekscepcija, ki se v občem pravu imenuje *exceptio non adimpleti contractus. Končno jamči prodajalec kupcu, da prodana stvar nima pravnih in .stvarnih napak. 9 Ulp. D. 18, 1, 25, 1: Qui vendidit, necesse non habet fundum emptoris facere. . . Afr. D. 19, 1, 30, 1: . . . venditorem hactenus teneri, ut rem emptori habere liceat, non etiam ut eius faciat ,. . . 10 Paul. D. 18, 6, 8 pr.: ...perfecta emptione periculum ad emptorem respiciet. I. 3, 23, 3: Cum autem emptio et venditio contracta sit. . ., periculum rei venditae statim ad emptorem pertinet, tametsi adhuc ea res emptori tradita non sit. 11 Tako si je že v Katonovi dobi izgovoril previdni kupec glede vina (Cato, de agri- cultura, 148, 3) quod necjue aceat (kar se ni skisalo) neque maceat (ni kanjasto), id dabitur (= B r u n s, Fontes 7 , II, str. 50). 12 I. 3, 23, 3: nam et commodum eius esse debet, cuius periculum est. 217 § 84 IV. Pravne napake. Kakor že rečeno, je prodajalec izpolnil svojo obveznost, če je kupcu omo¬ gočil, da je stvar imel v mirni posesti in jo je lahtko uporabljal. A'ko je kupcu prodal v dobri veri tujo stvar, ni mogel kupec samo zaradi tega od njega ničesar zahtevati. Drugačen položaj je nastal, če je zoper kupca, ki mu je bil prodajalec prodal tujo stvar, nastopil tretji kot lastnik in mu je stvar odvzel (evinciral) ali pa ga je z obsodbo v reivindikacijski tožbi prisilil, da mu je plačal (morda zelo visoko ocenjeno) njeno vrednost. Kupcu je bila stvar eviincirana tudi takrat, oe je tretji nastopil uspešno zoper njega kot užitkar ali kot zastavni upmiik ter mu s tem preprečil, da kupljene stvari ni mogel več posedovati in uporabljati. Že po zakoniku XII plošč je bil prodajalec, ki je prodal kupcu kako res man- cipi in mu jo je odsvojil z mancipacijo, le-temu odgovoren, da mu stvar ni bila evincirana. če je zoper kupca lastnik naperil lastninsko tožbo (rei vindicatio), je moral 'kupec o tem obvestiti prodajalca (auetorem laudare, litem denuntiare); hkrati ga je pozval, naj vstopi v pravdo (lili sabsistere). Prodajalec je vstopil kot kppčev pravdni zastopnik (procuraior); obsodba in izvršba je šla zoper njega. Včasih je kupec sam ostal toženec in mu je prodajalec samo pomagal kot stranski interve- nienl. Če prodajalec ni ustregel kupčevemu pozivu (auetoritatem defugere) ali če je vkljub njegovemu nastopanju v pravdi bil toženec obsojen (auetoritatis nomine vitici), je smel kupec s posebno actio auetoritatis zahtevati od prodajalca, da mu plača dvojno kupnino (duplum). Ker ■ Justini j anovo pravo ni ohranilo maocipacije, tudi te tožbe nima več. Kadar kupec in prodajalec nista uporabila mancipacije, si je glede drago¬ cenejših stvari 13 dal kupec s stipulacijo obljubiti od prodajalca, da sme zahtevati od njega dvojno kupnino (stipulatio duplae sc. pecuniae), če mu bo kupljena stvar evinci ran a: pri manj važnih stvareh si je dal kupec obljubiti povračilo samo en¬ kratne kupnine . 14 Kurulska edila, ki jima je bilo poverjeno tržno sodstvo, sta v svojem ediktu določila, da 'kupec lahko prisili prodajalca, da mora skleniti tako stipulacijo. V ta namen je imel zoper njega tožbo actio empli. Klasični juristi so polagoma začeli prepoznavati kupcu možnost, da po načelih dobre vere in poštenja toži prodajalca z, actio empli, da mu povrne interes, iki ga ima kupec na tem, da bi obdržal kupljeno stvar v mirni posesti. S tožbo actio empti je mogel kupec tožiti prodajalca tudi takrat, če je stvar sicer obdržal, toda samo zato, ker jo je pridobil odplačno ali neodplačno od druge osebe kakor od prodajalca . 15 . 18 Ulp. D. 21, 2, 37, 1: ...[res,] quae pretiosiores essent, si margarita (— biseri) . . . ornamenta (= nakit) pretiosa . . . vestis Serica ( svilena obleka) vel quid aliud non conlemptibile veneat. 14 O tem poroča že Ciceronov vrstnik, starinoslovec M. Terentius Varro (116—27) v spisu Rerum rusticarum libri III, 2, 10, 5 (— Brun s, Fontes 7 II, 64): ...si mancipio non datur. dupla promitti, aut, si ita padi, simpla. Take stipulacije so nam ohranjene v listinah na sedmograških ploščicah (glej B r u n s, Fontes 7 , I, štev. 130 ss., str. 329 ss.). Stipulatio duplae, sklenjena ob prodaji sužnja, se je glasila (B r u n s, o. c., št. 130, str. 329, vv. 7—14): ...si quis eum puerum q. d. a. partenve quam quis ex eo evicerit, quo minus emptorem . . . uti frui habere possidereque rede liceat, tune quantum id erit, quod ita ex eo evidum fuerit, tantam pecuniam duplam probam rede dari fide rogavit Dasius Breucus (=- kupec), dari fide promisit Bellicus Alexandri (= pro¬ dajalec). — Ob prodaji sužnje (B r u n s, štev. 131, str. 330. vv. 12 ss.) se stipulira kot predmet: quanti ea puella empta est, iantam pecuniam et alterum tantum dari ... — Pri¬ mera za stipulacijo simplae vsebujeta listini B r u n s, o. c. štev. 132, vv. 6—13 (prodaja sužnje) in štev. 133. vv. 8—12 (prodaja hiše). * 16 Kot primere najdemo v virih: Paul. Sent. 2, 17, 8: podaritev (ex causa lucrativa); Paul. D. 21, 2, 9 (dedovanje); Pomp. D. eod. 29 pr. (odkup stvari od lastnika). 218 § 84 Zoper prodajalca, ki je vedama prodal tujo stvar kupcu, ki tega ni vedel, sme kupec takoj naperiti tožbo actio empti, ne da bi bilo sploh prišlo do evikcije. S tožbo zahteva, da mu prodajalec povrne interes, ki ga ima kupec na tem, da bi bil postal lastnik kupljene stvari . 10 — Kupec, ki še ni plačal kupnine, ko se začne pravda zaradi evikcije, sme odložiti plačilo kupnine (*exceptio evictionis immi- nentis j . 17 V. Stvarne napake. Prodajalec je v znatni meri jamčil tudi za stvarne napake prodane stvari. Že p>o zakoniku XII plošč odgovarja prodajalec, ki je z mancipacijo odsvojil zem¬ ljišče in pri tem navedel večjo površino, 'kakor jo zemljišče v resnici ima. Kupec more s tožbo actio de modo agri zahtevati od njega, da mu plača dvojno vrednost primanjkljaja. Justini jan te tožbe ni obdržal. . Po klasičnem pravu je kupec lahko zahteval z actio empti od prodajalca, da mu plača odškodnino, če kupljena stvar ni imela lastnosti, ki jih je bil ob mamci- paciji izrečno zagotavljal (dieta in mancipio). Isto je veljalo, če je stvar imela napake, katere je kupcu zamolčal, čeprav je vedel zanje. Odgovoren je bil tudi za vsa zagotovila, s katerimi je kupca nalašč spravil v zmoto. — Včasih je prodajalec že s stipulaoijo zagotovil kupcu, da stvar določenih napak nima. Z’ ediktom kurulskdh edilov so bile ustanovljene posebne določbe glede pro¬ dajnih pogodb sužnjev (mancipia) in domače živine (iumenta). Prodajalec je moral ndkatere napake sužnja 18 ali živali 19 javno napovedati. To je veljalo glede bolezni, dalje glede nekaterih sužnjevih napak, n. pr. da rad pobegne (fugitivus) ali da se rad potepa (erro). Napovedati je moral tudi, ali obremenjuje sužnja noksalma odgo¬ vornost za kako deliktno dejanje. Za nenapovedane napake, kolikor niso bile morda očitne, je moral prodajalec prevzeti jamstvo s stipulacijo. Pozneje tudi to ni bilo potrebno, ampak je bil prodajalec odgovoren za napake stvari, bodisi da jih je poznal ali ne. Kupec je imel na izbiro dve tožbi. Z actio redjiibilmia, ki jo je lahko naperil zoper prodajalca v šestih mesecih (sex menses utiles) zaradi napak stvari, ki so se pokazale po izročitvi stvari, je zahteval razdor pogodbe; vsak pogodbenik je dobil svojo dajatev nazaj. V enem letu (annus utilis) je pa lahko zahteval z acti o cmariti minoris zmanjšanje kupnine zaradi napak stvari. Justinijan je raz¬ širil uporabnost obeh tožb na vse kupne in prodajne pogodbe. S tem so v ediktu naštete napake izgubile svoj pomen. Poslej je bil prodajalec odgovoren tudi za pomanjkljivosti prodane stvari, ki so bile v nasprotju z njegovimi čeprav brezob¬ ličnimi zagotovili (dieta et promissa). Zoper njega je kupec lahko naperil actio empti, medtem ko je zaradi nenapovedanih napak imel redhibitorno tožbo in tožbo za zmanjšanje kupnine. l° Iul. D. 19, 1, 30, 1: quanti mea intersit (rem) meam esse faetam. 17 Fragm. Vat. 12: Ante pretium solutum dominii quaestione mota pretium emptor restituere non cogetur . . . 18 Ulp. D. 21, 1, 1, 1 (prim. L e n e 1, EP 3 , str. 555): Qui mancipia vendunt certiores facianl emptores, quid morbi vitiive cuique sit, quis fugitivus errove sit noxave solutus non sit: eademque omnia. . . palam rede pronuntianto. 19 Ulp. D. 21, 1, 38 pr. (prim. L e n e 1, EP 3 , str. 565): Qui iumenta vendunt, palam rede dicunto, quid in quoque eorum morbi vitiique sit. . . .§§ 84—85 219 F Kupne pogodbe glede pravic. Omenili smo že, da morajo 'biti predmet kupne pogodbe tudi odsvojljive pra¬ vice, bodisi da ob sklenitvi že obstajajo, bodisi da jih je treba šele ustanoviti. Z actio empti more kupec tožiti prodajalca, da mu prepusti Obstoječo pravico, oz. da mu ustanovi novo. Z actio venditi toži prodajalec kupca na plačilo kupnine. Glede prodane terjatve jamči prodajalec kupcu za to, da terjatev obstaja, ne pa — brez izrečnega dogovora — tudi za to, da je dolžnik plačevit . 20 Ce je bila prodana stvarna pravica, jamči prodajalec samo za evikcijo. §^S: LOCATIO CONDUCTIO * 1 Je Pojem. Kupni in prodajni pogodbi je najbližja locatio conductio, ki je prav tako contractus bilateralis aequalis. Tudi pri njej se ena stranka redno zaveže, da plača sopogodbeiniku določen denarni znesek (merces, pensio), druga pa, da prvi prepusti v uporabo določeno stvar, ali svojo delovno silo, ali da bo zanjo izvršila neko delo. Locatio conductio združuje tako troje modernih pogodb: aaiaa&o in za jrninno (locatio conductio rei), s lužbe no ali pogodbo o del n (locatio conductio operarum) in d dovršn o ali podjetniško Btžgffldhfl (locatio conductio operiš). Ena stranka ,se imenuje locato r, njegova tožba je actio locati; druga je conductor,. njegova tožba actio conilucti. Obe stranki .sta si medsebojno odgovorni za vsako krivdo (omnis culpa). II. Locatio conductio rei. Najemna pogodba 2 se sklene s tem, da se najemodajalec (locator) zaveže, da prepusti najemniku ( conductor) določeno stvar v rabo, najemnik pa, da bo najemo¬ dajalcu plačal najemnino in mu pozneje stvar samo vrnil. — Medtem ko se z na¬ jemno pogodbo zagotovi najemniku uporabljanje stvari (n. pr. stanovanja), je predmet zakupne pogodbe prepustitev plodonosne stvari, od katere naj zakupnik pridobiva plodove. Rimsko pravo načelno ne razlikuje med najemno in zakupno pogodbo. Zato veljajo naslednja izvajanja o najemni pogodbi tudi za zakupno, ■kolikor ni izrečno povedano kaj drugega. Najemna pogodba je sklenjena, brž ko se stranki sporazumeta o predmetu pogodbe in o najemnini. Predmet pogodbe je lahko premična ali nepremična stvar; .mora pa hiti nepotrošna. Po troši a stvar more biti predmet najemne pogodbe le talkrat, kadar naj se uporablja kot nepotrošna (n. pr. steklenice vina za gospo¬ dinjsko razstavo; ad pompam, ad ostentationem). Izmed pravic more užitkar pre¬ pustiti v najem, izvrševanje svojega užitka. Najemodajalec ni treba, da bi bil lastnik stvari, ki jo odda v najem. Zlasti stanovanjski najemnik (inquilinus) odda lahko del najetega stanovanja drugemu najemniku v podnajem (sublocatio). Neve¬ ljavna pa je najemna pogodba, če najemnik vzame v najem svojo lastno stvar, razen če ima najemodajalec morda na njej užitek ali zastavno pravico. 20 Ulp. D. 18, 4, 4: Si nomen sit distraetum, .. . locupletem esse debitorem non debere praestare, debitorem autem esse praestare, nisi aliud convenit. 1 D. 19, 2, C. 4, 65, I. 3, 24. 2 sh. ugovor o kiriji i zakupu, najam (zakup) stvari, č. najem a pacht, p. najem rzeczy, r. imuščetvennyj naem, frc. louage des choses, it. locazione delle cose, n. Bestand- vertrag, Miet- und Pachtvertrag, Miete; Pacht. 220 § 85 Najemodajalec mora najemnika omogočiti, da lahko stvar tako uporablja (uti frui licere), ikakor je dogovor j eno.; zakupniku mora omogočiti tudi pridobi¬ vanje plodov. Med najemno dobo gredo vsi potroški za najeto stvar, davki in druge dajatve na najemodajalcev račun. Vse svoje zahtevke zoper njega uve¬ ljavlja najemnik z actio cunducti. Najemnik mora z najeto stvarjo ravnati kot bonus pater familias in je odgo¬ voren tudi za majhno malomarnost (culpa leviš). Stvari ne sme poslabšati, ne izpremimjati njene substance. Zakupnik mora zakupno zemljišče obdelovati. Ko mine pogodbena doba, mora najemnik stvar najemodajalcu vrniti. Najemnik plačuje n ajemnin o, zakupnik z akupnin o: kolikor ni drugače dogo¬ vorjeno, se oboje plačuje za nazaj (postnumerando). Najemnina je dogovorjena v denarju, zakupnina je lahko domenjena tudi kot določena količina (pars cjuanta) ali kot določen delež (pars quola) pridelkov; v .zadnjem primeru .imamo opraviti z delnim zakupom (colonia partiaria). Kadar najemnik brez svoje krivde ne more najete stvari uporabljati, se najemnina sorazmerno zniža. Zakupnik srne zahtevati znižanje zakupnine, če je bil donos zakupnega zemljišča zaradi elementarnih do¬ godkov hudo zmanjšan , 2 v naslednjih ugodnih letih sme zakupodajalec zahtevati, da se prejšnje znižanje zakupnine poračuna . 3 Delni zakupnik ne .more zahtevati takega znižanja. — Za plačilo najemnine ima najemodajalec zastavno pravico na najemnikovih stvareh, 'ki jih je le-ta pripeljal ali prinesel v stanovanje (invecta et illata), zakupodajalec pa na pridelku iz zakupnega zemljišča (fructus qui ibi nascuntur). Najemo- (zakupo-)dajalec uveljavlja svoje zahteve z actio locati. V stvarnopravnem pogledu ne povzroča locatio conductio rei po rimskem pravu nobenih izprememb. Posestnih interdiktov nimata ne najemnik ne zakupnik, oba sta samo imetnika. Lastninsko pravico na plodovih pridobiva zakupnik s tem, da jih po zaku.podajalčevi volji vzame v svojo posest. Najemna pogodba je bila lahko, sklenjena za določeno ali za nedoločeno dobo; zemljiške zakupe so navadno Sklepali za .pet let (luštnim). Če je zakupnik po pre¬ teku zakupne dobe ostal še naprej na zemljišču, ne da bi zakupodajalec ugovar¬ jal, se je s tem zakup molče podaljšal (relocatio tacita) za eno leto. Pri najemu hiše je tako podaljšanje veljalo navadno za krajšo dobo.. Preden je minila najemna doba, je vsaka stranka smela iz važnega razloga * pogodbo odpovedati. Najemodajalec je mogel to storiti, če je v najem dano stvar sam potreboval, ali če jo je bilo treba popraviti, ali če najemnik že dve leti zapo¬ red ni plačal najemnine. Najemnik jo je lahko odpovedal, če najemodajalec ni hotel popraviti pomanjkljivosti najemne stvari. Odpoved je morala biti opravljena ob primernem času, glede zakupne pogodbe ne pred žetvijo. Najemno pogodbo, ki je bila .sklenjena za nedoločeno dobo, je smela vsaka stranka razdreti, kadar je hotela. Najemna pogodba je tudi prenehala, če je bila uničena stvar, ki je bila pred¬ met .pogodbe. Če se je to zgodilo brez krivde katere koli stranke, ni mogla nobena terjati od druge nobene odškodnine. Kadar je uničenje zakrivila ena stranka, je morala drugi povrniti interes. Če je najemodajalec prodal v najem dano stvar, preden je minula najemna doba, pridobitelj (kupec, užitkar) ni bil vezan nasproti najemniku po prodajalčevi najemni pogodbi, ampak je lahko najemniku takoj odvzel stvar, ki jo je ta imel 2 Gai. D. 19, 2, 25, 6: Vis maior . . . non debel conductori damnosa esse. si plus, quam tolerabile est, laesi juerint fructus: . . . 3 Ulp.-Pap. D. 19, 2, 15, 4. 221 § 85 v najemu. Najemnik je nato lahko izahiteval odškodnino od najemodajalca, ker ni izpolnil najemne pogodbe. Da se temu izogne, si je dal najemodajalec ob skle¬ nitvi prodajne pogodbe obljubiti od 'kupca (*pactum adieclum), da bo najemnik smel do konca pogodbene dobe stanovati v najeti hiši, ali da bo zakupnik dotlej obdržal zemljišče v zakupu . 4 Če bi kupec vkljub temu dogovoru pregnal najemnika, bi le-ta tožil z actio conducti najemodajalca, ki bi nato z actio venditi tožil kupca zaradi kršitve kupne in prodajne pogodbe. Zaradi morebitnih poškodb najete stvari je mogel kupec terjati odškodnino le od prodajalca z actio empti, prodajalec pa jo je z actio locati nato iztožil od najemnika . 5 Zakupnikov položaj je podoben užitkanjevemu, kolikor imata oba pravico do uporabljanja stvari in pridobivanja plodov. Medtem ko ima užitkar stvarno, pra¬ vico na stvari, ki je varovana nasproti vsakomur, ima zakupnik samo obligacijsko pravico nasproti zakupodajalcu. Razlika se pokaže pri pridobivanju plodov, ki jih zakupnik pridobiva po izakuipodajalčevem privoljenju, užitkar pa neodvisno od lastnikove volje s percepcijo in deloma že s separacijo. Prodaja zakupnega zemlji¬ šča ima za posledico, da kupec zakupnika lahko prežene, medtem ko prodaja slu¬ žečega .zemljišča prav nič ne vpliva na užitkarjev položaj . 6 • III. Localio conductio operarum. Službena pogodba ali pogodba o delu 7 je sklenjena, 'ko se stranki sporazumeta o tem, da 'bo delavec (službojemalec, locator) prepustil delodajalcu (conduclor) v določenem obsegu uporabljanje svoje delovne sile, zato bo pa od njega dobil pla¬ čilo (merces) v denarju. Spričo velikega števila sužnjev in osvobojencev so imele v Rimu službene pogodbe razmeroma .majhen pomen. Ker so opravila zdravnikov, odvetnikov, uči¬ teljev i. p-d. pojmovali kot izvrševanje mandatne pogodbe, so .ostala predmet služ¬ benih pogodb samo težaška in nižja dela (operae illiberales). Locator mora delati, kakor je dogovorjeno. Odgovoren je za vsako krivdo, tudi za škodo, ki jo je povzročili, iker je nevešč. Po vsebini pogodbe je presojati, ali mora delo opraviti sam, 'kar bo navadno, ali pa ga sme poveriti drugemu. Vse te zahteve uveljavlja zoper njega delodajalec z actio conducti. Z. actio locati zahteva delavec od delodajalca plačilo denarne .mezde, ki se redno plačuje iza nazaj (postnumerando). Dogovorjeno mezdo sme terjati tudi takrat, kadar ni mogel delati iz kakega razloga,yki. je bil na strani delodajalca, čeprav 4 Ulp. D. 19, 1, 13, 30: Si venditor habitationem exceperit, ut inguilino liceat babi- . tare, vel colono ut perfrui liceat ad cerlum tempus,. . . Gaius D. 19, 2, 25, 1 : . .. ut apud emptorem quoque eadem pactione et colono jrui et inquilino habitare liceat. 5 Ulp. D. 19, 1, 13, 30. 6 Moderni zakoniki bolje varujejo zakupnika nepremičnine. Po CC (1743) pridobitelj ne sme pregnati najemnika (zakupnika), čigar pogodba je izpričana z javno listino ali velja do določenega dne. — Po Odz. (1095, 1120 s.) ne more pridobitelj pregnati zakupnika, čigar zakupna pogodba je vpisana v zemljiško knjigo, ampak mu sme le pravilno odpo¬ vedati pogodbo. — Po švicarskem OR (259, 2; 281, 2) mora zakupniku pustiti stvar še naprej do zakonitega odpovednega roka, ki znaša za zakup največ šest mesecev. — Po nemškem BGB (571) vstopi pridobitelj" v najemno (zakupno, 581, 2) pogodbeno razmerje glede v najem (zakup) danega zemljišča. Enako ostane po GK (169) »najemna pogodba v veljavi nasproti novemu lastniku.« 7 sh. ugovor o najmu radne snage, č. smlouva služebnl, p. najem uslug, frc. louage d’ouvrage ou des Services, it. locazione delle opere, contrattto di lavoro, n. Dienstvertrag. 1 Očrt rimskega prava JI. del 222 § 85 morda brez njegove krivde. 8 Vendar je smel delodajalec odtegniti od mezde toliko, kolikor je delavec v istem času drugod zaslužil. Delavec ni mogel terjati mezde za čas, ko ni mogel delati, čeprav brez lastne krivde, n. pr. zaradi bolezni. IV. Locatio conductio operiš. 1. Splošno. Delovršna ali podjetniška pogodba® se sklene s tem, da se naročnik (locator) in podjetnik (conductor ali redemptor operiš) domenita, da bo podjetnik napravil za naročnika določeno delo (opus), naročnik mu to pa za to plačal določeno nagrado (mer c e s). Medtem ko gre pri službeni pogodbi iza uporabljanje tuje delovne sile, gre pri podjetniški pogodbi za gospodarski uspeh, za do vršite v dela. Tako se zaveže pod¬ jetnik, da bo n. pr. naročniku postavil hišo, zgradil ladjo, krojač ibo sešil obleko, prevoznik bo prepeljal blago ali potnika, obrtnik bo mladega sužnja izučil v neki obrti. 10 Klasiki podrobneje razmejujejo podjetniško pogodbo od kupne. Obveljalo je Salbinovo mnenje, da gre za kupno pogodbo takrat, kadar oskrbi vse gradivo (n. pr. za napravo kipa, posode, obleke) podjetnik, naročnik pa da samo denar. Če zgradi podjetnik hišo iz svojega gradiva, je to podjetniška pogodba, kajti naročnik da stavb išče. 11 Podjetnik mora prevzeto delo izvršiti, kakor je bilo dogovorjeno' in ga mora naročniku .pravočasno dobaviti. Ker je odgovoren za 'končni uspeh, ima bolj proste roke kakor delavec v službenem razmerju. Podjetnik je takrat dolžan, da delo sam izvrši, kadar je delo odvisno od njegovih osebnih 'sposobnosti in lastnosti (n. pr. izdelava umetnine) in bi bilo od koga drugega izvršeno delo nekaj drugega, kakor naj bo naročeno delo. Navadno pa sme podjetnik pritegniti pomočnike, za katere jamči neomejeno. Kolikor sme poveriti delo drugemu podjetniku kot namestniku (n. pr. izvršitev tesarskih del pri gradnji hiše), je naročniku odgovoren za skrbnost pri izbiri (cidpa in eligendo). Podjetnik sam je bil po rimskem pravu odgovoren za vsako krivdo, 'tudi za nespretnost (imperitia). 1 ' 2 Glede gradiva, ki ga je dobavil naročnik, jamčita zaplat- nik (sarcinator) in valjavec (fullo) za varovanje stvari (custodia) in tako odgovarjata celo za naključno uničenje, kolikor ni tega povzročila višja sila. — Če je bilo naro¬ čeno delo dovršeno, toda še pred izročitvijo uničeno, je škodo trpel načeloma podjetnik. Vendar je trpel škodo zaradi uničenja naročnik, če je nastala zaradi elementarnih dogodkov (lav. D. 19, 2, 59 (60): potres je porušil zgrajeni del hiše), ali zato, ker je naročnik dobavil slabo gradivo, ali iker se je podjetnik po pogodbi moral držati naročnikovih navodil, ali ker je bil naročnik v sprejemni zamudi. Če 8 Paul. D. 19, 2, 38 pr. 0 sh. ugovor o izradi nekoga dela, o delu, E. smlouva o dllo, p. najem dziela, r. podrjad, frc. louage d’industrie, tudi contrat d’entreprise, it. il contratto di locazione di un’ opera, n. Werkvertrag. 10 Ulp. I). 19, 2, 13, 3. 11 Pomp. D. 18, 1, 20: Sabinus respondit, si quam rem nobis fieri velimus etiam . . . ut nihil aliud quam pecuniam daremus, emptionem videri. Nec posse ullam locationem "ssr. ubi corpus ipsurn non detur ah eo cui id fieret: aliter atque si aream darem, ubi insu- lam aedificares . . . Prim. Paul. D. 19, 2, 22, 2. 12 Ulp. D. 19, 2, 9, 5: Celsus etiam imperitiam culpae adnumerandam. . . scripsit: . . . quod imperitia peccavit, cidparn esse:. .. 223 § 85 je dobavljeno delo imelo napake, je naročnik smel zahtevati od podjetnika, da jih v primernem roku popravi. Če podjetnik tega ni hotel storiti, je smel naročnik od¬ stopiti od pogodbe ali pa znižati nagrado. Svoje zahteve uveljavlja naročnik s tožbo actio locati. Naročnik mora dobavljeno blago prevzeti ali odobriti (adprobare). 13 Morebitne napake mora v primernem roku grajati; pozneje more grajati le tiste napake, iki jih ob prevzemu ni mogel opaziti. Za dovršeno delo mora plačati podjetniku dogovor¬ jeno nagrado; plačati jo mora tudi takrat, kadair neopravičeno odstopi od pogodbe. Podjetnik ima zoper naročnika tožbo actio conducti. 2. Actio oneris aversi. Podjetnik mora naročeno delo napraviti redno iz naročnikovega gradiva. Stranki se pa lahko drugače dogovorita. Naročnik prepusti zlatarju svoje zlato, da mu na¬ pravi prstan. Hkrati mu dovoli, da sme to zlato porabiti zase, prstan pa izdelati iz drugega enakovrednega zlata (Alf. D. 19, 2, 31; Pomp. D. 34, 2, 34 pr.). Pod¬ jetnik postane v tem primeru lastnik zaupanega gradiva in odgovarja za nje¬ govo naključno uničenje. V občem pravu so tako podjetniško pogodbo imeno¬ vali Hocatio conductio operiš irregidaris. Podobne pogodbe so bile pogostne v pomorskem prometu. Lastnik ladje, ki je prevzel prevoz nadomestnih stvari (žita, olja), se zaveže, da bo na namembnem kraju izročil naročitelju enako količino enakovrstnih stvari (tantundem eiusdem generis). 14 Prevoznik postane lastnik prevoz¬ nega blaga, vendar ni odgovoren za naključno uničenje med vožnjo, ampak samo za krivdo. Naročnik ima zoper njega tožbo actio oneris aversi , ki je najbrž bila spočetka tožba zaradi prevozilikovih poneverb. Lex Rhoclia de iactu (D. 14, 2). Iz pomorskega prava, kakor se je razvilo na otoku Rodu, je že v predklasični dobi prešla v irimsko pravo določba o porazdelitvi škode, nastale med pomorsko vožnjo. 18 Če so ladjo, ki je zašla v stisko, rešili iz grozeče nevarnosti s tem, da so del ladijskega tovora pometali v morje, je smel lastnik tovora, žrtvovanega v skup¬ nem interesu, zahtevati z actio locati od kapitana ladje sorazmerno povračilo škode. Kapitan je moral škodo porazdeliti tako, da so jo sorazmerno trpeli 'laistnik ladje in lastniki rešenega tovora. Zoper nje je imel tožbo iz prevozne pogodbe (actio con¬ ducti). Vrh tega je smel tudi zadržati rešeni tovor, dokler lastniki ne bi prispevali svojih deležev k nastali škodi. 16 16 Flor. D. 19, 2, 36. 14 Prim. Alf. D. 19, 2, 31: In navem Saujeii cum complures frumentum confuderant, Saufeius uni ex his frumentum reddiderat de communi et navis perierat: quaesittim est, an ceteri pro sua parte frumenti cum nauta agere possunt oneris aversi actione. .. Secundum quae videri triticum factum Saufeii et rede datum .. . Et ideo se improbare actiones oneris aversi: . .. Sed si ita datum esset, ut in simili re solvi possit, conductorem culpam dumtaxal debere. . .neque omnimodo culpam esse, quod uni reddidisset ex frumento, quoniam alicui primum reddere eum necesse fuisset ... •• 15 Paul. D. 14, 2, 1 : Lege Rhodia cavetur, ut, si levandae navis gratia iadus mercium factus est, omnium contributione sarciatur, quod pro omnibus datum est. 16 Paul D. 14, 2, 2 pr.: ...ut ceterorum vedorum merces retineat, doneč portionem damni praestent. 5 * 224 § 86 §,86. DRUŽBENA POGODBA (SOCIETAS)i I. Pojem. Družbena pogodba (societas) 1 2 je kooisenzualni kon trakt s katerim se dvoje ali več ljudi zaveže, da bodo združili svoje delo ali svojo imovino ali oboje, da bi s tem do,segli neko imovinsko korist. Družbena pogodba je k-ontrakt bonae fidei, ki povezuje med seboj vse družbe¬ nike (socii); vsem daje pravice, vsi postanejo tudi zavezani (contractus *bilateralis aegualis). Po tem, da so odnošaji med družbeniki s pogodbo urejeni, še družba razlikuje od kvazikontraktne naključne skupnosti (*communio incidens, § 95). Od korporacije se rimiskopravna družba loči po tem, da ni pravna oseba; imovinski pravni subjekti so le posamezni družbeniki, ne pa družba 'kot taka. Zgodovina rimskih družb je le malo znana. Gaj 3 in Aulus Gellius 4 poročata, da je bila najstarejša družba, ki se je pojavila v rimski pravni zgodovini: skupnost sinov-dedičev. Le-ti so po očetovi smrti živeli še naprej v nerazdeljeni dediščinski skupnosti, ki se je najbrž imenovala ercto non cito. Zanjo je bilo značilno, da je vsak družbenik mogel sam .razpolagati s skupno stvarjo (n. pr. osvoboditi skupnega sužnja, najbrž tudi odsvojiti sikppno res mancipi z mancipacijo). 5 * Sčasoma so tudi nesorodruiki mogli ustanavljati podobne družbe. V ta namen je bila potrebna posebna legisakoija pred poretorjem. 8 Kaj več nam o teh družbah ni znanega, dlasti tudi ne vemo, kalko se je izvršil prehod v poznejšo vesoljno družbo, societas omnium bono- rum, ki jo je bilo mogoče ustanoviti že s samim konsenzom med družbeniki. Članom vesoljne družbe je postalo s sklenitvijo pogodbe vse skupno, ‘kair so dotlej imeli. Obenem so se zavezali, da jim bo skupno tudi vse, kar bo kdo izmed njih pozneje pridobil, bodisi s svojim delom, bodisi po sreči (ex fortuna, n. pr. kot dediščino, volilo ali darilo). Skupne niso bile samo obveznosti, ki so izvirale iz deliktov. Ker je skupnost zajemala vso imovino, ni bilo potrebno, da bi si družbeniki ob sklenitvi pogodbe med seboj izročali posamezne svoje stvari v solastnino, ampak je solastnina nastala že v tistem trenutku, ko so družbeniki sklenili družbeno pogodbo. 7 Tako daljnosežne družbe so bile navadno samo med najožjimi sorodniki in svojci. 1 D. 17, 2, C. 4, 37: Pro socio, I. 3, 25: De societale. 2 sh. društvena pogodba, ugovor o ortakluku, č. smlouva společenska, p. umowa spolki, r. tovariščestvo, frc. societe, n. Gesellschaft, it. societa, angl. partnership (z nekaterimi raz¬ likami). , 3 Gai. Inst. 3, 154 a (iz Gajevih fragmentov 1. 1933): Est autern aliud g enus societatis proprium civium Romanorum. Olim enim, mortuo patre familias inter saos hered.es quaedam erat legitima simul et naturalis societas quae appelll abatur ercto non cito, id est dominio non diviso: erct]um enim do[minium est; un]de eru[s] dominus dicitur: ciere a[utem] dividere est: . . . 154 b: Alii quoque qui volebant eandem habere societatem. poterant id consequi apud praetorem certa legis actione. * Nocles Atticae, 1, 9, 12 (Pisatelj pripoveduje, da so učenci grškega filozofa Pitagora živeli v podobni imovinski družbeni skupnosti, kakor je bila stara rimska); quod quisque familiae, pecuniae habebat, in medium dabat et coibatur societas inseparabilis, tamquam illud fuit anticum consortium, quod mre atque verbo Romano appellabatur .ercto non cito". — O tej družbi prim. tudi Miloš Bajič. Poslovna nesposobnost i počeci starateljstva u rimskom pravu, Sarajevo. Godišnjak 1953. 3 Gai. Inst. 3, 154 b ; žal je zadnji stavek, ki govori o odsvojitvi kake druge res man¬ cipi , poškodovan. 8 Gai. Inst. 3, 154 a ; glej op. 3. 7 Prim. spredaj str. 101. 225 § 86 Sklepanje družbenih pogodb je posebno napredovalo v zadnjih dveh stoletjih republike. V drugi: punski vojni n. pr. je 1. 215. devetnajst družbenikov ustanovilo tri družbe, ki so prevzele preskrbo armade v Španiji. 8 Iiz tega vidimo, da so se družbe ustanavljale spričo posameznih gospodarskih nalog, ki jih posamezni družbeniki kot poedimci ne bi zmogli. Tako so se sčasoma razvile poleg vesoljne družbe še druge, katerih področje je bilo bolj omejeno in popolnoma zasebno. Po klasičnem pravu so bile take družbe: Societas quaestus, (lucri, impendii), ki ustanavlja pogodbeno skupnost le glede tiste imovine, ki jo družbeniki, pridobe samo s svojim delom; v skupnost torej ne spada imovina, ki je bila pridobljena po sreči (ex fortuna). Kadar govore viri o družbi hre,z bližje označbe, je mišljena societas quaestus. Iz tega smemo sklepati, -da je (bilo teh družb znatno več kakor pa vesoljnih (societas omniitm bonorum), dasi so bile vesoljne najbrž starejše. Še ožja je bila societas negotiatijjuu^Z njo so se družbeniki povezali za izvrše¬ vanje trgovine ali kake obrtiTT7tfodbe.na skupnost je zajemala imovino, ki je služila temu namenu, kakor tudi dolgove, ki so se nanjo nanašali. Take zasebne družbe so ustanavljali bankirji (argentarii), svobodni delavci, ki so prevzemali žetvena dela, prodajalci sužnjev (venaliciarii). 9 Posebni predpisi so v državnem interesu veljali za družbe, ki so prevzemale v zakup izterjevanje davkov ( societas vectiealis) . Med sedmoigraškimi ploščicami nam je na eni ohranjena 'bankirska pogodba, sklenjena za časa Marka Avrelija (1. 167) ;za omejen čas, pri kateri sta si stranki prevzete obveznosti medsebojno obljubili tudi s stipulacijo. 10 Najožja rimsikopravna družba je societas unius rei. ki ustanavlja med družbe¬ niki gospodarsko sodelovanje za popolnoma konkreten namen, n. pr. za skupni nakuip kakega dragega orodja, ki ga posamezni družbenik sam ne zmore. Od Celza naprej so presojali kot družbo tudi pogodbo zemljiškega lastnika « poljedelskim strokovnjakom (politor), n ki je zanemarjeno zemljo prevzel v obdelavo in je dobil sorazmeren del pridelka. II. Družbena pogodba. Družbeno pogodbo sklenejo družbeniki lahko brezoblično, s samim soglasjem o njeni vsebini; potrebno je le, da imajo stranke namen ustanoviti družbo (affectio societatis, animus contrahendae societatis). V praksi so navadno sestavili pogodbeno 8 Titus Livius, 23, 49; prim. M o n i e r, Manuel, II 4 , str. 177 4 . 9 Prim. Girard-Mayer, Geschichte und System des rom. Rechtes, str. 625, op. 5. 19 Corpus inscriptionum Lalinarum (= CIL) 3, 950 = B r u n s, Fontes, I 7 , str. 376 = Girard, Textes 5 , str. 862 = Arangio-Ruiz, Fontes 2 , III, str. 481 s. Bankirsko družno (societas damstariae) ustanovita pogodbenika za čas od 23. decembra 166 do 12. aprila 167. Medsebojno si obetata, da bosta naspol delila ves dobiček in izgubo (v. 55 ss.: ut quidquid in ea societati (!) ab re natum fueril lucrum damnumve acciderit, aequis por- tionibus s[uscip]ere debebunt). Vsak prispeva takoj določen imovinski prispevek (v. 8—12). Obljubita si, da bo za nepošteno ravnanje vsak plačal drugemu družbeniku določeno pogod¬ beno globo (v. 13—15). Ko bo potekla doba, za katero je družba ustanovljena, si bosta družbenika vso preostalo imovino razdelila (v. 16—18: tempore perac[t]o de[duc]to aere alieno sive summam s(upra) s(criptam) s/ibi recipere sive], si quod superfuerit, dividere d[ebebunt?]. Slede: stipulacijska klavzula, določba glede števila pogodbenih izvodov in datum. 1* Ulp. - Cels. D. 17, 2, 52, 2: . . . Et Celsus ... ita seripsit :... Si in coeunda societate, inquit, artern operamve pollicitus est alter, veluti cum pecus in commune pascendum aut agrum politori damus in commune quaerendis fructibus, nimirum ibi etiam culpa praes- landa est...; prim. M o n i e r, Manuel, II 4 , str. 177; Hugo B 1 ii m n e r, Die romischen Privataltertiimer, Munchen 1911, str. 551 s. 226 § 86 Listino; včasih so si družbeniki obljubili izpolnitev medsebojnih obveznosti s stipu- lacijami, kakor priča ohranjena bankirska pogodba . 12 Ni bilo potrebno, da bi bili obe stranki osebno navzoči, ampak je ena lahko uporabila sla (nuntius). Družbena pogodba je lahko omejena po pričetnem ali po končnem roku, vsaj v Justinijanovem pravu pa lahko tudi po pogoju . 13 Predmet in namen družbene pogodbe ne sme biti nič nečastnega; drugače (n. pr. družba tihotapcev) je družbena pogodba nična . 14 Družbenik mora prispevati iza družbene namene to, 'za ikar se je s poigodbo zavezal. Včasih je dolžan, da prispeva imovino (denar, stvari, terjatve), včasih delo (opera), včasih oboje. Stvari, ki jih prispeva, prepušča sodružbenikom ali samo za ralbo (*quoad usurn) ali pa v solastnino (*quoad sortem). Pomen te razlike se pokaže takrat, če je stvar uničena po naključju: v prvem primeru trpi škodo samo lastnik, v drugem vsi družbeniki kot solastniki. Pri večini družb nastane solastnina, vendar to ni nujno. Mogoče so tudi družbe brez solastnine . 15 Kadar posamezni družbenik za družbo ničesar ne prispeva, je zanj udeležba pri družbi darilo (donatio) drugih družbenikov njemu. Z -družbeno pogodbo nastane med družbeniki neka bo-lj ali manj tesna gospo¬ darska skupnost, za katero je potrebno medsebojno zaupanje. Za vse medsebojne odnašaj e veljajo načela dobre vere in poštenja (bona fides). Ulpijan pravi narav¬ nost, da družba vsebuje nekak bratovski odnošaj ; 16 morda se je v tem ohranil rahel spomin na nekdanjo civilno družbo med brati-sodediei. Spočetka je bil družbenik odgovoren samo za svoje dolozno ravnanje. Strože je jamčil politor, ki je jamčil tudi za malomarnost . 17 Sčasoma je obveljalo mnenje, da odgovarja družbenik tudi za tako malomarnost, ki presega navadno mero. Po Justinijanovem pravu jamči za tisto skrbnost, kakor jo kaže v lastnih zadevah . 18 Če iima družbenik v družbenih zadevah kak dobiček ali kako 'korist, mora to deliti z družbeniki. Enako so drugi družbeniki dolžni, da delijo z njim -izgubo in da mu prispevajo k potroškom, ki jih je imel v družbenih zadevah (*communicatio lucri et dumni). 1 ' 1 Kolikor družbena pogodba drugače ne določa, so deleži posameznih družbe¬ nikov -splošno enaki pri -dobičku kakor pri i-zguibi, ne glede na to, kolikšni -so njihovi prispevki. Mogoče je tudi, da se družbeniki dogovore, da nekateri družbeniki niso udeleženi pri izgubi. Nična -pa je -pogodba, po Jcateri bi bil posamezni družbenik 12 Prim. op. 10. 13 Paul. D. 17, 2, 1, pr.: Societas coiri poteši vel in perpetuum. id est dum vivunt, vel ad lempus vel ex tempore vel sub condicione. — Za pogoj prim. C. 4, 37, 6 (531). 14 Ulp. - Pomp. D. 17, 2, 57: ... si honestae et licilae rei societas coila sit: ceterum si maleficii societas coita sit, constat nullam esse societatem. Generaliler enim traditur rerum inhonestarum nullam esse societatem. — Paul. D. 17, 2, 3, 3: Societas si dolo malo aut fraudandi causa coita sit, ipso iure nullius momenti sit. quia fides bona contraria est > fraudi et dolo. 15 Prim. Ulp. D. 17, 2, 52, 12 in 13. 10 Ulp. D. 17, 2, 63, pr.: ... cum societas ius quodammodo fraternitatis in se habeat. 17 Prim. op. 11. 18 Gai. D. 17, 2, 72: Socius socio etiam culpae nomine tenetur. . .. Culpa autem non ad exactissimam diligentiam dirigenda est: sufficit enim talem diligentiam communibus rebus adhibere, qualem suis rebus adhibere solet, quia qui parum diligentem šibi socium adquirit, de se queri debet. 19 Paul. Sent. 2, 16, 1: Sicut lucrum ita damnum inter socios communicatur . . .; Ulp. D. 17, 2, 55: . . . aequum est enim , ut cuius participavil lucrum, participet et damnum. 227 § 86 deležen samo izgube, ne pa tudi dobička. Po Ezopovi basni o levovi samogoltni delitvi plena, ki ga je pridobil skupno z o-slom, so taiko družbo imenovali levjo (societas leonma).' 20 Ker s sklenitvijo' družbene pogodbe in z ustanovitvijo družbe ni nastala nobena pravna oseba, so samo družbeniki subjekti pravic in dolžnosti. Iimovina, ki družbe¬ niki z njo razpolagajo, je ali lastnina posameznih družbenikov, ali pa je v solastnini vseh družbenikov. Drugače kakor je to pri pravni osebi, 'družba nima nobene poseb¬ ne družbene imovine. Direktnega zastopanja rimsko pravo tudi pri oskrbovanju družbenih zadev ne dovoljuje. Načeloma posluje in sklepa pravne posle z nedružbe- nilki (zunanje razmerje) posamezni družbenik, ki postane iz sklenjenih pravnih poslov sam upravičen in zavezan. 21 Koristi drugih družbenikov more varovati kot njihov mandatar ali kot poslovodja hrez naročila (negotiorum gestor). Kadar skle¬ nejo pogodbo vsi družbeniki, ostane navadno vsak izmed njih upravičen in zaveizan za ustrezen del sklenjene obveznosti, 22 če so pa sklenili korealno obligacijo, jamčijo vsi nerazdelno (in solidum). Pretorski tožbi actio exercitoria in insliloria .more upnik naperiti zoper vse družbenike nerazdelno, čeprav je pogodbo sklenil s kapitanom, ki je bil uslužbenec vseh družbenikov, ali pa z njihovim skupnim sužnjem. 23 Posebna pravila za družbe bankirjev in trgovcev s sužnji bomo še omenili (spodaj IV). — Med seboj (notranje razmerje) so družbeniki vezani po družbeni pogodbi, ki morda podrobneje določa, kako se med družbeniki deli 'dobiček in izguba. Kolikor v pogodbi posebnih določil ni, se notranji odnošaji presojajo po splošnih dispozitivnih pravnih normah o družbi, zlasti pa po načelih dobre vere in poštenja. ifi. Konec družbe. Družiba utegne prenehati iz različnih razlogov. 24 1. Notranji razlogi. Družba preneha, če mine čas, za katerega je bila ustanov¬ ljena; če je njen namen dosežen; če je njen predmet uničen; če se izpolni razvezni pogoj, pod katerim je bila ustanovljena. 2. Smrt ali obuboianje družbenika. . Pravno razmerje med družbeniki velja po rimskem pravu kot tako strogo osebno (intuitu personae), da je družbe konec, ko eden izmed družbenikov umrje. Zato nobena družba ne traja preko več generacij. 23 Če preostali družbeniki nadaljujejo družbo, je to nova druižba, iki jo ustanovijo z novim brezobličnim soglasjem; pri tem je brez pomena, ali so se morda že spočetka tako domenili. Nova družba nastane tudi takrat, ‘kadar vstopi vanjo dedič umrlega družbenika; brez pomena je tudi tu kak ‘tak prejšnji dogovor. — Kadar dedič ne vstopi v družbo, podeduje terjatve in jamči za dolgove, iki so za njegovega zapust¬ nika nastali, do njegove smrti. Na ta način je družbenikov dedič utegnil biti pravdna stranka v actio pro socio. 20 Ulp. D. 17, 2, 29, 2: ...Cassium respondisse societatem talem coiri non posse, ut alter lučrum lantum, alter damnum sentiret, et hanc societatem leoninam solitum appellare. — O sporih med predklasičnimi juristi glede možnosti, da so deleži dobička in izgube različni, prim. Paul. D. 17, 2, 30; I. 3, 25, 2. 21 Paul. D. 17, 2, 74: Si quis societatem contraxerit, quod emit ipsius fit, non commune: sed societatis iudicio cogitur rem communicare. 22 Ulp. D. 14 , 1, 4, pr. Si tamen plures per se navem exerceant, pro portionibus exer- citionis conveniuntur . . ■ 23 Ulp. D. 14, 1, 1, 25: Si plures nttvem excerceant, cum quolibet eorum in solidum agi potest. — Paul. D. 14, 3, 14. 24 Modestin (D. 17, 2, 4, 1) navaja kot razloge: Dissociamur renuntiatione morte capilis minutione et egestate .— Ulpijan (D. eod. 63, 10) pa pravi: Societas solvitur ex personis, ex rebus , ex voluntate, ex actione. 228 § 86 Družba preneha obstajati tudi takrat, kadar izgubil eden izmed družbenikov svojo imovino, bodisi da jo v konkurzu kot cessio bonorum odstopi upnikom, bodisi da jo izgubi zaradi kazenske obsodbe. 25 3. Capitis deminutio maxima in viedia povzročita konec družbe po klasičnem in po Justinijanovem pravu. Capitis deminutio minimo) ima enake posledice po kla¬ sičnem pravu; z družbenikom, ki jo je utrpel, družbeniki lahko sklenejo novo družbeno pogodbo. 4. Odpoved (renuntialio). Vsak družbenik more razdreti družbo is tem, da jo odpove. Dogovor, da se družba ne sme razdreti, je neveljaven. 26 Zato družbenik lahko odpove družbo 'tudi predčasno, čeprav je bila sklenjena za določen čas. Kadar pa njegova odpoved nasprotuje dobri veri in poštenju, n. pr. če odpove družbeno pogodbo zato, da mu ne bi bilo treba s sodružbeniiki deliti kake pričakovane dedi¬ ščine, tedaj je po Kasijevem vplivu obveljalo, da mora aktivno svojo pridobitev vkljub temu deliti s sodružbeniki, ne da bi pa smel od njih zahtevati, da ibi oni z njim delili to, kar so pridobili po njegovi odpovedi: socium a se, non se a socio liberatP Vrh tega jamči tudi za škodo, ki jo je družbenikom povzročil s svojo samovoljno odpovedjo; svoje zahtevke zoper njega bodo uveljavljali z actio pro socio. 28 5. Actio pro socio 29 ima prav tako za posledico konec družbe. Z njo more vsak družbenik uveljavljati svoje pravice iz družbene pogodbe nasproti sodružbenikom. S tožbo zahteva vplačilo prispevkov, ki jih je bil posamezni družbenik dolžan vpla¬ čati po družbeni pogodbi, dalje lahko 'terja delitev dobička in izgube, povrnitev potroškov in povračilo škode. Ker obsojenega družbenika zadene tudi infamija, je actio pro socio zadnje sredstvo; če je tožba naperjena, ni mogoče pričakovati, da bi družba mogla še naprej uspešno delovati, zato družba preneha. Vendar pa prejšnja osebna povezanost med družbeniki vpliva na obsodbo toliko, da je družbenik obsojen samo na to, kar more storiti (in id quod facere potest; *beneficium competentiae), tako da mu ostane vsaj najpotrebnejše za življenje. To pravno 1 dobroto je pretor dovoljeval spočetka le članom vesoljne družbe (societas omniurn bonorum); pri tem si je pridržal, da je posebej presojal vsak posamezni primer (causa cognita). Po Sabinovem vplivu pa je obveljalo, da imajo pravico do te ugodnosti družbeniki vsake družbe. Izvzeti so bili od nje samo tisti družbeniki, ki so postali neplačeviti. 30 Ker formula za actio pro socio ni vsebovala prisoditve (adiuclicatio), z njo ni bilo mogoče razdeliti solastnine. Ce so hoteli to doseči, so morali družbeniki naperiti actio communi dividundo. Z njo so tudi lahko sporazumno razdrli družbeno skupnost dn si razdelili skupno limovino, ne da bi komu grozila infamija. ® 6 Gai. Inst. 3, 154: Item si cuius ex sociis bona puhlice aut privatim venierint, solvitur societas. 28 Ulp.-Pomp. D. 17, 2, 14: ... Pomponius scripsit frustra hoc convenire... 27 Paul.-Cass. D. 17, 2, 65, 3. 28 Paul. D. 17, 2, 65, 5—6. 2» Lenel, EP 3 , str. 297, rekonstruira njen obrazec tako-le: Quod Auths Agerius cum Numerio Negidio societatem omniurn bonorum coiit, qua de r.e agitur, quidquid ob eam rem Numerium Negidium Aulo Agerio (allerum alteri) dare facere (praestare?) oportet ex fide bona, dumtaxat quod Numerius Negidius facere potest, eius iudex Numerium Negi¬ dium Aulo Agerio c. S. n. p. a. 3» Ulp. D. 17, 2, 63 pr., D. 42, 1, 16, Pomp. D. 42, 1, 22, 1; Lenel, EP3, str. 298 s. §§ 86-87 229 IV. Posebnosti nekaterih družb. 1, Societas venaliciariorum. Prodajalci sužnjev (venaliciar.ii) so bili znani kot zelo nepošteni. Organizirani so bili v posebnih družbah. Ker je sužnja prodal na¬ vadno posamezni družbenik, ki je bil samo solastnik, hi moral ikupec morebitno tožbo zaradi pravnih ali stvarnih napak kupljenega sužnja naperiti zoper vse družbenike. To bi bilo za tožitelja pogosto nemogoče. Zato je edikt kurulskih edilov določal, da je smel kupec za vse {in solidum) tožiti prodajalca, ki je bil solastnik z naj večjim deležem ali vsaj z enakim deležem kakor drugi. 2. Societas argentariorum. Za družbe bankirjev je veljalo, da pogodba, ki jo oklene bankir, ki je član talce družbe, ustvarja korealno obligacijo. 3., Societas vectigalis. Rimljani so oddajali davke v zakup. Davčni zakupniki (publicani J 31 so bili združeni v posebnih družbah, za katere so iz javnopravnih raz¬ logov veljala posebna pravila. Taka družba je bila navadno ustanovljena za pet let in ni prenehala s smrtjo enega družbenika; mogoč je bil tudi dogovor, da naj na njegovo mesto vstopi njegov dedič. § W. MANDATI I .Pojem. Mandat ali naročilo * 1 2 je konsenzualni komtrakt bonae fidei, ki nastane s tem, da mandant (naročitelj) naloži mandatarju (prevzemniku naročila), da zanj neodplačno opravi neki dejanski ali pravni posel, in mandatar to prevzame. V virih se mandant imenuje mandator ali is, qui mandavit, za mandatarja se uporablja izraz is, cui mandatum est, ali is, qui mandatum accepit. Mandat je bil v navadi med prijatelji. Vrh tega so ga uporabljali za vesolj¬ nega oskrbnika (procurator omnium bonorum, ad res administrandas datus); kot tak je posloval navadno kak osvobojenec. Zato je razumljivo, da je po rimskem pravu mandat neodplačen. 3 Če bi bil mandat odplačno dogovorjen, bi bila to najemna ali podjetniška pogodba. Vendar je pozneje veljalo za dovoljeno, da je mandant prosto¬ voljno dal mandatarju nagrado (honorarium, salarium) za opravljeno delo. Odkar je bilo pod principatom čedalje več plačanega uradništva, so se pripadniki nekaterih poklicev (advokati, zdravniki, učitelji, babice) navadno vnaprej dogovorili glede na¬ grade. Vendar te nagrade niso mogli iztožiti z mandatno tožbo, ampak le v ekstra- ordinamem postopku (C. 4, 35, 1). Predmet mandata je lahko upravljanje mandatove imovine. (procurator omnium bonorum) ali izvršitev posameznega posla (procurator unius rei), bodisi dejanskega (n. pr. prenesti pismo, D. 3, 3, 1, 1) ali pravnega (kupiti neko stvar za mandanta). Ničen je mandat, če je njegov predmet nekaj nemogočega, nezako¬ nitega 4 * ali 'sramotnega. 6 Po klasičnem pravu je bil tudi mičen mandat, ki naj bi ga 31 Ulp. D. 39, 4, 12, 3: Publicani.. . dicuntur, qui puhlica vectigalia habent. 1 D. 17, 1: Mandati vel contra, C. 4, 35: Mandati, I. 3, 26: De mandato. 2 sh. ugovor o punomočstvu, č. prikaz, p. zlecenie, r. poručenie, frc. mandat, it. man¬ dato, n. Auftrag. 3 Paul. D. 17 1, 1, 4: Mandatum nisi gratuitum nullum est: nam originem ex officio atque amicitia trahit, contrarium ergo est officio merces. 4 Gai. Inst. 3, 157: ...si quis de ea re mandet, quae contra bonos moreš est, non contrahi obligalionem, veluti si tihi mandem, ut Titio furtum aut iniuriam facias. s Ulp. D. 17, 1, 6, 3: Rei turpis nullum mandatum est... '230 § 87 šele po mandatarjevi smrti opravil njegov dedič (Gai. Inst. 3, 158); najbrž je veljalo isto za mandat po mandantovi smrti (Paul. D. 46, 3, 108). Justinijan je to omejitev odpravil. Mandat je navadno samo v mandantovem interesu (mandatum mea gralia), lahko je tudi v mandantovem in v tujem interesu (mea et aliena gratia), pri čemer more biti delno tudi v mandatarjevem interesu (mea et tua gratia), lahko je 'končno tudi samo v interesu tretje, od obeh pogodbenikov različne osebe (mandatum aliena gratia). Ne more pa biti mandat samo v mandatarjevo 'korist (tua gratia), n. pr. A naroči mandatarju, naj svoj denar porabi raje za nakup zemljišč, ikakor da bi ga posodil; to je samo neobvezen nasvet (consilium), iz katerega ne nastane mandatna obligacija. 6 II. Obveznosti. Mandat je slučajno dvostranska pogodba (contractas bilateralis inaequalis). Mandatar mora naročilo vestno in skrbno izvršiti. Spočetka je bil odgovoren samo za naklep (clolus)J vsaj po Justinijanovem pravu pa odgovarja za vsako krivdo, torej tudi za culpa leviš, čeprav nima od mandata nobene koristi. Mandantu mora podati obračun o izpolnitvi poverjenega naročila. Vse, kar je pri tem pridobil, mora izročiti ali odstopiti (terjatve) mandantu, tako da mandatarju ne sme od izpolnitve mandata ničesar ostati. 8 Za uveljavljanje teh zahtevkov služi mandantu actio man¬ dati directa. Če je mandatar obsojen, ga zadene in-famija. Mamdant, -ki ima navadno od izpolnitve naročila korist, je mandatarju odgo¬ voren za vs alk o krivdo (culpa omnis). Mandatar, iki nima nobene koristi od mandata, naj tudi nima nobene škode. Zato mu mora man-dant povrniti vse potroške, ki jih je imel zaradi izvršitve naročila (n. pr. plačal je kupnino). Odvzeti mu mora (n. pr. z novačijo) vse obveznosti, ki jih je mandatar zanj prevzel (n. -pr. za mandanta je najel posojilo, pri tem je kot posredni zastopnik postal zavezan samo mandatar). Mandant mu mora tudi -povrniti škodo, ki jo je mandatar utrpel zaradi izvršitve mandata, ne pa tudi tiste škode, ki jo je mandatar po naključju utrpel ob izvrševa¬ nju mandata, n. -pr. če -so ga ob tej priliki izropali roparj-i. 9 Svoje zahteve zoper mandanta uveljavlja mandatar -z actio mandati contraria. Viri obravnavajo različne primere, ko mandatar izpolni naročilo delno drugače, kakor -mu je bilo naročeno. N. pr. namesto da bi kupil -hišo a, kakor mu je bilo naročeno, -kupi hišo b, -ki je takrat posebno ugodno naprodaj; naročila ni izpolnil, hišo b je kupil zase. 10 Če naj mandatar prevzame poroštvo za polovico določenega dolga, dejansko ga pa prevzame za ves dolg, bo mogel us-peti s -kontramo tožbo zoper mandanta samo glede polovice dolga; porok za drugo polovico ostane samo- man¬ datar. 11 če pa je -mandatar naročilo izpolnil ugodneje (n. -pr. zemljišče je kupil za 90 namesto za 100, kakor bi bil po naročilu smel), je mandat izpolnil za ugodnejši znesek. Če pa je n. pr. zemljišče kupil za 150 namesto po mandatu za največ 6 Gai. D. 17, 1, 2, 6: . .. cuius generis mandatum magis consilium est quam mandatum et ob id non est obligatorium. quia nemo ex consilio obligatur . ■ . 7 Mod. Col. 10, 2, 3: In mandati vero iudicium dolus , non eliam culpa deducilur. 8 Paul. D. 17, 1, 20 pr.: Ex mandato apud eum qui tnandatum suscepit nihil rema- nere oportet... 9 Paul. D. 17, 1, 26, 6. 10 Paul. D. 17, 1, 5, 1—2. 11 Iul. D. 17, 1, 33. 231 § 87 100, so trdili Prokuttjanci, ,fei ji>m je pritrdil tudi Justinijan, da je mandat izpolnjen za 100, medtem (ko po sabinijamskem mnenju 12 ne more terjati niti prvotno v naročilu navedenih 100. III. Konec mandata. Mandat lahko preneha že iz splošnih razlogov: če je izpolnjen ali če je postal nemogoč; če je napočil predvideni rok ali se je dopolnil pogoj; končno ee se oba pogodbenika naknadno tako sporazumeta. Mandat preneha tudi, če mamdant svoje naročilo prekliče (revocatio) ali ce ga mandatar odpove (renuntiatio). Če se je to zgodilo, se preden se je mandat začel izvrševati (re Integra), ne more nobena stranka zahtevati nobene odškodnine, če je pa to bilo ob neugodnem času, ko se mandat deloma že izpolnjuje, sme po načelu dobre vere in poštenja druga stranka zahtevati povračilo škode. Mandat preneha, če umrje mandant ali mandatar. To je razumljivo, če pomi¬ slimo, da ta fcontrakt sloni na prijateljstvu in velikem medsebojnem zaupanju. Če umrje mandant, mandatar pa tega ne ve in zato še naprej izpolnjuje prevzeto naro¬ čilo, sme od maindantovih dedičev terjati povračilo 1 vsega, kar bi bil mogel terjati od pokojnega mandanta, če bi ne bil umrl. Kadar ugasne mandat zaradi mandatar¬ jeve smrti, morajo njegovi dediči dovršiti vsaj nujne zadeve. Smrt ene stranke povzroči, da neha mandat, ne ugasnejo pa s tem terjatve in dolgovi, ki so že dotlej nastali. Te ho mogel iztožiti dedič umrlega sopogodlbenika, oziroma 'bo zaradi njih obsojen. IV. *Mandatum qualificalam. Mandat so uporabljali tudi za ustanovitev poroštva. Mandant naroči kot porok mandatarju, naj določenemu dolžniku da posojilo (periculo meo črede), ali naj mu dovoli odlog plačila. Tak mandat imenujemo kredi tno naroč ilo. Rimljani so ga imenovali mandatum pecuniae credendae, obče pravo pa *mandatum qualificatum. Mandatar bo predvsem naperil tožbo n. ipr. iz posojilne pogodbe (actio certae cre- ditae pecuniae) zoper dolžnika. Če pri dolžniku ne pride do poplačila, lahko naperi zoper imandanta tožbo mandati contraria. Šele po Justinijanovem pravu sime man- danit, ki plača, zahtevati od mandatarja, da mu odstopi svojo tožbo zoper dolžnika (»beneficium cedendarum actionum); najbrž ima odtlej več mandantov tudi pravno dobroto delitve (*beneficium divisionis). Z mandatom ustanovljeno poroštvo ®e v mnogih pogledih razlikuje od adpro- misijskega. Medtem ko se tudi fidejusija sklene kot verbalni kontakt med navzo¬ čima Stankama, se kreditno naročilo sklene lahko brezoblično, lahko med o d- šotnimi, s pismom ali po slu. To poroštvo je navadno celo starejše kakor dolg sam. Dokler naročilo še ni izvršeno, ga mandant lahko prekliče in tako prepreči, da ne postane zavezan .kot porok. Mandatarjeva tožba zoper mandanta ni eadem res (bis de eadem re ne sit actio), kakor je njegova posojilna tožba zoper dolžnika; zato mandatarjeve tožbe zoper mandanta prav nič ne ovira litiskontestacija, ki jo je mandatar opravil z dolžnikom, — drugače kakor smo ugotovili .glede adpromi- sijsikega poroštva. Zadnje je tudi pravni posel stricti iuris, medtem ko je kreditno naročilo kontrakt bonae fidei. Zato mora mandatar najprej tožiti svojega dolžnika, samo primanjkljaj (quod a litio servare non potest) sme izterjati od poroka (,man- dainta). Njemu mora prepustiti vse varščine (n. pr. zastave) in mu je odgovoren, l 2 Gai. Inst. 3, 161. 232 §§ 87-88 če se katera izgiibi po njegovi krivdi; fidejusor mora prepustiti samo obstoječe. Mandant je ostal odgovoren za dolg nedoletnega dolžnika, ki je dosegel vzposta¬ vitev v prejšnji stan; fidejusor je bil odgovoren zanj le, če je vedel za to, da je dolžnik minor. 13 Končno ukine mandantova ali mandatarjeva smrt dano naročilo, če še ni ibilo izpolnjeno. Tretji oddelek: Pakti / PAKTI * 1 — POJEM Viri rimskega prava uporabljajo besedo pactum v različnih pomenih. Najbolj splošno pomeni pogodbo sploh, 2 tudi iztožljivo. 3 V ožjem pomenu označuje pactum spravno pogodbo, s katero se delinkvent reši obsodbe s tem, da okradenemu (furtum) ali dejansko žaljenemu (iniuria) iz njegovim privoljenjem obljubi ikot spravmino do¬ ločen denarni znesek. 4 Tak pakt je po civilnem pravu ukinjal deliktni obligaciji, ki sta nastali iz tatvine ali žalitve osebnosti (iniuria). 5 6 Po pretorskem pravu je zade¬ vala infamija tistega, ki se je na tak način poravnal z oškodovancem, prav tako, kakor če bi bil obsojen zaradi teh deliktov. 9 Predvsem pa pomeni pactum tisto pogodbo, ki ni bila kontrakt in zato po civil¬ nem pravu ni bila zanjo predvidena nobena posebna akcija. Pretor je v svojem ediktu obetal, da bo varoval take pogodbe, kolikor ne nasprotujejo veljavnemu pravu. 7 Na podlagi pakta je dovoljeval tožencu efcscepcijo, ki jo je uvrstil v tož- beno formulo, kar je imelo za posledico, da je bil toži tel j s svojo tožbo zavrnjen, čeprav bi po civilnem pravu moral biti toženec obsojen. Najvažnejši tak primer je bil pactum de non petendo: upnik je brezoblično obljubil dolžniku, da od njega dolga ne bo izterjal, bodisi nikoli, bodisi določen čas. Če je vkljub tej svoji obljubi tožil dolžnika (ali ga je tožil predčasno), je tožencu pomagala exceptio pacti de non petendo. V zvezi s tem je nastalo pravilo, da pakti ne nudijo osnove za tožbo, pač pa za eksc^pcijo (Ulp. 2, 14, 7, 4: ... nuda pactio obligationem non parit, sed parit exceptionem). Vendar je rimsko pravo sčasoma omogočilo iztožljivost mnogih paktov. Za ne¬ katere je postalo to mogoče že po civilnem pravu (*pacta adiecta), za nekatere po pretorskem (*pacta praetoria) in končno za nekatere po postklasičnem pravu (*pacta legitima). 8 13 Ulp. D. 4, 4, 13 pr., D. 17, 1, 12, 13. 1 D. 2, 14, C. 2, 3: De pactis. 2 Ulp. D. 50, 12, 3 pr.: Pactum est duorum consensus atque conventio . . .; Ulp. D. 2, 14, 1, 1-—2: Pactum autem a pactione dicitur (inde etiam pacis nomen appellatum est) et est pactio duorum pluriumve in idem placitum et consensus. 3 N. pr. Paul. 17, 2, 71 pr.: in pacto convento societatis. 4 Ulp. D. 3, 2, 6, 3: .. . pactum sic accipimus, si cum pretio quantocumque pactus est. 5 Paul. D. 2, 14, 17, 1: Quaedam actiones per pactum ipso iure tolluntur: ut iniuri- arum, item furti. — Prim. D. eod. 7, 14. 6 Ulp. D. 3, 2, 4, 5: si qui furti, vi bonorum raptorum, iniuriarum, de doto malo suo nomine damnatus pactusve erit ... 7 Ulp. D. 2, 14, 7, 7: Ait praetor: »Pada conventa, quae neque dolo malo, neque adversus leges plebis scita senatus consulta decreta edicta principum, neque quo fraus cui eorum fiat, facta erunt, servabo.« 8 Glosatorji so vse iztožljive pakte imenovali pada vestita, neiztožljive pa pada nuda. §§ 88—89 233 Med pakte ne prišteva rimsko pravo javnih oibljub. 9 Klasiki posebej obravna¬ vajo obljube, napravljene mestnim občinam (pollicitatio) ali določenemu božanstvu (votum). 10 Če stranka obljubi svoji domači občini k alk o delo (opus) ali denarno da¬ rilo, je njena pollicitatio samo izjemno iztožljiva. 11 Talka obljuba je namreč obvezna takrat, kadar jo je stranka obljubila zaradi neke počastitve (n. pr. za izvolitev za kako* funkcijo), iki jo ji je občina izkazala ali ji namerava izkazati; prav tako, če je stranka svojo obljubo napravila iz posebnega razloga, n. pr. kot pomoč občini, ki jo je zadela kaka elementarna nesreča (potres, požar, itd.); končno tudi takrat, kadar je stranka začela svojo obljubo že izpolnjevati (n. pir. za obljubljeno stavbo je že pripravljeno stavbišče, ali so položeni temelji). 12 Po podobnih načelih so pre¬ sajali vprašanje, kdaj veže stranko* votum. 13 — Za druge javne obljube je ohra¬ njenih nekaj primerov na napisih (nagrada se obeta tistemu, ki bo pripeljal gospo¬ darju njegovega pobeglega sužnja, ali gostilničarju prinesel nazaj ukradeni vrč) in papirih. 14 PACTA* ADIECTA I. Pojem. V kontraktih bonae fidei stranki lahko podrobno določita vsebino obligacije. Razen o bistvenih sestavinah se sporazumeta tudi še o različnih akciden talnih do¬ ločbah (adminicula). N. pr. kupec in prodajalec se dogovorita, da se bo kupnina plačala šele čez pol leta in da se bo dotlej obrestovala; ali da bo kupec še naprej pustil zakupnika na kupljenem zemljišču, dokler ne mine doba, za katero je bil prodajalec z njim sklenil zakupno pogodbo. Take določbe so pravzaprav posebne pogodbe in jih imenujemo *pacta adiecta. Če so sklenjene obenem is kakim kon- tralktom bonae fidei (in ingressu contractus), so njegove sestavine in iztožljive s ■kontraiktno tožbo. Sodnik jih mora upoštevati po načelih dobre vere in poštenja, čeprav niso v tožbenem obrazcu izrečno omenjene. Klasično pravo je to izrazilo v stavku: pada conventa inesse bonae fidei iudiciis. 1 Pozneje (ex intervallo) sklenjeni pakti so načelno* nudili osnovo samo za dks- cepoijo. Iztožljivi so bili le, kolikor so zmanjševali dolžnikovo obveznost, ne pa, .kolikor iso jo povečevali (ad minuendam, ne ad augendam obligationem). V toliko so pnipoznavali kot učinkovit tak pakt celo v zvezi s stipulacijo, n. pr.: če se stranki, ki skleneta brezpogojno stipulacijo, dogovorita, da upnik ne ibo terjal plačila, do¬ kler bodo* obresti v redu plačevane, tedaj velja ta pakt, kakor če bi bila stipulacija sklenjena pod enakim pogojem. 2 9 Ulp. D. 50, 12, 3, pr.: Pactum est duorum consensus atque conventio, pollicitatio vero offerentis solius promissum. 19 D. 50, 12: De pollicitationibus. 11 Ulp. D. 50, 12, 1, 1: Non semper autem obligari eum qui pollicitus est, sciendum est. 12 Ulp. D. 50, 12, 1, 1: Si. . . ob honorem promiserit decretum šibi vel decernendum vel ob aliam iustam causam, tenebitur ex pollicitatione ... § 2: ltem si sine causa promi¬ serit, coeperit tamen facere, obligatus est qui coepit. 12 Ulp. D. 50, 12, 2. 14 Prim. Bruns, Fontes, I 7 , str. 361 ss.; Arangio-Ruiz, Fontes 2 , III, str. 400: (napis na steni v Pompejih): Urna aenia pereit de taberna. Sei quis rettuleritj dabuntur (sestertii) XV; sei furem dabit, unde r[e)s servari [possit], XX...; (napis na sužnjevi ovratnici): Fugi, tene me: cum revocaveris me d(omino) m(eo) Zonino, accipis solidum. Drugi primeri iz papirov in iz literature pri B r u n s u, 1. c., str. 362. 1 Ulp. D. 2, 14, 7, 5. 2 Paul. D. 2, 14, 4, 3.: condicionem inesse stipulationi, atque si hoc expressum fuisset. 234 § 89 II. Posamezni pakti. Največ paktov iso stranke sklepale v zvezi s kupno pogodbo. Tako se je pro¬ dajalec dogovoril, da sme prodano stvar do določenega dne (kupiti nazaj, navadno za isto ceno, 3 4 za katero jo je bil sam prodal (*pactum de retro emendo, pridržek rešil¬ nega kupa). Včasih si je kupec izgovoril, da sme kupljeno stvar prodati za isto ceno prodajalcu nazaj (*pactum de retro vendendo, pridržek povratne prodaje). Prodajalec si je lahko izgovoril predkupno pravioo, da je stvar smel pozneje, kadar bi jo kupec hotel prodajati tretjemu, on za isto ceno kupiti nazaj. — Visi ti pakti so imeli olbligacijskopravne učinke. Posebej naj omenimo še nadaljnje tri pakte, ki so se tudi sklepali v zvezi s kupno pogodbo. *Pactum displicentiae (kup na poskušnjo) daje kupcu pravioo, razdreti kupno pogodbo, če v dogovorjenem roku (navadno v 60 dies utiles) izjavi, da mu kupljena stvar ni všeč. Ta pakt so uporabljali zlasti pri kupnih pogodbah o sužnjih, konjih ali zemljiščih. Formuliran je ibil včasih kot suspenzivni (si placuerit , er it tibi emptus), navadno pa kot resolutivni pogoj (si displicnisset, inemptus erit, ali redda- lur ali redhibeatur). Lex corrimissoria (razdomi dogovor) je pakt, ki daje prodajalcu pravico, da razdore pogodbo, če mu kupec pravočasno ne plača kupnine. V tem primeru ni dolžan vrniti kupcu že plačanega dela kupnine. In diem addictio (dogovor (boljšega (kupca) omogoča, da sme prodajalec raz¬ dreti pogodbo, če se v določenem roku oglasi boljši kupec. Pakt je lahko dogo¬ vorjen kot suspenzivni (ut perficiatur emptio, nisi melior condicio offeratur, ULp. D, 18, 2, 2 pr.) ali .kot resolutivni pogoj (nisi si quis meliorem condicionem attu- lerit, Paul. D. 41, 4, 2, 4). Kateri kupec je boljši, presoja prodajalec. III. Ara * Svojevrsten je dogovor glede are. Beseda ara (gr. arnhabon, od hebrejskega 'eraibon) pomeni neko dajatev manjše vrednosti (n. pr. manjši denarni znesek; prstani), ki jo ob sklenitvi pogodbe izroči en pogodbenik drugemu. Grško pravo kakor tudi druga vzhodna prava niso poznala konsenzualnih ikontraktov; zato so tudi kupno pogodbo sklepali kot realno pogodbo. Kupec, ki ni mogel takoj plačati kupnine, je izročil prodajalcu aro in s tem ustanovil pogodbeno obligacijo, če stranka, ki je dala aro, pozneje ni želela, da bi se pogodba izpolnila, je pustila prejemniku aro in s tem postala prosta pogodbenih obveznosti. Ara je tako veljala kot skesnina (*arrha poenitentialis): njo izgubi stranka, kii odstopi od sklenjene po¬ godbe. Kajti tudi prejemnik je lahko razdrl sklenjeno pogodbo, če je sopogodbe- milku vrinil prejeto aro in mu je poleg tega plačal še enkratni znesek. Rimsko pravo, ki je imelo štiri konsenzualne konitrakte, ni potrebovalo are za ustanovitev obligacijskega razmerja. Pač pa jo je uporabljalo kot zunanji dokaz, da je hiil sporazum med pogodbenima strankama v resnici dosežen (argumentum perfectae emptionis; *arrha confirmatoria). 5 Tako so ob izpolnitvi pogodbe to aro 3 Prim. Proč. D. 19, 5, 12, C. 4, 54, 2 in 7. 4 sh. kapara, č. zavdavek, p. zadatek, r. zadatok, frc. arrhes, n. Angeld, it. caparra, angl. earnest. 5 Prim. Gai. D. 18, 1, 35 pr.: Quod saepe arrae nomine pro emptione datur, non eo pertinet, quasi sine arra conventio nihil proficiat, sed ut evidentius pr ob ari possit convenisse de pretio. — Gai. Inst. 3, 139: . . . quod arrae nomine datur, argumentum est emptionis et venditionis contractae. §§89—90 235 vračunali v dajatev, ali pa so jo vrnili. Vzhodno pravno pojmovanje are je delno prodrlo v Justimijanovi (konstituciji C. 4, 21, 17, 2 (1. 528), 'ki pa ni popolnoma jasna. Poslej je smel kupec ali prodajalec odstopiti od pogodbe vsaj takrat, ikadar naj bi se po volji strank sestavila o pogodbi listina, pa se to še ni zgodilo. Ce je odstopil kupec, je izgitbil aro, katero je bil dal; če je odstopil prodajalec, je moral kupcu vrniti dvojno prejeto aro. Sporno je ostalo, ali velja Justinijanova ireforma za vse kupne pogodbe iin morda celo za vse pogodbe. Od tpga odgovora je 'dalje odvisno, v katerem obsegu velja po Justinijanovem pravu ara kot sikesnina. § 90. PRETORSKI PAKTI Nekaterim paktom je zagotovil iztoižljivost pretor s svojim ediktom; imenu¬ jemo jih pretorske (*pacta praetoria). Omejili se bomo na najvažnejše. 1. Paclum de pecunia constituta (D. 13, 5, C. 4, 18). Konstitut imenujemo brezoblični pakt, s katerim -se stranka (konstituent) za¬ veže, da bo plačala določen dolg, bodisi da je to njen lastni, bodisi da je tuj dolg (constitutum debiti proprii — alieni). Iztožljivost tega pakta zagotavlja pretor v svojem ediktu. 1 Prvič je konstitut omenjen pri Giceronu. 2 Konstitut velja le, če je prvotni dolg zares obstajal. Kako je dolg nastal, iz kontrakta ali iz delikta, je za konstitut brez pomena. Zadošča že naturalna 'obliga¬ cija, š konstitutom se zagotovi njena iztožljivost. Po pretorjevem besedilu je moral biti prvotni in novi dolg določen v denarju. Pozneje so dovoljevali konstitut splošno glede nadomestnih stvari; Justinijan ga dovoljuje glede vseh stvari. 3 — Konstituent se lahko zaveže za manj, kakor je znašal prvotni dolg; če sta bili prvotno dolgovani dve stvari alternativno, se lahko zaveže tudi samo za eno. Če se konstituent zaveže za več, kakor je bil prvotni dolg, je glede presežka njegova obveznost neučinkovita. 4 Veljavna je njegova obljuba, če obljubi izpolnitev na drugem kraju, ali če obljubi drug predmet (aliud), kalkor pa je ibil prvotno dolgovan. Če je bili prvotni dolg pod pogojem, je pogoj veljal tudi za konstitut. — Konstituent je mo ral .spoče tka dolo¬ čit i izipolni tvenl rok, pozneje to ni bilo več potrebno. Če rok ni bil določen, je smel upnik 'terjati izpolnitev takoj; Justinijan je dovolil konstituentu rok desetih dni za izpolnitev. 5 Konstitut je veljaven, čeprav bi prvotni dolg postal neiztožLjiv prej, kakor je določen izpolnitveni roik za konstitueeta, n. pr. če prvotna 'tožba ugasne po preteku enega leta; dovolj je, da je ob sklenitvi pakta prvotni dolg obstajal. 6 Konstitut skleneta lahko prvotni dolžnik in upnik, lahko se pa zaveže ikonsti- tuent za tuj dolg; v takem primeru služi konstitut za ustanovitev poroštva (consti¬ tutum debiti alieni). Prav talko je mogoče, da konstituent obljubi po upnikovem naročilu (delegaciji) plačilo novemu upniku; na 'ta način so uporabljali ikonsititut 1 Ediktno besedilo se je glasilo: Qui pecuniam debitam constituit se soluturum eove nomine se satisfacturum esse, in eum iudicium dabo partisve dimidiae sponsionem et resti- pulationem facere permittam (L e n e 1, EP 3 , str. 248 s.). 2 Pro Quinctio 5, 18; prim. E. Costa, Cicerone giureconsulto, 2. izd., str. 189, 197 s. 3 C. 4, 18, 2. 4 Ulp. D. 13, 5, 1, 8.: ...si plus suo nomine constituit , non tenebitur in id quod plus est. Prim. tudi Ulp. D. eod. 11,1. 5 Paul. D. 13, 5, 21, 1 (interp.). « Ulp. D. 13, 5, 18, 1. 236 90 za prenovitev (novatio). Veljaven je komstitut za dediščinski dolg, čeprav dedič še ni pridobil dediščine. 7 Zoper konstituenta je imel upnik tožbo actio de pecunia constituta ali actio constitutoria, da je z njo dosegel izpolnitev njegove obljube. S tem da je pretor uvedel to tožbo (actio in factum), je pravzaprav omogočil samostojno iztoži j ivost nekega naknadnega pakta. Ulpijan utemeljuje njegovo reformo tako, da je hotel s tem varovati dano besedo, oz. zvestobo. 8 Tudi sta si stranki pred začetkom pravde s stipulacijama medsebojno obljubili, da bo bodisi tožitelj, ki neupravičeno toži, bodisi toženec, iki bo obsojen, moral plačati nasprotniku še polovico spornega zneska (sponsio et restipulatio dirnidiae par tis) kot kazen za objestno pravdanje (poena te- mere litigantium). Medtem ko je tožba imela spočetka penalni značaj in je bila tudi omejena na eno leto, je Justini jan vse časovne omejitve odpravil. Posledica konstituta je, da poleg prvotne obligacije stopi še nova, pretorska. Od strankine volje je odvisno, ali naj prvotna obligacija preneha. Vedno bo pa imel konstituent ekscapaijo, če bi uveljavljanje stare obligacije bilo v nasprotju s konstitutom. Če konstituent sporazumno s starim upnikom obljubi izpolnitev novemu upniku, ne more več izpolniti staremu upniku; to tudi takrat ne, če je novi upnik eden izmed korealnih upnikov prvotne obligacije. Ustanovitev poroštva (constitutum debiti alieni) ima nekatere posebnosti na¬ sproti drugim poroštvenim oblikam. Poroštvo se ustanovi s samim paktom. Nanaša se na že obstoječi dolg. Konstituent odgovarja akcesomo poleg starega dolžnika. Če je upnik tožil dolžnika ali poroka, more vkljub temu tožiti še drugega, dokler dolg ni izpolnjen. Komstituentova obveznost ne preneha, če je postal prvotni dolg samo neiztožljiv (n. pr. zaradi poteka časa). Mogoče je poroštvo tudi za dolg, kjer še ni osebnega dolžnika (n. pr. v prid ležeči zapuščini). Konstituentova obveznost je strožja zaradi sponsio et restipulatio dirnidiae partis. Drugače kakor pri fide- jusiji, ne postane konstituentova poroštvena zaveza nična, če se kot poroik zaveže za več ali za kaj drugega, kakor pa dolguje glavni dolžnik, ampak je neučinkovita samo glede presežka. Pravni dobroti beneficium *divisionis in *excussionis (prim. § 73, II) je soporokom (sokonstituentom) priipoznal Justinijan. II. De receptis. Pod naslovom de receptis ureja pretorski edikt troje paktov, ki so med seboj zelo različni. V vseh pa postane dolžnik zavezan s tem, da nekaj prevzame. 1. Receptum. argp.nta rii. Stranka A naroči bankirju B-ju, naj C-ju izplača do¬ ločen denarni znesek ali mu izroči določeno količino' nadomestnih stvari. S tem da bankir obljubi destinatarju C-ju, da mu bo plačal za A-j a (pr o alio solvi reče pit), mu postane zavezan ex recepto. C more terjati od njega izpolnitev z actio recepticia, ki je pretorska actio in factum. 9 Bankir se je navadno zavezal zato, ker je mandant A imel pri njem deponiran denar. Mandant mu je dal tako naročilo morda zato, ker je želel na ta način plačati C-ju svoj doLg. Vendar vse to ni predpogoj za veljav¬ nost bankirjeve obveznosti. Bankir je zavezan abstraktno zaradi svojega sprejema 7 Ulp. D. 13, 5, 11 pr.: . . . etiamsi nullus apparet , qui interim debeat: ut puta si ante aditam hereditatem debitoris vel capto eo ab hostibus const.ituat quis se soluturum .. . 8 Ulp. D. 13, 5, 1, pr.: Hoc ediclo praetor favet natur ali aequitati: qui constituta ex consensu facta custodit, quoniam grave est fidem fallere. 9 L en el (EP 8 , str. 135) rekonstruira kot verjetno ediktno besedilo; Quod argentariae mensae exercitores pro alio solvi receperint, nisi solvetur, iudicium dabo. § 90 237 (recepta) tudi takrat, če A nima pri njem deponirane nobene domovine, ali če A ni C~ju ničesar dolžan. Od fcooustituta se je receptum argentarii razlikoval v več pogledih. Njegov pred¬ met so 'bile lahko vse stvari, ne le denar ali nadomestne istvairti, ikakor je to bilo prvotno pri konstitutu. Koni&titut je 'bil veljaven samo, če je prvotni dolg zares obstajal (eam pecuniam debitajm fuisse), medtem ko je bil receptura argentarii od tega neodvisen. Pri receptu ni bilo treba določiti izpolnitvenega rolka, kar je bilo pri konstitutu spočetka bistveno. Za tožbo iz recepta ni bilo nobenih časovnih ome¬ jitev, kakor tudi ne glede njene aktivne in pasivne podedljivosti, medtem ko so prvotno veljale take omejitve za tožbo iz ikonstituta. Pri iztoževanju recepta tuudi ni bilo nobene kazni zaradi objestnega pravdanja. Kolikor se je bankir zavezal za dolg svojega komitenta nasproti njegovemu upniku, je s tem prevzel poroštvo. Tudi ta poroštvena oblika je ustanovljena z brez¬ obličnim paktom. Juistiin.ijan je pri .konstitutu odpravil omejitve glede predmetov, zato je od¬ pravil 1. 531. (C. 4, 18, 2) tožbo aclio recepticia. in s tem tudi recepium argentarii . ,0 2 . Receptum arbitrii (D. 4, 8, C. 2, 55 [56]). Stranki, med katerima je bil neki spor, sta .se včasih sporazumeli, da ga predložita v razsojo določenemu raz¬ sodniku (arbiter), namesto da bi ga spravili pred sodnika. Za razsodnišiki postopek namreč niso veljali različni oibličnostni predpisi, ki so omejevali legisaikcijsfci in formulami postopek. Razsodnika, ki sta si ga izbrali, stranki nista mogli siliti, da bi jima razsodil. Zavezam je postal šele, ko je razsodništvo sprejel (solvi recepit). Če bi poslej ne bil hotel svoje naloge izvršiti, ga je na prošnjo strank pretor najprej pozval, ida naj to stori. Če to mi zaleglo, ga je kaznoval z globo ali ruibežnijo (multis el pignoribus). * 11 To je edina _primer, da je pretor uporabljal svojo magistratsko kaznovalno oblast v prid zasebnikom. 3. Receptum nautarum, cauponum, stabulariorum (D. 4, 9). Brodniki, gostil¬ ničarji in imetniki hlevov sprejemajo stvari gostov in potnikov v hrambo navadno v takih ofcolnoistih, v katerih jih more ipoložitelj zelo težko zasledovati s tožbo. Zato nalaga pretorjev edikt 12 tem osebam posebno istrogo odgovornost: stvari, ki so jih sprejeli v varstvo (res salvas fore), morajo položitelju vrniti (restituere), ali pa pla¬ čati zanje odškodnino. Odgovorne so ne le, če so se stvari izgubile po njihovi krivd i- ampak tudi, če se je to zgodilo po naključju ( casus) , kolikor to naključje ni že višja sila (vis maioz). Tako n. pr. odgovarjajo za stvar, ki jo je neznani tat ukradel. Po pretorskem pravu odgovarjajo torej za varovanje stvari (cus todia ). Strožja odgovornost se ustanovi spočetka s paktom, ki ga'"brodnik, gostilničar ali hlevar sklene z gostom v zvezi z nekim komtraktom (localio conductio; deposi- tum). Sčasoma so bile te osebe zavezane že s tem, da so s splošno pismeno izjavo objavile, da bodo stvari gostov pri njib varne (sarcinae scdvae erunt). Poslej je zadoščalo, da je bila gostova stvar postavljena na mesto, ki je bilo za to določeno. Enaka strožja odgovornost je veljala, kadar so gostilničar in njegovi ljudje d e- j a n s ik o prevzeli gostove stvari. 10 Zato je glede tega pakta v literaturi marsikaj sporno. Nekateri pisci menijo, da gre za obljubo, s katero se bankir zaveže nasproti svojemu komitentu A-ju (tako B e k k e r, M oni er). V gornjih izvajanjih sledim W e n g e r-jevemu članku receptum argentarii v Pauly-Wissowa, RE s. v. 11 Besedilo se je glasilo (Le n el, EP 3 , str. 131); Qui arbitrium pecunia compromissa receperit, eum sententiam dicere cogam. 12 Besedilo edikta se je glasilo (L en el, EP 3 , str. 131): Nautae caupones stabularii quod cuiusque salvum fore receperint nisi restituent, in eos iudicium dabo. 6 Očrt rimskega prava II. del 238 §§ 90-91 Po Justinijanovem pravu jamčijo omenjene osebe že po zakonu, brez poseb¬ nega pakta, za stvari, ki jih sprejmejo v varstvo. Odgovorne so tudi za naključno škodo, kolikor je ni povzročila višja sila (ms maior). III. lusiurandum (D. 12, 2, C. 4, 1). Stranki laihko rešita neki medsebojni spor tako, da se dogovorita, da bo na predlog ene stranke druga prisegla, da sporna zahteva ali pravica obstoji, ozir. da ne obstoji. Upnik predlaga domnevnemu dolžniku, naj priseže, da ni dolžan; če bo dolžnik to storil, ga on (= upnik) ne bo več tožil. Pozvani dolžnik ni dolžan ustreči nasprotnikovemu pozivu. Če pa dolžnik priseže, da ni dolžan, ne more upnik od njega ničesar več terjati. Pretor obeta v ediktu, 13 da zoper takega dolžnika ne bo dovolil tožbe: dolžniku nudi ekscepcijo iurisiurandi. Dolžnik bo nasproti more¬ bitni upnikovi tožbi moral dokazati samo, da je bila na podlagi pakta prisega opravljena, ne bo pa treba več dokazovati, da prvotna nasprotnikova zahteva ni hila upravičena. Toženec lahko tudi predlaga, naj tožitelj priseže, da ima zares terjati od dolž¬ nika določeno dajatev, ali da je sporna stvar zares njegova. Če pozvani priseže, je nasprotnik dolžan izpolniti, kakor da bi bil obsojen. 14 Tožitelju dovoljuje pretor actio de iureiurando, s katero iztožuje svoj prvotni zahtevek, kolikor je bil potrjen po njegovi prisegi. Tožitelju ni treba več dokazovati, da je bil prvotni zahtevek utemeljen, ampak samo to, da je bila ponudena prisega opravljena. Ta prisega je prostovoljna (iusiurandum voluntarium). Ena stranka priseže glede na pakt, ki sta ga sklenili, če sta to hoteli. Od nje je treba razlikovati iusiurandum necessarium, prisego, h kateri je pretor toženca vsaj posredno silil. Spočetka v tožbi actio certae creditae pecuniae, pozneje v vseh tožbah si certum petetur, je tožitelj mogel ponuditi tožencu prisego, da ni dolžan. Pretor je tedaj postavil toženca pred izbiro, da naj ali priseže ali plača (solvere aut iurare cogam).' & Toženec se je rešil obsodbe samo, če je prisegel. Justini jan je spojil določbe o prostovoljni in prisilni prisegi. § 91. PACTA* LEGITIMA Nekaterim paktom je v postklasični dobi zagotovilo iztožljivost cesarsko pravo. Imenujemo jih *pacta legitima. Semkaj spadajo: razsodniška pogodba, obljuba dote in obljuba daritve. I. Razsodniška pogodba. Z razsodniško pogodbo (compromissum) se stranki dogovorita, da bo neki njun spor razsodil sporazumno izbrani razsodnik • (arhiter), namesto da bi ga rešil sodnik 13 Prim. rekonstrukcijo pri Lenel-u EP 3 , str. 150: Si is cum quo agetur condiciont delata iuraverit..eius rei [de qua iusiurandum delatum fuerit?] neque in ipsum neque in eum ad quem ea res pertinet actionem dabo. — Drugi odstavek je tožitelju obetal tožbo de iureiurando: in qua hoc solum quaeritur, an iuraverit [dari šibi opor ter e] vel, cum iurare paratus esset, iusiurandum ei remissum sit (Ulp. D. 12, 2, 9, 1.). 14 Paul. D. 12, 2, 2: Iusiurandum. . . maiorem. . . habet auctoritatem quam res iudi- cata. — Prim. Gai. D. eod. 1 . — Ulp. D. 44, 5, 1 , pr.: Iusiurandum vicem rei iudicatae optinet non immerito, cum ipse quis indicem adversarium suum de causa sua fecerit, deferendo ei iusiurandum. 15 Ulp. D. 12, 2, 34, 6. — Prim. L e n e 1, EP 3 , str. 232, 235 ss. 239 § 91 v rednem postopku. Razsddiba, ki )j-o izreče razsodnik, nima istih pravnih učinkov kakor sodba rednegd sodnika. Predvsem spor ni s tem pravnomočno .razsojen; nezadovoljna stranka more kljulb razsodbi naperiti tožbo zoper drugo stranko. Da se to ne hi zgodilo, sta si stranki po klasičnem pravu že vnaprej obljubili s stipu- lacijama (od tod com-promittere) plačilo denarne g*lobe, iki jo ibo moral plačati tisti, ki ne bo izpolnil razsodbe. Vendar tudi tedaj ni bilo na osnovi razsodbe mogoče uveljavljati ekscepcije, da je spor že razsojen (rei iudicatae), ampak je bilo mogoče iztožiti .samo plačilo obljubljene globe. 1 2 Justinijan je pripoznal razsodniško pogodbo za obvezno, če je bila sklenjena pod prisego (C. 2, 55 (56), 4 [1. 529]), ali če sta stranki razsodbo s podpisom pri- poznali, ali če nista v desetih dneh zoper njo ugovarjali (C. 2*, 55 (56), 5 [1. 531]). V 82. noveli (c. II) je 1. 539. Justinijan prepovedal uporabljanje prisege. II. Pollicitatio 13 (lotiš. Po civilnem in klasičnem pravu .so dote ustanavljali ali .s stipulacijo (pro- missio dotis) ali z dictio dolis. Po konstituciji Teodozija II. in Valentini] ana III. iz 1. 428. je doto mogoče ustanoviti tudi z 'brezoblično obljubo (mula pollicitatio ).- III. Pollicitatio donationis. 1. Pojem darilne pogodbe (I. 2, 7, D. 39, 5, C. 8, 55). V najbolj splošnem pomenu pomeni darilo (donatio) v virih vsako prostovoljno neodplačno imovinsko naklon,itev. 3 Tako spada semkaj podelitev prostosti ali dovolitev brezplačnega sta¬ novanja. V ožjem smislu je donatio neodplačna ali prostovoljna odsvojitev kakega im,o v inskega predmeta, tako da daritelj (donator) postane revnejši, obdarjenec pa bogatejši. 4 Odklonitev dediščine zato mi darilo, ker se dariiteljeva iimovina zaradi nje ne zmanjša. Predmet darila je lahko vsak odsvojljiv imovinski predmet. N. pr.: daritelj prepusti obdarjencu svojo stvar v lastnino, mu ustanovi služnost na svojem zem¬ ljišču ali pa se odreče svoji služnosti ea njegovem zemljišču, odstopi mu terjatev ali pa mu odpusti dolg. Donatio je pogodba im velja le tedaj, če obdarjenec darilo sprejme. 5 Rimsko pravo ni štelo darilne pogodbe za poseben kontrakt, ampak samo za pravni temelj (causa) za odsvojitev stvari, odstop terjatve ali odpust dolga. Darilna pogodba se, lahko takoj izpolni (donatio perfecta). Daritelj .podarjeno stvar obdarjencu man cipi ra, in iure cedi,ra ali tradiira, mu ustanovi služnost, odstopi terjatev, odpusti dolg z akceptilacijo ali s paktom de non petendo. Za pravne in stvarne napake podarjenega predmeta jamči daritelj .samo takrat, kadar ravna do- lozno ali kadar jamstvo izrečno prevzame. Včasih daritelj določeno nakkrnitev obdarjencu samo obljubi, obdarjenec pa njegovo obljubo sprejme (donatio imperfecta). Taka darilna pogodba (darilna ob- 1 Ulp. D. 4, 8, 2: Ex compromisso placet exceptionem non nasci , sed poenae petitionem. la O izrazu pollicitatio po klasičnem pravu prim. § 88. 2 C. Th. 3, 13, 4 = C. 5, 11, 6: Ad exactionem dotis qualiacumque sufjicere verba censemus. . . 3 Pap. D. 50, 17, 82: Donari videtur, quod nullo iure cogente conceditur. 4 Ulp. D. 24, 1, 5, 8: ...eam donationem. .quae et donantem pauperiorem el accipientem faciet locupletiorem ... — Zato ne štejejo med daritve hrambene pogodbe, mandata, komodata in prekarija. 5 Ulp. D. 39, 5, 19, 2: Non potest liberalitas nolenti adquiri. — Prim. Cicero, Topiča 8, 37: neque donationem sine acceptione intellegi posse. 6 * 240 § 91 ljuiba) je bila iztožljiva le, če je bila sklenjena s stipulacijo. Takrat je obdarjenec mogel s tožbo zahtevati od daritelja, da mu podarjeno stvar prepusti v lastnino, ali mu podarjeno terjatev cedira. Kot toženec ima daritelj *beneficium competen- tiae; obsojen sme biti le na plačilo tolikšnega zneska, da mu še ostane to, kar nujno potrebuje za svoje preživljanje. 0 Po Justinijanovem pravu je iztožljiva že brezoblična obljuba darila (pollicilatio donalionis ). * * * * 7 Da j e podaritev veljavna, je potrebno, da stranki soglašata glede darilnega namena ( gnimus donandi). Brez tega soglasja darilna pogodba ne velja; daritelj sme zahtevati prepuščeno stvar nazaj is condictio sine causa. 2. Omejitve daril. — Lex Cincia. Darilne pogodbe so Rimljani presojali za¬ radi njihovega enostranskega značaja s precejšnjim nezaupanjem in so jih ome¬ jevali s pravnimi predpisi. Še v stari civilni dobi (1. 204.) je poseben zakon (plebiscit) lex Cincia prepo¬ vedal nagrade (munera) advokatom, hkrati pa tudi darila, ki presegajo določen, nam neznan znesek; izvzeta so bila darila, ki so ‘bila namenjena bližnjim svojcem (personae exceptae). Med osebe, za katere ta prepoved ni veljala, so spadali sorod¬ niki do 5. in kot sobrini do 6. kolena, svaki, zakonski drug in varuh. 8 Lex Cincia prepoveduje, da hi obdarjenec večje danilo sprejel (capere), ničesar pa ne določa, kaj naj bo z darilnimi pogodbami, ki bodo vkljub temu izvršene (lex imperfecta). V tem pogledu so uveljavili nekaj smernic pretoirji, klasiki in cesarske konstitucije. Kadar je obdarjenec darilo že popolnoma pridobil (donatio perfecta), n. pr. na podarjeni stvari je pridobil posest iin lastnino, je bilo darilo neizpodbojno. 9 Dokler pa obdarjenec še ni popolnoma pridobil podarjene stvari ali pravice ( donatio imper¬ fecta) in je od daritelja s tožbo zahteval, da darilno pogodbo izpolni, ni uspel. Toženemu daritelju je namreč pretoc dovoljeval ekscepcijo ali celo replikacijo legis Cinciae , 10 zaradi katere je .sodnik moiral tožitelja 'zavrniti. Od Severov naprej velja pravilo, da more na ta način izpodbijati darilno pogodbo samo. daritelj, ine tudi njegovi dediči (morte Cincia removetur). xi V postklasični dobi se je lex Cincia čedalje manj uporabljala. Justinijan jo omenja samo mimogrede v 162. noveli. Med tem časom so začeli namreč omejevati darilne pogodbe drugače. 3. Insinuatio, 2e v prvi polovici tretjega stoletja, za Aleksandra Severa, je daritelj navadno izjavil svojo darilno voljo na zapisnik pred kakim oblastvom, tki je imelo pravico, sestavljati listine (ius actorum conficiendorum). To izjavo so imenovali apud acta profiteri. 0'blastvo je sprejelo darilno listino strank. Listina je bila nato slovesno prečitana (frrofessio, recitalio) in njena vsebina vpisana v 0 Pomp. D. 42, 1, 30: . . . actio in id quod facere possit danda est, ita ut et ipsi donatori aliquid sufficiens relinquatur... Paul. D. h. t. 19, 1: Is quoque, qui ex causa dona- tionis convenitur, in quantum facere potest condemnalur, et quidem is solus deducto aere alieno. 7 C. 8, 53, 35, 5b (530); I. 2, 7, 2: Perficiuntur autem [sc. donationes], cum donator suam voluntatem scriptis aut sine scriptis manifestaverit. 8 Popoln seznam v B r u n s, Fontes 7 , I, št. 5, str. 47. 9 Izjema je veljala za premičnine, ki jih je daritelj mogel v šestih mesecih vzeti zopet v svojo posest z interdiktom utrubi. Prim. Fragm. Vat. 311. ,0 Z ekscepcijo se bo branil daritelj, od katerega zahteva obdarjenec izpolnitev obljub¬ ljene dajatve. — Ce je daritelj obdarjencu podaril in mu samo izročil kako res mancipi, je do konca priposestvovalne dobe lahko naperil zoper njega rei vindicatio; zoper morebitno obdarjenčevo exceptio rei donatae et traditae, je imel daritelj replicatio legis Cinciae. n Pravilo je Papinijanovo: Fragm. Vat. 259. 241 § 91 javno knjigo (insinuatio) P 2 Obvezen je postal itak vpis za večja darila v času Konstantina 'in njegovih sinov (C. Th. 3, 5, 1 [3191, 13 Justinijan je 'določil, da so neveljavna darila, ki niso na tak način vpisana (quae gestis inlervenientibus mi- tiime sunt insinuatae), kolikor presegajo določen znesek. Kot ki je z oboroženo tolpo (hominibus coactis armatisve) drugemu odvzel kako .stvar in mu s tem povzročil škodo. .Sodba .se je v teku enega leta glasila na quadruplum, potem na simplum. Sčasoma .so tožbo dovoljevali tudi takrat, kadar je bila premična stvar odvzeta .s silo, čeprav nasilnik ni .bil niti sam oboro¬ žen niti ni imel nobene Oborožene tolpe. 2 Z roparjem ravna rimsko pravo, .kakor da je fur manifestus, najsi je bil zalo¬ ten pri dejanju .samem ali pa ne. Tožbo so mogli naperiti vsi .tisti, ki so bili aktivno legitimirani .za actio furti (cuius interest rem salvam esse), torej ne le lastnik, ampak tudi ikomodatar, .zastavni upnik, najemnik. Po klasičnem pravu, so tožbo prištevali med penalne, zato je bilo poleg nje mogoče zahtevati vrnitev stvari s condictio furtiva. Justinijan jo prišteva med actiones mixtae. Pri tem je obsodbo na triplum štel kot kazen (poena), ertkratno obsodbo pa kot reipersekotorno, 8 zato po Justinijainovem pravu ni poleg nje mogoča še condictio furtiva. Zoper dediče actio vi bonorum raptorum ni uporabna, ker jez obsodbo združena infamija. Vrnitev stvari, .ki mu je .bila uropana, je mogel lastnik zahtevati od roparjevih dedičev s condictio furtiva. § 101. HUDOBNO POŠKODOVANJE TUJIH STVARI 1 I. Zgodovina. w O hudobnem .poškodovanju tuje stvari govorimo, če krivec zavestno .povzroči drugemu škodo na njegovi stvari. Od tatvine in ropa se ta zločin razlikuje tudi po tem, da storilca ne vodi težnja po dobičku. Z nekaterimi posebnimi, primeri hudobnega .poškodovanja tujih stvari se je bavii.l že zakonik XII plošč. Za poisekanje tujega drevja je uvedel tožbo actio de arboribus succisis, s katero je bil krivec obsojen na 25 asov za vsako posekano drevo. 2 Smrtno kazen v ognju je določil za .naklepni požig hiše in kupa žita v 1 Gai. Inst. 3, 209, D. 47, 8, C. 9, 33, I. 4, 2. 2 Len el (EP 3 , str. 394) rekonstruira ustrezni Julijanov edikt takole: Si cui doto malo hominibus armatis coactisve damni quid factum esse dicetur sive cuius bona vi rapta esse dicentur, in eum qui id fecisse dicetur, in anno, quo primum de ea re experiundi potestas fuerit, in quadruplum, post annum in simplum iudicium recuperatorium dabo. Item si servus familiave fecisse dicetur, in dominum iudicium noxale dabo. 8 I. 4, 2, pr.: .-..in quadruplo inest et rei persecutio, ut poena tripli sit. 1 Gai. Inst. 3, 210 ss, D. 9, 2, C. 3, 35, I. 4, 3. 2 Poznejša pretorska (na duplum) je actio arborum furtim caesarum. Glede medseboj¬ nega razmerja prim. L en el, EP 3 , str. 337. 258 § 101 njeni 'bližini, medtem ko je za malomarno zakrivitev normiral povračilo škode ali manjše kaznovanje. 3 Splošnih določb o poškodovanju 'tuje imovine zakonik najbrž ni imel. Po¬ stavil jih je plebiscit lex Aquilia (ok. 286.). Od treh poglavij zakona nas v tej zvezi ne zanima drugo, v katerem so normirane sankcije zoper adstipulatorja, ki je dolžniku svojevoljno odpustil dolg in s tem upniku povzročil škodo (§ 73, I). Določbe o hudobnem poškodovanju tuje lastnine vsebujeta prvo in tretje poglavje zakona. Po prvem poglavju 4 je bil odgovoren tisti, ki je v hudobnem namenu usmrtil (iniuria occiderit) tujega sužnja ali tujo domačo žival. Izmed živali so bile s to določbo zaščitene vprežne in tovorne živali (konji, goveda, .mule), drobnica (ovce, koze, prašiči [do Labeona sporno]), dalje tudi velblodi in sloni, ne pa psi. Po tretjem poglavju je bil odgovoren, kdor je v hudobnem namenu povzročil kako drugo imovinsko škodo, s tem da je tujo stvar »žgal, zlomil ali pokvaril«, torej jo poškodoval ali uničil. 5 * II. Actio legis Aquiliae. Tožbo actio legis Aquiliae 6 je po besedilu zakona mogel naperiti samo lastnik (erus) poškodovane stvari. Že po klasičnem pravu so bili aktivno legitimirani tudi užitkar, uzuar, zastavni upnik in celo pošteni posestnik (bonae fidei possessor). Po Justinijanovem pravu je bil legitimiran tudi zakupnik. Ni je pa mogel naperiti komodatar. Pasivno legitimiran je poškodovalec. Če jih je več, gre tožba zoper vsakega; s tem da eden plača, ne postanejo drugi prosti. Tožba ni podedljiva, zoper poško- dovalčevega dediča je mogoča le na toliko, kolikor je obogaten. Toženec, ki ne¬ upravičeno trdi, da delikta ni storil, je obsojen na dvojni znesek (lis infitiando crescit in duplum). Čeprav navedeni trije znaki kažejo na panalni značaj tožbe, je vendar tože¬ nec navadno obsojen samo na povrnitev škode. Njegova odgovornost je postrožena le s tem, da se pri deliktih zoper prvo poglavje zakona pri določitvi odškodnine vzame za osnovo naj višja vrednost, ki jo je ubiti suženj ali ubita žival imela kdaj koli v zadnjem letu (quanti id in eo anno plurimi fuit). Pri deliktih po tretjem poglavju se obsodi poškodovalec, da plača kot odškodnino najvišjo vrednost, ki jo je poškodovana stvar imela v zadnjih tridesetih dneh. S talko, nekoliko zvišano vrednostjo se storilcu v .mnogih primerih naloži neka kazen; v bistvu pa je actio legis Aquiliae, '\-aAw: je naperjena zoper edinega krivca, predvsem reipersekutoma. Kla¬ sično pravo je upoštevalo reipersekutorni značaj tožbe v tem, da je dovoljevalo 3 Tab. VIII, 10 (= Gai. D. 47, 9, 9; Bruns, Fontes 7 8 , I, str. 31): Qui aedes acervumve frumenti iuxta domum positum combusserit, vinctus verberatus igni necari iubetur, si modo sciens prudensque id commiserit; si vero času, id est neglegentia, aut noxiam sarcire iubetur, aut, si minus idoneus sit, levius castigatur. 4 Bruns, Fontes 7 , I, str. 45 (= Gai. D. 9, 2, 2): Si quis servum servamve alienum alienamve quadrupedemve pecudem iniuria occiderit, quanti id in eo anno plurimi fuit, tantum aes ero dare damnas esto. 5 Bruns, Fontes 7 , I, str. 46: Ceterarum rerum [praeter hominem et pecudem occisos] si quis alteri damnum faxit, quod usserit fregerit ruperit iniuria, quanti ea res erit in diebus XXX proximis, tantum aes ero dare damnas esto. 8 Obrazca tožbe ni mogoče zanesljivo rekonstruirati, prim. L e n e 1, EP 3 , str. 198 ss. 101 259 povračilo tožiteljevega interesa (Ulp. D. 9, 2, 21, 2: quanti interfuit nostra non esse occisum), n. pr. tudi vrednost dediščine, ki hi jo tul ubiti suženj mogel pri¬ dobiti. Predmet poškodbe je po obeh poglavjih tuja stvar. Glede stvari, iki še ni tuja, actio legis Aquiliae ni uporabna. Če prodajalec uniči stvar, fei jo je že prodal, toda je še ni izročil, ali če dolžnik uniči stvar, Iki jo je stipulatorju obljubil s stipulaoijo, tedaj ne bosta ne kupec ne stipulator mogla naperiti akvilijske tožbe, ampak bosta zahtevala odškodnino zaradi kršitve kupne in prodajne pogodbe ( actio empti), oz. stipulacijsike obljube. Po akvilijskem zakonu je odgovoren tisti, ki je tujo stvar poškodoval v hu¬ dobnem namenu, protipravno (iniuria: quod non iure factum est, hoc est contra ius, id est si culpa quis occiderit, D. 9, 2, 5, 1). Ne bo odgovoren tisti, ki je tujega sužnja ali tujo žival ulbil, ker je bil od sužnja ali živali napaden in je svoje dejanje izvršil v silobranu. Storilec sam je moral biti kriv svojega ravnanja, bodisi da je škodo povzročili naklepno, zavestno in nalašč (dolus) bodisi z malomarnostjo (culpa), pri čemer zadošča še talko majhna krivda. 7 Za krivdo štejejo klasiki tudi nespret¬ nost (imperitia) in slabost (infirmitas), kadar smemo pričakovati posebno usposob¬ ljenost, spretnost ali moč. Tako odgovarja po akvilijskem zakonu zdravnik, ki suž¬ nja nespretno operira (Ulip. D. 9, 2, 7, 8); 'dalje tudi voznik, ki zaradi svoje nespret¬ nosti ali slabotnosti ne obvlada konja, s katerim se pelje (Gai. D. 9, 2, 8, 1: . . . nec videtur iniquum, si infirmitas culpae adnumeretur); prav tako voznik, ki je slabo naložil kamenje, tako da pada med vožnjo z voza (Ulp. D. 9, 2, 27, 33). Vzročno zvezo (causa) med storilčevim ravnanjem in nastalo poškodbo so spo¬ četka videli izpolnjeno samo takrat, kadar je poškodbo povzročilo neposredno sto¬ rilčevo delovanje na tujo stvar (*damnum c or por e c or pori datum). Na to kažejo izrazi »žgati, zlomiti, pokvariti« v tretjem poglavju zakona. Sčasoma so pa pretor, klasiki in končno Justini jan omogočili z analognimi tožbami (actio atilis) in z actio in factum, da je lastnik poškodovane stvari tudi v drugih primerih mogel nastopiti z odškodninskimi zahtevki zoper poškodovalca. Tako je bila mogoča actio atilis zoper tistega, ki je tujega sužnja ali tujo žival zaprl in s tem zakrivil, da sta umrla od lakote. Celz dovoljuje lastniku mrtvega sužnja tožbo actio in factum zoper tistega, ki je sužnju dal strup namesto zdravila, ali ki je blaznemu dal v roke meč, da se je z njim usmrtil (qui mortis causam praestitit; Ulp. D. 9, 2, 7, 6). Kadar je zdravnik nespretno operiral (imperite secu- erit) sužnja, dovoljuje Prolkul gospodarju izbiro med akvilijsko tožbo in actio locati (D. 9, 2, 7, 8). Isto velja po Gajevem mnenju zaradi opustitve, če je zdravnik tujega sužnja najprej uspešno operiral, nato pa je zanemaril njegovo zdravljenje (dereli- quit curationem, D. 9, 2, 8 pr.). Paulus postavlja že splošno pravilo, da se za povračilo škode dovoljuje actio in factum, kolikor ni uporabna akvilijsika tožba (D. 9, 2, 33, l). 8 Tako' je mogel poslej tožiti tudi lastnik, ki je stvar izgubil, ne da bi bila pri tem stvar sama poškodovana: n. pr. lastniku pade v reko ali morje denar, ki ga je držal v roki in ga je nasprotnik udaril .po njej; lastnik sužnja toži soseda, ki je iz usmiljenja odvezal njegovega privezanega sužnja, ki je nato pobegnil. 9 Pozneje so dovoljevali tožbo tudi očetu, če je mojster poškodoval njegovega sina, ikii se je pri njem učil kot obrtniški vajenec. Oče sme zahtevati povračilo zdravniških stroškov in odškodnino zaradi zmanjšanja otrokove pridobitne sposob- 7 Ulp. D. 9, 2, 44 pr.: In lege Aquilia et levissima culpa venit. s 'In damnis, quae lege Aquilia non tenentur, in factum datur actio. 9 Ulp. D. 9, 2, 27, 21; I. 4, 3, 16; Ulp. D. 4, 3, 7, 7. 260 §§ 101—102 nosti. 10 S tem je bilo opuščeno .prejšnje .odklonilno .stališče, da svoboden človelk ne more naperiti alkvilijske tožbe zaradi poškodb, ki mu jih krivec prizadene, češ, da ise nihče ne more smatrati za lastnika svojih udov. Najbrž šele Justinijan dovo¬ ljuje, s tem da ioterpolira prvotni klasični tekst, vsaj analoigno tožbo tudi svobod¬ nemu človeku zaradi poškodb, iki jih utrpi. 11 § 102. INIURIA — ŽALITEV OSEBNOSTI * 1 J. Pojem. V najbolj splošnem pomenu je iniuria vse, kar se zgodi protipravno. 2 Že v zakoniku XII plošč pa pomeni iniuria zavestno žalitev tuje osebnosti; in je kot zaseben delikt vir obligacij (actio iniuriarum). Po Labeonu se taka žalitev zgodi ali z dejanskim grdim ravnanjem ali samo z besedami. 3 Glede na to razlikujemo dejansko (i ^ealaal .in besedno (v erbalno ) in j urijo. Zakonik XII plošč ima pred .seboj dejansko žalitev in predpisuje kazenske sankcije za naslednje tri dejanske stane. II. Vrste. 1. Si membrum rupsit, ni cum eo pačit, talio esto (VIII, 2). Kdor pohabi dru¬ gemu kak telesni ud, 4 se kaznuj e tako, da .mu sme poškodo vanec prizadeti enako zlo; gre za edini primer, ko se v rimskem pravu uporablja talionsko načelo, ki ga v veliki meri poznajo vzhodna prava, zlasti Hammurabijev zakonik. Vendar dovo¬ ljuje zakonik XII plošč njegovo uporabo samo subsidiarno: le takrat, kadar se poškodovanec ali poškodovalec ne sporazumeta drugače (ni cum eo pačit), zlasti glede denarnega zneska, ki naj ga krivec plača kot spravnino. V klasični dobi se talionsko načelo ni več izvajalo, ampak je sodnik obsodil takega krivca na večji znesek. 5 2. Manu fustive si os fregit libero CCC, si servo, CL poenam subito (VIII, 3). Kdor z udarcem (z roko ali z gorjačo) drugemu zlomi ali izpahne kost, mu mora plačati kot kazen 300 asov; če to stori tujemu sužnju, plača kot kazen 150 asov. 3. Si iniuriam alteri faxsit, viginti quinque poenae sunto (Vlil, 4). Za vsako drugo žalitev določa zakonik kazen 25 asov. Razen te dejanske injurije določa zakonik XII plošč še druge sankcije, in sicer smrtno kazen z batinanjem za dvoje besednih injurij: malvfrn cartnen incan- - tare, izgovarjanje čarodejnih besed, in occentare, preklinjevanje, najbrž očitno. Decemviralna ureditev je izgubljala svoj pomen, ko je as polagoma imel vedno manjšo vrednost in so v zakoniku določene neizpremenljive kazni postajale vedno »0 Ulp.-Iul. D. 9, 2, 5, 3; 7 pr.; D. 19, 2, 13, 4. 11 Ulp. D. 9, 2, 13, pr.: Liber homo suo nomine utilem Aquiliae habet actionem: directam enim non habet, quoniam dominus membrorum suorum nemo videtur. 1 Gai. Inst. 3, 220—225, Paul. Sent. 5, 4, D. 47, 10, I. 4, 4, C. 9, 35. 2 I. 4, 4, pr.: Generaliter iniuria dicitur omne quod non iure fit. 3 Ulp. D. 47, 10, 1, 1: Iniuriam autem fieri Labeo ait aut re aut verbis: re, quotiens manus inferuntur:... * Nekateri romanisti (H u v e 1 i n, M o n i e r) mislijo na težje poškodbe kakega telesnega uda (vštevši oko, uho, nos). 5 O tem poroča Aulus Gellius, Noctes Atticae, XX, 1, 13: ... Nam si reus, qui depecisci noluerat, iudici talionem imperanti non parebat, aestimata lite iudex hominem pecuniae damnabat, atque ita.. . severitas legis ad pecuniae multam redibat. § 102 261 manj uspešne. Gelij pripoveduje, da si je neki Lucins Veracius dovolil šalo, da je svoje sodržavljane za zabavo klofutal in jim sproti izplačeval po 25 asov v smislu tretje zaikonikove določbe. Njegovo ravnanje je pripravilo pretor j a do tega, da je v svojem ediktu obljubil, da bodo o talkih žalitvah sodili posebni sodniki, reku- peratorji, ki niso bili striktno vezani na civilnopravne določbe in so zato lahko krivca obsodili na višji znesek. 6 7 Kazen zaradi osebne žalitve .se odmerja po kon¬ kretnih razmerah (actio iniuriarum aestimatoria). Tožitelj je moral že pred pretorjem (in iure) točno napovedati, kakšno krivico mu je toženec prizadejal in je moral svoj zahtevek oceniti v denarju (taxatio). y S ito ocenitvijo je napovedal naj višji znesek, na katerega so rdkuperatorji mogli po primernosti (bonum et aeqmm) to¬ ženca obsoditi. Če je bila žalitev posebno huda (iniuria atrox), je pretor sam določil najvišji znesek, preko katerega sodniki niso smeli iti. Kot taka injurija je veljala žalitev magistrata, staršev, patroma, dalje žalitev, ki je povzročena na javnem kraju (trgu, pred pretorjem, v gledališču) ali je združena z ranjenjem ali pohab¬ ljen jem. 8 * m- Actio iniuriarum. Tožba actio iniuriarum 0 hoče žaljenemu nuditi osebno zadoščenje za prizade¬ jano žalitev, ne morda povračilo škode. Kot taka actio vinclictam spirans je izrečna penalna tožlba. Če je več storilcev, igre zoper vsakega izmed njih; izpolnitev enega ne oprosti ostalih. Časovno je omejena na eno leto (annus utilis). Nepodedljiva je aktivno in pasivno. Zaradi sinovega ali suižnjevega ravnanja gre noksalno zoper očeta ali gospodarja. Zanimivo je, da sme tožbo naperiti tudi oče zaradi žalitve, prizadejane otrokom, ki so pod njegovo oblastjo, enako mož zaradi žalitve žene, zaročenec zaradi žalitve zaročenke, tast zaradi žalitve snahe, če je njen mož pod njegovo očetovsko oblastjo. Celo dedič more tožiti zaradi žalitve pokojnika po smrti, med pogrebom. Če dedič dotlej dediščine še ni pridobil, preide tožba na ležečo zapuščino, pozneje ob pridobitvi dediščine na dediča. 10 Obsodba ima za po¬ sledico infamijo. Obligacijsko razmerje se uikine tudi s samim paktom. Vendar zadene delinkventa vkljub temu infamija. Če tožitelj ne uspe z actio iniuriarum in je očitno, da je z njo hotel tožencu nagajati (vexandi adversarii gratia), ga sme toženec z nasprotno tožbo (contrarium iudicium) tožiti, da nijemu plača desetino tistega zneska, ki ga je bil prej tožitelj zahteval. 11 IV. Posebne injurije. Poleg teh splošnih pravil glede injurije je pretor polagoma uvrstil v svoj edikt še nekatere posebne določbe. Take specialne injurije so bile: 6 A. Gellius, Noctes Atticae, XX, 1 ,13: Praetores... iniuriis aestimandis recuperatores se daturos edixerunl. 7 Besedilo je ohranil Paul. Coli. II, 6, 1 (= L e n e 1, EP 8 , str. 398): Qui autem iniuriarum aget, certum dicat, quid iniuriae faclum sit, et taxationem ponat non minorem, quam quanti vadirnonium fuerit. 8 I. 1, 4, 4, 9, Ulp.-Lab. D. 47, 10, 7, 8. “ L e n e 1, EP 8 , str. 399, rekonstruira njeno formulo takole: Quod a N°N° A'A' pugno (s pestjo) mala (lice) percussa est (je bilo udarjeno) ... q. d.r. a., quantam pecuniam recuperatoribus bonum aequum videbitur ob eam rem N m N m A°A° condemnari, tantam pecuniam, dumlaxat HS.. ., si non plus quartt annus est, cum de ea re experiundi potestas fuit, recuperatores N m N m A°A° c. s. n. p. a. 10 Ulp. D. 47, 10, 1 §§ 4, 6. 11 Gai. Inst. 4, 177 s. 262 §§ 102—103 1. Convicium. Posebna ediktna določba se je bavila z javno sramotitvijo (con- vocium — convicium), ki jo kdo na,pravi drugemu s tem, da mu pred hišo ali ko se pokaže v javnosti, priredi mačjo godlbo. 2. De adtemptata pudicitia. Zoper to ediktno določbo se je pregrešil, kdor je pošteno ženo ali nedoraslo osebo na cesti nagovoril z nedostojnimi izrazi (adversus bonos moreš appellasse), ali jo je molče zasledoval (adsectatusve esse dicetur) ali ji odpeljal spremljevalca (comitem abduxisse). 3: Ne quid infamandi causa fiat. V tem ediktu nastopa pretor zoper žalitve, ki utegnejo škodovati dobremu glasu (farna) žaljenega (Ulp. D. 47, 10, 15, 27: vetuit. . . quid ad infamiam cdicuius fieri). Klasični pravniki so sčasoma uporab¬ ljali ta edikt glede vseh žalitev, ki niso bile že upoštevane v kaki drugi ediktni določbi. Tako prepoznavajo tožbo actio iniuriarum tistemu, ki je neupravičeno ovi¬ ran pri uporabljanju javnih dobrin, namenjenih za slkupno rabo; dalje tistemu, ki od njega nasprotnik žaljivo terja nelko izpolnitev, čeprav nima ničesar terjati; prav tako če upnik nalašč toži poroka, čeprav mu je dolžnik pripravljen izpolniti svojo obveznost. 12 4. De iniuriis quae servis fiunt. S posebnim ediktom obeta pretor tožbo zaradi grdega ravnanja s tujimi sužnji (zaradi pretepanja ali zasliševanja na natezalnici). Tako se je obseg prvotne injuinije znatno razširil. Po pretorjevih reformah po¬ meni iniuria vsak napad na tujo osebnost, fizični ali moralni. Pri tem razvoju je na pretor j a in klasike odločilno vplivalo grško pravno pojmovanje, zlasti s svojini pojmom hybris = prezirljivo grdo ravnanje. V. Lex Cornelia. V Sulovi dobi je posebna lex Cornelia de iniuriis (1. 81.) omogočila preganjanje nekaterih realnih in juri j (verberatio = pretepanje, pulsatio = tolčenje, domum vi introire = nasilna kršitev stanovanja) s tožbo pred enim izmed stalnih kazenskih sodišč (guaestiones perpetuae). Tožbo (actio iniuriarum ex lege Cornelia) je naperil žaljeni; krivec je bil obsojen na denarno kazen. V principatski dobi so dovoljevali kazenske tožbe (crimina extraordinaria) še v različnih drugih primerih. Sporno je bilo dolgo časa, ali sme žaljeni tožit el j po uspešni kazenski tožbi naperiti še civilno tožbo in obratno. Justinijan mu prepušča izbiro, ne dovoljuje pa obojne tožbe. § 103. PRETORSKI DELIKTI — DOLUS * 1 I. Pretorski delikti. Pretor je na razne načine dopolnjeval civilno deliktno pravo. Tako je za fur- tum manifestum uvedel actio furti na quadruplum, razširil tožbi actio furti in actio legis Aquiliae na peragrine, pomagal s fikcijami itd. Vinb tega je omogočil tožitelju, da je z actio in faetum iztožil in s tem dosegel vsaj honoramoipravno pripo,znanje novih obligacijskih razmerij. Tožencu je z do¬ voljevanjem ustreznih efcscepoij pomagal, da je bil vkljub civilni nasprotni akciji ‘2 Ulp. D. 47, 10, 11. 13, 7; 15, 33; Gai. D. eod. 19. 1 D. 4, 3, C. 2, 20 (21): De dolo malo. 263 § 103 oproščen. Včasih je postavil stranki nazaj v prejšnji stan (restitutio in integrum). Tako so nastali novi, pretorski delikti kot vir novih obligacij. Med njimi je treba omeniti kot najbolj pomembne: prevaro (dolus), izsiljevanje (metus) in oško¬ dovanje upnikov (alienalio in fraudem creditorum). II. Dolus. Dolus 2 pomeni prekanjenost, lokavost, zvijačo. V primitivnih gospodarskih raz¬ merah stare civilne dobe ni dolus vedno imel slabega pomena. Dolus bonus se še v klasičnem pravu imenuje prekanjenost nasproti roparju ali državnemu sovraž¬ niku (Ulp.-Lab. D. 4, 3, 1, 3). V razvitem gospodarskem življenju v zadnjem sto¬ letju republike se je čedalje bolj občutila potreba, da pravni red ne ignorira več nepoštene zvijačnosti (dobiš malus), ampak da omogoča oškodovanemu primerno pravno varstvo. Pretor je uvrstil v svoj edikt naslednjo določbo: Quae dolo malo facta esse dicentur, si de kis rebus alia actio non erit et iusta causa esse videbitur, intra annum, cum primum experiundi potestas fuerit, iudicium dabo (L e n e 1, EP 2 3 , str. 114). V zvezi s to ediiktno obljubo je Ciceronov prijatelj Akvilij Gal, 'bi je bil 1. 66. peregrinski pretor, sestavil posebno actio doli. 3 Tožba je subsidiarna; uporabna je samo takrat, kadar ne more tožitelj zahtevati povračila škode z nobeno drugo tožbo. Z actio doli zahteva tožitelj od krivca, da mu povrne škodo, ki jo je utrpel zaradi njegovega dolozmega ravnanja. Formula ima tudi restitutomo klavzulo, po kateri se toženec lahko izogne obsodbi, če po sodnikovem pozivu prostovoljno izpolni. Če je več krivcev, so vsi solidarno odgovorni; ako je eden izpolnil, postanejo drugi prosti. Obsojenega toženca zadene infamija. Zato ne morejo naperiti te tožbe ne otroci zoper očeta, ne oproščenec-zoper patrona. Zoper dediča je pretor dovoljeval namesto actio doli posebno actio in factum. Justinijan pa je dedičevo odgovornost omejil na obogatitev. 4 Actio doli je po pretorskem pravu mogoča v enem letu, odkar jo je tožitelj mogel prvič naperiti (annus utilis); pozneje ima tožitelj tudi zoper krivca samo actio in factum na obogatitev. Konstantin je enoletni rok zvišal na dve leti. 5 Zaradi doloznega ravnanja oseb pod očetovo ali gospodarjevo oblastjo se actio doli naperi kot noiksalna tožba. Pretor, ki je dovoljeval to tožbo kot subsidiarno, si je pridržal, da v kon¬ kretnem primeru presoja (causa cognita), ali gre za dovolj pomembno zadevo. Justi - nijanovo pravo navaja kot najnižjo vrednost spornega predmeta dva solida (Paul. D. 4, 3, 10). Z actio doli je pretor izpolnil občutno vrzel rimskega prava. Že Gicero jo imenuje metlo, ki odstranjuje vse nepoštenosti (everriculum malitiarum omnium; De nat. deor. 3, 30, 74), še bolj se je razširila po klasičnem pravu. To je v najožji zvezi z razlago pojma dolus. Predklasična pravnika Akvilij Gal in Servij Sulpiicij kakor tudi klasik Labeo menijo, da spada k doloznemu ravnanju namen varanja 2 Prim. spredaj str. 15. 3 L e n e 1, EP 3 , str. 115 jo rekonstruira tako-le: Si paret dolo malo N'N' factum esse, ut A S A S N»N° (Lucio Titio) fundum q. d. a. mancipio daret, neque plus quam annus est, cum experiundi potestas fuit, neque ea res arbitrio iudicis restituetur, quanti ea res erit, tantam pecuniam iudex N m N m A°A r > c. s. n. p. d'. 4 Gai. D. 4, 3, 26: In heredem eatenus daturum se eam actionem proconsul pollicetur, quatenus ad eum pervenerit, id est quatenus ex ea. re locupletur ad eum hereditas venerit. 5 C. 2, 20, 8 (319): ...intra continuum biennium de dolo actionem moveri,. . . 264 §§ 103—104 nasprotnika. 0 Sčasoma pa velja :ko't dolo.zno že vsako nepošteno ravnanje, zlasti prelomitev dane besede. 7 Kadar je bil prevarani tožen, da izpolni obveznost, ki jo je bil prevzel pod vplivom nasprotnikovega dol o zn ega ravnanja, mu je pretor dovoljeval exceptio doli. Le-ta je bila ali exceptio doli generalis, ki dovoljuje tožencu, da poskusi dokazo¬ vati, da tožitelj s svojo tožbo ravna dolozno, ali pa je exceptio doli specialis, na podlagi katere sme toženec dokazovati, da je tožitelj prej zagrešil nekaj doloznega. Obojna exceptio doli se je glasila: si in ea re nihil dolo malo A‘A‘ factum sit neque fiat (Gai. Inst. 4, 119). Končno je od Hadrijana dalje pretor dovoljeval na zahtevo oškodovane stranke tudi vzpostavitev v prejšnji stan (restitutio in integrum). § 104. METUS * 1 7 f Metus je strah, ki nastane zaradi nasilja (ms) druge osebe, in tki nagiba ustra¬ hovanega, da se hoče izogniti nekemu zagroženemu zlu. Pod tem vtisom sklene zastrašena stranka neki pravni posel, ki bi ga popolnoma prostovoljno ne sklenila. Civilno pravo je ne glede na strah in silo imelo sklenjeni pravni posel za veljaven (Paul. D. 4, 2, 21, 5: . . . quamvis si liberum esset noluissem, tamen coactus volui). Na drugo stališče se je postavil pretor v svojem ediktu, kjer je razglasil načelo: Quod metus causa gestum erit, raturn non habebo (Ulp. D. 4, 2, l). 2 Na podlagi te določbe dovoljuje pretor vzpostavitev v prejšnji stan (restitutio in inte¬ grum). Na ita način je mogel pomagati stranki vsaj v nekaterih primerih. Če je bila prisiljena, da je z imancipacijo ali z in iure cesijo odsvojila svojo stvar, ji je omogočil s fikticijsiko tožbo, da je mogla svojo lastninsko pravico zopet uveljaviti, če je prisiljena pridobila dediščino, ji je omogočil, da se je mogla dediščini odreči. Poleg te določbe je pretor uvrstil v svoj edikt tožbo actio quod metus causa? 6 C. Aquilius Gallus je na vprašanje, kaj je dolus malus, odgovoril: cum esset aliud simulatum, aliud actum (Cicero, De off. 3, 14, 60, prim. De nat. deor. 3, 30, 74; Topiča 9, 40). — Ulp. D. 4, 3, 1, 2 :Dolum malum Servius ... ita definit: machinationem quandam alterius decipiendi causa, cum aliud simulatur et aliud agitur. Labeo .. . definit dolum malum esse omnem calliditatem fallaciam machinationem ad circumveniendum fallendum decipiendum alterum adhibitam. 7 Tako L. M i 11 e i s, Romisches Privatrecht bis auf die Zeit Diokletians, I, Leipzig 1908, str. 318. — Z njim soglaša tudi S. P e r o z z i, Istituzioni di diritto romano, 2. izd. II, Rim 1928, str. 382, op. 3. — Nekaj primerov iz virov: Lastnik kamnoloma je dovolil A-ju, da sme tam kopati kamenje. Potem ko je A imel s pripravami mnogo stroškov, mu lastnik prepove pridobivanje kamenja. A ima zoper njega tožbo actio doli (Ulp. D. 4, 3, 34, podobno Pomp. D. 19, 5, 16, 1). — Dolžnik, ki alternativno dolguje dva predmeta in ima pravico izbirati, najprej prvega uniči. Ko postane po naključju še drugi uničen, more upnik terjati od njega z actio doli plačilo denarne vrednosti enega izmed obeh predmetov (Pap. 46, 3, 95, 1). Za nadaljnje primere gl. M 1 11 e i s, o. c., str. 319. 1 D. 4, 2, C. 2, 19 (20). 2 Le n el, EP 3 , str. 110. — Najprej je pretor Octavius (1.79. ali 71.) dovolil tožbo tistemu, komur so bili s silo ali z grožnjo odvzeti imovinski predmeti (quod per vim aut metum abstulissent). Ta formula Octaviana je nastala v neurejenih razmerah po prvi držav¬ ljanski vojni. Žal nimamo poročil, kako se je pretorjev edikt v tem pogledu razvijal naprej, dokler ni končno v Julijanovi redakciji dobil gornje oblike. 3 Za njeno rekonstrukcijo glej L e n e 1, EP 3 , str. 112 (besedilo spredaj na str. 14, op. 9). §§ 104—105 265 Z njo zahteva štirikratno (quadruplum) povračilo škode stranka, iki je izsiljeni pravni posel že izpolnila. Ker inteocija ne trdi, da bi bil toženec sam povzročil tožitelju strah, je actio quod metus causa mogoča zoper tistega, ki je nekaj pridobil zaradi tujega nasilja; zato se imenuje in rem scripta. Restitutorna klavzula v tožb enem obrazcu nalaga sodniku dolžnost, da pred obsodbo pozive toženca, naj prostovoljno izpolni tožbeni zahtevek in se tako izogne obsodbi na četverno. Tožbo je bilo mo- mogoče naperiti v teku enega leta, štetega od trenutka, ko bi jo bil tožiitelj prvikrat mogel naperiti (annns utilis). Pozneje dovoljuje pretor actio in factum na enkratni znesek (simplum), vendar samo po predhodni proučitvi konkretnega primera (causa cognita). Zoper dediča dovoljuje sploh samo tožbo na toliko, kolikor je obogaten. Če je več krivcev, ima tožiitelj tožbo zoper vsakega; ko eden izpolni, postanejo drugi prosti. Ta določba je posledica restiitutome klavzule. Drugače kakor pri actio doli, ne zadene pri actio quod metus causa obsojenega toženca infamija. Končno dovoljuje pretorjev ediiikt stranki, ki jo nasprotnik toži, da izpolni izsi¬ ljeno obveznost, ekscepcijo quod metus causa.' Z njo doseže toženec, da je tožitelj zavrnj.en, čeprav bi po civilnem pravu moral v pravdi zmagati. Talko pomaga eks- cepcija n. pr. promisorju, ki je s stipulacijo obljubil določeno dajatev, da mu je ni treba izpolniti. Koristi pa lahko tudi onemu, iki je prisiljen odsvojil svojo stvar z manoipacijo ali in iure cesijo, a jo ima še v svoji posesti; z ekscepcijo doseže, da ostane pridobiteljeva lastninska tožba brezuspešna. Ko smo obravnavali pomen, ki ga je strah 'imel kot nagib, smo že omenili, da je pretor prepuščal praksi, da je pod vplivom mnenj klasičnih pravnikov podrob¬ neje določila, kakšen je moral biti strah, da je imel tiste pravne posledice, ki jih je uvajal pretorjev edikt. 4 5 § d,01 ALIENATIO IN FRAUDEM CREDITORUM 1 I. Zgodovina. V skladu s svojim individualističnim pojmovanjem lastnine rimsko pravo na¬ čelno prepušča svoj ep ravnim' osebam, da razpolagajo s svojo imovino, kakor hočejo, odplačno' ali neodplačno. Vendar je moralo že civilno, še bolj pa pretorsko pravo uvesti nekatere omejitve. Za zapravljivca, iki 'spravlja is svojim ravnanjem sebe in svojce v bedo, pozna že zakonik XII plošč postavitev pod skrbništvo (curator pro- 4igi). Nadaljnji korak je napravil pretor. On je poleg stare osebne izvršbe (manus iniectio) uvedel tudi imovinsko, s katero so upniki mogli poseči po dolžnikovi imo- vini s tem, da so jo prodali (bonorum venditio) najugodnejšemu ponudniku (bonorum emptor). Le-ta je pridobil prezadolženčeva aktiva, hkrati se je pa zavezal, da bo nje¬ govim upnikom poplačal njihove terjatve v določeni kvoti, morda v celotnem znesku, kar je bilo odvisno od velikosti prezadolženčeve imovine. Če se je izkazalo, da je bil prezadolžencc z odsvojitvami v zadnjem letu svojo imovino znatno zmanjšal, je 4 L e n e 1, EP 3 , str. 512: Si in ea re nihil metus causa factum est. (Ulp. D. 44, 4, 4, 33). 5 Prim. zgoraj § 5, III, I na str. 13 s. 1 D. 42, 8, C. 7, 75. 266 § 105 pretor priskočil upnikom na pomoč. S posebnim interdictum fraudatorium 2 je vsak upnik mogel zahtevati vrnitev tistih imovinskih predmetov, ki jih je bil prezadol- ženec odsvojil in je pridobi tel j vedel, da hoče s temi odsvojitvami oškodovati svoje upnike. Hlkrati si je pretor pridržal, da bo po svojem preudarku (causa cognita) dovoljeval limterdiifet tudi takrat, kadar pridobitelj ni vedel za odsvojiteljev oškodo- valni namen. Vrh tega je pretor dovolil upravitelju prezadolženčeve imovine (magister bonorum), da je lahko zahteval vzpostavitev v prejšnji stan glede tistih poslov prezadolženca, zaradi katerih naj bi bili upniki oškodovani (quae fraudati- onis causa gesta erunt). 3 O interdiktu in o vzpostavitvi v prejšnji .stan smo le pomanjkljivo poučeni, ker je Justinijan izvajanja klasičnih pravnikov zelo izpremenil s svojimi interpo¬ lacijami. Namesto obeh pripomočkov je namreč dovolil novo izpodbojno tožbo, ki se po Paul. D. 22, 1, 38, 4, imenuje actio Pauliana. 4 5 II. Actio Pauliana. Izpodbojno tožbo more naperiti predvsem curator bonorum, upravitelj in sedaj tudi likvidator prezadolženčeve imovine, kadar njen izkupiček ne zadošča za plačilo njegovih dolgov. Če je ne naperi on, jo sme naperiti vsak upnik v skupnem interesu. Tožba gre ali zoper prezadolženca ali zoper tistega, ki je od njega pridobil neki imo- viniski predmet; uspešna bo redno le tožba zoper pridobitelj a. Pri tem je vseeno, ali si je tretjii obranil to, kar je z izpodbijanim pravnim poslom pridobil. Predmet izpodbijanja so prezadolženčevi pravni posli, s katerimi je zmanjšal svojo imovino in s tem oškodoval svoje upnike (*eventus fraudis). Semkaj spada prav tako povečanje pasiv (se obligavit) kakor tudi zmanjšanje aktiv z odsvojitvijo (alienatio). V digestah so omenjeni različni primeri odsvojitev v škodo upnikov: prezadolženec je prodal svoje zemljišče pod ceno, 6 ali je svojemu dolžniku odpustil dolg. 6 Zadošča že opustitev: izgubil je služnost, ker je ni izvrševal (non usus), ali terjatev, ker ni svojega dolžnika pravočasno tožil. 7 Upniki bi bili oškodovani tudi tedaj, če bi smel prezadolženec kateremu izmed njih poplačati svoj dolg, kajti s tem bi se zmanjšala imovina, iz katere naj bodo poplačani ostali upniki. Zato. je mogoče izpodbijati vse pravne posle, s katerimi je prezadolženec nudil enemu upniku neupravičeno .prednost .pred drugimi, n. pr. s tem, da mu je poplačal njegovo še nedospelo terjatev, ko je bila njegova imovina že izročena upnikom v posest; ali s tem, da mu je za neko starejšo terjatev ustanovil zastavno pravico. — Izpodbojna tožba pa ni uporabna, če je prezadolženec odklonil dediščino, volilo ali darilo; s tem se namreč njegova imovina ni zmanjšala, ampak je on samo opustil priliko, 2 Po Lenelovi rekonstrukciji (EP 3 , str. 497) se je glasil: Quae L. Titius jraudandi causa sciente te in bonis q. d. a. fecit: a a illis quos eo nomine q. d. a. ex edicto meo in possessionem ire esseve oportet, si non plus quam annus est, currt de ea re q. d. a. experiundi potestas est, restituas. Interdum causa cognita et si scientia non sit, interdicam. 3 Prim. L en el, EP 3 , str. 435 ss. 4 Paul. D. 22, 1, 38, 4: In Fabiana quoque actione et Pauliana per quam quae in frau- dem creditorum alienata sunt revocantur, fructus quoque restituuntur: ... — Ime ni niti klasično niti Justinijanovo, ampak je najbrž zašlo z glosemom v tekst. Prim. za literaturo M o n i e r, o. c. str. 303, op. 1. 5 Paul. D. 42, 8, 7: Si debitor in fraudem creditorum minore pretio fundum scienti emptori vendiderit. . . 6 Ulp. D. 42, 8, 10, 14, Iul. D. eod. 17 pr. 7 Ulp. D. 42, 8, 3, 1, Paul. D. eod. 4. A ' ' * ■ h • ,.' ; §§ 105—106 267 da b:i se bila povečala. 8 * Za izpodbijanje oprostitev sužnjev, izvršenih v oškodoval- nem namenu, je določil zakon lex Aelia Sentia, da iso take oprostitve nične. Le izjemno je .mogoče izpodbijati pridobitev pasivne dediščine, če jo je dedič pridobil v namenu, da oškoduje svoje upnike. 0 Dolžnik se je moral zavedati, da s svojim ravnanjem oškoduje svoje upnike (consilium fraudandi), čeprav .ni treba, da bi bil izrečno imel namen, oškodovati jih. Zadošča, da je vedel, da ima upnike in je kljub temu odsvojil vso svojo imo- vino. 10 Po drugi, strani so bili upravičeni -do izpodbijanja samo tisti upniki, katerih terjatve so nastale pred izvršenimi prezadolženčevimi odsvojitvami, ne tudi poznejši. Odplačne dolžnikove odsvojitve morejo upniki izpodbijati le, če je prido- bitelj vedel, v kakšnem gospodarskem položaju je bil takrat odsvojitelj in je tako lahko spoznal namen njegovih odsvojitev (conscius fraudis). Neodplačne od¬ svojitve .smejo izpodbijati tudi takrat, ko pridolbitelj ni vedel za odsvojiteljev oškodovalni namen, 11 dovolj je, da so upniki oškodovani. Namen tožbe je, da se izpodbijani prezadolženčev pravni posel razveljavi; z actio ficticia je mogoče .prejšnjo pravico uveljavljati, kakor da ne bi bila nikoli odsvojena. Restitutoma klavzula omogoča tožencu, da se izogne obsodbi s tem, da prostovoljno restituira (n. pr. da vrne podarjeno ali prodano in izročeno stvar, pri¬ porna za nično izpodbijano pogodbo ali odpust dolga, ki mu ga je bil preizadolženec dovolil). Tožbo je treba naperiti v teku enega leta od uvedbe stečaja. Sodba se .glasi na simplum. Zoper poštenega .pridobitelja in zoper dediče kakor tudi po preteku enoletnega rolka gre tožba samo na obogatitev. Actio Pauliana se ne more naperiti kot noksalma in tudi ne infamira. Šesti oddelek: Kvazideliktne obligacije §\L06. KVAZIDELIKTI 1 Justinijan našteva .kot četrti vir obligacij kvazidelikte. Za več izmed njih je .pretor dovoljeval posebno actio in factum, talko da bi jih prav tako mogli šteti med delikte. Zdi se, da je Justinijanova redakcijska komisija želela poleg ikvazikontrakt- nih uvesti tudi posebne kvazideliktne obligacije. — Kvazideliktov je četvero: I. Si iudepc litem sucim fecit (I. 4, 5 pr., D. 44, 7, 5, 4 = D. 50, 13, 6). Tak kvazideliikt zagreši sodnik, ,ki mora s sodbo rešiti določen spor, pa na kak način krši .svojo dolžnost in tako povzroči stranki škodo.. Oškodovana stranka sme od njega terjati povračilo škode (vera litis aestimatio) v novi pravdi, v kateri ima sodnik iz prve pravde vlogo toženca. Drugi sodnik, ki .sodi v tej pravdi, bo toženca 8 Ulp. D. 42, 8, 6 pr.: . . . pertinet enim edictum ad deminuentes patrimonium suum, non ad eos, gui id agunt, ne locupletentur. 0 Ulp. D. 42, 6, 1, 5. 10 Iul. D. 42, 8, 17, 1: . . . guamvis non proponatur consilium fraudandi habuisse, tamen qui creditores habere se scit et universa bona sila alienavit, intellegendus est fraudandorum creditorum consilium habuisse . . . 11 Ulp. D. 42, 8, 6, 11:. . . si cui donatum est, non esse guaerendum, an sciente eo, cui donatum, gestum sit, sed hoc tantum, an fraudentur creditores .. . 1 I. 4, 5: De obligationibus quae guasi ex delicto nascuntur. 268 § 106 obsodil po svojem primernem preudarku (quantum aequum religioni iudicantis videbitur). Zoper sodnikovega dediča ta tožba ni (bila mogoča. Kako 1 je sodnik prekršil svojo dolžnost, iz virov ni razvidno. Morda .si je spo¬ četka prisvojil sporni predmet, ki mu je bil prepuščen v varstvo (tako meni Ar angio-R ui z), ali je nalašč krivo sodil, ali je po 1 malomarnosti zamudil roke ali naroke in tako prizadejal stranki škodo'. Sodnikovo nepravilno ravnanje je tako bilo včasih dolozno, včasih kulpozno; zadoščalo je že, da je bil nevešč (impru- dentia). II. De deiectis et effusis (D. 9, 3, 1 ss.). Naslednja kvazidelikta sta nastala v zvezi s prizadevanji, da se zagotovi varnost prometa. Če je bila iz stanovanja neka stvar vržena ali izlita na cesto ali na kak drug prometni prostor tako, da je povzročila škodo, je pretor dovoljeval zoper oselbo, ki tam stanuje (qui ibi habitaverit), tožbo aclio de deiectis et effusis. 2 Stanovalec je bil obsojen, najsi je bil kriv ali ne. On je lahko z actio in factum zahteval regres od pravega storilca. Več sostanovalcev je odgovarjalo solidarno; če je eden plačal, so bili ostali prosti. Tožba se je glasila na dvojno vrednost nastale škode ali na dvojno vrednost poslabšanja stvari. Če je bil pri tem svoboden človek ranjen, se je tožba glasila na plačilo denarnega zneska, kakor ga je določil sodnik po primernem preudarku — podobno kakor pri actio iniuriarum. Dokler je ranjeni živel, je lahko naperil tožbo sam (actio perpetua); če tega ni storil, jo je smel naperiti v enem letu vsak državljan kot popularno tožbo. Če pa je bil svoboden človek ubit, dovoljuje edikt popularno tožbo na 50.000 sestercev, oziroma pri Justin i j anu na 50 zlatnikov (solidov). Kadar bi moral biti tožen suženj, gre tožba kot nofcsalna zoper gospodarja. III. Actio de posito et suspenso (D. 9, 3, 5 §§ 6ss.). Nadaljnja ediktna določba prepoveduje, da bi bil n,a nadzidku (nadstrešku) poslopja, ki sega na splošno prometen prostor, kak predmet tako postavljen al.i obešen, da bi utegnil povzročiti škodo, če bi padel na tla. V tem slučaju dovoljuje pretorjev edikt 3 posebno popularno tožbo, ki jo sme vsak državljan naperiti in ki gre na 10.000 sestercev (=10 zlatnikov). Tožba je in factum concepta. Tožen je imetnik tistega poslopja (inquilinus ali dominus), bodisi da tam stanuje ali ne. Kadar je škoda zares nastala, je oškodovani lahko naperil zoper krivca akvilijislko tožbo. Zaradi sužnjeve krivde gre noksalna tožba zoper gospodarja. 2 L e n e 1, EP 3 , str. 173 (= Ulp. D. 9, 3, 1 pr.): De his qui deiecerint vel effuderint. Vnde in eum locum, quo vulgo iter fiet vel in quo consistetur, deiectum vel effusum quid erii, quantum ex ea re damnum datum factumve erit, in eum, qui ibi habitaverit, in duplum iudicium dabo. Si eo ictu homo liber perisse dicelur, sestertium quinquaginta milium num- morum iudicium dabo. Si vivet nocitumque ei esse dicetur, quantum ob eam rem aequum iudici videbitur eum eum quo agetur condemnari, tanti iudicium dabo. Si servus insciente domino fecisse dicetur, in iudicio adiciam: aut noxam dedere. 3 L e n e 1, EP 3 , str. 174 (= Ulp. D. 9, 3, 5, 6); Ne quis in suggrunda proteetove supra eum locum, quo vulgo iter fiet inve quo consistetur, id positum habeat, cuius casus nocere cui possit. Qui adversus ea fecerit, in eum sestertiorum decem milium nummorum in factum iudi¬ cium dabo. Si servus insciente domino fecisse dicetur . .. (glede konca prim. L e n e 1, o. c., str. 174, op. 10). 269 §§ 106—107 IV. Actiones in factam adversus nautas, caupones, stabulurios (D. 47, 5). Brodniki, gostilničarji An imetniki hlevov so odgovorni za škodo, Iki jo na svojih stvareh utr-pe gostilniški ali ladijski gostje ali potniki zaradi tatvine ali hudobne poškodbe, ki so jo zagrešile osebe, ki so pri njih uslužbene ali' Iki pri njih stalno stanujejo' (inguilini). Niso pa odgovorni za slučajne potnike (viatores). Za povračilo Škode je brez pomena vprašanje, ali je škodo povzročil svoboden človek ali suženj; poglavitno je, da se je stalno mudil na tistem kraju. Obe akciji sta se glasili na duplujn. Bili sta actiones perpetuae. Zoper dediče jih ni bi 1 o mogoče naperiti. Tožitelj je moral dokazati, da zadene krivda brodnikove, gostilničarjeve ali hlevarjeve ljudi. Ni bilo potrebno, da f bi bil prej sklenjen receptum. Sporno je bilo, ali je poleg teh kvazideliktnih tožb mogoče uveljavljati tudi zahtevke iz recepta, kadar je bil sklenjen. Nedvomno ,pa je oškodovani lahko izbiral med to tožbo in med redno deliktno' tožbo (aclio furti, actio legis Aquiliae). Sedmi oddelek: Actio ad exhibendum ACTIO AD EXHIBENDUM> Popolnoma izven dosedanjega sistema je posebna actio in personam, s 'katero zahteva tožitelj od toženca, da mu mora pred pretorjem (in mre) določeno stvar predložiti. Ker ta tožba ni stvamqpravna (actio in rem), ampak je actio in per¬ sonam, se toženec mora spustiti v pravdo. Predložitev stvari more tožitelj zahte¬ vati n. pr. zato, da dožene, ali je sporna stvar v toženčevi posesti, da ibo nato naperil zoper njega reivindikacijsko tožbo; da pripravi toženca, ki je vdelal tožiteljev dia¬ mant v svoj prstan (adplumbatio), do tega, da ga zopet izloči iz prstana; da more naperiti tožbo zaradi užitka ali zastavne pravice; da si more kot volilo j eminiik izbrati voljeni predmet, če je upravičen, da izbira. 1 2 Kot toženec je legitimiran vsakdo, ki ima stvar v svoji vsaj naravni posesti in jo more predložiti, tako tudi zastavni upnik, -depozitar, (komodatar, najemnik. Že po klasičnem pravu je mogel biti tožen tudi tisti, ki je pred 'litisfcontestacijo nalašč opustil posest stvari. Namen tožbe je, da naj po sodnikovem ukazu toženec -sporno stvar predloži. Ker se po klasičnem pravu sodba glasi le na denar, sodnik ne more prisiliti toženca, da njegov ukaz izpolni, ampak more neposlušnega toženca obsoditi samo na denarni znesek. 3 Znesek napove tožitelj, ko oceni svoj interes, ki ga ima na tem, da toženec stvar predloži. Če je tožitelj nameraval po predložitvi stvari naperiti lastninsko tožbo, tedaj je -kot svoj interes označil vrednost stvari. Po Justinijaeovem pravu je mogel sodnik prisiliti toženca, da je stvar predložil. 1 D. 10, 4, C. 3, 42. 2 Ulp. D. 10, 4, 3, 6: .. . si optare velim servum vel, quam aliam rem, cuius optio mihi relicta est, ad exhibendum me agere posse constat, ut exhibitis possim vindicare. 3 ... nisi arbitrio iudicis exhibebitur. quanti ea res erit, tantam pecuniam . . za rekon¬ strukcijo tožbenega obrazca prim. L e n e 1, EP 3 , str. 223. 8 Očrt rimskega prava II. del 270 § 108 Osmi o d d e 1 e :k : Odgovornost očeta in gospodarja za deliktne in pogodbene obveznosti sinov in sužnjev § 108. NOKSALNE TOŽBE I. Actiones noxales (Gai. Inst. 4, 75 — 79, D. 9, 4, I. 4, 8, C. 3, 42). Če je suženj ali sin 'zagrešil kak delikt z gospodarjevo ali očetovo vednostjo (sciente domino), je bil gospodar ali oče sam odgovoren kot storilec. On je ostal odgovoren tudi potem, ko suženj ali sin ni bil več v njegovi oblasti. 1 Drugače je, če je suženj ali sin napravil delikt brez njegove vednosti, (insciente domino). Tedaj je oškodovani smel naperiti zoper gospodarja ali očeta deliktna tožbo kot noksalno (actio noxalis). 2 Pri tem je bil tožbeni obrazec toliko predru¬ gačen, da ®e je kondemnacija glasila alternativno na plačilo denarnega zneska kot globe ali na izročitev krivca oškodovanemu (Gai. Inst. 4, 75: ... aut litis aestima- tionem sufferre aut noxae dedere). Toženi gospodar ali oče je moral ali plačati oškodovanemu tožitelju enak znesek, kakor če bi bil on sam zagrešil tak delikt, ali pa mu je namesto tega izročil krivca, in sicer sina v mancipij, sužnja v lastnino (noxae deditio). Piri actio iniuriarum noxalis je sodnik pred obsodbo pozval toženca, naj žaljenemu tožitelju prepusti sužnja zaradi strahovanja. Če toženec tega ni storil, ga je sodnik obsodil, da je moral plačati denarni znesek kot kazen tožitelju. Če gospodar proda svojega sužnja, ki je zagrešil kak delikt nasproti tretjemu, ali če prepusti oče takega sina drugemu v posinovitev, tedaj gre noiksalna tožba zoper novega gospodarja ali posinovitelja (noxa caput sequitur). Če delinkvent postane 'svojepraven (suženj z manumisijo, sin z emancipacijo), gre tožba zoper njega samega kot navadna deliktna tožba. Če krivec umrje pred liitiskontestacijo, noksalna tožba ni več mogoča. Prav tako ni noksalne tožbe, če je suženj zagrešil delikt izopar svojega gospodarja. Že po klasičnem pravu je bila zoper sina, ki je bil zagrešil kak delikt, mogoča neposredna deliktna tožba namesto noksalne zoper očeta. Sin, ki je bil noksalno izročen, je s svojim delom odslužil škodo 3 in je nato smel zahtevati, da je bil oproščen. Justinijan je omejil noksalne tožbe na sužnja in je tudi njemu pripoznal pravico, da sme zahtevati, da ga novi gospodar manu- mitira. II. Actio de pauperie (I. 4, 9, D. 9, 1). Podobno je odgovarjal lastnik za škodo, ki jo je povzročila kaka domača četveronoga žival (quadrupes), ko je bila nenavadno razdražena in podivjana (contra naturam fera mota; commota feritate), ne da bi bilo zaradi tega mogoče komu naprtiti krivdo. Zakonik XII plošč je uvedel posebno actio de pauperie (paupe- ries = škoda). Toženemu lastniku živali je bilo na izbiro, da oškodovancu izroči 1 Viri to izrečno omenjajo za actio legis Aquiliae (Ulp. D. 9, 4, 2, 1). 2 I. 4, 8, 1: Noxa autem est corpus quod nocuit, id est servus: noxia ipsum maleficium, veluti furtum damnum rapina iniuria. 3 Pap. Coli. 2,3, 1: ... n’ tanturn adquisitum sit, quanti damni dedit, manumittere cogendus est a praetore qui noxae deditum accepit. .. §§ 108—109 271 žival ali pa mu povrne škodo. 4 Da je to veljalo za krotke domače živali, smemo sklepati iz dejstva, da je ista načela uveljavila glede psov šele posebna lex Peso- lania; o njej izvemo samo :iz Pavlovih sentenc. Klasično pravo je dovoljevalo tožbo actio de pauperie, eventualno kot analogno tožbo (actio utilis, Paul. D. 9, 1, 4) glede vseh, ne samo domačih četveronogih živali. Kondemnacija se je glasila alternativno na plačilo škode ali izročitev živali (aut noxiam sarcire aut in noxam dedere). 5 Tožitelj je bil tisti, ki je utrpel škodo: predvsem lastnik, lahko pa tudi komoda tar ali valjavec (fullo), ker sta za tujo stvar odgovorna. 6 Tožba je bila aktivno podedljiva. Toženec je bil tisti, skd je bil ob litislkontestaciji lastnik živali; njegov dedič je odgovarjal ne kot dedič, ampak le ikot lastnik. Če je žival poško¬ dovala svobodnega človeka, je smel le-ta zahtevati povračilo potroškov za zdrav¬ ljenje in odškodnino za zamujeni zaslužek. III. Actio de pasta pecoris. Zakonik XII plošč je uvedel tudi posebno tožbo zaradi popasenja tujega polja (actio de pastu pecoris). To tožbo so uporabljali še v klasičnem pravu (Ulp. D. 19, 5, 14, 3). Kakor poročajo Pavlove sentence, je tudi v tej tožbi imel lastnik živali na izbiro, da povrne škodo, ali pa izroči žival oškodovanemu tožit el ju. 7 Vendar dandanes mnogi romanisti dvomijo, ali gre res za noksalno tožbo, ali za navadno penalno tožbo. 8 § 109. ACTIONES ADIECTICIAE čUALITATIS 4 I. Splošno. •m* Kar sta suženj ali sin, ki je še pod očetovsko oblastjo (filius familias), pridobi¬ vala, sta nujno pridobivala za svojega gospodarja ali očeta. Ni pa isto veljalo glede pogodbenih dolgov, ki sta jih napravila. Po civilnem pravu je bil zaradi takih dolgov zavezan samo kontrahent. Suženj je dolgoval samo naturalno, sin tudi civilno, kolikor niso morda prihajale v poštev singulamopravne omejitve mace- doniainskaga senatovega sklepa; vrh tega je ostala izvršba zoper sina redno brez¬ uspešna. Hčere se splolh niso mogle zavezati. Taka pravna ureditev je bila čedalje manj zadovoljiva, odkar so se proti koncu republike množili primeri, da so Rimljani prepuščali dele svoje imovine sužnjem ali sinovom kot pekulij. Tretji, ki je namreč s sužnjem ali sinom sklepal pravne posle, je postal zavezan nasproti gospodarju ali očetu, medtem ko ni mogel po civilnem pravu iztožiti od gospodarja ali očeta / nobene" terjatve, kii jo je pridobil iz istega pravnega posla s sužnjem ali sinom. Taka ureditev je imetniku pekuliame imovine jemala vsak kredit, kar je končno moralo imeti neugodne gospodarske po-sledice tudi za gospodarja ali očeta. Zato je pretor v predzadnjem stoletju republike uvedel nekatere važne reforme. Pretor ni izpreminjal civilne ureditve, ampak je skušal pomagati tako, da je na svojem področju uvedel t. im. actiones *adiecticiae gualitatis. Z njimi je v raz- 4 Ulp. D. 9, 1, 1 pr.: .. . guae lex (XII tabularum) voluit ant dari id quod nocuit, id est id animal quod noxiam commisit, aut aestimationem noxiae offerre. 5 Prim. rekonstrukcijo tožbenega obrazca pri Lenel-u, EP 3 , str. 195. 6 Paul. D. 9, 1,2 pr. 7 Paul. Sent. 1, 15, 1: ...in dominam actio datur, ut aut damni aestimationem subeat aut quadrupedem dedat. . . 8 Prim. L e n e 1, EP 3 , str. 198. i Gai. Inst. 4, 70—74, D. 14, 1, D. 14, 3—5, D. 15, 1—4, C. 4, 25 in 26. 8 * 272 § 109 ličnih vrstah primerov omogočil tistemu, /ki je bil kontrahiral s sužnjem ali sinom kako obligacijo, da je 'tožil njegovega gospodarja ali očeta. Pri tem je tožitelj obdr¬ žal še svojo civilno zahtevo zoper sina, oz. mu je ostal suženj naturalno zavezan. Pater familias odgovarja tako poleg sina; sinovi civilni odgovornosti dodaja (adji- cira) pretor še novo, očetovo. S to pretorjevo reformo ni morda pripoznano direktno zastopstvo, kajti če bi bilo talko, bi bil odgovoren samo oče. Očetova (ali gospodarjeva) odgovornost hi bila v vseh primerih enaka. Včasih je bil neomejeno odgovoren glede zahtevkov iz določenega pravnega poisla, včasih je bila njegova odgovornost omejena po vrednosti pakulija, iki ga je bil prepustil svojemu sinu (ali sužnju). Sčasoma je pretorsko pravo v nekaterih primerih (glede kapitana in trgovinskega nameščenca) razširilo ista načela na proste nameščence. II. Posamezne tožbe. 1. Actio quod iussu (D. 15, 4, C. 4, 26). lussitm ^je izjava rodbinskega poglavarja, s katero izjavi navadno tretjemu kot sopogodbeniku, da bo pripoznal kot obvezen tisti pravni posel, ki ga bo tretji sklenil z njegovim sinom ali sužnjem. Izjava je lahko podana v kateri koli obliki: s pismom, po slu, pred pričami ali samo z izjavo, n. pr.: Quod voles cum Stic ho servo meo neeotium sere perio do meo (Ule. D. 15, 4, 1, 1). Izjava se nanaša ali na določeno pogodbo ali pa na celo vrsto pogodb. Zaradi svoje izjave je oče neome¬ jeno zavezan (im solidum) iz pogodbe, iki jo njegov sin ali suženj sklene s tretjim. 2 Enako je oče zavezan takrat, kadar sinovo pogodbo vsaj naknadno odobri (rati- habitio). Samoumevno pa oče ne jamči, če sin pri sklepanju pogodbe prekorači meje in obseg pooblastila. 2. Actio de peculio (D. 15, 1, C. 4, 26) et de in rem verso (D. 15, 3, C. 4, 26). Posebno značilen primer dodatne odgovornosti je nastopil, kadar je Rimljan prepustil svojemu sinu ali sužnju del svoje imovine kot pefculij. Zaradi pogodbenih terjatev, ki so jih tretji kot sopogodbemiki pridobili zoper takega imetnika pekulija, jim je pretor dovoljeval tožbo actio de peculio zoper očeta ali gospodarja. Pri tem ni bilo potrebno, da bi bili sinovi dolgovi v kaki zvezi s pekulijem. Vendar je oče sinovim sopogodbenikom jamčil največ za toliko, kolikor je bil vreden pe/kulij. (dumtaxat de peculio). Do tega zineska je sicer jamčil z vso svojo imovino; ko pa je poplačal toliko dolgov, niso mogli upniki od njega ničesar več terjati. Upnikom je poplačeval njihove terjatve po tistem vrstnem redu, kakor so se javljali, oziroma kakor je bil obsojen, da jim plača. Pri tem je lahko oče kot prvi sam prijavil svoje naturalne terjatve, ki jih je morda imel zoper sina, in se je poplačal s tem, da se je za toliko zmanjšala pekuliarna imovina. 3 Po drugi strani je moral oče prišteti k vrednosti pekulija vse, kar je že iz njega prejel in česar ni vrnil v pekulij. Tožbo so mogli sopogodbenifci naperiti zoper očeta še eno leto (annus utilis) potem, ko je isuženj ali sin umrl, ali ko je bil suženj osvobojen ali sin emanci- piran. Vendar je bila ta tožba, ki se je imenovala actio annalis de peculio , mogoča samo toliko, kolikor je bil pekulij še v rokah gospodarja ali njegovih dedičev. S tožbenim obrazcem za pekulijsiko tožbo je bil redno združen nadaljnji dostavek vel si quid inde in rem versum est. To kar je bil suženj pridobil 2 Ulp. D. 15, 4, 1 pr.: Merito ex iussu domini in solidum adversus eum iudicium datur, nam quodammodo cum eo contrahitur qui iubet. 3 Ulp. D. 15, 1, 9, 2: Peculium autem deducto quod domino debetur computandum esse . . . § 109 273 iz pogodbe, sklenjene s tretjim sopogodbenikom, je bilo porabljeno v ikorist gospo¬ darjeve (nepekulijske) imovine: n. pir. ikupil je žito za gospodarjevo gospodinjstvo; izposodil si je denar, da je z njim poplačal gospodarjeve dolgove. Z actio de in rem verso je sopogodibeniik zahteval od gospodarja, da poplača sužnjev dolg, kolikor je zaradi njega obogaten.. Nasproti pekulijislki tožbi je imela actio de in rem verso različne prednosti. Predvsem ni bilo za njo nobene časovne omejitve, mogoča je bila tudi takrat, kadar ni bilo nobenega pekuli j a in končno je gospodar jamčil, ne glede na vrednost morebitnega pekulija, neomejeno z vso svojo imovino. Sodnik je najprej odločil, ali je mogoča obsodba zaradi porabljenja stvari; če to ni bilo mogoče, je uporabil pdoulijisko formulo, ki je omogočala obsodbo do vrednosti pekulija. Vsaj po klasičnem pravu še ni bilo potrebno, da bi bil .suženj moral imeti naravnost namen, da nakloni korist gospodarju: bilo je dovolj, da se je to dejansko zgodilo. 3. Actio tributoria (D. 14, 4). Včasih je suženj uporabljal svojo pekulijsiko imovmo za izvrševanje trgovine ali kake obrti in sicer z gospodarjevim dovoljenjem. Če je zašel v dolgove, je moral gospodar porazdeliti pekulijsko imovino (merx peculiaris) sorazmerno med sužnjeve upnike. Pri tem je smel upoštevati tudi svoje naturalne terjatve, ki jih je morda imel zoper svojega sužnja; vendar jih ni. smel odšteti v celoti od peku¬ lija, ampak le sorazmerno z drugimi terjatvami vseh upnikov. Če bi gospodar pri svoji delitvi katerega izmed sužnjevih upnikov vedoima (dolo malo) prikrajšal, je le-ta naperil zoper njega tožbo actio tributoria. Z njo je dosegel od gospodarja znesek, ki bi ga bil dobil, če bi bila gospodarjeva delitev pravilna. Za ta primanj¬ kljaj je gospodar odgovarjal neomejeno. Dejansko ni njegova odgovornost presegla vrednosti pekulija. 4. Actio mstjjtoria (D. 14, 3, C. 4, 25) — actio exercitoria (D. 14, 1, C. 4, 25). Actio inslitoria gre zoper gospodarja, iki je v svoji prodajalni (taberna), gostilni (caupona), banki, skladišču ali drugem podjetju namestil ikot trgovskega ali obrt¬ niškega uslužbenca (institor) svojega sužnja ali sina ali pa tudi osebo, Iki ni bila pod njegovo oblastjo. S tako postavitvijo je gospodar molče pooblastil svojega nameščenca, da sklepa posle, ki .spadajo v ustrezno področje talko, da je za njihovo izpolnitev jamčil gospodar. 4 Če je gospodar želel .svoje pooblastilo omejiti, je moral to v svojem gospodarskem obratu vidno in čitljivo .razglasiti. 5 Iz obveznosti, ki jih je tak nameščenec sklenil v svojem območju, je bil gospodar neomejeno zavezan. Terjatve iz nameščenčevih pravnih poslov pa je mogel .gospodar nepo¬ sredno izterjati samo takrat, kadar je bil institor njegov sin ali .suženj; drugače jih je mogel .po civilnem pravu izterjati le institor in v tem pogledu ni pretorsko pravo ničesar izpremeniilo. Po Papinijanovi zaslugi (D. 14, 3, 19 pr.) je bila pripoznana actio quasi insti- loria ali actio ad exemplum institoriae actionis. Z njo je bilo mogoče tožiti gospo¬ darja zaradi obveznosti, ki jih je bil kontrahiral procurator, to je svobodni na¬ meščenec, ki mu je bil gospodar poveril oskrbovanje določenih gospodarskih zadev. 6 4 Ulp. D. 14, 3, 11, 2: . . . qui praeposuit tenebitur ipsa praepositione. 5 Ulp. D. 14, 3, 11, 2: De quo palam proscriptum fuerit, ne cum eo contrahatur, is praepositi loco non habetur . . . 6 Prim. Pap. D. 14, 3, 19 pr.: In eum, qui mutuis accipiendis pecuniis procuratorem praeposuit, utilis ad exemplum institoriae dabitur actio: . . . Ulp. D. 19, 1, 13, 25: . .. Et Papi- nianus... putat cum domino ex empto agi posse utili actione ad exemplum institoriae acti¬ onis, si modo rem vendendam mandavit. . 274 §§ 109—110 Ta tožba je bila mogoča tudi takrat, 'ko ni šlo za pogodbo na področju trgovine ali obrti. Actio exercitoria je tožba, s katero toži tretji soipogodbeniik brodnika (exercitor navis) za izpolnitev pogodbenih obveznosti, za ‘katere se je zavezal njegov ikapitan (magister navis) v svojem področju. Semkaj spadajo terjatve iz prevoznih pogodb, iz posojil za (popravo ladje. Brodnik je jamčil neomejeno in ne glede na to, ali je bil kapitan pod njegovo gospodarjevo ali očetovsko oblastjo, ali pa je bil svoboden olovdk ali tuj suženj. Terjatve iz kapitanovih poslov pa je mogel brodnik izterjati neposredno od dolžnikov samo takrat, kadar je bil (kapitan njegov sin ali .suženj. Deveti oddelek: Prenos obligacij § 110. ODSTOP TERJATVE I. Pojem in razvoj cesije. Iz gospodarskih razlogov utegne biti včasih zaželeno, da bi upnik mogel brez dolžnikovega privoljenja prepustiti svojo terjatev ikomu drugemu kot upniku, n. pr. ker mu jo hoče prodati, podariti, prepustiti ikot doto ali nakloniti kot (damnacijiski) legat. Talk prenos posamezne terjatve na novega upnika inter vivos imenujemo odstop alii cesijo. 1 Prvotni upnilk se imenuje cedent (odstopnik), novi upnik pa cesionar (prevzemnik), dolžnik pa odstopljeni dolžnik (debitor cessns). Po rimskem civilnem pravu cesija ni bila mogoča. Ker so namreč pojmovali Obligacijsko razmerje kot strogo osebno vez med individualno določeriim upnikom in individualno določenim dolžnikom, je vsaka izprememba v osebi ene stranke — dedovanje kot vesoljno nasledovanje tu ne prihaja v poštev — povzročila, da se je izpremenila obligacija sama, da je namesto prvotne obligacije nastala nova. To je veljalo zlasti za novačijo (delegatio nominis), s katero sta stranki sku¬ šali po ovinku vsaj delno dušeči tisto pravno stanje, kakor naj bi nastalo po cesiji. N. pr. upnik Ticij je želel svojo terjatev, ki jo je imel zoper dolžnika D-ja, odsto¬ piti C-ju. Ker si je moral pomagati z novačijo, je naročil dolžniku D-ju, naj obljubi C-ju to, kar je doslej dolgoval njemu, Ticiju. V ta namen je C vprašal dolžnika D-ja: Quod T itio debes, id tu mihi dare spondes? Ko je dolžnik odgovoril: Spondeo, je bil s to stipulacijo zavezan novemu upniku; ni pa bil več zavezan Ticiju. Novi upnilk je smel terjati od dolžnika isto kakor prej Ticij. Toda njegova terjatev izvira iz nove obligacije, kar se pokaže najbolj očitno v tem, da zanjo ne veljajo ne poroštva, ne zastavne pravice, ki so bile morda obstajale v prid prvotne obligacije. Dolžnik tudi mi mogel uveljavljati nasproti novemu upniku istih ugo¬ vorov, ki bi jih mogel nasproti prejšnjemu. Vrh tega je bila taka novacija mogoča le, če je dolžnik hotel sodelovati. Zato so iskali novih načinov, kako- naj bi se odstop izvrši.! samo po dogovoru med starim in novim upnikom. Izhod je nudilo pretorsko pravo, iki je v form-u- lamem postopku dovoljevalo, da so namesto strank mogli nastopati njihovi pravdni pooblaščenci (cognitor, procurator). Poslej je stari upniik naročil tistemu, komur je 1 sh. ustup, cesija, č. cesse, p. cesja, r. ustupka, frc. cession, it. cessione, n. Zession, angl. assignment. § 110 275 hotel prepustiti svojo terjatev, naj izterja določeno njegovo (terjatev kot njegov pravdni pooblaščenec; hkrati ga je tudi oprostil polaganja obračuna glede izvrše¬ nega mandata in mu je dovolil, da obdrži zase, (kar bo izterjal (mandatum in rem suam). Tako je prišlo do spremembe upnika brez dolžnikovega sodelovanja, vendar ta ureditev ni bila popolnoma zadovoljiva. Upnik je namreč mogel svoj mandat vsak hip preklicati; če je umrl stari ali novi upnik, je mandat že sam ugasnil. Virh tega je stari upnik še vedno lahko razpolagal s terjatvijo, mogel jo je izter¬ jati, mogel se je z dolžnikom poravnati ali mu dolg odpustiti. Šele takrat, ko je nov-i upnik sklenil z dolžnikom litiskontestacijo, mu prejšnji upnik ni mogel več preprečiti, da ne bi terjatve zase izterjal. Važen korak naprej pomeni resfcript Aotonina Pdja, la ki dovoljuje tistemu, ki je kupil določeno dediščino, da .sme izterjati dediščinske terjatve z ustreznimi analognimi tožbami. Druge konstitucije so razširile isto ugodnost na nadaljnje sku¬ pine primerov. Valerijam in Galijem sta dovolila analogno tožbo možu za izterjanje dotalnih terjatev. Hkrati omenjata, da je bilo to že cesto pripoznano tistemu, ki je tujo terjatev kupil. * 2 Dioklecijan pripoznava analogno tožbo vnovič tistemu, ki je tujo terjatev kupil, 3 kakor tudi damnacijskemu legatarju, kii jo je pridobil kot volilo. 4 5 Že po pretorskem pravu je smel iztožiti zastavni zaupnik zastavljeno terjatev od dolžnikovega dolžnika z actio utilis. s Končno je Justinijan dovolil enako ugodnost tistemu, ki mu je bila terjatev podarjena. 6 Z analognimi tožbami se je pridobite!jev (cesionar jev) položaj znatno izboljšal. Medtem ko je bil kot mandatar in rem suam tožil dolžnika v cedentovem imenu, ga je z actio utilis tožil v svojem. 7 Cedent ni mogel več s, preklicem preprečiti analogne tožbe. Tudi smirt cedenta ali cesaonarja ni vplivala na analogno tožbo; če je cesionar umrl, preden jo je naperil, je to lahko storil njegov dedič. Še vedno pa je bil cedent upravičen, da je enako kakor cesionar razpolagal s -terjatvijo, da jo je lahko izterjal ali odpustih To ni bilo več mogoče, 'brž ko je bil dolžnik obveščen (denuntiatio), da je bila terjatev cedirana. Tako omenjata konstituciji Aleksandra Severa (C. 8, 16, 4 iz 1.225.) in Gor-dijana (C. 8, 41, 3 iz 1. 239.), da dolžnik ne more več veljavno izpolniti cedentu, odkar ga je cesionar obvestil, da je bila cesija opravljena. Tako je bila v rimskem pravu postopoma pripoznana cesija, dokončno šele v Justinijanovem pravu. II. Vrste odstopa. Odstop (cesija) je lahko odplačen ali neodplačen, glede na to, ali srne cedent zanj pričakovati od oesionarja kako dajatev ali ne. Odstop .se navadno izvrši po prosti volji obeh strank, predvsem ceden-ta, ki jo i-zrazi ali v odstopni pogodbi ali v oporočni odredbi, s katero voli -neko svojo ter- la Ulp. D. 2, 14, 16 pr.: 1.. rescriptum est a divo Pio utiles actiones emptori hereditatis dandas . . . 2 C. 4, 10, 2 (1. 260). 3 C. 4, 39, 7. 4 C. 6, 37, 18 (1. 294): Ex legato nominis . . . directas cjuidem actiones legatarius habere non potest, utilibus autem suo nomine experietur. 5 Paul. D. 13, 7, 18 pr. 6 C. 8, 53 (54), 33 (1. 528). 7 C. 4,. 15, 5 (1. 294): In solutum nomine dato, non aliter nisi mandatis actionibus ex pcrsona sni debitoris adversus debitores credilor experiri potest. Suo autem nomine utili actione rede utetur. 276 § no j ate v legatarju. Za prenos odstopljene terjatve ni treba nobene abličnoisiti; zadošča soglasje med cedentom in cesionar jeni. Od tega prenosnega posla je razlikovati pravno osnovo (causa), zaradi katere se odstop izvrši, n. pr. prodaja, darilo, volilo, dota, izpolnitev. Včasih sme določena oseba zahtevati, da ji dosedanji upnik odstopi svojo terjatev (*beneficium cedendarum actionum). Talko mora prodajalec ikupou odsto¬ piti commoda rei, vse tožbe, ki jih je pridobil od sklenitve prodajne pogodbe naprej, 8 prav tako mora mandatar odstopiti mandantu tožbe, ki jih je pridobil ob izpolnitvi mandata. 9 Preden plača skupni dolg, sme ikorealni sodolžniik zahtevati, da mu upnik odstopi svojo tožlbo zoper ostale sodolžnike; 10 prav tako more tudi porok zahtevati odstop upnikove tožbe zoper dolžnika. * 11 Občepravna doktrina razlikuje prisilni odstop (*cessio necessaria) in odstop po zakonu (*cessio legis). O prisilnem odstopu govorimo, kadar pravna norma sili cedenta, da poda odstopno izjavo, kakor tudi takrat, kadar isodniik odredi odstop n. pr. v dediščinski delitveni tožbi. Odstop po zakonu nastopi po določbi pravne norme (ipso iure) sam, brez cedentove ali sodnikove izjave, ko ®o izpolnjeni pred¬ pogoji, ki jih zalkon postavlja. 12 III. Predmet odstopa. Načelno more biti odstopljena vsaka terjatev, tudi nedospela, pogojna ali ve¬ zana na rok dn celo naturalna. Ni pa mogoče odstopiti tistih terjatev, o katerih sta se stranki tako dogovorili (*pactum de non cedendo); ali če je glede voljene terjatve testator prepovedal legatarju cesijo. Dalje so neodstopljive nekatere strogo osebne terjatve (o. pr. actiones vindictam spirantes) 13 kakor tudi akcesome pravice (zastavna pravica, poroštvo) brez glavne terjatve. Izrečno je prepovedan odstop nekaterih terjatev, med njimi terjatev, o kateri teče pravda ( actio litigiosa; C. 8, 36, 5). Iz osebnih razlogov je zaradi preprečevanja zlorab prepovedano odstopiti varuhu terjatev zoper njegovega varovanca: to velja celo za bivšega varuha, če je terjatev obstajala že med njegovim varuštvom. Upnik, ki krši to prepoved, izgubi svojo ter¬ jatev, dolžnik postane prost. Enaka kazen zadene tistega, ki odstopi svojo terjatev cesionarju, ki je družbeno ali gospodarsko vplivnejši (*cessio ad potentiorem), in bo s tem dolžnikova obramba otežikočena. V literaturi je sporno, ali velja to samo takrat, če je cedent prav s tem namenom terjatev odstopil. IV. Pravne posledice odstopa. Z odstopom postane cesionar upnik, ki terjatev lahko izterja ali drugače z njo razpolaga; ob njegovi smrti spada terjatev v njegovo zapuščinsko imovioo. Načelno pridobi cesionar odstopljeno terjatev tako, kakor jo je imel cedent: to velja glede njenih pomanjkljivosti ikakor tudi glede akcesomih pravic (zastavne pravice in poroštva). Vodilna misel pri tem ostane: odstop se je izvršil s pogodbo med cedentom in cesionarjem, zato se položaj odstopljenega dolžnika ne sme po- 8 Ulp. D. 47, 2, 14 pr. 9 Gai. D. 17, 1, 27, cfr. eod. 20 pr. 19 Prim. C. 8, 39, 1 (iz 1. 287), C. 4, 65, 13 (iz 1. 259). 11 Paul. D. 46, 1, 36; Nov. 4, 1; glede soporokov glej Iul. D. 46, 1, 17. 1 2 Prim. podrobneje Krek, Obligacijsko pravo, str. 160 ss. 13 Obče pravo je štelo semkaj terjatve na plačilo vzdrževalnin. §§ 110-111 277 slabšati. Za pobotanje sme dolžnik uveljavljati nasproti cesionarju ne le terjatve, ki jih ima zoper oesionarja, aippaik tudi tiste, iki jih ima zoper cedanta. Zlorabljanje odstopa v oderuško nakupovanje tujih terjatev, iki so jih nato cesionarji (recle.mptores litiiim) brezobzirno izterjevali, je dalo 1. 506. povod za po¬ sebno konstitucijo cesarja Anastazija (lex Anastasiana, C. 4, 35, 22). Cesionar, ki mu je bila terjatev odplačno odstopljena, je smel od dolžnika izterjati samo toliko, kolikor je bil za terjatev plačal, in ustrezne ohresti od tega zneska, medtem ko je razlika ugasnila v prid dolžniku. Ta določba ni veljala za neodplačno cesijo kakor tudi ne za nekatere izjemne primere. Kolikor ni drugače dogovorjeno, jamči cedent cesionarju, kateremu je cediral odplačno, ‘da terjatev zares obstoji (nomen verum esse), ne pa tudi za to, da je terjatev izterljiva (nomen bonum esse). Daritelj pa ne odgovarja niti za obstoj od¬ stopljene terjatve. § ill/ PREVZEM DOLGA Manj pogosten kakor odstop terjatve je prevzem dolga. Prevzemnik tujega dolga je postal zavezan s tem, da ise je z novacijslko stipulacijo zavezal upniku. To je lahko storil brez soglasja z ‘dosedanjimi dolžnikom (expromissio) ali pa po nje¬ govem naročilu (delegalio debiti); vedno pa je moral biti v soglasju z upnikom. Kakor pri novaciji, po kateri se spremenila upnikova oseba, je tudi po tej nova- ciji nastala nova obligacija (prim. str. 196 in 274). Odkar je pretor dovoljeval pravdno zastopanje, je dolžnik lahko naročil prevzemniku — podobno kakor je cedent dal cesionarju mandatum ad agendum in rem suarn — , naj v pravdi nastopa kot njegov cognitor ali procurator in rent suam, kar je tu pomenilo »v svojo škodo«. Ko je prevzemnik dolga sklenil litiskontestacijo z upnikom, je postal zavezan nasproti upniku (novatio *necessaria); prej ga pa upnik ni mogel siliti, da bi se z njim spustil v pravdo. Od prevzema dolga je treba razlikovati prevzem izpolnitve. O njem govorimo, če se prevzemnik zaveže dolžniku, da se bo kot njegov zastopnik spustil z upni¬ kom v pravdo (in rem. suam), ali da bo namesto njega izpolnil njegovo obveznost. V skladu s splošnim .pojmovanjem obligacij je s tem postal prevzemnik zavezan samo nasproti dolžniku, ne 'tudi nasproti upniku. 278 §§ H2-113 Deseti oddelek: Prenehanje obligacij § PRENEHANJE OBLIGACIJ — SPLOŠNO I. Splošno. Stvarne pravice, zlasti Lastninska, navadno niso omejene na določeno dobo trajanja; izjemo tvorijo osebne služnosti, superficies in zastavna pravica. Obliga¬ cijske pravice ,pa kot pravna vez med dvema osebama niso ustanovljene za trajno, ampak naj se izpolnijo in s tem ugasnejo, prenehajo. 1 Rimljanom je obligacija povezanost dveh oseb, zato pa pojmujejo prenehanje obligacije taikč, da se doslejšnja povezanost razveže (solutio). Za dolžnika pomeni konec obligacije sprostitev (liberatio). Razlikovanje med civilnim in pretorskim pravom se pojavlja tudi tu. Po civil¬ nem pravu (ipso iure) preneha obligacija, če ugasne, tako da je sploh več ni in je seveda tudi s tožbo ni mogoče več iztožiti: dar e, facere, praestare oportere ne ob¬ staja več. Včasih pa obligacija po civilnem pravu še obstaja, vendar dolžnik lahko zaprosi pretorja, da mu odobri neko ekscepcijo, zaradi katere bo tožitelj pravdo izgubil, čeprav bi po civilnem pravu moral biti toženec Obsojen. V takih primerih pravijo viri, da obligacija preneha ope exceptionis. II. Pregled razlogov prenehanja. Obligacijsko razmerje se konča predvsem tako, da dolžnik izpolni svojo ob¬ veznost. Včasih preneha obligacijsko razmerje tudi s samim dogovorom brez dejan¬ ske izpolnitve. Tak dogovor utegne učinkovati ipso iure ali pa samo ope exceptionis. Dalje ugasne obligacijsko razmerje confusione, če se upnikova in dolžnikova funk¬ cija združita v eni osebi. Lahko preneha obligacijsko razmerje tudi po pobotanju (compensatio), ko poračuna dolžnik svojo terjatev z upnikovo terjatvijo. Vrh tega prihajajo v poštev še različni posebni razlogi. § 113. IZPOLNITEV 1 L Pojem. ( J Izpolnitev (solutio) je najbolj navaden razlog, da obligacija preneha. 2 Izpol¬ nitev denarne obligacije imenujemo pl ačilo. 3 Izpolnitev je izvršitev dolgovane dajatve ali storitve. 4 Ko upnik dobi to, ikar ima terjati, postane dolžnik prost. Pri tem je brez pomena, ali je obligacija nastala 1 Primerjava različnih prav narodov na primitivni razvojni stopnji nam kaže, da se pogodbene obveznosti, zlasti posojilna pogodba, sklepajo samo za kratko dobo, za nekaj dni, tednov ali mesecev, najdalje za eno leto, do prihodnje žetve. V zvezi s tem je razumljivo tudi omejevanje sponzijskega in fidepromisijskega poroštva na dve leti (lex Furia de sponsu; prim. zgoraj § 73, II, 1). 1 Gai. Inst. 3, 168, D. 46, 3, C. 8, 42 (43): De solutionibus et liberationibus. 2 Gai. Inst. 3, 168, D. 46, 3, C. 8, 42 (43): De solutionibus et liberationibus. 3 sh. ispunjenje (platež, isplata), č. splnenl (placenl), p. spelnienie (zaplata), r. ispol- nenie, uplata, frc. paiement, it. pagamento (v francoski in italijanski zakonodajni terminolo¬ giji se ne razlikuje med »izpolnitvijo« in (denarnim) »plačilom), n. Erfiillung (Zahlung), angl. performance, payment. 4 Ulp. D. 50, 16, 176: Solvere dicimus eum, qui fecit quod facere promisit. § 113 279 iz kontrakta, delikta, kvazikontrakta ali kvazidelikta, kakor tudi to, ali je sodnik o njej izrekel sodbo ali ne. Določena oblika je za izpolnitev samo takrat ipotrebna, če je dolgovano ,dajatev ali storitev mogoče opraviti samo na določen način. Če je n. pr. vsebina obligacije dajatev (dare) določene stvari, se obligacija izpolni z mancipacijo ali z i n iure cesijo, če je dolgovana kaka res mancipi; s tradicijo pa, če je dolgovana res nec mancipi. Kadar je dolgovana ikaka storitev (facere), jo mora dolžnik opraviti. Kadar je pred¬ met obligacije kaka opustitev (non facere), se mora dolžnik vzdržati vsakega ravna¬ nja, ki nasprotuje njegovi obveznosti. II. Kdo in komu? Izpolnitev obligacije more upnik terjati samo od dolžnika. Obveznost more ve¬ ljavno izpolniti predvsem dolžnik, pogosto pa tudi kdo drug namesto njega. Dolž¬ nik mora sam izpolniti tako obveznost, ki mu nalaga, da nekaj opuisti, ali pa da stori nekaj, kar je odvisno od njegovih osebnih sposobnosti (n. pr. napraviti mora neko umetnišiko delo). Po večini more namesto dolžnika veljavno izpolniti njegovo obveznost kdor koli; niti potrebno ni, da bi dolžnik to vedel in ne Škoduje, če on ugovarja. 5 Tretji, ki izpolni namesto dolžnika, mora imeti talk namen. Če jie po¬ motoma izpolnil obveznost za drugega, sme svojo dajatev zahtevati nazaj s con- diciio indebiti, s condictio furtiva pa takrat, kadar je prejemnik vedel za njegovo zmoto. Obveznost more dolžnik izpolniti predvsem upniku, v nekaterih primerih tudi tretjemu. Tretji sime sprejeti izpolnitev, če je za to upravičen kot korealni soupmik ali adstipulator, dalje kadar je bil od upnika nepreklicno 6 označen kot pooblaščenec za prejem izpolnitve (solutionis causa adietcus), ali če ga je upnik s posebnim mandatom (jpraklično) poofolastil za sprejem, oz. je dolžniku naročil (mandare, iubere, delegare), naj izpolni tretjemu. Obveznost je izpolnjena tudi takrat, kadar je dolžnik izpolnil nqpooblaščanemiu prejemniku in je upnik pozneje to odobril. 7 Če je upnik še impubes, miu je mogoče veljavno izpolniti le tako, da pri sprejemu sodeluje varuh. Če nedorasiLi upnik sprejme izpolnitev sam, postane sicer lastnik prejetega denarja, vendar dolžnik postane prost svojega dolga samo,'če je pupil zaradi prejetega denarja trajno obogaten (nummi sahn sunt). Če bi namreč tak varo¬ vanec še enkrat terjal izpolnitev od dolžnika, bi bil zavrnjen z efescepcijo doli {Paul. D. 46, 3, 15; prim. str. 247). III. Kaj in kako? Izpolniti je treba to, kar se dolguje in tako, kakor se dolguje. Dolžnik mora plačati svoj celotni dolg. Delnih plačil upnik ni dolžan sprejeti, ampak jih sme zavrniti, ne da bi zato prišel v zamudo. Šele Justinijan je (Iul. D. 12, 1, 21) določil, naj pretoir pripravi upnika do tega, da sprejme tudi pomudeno delno izpolnitev. Kadar ima upnik zoper istega dolžnika več terjatev, sme dolžnik poplaoevati posamezne; najprej bo poplačal dolg, iki je zanj najbolj neugoden. Predvsem odloča dolžnik, kateri dolg hoče s svojim plačilom poplačati, če on, tega ne stori, izbira upnik. Kadar nihče ne odloči, gre plačilo najprej na račun obresti, šele nato glav- 5 Gai. D. 3, 5, 38: Solvendo quisque pro alio licet invito et ignorante liber at eum. 6 Ulp. D. 46, 3, 12, 3. 7 Ulp. D. 46, 3, 12, 4: .. .rati enim habitio mandato comparatur. 280 § H3 niče. 8 * Dalje se domneva, da je dolžnik hotel plačati dospele dolgove pred nedospe¬ limi; tiste, ki so zanj težji (n. pr. zavarovani ,z zastavno pravico), pred lažjimi, tiste, iki jih je siklenil v lastnem interesu, pred poroštvenimi; od več kratkoročnih dolgov starejšega pred mlajšim; kolikor nobena teh okolnosti ne prihaja v poštev, mora upnik porazdeliti plačani znesek sorazmerno na posamezne terjatve. V di- gestah je interpoliran dostavek, 0 da mora pri tem upnik odločati po dolžnikovem interesu, pač po naštetih vidikih. Kadar upnik izterjava svoje terjatve, odloča on sam, za katere terjatve vračuna prejeto plačil©'. IV. Dajatev namesto plačila. Ker mora dolžnik izpolniti to, .kar ‘dolguje, ne more siliti upnika, da bi namesto dolgovanega predmeta moral sprejeti nekaj drugega (aliud pro alio). Če pa upnik v to privoli, imenujemo tako nadomestno izpolnitev dajatev namesto plačila (datio in solutum). Med Sabinijanci in Prakulijanci je bilo sporno, kako učinkuje dajatev namesto plačila. Prvi so učili, da obligacija preneha ipso iure, po mn,en ju dragih samo ope exceptionis: dolžnik je še vedno dolžan, vendar mu pomaga zoper upni¬ kovo tožbo ekscepcija doli. Justinijan je sprejel sabinijamsko mnenje. Težave so nastale, če je bila stvar, ki je bila dana kot dajatev namesto plačila, pozneje prejemniku evincirana. Po Marcijanovem mnenju oživi tedaj prvotna obli¬ gacija. 10 V Justinijanovem pravu pa je obveljalo naziranje, nastalo pod .grško-egip¬ čanskim vplivom, da je upnik kupil predmet, katerega je .prejel namesto izpolnitve. 11 Zato sme upnik naperiti zoper prejšnjega svojega dolžnika actio empti in z njo za¬ htevati povračilo škode zaradi evikcije. Justkdjan je v dveh novelah (Nov. 4, 3; Nov. 120, 6, 2) ukazal, da mora upnik sprejeti dolžnikova zemljišča namesto plačila, če dolžnik me more plačati dolga v denarju. V. Izpolnitveni kraj in čas. Izpolnitvam kraj in čas sta lahko izrečno določena ali razvidna iz okolnosti. Oba utegneta biti važna za presojo, kdaj pride dolžnik ali upnik v zamudo (prim. § 68). Omenili smo tudi že, kako je mogel po rimskem pravu sodnik upoštevati, da je imela dogovorjena dajatev na tožbenem kraju za tožitelja drugačno vrednost kakor na izpokuitvenem: pri actiones bonae fidei je to stari! ,po načelih dobre vere in poštenja, pri terjatvah stricti iuris pa s posebno actio de eo cjuod certo loco (.prim, § 68, I). VI. Poloiba. Če upnik neupravičeno ne :sprejime pravilno ponudene izpolnitve, sme dolžnik svojo dajatev deponirati (položiti). Po klasičnem pravu stori dolžnik to tako, da dolgovani ‘znesek 12 zasebno zapečati in deponira pri samem sebi ali pri tretjem ali v 8 C. 8, 42, 1 (iz 1. 212): In polestate eius est, qui ex pluribus contractibus pecuniam debet , tempore solutionis exprimere, in quam causam reddat. Quod si debitor id non fecil. convertitur electio ad eum qui accepit. Si neuter voluntatem suam expressit, prius in usuras id quod solvitur, deinde in sortem accepto feretur. — Prim. Ulp. D. 46, 3, 1 in 3. ° Ulp. D. 46, 3, 1. 10 Marci. D. 46, 3, 46 pr.: Si quis aliam rem pro alia volenti solverit et evicta fuerit res, manet pristina obligatio. 11 C. 8, 44, 4 (212): Si praedium tibi pro soluto datum... fuerit evictum, utilis tibi actio contra debitorem competit. Nam eiusmodi contractus vicem venditionis obtinet. 113 281 svetišču (ad aedem puhlicam) ali pri oblastvu (in puhlice). Ko je to storil, mu ni dolga treba več obrestovati in tudi upnik ne sme več prodati stvari, ki je bila morda zastavljena za tisti doltg. Kadar je dolžnik položil denar pri samem sebi, je moral na upnikov opomin dolg takoj plačati, da ni prišel v zamudo. Drugih posledic položba pri samem sebi ni imela, kajti dolžnik je položeni denar lahko vsak hip vzel zopet nazaj. Večje pravne posledice je imela slovesna položba pri tretjem ali v svetišču; pri njej je sodeloval magistrat. Suženj, ki mu je oporočitelj naklonil prostost, če plača dediču določen denarni znesek, postane prost, če s pretorjevim sodelovanjem položi prostostni denar v svetišču za odsotnega dediča. 13 Po poznejšem klasičnem pravu sme porok, ki je položil denar za nedioletnega dolžnika,, od njega takoj terjati povračilo (regres). 14 Talko položenega denarja ni mogel dolžnik več vzeti nazaj. Izplačilo upniku se je izvršilo po Oblastveni odredbi. V zvezi s tem trdi Dioklecijan, da postane po slo¬ vesni položbi vsega dolga dolžnik prost 15 in da preneha zastavna pravica, ki je bila obstajala v zavarovanje 'dolga. 16 Po Justini j ano vem pravu sme upnik zahtevati izročitev položenega denarja z actio deposili utilis od deponenta; tu se položba pojmuje kot pogodba v prid tret¬ jemu (upniku), kar bi bilo ,po klasičnem pravu nemogoče. Dolžnik sme položeni denar vzeti nazaj, dokler ga ne izterja upnik. Dolžnik postane s položbo prost pod pogojem, da ostane dolgovani znesek deponiran. Dokaz izpolnitve. Da je svoj dolg izpolnil, dokaže dolžnik lahko z različnimi dokazili. Pobotnico (apocha) 17 mora izdati upnik na dolžnikovo zahtevo; rimski pravni viri sicer izrečno ne določajo te njegove dolžnosti, veljala pa je v dobi recepcije po običajnem pravu. V tridesetih dneh potem, odkar je pobotnico izdal, sme upnik še izpod¬ bijati njegovo veljavnost z exceptio non. numeratae pecuniae; ko ta rok mine, po¬ botnica neovrgljivo dokazuje, da je bila obligacija izpolnjena (C. 10, 30, 14, 2, iz 1. 528). 12 V kodifikaciji je govor samo o položbi denarja. Da je bilo mogoče deponirati tudi druge premičnine, kaže Nov. 91, c. 2. Prim. B. W i n d s c h e i d, Lehrbuch des Pandekten- rechts, 8. izd. 1900, § 347, op. 2. 13 Iul. D. 40, 5, 47, 2; Paul. D. 40, 7, 4 pr. 14 Pap. D. 17, 1, 56, 1. 15 C. 8, 42 (43), 9 (iz 1. 286): Obsignatione lotius debitae pecuniae sollemniter facla liberationem contingere manifestum est. 16 C. 8, 13 (14), 20 (iz 1. 294); C. 8, 24, 2 (iz 1. 293). 17 Prim. pobotnice, ki jih je v Pompejih hranil v svoji hiši bankir L. Caecilius lucun- dus. V nekaterih pobotnicah potrjujejo stranke, da so za svoje stvari, ki jih je bankir zanje na dražbi prodal, od njega prejele izkupiček (zmanjšan za njegovo nagrado). N. pr. B r u n s, Fontes, I 7 , št. 157, str. 357: (Datum) M. Alleius Carpuš scripsi me accepisse ab L. Caecili / lucundo (znesek) ob auctione me(a) sup stipulaiu eius. Act. Pomp.; ali B r u n s, str. 359, Tript. a. 57: (Znesek), quae pecunia in stipulatum L. Caecilii Iucundi venit ob auctionem M. Fabi Secundi, mercede minus, persoluta habere se dixsit M. Fabius Secundus ab L. Caecilio lucundo. (Datum). — V drugih potrjuje državni suženj (privatus coloniae Pompeia- norum servus), da mu je bankir plačal različne občinske davščine .(scripsi me accepisse [zne¬ sek] ob fullonica(m), ob pasguam). Prim. B r u n s, Fontes, I 7 , str. 355—361. 282 § 113—114 Pobotnice o opravi jen ih javnih dajatvah za zadnja tri leta ustanavljajo pravno domnevo, da so tudi starejše dajatve izpolnjene (C. 10, 22, 3 iz 1. 456.). Če naj se s pričami dokaže, da je bila izpolnjena obveznost, o kateri je bila napravljena Listina, je trelba izjave petih verodostojnih prič. § 114. NAVIDEZNA IZPOLNITEV I. Splošno. Razen s pravo izpolnitvijo se more obligacija ukiniti tudi z navidezno izpolnit¬ vijo. Po mnenju nekaterih avtorjev je v najstarejši dobi veljalo načelo, da se obligacija ulkine na enak način, kakor je bila ustanovljena; sama izpolnitev ni zadoščala. Če je obligacijsko razmerje nastalo re, je vrnitev dolgovane stvari kot contrarius actus razvezala obligacij siko razmerj e med strankama. Podobno j e po¬ zneje nasprotno soglasje (dissensus) razvezalo obligacijo, ustanovljeno s konsenzom. Obligacijo, ki je bila ustanovljena z določenimi besedami, je bilo mogoče Okrniti, če je bil ob izpolnitvi opravljen poseben besedni pravni akt: acceplilatio. Enako se Obligacija, ki je bila ustanovljena per aes et libram, ukine samo tako, da se tudi ob izpolnitvi uporabijo podobne obličnoisti kakor ob ustanovitvi. Striktno dokazati, da je hil tak contrarius actus v najstarejši dolbi potreben poleg resnične izpolnitve verbalne obligacije ali obligacije, ustanovljene per aes et libram, ni mogoče, ker manjka poročil iz te dobe. Nas zanima predvsem vpraša¬ nje, kdaj so te obličnosti uporabljali v klasični dobi in v katerem obsegu so te obličnosti nadomeščale resnično izpolnitev. II. Solutio per aes et libram .(Gai. Inst. 3, 173—175). Gaj (3, 174) jo tako popisuje: Vpričo tehtničarja in petih prič izjavi dolžnik upniku: Quod ego tibi tot milibus sestertiorum iudicatus (vel damnatus) sum, eo nomine me a te solvo liberoque hoc aere aeneaque libra. Hanc tibi libram primam postremamque expendo secundum legem puhlicam. Nato dolžnik potrka z novcem po tehtnici in ga ikot simbolično izpolnitveno dajatev (veluti solvendi causa) izroči upniku. Dosedanja obligacijska pravna vez zanj is tem neha. Dolg je bil lahko zares izpolnjen že prej, lahko pa tudi ne. Z opisano navi¬ dezno izpolnitvijo samo je. obligacija ukinjena. V Gajevi dobi so uporabljali to Obliko za ukinitev naslednjih obligacij: 1. če je bila obligacija ustanovljena per aes et libram; 2. če je bila o obligaciji že izrečena sodba (sive quid e x indic ati causa debeatur); 3. dedič postane prost svoje obveznosti nasproti damnacijslkemu legatarju, kadar je predmet legata ikaka nadomestna stvar. Juistinijanovo pravo ne omenja več navidezne izpolnitve per aes et libram. III. Acceptilatio (D. 46, 4, C. 8, 44, Gai. Inst. 3, 169 — 172). Akceptilacija se je opravila takole: Dolžnik, ki je dolgoval iz stipulacije, je vprašal svojega upnika: Quod tibi ego promisi, habesne acceptum? Upnik mu je odgovoril: Habeo (Gai. Inst. 3, 169). Z upnikovim odgovorom je bila dotlejšnja verbalna obligacija ukinjena. Vsaj po klasičnem pravu ni bila potrebna poleg §§ 114-115 283 dejanske izpolnitve verbalne obligacij e še akceptilacija. Zadoščala je ali sama iz¬ polnitev ali sama akceptilacija. Akceptilacija služi tako za odpust dolga. Dolžniku, ki opravi akceptilacijo, ni treba več dokazovati, da je dolg res izpolnil. Kadar dolg ni bil ustanovljen s stipulaciijo, sta ga morali stranki najprej ■z novačijo izpremeniti v stimulacijski dolg (prim. stipulatio Aquiliana), iki sta ga nato ilahko ukinili z akceptilacijo. Akceptilacija postane tako splošna oblika za odpust dolga s civilnim učinkom. Pirvič se omenja akceptilacija v akvilijiskem zakonu. Iz določbe drugega poglavja tega zakona namreč izvemo, da jo je lahko opravil adstipulator, kar je utegnilo biti v škodo upniku, 1 ki zato more od njega zahtevati povračilo škode. Drugače kakor adstipulator, pooblaščenec za sprejem izpolnitve (solutionis causa adiectus) ne more z akceptilacijo dolžniku odpustiti dolga. Dorasla ženska, ki ima varuha, more .samo z njegovim sodelovanjem odpustiti dolg z akceptilacijo, medtem ko lahko sama sprejme izpolnitev. 2 Suženj je lahko na¬ stopal za dolžnika, ne pa za upnika. Akceptilacija ne sme biti omejena ne po pogoju ne po roku. Obe stranki morata biti navzoči kakor pri stipulaciji. Delna akceptilacija je veljavna šele po Justinijanovem pravu (I. 3, 29, 1). Akceptilacija učinkuje nasproti vsem upnikom in vsem dolžnikom. Če jo je upnik opravil z enim sodolžnikom, postanejo prosti vsi; če je opravljena s porokom, postane prost tudi dolžnik. Scevola in Ulpijan učita, da je neveljavna akceptilacija, ;s katero je bila ustanovljena dota (ustano¬ vitelj je za doto odpustil ženinu njegov dolg), če. pozneje zakon ni bil sklenjen. 3 Akceptilacijo so uporabljali tudi za ukinjanje stipulacije, iki je bila sklenjena pod vplivom sile in strahu ali prevare; toženec, .ki se je želel izogniti obsodbi, je sklenil akceptilacijo in se je tako odrekel svoji terjatvi, ki jo je bil nasilno ali prevarno pridobil. Ulpijan dovoljuje akcqptilacijo tudi za ukiinjenje obligacije operarum in za opravljanje del, za katera se je bil zavezal oproščenec patronu (iurata promissio liberti, kjer torej ni stipulacije). IV. Acceptilatio liiteris. Podobno kakor so stipulacijske obligacije ukinjali z verbalnimi akceptilacijami, so literalne obligacije vsaj po klasičnem pravu ukinjali z acceptilatio litteris. Justi- nijanovo pravo je ne .pozna več. § 115. RAZLIČNI CIVILNI RAZLOGI ZA PRENEHANJE OBLIGACIJ Poleg izpolnitve, resnične in navidezne, prihajajo kot vzroki za prenehanje obligacij s civilnim učinkom v poštev še različna druga dejstva. Omejimo se na najvažnejša. I. Contrarius consensus. Pri ikonsenizualnih kootraktih nastane obligacijsko razmerje v trenutku, ko se stranki sporazumeta. o bistveni vsebini kontrakta. Če se stranki, ki sta sklenili 1 Gai 3, 215: Capile secundo adversus adstipulatorem, qui pecuniam in fraudem stipu- latoris acceptam jecerit, quanti ea res est A tanti actio constituitur. - Gai. Inst. 3, 171. 3 Ulp. D. 23, 3, 43 pr.: Scaevola ait matrimonii causa acceptilationem interpositam non secutis nuptiis millam esse atque ideo suo loco manere obligationem: quae sententia vera est. 284 115 kupno ali najemno pogodbo, pa je še nista izpolnili (re adhuc Integra), sporazumeta, da naj pogodba ne velja, je po klasičnem pravu kupna in najemna pogodba uki¬ njena; 1 Juistinijam je razširil to pravilo na vse konsenzualne kootrakte. Nekateri pisci mu očitajo, da je prezrl, da ise mandat, družba in locatio conductio razderejo lahko že s tam, da jih ena stranka odpove. Vendar utegne 'kdaj biti zaželeno, da jih stranki lahko tudi sporazumno ukineta. II. Kovačija. Kakor 'Simo že videli, se je po klasičnem pravu z novaoijisiko stipulacijo dote¬ danja obligacija ukinila in namesto nje je nastala nova. Po Justinijanoveim pravu se vrh tega zahteva animus novandi. Stranki morata imeti namen, da prvotno obli¬ gacijo prenovita. Ta svoj namen morata tudi jasno izraziti, drugače stoji nova obligacija poleg stare in ne namesto nje. IIP. Litiskontestacija je pravdna pogodba med tožiteljem in tožencem, s katero se sporazumeta o vrsti tožbe (actio) in o osebi sodnika, ki si ga izbereta izmed za to sposdboih državljanov. Z njo se konča postopek pred pretorjem (in inre); sledil bo ipostop-ek pred izvoljenim sodnikom (apud iudicem). Tožiiteljeva tožbena pravica je s tem izčrpana, ikonsu- mirana (actio consumitur, Gai. Aug. 106); svoje tožbe zoper istega toženca v isti stvari ne bo mogel več ponoviti. Doslej je 'bilo* med upnikom in dolžnikom obli¬ gacijsko' razmerje dare, facere, praestare oportere. Na njegovo mesto je sedaj stopilo novo razmerje med tožiteljem in tožencem, ki ima za vsebino condemnari oportere; po obsodbi pa se vsebina izipremeni v iudicatigm facere oportere. Zaradi te izpremembe večkrat imenujejo litiskontestacijo *novatio necessaria. Vendar se loči od navadne novaoije po tem, da zaradi nje ne ugasnejo postranske pravice (po¬ roštvo, zastavna pravica, obrestni dogovor), ki so morda združene s terjatvijo. Po klasičnem pravu ukinja litiskontestacija obligacijo s civilnim učinkom (ipso iure) takrat, kadar gre za iudicium legitimum, samo s pretorskim učinkom (ope exceptionis) pa, kadar je tožba iudicium imperio continens. V postklasičnem pravu je litiskontestacija izgubljala polagoma svoj prvotni pomen. V Justinijanoveim pravu ne ukinja več obligacij; zato je tudi Justinijan ne našteva med vzroki za prenehanje obligacij. iv: Smrt ene stranke nima po klasičnem in Justini j anovem pravu vobče drugih posledic, kakor da obligacijsko razmerje preide na dediča kot vesoljnega naslednika. Od tega načela so nekatere izjeme. Akti vno (na tožiteljevi strani) niso podedli ive: adstipulacija, actiones vindictam spirantes, včasih tudi ne ženina terjatev za vrnitev dote, če se uveljavlja z actio rei uxoriae. Pasivno niso podedljive: sponsio, fidepromissio in penalne tožbe; ne aktivno ne pasivno družba in mandat. Delinkventov dedič odgo¬ varja samo za obogatitev. .JV Capitis deminutio minima povzroča po civilnem pravu, da ugasnejo pogodbeni dolgovi arogiranega ali žene, ki je prišla pod moževo oblast (manus). Pretor dovoljuje upnikom, da posežejo po tisti imovini, ki bi jo capite deminutus imel, če ne bi bil utrpel deminucije. i Iul. D. 18, 5, 5, 1: Emptio nuda conventione dissolvitur, si res secuta non fuerit. § 115 285 VI. Confusio. Ker mere obligacijsko razmerje obstajati med najmanj dvema osebama, ugasne obligacija confusione, če bodisi upnik kot dolžnikov dedič ali dolžnik kot upnikov dedič vstopi v zapustnikov pravni položaj. Ne preneha pa 'korealna obligacija za vse, če pride do take dzprememibe med upnikom in enim sodolžniikotn, ali med enim soupnikocm in dolžnikom. Če se ob dedovanju združita v isti osebi obveznost poroka in dolžnika, tedaj redno ugasne poroštvo, razen takrat, kadar je porokova obveznost za upnika po¬ membnejša kakor dolžnikova (n. pr. če je dolžnikova obveznost isamo naturalna). VII. Nemožnost dajatve. Včasih ugasne obligacija, če postane brez idolžnikove krivde dajatev naknadno nemogoča in če dolžnik ni odgovoren za naključno škodo (kakor je odgovoren n. pr. pri zamudi, če nastopi perpetuatio obligationis). To velja zlasiti, kadar je 'dolgo¬ vana individualno določena stvar (*species perit ei, cui debetur). Upniku pa mora dolžnik v takem primeru prepustiti vse, za kolikor je obogaten; odstopiti mu mora tudi vse tožbe, iki jih je morda v tej zvezi pridobil zoper tretjega (condictio furtiva zoper tatu). W\. *Concursus duarum causarum lucrativarum. Če ima upnik terjati določeno stvar od dolžnika iz nekega neodplačnega (lulkrativnega) pravnega posla (n. pr. volila), pa jo' pridobi od istega dolžnika iz drugega neodplačnega pravnega posla (n. pr. kot darilo), je ne more več terjati na podlagi prvega pravnega posla; 1 prav talko ne more terjati namesto stvari, njene vrednosti, IX. Pakt. Stari civilni obligaciji furtam in iniuria se lahko ukineta z navadnim paktom, to je z brezoblično spravno pogodbo med strankama. X. Odpoved. Z enostransko odpovedjo se pro futuro ukine obligacijisko razmerje pri mandatu, družbi in (po klasičnem pravu) pri locatio conductio. XI. Polozba. O pravnih posledicah javne položbe (depositio) smo že razpravljali (§ 113, VI). XII. Kazen. Po posebnih predpisih utegne nastopiti konec obligacije kot kazen. Talko ugasne terjatev, ki jo je upnik odstopil vplivnemu mogočnjaku (*cessio ad potentiorem). Ista posledica nastopu če si upnik samolastno vzaime, kair ima terjati od dolžnika. 1 Iul. D. 44, 7, 17: Omnes debitores, qui speciem ex causa lucrativa debent, liberantur, cum ea species ex causa lucrativa ad creditores pervcnissel. 9 Očrt rimskega prava IT. del 286 § 116 §‘ 116 . PACTUM DE NON PETENDO — PORAVNAVA 1. Pactum de non petendo (D. 2, 14). Padum de non petendo je bila pogodba, s ikatero je upnik brezoblično izjavil dolžniku, da svoje terjatve ne bo od njega terjal (petere), bodisi nikoli, bodisi vsaj določeno dobo (n. pr. pet let) ne. Upnik je hotel: dolžniku njegov dolg s tem ali odpustiti ali pa mu dovoliti odlog izpolnitve. Ker za ta pakt ni bilo treba nobene določene Oblike, ga je upnik mogel skleniti tudi z odsotno stranko (po slu ali s pismom), zadoščalo je že sklepčno dejanje (n. pr. vrnitev zadolžnice). 1 Akčapti- laoija, -ki je bila neveljavna zaradi 'kake oblačne pomanjkljivosti ali zato, iker je hotela ukiniti obveznost iz realnega kontrakta, je mogla obveljati kot pactum de non petendo. 2 Po civilnem pravu je tak pakt ukinil civilni deliktni obligaciji furtum in inju- rijo, izmed kontraktnih pa samo obveznosti iz konsenzualnih kontraktov (prim. § 115, IX). Pretor je upošteval pactum de non petendo tako, da je na dolžnikovo prošnjo uvrstil v obrazec tožbe stridi iuris še posebno ekscepcijo padi conventi: si inter A m A m et K m N m non convenit, ne ea pecunia peteretur (oz. pri odlogu: intra quin- guennium peteretur ). 3 Pozitivnemu civilnemu pogoju za obsodbo, kakor ga vsebuje tožbena intencija, je pretor dodal še svoj negativni pogoj, zaradi katerega je sodnik moral toženca oprostiti, čeprav bi ga po civilnem pravu moral obsoditi. Pretorjeva ekscepcija je bila pri odpustu dolga trajna (exceptio peremptoria sive perpetua), pri odlogu pa samo začasna (exceptio dilatoria). V tožbah bonae fidei je sodnik moral upoštevati pactum de non petendo že po načelih dobre vere in poštenja, zato ni bilo treba uvrstiti ekscepcije v tožbeni obrazec. 4 Da po civilnem pravu vkljub paktu de non petendo obligacija ni ugasnila, spoznamo po tem, da je 'bila prvotna obligacija zopet iztožljiva, če sta upnik in dolžnik ukinila prejšnji padum de non petendo s poznejšim brezobličnim nasprot¬ nim dogovorom, da sme upnik /svojo terjatev iztožiti (pactum de petendo). Če bo sedaj upnik tožil dolžnika in bo ta dosegel ekscepcijo padi conventi, tedaj bo imel tožitelj svojo replicatio padi, zaradi katere bo toženec vkljub svoji ekscepciji obsojen, da izpolni prvotno terjatev. 5 Ker stranki nista mogli z brezobličnim paktom de petendo ustanoviti iztožljive obveznosti, si moremo ponovno iztoži j ivost prvotne obligacije razložiti samo tako, da je obligacija vkljub paktu de non petendo po civilnem pravu obstajala naprej. Drugače kakor akceptilaoija je bil padum de non petendo lahko omejen po pogoju ali roku ali po tem, da je veljal samo za del terjatve, ali pa isamo za enega ali nekatere zavezance. Še Justini j anovo pravo razlikuje pakte de non petendo in 1 Paul. D. 2, 14, 2: ...si debitori meo redderim cautionem, videtur inter nos con- venisse ne peterem profuturamque ei conventionis exceptionem placuit. 2 Ulp. D. 46, 4, 8 pr. in 19 pr. 3 L e n e 1, EP 3 , str. 501. 4 Paul.-Iul. D. 18, 5, 3: . . . bonae fidei iudicio exceptiones padi insunt... 5 Gai. Inst. 4, 126: aut si postea convenit, ut mihi eam pecuniam petere liceret; Paul. D. 2, 14, 27, 2: Pactus, ne peteret, postea convenit ut peteret: . . . replicatione exceptio elidetur. §116 237 personam ter in rem. 6 Paikt iti personam je veljal samo za tistega, ki ga je sklenil: veljal n;i niti za njegovega dediča. 7 Paikt in rem je pa veljal za vse osebe, za katere je bil zamišljen, zlasti za tiste, ki bi smeli zahtevati povračilo svojega plačila od tistega dolžnika, s 'katerim je -bil upnik sklenil paclum de non petendo; tako sta se na tak pakt lahko sklicevala tudi dolžnikov porok 8 in družbenik. 9 Suženj ali sin, ki j-e prosto up-ravljal svoj peikiulij, je s takim paktom lahko odpustil dolžniku pekuliami dolg; 111 če je sklenil tak pakt in rem, je bil po paktu vezan tudi gospodar, razen če je bil pakt sklenjen v darilnem namenu (donandi causa). w Očetu ali gospodarju je bil v prid pakt, s katerim si je dal sin ali suženj od ppn-ika obljubiti, da upnik me bo očeta ali njega samega -terjal (ne a se peteretur). 11 Ničen je bil pakt, s katerim bi sin ali suženj obljubil dolžniku, da ne bo izterjal očetove ali gospodarjeve nepelkuliarne terjatve. 10 Varovancu je koristil pakt, v katerem si je varuh zagotovil neiztožljivost varovančevega dolga; 12 isto velja za skrbljenca glede pakta, ki ga je v njegovem interesu sklenil skrbnik um-oib-olnaga ali zapravljivca. 13 Upo-ik je mogel izpodbijati svoj pakt de non petendo, če je dokazal, da ga je sklenil, ker ga je nasprotnik prevaral (replicatio doli). u 1 V /T. Poravnava (transactio) (D. 2, 15, C. 2, 4). S poravnavo (priim. § 82, II, 3) sta stranki rešili neki medsebojni -sporni ali dvomljivi pravni odno-šaj. Zahtevke, ki izvirajo iz poravnave kot inoiminatnega kontr-ak-ta, more po J-ustinijanovem pravu iztožiti z actio praescriptis ver.bis upra¬ vičenec, če je tudi sam ze izpolnil svoje obveznosti. Prvotnih spoimi-h ali dvomljivih zahtevkov, ki s poravnavo niso ibili pripoiznani, ne m-ore nobena st-ranka več uve¬ ljavljati is tozb-o. če bi to -storila, bi toženec z uspehom uporabil elkscepcij-o, iki j-e še po Julijanovem ediktu exceptio pacti de non petendo, pozneje (morda že v poznem klasičnem pravu) se pa imenuje exceptio transacti negotii (Pap. D. 2, 15, 17). 6 Ulp. D. 2, 14.7, 8: Pactorum quaedam in rem sunt, quaedam in personam. In rem suni. quotiens generaliter paciscor ne petam: in personam, quotiens ne a persona petam . . . Utrum autem in rem an in personam pactum factum est, non minus ex verbis quam ex mente convenientium aestimandum est.. . 7 Paul. D. 2, 14, 25, 1: Personale pactum ad alium non pertinere, guemadmodum nec ad heredem, Labeo ail. — Prim. Paul. D. eod., 21 pr.: post mortem vero filii nec patri nec heredi eius, quia personale pactum est. 8 Paul. D. 2, 14, 21, 5: ... El in rem pada omnibus prosunt, quorum obligationem dissolutam esse eius qui paciscebatur interfuil. ltaque debitoris conventio fideiussoribus proficiet. 9 Ulp. D. 2, 14, 14, Paul. D. eod. 25 pr.; drugačnega mnenja je Julijan v D. 34, 3, 3, 3,. 10 Gai. D. 2, 14, 28, 2. 11 Paul. D. 2, 14, 17, 7, Gai. D. eod.,-18; Paul. D. eod. 19. 12 Paul. D. 2, 14, 15: Tutoris quoque, ut scribit Iulianus, paclum pupillo prodest. 13 Gai. D. 2, 14, 28, 1. 14 C. S, 35, 3. 288 § 117 §117. POBOTANJE 1 . 2 J. Pojem. Terjatev, ki jo ima upnik zoper dolžnika, se lahlko ukine tudi tako, da jo dolžnik pobota, t. j. poračuna z neko svojo terjatvijo, iki jo ima zoper svojega upnika. 3 Kolikor se obe terjatvi, upnikova in dolžnikova, krijeta, se ukinjata: dolž¬ nik dolguje upniku samo še morebitno razliko med upnikovo 'in svojo terjatvijo. Dolžniku pobotanje koristi, ker mu olajšuje izpolnitev njegove obveznosti, saj mora namesto celotnega dolga upniku izročiti samo toliko, kolikor upnikova terjatev presega njegovo. Zato nas pri pobotanju zanima vprašanje, kdaj more dolžnik prisiliti upnika k pobotanju. Samoumevno je namreč, da je po sporazumu med upnikom in dolž¬ nikom pobotanje bilo vedno mogoče. II. Civilno in klasično pravo. Staro civilno pravo, ki je v vsaki obligaciji, oziroma akciji videlo nekaj indi¬ vidualnega, splošno ni dovoljevalo pobotanja. 5 Samo v tožbah bonae fidei je sodnik smel med seboj pobotati tožiteljeve za¬ htevke z morebitnimi toženčevimi nasprotnimi zahtevki, .kolikor so obojni potekali iz istega kontrakta (n. pr. pri mandatu, depozitu, komodatu). Tako ni bilo treba, da bi mandatar, komodatar itd. moral svoje zahtevke posebej iztoževati. Ni ipa bilo mogoče, da bi se pobotali terjatvi, ki sta izvirali iz različnih pravnih poslov bonae fidei ali iz dveh pravnih poslov stricti iuris. Pri pravnih poslih stricti iuris kot strogo enostranskih obligacijah ni prihajalo v poštev niti pobotanje v okviru istega pravnega posla. Dve izjemi je pripoznal pretor, in sicer glede bankirja in bonorum emptor-ja. Bankir (argentarius) je smel svojega dolžnika tožiti le za čisti prebitek: od svojih terjatev zoper njega je moral odšteti vse, kar je bil sam dolžniku dolžan. 6 Vse to je moral .oskrbeti bankir sam. Pri tem je moral upoštevati le dospele in enakovrstne terjatve, ki so imele za predmet enake nadomestne stvari, zlasti denar. Brez pomena je bilo vprašanje, iz katerega razloga je bil tisti dolg nastal (causa debendi). Če je bankir tožil za več, je zahteval preveč (pluris petitio) in je izgubil svojo tožbo -in s tem tudi terjatev popolnoma. 1 D. 16, 2, C. 4, 31: De compensationibus. 2 sh. prijeboj, prebijanje, £. kompensace, p. potr^cenie, frc. compensation, n. Auf- rechnung, it. compensazione, angl. set-off. 3 Mod. D. 16, 2, 1: Compensatio est debiti et crediti inter se contributio. 4 Pomp. D. 16, 2, 3: ldeo compensatio necessaria est, quia inter est nostra potius noti solvere quam solutum repetere. 5 Prim. Seneca, De beneficiis, 6, 5, 6: Lex legi non miscetur, utraque sua via it, illud enim video in koc foro fieri. Non confunditur formula, si quid apud me pecuniam depo- suerit, idem miki postea furtum fecerit: et ego cum illo furti agam et ille mecum depositi: depositum habet actionem propriam tam mehercule quam furtum. Gl. M o n i e r, Manuel, II 4 , 277 2 . 6 Gai. Inst. 4, 64: ...argentarius... cogitur cum conpensatione agere, et ea conpen- satio verbis formulae exprimitur, adeo quidem, ut.. . ah initio conpensatione facta minus intendat šibi dari oportere. Ecce enim si sestertium decem milia debeat Titio, atque ei viginti debeantur, sic intendit: si paret Titium šibi decem milia dare oportere amplius quam ipse Titio debet. — Za rekonstrukcijo tožbenega obrazca gl. L e n e 1, EP 3 , str. 256. § 117 289 Za kupca prezadolženeeve konikurzne imovine (bonorum emplor) je veljalo, da mora cum deductione agereJ Kot prezadolžančev pravni naslednik je smel izterjati namreč tudi njegove terjatve. Če je bil neki toženec hkrati prezadolženčev dolžnik in upniik, bi mogel tožitelj samo po sebi izterjati od njega dolg v celoti, sam bi mu plačal njegovo terjatev le v višini stečajne kvote, za ikatero se je bil zavezal glede poplačila prezadolženčevih dolgov. Zato je pretor določil, da sme toženec v celoti odšteti svojo terjatev zoper prezadolženca od zneska, iki ga njemu dolguje. Odločal je o tem sodnik po načelih dobre vere in poštenja. Ker je šlo pari tem za likvidacijo prezadolženčevih dolgov, je mogel upoštevati tudi nedospele in raz¬ novrstne terjatve (denar pobotati z žitom, vinom ipd.). Niti nasproti bankirju niti nasproti bonorum emptor-ju ni (bila potrebna nobena ekscepcija, ampak se je pobotanje izvršilo ipso iure. V drugih primerih je mogel pretor vplivati na stranki samo s prigovarjanjem, da naj medsebojne terjatve pobotata, ne da bi smel siliti upnika, da to stori. Pač pa je lahko dovolil tožencu ekscepcijo doli, če je menil, da se upnik nepošteno upira pobotanju zato, da bi se na ta način odtegnil plačilu svojega dolga. 7 8 Zaradi te ekscepcije je bil tožitelj v celoti zavrnjen, kar je bilo zopet prehudo’. Zato je Mark Avrelij določil, naj se v zvezi z ekscepcijo doli opravi pobotanje. 9 Njegova reforma, o kateri nam kratko poroča Justinijan, je imela pred očmi tožbe stricti iuris. Nobene ovire seveda ni bilo, da ne bi bilo pobotanje mogoče tudi med ter¬ jatvami iz različnih kontraktov bonae fidei. Odslej je sodnik obsodil toženca samo na plačilo razlike med njegovim dolgom in njegovo terjatvijo. To reformo, ki je podrobneje ne poznam«), je izpopolnil Justinijan. III. Justinijanovo pravo. Po Justini j anovem pravu je kompenzacija splošno dovoljena; izvzete so samo terjatve iz depozita ali tatvine. 10 Justinijan postavlja pravilo: ipso iure compen- satur. To pomeni, da se upnikova terjatev in nasprotna dolžnikova terjatev med seboj ukinjata, kolikor se krijeta. To pobotanje velja že za nazaj, namreč od tistega trenutka dalje, ko sta terjatvi prvič obstajali druga poleg druge tako, da bi jih bilo mogoče pobotati. Vendar ne nastopi pobotanje avtomatično, ampak šele s sodnikovim izrekom ali s pogodbo med strankama. Zahtevati sme pobotanje toženec, in sicer v katerem koli stadiju postopka, ne le do litiskontestacije, ampak do sodbe; ekscepcija doli poslej ni več potrebna. Pobotanje je mogoče, če gre za medsebojne, enakovrstne, dospele in likvidne terjatve. 7 Gai. Inst. 4, 65 (prim. L e n e 1, EPS, str. 427 ss.): . . . bonorum emptor cum deductione agere iubetur, id est ut in hoc solum adversarius eius condemnetur, quod superest deducto eo, quod invicem ei bonorum emptor defraudatoris nomine debet. 8 Paul. D. 44, 4, 8 = D. 50, 17, 173, 3: Dolo facit, qui petit quod redditurus est. — Pomp. D. 16, 2, 3: Ideo compensatio necessaria est, quia interest nostra potius non solvere quam solutum repetere. 9 1.4, 6, 30: Sed et in slrictis iudiciis ex rescripto divi Marci opposita doli mali excep- lione compensatio inducebatur. 10 C. 4, 31, 14 pr. (iz 1. 531): Compensationes ex omnibus actionibus ipso iure fieri sancimus tiulla difjerentia in rem vel personalibus actionibus inter se observanda. ... § 1: . . . excepta actione depositi. . ., in qua ne c compensationi locum esse disposuimus. § 2: Possessionem anteni alienam perperam occupantibus compensatio non datur. 290 § 117 Za pobotanje more dolžnik uveljavljati talko terjatev, zoper katero ni mogoča peremptorna ekscepoija. Zadošča že naturalna obligacija. Dolžnik more pobotati z upnikovo terjatvijo načelno samo terjatev, ki jo ima zoper upnika-tožiitelja. vendar je izjemno mogoče tudi pobotanje *ex iure tertii. Tako srne porok uveljavljati zoper upnika terjatve, ki jih ima dolžnik zoper upnika. Enako sme korealni dolžnik uveljavljati nasproti upniku terjatve tistih korealnih sodolžnikov, od katerih sme terjati povračilo (regres). Podobno sme odstopljeni dolžnik uveljavljati nasproti cesionarjevi terjatvi tudi terjatve, ki jih ima zoper cedenta. Za pobotanje so uporabne samo enakovrstne terjatve. Kompenzirati ni mogoče terjatev, če sita njuna predmeta raznovrstna (vino — žito). Dolžnikova terjatev, ki naj se pobota z upnikovo, mora že dospeti v plačilo. Končno zahteva Justinijan tudi to, da mora biti dolžnikova terjatev likvidna, to je, da jo je brez zavlačevanja mogoče ugotoviti . 11 Občepravna doktrina je uvedla še nadaljnje pravilo: *compensatio compensa- tionis non datur. Če upnik toži dolžnika za plačilo določene terjatve, dolžnik pa uveljavlja zoper njo neko svojo terjatev za pobotanje, tedaj sme upnik izigrati dolž¬ nikove pravice do pobotanja s tem, da bi naenkrat terjal kot za nekako drugo pobotanje še neko drugo svojo terjatev od dolžnika (replica cotnpensationis), katere spočetka ni izterjeval. Če je dolžnik izpolnil upnikovo terjatev v celoti, čeprav bi bil mogel uveljav¬ ljati pobotanje, sme terjati nazaj s condictio indebiti to, kar bi bil mogel pobotati. 11 C. 4, 31, 14, 1: ...si causa ex qua compensatur liguida sit et non multis ambagibus innodata, sed possit iudici facilem exitum sui praestare. Dr. Viktor Korošec OČRT RIMSKEGA PRAVA II. del, 2 . snopič: Obligacijsko pravo dala P ravno-ekonomska fakulteta (pravni oddelek) univerze v Ljubljani Založil »Uradni list LRS«, Ljubljana (zanj odgovarja Ivo Lapajne) Tiskala Blasnikova tiskarna v Ljubljani aprila 1955 Naklada 1.200 izvodov, obseg 8 V 2 pol . ) / ■t'