POČASTITEV 50-LETNICE PARTIJE, SINDIKATA IN SKOJ

PARTIZANSKI !HITI\T.
Jean-Paul Sartre
NEPOKOPANI MRTVECI
(Morts sans sepulture)
V dveh dejanjih
Prevedla Mira Miheličeva Režija FRANCI KRIŽAJ Scena Avgust Lavrenčič Kostumi Vdda Zupan-Bekčičeva Lektor Majda Križajeva
Osebe
FRANgOIS	.... MARKO SIMČIČ
SORBIER .	.... BOGOMIR VERAS
CANORIS .	.... PAVLE JERŠIN
LUCIE . .	MARJANCA KROŠLOVA JANA SMIDOVA, altemacija
HENRI . .	.... JANEZ BERMEŽ
MILIČNIK	.... BORUT ALUJEVIČ
JEAN . .	.... SANDI KROŠL
CLOCHET .	.... FRANCI GABROVŠEK
LANDRIEU	.... JOŽE PRISTOV
PELLERIN	.... BRANKO GRUBAR
CORBIER .	.... ŠTEFAN VOLF
Vodja predstave: Stanko Jošt — Sepetalka: Anica KumerjevJ
—	Tehnično vodstvo: Franjo Cesar — Razsvetljava: Bogo Les
—	Odrski mojster: Franc Klobučar — Scena, kostumi in re-
kviziti izdelani v delavnicah SLG Celje
Človek ni nič drugega kot to, kar naredi iz sebe.
Nepokopani mrtveci
Pred sabo imamo delo, ki je pretresljivo zgodovinsk' pričevanje o človekovi moči in upom proti nasilj1*1 hkrati pa je transponirana v to delo znana avtorjev*1 filozofska miselnost, ki jo poznamo pod imenck1! eksistencializem. Za razumevanje drame Nepokopan1 mrtveci ne moremo torej mimo vsaj bežne analif filozofskih idejnih izhodišč, ki se implicitno izražaj0 v celotni zasnovi drame.
I.
Sartre se je kot filozof, pisatelj in dramatik sp0" padel z reševanjem najtežjih problemov človekoveg*1 življenja, njegove svobode, življenja v družbi tej družbene in osebne morale, svoja razmišljanja pa osredotočil na nekatere ontološke in dražbene pf°' bleme. Sam jih našteva takole: problem svobod0, problem cilja in sredstev, zakonitosti nasilja, problen1 posledic dejanja, osebne odgovornosti, problem od nosa med posameznikom in kolektivom, spopad p°’ sameznika z zgodovinskimi konstantami in drug0’: Pravi, da je naloga dramatika, izbirati med teP1' okvirnimi situacijami tiste, ki v največji meri izd1' žajo njegovo zaskrbljenost, in jih prikazati ob činstvu...
To široko problematiko rešuje na poseben način, ^ je dobil ime eksistencializem. Posebnost te razlag0 je v Sartrovem dokazovanju in zagovarjanju njeg0! vega prepričanja (spoznanja), da je človek v določetj1 konkretni situaciji obsojen na svobodo izbiranj0 osebnih odločitev in osebnih dejanj. Ob tem se človek uresničuje, vendar se to vedno dogaja v posebne^ duševnem stanju, v tesnobi. Sartre torej veže čloV0-kovo svobodo s tem občutjem, kar pomeni, da daj: v akciji odločilno prednost čustvom. Priznava tud1, da se ta čustva pri posameznikih pojavljajo različni nekateri pa celo z neiskrenostjo uidejo tesnobi, ki 01 pogojila njihovo akcijo, torej odločitev.
Ker vidi človeka vedno le v konkretnih, stvarnih j j, tuacijah, in priznava vse njegovo bistvo le v njegovi0 odločitvah in dejanjih, se je s tem stališčem popa noma odtrgal od vrednosti kakršnega koli apriornega splošnega, racionalnega gledanja, pa naj bo to v oj1' tološkem ali moralnem smislu. Njegova najbolj znana premisa je, da je eksistenca (bivanje) pre° esenco (bistvom).
pr k
L^rostc povedano: po Sartra je človek s svojo ce-Sv 'jo osebnostjo, s svojim značajem in čustvi, z močjo

volje pa tudi s šibkostjo, s čisto človeškimi
‘Snjenji bolj pomemben kakor npr. splošne kate-L,r,je morale, splošnih vrednot, ki so rezultat po-|( '‘ševanja, rezultat racionalnosti, od stvarnosti od-,Penjenih kriterijev. Ker je preprosto priznal in Vo,? visoko ovrednotil človekova čustva, njegovo |J ,0 in zmožnost svobodnega odločanja, je s tem hjl^dignil dostojanstvo človeka posameznika, kar je
'J V H i rri V* f i 14 oVt »rom o rrl i onT o v O r\ -I o C h V O L" t n
drugih filozofijah zamegljeno zaradi abstraktne, 'jnalne skonstruiranosti raznih teorij. Esenca po-
J^ci,_
v Sartrovem primeru splošne moralne norme, vj sPlošena spoznanja, eksistenca pa človekovo indi-(dualnost. Človek (eksistenca) je pred družbo Jenco).
(jet-torej vzamemo Sartra kot filozofa, moramo verni!’ je pretežni del zgodovine filozofije, zlasti ti .'fizike, zares dajal vso prednost esenci in ne
fjl Istenci. Je pa to star problem, ki so se _ga lotevali lj*02°fi na različne načine in tudi reševali zelo raz-vji10- Zato govorimo o individualizmu in kolekti-e,. ni11, subjektivizmu in objektivizmu, apriorizmu in
s nPirizmu itd.
li^mv način reševanja teh problemov je zbudil ve-Dr'0 ^nimanja, ostre polemike, pridobil si je mnogo v.Vržencev pa tudi nasprotnikov ima nemalo. čee£°va premisa postane namreč nadvse zanimiva, ll(j J° gledamo v luči konkretne morale. Ker je po-Post-6^ na eksistenci in ne na esenci (na individual-ve,j 1 in ne na splošnosti), ie Sartrova filozofija se-
Vecla
izrazit subjektivizem. Ker pa, je vendarle moral
y	L	| iv L 1 V 1/..V-11 I .	el | v— v
^ etnelju razrešiti nekaj odločilnih vprašanj, na pri-cjjJv kako je z eksistenco posameznika v odnosu do d0 h’ kako je z njegovo osebno moralo v odnosu na drugega človeka, konsekventno do družbe, je tudi pr- ta vprašanja dovolj jasno odgovoril. Čeprav ne ral •uVa nikakršne vnaprej določene lestvice mo-v '"‘t kategorij, zahteva od subjekta totalno odgo-^0st v njegovih osebnih odločitvah. (Te odločitve pa raj° vselej upoštevati sočloveka!) To odgovornost p; tri°ra človek izbojevati sam. Pri tem ga vodijo PoštOVa ^Jglnklja čustva (tesnoba). Ali je ta osebna no enost usklajena z neko apriorno definirano pošte-pa J°-v to za človeka ni tako pomembno. Človek se vtla red ne sme spremeniti v »predmet« neke obče, g0vPrej določene, aprioristične morale. Osebno je od-°ren, v življenju soustvarja, s svojimi odločitvami
in dejanji izbira in ustvarja podobo človeka, ker pri tem dobesedno uresničuje. »Tako sem odgovor1, za samega sebe in za vse in ustvarjam določeno P1, dobo človeka, ki ga izberem; ko izberem sebe, iz®1 rem človeka.«
Nam je sicer ta filozofija nekoliko tuja zaradi tef ker smo bili iz zgodovine ali po tradiciji navajeni izdelane moralne sisteme, ki so tako ali drug^j terjali podreditev človekovih osebnih dejanj splošDjJ nujnostim oz. skladnost osebnih prepričanj z obči® normami. Toda ne smemo pozabiti, da je Šarf' reagiral na te ustaljene moralne sisteme predvs^ zaradi konkretne družbene prakse in zaradi prej1; straktnih racionalnih načel, ki hj uklenila človek zaradi neživljenjskosti teh načel in ne nazadnje jj radi dejstva, da so bili prav ti sistemi mnogokb nasilje nad posameznikom, sicer pa so ga v konkjt nih situacijah puščali na cedilu. Zlasti v situacij ji ko je moral človek odločati o najtežjih in najgrozD vejših dejanjih, to je o ohranitvi življenja ali smrti.
V tem smislu torej razumemo Sartra, ko dokazuj; da je človek v konkretnih situacijah svoboden gle^‘ odločitve in da sam odloča o sebi in o drugih. Sartrova gledališka dela to najbolje ilustrirajo, ponazarjajo, kako se porajata človek in njegov zfjj čaj, kakšen je človek, prevzet od tesnobe, v trenutki ko se mora odločiti, kakšna je njegova odgovorno^ kako se prelomi most med osebnim duševnim sb njem in predpisano moralo, kako človek daje pfej nost eksistenci pred esenco ali narobe, kako je ptff met (ki nič sam ne misli in nič sam ne odloča) k pa ni predmet (torej sam misli in odloča v odnoj do neke obče morale) in kakšne konfliktne situac*1 lahko zaradi tega nastanejo v družbi.
V Nepokopanih mrtvecih je postavil Sartre gla'^
___i- -	~:4--^~(r
osebe v težko situacijo, ko morajo izbirati in se
ločati za dejanja ,ki so vezana na odgovornost
lastnih življenj in do življenj drugih ljudi,
primeru tovarišev, ki jih med seboj veže mor?-j
borbe, pa tudi ljudi, ki so po usodnih okoliščinah F zadeti zaradi njihovih dejanj (talci).
V začetku je popolnoma jasno, da so vsi, ki so ’j znašli v zaporu, prepričani, da so spolnili konkreb ukaz, vendar bodo morali za neuspelo akcijo žrt^ vati svoja življenja. Ukaz, ki so ga sprejeli, je v N
^irtieru izraz nečesa večjega, skupnega, splošnega. ^Prav bi to splošno in skupno praviloma moralo biti ^ttiotljivo in smiselno, se takoj izkaže, da je možno k.'0.]e: ali je skupina ukaz slabo izvršila in naredila ^Pako, ali pa je bil ukaz sam po sebi zgrešen, ne-^iseln, nerealen.
Piacij a je tako izostrena, da se vsak zase znajde aj.e(i težko dilemo (tesnoba!), ki je po Sartru takšna: in ttaj se posameznik uresničuje izključno v odnosu ^ skupnega, občega, to je v odnosu do borbe, ali pa ijJ se skupnemu izneveri in prične odločati v smislu vJpvornosti do svojega življenja. Odpre se vprašanje po^žljivosti. Sartre namreč nikoli ne dopušča po-$it 6 .P.as!ivnosti> ne strinja se s popredmetenjem v teUaciji, ima za moralno nujnost, da človek prizna tu .bo ter se na tej osnovi angažira in rešuje si-0Jj^ijo. Da bi bila ta njegova zahteva jasnejša, za-problem vedno do skrajnosti, to je na življenje
^ Slnrt.
pPozitavno najbolj pretresljiv je trenutek, ko v celico rgiVedejo komandanta Jeana. Vsi zaporniki so nam-^ Y Prav kratkem času, ko so bili sami, v celoti Odbili čustveni stik z občo borbo, prevzel jih je ob-p. tek nepomembnosti, nepotrebnosti, občutek, da so s;t tvi, ki jih še niso pokopali. Ko pa pride Jean, se r Racija bistveno spremeni. Čutijo se v nekem smislu suerh, saj so v Jeanu spet ugledali nekaj občega, p^Pnega, skupno borbo, ki jih ponovno angažira in Si stavi pred odgovornost. Situacija postane zanje jj,er še težja, vendar jim jasno navrže zahteve, ki se w, ^orajo držati: vztrajati, ohraniti ponos in ne rp ati Jeana. Jeanova navzočnost je torej nadvse po-s^tbna, čeprav Jean v nikakršnem smislu ne na-^ Pa več kot komandant.
Si^tre je v svoji teoriji odgovornosti, ki jo veže, na p aacije, zelo dosleden. Tako kot Jeanova navzoč-bp. in ne njegove besede — v nekem smislu pre-konl uietnike, tako se tudi podatek o talcih veže na heo T?tno situacijo, ko gledajo ubitega petnajstlet-^ ka Frangoisa. V bistvu namreč ni toliko pomembno, 'a Su ga sami ubili. Njihov deček je umrl kot žrtev riin° ■ idej° in mladi talec, o katerem samo govo-i(j v niso ga pa videli, je prav tako padel za občo p,. i°- Vendar jih prav situacija sama prisili, da se ob ip ^Soisovi smrti zavedo teže dejanja, svoje akcije od^mbe, ki so jo vrgli, in vseh posledic. Čutijo se
p Sovorne.
Pp5nernbne situacije so torej Jeanova navzočnost, an?oisova smrt in smrt talcev.
Sartre je v celotnem spletu odprl vse možnost V pričakovanju smrtne obsodbe se v medseboj^1 razčiščevanjih o odgovornosti prično uresničevati 'j akterji vsak po svoje. Osnova vsem njihovim del njem je bila že poprej globoko usidrana revolucioh3! na zavest vsakega posameznika, ki pa je bila tuj' tako različna, kakor so si med seboj različni jurk1' v svojih čustvenih razponih. Tej revolucionarni ž‘ vesti se bolj ali manj pridruži občutek tesnobe.
Jean
izpričuje posebno obliko revolucionarne zavesti. Je3; ima ves čas možnost rešiti skupino, če pove, kdo E Vendar čuti večjo odgovornost do širših morali1!1 zahtev, večjo odgovornost do tovarišev, ki so t v borbi. Prepričan je, da je tam potreben, daj' v širši situaciji pomemben, mogoče celo nepogrešlj1' Zato žrtvuje celo svoja najintimnejša čustva do LUC!' in do skupine v zaporu. Da opraviči svojo odgoV11 nost do skupine in svojo ločitev od nje, se okle?5 misli o morebitni rešitvi skupine, če se bo sam reS iz zapora.
Lucie
ni dovolj jasno opredeljena. Videti je, da tudi o3 črpa vso svojo revolucionarno moč iz širše, obče z: snovane odgovornosti, čeprav nam Henri pove, , povezuje Lucie borbo z ljubeznijo do Jeana. Nedvo'1 no pa je, da je Lucie že načeta od odgovornosti, I1 jo čuti v situaciji, to je do sotovarišev v zaporu, 1 le z neko fatalnostjo privoli v usmrtitev brata, 3 katerega mislijo, da bi lahko med mučenjem iZ<H
Jeana. Sartre v tem grozljivem trenutku ne do'1 Lucie, da bi bila kakorkoli osebna v odnosu 11 Jeana, kar bi pomenilo, da je zaradi ljubezni do Je33' žrtvovala brata. Jasno pa je, da se njena revolu^E narnost umika tesnobi in da njeno čustvovanje ' bolj prehaja na skupino.
Henri
se nam predstavi kot najbolj čist, človeški in E Sartru najbolj moralen lik, poln odgovornosti, p°! tesnobe, in zaradi tega tudi izpelje naj odločilne!; dejanje. Kljub temu, da ljubi Lucie, umori njen^j brata. Zato Henriju nikakor ni jasno, ali je e3' Frangoisa zgolj zaradi ponosa. (Iz celotnega k0’
teksta lahko razberemo, da je beseda ponos sinonim revolucionarno zavest.)
*ako torej Henri sam podvomi o svoji obči revolucionarni zavesti in o obči odgovornosti, čeprav mu |0 drugi vsiljujejo (»Storil si to zaradi ponosa«), k^jti njegovo dejanje je odločitev v situaciji, je čustvena reakcija na situacijo in izraz odgovornosti a° sotovarišev v skupini. Ni pa to izraz izključnega ctlnosa do Jeana, ergo do revolucionarne borbe
Nasploh.
^euri je v sartrovskem smislu najbolj resničen in 1Zrazit lik. (Približevanje samemu sebi = uresničenje.)
^-znoriš
jc Uk starega revolucionarja. Že večkrat je bil v zelo audih, kritičnih situacijah, zato ga tudi ta ne absor-uira v celoti. Canoris je bolj racionalno povezan ?. občimi zahtevami. Močno ceni in vrednoti svoje življenje, pripravljen pa je tudi na svoje in tuje /-rtve. Do tega sta ga pripeljala njegova revolucionarna preteklost in spoznanje o vrednosti lastne eksistence kot primarne v sklopu občega boja. Zato začne prav on, po iztočnici, ki mu jo da Jean, razmišljati o rešitvi sebe in cele skupine. Prav njemu se Posreči, da kljub grozljivi navzočnosti mrtvega dečka, ? naj večjim naporom doseže preusmeritev razpolo-?enja in tako preusmeritev v njihovih odločitvah, da r.°do spregovorili. To spremembo doseže s tem, ko jnai cl0 kraja približa vrednost njihovega živ-ljenja. Ker so se odločili, da bodo govorili tako, da ?e bodo pokopali nikogar drugega, saj so pokopali Ze dva, jih to odreši temeljne dileme o odgovornosti lastnega življenja in življenj drugih.
Misel na rešitev, pa čeprav je še tako varljiva, je k dokončni uresničitvi njih samih, torej k ne-uvoumnemu vrednotenju njihovih življenj. (Eksi-stenea.)
^rzngois in Sorbier
Sartre je opredelil F. in S. s temi besedami: »Rekli m®, da potrebujete može, niste pa mi povedali, da Pntrebujete junake!« Ob idejni niti, ki ji lahko ves ^as sledimo skozi dejanja posameznih junakov, je antornor Sorbiera eksplozivna prekinitev z borbo. ^ tem primeru je Sartre do kraja nekompromisno Postavil vrednost človekove eksistence nad občo mo-
ralo. Zato Sorbierovo dejanje ni dejanje slabiča, marveč dejanje junaka, ki je tako izrazil vso svojo moralno hrabrost. Vsa skupina čustvuje enako kot SoF bier, zato ga tudi nihče ne obsoja.
Tako kot Sorbier, ali še bolje kot Sorbier pa je V smislu sartrovskega pojmovanja mali Francois, potem ko ga odstranijo, moralna vest, porojena iz določene situacije. Občutek krivde se pri junakih sicer ne razraste do večjih dimenzij, učinkuje pa predvsem na nas. Da bi se zavedeli, v čem je veličina življenja in smrti. Zavemo se podobnega občutka kot junaki, ko so ugotovili, da je bil zaradi njihovih dejanj ubit deček kot talec.
Sartre je torej z vsemi situacijami, dejanji in akcijami dokazoval, da je obče in racionalno lahko večinoma dvorezno in tudi zmotno, da pa so najgloblja človeška čustva vendarle vselej na strani fundamen-talnih vrednot, to je na strani največje človekove dragocenosti — življenja.
Janez Žmavc
Sartre: Umazane roke. Sezona 1965 66, Režija Franci Križaj. Drago Kastelic, Janez Bermež, Pavle Jeršin in Mimi Kjudrova.
Vera
Založnikova
pred prvo svetovno vojno in po njej članica celjskega Dramatičnega društva, igralka, režiserka in avtorica mladinskih iger.
etega avgusta tega leta je v Ptuju umrla v visoki starosti 83 let Vera Založnikova, ki ima za uprizar-lanje mladinskih iger v Celju pred izbruhom prve Svetovne vojne in po njej največje zasluge. Rojena je dla 24. februarja 1888 v Slovenski Bistrici in je na-st°Pala že na tamkajšnjem amaterskem čitalniškem 0<^ru, kjer je s svojim možem Ignacijem organizirala Ztvahno gledališko dejavnost. Leta 1922 sta se pre-selila v Celje. Tu se je takoj vključila v ansambel r^matičnega društva in do leta 1914. nastopala pod režijskim vodstvom Rafka Salmiča in losipa Mo-‘eka.
1° vojni je Milan Skrbinšek ustanovil v Celju Dra 'natično šolo, v kateri je vzgojil vrsto pomembnih Smlcev in igralk. Vera Založnikova je dobila v tej 1 Potrebno strokovno izobrazbo, ki si jo je kasneje P°d režijskimi vodstvi Rada Železnika, Vekoslava unka, Saše Pfeiferja še utrdila. ako je lahko 7. in 8. decembra 1919. leta že samo-s,°jno nastopila z dvema svojima mladinskima de-
loma. Na odru Mestnega gledališča je z mladimi igralci uprizorila svoji popolnoma novi dramatizaciji znanih Grimmovih pravljic »Trnuljčica« in »Pepelka«' Po prodornem uspehu se je takoj lotila še »Sneguljčice«. Premiera je bila 16. januarja 1920. leta in je zbudila pri občinstvu še več zanimanja. Kraljico je igrala sama in je izvrstno pogodila vlogo hudobne kraljice.
Tako poroča kritik lokalnega časopisa Nova doba: Posebno zanimiva je mladinska igra Vere Založnikove »Janko in Metka«. Znano Grimmovo pravljico je popolnoma spremenila. Iz dobrih in ubogljivih otrok je napravila neubogljiva, ki sta sama brez dovoljenja staršev odšla v gozd. Za kazen sta prišla v roke hudobni čarovnici. Rešil ju je pes — začaran kraljevič, zalo ker je Metka lepo ravnala z njim. Založnikova je igrala čarovnico, njen brat Ervin Mejak (danes odvetnik v Celju) lovca, prvi palček je bil Savo Salmič, sin režiserja Rafka Salmiča. V tej igri je nastopil svojo igralsko pot tudi igralec in režiser mariborskega gledališča Danilo Gorinšek, ki je igral vlogo začaranega kraljeviča.
Zunaj Dramatičnega društva je Založnikova naštudirala s celjskimi dijaki Jurčič-Govekarjevega »Desetega brata«, Gogoljevo »ženitev« in Halbejevo »Mladost«.
Po premderi »Sneguljčice« je Nova doba zapisala o Založnikovi naslednje: »Gospe Založnikovi gre najlepša hvala za njen trud in njeno plemenito delo, katero posveča eni najvažnejših nalog v razvoju naše mladine. Srečni otroški obrazi in zadovoljstvo starejših so bili dokaz sijajno uspele predstave.«
To priznanje je bilo v polni meri zasluženo. Škoda, da se ti rokopisi mladinskih iger niso ohranili. Vemo le toliko, da je bila »Pepelka« napisana v dveh, »Trnuljčica« pa v štirih slikah.
V celjski gledališki zgodovini bo ostalo ime Vere Založnikove nedvomno zapisano med najvidnejšimi, neizbrisnimi imeni.
Fedor Gradišnik
Na temeljih bogatega izročila sprejemajmo dolžnosti za danes in jutri.
Mesto Celje se s svojim raznolikim okoljem vključuje v slovensko skupnost kot pomemben člen. Njegova lega mu je že v davni zgodovinski dobi določila cen-tralno mesto razmeroma široke pokrajine. Po preseljevanju narodov razdejano nekdanje cvetoče pro-vincialno rimsko mesto Celeia je v srednjem veku ob prvem uveljavljanju meščanstva spet oživelo kot trgovsko in obrtno središče in leta 1451 mu predzadnji celjski grof Friderik II. podeli mestne pravice. Nadaljnja usoda mesta je bila podobna usodi ostalih slovenskih mest na zatonu fevdalne dobe. Obdajala 8a je slovenska okolica, v njem pa se je uveljavljal nemški meščan, oprt na državni aparat ljudstvu tuje oblasti.
Slovensko narodno prebujenje in zlasti leto 1848 polteni nov čas tudi za Celje. Nova železnica Dunaj— j rst ga krepkeje poveže z ostalimi slovenskimi pokrajinami, a hkrati kot postojanko prodirajočega nemškega meščanstva tudi z ostalimi nemškimi deželami. Hkrati z borbo na kulturnem področju se bije boj tudi na političnem in gospodarskem polju. Slo-vensko meščanstvo se z ustanavljanjem zadružnih Posojilnic upira nemškemu gospodarskemu pritisku.
Slovenska zavednost in borbenost postavi v mestu tudi zunanji izraz svoje moči — Narodni dom, ki je od 1897 dalje središče slovenskega kulturnega življenja.
Napori in uspehi celjskega okrožja na političnem, gospodarskem in kulturnem polju so neločljiv in po-ftemben del vsega slovenskega narodnega boja za obstoj. Borba za slovenske vzporednice na celjski Sfrnnaziji je ogrožala celo vlado na Dunaju.
"roti koncu obstoja nekdanje Avstrije, na pragu prve Svetovne vojne, je Celje torišče žilavega in zmagovi-te.ga slovenskega uveljavljanja in rasti. Nemci se skušajo s pomočjo kapitala držati umetno in kličejo na pomoč. Leta 1905 postavljeni »Deutsches Haus« Pred železniško postajo naj bi jim prilival potrebne hrabrosti.
. Prvi svetovni vojni je celjska dijaška mladina no-pjec patriotičnega gibanja in ob razsulu Avstrije je L el je ££vo žarišče herojskega napora za ohranitev slo-veiislce Koroške. Tu so delovali Maistrovi borci Pun-
Cer, Malgaj in drugi.
V Celju je morda bolj kot kje drugje slovenski nacionalni boj povezan s socialnim bojem, saj se bije proti tujcu kapitalistu gospodarsko zatiran slovenski človek. V razdobju predaprilske Jugoslavije je Celje z okolico močna postojanka naprednega delavskega gibanja in v dobi okupacije se celjsko okrožje vključi v narodni odpor; skromni domovi dajo junaške borce za zmago slovenskega delovnega ljudstva v skupni borbi vseh jugoslovanskih narodov. Celje s svojo okolico je doživelo herojski pohod Štirinajste divizije, ki je ustvaril svobodni ozemlji Gornje Savinjske doline in Kozjanskega področja.
Po osvoboditvi se Celje uveljavlja kot industrijsko in politično središče z močno razgibanim Ijudsko-prosvetnim življenjem. Če hoče ostati zvesto svojim velikim tradicijam, ne sme zanemariti svojih dolžnosti, ki jih dolguje svoji okolici in širši domovini na kulturnem in znanstvenem polju. Razviti mora kulturne ustanove, ki naj bodo izraz življenjskega utripa vsega tako raznovrstnega okolja.
Anton Aškerc
Ponatis iz Celjskega zbornika 1951.
Jurčič - Inkret: Deseti brat. Premiera 26. septembra ^69. Režija Franci Križaj. Na sliki Slavko Belak, Miro Podjed, Borut Alujevič, Stefan Volf, Marko Simčič in Pavle Jeršin.
Na sliki levo: S. Belak, P. Jeršin, M. Podjed, B. Alujevič, S. Volf, M. Simčič.
Jurčič - Inkret: Deseti brat. Pavle Jeršin - Krjavelj in Janez Bermež — deseti brat.
Grafično podjetje CELJSKI TISK Celje
PODATKI IZ PRETEKLE SEZONE 1968/69
^ e 1 o	Število	predstav		Obiskovalcev
!rel.iski grofje (ponovitev) •'nuljčica (ponovitev) ^ralj Oidipus Rebrne vezi tiči brez jate ^andragola drobna piščalka	11		3.721
	1		snemanje
	11		3.558
	21		5.238
	16 14		4.284 4.129
	39		15.528
JlIalomeščani	12		3.476
generacija	12		2.902
vai'es čuden par ^esele Windsorčanke eseti brat (predpremiera)	23		6.011
	19		5.983
	3		1.529
Skupaj PfUge predstave (gostovanja uSih gledališč)	182		56.359
	12		3.277
Skupaj	194		59.636
Abonmajev je bilo		13	
za odrasle		5	
a . Za mladino		8	
^enentov je bilo	3.124		
odrasli		992	
šolski	2.124		
(li Ciža-ft-t
, jŠ-(o*t**Sfo»4 ft 4u*i£<•
; -v<	ccVfc- /ute
<rC*4f*«M< ji-£ g £&&#*“ 1	^!*Um	^
■ ~ 4«	|A««SA f
**,. Ana# 'h±n&yi*\
v J	f"
I
^ A<y uik&i* .Vtidrt&i-U . f&MAM	4u ct^
.v4i a ,	ievt-ii
'*§■(* M& /yc ,ua tifii,
ii
• /K*f sfattf
l
M, Ar-***- j ■/*%****	' fd+mU* ,
A*A -K&f , 'Lo<kAt^ ,
-•W«- <*»>* Mttj M M* *M*$
}C*Asi	/UAjKf.j !
i
|
© ^ ^ '■ y»-HM*.+un4k<-!* ^
<rfcH^W -j* Tfi&f j A eU~4r^r	'**$*> ,
■fKufcl«** •Kei- eUt ■ua 4*^/ '&*-£<> &£]',
M ed *d	-m« d* suit)
|
1
faksimile lista iz partizanske pesmarice pesnika Smiljana Samca.

v/-
l } /gb~p-**4c-^ ■jMyns^t>'
•S‘y '■j9r^r^-^.--.;.,^£, «
i£”-/ v ^J-^. <C^ t,
j^ C&i.tfmmSrr
£a,
I&
f

'^tr'
•a
S-/	4V^	„
j./Jfcf* <■ -*&9ZT- y^.'r~9^'	f, K hi'
4;v	^ • "' ■
/ly>	^	^ yru,y~
^Sj/~	iy	1	^
4/'	- hjb-4	t»efk 4u..
/!jj[ j- •
Mkj~>Cl.:^ %**• -
---
p^U- M,^l^?r/jji
%?**/ -rA'> 4	1
■■» .	-	■< vC ■	,; - J:	i |
Faksimile programa partizanskega mitinga na osvobojenem ozemlju (arhiv AGRFTV.)
Partizanski miting
Spored
^ r v i del
Slovenci kremeniti Pozdrav zastavi Komisarjev govor ;■ Osvoboditev K O slovenska zemlja sveta !:■ Bedak (napisal Vladimir Suhadolski)
^ Cesar Hitler (napisal Smiljan Samec)
"• Slavna dela švabobranske vojske
Skrivač (prosto po Prešernu napisala Vida Brest) ,, Domobranec (prosto po Prešernu)
J} Toti kronist Z- Bežimo, tecimo • Jutri gremo v napad
Drtigi del ^ile Klopčič: MATI
leksti so nastali v dneh narodnoosvobodilne borbe 0, Je naša uprizoritev poskus, oživiti jih v danem kolju.
Janez Žmavc j *ja FRANCI KRIŽAJ cktor Majda Križajeva R^na Franjo Cesar 'Qslumi Anja Dolenčeva *asbeno vodstvo Edo Goršič
Vstopajo
ALUJEVIČ
BOŽIČEVA
Ma^NCi gabrovš
pl^GJA GORSICE' ,uAt^LE JERŠIN MIR0 PODJED
JOŽE PRISTOV MARKO SIMČIČ JANA ŠMIDOVA BOGOMIR VERAS ŠTEFAN VOLF
Tohtr.Predstave: Stanko Jošt — Sepetalka: Anica Kumerjeva vodstvo: Franjo Ce'sar — Razsvetljava: Bogo Les niojster: Franc Klobučar — Scena, kostumi in rekviziti izdelani v delavnicah SLG Celje
VSEENO KATERI LETNI CAS UGODIMO VAŠIM ŽELJAM CE KUPUJETE PRI NAS
PRIPOROČA SE VELEBLAGOVNICA
1«1
v n m ■ n n
CELJE
VELEBLAGOVNICA
NAMA
LJUBLJANA
—	priporoča potrošnikom hiter, sodoben in cenen nakup vseh potrebščin za sebe,
za družino, za dom in za gospodinjstvo
—	potrošnikom nudi blago na obročno odplačevanje
—	za tuje kupce je v hiši menjalnica Potrošniki lahko izbirajo blago v poslovalnicah:
TRGOVSKA HIŠA, Ljubljana, Tomšičeva 2 BLAGOVNICA S STANOVANJSKO OPREMO, Wolfova ulica KONFEKCIJA ELITA, Ljubljana, Čopova ulica BLAGOVNICA ŠKOFJA LOKA, Kidričeva l/a
Gledališki list SLG Celje. Sezona 1969/70, št. 2—3. Predstavni15: upravnik Slavko Belak. Urednik: Janez Žmavc. Foto: vikt01 Berk. Naklada 1000 izvodov. Cena 1 din. Tisk »Celjski tis15" Celje.