Engelbert Gang!

' ' Izdala in založila

Družba sv. Mohorja

v Celovcu.

1910 .

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja
v Celovcu.

t











jrije rodovi.

Dogodki iz nekdanjih dni.

Spisal

Engelbert Gangl.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

1910 .

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.

. . . Pokorim hudobijo očetov nad sinovi
do tretjega in četrtega rodu nad njimi, ki
me sovražijo . . . II. Mojz. 30, 5.

. . .  Odkupi se svojih grehov z milo¬
ščino in svojih krivic z usmiljenjem do
ubogih . . . Ban. 4, 34.

05 oo/ftzAŠ'

Prvi del.

i.

rstili so ga v farni cerkvi metliški na dan
svetega Jožefa — v Zavinkovcih je bila le
podružnica — in zato so mu tudi izbrali
svetnika-tesarja za patrona in priprošnjika.
Ko so ga nesli v cerkev h krstu, je vekal na vse
mlado grlo, in zato sta brž uganila boter in botra, da
bo mladi Zavinščak vse svoje žive dni odločen in
glasan in da učaka sivo starost, ako ga prej ne po-
berd koze ali oslovski kašelj ali kaka druga sitna
bolezen, ki se rada obesi otrokom za vrat.

Posebno je kremžil krščenec nežno ličece, ko mu
je usipal duhovnik na drobne ustnice prašek bele soli.

»Moder bo vse svoje žive dni,« sta zopet uganila
boter in botra.

In tako sta umni boter in iznajdljiva botra ugi¬
bala vse mogoče in nemogoče reči vso pot v cerkev in
iz cerkve grede.

Ko so ga prinesli od krsta domov v Zavinkovce
in ga položili k materi na posteljo, so posedli boter

4

in botra, babica ih hišni oče okrog mize, da použijejo
botrinjo in tako dostojno proslave imenitni ta dogodek,
ko je prvič na Zavinščakovem domu zavekal otroški
glas.

Botrinjo pa je bila pripravila, napekla in nakuhala
soseda Jana, ker je ni mati Zavinščakovka niti uteg¬
nila niti mogla. Takrat, ko bi še mogla, ni utegnila,
ker ja šivala plenice, napravljala pernico in krojila
srajčke, da bo mogla kam položiti in v kaj obleči dete.
Pa ko bi jo tudi že pripravila, saj bi se bila do danes
prav gotovo pokvarila, in mož bi jo moral nasuti
svinjam v korito. A sedaj, ko bi se utegnila sukati
po kuhinji in gori ob plečetih v dimu, ni mogla ni¬
kamor iz postelje, ker jo je vanjo položila bolezen.
Zato je torej morala priti soseda Jana, ki je slovela
za dobro kuharico, in soseda Jana je spekla pogačo,
visoko skoraj celo ped in po vrhu lepo narezano na
štirivoglata okenca, skuhala svinjine, nacvrla petero
mastnih piščet ter nabrala raznih zelišč, ki jih je lepo
zabelila, z raztopljenimi ocvirki. In soseda Jana je
napravila botrinjo v resnici okusno in vabljivo. Materi
pa je obarila pitano kokoš, in tako se je zgodilo
danes prvič, odkar sta Zavinščakova mož in žena, da
nista zajemala iz ene sklede.

Zavinščak je natočil v kleti barilec najboljšega
vina, zavrtal v veho noseč, ter postavil polno posodo
na sredo mize. Zložno so se spustili gostje na klopi
okrog mize in se zamaknili v jed. Po sobi je vladal
mir. Samo zdajinzdaj je glasno zacvilil Jožek, skrbno
zavit v plenice. Tesno je tiščal drobna očesca in na
široko odpiral usteča. Izza mize pa so se zglašali
ješči ljudje, ki so se bili poglobili v okusne jedi.
Boter in botra sta natihem hvalila sosedo Jano in
njeno kuharsko umetnost in radodarnost očeta Zavin-
ščaka, ta je plaval v sreči in radosti, ker mu je bil vendar
v osmem letu zakona rojen sin. Mati se je veselo
ozirala na prvorojenca in prosila Boga obj^e sreče zanj,

5

a babica je premišljala, kje bo v bližnji prihodnjosti
zopet krst in tako imenitna botrinja. Soseda Jana je
pomivala v kuhinji posodo in jo spravljala v red, da
so vsak hip zaropotali okajeni lonci, ki jih je devala
na polico nad širokim ognjiščem.

Ko so si bili potolažili prvi glad, je porinil oče
Zavinščak barilec pred botra, rekoč:

»Na, pij, kume!«

»Na dobro zdravje,« je dejal ta, nastavil posodo
in napravil dolg požirek. Potem je postavil vino pred
botro in ji rekel : »Pa še ti pij, kuma 1 Zavinščak ima
dobro vino 1«

Botra si je obrisala s predpasnikom usta in je
takisto vzkliknila:

»Na dobro zdravje 1«

Potem je prišla na vrsto babica. Žejna je bila in
zato si ni utegnila obrisati ust, nego je kar nagnila
posodo ter jo potem ponudila gospodarju. Zavinščak
je potegnil z dlanjo po noscu, prijel barilec z obema
rokama in ga pol slovesno, pol zadovoljno dvignil
do ust.

»Da bi bilo vsem na zdravje, a najbolj našemu
Jošku,« je dejal hišni oče, in sladka pijača mu je
splavala po grlu.

Prisedla je tudi soseda Jana, ki jo je razgrela in
močno užejala gorkota v kuhinji.

»Kuharice se najedo ob kuhi, a napijd ob vinu,«
je rekla Jana in globoko potegnila iz barilca.

V tem pa je zastokala Zavinščakovka na postelji:
»Joj, dajte piti tudi meni!«

Ali modra soseda Jana je precej odgovorila: »Zate
ni vino. Vnela bi se ti rebrna mrena, in zagorela bi
ti kri po žilah. Zate je sladka voda. Nakuhala sem
ti suhih hrušk in jabolčnih krhljev.«

To rekši, odide v kuhinjo in ji prinese lonec
kuhanih suhih hrušk in jabolčnih krhljev, ki so leno
plavali po črnikasti, sladki vodi. Jana je pomolila

6

Zavinščakovki lonec, rekoč: »To-le ti je sladka pi¬
jača !«

In Zavinščakovka je — hočeš, nočeš — napravila
par požirkov in se zopet položila na visoko zglavje,
a izpregovorila ni niti besedice.

Čim bolj je izginjala jed z mize, tem pogosteje
je krožil barilec od ust do ust. In ko je bilo jedi in
gladči konec, je bil šele prave žeje začetek. Zavinščak
je pomajal z barilcem semtertja in ko je čul, kako
žalostno loka ostanek dobre pijače po prazni posodi,
jo je stisnil pod pazduho, snel iznad vratnega oboja
ključ ter se odpravil v klet. Gostom za mizo so se
razveselila lica, in boter je pod mizo sunil z nogo
botro ter ji pošepnil na uho : »Še bo nekaj I«

»1,« je kihnila ta in pokimala z glavo, »bo, bo!«
Vino ji je že nekoliko šinilo tik pod lase, zato
je še enkrat zabrbljala: »Bo, bo, botrček 1«

Botrček je precej vedel, kako in kaj, zato je dejal:
»E, vino te prijemlje za ušesa 1«

In težko roko ji je položil za vrat po plečih ter
zagugal botro semtertja z norčavim nasmehom: »Glej,
kuma, tako-le pojdemo domov 1«

»Kakor bo — tako bo,« se je smejala botra in
grabila po mizi drobtine na kupec.

Ostalih dvoje žensk se je smejalo, a gospodinji
je močno prijalo, da bodo čutili njeni gostje dobroto
in moč domačega pridelka.

Gospodar je vstopil s polno posodo in vzkliknil
že n a  vratih: »Le pijte, ljudje, in bodite dobre volje!
Danes so krstili mojega sina, hvala Bogu 1«

Čvrsto je posadil barilec na mizo, in njegovo srce
je bilo mehko in dobro. Zasmejal se je od radosti in ključ
od vinske kleti je vrgel na mizo, da se je zadrsal po
belih deskah. »Pijte, dokler morete in če mi izpijete
vse do zadnje kaplje ! Saj imam sina, hvala Bogu !«

Potem je stopil k postelji, dvignil otročiča visoko
proti lesenemu stropu in, kažoč ga tistim pri mizi,

7

klical z veselim glasom: »Ali vidite našega Joška,

mladega Zavinščaka? Ali vidite tega-le črvička? Juhu,
to-le je naše dete 1«

ln oče Zavinščak je dvignil pete in zaceptal z
nogami, kakor bi se hotel pognati v ples, a Jožek je
začel neznansko vpiti, da se je zajezila žena na po¬
stelji : »Pusti otroka, da se ne prestraši! Dobil bi
padačo !«

»Saj res !« je pritrdil mož, »rajši dvigam barilec.
Dete v plenicah je za ženske roke !« In oče je položil
sina poleg matere. Mož jo je potrepljal po pobledelem
licu ter sedel na prejšnje mesto, ponujajoč svojim
gostom vina. Ti se niso branili. Vino je bilo dobro
in žeja velika, pa so pili do meje in preko nje. V
sobi je postalo zatohlo. Nizko je počival strop na
belih stenah, in tesna okna so bila skrbno zaprta,
kakor da hodi po deželi mrzli božič.

Bil pa je praznik svetega Jožefa, in prva po¬
mladna nežnost je sijala daleč ob hiši očeta Zavin¬
ščaka.

»Uh! Vroče je,« je prva zatožila botra ter si po¬
tegnila pisano ruto z glave, da so se ji nekoliko
vzneredili lasje ter se ji spustili v zmršenih kodrih
po tilniku.

»Saj lahko odpremo okno,« je dejal gospodar in
odpahnil okno poleg mize. V sobo se je vsul sveži
zrak, ki je hladeče zavel gostom okrog razgretih lic.
Mati Zavinščakovka je brž potegnila ruto črez glavo
novorojenčkovo, da bi se ne prehladil in ne dobil na¬
hoda ter ne začel kihati takoj ob vstopu v življenje.
Potem bi kihal vse svoje žive dni, kar bi bilo nerodno
zanj in za druge.

Kmalu se je izenačil vzduh v sobi in zunaj sobe,
in prijetna svežost je zavela pod stropom. Tudi gostje
so se poživili, in botra si je zopet poravnala ruto in
uredila lase. A jezik se ji je omajal, da je govorila
venomer zdaj z gospodarjem, zdaj z babico, zdaj z

8

gospodinjo, zdaj sama s seboj. Njen govor ni bil ure¬
jen in se ni sukal o enem samem predmetu. Govorila
je o kokoših, precej nato o semnju, potem o poslih,
potlej o rojenicah, ki stoje ob zibelki novorojenčkovi
ter mu prerokujejo in usojajo življenja veselje in
žalost. Prisotni so se ji smejali, ji pritrjali ali jo pa
z oporekanjem dražili ter jo s tem spravljali v še
večji ogenj. Naposled je bilo materi botri govorjenja
in pijače dovolj, pa se je napravila domov.

In zgodilo se je, kakor je zatrjeval prej očekume:
botra je stopala sicer trdo in kar se da moški, a noge
ji niso hotele prav služiti •— zdaj so vihrale na to,
zdaj na ono stran, da je bila videti njena hoja smešna
in otroška.

»Jožek ti je posodil noge,« se je norčeval boter.
A tudi njemu ni bila hoja bogve kako stanovitna.
Vino ima svojo moč tako pri botrah kakor pri botrih.

Solnce se je že nižalo k zatonu, ko sta se kume
in kuma lovila proti domu. Babica je prisedla k bol¬
nici ter se pogovarjala z njo o svojih rečeh. Jana je
pospravljala mizo, a oče Zavinščak se je naslonil na
okno in gledal venkaj v večerni hlad. Solnce je umi¬
ralo za gorami, in rdeča luč se je razlila po nebu ter
blesteče odsevala iz šip na Žavinščakovih oknih.
Zavinščaku je bilo sladko, da bi se jokal. Gledal je
nebo in zemljo pred seboj. Nekaj te zemlje je bilo
njegove, in nekaj tega neba se je razprostiralo nad
njegovo zemljo. Zdelo se mu je, da ga gleda milost
božja, ki ga je dozdaj čuvala nezgod, ki mu bo odslej
tem bolj varovala domačijo, ker je v nji zatrepetalo
nežno, drobno in ljubko bitje — njegov edinec, njegov
Jožek! In Zavinščaku je bilo sladko, da bi se jokal.

Tudi on je pil črez potrebo, zato mu je delovala
domišljija bujnejše in smelejše. Čutil je, da se bliža
njemu in ženi njegovi nova doba veselega življenja.

* Sedaj bosta vsaj vedela, komu bosta delala iz mraka
v mrak. Ne bo jima več zaman lil znoj s čela v črno

9

zemljo, ko jo bosta orala in sejala. Vse bo za Joška.
Živina v hlevu in petelin na gnojišču in hruška na
vrtu — vse bo za Joška. Krompir in detelja in debelača
— vse bo za Joška. Tudi trtje bo njegovo, tisto lepo
trtje na Veselici, ki se solnči vse dolgo leto in izsolzi
jeseni polne sode žlahtne tekočine — tudi to bo nje¬
govo.

Zavinščak si je podprl brado z obema rokama
in je gledal v prihajajočo noč. A ta noč se mu je
zdela lepa in svetla, zakaj videlo se mu je, da se bliža
iz dalje njegovemu domu mlada, doslej neznana mu
sreča. Kako bo zdaj na njegovem domu vse živo in
veselo, saj ga bo oživljal njegov Jožek, ki bo pretaknil
vsak kot, pregledal in prebrskal vse, kar je v hiši,
ob hiši in na hiši. Pa zakaj ne bi ? Saj bo vse njegovo!

»Pa bi zaprl okno, ker prihaja hladna noč,« ga
je zaprosila žena s postelje.

Mož je ni takoj slišal. Preveč se je vdal razmiš¬
ljanju. Zato mu reče žena še enkrat:

»Zapri okno, oče, ker je mrzlo 1«

Zavinščak se je zdramil, zaprl okno in pristopil
k postelji. Babica je že prej odšla, in tako je bila
sedaj v sobi rodovina sama. Oče je rahlo otipal gla¬
vico Joškovo, ki je bil že zadremal. V mesečni luči,
ki se je v svetlem traku sipala skozi okno tja k po¬
stelji ter se raztapljala po nji kot srebrna tenčica, je
bil" videti speči Jožek enak angelčku, ki plava po
oblakih in zadremlje v sijaju nebeških zvezd. Očetu
so stopile solze v oči. Nežno je pokrižal z žuljavo
roko svojemu edincu čelo, usteča in prsi ter se spustil
ob posteljni stranici na kolena. Žena je sklenila roke
na prsih, in njiju duši sta se dvignili v brzem, iskre¬
nem vzletu tja gor nad plameneče zvezde.

-II.

Ker ni imel Jožek niti koz niti oslovskega kašlja,
se je brez vsake večje nezgode razvil v krepkega

10

mladeniča. Ko je bil še čisto mlad in je v sami srajčki
podil kokoši po dvorišču, se mu je seveda tuintam
pripetilo kaj takega, kar je bilo vzrok joku in vpitju.
Danes je padel v prah in se le s težavo dvignil po¬
konci, če mu ni pravočasno prihitela na pomoč mati;
jutri se je opraskal ob meji, da mu je pricurljala
kapljica krvi izpod mehke kože. Pa to se zgodi vsa¬
kemu kmetiškemu otroku, in te neznatne neprilike so
bile tudi za Joška brez posledic.

V Zavinkovcih niso imeli šole. Joškovega očeta
pa so izučile izkušnje, da je dobro za človeka, če ne
živi v sovraštvu z računstvom, pisanjem in čitanjem.
Ker mu je bilo mnogo do tega, da bo sin lažje živel
na tem svetu in uspešneje gospodaril in tržil nego
on sam, in ker je tudi lažje utrpel pest srebrnih tolar¬
jev nego njegovi sosedi in sovaščani, je dal sina
Joška na stanovanje in hrano k prijatelju v Metliki,
kjer so imeli šolo. Za to, ker je prijatelj v Metliki
dajal Jošku streho in hrano, mu je Zavinščak plačeval
nekaj v gotovem denarju, nekaj ga je pa odškodoval
za izdatke s krompirjem, vinom in lesom. In tako se
je Zavinščakov Jožek šolal v Metliki, se seznanil s
pisanim in tiskanim pismom in z računsko umet¬
nostjo, kolikor je je sploh lastne takim mladim učenja¬
kom. A Jožek se je tudi nekoliko pogospodil. Ni mu
bilo treba drsati bosonogemu za vihravimi telički po
rosnih travnikih, nego s knjigami pod pazduho jo je
vsako jutro krenil pred šolo, kjer je zdehal na toplem
solncu, se podil z vrstniki in čakal, da je prišel po¬
štami učitelj ter odpahnil vrata šole metliške, da so
se vsuli vanjo bolj nepokoja nego učenja željni abe-
cedarji. ■

Česar ni bilo opraviti pri Jošku izlepa, to je
dognala brezovka, ki mu je tuintam zapela po zadnji
opiati, da si je siromak zaželel tja nazaj v visoke
Zavinkovce, kjer ne okušajo svobodni njegovi tova¬
riši na zeleni paši hude brezove masti. Kadar pa ga

11

je pobožala pohvalna beseda učiteljeva, mu je bilo
ugodno pri duši, in čutil se je srečnega, da ga je
poslal oče z doma bogatit se z učenostjo učilnice met¬
liškega mesta.

In to mu je posebno prijalo: Zavinščakov Joško
živi v mestu med gospodo in gosposkimi otroki! Tudi
to mu je laskalo, da je mogel včasih prelomiti vogal
belega kruha ter ga dati pol lačnemu součencu, a pol
svojemu lačnemu želodcu v tolažbo. Pa tudi to mu
je delo dobro, da mu ni bilo treba nadlegovati učitelja,
naj se usmili njegovega uboštva in mu podari, kar treba
učencu, da ne lenari v šoli in da more na domu za¬
dostiti učiteljevim zahtevam. Če je kaj potreboval,
mu je kupil njegov gospodar z denarjem, ki mu ga
je dajal Joškov oče na razpolago.

Jošku se je zazdelo, da je njegov oče petičen
mož, zato se je pa čutil gosposkega. Njegovo go¬
spostvo se je dvignilo do viška, kadar je obiskal
svoj rodni dom, ki je prijazno počival v Zavin-
kovcih ter ponižno gledal dol po lepem svetu, raz¬
grinjajočem se ob domači vasici v dolgost in širokost.
Ponosno je stopal po vaških tleh, se pomilovalno ozi¬
ral po svojih vrstnikih ali pa z rokami v žepu postajal
na domačem pragu ter pripovedoval zijavim otročajem,
kaj in koliko se je že naučil v šoli. Vsa vrata in vse
stene je popisal in porisal s kredo ter tako javno
izpričeval svojo znanost. Njegovim staršem je vse
to močno ugajalo, da niso imeli dovolj pohvalnih be¬
sedi za svojega sina.

Medtem, ko se je šolal Joško v metliški šoli,
sta delala doma oče in mati s podvojenimi silami.
Ljudje so že davno govorili, da se izpremeni Zavin-
ščaku vse v zlato, kar prime z rokami. In res je rasla
njegova blaginja od leta do leta, a čim bolj se mu je
kupičilo imetje, tem delavnejši in neutrudnejši je bil.
Nikdar ni zaspal prve zore, nikdar legel pred trdo
nočjo. Delo ga je veselilo in krepilo, a uspehi so

12

ga navdajali z novimi močmi. Polje mu je bilo vzorno
obdelano, vinograd krasno okopan in urejen, travniki
sočni in bogati. Spomladi, ko je zarezal plug prvo
brazdo v pognojeno zemljo, je mrgolelo po Zavinšča-
kovem posestvu vse polno delavcev, ki so mu poma¬
gali pri delu ter si tako sami služili kruh. A ker je
kupčeval Zavinščak tudi z živino, vinom, lesom in
zlasti s svinjami, je moral večkrat z doma, kamor se
ni vrnil po mesec ali še po več dni. Kadar ga ni bilo
doma, je imela žena dvojno delo: v hiši in zunaj
nje. Ničesar ni hotela zaupati tujim rokam, zakaj
znano ji je bilo, da se brez nadzorstva tuje roke rade
polenijo ali pa gospodarjevega blaga primejo tako
čvrsto, da ga več ne izpuste. In Zavinščakovka je
vse to težko zmagovala: včasih bi ji treba tisoč rok,
a imela je le dve, ki sta ji ob neprestanih naporih
začeli omagovati in si želeti počitka.

Samo nedeljske popoldneve sta si določila Zavin-
ščako v va v odmor.

Četrto šolsko leto, odkar je bil Joško v Metliki,
se je že iztekalo, in neke nedelje popoldne, ko je
legel praznični mir na vso okolico, sta sedela mož in
žena na pragu in molče gledala v dolino, kjer se vrste
ob visokem farnem zvoniku hiše metliškega mesta.
Vse polno misli se je podilo po njiju glavah, a vendar
so bile vse posvečene Jošku, vse vdane sanjam in na¬
dejam o njega lepi bodočnosti.

Videlo se je, da bi Zavinščakovka rada začela
razgovor. Pomela si je roke, prijela predpasnik, ga
gubala in zopet vzravnavala. Končno je rekla: »E, bože
moj! Stara sva že!«

»Stara sva že, stara,« je ponovil mož in se ozrl
vanjo, »saj sva že siva, in koža se je že nama na¬
brala v gube.«

Kakor bi se hotel prepričati, je li res, kar govori,
si je potegnil Zavinščak z dlanjo po čelu in licih ter
dostavili: »Da, da, leta so mi razorala lice!«

13

»In čim dalje je več dela, a vedno manj moči,«
je pristavila žena.

Potem je nekaj hipov molčala. Mehka sapica je še¬
petala nad Zavinkovci. Šuštela je med vejami stare
jablane, ki je rasla pred Zavinščakovo hišo. Po vejah
so zorela osamela jabolka — zadnji plodovi pojema¬
joče moči sušečega se drevesa. Sapica se je bila
odločneje zapletla med stare veje in redke liste, jih
zazibala, da so se vznemirili, ter odtrgala s konca jabolko,
ki se je bil že vanje tam pri peclju zavrtal nadležni
črviček. Jabolko je padlo z veje na tla tik pred go¬
spodarja in gospodinjo. Ta se je sklonila k tlom,
da bi pobrala odpadli sad, a jabolko se je zatočilo
izpred nje po visečem svetu ter obstalo šele v cestnem
jarku, koder je leno curljala kapnica.

»No, pa pojdi, kamor ti drago,« je rekla žena ter
sedla zopet nazaj na prag, »saj te ni škoda, gniloba
piškava!«

»Pa Vendar ga je škoda!« je menil mož. »Rajši
ga vržem svinjam v korito, nego da bi tu na solncu
in v vodi brez koristi zgnilo in se pogubilo.«

To rekši, je Zavinščak vstal, stopil do jarka, po¬
bral jabolko, ga obrisal ob travo ter zopet prisedel k
ženi.

»Na vse je treba paziti dandanes,« je dejal ter
premetal jabolko iz roke v roko.

»Ali se boš zdaj žogal?« ga je vprašala s sme¬
hom žena.

»Kaj bi se žogal, saj nisem dete,« je odgovoril
stari, se dvignil s praga in stopil na levo stran, kjer
so stali njegovi svinjaki. Ko so ščetinarji začuli ko¬
rake, so začeli kruliti in siliti z rilci v baltare.

»Nikar ne bodite sitne, ščetinaste pare,« je govoril
gospodar ter odprl baltaro. Pet, šest rilcev se je po¬
kazalo iznad korita, ki so nemirno hlastali proti Za-
vinščakovi roki. Ta je vrgla jabolko v korito, in vsi
rilci so v hipu planili po sadu, ki je v trenutku izginil

14

med močnimi zobmi. Zavinščak je zopet zapahnil
baltaro ter se vrnil k ženi.

»Tako! Viš, zdaj se ne bom več žogal,« je rekel
ter sedel na prag.

Zavinščakovka je bila dobra žena in nikdar ni
hotela žaliti moža niti z najmanjšo stvarco. Zato mu
je rekla: »Nikar ne bodi hud zaradi moje opombe!

Saj nisem mislila nič žalega.«

Mož je hotel biti ljubezniv, zato jo dregne s ko¬
molcem, rekoč: »Beži, beži! Kaj misliš, da jemljem vse
za istino? Tisto o žoganju si rekla samo tako — no,
da si sploh kaj rekla!«

»No, da! Saj me razumeš,« je pripomnila žena.
In tako se je zdela ta reč z jabolkom urejena.

V resnici pa ni bilo tako. Zavinščakovka se je
namreč spomnila, da je hotela prej začeti razgovor o
važnejši stvari nego je piškavo jabolko. A baš ja¬
bolko, padlo z drevesa, se ji je zazdelo primeren pri¬
pomoček, da je lahko povedala, kar je hotela.

Zato je začela: »Ko je padlo jabolko z drevesa

in mi pred nosom zdrčalo tja v jarek, sem si mislila,
sem si mislila — lej, tako sem si mislila . . .«

»E, kako počasi misliš! Dej, dej, stara, kaj si si
vendar mislila!« sili mož.

Zavinščakovka je pa bila žena, ki je bila hitrejša
z rokami nego z glavo.

»Potrpi nekoliko,« pravi možu, »mislila sem si
tako-le, da bo nama izginilo vse izpred nosa, ker sva že
stara; kakor tisto jabolko bo nama vse izginilo izpred
nosa, ker nimava več mladih rok, da bi lovile in držale
na kupu, kar sva nanosila s trudom in delom!«

»Hm, hm,« prikima gospodar in si ogleduje roke,
»da, to-le bo pa res, kar si rekla! Saj bi skoro ne
mogel reči, da je to še človeška koža, ki mi krije
kosti in meso. Podplat je, ki bi ga ne preglodalo
cestno kamenje leto dni! Te-le roke bodo še nekaj
časa vztrajale, a dolgo ne bodo več mogle. Delo jim

15

je potrlo moč. Pa bi se nama res lahko vse razlezlo
kot maslo na solncu. Zato bo treba koga, da nama
priskoči na pomoč!«

»No, no, saj to je tisto, kar sem hotela reči,«
vzklikne žena, vesela, ker je ubral mož prave strune.

»Ponoči, kadar ne morem spati — in spim čedalje
manj — vedno razmišljam o tem,« nadaljuje stari.

»In z mano je takisto.«

»Potlej še premišljam to in ono in se tudi vpra¬
šujem: Čemu in za koga pa se pravzaprav pehava
brez pokoja?«

»Glej, glej, saj to je, to je!« hiti žena.

»Za koga, če ne za Joška,« izgovori v naglici
Zavinščak.

Žena ploskne z rokami in izpregovori veselo:
»Za Joška, za Joška, za koga pa drugega?«

Misel na sina jo prevzame toliko, da se ji utrne
debela solza: »O, joj! A Jožek je z doma, midva sva
pa sama!«

»Tudi o tem sem že premišljal. Dobre glave je
Jožek. Star je tudi že blizu štirinajst let, pisati, čitati
in računati zna tudi že, in vidi se mi, da mu je dosti
šolanja. To je drago, a doma ga rabiva, da nama
ne uidejo vsa jabolka v cestni jarek.«

»Da nama ne uidejo vsa jabolka v cestni jarek,«
ponovi žena in čaka, je-li ji pove mož to, kar bi naj-
rajša čula.

»Zato pa mislim,« reče Zavinščak, »da naj pride
Jožek, ko konča šolo, domov, da ga napravim za
kmeta in gospodarja!«

»Sam Bog ti je dal to misel, stari!«

»Same bukve ga ne bodo redile. Zemlja ga bo
redila, če jo bo znal obdelovati, in žival mu bo mno¬
žila imetek, če jo bo znal ravnati. Bukve so za go¬
sposke ljudi, za kmeta je kmetija. Zato pa naj pride
Jožek domov. Naučil se je dovolj, in vse to mu bo
hodilo prav. Če bi še dlje časa brskal po bukvah,

16

bi mu zmešale glavo, da bi zabil na dom in silil še
kam v latinske šole. Jaz pa plačuj in plačuj in raz-
metaj, da mi končno ne ostane še toliko, kamor bi
položil sivo svojo glavo!«

»Joj, danes pa govoriš, kakor bi govorila jaz
sama!«

»Tisti v Metliki je že silil vame, naj ne jemljem
sina domov. Da ni za gnoj in motiko, pravi, nego da
je za kaj višjega in večjega! Jaz pa sem mu dejal,
da me naj to višje in večje piše v uho, a moj Jožek
naj pride domov, da bo to, kar mu je oče, kar mu je
bil ded in dedov ded in vsi, ki so domovali v tej-le
hiši! Tako sem mu dejal, in tako tudi bo!«

»Glej, saj sem vedno pravila, da si pameten!«

»Seveda, kako pa naj tudi drugače ukrenem? Za
vrabce in podgane nisem znašal na kup. Nisem za¬
voljo nikogar prodajal in tržil po Hrvaškem in Šta¬
jerskem ter dihal po prašnih cestah prahu vase, da
sem vsaj nekoliko srebra primaknil k srebru. Ko še
ni bilo Joška, sem prosil Boga, naj mi ga da, da bo
vse njegovo, kar je Zavinščakovega, in da bom vedel,
čemu in zakaj sem. Na njivah in v loži in med
kričem mešetarjev po sejmiščih sem molil Boga, naj
mi da sina. In potem, ko mi ga je dal, in ko sem
vedel in vem, zakaj se mi delajo žulji na dlani in
zakaj mi sive lasje na stari glavi, sem si zmeraj želel,
da bi kdaj videl sina gospodariti na svojem domu.
In zdaj je čas, da ga naučim obrezovati trtje in
plužiti in branati in rediti svinje in barantati in druge
take reči. Saj veš, da jih je mnogo! Zato pa naj
pride Jožek domov! Svojemu sinu sem samo jaz oče!«

Moža je bil nekoliko razgrel ta govor. Vstal je
in si potegnil z dlanjo po čelu. Obrnivši se k ženi,
je ponovil še enkrat: »Da, samo jaz sem oče svojemu
sinu!«

Pogledi so se mu obrnili v hlev. Vrata so bila od¬
prta na stežaj, zakaj hlapec še ni prignal živine s paše.

17

»Glej, tako je, če ravnajo tuji ljudje s tvojim
blagom,« se raztogoti Zavinščak. »Precej po večer¬
nicah je odgnal hlapec živino na grivo, a še sedaj
ga ni, da bi gnal žejno žival na vodo. Nemara spi
kje pod grmom kot klada, a živina mi lahko uide
v deteljo, pa se mi še naposled napihne in pogine!
Da bi te vrag!«

Stari odide izpred hiše, zavije za voglom in stopa
dalje po stezi. Iz dalje začuje mukanje svojih krav
in telet, ki so mulile travo na pašniku ali pa zevale
s širokimi gobci.

»Saj sem vedel, da je žejna uboga žival,« govori
gospodar sam zase in pospeši korake. V mislih se
mu snuje vsa dolga vrsta nadevkov, ki bo z njimi
obsipal lenega hlapca, spečega za mejo.

Ko je odšel Zavinščak, je žena še nekaj časa
posedela na pragu in natihem hvalila Boga, ker je
vdahnil njenemu možu tako srečno misel. Najrajša
bi se od veselja jokala, saj bo imela odslej svojega
Joška vedno pred očmi. Pred njimi bo rastel v moža,
pred njimi bo zagospodaril na svojem domu. In morda
učaka še najlepšo dobo, da bo pestovala vnuka.

Boljinbolj se je jelo mračiti. Možje so se začeli
zbirati pred cerkvijo, da pričakajo med pogovori ure,
ko zapoje zvon Zdravo Marijo, znaneč jim, da je prišel
čas večerje. Zavinščak je nagnal hlapca domov, da
napoji živino in ji nastelje v hlevu, potem pa se je
tudi sam pridružil vaškim možakom. Vzlic jezi, ki
jo je provzročil hlapec, je bil danes dobre volje.

III.

Bilo je vse bolj živahno na Zavinščakovem domu,
ko je tamkaj živela in gospodarila trojica: oče, mati
in sin. Iz početka se je sicer sin upiral očetovi volji,
toda ne glasno, da bi mogel kdo reči: »Glej Joška!
Uporno glavo ima!«

Trije rodovi.

2

18

Samo natihem ga je bolelo, da mora ostati od¬
slej vedno na kmetih in pustiti družbo metliške go¬
sposke dece. Nekoč se je tudi materi potožil, češ,
doma vse pozabim, kar sem se naučil. A mati mu
je rekla, da ji je bilo v teh letih, odkar je bil z doma
— dasi ga je videla skoro vsak teden, bodisi da je
prišla ona v Metliko ali Joško domov — silno dolg¬
čas po njem, da sta ona in oče že stara, in da je
treba na domu domačega človeka s čvrstimi močmi,
da poprime za delo in gospodarstvo. Joško se je
kmalu vdal, in zavest, da je domu in staršem potreben,
ga je delala veselega in ponosnega. Tako je bilo vse
v redu.

Oče Zavinščak se je bil ob sinu pomladil in okrepil.
Bil je previden mož, zato ga je uvajal le polagoma
v kmetovanje. Tudi žrebetom, je menil, ne gre, da bi
se kar hipoma vpregla pred težak voz.

»Dobro bi bilo, da vstaneš,« ga je nagovarjal ob
jutrih izlepa. in to je več izdalo, nego da bi ga bil
podil iz postelje: »Alo, lenoba, na noge!« Vedel je, da
je treba mladim kostem nekaj več počitka, da se
učvrstijo. Kadar pride prava doba, bo že znal Jožek,
kako mu je ravnati.

In oče se ni motil. Jožek je bil čimdalje zgod¬
nejši v vstajanju in končno je prekosil očeta in ma¬
ter. Začelo se je med njimi tiho kosanje. Vsak je
hotel biti prvi pri delu in zadnji pri počitku. Sin je
dejal časih očetu: »Zakaj vstajate tako zgodaj?«

»Ker moram,« mu je odgovoril oče, »če gospodar
lenuhari na postelji, se mu seseda hiša na kup!«

In Joško je uvidel, da so očetove besede resnične.
Vendar je rekel: »Saj sem zdaj jaz doma, in vi si že
smete privoščiti malo več počitka.«

»Doma si, to je res,« je odvrnil oče, »ali zdi se
mi, da je bolje,, ako sem zdaj še jaz povsod, koder
treba poprijeti za delo. Nevešč si še in lahko bi cepil
jabolko na hruško in zdeval krmo v klet, če ti vsega

19

ne pokažem. Po knjigah si se naučil iztikati, a ne
po hlevu. Ne veš še, kako je treba ravnati z gnojem.
Gnoj je denar, zato bodi previden z njim! Dokler bom
mogel, bom delal. Imel si učitelja doslej, ki ti je z
besedo utepal učenost v glavo. Odslej ti bodi učitelj
moje delo: tako se boš na živem priučil ceniti delo
rok in umnosti ter previdnosti v gospodarstvu. Jaz ne
bom več dolgo tlačil trave — leta prihajajo in klep¬
ljejo koso. Potlej pa stopiš ti na moje mesto. Morda
tudi že prej — kakor že boš usposobljen. Kadar ti
bo oče počival, takrat znaj, da si po njegovih mislih
zrel za gospodarja!«

Jožek je odprl usta in zvesto poslušal očeta:
moder se mu je zdel njegov govor. Ničesar ni znal
odgovoriti na njegove besede. Poizkusil je tudi pri
materi, da bi se vsaj ona ne pehala tako brez odmora.

»Pa bi vsaj vi nekoliko odnehali, ker nočejo oče!«

»Oh, za Boga! Saj niti ne morem, ko bi tudi hotela!
Če vidim vaju, kako sta vedno pri delu, pa me kar
nekaj vzdigne in mi reče: Hej, stara, pojdi, vstani!

— Glej, ne morem počivati. Vsi skupaj lahko storimo
več, nego bi mogel en sam. Kadar boš sam, boš že
videl, kako ti bo težko!«

In tako so delali vsi trije.

Delo je Joška krepilo, mu dajalo dobro voljo,
čvrsto moč in zdravo lice.

Stara sta bila ponosna nanj. Očeta je veselilo,
ker je bil sin dovzeten za njegove opomine in nauke.
Če sta delala na polju skupaj, je očetu mnogokrat
zastalo oko na sinu, ki je čvrst in mlad stopal po
mastni zemlji, da so se prijemale podkovanih škorenj
debele kepe. In očetu je bilo neskončno dobro, da je
nehote postal, uprl roke v bok in zadovoljno kimal z
glavo. Tuintam mu je zaklical sosed izza meje: »E,
lahko tebi, Zavinščak, ki imaš takega sina!«

In Zavinščaku je bilo, kakor da ga gladi mehka
ročica po nagubanem čelu.

20

Pa kako je bilo lepo gledati Joška, ko je vihtel
koso, da je krožila pred njim kot svetla sablja! Raz¬
koračeno se je pomikal z njo tja po travniku, v širo¬
kem klobuku, v platneni srajci, razpeti na krepkih
prsih in zavihani do komolcev. A pod ostro koso je
padala trava v zaokroženem redu, in poljski cvetovi
so se sklanjali naglo k tlom, kakor bi jim bilo sladko
umirati pod Joškovo koso. Samo včasih je postal
Jožek, da si je otrl pot s čela, da je potegnil z bru¬
som, ki se je močil v torilcu, visečem ob pasu, ob
izkrhanem rezilu ali pa da se je napil vode iz barilca,
ki se je skrival pred solncem pod gostim grmom v
meji. Hlapec, ki je kosil z domačim sinom, je vedno
zastajal za njim. Najsi se je še toliko trudil, Jožek
je bil vkljub temu urnejši.

Zavinščakovi travniki so zeleneli tik za njegovo
hišo. Zato je bilo hišni materi lahko mogoče, da je
zdajpazdaj pogledala tja po zeleni ravnici, to pa tem
lažje, ker je bilo kuhinjsko okno obrnjeno proti trav¬
niku. In kolikokrat je mati slonela ob oknu in gle¬
dala Joška! Samo ko je kaj zacvrčalo na ognjišču,
se je zdramila in pristopila k loncem ter kipečo vse¬
bino potolažila s tem, da je privzdignila s posode po-
krivačo.

Jožek se ni plašil nobenega dela. V goro je hodil
s hlapcem po les in ga cepil doma na dvorišču, da
so kalanice odletavale daleč v stran, kakor da se
same odmikajo njegovim čilim udarcem. Hodil je po
nastiljo v reber, koder so se belile breze z visečimi
vejami, da so bile videti enake gozdnim vilam z va¬
lovitimi, razčesanimi lasmi. Najbolj pa ga je veselilo
delo v trtju. S kako radostjo je okopaval in prire-
zaval trte, jih vezal h kolom, da so se lepo dvigale
k božjemu solncu, cvetele in dajale sladko grozdje!
Tiste, ki so se že izčrpale in sušile, je nadomeščal z
drugimi plemenitejšimi, da je bilo očetovo trt j e iz¬
med najlepših na Veselici. Ko je prišel čas trgatve,

21

je Jožek ostavil domačo hišo in se preselil za vso dobo
v zidanico, kjer se je vršilo vse delo pod njegovim
nadzorstvom in kjer je prebil toliko lepih dni med
veselimi trgači, ob solzečih se stiskalnicah, ob slad¬
kem, dišečem moštu.

Prihajali so vozniki in vinski prekupci, polnili
sode z Zavinščakovim moštom, zopet odhajali izpred
njegove kleti ter tako raznašali slavo njegovega iz¬
bornega pridelka daleč po slovenskem svetu. Zavin-
ščaku je rastel in rastel kup denarja, Jošku pa se je
vedno boljinbolj večalo veselje do kmetovanja, in
kar nikdar več se ni pokesal, da je moral zamenjati
knjige s plugom, pero z rovnico. Pod jasnim nebom
v domači vasi se je čutil tako svobodnega in vese¬
lega, tako krepkega in srečnega, da bi zdaj pač ne
menjal z nikomer. Kadar je stal kraj njive, kjer so
izkopavali krompir in ga nakladali na voz, je razširil
roke in prsi, in lice s.e mu je smejalo od zdravja in
zadovoljstva. Vola, vprežena pred, vozom, sta silila
s širokima glavama tja proti mlademu gospodarju, ki
je odganjal od njiju s košato vejo roje nadležnih muh
in obadov.

Rojstno hišo so prebelili in preslikali, da je bila
najlepša v vasi. Napravili so ji novo streho iz opeke,
ki se je lepo rdela izmed zelenega sadnega drevja,
rastočega v rednih razdaljah okolo nje. Vse stanje
so obdali z lesenim plotom, da se je zdelo enako
gosposkemu in bogatemu domovanju.

In sedaj so ob nedeljskih popoldnevih počivali
vsi trije. Dobro jim je del počitek po prebitem delu.

Stara dva sta dremala na klopi, ki jo je prinesel
Jožek iz sobe pred hišo, sam pa se je zleknil po travi,
gledal v oblake, veslajoče po nebu, ali pa zadremal
na mehkih tleh in na rokah, sklenjenih pod glavo.
Na prsih ali kraj njega je počivala knjiga, ki jo je prej
prebiral mladi Zavinščak. Za družbo vaških fantov
ni maral. Le poredkoma je stopil v njih krog. Zato pa

22

tudi oni niso marali zanj, češ, pregosposki je in pre-
bahat. Jožek pa je bil že tako ustvarjen, da je bil
najrajši sam.

Rad bi Jožek videl kaj sveta. Čital je v knjigah
in čul od očeta, da je svet najboljša šola, če ga človek
gleda z odprtimi očmi. Rad bi šel večkrat na poto¬
vanje z očetom, ko je hodil za kupčijo iz kraja v
kraj. Ali kadarkoli ga je naprosil, naj ga vzame s
seboj, mu je vedno odgovarjal oče, naj še počaka, ker
je še premlad. Kadar pride doba, ko bo zrel in ko bo
imel tudi kaj koristi od tega, ga bo rad in vedno
jemal s seboj, saj ga mora uvesti v trgovino, ki nosi
še največ dobička. Njegov gozd na Gorjancih je še
vedno dovolj bogat; iz njegovega trtja bo vedno do¬
volj vina; svinjereja mu tudi zmeraj dobro uspeva,
in suhi hrvaški rilci se v Zavinkovcih ob dobri krmi
lepo odebele, da jih lahko izpečava po Gorenjskem
in Štajerskem za lepe denarje. Kupčevanju torej ne
bo nikoli konca, in Jožek bo imel še dovolj prilike,
da bo prebrodil z očetom lep del slovenske zemlje;
pogledal bo z njim tudi dol na Hrvaško, v Slavonijo,
v Dalmacijo — vse bo še videl, samo počaka naj, da
mu dozori pamet, da bo tudi več moškega v njem in
na njem, da bo tudi včasih sam namesto očeta vzel v
roke potno palico. Zato pa je treba dozorelosti in
moštva, nekoliko brk pod nosom in obritih lic, da
imajo ljudje pred človekom kaj spoštovanja, in da
ima človek med njimi kaj ugleda. Brez spoštovanja
in ugleda ni s trgovino nič.

In tako je čakal Jožek, da se mu je izteklo osem¬
najsto leto.

Kadar je odpotoval oče z doma, je stopil sin gor
na griček poleg domače hiše, koder so rasle slive,
ter gledal za odhajajočim toliko časa, dokler se ni
zavila cesta za bližnji gozd ter se izgubila v njega
sencah. Njegova duša je hrepenela za njim. Ves svet,
kolikor ga vidi Jožek tja do dalekega obzorja, ki se

23

staplja s sinjimi gorami v meglenem pasu, bo oče
prehodil. Rad bi Jožek gledal s svojimi očmi lepo,
veliko zemljo, stopajoč veselo in ponosno na strani
očetovi od griča do griča, od sela do mesta, od mesta
do vasi, od vode do lože ... a ostati mora doma
in hrepeneti za njim, za očetom!

»Jožek!« ga je zdramil materin glas.

»Ah!« se je vzravnal sin in odhitel k materi v

hišo.

»Tako dolgčas mi je!« je zatožila starka.

»Kaj bi vam bilo dolgčas, saj sem jaz doma,« jo
je tolažil sin.

»Da, zdaj mi pa ni več dolgčas, ko si ti pri
meni, Jožek!« je rekla mati z mehkim glasom. In
nje roka se je spela na njegovo teme in mu gladila
bujne, črne lase. »Ah, moj Jožek, moj Jožek!« je
vzklikala stara in precej pristavila s smehom: »Vidiš,
vidiš, kako si mi zrastel! Večji si že od mene in mo¬
čan in zdrav!«

»E, tak sem no!« je dejal sin, in dobro mu je bilo.

Dobro mu je bilo, ko se je čutil gospodarja. Saj
mu je naročil oče pred odhodom:

»Pa skrbno pazi, Jožek, da bo vse v redu in da
mi ne zatrosi kdo ognja!«

In zdaj je pazil, da bo vse v redu, ko se vrne
oče, in da nihče ne zatrosi ognja!

Ko se je pa oče vrnil, je bil vesel in zadovoljen:
vesel, ker je napravil dobro kupčijo, zadovoljen, ker
je našel doma vse v redu, kakor je bil naročil. Za-
vinščak je pregledal vse v hiši in zunaj hiše. Hodil
je počasi od hiše do hleva, od hleva na vrt. A za
njim sin. In oče je zadovoljno kimal z glavo.

Sin pa se je smejal, pa tudi mati je bila vesela:
»Kajneda, dobro sva gospodarila?«

»Bo že, bo že!«

Pa kadar je tako dejal stari Zavinščak, je to mnogo
pomenilo!

24

Potem je imel oče mnogo pripovedovanja.

Mati in sin sta silila vanj: »Kod si hodil, kaj si
prodal, kaj kupil, kaj videl, kaj doživel?« Stari je
pripovedoval zvesto in natančno ne toliko zaradi žene,
temveč v prvi vrsti zavoljo sina.

»Dobro mu bo služilo,« si je mislil, »če zve, kako
žive in delajo po svetu.«

In vedno bolj je mikalo Joška z očetom, vedno
nadležnejši mu je prihajal, da se ga naposled ni mogel
več ubraniti. Fant z osemnajstimi leti in še povrhu
tak, kakršen je bil njegov Jožek — ta pač ni več
samo za to, da bi varoval doma zapeček! Saj bo kmalu
dobil list k naboru, in če je dozorel za cesarja, je
sposoben tudi, da prisede k očetu in se popelje z njim
po kupčiji. Da je bil toliko časa doma, mu ne bo
v škodo. Tu, se mu je razvil razum, in iz očeto¬
vega pripovedovanja že ve po priliki, kako je tam
izven Zavinkovcev.

Nekoč po obedu je — kakor navadno — prvi
vstal izza mize Jožek ter hotel oditi iz sobe po poslu.
Ko je že stal pri vratih in prijel za kljuko, izprego-
vori oče:

»Stoj, Jožek!«

Sin se obrne k mizi in vpraša: »Kaj bo, oče?«

»Stopi semkaj k meni!« veli oče in se dvigne
s stola.

Jožek pride prav pred njega in ga vpraša še en¬
krat: »Kaj bo, oče?«

»Le stoj!« pravi ta, »vse zveš, vse zveš!«

Stari se smeje, položi obe roki na Joškova ramena
in ga zasuče zdaj tako, da je bil s hrbtom obrnjen k
njemu, zdaj tako, da mu je gledal iz oči v oči.

»Pa kaj me tako sučete, oče?« vpraša sin.

Tudi materi se je zdelo čudno. Tudi ona vstane
izza, mize, se nasloni ob vogel in vpraša moža: »No,
reči, kaj misliš?«

25

»Tako,« reče naposled stari in potreplje sina po
rami, »jutri v mraku bova naložila nekaj svinj —
tiste, ki so najbolj rejene, pa jih popeljeva v Kranj!«

V sinu se je nekaj kar potreslo od veselja.

»In jaz grem z vami?« vpraša.

»Da,ti greš z menoj!« odgovori oče mirno in važno.

Joško ni vedel, kaj bi storil od veselja. Nekaj
časa je strmel v očeta, potem je upognil kolena in tri¬
krat z dlanmi udaril po njih pa zraven zaukal: »Juhu,
juhu, juhu!« Potem si je mel roke in se zavrtel na peti:
»Ah, jutri pa pojdem z očetom v Kranj!«

»Črez teden dni bo tam semenj, in dobro se da
tržiti v Kranju s svinjami. Sicer sem pa že davno
obljubil prijatelju Valentinu Ribiču, mesarju in gostil¬
ničarju, da mu v kratkem pripeljem nekaj dobrega
blaga. In zdaj je čas, da izpolnim obljubo, sicer si
bo mislil prijatelj Valentin Ribič, da je stari Zavin-
ščak pojedel svojo besedo! A to bi mi ne bilo všeč!«

»No, no, no!« je kimala stara.

»Torej, da dokončamo to reč,« je nadaljeval oče,
»jutri opolnoči odrineva z doma. Glej, da bo vse pri¬
pravljeno: voz in ti. Zase in za svinje bom skrbel sam.«

»Dobro, oče! Vse bo v redu!«

Jožek je odhitel v hlev. Vzel je ščet in strgalo
ter začel snažiti konja, ki sta mlela krmo. Vzdrgeta-
vale so lepima vrancema žile v bokih in na vratih,
ko jih je čistila vesela Joškova roka.

Pristopil je hlapec in dejal: »Čakaj, bom jaz, to
je moje delo!«

»Ne,« ga je zavrnil mladi Zavinščak, »danes ju
bom sam, zakaj jutri greva z očetom v Kranj!«

Hlapec je odprl na široko usta in se začudil:
»O — ho!«

IV.

Bila je svetla noč, in mesec je plaval kot srebrna
ladja po jasnosinjem morju višav nebesnih. Izpred

26

Zavinščakove hiše je zadrdral voz in se kot široka,
črna prikazen izgubljal po razsvetljeni cesti vedno v
manjše in manjše oblike ter se končno skril Zavin-
kovcem.

Oče in sin sta molčala, zatopljena vsak v svoje
misli. Topot brzih konjičev je odmeval iz sanjavega
gozda, ki se je raztezal kraj voznikov kot dolgo, črno
zidovje s posrebreno streho, kakor bi drdral po njem
še kak drug voz. Stari Zavinščak, ki je ohlapno
držal vojke v levici, je včasih kar tako iz navade
mahnil z bičem, ki mu je dremal v desnici . . .

Ob tem času se ni Jožek še nikoli vozil. Zato
je na široko odpiral oči, da bi vse dobro videl. V
spominu so se mu zbujale vse tiste pripovedke in
pravljice, ki jih je čul doma od matere ali od sosede Jane
ali v šoli ali ki jih je čital v knjigah. In ko je zdaj
gledal predse in videl grmičevje, kako se je čudno
črtalo v mesečni svetlobi, in hiše, ki so tuintam same¬
vale vzpotoma, in osamela drevesa, ki so kot črne
prikazni kipela v luč, ki jo je ob njih izlivala luna —
mu je tudi začela domišljija čudno delovati ter se
potapljati v to, kar je že vedel bajk in pravljic.

Tako sta prevozila Metliko, ki je še počivala v
trdnem spanju. Ko sta se pa bližala vrhu Gorjancev,
se je začelo daniti. Navkreber sta vlekla konja le
korakoma voz in voznika, in hladna sapica je pihljala
z visokih vrhov. Prvi nasmeh jutranjega solnca je
priplaval izza vzhodnih gori in se je kot zlat ogenj
razlil po Gorjancih. Bogata rosa se je zalesketala po
nizki travi in visokih drevesih, ki so rasla v gostih
skupinah ob strmi cesti. Nekje v dolini se je oglasil
jutranji zvon, in glas je hitel v višave. Začula sta
ga oče in sin in se odkrila. Radostno je dvignil Jožek
čelo proti nebu, očetu pa se je sklonila siva glava.

Ker se je cesta dvigala navzgor prav kakor po¬
ložnejša streha, sta stopila oba z voza, da bi bila
vožnja lažja. Konja sta se čvrsto upirala ob kame-

27

nita tla, da se je drobilo kamenje pod podkvami in
da so se zdajpazdaj ukresavale iskre. Jožek je stopil
tik pred oje ter prijel konja za brzdo, kakor bi hotel
pomagati upehani živali; oče pa je stopil zadaj za
voz in se upiral v ročico, da se je videlo, kakor da
hoče tudi stari voznik olajšati mladima konjema breme.
Počasi so vendar dospeli do vrha, in stari je zavpil:
»Ho, hoj!«

Konja sta se ustavila, nemirno kopala s kopiti
ter natezala in krčila vrat, da si uravnata komata in
jermenje, ki se je nategnilo ob vožnji navzgor. Stari
si je otrl z veliko, rdečo ruto znoj s čela ter zavrl
voz in podložil coklo, Jožek pa je stal pred vozom in
gledal v daljavo.

In lepo je bilo, kar je gledal pred seboj! Solnce
se je že dvignilo nad gorske vrhove, in lepo, sveže
jutro je plavalo daleč naokrog. Megla, ki je leno
visela nad dolino ter jo kot gost pajčelan zagrinjala
in preprezala, je jela bežati pred svetlobo mladega
jutra, in svet, lep in velik, se je odpiral Joškovim
očem. Po njem se je prožila cesta kot bel, širok trak,
umetno razgrnjen in položen med griči in dolinicami,
ob vodah, preko njiv in kraj gozdov. In ta cesta je
šla naprej in naprej brez konca in kraja. Vanjo so
se iztekale steze in pota, ki so kot močne žile vezale
z glavno cesto kraje ob desni in levi strani. Samo
tam daleč, tako se je zdelo Jošku, tam, kjer stoji na
višini lepa in velika cerkev in kjer se razvrščajo ob
nji hiše — tam je ceste konec.

Oče je stal za sinom, in njegovi pogledi so šli
za pogledi sinovimi. Z bičem je kazal na cerkev in
na hiše in dejal: »Glej, to je Novo mesto!«

»Novo mesto!« je ponovil sin in pokimal z glavo;
»a—ha!«

»A  sedaj sedi, da prideva naprej!«

Oba sta zopet sedla na voz. Oče je mahnil z
bičem, in konja sta potegnila. Veselo je šlo po cesti

28

navzdol. Krepko sta se upirala konja teži voza, da
ni zropotal po strmini. Nozdrve so se jima odpirale v
globokih dihih, in goste pene so se kupičile na brzdah.
Kamenje je škripalo pod coklo, kakor da čuti bolečine,
in voz je odskakoval in se zibal semtertja. Slo je
oprezno in vendar veselo po grdi cesti, koder je stalo
ob krajih mnogo znamenj, ki so jih bili postavili v
spomin ponesrečenim voznikom in potnikom.

V Novem mestu so krmili. V gostilnici, kjer se
je ustavil voz, je Jožek izpregel ter odvedel konja
v hlev, kjer ju je skrbno odrgnil s slamo, ker sta bila
potna. V lestvo, pripeto k zidu, je dal krme, v jasli
pa je nasipal ovsa ter se je odpravil v gostilniško
sobo, prisedel k očetu in z njim zajtrkoval.

Po zajtrku sta se pa napotila po mestu; k me¬
sarju sta šla, ki je kupčeval z Zavinščakom. Ta se
je pogodil z njim in sklenil novo kupčijo. Potem sta
šla tudi k advokatu, ki je bil Zavinščakov zastopnik
v pravnih zadevah. Tu in povsod, kjer sta se usta¬
vila oče in sin, je predstavljal stari mladega z vese¬
ljem in ponosno: »Glejte, to je moj sin, moj Jožek!«

»Lepega fanta imate, Zavinščak!«

In staremu so močno prijale take laskave besede.

Ko sta stopala s sinom sama po novomeških ulicah,
mu je govoril oče: »Vidiš, Jožek, taka-le pota boš

moral polagoma opravljati sam.«

Ura se je pomaknila že proti šesti popoldne, ko
sta se odpeljala Zavinščaka iz Novega mesta. Hotela
sta se voziti v mraku in hladu, da ne bo živina pre¬
več trpela, zato se nista prej odpravila na pot.

*

* *

Dolgotrajna je bila pot do Kranja. Od Novega
mesta preko Ljubljane do lepe Gorenjske sta počasi
vlekla konja težki voz. Spotoma je bilo treba mno¬
gokrat počivati, da sta se odpočila voznika ter na¬
krmila in napojila živino pred vozom in na vozu.

29

Jožek se je čutil vsak hip večjega in bolj moškega.

»Tako otročje se mi zdi, ako me kličete za Joška,«
je dejal očetu.

»Pa kako ti naj rečem ?« ga vpraša oče. Zdelo
se mu je dobro, da je sin začutil moštvo v sebi.

»Kar Jože mi recite, Joška ni več!«

In v resnici ni bilo več tistega Joška izza Zavin-
ščakove peči. Ostal je doma. Živel je v sanjah
otroških let. Poleg očeta je sedel na vozu krepak
kmetiški fant, ponosen na svojo prvo pot v veliki
svet, ki se je odpiral pred njegovimi očmi. Nikoli ni
mislil, da je tolik, ko je gledal vanj izpred domače
hiše. Zastirale so ga gore na obzorju. A ko ga je
preko njih ponesla pot, so zopet v dalji zrasle pred
pogledi nove gore, višje in skalovitejše od domačih gori.
A tudi preko teh ga je dvignila pot, in sedaj mu stoje
pred očmi še višje in mogočnejše: tik pod oblake
neba sezajo ostrovrhi gorenjski velikani, razkošno
ožarjeni z zlatom solnčnih pramenov. Bistro Jožetovo
oko je natanko razločilo vsako drzno črto sivih gre¬
benov, ki so se ob njih trgali leno veslajoči oblaki
in se umikali sijaju zlatobleskega solnc^.

In ob znožju ogromnega, veličastnega zidovja je
stalo vrhu skalnatega brega mesto Kranj. Zelena voda
je šumela pod njim. Obrežne hiše so se ogledavale v
valovih savskih vodd, da se je zdelo Jožetu, kakor
da sanja v globočinah še eno mesto, pogreznjeno
vanje, pričarano iz valov.

Jože je vstal s sedeža in stoje strmel v lepoto,
ki je ni slutilo njegovo srce.

Hotel je više in više; spel se je na prste. Želel
si je v visočine, da bi mogel iz nje z enim samim po¬
gledom prezreti vso to okolico, z enim samim pogle¬
dom vsrkati vase ves ta čar, ga zakleniti v dušo in
ga ponesti s seboj. Ni se mu zatožilo po domu, za¬
hrepenelo se mu je po tujem svetu, oblagodarjenem
z lepoto, doslej neznano, nesluteno.

30

»Kaj hočeš ? Kaj stojiš ?«

Očetovo vprašanje je šlo mimo njega.

»He, fant! Glej, da ne padeš pod voz! Jože!«

»Pustite me, oče, da gledam! Da gledam in vidim!«

Gledal je Jože, a staremu je švignila mimo spo¬
mina doba, ko so tudi njemu hrepenele oči po lepoti.
Izpregledal je zdaj tudi sam in videl je, kako je lep
svet. Tolikokrat je vozil tod in ni videl lepote. Glava
se mu je sklonila na prsi. Duh se mu je potopil v
one mlade dni, ko je umel lepoto.

Počasi so stopali konji po mostu. Votlo so od¬
mevali udarci kopit. Ko se obrne cesta v hrib, sta
stopila oče in sin z voza. Počasi sta peljala navkre¬
ber. V dolenjem koncu trga je zavil voz v široko
dvorišče. Iz hiše je stopil debelušen mož. Veselo je
pozdravil prišleca: »Na zdravje, Zavinščak!«

»Evo ti mojega sina, Valentin!« je rekel Zavin¬
ščak, vrgel vajete Jožetu in stisnil Ribiču roko.

*

* *

Zvečer je legel Jože zgodaj spat. Truden je bil.
Hitro je zaspal in sanjal je čudne sanje, prepletene s
svetlimi žarki. Na njih je priplavala do njega deklica,
kakršne še ni videl doslej. V pozdrav mu je zazvenel
njen smeh, njena bela roka mu je hitela naproti. Ko
se ga je dotaknila, so mu žarki razvneli srce, da je
bilo veselo in srečno.

Ko je Jože že spal, sta sedela v posebni gostil¬
niški sobi stari Zavinščak in Ribič. Polič vina je
stal pred njima. Glavi sta tiščala drug k drugemu,
govor jima je bil važen in šepetajoč, kakor da bi se
bala gluhih sten.

»Jože mi je edinec, in vse bo njegovo, kar imam,«
pravi Zavinščak, »dober fant je, lahko bo izhajati z
njim.«

»Povem ti naravnost: ni gosposka in ni kmetiška
moja Lenka, a imam jo rad. Učila se je v škofje-

31

loškem samostanu, da bere in piše in tudi izračuna,
kar rabi za dom!« Ribič je dvignil kozarec. »Na
zdravje! Pijva! — No, in — hm! — k meni hodijo vsa¬
kovrstni ljudje. Imam dobro vino in dobro kuhinjo,
pa hodi tudi gospoda k meni. Gospodi jaz ne verja¬
mem nič. Če bi mi kdo dejal: »Daj mi Lenko za
ženo!« bi mu odgovoril: »Saj nečeš Lenke, ampak
denarja si željan.« In vedno čujem, kako govore, da
je lepa in gosposka. Pa se tud^ ne brani, ako ji po¬
gladi gosposka roka podbradek. Laskanje prija celo
moškemu, kaj ne bi dekletu. A jaz bi udaril laskača,
toda potem bi ga več ne bilo k meni. Sam pa ne
morem popiti in pojesti vsega. In pa tudi dohodkov
bi ne bilo. Poganja se za Lenko nekdo tu iz Kranja.«
Jezno je zavrtel kozarec med prsti, potegnil z roko
po čelu in nadaljeval: »A zadolžen je do grla in še
črez, zatorej mu je ne dam. Daleč je res do tebe,
a saj ne stoji nikjer zapisano, da bi moralo dekle
vedno biti v očetovi bližini. Pettisoč tolarjev ji dam,
pa udari, če ti je všeč!«

Zavinščak se je premaknil na stolu. Trčil je z
Ribičem, in bila sta dobre volje.

»Jože se ne bo upiral. Kar mu rečem, to stori.
Kaj pa Lenka?«

»V moji hiši velja moja beseda!«

»Počakajmo še toliko, da vidimo, kaj bo z voja¬
ščino,« pripomni Zavinščak. »Govoril sem že z met¬
liško gospodo in zvedel sem, da ga ne bodo vzeli,
ker mi je edinec in ker sem star in ga rabim za pod¬
poro. V tem ga izpustim samega med svet, da se
razgleda in osamosvoji. Približa naj se Lenki in naj
govori, kakor ga naučim. Ako se oglasi srce, tem bo¬
lje. Saj ni napačen fant, morda pojde brez ukazov!«

Drugi dan je bil semenj, zatorej sta morala moža
spat. Kupčija je bila dogovorjena, vino izpito. Treba
je bilo samo še spanja.

32

V mladem solncu so zagorele gore, ko je stopil
drugo jutro Jože na dvorišče. Čist, hladan vzduh je
plaval z gord v dolino. Veselo so se razširile mla¬
demu Zavinščaku prsi, ko je stopil z dvorišča na trg
in se ozrl na severno stran. Nebo je slonelo na gor¬
skih vrhovih, stopljeno z njimi v prijaznem poljubu.
Od vrhov se je dvigalo više in više, kipeče v silni
lok, izklesan iz prosojnega, kristalnega stekla. Doma
v Zavinkovcih ni videl nikoli toliko krasote. Izteg¬
nil je roke. Rad bi se dotaknil zlata nebeškega, a
bilo je predaleč, in Jože je bil tako majhen. Nedo¬
sežno je plavala lepota nad njim.

V hlevu so zahrskali konji. Okrenil se je Jože
na dvorišče nazaj, da potolaži žival. Ko je stopal po
veži, so prišumeli po stopnicah iz prvega nadstropja
nagli koraki. Ozrl se je Jože tja in ko se je ozrl,
je stala pred njim deklica iz nocojšnjih sanj.

Bila je Lenka.

Jože se je odkril in pozdravil: »Dobro jutro!«

Prijazno je odzdravila Lenka. Z rokami je segla
v lase, da si poravna kito, ki jo je bila prerahlo pri¬
pela. In tako je stala pred njim v mladi svežosti,
sama lepo, kipeče jutro življenja!

Jože ni vedel, ali jo naj ogovori ali naj gre v
hlev h konjem. Zazdelo se mu je, da je dekliča do¬
mača hči, zato je vprašal: »Ali si morda Ribičeva?«

»Ribičeva sem, to je res! Ali kako prihajaš do tega,
da me tikaš?«

»Pri nas se tikamo vsi, ki smo. enih let.«

»Ali si morda Zavinščakov? Še nikoli te nisem
videla.«

»Glej, saj me tikaš tudi ti!«

»Enako z enakim! No, ali si, ali nisi?«

»Sem! Zavinščakov sem, in Jože mi je ime. Pri¬
šel sem z očetom.«

»Potem pa nisva tujca, zakaj mnogo sem že čula
o tebi. Saj je bil tvoj oče že. večkrat tu in kadar je

33

bil tu, je vedno govoril o tebi. In tako si moj znanec,
čeprav te še nisem videla. Neznani znanec!«

Rahlo ga je trepnila po rami in odbrzela proti
gostilniškim prostorom. Na pragu je obstala in se
obrnila k Jožetu: »Saj se še vidiva danes!«

Jože je stal in ni odgovoril ničesar. A srce jo
je prosilo, naj ostane in ne hodi od njega. Toda vrata
so se zaprla, in Lenke ni bilo več.

Na ulici, v hiši in na dvorišču je vse oživelo.
Življenje je prihajalo s krikom in šumom. Začelo se
je prelivati po ulicah gorindol. Sejmarji so hodili v
gostilnico. Zarožljali so noži in vilice, žvenketale so
čaše in steklenice. Konji so kopali trda tla v hlevu.
Stari Zavinščak je prizdehal k Jožetu. Vesel mu je
bil obraz. Na sejmišču so se zgrinjali ljudje.

V.

Lenka je odšla z Jožetovim srcem v Zavinkovce.
Živela je v njegovem sladkem upanju, v njegovih
vročih željah.

Oče je gledal sina, kako mu uhajajo pogledi
preko visokih gord. Veselo si je mel roke. Ob pri¬
hodnjem semnju pa je moral Jože sam v Kranj. »Po¬
zdravi starega Ribiča, a še srčnejše mi pozdravi Lenko!«
je naročal sinu pred odhodom.

In ko je izročal Lenki pozdrave, ji je gledal v
oči in ji pravil, kako radi jo imajo doma vsi: oče in
mati, a najbolj on sam, Jože. Vzel bi jo s seboj, ko
bi hotela iti.

»Lepo je tudi pri nas, zakaj trte rastd tamkaj in
vse polno je lepih brezovih gozdov. Ni toliko visokih
gord, a naše njive so ravne in plodovite. Travniki
so zeleni, in ptice pojo v zraku. Glasno šume naše
vode, doli pod Zavinkovci pa stoji mesto, staro in
čestitljivo. Z zlatim solncem se vsako jutro okoplje
jabolko farne cerkve, tako visok je zvonik, da prvi
ujame jutranji solnčni pozdrav!«

Trije rodovi.

3

34

Vse te besede si je bil sestavil v mislih, ko je
potoval v Kranj in preudarjal, kako naj govori, ko
bo Lenki izročal očetov pozdrav.

Lenka je stala pred njim. V prvem trenotku ni
vedela, kaj naj odgovori. Lepe so se ji zdele njegove
besede. Kakor bi jih čitala iz knjige. Odgovora niso
našle v njenem srcu, ker je bilo hladno. Okrenila se
je Lenka, da odide. Napravila je nekoliko korakov,
potem pa se je zopet obrnila k Zavinščaku. Nekaj
mu je vendar morala odgovoriti.

»Nikar mi ne pripovedujte povesti,« pravi, »take
povesti lahko pripovedujete komurkoli doma, a meni
prizanašajte z njimi!«

Potem je odšla na nasprotno stran. Ko je že iz¬
ginila v hiši, je čul Jože, kako zaničljivo se glasi
njen smeh. Nikoli mu še ni bilo tako tesno pri srcu.
Hotel je biti vljuden in odkritosrčen, a dekle mu je
vračalo vljudnost in odkritosrčnost s porogljivim po¬
smehom! On — Zavinščakov Jože — bi se bil naj¬
rajši obrnil in pokazal Ribičevi hiši za vedno hrbet.
Ali imel ni toliko odločnosti, da bi storil to brez oče¬
tovega dovoljenja. Njegov užaljeni ponos ni imel
toliko moči, da bi voljo izpremenil v dejanje.

Na semnju so ga obstopili kupci, ki so se se¬
znanili z njim zadnjič, ko je prišel z očetom.

»Danes pa kar sam!« so govorili vanj.

Poudarek teh besed je bil tak, da je bilo čuti iz
njih pohvalo. Jožetu so dele dobro. Čutil se je po-
češčenega. Kupčevanje, pogajanje, hrup in šum so
vplivali nanj toliko, da ni utegnil dosti razmišljati o
današnjem sestanku z Lenko. Vendar so mu zdaj-
inzdaj ušle misli tja do nje.

»Ko bi ona videla, kako urnem svoj posel, bi ne
bila odurna z menoj.«

In zopet je zašumelo ob njem hrupno semnjarsko
življenje. Dvignilo se je kakor val, ki je potegnil
mladega trgovca s seboj med glasno množico meše-

35

tarjev in kupcev. Potopil je ta val misli na Lenko.
Pred Jožeta je stopila skrb za kupčijo in dobiček.

Lenka je pomagala streči gostom. Ko je prišla
iz škofjeloških šol, se je upirala očetovemu ukazu.
Škoda se ji je zdelo belih rok. Ni bila vajena za¬
tohlega zraka zakajene gostilniške sobe, in to tem
manj, ker je večkrat kanila kapljico dišeče tekočine
v žepni robec, da je vonjalo okolo nje, kakor bi se
izprehajala po hiši cvetoča vijolica. Pozvedoval je
oče, odkod ima to vonjajoče spremstvo. A rohnel je,
ko je zvedel, za kake reči izdaja Lenka denar. Nič
niso pomagali izgovori, da je zdaj to v navadi pri
dekletih, ki so hodile v šolo. In tako je bilo tudi z
belimi rokami. Če se umažejo, se dado tudi umiti.
A bolje je imeti umazane roke, ki služijo, nego čiste,
ki strežejo lenobi. Zato je morala Lenka Streči gostom,
kadarkoli se jih je kaj več nabralo v očetovi gostil¬
nici. In to je bilo posebno ob semanjih -dneh.

Tako je bilo tudi danes že navsezgodaj v Ribičevi
hiši polno gostov. Večinoma so bili znanci, ki šo
dohajali redoma vsak semenj v Kranj in se ustav¬
ljali pri Ribiču. V večji sobi so ostajali preprostejši
ljudje, manjša je bila pripravljena za gospodo. Zato
so bile v prvi sobi mize nepogrnjene, v drugi pa so
bile mize odete z belimi, rdeče pisanimi prti:. Eni
gostje so odhajali, pa prihajali so zopet drugi, da
so imeli domači ljudje vedno dovolj opravila. Lenka
je stregla gostom v gosposki sobi, kjer je Stregla
sicer tudi vsak večer. Tja je zahajalo vsak večer
nekaj mladih gospodov, stalnih gostov. Ti so se
dobrikali Lenki in hvalili Ribičevo vino. Pili So za
potrebo in preko nje, samo da so bili lahko dlje
časa poleg Lenke, ki jim je bila vljudna in prijazna.
Stari Ribič je jezno godrnjal v kotu večje sobe. Je¬
zilo ga je neprestano laskanje mladih ljudi, a pognati
jih ni hotel preko praga, ker se mu je zdelo škoda
gotovega zaslužka. Najbolj ga je ježilo, da je bil'

36

njegov vsakdanji gost mladi Pavel Plesec. Tega bi
najrajši zapodil iz hiše. A ker je vedel, da hodi k njemu
večina gostov ravno zaradi Plesca, mu je prizanašal.
Saj če bi odgnal njega, bi odgnal tudi njegove tova¬
riše. Zato mu je prizanašal in se jezil.

Pavel Plesec je bil veseljak. Lepo je pel in
brenkal na kitaro. Sladko je govorila njegova pesem.
Hvalila je dobroto vina in poveličevala ogenj dekliških
oči. Bila je šaljiva Pavlova pesem, a tudi otožno-
hrepeneča je bila, kadar si je take zaželela družba.
Njegova pesem je dihala v veselo družbo živahno iz-
premeno, bila je vabljiva in odkrita govorica mladega,
uživanja željnega srca. Vrhutega je bil pevec lep
fant dvajsetih let. Visoke rasti je bil in črnih, iskrih
oči. Vsakemu dekletu so se pobesili pogledi, kadar
se je vanje potopilo Pavlovo oko. Polno življenja je
bilo, a iz globočine je odsevalo nekaj, kakor moten
odsev tesne slutnje, ki ni dala srcu, da bi se svo¬
bodno razvilo njegovo hrepenenje. Zato so bile nje¬
gove oči vesele in žalostne obenem. Tudi tedaj,
kadar je pel najveselejšo pesem, je hipoma preplavala
jasno oko meglica, ki je v nji ugasnil veselja žar.
Mračno je zasijalo oko, kakor bi se nečesa ustrašilo
in po nečem žalovalo.

In niso še odzveneli poslednji glasovi, je že segla
Pavlova desnica po kozarcu vina.

»Na tvoje zdravje, Lenka!« je vzkliknil in izpraznil
čašo do dna. In ni se zgodilo samo enkrat na večer,
da je Pavel nazdravljal Lenki. Zato so mu prihajale
oči vedno boljinbolj motne. Naposled so gledale
kakor iz mračne dalje, da ni bilo razločiti, kam gledajo
in česa hočejo. Nalivali so kozarce preko vrha, da
je teklo vino po mizi in kapalo na tla. Tudi Lenka
je morala piti. Gorela so ji lica: dvoje velikih, mlado-
bujnih rož je zacvetelo na njih.

Staremu Ribiču je bilo končno dovolj veselja.
Velel je hčeri spat, a prosil je tudi goste, naj gredo,

37

ker je že pozna noč. Jezni so se razšli, a prišli so zopet
drugi večer.

Kadar je slušal Ribič Pavlovo pesem, je sklonil
glavo v dlani in si zatisnil ušesa. Ni mogel poslu¬
šati Pleščevega petja, ker ni mogel trpeti pevca sa¬
mega.

Pavel in Lenka sta se poznala že izza najmlajših
let, že od tedaj, ko je, umrl Pavlov oče in ko se je
začelo trpljenje njegove matere. Pavel in Lenka sta
bila takrat še tako majhna, da nista mogla zdaj
pomniti onih dogodkov, ki so uničili in umorili Pav¬
lovega očeta.

Bilo je onega semanjega dne okrog desete ure
zjutraj, ko je bilo pri Ribiču najmanj gostov. Takrat
je bilo na sejmišču najživahnejše gibanje. Le, tisti,
ki so prišli na semenj popivat, so posedali po go¬
stilnicah. Lenka je sedla za mizo v gosposki sobi,
da se odpočije. Nehote se je spomnila Jožeta. Slutila
je, kaj se pripravlja, kaj nameravata očeta z njo in z
Jožetom, ki ga je komaj poznala.

Tedaj vstopi oče, ki je bil med pivci v prvi sobi.
Prisede k Lenki in začne bobnati s prsti po mizi.
Bilo je očividno, da bi rad govoril o važnih rečeh.

»Vidiš, glej!« začne oče, »tisti-Ie Pleščev, Pavel
Plesec, hodi preveč k nam.«

Premaknil se je na stolu. Zarožljala je težka
srebrna verižica, ki jo je nosil pripeto na telovniku.
Dva velika tolarja-križavca sta visela na nji. Prsti so
mu segli po tolarjih-križavcih in so se igrali z njima.

»A iz tega ne bo nič, Lenka!«

»Iz česa?« vpraša dekle kar nehote. Saj je slutila,
kaj hoče oče.

»S Pavlom ne bo nič, da govorim kar brez ovinkov.«

Segel je v žep in vrgel na mizo kup denarja.
Bil je drobiž, ki ga je iztržil danes.

»Glej, z lastnim trudom sem nabral ta-le denar.
A to je le del tistega, ki ga ima!m. In nikar ne misli,

38

da ga nisem nabral s poštenim delom! In zato ne bo
nič s Pavlom!«

Lenki se je sklonila glava na prsi, tako težke so
bile očetove besede. Umela je očeta, a vendar je re¬
kla: »Saj ne vem, kaj govorite.«

Oče je vstal in se začel izprehajati po sobi.

»Z Zavinščakom, s starim namreč, sva se dome¬
nila, da se vzameta z njegovim sinom, z Jožetom, ki
je danes tukaj.«

»Z Jožetom,« je ponovila hči malomarno.

»Kakor si rekla! Za večerjo pogrni skupaj sebi,
meni in njemu.«

V sosednji sobi so trkali gostje ob steklenice.
Lenka je vstala in je hotela oditi, da jim postreže.
Očetu je bilo do tega, da bi bil danes ljubezniv z
dekletom. Pristopi k Lenki in jo potisne rahlo nazaj
na stol.

»Le počivaj nekoliko. Jaz sem bolj vajen nego ti!«

Potem odide.

Soba, kjer je ostala Lenka, je bila mračna. Skozi
okno je bilo videti samo košček neba. Zadaj je stalo
veliko gospodarsko poslopje, ki je branilo svetlemu
dnevu do žalostne Lenke. A vsak dan okrog pol¬
dneva se je zasmejalo z onega koščka neba v mračno
sobo toplo solnce. In tako je tudi zdaj zagorela
zlata proga od 'okna do nasprotne stene. Dotaknila
se je tudi Lenke in ji poljubila roko. Ta ji je omah¬
nila iznad oči, kamor jo je malo prej dvignila teža
očetovih besed. In ko je solnce gorelo na Lenkini
roki, je videla, da ji je roka pomočena 1  s solzami.

Zaželela si je Lenka kogarkoli, da bi mu pove¬
dala, kako je krut njen oče. Ničesar žalega mu ni
storila, pa jo je udaril tako neusmiljeno. Najrajša bi
gdvorila s Pavlom. Že takrat, ko je bila še otrok,
ni mogel trpeti oče, da bi govorila ali se igrala z
njim 1 . Ako ni slušala Očeta, ni smela sploh med otroke.
A kadar je zopet šla, je govorila in se igrala vedno

39

najrajša s Pavlom. Čimbolj je bil hud oče, tem rajša
je imela Pavla. In tudi danes! Tudi zdaj! Ko bi
vstopil Pavel, bi mu povedala, kako je oče hud nanj,
a kako rada ga ima ona. Kolikor bolj raste očetova
jeza, toliko bolj je Pavel njen. In zdaj ji silijo Jožeta!

Ko bi še živela njena mati, bi se potožila nji. A
matere nima več. Ni še začela hoditi v domačo šolo,
ji je že umrla.

Zlata solnčna proga, ki se je svetlo črtala od
okna do stene, se je krčila boljinbolj. Vedno manj
svetlobe je bilo v sobi. Naposled so zatrepetali zadnji
solnčni žarki po prašnih tleh, potem so se umaknili,
kakor bi jih kdo prepodil, kakor bi jim ne bilo mesta
pri žalostni Lenki. Glava se ji je še bolj sklonila na
prsi. Segla je po predpasniku, obrobljenem s širokimi,
bledosinjimi čipkami. Roke so ga pritiskale k očem. In
beli predpasnik je pil solze Lenkinih lepih oči. Nemirno
so se ji dvigale prsi. Polno solz je bilo v njih, ki bi se
najrajše izlile v glasan jok. A Lenka ni hotela, da bi
kdo čul, kako ji je hudo. Pridušeno je ihtela, le
polagoma je šla peza s srca. In ko si je otrla solze,
ji je splaval pogled po somraku, ki je polnil sobo od
stene do stene, od stropa do tal. Samo košček veli¬
kega neba se je oziral k nji. Solnca ni bilo več: šlo
je gledat vesele in srečne ljudi. Košček velikega neba
je gledal k nji kakor prijazno, dobrohotno oko, ki
tolaži in dviga. In ko se je obrnila Lenka od veli¬
kega nebeškega očesa v somrak, ji je še vedno krožil
pred očmi svetal odblesk. Kot velika, jasna svetinja
je plavalo pred njo. Svetli krog se je krčil boljin¬
bolj, vedno manj ga je bilo. In glej, naposled je sijalo
pred njo lepo, sladko, milo oko. Bilo je oko njene matere!

Dolgo je že, odkar je ugasnilo, in Lenka je bila
takrat še majhen, majhen otrok. Toda zadnji pogled
materinega očesa ji je vsplaval v srce in tamkaj je
gorel noč in dan. Svetil je v njenem srcu kakor večna
luč v cerkvi.

40

»Pojdi, Lenka,« so jo klicali, »mama bi te še enkrat
rada videla!«

Lenka je bila na dvorišču. Pohitela je k materi,
ki je že več tednov ležala v gorenji sobi. Bolna je
bila, kakor so pravili.

In ko je prišla Lenka k materini postelji, tedaj jo
je pogledalo materino oko. Bledo svojo roko je po¬
ložila mati na dekličino glavo in jo božala, a njeno
oko se je potopilo v Lenkine oči, ki so bile rado¬
vedne, kaj pomeni solza v materinih očeh. In kmalu
potem, ko jo je začela božati mati, je omahnila njena
roka na belo posteljno odejo in nič več se ni genila.
Pristopila je stara žena, ki je čula poleg matere. Roko
ji je položila na oči, ki se niso več odprle. Izpod
zaprtih trepalnic je pritekla solza. Zasvetilo se je na
bledem licu, kakor bi zdrsnil dragocen biser. In solza
se je posušila, in bisera ni bilo več . . .

Potem je bilo tako tiho in žalostno v hiši. Go¬
stje so v krčmi samo šepetali. S strahom so plehetale
kokoši na dvorišču. Veliki peš, ki je hrupno lajal po
dvorišču in pred hišo, je tedaj hripavo hreščal in kla¬
vrno stopal iz kota v kot. Samo udarci očetove me¬
sarice, ki je z njo sekal v mesnici meso, so votlo
odmevali v čudno tihoto, vladajočo v hiši. Samo
enkrat še je čula Lenka take votle udarce. Bili so
oni, ki so z njimi zabijali materino rakev.

Stala je poleg. Najlepšo podobico, ki jo je imela,
je položila materi na prsi. Da ji bodi sladak počitek,
ji je želela, kakor so ji veleli drugi, a mati je bila
tiha in tudi tedaj se ni zgenila, ko so poveznili na njo
pokrov. In tudi ko so bobneli udarci, se ni zbudila.

Tudi tega se spominja, kako so šli ona in oče
ih brat za rakvijo, ki so jo nesli na pokopališče. Dobro
ve Lenka, kako je bilo potem doma pusto. Povsod je
iskald mater, a matere ni bilo nikjer. Nikjer je ni
bilo, samo v njenem srcu je živela, drugim očem ne¬
vidna, njenemu srcu sladka in neumrjoča. S tistim

41

zadnjim pogledom se je zaklenila vanje. Nje podoba
se je začrtala vanje tako globoko in neizbrisno, da jo
vidi tudi zdaj pred seboj. V hišo so prišle potem,
tuje ženske. Ravnale so z Lenko, da ji je bilo dosti¬
krat hudo in žalostno. In vedno, kadar ji je bilo hudo
in žalostno, se je zatekla k materi, ki je živela v
njenem srcu.

Tako tudi zdaj. Milo, sladko in lepo je gledalo
nanjo materino oko. Nemo se je razgovarjala z njo.

V sobo so prihrumeli glasni gostje. Zahtevali so
jedi in pijače. Vzravnala se je Lenka. Zmajala je z
glavo, da se otrese vsega, kar se je ravnokar zgodilo.

V farni cerkvi je odbila ura poldne. ■ Zamajal se
je veliki zvon. Mogočni njegov glas je plaval nad
mestom. Za hip je utihnilo šumenje po trgu. Ljudje
so napolnili gostilnice. Lenka je nastregla gostom,
potem je stopila na hišni prag in gledala po cesti.
Bala se je, da pride Jože. Ko bi ga zagledala, bi
zbežala in se skrila. A Jožeta ni bilo. Bil je v naj-
živahnejši kupčiji. Tisti, ki niso mogli prej do njega,
so čakali poldneva, da se izprazni sejmišče. Zato ni
mislil Jože na obed. Po trgu pa je prihitel Pavel, ki
je šel po opravkih v dolenje mesto. Ko je zagledal
Lenko, je pristopil k nji. Tesno sta si stisnila roke.

»Danes je dobra kupčija, Lenka! Zvečer bomo
dobre volje.«

»Bomo in ne bomo.«

»A tvoje oči so žalostne. Ali si jokala?«

»Sem!«

»Pa kaj je?«

»Zavinščakov fant je tu. Oče mi je ukazal, da
bomo zvečer skupno večerjali. Dejal je, da mu bom
žena.«

Na veži se je oglasil Ribič. Z veselim smehom
je pripovedoval prijatelju, kako vesel dan je danes
zanj. »Zakaj, to že še zveš! Vse mi gre po sreči.«

42

Lenka se je umaknila v sobo. Pavel je stal pred
hišo. V prvem hipu se ni mogel premakniti z mesta.
Potem se je zdramil in odšel svojim potom.

VI.

Mati Pavla Plesca, stara, bolehna Marija Pleščeva,
je imela majhno trgovino na skrajnem gorenjem koncu
mesta. Edinega otroka, sina Pavla, je ljubila z vso
slepoto materinega srca. On in pa uboštvo sta bila
dedščina, ki jo je ostavil mož, ko je umrl. Pavla je
dala izšolati za trgovca, kar je bil oče sam. Pri-
trgavala si je in stradala, da je pošiljala denar za
sina, ki je bival v Ljubljani. Oče je imel iz početka,
ko se je poročil, cvetočo trgovino. A ugašala je bolj-
inbolj. Ko je umrl, ni bilo nikjer ničesar. Vdova je
začela na svojo roko, a vsi napori niso izdali nič.
Kjer je zastavila svoje sile, tam je prežala nesreča.
Njena pot je šla v strm klanec. Vsevprek je raslo
trnje, tako gosto prepreženo, da ni mogla stopinja
naprej.

Vedno je upala, da ji pomore sin. Pavlovo živ¬
ljenje pa je bilo veselo in brezskrbno. Ni se mu hotelo
drugače. Bilo mu je v krvi brezbrižno uživanje. Kar
je mati sproti zaslužila, to je Pavel sproti pognal. Ne
iz hudobnosti, ampak zato, ker ni mogel drugače. Bil
je človek brez volje. Zgodilo se je, da se mu je
oglasilo vprašanje, kaj bo, kadar ne bo matere, ki
dela zanj? Takrat se je vrgel v vrtinec uživanja. V
vinu je potapljal skrbi, s pesmijo je slepil sebe. »Saj
to je pesmi namen, da vara.«

Doma je ostajal, dokler je bilo kaj denarja. Ko
je pretil polom, je ostavil dom in si poiskal službe v
trgovini. Ko si je mati toliko opomogla, da ji niso
zaprli branjarije, je prišel nazaj. Redoma na njeno
povabilo.

»Pridi! Zopet je vse v redu! Lahko boš pri meni.
Kaj bi se potikal po svetu, ko se ti obeta doma lepo

43

življenje. Glej, Pavel! Tako žalostno je, če te ni.
Nikjer ni nikogar, da bi živela zanj, če ni tebe. Noči
so tako dolge, ker jih prečujem v skrbeh zate. A tako
lepi so dnevi, ker jih preživim v hrepenenju po tebi.
Pridi!«

Bolj kot mati pa je vabila Pavla Lenka. Ni mu
pisala, ni ga klicala, a vračal se je zaradi nje. To je
bilo, kar mu je zbujalo očitanje. A očitanje se je
oglašalo tako rahlo, tako ponižno, da je že umrlo,
čim se je zbudilo. Eno je bilo gotovo: ako vzame
Lenko, bo hipoma konec gmotnim skrbem. Tedaj se
začne novo življenje. Ako ne dobi Lenke, potem je
enako, če živi tako ali drugače. Kadar je bilo njegovo
srce mirno in upanja polno, takrat se je vztrajno bavil
s trgovino. Urejal je materi račune, naročal blago in
z vljudnim vedenjem vabil ljudi v trgovino. A kar
hipoma ga je obšla slutnja, da je vse upanje zaman,
in tedaj je Pavel iskal tešila v veseli družbi. Ta slutnja
ga je spremljala povsod. Ko je radost med petjem
>n vinom prikipela do viška, je zrasla v njem z vso
mrzlo grozo. Glas, grozeč in zasmehljiv, mu je za¬
zvenel po duši: »Saj je vse zaman! Obsojen si v

pogubo!«

Ko se je pred pol letom zopet vrnil domov, je
bil kot vselej reden gost Ribičeve gostilnice. Mati
ga je vprašala, zakaj hodi ravno tja. In ko ji je po¬
vedal, da hodi zaradi Lenke, je bila žalostna. Vezali
so staro Pleščevo z Ribičevo hišo mračni spomini.
Kadar je čula Ribičevo ime, je pobledala v lice, da je
bilo videti, kakor bi vstala od smrti. Sin se ni menil
za to. Ni umel materine žalosti. A sama mati mu ni
hotela odkrivati preteklosti.

*

* *

Pavla je Lenkina izpoved popolnoma potrla. Pri¬
povedovala mu je že prej, da jo misli oče — ne da
bi je vprašal — dati onemu iz Zavinkovcev. Mislil

44

pa si je, da je to le golo domnevanje, ki nima nika¬
kršne podlage. Današnja skupna večerja pa naj bi bila
prvi začetek skupnemu življenju.

Ves razvnet se je vrnil Pavel k materi. Popol¬
dne je bilo malo kupcev. Opravili so večinoma že
dopoldne. Vračali so se domov, drugi so zopet pose¬
dali po gostilnicah. Tako sta bila Pavel in mati naj¬
več sama. Sin je slonel na vratih. Pušil je in gledal
po ulici. Mati je sedela v kotu. Računala je, koliko
ostane danes čistega. Nad njo je visela na steni po¬
doba Matere -božje. Pod njo je gorela v rdeči posodi
lučča. Žalostno je vztrepetaval plamenček. Plašna
rdečkasta svetloba je begala od njega in se izgubljala
v belem dnevu, ki je gledal skozi vrata in okno v
tesno prodajalnico.

Zdajinzdaj je stopil Pavel od vrat do mize ter si
natočil kupico vina, ki jo je izpil v dušku.

»Ali si žejen, Pavel?« ga vpraša mati.

»Taka vročina je danes!« reče Pavel.

»Oh, in več ko človek pije, bolj ga žeja.«

»S tem hočete reči, da bi ne pil več!« pravi
osorno sin.

»Ne! Toda vendar . . . morda pa le preveč piješ!«
zatoži starka.

»Kdo bi ne pil, ko je tako, kakor je!« reče Pavel
in si iznova napolni kozarec.

Mati pa ga ni slišala, niti videla. Komaj je iz¬
rekla ono neznatno očitanje, se je že spomnila svo¬
jega moža. Iz njenih spominov, tolikokrat okropljenih
s solzami, tolikokrat priklicanih iz pozabnosti v dolgih,
skrbi polnih nočeh, je vstala podoba njegova, ki je bil
Pavlu oče. Ravno tak je bil kakor sin. Takega lica
in take rasti. Lep mož je bil. Ozirala se je nanj s
sladkim ponosom; z neopisno srečo je gledala vanj.
A ko so se mu začele črtati temne proge pod' očmi, ko
je jelo lice bledeti in usihati, tedaj se je začelo nje¬
govo umiranje, dolgo in strašno. A kdo drugi je bil

45

nego Ribič, ki mu je odprl pot v pogubo, v zgodnjo
in nezasluženo pogubo? Kdo je bil kriv, ako ne Ribič,
da je njen mož iskal utehe v pijači in naposled sebe
in svojce potopil v nji? In ali ne opaža tudi že na
sinovem licu, kadar vstane zjutraj pozno in se umika
pred njo, kako mu igra temna senca pod očmi?

Starki se obrnejo oči tja gor, kjer je plapolala v
rdeči posodi ponižna lučca. Prsti se ji oklenejo prstov.
Prav tja do ust se ji spno roke in še više gor se ji
spno, kakor bi hotele ponesti k nji, katere podoba je
visela na steni, tisto prošnjo, ki jo je govorilo srce
in ki so jo šepetala usta. Utrnila se je v rdeči
posodi jasnejša luč. Veselo je švignil plamen kvišku,
zasvetilo se je naokrog. Potem se je zopet umirila
luč, in enakomerno drgetanje rdečeblede svetlobe je
obsevalo lice Mariji sedemžalostni. Rdečkasta luč je
obsevala sedem mečev, ki so ji bili zabodeni v srce.
V rdečkasti luči se je videlo to srce, kakor da krvavi
iz sedmerih ran. Bilo je polno vroče krvi, lite iz ža¬
losti in trpljenja.

In tudi materi pod podobo je krvavelo srce. Roke,
še vedno sklenjene, so ji padle na kolena. Dvignila
je pogled k sinu, ki je slonel na vratih in pušil. Dim
se je lovil v žarkih zahajajočega solnca. Kakor megla
je plaval ob njegovi glavi, da ni bilo razločno videti
lica. Zamahnil je z roko, da se je razpršila meglena
tenčica ob njegovem licu. Z drugo roko je segel po
kozarcu.

»Nikar!« zaprosi mati, »ubije te, kakor je očeta!«

Ustrašila se je besed, kakršnih še ni izgovorila
sinu. In glas ji je postal topel in solzan: »Njkar,
Pavel 1«

Pavel je še vedno držal kozarec v roki.

»Pa kaj me ubije?«

»To! Pijača!«

»Ali je pijača ubila očeta?«

»Morda . . . jaz ne vem . . . umrl je mlad . . .«

46

Tiho je bilo v prodajalnici. Oddaleč je prihajal
šum pojemajočega življenja.

V Pavlu se je nekaj zagibalo. Stisnilo ga je za
srce. Kar je bilo svetlega v njem, je ugasnilo.

»Torej naj ne pijem?« vpraša mater.

»Ne! Prosim te, nikar!«

Obrisala si je solzne oči.

»In še nekaj!« pravi mati.

»In to je?«

»Tudi tja ne hodi več — k Ribiču!«

Pavlu je zagorela kri v žilah. »Ali so tam ubili
očeta ?«

»Da, tam!«

»Ali mislite, da bodo tudi mene?« vpraša sin in
ponovi: »Da bodo tudi mene ubili?«

Dva kmeta sta prišla po cesti in zavila v pro-
dajalnico.

»Zdaj boste lahko opravili sami, mati. Imam še
drugih poslov,« reče Pavel.

»Samo še toliko počakaj, da skleneva račune.«

Kmeta sta kupila otrokom slaščic.

Ko odideta kmeta, sta preštela mati in Pavel denar.

»Na!« reče mati in mu odšteje kupček.

»Hvala! Toda o očetu mi boste še morali po¬
vedati.«

»Da! Samo k Ribiču ne hodi!«

Pavel je stopil na ulico. Ozrl se je. Ni vedel,
kam bi šel. K Ribič« je bilo še prezgodaj. Lenka ima
zdaj posla še z drugimi gosti. A bil je žejen. Vse
je gorelo v njem. Stopil je v prvo krčmo in sedel v
kot. Čimbolj je pil, tembolj so se mu razvnemale
misli. Očeta mu je torej ubilo vino, pri Ribiču so ga
ubili. Kako? Zakaj? Kdo bi mislil zdaj na to! Zdaj
pripravlja Lenka večerjo: zase, za očeta in za onega
iz Zavinkovcev. In če se to zgodi, da ne bo Lenka
njegova, tedaj bodo Ribičevi ubili tudi njega. A tja
mora nocoj, naj se zgodi, kar hoče.

47

Ko je stopil iz krčme, je že mrak legel na zemljo.
Temno je bilo po mestnih ulicah. Na nebu so se pri¬
žigale zvezde.

Pavel se je odkril in hodil po trgu. Glava mu
je bila vroča in srce težko. Vino, izpito popoldan, ni
zbudilo v njem dobre volje. Sedela je poleg njega temna
slutnja, hodila z njim po trgu, stopila je z njim k
Ribiču in sedla z njim za mizo. Tam so že bili zbrani
njegovi prijatelji. Pozdravili so ga z veselimi klici.
Željno so čakali Pavla in njegovih pesmi.

V drugem koncu so sedeli za mizo Ribič, Lenka
in Zavinščak. Ravnokar so večerjali. Ko je vstopil
Pavel, se je sklonila Lenka nad krožnik, Ribič je na¬
takal vino v kupice.

»Lenka, ali nimaš danes vina zame?« je glasno
vprašal Pavel. Izpil je pravkar vino, ki so mu ga
prijatelji natočili od skupne pijače.

»Ali ne maraš našega vina?« se je oglasilo na
Pavlovo vprašanje troje grl.

»Boljše je ono, ki ga prinese Lenka,« je odgovoril
Pavel. V očeh mu je svetil plamen strasti in jeze.
Roka, ki je z njo objemal izpraznjeni kozarec, se mu
je tresla. Kri mu je šinila v lica, da so mu gorela:
videl je, da se je začelo za Lenko in Zavinščaka
skupno življenje. Lenkina pot se je obrnila od Pav¬
love. Ni lagala njegova slutnja.

»Vina, vina, vina!« je kričal Pavel in tolkel s
praznim kozarcem po mizi. Lenka je hotela vstati, a
oče jo je potisnil na stol nazaj. Vstal je sam in po¬
stavil na mizo nov bokal vina.

V tem, ko je oče odšel po vina, so se srečale
Lenkine in Pavlove oči. Bite so polne otožnosti, kakor
da se gledajo ob slovesu.

»Izgubljeno je!« so govorile Lenkine oči.

»Ali hočete ubiti tudi mene?» so izpraševale
njegove.

48

»Kje so tvoje vesele pesmi?« vpraša sosed Pavla.

»Nagrobnico vam zapojem, če hočete,« odgovori
Pavel in pije.

Glasno se zagrohoče družba. Zdelo se ji je, da je
Pavlov odgovor dovtip.

»Ne smejite se!« zakliče Pavel. »Kdo se smeje
ob pogrebu?«

»Ali kaj ti je danes ?« ga vpraša eden izmed
družbe.

»Zbrali ste se, da me pokopljete,« reče Pavel,
»zakaj tudi mene ubijejo pri Ribiču.«

»Ali se ti blede? Ne umejemo te, govori jasno!«
se oglasi nekoliko tovarišev Pavlovih.

»Pa vam povem jaz, kaj je danes Plescu!« reče
Ribič. Vstal je s stola. Bil je velik in močan. Senca
mu je segala skoro do stropa. »Pijan je!«

Bliskoma plane Pavel s stola. Omahne naprej in
nazaj. Ko bi se ne ujel z roko za naslonjalo pri stoku,
bi se sesedel ob steni.

»Ni res!« zakriči, »Ribič laže!«

Ribič stopi izza mize. Prestopil je dvakrat in
stal pred Pavlom, roke v žepih.

»Kaj si rekel?« ga vpraša. Sklonil se mu je čisto
do obraza. Začutil je Pavel, kako sope težko in raz¬
burjeno. Vsi so skočili s stolov. Lenka se je obrnila
v stran. Za hip je zavladala v sobi tihota. Iz so¬
sednje pivnice je šumelo pijano blebetanje.

»Kaj si rekel?« vpraša zopet Ribič, »povej še
enkrat, če imaš pogum!«

Lenka je zbežala iz sobe. Obstala je pri vratih
prve sobe in trepetaje čakala, kaj se zgodi.

Pavel se je uprl z eno roko ob mizo, z drugo je
prijel kozarec. Hripav mu je bil glas, ko je kričal,
da so se mu napele žile na vratu:

»Oni-le tam pri mizi . . . tisti iz Zavinkovcev je
prišel ... da, prišel, da me.pomaga ubiti . . . ubiti . . .
Toda ne bo me . . .«

49

Zavzdignil je roko s kozarcem in jo obrnil proti
Zavinščaku. A lučaj je prestregel Ribič in iztisnil iz
Pavlove roke vso moč. Iz pesti je zdrsnil kozarec
na tla in se razletel v kose. Ribič ni izgovoril niti
besede. Dvignil je Pavla izza mize in ga nesel skozi
prvo sobo na cesto.

VII.

Po Ribičevi spalnici so odmevali pozno v noč
trdi koraki.

Ribič je hodil gorindol. Mahal je z rokami po
zraku in jih zopet sklepal na hrbtu. Nemirno je pla¬
polal plamen debele lojene sveče, ki je gorela na mizi,
da se je dvigala in krčila Ribičeva senca. Črtala se
je po tleh in po stenah kakor črna halja, ki se ziblje
v vetru.

Tu zdolaj, koder ima Ribič zdaj svojo mesnico
in gostilnico, je svoje dni trgoval on, Pavlov oče.
Umrl je že davno, ali v ponočnih urah, ko ni spanja,
prihaja k Ribiču. Zbuja se mu v njegovih spomi¬
nih, ki pospč zopet tedaj, ko pridejo z jutrom vsak¬
danje skrbi in vsakdanje delo.

Tudi zdaj se dviga Pavlov oče iz Ribičevih spo¬
minov. Bled, do smrti utrujen stopa iz njih. Njegovo
umorjeno življenje kliče po osveti.

Bila sta prijatelja Ribič in Plesec. Še preden je
moral Ribič k vojakom, je bil Plescu najljubši tovariš.
V dvanajstih letih, ko je bil Ribič pri vojakih, si je
ustanovil in utrdil Plesec prodajalnico. Bila je med prvimi
v mestu. Vešč in skrben je bil nje mladi gospodar.
Obetala se mu je lepa bodočnost, ko se še oženi in
si ustanovi lastno ognjišče.

Še srčnejše je bilo prijateljstvo med Ribičem in
Plescem, ko se je prvi vrnil od vojakov. Vrnil se je
Ribič, bogat v izkušnjah in doživljajih. Z njimi je
kratkočasil prijatelja. Prinesel je tudi nekaj denarja
s seboj. Po daljnih krajih in deželah, koder ga je

Trije rodovi.

4

50

vodil glas vojaške trombe, se je dalo tudi kaj pri¬
služiti in priigrati. Zakaj dobro se je spoznal Ribič
na kvarte. Že pred vojaškimi leti je bil zaverovan
vanje, a pri vojakih je spoznal vse tajnosti te igre,
poštene in nepoštene. A tudi v srcu se je izpremenil.
Kar je bilo v njem dobrega in mehkega, je posirovelo
in okamenelo. In kakor prej, tako sta tudi zdaj pri¬
jatelja večkrat pokvartala. A sreča se je vedno na-
klanjala k Ribiču, Plesec je zmeraj segal v žep. Pa
saj je lahko; kaj se mu tudi pozna ta malenkostna
izguba!

Tako je bilo pri Ribiču vedno nekaj drobiža. Toda
samo ob tem ni smelo ostati. Oče je imel majhno
gostilnico. Da je privabljal goste, je imel za točajko
lepo, živo dekle. Stari je umrl, sin je prevzel, kar je
ostalo po njem. Tudi točajka je ostala pri hiši, in pol
leta po očetovi smrti se je Ribič poročil z njo. Nista
vprašala src, ali je prav tako ali ne, vzela sta se, ker
je obema kazalo: Ribič je vedel, da si pridrži stalne
goste, a ona, da se preskrbi za starost. Drugoval
mu je pri poroki Plesec. Bila sta najboljša prijatelja,
in tudi nevesto je poznal, odkar je služila pri Ribiču.
Po težkem dnevnem delu se je mnogokrat veselil
tamkaj.

V istem letu se je oženil tudi Plesec. Vzel je dekle,
ki je bilo nekoliko let starejše od njega, ki ni bilo
lepo, a je imelo nekaj denarja. Pri Plesčevi poroki je
drugoval Ribič. Tako .se je zdelo, da je med obema
hišama sklenjeno nerazrušno prijateljstvo.

O Plescu se je jela širiti govorica, da je bogat.
Zavidno so ga začeli gledati ostali trgovci. V drugih
meščanih pa je zbujal zaupanje in spoštovanje. Po-
verjali so mu razna častna mesta, a da utrdi med
meščanstvom domnevanje o svojem bogastvu, se je ob
mnogih prilikah kazal radodarnih rok. To pa tudi
zategadelj, da naj bi bila zavist drugih trgovcev opra¬
vičena. A z ženo ni prišla v njegov dom ena sladka

51

moč, ki priklepa moža na hišo. Ob večerih je rajši
posedal pri Ribiču, ki je bil zgovoren in zabaven in
katerega žena je bila vljudna prav tako kakor prej
pred poroko. Stari Plesec je bil tak, kakršen je zdaj
Pavel. Lepo je pel in imel je goreče oči, ki so si
želele drugačne žene nego jo ima. Spremljal je petje
na kitaro. Ko so prišle pozne ponočne ure in ko je
že vino poganjalo kri v glavo, je sedel, naslonjen na
zid, na svojem navadnem prostoru, pel in brenkal, in
Ribičeva žena je spremljala njegovo petje z visokim,
zvonkim glasom.

Naposled je vzel Ribič iz omare kvarte.

»Ali jih ne bi nekoliko vrgla?« je vprašal Plesca.

Plesec pa je samo čakal tega vprašanja.

Ribič je začel igro s trezno glavo, Plesca je sle¬
pilo vino.

Igrala sta za lep denar. Rasli so bankovci na
mizi. Višja in višja je bila vsota. Še ena kvarta . . .
V trepetu so čakali prsti enega in drugega, kdaj sežejo
po kupu denarja. Čulo se je samo, kako pade zdaj-
inzdaj kvarta na mizo. V strahu in upu so drhtele
žile. Okna so bila skrbno zagrnjena, da ne bi videla
noč, kam se nagne sreča. Toda Ribič se je razumel
na kvarte. Igral je v početku tako, da je upal Plesec
na dobiček. S tem mu je zbujal strast in moril
trezni preudarek, a naravnaval je tok igre v svojo
korist. In ko je padla zadnja kvarta, so pobledela
Plescu lica: Izgubljeno! ... S pritajenim smehom je
pograbil Ribič denar in ga shranil v žep. Namignil
je ženi, ki je natočila Plescu kupico: »Kaj bi žalovali!
Bo pa prihodnjič drugače! Pijte!«

»Ha, kaj to! Saj imamo!« seje tolažil Plesec. Z vinom
si je pregnal čudno tesnobo, ki se mu je dvigala v grlu.

»To je malenkost. V enem dnevu jo zaslužim!«

Začelo se je iznova, a izteklo se je postarem.

Svitalo se je že na vzhodu, ko je šel Plesec proti
domu. Odvihal je ovratnik in skril glavo vanj, da bi

52

ga nihče ne spoznal, ako bi ga kdo srečal. Saj so
ljudje že vstajali. In sram bi ga bilo, ako spozna kdo,
daje ponočnjak čislani meščan in trgovec Plesec.

Žena ga je čakala doma v skrbeh in solzah. Ni
mu rekla Žale besede, ni proseče dvigala rok proti
njemu. Tudi tedaj ne, ko se ji je rodil sin Pavel.
Zgodaj je vstajala in delala zase in za moža. Ta je
prihajal v poznih dopoldanskih urah v prodajalnico,
ker je dolgo spal. Bil je čmeren, zadirljiv, oduren.
V srcu se je kesal in žal mu je bilo prečute in pre¬
igrane noči; a strast, ki se je že razrasla po njegovih
prsih, ga je delala nestrpnega, ker ni bilo tako dolgo
večera. Skoro vsak dan je okrog poldneva prihajal
k njemu v prodajalnico Ribič. Prišel je s smehlja¬
jočim licem, odšel s prijaznim vprašanjem, ali se
oglasi zvečer kaj pri njem?

Pri večerji bi žena rada začela razgovor.

V zibelki, v temnem kotu, je ležal Pavel. Sladko
je spal. Angelci so plavali nad zibelko.

Vstala je mati in stopila k zibelki. Nalahko je
odgrnila zaveso, ki je visela nad obrazkom.

»Poglej, kako lepo spi!«

Dvignilo je moža nagnenje, srce ga je sililo k
otroku. Zagledal je v zibelki majhno, okroglo glavico.
Dve cvetoči ličeci je zagledal, ki sta ljubko poči¬
vali na mehki, beli blazini. Daši je mati rahlo dvignila
zaveso, je vendar komaj slišni šum prebudil nežno
spanje otrokovo. In glej: lepe, vlažnosvetle oči so iz-
pregledale; dve debeli, beli ročici-sta se speli h gle¬
dalcema, v licih sta se izdolbli jamici, vsa soba se je
napolnila s sladkim, veselim smehom.

Žena je objela moža. Glava se ji je naslonila
na njegove prsi.

»Ali nič ne maraš Pavelčka?« ga je vprašala.

Nič? Nič odgovora ni bilo. Izvil se je iz ženinega
objema, stopil je po sobi. Ali naj ostane? Ali naj gre?
Pa kaj hoče zdaj doma? Ženi je treba počitka, a njemu

53

razvedrila. Saj še ni pozabil sinočnje izgube. In morda
bi ga žena začela izpraševati, kaj je delal tako dolgo.
Če bi ji povedal resnico, bi bila še bolj žalostna.

»Samo nekoliko grem, pridem takoj! Kaj bi rekli,
ko bi me ne bilo? Da mi ne daš z doma!«

»Saj res!« je rekla, ne da bi vedela, kaj je hotela
reči. Sklonila se je nad zibelko. Drobni otrokovi
prstki so ji segli v lase. Poigravali so se z njimi,
lovili se med njimi. Potem so se nehali igrati. Omah¬
nile so ročice; dete je zaspalo; zasnivale so ga mater
rine solze . . .

Do zibelke je prihajal ropot korakov, ki so se
izgubljali po stopnicah v vežo. Bilo je čuti, kako so
se odprla in zaprla vrata, kako so stopili koraki na
cesto. Bilo jih je slišati manjinmanj. Naposled so
se izgubili v noč. Bilo je mirno vsenaokrog. Le v
njenem srcu se je dvigala bridkost, tako velika in težka,
da ni mogla iz prsi nikamor, niti v solze se ni mogla
več izliti.

In potem se je nekega dne zgodilo, da ni mogel
Plesec ugoditi terjatvi, ki mu je prišla iz tvornice, od¬
koder je prejemal blago.

Stopil je k Ribiču in ga prosil, naj mu posodi
toliko in toliko. Prosil je več, nego je rabil, da po¬
krije dolg. Z ostankom je hotel poizkusiti iznova
srečo v igri. Ribič mu je dal posojilo na visoke obresti.
Posodil mu je njegov denar.

Odslej je šlo vedno hitreje navzdol. Plesec je bil
ves Ribičev, a še bolj ga je omrežila njegova žena,
ki ga je znala tolažiti in mu natakati vina. Vse, kar
je imel, je prehajalo v Ribičeve roke. Z denarjem, ki
ga je znosil k njemu, je krpal dolgove in tako bredel
čimbolj v pogubo. Postal je popolnoma odvisen od
Ribiča.

Prišlo je kesanjema bilo je prepozno. Otresti se
je hotel prijatelja, a bil mu je že čisto v oblasti. Po¬
lastila sta se ga obup in brezbrižnost. Roke je držal

54

navzkriž in gledal malomarno, kako se mu udira strop
nad glavo. Kar je iztržil, je morala skriti in utajiti
žena, da je bilo za največjo potrebo. Plesec se je
vdal pijači. Ko je pil samo popoldne, ni bilo tolikega
zla, a ko je začel piti že dopoldne, komaj da se je
predramil iz omotice, ko je segel po žganju, so se mu
začele črtati Črne sence pod očmi. Potil se je ponoči.
Votel kašelj mu je kratil spanje. Ljudje so se ozirali
za njim. Necenjen in pomilovan je iskal solnčnih
potov, da se mu pregrejejo posušeni udje. Njegovi
duši ni bilo več solnca. Izgubljeno, zaigrano je bilo
njegovo življenje.

Žena je zgodaj posivela. Bila je videti kot starka,
ki nosi težko breme, da jo vsak hip potare.

Po moževi smrti so prodali hišo na dražbi. Kupil
jo je Ribič, saj je bila pravzaprav že njegova. Pleščeva
je bila s sinom na cesti. Daleka pot pred njo, pot, ki
je šla v strm klanec. Vsevprek je raslo trnje, tako
gosto preprečeno, da ni mogla stopinja naprej.

*

* *

Ribič je prezidal hišo. Dolenje prostore je pre¬
uredil tako, da so služili njegovemu namenu. Prebeliti
in preslikati je dal vse stene, vse sobe, vse prostore.
Izbrisati je hotel vse madeže, ki so viseli tamkaj,
nanešeni tja z njegovimi dejanji in z dejanji njegove
žene.

A madeži so bili tako grdi in ostudni, da se niso
dali izmiti. Gledali so skozi beloto prenovljenih sten;
gledali so skozi rdeče rože, ki so krile stene gorenjih
sob. Videli so se posebno jasno, kadar je mimo hiše
žalostno drsala postarana Pleščeva, vedno oblečena v
črno, oguljeno obleko. Govorili so celo v glasnem,
pekočem očitanju, ko so jih gledale ponoči oči, ki je
odbegnil spanec od njih. Kričali so ti madeži po ne¬
usmiljeni osveti, ko je stopil v njihovo bližino Pavel,
rojen v trpljenju, dedič svojega očeta.

55

Ribičeva žena se je veselila preselitve v lepe,
svetle prostore na glavnem trgu. Ljudje se bodo od¬
krivali pred njo, kadar bo slonela na oknu. Spoštljivo
bodo govorili o bogati meščanki, ki si je iz nič pri¬
dobila toliko imetja. A ko je zagledala Pavla, ki se je
igral med drugimi otroki — trpeli so ga le med seboj!
— jo je zabolelo srce, glasno jo vprašajoč: »Kaj pa, če bo
s tvojima otrokoma ravno tako? Kaj bo, če prikličejo ti
madeži, režeči se z vseh sten, osveto, ki udari otroka...?«

Čimbolj sta rasla Lenka in France, tem večji je
bil materin strah. Ljubezen materinska je ugasnila v
nji pohotnost po denarju in ji zbudila v duši bridko
očitanje, pekoč kes. Svetli, prenovljeni prostori so se
ji zdeli mračni in polni groze, da ni nikoli mogla
sama biti doma. Če je šel mož po poslu, sta morala
spati poleg nje Lenka in France. Bila sta nedolžna in
čista, kot dva angela variha sta se ji zdela. Iz njiju
je seval žar neoskrunjene otroške vdanosti, ki zbuja
v materi vesele nade in odganja zle slutnje.

Samo enkrat je zapazil mož, da je šla k Pleščevki.
Sama ni vedela, zakaj. Oblekla se je in denar je vzela
s seboj. Storila je to nevede. Dobiti je hotela sredstvo,
ki naj izbriše madeže, da ji ne bo bivanje na domu
tako strašno in neznosno.

A Pleščevka, majhna in od bremena uklonjena k
tlom, se je zravnala pred njo ponosno in samozavestno.
Drgetale so ji mišice v obrazu. Ribičeva pa se je
čutila tako majhno in polno pregreh, da si ni upala
pogleda obrniti nanjo. Od sramu se ji je stisnila in
ji omahnila roka, ko ji je ponujala denar.

»S tem denarjem ste mi odkupili moža; imejte
ga sami!«

Zbodle so jo te besede hujše od noža, zabolele
bolj od vsake bolečine.

In mož jo je sprejel z besedami: »Ali te morda

peče, ali te mori kes, ker si mi pomagala do blaginje?
Sram te bodi! Čemu sem te pa vzel?«

56

In tako je bilo njeno življenje dokončano. Ni se
ozirala po pozdravih, ni hodila med ljudi. Zakaj vi¬
delo se ji je, da se poznajo madeži tudi na nji, da
se ozirajo ljudje za njo. Zdelo se ji je, da pljune vsak
na tla, kdor gre mimo hiše. Vse ji je bila Lenka,
Franceta ni marala. France naj bo očetov, a Lenka
naj pije vso žalost in ves plamen njene ljubezni. Naj
zraste v varnem, toplem, z ljubeznijo obsijanem za¬
vetju, da bo blaga in dobra, čista in lepa, kakor ni
bila mati ...

»Sram te bodi!« se je oglašalo v nji.

»Odkupili ste mi moža!« ji je govoril glas Pleščeve.

»Sram te bodi! Odkupili ste mi moža!« so kri¬
čali madeži na stenah, madeži v njeni duši.

»Sram te bodi, sram te bodi!« je kričalo od vseh
strani podnevi in ponoči.

Kadar ni mogla spati, se je nekaj začelo sukati pred
njenimi očmi. Bile so rože, naslikane na stenah, kri¬
joče madeže. Sukale so se v divjem vrtincu, razraščale
so se v široke, krvavordeče lise, se krčile v ozke ko¬
lobarje. Pretvarjati so se začele v. spačene obraze, v
dolga, nakremžena lica. In tam iz dalje, iz krvavo-
rdečih, široko razvitih rož se ji je prikazal bled,
upadel obraz z globokimi, črnimi sencami pod vdrtimi
očmi. Bil je obraz Pleščev!

Drgetala je od strahu. Oblival jo je znoj. Zbudila
je moža.

»Jezus, Marija! Pri nas straši! On se vrača —
Plesec!«

A Ribič je spal. Tih in miren mu je bil počitek...

Začela je iskati utehe v molitvi. Klečala je pred
podobo Jezusovo, ki ga je obkrožal venec rož.

In ko se 1  je hotela potopiti v molitev, v čisto in
pravo, ji je zašepetal glas na uho:

»Gorje ti!«

»Odkupili ste mi moža!« se je oglasilo od druge
strani.

57

Glas je rastel boljinbolj. Naposled je zopet kričalo
od vseh strani:

»Gorje ti, gorje!«

Sesedla se je na tla in roke si je pritiskala na
oči. Zopet se je začelo nekaj vrteti pred njo. Bile so
rože, naslikane na stenah, krijoče madeže. Pretvarjati
so se začele v dolga, nakremžena lica, v spačene
obraze. In iz krvavordečih, široko razvitih rož, tam iz
dalje se ji je začel bližati bled, upadel obraz s črnimi,
globokimi sencami pod vdrtimi očmi . . .

»Jezus, daj vsaj, da umrem!« je zaprosila.

A ustrašila se je lastne prošnje.

»Kaj bo z njo, z Lenko, če umrem?«

In ko si je spletala lase in se pogledala v zrcalo,
je zagledala pred seboj bled, upadel obraz s črnimi,
globokimi sencami pod vdrtimi očmi. Bil je njen obraz!

Od dne do dne so ji bile noge težje. Naposled je
obležala in umrla. Globoko v jamicah so ji počivale
oči, usta so ji bila napol odprta. Počivala je kot
človek, ki ga umori težko duševno trpljenje. Poznalo
se je na njenem licu, da je bilo vse polno bridkosti
v srcu, preden je nehalo utripati.

*

* *

In Ribič je divjal po spalnici gorindol. Globoko
mu je visela glava na prsih. Ni se upal pogledati
kvišku ali na stran, da bi ne videl madežev. Sicer se
jim je že privadil. Trd je in vsakdanji človek, ki se
kmalu kako razmisli. Ali vidi jih vselej, kadar mu
pride Pavel pred oči. Kadar stoji pred njim, se mu
zdi kot glasno, kričeče očitanje, ki mu seza v srce
kot nož. Pa da bi imel zmeraj to očitanje poleg sebe?
Da bi mu dal Lenko in si tako zagrenil zadnje dni
življenja? Ali bi ne bilo strašno, prebiti vsak dan tako
noč, kakršna je današnja, ki jo je provzročil Pavel s
svojim nocojšnjim vedenjem?

58

Zato pa se mora zgoditi tako, kakor je sklenjeno
in dogovorjeno!

Vse je še enkrat natanko premislil.

France, ki je še v tujini, mora domov. Njemu
izroči obrt in hišo, zase obdrži toliko, da mu bo do¬
volj do smrti. Lenka vzame Zavinščaka, a on se
preseli k njima. To je glavno! Nič več noče gledati
madežev; tudi noče več videti ljudi, ki bi ga spomi¬
njali preteklosti. To pa se zgodi, če gre Lenka v Za-
vinkovce in če pride on za njo. Potem bo daleč od
spominov in grobov . . .

Upehan od razmišljanja, truden od beganja je legel,
ko je pozvanjalo k dnevu.

To jutranje dremanje ga je bolj utrudilo, nego bi
bil prečul vso noč. Mučile so ga hude sanje. Zasle¬
dovala ga je divja zver, a njegove noge so bile težke
in trudne, da ni mogel nikamor z mesta. Ljudje so
stali vzpota in so pomilovalno gledali nanj. Ali nihče
ni pristopil, nihče se mu ni približal, da bi ga otel.

»Škoda čislanega meščana!« so klicali od strani,
a pomagali mu niso.

Prišlo je svetlo jutro, ki ga je rešilo. Zakričal je
v sanjah in se je zbudil.

Domači ljudje so takoj vedeli, da je imel slabo
noč. Videli so njegov čmerikav obraz, slušali njegove
zadirljive ukaze. Umikali so se mu s pota kakor vselej,
kadar ga je spravila prečuta noč v slabo voljo.

Povprašal je po Zavinščaku. Ta je obavil svoje
posle in se odpravljal na pot. Skupaj sta zajtrkovala
in se natihoma menila. Bil je važen pomenek, zakaj
glavi sta tiščala drug k drugemu in šepetaje snovala
načrte za bodočnost. Priti je morala tudi Lenka, da
se je poslovila od zaročenca. Jože je pognal konje.
Veselo je zdrdral prazni voz z dvorišča. Na ovinku,
kjer se spušča cesta v klanec, se je Jože ozrl nazaj
in zamahnil s klobukom v slovo.

59

V Ribičevi hiši se je zagibalo vsakdanje življenje.
Prihajali in odhajali so ljudje, s prijaznimi pozdravi
so se klanjali pred bogatim Ribičem. Dolga leta so
zatemnela madeže, da jih ni videl zunanji svet. Ugas¬
nila je umazanost v blesku zlatega denarja. Le časih
so se tuintam razgovarjali o dogodkih preteklih dni,
omenjali tudi Ribiča in njegova dejanja. Naposled
so skomizgali z rameni in pristavljali: »Danes pa je

Ribič pošten in ugleden mož!«

Vlil.

Žalostna in potrta je sedela drugi dan Marija Ple-
ščeva v prodajalnici pod podobo Matere sedemžalostne.
Navsezgodaj, komaj da je odprla vrata, je tudi do
nje prišla novica, da so ji sinoči sina vrgli pri Ribiču
iz hiše na cesto. Vedela je, da pride do tega, ako bo
zahajal Pavel tja, in prepričana je bila, da se zgodi
še kaj hujšega. Vselej, kadar je bila tako potrta, si je
želela smrti. Zdelo se ji je celo, da bo tisti dan, ko
pride smrt, zanjo najlepši. Prinese ji rešitev in počitek.
Ali v hipu, ko se je zavedla, da misli nase in po¬
zablja sina, jo je bilo sram te slabosti. Razmišljala
je, kje bi našla izhod in kje pripomoček, da otme
Pavla. Zaman je iskal njen duh pomoči. In tako ji
je duša krenila od upanja do obupa, kjer človek čaka
brez moči vsega, kar mora priti.

Pave! je vstal proti poldnevu. Bled je bil, in bolela
ga je glava. Bilo ga je sram, da se ni upal na cesto.
Vse mesto bo gledalo nanj in se mu smejalo. Vrgli
so ga na cesto kakor potepuha in razgrajača. Vsega
se ni mogel spominjati natanko. Vino ga je že bilo
prevzelo toliko, da so sinočnji dogodki plavali pred
njim kakor v megli. Samo to ve, da je hotel zagnati
kozarec v Zavinščaka in da ga je potem postavil
Ribič na cesto. A zakaj in kako je prišlo do tega, ne
ve. Spomin mu je zamrl v vinu. Toliko pa trdi lahko
še danes, da se je vse to zgodilo zaradi Lenke.

60

Obšla ga je želja, da bi se maščeval. Hipoma bi
se maščeval, da bi bilo maščevanje toliko izdatnejše.
A nobena misel se mu ni utrnila v glavi. Žile so mu
bile zabrekle, suho mu je bilo v grlu in v ustih; roke
so se mu tresle, ko si je prižigal smodko.

Matere ni hotel srečati. Takoj iz prodajalnice so
držala vrata v stanovanje. V prvi, večji sobi je spala
mati, v drugi, manjši, ki je bila poleg nje, je spal
Pavel. Iz te je bil izhod v kuhinjo in iz kuhinje na
dvorišče. Stanovanje je bilo tesno in temno. Če je bil
količkaj oblačen dan-, je morala goreti v kuhinji luč,
da je videla mati kuhati. Ko se je preselila iz sedanje
Ribičeve hiše semkaj, se ji je zdelo, da so jo živo
pokopali v grob; tam vse prostorno in svetlo, tukaj
tesnoba in mrak. Kadarkoli je prišla iz početka v to
temo, so se ji porosile oči. Niso več in ne bodo ni¬
koli več gledale solnca, ki je zašlo in zatonilo. Tekom
let se je pa privadila temi, da so jo bolele oči, kadar
je hodila po solncu. Saj to ni bilo njeno solnce, ki je
svetilo srečnim ljudem. Njeno solnce je zašlo in za¬
tonilo. Tema ji je bila prijazna. Tako se je prilegala
njenemu srcu, da bi ne moglo biti brez nje. Tu, v
tem mraku, so se razvijale njene želje, tu so se raz-
gubljale nadeje, komaj vzcvetele, že zapisane smrti.
Tu so živeli njeni spomini. Vstajali so ji iz srca kakor
mrliči iz grobov. Legali so zopet v srce, da se zbude,
kadar si jih je zaželela. In zato ji je tako dobro dela
ta tema. Vzeli so ji solnce, a teme ji ne morejo vzeti.
Če ji vzamejo tudi to, ki jo obdaja zdaj, pride ona,
ki je ne vzame nihče.

Pavel je pretipal drobiž v žepu, ako ga bo dovolj
za danes. Pa če bi ga ne bilo, saj mu zaupajo ljudje.
Zgodilo se je že večkrat, da je odšel po svetu, in
potem so prihajali k materi, ki je poravnala račune.
Da bi ga ne čula mati, je odšel po prstih na dvorišče
in na cesto. Zasvetilo mu je solnce v oči, da ga je
zabolelo. Klobuk si je potisnil na oči, da bi se očuval

61

solnca in se skril pred ljudmi. Hitro je stopal naprej,
tekel je skoro. Zdelo se mu je, da se mu posmehujejo
ljudje, ki so ga srečavali; da si šepečejo zbadljive
opazke: Pavla so vrgli na cesto.

V gostilnici je v dušku izpraznil čašo vina. Za¬
vrtelo se mu je v glavi, da jo je moral opreti ob roko.
Vsa soba je zaplesala pred njim. Izpraznil je drugo
čašo, in toplota mu je šinila po žilah. Zdaj je začel
jahko misliti. Misli pa so bile razgrete in zmedene;
nobene jasnosti ni bilo v njih. Sukale so se in raz¬
pletale in razgubljale kakor kolobarji dima, ki jih je
puhal iz smodke. Začutil se je majhnega in zaniče¬
vanega, in oči so mu postale vlažne in otožne. Glava
se mu je sklanjala k mizi, ustna so se približala ko¬
zarcu. Hipoma se je zravnal, in vesela iskra je zago¬
rela v srcu. Zažvižgal je veselo, razvnemajočo pesem,
ki mu je bila tolikokrat spremljevalka, ko je hodil
za kruhom iz mesta v mesto. V motni svetlobi v vinu
porojenih upov so se zasvetile pred njim nove ceste,
držeč v neznane kraje, kamor odpotuje, da se vrne
bogat in ugleden v sramoto in maščevanje tistim, ki
so ga vrgli na cesto.

Da! To stori: pojde in pride! Pojde majhen in
zaničevan, a pride bogat in velik. Tako udari pritli¬
kave, umazane ljudi, ki ne poznajo moči njegovih
ukrepov. Potem bodo oni nizko pod njim. S peto jim
bo stopal za tilnike, da občutijo vso njegovo mašče¬
valno silo.

Želel si je prijateljev, da razvije pred njimi nove
načrte. Vstal je in hotel do njih, da jih skliče na vesel
razgovor. A ko je vstal, so se mu zašibile noge, da
je omahnil na stol. Tak ni mogel na cesto. Vzel je
list papirja in začel pisati. Z očmi se je bližal in od¬
daljeval papirju. Ni mogel najti prave razdalje, megla
mu je plavala pred očmi. Naposled je napisal z ne¬
jasnimi, trdimi črkami, kje jih pričakuje, kam naj
pridejo.

62

Vesel nasmeh mu je zaigral okrog usten. Z obema
rokama se je naslonil ob mizo. Čutil je radostno bo¬
dočnost, ki se mu bliža z brzimi koraki. Oči so mu
prihajale trudne in zaspane. Obšla ga je omamljiva
opojnost; glava mu je klonila nižje in nižje. S čelom
je zadel ob steklenico, ki se je prevrnila po mizi. Po
prtu se je razlilo vino. Pavel je zaspal . . .

Začutil je, kako ga je potresla za ramo krepka
roka. Odprl je oči, veseli obrazi so se mu nasmejali.
Družba je bila zbrana.

»Ali hodiš v gostilnico spat?« ga vpraša prvi.

»Samo sanjal sem,« odgovori Pavel. Usta so mu
bila suha, da jih je komaj odpiral. »Izplakniti si mo¬
ram grlo. Vse se je posušilo v meni. Dajte mi pijače!
Rajši sem lačen nego žejen.«

Posedli so in si natočili in trčili in pili.

»In kaj si sanjal?« ga vpraša drugi.

»Ali morda o tem, kako prenašajo ljudi iz sobe
na cesto?« ga zbode tretji.

»Ne o tem,« reče Pavel mirno, »a to mi je dalo
povod, da sem začel sanjati o drugih velikih rečeh.
Sicer pa: komu se lahko ne pripeti, da ga postavijo
pod kap ? Danes meni, jutri tebi — to je ves razlo¬
ček! In tako se tudi lahko kdaj pripeti, da primem
jaz Ribiča za vrat in ga vržem iz lastnega gnezda.
In to je tisto, o čemer sem sanjal. Ali prej moramo
piti! Kdo bi govoril s suhim griom! Pijmo!«

Izpraznili so kupe.

»Poglejte, prijatelji!« začne Pavel.

■ Prijatelji so se primaknili bliže.

»Moja pot drži v neznane kraje. Jaz nisem človek,
ki bi bil prikovan na ped zemlje. Kolikor velik je svet,
toliko je mojega. Od obzorja do obzorja je moja last,
last moje volje.«

»Iz tebe govori vino!« pravi prvi.

»Ne! Vino je zbudilo misli, misli so rodile načrte,
načrti so zdramili voljo in moč, in zato je vse moje.

63

Vse je moje in tudi Lenka. Svojo glavo zastavljam za to!
In četudi vzame Lenka Zavinščaka, je vendarle moja.
Če da oče svojo hčer drugemu, tujemu človeku za
ženo, je vendarle njegova, očetova. In tako ostane
Lenka moja, čeprav vzame tistega tujca. Ali razumete?«

»No, da!« se jih oglasi nekaj.

»Danes si pil modrost, ne vina!« reče eden.

»V vinu je modrost, zato poslušajte! Pojdem, to
je gotovo. Že jutri zarana me ponese pot v neznane
kraje. Kam? Kamorkoli! Saj je ves svet moj. Človek
se mora zavedati, da je nekaj, potem ni strahu v
njegovem srcu. Pri Bogu, tako vam povem, da si iz¬
kopljem bogastvo iz pekla, če je tam skrito in na¬
menjeno meni. Ugrabim ga izmed zvezd, če tamkaj
plava moje raztopljeno zlato! Zakaj moja volja sega
od tal do vrha, od pekla do neba.«

Pavel je vstal. Glasno mu je zvenela beseda. Kri
mu je gorela v licih.

»Če so me mislili poteptati in pritisniti v prah,
so se bridko prevarili, zakaj jaz nisem črv. Orlu ho¬
čem biti enak, ki razpne krila in vzplava tja gor, tik pod
solnce! In zato je dobro, da so me vrgli na cesto. S
tem so mi dali razumeti, da moram vstati, če nečem,
da me povozijo in me poteptajo in mi pretarejo vse
kosti! Mati mi je rekla, da me pri Ribiču ubijejo. A
dokazati hočem materi, da se moti in vara. Dokazati
hočem, da se tudi mati moti, če obsoja sina. In ker
je rekla, da me ubijejo, me je obsodila s tem, da sem
mlečnozobec in plašljiv zajec, ki ni vreden, da bi mu
palico razbil na hrbtu!«

»Resnične so tvoje besede: mlečnozobec in plašljiv
zajec!« reče eden.

»In zato pojdem! Vesela bo moja pot, ker so sinoči
ves strah iztresli iz mene. Ko pridem, takrat bodo gle¬
dale vaše oči. Takrat bodo gledale vaše oči, ko po¬
vprašam, za koliko mi prodado Kranj. Saj to je vsa
moč, vsa čast in ves ugled: denar! Toliko ga prinesem

64

s seboj, da vam ga nasipljem na pot. Vsepovsod
se bodo poznali sledovi mojih stopinj. Hvala tistim,
ki me zaničujejo! Zbudili so voljo, ustvarili človeka!«

»Pa kako izvedeš vse to?« se mu poroga tovariš.

»To je moja stvar. Za vas je dovolj, da veste,
kaj izvedem. In zdaj vas vprašam: Ali hočete piti z
menoj na mojo bodočnost — ali da se izrazim jas¬
nejše — na bodočnost zaničevanega in na cesto vrže¬
nega človeka?«

Hrupno in enoglasno je odgovorila družba: »Ho¬
čemo! Pijmo!«

Zazveneli so kozarci.

Visoko je dvignil Pavel prazno čašo. Slovesen
mu je bil glas:

»In nihče več in nikoli več ne bo pil iz tega
kozarca, ki sem ga izpraznil na svojo bodočnost!«

Zatnahnil je z roko, in kozarec je priletel ob na¬
sprotno steno in se razbil na drobne kosce.

Zdaj se je oglasila Pavlova pesem:

»Bratje, bodimo veseli,
dokler smo še mladi vsi!

Srečen, kdor ljubiti . , .«

Pavel ni mogel pesmi izpeti do konca. Nekaj ga
je prijelo in stisnilo za grlo, da se mu je hreščeče
pretrgal glas, kakor bi kdo prerezal struno, ki zveni
v jasnem napevu. Sesedel se je na stol in si zakril
oči.

»Kaj ti je?«

»Kaj se ti je zgodilo?«

Pavel je molčal. Pred njim so se razpletale bele
ceste, držeč v neznane dežele. In ko jih je gledal in
hotel videti bodočnost, ki prihaja z brzimi koraki, se
mu je začela iz dalje bližati dolga, hladna, črna senca.
Vihrala je proti njemu kakor črn plašč z mrtvaškega
odra. Zašumelo je okrog njega kakor rezek veter, ki
naznanja vihar. Prišla je zopet temna, mračna slutnja.

65

Z ledenimi rokami ga je stisnila za grlo, da je umrl
v njem glas vesele pesmi . . .

»Izgubljeno je! Ubijejo me! . . . Toda če ne morem,
če je vse izgubljeno in če me ubijejo . . . Čemu potem
ves napor? . . . Čemu so mi gradovi v oblakih? . . .
Ni moči in ni volje, zato se podirajo načrti, zato ugašajo
misli, ki so jih rodile; a ostane samo še vino, da
v njem potopimo misli!«

Izpil je kozarec. Zatreslo se mu je v srcu. Mehkoba
mu je prepojila dušo, zasolzila se mu je, in solze so
mu prikipele v oči.

»In tako je vse skupaj nič! Vse same pene —
blodne sanje . . . oblak v vetru, ki ga podi in raztrga.
Kakor cunje nas pomečejo na gnoj — ne samo na
cesto — in smrt bo naš delež. Ubili so očeta, pa ubijejo
še sina! O, mati, mati! . . . Povedala si mi, da mo¬
ram umreti! . . .«

Vse prigovarjanje prijateljev, naj se umiri, je bilo
zaman. Pavel je jokal in pil. Naposled je omagal. Ves
je zlezel v en sam kup, držati so ga morali, da se
pi sesedel pod mizo. Prijatelji so mu segli pod ramena
m ga nesli proti domu. Noge so se vlekle za njim.

»Ali gremo tja . . . kajne ... k Lenki . . .« je
jecljal Pavel.

»Da, da; tja, tja!«

Nesli so ga proti domu.

Zunanja prodajalniška vrata so bila priprta. Skozi
odprtino je sevala bledordeča luč. Za njimi, za vratmi, je
sedela v kotu pod podobo Sedemžalostne stara, uboga
mati, Marija Pleščeva. Sedela je tam, topeč se v solzah
žalosti, in čakala nanj, ki ga še ni videla današnji dan.
Tistih sedem mečev se je zabodlo v njeno srce, da je
bilo vse bolno in krvavo.

Ko je začula korake, zdaj nagle, zdaj zopet po¬
časnejše, ki so se bližali hiši, je stopila do vrat. Na¬
stavila je uho na odprtino. »O, ko bi vsaj že prišel!«
je klicalo njeno srce, vse bolno in krvavo.

Trije rodovi.

5

66

Pred hišo so se ustavili pozni prihajalci.

»Ali smo tam ... pri Lenki . . .« je začula mati
Pavlov glas.

»Da, tam smo!« se je glasil odgovor.

In odprli so vrata. Vajeni so bili temu.

IX.

France Ribič, sin svojega očeta, se je vrnil iz
tujine. Prišel je z velikim prstanom na mezincu in s
težko verižico na telovniku. Oblastno je stopal po
mestu, saj je vedel, da mu da oče posestvo in pre¬
pusti obrt, ko se poroči sestra. Vrnil se je nekoliko
prej, nego je bilo določeno, a moral je priti, ker so se
pripravljali na svatbo. Prehodil je tuja mesta, kjer
govore tuj jezik in kjer so bogati in gosposki ljudje.
In gospostvo zunanjega sveta se je oprijelo tudi mla¬
dega Ribiča. Švignilo je mimo njega in se dotaknilo
njegove zunanjosti. Zato je bilo v mestu malo njemu
enakih mladih ljudi, ki bi se nosili v tako izbranem
kroju in ki bi nosili glavo tako pokonci kakor France,
starega Ribiča edini sin. Visoko je dvignil z ustni
smodko, ko si jo je prižigal. Ko je hodil po mestu,
je držal roke v žepih, da je vsak videl težko verižico
z debelimi priveski, s srebrno konjsko podkvijo, z
veliko volovsko glavo in s težkim, nerodnim ključem.
Desnico je vselej tiščal v žep tako, da mu je iz njega
gledal mezinec, okovan z velikim prstanom. Večkrat
nego je bilo treba je zasukal smodko med zobmi, a
takrat je vselej iztegnil desni mezinec, da je zagledal
njegov prstan vsak, kdor ni bil slep, ali kdor mu ni
vračal preziranja s preziranjem.

Videl je tuji svet in se navadil živeti in vese¬
ljačiti. Zdaj, ko je bil zopet doma, je popival po go¬
stilnicah in napajal svoje sovrstnike, ki še niso prišli
preko domačega plota, kakor jih je zbadal.

67

Z očetom se je tudi popeljal pogledat nevestino
bodoče domovanje. Ko se je vrnil, so bile vse gostil¬
nice polne čudovitih novic.

»Tukaj še pojma nimate, kaj vse čaka našo
Lenko. To vam je denarja na stotisoče! Česar nima
ženin, to dodamo mi. Cekin poleg cekina bi lahko
položil po cesti od nas pa tja dol do Zavinkovcev!
In tam, na domu, tam imajo vsega dovolj, žive kakor
grajska gospoda.«

Od ust do ust je šla bajka o brezmejnem bogastvu.

»Zakaj pa trguje s prešiči?«

»Samo zategadelj, da mu ni dolgčas in da hodi med
svet,« je trdil France.

»Torej je bolje, da ste vrgli Pavla na cesto?«

»Kaj hočemo z beračem! Pojedel bi in popil, kar bi
mu Lenka prinesla na dom, in potem bi umrla za jetiko
oba, tako bo vsaj sam! Beračev, pohajačev in pijancev
ne maramo. Rajši zapalim streho nad seboj, nego bi
dovolil, da bi se priklatila v mojo rodovino tako nič¬
vredna zalega! Za Pavla so vislice, a ne Ribičeva hči!«
je kričal stari Ribič. Ves je bil rdeč in razvnet od jeze
in strasti.

A Pavel se ni mogel braniti. Bil je z doma. Nihče
ni vedel, kod potuje. Proti večeru drugega dne, ko so
ga privlekli v materine roke, je odšel. Nikoli ni šel
tako težko. Vselej so mu bile noge lahke, kadar se je
razvijala pred njim cesta, držeča v svet. Komaj da se
je ozrl na ovinku nazaj, da ujame zadnji pozdrav od
Lenke. In ko je šel tudi zdaj mimo Ribičeve hiše tja
proti mostu, se je ozrl na prvo nadstropje, kjer so bila
okna odprta. Želel si je njenega pogleda, zadnjega
sladkega pozdrava, da ga okrepi in ojunači. A Lenke
ni bilo. Zagibali so se zastori na oknu. Mislil je že,
da zagleda Lenko za njimi, kako ga pozdravlja izza
tihega zavetja. A Lenke ni bilo. Bil je večerni veter,
ki je zibal zastore.

68

In tako je odpotoval sam. Ni bilo pogleda, da bi
mu želel srečno pot, ni bilo pozdrava, ki bi mu bil
prijazen, najdražji spremljevalec. Bil je popolnoma
sam, zakaj še svojih misli ni imel s seboj. Razgubile
so se mu in razpršile kakor oblaki pod nebom, ki se
razgube in razprše, in silna, velika praznota gleda na
zemljo. Na mater ni mislil. Njeno srce je šlo za njim,
a Pavel ni čutil njega bližine.

Daleč je bil že iz mesta, in pogledi so mu za¬
hrepeneli nazaj. Solnce se je bližalo goram. Po skal¬
natih grebenih se je izprehajala ognjena večerna zarja.
Nje krvavi blesk je odseval daleč naokrog, nad vsem
mestom je plavala luč ugašajočega solnca. Odsevala
je iz šepetajočih savskih valov, da je bilo videti, kakor
da objema mesto širok pas plameneče krvi. Svetloba
je ugašala boljinbolj. Naposled je trepetalo iznad gord
nekaj kot boječ utrinek velike luči, ki je gorela, a ki
je že ugašala.

Počasi so se premikale Pavlu noge. Čim dalje
je stopal, tembolj se je potapljal svet za njim v temo.
Iz nje se je svetlikala cesta, bežala naprej in se pred
njim iztekala zopet v temo. Na desno in levo se je
spuščala noč na zemljo. Nebo se je nižalo, čisto se
je že naslonilo na gore na obzorju. Vse je bilo videti
majhno in tesno. A najmanjšega se je čutil Pavel.
Niti sence njegove ni bilo videti na cesti. Prebleda je
bila luč zvezda.

Pri Ribičevih so se pripravljali na svatbo. Šivilje
so prišle v hišo in so šivale Lenki perilo in posteljno
opravo. Stari Ribič je bil radodaren. Kar je bilo naj¬
lepšega in najdražjega, je nakupil hčeri, da pride z
bogato balo na novi dom.

Kakor tedaj, ko se je preselil v to hišo, je dal tudi
zdaj prebeliti in preslikati vse prostore in vse sobe.
Ko so strgali z zidov stari omet, da ga nadomeste z

69

novim in prevlečejo z drugo slikarijo, so se pokazali
ostanki izza dolgih let. Stari madeži so se prikazali;
pol pozabljeni dogodki so zaživeli in neusmiljeno uda¬
rili ob srce. Delavci so morali hiteti z delom, da ko¬
likor mogoče hitro prekrijejo glasne priče in pekoča
očitanja, ki so jemale Ribiču pokoj, ga razburjale in
napravljale nemirnega in neprijaznega. Ljudje so go¬
vorili, da je zategadelj tak, ker se bliža hčerina poroka
in ker mu bo vendarle težko dati edinko daleč z doma.

Ribičeve misli niso mogle najti razvedrila. Hodil
je po hiši iz kota v kot, iz hleva v gostilniško sobo,
iz mesnice na dvorišče. Brskal je po papirjih, raču¬
nal, koliko bo za hčer, koliko za sina in koliko ostane
njemu — ali miru ni bilo v njegovo srce. V spalnici
je visela podoba njegove žene. Nekoč je hodil tod
mimo ubog, raztrgan umetnik, ki je znal risati obraze,
da so bili videti vsi žalostni in tolažbe željni. In tedaj
je dal Ribič narisati na Lenkino prigovarjanje obraz
svoje žene, ki je visel v njegovi spalnici. Bil je bled
in otožen, globoka žalost je odsevala z njega. Oči pa
je upodobil potujoči umetnik tako, da so se vedno
ozirale za gledalcem. Na vse strani so se obračale
za njim, kakor bi bile žive in kakor bi si želele raz¬
govora, da se razmislijo in razjasne. Zakaj bile so te
oči napravljene tako, da je vednoinvedno gledala iz njih
mračnost in solzavost. In te oči so gledale za Ribi¬
čem tako proseče in tolažbe željno, da se ni mogel
ozreti vanje. A čimbolj je obračal poglede od njih,
tembolj so ga vabile oči, tembolj so ga prosile to¬
lažbe in utehe. Sklonjeno je sedel nad papirji in ra¬
čuni in denarjem, s hrbtom obrnjen proti podobi. In
hipoma je začutil, kakor da ga kdo kliče, kakor da
ga kdo vabi, naj se ozre. In nehote in nevede se je
ozrl, in oči so ga gledale tako proseče in tolažbe
željno, da ga je premrazilo po hrbtu. Roke je tesno
položil na kup računov, papirja in denarja; zbal se
jo, da ga kdo ne okrade.

70

Če je legel trezen v posteljo, ni mogel zaspati.
Prihajali so spomini, ki so preganjali spanec, da ni mogel
Ribič zatisniti oči. Bilo je treba vsak večer močne
pijače, ki ga je omamila in uspavala. V omotici je
sanjal o lepših časih, ki pridejo, ko se preseli odtod
k hčeri, kjer bo imel mir pred vsem, kar ga zdaj bega.
Pil je Ribič v velikih, dolgih požirkih. Pogasiti je hotel
z njimi pekel, ki ga je nosil v prsih. Vsa kri mu je
silila v lica. Razgreta se mu je pretakala po žilah,
da so mu bile napete in so udarjale sunkoma, plašno
in naglo. Roko je položil na srce, da bi ga umiril.

Lenka je bila otožna. Nič ni bila podobna nevesti,
ki hrepeneč čaka trenutka, ko se zveže z izvoljencem
svojega srca.

Izvoljenca njenega srca so pregnali. Ubogi potnik
se ubija po svetu. Sam Bog ve, kaka je njegova
usoda. Takrat, ko je šel, je stala ob vrtnem zidu in
gledala po cesti, ki se je veselo in vabljivo vila v
svet. Videla ga je, kako se je oziral nazaj, vedela je,
koga iščejo njegove oči. A nista se srečala s pogledi.
Pavel je torej sodil krivično, ko je mislil, da ni ni¬
kogar, ki bi ga spremljal- Toda njegovo srce je bilo
tako ubogo in plašno, da ni čutilo nevidnih sprem¬
ljevalcev.

Pregnali so izvoljenca njenega srca, in zato je bila
Lenka žalostna. Hodila je med cvetičnimi gredami. A
ni hodila med njimi, da bi odbirala one najlepše cve¬
tice, ki jih povije sebi in ženinu v poročni šopek.
Izprehajala se je med njimi, da se poslovi od -njih,
od dragih, nežnih ljubljenk, ki bodo po njenem odhodu
samevale in venele prav tako, kakor bo venela in
samevala ona, svojih cvetic kraljica.

Njenega srca izvoljenca so pregnali.. Iztirali so ga
izpred njenih oči, njega — izgubljenega, edinega! Za¬
vržen in zasramovan, tako ubog in bolan, potuje po
svetu, kakor bo bolna in uboga ona, ko se popelje
na novi svoj dom, ki je tam daleč v tujem kraju, tako

71

tuj in hladan, mračen in neprijazen, da ostane v njem
tujka do konca dni.

Trgala je cvetice in jih povijala v šopke in jih
nosila materi na grob.

»Če jim je zveneti, naj zvenejo tu, da bodo vedele,
komu venejo in umirajo.«

In potem se ji je hotelo umreti.

»Da bi bila enaka vam, cvetice moje, da bi zve¬
nela in umrla! Nič bojazni bi ne bilo v mojem srcu.
Jutranja rosa bi me kropila. Ogledovalo bi se v nji
jutranje solnce. Lepo bi bilo, ko bi bila mrtva in bi
ničesar ne čutila!«

Oče je videl njena bleda lica; slutil je, zakaj so
ji oči tolikokrat rdeče in rosne.

»Treba je z otrokom izpregovoriti resno besedo.«
Poklical jo je pred se. Začel je razgovor tako, kakor
se mu je zdelo najboljše in najmilejše.

»Na svetu je dvoje vrst nevest. Ene so take, ki
pred poroko pojo in so vesele. Te pozneje žalujejo in
se jočejo. S temi je ravno tako, kakor z njim, ki se
smeje ob petkih. V nedeljo se gotovo joka. In to ti
bodi rečeno v čast in tolažbo — ti nisi taka! Druge
so take, ki se pred poroko jokajo in kislo drže. Tem
je potem zakonski stan en sam velik praznik. Nikoli
ne občutijo nobene žalosti. Žive v večnem veselju.
In glej — to čaka tebe. Zato ti ne očitam tvoje po-
Parjenosti, ker mi je porok, da ti bo pozneje lepo in
dobro!«

»No, da ...« je rekla Lenka, »vi že veste, kako je!«

»Jaz vem, da! Zato imej prepričanje, da govorim
resnico. In kaj bi pa tudi imel od tega, če bi vedel,
da te tiram v nesrečo. Tvoja nesreča — moja nesreča!«

Pred tem razgovorom je Ribič pil. Vino mu je
omehčalo srce, da je bilo mehko in polno solz. Pri¬
tisnil je Lenko nase, ljubeznivo ji je božal lase.

»Tvoja nesreča — moja nesreča,« je ponavljal
>n si brisal oči. »A  človek mora imeti tudi nekoliko

72

poguma, čeprav je ženska. Ljubezen je prvo, a pred
njo pogum, tako da je pravzaprav pogum prvi! Ko
bi jaz in pa tvoja mati ne imela poguma, ali bi ne bil
danes berač, kakor jih je mnogo in kakor jih še bo
obilo? Torej« — in začel je naštevati na prste —
»prvič: pogum! •— Malo daleč pojdeš, to je res! A
nekaj je tudi res, to namreč, in to je drugič: jaz pri¬
dem za teboj! Torej: prvič, kakor smo rekli, pogum,
drugič: jaz pridem za teboj! In potem še tretjič: de¬
narja dobiš! Lepega, svetlega denarja, da se pobesi
Zavinščaku pas do kolen, toliko mu ga odštejem takoj,
ko prideta iz cerkve. Torej kako smo rekli? Prvič:
pogum, drugič: jaz, tretjič: denar. Ali če razvrstimo vse
te važne in potrebne reči v pravilno vrsto in tako,
kakor pravzaprav so in kakor izhajajo ena iz druge,
potem lahko rečemo z mirno vestjo in ne da bi komu
delali krivice, rečemo lahko tako: prvič in drugič in
tretjič: jaz! Ali razumeš, ha?«

»Vem, oče: vi ste mi vse!«

»Dobro! Kdor priznava, ta ceni! Tega ti ne poza¬
bim! In kdor ima te tri reči, ki so — če se prav vzame
— pravzaprav ena, potem pride tudi četrta, in ta je:
življenje! Zato pa, ker imaš vse tri, imaš tudi že če¬
trto. Kdo bi bil torej žalosten, če ima življenje? In z
življenjem je prav tako kakor z nevesto: eno se joče,
drugo se smeje. In tvoje je to, drugo, tisto namreč,
ki se smeje. Življenje se pa smeje zmeraj tedaj, kadar
ga dviga in jači denar. In tako mu reci vedno, kadar
bi ti kdo kaj očital, reci mu, da nisi prišla praznih
rok. Le čakaj! Saj bova skupaj! Tudi jaz ne pridem
brez krajcarja. Zato pojde vse, kakor bova sama hotela.«

Očetu je utihnila beseda. Zasopel je globlje, pri¬
pravljal se je na to, kar je hotel povedati.

»Kaj ne, tega ne moreš reči, da bi te ne imel rad.«

»Ne, tega ne morem reči,« odgovori Lenka.

»Storil sem zate, kolikor sem mogel.«

»Da!« je pritrdila malomarno.

73

»Glej, in zato ne bodi žalostna, saj storiš s tem tudi_
meni veliko dobroto! Ne bom ti pravil vsega, ker bi
vsega ne umela. A to ti lahko rečem, da si želim
pokoja in mirne starosti. Delo dolgih let me je upehalo.
Rad bi živel daleč odtod. S teboj mi bo to mogoče
zdaj, ko pojdeš. Zato petič in zadnjič: meni na ljubo!«

»Vam na ljubo,« je reklo dekle.

»In v umevanju življenja je vsa modrost. Pako!
Povedal sem ti, kar sem se namenil. Iz zadnjih mojih
besedi pa razvidiš, koliko upanja stavljam nate. Zato:
tvoja nesreča — moja nesreča; tvoja sreča — moja
sreča. Ker pa si dober otrok, si rajša izvoliš drugo.
Ako bom srečen jaz, bo to dokaz, da boš srečna tudi ti.«

X.

Pavel se je vrnil iz tujine. Prišel je nenadoma
kakor vselej. Dospel je nekaj tednov pred Lenkino
poroko. Mati je sedela v kotu v prodajalnici. Vrata so
se odprla, in Pavel je stal na pragu. Kakor bi se
vrnila njena mladost, tako naglo in lahko je vstala in
mu  stekla naproti. Objele so ga njene suhe roke,
njeno srce je zavriskalo:

»Pavel, Pavel!«

Veselo je zaplapolal plamenček v rdeči svetilnici.
Ves mračni prostor je napolnilo veliko veselje, kakor
t>i prišla pomlad na opustošen vrt.

V kuhinji je zaprasketal ogenj, zacvrčala je mast.
Na mizi je stala steklenica vina. Hipoma je bilo vse
Pripravljeno, da se okrepča sin. Begala je mati po
stanovanju in po prodajalnici, vsa razburjena od ne¬
nadnega veselja. Kdor je prišel v prodajalnico, vsak
je moral čuti:

»Pavel je prišel. Ravnokar se je vrnil.«

Pavel je sedel za mizo. Glavo je naslanjal ob
desnico, levica mu je malomarno visela ob stolu. Ves
je bil truden in upehan. Bil je prašan od cestnega
prahu. Na rami mu je sameval porumenel list, ki ga

74

je vrgla nekje spotoma nanjo zgodnja jesen, otresajoč
z vej zeleni nakit. Gledale so ga materine oči. Videle so,
da mu je obleka oguljena, od dežja izprana. Ohlapno
mu je visela ob telesu, kakor bi ne bila umerjena
zanj. Oči so mu bile motne in zaspane. Gledale so
plašno, kakor da iščejo nečesa, kar je srcu sovražno
in grenko.

»Kaj je novega, mati?« je vprašal Pavel. Dolgo
sta molčala oba. Ta molk je dokazoval, da bi rada
govorila, pa se nista upala, kakor da se bojita drug
drugega.

»Tako sem te hotela vprašati jaz,« reče mati.

»Kaj bi me izpraševali? Četudi vam povem, me
ne boste umeli, ker niste videli sveta. Beseda ne more
povedati vsega, kar doživi srce.«

»Res! Toda nekaj bi že umela.«

»Tako je: človek gre z velikimi upi in se vrne
brez njih. Upi so v boju življenja slabo orožje. Kjer
ni krepke volje, tam premaga življenje človeka.«

»Torej — kaj? Ali si premagan?« vpraša naglo

mati.

»No, tega ne pravim. Ali človek se nauči resnice,
ako živi v velikem svetu. In tako sem gledal, kako
je tam zunaj, in moje izkušnje so bogate in vredne
zlata.«

Pavel dvigne glavo, kakor bi se nečesa domislil.

»In kaj je z Lenko?« vpraša in pogleda materi v oči.

»Pusti Lenko! Saj ni vredno, da bi govorila,« reče
mati. Hudo ji je bilo, da je prišel s tem vprašanjem.

»Vredno ali nevredno — to je enako. Le povejte!«
sili Pavel.

»Pa zakaj bi govorila? Naj ti povedo drugi.«

»Čimbolj se ogibljete vprašanja, tem večja je moja
radovednost. Ali naj grem morda takoj nocoj vprašat
drugam, kaj je z Lenko? — Ali naj odgovorim sam?«

Mati je pokimala.

»Lenka je že poročena.«

75

Odkimala je mati.

»Pa bo v kratkem.«

»Da!«

Pavlu je šinila desnica v lase, levica se mu je
stisnila v pest. Čula je mati, kako je zaškripal z zobmi.
Natočil si je v kupico vina.

»Dobro! Saj sem vedel . . .«

»Tako je. Nič se ne da izpremeniti,« reče mati,
»ljudje so ljudje. Vsak hodi svoja pota.«

»In pota gredo narazen. Čudna, sovražna moč jih
razceplja, da drže vsaksebi, namesto da bi se zgri¬
njala v eno ravno, belo, gladko cesto!«

Pavel je gledal pred se. Otožno se mu je glasila
beseda.

»Pota gredo narazen in nikjer ni mesta, kjer bi
se iztekala v gladko, ravno cesto. Nikjer ni tega mesta!«

»Pač!« zašepetne mati. Oglasila se je nevede.

»Pač!« je ponovil Pavel. »Tam, kaj ne, kjer je
oče, tam je ono mesto!«

Mati je molčala.

»Prav!« reče Pavel, »ni treba govoriti. Saj vem,
Kje je konec.«

Potem je vstal s stola. Stopal je po sobi in se
ustavil pred materjo. Položil ji je roke na rame in ji
gledal v oči. Pogled mu je bil miren in vdan.

»A ne bojte se, mati! Meni se hoče življenja!
Mlad sem še, in kdo bi mislil na smrt!«

»Tako te imam rada, Pavel,« je odgovorila mati.
Pogladila ga je po licu. Čutil je, kako ji je dlan trda
od dela. »Kadar si miren, takrat si najbolj moj.«

Kadar pridejo težke in bridke ure, takrat je človek
miren, ker čaka udarca in se čuti brez moči, da bi
ga odvrnil od sebe.

»Nocoj ne grem nikamor. Truden sem in zaspan.«

Vino, ki ga je izpil, ga je napravilo zaspanega.
Zaželel si je postelje. Legel je in prekrižal roke pod
glavo; tako je gledal v strop in čakal, da pride spanec.

76

V polsnu so se razpletala pred njim pota, ki jih
je prehodil in ki mu niso uresničila načrtov. Povsod
je videl dovolj bogastva, a nikjer ga ni bilo zanj.
Nemir in nestalnost sta ga tirala iz kraja v kraj.
Iskal je zaslužka in kjer ga je dobil, ga ni vztrpelo
dolgo. Naposled so se ga branili ljudje, ker niso ma¬
rali nestalnega gosta. Ubijal se je po svetu, romal iz
kraja v kraj. Končno se ga je polastilo hrepenenje po
domu. Pošla so mu vsa sredstva, da ni bilo več kruha,
in obleka je hotela nadomestila.

A življenje je lepo! Toliko sladkosti hrani v sebi,
toliko tajnosti, da je tem lepše in vabljivejše, čim¬
bolj se potaplja človek vanje. In ko mu poidejo sred¬
stva, da ne more več uživati življenja, se zave svo¬
jega uboštva, svoje malenkosti. In tako tudi Pavel!
Ko se je zavedel, kako je majhen in ubog, se je obrnil
od življenja in si je želel doma, kjer se lahko skrije
pred njim. In ko je tako potoval in iskal bogastva
dolge dneve in noči, dostikrat lačen in žejen, se mu
je porodila v srcu pesem, ki je ni še nikoli slišal, a
ki se tako prilega njemu samemu. Pesem in napev —
oboje se mu je obenem zbudilo v srcu in ni hotelo
utihniti v njem. In nocoj, ko je zopet doma in se bliža
spanec, mu spet odmeva v srcu:

»Ubog popotnik hodi križemsvet,
srce ga sili, da za srečo roma.

Človeška srca krije mraz in led,
in romar brez miru je in brez doma!«

Vselej, kadar je pel to pesem, ga je obšla glo¬
boka žalost: usmilil se je samemu sebi, da bi se razjokal
sam nad seboj. Končno se je privadil pesmi, da jo je
vedno pel ali pa žvižgal polglasno, koderkoli je hodil
in potoval. Postala mu je zvesta spremljevalka, ki se
ni nikoli ločila od njega. Tako je imel vsaj nekaj
svojega.

77

Ko je drugo jutro vstal in se oblačil in mu je
mati pripravljala zajtrk, je Pavel pel tiho pred se:

»Ubog popotnik hodi križemsvet,
srce ga sili, da za srečo roma.

Človeška srca krije mraz in led,
in romar brez miru je in brez doma!«

Vrata v kuhinjo so bila priprta. Daši je pel Pavel
tiho, je vendar mati natanko čula besede in napev.
Roka ji je zastala pri delu. Čutila je uboga žena
bridkost in milino pesmi:

»Nezvan, nevabljen, vedno sam s seboj,
nemirne misli le so mu družice;
nikjer nikogar, da bi del mu: Stoj!

Da bi izprala bol — več ni solzice . . .«

»Kaj ne, človek dostikrat še jokati ne more, tako
je žalosten,« se oglasi mati v kuhinji.

»Zakaj pravite to?« vpraša Pavel.

»Tvoja pesem mi je zbudila to vprašanje.«

»Moja pesem? — Ah, saj res! Niti vedel nisem, da
pojem. Moje misli so bile daleč od pesmi,« reče sin.
Zasmejal se je, ker se mu je zdelo čudno, da posluša
m ati besede, ki so se mu tako čudno in nehotoma
Porodile v glavi. Prišle so same ob sebi, nezvane in
nevabljene — kakor romar, ki so govorile o njem.

»Kje si slišal to pesem? Preden si odšel, je še
nisi pel.«

»Naučil sem se je ob zadnjem potovanju. Povsod
so  jo peli, koder sem hodil. Ni čuda, da mi je ostala
v  spominu.«

»Ali gre pesem še dalje?«

»Morda, a jaz je znam le toliko. Saj je dovolj,
da sem se naučil to. Bolje bi bilo, ko bi se naučil
kaj veselega. Človek tiči v sami žalosti in se vedno
globlje pogreza vanjo.«

»Zdaj, ko si zopet doma, mi je srce iznova začelo
upati,« pravi mati.

78

»In kaj upate?«

»Upam vse najboljše in najlepše.«

»Blagor vam! Nesrečen je tisti, kdor nima nobe¬
nega upanja več. Prazno in pusto je vsenaokrog . . .«

»Ali je s teboj tako ?«

Pavel ni hotel odgovoriti, zato je brž vprašal:

»ln kdaj se poroči Lenka ?»

»Pravijo, da v nekoliko tednih. Jaz ne vem na¬
tanko, ker se ne menim za to. Tudi zate bi bilo bolje,
da pustiš Lenko. Izberi si drugo.«

Izgovorila je mati zadnje besede, ne da bi vedela,
kaj je hotela reči. Skoro ustrašila se je svojih besed,
ko so bile že izgovorjene, in je pomislila, kaj je rekla.

»To tudi storim!«

»Kaj?«

»To, da se oženim! Tako pokažem ljudem, da me
niso ubili, in dokažem tudi, da so še druga dekleta
na svetu, a ne samo Lenka! Tako bodi, mati! Naj se
razgledam in razmislim! Nečem nikakršnih sanj več!
Svoj hočem biti, neodvisen od vsakogar. Zato se
oženim, in lepo nam bo potem.«

Pavel je govoril naglo in iskreno. Materi se je
zdelo, da govori resnico. Vendar je vprašala:

»Ali misliš to resno?«

»Saj ste mi vendar svetovali. In mati ne svetuje
sinu nič napačnega.«

In tako se ga je oprijela misel na ženitev.

*

* *

»Kje je tvoje bogastvo?« so Pavla izpraševali
zvečer prijatelji.

»Moje bogastvo je v tem, da se oženim.«

Začudeni pogledi so se obrnili v Pavla.

»V treh tednih se vendar Lenka poroči z Zavin-
ščakom.«

»Da, a jaz si vzamem drugo!«

»In katero?«

79

»Tisti dan, ko bo Lenkina poroka, bo tudi moja.
Takrat tudi zveste, koga vzamem. In to je moje
bogastvo. Zaman je bil ves napor, da bi me uničili.
Toliko moči imam še, da si ustvarim svojo srečo sam
brez Lenkine in Ribičeve pomoči.«

»In potem pozabiš tudi nas.«

»Ne, ali konec bo popivanju in ponočevanju. Saj
moramo vendar gledati, da se vsi polagoma osamo¬
svojimo. Ko pomrjo stari, pridemo na njihova mesta.
Mladi smo še, in bodočnost je naša. Le strahu ne
sme biti v človeškem srcu.«

Eden izmed prijateljev ga vpraša: »Ali nisi tudi
pred odhodom pripovedoval, kaki so tvoji načrti in
koliko bogastva prineseš, ko se vrneš? Ali še veš,
kako si treščil kupico ob steno, ko si jo izpraznil na
svojo bodočnost?«

Pavla je nekoliko užalilo to vprašanje.

»Govoriš tako, kakor bi mi ne verjel. A če lažem,
mi pljuni v obraz in mi reci vse, samo nič dobrega
ne! Če sem pil na svojo bodočnost, ali nisem pil zato,
ker sem vedel, da se mi bliža? Ali vam nisem po¬
vedal ravnokar, da se oženim in da bo konec poto¬
vanju? Torej je popolnoma razvidno, da sem tedaj
r avnal s premislekom . . .«

Ni se jim hotelo več govoriti o tem. Pavlu niso
verjeli, saj so vedeli,, da govori mnogo in samoza¬
vestno, a ostane le pri besedah. Zatorej so začeli
druge razgovore in se kmalu razšli. Čudno se jim je
zdelo, da je silil Pavel domov.

Od prijateljev se je poslovil pred gostilnico in
pdšel proti domu. Toda ni se mu hotelo spat. Krenil
Je od stanovanja dalje po cesti iz. mesta. Noč je bila
svetla. Lep je bil izprehod v hladnem zraku po po¬
srebreni cesti. Pavel je razmišljal, kje si poišče neve¬
sto. Zakaj to je gotovo in sklenjeno, da se poroči tisti
dan kakor Lenka. Spomnil se je Manice, šivilje, ki je
stanovala in šivala pri sosedu in hodila šivat tudi po

80

hišah. Dobro jo je poznal. Nekoliko bleda in suha je
bila v lica, a- sicer je bila Manica lepo dekle. Skoro
vsak dan jo je videl, ko se je v mraku vračala mimo
prodajalnice domov. Večkrat sta se tudi kaj pomenila
in večkrat že si je mislil Pavel, da bi bila Manica
njegova, ko bi ne bilo Lenke. — Vračal se je zopet
proti mestu, ki je že spalo in mirovalo. Lepi so bili
Pavlovi sklepi. Takoj stopi k Manici in jo poprosi
roke. On bo delal v prodajalnici, a žena bo šivala,
mati gospodinjila. To je tista bodočnost, obsipana s
srečo, ki jo je iskal po svetu, a ki ga je čakala doma.
Ni zaman razbil kozarca, in njegovi prijatelji se pre¬
pričajo, da je Pavel mož, ki tudi izvede, kar sklene.
Pogledal je kvišku in stal je pred Ribičevo hišo. Go¬
tovo zahaja semkaj zdaj tudi Manica, da šiva za
Lenko. Kdo ve, kolikokrat se pogovarjajo o njem! To
bo gledala Lenka, ko zve, da bo tista, ki šiva zdaj
nji, kmalu začela delati zase. Lenko obide srd, nevošč¬
ljivost ji požene rdečico v lica. A Manica bo vendar
njegova!

Pavel je stal pred hišo in gledal v okna prvega
nadstropja. Srebro luninih žarkov se je ogledovalo v
njih.

Tiho se je oglasila Pavlova pesem:

»Ubog popotnik hodi križemsvet,
sjce ga sili, da za srečo roma.

Človeška srca krije mraz in led,
in romar brez miru je in brez doma!«

Mati je še bdela, ko je prišel Pavel domov. Ni
se mogla dovolj načuditi, da je prišel tako zgodaj in
trezen.

»Zasmehovati so me hoteli nocoj, ker sem jim
povedal, da se oženim,« je začel Pavel, »toda kmalu
se prepričajo, da nisem lagal.«

»Torej se res oženiš?« vpraša mati.

81

»Da, in sicer ravno tisti dan, kakor se poroči
Lenka. Tako se maščujem nad ošabnimi ljudmi, in
tako izprevidite tudi vi, mati, da vam niso Pavla
ubili pri Ribiču.«

Materi so bile oči polne radostnih solz.

»O, tisti grdi ljudje! To je prav, da jim pokažeš,
kako si lahko srečen tudi brez njih! Ali, kar je glavno:
kje imaš nevesto?«

»Ugenite! Saj ni daleč od vas!«

Mati pomisli nekoliko. Od hiše do hiše ji gredo
misli in pozvedujejo, kje je Pavlova nevesta. Hipoma
se oglasi:

»Manica!«

»Da!«

Manica ni bila materi tuja. Dobro jo je poznala.
Vedela je, da je pridno dekle, ki se preživlja z delom
svojih rok. Nihče ni vedel o nji nič slabega.

»Zakaj molčite? Ali vam ni všeč moja izbera?«
»Všeč mi je, ali tako me je prevzela ta novica!
Vesela sem, saj je Manica dostojno in pridno dekle.
Tudi nekaj prihranka ima. Pa kdaj sta se zmenila?«
»Nisva se še, toda takoj jutri se zmeniva.«

Drugo jutro je Pavel zgodaj vstal in je čakal na
Pragu, da pride Manica mimo. Ko jo je zagledal, da
Prihaja, ji je šel naproti. Nasmejala se mu je, dolgo
£a že ni videla.

»Ali ste zopet doma, gospod Pavel? In tako zgodni

ste.«

»Vrnil sem se zopet in ostanem vedno doma. A
samo pod enim pogojem.«

»In pod kakšnim pogojem?«

»Ako hočete vi,« je rekel Pavel.

Manica se je ustavila. Ni umela Pavlovih besed.
»Kako to mislite?« ga je vprašala.

»To je čisto enostavno. Brez vseh ovinkov vas
vprašam: Ali se hočete poročiti z menoj?«

Trije rodovi.

6

82

Manici je prišlo to vprašanje tako naglo in nepri¬
čakovano, da jo je presenetilo in prestrašilo obenem.
V prvem hipu ji je zastalo srce, potem ji je začelo
utripati z vso silo, in vročina ji je silila v lica, da so
vsa zardela.

»Nisem vajena, da bi se kdo šalil z menoj,« je
rekla resno. »Kaj mislite s tem vprašanjem?«

»Mislim tako, kakor je njega pravi pomen. No¬
bene šale in nobenega dovtipa ni v mojem vprašanju.
Zaželel sem si miru in stalnosti. Da dobim to dvoje,
se morate poročiti z menoj. Dovolj mi je beganja.
Vsak človek se upeha. Odgovorite mi tako svobodno
od srca, kakor sem vas vprašal jaz brez vseh
ovinkov.«

»In kaj pravi vaša mati?«

»Govorim z njeno vednostjo.«

Stopala sta molče drug poleg drugega.

»Počakajte, da nekoliko premislim. Saj veste, da
je treba preudarka, preden rečem da ali ne.«

Obstala sta pred Ribičevo hišo. Res je Manica
šivala tam.

»Rečem še enkrat,« pravi Pavel, »da sem govoril
v vsi resnosti in pričakujem, da se kmalu odločite.
Poroka mora biti tistega dne, kakor bo poroka te-le
gospodične, ki ji greste šivat.«

Razšla sta se. Pavel je nastopil daljšo pot proti
domu. Kako se neki odloči Manica? Blagor mu, ako
ne zavrne njegove prošnje! To bo maščevanje! Hoteli
so ga ubiti in vrgli so ga na cesto. A Pavel se je
zravnal in si je poiskal ženo in si ustanovil lastno
domovanje! Mati da denar, da si uredi stanovanje.
On in Manica se nastanita v večji sobi, mati prevzame
Pavlovo mesto v manjši sobi. Lepo bo in čedno in
prijazno. A le iz početka ostanejo tu. Skupno delo in
skupni napori dvignejo blaginjo, prineso imetja. Potem
jim bo lahko, da si poiščejo lepše in ugodnejše bi¬
vališče. Vztrajno delo prinese gotovo še toliko denarja,

83

da si bo Pavel lahko sezidal svojo hišo. Pavel se je
popolnoma poglobil v sanje. Vsa bodočnost je stala
pred njim, obsipana s solncem, vse ceste nastlane z
dehtečim cvetjem. Vesel smeh je krožil Pavlu okrog
ustnic. Nevede je žvižgal napev svoje pesmi:

»Ubog popotnik roma križemsvet,
srce ga sili, da za srečo roma.

Človeška srca krije mraz in led,
in romar brez miru je in brez doma.«

Tiho sklonjena je sedela Manica nad šivanjem.
Belo nit je vbadala v belo platno, šivala je lepo po¬
steljno perilo za Lenko. Pri enoličnem delu ji je druge
dneve veselo odmevala pesem. Dvigala se je iz prsi
radostna in čista, bila je zveneč odmev tihega zado¬
voljstva. Danes pa se je zgodilo, da so se ji razgla¬
sile strune. Nobenega glasu ni bilo čuti, kakor da so
umrle vse pesmi.

O, Pavel, ti kruti, neusmiljeni!

In vendar, ti dobri, usmiljeni!

Kdo se je zmenil doslej za Manico, za ubogo, osi¬
rotelo? Nihče, razen tistih, ki so rabili njeno izvež-
banost in ki so jo za to plačevali, da je živela. A
zdaj pride on in jo hoče za ženo! Nikoli se še ni
zbudila Manici niti najmanjša slutnja, da kdo kdaj
zaprosi njene roke. Živela je tako sama zase, kakor
bi ne bilo drugega sveta fn drugih ljudi. Nobenih
ž eljd ni bilo v njenem srcu, nobenega hrepenenja ni
Poznala. Izza mladih nog je bila navezana sama nase,
skrb ji je bila tovarišica. A ko so spoznali njeno delo,
ga je imela vedno toliko, da ni bilo strahu zaradi
zaslužka. In tako se je naselila v srce tiha zadovolj¬
nost, ki ni iskala razkošja in uživanja. Vesele po¬
pevke so ji spale v srcu. Kadar je prišel trenutek, ki
je hotel, da se izlije mir in blaženost v glasno govo¬
rico, tedaj se je zagibalo v prsih, in dvignila se je iz
njih pesem.

84

Danes pa ni bilo pesmi: tiho sklonjena je sedela
Manica nad šivanjem, in vsedrugod so bile njene
misli. Ali naj ostavi svojo ljubo samoto in se vda
njemu, ki je stopil pred njo s tako jasnim in odloč¬
nim vprašanjem? Ali naj ne bo njeno delo več na¬
menjeno nji sami, temveč naj se pospne njega vred¬
nost v službo drugemu? In naj se odloči tako ali
tako — zgnan je mir iz njenega srca.

Poznala je Pavla. Vsa soseščina je vedela za
njegove slabosti. Kolikokrat ji je bilo žal zanj. Iz usmi¬
ljenja se je časih spomnila nanj, ko je kupovala pri
materi in videla njeno trpljenje. Ali je ni prosil roke
morda zato, da ga dvigne iz takega življenja in da
mu bo opora in tolažba? »Zaželel sem si miru in stal¬
nosti,« je dejal. In zagotavljal jo je, da je govoril svo¬
bodno od srca.

Lenka je prišla v sobo. Manica je vedela, kaj je
bila Lenka Pavlu.

»Povejte mi, Lenka, ali še kaj mislite na Pavla?«
jo je vprašala.

»Kako morem misliti nanj, ko bom žena drugemu,«
je odgovorila Lenka. Ali sram jo je bilo te laži. Od¬
hitela je iz sobe, ker ga je izdala in se ni upala Ma¬
nici pogledati v obraz.

Solnce je sijalo skozi okna. Zlata svetloba je bila
razlita po sobi. Veselo so plesali žarki po tleh, no¬
bene neprijazne sence ni bilo nikjer. Rumeni kanarček
je zažvrgolel v kletki. Tih in pohleven je bil iz po-
četka njegov glas. Moč njegova je rasla boljinbolj.
Zakipela je končno v lepo, vriskajočo pesem, ki se
je glasila kot slovesen pozdrav zlatemu solncu in
svetlemu dnevu. In zlato solnce in svetal, velik dan
sta gledala Manico in videla sta, kako se ji krožijo
ustna, čula sta, kako se tiho in pohlevno oglaša njena
pesem kot odmev prvega hrepenenja, kot ponižen
pozdrav bodočim dnem . . .

85

XI.

»Nič ni bilo; bile so same sanje,« je rekla Lenka, ko
je zvedela, zakaj ni več Manice k nji. Ta ji je sporo¬
čila, da ne more več hoditi šivat, ker ima sama zase
dovolj opravila. Vzameta se s Pavlom. Lenka ni ve¬
dela v začetku, ko ji je dospela ta novica, kako ji je.
Toliko je vedela, da je Pavel zdaj zanjo popolnoma
izgubljen, in da je prav, da ga je zatajila. Mirnejše
je čakala poročnega dneva.

Iz Zavinkovcev sta se pripeljala oče Zavinščak
in ženin. Mati je ostala doma, ker je bila pot pre¬
dolga in prenaporna. Tudi je morala mati ostati doma,
da pripravi nevesti slovesen sprejem. Tuje roke bi ne
mogle pripraviti takega'sprejema nego njene. Te so
bile vajene napravljati dom tak, da je bil prišlecu pri¬
kupen.

Stari Zavinščak je bil vesel in ponosen, ko se je
oziral na Jožeta in Lenko. S sabo je pripeljal sod naj¬
boljše starine, da ne bodo žejni na svatbi. Druge,
tuje oči so videle, da ni med ženinom in nevesto
pravega razmerja. Lenki se je poznalo, da je mestno
dekle, Jože je kazal, da je doma s kmetov. Toda
denar izravna tudi to zunanjo razliko.

Jože se je približal Lenki plašno in boječe, kar
’ n j nič pristajalo njegovi krepki postavi. Lenka je bila
videti plaha in vdana; imela je objokane oči, kakor
vsaka nevesta, preden gre pred oltar. To ni bilo nič
čudnega in nenavadnega.

Vso prireditev za svatbo je prevzel France. Ribič
je bil zadnje dni tako zbegan in nemiren, da je 'sam
f ekel sinu, naj on vse preskrbi. France je videl po
svetu že nekaj porok, ki so se sklepale med bogatimi
hišami. Bil je v delu tuintam in kar je videl, to mu
je zdaj dobro služilo. Hlapci so pripeljali domov voz
zelenja, ki so ga povile dekle v debele vence. S temi
je ovil France vsa vrata in jih razpel ob zidu s pri-

86

tličja v prvo nadstropje, kjer je čakala dolga pogrnjena
miza v največji sobi, ki so jo izpraznili in pripravili
za obednico. Po sredi so stale visoke, živopisane po¬
sode, ki so iz njih dehteli čvetični šopki, potrgani z
Lenkinih gredic.

Lenka se je oblekla v belo poročno obleko. Na lase
si je pripela bel pajčelan, ki se je spuščal daleč po
hrbtu. Čakala je, da pride oče in jo blagoslovi. Čula
je, da opravljajo drugod to delo matere. Ona je ni imela
več, zato je čakala očeta. Ta je bil spodaj med svati,
ki so se krepčali pred odhodom v cerkev. Hudo je
bilo Lenki, ko ni imela matere. Tako osamljeno se je
čutila kakor ne še doslej. Odhitela je v sobo, kjer je
visela materina podoba. Dvignila je pogled k nji, in
gledale so jo materine oči, proseče in željne tolažbe.
Z belo ruto si je zakrila Lenka oči. Porosile so jih
solze, vroče so bile, kakor da jih je porodila bolest.
Zopet se je ozrla k materi.

»Ali mora biti tako?« jo je vprašala. »In zakaj
vas ni, da bi mi dali svoj blagoslov na življenja
pot? . . .«

Nemo je gledala podoba z zidu: proseče, tolažbe
željne so bile oči, kakor da same prosijo usmiljenja
in blagoslova.

Iz spodnjih prostorov je prihajal šum, ravnali so se
svatje na odhod, klicali so Lenko.

»Z Bogom, mati!« je rekla Lenka. Spela se je na
prste, da bi jo poljubila. A podoba je visela previsoko,
zato ji je podala Lenka poljub z roko. Odšla je iz
sobe. Bila je pripravljena, naj jo odvedejo, kamor ho¬
čejo. Svatje so čakali razvrščeni na veži. Zašumelo je
na stopnicah. Bliže in bliže so prihajale lahke stopi¬
nje, Jože je pogledal, in pred njim je stala deklica iz
sanj.

Staremu Zavinščaku so se odprla usta. Nikoli še
ni videl take neveste. Ali doma, doma! Tam bodo
šele gledali!

87

Svatovski izprevod je zavil proti farni cerkvi. Na
levo in desno so ga spremljali pogledi radovednih
gledalcev, ki jih je bila tudi cerkev polna. Po lestencih
so gorele sveče, veliki oltar seje blestel v lučih. Vse
je moralo biti slovesno.

Ob istem času so se napravljali tudi pri Pleščevih
k poroki. Tudi Manica je imela objokane oči. Pavel
je bil videti vesel.

»Glej, Manica, tako se bliža moja bodočnost!« je
dejal nevesti. »Nikar ne jokaj! Danes ne sme biti pri
nas nobene solze!«

»Saj ne jokam iz žalosti,« odvrne Manica, »ali
vendar mi je tako čudno. Čisto drugo življenje pri¬
haja . . .«

Poroka se je vršila v cerkvici koncem mesta. Tja
se ni vil tako slovesen in bogat izprevod, kakršen je
bil oni v farno cerkev. Bila sta tu le dva para: ženin,
nevesta in dve priči. Vzpotoma tudi ni stalo skoro
nič gledalcev. Le tuintam se je pokazal kak radoveden
obraz. Vsi so šli rajši gledat bogastvo in razkošje.

Pri Ribičevih so prinašali na mizo jed za jedjo. V
sosedni sobi je igrala godba. Bučno so odmevali 'gla¬
sovi po hodniku. V njih so se potapljali glasni raz¬
govori veselih svatov, ki so bili tem zgovornejši, čim
v eč vina so pili. Proti mraku, ko so prižgali luči, se
J e  tudi Lenki razjasnilo lice. Ljubeznivo se je skla¬
dala k Jožetu, zapletla se je z njim v živahen raz¬
govor. Tudi v dolenjih prostorih je bilo vse živo in
veselo. France je odločil cel sod vina, ki ga iztoči
danes zastonj. Zatorej se je nabralo toliko žejnih grl,
da je nastala prava gneča. Zdajinzdaj je prišel France
m ed veselo druščino. Bahato se je razlegal njegov
glas:

»Le pijte, da boste pomnili, kdaj je bila poroka
Ribičeve Lenke!«

Stari Ribič ni mogel priti v dobro voljo. Nazdrav-
Jala sta si z Zavinščakom in pila sta ves čas, ali

88

kar je bilo veselja na Ribičevem licu in v njegovih
besedah, je bilo prisiljeno in navidezno. Večkrat je
moral ven na zrak, soparno in dušljivo mu je bilo v
sobi. Obhajala ga je čudna tesnoba. Žile so mu na¬
brekle, ves rdeč je bil v lica, da se mu je obraz svetil.

Zunaj je bila noč. Skozi odprta vrata je videl,
kako zagrinja zemljo črn, z zlatimi zvezdami posipan
plašč. Takega si je izgovoril v testamentu, ki ga je
napravil pred hčerino poroko. S takim mu morajo
pregrniti rakev, ko umrje in ko ga poneso tja, kjer
že počiva žena, ako ne umrje pri hčeri.

Z Zavinščakom sta se menila, kdaj se preseli
Ribič k njemu. To se zgodi takoj, ko preda sinu po¬
sestvo, ko uredi vse svoje zadeve. In to se zgodi v
kratkem, morda v enem mesecu, dosti pozneje gotovo
ne. Zavinščak priredi zanj posebno sobo, da bo popol¬
noma zase in vendar zmeraj v družbi. Tako bosta
očeta uživala lepo starost in se veselila sreče svojih
otrok.

Tako sta se razgovarjala moža, a Ribičevi pogledi
so vedno uhajali skozi vrata. Gledali so v noč, ki je
počivala nad zemljo. Njegove besede so govorile o
lepi starosti, a misli so mu preudarjale, kako je se¬
stavljen testament in kak pogreb si je izgovoril, če
umrje tu ali pri hčeri.

Zamigljale so luči, zaplesale so pred Ribičevimi
očmi v dolgih žarkih. Vse se je zazibalo pred njim.
Tla so se začela vdajati, miza se je šibila in mu iz¬
ginjala izpred oči. Z njo so se potapljali v čudno,
neznano temo vsi obrazi, mrak je napolnil ves prostor.
Nikjer ni bilo videti živega človeka. Vse luči so ugas¬
nile. Zvok vesele godbe in hrup radostnih svatov sta
se prelila v nejasno bučanje, v šumeč vihar, ki mu
je zahrumel po glavi. Vse to se je zgodilo tako naglo,
kakor bi udarila strela vanj. Nekaj ga je dvignilo s
stola. Čul je, kako je zaklical v temo:

»Slabo mi je! Pomagajte!«

89

Potem ga je zopet nekaj potisnilo nazaj na stol...

Svatje so planili s stolov. Med godce je zahrumelo
povelje: »Mir! Tiho!«

Stoli so zaropotali po tleh, ko so svatje hiteli k
Ribiču, ki je sedel na stolu. Široko je imel odprte oči,
usta so se mu zavlekla poševno, kakor mrtva je vi¬
sela levica ob stolu. Lenka je planila k očetu in mu
padla na prsi. Njene bele roke so tipale po njegovem
licu, tipale so po njegovi roki, poslušale so na srcu.
Tako so bile njene roke bele, da se je videlo, kakor
da tiplje smrt po svoji žrtvi . . .

Iz dolenjih prostorov je prihajal grohot, glasno,
neubrano petje je bobnelo v gorenje prostore. Glasilo
se je kot posmeh, kot zaničevanje. France je planil
med pivce:

»Molčite, klade pijane!«

Še večji grohot je napolnil prostor. Zažvenketale
so šipe ob oknih. Mislili so ljudje, da se France šali
>n da je njegov ukaz znak vljudnosti in gostoljubnosti.

Pobledelo je Francetu lice. Videl je pred seboj
Pijano drhal, rdeče, zabuhle obraze, vse pretvorjene
in spačene od zaužite pijače. Zgrabila ga je jeza.
Prijel je za prvi stol in udaril z njim ob mizo, da je
odskočilo posodje.

»Mir, pravim, pijana sodrga! Oče umira!«

Trepetale so mu mišice na obrazu. Visoko za-
vzdignjeno je držal stol, da ga spusti z vso težo na
glavo onemu, ki bi odgovoril njegovemu ukazu s po¬
smehom. A ni bilo treba udariti. Vest, da se izprehaja
P° hiši smrt, je streznila opite ljudi. Široko so se
odpirale oči, grohot in hrum se je izpremenil v mir. V
nipno nastalo tišino je zavelo nekaj groznega. Mraz je
finil vsakomur po hrbtu. Prihuljeno so iskali ljudje
izhoda.

Spodaj je zavladal mir. France je zaprl hišna
vrata. Zgoraj je šumelo in vršalo. Bilo je čuti pol¬
glasne besede, ihteč jok se je glasil namesto vesele

90

godbe. Ljudje so hodili po prstih, vse sta prevzela
groza in strah, ki sta bila toliko večja, kolikor raz¬
košnejši je bil trenutek, ko sta prišla.

Ribiča so prenesli v njegovo sobo in ga položili
na posteljo. Razpeli so mu srajco na prsih in ga mo¬
čilo z mrzlo vodo. Še enkrat je zadrgetalo telo, sun¬
koma se je zagibalo. Oči so osteklenele. Brezizrazno
so se obrnile v strop. Na sredi stropa je bila naslikana
velika, živordeča roža, krijoča grde, neizbrisne madeže.
Tja so strmele oči . . .

Prvo naročilo je prišlo omoženi Manici od Lenke.
Ko so očeta naravnali na oder, ji je Lenka pisala:

Gospa Manica!

Gotovo že veste, kaj nas je doletelo sinoči.
Zato moram zamenjati svojo belo poročno obleko
s črno, žalno. Prvo ste mi sešili Vi, prosim Vas,
sešijte mi še drugo.

V nadeji, da mi izpolnite prošnjo, Vas pri¬
jazno pozdravlja

Lenka Zavinščakova.

Ravnokar so vstali, ko je prinesla služkinja list,
naslovljen na gospo Manico Pleščevo. Mati je bila v
prodajalnici, in povedala ji je služkinja, kako je umrl
Ribič.

Čudno čuvstvo jo je obšlo. Oprijemati se je mo¬
rala, ko je nesla pismo snehi. Na pragu je zaklicala:

»Ribič je ponoči umrl.«

Pavel in Manica sta ostrmela. Vprašala sta ob¬
enem :

»Kateri ? Stari ?«

»Da!« je rekla mati. »In pismo ti piše mlada
gospa Lenka.«

To rekši, izroči pismo Manici.

Hitro pretrga Manica ovitek, bere in reče:

91

»To je prvi pozdrav, odkar sem ti žena, Pavel!«

»Kaj hoče od tebe?« vpraša Pavel.

»Beri in odgovori, kaj naj storim!«

Pavel bere enkrat, dvakrat.

»Mnogo bolesti je v teh vrsticah. Sešij ji obleko!«

In prva pot je bila Manici, omoženi Pleščevi, k
Lenki. Ko jo je zagledala Lenka, se ji je ovila okrog
vratu. Solze, ki so ji vso noč težile srce, so se ji
izlile v potok, ko je slonela na Maničinih prsih.

Jože in Lenka sta se namenila, da odideta takoj
po poroki na Brezje in na Bled, potem se ustavita
zopet na Lenkinem domu in odpotujeta drugi dan
proti Zavinkovcem.

A zdaj sta morala čakati pogreba.

Natanko so storili tako, kakor je stalo zapisano
• v testamentu. Sešiti so dali črn plašč in zvezde, iz¬
rezane iz pozlačenega papirja, so našili nanj. S pla¬
ščem, podobnim ponočnemu nebu, so pregrnili krsto,
ki so jo nesli na pokopališče. Svatje so namestili
svatovska oblačila z žalnimi oblekami in so šli spremit
Ribiča. Položili so ga v grob, ki so ga izkopali na
mestu, kjer je iztrohnelo truplo pokojne njegove žene.
O nji ni bilo nobenega znamenja več: prah se je iz-
Premenil v prah . . .

Po pogrebu so bili domači ljudje zbegani. Silovita,
nevidna moč je posegla med nje in prečrtala račune,
izpolnili so očetovo zadnjo voljo natanko po pisanem
določilu in tudi to, kar je namenil Ribič sebi za užitek
na stare dni, so razdelili med sina in hčer, kakor je
velel testament. To pa se je zgodilo proti Francetovi
>v olji. Bil je mnenja, da ima Lenka dovolj dote, da bi
torej morala vsa očetova zapuščina ostati njemu. A
temu je nasprotoval stari Zavinščak, ki je hotel imeti
vse izvedeno tako, kakor stoji v pismu. Zapretil je
takoj s sodnijo, če bi se kdo kakorkoli upiral veljavno
Priznani Ribičevi poslednji volji. Zazvenelo je med
strankama nesoglasje. Zavinščak se je začutil v Ri-

92

bičevi hiši tujega, nepotrebnega gosta. Priganjal je,
naj se odpeljejo domov. Mati težko čaka. Natihem
pa ga je tudi navdajala skrb, kakšna nesreča, kolika
sitnost in neprilika bi bila, če bi tudi njega tako ne¬
nadoma zalotila smrt in to v tujem mestu in pri
tujih ljudeh.

Lenka je bila pri volji, da bi pustila svoj delež
bratu.

»Zdaj imam govoriti tudi jaz, zatorej rečem, da
ti je mož bližji nego brat, in zato pojde z nami vse,
kar je tvojega,« je dejal stari Zavinščak tako odločno
in s takim poudarkom, da je Lenka izprevidela, da se
ne kaže upirati.

Zato ji je bilo dvakrat hudo, ko je sedala na voz,
da se odpelje na možev dom.

»Vidva sedita zadaj!« je velel stari, »danes bom •
ravnal konjiča jaz.«

Voz je zdrdral z dvorišča. Krepko sta potegnila
izpočita vranca. Zahrskala sta in nategnila vratove,
da se je jermenje napelo. Prah se je dvignil za vozom.

V hladno jesensko jutro je hitela dolga cesta. Manj-
inmanj je bilo videti mesta, katerega strehe so go¬
rele v jutranjem solncu. Še enkrat se je ozrla Lenka
nazaj. Nič več ni bilo videti rodnega kraja. Izginil je
nekam, skril se je njenim očem. In vprašanje se je
oglasilo v Lenki:

»Ali te vidim še kdaj ? . . .«

Švigali so mimo nje znani, ljubi domači kraji.
Naglo sta vozila konja, da so se umikali ljudje s ce¬
ste vkraj. In tako naglo so izginjali izpred oči znani,
ljubi domači kraji.

Od Ljubljane naprej je bil Lenki svet tuj. Zdel
se ji je majhen in nizek, kakor bi ga nekaj pritiskalo,
da se ne more speti proti oblakom. Na obzorju so
zaslanjali poglede zeleno obrasli vrhovi, a ni bilo onih
velikanov, sivobleskih grebenov, ki jih je gledala vsak
dan. Šele zdaj ve, ko jih ni, kako so lepi in veličastni.

93

Ozirala se je nazaj, a njenih gori ni bilo več. Izgi¬
nile so nekam, skrile so se njenim očem. Čimbolj je
brzel voz, tem težje ji je bilo. Tujka se je vozila v
neznane kraje.

Nagnila se je cesta z vrha Gorjancev navzdol
proti Beli Krajini. Strmo in drzno se je spuščala v do¬
lino. Zahrskala sta konja, živo sta spela glave v zrak,
začutila sta bližino domačega hleva.

Jože se je z desnico oklenil Lenkine roke, levico
je iztegnil pred se, v širokem krogu je zamahnil z
njo po zraku, veselo je zaklical: »Glej, Lenka, to je
naš svet!«

Stari je veselo počil z bičem. Zavihtel je s klo¬
bukom in zaukal. Hripavi glas je odmeval v daljo in
jeknil iz globokega gozda. A v istem hipu se je spomnil
Zavinščak, da žali veselo vriskanje žalujočega člo¬
veka. Obrnil se je nazaj in dejal Lenki:

»Nič ne misli hudega, če sem zavriskal. Nisem
te hotel žaliti. Toda pogled na domačo zemljo me je
toliko prevzel, da sem se izpozabil.«

In razprostirala se je pred njimi Bela Krajina.
Med nizkimi brdi so se razgrinjale njive, vse polne
delavnih ljudi, ki so pospravljali jesenski pridelek.
Daleč tam se je v megleni višnjevosti dvigalo hrvaško
gričevje. Med njim se je vil širok pas srebropene
Kolpe, ki se je skrivala za ovinke in se onostran
zopet iztekala v daljo. Kraj ceste so se spenjale ob
Kolih trte; pod širokim listjem je viselo težko grozdje,
zrelo za trgatev.

Pritegnil je stari Zavinščak vojke, da sta jela
Konja stopati počasneje. Nagledati se je zopet hotel
domačih krajev, zato mu je bila vožnja prehitra. A
Ko se je spomnil doma in žene, ki jih komaj priča-
Kuje, je spet zažvižgal bič, da bi bili tem prej v Za-
vinkovcih.

Hitro je drdral voz skozi vasi. Ljudje so gledali
za voznikom. Poznali so Zavinščaka in vedeli so, da

94

pelje zdaj mlado gospodinjo na dom. Moški so se od¬
krivali, ženske so mahale z rokami. Sto pozdravov je
klicalo Lenki: »Dobro došla, mlada, lepa žena!«

Bližali so se Metliki. Izza ovinka je zrastel zvonik
iz tal. Dvigal se je višjeinvišje. Cesta se je znižala
v plitvo drago — pred njimi je stalo mesto. Postali
so nekoliko. Na vozu so izpili bokal vina. Potegnila
sta konjiča. Vzbrdo sta vlekla voz, in hiše so se
razvrščale na levo in desno, tam z griča jih je zvedavo
gledalo veliko, temno, začrnelo poslopje — stari me¬
tliški grad.

Lenka je gledala na vse strani. Pozabila je na
očetov dom. Vse ji je bilo novo, vse je obračalo nase
vso njeno pozornost.

In ko so dospeli izven mesta na planoto med
vinorodne holme, jih je pozdravila z griča bela vas —
Zavinkovci.

»Naš dom, naš dom!« je kriknil Jože. Toplota je
obšla Lenkino srce. Začutila je, da je zdaj konec
njene poti. Iztekla se je cesta, nazaj ne more več . . .

S košatega, starega oreha je vihrala zastava.
Nekdo jo je privezal prav gor na vrh.

»Glej, zastavo so nam privezali v pozdrav! Tam
je naša hiša!«

Izmed zelenja je odsevala bela stena. Na pragu
je stala ženska. Ko je zagledala voz, mu je stekla
naproti. Smeh in jok je bil v njenih očeh.

»Evo, Lenka, naša mati!«

»In zakaj je nevesta v črnem ?« vpraša Zavin-
ščakova. A ko skoči Lenka z voza, jo prestreže in
stisne k sebi: »Pozdravljena, Lenka, tisočkrat pozdrav¬
ljena!«

Lenka je ihtela na prsih svoje tašče. Spomnila
se je očetove smrti in zavedla se je, da je zdaj tu,
kamor jo je poslala očetova volja.

»In zakaj si v črnem?« vpraša zopet stara.

95

Namesto Lenke odgovori Zavinščak: »Hčer smo
poročili, a očeta pokopali!« •

XII.

Dospela je zaželena doba trgatve. Veselje je ki¬
pelo po vinorodnih holmih; razlegalo se je daleč na¬
okrog v radostnih vzklikih. Toplo je bilo jesensko
solnce, ki se je vozilo po visokem nebu. Gledalo je
pod seboj trume trgačev, ki so pobirali s trt sladko
grozdje.

V Zavinkovcih je ostala doma le stara Zavinšča-
kovka. Vsi drugi so odšli v trtje. Jože je hotel s
tem razvedriti ženo, ki je bila vedno otožna. Nagla
očetova smrt jo je toliko potrla, da se ni mogla udo-
mačiti; tako je mislil Lenkin mož. Z njim je stopala
°d trte do trte ter gledala, kako obirajo dolge, mastne
grozde in jih mečejo v brente. Stari je sedel v zida¬
nici in privijal stiskalnico, da je šumel iz nje kipeči
mošt v gostih curkih. Vesel mu je bil obraz, ker mu
je bila trgatev bogata in zdrava. Letos se vrši to delo
zadnjič pod njegovim vodstvom. Preko zime preda
vs e sinu, ki se naj potem ubija, kakor se je dolga
leta on. A stari bo poslej počival. Dolg je bil delavnik,
z daj naj pride počitek in mir — vsaj kratek praznik
Po dolgotrajnem trudu. Jožetu bo življenje in delo
'grača. Oče mu preda vse v najlepšen redu in neza-
dolženo, pa tudi žena je prinesla na dom lepe denarje.

I ako mu bo lahko gospodariti, ko ni treba začeti
'znova, nego ko je vse lepo pripravljeno in čaka samo
Previdnih in pametnih rok.

Zunaj je šumelo in vrščalo od glasnih razgovorov
m veselih popevk. Trgači so delali naglo in dokazo-
val ' s petjem, kako prijetno jim je tako delo. Vsa
veselost, vse mnogolične vinske pesmi so se z iztis¬
njenim grozdjem vred iztekale v mogočne sode, oko¬
vane s težkimi železnimi obroči, da se kdaj pozneje
z °pet oglase, ko se bo rujno vince, sladko in solncu

96

enako, iskrilo v pisanih' majolikah in jih budilo v
srcih, dramilo v dušah.

In ko sta hodila Jože in Lenka od trgača do
trgača, je sijalo možu lice od veselja, a Lenki so bile
oči žalostne, vse vnete od tolikih solz. Kakor je videl
Jože pri gosposkih ljudeh, tako se je nagnil tudi on k
ženi, da ji z roko objame roko, da ji pove, kako se
čuti srečnega zdaj, ko je pri njem in tako vsa nje¬
gova. A obrnila se je Lenka od njega, ni hotela nje¬
gove roke.

»Ali se bojiš, da bi te ne umazal?« jo je vprašal
s smehom.

Imel je zavihane rokave. Od ilovnate zemlje so
mu bile umazane roke, zakaj ni samo gledal, kako
trgajo, temveč tudi sam se je pripogibal in obiral trte.
Debele kepe mastne prsti so se prijemale njegovih
okovanih škornjev, Lenka pa je hodila po prstih in
vsak hip potegnila s črevlji v obstezno travo, da si
odrgne z obutve nesnago.

»E, gosposka si še,« se je šalil Jože, »a pri nas
smo na kmetih! Tudi tebi bo treba obuti črevlje s
podkvicami na petah, sicer si izrabiš noge do gležnjev
na naših skalovitih stezah.«

Lenka je molčala, in zobje so se ji zajedli v
spodnjo ustnico. Začutila je, kako dolga in strma,
skalovita steza drži pred njo. Vse brez konca in kraja
leži pred njo kamenje.

»Tudi mojih umazanih rok se boš morala nava¬
diti,« se je dalje šalil Jože, »in če te z njimi pogla¬
dim po lepem licu, nič ne zameri, saj je moja roka,
ki te gladi. In ni sramota zanjo, če je umazana od
dela.«

Te besede so zbodle Lenko, kakor bi bilo v njih
skrito očitanje. Ali morda hoče Jože, da bi imela tudi
ona od dela umazane roke? Ali naj mar ona polaga
svinjam in pomiva posodo in lupi krompir, da bo

97

imela vse prste porumenele in vso kožo razpokano?
Ali je prišla v Zavinkovce za deklo ali za gospodinjo?

»Delo mi ne bo mazalo rok, ker mi tega ni treba in
ker nisem zato prišla semkaj,« odvrne Lenka užaljeno.

»Ali ne razumeš šale?« jo vpraša Jože. »Zdaj ti
res ni treba mazati si rok, a če bi bilo treba, pa bi
jih tudi morala. Saj si jih je tudi moja mati in si jih
še dandanašnji, čeprav bi jih lahko nosila prekrižane.«

»A saj si vendar vedel, kakšna sem, kje in kako
sem vzgojena, zato si tudi moral vedeti, koga si vzel.«

»Da, in zategadelj ne iščiva prepira, ampak pod¬
pirajva drug drugega in živiva drug ob drugem tako,
kakor je nama dano in kakor to hočejo najine raz¬
mere,« odgovori Jože. Čul je, kako je bil Lenkin glas
trd in samozavesten.

Mati je sedela doma pri kuhinjskem oknu. Gle¬
dala je venkaj na pokošene travnike. Vstajali so pred
njo dogodki iz davnih dni. Gledala je na travniku
Joška, kako vihti koso, ki kroži pred njim kot svetla
sablja. Spomnila se je jabolka, ki se je hotelo poto¬
čiti v obcestni jarek. Mraz ji je prešinil vse telo. Bil
je hlad jasnega jesenskega večera, ki se je nagibal
h zemlji in prižgal za griči prijazno večernico, medlo
se svetlikajočo v megleni daljavi.

V vinogradu so se umirile roke, popustile so delo.
Solnce je padlo za gore, sivomodra tenčica je pre-
P r egla nebo od vzhoda do zahoda.

Starega Zavinščaka sta prevzela duh sladkega mo¬
šta in moč ognjene starine, ki si je z njo gasil žejo,
da mu je bilo v nizkem hramu tesno in zatohlo. Stopil
je na prag in se globoko oddahnil, ko ga je objel
večerni hlad. Bližali so se delavci, za njimi Jože in
Lenka. Ko jih je zagledal stari, je iz velikega soda
izdrl čep, in tenak curek je brizgnil v majoliko. Na
P r agu jo je dvignil proti luči, ki je odsevala od za-
Padne strani, in zlate iskre so zaplesale iz majolike,
kot dragoceni biseri so zakipele kvišku.

Trije rodovi.

7

98

Odkril se je, in redki beli kodri so se starcu
vzneredili v vetru, ki je pripihal pred zidanico.

»Pozdravljeni, moji dragi, moj Jože in moja Lenka,
ljuba moja otroka!« je pozdravljal Zavinščak prišlece.
»Pij, Lenka!«

In stopil je proti nji in ji ponujal majoliko.

»Hvala, oče, ne bom pila, saj nisem žejna!«

Staremu se je zresnil obraz.

»Ali se mi hočeš zameriti, ker nečeš piti mojega
vina?« jo je vprašal.

»Ne, oče, ali žejna nisem in zato ne morem piti,«
odgovori Lenka.

»Ali misliš, da pijemo samo iz žeje? E, potem
bi nam bila dobra voda. Toda če ti ponujam vina,
moraš piti, če hočeš, da se mi ne zameriš. Mislim pa,
da je bolje vino nego zamera.«

»Če je tako, pa pijem!« pravi Lenka in se do¬
takne z majoliko ustnic.

»Čakaj! Da zvem tvoje misli,« reče stari, »nasta¬
vim to-le posodico na onem mestu, kjer si jo nastavila ti.«

Trgači so odhajali v gorenjo zidanico, kjer jih je
čakala večerja. Zavinščak je nekoliko časa obračal
majoliko med prsti, potem jo je nagnil.

»Glej, zdaj pa vem, kake so tvoje misli, Lenka.«

»To je le prazna vera,« pravi Jože, »človek nosi
misli v glavi.«

»A razodeva jih z usti,« mu seže oče v besedo,
»in če jih ne razodene, mu jih izvabi iz ust vino,
zato sem čul praviti, da je v vinu resnica. In tako
so prišle Lenkine misli vame, in zdaj vem, kakšne in
katere so Lenkine misli.«

»No, pa veljaj vaša,« pravi sin, »jaz tega ne ver¬
jamem. In ti tudi ne, Lenka!«

Lenka se je zasmejala in rekla: »Misli ne more

nihče ukrasti! Če pa ste jih, potem kar povejte, oče!«

»Resnica kolje oči,« pravi stari, »zatorej boš kriva
sama, če ti ne bo všeč, kar ti povem. Zakaj za svoje

99

misli mora biti odgovoren vsak sam. Kdo mi ukaže,
naj mislimo zdaj-le na češpljevo vodo, ako mi greje
vino možgane? Jaz mislim na svojo starino, in vse
drugo naj me piše v uho!«

»Da, ali to niso moje misli,« reče Lenka.

»A tu je mrzlo, prehladili se boste, oče,« pravi
Jože, »stopimo rajši v sobo. Tudi večerjati moramo.«

»Dobro! Natoči vina in pridi gor! Pojdi, Lenka!«

Nad kletjo sta bili dve sobi, ena večja, druga
manjša. V tej je stala postelja, kerje stari med trgatvijo
vedno tu prenočeval. Zdaj je pripravljena postelja za
Lenko, v večji sobi je postlano na tleh za očeta in sina.
Dekla je postavila večerjo na mizo. Pripravila jo je na
ognjišču, ki je stalo v kotu na veži. Zato je dišalo po dimu.

Stari in Lenka sta šla izpred kleti ob zidanici do
vr at, ki so držale v gorenje prostore. Zavinščak je
Prižgal svečo, ker se je že stemnilo. V tem je vstopil
Jože, Prinesel je dve majoliki vina in v tretji mošta,
Li ga je postavil pred Lenko.

»Morda boš rajša pila sladkega.«

Jože je večerjal s slastjo, drugima dvema ni bilo
toliko do jedi.

»No, glej, da vem, kaj si mislila,« začne stari po
Prvem požirku.

»Zdaj boste ves večer govorili samo o teh mislih,
Li jih ni,« reče Jože.

»Zdi se ti, da jih ni, ker so skrite. Pa povej, Lenka,
če ni res, da ti ni všeč tu pri nas?« pravi oče. Na¬
slonil se je na mizo in gledal Lenki naravnost v oči.

Ko je začul Jože očetovo vprašanje, je primaknil
stol in se nagnil proti Lenki, da bi ne preslišal nje¬
nega odgovora.

Lenka se je premaknila na stolu.

»Čemu to vprašanje?« je rekla.

»Že s tem, da ne odgovoriš, si odgovorila. Saj
v emo, kako je! Človek se izogiblje in se s tem iz¬
daja,« razlaga oče.

100

»No, kako je?« vpraša Jože. Roka, ki se je na¬
njo uprl ob mizo, se mu je tresla. Sklonil se je tik
nje. Lenka je gledala v mizo, Jože ji je segel z des¬
nico pod brado ter ji dvignil glavo, da mu je morala
pogledati v oči. »No, kako je, Lenka?« Glas mu je bil
mehak in proseč.

»Le nič ne izprašuj, Jože! Saj sem pil njene misli!
Preveč smo ji kmetiški, a ona se čuti pregosposko in
zato ni rada pri nas. Le verjemi, da je tako! Ali mi¬
sliš, da nič ne vidim? Hej, oči imam kot ris! Vsak
dan nedeljsko krilo, vsak dan meso, vsak dan samo
z okna na okno, vsak dan samo ukazi: Stori to, Meta;
stori ono, Meta! — A lastne roke zmeraj bele in gladke
— he, draga moja, tako mora iti vse k vragu, če bi
bilo denarja na mernike!«

Stari je nagnil majoliko in napravil dolg požirek.
Jože je vstal ter se naslonil ob mizo; samo z roko,
ki ji je z njo prej dvignil glavo, se je oprijel stola,
da je stal čvrsteje, ker mu je nekaj zašibilo noge.
Lenki je pobledelo lice.

Izpred gorenje zidanice je prihajala skozi noč
rdeča svetloba. Tam so si zakurili trgači ogenj in po¬
sedli okolo njega. Razgovarjali so se živo in glasno,
da je bilo razločiti posamezne besede. Iz veselega
razgovora se je oglasila še veselejša pesem, ki je od¬
mevala daleč okrog in priplavala tudi do Zavinšča-
kovih:

Nikaj na svetu lepšega ni
nego je trta, kadar rodi . . .

Pobledela je Lenka in je gledala tiho pred se.
Prsi so se ji jele dvigati, kakor da vstaja v njih vi¬
har. Zabolelo jo je v srcu. Roka ji je padla na oči,
in sklonila se je nad mizo. Jože ji je zopet dvignil
glavo, in ko je videl, da joka, se je obrnil proti očetu
in mu rekel s trdim glasom:

101

»Zakaj mi žalite ženo?«

»Ne, dragec moj,« je odgovoril oni, »jaz ne žalim
nikogar, a drugi žalijo nas. Zato bi pa bilo dobro, da
čujemo, kako je s to rečjo!« Z roko si je pogladil
plešo, znojne kapljice so se nabirale na nji.

Lenka plane pokonci in se zravna. Od črne
obleke in mračne luči se je črtalo njeno lice, kakor
bi bilo napravljeno iz voska.

»Ali hočeta .čuti resnico?« je vprašala. Glas se ji
je tresel od solz, ki jih je šiloma zadrževala.

»Govori!« se je oglasil Jože.

»Oče je govoril resnico!« reče Lenka.

Stari je udaril z roko po mizi: »Ha, ali nisem
vedel!« Zaškripal je z zobmi.

»Tdko mi pove v obraz!«

»Saj ste hoteli vedeti!« je rekla Lenka mirnejše.
»Zakaj ste tako silili vame!«

»In kaj sem ti storil ?« vpraša Jože. Začutil je,
kakor da je padlo nanj nekaj težkega. Sesti je moral.

»Storil si mi to, da si me vzel. Nihče me ni
vprašal, ali te hočem m morem vzeti. Napravili ste
kupčijo, in šla sem, in v meni je vse umrlo. Odtrgali
ste me od doma, prišli ste in ste mi ubili mladost.

bilo dosti lepega na nji, a bila je moja z vso svojo
žalostjo in z vsem svojim veseljem. Stopili ste s
trdimi in težkimi nogami na moj vrt in mi pohodili
vse moje lepe cvetice. To ste mi storili, in zato ne
morem biti rada tu pri vas!«

Utihnila je. Tudi zunaj je utihnila pesem in ugas¬
nil ogenj. Zavladala je tesna tihota, ki jo je dramilo
sopenje razburjenih prsi. Na veliki brajdi, ki je pre-
Rrezala zidanico od vseh strani, se je oglasil čriček:
Crn-bel — črn-bel — črn-bel . . .

»In potem,« je začela Lenka, »mi očita oče brez¬
delje. Tudi Jože mi je očital prej ravno tisto. Ali oba
vesta, da sem prinesla s seboj toliko, da mi ni, treba

102

služiti za deklo. In dekla nečem biti nikomur, to vama
povem!«

Stari je vstal s stola.

»Res je, da si prinesla nekaj, a pomisliti in ve¬
deti moraš, da nisi prišla na beračijo, ampak na dom,
ki ima nekaj in tudi nekaj premore! Če si bahaška
ti, pa tudi mi lahko udarimo ob svoje, da zažvenkeče
in da se začuje daleč naokrog, da nismo brez srebra
tu pri nas. In tako bi ostali tudi lahko brez te baharije.«

»A zakaj ste prišli pome?«

»Ker smo hoteli gospodinje in ne gospe!« odvrne
stari. Nasloniti se je moral z obema rokama ob mizo,
ker mu je pijača omehčala noge, da niso več stale
trdno.

Jože se ni nadejal takega razgovora. Zdaj pa se
mu je zazdelo, da je morda bolj prav, ako si razlaga
Lenkino potrtost z očetovega stališča. Saj ni tudi njega
nihče vprašal, ali hoče Lenko. Vse so storili tako,
kakor da mora biti in kakor da je tako odločeno. Ako
si je pa zaželel Lenke on in se je čutil poleg nje
srečnega — zakaj bi bilo z Lenko drugače? Ali je
tako slab in toliko preprost človek, da ne more poleg
njega živeti in da ji je žal, ker se mu je vdala? On
daje preprost človek? Preprost? To je resnica. Koliko
mu je pravila Lenka reči, ki jih ne ume, ker jih ni
nikoli slišal. Kar zna, to mu je dalo tisto skromno
šolanje, a ona je bila v večji meri seznanjena z iz¬
obrazbo. Zato mu je bilo poleg nje zmeraj tako, kakor
da stoji Lenka visoko nad njim, on pa da ji je vdan
z vsem srcem in poslušen vsaki njeni besedi. In po¬
slušen bi bil vsaki njeni besedi — ali ničesar mu ni
ukazovala, ničesar si ni želela od njega. Bila je vedno
tako hladna.

»Gospodinje in ne gospe!« je ponovil oče.

»Dobro!« je odgovorila Lenka, »a gospa sem tudi
lahko! Saj ni gospa samo tista, ki živi v velikem
mestu, tudi pri vas sem lahko to. A svoj dom hočem

103

■meti, kakor si ga mislim, da bi živela v njem zado¬
voljno. Ali kako, ko nismo ustvarjeni drug za dru¬
gega? Po raznih potih smo hodili, različno so nam
ustvarjena srca, in potem je hipoma prišla ukazujoča
beseda, in združili so se popolnoma tuji ljudje.«

»Ako bi se združili znani ljudje, bi bilo morda
bolje, kaj ?« jo je vprašal s sirovim glasom stari.
»No, ali naj povem tudi te tvoje misli ?«

Lenka se je obrnila k možu.

»Glej, Jože, nikomur nisem hotela nič žalega, in
z daj me brez potrebe in brez vzroka zbada tvoj oče.
Zakaj sem bila otožna, to veste, ker ste hoteli zve¬
deti. Kdor preudari vse, kar sem povedala, si utegne
prav razložiti moje razpoloženje. Pustite me zdaj lepo
v miru, in prizadevala si bom, da ti bom žena, ki
boš lahko živel poleg nje. Ako ne, potem boste sami
krivi, če se bomo večkrat razgovarjali tako kakor
pocoj. S tem preženemo iz hiše mir in potem bomo
imeli življenje, kakršnega smo si zaslužili.«

»In še nekaj,« je jecljal stari, »kaj pa potem, ko
bi se našli popolnoma znani ljudje? Ha, na primer
tisti . . .«

Jože je stopil tik pred očeta.

»Zdaj je tega dovolj, oče! Iz vas govori vino!«

»In v njem je resnica, resnica,« je govoril stari,
in oči so se mu začele zapirati. Prihajal je spanec,
blagi tolažnik.

»Pojdimo spat!« reče Jože in odgrne odejo s po¬
stelje, postlane na tleh.

Lenka je odšla v sobo in zaprla vrata za seboj.
Se v pozno noč se je oglašal čriček. Zdajinzdaj je kje
nad trtjem počil strel zvestega čuvaja, ki čuva grozdje
Pred tatovi in lisicami.

XIII.

Lenka ni mogla spati. Soparno ji je bilo v tesni
s °bi, zato je odprla okno. Lepa jesenska noč je sa-

104

njala zunaj. Trepetalo je na nebu brezbrojno zvezd.
Daleč tam se je ena utrnila. Dolg, blesteč žar je za¬
gorel na nebu in zopet ugasnil. Lenka je iztegnila
roko, kakor da hoče prestreči jasni utrinek. Bilo ji je
žal svetle zvezde, ki je gorela in tako naglo ugasnila.
Tudi v njenem srcu se je užgala lučca, da ji sveti
na življenja pot in da jo ogreva in osrečuje, ali ugas¬
nila je tako nepričakovano hitro. Kdo ve, da je nocoj
ugasnila zvezda na nebu, da se je spustila iz sinje
višave in se potopila v temo? Kdo jo pogreši jutri
zvečer med milijoni drugih zvezd, ki bodo svetile ta¬
kisto jasno in veselo in pozabile, da jim je umrla
sinoči sestra? In kdo misli na Lenko, ki se ji je okre-
nila pot iz svetlega žara mladostnih sanj in upov in
ki drži zdaj v temo? Takisto veselo živi svet okolo
nje, nihče ne vpraša, kam je šla Lenka, nihče ne po-
zveduje, kako ji je. Med milijoni srečnikov se potopi
in izgubi srčna bridkost. Zanjo ve samo oni, ki jo
nosi v srcu.

Lenka je zopet legla na posteljo. Silila se je, da
bi zaspala, a ni bilo spanca, blagega tolažnika. Dolgi
so bili trenotki, enaki večnosti, trpljenja polni. Spom¬
nila se je Lenka, kako ji je časih tožil oče, da ne
more spati in kako dolge so take noči, enake večnosti,
polni trpljenja. Kaj bi počela, ako bi se vrstila noč za
nočjo — vse enake tej, vse neskončno dolge, enake
večnosti, trpljenja polni?

Zopet je vstala. Glasno je zaropotal stol, ki se
je zadela vanj. Ustrašila se je Lenka in naslušala, je
li se ne zbudita ona dva, ki spita v sosedni sobi.
Nič se ni ganilo. Dolgo, zateglo dihanje je pričalo, da
mirno počivata mož in oče. Ko bi mogla tudi ona
tako in ko bi prenehalo tudi dihanje, da bi spala,
kakor ji spita oče in mati!

Svetlo so gorele zvezde, kakor bi se ozirala skozi
neskončno majhna okenca sama zlata nebesa na zem¬
ljo. Ali jo gleda tudi mati? Ali jo vidi, kako daleč je

105

od njenega groba in ali ve, kako rada bi bila čisto
blizu njega? In zazdelo se ji je, da je razpet nad
zemljo tisti plašč, ki so z njim prekrili očetovo rakev.
In kakor da se odgrinja pred njo temna zavesa, tako
se ji je jasneje črtal pred očmi očetov obraz, ves pre¬
tvorjen, z osteklenelimi očmi, grozan, vreden usmiljenja.
Kako gledajo zdaj njegove oči? Ali se je umirilo srce,
ali počiva v nevzdramnem pokoju z materinim vred?

»O, ti moj Bog!«

Zavzdihnilo je srce; odtrgalo se je od zemlje, do
zvezd je poletelo, tja k luči, ki je blaga in dobra.

Čimbolj je izginjala noč. Za gorami se je dramilo
Jutro, njega bliskoviti pogledi so razganjali temo in
Pripravljali pot mlademu solncu. Bežale so sence,
rdečežarna plast je priplavala na obzorje. Svet se je
zbujal iz sanj, pomlajen, ves trepetajoč v svežem ju¬
tranjem hladu je kipel iz vlažnih meglic, ki so se
Pazile po dolinah, da je bilo videti, kakor da se iz
mor ja dvigajo otoki, hrepeneči ogreti se v toplih ob¬
jemih jutranjega solnca. Vesela pesem je priplavala
'z dalje, vedno več je bilo čuti glasov. Do zidanice
J e  priplul val novega življenja, udaril je ob zasnute
°či, da so izpregledale in se predramile v blesku mla¬
dega jutra.

Vstala sta tudi Jože in oče. Po prstih sta stopala,
Ker sta menila, da Lenka še spi. A ko je začula Lenka
govor poleg sebe, je odprla vrata, ker se ji je hotelo
v en pod milo nebo.

»Ali nisem bil sinoči malo neroden?« jo je po¬
zdravil stari in se popraskal za ušesi. »Preveč ga je
bilo včeraj. Tako naglo zmaga vino starca. Nič zato,
Lenka, bo pa drugič drugače!«

»Kaj to de,« je rekla ona, »zdaj je vsaj jasno
me d nami.«

»In kaj sem pravzaprav blebetal?« je vprašal oče,
»nekaj se mi sanja o ugibanju misli, pa nič ne vem,
Kako je bilo!«

106

»Bilo je, kar je bilo,« reče Jože, »kadar govori
vino iz vas, ste zmeraj nerodni.«

»E,« zamahne stari z roko, »pa pojdimo brž na
delo, da si preženemo iz glave muhe in da nam jame
lena kri veselejše teči po žilah.«

»A meni dovolita,« reče Lenka, »da grem domov
k materi.«

»Ali ti je dovolj trgatve?« vpraša Jože. Bil je
videti otožen, takega ni videla Lenka še nobeno jutro.

»K materi moram, ker je sama doma. Tu opravite
lahko tudi brez mene.«

»Ali naj grem s teboj? Ali te naj spremim?« jo
povpraša mož.

»Saj nisem otrok, da bi zašla in se izgubila. Ti imaš
opravka tu, jaz ga dobim pri materi. Če ostanem še
pri očetu . . .«

Umolknila je, ker je stal oče poleg nje.

»No, no,« je začel stari, »ali sem te užalil, ali kaj
je bilo sinoči?«

»Ne spominjajte me tega! Pustite me, da pozabim.«

Vsi so stopili iz sobe.

»Z Bogom ostanita,« se je poslovila Lenka'.

Stari je zavil za vogel, Jože ji je naročil, naj
pozdravi mater.

Z naglimi koraki je stopala Lenka med trtami
po kolovozu navzdol. Jože je stopil nekoliko korakov
za njo in obstal na griču. Solnce mu je sijalo v obraz,
zato si je zaslonil oči z rokami in gledal za Lenko
toliko časa, dokler se ni skrila za ovinkom. Ves čas
je mislil, da se ozre nazaj in da mu pošlje z roko
pozdrav. A Lenka se ni ozrla. Naglo je hitela, kakor
da se ji mudi od njega. Ves dan je bil Jože molčeč.
Jezil se je na očeta, ki je kriv, da je povedala Lenka
resnico. Bolje bi bilo, ako bi je nikoli ne zvedel.

»In kakšno bo življenje zdaj?« se je izpraševal.

Pri večerji sta sedela oče in sin sama.

107

»Sinoči ste rekli Lenki,« je začel Jože, »da ne
mara biti pri nas. Rekli ste, da je pregosposka, a mi
da smo ji prekmetiški.«

»A to je bilo tisto!« se je domislil oče.

»In potem ste hoteli še nekaj povedati. Vprašali
ste, kaj bi bilo potem, ko bi se našli popolnoma znani
ljudje. Kaj ste hoteli reči s tem?«

»Tega ne vem natanko, kaj sem mislil sinoči,«
reče oče, »a če sem mislil tako kakor mislim zdaj,
sem gotovo mislil na onega iz Kranja, saj veš . . .«

»Na tistega, kakor sem vam pravil, ki je hotel
zagnati kozarec?« vpraša naglo Jože.

»Da, tako nekako sem .mislil. No, pa to so bile
samo vinske misli! Pa kaj hoče danes vse to! Kje je
Kranj — kje smo mi!«

Toda Jože se je spomnil, kolikokrat so prej nje¬
gove misli prepotovale to lepo daljo! Kako so poletele
tjakaj naglo preko gora in vodd — in nobena dalja
bi ne bila dovolj velika, da bi je ne mogle prepoto¬
vati misli! Ali potujejo zdaj Lenkine misli tako? Ali
se odvračajo od njega, kakor se je danes Lenka sama
obrnila in odšla, ne da bi ga pozdravila s prijaznim
pogledom ?

Ravno ko so dokončali Zavinščakovi delo v vino¬
gradu, so se pričele dvigati težke, sive megle. Spenjale
so se kvišku, in pod nebom so plavali temni oblaki.
Solnce se je skrilo, vso zemljo je pokril neprijazen
mrak. Ko so se vračali Zavinščak, Jože in trgači
domov, je deževalo, da so prišli v Zavinkovce vsi pre¬
močeni. Stari se je premrazil, da je moral v posteljo.

Zavladalo je pusto, deževno jesensko vreme z
večnim deževjem, s samim somrakom. Ljudje so se
držali domov, začeli so kuriti v peči, da so preganjali
iz stanovanj vlago in meglovitost, ki je silila vanja
skozi vsako špranjo. Vsa zemlja je bila videti otožna,

108

kakor da v žalosti in s strahom pričakuje zimskega
počitka. In ta jesenski dolgčas se je polaščal tudi
ljudi. Utihnilo je vse veselje radostnih trgačev, go¬
spodarji so preudarjali, kaj vse morajo še pripraviti,
da jih ne zaloti zima. Težki vozovi so rezali v pre¬
močeno zemljo globoke brazde, ko so privažali z Gor¬
jancev drva, da bo s čim kuriti in greti peči, ko
zavlada zima.

Včasih je presekala moč ognjenega solnca temne
zavese, ki so se vlačile od neba do zemlje in se kot
umazane krpe obešale ob hribovju in gričevju. Tedaj
so vsi ljudje zasopli svobodneje in veselejše, kakor
da se je prikazalo čudo, ko je solnce pozlatilo blatno
zemljo.

Tedaj je tudi Lenki za hip izginila otožnost z lica.
Na stežaj je odprla okna, da je mogla solnčna luč v
mračne prostore. In solnčna luč se je usipala vanje,
da je odbegnil mrak iz vseh kotov in da je bilo jasno
in solnčno, kamor se je obrnila mlada gospodinja.

Najrajša pa se je ozirala tja, kjer se je sinjost
neba dotikala vrhov Gorjancev. Še dalje so ji hotele
oči, da zopet enkrat zazro ljube gorenjske velikane,
ki jih zdaj gotovo že krije beli sneg, iskreč se v
kristalni lepoti.

»Kam ti potujejo misli, Lenka?« jo je vpraševal

mož.

In tedaj se je Lenka zopet užalostila. Niti svo¬
bodnega pogleda ji ne privošči mož. Prosila je solnce,
naj se skrije, naj spusti zopet meglo na svet, da ji
zagrne razgled v daljo! In usmiljeno solnce se je
skrilo, in vrhovi Gorjancev so se dvignili nad megleno
morje, ki se je pretakalo tako nizko nad zemljo, da
bi človek z roko lahko posegel vanje. Zaslonjena je
bila pot pogledom. Iskali so nekoga v bližini — a
ni bilo nikogar, ki bi se ga razveselili. Begali so
nemirno po hiši — a nikjer ni bilo ničesar, kar bi
jih razjasnilo.

109

»Kje so tvoje misli, Lenka?« jo je vpraševal mož.

Ko je oče vstal, je bil pust in čmeren. Godrnjaje
je stopical po hiši, mrmraje je iskal kota pri peči.
Lenka se ga je ogibala. Ako je bil v sobi, je bila
Lenka kje zunaj, ako je stopil stari iz sobe, se je
skrila Lenka vanjo. Starega je začelo jeziti, ker je
videl, da beži Lenka pred njim. Sitnaril je in mrmral
sam vase, da je bilo tudi domačim preveč.

»Kje je naša gospa?« je govoril pred se, ko je
stopical ob palici za Lenko, samo da jo je jezil in
da si je preganjal dolgčas. Večkrat bi se rad napil,
da bi mu zavriskalo srce in da bi vrgel palico v kot.
Ali pijača ga je ščegetala, da se ga je polotil dušljiv
kašelj, ki ga ni ostavil noč in dan.

Lenka se je čimbolj poglabljala v otožnost. Nikoli
n ' bilo nasmeha na njenih ustnicah, v očeh so ji blesteli
sledovi solz. Dostikrat je čul Jože ponoči, kako bedi
nemirno na postelji, kako si poteza odejo črez glavo, da
bi ne bilo čuti vzdihov.

»Kam potujejo tvoje misli, Lenka?« jo je vpra¬
ševal mož.

Ob nedeljah je šla z njim v Metliko k maši. To
J' je bila vsa izprememba. Zato je komaj čakala ne¬
delje, da pride vsaj za nekoliko ur iz ječe in se raz¬
gleda in razmisli. To čakanje je bilo tako veliko in
tako iskreno, da ji je silno počasi potekal teden. Bila
je vsaka nedelja zanjo velik praznik, ker jo je osvo¬
bodila in ji odprla pot med ljudi.

V cerkev grede je bila zgovorna. Zgovorila se
je z možem, kolikor je premolčala tekom tedna. Ljudje
s o se ozirali nanjo, na lepo, bogato, mlado Zavinšča-
kovo. Videl je Jože, kako mu zavidajo mlado, lepo,
bogato ženo, zato je ponosno stopal poleg nje, ki ji
j e  bil vdan iz srca. Po maši sta se ustavila v naj¬
boljši krčmi, kamor je hodila gospoda na zajtrk. Nista
ostala med pivci-vaščani v prvi izbi, šla sta v drugo
'Oed gospodo, zakaj veljava, ki jo je užival stari Za-

110

vinščak, je prešla tudi na sina, posebno še zadnji čas,
odkar je bil oženjen. In tu je bila Lenka vsa druga
nego doma. Razživela se je, popolnoma se je izpre-
menila. Navadno je čakal jožeta voz, ki ga je popeljal
domov. Večkrat sta se vrnila, ko je že davno odzvo¬
nilo poldne. Lenki se ni hotelo iz vesele družbe.

A ko sta se vračala domov, je Lenka molčala.
Čim bliže sta prihajala domu, tem bolj se je bala
Lenka. Ječa je stala pred njo, odmreti bo zopet
morala svetu za teden dni.

»Kje so tvoje misli, Lenka?« jo je vpraševal mož.

Stari se je jezil in rentačil, da ni več reda v hiši,
odkar se je Jože oženil. Pomagala mu je tudi žena,
ki se je togotila, da zaman pripravlja kosilo, ki se
izpridi od dolgega čakanja. Prišlo je v rodovino ne¬
soglasje. Ni ga razodevalo kričanje in razbijanje, po¬
znati ga je bilo iz mučnega molka, iz prikrivanih
vzdihov, iz polglasnega mrmranja. Mlada in stara so
se gledali neprijazno in odurno, čutili so, da jim ni
več prostora pri eni mizi.

Lenkina pobitost in nezadovoljnost se je polastila
tudi Jožeta. Žena mu je bila dražja od staršev, zato
se ni oziral nanje, temveč je izkušal ustrezati ženi,
da ji zbudi nagnenje do sebe.

»Temu je treba napraviti konec!« je dejal Lenki,
»ali kako?«

»Povem ti odkrito, da mi tukaj ni obstanka!

Vidim, da me oče in mati ne trpita, in tega ne morem

prenašati! In potem ta strašna samota, ta siloviti

dolgčas, sam mrak in sama noč — to me ubije. Stran
bo treba; z denarjem, ki ga imava, si lahko pomoreva
drugam. Stopi k očetu in mu povej! Jaz nisem

ustvarjena za ta kraj — manjka mi zraka in solnca!«

»Kam potujejo tvoje misli, Lenka?«

»Ako hočeš, da ostanem pri tebi, mi pomagaj iz
te ječe. Tukaj sem tujka. Daj mi dom, potem ne
bodo nikamor potovale moje misli. Daj mi dom, dom!

111

Nič več in nič manj nečem nego dom. In potem bo
vse v redu. Brez doma pa ne boš imel žene. Če ti
je kaj do mene, uredi z očetom, kar še ni urejenega.«

Težka je bila Jožetu pot pred očeta. Ni mogel
razbrati in urediti misli tako, da bi mu jasno razložil
vse, kar mu je na srcu.

Bil je mračen dan. Kmalu popoldne se je stemnilo.
Ostra sapa je pihala zunaj, da so se globoko prikla¬
njale gole veje na vrtu pred hišo.

Oče je sedel pri peči, ko je stopil Jože v sobo.

»Ravno prav mi prihajaš,« je začel stari. »Ravno¬
kar sem razmišljal o vseh teh rečeh, kakor so se
razvile sedaj pri nas. Teh mračnih pogledov ne ma¬
ram več prenašati, zdi se mi, da me gonijo iz hiše.
Zato se rajši umaknem sam, nego bi me ti potisnil
Črez prag. Zakaj prokletstvo pade nanj, kdor se do¬
takne svojega očeta!« Zadnje besede je izgovoril s
Povzdignjenim glasom.

Jože je hotel nekaj reči.

»Tiho!« je naglo izpregovoril oče, »ni treba go¬
voriti, saj vem, kako je! Premotile so te njene oči
' n  njeni denarji so te odvrnili od mene.«

»Ni res!« ga je prekinil sin.

»Če te še niso, pa te bodo. A tega ne maram
učakati. Saj vem, kako se razvijajo take stvari.
Pride mladina, in starost mora v kraj, prav tako,
kakor vržem staro trto iz grive in jo namestim z
novo. Jaz imam, hvala Bogu, toliko sam, da bom
izhajal brez tistih mračnih pogledov. Zato je moj
sklep ta: jutri greva k notarju in urediva tamkaj vse,
kar je še treba, da bom jaz svoj in ti svoj. Tako
sem že davno sklenil z materjo, da te ne pustim brez
strehe in zemlje, da me ne boš klel. In ker mi je
dana beseda sveta, zato pojdeva jutri k notarju in
urediva vse to, kar sem zdaj povedal. Do pomladi
homo potem še pod eno streho, potlej priredim ono
hajto koncem vrta zase in za mater, da bo mir med

112

nami in da bom lahko čakal smrti. Ali zapomni si:
če so bile tvoje misli take, da bi rodile slaba in ne¬
hvaležna dejanja, potem boš tepen že zaradi misli
samih, toda tepla te bo druga roka, ki je ne vidiš!«

»Oče, ali vse to je tako čudno in nejasno. Jaz
bi samo rad, da bi bil mir med nami in potem —
no, seveda, da bi bila tudi Lenka zadovoljna.«

Stari je vstal in udaril s palico ob tla.

»Lenka bo zadovoljna, kadar bo ona gospodar.
Gospa je že, potem pride kmalu tudi drugo. Sedaj
lahko greš!«

»A vendar mi je žena . . .«

»Da, zato pojdi k nji in jutri se pripravi, da
greva v mesto.«

»Še nekaj bi vam rad povedal, oče.«

»Ni treba. Vse je urejeno; kar ni, bo jutri. Ne
razvnemaj me, ker bi ne mogel spati. Le pojdi k
Lenki in pomni moje besede.«

Oče je sedel k peči in se stisnil v kot.

Zjutraj je pokrivala zemljo tanka ped padlega
snega. Naletavalo je še vedno. V ostri burji so
plesale snežinke po zraku, da se je včasih videlo,
kakor da lete v oblake nazaj.

Stari Zavinščak se je gorko oblekel in zavil.

»Ali se kam odpravljaš?« ga vpraša žena.

»Le pozovi Jožeta!« reče starec.

»Pa v taki zimi! Ali se tako mudi? Saj se
prehladiš!« tarna žena.

»To ni vse skupaj nič! Pokliči Jožeta, ker se
mudi. In reci hlapcu, naj zapreže.«

V tem vstopi Jože.

»Pa danes vendar ne pojdete, oče! Počakajte, da
se vreme kako ustanovi ali prevrže, saj ni nobene
sile!« pravi sin.

113

»Sila ali ne sila — to je enako. Včeraj sem rekel,
da greva danes in danes greva. Pa kaj je ta pot do
Metlike! Človek stopi dvakrat, pa je tam. Prehodil
sem že druga in drugačna pota, pa mi ni bilo nič.
Zatorej se ne obotavljaj. Ali se morda bojiš ti, da ne
dobiš nahoda?«

In tako sta sedla na voz in se odpeljala.

Pri notarju sta kmalu opravila. Stari je ukrenil
tako, da je bilo dobro na obe strani. Kakor bi se mu
kamen odvalil od srca, tako lahkega se je čutil, ko
je stopal s sinom iz pisarnice do krčme, kjer ga je
čakal voz. Od veselja, da se je otresel vsega bremena,
je pozabil na dušeč kašelj in rade volje je plačeval
za vino, da so mu kmalu zagorela lica in da je končno
govoril sam za vso družbo, ki se je polagoma na¬
brala ob njem. Mračilo seje že, ko sta sedla s sinom
na voz. Oče je začel dremati, Jože je moral paziti
nanj, da se ni kimajoč prevrgel z voza. V gostih kos¬
mih je padal sneg na zemljo. V dalji je bilo videti,
kakor da se trgajo v višavi sive krpice in se plešoč
spuščajo k tlom.

Stari je imel nemirno noč. Obhajala ga je vročina
m v prsih je čutil ostro zbadanje. Drugi dan ni mogel
vstati. Sodil je, da je truden in da mu je neprijetno,
ker je preveč pil. Kuhali so mu lipov čaj in mu po-
kladali na prsi pregrete rjuhe. A ni se hotelo obrniti
na bolje. Poklicali so iz mesta zdravnika. Gledal je
bolnika, kimal z glavo, dvigal ramena. Naposled je
dejal, da so ga pozvali prepozno.

Stari Zavinščak je umrl.

Ko so ga zagrebli, je ostal spomin nanj med doma¬
čimi in med sosedi. Med temi je bilo mnogo takih, ki
so bili Zavinščakovi dolžniki. Posojal je sosedom de¬
nar na visoke obresti, a kmet je moral poleg obresti
Privažati tudi mošt, nositi v hišo jajca in kokoši, ker
se  je bal zamere in sodnije. Zato so se staremu Za-

Trije rodovi.

114

vinščaku laskali v lice, a za hrbtom so tarnali in to¬
žili o njegovi grabežljivosti.

XIV.

Pozabili pa so skoro na domu nanj, ko je dobila
Lenka sina. Tedaj je že drugič zazelenela Žavinšča-
kova gomila, in v kričečem otrokovem joku je zamrla
žalost očetova in materina. Izpolnilo se je pričako¬
vanje.

Ali kako mu bodi ime?

Jože je hotel imeti kaj domačega, Lenka se je
temu upirala.

»Sama imava dovolj domači imeni!«

Njen sin pa naj že z imenom kaže, da je kaj več,
nego so drugi vaški otročaji. Mati mu je meščanka,
qče je bogat, zakaj bi ne imel njiju sin gosposkega
imena? — Naposled je izprevidel tudi Jože, da je
Lenkino sklepanje pravo, in tako sta se končno do¬
menila, da ga krste za Friderika, a zvali ga bodo za
Friceta. — Že samo ime zveni tako visoko!

»To je zopet nova posebnost!« so govorili ljudje.

Prva in največja posebnost je bila, da je nosila
Lenka klobuk — in zdaj še to! Tako ime, ki ni za
kmetiška usta. A vse to gotovo nalašč, samo da bi
bila večja razlika med kmeti in med gospodo!

Jože je bil vajen že od mladih nog, da se je ogi¬
bal družbe svojih vrstnikov. Z dekletom, ki ga je pri¬
vedel za ženo na dom iz tujine, se je popolnoma ločil
od njih. Tako so vsaj govorili in trdili.

»Ničesar neče imeti z nami enakega! Gospod hoče
biti. Še županil bi nam, če bi imeli svojo občino!«

Niso marali zanj, a rabili so ga vselej, kadar je
komu zmanjkalo denarja. Jože se je ravnal po oče¬
tovem zgledu, ker je prinašala taka uporaba denarja
največ dobička. In tega je bilo treba čedalje več, ker
je vedno pritiskala Lenka na moža, da naj kupi kje
drugod kaj primernega, da se bodo izselili odtod.

115

Mati Jožetova je živela sama zase. Odbrala si je
izbo v dolenjem prisolnčnem delu hiše in si jo uredila
po svoje. Glavno je bilo, da si je postavila v kotu
oltarček in pred njim klečalnico. Po moževi smrti je
mislila z vsakim hipom, da se oglasi smrt tudi pri
nji. Zatorej je sklenila starka, da bo vedno priprav¬
ljena, naj pride smrt, kadar hoče. Navadili so se ma¬
terine osamelosti tako, da se jim je zdelo čudno, ako
je stopila iz izbe.

Jože je tržil z vinom in prešiči tudi še nadalje.
Večkrat ga je dovedla pot tudi v Kranj. Izbral pa si
je drugo gostilnico, ker se ni hotelo napeto razmerje
med njim in Francetom Ribičem izravnati. Očetova
dedščina, ki jo je vzela Lenka s seboj, je napravila
med obema hišama razkol. Čutili pa so ga le bolj
domači ljudje; živeli so daleč narazen, zato ni bila
napetost tako očividna. Le kadar se je pripeljal Za-
vinščak v Kranj in zavil z vozom na drugo dvorišče,
so si začeli šepetati ljudje, da je zavladalo med mla¬
dimi nesoglasje.

Ako sta se France in Jože slučajno srečala, sta
se obrnila vsak v svojo stran, da si ni bilo treba po¬
dati rok. Ako pa se nista mogla izogniti drug dru¬
gemu, je bil njiju pozdrav hladan, mrzel, sovražen.

»Požeruh je zopet tu!« se je jezil France med
prijatelji. »Gotovo je prišel samo na prežo, kaj bi mi
še lahko odjedel in odnesel tja v svoje nenasitno
gnezdo.«

Ljudi, ki so tržili z Zavinščakom, je izkušal Ribič
odvrniti od njega in jih pridobiti za druge trgovce,
ki se niso ogibali njegove hiše Nekaj jih je res po¬
pustilo Zavinščaka in slušalo prigovarjanju Ribiča, ki
je bil takega uspeha vesel, da je dajal za pijačo in
klel svaka in sestro. Prizanašal ni niti onemu, ki je
že trohnel v grobu — staremu Zavinščaku.

Nič ni bilo v Jožetu veselja, kadar se je bližal
lepemu gorenjskemu mestu.

116

»Kje so tvoje misli, Lenka?« se je izpraševal, ko
se je iztekala njegova pot med vrste mestnih hiš.

»Ali spremljajo tvoje misli mene, ali iščejo koga
drugega, ali se radoste doma, ko objemajo z ljubez¬
nijo Friceta? . . .«

Začel se. je izogibati Kranju. Pošiljal je tja svoje
prekupce in mešetarje, sam je razvil trgovino po krajih
do Ljubljane, a še bolj se je obračal na ono stran
Kolpe, na Hrvaško, tja do Zagreba in Siska.

In kadar je njegov voz zavil proti Gorjancem, so
plavali za njim Lenkini pogledi. Pošiljalo jih je tja
hrepenenje po skaloviti domači okolici, po solnčnih
planinah, po ljudeh, ki žive tamkaj in ki spe v do¬
mačih tleh ob znožju veličastnih gorskih sten.

»Mama, kam gledaš tako tiho in nepremično?«
jo je vprašal kodrolasi Frice.

In zdaj se je Lenka zdramila iz misli. Srce ji je
zatrepetalo, zaplapolal je v njem žar materinske lju¬
bezni. Nagnila se je Lenka do otrokovega belega čelca
in mu povedala s poljubom, da je Frice njen in ona
njegova mati.

Po Zavinkovcih je zašumelo, od ust do ust je
šla novica: »Ilija Prelič se je vrnil iz Amerike!«

Dvajset let je minilo, kar je odšel preko morja.
Bil je takrat še mlad, a ni se mu hotelo delati. Pro¬
dal je bajto in kar je imel sveta okolo nje, in hajdi
na pot, na daleko, neznano. Dohajali so iz Amerike
glasovi, da cvete tamkaj bogastvo, ki si ga človek
kar mimogrede lahko nasuje v žep. In Iliji Preliču
se je zaželelo onega bogastva. Odšel je, noč ga je
vzela.

In zdaj se je vrnil Ilija. Prej ubog in umazan, zdaj
bogat in gosposki. Zlata verižica mu je blestela' na
telovniku, v prstanih so žareli dragi kameni. Vino
je teklo od mize, ko je položil nanjo napeto denar-

117

nico. Kakor ni bilo prej zanikrnemu Iliji enakega, tako
ni bilo zdaj Američanu Preliču para.

Daši starejši od Jožeta, se mu je takoj približal,
ko se je vrnil v domačo vas.

»Gospoda z gospodo!« je govoril oblastno. »Kme-
tiški ušivci naj žive zase!«

Brž je ponudil Jožetu pobratimstvo.

»S tabo vsaj lahko govorim, ker si bil nekoliko
dlje nego samo do domačega svinjaka, čeprav ni
ta svet, ki si ga prepotoval, v primeri z onim, ki sem
ga prehodil jaz, nič večji nego moja dlan. Tu je vse
tako tesno in majhno, da se človek čuti kakor med¬
ved v kletki.«

»A zakaj je prišel medved v kletko?« ga je z
nasmehom vprašal Jože.

»Hotel si reči, zakaj sem se vrnil domov?«

»Da!«

»Zakaj? Nekaj čudnega je prišlo vame. Nekaj se
je zbudilo in oglasilo kakor otrok, ki joče po materi.
Ali dušil sem v sebi ta glas. Bilo je še malo denarja,
a bilo ga je treba dosti, ako hočem nazaj, da se po¬
kažem ljudem. Zato sem delal — tako ali drugače,
samo da je bilo več zaslužka in dobička. Žuljave so
bile roke, a denarja je bilo dovolj. Časih sem ga
služil brez žuljev — že pride prilika, taka ali dru¬
gačna, da se ti odpro zakladi. Lovil sem ljudi ob pri¬
stanišču in jim preskrbljal službe, pa so plačevali. Za¬
čeli so mi siveti lasje na sencih — e, llija, vstani,
P°jdi, oglej se še enkrat po domači grudi! Če poide
drobiž, pa spet prejadraš to kapljo zelenega morja,
če ti ne bo všeč pod domačim nebom, pa jo ubereš
v  novo domovino. Tam je vsega na izbero, dobro in
gosposko živi človek, ali domače grude ni tam. Zato
J e  prišel llija, in glej — tako je medved v kletki!«

Tako je govoril llija. Dostikrat se je kar sam
povabil k obedu. Zavinščakovim je govoril o čudovi¬
tih rečeh, da so gledali debelo in začudeno. Kadar se

118

je napil, je razmetal po mizi ameriški denar, ki ga je
prinesel s seboj, da bi ga kazal ljudem, kakšen je,
kakšno ceno ima, da mu celo vsega ni bilo treba za¬
menjati z našim denarjem.

Ljudje so ga blagrovali in zavidali obenem. Zgri¬
njali so se ob njem možje, da so poslušali njegove
pripovedke, hvalili njegovo umno glavo in vztrajnost,
ki sta mu pripomogli do sreče. Hvala je prijala lliji
nad vse. Zato je zalival ljudi z vinom, da so cepali
pod mizo in mu v čast prepevali neubrane napitnice.
Kadar je bil pri volji, je plačeval za vino po teden
dni, da je zastalo na vasi vse delo. Ako je prišel mimo
trezen človek, se mu je zagabilo, ko je videl toliko
vinjenosti. Obrazi so bili napeti, oči krvave, ostudno
je dišalo naokrog po prelitem vinu.

»Hej, sosed Marko, krasno devojko imaš, lepo,
mlado ženo! Dovedi jo sem, da se poraduje z nami!«
je kričal 11 ija.

Strmeli so vanj motni, kalni pogledi: prihajali so
ljudje k radodarnemu Američanu, ki jih je zalival z
vinom. Nagibale so se zaspane glave do mize; smrčali
so napiti možje, llija je hodil po vasi od hiše do
hiše in pravil ženam, kolik dobrotnik je njihovim mo¬
žem, ki spe v gostilnici, Uspavani od njegove pijače.
Slepil jih je z denarjem, z lepimi steklenimi biserni¬
cami je ovijal devojkam vratove. Tiste dni, ko je pla¬
čeval llija za pijačo, je valovilo po vasi nebrzdano,
razuzdano življenje. Vse je bilo iz reda, vse izpreme-
njeno, vse si je osvajal Američanov denar.

Večkrat je llija Prelič odpotoval z Zavinšča-
kom, da se je streznil in da se je poleglo razburkano
življenje doma. Hotel si je Jožeta osvojiti tako, da bi
sklenila kupčijsko zvezo. Ako pa sta odpotovala v
Zagreb ali v kako večje mesto, je moral tržiti Za-
vinščak sam, zakaj Prelič je iskal samo zabave, do
resnega dela mu ni bilo. Največkrat se je vrnil Za-
vinščak sam, nekaj dni pozneje je dospel Prelič,

m

ko se je že naživel in izradoval. Kadar je odrinil z
doma Žavinščak sam, je Ilija prihajal v njegovo hišo,
češ, da bo kratkočasil ženo Lenko, ki se ji je tožilo
po možu. Življenje v Ameriki je Preliča ugladilo,
da je bil tudi lahko zabaven in kratkočasen, dasi brez
vina. Malemu Fricetu je prinašal iz mesta igrač in
sladkarij, da ga je začel deček klicati za strica, da
mu je bil vdan in da je zmeraj povpraševal mater,
kod hodi Ilija, ako ga ni bilo v hišo.

No, taka vprašanja so bila redka, ker so bili Pre-
ličevi obiski vedno pogostejši. Frice se je zabaval
s svojimi igračami v kotu ali na vrtu, Ilija se je pa
razgovarjal z Lenko. Živahen mu je bil glas, veselo
je bilo njegovo pripovedovanje. Govoril je o velikem
svetu, ki je tako prostran in tako brezmejen, da se
giblje človek v njem popolnoma poleg volje, da ga
ne ovira nihče, da bi se ne mogla razvijati njegova
svoboda. Živi kakor ptica v zraku, ki vesla iz dalje
v daljo; neovirana in svobodna ji je pot.

»Kdo se meni zame, ko se izgubim med milijoni
svobodnih ljudi? Samo moja volja je moj gospod.
Ne poznam nobenih ovir, nobenih obveznosti, nobenih
vezi. Kakor hoče srce, v tako mi je življenje! A tu je
vse tesno in majhno. Človek je res kakor medved v
kletki. To pa zategadelj, ker ima preveč ozirov, ker mu
leži v srcu strah namesto veselega razpoloženja in svo¬
bodne zamisli. E, Lenka, da smo v Ameriki, to bi živeli.«

Lenki je bilo tem tesneje, čim svobodneje se je
glasil Preličev govor. Čutila je, kako je odvisna od
razmer, ki so nastopile z dnevom poroke, kako je pri¬
klenjena na ta dom, ki ji ne more dati zadovolj¬
stva. In zdaj je priklenjena na dom toliko bolj, ker
ima sina. Zaradi njega mora ostati tu, a tudi zaradi
njega mora zastaviti vse sile, da se otme iz te ječe,
da si v drugem ozračju vzgoji otroka tako, da mu
ne bo potekalo življenje v osamelosti, nego da mu bo
bodočnost vesela in srečna.

120

Ko se je Zavinščakova hiša sprijateljila s Pre-
ličem, sta obšli Lenko tisto nezadovoljstvo, tista
čudna tesnoba, ki sta ji spremljali njen prihod v te
kraje. Ni ji ostalo tuje Preličevo razbrzdano pono¬
čevanje in popivanje, a občevala je vendar z njim,
ker se je dalo z Ilijem vsaj razgovarjati in ker je ob
njegovem pripovedovanju sanjala o lepi svobodi, ki
osrečuje ljudi onkraj morja. Z možem se ni mogla
meniti tako. On je govoril le o svojih kupčijah in ob¬
žaloval je, da ima premalo znanja, da so ga premalo
izšolali, da mu manjka kupčijske spretnosti na vseh
koncih in krajih, da mu je zategadelj nemogoče razviti
kupčije tako, kakor bi jo sicer lahko.

Preličevi obiski so zdramili tudi staro mater iz
osamelosti. Skrbno je pazila na njegove • prihode in
odhode. Vedno gorečnejša ie bila molitev pred oltar¬
čkom v kotu. Iskreno je dvigala roke h kipu Matere
božje, proseč njenega varstva. Naj razpne svete svoje
roke, da očuva dom nesreče in sramote.

Vedno se je pripravljala, da opozori sina, naj pazi
na ženo. A bala se je viharja, zato je iskala pomoči
in utehe v molitvi.

V tem so prišle druge skrbi.

Frice je moral v šolo.

Sosedni otroci niso marali zanj. Bil jim je pre-
gosposki po imenu in po obleki. Kamenje so metali
za njim, kadar se je prikazal na cesto in kadar ni
bilo očeta doma. Vedeli so, da tedaj ni matere na iz-
pregled, ker je Ilija v hiši. Zato so dražili dečka, ki
je iskal zavetja pri stari materi. Učila ga je moliti,
pred oltarčkom sta skupno dvigala roke h kipu Ma¬
tere božje. Fricetu so molila usta, a starki je molilo
tudi srce.

Vsa vas si je šepetala o lliji in o Lenki.

»E, če se radujejo tam, zakaj se ne bi tudi mi!«

In tako je imel Ilija družbe, veselja in uživanja želj¬
ne, vedno dovolj, kadar tudi ni bil vZavinščakovem domu.

121

»Zavinščak nas stiska in nam z obrestmi odira
kožo s telesa. Zato se mu godi prav, da mu hodi
Ilija v hišo. Pa če se radujejo tam, kjer so gosposki,
zakaj se ne bi tudi mi, ki smo kmetiški!«

Od Zavinščakove hiše se je širil hlad; nihče se
ni rad obrnil tja.

XV.

Na kupčijskih potovanjih je izprevidel Jože Za¬
vinščak, koliko je vredna šola. Zato je sklenil, naj
se mu sin izšola, da ne bo pozneje žal očetu in sinu
v škodo. Imel je v Zagrebu prijatelja, ki mu je rekel,
da mu rad vzame dečka na stanovanje in hrano.

Frice je torej moral v Zagreb.

In zdaj je bilo še bolj samotno, še dražji so bili
Lenki Ilijini obiski, kadar je odšel Jože z doma.

A stari materi je bilo tega dovolj. Ojunačila se je
in je poklicala Jožeta pred se.

»Nič ne bodi hud, Jože, da ti povem resnico,«
je začela mati.

»Kakšno resnico?« je vprašal sin.

»Povem ti naravnost, da ne bo dolgih besedi.«
Prenehala je; ni vedela, kako bi rekla, da bi ga pre¬
več ne zadelo.

»Le govorite, mati! Nič se ne bojte!«

Videl je Jože materine dobre oči. Prijetna toplota
ga je obšla, ko so ga gledale tako ljubeče in dobro¬
hotno.

»Glej,« je začela mati, »nič mi ne ugaja, da hodi
tisti Američan k nam. Vedno tiči tu, in ljudje se zgle¬
dujejo in kažejo s prsti za Lenko.«

Jože je pobledel. Roke so se mu skrčile in so
Padle materi na rame, da bi se skoro sesedla.

»Kaj pravite, mati ?« je izpregovoril z glasom, ki
je izražal bojazen in srd.

»Saj ne rečem nič Hudega,« je dejala mati mirno.
Roko je dvignila in ga gladila po licu. »Nič hudega

122

nisem hotela reči, a le opozarjam te na to, kar vidijo
vsi ljudje. Reci Iliji, da nima več vstopa v tvojo hišo,
in potem bo zopet mir in red. Toliko sem že molila
k Materi božji, da sem trdno preverjena o njeni po¬
moči, samo če pokažeš Iliji vrata!«

»Moja dobra mati!« je rekel Jože, »vaše'življenje
je samo ena velika skrb! Da ne bo vaša molitev za¬
man, pokažem iliji vrata in napravim v hiši mir in
red.«

»A Lenki ne stori žalega! Saj veš, kaj pričakuje.
Vsaka stvar se da urediti mirno in izlepa, samo da
ni hrupa in nesreče.«

»Moja dobra mati,« je zopet dejal Jože, »saj vi¬
dite, kako sem miren. In tak ostanem. Tako lepo in
gladko se vse izteče, da ne bo ni hrupa ni nesreče,
samo vaša prošnja bodi uslišana.«

»Daj mi roko, da ne boš nasilen!«

»Dal sem vam besedo, dam vam tudi roko!«

!n Jože je odšel k ženi. Ta je sedela za mizo.
Sklonjena je bila nad šivanjem. Ni dvignila glave, ko
je vstopil mož. Sedel ji je nasproti, a Lenka je uba¬
dala nit.

»Kje so tvoje misli, Lenka?« jo je vprašal mož.
Nemirno se je premaknil na stolu. Nagnil se je proti
nji, ker ji je hotel pogledati v oči.

»Lenka,« jo je poklical z močnejšim glasom, »kje
so tvoje misli?«

Lenka je dvignila glavo, kakor bi se zbudila iz

sanj.

»Moje misli? Moje misli so v Zagrebu pri Fricetu.«

»In nikjer drugod?« je vprašal Jože in vstal s
stola.

Tudi Lenka je vstala. Pogledala mu je v obraz
in videla je njegove oči, ki so gorele in hrepenele po
odgovoru.

»Kaj hočeš s tem vprašanjem?« je rekla.

123

»Odgovora hočem, resnice!« je odvrnil mož in
stopil tik nje. Prijel jo je za roko. »Povej, saj ti ne
storim ničesar. Kaj ima Ilija vedno pri tebi?«

Lenki so se dvigale prsi. Mirno so ga gledale
oči. Začutil je Jože, kako se ji je potresla'roka, a
takoj je zopet mirno počivala v njegovi. Nekaj ji je
šinilo po licu, potem se ji je zazibal ob ustnih bolesten
nasmeh.

»Ha, kaj ima Ilija pri meni? Zapri mu pot do
niene, in ne bo ga več.«

»A čul sem, da govore ljudje in se zgledujejo.«

»Ilija govori o lepih krajih, o svobodi in tujih ljudeh-
Kaj govore ljudje, tega ne vem, a kako je meni tu,
to veš. Povedala sem ti pred očetovo smrtjo. Sam boš
pa vedel, kaj ti je storiti, da očuvaš čast svoje žene!«

Govorila je s takim poudarkom, da se je pomirilo
moževo razburjenje, ki ga je prikrival s samo silo.

»Dobro!« zavzdignil je prst, »odslej nima Ilija več
odprtih vrat v mojo hišo! In tako upam, da ne bo
zdaj več slišati nikakršnih govoric.«

Lenka je legla spat. Bila je razburjena, da ji ni
mogel sen stisniti oči. Zavedala se je svoje krivde.
Nič ni sicer storila takega, kar bi bilo vredno od¬
ločne obsodbe, a storila je vendar toliko, da je pro-
vzročila govorice in da je zbudila v možu sumnjo.
Takoj na to jo je obšel gnus do Ilije in do sebe same.
Dobro ve, kakšen je ta Američan, ve, zakaj ji je go¬
voril tiste razvnemajoče besede o volji in svobodi,
fakaj se  j e  tolikokrat primikal s stolom k nji, da se
J e  le dotaknil njene roke — in ona je vse to prena¬
šala s tihim sicer, a vendar zavednim zadovoljstvom,
‘ n  njene misli so krenile s čiste, bele ceste. In zdelo
se  ji je, da je grešila s srcem, da je grda in vredna
obsodbe. In tja, koder je v njenem srcu spalo tajno,
tleče hrepenenje po osvobojenju, se je zaril črv ke-
San ja, in oči so ji prečule noč v solzah.

124

Vstala je bleda in objokana, a čutila se je slabo
in onemoglo. Bolelo jo je v križu, da ni mogla stati
na nogah, ampak morala je zopet leči v posteljo.

Jože je odšel v drugo sobo in je pregledoval
pisma. Kmalu potem so se odprla vrata, in Lenka je
začula Ilijin glas: »Dobro jutro, Jože!«

Lenka je vztrepetala po vsem telesu. Vzravnala
se je v postelji, da bi jasnejše čula, kako se razgo¬
vorita moža.

Na Ilijin pozdrav ni čula odgovora.

Potem se je zopet oglasil Prelič: »Ali si slabe

volje, Jože, da mi ne daš odzdrava za pozdrav?«

Lenka je čula, kako se" je premaknil stol, začula
je Jožetove korake in slišala je, kako so se odprla
vrata. Potem se je oglasil Jože.

»I lij a Prelič,« je dejal glasno in razločno, »tu
so vrata, in pri tej priči pojdi iz moje hiše in nikdar
več ne prestopi mojega praga!«

»Kaj pomeni to?« je vprašal llija.

»Nič ne izprašuj, ampak pojdi izlepa!« je rekel
Jože. »Izlepa pojdi!« je ponovil in udari! z nogo ob
tla.

»Dobro! Grem, a to ti plačam z obrestmi!«

Po teh besedah je slišala Lenka trde korake. Ko
so izginili na vežo, so se zaprla vrata, da so zažven-
ketale šipe v oknih.

Globoko se je oddahnila Lenka. V trenutku ni
čutila nobene trudnosti več. Veselo in glasno je za¬
klicala: »Jože, Jože, pojdi sem! Pridi hitro!«

Vrata so se odprla. Z razprostrtimi rokami ga
je pričakovala Lenka. Jože je stekel k nji in se umiril
v njenem objemu.

*

* *

llija Prelič ni vedel od jeze, kaj bi storil. Po¬
stal je pred hišo in pljunil na tla. Že je hotel pogra¬
biti kamen, da bi ga treščil v okno. A treba je bilo

125

najprej preudarka. Zato je odšel proti gostilnici. Spo¬
toma je kričal: »Pojdite pit! Pit pojdite,gobe posušene.«

Sedel je za mizo in si podprl glavo. Grizlo ga
je od jeze in sramu.

»Mene, svobodnega človeka, meče na cesto! Le
čakaj! Hišo ti zapalim, ti nesramni svinjski kupec!«

Prihajali so ljudje, popustili so delo. Prišle so
Posušene gobe, da se navlečejo vina, da počaste rado¬
darnega Američana.

»Pijte, pijte, sušice žejne! Danes mora vse pla¬
vati v vinu! Vina sem! Prinesi ga v škafu, gnila go¬
stilniška počasnost, ti polževa mast!« je kričal llija
In  bil s pestjo ob mizo.

Ljudje so se grohotali in kimali z glavami.

»To znaš pognati leno glisto, da se nekoliko za¬
zibljejo zaspane kosti!«

»Pijte,« je zopet začel kričati Prelič, »če zapi-
jemo sto dolarjev, kaj se mi to pozna!«

Segel je v žep in vrgel pest srebrnega drobiža po
'nizi, da se je denar raztočil na vse strani. Pivci so
Planili s klopi in popadali po tleh, da ulove razsipanj
denar. Kakor gladni so planili na srebrno kovino, ki
J° je bahaštvo vrglo na tla.

llija se je dvignil s sedeža.

»Denar nazaj, tatinska jata! Kdor mi kaj izmakne,
Hu odrežem nos!«

Zopet je stal pred njim kupec denarja. Poželjivo
so  gledale vanj oči žejnih pivcev.

»To-le poženemo danes po grlu. Če bo. premalo,
P a  še enkrat toliko! Zakaj danes imamo še važnega
Posla!«

V te zadnje besede ni nihče polagal posebne važ¬
nosti, ker se je vsem zdelo, da jim je danes kakor
večkrat posel sama pijača.

Ko je klicalo solnce z neba, da je priplaval nad
? err >ljo poldan, svetal in veličasten, so se že glasile
12  zakajene gostilniške sobe neubrane, hrupne popevke.

126

Vmes so se oglašali divji klici, so zvenele čaše, glušeč
šum je motil slovesno tihoto, ki je visela ob vročem
poldnevu nad vasjo. Po obedu so pritisnile v sobo
tudi žene. Vsaka je prisedla k možu in mu pomagala
pri pijači. Okrog hiše so vriščali otroci, psi so lajali
po cestah in dvoriščih.

lliji so se izbulile oči. Krvavo je gledal pred se,
glava se mu je majala.

»To vam povem, ta-le Zavinščak je lopov!«

»Lopov, lopov!« je kričala družba.

»Dosti sem že videl sveta, dosti malopridnih ljudi,
a takega še nikjer, nikjer!« je vpil Prelič. S pestjo
je udaril ob mizo, da so izpregledali oni, ki jim je
vino že zapiralo oči.

»Takega ni nikjer!« so zahreščali ženski glasovi.

litja se je dvignil in se oprijemal mize.

»A zdaj mi povejte, kdo je z mano?« je vprašal
z glasom, ki je prevpil ves šumeči govor vinjenega
omizja.

»Vsi, vsi, .vsi!« je zahrumelo od vseh strani.

»Ta-le Zavinščak vas odira! Ta cigan, ta lopov!«

Udarile so roke po mizi, oglasili so se divji klici:
»Oderuh, cigan, lopov!«

»Le pijte, možje! Vina, vina!« je vnemal Ilija
može in žene. »Pravite, da ste vsi z mano!«

»Vsi, vsi!« se je oglasilo iz vseh grl.

»In potem tudi storite zame, karkoli vam pore¬
čem.«

»Vse, kar hočeš, vse, vse!«

S povzdignjenim glasom je govoril Ilija: »Tistemu
oderuhu, tistemu ošabnemu Zavinščaku moramo eno
zagosti, da mu bo dolgo zvenelo po ušesih. Tako mu
zagodemo, da jo bo pomnil do konca dni!«

Eden izmed moških vstane in govori: »Dobro,
Ilija! To-le ti povem lahko v imenu vseh: Zavinščaku
napravimo muziko, kakršno hočeš in kakršne še ni
slišal! Ali naj grem domov po harmoniko?«

127

»Ne bomo mu godli s harmoniko. Zavinščaku za¬
godemo s kamenjem, čeprav pobijemo gadjo zalego.
Zasluženje bomo imeli pri Bogu in pri ljudeh!«

Ko so začuli ljudje, da pojdejo s kamenjem nad
Zavinščaka, se jih je polastila divja strast. Roke so
se stiskale v pesti, bobnelo je po mizi, treslo se je od
kričanja. Ljudje, vsi vinjeni in razdivjani, so silili k
Hiji: »Le pojdimo, da pobijemo gadjo zalego!«

»Ne še zdaj!« je zakričal Prelič, »zvečer, ko bo
mrak. A zdaj pojdi domov po harmoniko, da nam
zasviraš veselo pesem. Ko se naplešemo in izradujemo,
gremo nad lopova!«

Tisti, ki se je prej ponujal s harmoniko, je odšel
ponjo. Kmalu so se začuli s ceste glasovi nerodne
koračnice. Možje v gostilnici so začeli cepetati z no¬
gami, objemali so žene in se naravnavali k plesu. Ko
je dospel harmonikar in sedel na svoj prostor, je vstal
•lija in se ozrl po ženah. Izbiral si je plesalko. Vse
so nestrpno čakale, katero odlikuje s tem, da se
s prvo zažene v ples. Pristopil je h godčevi ženi, ki jo
je skoro vedno izbral prvo. Bila je žena soseda
Marka, krepka, mlada ženska. Gosposko se je priklonil
Pred njo, drugi so se odmaknili, da sta imela dovolj
Prostora. Godec Marko je potegnil klobuk na oči, da
bi ničesar ne videl. Hitro in krepko je natezal meh,
da se je moral plešoči par sukati vedno hitreje. A
•lija ni mogel plesati dolgo. Vse se mu je sukalo
Pred očmi, tla so se dvigala in vdajala, kakor bi bila
valovita. Zato je popustil plesalko, sedel je na prejšnje
presto in si z rokami pokril oči, da si prežene vrtenje
' n  plesanje izpred njih. Kadar je nehal plesati llija, je
bilo to znamenje, da smejo zdaj plesati drugi.

in začelo se je sukanje, par je bil napoti paru, ker ni
bilo v gneči dovolj prostora za vse. Moški so bili z no¬
gami in vihteli klobuke. Soparica je napolnila ves pro¬
stor. Ko so zopet posedli, so hlastno segli po pijači. Dvi¬
gale so se razgrete prsi, težko sopenje se je slišalo v sobi.

128

Prihajal je mrak. Gostilničar je prižgal trsko in
jo zataknil za tram v stropu. Žalostno je gorela luč,
rdeče se je svetlikalo po sobi. Vsi obrazi so bili vi¬
deti kakor politi s krvjo. Oči so gledale motno in za¬
spano, odpirala so se usta, iz grl so prihajali le ne¬
razločni, divji glasovi.

»Ali ste še vedno — vedno vsi moji?« je zaječal

llija.

»Vsi, vsi!« se je oglasilo od vseh strani. Spom¬
nili so se popoldanskega razgovora, zopet so se stis¬
nile pesti.

»Torej pojdimo! Marko, ti nam sviraj, a drugi za
mano!«

Marko je vstal in stopil naprej. Prvi za njim je
šel llija, drugi so se razvrstili ob njem in za njim.
Glušeč krik se je razlegal po vasi.

»Vsi so zopet pijani,« je dejal Jože ženi. Ravno
sta sedela pri večerji.

Kričanje je prihajalo bližeinbliže. Jože je stopil
k oknu in pogledal po cesti. Videl je, kako se gnete
proti njegovi hiši kričeča množica. Koraki so bili ne¬
gotovi, oprijemali so se možje drug drugega, da niso
počepali v prah ali v obcestni jarek. Klici moških so
bili divji in zamolkli, ženske so vriščale, izmed sploš¬
nega hrupa je odjeknil zdajinzdaj cvileč glas harmo¬
nike.

Natanko je razločil Jože llijin glas: »Zdaj bomo
lopova! Ali ima vsak svoj kamen?«

»Da, da, da!« je hrumelo po cesti. Sklanjale so
se črne postave k tlom, roke so grabile po kamenju.

Jože je naglo zbežal do hišnih vrat in jih za¬
pahnil. S stene je snel dva nabasana samokresa in
se naslonil ob zid pri oknu. Lenka je trepetala in
se ni mogla od strahu premakniti z mesta. Jože jo
je odvedel v drugo sobo, ki je bila zadaj proti dvo¬
rišču, in se je potem postavil na prejšnje mesto.

Zunaj je šumelo in vršalo.

129

»He! Kje je tvoje gospostvo, oderuh!« je zavpil Ilija.

»Oderuh, lopov!« je divjala množica.

»Zdaj pridi, če imaš kaj poguma!« je kričal Ilija,
»ali ti naj napravimo pot?«

V tem hipu so zažvenketale šipe v oknih. Debel
kamen je priletel in padel na sredo sobe. Jože je stal
mirno in napel petelina na samokresu.

»Zdaj, zdaj!« je rjovel Prelič.

Oglasilo se je bučno kričanje. Kamenje se je vsi¬
palo skozi razbita okna v sobo. Jože se je sklonil k
tlom, se priplazil do okna in izprožil samokres. Mo¬
gočno se je razlegal strel nad glavami. Presenečena
množica je utihnila, razklenile so se roke, kamenje
je popadalo na cesto.

Na oknu se je pojavil Jože. Zakričal je na ves

glas:

»Poberite se mi, divjaki, sicer vas postrelim kot
mačke!«

Iztegnil je roko. Drugi strel je odplaval v noč, iz
bližnjega gozda je jeknilo.

Ljudje so se oprijemali glav. Nagrbili so hrbte in
tiščali glave med ramena. Ženske so boječe zacvilile:
»Bežimo, bežimo!«

»Ali je kdo zadet? Ali je kdo mrtev?« so zakli¬
cali nekateri.

Iztreznili so se opojeni možgani. V noge je šinila
s yežost, ljudje so začeli bežati. Tudi Ilija je tekel za
n jimi.

»Zajci, plašne opice, vrag vas vzemi!« je kričal
z a bežečimi.

Nekaj trenutkov pozneje je bilo na vasi mirno in
t'ho. Jože je stopil s svečo iz hiše. Vse polno kame¬
nja je ležalo po tleh, šipe so bile pobite.

Lenka je trepetala od strahu; naval pijane tolpe
Je odtrgal staro mater s klečalnika izpred oltarčka,
na je vsa splašena pribežala k sinu.

Trije rodovi.

9

130

»Stran, Jože, stran, stran!« je prosila Lenka.

Jože je bil videti miren.

»Počakajmo jutra,« je dejal, »potem bo kmalu
vse v redu!«

Drugo jutro zgodaj se je odpravil Jože k sodniji
v Metliko. Kmalu potem sta korakala z njim proti
Zavinkovcem dva orožnika z nasajenima bajone¬
toma. Ljudje, prejšnji dan opiti do brezumnosti, so se
tega dne zgodaj odpravili na delo, da si potolažijo in
umire vest. Gori po cesti proti Zavinkovcem se je
vsak hip nekaj zabliskalo v jutranjem solncu. Zasla-
njali so si ljudje oči z rokami in gledali in ugibali, kaj
pomeni to svetlikanje. Obšla jih je groza, strah je
prešinil srca, ki so bila sinoči polna bojevitosti.

»Orožniki!« se je glasilo po vasi.

Poskrili so se ljudje, trepetajoč so čakali, kdaj
se zasvetijo bajoneti pred hišo.

Orožnika sta si ogledala Zavinščakovo hišo. Po¬
tem sta krenila po vasi. Njiju stroge in resne oči so
gledale na vse strani in nekoga iskale. Postala sta
pred gostilnico, kjer je prejšnji dan popival Ilija. Eden
orožnikov je šel po vrtu na dvorišče, kamor so držala
vrata iz kuhinje, drugi je stopil na vežo. Ko je šel
mimo okna, ga je zagledal Ilija, ki je sedel za mizo
ob žganju. Klavrno mu je visela glava. A ko je za¬
gledal svetlo orožje, ga je obšel strah, ki ga je bli¬
skoma dvignil pokonci. Skočil je izza mize, zbežal
na vežo in hotel skozi vrata na dvorišče, da uide. A
na pragu mu zastavi pot orožnik, ki ga prej Ilija ni
videl.

»V imenu zakona!« se oglasi lliji od obeh strani.

Ilija se ogleda. Nikjer ni bilo izhoda. Pri vratih
v kotu je ležal kup polen. Prelič se skloni tja in
zagrabi poleno. Visoko ga zavihti in zakriči:

»Mene ne bo nihče zapiral!«

Ali komaj se zave, ga zgrabijo štiri močne roke,
mu izvijejo poleno iz rok in nataknejo nanje verigo.

131

Ilija je zaškripal z zobmi, z vso silo je napel roke,
a veriga je bila premočna.

S povešeno glavo je stopal Američan pred orož¬
nikoma, ki sta ga tirala pred sodnijo. Obsodili so ga v
zapor in v povrnitev stroškov. Pozaprli pa so tudi
tiste, ki jih je Prelič izdal za glavne sokrivce.

Na Lenko sta vplivala strah in razburjenost tako,
da je morala obležati. Dobila je hčerko, slabotno,
drobno dete, ki je umrlo za nekaj dni.

XVI.

Kakor po hudi nevihti, ki je napravila neizmerno
škode, niso vedeli ljudje, kako se naj razgledajo in
razmislijo. Žene so tarnale doma, moški so kleli po
ječah; tisti pa, ki so ostali nekaznovani, so hvalili
srečno usodo, da jim ni nakopala nezgode na vrat.

Sovraštvo se je obrnilo zdaj proti Iliji in proti
Zavinščaku. Prvega so kleli, ker jih je s pijačo pre¬
slepil tako, da jim je ugasnil trezen preudarek, da so
slepo drvili za njim, mu žrtvovali čas, žene in dekleta.
Na Zavinščaka so se togotili zato, ker je takoj tekel
k sodniji in pritiral nanje oboroženo silo, ki ne pozna
ozirov in usmiljenja. Vrhutega je zdaj začel Zavin-
ščak neusmiljeno iztirjavati dolgove. »Ljudje, ki so s
kamenjem navalili na mojo hišo, ne morejo več imeti
usmiljenja pri meni,« jim je govoril. Mnoga kravica
je šla iz hleva, ker ni bilo novcev za obresti, mnogi
sod vina je šel v Zavinščakovo klet, ker ni bilo s
čim odšteti dolga. Ljudje so stiskali pesti, ko so bili
sami zase. Glasno se niso upali izražati jeze, kaj šele,
da bi bili javno dvigali pesti! Odločno jim je povedal
Jože Zavinščak, da si poišče zadoščenja in pravice
takoj pri sodniji, ako ne izpolni kdorkoli nasproti nje¬
mu dolžnosti in obveznosti. Ni se torej nikomur ka¬
zalo upirati ali očitno kazati nevolje, ker je vsakomur
pretilo še večje zlo nego je bilo prostovoljno odpla¬
čevanje dolgov.

132

Vkljub trdosti, ki jo je kazal Zavinščak do ljudi,
je čutil v srcu prikrito usmiljenje do njih, do zaslep¬
ljencev, do ubogih na duhu. Videl je njih uboštvo,
njih nerazsodnost, njih duševno omejenost. Videl je
sebe, kako mu je vendarle lažje ravnati dom in kup¬
čijo, ker se je nekaj malega naučil v šoli in po svetu.
Ko bi bili ljudje pametni — in tudi nekaj takih je bilo
v vasi — bi pošiljali svoje otroke v metliško šolo
ali pa bi si prizadevali, da si osnujejo šolo doma.
Sam je vedel, koliko stane šolanje, ko mora za Friceta
pošiljati lepe denarje v Zagreb. A tega ne premore v
vasi nihče drugi, čeprav bi si vsak grižljaj pritrgal
od ust.

Ob raznih prilikah je omenjal ljudem, ki niso
čutili sovraštva do njega, kolika dobrota bi bila za
vas šola. Treba je seveda denarja, ki pa bi ne bil
zavržen.

A ko se je zaznalo, kaj govori Zavinščak, je za¬
vršalo med ljudmi, da hoče nekaj, česar ni nikomur
treba. Otroka rabi gospodar za delo doma, če bi ga
pošiljal v šolo, bi moral najemati delavcev. Bila bi
mu torej šola samo v škodo. In naposled, kdo ve,
kake druge namene ima pri tem Zavinščak! Najbrže
bi prevzel delo sam, plačal bi kmet, a on bi spravil
dobiček. Zavinščaku je samo do dobička. Ako mu je
kaj do domače šole, naj zida sam, saj ima več denarja,
kot je vredna vsa vas. In če jo zida sam, je ne bo
zidal samo za svoj denar, ampak za denar kmetiških
žuljev, ki mu ga znašajo na kup.

Potožil se je ženi o trmoglavosti sosedov.

»Ne ukvarjaj se s takimi mislimi! Taki ljudje niso
vredni ničesar! Še ubili bi te za plačilo!« mu je go¬
vorila Lenka.

»Sicer je zdaj tvoja naloga,« je nadaljevala, »da
se rešimo iz tega kraja. Toliko je zdaj že denarja, da
se lahko preselimo drugam. Tukaj mi ni več ob¬
stanka.«

133

Ko je Lenka po nagli smrti hčerini nekoliko
okrevala in je prebila prve srčne bolesti, jo je poslal
Jože k sinu v Zagreb, da se v družbi tamkajšnjih
veselih ljudi razmisli in potolaži. Lenka se je vrnila
domov, toda bilo je zopet tako kakor tedaj, ko je
prvikrat prišla v Zavinkovce. Razjedala jo je notranja
bol, da je bledela in da ji ni bilo nikoli veselega tre¬
nutka.

Ilija Prelič se je vrnil iz zapora. Minila ga je
ošabnost, spoznal je, da ne sme imeti denarja samo
za popivanje in zavajanje ljudi, nego da ga mora obračati
drugače in pametneje. Kupil si je majhno zemljišče,
si sezidal hišo ter začel trgovino. Poznal je kraje,
koder je kupčeval Zavinščak, zato je hodil ob sema-
njih dneh s svojim blagom tja in napravljal kupčije.
Posrečilo se mu je, da je tuintam odjedel Zavinščaku
odjemalca. Tako se je maščeval nad njim, ki ga je
spravil v zapor. Zavinščakove hiše se je ogibal. Ako
je šel mimo nje, mu je zavrela kri. Bal se je, da bi
ga zopet ne premagala strast in bi ne zagnal kamena
v okno ali celo Zavinščaku v glavo.

Vzlic vsemu prizadevanju, da bi začel redno živ¬
ljenje, ga je mnogokrat premagalo staro poželjenje
po razbrzdanem popivanju. Kadar je napravil kje do¬
bro kupčijo, se ni vrnil z dobičkom domov, temveč
je popival in razsajal po gostilnicah toliko časa, da
je bil glede denarja tam, kjer je bil prej. Veseljačenje
se mu je zajedlo v kri, poleg tega pa ga je še vedno
navdajala misel na Ameriko, kamor zopet lahko od¬
potuje, ako se mu ne bo več hotelo delati v domo¬
vini.

Trgovanje je prineslo Ilijo Preliča tudi v Kranj.
Vedel je, kako se pravi hiši, kjer je doma Lenka, Za-
vinščakova žena. In tako se je seznanil s Francetom
Ribičem, ki je gospodaril na domu. Ko sta bila še
prijatelja, je pravil Zavinščak Iliji, iz kake lepe, go¬
sposke hiše je Lenka doma. A ko je prišel Ilija k

134

Ribiču, ni videl nobene lepote in nobenega gospostva.
Vse je bilo umazano in zanemarjeno.

France Ribič se je bil oženil kmalu po očetovi
smrti. Zvedeli so to Zavinščakovi od drugih ljudi. Od
Franceta samega niso zvedeli ničesar več, ker ni hotel
nič več slišati in vedeti o sestri in njenem možu.

»To so samogoltni ljudje!« je trdil France Pre-
liču, ko sta se menila o Zavinkovcih.

Ženo je privedel France na dom odnekod z nem¬
ških krajev, koder je hodil pred povratkom v domo¬
vino. Seznanil se je z njo v tistih letih, ko ga je po¬
slal oče v uk po svetu. Francetova žena pa je bila
lena in površna. Skrbela je le za lepe obleke, za dobro
jed in pijačo, a dela ji ni bilo mar. Polegala je in
posedala, da je ni nihče maral. Gostom je govorila, da
jih le trpi v gostilnici, da ji ni treba delati, ker ima
vsega dovolj, da je le od njene milosti odvisno, ako
komu postreže. Umevno je, da so se začeli gosti umi¬
kati in da so se začele prazniti gostilniške sobe. Posli
so bežali od hiše, ker je bila gospodinja sitna in za-
dirljiva, a gospodar sirov in večinoma vinjen. Ko je
legel spat, ker ga je premagala pijača' se je nateplo
v gostilnico nekaj lahkoživih ponočnjakov, ki so kraj¬
šali gospodinji dolge večere. Poštenega človeka ni
bilo več k Ribiču.

Vrhutega se je naselil v mestu nov mesar, ki je
odvzel Ribiču večino stalnih odjemalcev.

Ribiča je prevzemal srd. Dostikrat se je razlegal
iz hiše glasan prepir. Mož je kričal in pretepal ženo.
Ta je jokala in pretila možu, da ga ostavi in da je
ne bo nikoli več nazaj. Sovražila sta drug drugega,
ogibala se drug pred drugim. Ribič je rajši zahajal v
druge gostilnice, samo da ni gledal kislega in sitnega
obraza svoje žene.

Če mu je zapretila, da pojde stran in da je ne
bo več nazaj, jo je lepo prosil, naj mu vendar na¬
pravi to uslugo.

135

In tako je tudi res storila. Nekega dne je šla,
češ, da gre k staršem, in ni je več bilo nazaj. Pobrala
je obleko in denar ter odšla, in France se je oddahnil.
Ni pozvedoval po nji. Bodi kjerkoli, samo da je ni
več.

Tudi gospodar je zanemarjal dom. Jemal je od
denarja, češ, saj ga ne more zmanjkati. Samo, ko bi
imel še tisto, kar je vzela po očetovi smrti Lenka.
Potem bi bilo denarja dovolj za zmeraj. In tako se je
zgodilo, da je bilo vse po hiši umazano in zanemar¬
jeno. Prah je ležal po pohištvu, na dvorišču in po
veži je ležal gnoj. Živina je bila neočedena, konji
mršavi in leni.

»Tukaj ni nič, dragi moj llija!« je tožil France
Preliču. »Treba se bo ogledati po svetu.«

»Tudi meni je dovolj te kletke,« je dodal llija.
»Mislim, da ne bom več dolgo prevažal prašičev po
teh krajih. Tja jo zopet uberem, kjer so vse drugi
ljudje in drugi običaji.«

»Glej, saj grem morda tudi jaz s teboj!«

Samotno in pusto se je zdelo Francetu doma,
kadar ni imel družbe. Očitajoč je kričala zanemarjena
hiša po gospodarjevi skrbi. Od sten je odpadel omet;
pokazali so se po sobah, po veži, po hodniku stari
madeži. Vstran je pogledal France, povesil je oči,
da jih ni videl, da ni slišal, kako kriče po roki, ki bi
jih odstranila ali vsaj prikrila, da bi jih ne videlo
nobeno oko več.

Tudi podoba materina, viseča na steni, naslikana
od neznanega, potujočega umetnika, je pobledela.
Solnčna luč je izpila svežost barv, da je bila videti
podoba še bolj žalostna. Samo oči so gledale še vedno
proseče, tolažbe željno. France ni mogel prebiti tega
pogleda. Zapeklo ga je, kadar se je ozrl na po¬
dobo.

In še nekaj: kadar je pogledal podobo, se mu je
zdelo, da vidi Lenko pred seboj. Čisto je bila podobna

136

materi. In tako je gledal v materini podobi sestro
Lenko, njo, ki je daleč in ki ne mara zanjo!

Čimbolj je premišljal France, tembolj mu je vsta¬
jala misel na Ameriko. Lahko mu bo prodati dom,
kupca dobi, kadar hoče. Hiša stoji na pripravnem
mestu, cene ne nastavi previsoke — in tako pojde
lahko v denar.

Ilija se je naveličal trgovanja. Kar je bilo lepega
blaga doma, to je navadno pokupil Zavinščak, ki je
plačeval z gotovim denarjem, ali pa ker so mu bili
zaradi odvisnosti dolžni prodajati. Prelič je plačeval
šele potem, ko je prodal sam. Zato pa mu tudi ni
šlo tako sijajno, kakor se je nadejal, ko je začel trgo¬
vino. In domačega sveta se je tudi že nagledal, do¬
mačih ljudi se je naveličal. Dvignila ga je z domače
grude želja po daljnem svetu, kjer človek živi svo¬
bodno. Razsipal je denar, kar ga je prinesel s seboj,
ostalo ga je še za pot nazaj. Sklenjeno je bilo, da gre.
Spravljal je obleko v kovčeg.

Odpro se vrata, in France Ribič vstopi. Z4 njim
čaka umazan deček, da prejme plačilo, ker mu je po¬
kazal pot do Ilije.

»Za Boga, ali si padel z neba?« se začudi Ilija
Prelič.

»Ne, prišel sem z doma, da si poiščem novi dom,«
odvrne Ribič.

»Torej v Ameriko?«

»Da!« pritrdi France.

»Glej, ravnokar sem pospravljal svoje reči! Bajto
sem prodal sosedu, ki čaka na to, da grem. Da, in
tudi jaz grem! Dobro, bova vsaj skupaj potovala. A
lepo je, da si prišel pome!« hiti Ilija.

»Prišel sem pote, res,« pravi Ribič, »a imam še
drugo opravilo!«

»Tako!« in Preliču se zmrači lice, »pa ne, da
bi hotel k sestri!«

137

»To je tako-le,« začne France, »zdaj, ko grem v
Ameriko, sem sklenil, da prodam vse, kar imam.«

»To je pametno,« pravi oni, »no, in potem?«

»No, in potem se mi je tako oglasilo v srcu, da
bi vendarle ne bilo prav, ko bi prišlo vse, kar je mo¬
jega, v popolnoma tuje roke. Zatorej sem mislil in
mislil in prišel sem do zaključka, da bi vendarle prej
povprašal sestro, če bi morda ona ne hotela kupiti
rojstne hiše, da bi tamkaj ne zagospodarile tuje roke!«

Ilija je poslušal mirno in je potem izpregovoril:

»Tako blebeče otrok, a ne mož. Zatorej si šleva!
Pojdi v kak klošter za hlapca, ti nisi za Ameriko!
Najprej pravi, kako mu je sestra snedla očetov delež,
potem se laže, kako jo črti in kako sovraži tistega
samogoltnika, tistega oderuha Zavinščaka — a zdaj
pride ta šleva in hoče nasipati zlatega zrnja v polne
jasli!«

»Saj sem samo tako mislil,« se izgovarja Ribič.

»No, le misli in pojdi tja — a potem si izbiraj
drugega spremljevalca. S tako mevžo ne potuje Ilija
Prelič!«

»Ali daj si kaj dopovedati!«

»Nič! Če greš tja, ne greš z menoj!« reče odločno
Ilija. »Ali nimaš nobenega drugega kupca?«

»O, imam ga, ki mi takoj na roko odšteje denar,«
pravi France.

»Potem si pravi osel, ako greš ponujat temu!
Ali misliš, da ti bo ta-le kaj plačal? Kdo ve, kako
vso reč splete in zavije, da bo vse njegovo, a tebi
ne ostane niti za žepni robec, kaj šele za pot v Ame¬
riko! Poznam ga! Zatorej, če hočeš sebi zlo, pojdi
tja — in z Bogom!«

Ilija se je obrnil in je pospravljal dalje. Zaprl je
kovčeg in ga zadel na rame.

»Kaj stojiš? Pojdi tja! Jaz že dobim tudi brez
tebe pot v Ameriko.«

138

»Saj ne grem! Saj grem s teboj. A najprej mo¬
rava nazaj v Kranj, da se tudi jaz napravim na pot.«

Šla sta po stezi navzdol. Težko je bilo Ribiču

srce.

»Taki so dandanes moški. Babe so, babe! In tudi
ti si baba!« se je jezil llija. »Kaj bi sitil site ljudi,
oderuhe!«

»Saj jih ne bom!« je dejal France. Ni hotel, da
bi mu mogel llija očitati mehkobe in nemožatosti.

»A  to mi lahko poveš, kje je Lenka!«

»Tam, tista hiša sredi vrta — ona bela, tam je
njeno gnezdo!«

Ribič se je ozrl. Okna so bila odprta, nekoga je
bilo videti, ki je šel mimo. Lenka je šla po sobi. Vi¬
dela je dva moška, ki sta šla v dolino. Brat in sestra
se pa nista spoznala, ker je bila med obema preve¬
lika razdalja. Z vsakim Francetovim korakom se je
ta razdalja večala. Pota so šla narazen, nikoli več se
niso strnila ...

XVII.

Pohištvo in drugo opravo je Ribič prodal na pro¬
stovoljni javni dražbi. Večji del vsega je pokupil nje¬
gov konkurent, ki se je naselil v mestu in ki je kupil
tudi hišo. Kar je bilo zemljišča, ga je Ribič poprodal
že prej.

K dražbi se je nabralo vse polno ljudi. Med njimi
je bil tudi Pavel Plesec, ki je prišel gledat, kako pre¬
haja Ribičevo bogastvo in imetje v tuje roke.

Ko je bilo vse v redu, sta odpotovala Ribič in
llija. Nihče ni prav vedel, kam gre France. Eni so
menili, da gre iskat ženo, drugi so slutili, da se je
odločil za Ameriko. To so sklepali iz tega, ker je
odšel s Preličem, ki je že po obleki razodeval, da
je Američan, in ljudje, ki so ga poznali s sejmov, so
vedeli z gotovostjo, da je bil v Ameriki in da zopet
odide nazaj. Tako so ugibali ljudje prve dni po Ri-

139

bičevem odhodu. Potem so nehale govorice, saj je bilo
meščanom malo mar Ribiča, ki je gospodaril tako
nevestno in lahkomiselno, da mu ni preostajalo nič
drugega, nego da je s prodajo rešil sebe in domačijo
popolnega propada. Če bi šlo tako še nekaj časa, bi
moral Ribič po svetu s trebuhom za kruhom, tako je
ponesel s seboj vsaj nekaj denarja. V zadnjem času
ni samo popival, ampak poprijel se je tudi kvart, ki
so obogatile očeta, a ki so padale sinu v samo iz¬
gubo. Tako se je zabrnilo kolesce: stari je grabil, sin
razmetal. Kdo pa tudi ve, koliko mu je odnesla žena
in koliko je potrošila, ko je bila še pri njem in ko
so se zbirali pri nji v ponočnih urah razni ljudje
dvomljive vrednosti.

Tako so govorili ljudje prve dni po Ribičevem
odhodu. Nikogar ni bilo, da bi ga pomiloval ali da
bi mu bilo žal po njem. Hiša je prišla zdaj v druge
roke. V nji bodo zopet začeli gospodariti vešči in
pametni ljudje. Dostojno domače življenje odpre hiši
vrata, da bo dovoljen in mogoč vstop dostojnim lju¬
dem. Pozabnost izbriše sledove zadnjih let, čas za¬
mori spomin nanja: za leto dni ne bo nihče vedel, da
je tu gospodaril France Ribič. Samo ako se vrne,
tedaj se zopet razpleto govorice, ožive spomini. In
če pride? Kakšen bo? Ali si opomore drugod, kjer
ga izuči življenje, da se pride pokazat kot resen, do¬
zorel mož, ali pa se vrne z beraško palico, umazan
in raztrgan. Zadnje je prej mogoče nego prvo.

Tako so se menili in so ugibali ljudje samo prve
dni po njegovem odhodu.

Stari, prav stari ljudje so se ob tem dogodku spo¬
minjali davnih časov, ko je v tej hiši, ki je prišla zdaj
v tretje roke, gospodaril še stari Plesec. Razpravljali
so, kako ga je oropal imetja Francetov oče, a je s
svojimi deli priklical prokletstvo nad hišo, ki se je
zdaj za njegov rod razsula, kakor bi ji zrahljala te¬
melje čudna, vekovita, nepremagljiva sila. Pomilovalno

140

so se spominjali sedanjih Pleščevih, ki trpe ob grehu
že davno pokopanega očeta. Zadovoljni so bili stari
ljudje ob zavesti, da uživajo mirno in lepo starost, ki
jim poteka v varnem zavetju ponižnih domačij.

In zdaj so se zbudili spomini tudi pri Pleščevih,
ki so trgovali in životarili koncem mesta. Stara
Pleščeva je govorila o dogodkih preteklih let, Manica
je šivala ob brleči luči, da so jo pekle oči, Pavel je
sedel v kotu, ves suh in sključen, in žvižgal pred se
napev svoje pesmi:

Ubog popotnik hodi križemsvet,
s.rce ga sili, da za srečo roma.

Človeška srca krije mraz in led,
in romar brez miru je in brez doma.

Zdajinzdaj je segel po steklenici žganja, da si je
izplaknil suho grlo in poživil leno kri. Žena in mati
sta bili temu že tako vajeni, da se jima ni nič čudno
zdelo, ko je tako pogosto segal Pavel po žganju.

Ko je utihnila mati, ki je govorila o svojem možu
v kratkih, pretrganih stavkih, kakor da se pogovarja
sama s seboj, je nadaljeval Pavel svojo pesem. Vsi
so se je navadili tako, da bi ne mogli biti brez nje.
Manica je priložila Pavlovemu napevu svoj glas, vmes
se je včasih oglasilo trudno starkino grlo. Vsa
Pleščeva tesna domačija se je oglasila v pesmi:

Neznan, nevabljen, vedno sam s seboj,
nemirne misli le so mu družice;
nikjer nikogar, da bi del mu: Stoj!

Da bi izprala bol — več ni solzice! . . .

Pavel je tiščal roke med koleni in drgnil dlan ob
dlan. Škodoželjno mu je igral nasmeh okrog usten.
Mrmral je sam vase, da ga ni bilo jasno umeti.

»Da, da! . . . Vrgli so me na cesto, pa so pometali
tudi sebe venkaj. Še dlje so se vrgli nego na samo

141

cesto! Črez dole in gore so se zagnali in razkropili . . .
A mi smo še, mi smo še tukaj! . . .«

Zadnje besede je umela Manica. Dvignila je glavo
od šivanja in se obrnila proti Pavlu.

»Zdaj smo tukaj, a do kdaj bomo še?« ga je
vprašala.

»Ali me zopet zbadaš?« je odvrnil Pavel.

»Tisto ne, saj se smejem,« je rekla Manica. In
v resnici se je zasmejala.

»Glej, tako čuden si,« je nadaljevala, »kadar te
prime, pa greš, ne pomaga ne prošnja ne solza. Res,
pravi romar! Zato pa sem te vprašala, do kdaj bomo
še tukaj.«

»To je tako, Manica!« je začel Pavel, »moški ne
more zmeraj čepeti doma in se greti pri peči. Mož
se mora razgledati po svetu, da se obogati na izkušnjah.
Na zapečku je mesto za stare mačke, mož mora v svet.«

»Tako se izgovarjaš vedno,« pristavi mati.

»Vedno, vedno!« pritrdi Manica.

»Ne bom se prerekal z vama,« se je branil Pavel,
»če vama stokrat povem, zakaj mora biti tako, mi
ravno stokrat ne verjameta. Čemu potem izgubljati
besede, ker je brezplodno.«

»Vedno hodiš po trgovini, a trgovina stoji ali pa
gre nazaj! Moj Bog, saj še misliti ne smem, kaj
bo!« je tožila Manica.

»Po trgovini hodim, da! Po poslih! Ali misliš,
da mora biti vse naenkrat? Le potrpi, počakaj! Jaz
že uredim vse tako, da se bodo čudili ljudje in vedve
z njimi. Samo lepo šivaj, Manica, in pusti mi moja
pota!«

Manica je umolknila, zopet je ždela nad šivanjem.
Vztrepetala je rdeča lučca. Plamenček je švignil
kvišku in se zopet utrnil. Prav kakor upanje, ki se
komaj zbudi in zopet ugasne.

Tako se je godilo nekaj dni potem, ko sta od¬
potovala France in Ilija.

142

Ta dva sta dospela že daleč na severno stran,
kjer so čakale v velikem hamburškem pristanišču
pripravljene ladje, da sprejmo potnike in jih poneso
tjakaj preko te »kapljice zelenega morja«, kakor je
imenoval Prelič to silno, brezbrežno valovje. Preden
je stopil na brod, je napisal France to-le pismo:

Lenka!

Iskal sem Te. Bil sem čisto blizu Tvojega
doma. Videl sem senco v oknu, morda je bila
Tvoja. A po nasvetu prijatelja Ilije Preliča nisem
stopil k Tebi. Njegov govor me je odvrnil od Tvo¬
jega moža, ker je samogoltnik in bi me opeharil.
Zato sem prodal domačijo tujemu človeku, a sam
sem se odpravil v Ameriko. Tepsti me je začela
nezgoda, zato grem iskat sreče drugam. Kako se
je vse to zgodilo, Ti ni treba vedeti. Težko, če se
še kdaj vidiva. Ta plašni občutek me navdaja zdaj,
ko se odpravljam na morje. Nečem iti s sovraštvom
v srcu na tujo zemljo. Zato bodi pozabljeno vse,
kar je bilo med nama. Bodi srečna in zdrava!

Tvoj brat France.

Na ladji je pozvonilo. Dolga vrsta potnikov se
je začela pomikati po mostiču, ki je vezal kopno
zemljo s povodnim velikanom, in izginila na njenem
krovu ali se razgubila v globokem dnu. France je
stopil na rob krova in je gledal, kako se odmika
zemlja. Vedno manjši so prihajali ljudje, ki so stali
na obrežju in mahali z robci v slovo. Naposled ni
bilo več razločiti ljudi. Na obrežju je bilo videti samo
še dolgo, črno, gibajočo se črto, ki je končno popol¬
noma izginila v dalji. Tudi hiše obsežnega mesta so
se boljinbolj potapljale v meglenem obzorju. Bile
so vedno manjše in nižale so se, kakor da jih požirajo
lačni valovi. Nazadnje je bilo videti samo še visoke

143

dimnike in zvonike, a tudi ti so se krčili hitro in hitreje,
dokler ni tudi teh zalilo morje. Izginila je zemlja, in
sama brezkončna morska ravan je šumela naokrog in
se gibala daljeindalje, dokler niso zadnji valovi plju¬
skali samemu nebesu ob sinji rob.

Nebo je bilo jasno, solnce se je nagibalo k za¬
tonu. Solnčno zlatožarno oblo se je nižalo, da podari
veličastnemu morju svoj vsakdanji večerni ognjeni
poljub. Rumenobleski nebni velikan si je nadal mo¬
gočno lice s krvavordečim sijajem, zagorel je kot
velikanska plamenica, kakor da hoče poslednjo da¬
našnjo svojo pot samemu sebi razsvetliti z močjo
lastnega ognja. Na obzorju so zaigrale žive rdeče
barve, ki so se razlile po morju, da je bilo videti,
kakor da se je užgalo. Čim nižje je padal kralj neba.
Že se je dotaknil s spodnjim robom okrvavljenega
morja, ki je zašumelo v živih, dalekosežnih valovih,
kakor da je začutilo, da se ga je zdajci dotaknilo
solnce, gredoč v neznane globočine. Globlje in globlje
je padalo solnce, veter je zavel, valovi so se speli
proti zatonu; dvignili so se v rdečebelih penah in so
se zopet umirili — in solnca ni bilo več!

Večerna zarja se je razlila visoko na nebo. Ža¬
reči odsev ugaslega solnca je bledel boljinbolj, čim
više se je spenjal po nebu. Daleč je segal zadnji
pozdrav kraljevega solnca, visoko gori se je izlil v
sinjost večernega neba, ki je na nasprotni strani že
temnelo in se zagrinjalo v temoten plašč. Večer se
je poveznil nad morsko gladino. Zagorele so prve zvezde.

»Ali svetite tudi tam daleč, zvezde? Ali gleda
ravno vas še katero oko?«

Zasanjal je France. Mehko mu je bilo pri srcu.
Tudi doma je gledal zvezde, a so li bile te? Je li si
kdaj mislil, da jih bo kdaj gledal iznad valov, tako
daleč od doma — sam, brez doma, brez svojcev —-
tujec na odprtem, velikem morju, potnik, namenjen
na tujo zemljo !

144

»Pojdi, France, treba večerjat in spat!«

Oglasil se je [lija. Zamahnil je France z roko,
kakor da pošilja tja daleč dol poslednji pozdrav. Po¬
tem je odšel za Preličem po stopnicah v dolenje
prostore.

XVIII.

Redkokdaj se je zgodilo, da je dobila Lenka pismo.
Kdo ji naj tudi piše, ko nima nikogar več? Ko je
pogledala naslov in spoznala bratovo pisavo, je hlastno
odtrgala zavitek in hotela prebrati kratke vrstice z
enim samim pogledom.

Brala je, brala, a v početku ni hotela verjeti, kar
je stalo v pismu. Domislila se je, da je šla pred ne¬
kaj dnevi mimo okna in je videla, kako sta korakala
po stezi navzdol dva moška. Eden je nekaj nesel na
rami, drugi se je ozrl nazaj. Potem je čula praviti,
da se je IIija zopet odpotil v Ameriko, a ponj da je
prišel popolnoma tuj človek. Izpraševala je ljudi, ki
so videli tujca, kak je bil. Povedali so ji, da je bil
tak in tak — in tedaj ji je bilo jasno, da je bil tujec
njen brat France, da je torej v resnici na poti v
Ameriko.

»Vsi smo rojeni v nesrečo in pogubo,« je tožila
Lenka.

Hladna je bila nasproti možu. Molče je stopala
mimo njega. Vedla se je, kakor bi bil on vsemu kriv.

»Ko bi vedel, kaj namerava! Saj bi mu pomagal,
saj nisem tak samogoltnik, kakor piše. Vse to je le
Ilijevo delo, delo njegove osvete,« je trdil Jože.

»In če bi ne šlo drugače,« je nadaljeval, »bi kupil
jaz hišo od njega, da bi ne prišla v tujo last in da
bi ti bila končno izpolnjena želja, da se izseliš odtod.«

»Zdaj je prepozno,« je ihte govorila Lenka, »zdaj
se ne da več pomagati. Izgubljeno je — vsi smo ro¬
jeni v nesrečo in pogubo. Toda tega ne morem
verjeti — to ni res, da bi ne imela več rojstnega doma.

145

Tega ni storil France! Ako bi to vedela oče in mati,
bi še mirno ne mogla počivati! Brez doma!«

Lenka je stopala po hiši otožna in potrta. Čutila
se je osamljeno kakor še nikoli prej. In vedno se ji
je zdelo nemogoče, da bi France storil kaj takega, da
bi prodal svoj dom tujemu človeku. Morda ji je pisal
to samo zaraditega, da jo ozlovolji, da ji napravi ne¬
kaj bridkih ur, ker ni obveljala njena želja, naj
ostane bratu po očetovi smrti nji določeni delež. Tako
je takorekoč ona kriva, da se je zgodilo to, ako se
je zgodilo. Ona? Ona pravzaprav ne, ali stari Zavin¬
ščak je zastavil odločno besedo, da mora z Lenko in
Jožetom to, kar ji je namenjeno. Stari Zavinščak je
kriv, da je moral France z doma, da je vse prodal
tujemu človeku, da nima zdaj Lenka rojstne hiše. A
tega ni storil France; gotovo je ukrenil kako drugače,
morda je dal hišo le v najem za nekaj let, do tedaj,
ko se zopet vrne, oblagodarjen z uspehi svojega truda,
svojega znoja.

Preudarjala in razmišljala je Lenka na vse strani,
in srd ji je vstajal v duši do starega Zavinščaka.
Branila se je tega čuvstva, zakaj Zavinščak leži, po¬
kopan v zemlji, v večnem snu. Preko groba ne sme
segati sovraštvo, ob grobu se razbije vihar zunanjega
sveta. Veličastvo smrti kliče po blagih spominih, po
odpuščanju in usmiljenju. A njen srd se je oglašal;
segal je preko groba. Ustrašila se je Lenka in se
bala, da bi se neblage misli njene duše ne odbile ob
gomili in ne zavalovile nazaj, da se z grozo in pre¬
kletstvom ne uresničijo nad njo in njenim rodom . . .

Veselje, ki ga je imela Lenka nad svojim sinom,
ljubezen, ki jo je gojila do njega, to oboje je bila edina
sladkost v vseh dolgih letih. Ob spominu na sina se
je še bolj ustrašila sovraštva, ki ji je vstajalo v duši.
Z naporom vseh duševnih sil se je odvračala od razjar¬
jenih čuvstev, ki so ji pretresala srce, in se z veliko,
iskreno ljubeznijo oklepala svojega sinu, ki je v teh

Trije rodovi.

10

146

dneh še bolj kot prej hrepenela po njem. Kaj bi bilo,
ko bi kdaj zvedela, da je tudi njega udarila sovražna
sila, da mu je razrušila dom in ga pognala preko
domačega praga v tujino, tujca med tujce?

Umreti bi morala od bolesti!

In zakaj je izbrana ravno ona, da jo tako tepe
usoda? Ali ni milijonov ljudi, ki so grešni in hudobni,
a usoda ne udari po njih! Zakaj si je izbrala ravno
njo? Ali bi ne bilo drugače, ko bi nikoli ne poznala
sedanjega svojega moža, ko bi ji dali Pavla?

Spomnila se je zopet nanj, na Pavla! Z roko je
potegnila po čelu. Pozabljeno bodi, pokopano! Ni ho¬
tela nobene misli, ki bi ji otežila vest in provzročila,
da bi bila vredna še hujše kazni.

Kadar se je solnčila Jožetova mati zunaj na vrtu,
se je sneha ukradla v njeno sobo. Tihota je vladala v
nji. Zdela se ji je kot svetišče, ki ne more vanje vihar
zunanjega sveta. Pokleknila je na klečalnico, roke so
se ji sklenile, srce se je dvignilo v molitvi. Da bi
bilo pokojno spanje vsem, ki so že preminili, da bi
vsedobre roke božje porodice odgnale iznad bodočih
dni vsak viharni oblak — tako ji je prosilo srce. Da
bi tisti zlati angelček — njena hčerka, ki si je je toliko
želela — izprosila z najčistejšo, z nobenim, niti naj¬
manjšim madežem oskrunjeno dušico pri Stvarniku
vse'ga tega, česar morda ne more izprositi njena duša
— tako ji je drhtelo v molitvi srce.

Prišle so velike šolske počitnice, in Frice se je
pripeljal iz Zagreba. Lep deček je bil, zdrav in vesel.
Vsa hiša je bila polna radosti; kakor bi prišla pomlad,
je vse zacvetelo in zavonjalo. Lepše je zazelenelo
drevje ob hiši; odpadel je poletni prah — vse je
bilo sveže in pomlajeno. In tudi Lenka, mati! Ali
koliko večje bi bilo veselje, če bi za bratom tekala
tudi sestrica, zdrava in vesela, vsa podobna materi!
In tako ni bilo tudi pomladno nebo, ki se je razpelo
nad domom ob Fricetovem prihodu, brez oblakov.

147

Vsak dan so se nabirali, da ni bila solnčna luč tako
čista in jasna. Pobledelo je solnce, tako daleč, tako
visoko se je dvignil spomin izza preteklih, trpljenja
polnih dni.

Da se prepričata, kaj je res in kaj ni res v Fran¬
cetovem pismu, sta sklenila Lenka in Jože, da se po¬
peljeta v Kranj. Čakala sta le sinovega prihoda.

Ko se je vrnil Frice, so mu dali starši teden dni
časa, da se je oddahnil od šolskega uka in se raz¬
igral doma. Visoko se je že pospel v rasti. Oboroževal
se je z lesenim mečem in klical vaško mladino pred
se, da jo je naravnaval v vrste in jo vadil vojaških
vaj. Vaška mladina se je izpočetka ogibala gospo¬
skega zagrebškega učenca, a ta jo je znal tako z od¬
ločnostjo kakor s prijaznostjo privabiti k sebi, da so
vsak dan vojevali velike bitke ob hiši, po vasi in
po bližnjih travnikih. Zdaj niso več metali kamenja
in prahu za njim, zdaj je bil Frice odločnejši in krep¬
kejši, in pokoraval se mu je ves mladi vaški zarod.
Zaman so starši klicali otroke domov, zaman so jih
pretepavali, braneč jim dotike in prijateljstva z Za-
vinščakovim sinom, ki ga niso marali zaradi očeta.
Osvojil si je mladež, nagnjenje do njega in do nje¬
govih veselih, izpremembe polnih iger je bilo večje
nego poslušnost do staršev.

In kako bi ne umel Frice vseh teh različnih vo¬
jaških vaj, ko jih je tolikokrat gledal v Zagrebu! Nič
ni bilo lepšega zanj nego vojaško življenje. Vojak,
vojak — to je hotel biti. Toda vojak-oficir z dolgo,
svetlo sabljo, z zvenečimi ostrogami, na iskrem ko¬
njiču, ki divja in prha; da se dviga prah v gostih
oblakih izpod jeklenih podkva — tak vojak bo Frice!
Vse drugo ni nič!

* ‘ *

Izpred Zavinščakove hiše je zdrdral lep nov ko¬
leselj. Kupil ga je gospodar v Zagrebu, ko je šel po

148

Friceta. Na vozu so sedeli Jože, Lenka in Frice. Ve¬
selo sta hitela mlada konja kakor bi vedela, da vo¬
zita nov voz in na njem domače ljudi.

Zavinščakovi so se peljali v Kranj. Iz vaških hiš
so pokukavali ljudje, ki so ravnokar vstajali.

»Gospoda se pelje!« so si govorili.

Jože se je spomnil onega dne, ko se je peljal
isto pot prvikrat z očetom. Od takrat so minila leta,
in danes pelje on svojega sina po isti poti. A eden
in isti človek je ostal takrat in danes na domu -— nje¬
gova mati! Ta zvesta čuvarka domačega ognjišča, to
blago, vedno čuječe oko, ni nikoli ostavila doma, ka¬
kor bi bila z vsemi mislimi, z vsemi žilicami, z vsem
srcem prirasla nanj.

Od tedaj do danes se ni svet vzpota nič izpre-
menil. Vasi in drevje in grmovje, trtje in polje in
travniki — vse je stalo še tako kakor tistikrat, ko
se je prvikrat odpiral svet pred Jožetovimi očmi. Samo
ljudje so se starali. Prihajali so trudni in počitka
željni. Globoke brazde so jim ležale po licih, roke so
bile žuljave in do komolcev opaljene od vročega solnca.

Od tedaj do danes je potekla dolga doba napora,
muk in skrbi, a ko gleda zdaj Jože nazaj, se mu zdi,
kakor da se je vse to zgodilo šele včeraj. Ljudje so
se starali, in tudi Jožetu se je bližala moška doba.
Pogladil se je po obrazu, zavihal si je velike, košate
brke. Ej, včeraj je bil pod nosom prvi mah, a danes
že velike, košate brke! Tako hiti čas. Hitreje beži od
čilih vrancev pred novim kolesljem. Samo trpljenje,
samo napor ne odbegne nikoli. Od rojstva sega in tja
do smrti, da si zibeljka in grob takorekoč podajata
roke — a vseskozi samo delo in napor — vse tam
od rojstva pa tja do smrti en sam dan boja in trplje¬
nja, tako velik, če gleda človek vanj naprej, tako
majhen, če se ozre vanj nazaj! T&ko je vsako posa¬
mezno življenje, in vsa življenja skupaj se družijo v
eno veliko delo, bogato na bridkih izkušnjah in pre-

149

varah, majhno na uspehih in zmagah. Ves svet se
giblje in suče, človeške moči se izrabljajo, ginejo, se
iztekajo v utrudljivo delo, podpirajo druga drugo, si
nasprotujejo, provzročajo nered in boj — vse, kakor
tam v veliki tvornici v Zagrebu, kjer izdelujejo žvep-
lenice. Ako teče kolesje redno in pravilno, se siplje
gotov izdelek v nastavljene zaboje; ako odreče eno
kolo, zastane drugo in tretje, nered prekine vso giba¬
nje, vse ustvarjanje — zaboji ostanejo prazni.

»Zakaj se vozimo tako počasi ?« povpraša Frice.

»Poženi, poženi, Jože!« reče Lenka.

»Hej, saj res!« se zdrami gospodar iz zamišljanja.

Konja sta vlekla voz navkreber in sta se nava¬
dila počasne vožnje, da nista potegnila niti tedaj, ko
sta dospela na vrh.

Jože zamahne z bičem po zraku. In konja sta
zopet potegnila, da je zavel veter mimo voza.

»In tako, glej, je treba tudi delu izpodbudne sile,
da se ne ustavi pred časom,« si je mislil Jože.

»Ali smo že v Kranju?« je izpraševal Frice, ka¬
darkoli so dospeli do kakega večjega kraja, in je oče
ustavil voz, da je nakrmil konja in da so se tudi sami
okrepčali.

»To še ni Kranj. Prej pridemo še v Ljubljano.
In kadar zagledaš mesto na skalnatem hribu in spodaj
veliko, veliko vodo, v ozadju pa visoke, visoke gore,
takrat vedi, da smo v Kranju,« je razlagala mati.

Ljubljana ni bila za Friceta nič posebnega, ker
je poznal Zagreb. Ustavil pa se je na cesti, ko so
mimo korakali vojaki in spredaj vojak-oficir z dolgo,
svetlo sabljo, z zvenečimi ostrogami, na iskrem ko¬
njiču.

»Oh, mama, ko bi bil jaz kdaj tak vojak! Vojak
•— to je nekaj, vse drugo ni nič!« je govoril Frice,
ves razvnet in goreč za vojaški stan.

»Saj boš vojak, samo priden bodi!« ga je poto¬
lažila mati.

150

In potem so se peljali naprej in naprej.

»Ali bomo kmalu v Kranju?« je nestrpno izpra¬
ševal Frice.

»Saj sem ti povedala: kadar vidiš tako in tako
mesto na takem in takem kraju s tako in tako vodo
in s takimi in takimi gorami •— takrat vedi, da smo

v Kranju,« je ponavljala mati.

In glej, Frice je vendar končno zagledal mesto
na skalnatem hribu in spodaj veliko, veliko vodo, v
ozadju pa visoke, visoke gore. In tedaj se je spel na
vozu, iztegnil desnico in zaklical: »Mama, zdaj smo
pa v Kranju!«

Mama ni ničesar odgovorila. Nekaj ji je stisnilo
srce, globoko je morala zasopsti. Vzela je ruto in si
jo pritisnila na oči.

»Pozdravljeno, ti rodno lepo mesto! Pozdravljeni,

vi s solncem obliti gorski velikani! Pozdravljeni, vi
grobovi, tesni domovi dragih mrličev! Pozdravljena,
ti znanka najdražja izmed mestnih hiš! Pozdravljeni,
pozdravljeni vsi! Lenka, Ribičeva edinka, vas pozdrav¬
lja s solzpimi očmi!«

Tako je vriskalo in jokalo Lenkino srce.

XIX.

»Kam zapeljem?« je vprašal Jože, ko so ropo¬
tala konjska kopita po mostu.

»Tja, saj veš, na dom,« je rekla Lenka.

Zavil je voz na dvorišče. Vse je bilo lepo in
čisto. Tuji ljudje so pristopili, priljuden mož se je
odkril in pozdravil.

Lenka je stopila z voza. Posadila je na tla Fri-
ceta, ki so mu odrevenele noge od dolgega sedenja.

»Kdo je zdaj tukaj gospodar?« je vprašala pri¬
jaznega moža, ki se je odkril in pozdravil.

»Jaz, gospa,« je odgovoril oni, »šele kratko časa
sem tukaj. Zato še ni vse v redu. — Bilo je vse ne¬
snažno, zato ne moremo vsega takoj urediti. Oprostite!«

151

Lenki so se zašibile noge. Tujka je prišla v roj¬
stni dom. Oprijeti se je morala voza, da se ni sesedla
na tla. Pristopil je Jože in jo prijel.

»Utrudila jo je dolga pot. Počivati mora!« je dejal
gospodarju, ki je tudi pristopil, da ji pomaga na noge.

»Prosim, gospa, odkažem vam sobo, ki je pri¬
pravljena za tujce. Ali želite morda malo gorke juhe?
Ta vas okrepi!« ji je vljudno govoril gospodar.

»Hvala! Samo za sobo prosim!«

Mož je stekel do stopnic.

»Dovolite, da vam jo pokažem,« je dejal in odhitel
v gorenje prostore.

Jože je moral držati Lenko ob pasu, da je mogla
po stopnicah. Sama se je oprijemala držaja. Ob vsa¬
kem koraku so se ji šibila kolena. Noge so bile težke.
Kri se je izpremenila v svinec.

Gospodar je odprl sobo. Bila je ona, kjer je umrl
oče, kjer je visela materina podoba.

»Prosim, kar pokličite me, ako česa želite,« je
dejal gospodar in zaprl vrata.

Lenka se je opotekla k postelji in se je zgrudila
na kolena. Glava ji je omahnila v blazine. Kakor
mrzlična je trepetala po vsem životu, dušilo jo je v
grlu, srce ji je bilo težko. Polno je bilo solz, ki so
ga težile, da je obšla Lenko silna, pekoča bol. Potem
so se orosile oči, in solze so se ulile iz srca, tekle
so neprenehoma. Morje bolesti je bilo neskončno glo¬
boko.

Frice je gledal in ni videl ničesar. Plašno se je
obrnil k očetu.

»Kaj je mami, oče?« je vprašal.

Oče mu ni mogel odgovoriti. Obrnil se je od njega,
potegnil z roko po očeh. Mokre so bile, polne solz.

Tudi Frice je začel jokati. Pokleknil je poleg
matere in ji izkušal iz blazin dvigniti glavo. Mati je
začutila bližino ljubega otroka. Z roko je otipala nje¬
govo glavo, jo prijela z obeh strani in se obrnila k

152

otroku. Njene ustnice so ji drhtele na sinovem čelu,
solze so mu močile lase.

»O, ti moj zlati, edini! Ti moje solnce, moj Frice!«
je govorila mati. »Ti vsega tega ne veš, ti si srečen,
blažen! Blažena Marija, mati nebeška, ti brezkončno
usmiljena! — Kako to boli, kako je to strašna res¬
nica!«

»Mama, moja mamica!« je klical Frice. Z rokami
je segel po njenih licih. Prsti so se dotaknili vročih
solz. Otrokova ustna so zahrepenela k materinim,
materina so se približala otrokovim . . .

»Moj sladki, edini!«

»O, mama, mamica!«

In v dolgem, presrčnem poljubu se je potopila v
otrokovo ljubezen ljubezen materina, vsa pokropljena
s solzami, vsa ovenčana s krono trpljenja.

Ko se je prva bol, ki je prihrumela v tako strašni
resnici, s tako grozno pezo, izlila iz srca, je vstala
Lenka in se ozrla po sobi okrog.

Da, to je soba za tujce! Vse tuje, vse drugače.
Tujka je prišla v rojstni dom, ki je ne pozna več.

Žalosten je bil Lenkin povratek v domači kraj.
Žalostna so bila njena pota. Prvi dan ni hotela iz
sobe in tudi mogla ni. Noge so ji oslabele, bolela jo
je glava. Doslej neznana bol jo je potrla.

Jože in sin sta šla po mestu. Žnanci so pozdrav¬
ljali Zavinščaka. Izpraševali so ga, ali je privedel
sina s seboj, da mu pokaže materino rojstno hišo.
Razgovore je navajal Žavinščak tako, da bi kaj zve¬
del o Francetu Ribiču, a nihče ni hotel začeti takega
razgovora. Naravnost pa tudi ni hotel Jože vprašati,
češ, saj bi se jim zdelo čudno, ako bi moral priznati,
da se je vse to zgodilo brez njegove vednosti.

»Da, da! Tako se izpreminjajo razmere,« je re¬
kel ta.

»Čudno se suče svet,« je dejal oni.

»Vsi smo kakor potniki,« je trdil tretji.

153

»Nič ni stalnega na svetu,« je govoril četrti.

In tako so govorili vsi, a nihče ni maral pove¬
dati pravega. Kaj ga tudi briga!

Drugi dan navsezgodaj se je ogledala Lenka po
hiši. Njenega vrta ni bilo več. Razkopane so bile njene
gredice. Solata je rasla tam in druga zelenjava. Nje¬
nih cvetic ni bilo več. Praktični ljudje so jih zame¬
njali s koristnejšimi rastlinami. Samo v enem kotu
je raslo nekaj osamelega cvetja. K njemu je pristopila
Lenka in ga povila v dva šopka. Nič se ni vprašala,
ali sme ali ne, zdelo se ji je, da ima edino ona še
vedno pravico do cvetic, ki poganjajo na tem dragem
koščku zemlje.

Potem je šla preko dvorišča in veže. Po stopni¬
cah je prišel Jože s sinom.

»Kam si namenjena, Lenka?« jo je vprašal.

»To-le nesem očetu in materi,« je odgovorila in
mu pokazala šopka.

»Jaz moram k živini in po poslih,« je rekel mož.

»Prav! A Frice naj gre z menoj!«

»Saj pridem kmalu za tabo.«

Prišel je na vežo gospodar.

»Dobro jutro, gospa!« jo je pozdravil. »Ali ste se
okrepčali ?«

»Hvala!« je dejala Lenka. »Toda takoj se vam
moram sama zatožiti.«

»In kaj se je zgodijo?« se posmeje oni.

»Te-le cvetice sem vam pokradla,« je rekla Lenka.
»Tako rada jih imam!« Pogledala jih je. S prsti je
uravnavala cvetove, ki so bili pokropljeni od jutranje
rose. Blestelo se je v njih, kakor bi noč potočila na
vsak cvet svetlo solzo.

»Nič ne de, gospa! Za nas nimajo take reči po¬
mena!«

Potem je Lenka odšla. Friceta je držala z desnico,
v levici je nesla dar očetu in materi. Srečala je mnogo
ljudi, ki so hiteli po ulicah. Brž je pregledala v spo-

154

minu dolgo vrsto znanih obrazov, spomnila seje tega
in onega. Ljudje so se ozirali za njo; tujka se jim je
zdela znana. Da, to je ona, Lenka!

Že oddaleč je zagledala cerkvico in okolo nje
nagrobne spomenike. Pospešiti je hotela korake, da
bi bila čimprej tam. A z vsakim korakom so ji bile
noge težje. Ob pokopališkem zidu je morala izpustiti
sinovo roko, da se je oprijemala zidu in da je mogla
naprej. Bilo ji je, kakor da nosi težko breme, ki ga
ne zmagujejo njene moči.

»Kam greva, mama?« jo je vprašal Frice. Čudno
se mu je zdelo, da gresta tako daleč ven iz mesta.

»Kakor je umrla tebi sestrica, tako sta umrla meni
oče in mati,« je odgovorila, »in kakor gremo časih
doma obiskat sestrico, tako greva zdaj obiskat tvo¬
jega starega očeta in tvojo staro mater, ki ležita tukaj
pokopana.«

Ob grobu je pokleknila Lenka, tudi Frice je po¬
kleknil.

»Pozdravljena, zlata, edina mati! Pozdravljen, oče,
dobri, edini! Pozdravljena oba! Lenka, vajina edinka,
vaju pozdravlja s solznimi očmi!«

Tako je govorilo Lenkino srce.

Cvetove je položila na grob, na visokem kamenu
je brala: »Mir in pokoj najboljšim staršem!«

Torej je dal napraviti brat, kakor je bila njena želja.

Počedila je Lenka grob. Veter je zasejal nanj
bahato travo in pobledelo zelenje. Iztrgala je iz svetih
tal nadležni plevel, da je bil grob zopet lep in čist.

S pokopališča grede je izbrala Lenka drugo pot.
Krenila je na ono cesto, ki je držala mimo Pleščeve
prodajalnice. Hotela je govoriti s Pleščevimi. Tamkaj
gotovo in najzanesljivejše zve, kako in kaj se je
zgodilo s Francetom, njenim bratom. Lenka je postala
sredi ceste. Obrnila je oči v tla in pomišljala. Kaj, če
se srečata s Pavlom ? Kako se pogledata, kako po¬
zdravita? Kaj poreče on, Jože?

155

»Mama, ali ne bi stopila z menoj na one gore,
ki so tako visoke? Od tamkaj mora biti videti daleč.
Morda zagledamo celo hišo, svojo hišo v Zavinkovcih
in pa staro mamo, ki ji je gotovo dolgočasno po nas,«
reče Frice.

Otrokova preprostost zdrami mater iz misli.

»Ne, ljubi moj,« mu odgovori, »tja gor ne mo¬
reva. Predaleč je in previsoko. Hodili bi gotovo tri
dni in tri noči in še bi ne dospeli na vrh. Ubili bi se
spotoma. Ali misliš, da drže tja gor tako ravne in
gladke ceste kakor je ta-le? Tja gor ni sploh nobenih
cest«

»Da ni nič cest?« se začudi Frice, »ali ne gre
nihče tja na one vrhove?«

»Ne!« ga pouči mati, »tam zgoraj prebivajo samo
divje koze in divje mačke . . .«

»Tiste z velikimi kremplji in velikimi očmi, ki
imajo podolgasto zenico — ali ne?«

»Tiste, tiste! In pa tudi kak lovec zajde tja gor,
da ustreli srno ali mačko,« pravi mati.

»Ali pojč tudi mačko?« vpraša deček.

»Tisto ne, ampak njen kožuh je gorak.«

»Kaj ne, potem si pa podšije suknjo, da mu je
toplo pozimi. Pa tudi nekateri vojaki imajo s takimi
kožami podšite pisane suknje. Saj sem videl v Za¬
grebu. Morda pa hodijo v te gore na mačji lov,« je
menil Frice.

»Mogoče, tega ne vem.«

»Potem pa morajo biti v teh hribih tudi miši in
podgane, da jih love divje mačke. Morda divje miši
in divje podgane — take, ki so posebno velike in
požrešne, kaj ne, mama?«

»Vsega tega ne vem tako natanko, mogoče je,
mogoče pa tudi ne. Samo to vem, da je pot tja gor
silno nevarna, težka in kamenita. Tudi ubil se je že
kdo, ki je izkušal dospeti na vrh. To je kakor pot
skozi življenje . . .«

156

»Kakor pot skozi življenje . . .« je ponovil sin.

Mati se je domislila, da je povedala otroku pri¬
mero, ki je še ne more razumeti. Zato je naglo po¬
jasnila: »Kakor pot skozi življenje, da! Nekateri lju¬
dje so trudni in upehani, težko hodijo, posebno ako
so bolni ... A zdaj morava dalje, ni časa, da bi
postajala sredi ceste.«

In šla sta dalje.

Lenka se je odločila, da vendar stopi k Plešče-
vim, bodi Pavel doma ali ne. Prišla je v Kranj, da
zve resnico. In nobene poti do nje se ne sme ustra¬
šiti človek. Oddaleč je že brala napis nad vratmi:
Pavel Plesec, trgovina in žensko krojaštvo.

Srce ji je udarilo močneje. Pritisnila je na kljuko
in odprla vrata.

Stara Pleščeva je stala za prodajalniško mizo.
Dvignila je pogled proti Lenki, in začudenje se ji je
spoznalo na obrazu. Razpela je roke in plosknila z
njimi.

»Ali je mogoče? Lenka — gospa Zavinščakova!«

V stanovanju se je nekaj premaknilo; bližali so
se nagli koraki, in na vratih je stala Manica.

Tudi ta je razprostrla roke in stekla proti nji.

»Gospa Lenka! Ali je res?«

»Da, res je!« je odgovorila Lenka. Objeli sta se
z Manico. Zaplakali sta obe obenem. Srce je slonelo
ob srcu, vsako željno tolažbe. Dvoje po trpljenju
sorodnih duš je iskalo utehe. Hrepeneče je pričako¬
valo dvoje duš, da kane vanji kapljica hladilnega
leka, da ju pomiri vsaj prijazna, upanje obetujoča be¬
seda. A resnica je bila tako gotova in neovržna, da
je zamorila vsako upanje.

»In kje je Pavel?« je vprašala Lenka. Sklenila
je sicer prej, da ne bo vprašala po njem, če bi ga
ne videla. Ali vprašanje se je oglasilo samo.

»Pavel?« sta se oglasili starka in Manica obenem.

157

Mati Pavlova se je obrnila v kot in dvignila
predpasnik k očem. Manici so omahnile roke, glava
se ji je sklonila.

»Pavla ni!« je rekla Manica. »Odšel je pred
tednom dni.

Ubog popotnik hodi križemsvet,
srce ga sili, da za srečo roma.

Človeška srca krije mraz in led,
in romar brez miru je in brez doma!

To je njegovo življenje!«

»Torej tako kakor prej!« je dostavila Lenka.

»Natančno tako in še slabše. Saj ve tudi mati...«

»Da!« je pritrdila starka.

»Ali tu vendar ne boste stali! Stopite v stano¬
vanje,« reče Manica. »In ta deček, to je vaš sin,
kaj ne ?«

»Moj Frice je to!« je odvrnila Lenka in gladila
dečka po laseh. »Glej, Frice, to je gospa Manica, no,
daj ji roko!«

Frice je pomolil Manici mehko, belo desnico. A
Manica se je nagnila k njemu in mu božala lica: »Ti
lepi, zlati Frice! — Vidiš, ko bi tudi mi imeli takega
dečka, pa bi bilo morda drugače. A pri nas nimamo
nikogar, ki bi nam bil v veselje.«

Deček je ostal pri starki v prodajalnici, onidve
sta odšli v stanovanje.

»Povejte mi naravnost,« je začela Lenka, »kaj se
je zgodilo s Francetom.«

»Naravnost in brez olajšavanja naj vam povem ?«

»Da! Prosim. Zato sem prišla sem.«

»Izgubljen človek! Ničvredna žena, ki gaje osta-
vila, nebrižnost do gospodarstva, pijača in kvarte —
to ga je ugonobilo. Tako so pravili ljudje,« je rekla
Manica.

Vsaka beseda je bila kakor udarec, ki je padal
na Lenko.

158

»Strašno, strašno!« je jeknila.

»Strašno, strašno !« je ponovila Manica, »tako
moram vzklikati tudi jaz. Tudi moj Pavel je odšel.
Ni je moči, nobene moči več, ki bi ga priklepala na
dom. Kar zmisli se in gre. Z materjo delava za žive
in mrtve, kar prisluživa, pobere Pavel in gre. Vrača
se ves ubog in potrt, trpljenje se začne iznova. Tako
gre ves čas, odkar sva poročena. Prvega pol leta se
je držal doma. Vsi so govorili, da se je Pavel popol¬
noma izpremenil. Blagrovali so me, ker sem ga rešila.
A od dne do dne je prihajal nemirnejši in nestrpnejši,
po vseh gostilnicah ga je bilo dovolj in potem je odšel.
Vrnil se je ves potrt in ubog in potem je zopet odšel.
In to gre tako naprej in naprej. Vsak hip stojimo ob
robu propada. Strah me je, ko se spomnim dneva,
ki pride, ko nam odpove gospodar stanovanje, ko
opešajo moči, ko bomo vrženi na cesto. Tega dneva
se bojim zaradi vseh nas, najbolj zaradi matere, uboge
starke. Oči so mi opešale od večnega šivanja, Pavel
slabi vedno bolj, starka tarna in joka — bojim se
najstrašnejšega.«

Manica ni mogla dalje. Jok ji je zaprl besedo.

Poslovili sta se. Lenki se je mudilo, ker jo Jože
gotovo že pričakuje. In kaj naj še pozveduje? Zve¬
dela je vse! Ali naj tolaži Manico, ali naj Manica
tolaži njo? Tu je vsaka beseda odveč, tu ni nobene
tolažbe.

Poslovili sta se presrčno in s solznimi očmi. Ko
je bila Lenka že daleč iz hiše, se je ozrla nazaj. Na
pragu je stala Manica in ji je zamahnila z roko v
pozdrav, v slovo. Od nasprotne strani je prihajal Jože.

»Zamudil sem se dlje časa nego sem mislil,« je
dejal. »Z novim gospodarjem sva se začela razgovar-
jati. Sam mi je začel pripovedovati, kako je prišlo do
prodaje hiše. In tako sem zvedel vse.«

»Tudi jaz sem zvedela vse,« je rekla Lenka.
»Sedaj prihajam od Pleščevih, kjer so mi vse povedali.

159

A tudi tam ni nič bolje. Tudi Pavel je odšel po svetu,
in preti jim zdaj največje zlo, da bodo brez strehe
in kruha.«

»Tako, tako!«

»Pride nesreča, in človek se je ne more ubraniti.
Kakor val zapluska, ki pobere vse, kar se mu stavi
na pot.«

»Vprašal sem moža,« je začel praviti Jože, »ali
bi morda tudi on prodal hišo. Odgovoril mi je, da je
ne proda za nobeno ceno, ker si ne more misliti ugod¬
nejšega kraja nego ga ima ta hiša. Morebiti črez leta,
ko si opomore in spozna, kako se mu uresničijo na-
deje, a za sedaj je zaman vsak pomenek o kaki kupčiji.«

Jože je mignil z rameni: »Zato je zdaj rešitev
nemogoča.«

»Potem nimava tu ničesar več iskati,« je rekla
Lenka. »Ali pa si mu tudi povedal, kdo sva in čemu
sva prišla semkaj?«

»Da, povedal sem mu zato, da bi ga morda s
tem omehčal. A tudi to ni pomagalo.«

Ko so se vrnili v gostilnico, je vprašala Lenka
gospodarja, ali ni videl nikjer v hiši take in take
ženske podobe.

Dejal je, da je visela zgoraj v sobi taka in taka
podoba. Ker je ni nihče hotel kupiti na dražbi, je
ostala njemu. Ker pa nima tuji obraz zanj nobenega
pomena, je spravil podobo na podstrešje, kjer je še
zdaj.

»Ali mi prodaste to podobo?« ga je vprašala.

»Kaj bi vam jo prodajal! Dam vam jo zastonj,
ako jo hočete,« je odvrnil mož.

»Prosim vas lepo. Če hočete, vam jo tudi drago
plačam.«

»Ni treba! Samo potrpite, da vam jo prinesem.«

Gostilničar je stekel po stopnicah. Lenka in Frice
sta čakala v veži, Jože je naravnaval voz za odhod.

160

Hrepeneče je čakala Lenka, da zagleda materino
podobo. Ko je začula korake, ki so prihajali navzdol,
ji je toplota obšla srce. Bliža se trenutek, ki ji po¬
kaže materino lice. Pojavil se je na stopnicah go¬
stilničar. Pred sabo je nesel podobo, vso pobledelo
in zaprašeno.

Lenka je pokleknila na stopnico, razprostrla roke,
kakor da kleči pred oltarjem.

»O, moja mati!« je vzkliknila.

Gostilničar je obstal. Z ruto je pobrisal prah s
podobe. Lenko so gledale oči; gledale so proseče,
ljubezni in trpljenja polno.

Podobo so zavili in jo položili na voz. Jože je
poravnal račun, potem so sedli na koleselj, in konja
sta potegnila.

Lenka se ni ozrla nazaj. Zanjo ni bilo več rojst¬
nega doma. Materino podobo je peljala s seboj.

XX.

Frice je zopet odšel v Zagreb. Bližala se je jesen.
Ko so pospravili s polja in trtja, kar jim je obrodilo,
ko so pripravili drva za zimo, je zavladala v Zavin-
kovcih puščoba, hladna, neprijazna doba umiranja
prirodnih sil.

Še žalostnejša puščoba, še hladnejša in nepri-
jaznejša doba umiranja se je začela pri Pleščevih.
Prihajal je dan, ki se ga je Manica najbolj bala, dan,
ko opešajo moči, ko jim gospodar odpove stanovanje
in ko bodo vrženi na cesto.

Pavla ni bilo nazaj. Potikal se je po svetu kot
izgubljenec, zavrženec. Ko mu je zmanjkalo denarja,
ki ga je s seboj vzel z doma, je poizkusil z delom
zdaj tu in zdaj tam. A povsod so spoznali žganjarja,
povsod so se ga zbali ter mu izplačali zaslužek. In
Pavel je potoval dalje, in spremljevalka mu je bila
njegova pesem:

161

Ubog popotnik hodi križemsvet,
srce ga sili, da za srečo roma.

Človeška srca krije mraz in led,
in romar brez miru je in brez doma!

S to pesmijo si je spotoma služil kruh, a do
kruha mu ni bilo dosti. Pel je rajši za požirek žganja.
To mu je poživilo kri, to mu je zgladilo grlo, da ni
bil glas tako raskav in neprijeten.

Pozabil je na dom. Včasih se mu je zbudil nanj
spomin. Spomnil se je žene in matere, a vrniti se
ni hotel prej, dokler si ne izkoplje bogastva iz pekla,
če je tam skrito in namenjeno njemu, dokler si ga
ne nagrabi izmed zvezd, če plava tamkaj njegovo
raztopljeno zlato. In tako je hodil iz kraja v kraj.
Ni potoval po ravni, gladki cesti; hodil je zadaj za
hišami, ob gozdnih robovih, po zavetjih. Saj je smel
hoditi povsod, ker je bil ves svet njegov. Kupil si
je kitaro, ki mu je visela preko rame. Nanjo je
brenkal, kadar je pel, da je bila pesem polnozvočna
in blagoglasnejša. Ustavljal se je po gostilnicah, kjer
so popivali veseli ljudje. In lepše in popolnejše je
bilo veselje, ko ga je dvignilo Pavlovo brenkanje.
Od obilice vina in denarja je vedno odletelo tudi
njemu toliko, da je bilo dovolj do prihodnje postaje.
Nikjer ni ostajal dolgo, ker se mu je mudilo do
njegovih zakladov v peklu in na nebu.

Ves svet je bil njegov. Sanje o bogastvu so zbujale
v njem misel, da je enak kralju, ki potuje po svojih
deželah. In kakor ima kralj krono na glavi in z zla¬
tom obšito kraljevsko oblačilo, tako krije njemu zmr¬
šene lase širokokrajni klobuk, tako mu vise od ro¬
kavov in hlač resice. Saj je kralj v svojem kraljestvu!

Čul je praviti v mladih letih, ko je hodil v šolo,
zgodbe o mogočnem rimskem cesarju. Neron mu je
bilo ime, ako se še prav spominja. Tudi Neron je
brenkal na strune, mogočni rimski cesar je brenkal
na strune in prepeval pesmi, in ves svet je občudoval

Trije rodovi.

11

162

njegovo umetnost. In glej, tako brenka na strune in
prepeva svojo pesem tudi on, Pavel, kralj svojega
kraljestva!

Manici in ubogi, stari materi pa se je bližal naj¬
strašnejši dan. Starka je hodila vsa sključena in
zgrbljena — ni več hodila, ker je niso več nosile noge.
Samo drsala je še in se oprijemala z obema rokama.
Peza življenja in trpljenja jo je popolnoma potrla, da
je bila enaka človeku, ki je že umrl in so ga čudo-
tvorne moči dvignile iz groba. Bilo je pričakovati, da
izdihne vsak hip, a smrti le ni hotelo biti. Odrekle
so ji vse moči, da ni mogla niti stola premakniti.
Samo ustnice so se ji gibale, venomer so šepetale
molitev za molitvijo. Njena duša je bila čista in ne¬
dolžna.

Manico so bolele oči, da ni mogla več šivati pri
luči. Zastajalo je delo, zaslužka je bilo vedno manj.
Njeno stanovanje je bilo kakor mrtvaščnica, ki sta
prebivala v nji dva živa mrliča. Ljudje so se ju ogi¬
bali; hodili so drugam, kjer so stanovali živi ljudje.

Hišni gospodar je pritiskal, da je treba obnoviti
najemščino do tega in tega dne, sicer morata iz hiše,
ker se mu jih ponuja deset, ki prevzamejo te prostore.

Jesenski mrzli vetrovi so pihali z gord. Mrzlo je
bilo Manici, da ni mogla šivati niti ob belem dnevu.
Zeblo jo je v prste, da je vedno dihala vanje. A kaj
je izdalo to, ko je hladno vreme premrazilo vse stene
in vse prostore, da se je izgubila v njih toplota njene
sape brez učinka in brez sledu.

V Manici je vse umrlo. Vse hrepenenje, vse pri¬
čakovanje, ves strah in vsa groza — vse, prav vse
je zgrmelo nekam v prepad, nekam v neznane glo¬
bočine. Tako hladno in prazno je bilo v njenih prsih
kakor v njenem stanovanju. Niti Pavla si ni želela
več. Ugasnilo je tudi to upanje, da se še kdaj vidita.

In če jo vržejo na cesto — kaj bo z materjo, z
ubogo starko? Kam hoče z njo? Kdo se je usmili?

163

Vztrepetala bo v tem mrazu, sredi ceste ugasne kot
uboga svečica, kadar jo objame moč hladnih vetrov.

Bližal se je najstrašnejši dan. Samo noč ga je še
ločila od Manice. Ali se naj res tako ustraši tega
dneva? Ali je ona kriva, da ji že trka na vrata?

Jezno je brila okolo hiše burja. V nji so se sukale
prve snežinke. Skozi špranjasta okna je žvižgalo v
stanovanje, da je bilo slišati, kakor da jo zlobna
sila tira ven v mraz, v zimo.

Ah, samo nocoj bi še rada, da se usiplje iz peči
prijetna toplota, da se ogrejeta ona in mati, preden
ju poženo venkaj iz te mrtvaščnice! Samo enkrat še,
samo nocoj naj se pregrejejo otrpli udje! Samo nocoj še!

Manica je kupila za poslednje krajcarje pri sosedu
naročaj drv. Mati je že legla v posteljo, ko je Manica
zakurila peč. Veselo je zaprasketalo, mehka svetloba
se je usipala skozi odprta vratca v mračno sobo. Ah,
kako je to lepo in prijazno! Tako je bilo časih, ko je
bil tudi Pavel doma, tako lepo je bilo — vse polno
upanja in pričakovanja.

»Ali že spite, mati ?« je vprašala Manica starko,
ko je zaprla zunanja prodajalniška vrata.

»Saj ne morem spati, a trudna sem do smrti. O,
Bog moj večni!« je tožila starka.

Tudi Manica se je odpravljala v posteljo.

»Manica,« jo je poklicala starka, »ali bi se bala
umreti ?«

»Zakaj bi se bala! Saj ne more biti nič hudega,
ako umrje človek in gredo dobra dela z njim,« je
odgovorila Manica.

»Kaj misliš, kje je Pavel?« je po daljšem molku
vprašala mati.

»To ve sam Bog v nebesih.«

»Da, in pri njem se zopet snidemo, ako ne prej,«
je rekla starka.

»A zdaj počivajte, mati! Jutri bo dovolj dela, zdaj
je treba počitka!«

164

»Lahko noč, Manica!« je zaželela mati.

»Lahko noč! Bog nam pomagaj !« je odgovorila
Manica.

*

* *

Drugo jutro so se čudili ljudje, da so vrata v
Pleščevo prodajalnico toliko časa zaprta.

Prišel je hišni gospodar, prišli so sosedje. Trkali
so na vrata, trkali na okna, klicali in klicali, toda
nič se ni ganilo. Ali sta Manica in starka odšli že
ponoči ?

Ker niso mogli nikogar sklicati, so šiloma odprli
vrata. Dušeč, zatohel zrak jim je zavel nasproti. Čakati
so morali precej časa, da se je izčistilo.

»Kaj pomeni to ?« so se izpraševali.

Ko so stopili v stanovanje, so dobili Manico in
Marijo Pleščevo mrtvo.

*

* *

Bila je huda zima. Sneg je škripal pod nogami,
in ljudje so se zavijali v gorka oblačila.

Pavel se je naveliča! kraljevanja. Strune na kitari
so popokale, v srcu se je zbudila želja po domu.
Zeblo ga je. Zavihal je ovratnik, roke je tiščal v že¬
pih. Doma bo vse bolje, doma se ogreje in poživi.
Potem, če se mu bo hotelo, pojde zopet lahko z doma,
da prepotuje svoje dežele. Nove strune si napne na
kitaro, lepo se bo zopet glasila kraljeva pesem.

To pot še ni dospel do svojih zakladov. Ali
spomladi, ko je ves svet tako prijazen in vabljiv, jih
dobi gotovo. Sicer prepeva pesem o ubogem popot¬
niku, a to pa le zategadelj, ker ni treba vedeti niko¬
mur, kako so bogati on, Manica in mati.

Vrgli so ga na cesto, a Pavel se je dvignil in je
zavladal v svojem kraljestvu.

165

Dospel je v rodno mesto. Srečavali so ga ljudje.
Gledali so raztrganega, prezeblega prišleca, ki mu je
mahala kitara na hrbtu.

»Pavel gre! Pavel se je vrnil!«

Pavel se je vrnil in zavil naravnost proti hiši,
kjer je imel prodajalnico. Tako si je zaželel pozdrava
Maničinega in materinega objema, da je pospešil ko¬
rake.

»Kje je tvoje bogastvo, Pavel?« ga bosta izpraševali.

»Zdaj ga še ni, ali spomladi pride, spomladi pride
gotovo!« jima odgovori.

Odprl je vrata in zaklical na ves glas:

»Manica, mati!«

Smehljajoče lice se mu je zresnilo; roka, ki
jo je prožil v pozdrav, mu je omahnila, obšlo ga je
nekaj mrzlejšega nego je zimski mraz; pred sabo je
zagledal tuje ljudi.

»Kje je moja žena, kje je moja mati?« je vprašal
z obupnim glasom.

»Ni ju več,« so odgovorili tuji ljudje.

»In kje sta? Povejte hitro!«

Molčali so tuji ljudje. Gledal jih je Pavel, a poznal
ni nikogar. Temno mu je bilo pred očmi.

»Hitro povejte!« je zavpil še enkrat.

Tuji ljudje bi mu radi prizanesli, zato so molčali.
Ali Pavel je hotel videti svoje ljudi, zato je zavpil
iznova:

»Govorite, kje sta Manica in mati!«

»Na pokopališču!«

Pavel je odprl usta; strmel je nekaj časa pred
se, potem je dvignil kazalec k čelu in dejal mirno:
»Saj res! Kralji imajo tudi svoje grobove!«

To rekši, 'se je obrnil in odšel.

»Kralji imajo tudi svoje grobove!« je šepetal. Ki¬
taro je snel z rame. Začel je prebirati s prsti; pel je
do pokopališča:

166

Ubog popotnik hodi križemsvet,
srce ga sili, da za srečo roma.

Človeška srca krije mraz in led,
in romar brez miru je in brez doma.

Obstal je med grobovi in se oziral okrog. Zagle¬
dal je grobarja, ki je s kopačem sekal grob v zmrzlo
zemljo.

»He, mož, dobrotnik!« ga je poklical Pavel. »Ali
veste, da imajo tudi kralji svoje grobove?«

Grobarju se je zdelo čudno to vprašanje. Vendar
je odgovoril: »Vem, vem! Saj pravijo, da so pod mojo
lopato enaki vsi ljudje.«

»Dobro!« je dejal Pavel. »Ali me poznate? Jaz sem
kralj Pavel Plesec — ali pa rimski cesar Neron, kakor
vam dražje. In zdaj mi povejte, kje je grob moje žene,
takoimenovane Manice, in povejte mi tudi, kje je
grob moje matere. To vam ukazujem!«

Nemo je stopil grobar od svojega dela. Šel je na
zadnji konec pokopališča, tja, kamor so zakopavali
siromake. Pavel je stopal za njim. Ustavita se ob go¬
mili, visoko nasipani s snegom. Nanjo pokaže grobar
s prstom in reče: »Tu je grob!«

Pavel začne po kitari prebirati s prsti. Nemirno
so gledale njegove oči; jok in smeh — oboje je bilo
v njih. Potem se mu je sklonila glava. Globoko mu
je padla na prsi. Žalostno se je glasila nad grobom
njegova pesem:

Nezvan, nevabljen, vedno sam s seboj,
nemirne misli le so mu družice;
nikjer nikogar, da bi del mu: Stoj!

Da bi izprala bol več ni solzice! . . .

Drugi del.

i.

metliškem gradu je stanovala stara gospa.
Bila je čestitljiva žena snežnobelih las, ki
so se ji spuščali v kratkih kodrih po til¬
niku. Občevala ni z nikomur. Živela je
sama zase, popolnoma ločeno od sveta kakor v sa¬
mostanu. Po ves teden je ni bilo na izpregled. Bivala
je v sobanah ali pa se izprehajala po vrtu, ki se je
razprostiral okolo gradu. Steze, posute z belim peskom,
so se vile med cvetičnimi gredami. V enem kotu je
rasla skupina visokih smrek, v katerih senci je stala
miza in okolo nje so bile pričvrščene klopi. Ob vročih
popoldnevih je gospa najrajša sedela tu in čitala iz
knjig.

H gradu je pripadalo„veliko posestvo, katerega
posamezni deli so ležali na raznih krajih okolo Met¬
like, tako proti Gorjancem, kakor tudi proti Kolpi.
Oni del proti Gorjancem so tvorile njive, vinogradi
in gozdovi, v tistem delu proti Kolpi pa so bili bogati
travniki. Skrb, da je bilo vse v redu, je imel oskrbnik,
ki je prebival ali v gradu ali pa na pristavi ob cesti
na Hrvaško. Ta je moral vsak dan poročati gospč o
stanju gospodarstva, on je bil edini, ki je občeval

168

redno z njo. Sicer so hodili v grad samo siromaki in
berači, ki jim je bila grajska gospa dobrotnica in
podpornica.

Med ljudi je hodila samo ob nedeljah. Vsako
nedeljo zjutraj je šla k osmi maši. V cerkvi je sedla
v svoj stol blizu velikega oltarja in pobožno priso¬
stvovala svetemu opravilu. Po maši je počasi odha¬
jala proti domu. Na tej poti so ji bili spremljevalci
otroci, ki jim je delila bonbone in druge sladkarije.
To je bilo tako v navadi, da se je ponavljalo leto in
dan vsako nedeljo. Popoldan je moral zapreči kočijaž
veliko grajsko kočijo z visoko vzbočenim, jermenastim
peresjem. Vanjo je sedla gospa, in dva črna konja
sta potegnila staro gospo z grajskega dvorišča.

Kočijaž ni smel voziti naglo. Konja sta morala
stopati korakoma, ker se je gospa bala nesreče. Ne¬
koč so se splašili konji in zavozili v cestni jarek, da
bi se kmalu prevrnil voz in gospa z njim. Od tedaj
ni marala hitre vožnje. Vozila se je do svojih posestev,
ki jih je ogledovala z voza ali pa hodeč med njivami,
travniki, trtami. Z njo se je moral voziti oskrbnik,
ki ji je dajal pojasnila.

Proti mraku se je vrnila v grad, in potem je zopet
ni bilo na dan teden dni.

Od kod je in katerega rodu, niso izpraševali in
pozvedovali ljudje. Poznali so njeno enolično življenje,
vedeli, da je dobra delavcu in siromaku, sumili, da
je silno bogata — za drugo se niso menili.

Nekoč sta se pripeljala v grad tujec in tujka,
mlad gospod in mlada gospa. Vsi trije so se vsak
dan izprehajali po vrtu. Gospod in gospa sta vedno
nekaj važnega pripovedovala graščakinji. Vsaj tako je
bilo sklepati iz razvnetega govora in iz živahnega gi¬
banja rok. Ob nedeljah so hodili zjutraj skupno k
maši, popoldne so se skupno vozili na izprehod, sicer
jih ni videl nihče po ves teden. To je trajalo skoro
dva meseca.

169

»Kdo sta neki ta dva, ta tujec in ta tujka?« so
se izpraševali ljudje.

A nihče ni vedel ničesar, tudi oskrbnik ne.

Potem se je pomirila radovednost.

Ko je zopet nekoč skoro po dvamesečnem bivanju
tujcev prišel oskrbnik poročat h gospe, ga je vprašala:
»Ali bi mi morda vedeli koga nasvetovati tu v mestu
ali v okolici, ki bi hotel kupiti moj grad in moje
posestvo ?«

Oskrbnik je bil osupnjen ob tem vprašanju.

»Ali je vaše vprašanje resno, milostiva gospa?«
je vprašal.

»Saj veste, da se nikoli ne šalim. Moje vprašanje
je popolnoma resno!« je rekla odločno gospa.

»V tem hipu ne vem nikogar,« je dejal oskrbnik.
Z roko si je gladil brado, kakor da razmišlja.

»Pač!« je izpregovoril, »čul sem govoriti, da bi
rad kupil kako posestvo Jože Zavinščak iz Zavin-
kovcev.«

»Tako, tako! Ali ima denar?«

»Da, ima ga! Podedoval ga je po očetu in pri¬
ženil ga je tudi, a precej si ga je pridobil tudi sam,«
je pojasnjeval oskrbnik.

»Najrajša bi pač, da pride na moje mesto domač
človek. Zato vas prosim, da greste takoj jutri zjutraj
do Zavinščaka in ga vprašate, če ga je volja, kupiti
mojo posest z gradom vred. Vse skupaj dam za pet-
intridesettisoč goldinarjev, morda še za manj. Ako je
s tem zadovoljen, naj se potrudi k meni, da se do¬
menimo in napravimo kupno pogodbo. Ako mi izpos¬
lujete to, vam dam lepo nagrado.«

»Dobro! Storim po vašem ukazu!«

Drugo jutro je oskrbnik osedlal konja in odjahal
v Zavinkovce.,

Jožeta je dobil pred hišo. Že oddaleč je zavihtel
s klobukom in mu zaklical v pozdrav: »Dobro jutro,
gospod graščak!«

170

»Dobro jutro, gospod minister!« je odzdravil Za¬
vinščak.

Oskrbnik je skočil s konja in ga privezal k ograji.

»Zakaj se norčujete iz mene?« gaje vprašal. »Jaz
nisem minister in ne bom nikoli.«

»Norčujem se zato iz vas, ker se vi iz mene,« je
odgovoril Jože, »jaz nisem graščak in ne bom nikoli.
Vrnil sem vam le šilo za ognilo.«

»Graščak še niste, to je res!« je začel oskrbnik.
»Ali ker prihajam v važnih zadevah, stopiva rajša v
hišo.«

»Dobro, pa stopiva v hišo!«

Moža sta stopila v hišo in sedla v sobi za mizo.

»Da torej začnem,« je rekel oskrbnik, »graščak
še niste, ali boste.«

»Kaj pravite?« se začudi Zavinščak.

»Da govorim brez ovinkov: grajska gospa me je
poslala do vas z vprašanjem, ako hočete kupiti njeno
posestvo z gradom vred?«

»Kako ste rekli?« se je začudil Jože in nastavil
roko za uho, kakor da ne sliši prav in razločno.

Okrbnik se je zasmejal in ponovil s krepkejšim
glasom:

»Grajska gospa, tista namreč, ki prebiva v met¬
liškem gradu, mi je naročila, naj grem do vas in naj
vas vprašam, ali bi ne hoteli kupiti njenega posestva
in gradu. Ali ste zdaj razumeli?«

»Razumel sem že, toda — ali je posestvo in grad
naprodaj ?«

»Mora že biti,« je dejal oskrbnik, »sicer bi me
gospa ne pošiljala semkaj.«

Zavinščak je vstal s stola in hodil po sobi gor-
indol. Vihal si je brke in gledal v tla,

»Hm, hm, hm,« je mrmral pred se, »to je prišlo
tako naglo, da sam ne vem, kaj vam naj odgovorim.
Hm, hm, hm . . .«

171

Potem je stopil Jože do vrat, jih odprl in zaklical
v vežo: »Lenka, Lenka!«

»Kaj je?« se je odzvala žena s prvega nadstropja.

»Pridi hitro dol! Hitro pridi, ker je važno in
nujno!«

Zopet je nameril korake po sobi. Lenka je vsto¬
pila. Nista imela časa, da bi se pozdravila z oskrb¬
nikom, tako hitro je začel Jože: »Čuj, Lenka, ta-le

gospod je prišel sem k meni, poslan od grajske gospč,
da bi . . . Kako je že? Povejte rajši sami! . . .«

Jože ni mogel govoriti od razburjenja. Zato je
nadaljeval oskrbnik, obrnjen k Lenki: »Moja gospa
me je poslala semkaj z vprašanjem, ako hoče vaš
mož kupiti metliško graščino.«

Lenka je pogledala zdaj Jožeta, zdaj oskrbnika,
potem je zakrilila z rokami in dejala z veselim gla¬
som: »Jože, hvala Bogu, kupi, seveda kupi!«

»To ni kar tako, kakor da bi kupil škaf na
semnju. Tu je treba premisleka in preudarka. Lahko
je reči: kupi, a težko je veleti: plačaj! To je dvoje
čisto različnih reči!« je trdil Jože. »Pred vsem pa bi
bilo treba vedeti ceno.« Obrnil se je proti oskrbniku:
»Ali kaj veste, koliko bi zahtevala gospa ?«

Oskrbnik je odvrnil: »Gospa je rekla, da bi dala
vse skupaj za petintridesettisoč goldinarjev, morda še
ceneje. Gotovo bi dala ceneje, tako mislim, ako bi ji
takoj na roko odšteli denar, da bi ne imela potem
nobenih skrbi več. Šlo bi, mislim, tudi za tridesettisoč,
in tega denarja vam je vredno, to vam rečem jaz, ki
poznam grad in svet. Ako bi imel denar jaz, bi bilo
vse moje, a ker ga nimam, bodite vi toliko pametni
in sezite po sreči, ki se vam ponuja. Take prilike ne
boste imeli nikoli več.«

»Čakajte, da premislim.«

»Premislite, a ne odlašajte dolgo. Iz odločnosti,
ki mi je z njo dala gospa to povelje, sklepam, da
bi rada kmalu uravnala to zadevo. Ako se torej kmalu

172

ne odločite vi, bo treba pozvedeti za drugega kupca.
Če se premislite in sklenete kupiti, potem se zglasite
v gradu, da se o vsem natančno domenite. Kakor
rečeno: jaz na vašem mestu ne bi pomišljal niti
trenutka, ampak bi kupil in tako svoj kapital naložil
najplodonosnejše.«

»Pojdite torej in povejte gospe,« je rekel Zavin-
ščak, »da se zglasim pri nji jutri ali najpozneje po¬
jutrišnjem. Takrat ji povem, kak je moj sklep.«

Oskrbnik se je poslovil in odjahal izpred hiše.

Ni bilo treba dolgega premišljanja. Lenka je pri¬
govarjala možu, naj kupi graščino. S tem jo osvobodi
bivanja v Zavinkovcih, s tem napravi sebe za upo¬
števanega gospoda, s tem zagotovi Fricetu sijajno
bodočnost, s tem pripravi vsem skupaj in vsakemu
posebe tako življenje, kakršnega so pogrešali doslej.
Odločitev ni težka tudi zategadelj, ker ima Jože
toliko sredstev, da lahko odšteje denar takoj, da se
bo, torej po oskrbnikovih besedah kupna cena tudi
primerno in izdatno znižala.

»Bodi po tvoji volji, a mater moram vendarle
tudi vprašati za svet,« je rekel Jože.

Ko je povedal Jože materi, kaj namerava storiti,
se je starka začudila in majala z'glavo.

»Tvoja glava — tvoj svet,« je rekla, »a ko bi
hotel poslušati mene, bi opustil to misel. Zdaj si
trden gospodar; vse, kar imaš, je tvoje, ni ti treba
gledati v negotovo bodočnost. Vzrastel si na kmetih,
navajen si temu in takemu življenju; potem se boš
moral pogospoditi. Nove razmere bodo hotele novih
običajev, drugačnega življenja. Sicer pa stori, kakor
ti kaže. Če je to ženina odločna volja, se ne oziraj
name, ampak zadovolji njo, da ne bo v hiši večnega
jadikovanja. Name pa ne računaj. Prebila sem vso
dobo tukaj in tukaj si tudi želim zatisniti oči. Iz te
sobe ne grem prej, preden me ne poneso.«

Jože je povedal Lenki, kaj je čul od matere.

173

»Mislila sem si,« je rekla žena, »da bo govorila
tako. Saj je mati. Toliko preudarka pa imam tudi jaz,
da vem, da se nam ni ničesar bati. Take prilike ne
boste imeli nikoli več, je dejal oskrbnik. Ta izjava
moža, ki pozna grajski svet, je vredna vsega uvaže-
vanja. In naposled, ako hočeš imeti mene še nekaj
časa in ako mi privoščiš vsaj nekoliko resničnega in
pravega življenja, to tudi storiš. Saj me vidiš, kakšna
sem. Bledim in sušim se vidno.«

»Saj ni tako hudo,« ji seže Jože v besedo.

»Dobro vem, kako je! Pa saj ni to nič čudnega.
Kateri ženski bi vse to, kar sem prebila jaz, ne pu¬
stilo vidnih znakov? Morala bi biti iz železa in na¬
mesto srca bi morala imeti kamen v prsih.«

In tako je bilo odločeno.

Drugi dan je odšel Zavinščak v grad. Dolgo časa
se je razgovarjal z grajko gospo in s tujim gospo¬
dom. Naposled so se domenili in si segli v roke.
Spremljali so Zavinščaka iz sobe v sobe, iz gradu na
vrt, potem v kleti, hleve in na podstrešje Drugega
posestva mu ni bilo treba ogledovati, ker ga je dobro
poznal. Opozarjal ga je nanj že njegov oče, ogledal
ga je dostikrat že sam, ko ga je mimo vodila pot.
S tujim gospodom sta odšla k notarju, potem k so¬
dišču — in tako je postal Jože Zavinščak lastnik
gradu in velikega posestva.

Ta novica se je bliskoma raznesla po mestu.
Ljudje so ugibali, sodili, računali. Oglašala so se
razna mnenja, ugodna in neugodna za novega gra¬
ščaka. Vse meščanstvo se je razdelilo v dva dela: eni
so bili za Zavinščaka, ki bo zdaj, ko se preseli v me¬
sto, tudi vplival na vse življenje; drugi so bili proti
njemu, ker gleda previsoko, ker se oprijemlje stvari,
ki niso zanj. Ti so sodili, da je vsemu temu kriva
pravzaprav njegova žena, ki ji je bilo življenje v Za-
vinkovcih prekmetiško, in ki bo zdaj gotovo hotela
veljati za prvo gospo ter bo tako zapostavljala stare

174

in čestitljive, doslej spoštovane in cenjene meščanske
rodovine.

Enak vtisk je napravila ta novica tudi v Zavin-
kovcih.

»Ošabnost pojde v svoje gnezdo,« so govorili eni.

»Kdor visoko leta, nizko obsedi,« so trdili drugi.

»Komur ni mar domačega krova, onemu tešejo
rakev,« so prorokovali tretji.

Bili so to oni, ki so dolgovali Zavinščaku in ki
so se bali, da jih bo pritiskal zdaj še bolj. Oni pa,
ki so bili Jožetu prijatelji, so bili ponosni nato, da se
je domač, kmetiški človek pospel tako visoko, da lahko
zamenja tesnobo kmetiške hiše s prostornostjo go¬
sposkega gradu.

Takoj potem, ko je bilo kupno pismo sklenjeno
in podpisano, ko je odštel Jože Zavinščak grajski gospč
tridesettisoč goldinarjev, seje izselila grajska gospoda,
in stari grad je čakal, da sprejme novega gospodarja.

II.

Jože ni mogel pregovoriti matere, da bi se pre¬
selila z njim iz Zavinkovcev. Ostala je na domu, ki
mu je vladala dolgo vrsto let, kjer hoče tudi priča¬
kovati zadnje ure. Kako se naj bi starka privadila
popolnoma drugačnemu življenju? Ostala je doma in
žalostna je bila. Težko ji je bilo, da je storil sin ta
korak. Kaj bi rekel šele oče, ko bi vedel, da je izdal
Jože toliko denarja in stopil iz gotovosti v negotovost?

Lenka se je poživila in radovala, ko si je urejala
novo stanovanje. Vendar se ji je izpolnila želja, da
se izseli iz Zavinkovcev, se reši iz osamelosti in
začne živeti novo življenje. Vse je bilo pozabljeno,
kar je prebila doslej. Novi upi so zaživeli. Vsa njena
skrb bo odslej posvečena Fricetu, da mu zagotovita
oče in mati srečno bodočnost.

Skrb nad domom v Zavinkovcih je prepustil Jože
materi. Oskrbnik se je nastanil v pristavi ob Kolpi.

175

V sobi v gradu, ki jo je Lenka priredila najlepše, je
visela podoba njene matere. Zdelo se je, da gledajo
zdaj njene oči veselejše in mirnejše. Vse okolo nje
je bilo lepo in novo.

Ob potoku, ki je žuborel zadaj za gradom in
namakal Zavinščakove travnike, je postavil Jože mlin
in žago. Mlel je žito svojega polja in žagal debla iz
svojih gozdov — moko in deske so prodajali ob se-
manjih dneh na trgu njegovi uslužbenci. Tako si je
odprl nov vir dohodkov.

Vrata v njegov grad so bila odprta ostali metliški
gospodi —uradnikom in imovitejšim meščanom. Lenka
jih je vabila na pojedine; ljudje so se ji klanjali in
jo povzdigavali z laskavimi besedami. Vse polno ve¬
selega življenja je bilo pozimi v sobanah, poleti na
vrtu. Smreke so dajale prijetno senco, lepi so bili iz-
prehodi po belih stezah, ki so se vile in krožile med
pisanimi cvetičnimi grmi. Komur je izmed Zavinšča-
kovih prijateljev zmanjkalo denarja, se je zatekel k
njemu, ki mu ga je posodil na visoke obresti. Zgo¬
dilo se je, da je na ta način vedno raslo število tistih,
ki so bili zavisni od Zavinščaka, a dvigala sta se
obenem tudi ugled in veljava novega graščaka. Omeh-
kužil se je, zato mu je prijalo laskanje in poklanja¬
nje in poveličavanje njegovih vrlin in zmožnosti. Zato
je tudi namenoma iskal prilike, da so mu ljudje de¬
lali poklone. Začel je praviti o skromnosti svojega
rojstva, in laskači so slavili njegovo vztrajnost in
možato odločnost, ki sta ga dvignili od preprostega
kmeta in kupca na tako ugledno, v mestu in daleč
okrog najuglednejše mesto.

Začel je stopati ponosno in samozavestno. Lenka
je bila visoka gospa. Kaj so bile proti nji druge gospe,
kaj šele navadne meščanke?

Nič več se ni vozila v koleslju. Ta je bil na
razpolago oskrbniku, da ga je rabil, ako se je vozil
v gospodovem imenu po kupčijah. Imel je lepo in

176

bogato službo. Bil je izvežban v svoji stroki še izza
dobe, ko je služil prejšnji gospodinji, zato si je pri¬
dobil zaupanje Zavinščakovo. To zaupanje je pa bilo
tudi vzrok, da ni mislil samo na gospodarja, ampak
tudi nase, na svoj žep. Kjer je vsega dovolj — imetja
in časti — lahko odpade kaj tudi njemu, ki je v službi
tako ugledne in bogate hiše. In tako je rasla tudi
njegova moč. Ozračje, ki se je gibal v njem, je utrjalo
v njem vero v lastno veljavo. Zato se je začel pri¬
števati med gospodo, zato je bil proti delavcem trši in
odurnejši. Tudi k njemu so se zatekali ljudje, ako so
česa rabili z graščinskega posestva. Ako ni bila za¬
hteva prevelika, jo je uredil sam brez gospodarjeve
vednosti. Zaradi kake uboge smreke, zaradi par vreč
pšenične moke, zaradi nekoliko desdk se mu ni zdelo
vredno, da bi nadlegoval svojo gospodo. Uredil je vse
te in take malenkosti sam in^ ravnal pri tem tako,
kakor da je vse njegova last. Če je bilo kaj večjega,
so se ljudje priporočali zopet njemu, da je zadevo
izposloval pri gospodu. Vsak človek, posebno če ni
bil že po zunanjosti gosposki in olikan, vendar ni
mogel in smel kar tako pred grajsko gospodo. Bilo
je torej treba oskrbnikovega posredovanja, a pred
vsem je bilo treba njegove naklonjenosti, ki je bila
naprodaj za denar.

Lenka se je vozila v grajski kočiji, v oni z vi¬
soko vzbočenim, jermenastim peresjem. Kadar se ji
je zazdelo, je moral kočijaž zapreči voz. A ni smel
sesti nanj v navadni, delavni obleki; obleči se je moral
v črno sukno s svetlimi gumbi, saj je vozil svojo
gospo, ki ni poznala delavnika. Ob slabem vremenu
se je vozila ob nedeljah tudi k maši. Izpočetka se je
zdelo ljudem čudno, da ne more gospa Lenka Zavin-
ščakova prehoditi peš niti tistih sto korakov od
gradu do cerkve. A naposled so se temu privadili:
gospoda ima lahko svoje običaje. Če bi hotela, bi se
dala lahko tudi nositi v cerkev, zakaj bi se ne vozila!

177

Toda Lenka se ni prevažala samo zaradi lepšega,
ampak včasih je čutila takšno trudnost v nogah, da ji
je bila vsaka pot prenaporna.

Bili so posebni časi, ko je zakipelo v gradu po¬
sebno veselje. Tako je bilo običajno ob gospodovem
in gospejinem godu.

Dopoldne so prihajali čestitat. Prihajali so vsi
od mestnega sodnika in župana tja do grajskega
oskrbnika, gospodje in gospe.

Medtem so pripravljali v veliki sobani nad
glavnim vhodom obed. Dolga miza je bila pogrnjena
z belim prtom, in svetla namizna oprava je bila raz¬
postavljena okrog. V visokih vazah je dehtelo grajsko
cvetje.

Ko je veliki zvon odzvonil poldne, se je začela
gospoda zbirati.

Prišla je Lenka in sedla na gorenji konec. Potem
so posedli povabljenci, Jože Lenki nasproti. Donašali
so jedila v velikih posodah, rožljali so noži in vilice.
Od ene jedi do druge so se komaj malo oddahnili.

Gospodar je vstal in je dvignil prvo čašo na
zdravje milim gostom in prijateljem.

»Napravili ste mi mnogo veselja,« je govoril, »da
ste prišli počastit moje skromno domovanje.«

Namenoma je govoril o skromnem domovanju,
zakaj vedel je dobro, da zbudi s temi besedami ugovor.

In res! Komaj je omenil skromnost svojega do¬
movanja, že se je oglasila gospoda.

»No, no! . . . Nikar se ne ponižuj! ... No,
no! . . . Blagor mu, kdor lahko govori o taki skrom¬
nosti!«

Jože je čakal in gledal, kako so se v poklonih
nagibale glave proti njemu in proti Lenki.

»Prosim, prosim! Jaz že vem, kako je! Glavno
je pač, da ste prišli in meni in ženi napravili toliko
veselja. Pozdravljam vas in vas prosim, da se za¬
bavate poleg volje in prav podomače in brez vsakih

Trije rodovi.

12

178

ozirov okušate, kar vam ponuja moja kuhinja in moja
klet. Seveda, pred leti, ko smo še životarili v Zavin-
kovcih, nisem niti sanjal, da mi bo kdaj mogoče po¬
zdravljati tako odlično gospodo v svojih sobanah.
Toda razmere so se zasukale tako, da mi je danes
to mogoče. Zato je pa moje veselje tudi toliko večje,
in zato bodi tudi vaša dobra volja primerna temu
mojemu veselju. Dvigam čašo na vaše zdravje!«

Gospoda se je dvignila s sedežev, zazveneli so
kozarci. Nekaj povabljencev se je nabralo okolo Jo¬
žeta, drugi so silili k Lenki, da je mogel vsak trčiti
zdaj z njim, pozneje z njo. Poklone so spremljale
laskave besede, neodkritosrčna hvala. Šum se je po¬
legel šele tedaj, ko je potrkal mestni sodnik z nožem
ob kozarec ter dal s tem znamenje, da želi govoriti.

In vstal je sodnik. V dolgi, črni suknji, v viso¬
kem, belem ovratniku je stal na svojem prostoru, se
odkašljal in sukal čašo med prsti, kakor da bogve
koliko razmišlja, kaj naj odgovori na prejšnje pozdravne
besede. A to razmišljanje je bilo le navidezno, ker je
bil govor skrbno sestavljen in vsako leto, olj vsaki
priliki eden in isti.

Ozrl se je gospod sodnik in pogledal, je li že
vse pripravljeno na slovesni trenutek. In ko je videl,
da so vsi obrazi resni, da gledajo oči z napeto po¬
zornostjo, je doznal, da je dospela prilika, ko se naj
oglase njegove besede.

»Gospoda moja!« je začel in se poklonil najprej
Lenki in potem Jožetu. In takisto so se nagnile vse
glave, kamor jim je govornik pokazal pot.

»Naša dolžnost je, da izrečemo visokocenjenima
gostiteljema najlepšo zahvalo za prijaznost in gosto¬
ljubnost!«

»Dobro, dobro!« je pritrjalo omizje.

Jože je napravil z roko znamenje, češ, saj tega
ni treba.

179

»Vem!« je nadaljeval slavnostni govornik, »blagim
srcem ni treba glasne zahvale. A moje besede naj
samo tolmačijo tisto vdanost in tisto spoštovanje, ki
nagiblje naša srca k cenjeni rodovini Zavinščakovi!«

»Res je!« je vzkliknilo omizje.

»Ta vdanost in to spoštovanje, ki sta nam tako-
rekoč prešli v meso in kri, me silita zdaj, da se s to
čašo rujnega vinca bližam vam, milostna gospa!«

Vsa gospoda je vstala in dvignila čaše.

»Bližam se vam, milostna gospa,« je nadaljeval
govornik, »kakor se bliža sluga svoji gospodarici, a vas,
čestita gospoda, poživljam, da se približate z menoj
tej zvezdi našega omizja in da ji zakličete z mano
vred: Bog jo poživi še mnogo, mnogo let nam vsem
v naj večjo radost!«

In potem je zazvenelo po sobani v glasnih in
navdušenih klicih. Potem so nanosili na mizo novih
jedil, in močna vina so razžarjala lica.

Približal se je popoldan, in veseli družbi je po¬
stalo vroče. Zrak je bil dušeč in soparen. Gospa
Lenka je povabila goste, naj se potrudijo na vrt, kjer
se izzračijo. Pod smrekami jih je čakala pogrnjena
miza. Nekateri so posedli po klopeh, drugi so se razšli
po vrtu. Glasno govorjenje in vesel smeh sta se raz¬
legala ob gradu. Zdajinzdaj so se združila grla v
kričečo popevko, ki jo je bilo slišati daleč dol v mesto,
da so govorili vsi ljudje: »Danes piruje grad!«

»Kmet je osedlal konja in zdaj dirja nekam na¬
prej!« so govorili drugi.

»Naj bi nam rajši prizanašal, kadar mu odšte¬
vamo obresti,« so menili tisti, ki so bili Zavinščaku
dolžni, »to bi mu bilo v čast. Kaj imamo od tega, da
napaja sito gospodo?« S srdom so se obračali h gradu,
od jeze so stiskali pesti.

Zmračilo se je, in grajska okna so se zasvetila.
Na mizi je stala pripravljena večerja. A gospodi ni
bilo več mnogo do jedi, samo žejalo jo je še. in tako

180

se je gostovanje završevalo ob pijači. Vstajali so go¬
vorniki. V brezjedrnih, puhlih besedah so slavili vrline
Jožeta in Lenke. V papir so zavijali ostanke jedi;
govorili so glasno in brezmiselno, preminjali sedeže,
poizkušali peti zborno in posamez. Nerodna roka seje
naslonila na mizo, kozarec se je prevrnil, vino je
kapljalo na tla.

»Oprostite, oprostite!« se je izgovarjal neokretni

gost.

»Ah, kaj! Kozarec vina sem ali tam,« je odvrnil
Jože. In prevrgel je sam čašo, da se je izteklo vino
po mizi in se razlezlo v dolgo mokro liso po belem
prtu. Kaj mu hoče uboga kupa vina!

Gostje so se razhajali v negotovih, omahljivih
korakih. Stiskali so si roke in blebetali nejasne besede
kakor otroci, ki še ne znajo govoriti. Namizno posodje
in orodje je stalo po mizi v neredu. Stoli so bili
razstavljeni po vsi sobi. Dišalo je po razlitem vinu
in tobaku.

Drugi dan so pozno vstajali ljudje. Bili so pusti
in dolgočasni, ni se jim ljubilo delati, žejalo jih je.
Razmišljali so, je li kdo napravil kako neumnost,
rekel kako nerodno besedo, zapel neprimerno pesem,
da bi se ne zameril in da bi ga ne prezrli ob drugi
slični priliki. Iskali so drug drugega, govorili o poje¬
dini, o množini izpitega vina in se zatekali v gostil¬
nice, da si preženo žejo, puščobo in dolgočasnost.

»Tako so ljudje različni na tem božjem svetu!«
so modrovali.'»Enim ni nič gabnejšega nego laskanje,
a Zavinščakovim ne prija nobena stvar tako kakor
sladka beseda! No, s tako ceno je lahko kupovati
gostije! Briga me, če se mu desetkrat zlažem v lice,
da se le enkrat dosita najem in napijem.«

Lenki je bilo po gostovanju še posebno nepri¬
jetno. Bolela jo je glava in peklo jo je v prsih. Od¬
peljala se je z Jožetom v Zavinkovce ali pa kam na

181

Hrvaško. Posli so doma použivali ostanke, oskrbnik
je imel dovolj prilike, da je delal zase.

Večkrat je odpotovala Lenka tudi za dlje časa.
Odšla je v toplice ali pa v Zagreb, kjer se je pri¬
pravljal Frice za vojaški stan. Starši mu niso mogli
izbiti iz glave misli, da mora biti oficir. Oče ga je
hotel dati v šole, da se izuči za veščega gospodarja,
tudi mati je bila izpočetka za to. A sinova trma je
zmagala materino voljo, in mati je pridobila očeta, da
je privolil v to. Tako je zmagal sin.

Saj je tudi res: čemu se bi ubijal na posestvu,
ko bo lahko živel prijetno življenje mladega častnika.
Kako lepo mu pristoja že zdaj vojaška uniforma, in
kako se bodo ozirali za njim šele potem, ko bo nosil
dolgo, svetlo sabljo in zveneče ostroge! Lahko mu
bo dobiti bogato nevesto, ker bo sam bogat. Grad bo
imel za to, da se odpočije, kadar mu bo dovolj vese¬
lega življenja.

111 .

Hišo — ali kakor jo je sam imenoval — bajto Ilije
Preliča je kupil pred njegovim odhodom v Ameriko
njegov sosed z denarjem, ki mu ga je posodil Jože
Zavinščak. Bil je to harmonikar Marko, vaški godec,
vesel človek, ki je menil, da si z mehom prigode
cekine, da mu bo kmalu mogoče izplačati Zavinščaka
in da bo potem svoj gospodar pod svojo streho.

A to ni šlo tako lahko, kakor si je mislil godec
Marko. Preveč je mislil na godbo in premalo na dom,
zato je bil dolžan Zavinščaku vedno več, namesto da
bi mu bil vedno manj.

Hodil je od semnja do semnja, od proščenja do
proščenja. Spremljala ga je žena, ki je bila vesela in
živahna in ki je znala lepo peti in plesati. Poteza!
je Marko klobuk na oči, da ni videl, kaj se godi okolo
njega, vlekel harmoniko, da je^ piskalo iz nje polno
veselih in poskočnih glasov. Žena je popevala in

182

nagovarjala ljudi k plesu. Čimbolj se razvije veselje,
temveč bo zaslužka. In bilo je dosti vina, dosti mesa
in tudi nekaj denarja. A z dobrim vinom in mesom
je prišla tudi razvada, da ni bil več dober domač črni
kruh. Denarnega zaslužka pa tudi ni bilo toliko, da
bi ga bilo dovolj za dobro življenje in za Zavinšča-
kove obresti.

Prostor okolo hišice godca Marka je ostajal iz-
večine neobdelan. Nekoliko krompirja je raslo tam,
sicer je ležala naokrog pohojena trava. Petero nje¬
govih otrok se je preganjalo okrog hiše in so pasli
suho kozo, edino žival pri hiši. Mati in oče — nihče
se ni dosti menil za deco; koza jo je imela še naj-
rajša. Ko sta šla Marko in žena z doma s harmoniko
in s prazno torbo, so ostali otroci sami brez kruha
in nadzorstva. Kar je bilo kozjega mleka, so ga posre-
bali sproti, kruha so šli prosit od hiše do hiše. Tudi
jemali so, če se je dalo kje kaj vzeti.

»Čakajte, ko pride stric iz Amerike, stric llija!«
jih je večkrat tolažila mati, ko se je vrnila in ko so
ji tožili otroci, kako so bili lačni. »Ko se vrne stric
llija — ej, takrat bo veselo in lepo!«

A strica Ilije ni hotelo biti. Markova žena je

včasih dobila pismo iz Amerike in tudi kak dolar je

bil v njem. A kaj hoče to! To je bilo komaj za nekaj
obleke.

Oskrbnik je tožil Zavinščaku, da ni dobiti od
Marka nobenega denarja. Izterjevanje manjših dolgov
je namreč Zavinščak poverjal oskrbniku.

»Iztirajte ga izpod strehe, če neče plačati!« je
velel Zavinščak.

Oskrbnik je pritiskal in pretil, a kako naj da
Marko, če nima nič.

In tako se je zgodilo, da je prišel oskrbnik s

pasjim bičem in iztiral Marka in ženo in otroke iz

hiše. Pred nosom je zaklenil duri, in Marko in nje-

183

gova družina so bili brez strehe. Kar je bilo prej
Preličevo, je bilo zdaj Zavinščakovo.

»Zapalim mu Zavinkovce in grad!« seje grozil Marko.

In ko je zvedel oskrbnik, kako se je grozil, ga
je pozval predse in mu zapretil, da ga naznani go¬
spodu, ki ga bo dal zapreti, da bo vedel, kaj se pravi
groziti z ognjem.

Marko se je bal zapora. Vajen je bil zlate svo¬
bode. Po semnjih in proščenjih jo je užival, in nič več
bi mu ne pela harmonika, ako bi ga vtaknili pod ključ.
Bal se je zapora kot smrti.

»Ako ne izpolniš moje volje, te naznanim. Potem
ti že dado priliko, da se izpokoriš za grozeče besede!«
mu je dejal oskrbnik.

»Vse vam storim, samo ne zapirajte me!« se je
vdal Marko.

Oskrbnik je pa govoril tako z Zavinščakovo ved¬
nostjo. Javil mu je takoj, ko je zvedel za Markovo
grožnjo.

»Tega gotovo ne stori,« je rekel Zavinščak, »to
so samo besede.«

»Vem, ali vendar mu je treba malo strahu. In to
storimo tako, da mu zapretimo z zaporom, ako ne
gre za majhne denarje služit k nam,« je svetoval
oskrbnik. »V mlinu rabim hlapca, na pristavi deklo, v
Zavinkovcih je treba pastirja. Čemu bi kradli Markovi
brez posla Bogu čas? Njega vtaknemo v mlin, njo
na pristavo, otroci naj pasejo na Zavinkovcih. Vse
za majhne denarje, za vsako ceno. Tako razženemo
to cigansko svojat in pridobimo sebi potrebnih de¬
lavnih rok.«

»Dobro, dobro! Le ukrenite po svoje!«

Zato je lahko zahteval oskrbnik, naj se Marko
ukloni njegovi volji.

»Ako mi ne storiš, kar ukažem, grem k sodniji.
Potem ti tamkaj zagodejo, da ne pozabiš nikoli te
muzike!« je pretil oskrbnik.

184

»Saj storim vse, kar hočete, samo ne jemljite mi
svobode!«

»Ti mi greš v mlin, kjer rabimo hlapca. Žena
naj se oglasi takoj jutri na pristavi. Treba nam je
dekle. Enega otroka vzameš lahko s seboj, da bo
pospravljal trske in žagovino, druge pustimo v Zavin-
kovcih, kjer je treba pastirjev. Ali pa vzamemo naj¬
starejšega v grad, da bo pomagal pri konjih. Samo
na pristavi ne rabimo nikogar razen žene. Za plačo
boš jedel zastonj. Saj drugega ne zaslužiš, cigan leni,
umazani! Boga zahvali, da te ne damo obesiti, poži¬
galec, in zahvali mene, da ti še ne odrečem kruha za
tvoje lopovstvo!«

»E — da bo le kruha!« je vzkliknil Marko.

Grajski kruh — o, to je dobrota!

»In pa — e, kako bi rekel!« popraskal se je za
ušesi, »no, ali bi smel vzeti harmoniko s seboj, da si
časih zagodem, kadar bo mrak ali kadar bo žaga stala?«

»Le si godi, ali glej, da ne bo trpelo delo!« je
milostno dovolil oskrbnik.

Marko, veseli godec, je bil uklenjen v težko delo.
Žena njegova, vesela pevka in plesalka, je trpela na
pristavi pod sirovostjo oskrbnikove volje. Otrokom
je bila ugrabljena prostost. Vse je krotil in vladal
oskrbnikov bič, ki si je zasužnil uboge ljudi. Navi¬
dezno so se vdali v usodo, naskrivoma so stiskali
pesti. Daši jim je bilo zabranjeno občevanje z drugimi
ljudmi, so vendarle časih prihajali z njimi v dotiko.
Tako se je razvedelo, kako se godi ljudem v Zavin-
ščakovi službi. Kakor je vladalo na eni strani do
graščaka prihlinjeno spoštovanje, tako se je med pre¬
prostejšim ljudstvom širilo sovraštvo do grajske go¬
spode. Saj so bili vsi mnenja, da se nič ne godi brez
Zavinščakove vednosti.

»Pa zakaj si ne kupiš obleke, Marko, da si tako
raztrgan in razcapan?« gaje vprašal nekoč Zavinščak,
ko je prišel pogledat na žago.

185

Široko je odprl Marko oči, zakaj čudno se mu
je zdelo gospodovo vprašanje.

»S čim si naj kupim ?« je vprašal.

»S čim? Kam pa devlješ zaslužek? Gotovo vse
sproti zapiješ!« je dejal jezno Zavinščak.

Še čudnejše se je zdelo Marku, ko je slišal Za-
vinščaka tako govoriti.

»Zaslužek?« je ponovil, »ali smem vprašati: kak
zaslužek?«

»Kak zaslužek? Kako pa to govoriš! Tisti za¬
služek, ki ti ga izplača oskrbnik vsako nedeljo. Ali
morda to ni zaslužek? Ali me hočeš sramotiti? Za
tako lahko delo toliko denarja — in to se ti ne zdi
zaslužek? Ljudje niso nikoli dovolj siti!« se je jezil
Zavinščak.

Ta jeza se je zdela Marku popolnoma neopra¬
vičena.

»Saj ne dobivam nobenega zaslužka, nobenega
denarja, ker smo se domenili samo za hrano,« je dejal
Marko.

»Tako?« se je začudil Zavinščak, »nobenega za¬
služka? Tako, tako! No, saj res! . . .«

Jezen je odšel z žage. Popoldne je poklical oskrb¬
nika k sebi in ga vprašal trdo in odločno: »Kam gre
oni denar, ki vam ga izplačujem vsako soboto zvečer
za Marka in njegove ljudi?«

Oskrbnik si je mislil, da mora enkrat priti do
takega vprašanja, zatorej je bil že pripravljen na od¬
govor.

»To je popolnoma enostavno,« je odgovoril mirno
in prepričevalno. »Markov posel je bil prej tak, da se
je navadil pijače in lenobe. To je resnica.«

»Da, to je res!« je pritrdil Zavinščak, »a kam
gre tisti denar? To hočem vedeti!«

»In mislil sem si,« je zopet začel oskrbnik mirno
in prepričevalno, »da ne sme videti Marko denarja.
Zanemarjal bi delo in zapravljal denar. Zato sem

186

mislil, da je zanj in njegove ljudi boljše, ako hranim
njihov zaslužek in jim ga ne dajem na roke. Kadar
pridejo stara leta, da opešata Marko in žena, jima bo
dobro služilo, kar jima zdaj hranim.«

»Ali je to resnica?« je vprašal Zavinščak in gledal
oskrbniku v oči.

Ta jih ni povesil. Oko je gledalo v oko.

»Kak pomen naj bi sicer to imelo,« vpraša oskrb¬
nik, »da bi hranil tuji denar, če bi ga ne hranil tujim
ljudem za podporo na stare dni? Meni se zdi to pa¬
metno in koristno. Ako pa zahtevate, da izplačam
prihranek, storim to takoj, in vam ne bo potem več
treba izplačevati tedenskega zaslužka.«

»Zakaj ne?«

»No, zato ne, ker bo začel Marko staro življenje.
In kolikor časa bo še kaj okroglega pod palcem, to¬
liko časa bo počivala žaga, ker bo Marko pil in mu¬
ziciral. O tem sem trdno preverjen. Dokler so vratca
v kletko zaprta, je ptiček krotak in prijazen; ako
odprete vratca — frrr! — vam izleti, in kletka ostane
prazna. In tako je z Markom in tako bi bilo z njim,
ako dobi denar v roke. Toda — kakor ukažete, tako
storim.«

Zavinščak ni imel vzroka, da bi dvomil nad res¬
ničnostjo oskrbnikove izpovedi. Govoril je mirno in
prepričevalno in gledal mu je v oči.

»Verjamem vam,« mu je dejal, »le delajte še na¬
dalje tako!«

Oskrbnik se je poklonil in odšel.

Jezno je stopal proti mlinu. Škripal je z zobmi in
s pasjim bičem, ki ga je vedno nosil s seboj, je mahal
po zraku kakor da se vadi, kako bi udaril sigurnejše
in jačje.

In tako je zamahnil z bičem tudi tedaj, ko je
stopil do Marka.

Ta je čepel pri žagi, ki se je zajedela s širokimi,
ostrimi zobmi v zdrav, bel les. Spodaj je šumela

187

voda, in žaga je rezala z glasnim šumom, da ni čul
Marko, ko so se mu približali koraki. Kakor bi ga
kdo nenadoma zdramil iz sanj, tako je skočil pokonci,
ko mu je bič zažvižgal po plečih. Z roko je segel
brž na hrbet, da si je pogladil pekočo bolečino.

»Hudič!« je zaklel oskrbnik in iznova dvignil bič.

Marku so zagorele oči. Segel je po zagozdi, ki
jo je pravkar zabil v zevajočo zarezo, a zagozda je
tičala pregloboko med lesom, da je ni mogel izrvati.
Oči so mu švignile tja do brušene sekire, ki je ležala
na tleh. A nanjo je stopil oskrbnik takoj,, ko je videl,
kaj namerava Marko, veseli godec.

»Kaj pa hočeš, pes?!« je zakričal oskrbnik z gla¬
som, ki je bil močnejši od šumenja vode, jačji od
ropotanja žage, »kaj bi pa rad, pes?« je zavpil še
enkrat. In bič je zažvižgal po roki, ki se je iztegnila
po zagozdi, ki si je želela sekire, in ovil se je okolo
roke kakor kača in prerezal je kožo, od solnca opa-
ljeno, od dela nagubano, in dolga krvava črta se je
prikazala na nji.

Marku so se dvigale prsi, kakor da gori pod njimi
ognjenik. Sline so se mu pojavile na ustnih, zaškrtal
je z zobmi in planil na oskrbnika.

Toda njegova močna in izpočita desnica ga je
stisnila za vrat s tako silo, da se je sesedel na ko¬
lena. Lovil je Marko, veseli harmonikar, sapo, široko
so mu gledale oči. Oskrbnikov bič mu je žvižgal po
hrbtu, da se je Marko zvijal pod njim.

»To imaš zdaj, pes, pes, žival!« je besnel sirovina.

In prav kakor pes se je prihuljil ubogi Marko,
veseli godec, k nogam neusmiljenega človeka. Telo
mu je trepetalo od bolečin, ves je bil majhen in ubog,
brez moči in volje. Kakor suženj je drgetal na tleh,
ukročen, premagan.

Žaga je prerezala deblo do konca in je švigala v
naglih sunkih po praznem zraku.

188

»Poglej, kako opravljaš svoj posel!« je zarežal
divjak in pokazal z bičem na žago.

Dvignil se je Marko s tal in se opotekel do
žage. Naravnal je njene zobe, da so se neusmiljeno
zajedli v mehko smrekovino in se hipoma poglobili v
les. Kakor kri je brizgala gorindol iz lesa žagovina.

»Ko bi se mogel zagristi jaz tako v tega hudiča,«
si je želel Marko.

»Pojdi sem, Marko! Stopi k meni!« je velel mož
z bičem.

Marko je dvignil ramena in se boječe bližal.

»Kaj lažeš o meni,« je kričal oni, »da ti kradem
zaslužek? Jaz ti samo hranim denar, da ga sproti ne
zapiješ, žival pijana! Tako je, in to ve zdaj tudi tvoj
gospod! Še enkrat mi zini kako tako reč, še enkrat
me obrekuj, pa ti narežem jermene iz kože! Sicer bo
pa najbolje, da te zapremo! Zdaj pojdi in delaj!«

Oskrbnik se je okrenil in odšel.

IV.

Jože Zavinščak je postal željan časti. K temu
ga je dovedla njegova družba, ki se je iz dobička-
željnosti klanjala pred njim in pred Lenko. Začutil se
je mogočnega gospoda, visoko vzvišenega nad sred¬
njimi in nižjimi sloji. Enakovredni in enakoveljavni
so se mu zdeli samo uradniki in imovitejši meščani,
a še na te je gledal s ponosnimi očmi, ker je vedel,
da mu ti ne morejo dati tega, kar jim daje on, da on
lahko živi brez njih, oni težko brez njega. Prišle so
njegove pojedine tako v navado, da so postale del
socialnega življenja višjih krogov, in tu je stal na
vrhuncu Zavinščak z ženo Lenko.

Gospoda se je vedno bolj udomačevala v gradu.
Vedela je, da manjka Jožetu družabne olike, vedela
pa je tudi, da Lenko najbolj zadovoljuje pretirano
laskanje, klanjanje in poljubljanje rok. Zatorej so si
gosti — vsaj nekateri, ki so cenili dobro jed in pijačo

189

nad vse ■— dovoljevali toliko črezmernega uživanja,
da se je preprosto ljudstvo, ki je poslušalo kričanje
in neubrano petje, obračalo od gradu.

»Nikjer ne žive tako divje in lahkoživo kakor v
gradu,« je govorila ljudska sodba.

Kadar je prišel Frice na počitnice domov, je moral
imeti svojega konja za ježo. Zbadal ga je z ostro¬
gami, da je dirjal po cestah in potih in da so se morali
ljudje skokoma umikati. V uradih je počivalo delo,
ko je prirejal Zavinščak sinu v zabavo in čast love
po gorjanskih gozdih. Visoko je bilo spoštovanje do
mladega fanta, saj so gledali povabljenci v njem bo¬
dočega grajskega gospoda, ki bo toliko oblastnejši in
veljavnejši, ker se bo oblačil v pisane uniforme.

Grajski so gledali na navadne ljudi s preziranjem.
Pozdrav preprostega meščana ali obrtnika je ostal
brez odzdrava, kvečjemu da je Lenka komaj znatno
pokimala z glavo in Zavinščak dvignil prst h klo¬
buku; Frice se je vselej obrnil vstran, da mu ni bilo
treba gledati majhnih, brezpomembnih ljudi.

Ljudje, ki so bili' dolžni Zavinščaku, so trepetali
pred njim, ker jih je osvedočil slučaj godca Marka,
da ne poznajo v gradu usmiljenja, kadar jim je iz-
tirjavati dolgove.

Oskrbnik, ki mu ni bila vedno dostopna družba
v gradu, si je je iskal po gostilnicah, koder so se
zbirali ljudje, ki niso živeli z gradom v prijateljstvu.
Vedeli so sicer, kako sirov človek je oskrbnik, kadar
nastopa v gospodovem imenu, a napajali so ga in si
izkušali kakorkoli pridobiti njegovo naklonjenost, ker
jim je bilo znano, da uživa vse gospodarjevo Zaupanje
in da njegova beseda mnogo velja pri njem.

Tako je imel tudi oskrbnik svojo družbo. V tej
so bili tisti, ki so sovražili grad. Kadar je bila glava
polna vina, tedaj je pripovedoval oskrbnik, da mora
vse, kar stori trdega in neusmiljenega, storiti na ukaz
svojega gospoda. Temu se mora pokoravati, ker ga

190

sicer lahko zapodi iz službe. Kar je storil z Markom,
je storil na Zavinščakov ukaz. Oskrbnika je jezilo, ker
ga niso marali v gradu med seboj, kadar je teklo vino
od miz, kadar je vladalo tamkaj razkošno veselje.
Zato si je iskal svoje družbe, in kadar je bila glava
polna vina, tedaj je dajal duška svoji nevolji.

»Tako je, kadar pride kmet do take veljave!« je
zabavljal, »takrat mu je vse drugo nič. Vsakega na¬
vadnega človeka prezira in zaničuje, kakor bi mi ne
bili ljudje! A kdo ve, kako se še zasučejo stvari.
Morda tudi mi, prezirani in zaničevani, zopet pridemo
do veljave!«

Družba mu je pritrjala, plačevala za vino in se
veselila, da prorokuje dobo maščevanja on, ki vendar
najbolj pozna grajsko gospodo.

In zopet je začel oskrbnik: »Grajska gospa, tista
Lenka, pol kmetiška ženska, je jetična. Sitna je in
izbirčna, kakor da se je zibala v detinskih letih v
zlati zibelki. Kaj ji pomaga, da se prevaža semintja.
Bolezen jo stisne in jo napravi nam enako. Bodi
kamen na grobu še tak, bodi'grob sam obokan ali
izklesan iz žive skale — kaj bo potem Lenka, grajska
gospa? Nič, kakor ne bomo nič mi, prezirani in za¬
ničevani!«

Take besede so bile vsi družbi govorjene iz srca.

Oskrbniku je bilo do tega, da se sčasoma osa¬
mosvoji, da si nabere toliko denarja, da ne bo odvi¬
sen od gradu. Začel je tudi on posojati med ljudi
denar, ki ga je prigoljufal ali pritrgal delavcem od
zaslužka. In ljudje so jemali na posodo pri njem, ker
je posojal za nekoliko nižje obresti. Hoteli so se
oprostiti gradu z novimi posojili. Ali Zavinščak je
prejemal samo obresti, za povrnitev kapitala ni vpra¬
šal, razen ako je vedel, da ni dovolj varnosti. Tako
se je zgodilo v mnogih slučajih, da je ostal dolg v
gradu in dolg pri oskrbniku. Namesto enega zla je
prišlo zdaj še drugo.

191

»Kako boste plesali šele potem, ko bo Zavinščak
mestni župan!«

S tem vzklikom je nekoč oskrbnik presenetil svojo
družbo.

Ljudem je zastala sapa.

»Kaj govorite?« je vprašalo presenečeno omizje.

»Tako sem pozvedel v gradu. Tako so sklenili
pri zadnji pojedini. Sedanji naš župan je bil takrat sam
pričujoč. Baje se je kar sesedel na stol, tako je tre¬
ščila vanj novica, da si želi gospoda za župana Za-
vinščaka. Župan Zalogar — tako sem slišal praviti
— je kar vstal, ni rekel ni bev ni mev in jo je po¬
pihal iz gradu,« je pripovedoval oskrbnik.

»To se ne zgodi nikoli, to se ne sme zgoditi!«
so kričali ljudje.

»Ne bo nas pritiskal, izkoriščal in izžemal!« so
vpili drugi.

In res se je kmalu razvedelo, da je sklenila graj¬
ska družba, da spravi pri prihodnjih občinskih voli¬
tvah take ljudi v mestni zastop, ki bodo izvolili Za-
vinščaka za župana. To je pripovedoval župan Za¬
logar sam, ki je slišal na svoja ušesa, kako so kovali
v gradu načrte, da vržejo njega z županskega stola
in posade nanj Zavinščaka.

Seveda je bilo to od grajskih prijateljev nepre¬
vidno. Ali v vinu/človek izblekne tudi nepremišljeno
besedo. Naposled pa se je gospodi zdelo čisto raz¬
umljivo, da se župan Zalogar takoj vda, kakor hitro
zasluti, da želi njegovo mesto zasesti Zavinščak. Ali
je morda zastonj pil in jedel in se veselil Zavinšča-
kove naklonjenosti?

Toda župan Zalogar ni bil tak človek. Pijačo in
jed, použito v gradu, je smatral le za dar gostoljub¬
nosti, ne pa za podkupljenje ali celo za odpravnino.
Županoval je že dolgo vrsto let, ko je še kmetoval
Zavinščak v svojih hribih. Dosti dobrega je storil za

192

mesto in nikakor ga ni volja, da bi se uklonil želji
grajske stranke.

»Tujec nam ne bo županoval!«

»Oderuha ne maramo!«

»Ošabneža nečemo!«

Tako so se napravljali ljudje na volilno bitko.

Pametnejši in resnejši med njimi so stopili k žu¬
panu Zalogarju in mu svetovali, naj skliče volilce
na pomenek. Treba je hitre in trdne organizacije, da
jih ne prehiti grajski denar in grajsko vino.

Župan Zalogar je povabil »neodvisno meščanstvo«,
kakor je stalo v povabilu, naj se zbere v nedeljo po¬
poldne na vrtu gostilnice »Pri zlati kroni«, da se
pomenijo o bližajočih se mestnih volitvah in izbero
može, ki jih pošljejo v občinski zastop, da »preprečijo
naval na stare pravice domačega mesta«.

Zalogarjevi prijatelji so hodili okolo ljudi in jih
nagovarjali, naj se vsi udeleže nedeljskega shoda.
Kdor se je bal Zavinščaka, tega so bodrili s tem, da
potem takoj ustanove denarni zavod, ki bo vsakemu
v pomoč in ki vse osvobodi iz grajske odvisnosti.

V gradu so se začudili, ko so zvedeli, kaj pri¬
pravljajo »navadni ljudje«. Kdo bi si mislil, da je
mogoča taka in tolika predrznost! Lenka je skoro
omedlela, ko je zvedela, da se dviga preprosto me¬
ščanstvo proti gradu, proti gospodi! — Prišlo je ne¬
pričakovano, zato je bila užaljenost toliko večja. Mislila
je Lenka, da se bo bogatemu gradu uklanjalo vse
mesto. Toda svobodna volja je bila jačja nego brez¬
pogojna ponižnost, zatorej se je dvignil upor proti
grajski samovolji. Toliko kreposti je še živelo v
ljudstvu.

»To je škandal, to je neodpustna predrznost! Te
ljudi je treba poraziti, ukrotiti!«

Sklenili so, da skličejo svoje privržence ob istem
času v nedeljo na grajsko dvorišče. Tam jim bo z vi¬
sokega hodnika govoril sam Jože Z.avinščak!

193

Oskrbnik je dobil nalogo, da pritira na shod čim
največ ljudi.

»Zato je treba sredstev!« je dejal Zavinščaku in
mel s kazalcem in palcem, češ, daj denarja!

Zavinščak je segel v žep in mu odštel nekaj
bankovcev.

»Ako zmanjka, pridite zopet,« je dejal. »Meni je
ubogo malo do županovanja, ali zdaj, ko delajo proti
meni, hočem zmagati, naj velja, kar hoče. Pokazati
hočem, kdo ima moč!«

Oskrbnik je spravil polovico denarja v svoj žep,
z drugo polovico je pridobil nekaj podkupljivih ljudi,
že tako odvisnih od gradu, ki so obljubili, da pridejo
v nedeljo na grajsko dvorišče. Svojega posla ni
opravljal s kdove kako navdušenostjo. Od tedaj, kar
ga je prijel Zavinščak zaradi Markovega zaslužka, se
je bal, da bi ne prišla na dan še druga njegova uma¬
zana in nečastna dejanja. Hotel je čimprej popustiti
grajsko službo, začeti sam kako trgovino z moko ali
žitom ali si kako drugače pomagati na lastne noge.
Zdelo se mu je torej ugodnejše, da se prikupi ljudstvu,
ki je tudi deloma poznalo njegova dejanja, nego da
si naprti njega nasprotstvo in tako škoduje samemu
sebi. Izdajalcev, klevetnikov je povsod dovolj. Žu¬
panu Zavinščaku bi bilo ljudstvo vdanejše in bolj bi
se mu izkušalo prikupiti, nego zdaj, ko je Zavinščak
samo graščak.

V nedeljo popoldne se je zbralo na gostilniškem
vrtu »Pri zlati kroni« vse polno občinstva. V ozadju
je bil postavljen govorniški oder. Glasno je šumelo
med ljudstvom. Sosed je razpravljal s sosedom in
ugibal, kaj bo, kaj pride.

Prihajal je župan Zalogar, spremljali so ga ob¬
činski svetovalci.

Ko je ljudstvo zagledalo prihajalce, so začeli ne¬
kateri ploskati, drugi vihteti klobuke, a vsi so se dru-

Trije rodovi.

13

194

žili v klicih: »Živio župan Zalogar! Živio neodvisno
meščanstvo!«

Župan je odzravljal na vse strani. Ljudstvo se
je razdelilo po sredi, da je bila napravljena pot do
govorniškega odra.

Nanj je stopil občinski svetovalec in županov
namestnik, meščan Trampuž, in je pozdravil občin¬
stvo: »Pozdravljam vas, dragi someščani, v imenu

sklicateljev! Povabili smo vas, da se pomenimo o
prihodnjih volitvah v mestni zastop. Zvedeli ste, kaj
nameravajo od nasprotne strani . . .«

Govornik je moral utihniti, zakaj ljudstvo je za¬
čelo kričati, da ni bilo slišati jasne besede. Izmed
množice se je tuintam dvignila pest.

Županov namestnik, meščan Trampuž, je mahal
z rokami, da je ljudstvo utihnilo.

»Sicer pa jaz samo otvarjam zborovanje in prosim
gospoda župana, da prevzame besedo,« je dejal in
stopil z odra.

Na njegovo mesto je stopil sivolasi oče župan.
Čim se je pojavil na odru, ga je pozdravilo občinstvo
z glasnimi klici. Nekaj minut je moral čakati, da se
je pomiril hrup. Resno je bilo njegovo lice, oko mu
je gledalo mirno. V ponosu mu je zaigralo srce, ko
je videl pred seboj glavo pri glavi. Sami zvesti so¬
mišljeniki, ki so prišli povzdigovat svoj glas za nje¬
govo čast.

»Občinske volitve,« tako je začel s krepkim gla¬
som, ki ga je bilo slišati daleč na cesto, »občinske
volitve so nekaka preizkušnja, kjer se spoznajo značajni
možje. Čast gre našemu meščanstvu, da je stalo do
danes vedno neomajno, kadar je branilo svoje pravice.«

»Resnično!« se je oglasilo iz množice.

»Doslej smo se vladali sami, doslej smo gospo¬
darili sami s svojim in mestnim imetjem,« je nada¬
ljeval župan. »In danes izjavljamo slovesno, da mora
ostati tako tudi vbodoče!«

195

»Dobro! Res je!« je zahrumelo med ljudmi.

»Tujci ne bodo naši gospodarji!« je zaklical župan.

»Nikdar in nikoli!« so se odzvali meščani.

»Računam na vašo možatost in prepričan sem,
da ostanete zvesti načelom svojih dedov!«

Zašumelo je med množico, več rok se je dvignilo
kakor k prisegi.

»Kako se godi domačinom pod tujčevo peto, to
nam jasno govori zgodovina našega starodavnega
mesta. Kopita turških konj so vihrala nad sipinami
naših domov, kri iz naših ran je napajala ta sveta
domača tla. Tlačili so nas ali uničili nas niso! Naša
moč je nepremagljiva!«

Zopet se je dvignil vihar odobravanja. Župan
je potegnil z roko po laseh, ki so se mu vsipali na
čelo, in je nadaljeval: »In to mesto hočemo ohraniti

sebi in svojim potomcem. Če pride tujec med nas,
nam je dobrodošel in ljub gost. Če nas pa hoče pod¬
jarmiti, mu pokažimo vrata!«

»Stran z njim! Proč, proč!« je klicalo sto grl.

»Pričakujem od vas, dragi someščani, da poka¬
žete pri volitvah, da niste podkupni, da ni vaše pre¬
pričanje naprodaj.«

»Gotovo in resnično!« je jeknilo od vseh strani.

»V bodočnosti nas čaka mnogo resnega dela.
Najvažnejše bo pač, da si osnujemo denarni zavod,
ki nas naj varuje pijavk in krvosesov.«

»Zavinščak, Zavinščak!« seje oglasilo iz množice.

»Nasprotniki bi radi zapravljali mestno imetje v
svojo korist. Njim je samo za razveseljevanje, zato
jim manjka godbe. Popolnoma natančno vem, da bi
takoj, ko bi jim prišlo mestno gospodarstvo v roke,
ustanovili godbo, ki jim naj bi svirala na grajskem
vrtu. Ako hočejo imeti godbo, naj si najamejo har¬
monikarja Marka, ta jim bo zagodel žalostno pesem
o usmiljenih srcih!«

Med ljudstvom se je dvignil vihar ogorčenja.

196

»To so razbojniki!«

»Trinogi!«

»Oderuhi!«

Vsevprek je vpilo in hrumelo. Ljudje so dvigali
pesti.

Župan je povzdignil glas: »Zatorej pri prihodnjih
volitvah v boj — vsi za enega, eden za vse!«

Zadonelo je ploskanje, dolgotrajno in hrupno.
Roke so se iztezale proti županu, klobuke so dvigali
v zrak. Glasno je klicala množica: »Živio župan

Zalogar! Živio neodvisno meščanstvo!«

Oglasilo se je še več govornikov, ki so poživ¬
ljali zborovalce, naj pridejo vsi na volišče in naj se
ne dado od nikogar in za nobeno ceno preslepiti ali
omajati.

Končno je predlagal podžupan Trampuž v odo-
brenje imenik onih mož, ki so se izrekli, da sprejmejo
volitev v mestni zastop in ki jih pozna vse mesto,
da so pošteni in vse časti vredni meščani.

Ob istem času se je vršilo zborovanje tudi na
grajskem dvorišču. Tamkaj se je zbrala gospoda in
prišlo je toliko ljudstva, da je bilo tesno dvorišče
polno. V kotu je stal škaf vina. Ljudje so zajemali
s korci in pili navdušenje.

Na visokem hodniku se je pojavil Jože Zavinščak.

Oskrbnik, ki je pazil na to, je dal ljudstvu zna¬
menje, naj pozdravi grajskega gospoda. Ljudje so se
odkrili, zadoneli so klici: »Živio naš gospod!«

Zavinščak je izpregovoril:

»Hvala vam, da ste prišli! Zakaj sem vas sklical,
že veste. Zato mi ni treba izgubljati mnogo besed.
V kratkem času se bo pokazalo, na čigavi strani je
naše mesto. Od vas je odvisno, da se dokaže: mesto
je na naši strani. Prepričan sem, da to dokažete ljudem,
ki so proti nam! Ali ne?«

Oskrbnik je zopet mahnil z roko, in ljudstvo se
je oglasilo: »Da, da!«

197

»Mi vemo, kako je treba gospodariti. Ozrite se
okrog in videli boste, da govorim resnico! Zato nam
lahko zaupate mestno gospodarstvo. Kar ukrenemo,
bo vam v korist! Prihajam h koncu. Pokažite pri
volitvi, da ste možje, ki znate ceniti dobrote in do¬
brotnike! In zdaj se radujte in ostanite zdravi!«

Gospoda je odšla v grad. Stiskala je Zavinščaku
roke, hvaleč ga, kako prepričevalno in poljudno je go¬
voril. Laskači so se klanjali Lenki, nazivljajoč jo gospo
županjo! Zborovalci so stali na dvorišču in so pili iz
škafov. Kmalu se je oglasilo tako iz gradu kakor
z dvorišča kričeče petje. Vstajali so govorniki, ki so
napijali bodočemu županu in njegovi gospč. Hrupno
veselje se je razlegalo po gradu. Plavalo je daleč ven
v večerni mrak. Zborovalci »Pri zlati kroni« so se
zgražali nad divjim vpitjem. Nekateri so se hoteli
dvigniti, da bi šli v grad in razgnali pijano tolpo. A
vdali so se preudarnejšim ljudem, ki so pravili, da je
sirovost bolje vračati s preziranjem nego s sirovostjo.
Vsi so pa bili mnenja, da jim ne bo težko premagati
takih nasprotnikov.

Vendar je bila napetost na dan volitve splošna.
Ljudje so vstali zgodaj in se izprehajali po mestu.
Zgrinjale so se po trgu skupine, ki so se zatapljale
v živahne pomenke. Somišljeniki starega župana
Zalogarja so se bližali volišču z veselimi obrazi.
Natančno so preračunali število svojih, in nič ni bilo
strahu, da bi ne zmagali. Nasprotniki se niso upali
na dan, sram jih je bilo. Zato so tiščali po gostilni¬
cah, kjer so pili zastonj in čakali zadnjega hipa, ko
jim bo oditi k volitvi.

Na trg je prišel Zavinščak, obdan z gospodo.
Mnogo upanja ni imel, da zmaga s svojimi kandidati,
a mislil je še vedno, da se obrne v zadnjem hipu
sreča na njegovo stran. Saj ako bo sam na volišču,
ga bo volil marsikdo, ki je še zdaj odločen, da ga
ne bo.

198

A njegove nadeje so bile prevarane. Njegova
stranka je bila poražena.

Zmagovalci so se razšli, veselo prepevaje. Na¬
sprotniki so se poizgubili potuhnjeno in sramotno.
Zavinščak je klel in škripal z zobmi. Njegov ponos
je bil zlomljen. Lenki se je sklonila glava. Vkljub
neprijetnim slutnjam sta se še vedno tolažila, da se
utegnejo v zadnjem hipu stvari zasukati gradu v prid.
Nadejala sta se, da se vendarle ukloni ljudstvo graj¬
ski gospodi, ki ima v mestu gotovo večjo moč in
večji ugled nego vsi združeni nasprotniki. A zgodilo
se je ravno nasprotno.

»Ta sramota! Ta ničvredna tolpa!« je govorila
Lenka in jokala od jeze in sramote.

Da se izogneta zaničljivim pogledom, sta se takoj
drugo jutro odpeljala v Zagreb. Ostala sta tam, dokler
se ni umirilo splošno razpoloženje.

V.

Začelo se je pusto, mokrotno jesensko vreme.
Temni oblaki so viseli nad zemljo, da je bila zagr¬
njena v večen somrak. Brez prestanka je lilo. Ceste
so bile pokrite z lužami in blatom. Potoki so narasli
in hiteli v umazanih valovih proti Kolpi. S hribov so
drli v dolino hudourniki in odnašali s seboj zemljo in
kamenje. Kolpa je silno narasla. Najstarejši ljudje
niso pomnili tolike vode. Vsa je bila kalna; tekla je
v kipečih valovih, kakor da gori pod njimi ogenj, ki
jih dviga v šumeče pene. Stopila je iz struge. Voda
se je razlila daleč naokrog po polju in travnikih.
Trgala je zemljo in jo odnašala s seboj. Ljudje v
obrežnih vaseh so se bali, da jih ne zaloti razjarjeni
element po domeh, zato so se odmikali od bregov,
odnašali s seboj obleko, živež in opravo, tirali živino
iz hlevov in trepetali v strahu, ko so gledali brez
moči divjanje vidno naraščajočega valovja.

199

Iz mesta so hiteli ljudje gledat besneče sile obi¬
čajno mirne Kolpe. Trumoma so hodili iz mesta do
mostu, ki je vezal levi breg z desnim bregom. Ob
visoko, leseno stebrovje so se zaganjali valovi, da je
hreščalo in pokalo. Voda je rasla, samo pedenj nizko
je še tekla pod mostom. Po valovih so plavali tra¬
movi, deske, kosi raztrganih streh, poljsko orodje.
Kar je pograbila voda, vse je gnala s seboj. Vsa ta
navlaka se je ustavljala ob mostu, ki se je majal in
tresel kakor drobna deščica. Možje so s koli potiskali
pod most, kar se je nabiralo ob njem, da bi vode
uničujoča sila ne podrla mostu. A če je odplavila
voda en kol, en tram, je z one strani priplavila de¬
setero drugih, da so morali možje popustiti delo in
zbežati z mostu, ker se je vedno bolj majal in šibil.
Na bregu je bilo vse črno ljudi, ki so gledali strašno
lepoto razbesnele povodne sile. To ni bila več po¬
hlevna, prijazna obmejna reka, to je bilo široko, kalno
jezero, ki se je razlilo daleč naokrog. Iz njegovih
valov so gledala strešna slemena zalitih selskih koč,
majali so se vrhovi obrežnih gozdov. Od tega kraja
na oni kraj se je črtala dolga črna proga, ki je časih
izginila v pluskajočih valovih in se zopet prikazala
na dan. Bil je most, ki je komaj zadrževal kupe na¬
plavljenih reči, ki so butali obenj na desni strani.

Ljudje so se tresli od strahu. Vedno bolj so se
morali odmikati po cesti nazaj, ker se je vedno dalje
razlivalo jezero.

Oblaki so viseli nizko nad zemljo. Veter jih je
gnal od obzorja do obzorja; videlo se je, kakor da
se črne pošasti pode pod nebom.

Zašumelo je, zahreščalo, počilo. Voda se je
dvignila v visokih, razpenjenih valovih. Kupi na¬
plavljene navlake so se sunkoma premaknili naprej.
Zaplusknilo je vodovje, kakor da se je pogreznil
vanje sklad kamenja. Zavalovila je Kolpa daleč okrog.

200

Ljudje so gledali strme. Nekaterih se je polastila
groza, da so zbežali proti mestu.

In ko se je zopet valovje umirilo, da je hitelo
dalje pokojnejše, ni bilo mostu več. V kose razdejan
se je potapljal v valove in se zibal naprej in naprej.

Kmalu se je razvedelo po mestu, kaj se je pri¬
petilo ob Kolpi.

Na griču je stala Zavinščakova pristava. V nji
je gospodoval oskrbnik, ki mu je stregla Markova
žena. Skozi okna nizkega poslopja je bilo videti,
kako se je razlila Kolpa v jezero, kako so prihajali
in odhajali ljudje. Markova žena je slonela na oknu
in gledala dol po cesti.

»O, bože moj, kako je to strašno!« je govorila
polglasno.

Zamrazilo jo je po hrbtu, kakor da se je ob ve¬
ličastnem prizoru spomnila neznatnosti, neskončne
ničnosti ubogega človeka.

Nič ni čula, ko so se odprla vrata za njenim
hrbtom, samo zabolelo jo je, da je jeknil iz prsi bo¬
lesten, polglasen vzdih. Nagrbila je hrbet; pripravila
se je na nov udarec. Niti ozreti se ji ni bilo treba,
saj je vedela, da stoji za njo oskrbnik, mož z bičem.

»Stokrat sem ti že dejal,« je zarohnel, »da ne
smeš sama nikoli v mojo sobo! Samo tedaj moraš
priti, kadar ti ukažem. To sem ti dejal že stokrat,
in zdaj mi zopet visiš na oknu! Ali si človek ali
žival ?«

Žena je hotela reči, da je ona človek, a on žival.
Toda bala se je njegovega biča. Mož je bil vinjen
in takrat je bil krut in sirov. Povesila je oči in ho¬
tela do vrat.

»Prinesi mi vina!« je ukazal, »toda naglo, ker
me žeja!«

Tiho in naglo je odšla. Zunaj si je otrla solzo,
ki ji je sama ob sebi porosila oko. Vedoma ni nikoli
več jokala. Navajena je bila vsemu.

201

Tisti čas je doznal tudi Marko, kaj se je dogodilo
na Kolpi. Tudi voda njegovega potoka je narasla
tako, da je morala žaga počivati. Nocoj ne bo gotovo
nikogar na žago, zato gre lahko tudi on, da vidi,
koliko je resnice na tem, kar so mu pravili. Spotoma
pogleda tudi k ženi, saj jo vidi tako redkoma.

Marko se je dvignil in se odpravil na pot. Šel
je zadaj za mestom, med njivami, da bi ga nihče ne
videl. Na pristavo je prišel od zadnje strani in je
stopil v hišo. Na veži na stopnicah je čepela žena.
Zavzela se je, ko je zagledala moža. Stopila je k
njemu in mu položila roko na usta.

«Kaj je?« je zašepetal Marko.

»Tiho! Pst!« je rekla žena, ga prijela za roko in
potegnila za seboj v kuhinjo.

»Tiho bodi!« je rekla glasneje, »danes je pijan in
ves je divji. Čepeti moram na stopnicah in čakati,
kdaj me pokliče. Gorje mi, če ga ne čujem takoj!«

»Ta človek tepe, kajne, kakor bi jaz ne mogel
psa,« pravi Marko.

»I,« javkne žena, »tepe, tepe!« Z roko seže na
ramo in si pogladi bolečino.

»Ali te je danes spet?« vpraša Marko. Pristopi
in odkrije ženi ramo. Dolga, rdeča proga je pričala,
da ni še dolgo od tedaj, odkar je zažvižgal oskrbni¬
kov bič.

V Marku se je nekaj zagibalo in zatrepetalo. Kri
se mu je vnela in mu stisnila pesti.

»In kje je ta zverina? Tisti človek — kje je, ki
naju preteplje in nama krade zaslužek? Kje je?« je
vprašal v eni sapi.

»Marko, za Boga, tiho, da naju ne čuje!« je pro¬
sita žena in prijela moža za roke.

»Pusti me in samo povej mi, v kje je!« je dejal
Marko, in oči so se mu zasvetile. Ženi se je izvil iz
rok in stopil na vežo.

»Ali je zgoraj v sobi ?« je vprašal.

202

Žena je prikimala. Hotela je planiti za Markom,
a nekaj ji je zašibilo noge, da ni mogla z mesta.

Marko je zdirjal po stopnicah in odprl sobo.
Oskrbnik je sedel za mizo, in vino je stalo pred njim.
Presenečen je pogledal, ko so se vrata odprla tako
nenadoma in ko se je prikazala na pragu moška po¬
stava. Ni mogel razločiti takoj, kdo je. Hotel je vstati
s stola, a vino ga je premagalo, da je omahnil nazaj.

»Kdo je?« je vprašal glasno.

»Prišel sem po shranjeni zaslužek,« je dejal mož
na pragu in stopil korak naprej.

»Marko!« je vzkliknil oni. »Ali ne veš, da moraš
potrkati, preden stopiš pred mene? Takoj mi greš
nazaj!«

»Kadar dobim zaslužek! Prej se ne maknem z
mesta!« je rekel Marko. »In pa ženo si mi pretepal
prej in tudi mene si že pretepal! Ali misliš, da smo
psi ?«

»Kaj govoriš,« je zakričal oskrbnik, »kako govo¬
riš! Ti me tikaš! Ti garjeva koza! Čakaj, takoj ti dam
plačilo, takoj ti pokažem, da si še manj kot pes!«

Oskrbnik se je dvignil s stola in se opotekel do
stene, kjer je visela puška. Žena je spodaj trepetala.
Rada bi zaklicala, a ni bilo glasu iz grla.

Marko je stopil do mize in prijel stol. V tem je
oskrbnik snel s stene puško.

»Takoj vidimo, kdo je pes!« je režal.

Marko je čul, kako je napel petelina.

Roka je dvignila stol in ga spustila z vso težo
na oskrbnika. Ta je zakričal in se zgrudil na tla.
Puška je počila. Zasvetilo se je po tleh, kakor bi
kdo brizgnil iz cevi gorečo tekočino.

Žena Markova si je zatisnila oči. Zbežala je ven,
preko vrta je bežala, na cesto je prisopihala, zame¬
šala se je med ljudi, radovedne gledalce, ki so od¬
hajali in prihajali.

Dosti se niso zmenili zanjo.

203

»Ali te zopet preganja? Ali si bila zopet tepena?«
jo je vprašal ta in oni.

»To je strašno, to je grozno!« je javkala in si
tiščala ušesa.

Ko je Marku zamahnila roka s stolom in se je
oskrbnik zgrudil na tla, je odšel in okrenil pot proti
mlinu. Lahkega se je začutil kakor bi izpolnil dol¬
goletno obveznost, sveto dolžnost. Mirno je legel v
seno. Ob njem so šumeli valovi, a Marko jih ni
čul. Zaspal je.

Komaj je odšel Marko, je prijezdil na pristavo
Zavinščak. Privezal je konja h kolu, ker se ni na
njegov klic oglasil nihče, da bi odvedel žival v hlev.
Čudno se je zdelo Zavinščaku, da rii nikjer nikogar,
hiša pa je odprta. Stopil je vanjo.

»He, kje je kdo?« je zaklical.

Glasno je odmeval klic, a ni bilo odziva nanj.

Šel je po stopnicah. Tudi vrata v oskrbnikovo
sobo so bila odprta.

»Takšne ljudi ima človek! Vse mi lahko po¬
kradejo!«

Stopil je v sobo in otipal pri oskrbnikovi postelji
svečo. Užgal jo je in se razgledal po sobi. Sveča
mu je skoro padla iz rok, vrglo ga je za dva koraka
nazaj: na tleh je ležal oskrbnik ves v krvi, poleg
zdrobljen stol in izstreljena puška. Črno se je začrtala
sled strela na belih tleh.

Od zunaj se je začul hrum in šum. Plašno je
namreč begala Markova žena med ljudmi in klicala
venomer: »To je strašno, to je grozno!«

Naposled je zbudila pozornost občinstva, da so
začeli izpraševati, je li se ji zdi Kolpa tako strašna
in tako grozna, da je videti žena vsa splašena in
zbegana.

»Nekaj se je zgodilo, pri nas se je nekaj zgodilo!«
je vpila, »Jezus, Jezus pomagaj! Tam zgoraj se je
nekaj zgodilo!« In kazala je na pristavo.

204

Okna so se zasvetila v lučih.

»Jezus, Jezus!« je kričala, »in zdaj še luč! Sam
Bog vedi, kaj se je zgodilo! O, pojdite gledat, pojdite
pomagat!«

Ljudi se je polastila radovednost. Šli so za ženo,
ki je klicala venomer Boga na pomoč.

Na stopnice je padala iz odprte sobe bleda luč.
Markova žena je pokazala z roko tja gor in se je
stisnila v kot. Nekaj moških je stopilo gor. Ostrmeli so
pri vratih, ko so zagledali Zavinščaka s svečo v roki,
ki se je sklanjal k oskrbniku, ležečemu v krvi na tleh.

»Pomoč, pomoč!« je klical Zavinščak.

Ljudje so se obrnili. Nič niso hoteli videti. Ob¬
šla jih je groza.

»Gotovo sta se sporekla,« so si šepetali.

»Zvedel je, da ga krade in zabavlja črezenj,« so
govorili.

»In prišlo je od besed do dejanj,« so sodili.

Bliskoma se je razvedelo po mestu, kaj se je zgo¬
dilo na Zavinščakovi pristavi. Posli so pritekli h gospč
Lenki in ji trepetaje pripovedovali o krvavem dogodku.

Novica je dospela tudi do orožnikov, ki so se
nemudoma odpravili na Zavinščakovo pristavo. Tam
so dobili Zavinščaka in Markovo ženo. Prvi se je
rotil pri živem Bogu, da ne ve nič, kako se je zgo¬
dilo, druga je bila zbegana, da ni mogla nič govoriti.

»Jezus, Marija! Jezus, Marija!« je klicala brez
prestanka in s prsti segala v lase. Nič ni vedela,
kdo je kriv, nič ni vedela, kaj se je zgodilo. Plašno
so gledale njene oči kakor da iščejo izhoda iz stiske
in muke.

Zakon in pravica ne poznata ozirov. Ni bilo no¬
benega izgovora, ker ni bilo v prvem hipu nobenega
dokaza za nedolžnost in nekrivdo. Oglasilo se je trdo,
neizprosno povelje, da morata oba — Zavinščak in
Markova žena — v preiskovalni zapor. Samo eno si
je izprosil Zavinščak: naj ne povedo ženi, kje je nocoj.

205

Naj ji sporoče, da mora ostati na pristavi, ker ni
nikogar, ki bi čuval hišo. — Drugi dan, je mislil,
morajo dobiti krivca, in tako se izpriča njegova ne¬
dolžnost.

VI.

In izpričala se je takoj drugi dan.

Marko se je zbudil zjutraj zdrav in vesel. Spanec
ga je okrepčal in sinoči je storil dobro delo. Tako je
zatrjeval samemu sebi, ko se je umiva! drugo jutro
na potoku.

Prišel je grajski hlapec in vprašal Marka: »Ali

veš, kaj se je zgodilo sinoči?«

»Kaj bi ne vedel!« je odgovoril Marko, »Kolpa je
odnesla most!«

»To je res!« je rekel hlapec, »in ljudje pravijo, da
je bilo to znamenje, da se bo zgodilo še kaj straš-
nejšega.«

»Pa se je tudi zgodilo kaj strašnejša, da ni ostala
prazna vera na laži?« se je šalil Marko.

»Da, zgodilo se je!« je dejal hlapec. »In kar se
je zgodilo, je strašno in grozno.«

»Ali so morda koga ubili?« je vprašal Marko
kar tako.

»Ubili so ga, da! Našega oskrbnika so ubili! In
našega gospoda so zaprli, ker mislijo, da ga je on
ubil.«

Marku je bilo, kakor da je začutil na rokah člo¬
veško kri. Ogledal se je in videl je na srajci, na ro¬
kavu, rdečo liso strjene krvi. Pokazal jo je hlapcu:
»Glej, to je njegova grešna kri. Oskrbnika ni ubil
gospod, ampak ubil sem ga jaz.«

Hlapec je zazeval, oprijel se je oboja, da ni padel
po tleh.

»Marko — ubijalec!« je vzkliknil in se obrnil in
zbežal.

206

»Marko — ubijalec!« je zaklical za bežečim hlap¬
cem Marko, »a tebe ne bom, ne boj se! In zdaj grem
in se najavim sam!«

Ali mu more biti slabše, nego mu je bilo doslej?
Zakaj se je takrat branil 'zapora? Ali je kaj vredno
tako sužensko življenje, vse razbičano in izsesano,
da se človek smili samemu sebi in da bi se razjokal
sam nad seboj? Tam, v zaporu, ni oskrbnikovih bičev,
tam ne onečaščajo ubogih, zasužnjenih žen. Človek
ima stan, obleko in hrano, a tu uboštvo, trpljenje in
glad!

Iz mlina je prizdehal sin Markov, sužnjev suženj.

»Hej, dečko, pojdi, pridi sem!« ga je poklical oče.

Pristopil je deček. Rad je imel očeta, kadar ga
je poklical. Takrat mu je bil zmeraj dober. Ali mu
je kaj dal ali mu je kaj povedal — oboje je delo
dobro otroku. Srce je občutilo ljubezen očetovega srca.

»Dečko, pojdi sem in ne boj se me!« je dejal
Marko in pogladil otroka po licu. »Težko je bilo nama
življenje, težko je bilo nama in materi. Ha, ali še
poznaš mater?«

»Redkokdaj jo vidim,« odvrne fant.

»Glej, tako težko nam je bilo življenje, da nas je
razkropilo in razdvojilo, kakor bi volk planil med
čredo ovac, tako je življenje planilo nad nas in nas
razkropilo. Ali je to življenje? — E, pa kaj ti veš!
Vajen si takemu. Tvoja mladost je šla mimo tebe,
in nič nisi imel od nje!«

Deček je gledal očeta, rosne so mu bile oči.

»Kako ste mi dobri, oče!« je dejal z mehkim
glasom.

»Rad bi ti bil boljši, dečko,« je rekel Marko in
gladil otroka po licih, »ali iz uboštva ne moremo je¬
mati bogastva! Jaz grem in dolgo me ne bo nazaj.
Kadar pridem, bom drug človek. Morda se med tem
časom zasuče življenje tako, da pogleda tudi nas
s prijaznim očesom. Potrpi! V petih letih boš že velik

207

in močan. A nečesa te prosim! Ako kaj zveš o meni,
ne kolni me! Ni moglo priti drugače. Rajši moli zame,
da pridem zopet. Tvoje srce je čisto, tvoja molitev
je Bogu dopadljiva!«

Marko je stisnil sinu roko in odšel. Tam, kjer
se zavije pot, se je obrnil nazaj. Otrok je stal pred
mlinom in strmel za očetom. Ta mu je pomahal z
roko in potem je šel k orožnikom.

»Javljam vam,« je rekel, »da sem Zavinščakovega
oskrbnika ubil jaz. Tirajte me pred sodišče, tam pri¬
znam vse od konca do kraja.«

Sodnik ga je zaslišal in dejal njegovo izpoved
na zapisnik. Zavinščak je bil izpuščen na svobodo,
tudi Markova žena je bila nedolžna. Marka so od¬
pravili v Novo mesto, kjer je čakal porotne sodbe.
Bil je ubog človek, samo to je bilo njegovo, kar je
imel na sebi. Kako si naj sam najme odvetnika, da
ga zagovarja, ko ga postavijo pred sodni stol? Dolo¬
čilo in izbralo mu je torej odvetnika sodišče samo.
Kakor pred sodnikom, tako je priznal tudi svojemu
zagovorniku vse dejanje, kakor se je v resnici zgodilo.
Opisal mu je vse razmere, ki je živel v njih.

Tistega dne, ko je prišel Marko na vrsto, se je
nabralo v sodni dvorani polno občinstva, ki je prišlo
gledat in poslušat. Zvedelo se je namreč tudi v Novo
mesto, kaj se je zgodilo na Zavinščakovi pristavi in
kako so v prvem hipu zasumili gospoda samega, da
je ubil svojega oskrbnika.

Marko je stal pred tremi sodniki. Lice mu je
bilo nekoliko pobledelo. Prišel je mimo njegov za¬
govornik in mu dejal, naj se drži čvrsto, da ne bo
nič hudega. Državni pravnik je listal po spisih in
si nekaj zapisaval na listek papirja.

Ko je bila obtožnica prebrana, je vprašal sodnik
Marka, ali prizna svoje dejanje.

»Da,« je odgovoril Marko razločno, »priznavam ga
v vsem obsegu.«

208

»Glejte, gospodje porotniki,« se je oglasil državni
pravnik, »s kako hladnostjo, dejal bi, s kakim vese¬
ljem priznava, da je pod njegovo kruto roko izdihnilo
človeško življenje. Tako priznanje je dokaz popolne
moralne popačenosti. To nam služi obenem tudi v
dokaz, da je storil obtoženec svoj zločin vedoma in
namenoma. Ni se odpravil proti Kolpi samo zatega¬
delj, da bi videl, kako je odnesla most, ampak šel je,
da ubije oskrbnika.«

»Ali je vedel, da je doma?« mu je segel odvet¬
nik v besedo.

»Kako bi ne vedel? Saj je lahko zvedel od žene,
ki je služila tam, kdaj prihaja oskrbnik domov,« je
odgovoril državni pravnik.

»Ko bi žena vedela gotovo, kdaj prihaja, bi ne
čakala njegovega udarca,« se je zopet oglasil zago¬
vornik, »torej je prihajal na dom neredno.«

»Redno ali neredno,« je povzel državni pravnik,
»to je enako! Gotovo je, da je prišel obtoženec tja in
ga je ubil. — Nekje sem čital pesnika, ki pravi: Eno
človeško življenje — kako je to mnogo! — In eno člo¬
veško življenje je izdihnilo pod njegovo roko. Kaj bi
bilo, če bi pustili take ljudi nekaznovane ? Temu bi
se uprlo že dostojanstvo človeštva samega, zakaj živ¬
ljenje posameznikovo ni last skupnosti! Po naukih
naše vere ni življenje niti last posameznikova, ampak
je last božja, končno tudi last neizprosnega zakona,
ki pozna smrtno obsodbo. Visoki sodni dvor, ali vam
ni znana zapoved: Ne ubijaj!? — A obtoženec priznava
sam z občudovanja vredno hladnostjo, da je ubil člo¬
veka. Tako je bil storjen prestopek proti kazenskemu
zakonu, in to dejanje kliče po osveti, po maščevalni
roki pravice! Najbrže pa je imel obtoženec še drug
namen. Splošno je bilo znano, da je imel oskrbnik
nekaj imetja. In nehote se nam zbuja vprašanje, ali
se ni hotel obtoženec polastiti tega imetja. To je vse
mogoče, zakaj kdor ubija, tudi krade. — V imenu

209

razžaljenega zakona pričakujem, da izreče visoki sodni
dvor nad obtožencem zasluženo najstrožjo kazen.«

Državni pravnik je sedel in si mel roke.

Marko je poslušal težko obsodbo, a v teh besedah
ni poznal sebe. Gospod, ki ga je tako kruto obsojal,
je gotovo mislil koga drugega, a ne njega.

Precej potem je vstal obtoženčev v zagovornik.

»Gospodje porotniki!« je začel. »Čuli ste gospoda
državnega pravnika. Ali on mora govoriti tako, to
je njegova služba. Srce dostikrat neče vedeti ničesar
o tem, kar govore usta. Tako je najbrže tudi v našem
primeru. Res je, in obtoženec priznava sam, da je
ubil oskrbnika. To je svojevoljno priznal takoj, ko
je zvedel, kaj je storil in koga sumijo dejanja. Ta
korak je znak poštenega značaja, in mož je vreden
našega sočutja. In da ni nameraval obtoženec oskrb¬
nika ubiti, nam dokazuje dejstvo, da je šel takoj po
izvršenem dejanju spat brez najmanjše slutnje, da bi
bil s svojim udarcem končal življenje. Izprožena pu¬
ška, ki so jo dobili na tleh, nam pa tudi pravi, da je
bil obtoženec v silobranu in da je le zahvaliti slučaj,
da se je izprožil strel po tleh in ne v njegove prsi.
In kdo izmed nas bi se ne branil, ako bi kdo namer-
jal na nas morilno cev? Tak je položaj s pravnega
stališča. Vsekakor je tak, da govori za obtoženca
ugodno in da izginjajo ob teh dejstvih vse strogosti
kazenskega zakona. Še ugodnejše se mora glasiti
obsodba zanj, ako premotrimo položaj s človeškega
stališča. Gospod državni pravnik je poudarjal prej
sam, kako mnogo je eno človeško življenje. Ali ni
obtoženčevo in njegove rodovine življenje tudi živ¬
ljenje? Ali ni izvrševal nad tem življenjem kruti
oskrbnik dolgega ubojstva? Prvič ga je iztiral iz do¬
mače hiše, drugič ga je uklenil v težko delo, tretjič
ga je pretepal z bičem, četrtič je onečaščal njegovo
ženo in ravnal z njo kakor s sužnjo, petič mu je pri-
trgaval zaslužek, oziroma mu ga sploh ni izplačeval.

Trije rodovi.

14

210

Kakšne narave bi moral biti človek, da bi mu —
dovoliti mi izraz! — tako pasje življenje ne razburilo
krvi in da bi se ne želel maščevati nad okrutnežem
in izkoriščevalcem?! Še jagnje bi se izpremenilo v
volka! Zatorej mora obtoženčeva potrpežljivost zbujati
naše občudovanje! In dalje! Če se kaj zgodi slučajno,
ne moremo in ne smemo trditi, da se je zgodilo na¬
menoma. Slučaj ni namen in obratno. Obtoženec je
slučajno prišel tisti dan na pristavo. Vzrok je bila
radovednost. In kmetiški človek sme biti ravno tako
radoveden, kakor sme biti radoveden gosposki človek.
In kakor so hodili ti gledat učinek prirodne katastrofe,
tako ga je smel videti tudi obtoženec. A tu mu je
usoda postavila pred oči njega, ki je njemu in svoj¬
cem provzročal toliko bridkosti. Videl je rano na
ženini rami, spomnil se je mnogih udarcev, spomnil
ukradenega zaslužka — in tedaj ga je obšel srd do
človeka, ki je ravnal z njim in ženo hujše nego z
živino. Zbudil se je v njem užaljeni ponos človeka.
Potem se je zgodilo, kar je bilo neizogibno in kar je
bila naravna posledica prejšnjih razmer! -—■ Visoki
sodni dvor ne sme poznati samo strogosti in mrtve
črke kazenskega zakona, temveč mora gledati v ob¬
tožencu ubogega človeka, ki so ga težke in neusmi¬
ljene okoliščine privedle do tega koraka. Milost in
usmiljenje zbujata v človeku blago čuvstvo, da ni
pravica samo kruta, ampak da je tudi človeška. Kazen,
oblažena z milostjo in usmiljenjem, zbudi v kaznjencu
priznanje krivice, ki je prvi korak k poboljšanju. Gola
strogost zamori v človeku vsak blažji čut; vse, kar
je še dobrega in plemenitega v njem, ugasne in otrpne.
Tu sem prihajajo obsojenci, ljudje, krivi težkih dejanj;
odtod naj odhajajo ljudje, očiščeni peg in madežev:
človek naj se vrne med človeštvo, zakaj: Eno človeško
življenje — kako je to mnogo! — In tako, gospodje
porotniki, se zanašam na vas, da bo vaš izrek pra¬
vičen, a obenem usmiljen!«

211

Odvetnik je sedel in si z ruto obrisal čelo. K
njemu se je obrnil Marko, hvaležno so ga pogledale
njegove oči. S srcem mu je govoril: »Da, samo to je
gola resnica! Hvala, hvala, dobrotnik!«

Med občinstvom je zašumelo, začuli so se klici
odobravanja. Državni pravnik se je sklonil nad pa¬
pirje, da bi nihče ne videl smehljaja, ki mu je za¬
igral okrog usten.

Sodniki so odšli iz dvorane na posvet. Vrnili so
se in stavili porotnikom več vprašanj, najvažnejše je
bilo vprašanje, je li Marko kriv uboja.

Tudi porotniki so odšli in se po kratkem posve¬
tovanju vrnili v dvorano. Njihov pooblaščenec je iz¬
javil, da so porotniki zanikali vsa druga vprašanja,
pritrdili so pa z osmimi glasovi, da je Marko kriv
uboja.

Potem je sodnik razglasil v imenu Njegovega
Veličanstva razsodbo, ki je prisodila Marku dve leti
ječe, poostrene vsako leto na ta in ta dan s trdim
ležiščem. Olajševalna okolnost je bilo priznanje stor¬
jene krivice in nekaznovana preteklost obtoženčeva.

»Ali boste vložili priziv?« je vprašal sodnik ob¬
sojenca.

»Vsakemu grehu bodi svoja pokora,« je odgovoril.

S tem je bila obravnava končana. Odvetnik je
stopil k Marku in mu položil roko na ramo. Marko
je segel po nji in jo hvaležno stiskal. Nič ni mogel
govoriti.

»Ta čas mine kmalu,« je dejal odvetnik, »potem
boste zopet mož in živeli boste lahko, kakor da se
ni nič zgodilo.«

Pristopila sta dva paznika in odvedla Marka v
zapor.

Vil.

Zavinščakov ponos je bil uklonjen, in njegove
misli so bile žalostne. Čutil se je čistega in nedolžnega,

212

ali ljudje so ga gledali tako, kakor da je tudi on kriv
Markove obsodbe. Noč, ki jo je prebil v ječi, ga je
ponižala pred ljudmi. Da se opere pred svetom, je
obdržal Markovo ženo in njene otroke v svoji službi.
Odslej je sam izplačeval delavcem tedenski zaslužek.

Pozneje je priznal tudi Lenki, kako je bilo po
uboju. Bolje, da ji pove sam, kakor da bi zvedela
šele od drugih. Potem bi utegnila sumiti tudi ona.
In strašno bi bilo življenje poleg žene, ki bi sumila,
da je tuja kri oškropila moževe roke.

Tudi Lenko so uklonili zadnji dogodki, da se je
čutila slabotno, bolno. Po vsem telesu jo je obhajala
trudnost, da je morala večino dneva preležati. Izostali
so obiski, Lenki je bilo treba miru. Hotela je z doma
kam v tuji svet, da se razvedri, a zdravnik ji je sve¬
toval, da mora ostati vsaj za nekaj mesecev doma v
miru in samoti, dokler se ji ne okrepe živci toliko,
da bo lahko prebila potovanje.

»Bog ve, ali ve kaj Frice o vsem tem, kar se je
dogodilo?« je vprašala moža.

»Ko bi kaj vedel, bi gotovo kaj pisal o tem,« je
menil Jože. »Zvedeti pa mora prejalislej. In najbolje
je, če mu poveva sama.«

»Odpelji se k njemu in mu previdno razodeni
vse, kar se je pripetilo,« je svetovala Lenka.

»V Zagreb moram že zaraditega, da dobim no¬
vega oskrbnika. Tako opravim oba posla obenem,«
je dejal Jože in se odpravil v Zagreb. Tako pride
tudi iz sedanjih razmer, se razmisli in pozabi. Ko bi
mogel vse in popolnoma pozabiti — to bi bilo še
najbolje. Potnike so prepeljavali črez Kolpo na veli¬
kem brodu, ker most še ni bil popravljen.

Lenka je ostala sama. Na postelji se ji je zdol¬
gočasilo. Stopala je iz sobe v sobo. Iskala je raz¬
vedrila. Obstajala je pred podobo materino. Nanjo
so se ozirale njene oči. Gledale so zopet proseče,
tolažbe željno.

213

»Tako gledam zdaj tudi jaz!« je rekla Lenka.

Zbujali so se ji v spominu dogodki iz preteklih
dni. Kaj je vse prebila, kaj vse učakala! In če se ji
obrnejo oči naprej, v bodoče dni, kaj sme pričakovati
od njih? Ali se ni vse, kar je bilo zasnovanega na
lepih, cvetočih nadah, zgrudilo prej, preden je dospelo
do popolnosti, do uresničenja?

In kako bo s Fricetom in z njegovim potom¬
stvom, ako ga bo imel? Ali izumrje njen rod ali
učaka v potomstvu blažjih dni?

Čitala je v knjigah povesti o grajskih ljudeh, o
mogočnih vitezih, ki so začeli s skromnostjo in se
pospeli do moči in veljave. Pozni potomci so blagro¬
vali spomin davnih dedov, ki so položili temelj mo¬
gočnim rodovinam. Začetniki slavnih rodov so zapi-
savali dogodke in dejanja svojih dni, da so ostali
ohranjeni poznim rodovom. Ti jih prebirajo, časte
spomin davnih dedov in so ponosni nanje. Zakaj taki
ohranjeni spomini jim govore o zgodah in nezgodah,
o udarcih zle usode, ki je hotela uničiti njih rod, a
govore jim tudi o velikih, slavnih delih, ki so pre¬
magala nasprotne sile, napravila preteklost sijajno in
junaško in ohranila zgodovini njihovo ime.

Ali bi ne mogla Lenka ničesar oteti bežečemu času,
ali bi ne mogla ničesar zapisati, da bi ostalo ohra¬
njeno tistim, ki pridejo za njo?

Lenka je sedla in začela pisati:

»Zgodovina našega rodu se začenja tedaj, ko sem
se seznanila s svojim sedanjim možem Jožetom Za-
vinščakom v Kranju. Bil je nizkega rodu. Prihajal je
v Kranj s svojim očetom na živinske semnje. Sam je
tržil z živino (s prašiči). Očeta sta sklenila, da se
morava vzeti on in jaz, Lenka, rojena Ribičeva.«

Lenka je odložila pero in pomislila, ali naj zapiše
vse, kako se je zgodilo, ali naj posname samo glavne
stvari.

214

»Umrla sta mi’ oče in mati, in jaz sem se pre¬
selila k možu na novi dom. Taje stal v Zavinkovcih na
Dolenjskem (v Beli Krajini, onkraj Gorjancev). Prav¬
zaprav je tu začetek zgodovine rodu Zavinščakovega.
To so bili žalostni časi, ko ni bilo nič veselja.«

Zopet je pomislila Lenka, kako naj govori, da
ostanejo dogodki ohranjeni poznim rodovom. In na¬
daljevala je:

»Zavinkovci pomenijo v mojem življenju nesrečo.
Ker smo bili bogati in ugledni, nas je ljudstvo so¬
vražilo. Nekoč je navalilo na našo hišo in nam s
kamenjem pobilo šipe. O meni so govorili grde reči.
Ogibali so se naše hiše, kakor da je okužena. Vse to
je prišlo samo zategadelj, ker nisem bila jaz ustvar¬
jena za ta kraj. A usoda me je vrgla semkaj. Če
bi se to ne zgodilo, bi ne bilo poznejših dogodkov in
bi jaz tudi ne pisala teh vrstic tebi, o, ti moj pozni,
neznani potomec!«

Lenka je odkimala z glavo, ko je še enkrat pre¬
brala zadnje vrstice. Že je nastavila pero, da bi jih
prečrtala, a hipoma se je odločila drugače.

»Naj ostane! Saj je resnica,« je dejala in potem
nadaljevala:

»S sovraštvom so gledali na našo hišo v Zavin¬
kovcih. Ogibali so se pred njo, kakor sem že rekla.
Nekdo ji je grozil, da jo zapali. V takem domu nam
ni bilo obstanka, to mi lahko verjameš, o, ti moj ne¬
znani, pozni potomec!«

Komaj je napisala Lenka stavek, že ga je pre¬
brala, ali ni morda nič izpustila. Ob zadnjem stavku
se je nasmejala, rekoč: »Nate sem pozabila, Frice,

moj zlati!«

»Tam nam je bil rojen sin Friderik (zvali smo ga
Frice). Vaška otročad ni marala zanj. Sovražila ga je
in je kamenje lučala za njim. O, ti ubogi Frice! Potem
smo ga dali v vojaško šolo, da postane oficir. Še
prej pa smo kupili metliško graščino. In tako smo

215

postali graščaki. Gospoda nas je imela rada, drugi
ljudje pa ne. Ne vem prav, zakaj? Morda bi bilo
zame boljše, ko bi ne šla iz Kranja v Zavinkovce, ko
bi jih nikoli ne videla. Ali naša pota so v božjih
rokah, ki jim bodi čast in hvala vekomaj!«

Ali naj še kaj pove? Mnogo nima več povedati.
Samo omeni naj z nekoliko besedami:

»Tisto leto je narasla Kolpa tako, da je odnesla
most. Istega dne je neki harmonikar Marko ubil na¬
šega oskrbnika. Zato so ga obsodili v Novem mestu.
Teden prej pa so bile volitve v mestni zastop, a moj
mož ni zmagal. Tako seje godilo do današnjega dne.

V metliškem gradu, dne . . .

Lenka Zavinščakova, rojena Ribičeva.«

»Kaj hočem zdaj s tem?« seje zasmejala Lenka,
ko je še enkrat prebrala vse, kar je napisala. »To je
zgodovina našega rodu! Že v Škofji Loki sem slišala
v šoli, da ljudje prikrajajo in pretvarjajo zgodovino,
kakor se jim zdi in jim bolj kaže. Ali sem tudi jaz
taka zgodovinarka?«

Lenka se je smejala. Že dolgo ji ni bilo tako
domače.

Potem je zganila papir in ga vtaknila v zavitek.
Zapečačila ga je na štirih krajih. In tedaj je mislila,
kaj naj napiše na naslovno stran. Ako jo pusti ne¬
popisano, odpre pismo vsak, komur pride v roke. A
tega neče. To pismo bi smel brati kvečjemu šele
Fricetovega otroka otrok. Zanj bi imelo šele kaj po¬
mena. Drugi bodo zvedeli takointako vse že iz
ustnega poročila.

Ali pa bi bilo morda najpametneje, da vrže to-le
prazno pisanje v peč, da zgori pred njenimi očmi nje¬
nega rodu zgodovina, neslavna, majhna in skromna
kakor rod sam . . .

Ne!

Kdo ve, kaka usodna moč ji je vdahnila to misel,
in kdo ve, kolike važnosti postane še lahko to pismo!

216

Lenka se torej odloči, sede in napiše na naslovno
stran z jasnimi, velikimi črkami:

»To pismo sme odpreti samo Friderika Zavin-
ščaka vnuk (Fricetovega otroka otrok), bodisi moškega
ali ženskega spola.«

Potem odpre predal, koder je imela shranjena
pisma in denar in vrže štirikrat zapečačeno pismo
predalu na dno.

Zavinščak se je vrnil iz Zagreba in je privedel s
seboj novega oskrbnika.

»Kako je s Fricetom ?« ga je vprašala Lenka.

»Dobro napreduje,« je odgovoril Jože, »vsi hvalijo
njegovo vedenje in pravijo, da bo Frice vrl oficir.
Baje si ni mogel izbrati boljšega stanu. Kakor ustvar¬
jen je za vojaka. Ko pride zopet na počitnice, bo že
rožljala tod okolo njegova dolga oficirska sablja in
žvenketale bodo svetle njegove ostroge!«

»O, moj Bog, to bodo zopet lepi časi!« se je ra-
dovala Lenka.

Že je gledala Friceta pred seboj, kako mu visi
ob boku dolga oficirska sablja, kako je velik in lep,
kako se je vrnilo z njim veselje.

»Ali si mu kaj povedal ?«

»Vse sem mu povedal, ker ni še ničesar vedel.
Videti je bilo, da ga je zabolel moj poraz pri volitvi.
A ko sem mu dejal, da mi ni nič do tega, da zdaj
vsaj vemo, kakšni ljudje žive okolo nas, da vsaka
šola nekaj stane, se je potolažil in mi svetoval, da
se naj nikar več ne vtikam v take reči. Saj živimo
tudi brez njih lahko dobro in mirno!«

»Vidiš, kako pametno misli!«

»No, da! Tako sem sklenil tudi sam, preden mi
je svetoval sin!«

Z Zavinkovcev je poslala mati Jožetu glas, da
bi rada govorila z njim, naj pride kmalu!

217

Kako je že pozabil Jože na mater! Pa saj ni
drugače mogoče, ko so bili zadnji časi polni razbur¬
jenja in viharja.

A kar se je zgodilo, ni ostalo starki neznano.
Potrlo jo je do smrti. Noč in dan je premolila pod oltarč¬
kom. Bolelo jo je v dušo, ker je ni hotel slušati sin tedaj,
ko je kupoval graščino. Tedaj se mu je nagnila pot
v pogubo. Mati, vsa utrujena od peze let, je čutila,
da mora kmalu ugasniti. In ker ni bilo Jožeta od
nobene strani, je morala poslati ponj. Saj mora go¬
voriti z njim, preden se ne poslovi za vedno.

Jože je odšel v Zavinkovce. Hodil je peš, da se
razgiblje in da ob počasni hoji zopet enkrat pregleda
posestvo. Oskrbnika je vzel s seboj, da mu spotoma*
razkaže svoje zemljišče.

Kakih sto korakov pred seboj je zagledal duhov¬
nika. Pred njim je pozvanjal cerkovnik.

»Z zadnjo popotnico gredo,« si je mislil Jože, »a
kam neki? Ali morda k materi?«

»K materi!« se mu je oglasilo v srcu.

Jože je pospešil korake, da ga je oskrbnik ko¬
maj dohajal. Zavil je na stranske steze, ki so se
strmo spenjale v klanec. Ozrl se je nazaj. Duhovnik
je bil še daleč zadaj na cesti. Jožetu je tekel znoj
s čela. Ko je dospel pred domačo hišo, je dobil tam¬
kaj nekaj sosed in sosedov, ki so držali sveče v rokah.

»Ali je materi slabo?« je vprašal, a ni čakal od¬
govora. Planil je na vežo. Vrata v materino sobo
so bila odprta.

»Mati!« je zaklical Jože in stopil k postelji.

»Kako je to lepo, da si prišel k meni!« je rekla
starka, »počakaj tu, da pridejo z Bogom, potem se
bova kaj pomenila — za slovo.«

»Ne za slovo, mati! Za slovo še ne!« je vzklik¬
nil Jože in prijel mater za roko. Bila je vela in mrzla.

»Tako bo, moj dragi! Življenje se izteka, to ču¬
tim. Sam gospod Bog naj še pride, da me ojači za

218

zadnjo pot, in potem se zgodi božja volja,« je govo¬
rila mati. Obraz ji je bil miren, oči so se obračale
do vrat. Ob zglavju sta goreli dve debeli voščenki.

»Prišel si ravno prav,« je začela bolnica. »Videl
boš, kako je človek srečen, kadar pride k njemu Jezus,
stvarnik nebes in zemlje.«

Zaslišal se je glas zvončka. Bliže in bliže je pri¬
hajal. Starka je sklenila roke, Jože je pokleknil k
postelji. Na vratih se je prikazal duhovnik in je na¬
pravil s ciborijem znamenje svetega križa. Jože je
stopil iz sobe in zaprl vrata za seboj. Duhovnik je
izpovedoval bolnico. Izpoved je bila kratka. Čista je
bila starkina duša, oprale so jo molitve; napravile so
jo vredno, da sprejme Sinu božjega.

Po izpovedi jo je duhovnik obhajal in opravil
molitve, potem je odšel, in Jože je ostal z materjo
sam.

»Življenje je težko, moj Jože!« je povzela starka.
»Človek se bojuje in poteza za posvetno blago, na¬
zadnje mu ostane tolažba — upanje v usmiljenje
božje. Takrat vidi, kako majhen je in neznaten, kakor
kaplja v morju. Upanje v usmiljenje božje dvigne
njegovo dušo, da želi pretrgati spone, ki jo vežejo na
svet, da hrepeni po združenju z Njim, ki je nje za¬
četek in konec.«

»Pa saj ne boste še umrli, mati,« je dejal Jože,
»tako rad vas imam. Življenje me je odtrgalo od
vas, življenje me je zopet privedlo do vas. Zdaj mi
je tako dobro, ko vas gledam!«

»Vedno sem . bila s teboj, čeprav me nisi videl.
Spremljala sem vsa tvoja pota, trpela sem s teboj in
se veselila. Moja ljubezen je bila, ki je potovala s
teboj. Moja ljubezen bo, ki bo iz višav nebeških
rosila nate svoj blagoslov.«

»Blagoslovite me, mati!« je prosil Jože in po¬
kleknil k zglavju. Začutil je, kako mu je padla na
teme mrzla, vela materina roka. Dvignil je glavo in

219

videl, kako so zalile solze materine oči in kako so
gledale te oči kvišku, in videl je, kako so se gibale
materine ustnice. Potem je mati zaprla oči in mirno
obležala. Jože je segel po njeni, roki in jo pritisnil
na ustnice.

»Kadar je duša čista in Bogu vdana, takrat jo
oblagodari materin blagoslov s srečo in blaginjo. Greh
odvrača blagoslov in uničuje njegovo moč,« je šepe¬
tala starka. »Blagoslavljam tebe in tvojo ženo in
tvojega otroka! To je bilo, zakar sem te klicala k
sebi!«

Potem je umolknila in se onesvestila. In ni se
več zbudila.

Vlil.

Frice je dobil oficirsko sabljo in je ostal v gar¬
niziji v Zagrebu.

Bil je slok, lepo rasel mladenič, pravi oficir. Ve¬
sele nravi si je pridobil mnogo prijateljev, zlasti še
zato, ker so vedeli, da je bogat z doma. Ni mu treba
služiti pri vojakih zaradi kruha, ker bi vsak čas lahko
popustil službo in se preselil na očetov grad. A bil
je še mlad in željan življenja, zato je služil pri vo¬
jakih takorekoč za kratek čas. Služil je pri ulancih.
Lepo ga je bilo videti na mladem, iskrem konju s
čapko, s črnim žimastim repkom okrašeno, na glavi,
ob desni rami z razpeto ulanko, ki mu je povihravala
v zraku, kadar je izpodbodel konja, da je zdirjal v
dolgih skokih po ravnih cestah zagrebške okolice.

Na plesih in veselicah, ki jih je prirejala zagreb¬
ška gospoda, je bil med najbolj čislanimi plesalci in
družabniki. Vztrajal je vselej do zadnjega, zabaval
in kratkočasil vsakogar, ki mu je prišel v bližino.

Za veselo življenje je bila njegova mesečna plača
premajhna. Zalagal ga je oče, a ta je bil bolj sti-
skav. Že za njegovega šolanja je izdal zanj lepe de-

220

narje, zdaj je menil, da naj živi ob svojem. Zato se
je Frice zatekal k materi.

Ta je prišla predpustom v Zagreb. Vso zimo je
bolehala in večinoma ves čas prebila v postelji. Ko¬
maj je čakala, da se je vreme nekoliko omehčalo, da
je mogla v Zagreb, kjer so imeli sloveče zdravnike.
Pozvedovala je pri njih in iskala pomoči zrahljanemu
zdravju. Zapisavali so ji zdravila, razne neokusne
kapljice in ji priporočali gibanje v toplem, svežem
zraku. Dol na jug bi morala iti, da se ji okrepe pljuča.

A kadar je bila poleg sina, je pozabila na bole¬
zen. Pozabila je na vse drugo, gledala je samo njega.
Ko sta hodila po mestnih ulicah, je lahko videla mati,
koliko je sinovo znanstvo. Na vsakih deset korakov
ga je srečal znanec ali ga je srečala znanka. Zvečer
je jemal Frice mater s seboj na veselice ali v gleda¬
lišče. Seveda je morala nositi mati obleke, prikrojene
po zagrebškem okusu. Tako se je seznanila z mno¬
gimi rodovinami, ki je z njimi občeval njen sin. Vi¬
dela je njegovo veselo mladost, nič ji ni bilo žal de¬
narja, s katerim je pokrivala njegove izdatke. Naj
uživa mladost, resno življenje pride pozneje. In če
ima človek mladost, ima vsaj nekaj, kamor se lahko
ozre, kadar pridejo težki, skrbi polni časi.

Fricetovo veselje je bilo kipeče in neutešljivo.
V noč je morala ostajati mati poleg njega. A če jo je
končno le premagala slabost, jo je spremil sin na
stanovanje in se vrnil k radovanju. Nikoli mu ni
rekla: Nehaj, postoj! Privoščila mu je veselo pomlad
življenja, ker je sama ni imela in ker je vedela, kako
je bridko, ako je človek brez nje.

Gospa Lenka se je vrnila domov z mnogimi re¬
cepti in nasveti, na zdravju prav tako šibka kakor
je odšla v Zagreb. Prosila je sina, naj si vzame do¬
pust, da odpotuje z njo v kraje, kamor so ji sveto¬
vali zdravniki. Ali v prvem letu službovanja ni dovo¬
lila vojaška oblast Zavinščaku dopusta. Zato je mati

221

odložila potovanje dotlej, ko pojde lahko z njo tudi
Frice. Poletne mesece je posedala gospa Lenka na
vrtu pod smrekami. Nestrpno je čakala časa, ko pride
sin in odide z njim, da se vrne potem vsa ozdrav¬
ljena in okrepčana.

Kolikor je mogla preudariti za svojega bivanja
v Zagrebu, občuje Frice z najodličnejšimi rodovinami,
med katerimi je mnogo bogatih. Gotovo si izbere
mladi, lepi častnik iz obilice znank mlado, lepo in —
kar je glavno! — bogato nevesto. Dotlej bo že za¬
doščal materin denar, ki si ga je prihranila tekom
let, potem, če ne bo dovolj plače, bo zalagala žena,
da bo pri Fricetu zmeraj lepo in bogato. In kadar mu
bo zadosti mestnega življenja, pride domov, saj je
vse njegovo, kar je njenega in očetovega. Vsak človek
se izživi in naveseli, naposled si zaželi pokojnega živ¬
ljenja, ki je daleč od mestnega hrupa.

Za mladim, lepim ulanskim častnikom Zavinšča-
kom so se ozirale dekliške oči. Samo migniti bi mu
bilo treba s prstom, in izvoljenka bi se mu ovila
okrog vratu. Tovariši so ga zavidali, a mladi Zavin-
ščak ni maral tako zgodaj prodati svobode. Dekleta,
ki so se ozirala za njim, niso bila samo lepa, bila so
tudi bogata. A vkljub temu ni še mislil Frice na
ženitev. Izživeti se mora, užiti vse sladkosti svobod¬
nega življenja, potem naj pride ženitev, če že mora
priti.

Odprta so mu bila vrata v najuglednejše zagreb¬
ške hiše. Vabili so ga na domače pojedine in zabave,
da je moral časih izbirati ali se pa odpovedati vsem
vabilom, da ni bilo zamere. V takih primerih se je
izgovarjal z boleznijo.

Najčešče so mu dohajala vabila iz hiše bogatega
tvorničarja Mihajloviča.

Tvorničar Jovan Mihajlovič je bil previden go¬
spodar, ki si je pridobil z izdelki iz stekla in porce¬
lana veliko imetje. V svoji stroki je izvežbal sina

222

Vladoja, a gosposko je dal izobraziti hčer Jelko. Bil
je ugleden mož, ki so ga klicali na odlična mesta v
razne zastope in mnoga društva. Daši skrben in pre¬
viden, je bil vendar' vesel in dobrovoljen človek, in
njegova hiša je bila gostoljubna. V nji se je zbirala
gospoda civilnega in vojaškega stanu.

Na veselicah se je Mihajlovičeva rodovina sezna¬
nila tudi z ulanskim častnikom Zavinščakom. Najbolj
se je prikupil Jelki, ki je bila prijazna in vljudna, a
manj lepa kot bogata. Bila je majhna in pegasta po
licih. A bogata je bila, to so vedeli vsi, in tako ni
bilo videti drobnih peg na njenih licih.

Jelka se je s srcem nagnila k Zavinščaku. Zato je
bil tolikokrat vabljen k očetu. Na njegovem krožniku
je vedno dehtela najlepša cvetka, in gospica Jelka si
je izbrala sedež poleg njega ali pa njemu nasproti.
Kadar so napravljali ob nedeljah izlete v okolico, je
moral Frice prisesti k njim v kočijo ali pa je moral
obljubiti, da prijaše za njimi. Jelka ga ni nikoli kli¬
cala drugače nego »gospod poročnik Frice.« Če sta
bila tako skupaj, da sta lahko šepetala sama zase,
je izpuščala v nazivanju gospoda in poročnika in
ostajal je sam Frice.

Pa tudi staremu Mihajloviču je bil Frice všeč.
Odlikoval ga je od drugih s tem, da mu je ponudil
pobratimstvo, in če je storil oče to, je moral storiti
tudi sin Vladoje.

Fricetu torej ni bilo težko ugeniti, kaj bi radi
Mihajlovičevi.

Seveda so zvedeli o tem tudi njegovi tovariši in
mu prigovarjali, naj bo pameten in naj izkoristi ugodno
priliko.

»E, bratje, tako lepo je, če je človek mlad in
svoboden,« je dejal Frice, »svoboda je več vredna
nego zlato! Naposled pa, če mi je Jelka res tako naklo¬
njena, mi ne uide niti tedaj, kadar se zbudi meni
volja po ženitvi.«

223

»Zdi se mi,« mu je odvrnil tovariš, »da te motijo
njena nizka rast in pege na njenih licih.«

»Kaj tisto,« je odgovoril Frice, »človek se temu
privadi. Ko bi čutil do Jelke le polovico tiste naklo¬
njenosti, ki mi jo izkazujejo Mihajlovičevi, pa bi se
zvezal z njo. Ali samo zaradi njenega denarja nečem
še prodati svobode. Ako pride doba, da jo bo treba, pa
jo bom. A vojak ni navezan samo na eno mesto.
Kdo ve, kam me pokličejo jutri ali kako se zasučejo
razmere doma. Mlad sem še, in človek nič ne ve,
kaj pride. Zatorej kratkoinmalo: pustimo za zdaj
vse to!«

In pustili so vsa taka razpravljanja.

Frice je bil še nadalje vabljen k Mihajlovičevim.
Užival je vso vljudnost in naklonjenost njihove hiše,
a dalje ni prišlo. Oprezen je bil v besedah. Nikoli ni
rekel kaj takega, kar bi bilo obvezno in zahtevalo
posledic. Vesel je bil in vljudnost je vračal z vljud¬
nostjo. Več ne.

Prišla je doba manevrov. Vsa garnizija se je
pripravljala, da odide na velike vojaške vaje. Prišli
so v Zagreb rezervisti, vse ulice so bile polne voja¬
kov. V vojaščnicah je vršalo in šumelo. Snažili so
orožje in obleko, polnili telečnjake. Konjeniki so pre-
gledavali konjsko opravo, sedla in jermenje. Častniki
so pripravljali torbe in kovčege.

Zvečer pred odhodom je bil Frice z nekoliko
ožjimi prijatelji pri Mihajloviču. Bili so dobre volje
in pripovedovali razne dogodke iz vojaškega življenja.
Poslovili so se nekoliko prej nego navadno. Drugi
dan je bilo treba zgodaj vstati. Ko so odhajali iz je¬
dilnice, je bil Frice zadnji. Jelka ga je potegnila v
sobo nazaj in se mu ovila okrog vratu.

»Zakaj si tako trd, Frice?« je vprašala.

»Ne urnem tega, Jelka,« je odgovoril. »A zdaj ni
časa za razgovor, oni že čakajo na veži.«

224

In Jelka se je spela do njegovih usten in ga je
poljubila.

»To je prvi moj poljub,« mu je rekla, »naj te
spremlja na tvojih potih in te varuje nezgod.«

»Hvala!« je rekel Frice. Gledal ji je v oči; iz
njenih solz se je utrinjala luč visokega lestenca.

Zbežal je po stopnicah in se poslovil od Mihaj-
loviča in Vladoja.

Drugo jutro je še gosta megla ležala nad širo¬
kim posavskim poljem, ko se je ravnal Zavinščakov
eskadron na odhod. Nemirno so kopali konji po tleh
in natezali vratove. Poveljnik je potegnil sabljo iz
nožnice in jo zavihtel visoko nad glavo. Sto sabelj
je šinilo iz nožnic, ostroge so zazvenele, in udaril je
ob zemljo peket konjskih kopit. Zunaj mesta so se
spustili v dir. Zavihrali so praporci na dolgih su¬
licah, zaplapolale so ulanke v hladni jutranji sapi ...

Po končanih manevrih so se vrnili vojaki v gar¬
nizijo. Frice je prijahal nazaj zdrav in vesel. Nič se
mu ni zgodilo ob naporih in težavah vojaških vaj,
zvesto ga je nosil konj, dobri tovariš. Friceta je ču¬
val nezgod Jelkin poljub.

Rezervisti so se razšli, ostalo je le stalno moštvo.
Mnogo častnikov je dobilo dopust. Med njimi je bil
tudi Frice, ki je moral domov, kjer ga je mati težko
pričakovala.

Ustrašil se je, ko jo je zagledal. Bila je bleda in
upadla. Globoka senca ji je ležala pod očmi. S težavo
mu je šla naproti. Roka, ki mu jo je podala v pozdrav,
je bila suha, sama kost in koža.

»Samo da si prišel,« je rekla, »zdaj bo zopet vse
dobro in lepo!«

Frice je moral pripovedovati materi in očetu, kod je
vse hodil in kaj vse je doživel. Drugi dan je počival, po¬
tem sta se pa odpravila z materjo na jug, iskat zdravja.

225

Pot je bila naporna, ker je mater dušil kašelj in
je časih omagovala od slabosti. Pa tudi dolga je
bila pot, ker sta morala spotoma večkrat počivati, da
si je mati nekoliko opomogla. Končno sta dospela do
dalmatinskega obrežja, do slikovitega, staroslavnega
Dubrovnika.

Jasno je bilo nebo, od morja je pihljala dobro¬
dejna, hladeča sapa. Obrežje so senčile visoke ciprese;
dehtele so oranže in citrone. Mirta je cvetela po vrteh,
vsa obsipana z belim cvetjem.

Mati in sin sta posedala po prisojnih krajih, iz¬
ravnanih v lepa izprehajališča.

»Tako mi je dobro in lepo,« _se je radovala mati,
»ko si ti pri meni, Frice! Nobene bolečine, nobene
slabosti ne čutim. To blago solnce ima čudovito moč.«

Svetilo je na zemljo blago solnce. Grelo je ude
in kri. Človeku je bilo dobro in lepo.

»Solnce ima čudovito moč!« je ponovil sin.

»Solnce je kakor sreča,« je govorila mati, »kamor
posveti solnce, tam odbegne mraz in temota, in kamor
se ozre sreča, tam vstane veselo življenje. In oboje
— solnce in sreča — si meni ti, Frice!«

Naslonila se mu je na prsi. Pred njima je dvi¬
galo mirne, šumljajoče valove brezbrežno morje.

»Frice,« se je zdramila mati, »Bog ve, kje je zdaj
onkraj morja stric France? Ali je še živ? Kaj misliš?«

»Gotovo je še živ, sicer bi že dobili kako poročilo.«

»Ali je srečen?«

»Tudi srečen je! Saj vam nič ne piše, in le v
sreči pozabi človek človeka.«

»O, moj Bog, kako smo se razkropili daleč po
svetu!« je vzdihnila mati. »Solnca ni bilo, in šli smo
tako daleč vsaksebi.«

Gladila je sinovo roko.

»Ali zdaj bo zopet vse dobro, samo da se vrne
ljubo zdravje. In vrača se boljinbolj. Vsak dan se
čutim krepkejšo. In potem, ko se oženiš, se za stalno

Trije rodovi.

15

226

vrneš k meni ali pa pridem jaz k tebi. In kakor ima
vsak dan svoj večer, tako ga ima tudi vsako človeško
življenje. Starost je naš večer. In ta večer mojega
življenja bo lep, ker ga bo ozarjala tvoja sreča, moj
Frice, edini, zlati!«

Materina roka je segla do sinovih lic. Frice je
začutil vlažen hlad.

»Da, mama! Vaši upi se uresničijo.«

In tako sta presedela vse dneve, dokler se ni
začel Fricetu iztekati dopust. Odpotovati sta morala.
Dolžnost je klicala sina od matere.

IX.

Kraljevi pevec — Pavel Plesec — je hodil po
Kranju, brenkal na kitaro brez strun in pel:

Ubog popotnik hodi križemsvet,
srce ga sili, da za srečo roma.

Človeška srca krije mraz in led,
in romar brez miru je in brez doma!

V omračenem duhu so umrle jasne misli. Bil je
miren in krotak. Nikomur ni storil nič žalega. Hodil
je od hiše do hiše, ves ubog in bolan. Lice se mu je
smehljalo, nikoli ni nič prosil. Ljudje so imeli usmi¬
ljenje do njega. Kadar mu je bila obleka umazana
in raztrgana, mu je kdo podaril svojo, že obrabljeno,
da ni Pavla zeblo in da ga ni močil dež do kože. In
to obleko je zopet nosil’ toliko časa, dokler mu ni
razpadla na telesu. Vse je vzel, kar mu je kdo po¬
nudil. Kralj je hodil po hišah pobirat davke. Preko
rame mu je visela torba. Vanjo je metal prejete da¬
rove: kruh, sadje, meso. Denar je spravljal v žep in
ga znašal v žganjarnico.

»Dajte mi strun!« je zahteval in stresel denar na
mizo.

In dali so mu strun, natočili so mu žganja.

»Takoj si jih napnem,« je dejal in izpil strupeno
pijačo.

227

Z roko se je pogladil po prsih: »Ah, zdaj bodo
zopet lepo pele nove strune!«

Prijel je kitaro in je začel:

Nezvan, nevabljen, vedno sam s seboj,
nemirne misli le so mu družice;
nikjer nikogar, da bi del mu: Stoj!

Da bi izprala bol — več ni solzice! . . .

»Hvala ti, cesar Neron, kralj Pavel, hvala ti!« so
mu klicali ljudje.

Zravnal se je Pavel, dvignil glavo pokonci. Stisnil je
napol trepalnice v znak milosti in kraljevega priznanja.

»Zdaj grem k Manici in k materi — kralj gre k
mrličem,« je dejal časih in odšel na pokopališče.

Ponosno, dostojanstveno je stopal med grobovi
do tja, kjer sta počivali Manica in mati. Tiho se je
glasila njegova pesem. Ni hotel peti na glas, da ne bi
motil kraljevih mrličev. Ti hočejo imeti mir v smrti,
ker so imeli toliko dela in težav v življenju. Kakor
on sam. Najrajši bi legel k njima in bi počival. Truden
je že in zaspan, ali njegova pot še ni dovršena, delo
še ni dopolnjeno. Velika je njegova dežela. Kaj bi
počeli njegovi zakladi, ako bi ga ne bilo ponje? In
če se dvigne sovražnik in prihrumi z veliko vojsko,
da mu ugrabi zaklade — kdo jih bo čuval, ako bi
legel kralj spat in počivat? Ne sme! Ne sme! Zakaj
njegova pot še ni dovršena in delo še ni dopolnjeno!

»Zdaj grem k Lenki,« je dejal, ko je odhajal s
pokopališča.

Po prstih se je bližal hiši, da jo preseneti, da bo
veselje tem večje, ko tako nenadoma zagleda pred
seboj njega — kralja Pavla, rimskega cesarja Nerona!

Najprej tiho, potem glasno in vedno glasneje je
donela njegova pesem:

Ubog popotnik hodi križemsvet,
srce ga sili, da za srečo roma.

Človeška srca krije mraz in led,
in romar brez miru je in brez doma! . . .

228

Žile so se mu napele na vratu, hripav, kričeč,
oduren je bil pevčev glas.

Pavel se je oziral po oknih, stopil je v hišo, a
Lenke ni bilo nikjer!

Nikjer ni bilo Lenke, zatorej je vprašal: »Zakaj

se skriva pred menoj? Recite ji, da mora priti takoj!
Obsipala jo bo moja kraljeva milost.«

A Lenke ni bilo.

»Lenke še ni nazaj!« so mu pravili domači ljudje,
tisti, ki so se naselili tu po odhodu Franceta Ribiča.

»Pa jo počakam!« je dejal Pavel in sedel v gostil¬
niški sobi za mizo.

Prinesli so mu pijače iz navade, iz usmiljenja.

Prekrižal je roke na mizi pred seboj, globoko se
mu je nagnila glava. Tako je pričakoval Lenke.

»Ali je že prišla?« je vprašal črez nekaj časa.

»Ni je še!« so mu odgovorili.

»Kam pa se je skrila? Ali pa je morda kam odšla?«

Povedali so mu že stokrat, da je Lenka daleč
tam ob hrvaški meji, v Zavinkovcih v Beli Krajini,
onkraj Gorjancev.

»Grem pa do nje!« je dejal in stopil iz hiše.
Obrnil se je proti mostu, da odide po Lenko, a ko je
dospel na most, je pozabil, kam se je namenil. Okrenil
se je in odšel v mesto nazaj.

Tam so ga sprejeli otroci.

»Kralj Pavel gre! Cesar Neron prihaja!« so kričali
in se drenjali okolo njega.

»Ali bi ne zapel tiste svoje pesmi, o, kralj, o,
cesar!« so govorili nekateri.

Pavel se je ustavil. Otroci so se razvrstili v krog,
se prijeli za roke in se začeli sukati ob njem. Pavel
je prijel kitaro, in na trgu se je začulo kričavo petje.

Tako se je ponavljalo malone slehrni dan.

Časih je hodil tudi po vaseh v bližini, tako da
je tudi okolica poznala kraljevega pevca in njegovo
pesem.

229

»Ali ste videli Lenko?« je izpraševal vaščane.

»Lenke ni pri nas,« so mu odgovarjali.

Šel je dalje do druge vasi.

Otroci so začeli kričati: »Kralj Pavel gre! Cesar
Neron prihaja!«

Otroci so se sklenili okolo njega v krog.

»Ali bi ne zapel tiste svoje pesmi, o, kralj, o,
cesar!« so ga prosili.

Pavel je vzel kitaro v roke in začel peti, in otroci
so peli z njim:

Ubog popotnik hodi križemsvet,
srce ga sili, da za srečo roma.

Človeška srca krije mraz in led,
in romar brez miru je in brez doma! . . .

»Ali ste videli Lenko?« je začel izpraševati.

»Lenke ni pri nas!« so mu odgovarjali.

»Kam se je izgubila? Kam se je skrila?«

In vrnil se je v mesto, ker ni bilo Lenke nikjer.

A priti je moral do svojega zaklada.

»Saj bi jo človek še dobil, a zmeraj pozabim, kje
je, in nič ne vem, kod naj grem, da pridem do nje,«
je tožil gostilničarju.

Nekoč se je zasmejal na ves glas. Pogledal je
veselo, kakor da se mu je zbudila rešilna misel.

»Tako bo, tako bo! Tako pridem gotovo do nje!«
je vzkliknil.

»In kako se to zgodi?« ga je vprašal gostilničar.

»Na listek papirja mi zapišite ime aanega kraja,
kjer prebiva Lenka!« je prosil.

Gostilničar se je smejal in mu je napisal na list
papirja z velikimi črkami besede: o »Zavinkovci v
Beli Krajini, onkraj Gorjancev.«

Pavel je vzel papir v roke in je čital zlog za
zlogom: »Zavinkovci v Beli Krajini, onkraj Gorjancev.«

Potem je spravil listek v žep in je ponovil na
pamet: »Zavinkovci v Beli Krajini, onkraj Gorjancev.
— Dobro, zdaj vem, kje je Lenka. — Zavinkovci v

230

Beli Krajini, onkraj Gorjancev. — Tam je Lenka, tja
moram, če jo hočem videti! — In zdaj še nekaj!«

»Kaj še?«

»Pojdite z menoj do onkraj mostu, da mi poka¬
žete pot. Tam sta dve cesti: ena na desno, druga na
levo. In nikoli ne vem, ali naj grem na desno ali na
levo. Pojdite in mi pokažite!«

Gostilničar je vzel klobuk in šel s Pavlom. Ta
je govoril venomer: »Zavinkovci, Zavinkovci, Zavin-
kovci . . .«

Ko sta dospela onkraj mostu, pokaže gostilničar
proti levi in reče: »Tod morate hoditi, da pridete do
Lenke . . .«

»Hvala, hvala!«

Gostilničar je odšel proti mestu. Na mostu je
postal in se ozrl za Pavlom. Videl ga je, kako je
krevsal po cesti, kako se mu je majala kitara na
hrbtu. V grmu si je odlomil palico in stopal dalje-
indalje.

»Ta ne pride daleč! Jutri bo zopet pri nas!« si
je mislil gostilničar.

Jutro je bilo. Solnce je svetilo toplo. Nobenega
oblačka ni bilo na nebu.

Po cesti proti Gorjancem se je pomikal truden
potnik. Ves je bil sključen, kakor da se vsak hip
zgrudi na prašno cesto. Opiral se je ob palico in
vlekel noge za seboj, da se je dvigal prah, koder je
stopal. Zeval je od utrujenosti, kakor da umira od žeje.

Umazan je bil in raztrgan; imel je črevlje na
nogah, a hodil je po svojih podplatih. Na hrbtu mu
je visela kitara brez strun. Šepetal je venomer:

»Zavinkovci, Zavinkovci . . .«

Srečavali so ga ljudje in se ozirali za njim.

»Berač, siromak!« so ga pomilovali.

231

»Ali pridem kmalu v Zavinkovce?« je izpraševal
srečujoče.

»Še dobre tri ure imate hoje!«

»O, moj Bog, kako so daleč moji zakladi in kako
veliko je moje kraljestvo,« je zdihoval sam zase.
»Zavinkovci, Zavinkovci, Zavinkovci . . .«

Čimbolj je lezel k zemlji. Oddaleč je bilo videti,
da se plazi po rokah in nogah. Solnce se mu je upi¬
ralo v hrbet. Vroče mu je bilo, da mu je curljal znoj
izpod klobuka.

O, Pavel, kralj!

Ubog popotnik hodi križemsvet,
srce ga sili, da za srečo roma.

Človeška srca krije mraz in led,
in romar brez miru je in brez doma! . . .

Vzpota je žuborel studenec, lep hlad se je širil
okolo njega. Pavlu so se sprijemala usta, vse se je
posušilo. Ko je zagledal studenec, ga je vrgla žeja
na tla. Nagnil se je nad vodo in pil v dolgih, globokih
požirkih. Z naporom vseh sil se je dvignil na noge
in krevsal dalje.

»Zavinkovci, Zavinkovci, Zavinkovci . . .«

»Ali pridem kmalu v Zavinkovce?« je izpraševal
srečujoče.

»Poglejte, tam zgoraj so!«

Pavel je pogledal in videl na hribu vas.

Samo še ta košček pota, in kralj pride do svo¬
jega zaklada.

Pavel se je opiral z obema rokama ob palico.
Omahoval je, noge so se mu tresle. Dvigal je oči in
meril daljavo od sebe do vasi.

»O, Bog moj, kako so daleč moji zakladi, kako
strma in težavna so pota do njih!«

Zdaj z desno, zdaj z levo roko se je oprijemal
grmovja in kamenja, da se ni zgrudil, da si je po¬
magal naprej. Pot mu je lil curkoma po obrazu. V
prahu in umazanosti so se poznale njegove sledi.

232

Dospel je do vasi. Prvega človeka, ki ga je srečal,
je vprašal: »Kje je Lenka?«

»Kakšna Lenka?« se je začudil oni.

»Lenka! Saj je samo ena Lenka na svetu!« je
odgovoril Pavel.

»Ali morda Zavinščakova?« je vprašal kmet.

»Da, da, tista!« je dejal romar.

»E, dragi moj! Lenka je zdaj gospa! V metliški
graščini biva zdaj!«

Široko je odprl Pavel oči in usta. Globoko je
sopel. Z rokami se je naslonil na kolena.

»Kje pa je to? Ali je daleč?«

»Ni daleč! Tam v dolini,« je odgovoril kmet in
pokazal v dolino, kjer se je dvigal v višave zvonik.

Pavel ni odgovoril ničesar. Obrnil se je in drsal
po skalnati stezi v dolino.

»Nobena dolina ni tako globoka, da bi ne prišel
do nje!«

Lovil se je zopet ob grmovju in kamenju, s palico
se je upiral, da ga ni utrujenost vrgla na tla.

X.

Čim bliže je prihajal gradu, tem manj utrujenosti
je čutil. Na dvorišče je stopal po prstih, polglasno je
pel, da bi jo presenetil, da bo veselje toliko lepše in
popolnejše, ko se tako nenadoma srečata po dolgem,
dolgem času. In vedno bolj glasna in glasnejaje bila
njegova pesem, ki se je razlegala po dvorišču.

Ubog popotnik Hodi križemsvet,
srce ga sili, da za srečo roma.

Človeška srca krije mraz in led,
in romar brez miru je in brez doma! . . .

■ Na dvorišču pri vodnjaku je stala dekla in vlekla
vedro iz njega.

»Ali je tukaj Lenka?« jo je vprašal neznani pevec.

»Katera Lenka?«

233

»Moj-Bog, vsi ljudje me izprašujejo tako! Saj je
samo ena Lenka na vsem svetu!« je odgovoril Pavel.

»Ali mislite morda našo gospo? Naša gospa je
Lenka,« je rekla dekla.

»Da, to mislim! Kje je?«

»Zgoraj v sobi!«

»Recite ji, da jo pričakuje kralj Pavel, rimski
cesar Neron! Dospel sem do svojega zaklada!« je velel
Pavel.

Deklo je obšla groza. Izpustila je vedro, ki je padlo
nazaj v vodnjak. Zbežala je po stopnicah. Pavel je pel:

Ne.zvan, nevabljen, vedno sam s seboj,
nemirne misli le so mu družice;
nikjer nikogar, da bi del mu: Stoj!

Da bi izprala bol — več ni solzice! . . .

Dekla je zbežala h gospč, ki je sedela na naslo¬
njaču v sobi pri oknu. Prihajal je do nje kričeči glas
neznanega pevca.

»Gospa,« je zaklicala'dekla, »na dvorišču stoji
neznan mož, ves umazan, in raztrgan. Tamkaj pre¬
peva in pravi, da je kralj Pavel, rimski cesar Neron.
Vprašal me je po vas!«

»Kralj Pavel, rimski cesar Neron?« je vprašala
gospa. Prijela se je za ročaje in se dvignila s sedeža.
»Moj Bog, Pavel, Pavel ... Pa saj ni mogoče!«

S trudnimi' koraki je odšla iz sobe na hodnik.
Naslonila se je nanj in pogledala na dvorišče. Sre¬
čala sta se s pogledi, drug drugega sta se ustrašila.

»Lenka — Pavel!« sta vzkliknila obenem.

Pavel je stetfel po stopnicah in stal je pred njo,
ves ubog in raztrgan.

»Lenka, ali me še- poznaš ? Jaz sem kralj Pavel,
cesar Neron sem, ki hodi po svetu in poje. Dolgo sem
iskal svoje zaklade, zdaj sem prišel k tebi!« je go¬
voril Pavel. »Pozdravljena mi bodi!«

234

Podal ji je roko, posušeno in’ od solnca zagorelo.
Tudi Lenka mu je podala roko, vso suho in bledo.
Žile so se poznale skozi kožo.

»Pa kaj je s tabo, Pavel! Moj Bog, kakšen si!«

»Kralj je lahko tak, kakršen hoče biti,« je odgo¬
voril Pavel. Gledal je Lenko in jo vprašal: »Ali imaš
tudi ti svoje grobove?«

»Tudi jih imam! In kaj je z Manico in z materjo?«

»To sta moja kraljeva mrliča, zakaj tudi jaz imam
grobove! Zdaj si izkopljem še enega zase. Moja pot
je dovršena, moje delo dopolnjeno — dospel sem do
svojega zaklada! Ali pojdeš z menoj, Lenka?«

»Ne morem, vsa sem bolna! Ali je Manica umrla?
In mati tudi?«

»Obe! Saj to je najbolje. Časih se zgodi, danima
človek nobenega veselja več, in tedaj je najbolje, ako
umrje. In tako sta si Manica in mati izvolili boljši
del. Zdaj je tudi moje veselje prikipelo do vrhunca.
Ali pojdeš z menoj, Lenka?«

»Bolna sem, ne morem!«

»Potem pa prideš za mano! Kdor je bolan, umrje;
saj mrjo še zdravi ljudje.«

Pavel se je ozrl, za hrbtom je začul korake. Pri¬
hajal je Jože.

Zasmejal se je Pavel in mu nudil roko v pozdrav.

»Saj se poznava, ne?« ga je nagovoril.

Jože je obstal in odkimal z glavo.

»Kdo bi ne poznal kralja! Pavel sem, kralj, rim¬
ski cesar Neron!« je rekel Pavel.

Jože se je začudil in vzkliknil: »Pavel!«

Lenka je gledala na dvorišče, » prstom je pisala
po šipi.

»Gotovo ste žejni in lačni,« je rekel Jože. »Poj¬
dite dol v izbo! Prineso vam jedi in pijače.«

Jože je poklical deklo, naj ga spremi dol. Pavel
se je poslovil. Pomigal je z roko, kakor delajo visoki

235

dostojanstveniki, napol je zaprl trepalnice. Kitaro je
vzel v roke in pel je, po stopnicah grede:

Ubog popotnik hodi križemsvet,
srce ga sili, da za srečo roma.

Človeška srca krije mraz in led,
in romar brez miru je in brez doma! . . .

Glas je umiral. Na hodniku sta stala Jože in
Lenka in nemo gledala drug drugega. Prišlo je nekaj
groznega, morečega, neizraznega. Vzduh je bil težak,
le z naporom so se dvigale prsi. Polmrak je pre-
pregel dvor, pomedlela je solnčna luč kakor da ugasne
sredi dneva. Dekla je prišla k vodnjaku, škripaje se
je zasukalo vreteno . . .

»Tak je konec!« je vzdihnil Jože.

Lenka je pisala s prstom po šipi.

»Kaj pišeš?« je vprašal Jože in stopil do nje.
Dahnil je v šipo, prikazale so se črke, čital je: »Smrt,
smrt, smrt . . .«

»To je konec!« je dostavila Lenka. Oprijela se je
moža, in odšla sta v sobo. Lenka je sedla k oknu
na naslonjač. Okno je bilo odprto. Rahel vetrec je pri¬
našal z vrta vonje cvetočih grmov. Uspavajoče so
plavali v sobo, dišalo je po omamljivem kadilu. Lenka
se je naslonila nazaj in zaprla oči. Z roko je segla
po ruti in si jo položila pred usta. Roka pa je kmalu
omahnila, Lenka je zaspala. Ko bi se ji ne dvigale
prsi, bi človek mislil, da je umrla. Tak pokoj ji je
ležal na licih.

Jože je odšel, da pogleda, kaj dela Pavel.

Pavel je ležal na klopi in spal. Utrudila ga je
dolga, naporna hoja. V posodi je bilo še do polovice
vina. Zaspanec je bil jačji nego žeja. Ali sta se sre¬
čala Pavel in Lenka tudi v sanjah?

Pavel se je zbudil, ko je bilo v sobi že mračno.
Gledal je okrog in izpil vino do zadnje kaplje.

»Ali nisem na poti do svojega zaklada ?« se je
vprašal, »in zdaj polegam tu in zapravljam čas.«

236

Stopil je iz sobe. Na dvorišču je bilo tiho in mirno.
Pavel se je oziral in se ni mogel domisliti, kje je.

»Zavinkovci, Zavinkovci, Zavinkovci . . .« so mu
šepetale ustnice.

»Tam je Lenka, tja moram še nocoj!« je dejal in
šel z dvorišča. Pred njim so se razvrščale hiše, po¬
polnoma tuje mesto je stalo pred njim.

»Ali so to Zavinkovci?« je vprašal moža, ki ga
je srečal.

»Ne, to niso Zavinkovci. Zavinkovci so tam zgo¬
raj na hribu!«

In Pavel je . potoval daljeindalje v hrib. Noč
je prihajala, zvezde so se užigale. Ozrl se je, okna
mestnih hiš so bila razsvetljena: migljale so luči spo¬
daj pod njim in visoko zgoraj na nebu. Po hribu je
plezaj on — cesar Neron.

Čul je o njem pripovedovati, kako je dal nekoč
zažgati mesto Rim. Gorelo je na vseh koncih, a Neron
je stal in gledal strašni prizor in pel in brenkal na
strune. Kako bi bilo lepo, če bi on — rimski cesar
Neron — zažgal to mesto pod seboj! Kako bi švigali
plameni kvišku, kako bi on lepo pel in brenkal na
kitaro! Ali če bi zažgal vsaj to vas, ki sanja tu na
griču prav tik pred njim!

»Zavinkovci, Zavinkovci, Zavinkovci . . .« so mu
šepetale ustnice.

Šel je mimo lepega, belega poslopja. Velik skedenj
je stal tam koncem vrta.

»O, Neron!« seje poklical Pavel,- »ali bi ne zažgal
Rima? Kako lepo bi bilo gledati goreča poslopja, kako
lepo bi se glasila tvoja pesem, kako sladko bi pele
tvoje strune!«

Pavel je potegnil žveplenico ob hlače in jo vrgel
pod skedenj, ki je stal tam koncem vrta. Stopal je
dalje. Glasno. so odmevali njegovi drsajoči koraki,
zakaj vas je že spala v trdem snu. Večkrat se je
ozrl Pavel nazaj. Črna poslopja so se dvigala za njim.

237

»Ali ne bo videl Neron gorečega Rima?« se je
vprašal.

Stopal je dalje po neznanih krajih. Ozrl se je
nazaj, in vasi ni bilo več, potopila se je v globoki
temi. Zašel je v gozd. Roke je iztezal pred se, da mu
niso veje udarjale v lice. Pokala je suhljad pod nje¬
govimi nogami, tema je ležala kroginkrog. Naposled
se je pritipal iz gozda. Zasvetilo se je pred njim z
zvezdami posuto nebo, pot je držala vedno više. Pavel
se je ozrl in je videl, kako se žari nebo.

»Rim gori!«"si je mislil in pospešil korake, da
bi prišel dalje v hrib.

Postal je in pogledal tja, odkoder je prišel.

Videl je, kako se utrinjajo visoki plameni, kako
je ono veliko poslopje vse razsvetljeno, kako ga objema
ogenj od vseh strani, da je videti kakor velika goreča
grmada.

»O, Neron, tvoj Rim gori!« je vzkliknil Pavel,
poln presrčnega veselja.

Nebo je žarelo kakor velika razbeljena krogla.
Daljeindalje se je spenjal po njem odsev požara. Okrog
gorečih poslopij je bilo videti majhne, črne, gibajoče
se sence. Kakor mravlje so bili ljudje.

Mirno je stal Pavel. Zravnal se je ponosno, kitaro
je vzel v roke.

»Slava ti, cesar Neron! Ti mogočni, slavni!« je
zaklical. Oglasila se je njegova pesem. Iz bližnjega
gozda je odmeval vsak glas, da je bilo čuti, kakor
bi ga oponašal v gozdu drug pevec.

Nezvan, nevabljen, vedno sam s seboj,
nemirne misli le so mu družice;
nikjer nikogar, da bi del mu: Stoj!

Da bi izprala bol — več ni solzice! . . .

In potem se je spomnil, koliko sovražnikov je imel
Neron, ker je bil krut in neusmiljen in je preganjal
kristjane. Zasledovali so ga in mu stregli po živ¬
ljenju, naposled pa se je dal usmrtiti svojemu sužnju.

238

Zasledovali so ga, ker je zažgal Rim in dolžil druge,
da so storili to strašno dejanje. In kaj potem, če bodo
zasledovali tudi njega, sedanjega cesarja Nerona, če
mu bodo stregli po življenju?Ali ne rastejo tiste majhne,
črne, gibajoče se sence okrog gorečih poslopij? Ali ne
rastejo boljinbolj in se spenjajo proti njemu? Ali
se ne izteza proti njemu tisoč rok? Sklepajo se v
pesti, grozeč mu prete 1 Bližeinbliže prihajajo, prav
tik njega so že . . .

O, Neron, cesar, beži, beži, beži!

Roke, maščevanja željne, se iztezajo proti njemu...

Pavla obide groza. Silen strah ga odtrga s kraja,
kjer je stal, da se spusti v divjem begu po neznani
cesti naprej, naprej. Za njim tisoč rok, sklenjenih
v pesti. Pavel beži preko kamenja in grmovja. Noge
mu krvave, trnje mu trga obleko, ga praska po rokah
in obrazu . . .

Pokojno so spali Zavinkovci, ko so se vneli prvi
plameni. Pokalo je že tramovje in se rušilo, ko so se
zbudili ljudje in doznali z grozo, da gori. Planili so s
postelj, pol oblečeni so hiteli k ognju. Udarila je plat
zvona. Ječe so plavali tožni glasovi v noč.

»Hvala Bogu, saj je le Zavinščakovo!« so govo¬
rili eni.

»Kakor dobljeno — tako izgubljeno,« so klicali
drugi.

V vasi je bilo le malo vode. Ljudje so nama¬
kali rjuhe in jih polagali na sosedne hiše, da jih
očuvajo požara. Zavinščakov hlapec je zdirjal v Met¬
liko, da obvesti gospodarja, kaj se godi v Zavinkovcih.
S težkim kladivom je tolkel po zapahnjenih grajskih
vratih, da je zbudil ljudi.

»V Zavinkovcih gori!« je zaklical.

Zavinščak je skočil s postelje, zajahal konja in
odjezdil v Zavinkovce.

Lenka se je splazila do okna. Gledala je gor v
hrib. Tam je bilo vse razsvetljeno, kakor da vzhaja

239

solnce. Zavinkovci gore, kraj, kjer se začenja zgodo¬
vina njenega rodu. Kdo je storil to?

Ko je zvečer vprašala, ali je Pavel še v gradu,
so ji rekli, da je že odšel.

In zdaj seje oglasilo v nji samo ob sebi: »Pavel
je zažgal! Pavel se je maščeval!«

XI.

Ista misel je obšla tudi Jožeta, ko je dirjal na
konju proti svoji rojstni hiši. Z grozo so opažale
njegove oči, da ji ni več rešitve. Ko je prijezdil do tja,
je ustavil konja. Skedenj je zgorel do tal. Kup žerja¬
vice je stal na onem prostoru. Veter je zapihal, od¬
trgal s skednja goreč jezik in ga vrgel hiši na pod¬
strešje. Užgalo se je, in plameneči jeziki so švignili
izpod strehe, prežgali strop, ki se je grmeč zrušil v
notranje prostore in tako zanetil ogenj v prvem nad¬
stropju. Pregorel je tudi tukaj strop, in zdaj so obje¬
mali plameni tudi že spodnje prostore. Skozi okna,
skozi vrata so švigali ognji — med štirimi stenami
je gorelo kakor v mogočni, velikanski peči.

Ena osrečujoča misel se je zbudila Jožetu: »Hvala
Bogu, da je umrla mati. Sicer bi zgorela.«

Proti jutru, ko je že ogenj pojemal in so bila
sosedna poslopja brez nevarnosti, je poslal hlapca v
mesto z brzojavko, ki jo je naslovil na orožništvo v
Novo mesto. Rekel je v brzojavki, naj pazijo, če
pride v mesto tak in tak človek, naj ga primejo, ker
je požigalec.

Potrt je stopal Jože po pogorišču. Uničeno, iz¬
gubljeno! Dom njegovega očeta je plen hudobne roke,
žrtev plamena! Ali je to morda začetek splošnega
propada? Ali bi se tudi pripetila ta nezgoda, ako bi
ostal — kakor mu je svetovala mati — tukaj na
domu in bi se ne preselil v grad? Ali ne pride lahko
hudoben človek in mu ne upepeli tudi gradu?

Tako so bile njegove misli žalostne in obupne.

240

Nikjer ni videl tolažilnega pogleda. Njegovi hlapci
so razkapali žerjavico in jo polivali z vodo, da je
čvrčeč ugašala in umirala.

Pavel je begal in divjal, kakor da mu gori zem¬
lja pod nogami. Čutil je za sabo hropenje zasledo¬
valcev, vsak hip je pričakoval, da ga popadejo trde,
maščevanja željne roke. In begal je. Pljuča so mu
hropela, pene so mu stopale izmed zob. Oči so se mu
izbulile, da je bil pogled divji, blazen. Izpodtaknil se
je in se zgrudil na tla. S čelom je priletel ob kamen;
krvav curek mu je brizgnil iz rane. Kri se je pome¬
šala z znojem in mu tekla z njim po licu.

»Neron, beži, beži, beži!« je hropel pred se.

Pred sabo je zagledal dva orožnika.

»Zasledovalci, morilci!« je siknil in hotel zbežati
v stran. A ni vedel, kam. Obstal je sredi ceste in
gledal okolo sebe.

»Jaz sem kralj Pavel, rimski cesar Neron!« je
kričal, »in zažgal sem Rim. Cesar to tudi sme! Pu¬
stite me, preganjalci, sužnji, pustite me!«

Orožnika sta pristopila in mu velela s seboj.

Pavel je šel. Brez ugovora je stopil z njima.

»To je moja telesna straža!« je dejal. »Le čuvajta
me, bogato vaju poplačam!«

Počasi so stopali proti mestu. Pavel je segel z
roko na hrbet, a kitare ni bilo več. Izgubil jo je v
begu.

»Saj pojem lahko tudi brez nje,« je dejal in začel:

Ubog popotnik hodi križemsvet,
srce ga sili, da za srečo roma.

Človeška srca krije mraz in led,
in romar, brez miru je in brez doma! . . .

»Ali veste, kaj ste storili?« ga vpraša eden orož¬
nikov.

»Vem!« odgovori Pavel, »iskat sem šel svoje za¬
klade, zakaj jaz sem rimski cesar Neron! A zakladov
nisem dobil, potem sem pa zažgal Rim, glavno mesto

241

svojega cesarstva! Ali vaju kaj to briga?. Jaz sem
vendar svoj gospod, prvi in najvišji, in delam, kar
hočem! Ako ne izpolnita mojih ukazov, vaju dam
obglaviti!«

Stopal je med orožnikoma in se priklanjal zdaj
na desno, zdaj na levo, kakor da izkazuje milosti.

»Ali sta videla Lenko?« vpraša hipoma. In ne da
bi čakal odgovora, reče: »Glejta, to je moj zaklad. In
ker ga nisem dobil, moram iti drugam ponj. Zavin-
kovci, Zavinkovci, Zavinkovci . . .«

Pred sodiščem so dognali in spoznali, da je Pavel
blazen.

Sodna obravnava je bila torej izključena, in Pavla
so poslali v blaznico.

»Ali je to moja kraljeva palača?« je vprašal, ko
so ga izročili blazničnemu oskrbniku.

»Tu je vaša palača,« je odgovoril ta in ga dal
odvesti v celico, »in tu je vaša dvorana, kjer bo vla¬
dalo vaše kraljevo veličanstvo.«

Pavel se je ogledal, sedel na posteljo in si zapel
pozdravno pesem:

Nezvan, nevabljen, vedno sam s seboj,
nemirne misli le so mu družice;
nikjer nikogar, da bi del mu: Stoj!

Da bi izprala bol — več ni solzice! ....

*

* *

Pogorišče je prišla pogledat tudi Lenka. Pripeljala
se je v Zavinkovce, ker tako daleč ni več mogla ho¬
diti. Kakor pleheče žalostna lastovica nad razrušenim
svojim gnezdom, tako žalostno sta stopala po pogo¬
rišču Jože in Lenka.

»Glej, to je naša usoda!« je vzdihnila Lenka.

Jože je prikimal z glavo in brskal s palico po
pepelu in oglju. Prav na tleh, tam, kjer je stala soba
njegove matere, je izbrskal iz ogorkov kipec Matere
božje.

Trije rodovi.

15

242

»Glej, materin oltarček!« je dejal in pristavil:
»Vse je zgorelo, samo Mati božja ni zgorela!«

»Ali je storil to Pavel namenoma?« je vprašal.

Lenka je skomizgnila z rameni.

Da bi storil namenoma? Ali niso semkaj odvedli
nje, ki mu je bila upanje in tolažba? Vse je izgubil,
ostalo mu je golo življenje. Teplo ga je tako, da mu
je njegova kruta in neusmiljenja moč ubila jasne
misli. Prišel je semkaj, da vidi njo, ob kateri se mu
je obetalo srečno življenje. A prepričal se je, da je
Lenka zanj izgubljena. Lahko, da mu je prišla jasna
zavest, da je zavržen, izgubljen. Ogorčenje je vstalo
v njegovi duši. Zbudila se mu je silna, neukročena
želja po sladkem maščevanju. Tedaj je zanetil požar.
Mogoče je torej, da je storil Pavel ta čin namenoma.
A 'mogoče je tudi obratno.

Tako je mislila Lenka, a odgovorila ni nič.

Dim, ki se je še vedno dvigal s pogorišča, jo je
dušil, zato ni mogla več vztrajati tam. Sedla je zopet
na voz in se odpeljala z Jožetom v grad.

Ozrla se je nazaj. Tako otožne so bile njene oči,
kakor da se poslavlja s temi pogledi za večno od
kraja, kjer se je začela zgodovina njenega rodu.

Ob povratku v grad se je Jože nehote spomnil
tistega dne, ko je pripeljal Lenko na svoj dom, ki
leži danes v razvalinah. Štiri gole, ožgane in okajene
stene štrle v zrak, glasna priča minljivosti — to je ves
ostanek tedanjih srečnih dni. Prihrumel je vihar živ¬
ljenja in mu pustil samo spomin, ki mu živi v srcu.
In če se ozre v bodočnost, kaj se mu obeta? Skri¬
voma se je ogledal na Lenko. Videl je, kako je bleda
in suha, kako jo duši kašelj, ki še tako votlo oglaša
iz prsi.

Zato se je zbal, da pride kmalu dan, ko jo spremi
na zadnjem poti. Ona ne bo nič vedela, kako mu bo
krvavelo srce.

243

»Jože,« ga je poklicala Lenka, »kdaj boš zopet
tam zgoraj sezidal hišo?«

»Ne vem,« je odgovoril, »morda nikoli več!«

»Zakaj ne? Frice vendar ne bo podedoval pogo¬
rišča,« je rekla žena.

»Svet lahko izravnam, trava ga preraste, in nihče
ne bo vedel, kje je stal moj rojstni dom.«

»Kakor grob, ki mepolože vanj!« je rekla tiho Lenka.

»Lenka, zakaj misliš vedno na smrt?«

»Smrt mi je zdaj najbližja!« je dejala, »to čutim!
Vsaka tolažilna beseda je zaman! In trava preraste
grob, in nihče ne bo vedel, da je kdaj živela Lenka!«

Jože ni vedel, kaj bi odgovoril. Stisnil je ustnice,
zamahnil z bičem po konjih.

»No,« je dejal črez nekaj časa, »tebi že napravimo
tak grob, da bo vedel vsak, da je živela Lenka, moja
žena!«

Jože je postavil Lenko na tla. Lahka je bila
kakor otrok. Oprijemala se je ročaja, ko je šla po
stopnicah v gorenje prostore. Odšla je v sobo k po¬
dobi matere. Proseče, tolažbe željno jo je gledala mati
s podobe.

»Saj se kmalu vidiva!« je rekla Lenka. »O, mati,
kmalu pridem k vam! Tako daleč sem od vašega
groba, a smrt naju' zopet združi. Smrt raztrga vsako
razdaljo, bodi še tako velika. In tako se združim tudi
s Francetom! O, mati! Tako lepo je, če človek misli,
da prihaja počitek! In nobenega strahu ne čutim, ker
me je življenje izpokorilo. Dalo mi je kupo grenke
pijače v roke. Izpila sem vso to grenko pijačo, samo
še ena kaplja je na dnu kupe. Najhujše pride zmeraj
nazadnje, in tako je ta zadnja kaplja izmed grenkih
najgrenkejša. To je slovo od Friceta. In če se vpra¬
šujem, zakaj je prišlo tako, si ne vem odgovora. Ka¬
mor sem stopila, se je izpremenila rodovitna zemlja
v puščavo. In tako mi je bil puščava ves svet, vsa
doba od mladosti do danes mi je bila dolg, mračen

244

dan. Razžarjala ga je samo ljubezen do Friceta, in ta
ljubezen je bila mojega življenja največji, najdražji
zaklad. Bila je kot solnce, kije grelo in oživljajo, ko
je vladala zima kroginkrog. Če je bilo še kaj drugega
v mojem življenju veselega, je bilo le kratek, neskončno
kratek sen, ki je napravil resnico še bridkejšo, ko je
minil.«

Tako je govorilo Lenkino srce.

Odšla je v svojo sobo in je sedla na naslanjač
poleg odprtega okna.

Plavali so v sobo vonji vrtnih cvetov. Dihala jih
je Lenka vase.

»Tako se bo širilo ob meni vonjajoče kadilo, a
jaz ga ne bom čutila več.«

Pavel, ti ubogi, nesrečni! [zgubil je Manico in
mater in čiste misli. In tudi Lenko je izgubil. Vse
mu je vzelo življenje — več mu ne more. Zdaj še
diha, je, pije, spi — a vse kakor mrtvi, brezdušni
stroj, ki nič ne ve, kaj in čemu se giblje. In zakaj
vse to? Kje je tisti greh, ki je tako velik, da zahteva
take osvete? Lenka je že čitala v knjigah, da se mo¬
rajo otroci pokoriti za greh svojih staršev. Ali se
pokori tudi ona zato, ker so grešili starši? O, mati,
zakaj samo gledaš in nič ne govoriš?!

V sobo je stopil Jože.

»Jože, tako si želim Friceta. Tako rada bi ga
videla,« je izpregovorila Lenka.

»Ali mu naj pišem, da pride?« jo je vprašal.

»Piši mu! Reci mu, da sem bolna in da bi ga rada
videla. Naj pride! Še nikoli ga nisem pričakovala tako
težko. Ali pa, čakaj! Pišem mu sama. Morda bo to
poslednje pismo.«

Jože jo je s stolom vred prenesel do mize in ji
pripravil papir. Odšel je iz sobe, tako mu je bilo tesno,
da ni mogel ostati.

Lenka je začela:

245

»Moj dragi Frice!«

Toda kaj mu naj pove? Ali mu naj piše kar na¬
ravnost, da se bliža njen konec? Lenki so zalile solze oči.

»Odkar si se poslovil zadnjič od mene, se je
moje zdravje poslabšalo. Bojim se zaradi tebe, da
se zgodi, kar se mora zgoditi, kadar opešajo vse moči.
A naj se zgodi karkoli, tebe moram videti. Tvoj
prihod mi morda vrne moči, ako ne, se posloviva
in razideva v upanju na snidenje. Pridi gotovo in
ne odlašaj, ampak pridi takoj. Glej, da dobiš do¬
pust, glej, da mi izpolniš to željo, saj je morda
poslednja.

V nestrpnem pričakovanju te poljubk

tvoja mati.«

Lenka je prebrala list, in debela solza je kanila
na papir.

Bližal se je večer; spuščal se je na zemljo na
temnih krilih. V gradu so vedeli vsi, da je gospe
slabo. Položili so jo v posteljo in ji napravili visoko
zglavje. Dihala je težko. V kratkih presledkih so se
ji dvigale prsi.

V grad je prišel duhovnik z zadnjo popotnico.

Dolga je bila izpoved. Lenka je govorila težko,
le v pretrganih stavkih je pripovedovala duhovniku
dogodke iz svojega življenja. Povedala mu je vse,
česar se je spomnila. Ničesar ni zamolčala, o čemer
je mislila, da bi ji oteževalo dušo in govorilo proti
nji pred sodnim stolom.

Blažen pokoj se ji je razlil po licu, ko jo je du¬
hovnik obhajal. Jože je moral sesti poleg postelje.
Prijela ga je za roko in mu z velikimi očmi vdano
gledala v obraz.

»Oprosti mi, če sem te kdaj žalila!« je govorila,
»moja mladost je bila žalostna, in zato ni bilo vse
tako kakor bi moralo biti. Ti si mi bil zmeraj blag

246

in dober, moje srce ti je vdano z vso hvaležnostjo
Moj dobri, blagi mož!«

Jože ji je gladil mrzlo, suho roko.

»Saj ne bo nič hudega!« jo je tolažil, »zdaj si
res nekoliko slaba. A nocoj boš dobro spala, potem
pride Frice in potlej bo zopet vse dobro.«

»Moj dobri, blagi mož!« je govorila Lenka.

Začutil je Jože, kako se je zganila njena roka.
Hotela ga je potegniti k sebi, a v njeni roki ni bilo
nobene moči več. Jože se je nagnil k nji, in mrzle,
posinele ustnice so se dotaknile njegovega lica.

Potem je Lenka zaspala in prespala vso noč.
Drugi dan se je čutila krepkejšo, da je lahko vstala
in sedela na naslanjaču poleg okna. Proti poldnevu,
ko je bilo na vrtu toplo in mirno, so jo prenesli tja.
Blazine so ji naravnali na stol pod smrekami, kamor
je sedla. Zacvetela so ji lica, kri je zagorela v njih.

Pritekel je po stezi domači pes, kodrodlaki Pozoj.
Šel je naravnost proti gospodarici. Veselo je mahal
z repom in se spenjal k nji. Gladila ga je Lenka po
glavi. Vesela je bila vdane zvestobe domačega psa.
Po vejah so ščebetali vrabci. Šumno so se preletali
z grma na grm. Vsenaokrog so se dvigali iz cvetja
sladki vonji. Ves zrak je bil napolnjen z njimi. Kakor
da so zadehtele ljube cvetice nji v pozdrav, ki je zopet
prišla med nje. Kolikokrat jih je gojila, negovala in
zalivala njena roka! Ob zgodnjih jutrih in ob poznih
večerih je segala po njih njena roka, jih uravnavala
in jih nagibala k sebi. In tako dolgo je ni bilo k
njim! Dolgočasile so se nežne cvetke, niso vedele,
komu naj cveto, ker ni bilo nje, ki jih je vzgojila!

»O, moje cvetice!« je vzkliknila Lenka. Iztegnila
je roko, da bi segla do njih. Zavela je mirna, komaj
znatna sapica. Nagnile so se cvetke proti nji, proti
gospč Lenki. A razdalja je bila prevelika — niso
mogle druga k drugi.

247

»Tako me odtrgajo tudi od vas! A na grob
vas morajo vsaditi. In vaši cvetovi in vaši trni bodo
govorili o mojem življenju . . .«

Saj je tako čitala nekje. Napol so ji ostale v spo¬
minu one besede:

Kadar bom ugasnil, Pomlad bode prišla,

grob mi izkopljite, trnju cvet zbudila,

nanj mi ostro trnje grob moj osameli

zasadite. okrasila.

Trni, v cvet odeti,
bodo na gomili
o življenju mojem
govorili . . .

Po stezi je prišel Jože.

»Lenka!« jo je zaklical oddaleč. Po zraku je
mahal z listom papirja. Smejal se je: »Lenka! Frice
brzojavlja!«

»Kaj?« je vprašala.

Jože razgrne list in čita: »Takoj pošljite voz v
Karlovec. Pridem jutri zjutraj. Ffice.«

»Hvala Bogu!« je vzkliknila Lenka in sklenila roke.

»Voz že naprezajo. Takoj odide,« pravi Jože.
»Frice se pripelje najbrže jutri s prvim vlakom v
Karlovec. Ponoči se bodo konji izpočili, in potem jutri
okrog poldneva bo Frice tu!«

Z dvorišča je zdrdral voz.

»Že gre ponj!« je rekel Jože.

»Pozdravite Friceta!« je zaklicala Lenka. A njen
glas je bil preslab, zamrl je v ropotu voza in v pe¬
ketu konjskih kopit.

Hrepenenje po sinu, nestrpno čakanje njegovega
prihoda je ojačilo njene moči. Sama je vstala s stola
in se oklenila Jožetove roke. Tako je prišla do stopnic.

»Glej, kako sem močna,« je rekla. »Gotovo še
ozdravim, samo Frice naj pride.«

»Ali ti nisem pravil,« je dejal Jože, »ti pa govoriš
tako čudne reči, ko ni vse skupaj nič!«

248

»Da bi le ne bilo!«

Počasi sta prišla celo po stopnicah. Res je morala
večkrat postati, da je prišla do sape, a vendar je do¬
spela sama, oprta ob Jožetovo roko, prav tja v sobo
do naslanjača.

»Vidiš, kako rad me ima Frice!« je rekla veselo.
Že dolgo ni videl Jože takega smeha na njenem obrazu.

In drugi dan je bila vsa srečna, vsa vesela, vsa
zdrava. Lahko bi tekla po stopnicah dol, da bi po¬
zdravila Friceta že pri vozu. Ali tolikega napora ven¬
dar ni treba, ker bi ji utegnil škodovati. Pač pa ga je
pričakovala na hodniku. Slonela je prav tam, kjer je
zadnjič poslušala kraljevega pevca. Njena sapa je
dihala v šipe. Prikazale so se črke: »Smrt, smrt,
smrt . . .«

Potegnila je z dlanjo, izbrisala besede, ki niso
primerne za današnje njeno razpoloženje.

Oddaleč je prihajalo drdranje voza.

Ljudje, ki so srečavali Friceta, so si šepetali:
»Pripeljal se je k pogrebu.«

Ko je začula Lenka drdranje voza, je vztrepetala
od veselja in zaklicala: »Moje življenje prihaja.«

»Frice, moj Frice!« je klicala mati, ko je skočil
sin z voza. Zdirjal je po stopnicah. Mati ga je spre¬
jela z razprostrtimi rokami.

Po obedu ji je prišlo slabo, stemnelo se ji je pred
očmi.

»Veselje te je prevzelo,« je dejal Zavinščak, »pojdi
malo v posteljo.«

»Veselje me je prevzelo,« je ponovila Lenka.

Oče in Frice sta jo privedla do postelje. Bolnica
je zaprla oči.

»O, saj bo kmalu zopet boljše!« je rekla s tihim,
pojemajočim glasom.

Kmalu potem se je spela na ležišču. Visoko so
se ji dvignile prsi. Dolg, globok vzdih je priplaval iz
njih. Oči so se odprle in strmele. Potem je omahnila

249

na zglavje nazaj. Glava se je nekoliko nagnila. Ugas¬
nilo je življenje . . .

Zvonovi so peli v zateglih, žalostnih glasovih. V
dolgih vrstah so hodili ljudje kropit grajsko gospo.

Ležala je na visokem odru, bogato okrašenem z
najlepšimi cveticami svojega vrta. Na vsako stran
odra je gorelo po šest debelih voščenih sveč. Ljudje
so jo kropili in so govorili, da se ni dosti izpreme-
nila. Samo nekoliko vdrta lica ima in pa oči so se
nekam poglobile.

Pogreb je imela lep, malo takih je še bilo v me¬
stu. Vsi domači duhovniki in tudi oni iz bližnjih fard
so prišli, da jo pokopljejo. In tudi vsa gospoda se je
zbrala k žalostnemu izprevodu. A prišlo je tudi mnogo
ljudstva. Saj ni bila hudobna in škodoželjna. Samo
visoke želje je gojila. A proti temu ne more človek
nič. To mu je v krvi. Smrt pa zbliža sovražne ljudi.
Njeno veličastvo dvigne pokojnikove kreposti in v
njih se izgube slabosti.

Fricetu je ostavila mati denar, kolikor si ga je
prihranila. Oče mu ga je odštel. »Čuvaj ga, denar je
drag!« mu je dejal, ko mu ga je izročil. Po smrti
materini je ostal Frice teden dni doma. Izposloval si je
dopust na očetovo prošnjo. S sinom sta šla pogledat
tudi pogorišče. Kakor tisti dan po požaru Jože in
Lenka, tako sta hodila zdaj po pogorišču oče in sin
žalostno in .potrto. Oče je brskal s palico po pepelu
in oglju.

»Frice!« je poklical sina. Hotel mu je nekaj po¬
vedati. A ni mogel. Pokril si je oči z dlanjo. Prvič
je bilo, da je videl sin jokati očeta. Šele zdaj se je
izlila bolest v solze.

XII.

Poguba Franceta Ribiča je bila, da mu je bil
spremljevalec llija Prelič. France ni. imel samo toliko
denarja, kolikor ga je bilo treba za vožnjo. Ostalo

250

mu ga je še precej, ko sta stopila z Ilijo zopet na
kopno zemljo.

Pred njim se je razgrnil ves drug svet, drugi
ljudje so ga srečavali, drugačno življenje, drugačni
običaji so obračali nase njegovo pozornost. Tako tuje,
hrupno in šumno je bilo vse okolo njega, da se je zdel
kakor otrok, ki ga postavijo v sobo, napolnjeno z
najrazličnejšimi igračami. Gleda in gleda in ne vidi
ničesar in nič ne ve, kam bi posegel, kaj bi vzel.

»In kaj zdaj?« je vprašal France Preliča.

»Zdaj je najprej treba, da se nekoliko razgledava
in udomačiva,« je odgovoril Ilija, »le lepo z menoj
hodi in zaupaj se mi popolnoma. Jaz sem tu kakor
doma, zatorej ne bodi v skrbeh. Ti tudi še ne umeš
tujega jezika, zato bi te ljudje opeharili, ko bi zve¬
deli, da imaš nekaj drobiža. Zaupaj se meni, potem
boš kmalu tukaj domač kakor sem jaz.«

Hodila sta po velikanskih novojorških ulicah.
Kolikor je videl France sveta doslej, je bil proti temu
tako neznaten in malenkosten, da ga ni mogel pri¬
merjati z njim.

»Ali se ne bi malo ogledala po kakšnem delu,
po kakšnem opravilu?« je silil France.

»Za to je še dovolj časa! Delo dobiva takoj, čim
izprevidim, da ga bo nama treba. Jaz dobim dovolj
dela in kakršnega hočem, a zdaj še ni treba,« ga je
tolažil Prelič. »Ne bodi kakor otrok! Tu mora biti
človek pogumen in odločen, sicer bi bilo bolje, da bi
ostal doma. In nemara se ti že toži po domu! A to
ti povem, z domotožjem ne prideš nikamor, kvečjemu
če se odpelješ takoj nazaj, odkoder si prišel. Pojdi
spet za domačo peč!«

France ni nič več govoril o delu. Zanašal se je na
Ilijo, da mu ga preskrbi, ko pride doba za to.

Živela sta dobro in veselo ob Ribičevem denarju.

Prelič je vedel, kam se mora človek zateči, da si
uteši vse želje.

251

Hej, veliko življenje! Človek se izgubi v njem,
nihče ga ne vidi, nihče ne ve zanj. V njega šumečih
in kipečih valovih odmrje spomin na domačo tesnobo,
na tesnobo domačega sveta. Človek je svoboden, živi,
kakor mu hoče srce.

»Le živimo, dragi moj, živimo! To je najbolje in
najpametneje! Življenje je zato, da ga človek uživa.
Doma sem bil kakor medved v kletki, a tu živim,
kakor se mi hoče. Nikar ne povešaj glave! Tu morajo
biti naše želje drzne, potem se uresničijo vsaj deloma.
Malodušnost in ozkosrčnost te je sklonila k zemlji. Nad
teboj zavihra veliko življenje in te pogazi in ugo¬
nobi!« ga je učil Prelič.

Človek potuje po prašni cesti. Obleko mu pokrije
prah, da je videti vsa umazana in zanemarjena. A
pride domov, otepe prah, očedi obleko — in zopet je
vsa lepa in nova.

In tako se je otresel tudi France vseh misli, vseh
spominov na potovanje po domači zemlji. Ves drug
človek je bil — ves lep in nov, da je imel Ilija nad
njim dopadajenje.

To je šlo toliko časa, dokler je imel Ribič kaj
denarja v žepu. Ko se je začel žep prazniti, so ga
zopet naskočile skrbi, kaj bo zdaj. Zdaj še nazaj ne
more, ker nima več toliko, da bi bilo za pot v do¬
movino.

»Zdaj je prišla doba, da izpolniš obljubo,« je opo¬
zoril France Preliča.

»Kakšno obljubo?« se je začudil Ilija.

»Dejal si, da mi preskrbiš dela, kadar ga bo treba,«
je rekel Ribič.

»Vidi se, da si otrok,« ga je zbadal Prelič, »vedno
te naj vodim kakor otroka. Saj si se vendar že moral
razgledati, da te ni treba vleči za povojke kakor majhno
dete. S tabo je težko izhajati. Ko bi ti ne bil pri¬
jatelj, bi te pustil sredi ceste. Na vseh koncih in krajih
se ti ponuja kruh, samo prijeti je treba zanj. A ti

252

tiščiš roke v žepu in čakaš, da se ti pride delo samo
ponujat.«

V Francetu je vstajal črt. Najrajši bi udaril Pre-
liča po ustih, da bi mu izbil vse umazane zobe, a
potem bi ga res ostavil sredi ceste, da bi se izgubil
in da bi ga uničili. Krotil se je torej in ga prosil po¬
moči.

»Kar sva imela, sva potrošila. Res, prijatelj, pro¬
sim te, samo namigni mi, kam se naj obrnem za
prvo silo. Pa saj tudi ti ne boš mogel živeti kar
tako,« je govoril Ribič.

»Zame se nikar ne boj! Moja briga naj ne bo
tvoja briga,« je odvrnil llija. »Pojdi, da ti pokažem,
kje je dovolj kruha!«

Šla sta na obrežje. Velike ladje so stale tam v
pristanišču. Vse polno ljudi se je gibalo. Vse je mrgo¬
lelo kakor v mravljišču. Težaki so prevažali na vo¬
zovih blago, drugi so valili sode, tretji nosili na ra¬
mah zaboje. Oni so znašali razno blago na ladje,
drugi so ga vlačili z ladij. Vsi so bili umazani in
znojni od dela. Nihče ni počival. Življenje se je gi¬
balo naglo, enakomerno, brez oddiha, brez počitka.
Mišice so bile napete. Dlani žuljave kakor iz trdega
podplata. Pazniki, nadzorniki so hodili med živimi
stroji, kričali, naganjali k delu. Vse je šlo prepočasno,
leno, zaspano. Naprej, naprej! Brez odmora, brez pre-
stanka mora delati tak živ stroj. Še toliko nima časa,
da bi si otrl znoj s čela. Teče mu v debelih curkih
po licu. Žile se napenjajo, ko nakladajo roke težak
tovor na rame. Človek se skloni pod njim, ves se
zašibi, kakor da se zdajci prelomi v pasu. Ti živi
stroji — ubogi trpeči ljudje — delajo tiho, nemo, z
naporom vseh sil, z nadčloveškimi močmi, z velikan¬
skim samozatajevanjem. Pogledi so mračni, nobenega
upanja ni, da bi bilo jutri bolje nego je danes. In naj
bi se kdo oglasil, samo s pritajenim zdihom se uprl
krutemu delodajalcu — pri tej priči ga odslove iz

253

službe, zakaj za vsakega ima sto namestnikov, ki
čakajo gladni in žejni tam v ozadju . . .

»Bože moj!« je vzdihnil France. »Ali me to
čaka? . . .«

»Da, dragi moj, tako bomo začeli!« odgovori Ilija.
»To je ameriško delo . . .«

In ko je delo končano, gredo živi stroji počivat.
Vsi so sklonjeni in izmučeni; kakor da ni več mozga
v kosteh, drsajo po tlakovanih ulicah, globoko na¬
gnjeni k tlom. Zdaj si šele otere ubogi trpin znoj s
čela. Pogleda ne obrne nikamor od tal. Zakaj na
levo in desno kipe tik pod nebo ponosne, velikanske
zgradbe, bogate, prekrasne palače, visoke in drzne,
da jim komaj oko splava do slemena. Vse te zgradbe
stoje na žuljih živih strojev, zgrajene so iz njegovih
izčrpanih moči, lepo okrašene s krvavim znojem ne¬
mega trpina. Tja ne sme pogledati njegovo oko, da
se ne razlije žolč po človeku . . .

Počitek je kratek. Zgodaj potrka dolžnost na
vrata. Kosti pokajo od utrujenosti, a kruh kliče, zakaj
sto rok, kruha lačnih, čaka pripravljenih, ako ni ob
pravem času živega stroja na odkazano mesto.

»Glej, tu je bil tudi moj začetek!« je pripovedal
Prelič. »Samo da pride človek do dela, potem si že
kako pomaga naprej. Zdaj si videl, kje režejo ljudem
kruh. Stopi torej jutri zjutraj sem, morda dobiš kaj.
Danes se še lahko komu zdrobi in zlomi roka ali mu
jo odtrga stroj; jutri bo treba zanj namestnika. Če ti
je sreča mila, izbero tebe, in potem imaš kruh.«

»Ali ne pojdeš z menoj?« je vprašal France Ilijo.

»Dobro, pa grem s tabo!«

»Res te prosim! Navadil sem se sicer že neko¬
liko angleških besed, a vendar se bi sam še ne mogel
pomeniti.«

Žalosten je legel France spat.

Mračno je še bilo, ko je vstal Ilija in se začel
napravljati.

254

»Ali že greva?« ga je vprašal Ribič.

»Ne še. Samo majhno pot imam še. Takoj se
vrnem. V tem se opravi, in potem odideva za kruhom,«
je odgovoril Prelič.

Ribič je vstal in se napravil. Čakal je in čakal,
a llije ni bilo nazaj. Zdanilo se je že popolnoma. Na
ulicah se je razvilo življenje, a llije še vedno ni bilo
nazaj. Franceta se je polastil nemir. Sumiti je začel,
da mu je llija odšel in da ga več ne bo nazaj. Čas
je hitel, škoda je vsake minute. Čakati ne kaže več.
Ribič se je torej odpravil z doma in krenil proti pri¬
stanišču.

Ko je dospel tja, se je mravljišče živahno gibalo.
France je stopil prav blizu, bil je čisto v sredi veli¬
kega življenja. Gledal je okrog in iskal, kam se naj
zateče, da poprime za delo. Mimo je privozil težak,
ubogi živ stroj, voziček, naložen z železjem. Roke so
mu bile napete kakor da se mu zdajci iztrgajo iz
ramen. Odleteli so gumbi na srajci. Težko so dihale
razgaljene prsi.

Peza je bila prevelika. Težak je postal in se od¬
dahnil. Pljunil je v dlan in pomel roko ob roko.

Hitro je pristopil paznik. Sirovo se je zadrl nad
njim: »Vi samo počivate in nič ne delate. Takega

človeka ne moremo rabiti! Tu je vaš zaslužek, in z
Bogom!«

Težak je hotel ugovarjati, se opravičiti.

»Nič besed! Zdaj bi se še upiral!« Segel je v žep
in mu odštel denar. »Opravila sva! Z Bogom!«

Živi stroj je dokončal svoje delo. Odšel je in se
izgubil v množici.

Paznik se je ogledal. Pristopil je France in dejal:
»Bom pa jaz namesto onega!«

»Dobro! Vozite dalje, tam do onega skladišča,«
je velel ta in pokazal s prstom na veliko poslopje
tam daleč ob obrežju.

255

France je prijel za ročaje in dvignil breme. Bilo
je težko. Še nikoli ni bilo v njegovih rokah tolike
peze. Mislil je, da mu popokajo žile, da se razklenejo
roke v sklepih. Vsa njegova telesna moč se je uprla
v težo voza in ga premaknila. Ko je pripeljal voz do
skladišča, je bil ves premočen od znoja.

»O, Ilija, kaj si napravil z menoj!« je zdihoval
sam pri sebi.

A kako bi ga čul Ilija! Ta je v tem času že po¬
toval globoko dol v druge kraje, kjer je bival prej in
kjer se mu obeta boljši in lažji zaslužek.

France je trpel huje nego živina, trpel toliko bolj,
ker ni bil vajen delu. Koža mu je razpokala na dla¬
neh. Peklo ga je, ko je prijemal za delo. Ves je bil
truden in upehan, a trpel je brez ugovora, brez mrmra¬
nja. V duši mu je bilo hudo in žalostno, zakaj v nji

so mu vstajali spomini na lepe čase, ki jih je lahko¬

miselno in brezskrbno užival doma. Kes mu je množil
trpljenje, spoznanje ga je mučilo bolj od težkega dela.
Zaslužek je bil skromen, v početku ga je bilo komaj
toliko, da je zadoščal za stan in jed. Ko se je iz¬
kazalo, da je uporaben delavec, so mu nekoliko pri¬

maknili.

Hej, lepi dolarji v žepu, in France bi si ne pri¬
voščil ene vesele ure!

Zašel je v družbo, ki je pela in pila. Denar je
rožljal Francetu v žepu; pozabil je na trpljenje, užival
je svobodo in bil vesel z veselimi.

Drugo jutro se je zbudil s težko glavo. Pogledal
je in je videl, da se je zakasnil. Naglo je planil s
postelje, brž se je oblekel. Še umiti se ni utegnil,
tako se mu je mudilo. A ko je dospel na svoje me¬
sto, ni bilo več prostora zanj. Drug težak je opravljal
njegovo delo.

»Zaspancev ne rabimo!« ga je pozdravil paznik.
»Hodite z Bogom in si poiščete dela drugod, kjer vas
bodo plačevali za spanje.«

256

Tako je stal France sredi ceste. Vprašal je tu,
vprašal tam — a nikjer ga niso mogli rabiti, ker je
bilo dovolj delavcev.

Kam in kaj zdaj?

Odpravil se je v kraje, tja, kjer je čul, da dela
več njegovih rojakov globoko pod zemljo v rudokopih.

Sprejeli so ga z novico, da se je ravno zasul rov,
ki je pokopal več delavcev. Ker jim je bilo treba na¬
mestnikov, so ga sprejeli v delo.

In tako je zanj ugasnilo solnce, razsvetljevala mu
je težko pot življenja bleda lučca, ki je svetila pred
njim, ko je izkapal iz zemlje bogastvo tujemu, nezna¬
nemu človeku.

Ril je kakor krt v mračnih, zatohlih podzem¬
skih hodnikih. Udarci njegove rovnice so odmevali
od dolgih sten, vročina je pritiskala, da je delal nag
do pasu. Znoj ga je oblival, kakor da bi ga obda¬
jala mlačna kopelj. Ni se ozrl kvišku. Tam je visel
nizko nad njim kameniti strop, podprt z lesenimi steb¬
riči. Stali so skrivljeni, zlomljeni v sredi. Velikanska
je bila peza, ki je slonela na njih. Če odnehajo šibki
podstavki in če zagrmi kameniti sklad — kdo bo
vedel, kje je pokopan? Razdrobi ga in razmelje, da
ne ostane kost pri kosti. Kakor se je zgodilo onim,
katerih ostanke iščejo zdaj pod kamenjem, tako se
lahko zgodi tudi njemu. Delal je pod zemljo v več¬
nem strahu in trepetu. Odbijal je kamenje, da si z
glasnim, naglim kljuvanjem razpodi žalostne misli.

Daleč tam v sosednem rovu so raztreljevali ka¬
menje. Zabučalo je po rudniku, kakor da prihaja si¬
lovit vihar, kakor da se ruši kameniti strop. Zazeblo
je Franceta, obšla ga je groza pred smrtjo. Spel je
roke kvišku, da prestreže podirajoče se sklade, da ga
ne zasujejo in ne umore.

Bil je le strel, ki je odmeval v podzemlju. Smrti
ni bilo , , ,

257

Ali bi ne bilo bolje, da pride? Trajalo bi samo
trenutek, hipna bolečina—in potem bi bilo vsemu konec.
Morda bi ga privlekli na dan, na svetlo solnce, a kdo
bi ga spoznal? Ves bi bil spačen, vse kosti bi bile
zdrobljene, a končano bi bilo vendarle.

In kadar je dokončal delo in prišel iz jame, so
ga skelele oči. Ni mogel gledati solnca, navadil se je
teme.

Ali naj piše sestri, kako mu je, kako se je vse
izpremenilo? Ali naj ji pove, da ne velja tukaj France
Ribič nič, da je tako malo in tako nič on kakor so
vsi drugi? Čemu naj piše? Dejala bi, da se mu godi
prav, ker je ravnal tako nespametno, kvečjemu da
bi ga pomilovala. Zdaj si morda misli, da je bogat
in da je njegovo delo lahko in prijetno, in ga blagruje.
Nič ne bo pisal! Nihče naj ne ve, kako mu je.

France se je vdal v položaj. Delal je brez ugo¬
vora, brez mrmranja. Redno je prihajal na delo, opravil
posel, šel počivat. Mišice so se mu utrdile. Debeli
žulji so prekrili dlani. Upognil se mu je hrbet, lasje
so mu začeli' siveti. Ugasnilo je upanje. Živi stroj je
delal brez misli, brez željd . . .

XIII.

V blaznici je Pavel Plesec pozabil na zunanji svet.
Ustvaril si je tu svoje novo kraljestvo. Napravil si je
papirnato krono in jo nosil na glavi. Ker je bil miren
blaznik, je smel svobodno hoditi po obširnem vrtu.
Na tleh je pobral deščico, jo privezal na vrvco in
imel je zopet kitare. Vse druge pesmi je pozabil;
znal je samo eno:

Ubog popotnik hodi križemsvet,
srce ga sili, da za srečo roma.

Človeška srca krije mraz in led,
in romar brez miru je in brez doma! . .

Tudi Lenko je dobil v blaznici. Toliko časa je
iskal svoj zaklad, šele po dolgi, naporni hoji je do-

Trije rodovi.

17

258

spel do njega, Lenka mu je bila uboga blazna žena.
Hodila je po vrtu s povešenimi rokami in s povešeno
glavo. Razpleteni lasje so ji viseli po hrbtu. Nikoli
ni izpregovorila besedice. Na vsako vprašanje je pri¬
kimala z glavo.

Ko jo je Pavel srečal prvikrat, jo je ustavil in jo
vprašal: »Kaj ne, da si ti Lenka?«

Blazna žena je prikimala.

»Potem pa prav! Dolgo sem te iskal, zdaj si ven¬
dar moja! Kaj ne, da si moja?« je zopet vprašal Pavel.

Blazna žena je zopet prikimala.

»Saj me še poznaš? Kaj ne, da me poznaš?«

Žena je prikimala.

»Kaj ne? Pa povej, kdo sem!«

Žena je zopet prikimala.

»No, jaz sem kralj Pavel, rimski cesar Neron!«

Blaznica je prikimala.

»Saj vidiš krono na moji glavo. Ali ne?«

In zopet je žena prikimala.

»In zdaj pojdi z menoj!« je velel Pavel in stopal
po vrtnih potih.

Njegova Lenka je šla za njim s povešenimi ro¬
kami in s povešeno glavo. Prej je bila vesela in
srečna mati. Imela je dvoje ljubkih, cvetočih otročičev,
a v enem tednu ju je pobrala davica. Takrat se ji je
od bolesti omračil duh, in od tedaj prebiva v blaznici.

Pavel je vzel deščico v roke in je začel po nji
prebirati s prsti. Glas mu je popolnoma ohripel:

Nezvan, nevabljen, vedno sam s seboj,
nemirne misli le so mu družice,
nikjer nikogar, da bi del mu: Stoj!

Da bi izprala bol — več ni solzice! . . .

Žena je stopala za njim in prikimavala z glavo.

Pavel je stopal s počasnimi, ponosnimi koraki
tja na skrajni konec vrta. Tamkaj je znosil na kup
nekoliko suhljadi, tresak, kamenja in trave, da je bil
kup oddaleč podoben gomili.

259

»Vidiš, Lenka, to so moji kraljevi grobovi!«

Žena je prikimala.

»Tu počiva moja Manica in moja mati. Saj si ju
poznala. Ali ne?«

Zopet je žena prikimala.

»Ali kaj mi hoče to! Samo da imam tebe, Lenka!«

Utrgal je šop trave in jo položil na gomilo.

»Bodi vama v spomin!« je dejal in odšel po vrtu
nazaj.

Drugi blazniki so ga srečavali in so se spoštljivo
umikali s pota.

»Cesar Neron prihaja!«

»Kralj Pavel gre!«

In Pavel je stopal med njimi, s papirnato krono
na glavi in z deščico-kitaro v rokah. Ponosno je dvigal
glavo, gledal je s polzaprtimi očmi. Zdaj se je pri¬
klonil na desno, zdaj na levo stran. Milostno je po¬
zdravljal vdane podložnike. Ko je prišel mimo njih,
so se zgrinjali za njim v dolg izprevod; moški in
ženske, stari in mladi so stopali za njim, za kraljem
in cesarjem. Ih Lenka je šla prva za njim, s poveše¬
nimi rokami, s povešeno glavo, molčeča kakor grob.

Kraljevi blaznik je začel s prsti begati po deščici.
Začel je peti svojo pesem o ubogem popotniku. Tudi
spremstvo se je oglasilo. Zavpili so po vrtu divji gla¬
sovi, neubrano petje se je polagoma prelivalo v divji
krik, v blazen grohot in plosk.

Pavel se je ustavil in je dal z roko znamenje,
naj se .ljudstvo razide. Dolgo je stal tako, s polza¬
prtimi očmi, z iztegnjeno desnico, s papirnato krono
na glavi.

Vsi so se razšli in razkropili po vrtu, samo Lenka
je ostala pri njem.

Končan je bil izprevod po domu ubitih človeških
duhov.

Zdaj se je zopet smel vsakdo lotiti svojega dela.

260

Ta je pestovala dete, napravljeno iz cunj. Pri¬
tiskala ga je k sebi in ga poljubljala. Potem ga je
vrgla daleč stran, začela jokati na ves glas, zbežala
do zavrženega otroka, ga pobrala in prižemala k srcu.
Zopet ga je vrgla od sebe, kričala in si pulila lase.
Oni drugi je brez prestanka stopal okolo drevesa,
vsak dan okrog enega in istega drevesa, v širokem
krogu je bila trava pohojena od njegovih stopinj.
Tretji je dirjal po stezah in kričal na pomoč, češ, da
ga zasledujejo sovražniki. »Umoriti me hočejo, zaklali
me bodo!« je vpil in begal po vrtu. Pristopila je usmi¬
ljenka, dobra žena v dolgi, črni halji in ustavila ne¬
srečnika, ljubeznivo mu rekši: »Umirite se, saj ni ni¬
kogar za vami.« Ustavil se je blaznik in pogledal
nazaj. Res ni bilo nikogar. Hvaležno se je nasmejal
in stopal mirno naprej. A zdajci je začel zopet teči,
glasno je klical na pomoč. Zopet je začutil preganjalce
za svojim hrbtom. — Ona ženska je pokleknila vsa¬
kih deset korakov, se skesano trkala in prekrižavala
roke na prsih, se globoko klanjala in šepetala čudne,
neumljive besede. Druga zopet je znašala suhljad, od¬
padlo listje, travo in ovenele cvetice, vse to potresala
in naravnavala po tleh, kakor da postilja posteljo.
Legla je in ležala nepremično kakor da je umrla.
Tam iz poslopja, skozi zamrežena okna je prihajalo
venkaj na vrt divje kričanje, tuleči glasovi so se raz¬
legali daleč po vrtu. Na oknu se je pojavil bled obraz,
roke so se oprijele omrežja in so ga začele tresti.
In tresle so ga toliko časa, dokler niso omagale. Ne¬
skončno žalostno je bilo vsepovsod. Žalostneje je bilo
v hiši nego na vrtu. Tam notri so blazniki besneli,
da so jih morali oklepati v čvrste jopiče. Pene so jim
silile skozi zobe, oči so bile velike, osteklenele.

Med blazniki so stopale usmiljene sestre. Zdrav¬
niki so se izprehajali med njimi, jih opazovali, nago¬
varjali, študirali njihovo duševno stanje, razmišljali,
kaj bi se dalo ukreniti pri tem, kaj pri onem, da se

261

mu misli zopet razjasne, da se mu prežene duševni
mrak, da mu bo mogoče zopet ostaviti kraj nesrečnih
ljudi, bolnih na umu.

Pavel se je čutil vzvišenega nad vse, zakaj vsi
so mu bili podložniki. Samo zdravnika je smatral za
nekaj več nego je sam, zdravnik mu je bil vzviše-
nejše bitje.

»Kako je, kraljevo veličanstvo?« ga je vprašal
zdravnik.

Vsakega drugega bi odpravil s prezirljivim po¬
gledom in bi mu dal z roko znamenje, da se naj ne
drzne hoditi pred njega, a zdravniku je bil prijazen.
Snel je z glave papirnato krono in vljudno je odgo¬
voril: »Hvala za vprašanje! Dobro mi je, da ni treba
boljšega. Lenko imam in svoje grobove imam in ki¬
taro imam — drugega ne rabim. To je moje kralje¬
stvo, to so moji zakladi!«

Skupno sta stopala po vrtu, za njima je stopala
žena s povešenimi rokami in s povešeno glavo.

»Časih morate pokarati ljudi,« je začel Pavel,
»mislite si, da ste moj minister. Kadar pojem, mi
nečejo ploskati, kakor bi se spodobilo. Cesarju Neronu
je treba drugače ploskati nego navadnemu človeku.«

»Vse storim po vašem ukazu!«

»Jaz sem sicer potrpežljiv, ali kadar mi bo dovolj,
bodo vse ječe polne. Čuvajte torej ljudi nesreče!«

Kadar je bilo hladno in oblačno vreme, ni smel
Pavel na vrt.

Prijazno mu je svetoval zdravnik: »Ostanite v

gradu, da se ne prehladi vaše kraljevo veličanstvo!«

Pa tudi hoditi ni več mogel Pavel tako lahko
kakor v početku, ko je prišel v blaznico. Slabele
so tudi njegove telesne moči.

Žalostno je hodila Lenka po vrtu, še žalostneje
nego prej, ko je stopala za Pavlom. Nikoli ni zgenila
z rokami, nikoli ni dvignila glave. Počasi je stopala
naprej po vrtnih stezah; hodila je tja do kraljevih

262

grobov in se vračala zopet do glavnega poslopja.
Zaman so pričakovali podložniki kraljevega prihoda.
Lenka je hodila sama. Začudeno se je pogledovalo
ljudstvo, ker ni bilo njega, kralja in cesarja. Žalostno
je bilo, polno bridkosti vsepovsod . . .

Pavla ni bilo. Prepeljali so ga v hiralnico, kjer
so čakali rešitve na smrt bolni blazniki. Polegali so
po sobah, brezizrazno so jim gledale oči. Niso slutili,
niso vedeli, da se jim bliža smrt.

Vso zimo je preležal Pavel.

»Kam je šla Lenka?« je izpraševal strežnico.

»Že pride, že pride!« ga je tolažila.

A Lenke ni bilo. Vedno se je oziral do vrat. A
niso se hotela odpreti, Lenke ni bilo k ubogemu bol¬
niku. In kadar so se odprla vrata in je stopil v sobo
zdravnik, je zopet vprašal: »Kam je šla Lenka?«

»Saj pride, le potrpite!« ga je potolažil.

Prinesti so mu morali kitaro-deščico. Izkušal je
prebirati s prsti po nji. A roka mu je bila suha in
slaba, da mu je omahnila na posteljo. Hotel si je
zapeti svojo pesem, pesem o ubogem popotniku, a
peti ni mogel več, samo šepetal je polglasno,pretrgoma:

Ubog popotnik hodi križemsvet,
srce ga sili, da za srečo roma.

Človeška srca krije mraz in led,
in romar brez miru je in brez doma! . . .

A prišel je mir, in njegov dom se mu je odprl!

Vrnila se je pomlad, dišeči dihi so plavali nad
zemljo. Drevje je zabrstelo, po njem so požvrgovali ptiči.

»Ker je ni, grem pa sam k Lenki!« je dejal Pavel.

In šel je k nji, k Lenki je šel in k Manici in k
materi.

Njegovo sobo so izzračili; izčistili so jo z jedko
tekočino. Nihče ni vprašal, kje je ubogi kraljevi pevec.
Dospel je do svojih zakladov, objel ga je toliko zaže-
Ijeni mir, sprejel ga je vase pokojni dom. Nad njim
so zahrumeli viharji življenja. Pohiteli so med svet,

263

med ljudi, da si poiščejo novih žrtev. In tako so iz¬
brisali vsako sled njegovih nog. V njih se je potopil
spomin nanj in na obupna dejanja žalostnih njegovih
dni. Trava je zarasla njegov grob. Prekrila ga je črez-
inčrez ...

XIV.

V Zavinkovcih so se zbirali ob cerkvi možje. Bilo
je v nedeljo popoldne, in vse delo je počivalo. —
Zbirali so se, da se pogovore o tem in onem, kaj je
kdo zvedel ali doživel. Žene so postale pred hišami
in pazile na otroke, ki so se igrali po travi. Soseda
je prišla k sosedi. Bilo je dosti besed o kokoših in o
draginji, ki raste boljinbolj. Lep pisan naglavni
robec je stal prej ubogih dvajset krajcarjev, zdaj ga
dobiš komaj za pol goldinarja. A zmoči ga prvi dež,
in robec je — cunja. Žalostni časi! Možje preveč pijo
— popijejo svoje vino, tako se navadijo pijači in potem
zapijejo še to, kar so morda iztržili za preostalo vino
ali za žito, če so ga kaj prodali. Ali težko gre zdaj
s prodajo, ko melje in prodaja gotovo moko Zavin-
ščak. Ob tržnih dnevih prineso ženske žito v mesto
na trg, prodati ga morajo pod ceno, ako nečejo polnih
vreč zopet nositi domov. Z jajci je ravno tisto. Go¬
spoda bi imela vse najrajša zastonj in še zabelo po
vrhu. Živini je tudi padla cena. Mesarji hodijo v
Karlovec, nakupijo tam suhe hrvaške buše za majhen
denar, a doma žre živina, dela samo škodo in ne
donaša nič dobička. Tako je vse življenje velika žalost!
Pa zemlja sama se že upira. Nič več ne rodi takega
krompirja in takega zelja kakor ga je prejšnje čase.
Stari ljudje so pripovedovali, da je bil krompir kot naj¬
večja moška pest, a zdaj je vsaka otroška peščica
večja od krompirja. Zeljnata glava — prej kakor
buča, zdaj bi jo človek vtaknil v žep, pa bi bilo še
dovolj prostora v njem. Pa tudi grozdje samo! Že
sveto pismo pripoveduje, da so bili tiste čase grozdi

264

toliki, da so jih možje prenašali na kolih — en grozd
dva moža! A danes jih otrok pozoblje deset, pa je
še lačen. — Sadno drevje lepo zacvete, da ga je kra¬
sota videti, a zaveje uboga sapica, kakor da bi za¬
mahnil z roko, in cvetje odpade, in jeseni je drevje
tako golo kakor je bilo pred cvetjem. Vse skupaj —
nič! Človek se peha in trudi in oteplje sam ubogi
kruh, pa ni nikjer nič. Samo plačaj in plačaj: plačaj
davek, plačaj sol, plačaj to in ono, A možje pijo in
pušijo tobak. Žena pa delaj in vleci, da se Bogu
usmili! In kaj bo iz otrok? Pasejo in pečejo krompir,
se pode po vasi in trgajo obleko. Kdo bi jih pošiljal
v šolo? In potem najemal pastirja in ga plačeval?
Lahko je bilo to Zavinščaku, a Zavinščak je samo
eden. Ako je drugim prav, da ostanejo otroci neuki,
je njim še bolj prav; tako imajo vsaj vedno koga
pri roki, ako je treba po vode ali položiti svinjam ali
napojiti živino. To je vsaj nekaj dobrega, ti otroci!
Človek jih ima namesto poslov.

Možje niso mogli začeti pravega razgovora. Od-
kašljevali so se, tlačile pipe.

»Ali ste čuli danes, kaj je oklicaval birič po rani
maši?« vpraša eden. •

»Ha, ha!« se oglasi drugi, »Zavinščak zopet pri¬
tiska. Licitanda bo, krava pojde iz hleva in izgine v
njegovem hlevu tam na pristavi!«

»Ali ste videli Zavinščaka, kako se drži? Kot
slabo vreme! Pa, bogme, to ni malo! Najprej mu umrje
mati, potem mu pogori hiša, in potlej mu umrje žena.
Vse eno za drugim — da se ni mogel niti oddahniti.
To je dobro, da je še nekdo več nego on!«

»Pa kdo je bil tisti človek, ki mu je zapalil to-le
domačijo?« je vprašal eden iz družbe in pokazal tja
na desno stran. Ožgano, okajeno zidovje je štrlelo
kvišku, žalostni ostanek Zavinščakovega domovanja.

»Jaz sem srečal tistega človeka,« se oglasi drugi,
»sem gor je prikrevsal po stezi, ves zasopel in nad-

265

ložen, in me je vprašal, ali ni tukaj Lenke. Tam
doli je, 'sem mu rekel, tam v metliškem gradu se
masti s pečeno teletino, sem mu rekel. In tisti tujec,
ves zasopel in nadložen, ni rekel ni besedice, ampak
obrnil se je in odkrevsal dol po stezi proti Metliki.
Potem se je pa zgodilo, kakor veste.«

»No, lepo znanstvo je imela grajska gospa! Tako
znanstvo —• zasopli in nadložni ljudje, ki zažigajo
hiše — eh, to je družba!«

»In tako govore vsakojake reči. Pa kdo bi vse
verjel!«

»Če ni vse res, pa je vsaj nekaj. V vsaki laži
je nekaj resnice, ker govori laž tako, kakor ni bilo,
kakor pa bi bilo lahko,« pravi mož, ki je srečal
tujca.

»Ti učiš krivo vero,« mu seže v besedo prejšnji
govornik, »resnica je resnica, in laž je laž, tega mi
ne opovržeš! Za resnico je umrl sam Bog; ko bi bilo
v resnici kaj laži, bi ne šel zanjo umirat. Resnica,
potvorjena z lažjo, je vino, pomešano z vodo! To je
moja misel!«

»Ne umeš me, sosed! Jaz ne učim krive vere!
Nikar ne misli, da sem antikrist! — Briga me pre¬
tvarjati resnico in jo napravljati enako laži! Hotel sem
reči, da bi bilo to, kar je laž, tudi lahko resnica; če
pa ni resnica, je laž, torej je resnica podobna laži. Če
bi jaz zdaj-le prišel iz Amerike in ti rekel, da imam
v žepu pettisoč dolarjev, bi mi ti verjel; če bi pa ne
imel ničesar v žepu in bi mi ti vkljub temu verjel,
bi jaz lagal, a ti bi verjel laži — evo, laž bi bila
resnica! A ta enakost je le zunanja, za oči. Tako-le
na znotraj — ali kako bi rekel — v bistvu pa bi
moja laž čisto nič ne pretvorila resnice: naj bi te na¬
lagal tisočkrat, moj žep bi ostal vedno prazen! Ali
me zdaj razumeš?« Gost oblak dima je puhnil mož
iz pipe. Pljunil je pred se in si z rokavom obrisal
usta.

266

»Glej, tako je ta reč! Zato je morda več laži v
tem, kar govore o tistem požigalcu, nego resnice, ali
pa je več resnice nego laži. To je kakor z mojim
žepom: dokler ne pogledaš vanj, ne veš, koliko je v
njem. Tako tudi mi ne moremo priti tej govorici do
dna, ker se je vse vršilo bogve kje in bogve kdaj.
In to je tudi znano, da brž razneso ljudje, da se po¬
dira svet, ako se je kje prevrgel voz peska!«

»Ali pomnite tistega dne,« je vprašal drug mož,
»ko je Kolpa odnesla most?«

»Da, da!« se jih oglasi več.

»No, takrat se je raznesla govorica, da so videli
ljudje zmaja, ki je plaval v oblakih. Natanko so vi¬
deli, da je imel tri glave in da je bruhal ognjeno sapo
iz sebe. Toliko, da mu niso prešteli zob v čeljustih!

— A jaz sam sem bil poleg. Kosil sem na travniku
in hitel spravljati seno -— pa mi ga je odnesla voda

— a zmaja sem videl toliko kakor svojo smrt! Glejte,
tako je! Ljudje več govore nego je res!«

»Saj to ravno trdim,« je dejal prvi.

»Da, da! A jaz sem hotel samo reči, da trdiš
pravo!«

»In kaj je zdaj vse to?« se oglasi drugi.

»Tako-le pravijo in govore, da je tisti požigalec,
ko je prišel na grajsko dvorišče, pel neko čudno pe¬
sem, o nekakšnem romarju je pel in ko je zagledal
gospo, je hitel k nji in ji podal roko v pozdrav, kakor
da sta stara in najboljša znanca. Gospa pa je omed¬
lela, tako se ga je ustrašila! Potem sta imela, tako
govore in pravijo, gospa in Zavinščak dolg in hrupen
razgovor. Dol na dvorišče se je slišalo, kako sta kri¬
čala. Tako se je pozvedelo, da sta bila s tistim po¬
potnikom svoje dni najboljša znanca, da se je tisti
tuji pevec vdal pijači in zapravil svojo graščino nekje
na Gorenjskem, da so ga potem pognali po svetu in
da je prišel k Zavinščaku prosit miloščine. In ker mu
je niso dali, se je razsrdi! in zažgal to-le Zavinščakovo

267

domovanje! Tako pravijo in govore! Jaz povem samo
to, kar sem slišal. Ce bi mi pa kdo dejal, naj pri-
sežem na to, pa bi ne prisegel, ker ne vem, kaj je
res in kaj ne! Pa kaj me tudi briga!«

»E, ljudje znajo govoriti! Saj so pravili tudi o
Iliji Preliču, da je prinesel milijone s seboj!«

»Ho, to je govoril sam,« se oglasi nekaj mož.

»Torej je sam lagal! A kaj sije pomagal z lažjo?
Niti za toliko ne, kolikor je za nohtom črnega! Na¬
pajal nas je in nas begal od dela in pa — no, saj
veste! . . .«

»A šipe smo mu le pobili,« vzklikne eden in
zažuga s pestjo proti pogorišču.

»In kaj si imel od tega? Zaprli so te! To je bilo
vse!«

»Zaprli! Saj so tudi tebe!«

»Vem! Saj mi je še danes tisti smrad v nosu!
Pa saj so llijo tudi, čeprav je bil svoboden Američan,
kakor se je trkal na prsi! Svoboda sem — svoboda
tam, bodi Peter ■— bodi Pavel, iz Evrope — iz Ame¬
rike, kadar pobiješ komu šipe — hajdi v luknjo! To
ti je vsa modrost!«

Na družbo je leglo nekaj neprijetnega. Bili so
spomini na mračne dni. Možje ( SO utihnili. Čulo se
je, kako so puhali iz pip.

»Bogve, kako je z Markom?«

To vprašanje prekine molk.

»Žena je pravila oni dan moji ženi, da mu ni nič
hudega. V zaporu se peča z rokodelstvom, z mizar¬
stvom, če se ne motim,« je pripovedal eden. »Tako
bo vsaj nekaj znal, ko pride zopet na svobodo. Saj
pride kmalu, to jesen poteče njegova kazen.«

»E, dobro je, če človek kaj zna. Lažje bo živel
nego mi!«

»Dobro je, dobro, če kdo kaj zna,« pritrdijo ne¬
kateri.

268

»Vidite, zato se mi ne zdi pametno, da smo se
tisto leto upirali Zavinščaku, ko nas je začel nago¬
varjati, naj si postavimo šolo v vasi.«

»A jaz mislim drugače,« se oglasi oni, ki je prej
žugal s pestjo.

»Kako misliš?« ga vpraša sosed.

»Tako mislim, da je tem bolje za človeka, čim
manj zna in ve.«

»Potemtakem so norci najsrečnejši ljudje,« se za¬
smeje mož, ki je govoril o šoli.

»Tega ne vem, ker nisem sam norec. A toliko
vem in to trdim, da mi nič ne pomaga to in to zna¬
nje, ako nimam sredstev, da bi si pomagal do tega
in tega, kar mi ponuja ali o čemer mi govori znanje.«

»Glej, tako si nespameten, da bi te ugnal tvoj
sin, ako bi ga pošiljal samo leto dni v šolo. Zdaj te
vprašam: Ti prodaš deset veder vina, vedro po dva¬
najst goldinarjev. Koliko ti plača kupec?«

Mož šteje na prste in govori: »Dvanajst in dva¬
najst je deset in deset, je dvajset, in dve in dve je
štiri, in dvajset in štiri je štiriindvajset, in dvanajst
je deset in štirindvajset, je štiriintrideset in štiri —•
ne! — in dve je štiriindvajset, štiriintrideset in . . .«

»He, ali ga vidite!« se zasmeje prvi.

»Čakaj,« pravi <ta, »zdaj sem šele pri tretjem
prstu!«

»Tako ne izračunaš do jutri zjutraj! In ko prideš
do desetega prsta se boš zmotil ravno petstokrat. In
zakaj? Zato, ker ne znaš računati!«

Oni se popraska za ušesi: »E, pa bom le izra¬

čunal, le počakaj!«

»Nič ne bo! Pero v roke in piši!«

»Ko bi znal!«

»Vidiš, kako je dobro, ker nič ne znaš! Peter je
zatajil Kristusa trikrat, preden je petelin dvakrat zapel,
a tebe bi opeharil kupec stokrat, in petelinu ne bi
treba niti enkrat odpreti kljuna! To pa vse zatega-

269

voljo, ker nič ne znaš, ker poznaš šolo samo odzunaj!
— Glej, to je tako-le: Deset veder vina po dvanajst
goldinarjev je ravno toliko, koliko je desetkrat dva¬
najst, in to je desetkrat deset, kar dd sto, a desetkrat
dve je dvajset. Skupaj: stoindvajset! Odštej jih, pri¬
jatelj, in vino je tvoje!«

»Dobro! Res je!« so pritrdili drugi.

»Vidiš, pa še lažje bi bilo tvojemu fantiču boso-
petniku,če bi vsaj ene hlače raztrgal na šolskih klopeh!«

»Kako bi bilo?« so vprašali nekateri.

»Tako-le! Pogledal bi v zrak in bi dejal: deset¬
krat dvanajst! K dvanajstim pristavim ničlo, pa imam
stoindvajset!«

Pipe so obvisele možem v ustih; radovedno,
zavzeto so gledale oči.

»Ha, ali zdaj vidiš, kako je dobro, če človek nič
ne ve!«

»Take reči so že koristne, ne rečem!« seje izgo¬
varjal oni, »ali drugo, bi mislil, da je vseeno, če
človek zna ali ne.«

»Pa povej kaj takega!«

»No, tako na primer . . .« je pomišljal mož, »na
primer . . .«

»Tako na primer,« mu je pomagal oni, »tako na
primer, kako se preganjajo čarovnice — to je pač
vseeno, če človek zna ali ne — zato ker čarovnic ni!
Ali to pa že ni vseeno, če človek zna ali ne, kako je
preganjati trtno uš. To je resnica, čista in gola, brez
vsakega primeska laži, ker ni nobenega znanja, ki bi
ne koristilo človeku!«

Mož je nekoliko pomislil in nadaljeval: »A vse,

kar znaš, moraš uporabljati s pametjo. Kar je go¬
spodar v hiši, to je pamet v glavi. Ako veš, kako
žive bogati ljudje, ne boš izkušal živeti njim enako,
ker nimaš zato sredstev. V enem tednu poženeš po
grlu ves imetek, in potem je konec tvojemu gospo¬
stvu. A če znaš pametno gospodariti in računati, bo

270

rastel tvoj imetek, da boš lahko plačeval davke in ti
bo še kaj ostajalo, da ne bo hiša brez okroglega. V
zemlji je mnogo zakladov, a neuki človek jih ne
dvigne, ker jih ne zna dvigniti. Ako ne znaš ravnati
s plugom, ti nič ne pomaga, če imaš še toliko lepih
lemežev v kolarnici. Takrat reže plug lepe brazde,
kadar ga ravna vešča roka. Tudi s trto ni nič, ako
jo pustiš, da raste po svoji volji. Lepo jo moraš
okopati, obrezati, pričvrstiti h kolu, ji pognojiti zemljo
— potem ti uspeva in rodi. Živina ti bo jalova in
mršava, ako ji ne pokladaš o pravem in rednem času,
ako se valja po gnoju, namesto da gnoj pomečeš iz
hleva in zvoziš na njivo. Vse to ti je znano, kaj ne?
In znano ti je zato, ker si se temu naučil. A gospoda
vsega tega ne ve, ker pozna pero in ne pluga. S
peresom orje po papirju, a bedak tisti, ki bi šel s
peresom orat njivo ali ki bi šel črešnjo cepit na
hruško. Tako mora človek svoje znanje prav upotreb-
ljati, potem mu je v korist in potem spozna njegovo
vrednost!«

»To je resnično!« se je oglasil eden. »Saj vidimo
pri tebi, da ti gre dobro, ker imaš pamet v glavi.«

»Dobro — no, hvala Bogu, vsaj tako, da človek
živi!« je dejal oni. »Tisto je res! Nič nimam dolga, v
dimu je zmeraj kos mesa in v kleti zmeraj sod vina,
tudi za tobak mi ni treba jemati na posodo. Jaz se
pa tudi nisem vdajal Ilijinim vabilom, nisem hotel piti
njegovega vina, ker je tisto vino imelo moč, da je
ubijalo pamet in slepilo oči. Zato pa ste šli drugemu
pobijat okna, namesto da bi sebe naklestili po zadnji
opiati. He, mene so izučile knjige! Kakor Zavinščaka.
Njega je oče poslal v Metliko, pa sem si mislil: Ako
Jože — zakaj ne tudi jaz? In dostikrat sem se ukradel
z doma in sem se — skoro bi rekel — pritihotapil
v metliško šolo. Doma je pela palica, ker ni bilo pa¬
stirja, a jaz sem se vendarle seznanil s črkami, pi¬
sanimi in tiskanimi, da še danes lahko berem in pišem,

271

čeprav mi je roka težka in okorna. Vi pa ste se mi
smejali in me imeli za bedaka, ker se vam je zdelo
lepše in ugodnejše, peči na paši krompir, nego se
ukvarjati s številkami in črkami.«

Možje so se premikali na svojih prostorih. V
živo so jih zadevale govornikove besede.

Tisti, ki je zagovarjal nevednost, se je potuhnil,
potegnil klobuk na oči in se splazil okolo cerkve
proti domu.

Nekateri so ga opazili in so se mu smejali.

»Ta ne more nikamor s svojo modrostjo, samo
črez domači prag pride z njo in v posteljo zleze,« so
se norčevali iz njega.

Oni jih ni slišal. Dospel je že do doma in zalo¬
putnil vrata za seboj. Jezen' je bil nase in na druge.

»Le bodimo pametni, možje,« je začel tisti izšo¬
lani kmet, »in priznajmo odkritosrčno, da bi bilo
bolje za nas in naše družine, ko bi bilo v glavi več
pameti in manj otrob. In kaj čaka naše otroke? Sto¬
pajo na naša mesta, žive isto življenje kakor mi, naše
trpljenje je njih dedščina. Sami si ne morejo nikamor
pomagati. Sreča je, pravijo, za sina, ki ga vzemo k
vojakom. Vsaj tista leta jč meso. Ko pride nazaj, ni
več za kmetiško delo, postaja in izsesava iz starega
denar, potem gre kam služit za hlapca — in stari
ostane brez denarja in sina, ampak s starimi nadlo¬
gami. Hči se omoži, vzame sosedovega, gre izpod
ene strehe pod drugo — a enako je tu in tam. Če
se ne omoži, gre služit in za dom takorekoč odmrje.
Zdaj pa še ta Amerika! Kaj je Amerika, to nam je
povedalo Preličevo življenje. Svojega fanta sem dal
v metliško šolo. Ker ga nisem, kakor Zavinščak svo¬
jega, mogel dati v Zagreb, sem ga dal k mizarju.
Zavinščakov je danes oficir, a moj je v Metliki mizar.
Dobro mu gre, ker zna, kako si služi človek kruh.«

Tam od hiš so se zaslišali glasovi: »Jure, Tone,
Martin! . . .«

272

Žene so klicale k večerji. Možje so vstali in se
razšli. Zmračilo se je že.

XV.

Po ženini smrti je Zavinščak najprej poskrbel,
da izpolni besede, ki jih je govoril Lenki, ko sta se
po požaru vračala iz Zavinkovcev. Takrat ji je obljubil,
da ji napravi tak grob, da bo vedel vsak: Glejte, ži¬
vela je Lenka, Zavinščakova žena!

Grob je dal obzidati in ograditi. Nanj je postavil
velik, kamenit križ. Z zlatimi črkami je bilo pod kri¬
žem vdolbeno njeno ime. Nagrobni spomenik je bil
preprost in zato je bil najlepši na domačem poko¬
pališču.

Potem se je želel razvedriti. Umiriti je hotel
svoje misli, ki šo jih zadnji dogodki tako razdražili,
da niso mogle preudarjati s trezno razsodnostjo.

Po vse dneve je prebil v mlinu in gledal, kako
se vrte kameni, kako drobe in meljejo nasipano žito.
Tako nas zmelje in razdrobi življenje, je mislil. Pride
z viharjem in s težkimi udarci, in človek omaga in
podleže. Preko njega zavihra valovje, hiti naprej, kakor
da se ni nič zgodilo, in človeka ni več!«

Sedel je na žagi in gledal, kako sezajo brušeni
železni zobje globlje in globlje v les. Človek komaj
dobro pogleda, in že je en del odločen, odtrgan od
skupnosti. Nobene sile ni več, da bi ga še kdaj zdru¬
žila z njo v eno, nerazrušno, popolno celoto. In glej,
tako pride smrt in udari po skupnem življenju. Eden
člen te skupnosti odpade od celote, se odtrga od nje,
omahne v grob, in nobene sile ni več, da bi ga še
kdaj združila z njo v eno, nerazrušno, popolno celoto.

Na žagi je delal zdaj Markov sin. Tudi tega je
moč življenskega viharja odtrgala od očeta. Ali ne
razmišlja tudi on Zavinščaku enako, kadar gleda, kako
mu celoto trga v kose žaga, ki jo ravna njegova
roka?

273

Morda pa mu je postalo delo tako vsakdanje,
tako brezpomembno, nobene misli zbujajoče, da ga
opravlja iz gole navade, ne da bi njega uspeh in uči¬
nek prispodabljal razmeram in okolnostim svojega
življenja.

Če je tako, potem je to najbolje!

Tega si želi tudi Zavinščak. Želi si, da bi se mu
odtrgale misli od preudarjanja, da bi se dvignile, pre¬
pojile s pozabnostjo. Ali mu kaj koristi, da se mu
vedno in vedno potapljajo v pretekle čase in razmiš¬
ljajo, kako bi bilo, če bi se to ne zgodilo; če danes
sanjajo, kako bi bilo zdaj, ako se bi prej razmere in
odnošaji zasukali tako in tako, a ne tako, kakor se
so? Tako beganje misli v preteklost, tako sanjavo
preustvarjanje sedanjega položaja z namišljenim raz¬
vojem preteklosti je popolnoma brezpomembno. Človek
živi v sedanjosti in mora računati z razmerami, ki v
resnici obstoje. Nima sicer moči, da bi si iz sedanjih
razmer ustvaril popolnoma tako bodočnost, kakršne
si želi njegova duša, a toliko stori lahko, da računa
s sedanjostjo, da si gradi na podlagi resničnih odno-
šajev bodočnost. Zmeraj je bolje, da si obeta manj
nego več. Razočaranje pride tako rado, in to je tem
manjše in tudi temmanj boli, ako niso bili načrti
presmeli. Razvoj življenja ne pozna tesnih mej, kamor
bi ga uklepal človeški duh in si ga ustvarjal po svoji
volji. Obratno! Življenje gre svojo pot, svobodno kakor
nihče drugi, ono uklene človeka v spone, razgrinja
pred njim pot, koder mora hoditi, čeprav so si nje¬
gove misli začrtavale druge in drugačne steze. Tako
si življenje usužni človeka. Vsak ponos, vsaka visoka
želja, vsak smeli vzlet sanjavega duha se mora uklo¬
niti, ponižati čisto do tal, kadar prihrumi življenja
vihrajoča in uničujoča moč. Človek se mora vdati.
Razgledati se mora po sedanjosti, zamoriti v sebi, kar
je zraslo v mislih večjega in jačjega nego je moč in
veljava danih razmer, in živeti mora z jasnim pre-

Trije rodovi.

18

274

udarkom, gledati z odprtimi, svojimi, človeškimi očmi
— zdramiti se mora iz sanj.

In tega si želi Zavinščak, da bi se razgledal, da
bi videl. Gleda in ne vidi.

Glej! Ravnokar je prijahal njegov hlapec napajat
oba'konja, ki mu vozita kočijo. Kaj si misli hlapec?
Ali misli na gospodinjo, ki sta jo prevažala konja, in
ki je zdaj ni več?

Hlapec gleda, kako vsak konj sklanja vrat, kako
namaka gobec v vodo, kako pije, a na gospodinjo ne
misli. Zavinščak pa vidi konja, vidi kočijo in vidi
Lenko. Ako bi ne bila bolna, ako bi se ne zgodili
zadnji dogodki, potem bi živela še zdaj, še zdaj bi se
lahko vozila na grajski kočiji.

Zavinščak je vzel lovsko puško in je odšel na
lov v gozd na Gorjance. Pozoj je šel z njim. Koliko¬
krat ga je gladila Lenka! Kolikokrat se ji je laskal,
mahal z repom in se spenjal k nji! Še nekaj dni pred
smrtjo je pritekel k nji, ko se je grela na vrtu. A
zdaj ni več tiste suhe in bele roke, ki je gladila do¬
brega, zvestega Pozoja! O, srečni pes, ki si bil glajen
od njene roke!

Šumelo je vejevje, se sklanjalo med seboj in se
pogovarjalo v tajinstvenih, človeškemu sluhu neraz¬
umljivih glasovih.

Tudi Lenka je hodila tod pod zeleno streho sen¬
čnatega drevja! Poslušala je to tajinstveno šepetanje,
ta človeškemu sluhu nerazumljivi razgovor šuštečega
vejevja. A zdaj stopa po tem čudokrasnem domu Jože
sam, zakaj Lenkini koraki so se ustavili, njena pot
se je iztekla v grob!

S ceste se je oglasilo ropotanje voza.

Ozrl seje Jože tja. Skozi listje in debla in grmovje
se je belila cesta.

Tako so ropotala kolesa tudi tedaj, ko se je pe¬
ljal tod Jože z Lenko. Natančno še ve, kako je gle¬
dala tedaj, ko se je prvič peljala z njim v te kraje.

275

Voz je švignil mimo. Dva človeka sta sedela na
njem: moški in ženska. A Lenke ni bilo. Nikoli več
se ne bo vozila po Gorjancih, zakaj težak kamenit
križ stoji na njeni gomili.

Med listjem, ležečim po tleh, je nekaj zašumelo.

Zbudila se je v Zavinščaku lovska strast. Puško
je snel z rame, napel petelina in mirno čakal plena.

Zagledal je zajca. Vohal je z gobčkom po tleh.
Zavinščak je držal Pozoja za vrat. Ta je drgetal od
veselja in nemiri! Spenjal se je; skočiti je hotel za
zajcem. Zajec je gibal z ušesi, gledal okrog. V velikih,
dolgih skokih se je spustil v beg, ko je zapazil lovca.
Zavinščak je izpustil Pozoja. Hitro kakor misel je
šinil za dolgouhim beguncem. Zavinščak je nastavil
puško, pomeril. Že se mu je skrčil kazalec, da iz-
proži petelina. A v istem hipu mu je odpovedala roka,
puška se je pobesila.

»Naj živi!« je rekel Zavinščak in vrgel puško na
ramo.

Smrt je tako strašna!

Zabrlizgal je na piščalko. Tenak, oster pisk je
odmeval po gozdu. Zapokala je preperela suhljad,
zašumelo listje. Pozoj je tekel h gospodarju, ki ga je
poklical. Jezik mu je visel iz gobca. Začudeno je
gledal gospodarja, češ, zakaj me kličeš nazaj, ko sem
bil že tako blizu plena. Zavinščak je umel njegov
pogled. Potrepljal ga je po vratu in ga pritiskal k
sebi ob visoki škorenj.

»O, kako si priden, Pozoj!« -

Odšel je proti domu. Ni šel naravnost po cesti,
ampafc je krenil po stranski poti, da pregleda polje
in travnike.

Lepo je zelenela trava. Kakor velik zelen prt,
pretkan s pestrobojnimi cveticami, se je širil pred
njim travnik. Ob robu je tekla tiha vodica, vrbe so
se nagibale k nji.

276

Tudi tod je hodila Lenka. Polno košarico cvetic
si je natrgala, tako rada jih je imela.

A zdaj ni Lenke več! Nikoli več ne stopi semkaj
njena noga! Cvetice so prepregle njen grob.

Doli pod travnikom je bilo polje, lepo ravno
polje. Kakor umetno razprežene vzporedne črte so
se razgrinjale v daljo brazde, spodaj vse črne od
mastnega gnoja, zgoraj vse zlate od valovite pšenice.
Ali kako se danes žalostno gibljejo pšenični valovi,
ko jih več ne gledajo prijazne gospodaričine oči! Na
te oči je legla večna tema, pokrov tesne krste je po¬
veznjen nad njimi.

Zavinščaku se še ni hotelo domov.

Krenil je na levo stran preko sosednega polja,
stopil nekoliko navkreber in prišel do svojega trtja.

V lepih, ravnih vrstah so stale trte, oklenjene ob
kolih. Široki, narezljani listi so viseli ob njih. Grozdi
so se skrivali pod njimi. Jagode so se debelile; na¬
biral, dozoreval je v njih sladki sok. Izmed široke
brajde je gledala bela zidanica, njegovemu očetu naj¬
ljubši kraj; tiha, bela zidanica, ti ljuba, dobra znanka!

Odprl je Zavinščak vrata, zadišalo je po vinu.
Odvrtal je čep. Zlata tekočina je švignila v nastav¬
ljeno majoliko. Ali naj pije? Za koga? Na čigavo
zdravje ?

Nikoli več ne bo gledala Lenka trgatve. Nikdar
več ne bo zobala grozdja.

Zavinščak se je spomnil tiste jeseni, ko je bila
prvikrat tu. Spomnil se je onega razgovora in onega
jutra, ko je odšla k materi v Zavinkovce. Gledal je
izpred zidanice za njo, videl je, kako jo je cesta, skrita
za ovinek, odnesla izpred njegovih oči.

In glej! Tako se je zavila cesta, in Lenke ni več.

Po stezi je prišel viničar. Odkril se je pred svo¬
jim gospodom.

»Na, izpij to vino!« mu je rekel Zavinščak in
mu ponudil majoliko.

277

»Na vaše zdravje, gospod!« je dejal ta, nastavil
posodo in jo izpraznil.

Ali je pač mislil tudi na njo, ki mu jo je toliko¬
krat natočila, ki je bila gospodarica tudi temu trtju?
Mož je pil vino in mislil samo na njegovo dobroto.

Dejal pa je, da pije na njegovo zdravje, na zdravje
Zavinščakovo.

Čemu? Kaj treba njemu zdravja, ko nima nikogar

več 1

Nikogar več ?

»Glej,« je govoril sam pri sebi, »pozabil si nanj,
ki ti je še edini ostal!«

Spomnil se je Friceta.

Odšel je proti domu.

Prehodil je vse vrtne steze. A Lenke ni bilo nikjer.

Dospel je pod smreke. Miza je stala tam in klopi
so stale okolo nje, a Lenke ni bilo več pod smrekami.

Stopil je med dišeče grme. Tudi tam ni bilo
Lenke. Potrgali so rožnim grmom najlepše cvetove
in ji okrasili z njimi poslednje ležišče.

Tudi na dvorišču je ni bilo. Vse je bilo prazno.

Stopil je v hlev. Ozrla sta se konja k vratom.
Ali sta pričakovala, da jima prinese ljuba gospodinja
sladkorja? Uboga žival, Lenke ni več.

In nikjer je ne bilo: ni na stopnicah ne na hodniku.
Tudi v sobi je ni bilo nikjer. Ob odprtem oknu je
stal njen naslanjač. A Lenke ni bilo nikjer. Morda
je pri materi? Tako rada je hodila gledat njeno po¬
dobo. Toda tudi tam ni bilo Lenke.

Nikjer, nikjer!

In zdaj je samo še Frice, ki misli Zavinščak nanj.

Gospodje, prijatelji Zavinščakovi, so ga vabili v
svojo sredo. Družba razvedri človeka, razžene temne
misli.

Ženina smrt je izravnala ono rahlo napetost, ki
je nastala med gradom in gosposkim meščanstvom
po^volilnem porazu in po oskrbnikovem uboju. Roke

278

so se približale in segle prijateljsko druga v drugo.
Gospoda je vabila Zavinščaka s seboj na izprehode.
Menili so se o raznih dogodkih, ki jih je doživel ta
in oni. Resno so si prizadevali, da odvrnejo Zavinšča-
kove misli od ženine smrti. Za hip se je to tudi
zgodilo.

Zvečer pa, ko se je vrnil Zavinščak domov, ga je
zopet obšlo tesno, otožno čuvstvo. Vse v gradu je
bilo tiho in mirno. Mož je hodil iz sobe v sobo,
čakal je polnočne ure. Slišal je pripovedovati, da se
tedaj vračajo mrliči. Udarila je ura, zadnji, dvanajsti
udarec je odzvenel in se razgubil v noč. A nič se ni
ganilo. Vse sobe so ostale prazne in tihe. Nikjer ni
nič zaropotalo. Pogledal je skozi okno. V mesečini
so se svetile vrtne steze; raztezale so se po vrtu in
se zopet družile, a nič se ni zagibalo na njih. Lenke
ni bilo od nikoder. Zavinščak je stopil na vrt. Pre¬
hodil je vse steze, šel pod smreke in med rožne grme.
Mesec mu je razsvetljeval pot, da je videl pesek po
stezah, da je razločil vsako vejo, vsak cvet, ki se je
nagnil in spal — a Lenke ni bilo nikjer. Ni je bilo,
zakaj tudi nad njeno gomilo je sanjala noč, lepa in
uspavajoča, in Lenka ni mogla priti, ker je bilo njeno
spanje nevzdramno, večno.

XVI.

Preko zime je ostalo pogorišče tako, kakor ga je
napravikpožar. Sneg ga je prekril, nič se ni videlo,
kaj je pod njim. Golo zidovje, spodaj obsipano s
sneženimi zameti, ki jih je tjakaj nanosila burja, in
zgoraj obloženo z debelim snegom, je bilo podobno
starodavni razvalini. Skozi luknje in razpoke, ki so
nastale tam, kjer so bila prej okna in vrata, je brila
sapa. Vse je bilo osamljeno, grozno puščobno. Lju¬
dje, ki so hodili mimo, so se obračali vstran; ne¬
kaj mrtvaškega je ležalo nad nekdanjo Zavinščakovo
domačijo.

279

Pozimi ni bilo Zavinščaka nikoli sem gor. Doma
je gledal skozi okna na vrt in videl je, kako je vse
mrtvo. Pospalo je vse, vse počiva pod mrzlo odejo.
Pod težo snega so se pobesile smrekam veje, grmi¬
čevje se je stisnilo in uklonilo. Velika puščava se je
širila okrog. Sredi nje je stalo staro, začrnelo grajsko
poslopje, ostanek življenja, plen bodočim viharjem ...

In kako more biti šele tam, v Zavinkovcih ?

Česar ni uničil požar, to je končala zima. Ako
je tukaj puščava, mora biti tam grobišče. In Zavin-
ščak ni šel preko zime nikoli tja gor. Ako je hotel
videti grobove, je šel obiskat Lenko.

V mestu so začeli snovati denarni zavod kakor
so obljubljali ob volitvi.

Kmetje v okolici in meščani sami so se razve¬
selili uresničevanja dane obljube. Imeli so priliko, da
se otresejo dolgov, ker so dobivali v novem zavodu
posojila proti zanesljivemu jamstvu za primerne obresti.
Kdor je imel kaj prihrankov, jih je plodonosno na¬
lagal. Med deležniki, ki so podprli s prvimi doneski
mladi zavod, pa je bil tudi Zavinščak. Odbiti niso
mogli njegove prijave, ker so rabili denar; a on je
izprevidel, kak namen imajo, zato ni mogel dopustiti,
da bi ne bil sam stopil v krog ustanovnikov. In tako
je postal podpornik onemu zavodu, s katerega po¬
močjo so preprečili njegovo zmago pri zadnjih občin¬
skih volitvah.

»Tako človek poljublja roko, ki ga je epla,« si
je mislil, »a če kaže to korist in dobiček, zakaj bi ne
storil tega.«

Trgovino s prešiči je opustil. Domače gospodar¬
stvo je zahtevalo vso njegovo pozornost, ki jo je
mogel deliti toliko manj, ker je bil sam, brez gospo¬
dinje. Pa tudi naveličal se je že tega napornega po¬
tovanja, dasi je bilo zadnja leta že jako redko.

Preračunal je, da bi izhajal do smrti, četudi bi
popustil kmetovanje, mlin in žago. Vse posestvo in

280

še nekaj denarja bi ostalo sinu Fricetu. Že oni, doslej
neiztirjani dolgovi znašajo lepo vsoto. Frice naj stori,
kar mu drago. Naj služi in naj si poišče bogato ne¬
vesto. Če se naveliča vojaškega življenja, naj gre v
pokoj in se preseli sem, v očetov grad. Živel bo ob
penziji in ob ženini doti. Za zabavo se bo ukvarjal
s poljedelstvom, hodil na lov, jahal konja. Tudi za
očeta bo še dovolj prostora v gradu. Ako bi ga pa
ne bilo, se stari lahko umakne.

Kam ?

Na pristavo?

Ne! Še zmeraj mu je pred očmi krvavi dogodek
onega večera.

V zidanico?

Tudi ne! Preveč samotno je tam. V potrebi bi
ne bilo človeka. In tudi to. Tamkaj je prišlo nasprot-
stvo med njegovim očetom in med Lenko do tako
glasnega izraza, do take napetosti, da se nikoli več
ni poravnalo.

V Zavinkovce?

Kam v Zavinkovce?

Domačija mu leži v razvalinah. Tako strašno
mora biti tam, da si ne upa iti niti pogledat. In potem
bi moral ves ostanek nekdanjega doma podreti do
tal in postaviti novo hišo, kar bi ga stalo mnogo
denarja.

Zavinščak se ni mogel odločiti.

Tako je minila zima.

Velika puščava ob gradu se je raztajala. Izkopnel
je sneg, zemlja se je prekrila z novim zelenjem. Grmi¬
čevje se je otreslo snežene peze, je razprostrlo veje
in čakalo, da zabrsti popje. Zapihale so tople sape.
Vsepovsod je zakipela nova, mlada moč zbujenih
prirodnih sil. Dotaknila se je drevja: brstje je pognalo,
razvilo se je v mlado listje, svetlozeleno, mehko in
nežno. Popje se je napenjalo. Razmaknilo se je,
razširilo, in rosni cvetovi so zadehteli po rožnih grmih.

281

Opojni vonji so se pretakali po zraku. Človeku so se
širile prsi, solnce, oblagodarjeno s poživljajočo toploto,
je pregrevalo ude in gnalo kri v hitrejšem toku po
premrlih žilah. Zbori vračajočih se pevk so prepevali
po vejah in grmih pozdravne pesmi zmagovalki zim¬
skega spanja — pomladi.

A vkljub pomladi, vkljub nje vseoživljajočim di¬
hom ni se hotel grajski vrt odeti v ono prelestno
lepoto, ki se je v nji odlikoval prejšnja leta, ko mu
je bila skrbna vrtnarica grajska gospa sama, Lenka.

Posli so sicer prekopali in prerahljali gredice, a
delo je bilo površno. Ni jih pazilo skrbno oko gospo¬
daričino. Tudi steze so pograbili in poravnali in posi¬
pali z novim peskom, ali kmalu ga je prerastel plevel,
da ni bilo več onih lepih, belih, gladkih steza.

Vse je govorilo: Lenke ni več!

Tem lepši pa je bil njen grob.

Ob križu se je že spel zeleni bršljan. Oprijemal
se ga je in se vil kvišku kakor upanje, ki se na¬
slanja na križ, da ne pade in se ne zaduši ob nizkih,
umazanih tleh. Na grobu so cvetele rože podolgem
in počrez. V obliki križa so dehteli cvetovi, živordeči,
kakor namočeni v kri, prepojeni z njo. Vse je bilo
lepo in živo nad grobom, vse tiho in mirno pod težko
zemeljsko odejo.

Tudi na razvalinah v Zavinkovcih je pomlad
raztajala sneg. Umikal se je pred njenimi toplimi
dihi skoro vidoma. Po okrušenih zidinah se je poce-
jala voda, kakor da joka mrtvo kamenje. Ves ža¬
lostni ostanek prejšnjega lepega stanja se je prikazal
v stari, še povečani grozi. Tajajoči sneg je namreč
razrahljal kamenje in opeko, da je zidovje razpadalo.
Vetrovi, kdove kdaj in kdove odkod, so prinesli s
seboj travnate in osatne kali in jih posejali po zidovju.
Zabrstele so kali, si s koreninicami poiskale trdih
ta! in pognale mlado rast. Ni nobenega grobu in

282

nobenega pogorišča, kjer bi ne zakipela moč novega
življenja.

Zavinščak je prišel preko trtja, polja in travnikov
v Zavinkovce. Bal se je trenutka, ko mu prvič zazro
oči pogorišče. Njegov strah ni bil zaman. Obrnil seje in
sklenil, da ne bo na tem prostoru več zidal hiše. Naj
ostane kakor je. Naj dokonča čas, kar je začel ogenj.
Če hoče, naj zgradi tu novo hišo Frice, on je ne bo.

Koncem vasi je stala hiša Preličeva, ki je bila
pozneje Markova in ki je zdaj njegova. To si predela,
prezida, popravi, da mu bo za bivališče, ako se vrne
sin domov in ako bi ne mogel živeti skupno z njim
in z njegovo rodovino, kakor ni mogla Lenka z nje¬
govim očetom.

In ravno tukaj!

Tam z one hišice se vidi ravno na pogorišče.
Tako naj stoji vedno pred njim ta priča minljivosti,
ostanek nekdanjega lepega domovanja.

Človek se trudi in dela in trpi, naposled pride
udarec, in vse zagrmi na kup. O, visoke misli, lepi
načrti, kje ste? In tako spozna človek, kako je majhen
in ubog. Njegova duša zasanja. Bliža se mu bodočnost,
sijajna in uspehov bogata. Vse želje se mu uresni¬
čujejo, vsaka misel, še ne čisto porojena, mu prehaja
v resnico. Svet je poln ljubezni in prizanesljivosti —
nikjer ni zavisti, nikjer sovražne sile. A komaj se
človek zave, vidi povsod prevaro, povsod neuspehe.
Sovražna sila, tajno skrita, neslutena, prihrumi in po¬
niža človeka in ga napravi majhnega in ubogega.
Zgodi se kakor se je zgodilo tu zgoraj z njegovo
domačijo. Podtaknil je nekdo gorečo žveplenico. Kaj
hoče uboga, brleča iskra temu velikemu, ponosnemu
poslopju? A iskra tli in tli, se oprijemlje lesenega
stebrovja, ki sklepa steno s steno in temelj z vrhom,
dobiva moč, raste, in plamen švigne kvišku, tako hitro
in nenadoma oblizne goreči jezik svojo žrtev, da v
trenutku zagori vsa kot ena sama velikanska plame-

283

niča. In kar je bilo prej veliko in ponosno, je poslej
priča minljivosti, ostanek nekdanje lepote, tem žalost-
nejši ostanek, čim lepša je bila lepota . . .

Naj ostane ta priča!

Naj priča ta ostanek!

Prišli so zidarji in so začeli prezidavati hišico.
Doslej je bil strop nizek, da ga je človek srednje rasti
lahko dosegel z iztegnjeno roko. Zdaj so strop neko¬
liko dvignili. Razširili so okna in vrata. Na desni so
napravili dve lepi, svetli sobici, na levi strani veže
kuhinjo in dvoje manjših sob. Desno stran si je iz¬
bral Zavinščak zase za slučaj, da bi se mu hotelo ali
trebalo preseliti semkaj. Na levi strani bi bivala služ¬
kinja, ki bi mu stregla in kuhala, prav kakor je bilo
z materjo, ko je ostala sama na domu in se ni hotela
preseliti z njim v grad.

Tudi prostor okolo hiše je dal urediti. Pusto grivo
je ukazal izravnati in prekopati. Napravil je vrt po
vzorcu grajskega vrta. Ravnotako so bile izvedene
steze, ravnotako je posadil v en kot skupino smrek,
ravnotako je posadil po gredah cvetične grme. Vse je
bila kakor ob gradu, samo vse manjše, ličnejše je bilo.
Ob prisojni steni je zasadil trte, ki ga naj spominjajo
ljube, prijazne zidanice. Ako bo star in bolan, ne bo
več mogel hoditi tja, zato naj ima na tem tesnem
prostoru vse: grad in zidanico in tamkaj v bližini
pričo minljivosti, ostanek nekdanje domačije.

Tako je bilo vedno dovolj dela. Oskrbniku ni več
toliko zaupal, odkar je vedel, kako je ravnal oni, ki
ga je ubil Marko. Zato je hodil med delavce sam.
Jahal je na konju in bil zdaj tu, zdaj tam. Med naj-
pridnejšimi delavci pa je bil Marko. Za prenovljeno
hišo je napravljal s pomočjo mestnega mizarja po¬
trebno opravo, potem mu je namenil gospodar stalno
službo na žagi.

Delo je razvedrilo Zavinščaka. Gibanje v svo¬
bodni prirodi ga je okrepilo. A vkljub temu se je

284

poznalo, da ga je potrlo življenje. Postaral se je, in
lasje so mu posiveli. Hrbet se mu je nekoliko upog¬
nil. V lica so se mu začrtale globoke brazde. Ob
njem je bučal vihar življenja in je ostavil svoje sledi.

Ljudje so ga videli. Polaščalo se jih je nekaj
kakor sočutje.

»Ves se je izpremenil,« so govorili.

»To ni več oni ponosni Zavinščak!« so menili
drugi.

»Tako iztrezni človeka življenje,« so dostavljali
tretji.

Ob nedeljah so se zbirali možje pred cerkvijo.

Dolga zimska doba jih je silila k peči. Shajali
so se le po gostilnicah. Tu so gledali mračno, nič
veselega ni bilo v zakajeni sobi. Molče so sedeli in
pili.

A zdaj se zopet lahko shajajo na pomenek zunaj
na vasi, pod vedrim pomladnim nebom.

»Da, da! Tako izuči življenje človeka. In tudi Za-
vinščaka je izučilo,« je pravil mož, ki je bil zagovornik
šole. »To ti je šele šola, to!«

»Glej, tako je izučilo življenje tudi Marka,« se
oglasi drugi. »Kako je zdaj dober in pameten mož.
Nič mu ni do harmonike. Zvečer, ko je že vse delo
opravljeno, si zagode poskočnico in je vesel in dobre
volje, kakor bi se nič ne zgodilo.«

»Prej pa sama muzika in muzika. Človek pleše
in pleše, pa zapleše iz sobe na vežo, z veže na
prag, in komaj se zavč, pa je pod kapom in brez
strehe.«

»Še enkrat naj bi kaj udarilo Zavinščaka, pa bi
bil čisto krotak. Še dolgove bi nam pozabil!« se je
oglasil mož, ki mu je bilo treba plačati obresti.

»Ne želi drugemu nezgode, da tebe ne potiplje
nezgoda,« je učil sosed soseda. »Mi še pravzaprav ne
vemo, kako je človeku, če ga prijemlje življenje s
tako trdimi rokami, kakor je prijemalo Zavinščaka.

285

Nikoli nismo izkusili bogve kaj dobrega, zato ne more
tudi zlo biti kdove kakšno. E — pa vendar! Žena
mi je že stara, da se komaj giblje, pa bi ji vendarle
ne dal umreti, ko bi bilo meni odločevati. In to je naj¬
huje: zlo pride samo, ko se ga človek nič ne nadeja,
zaloti ga zahrbtno, ko ni pripravljen na udarec. Čudno,
da se ne zgrudi na zobe.«

»Zatorej ni napačna tista prislovica, ki pravi, da
sta tat in volk vsako dobo zrela. Če postavimo tu
namesto tata in volka nesrečo, pa imamo golo res¬
nico in staro rečenico, da nesreča zmeraj svatuje.«

Moževali so in uganili mnogokaj, a zopet so jih
razdružile večerne sence, ki so prihajale oddaleč in
se bližale vasi.

Hoteli so se približati Zavinščaku. Prijazno so ga
pozdravljali.

A Zavinščak je bil nezaupen. Občeval je z ljudmi,
kolikor je bilo treba. Lice mu je bilo vedno resno,
beseda kratka. Dolg razgovor je bil z njim nemogoč.

Pa so se zopet odmikali od njega. Skomizgali
so z rameni in hodili svoja pota. »Če je njemu prav
— nam tudi,« so govorili. In v tej dobi je imel tudi
vsakdo sam na svojem toliko posla, da ni bilo med
tednom ni časa ni volje za preudarjanje in za razgovor.
Do prihodnje prilike pa so že pozabili na to.

XVII.

Mlademu človeku se ponuja življenje — pa bi ga
ne užival? Na razpolago mu je vsa njegova vabljiva
lepota — pa bi je ne gledal? Sredstva ima, da ni
navezan samo na dohodke, ki mu jih daje služba —
pa bi ne pil radosti iz polne kupe? Kamor se ozre,
povsod cveto rože — pa bi jih ne trgal? Za rado-
vanje mu je dan prekratek •— pa bi se ne radoval
tudi ponoči? V veseli družbi šele spozna mlad človek
pravo sladkost razkošnega uživanja — pa bi ne iskal,
vesele družbe? Zavest ima, da mu ne morejo poiti

286

sredstva — pa bi razmišljal, ali hoče ali ne? Zago¬
tovljena mu je sijajna bodočnost — pa bi presamo-
taril sedanjost?

In Frice je živel.

Zdaj je že nosil na vsako stran po dve zvezdi.
Ponosno je stopal po zagrebških ulicah. Vedel je, da
ga gledajo ljudje z zavistjo in z blagrovanjem obenem.

Kdo si tudi more misliti srečnejšega človeka nego
je ulanski nadporočnik, ki ima lepo zunanjost in polne
žepe denarja?

S svojo službo je bil vsak dan kmalu gotov.
Ker je bil razumen, so ga premestili od moštva v
pisarnico. Bil je poveljnikov pobočnik. Z njim je ob
jutrih jezdil na izprehode ali ga spremljal na vežba-
lišče. Ostali čas je bil njegov. Hitro je opravil pisar¬
niško delo, tako da je bil malone slehrni popoldan
prost. Dobil je sebi primerno družbo, ki je z njo od¬
jezdil kam v okolico, koder so točili dobro vino.
Zvečer se je šele začel njegov dan. Po večerji so se
shajali mladi veseljaki h kupici vina. Ko so bile vse
glave razvnete, so se zatekali v kavarne, iskali skri¬
tih kotov in metali kvarte za visoke denarje.

Kaj dč, ako je izgubil Frice enkrat, dvakrat?
Tretjič je dobil več, nego je zaigral obakrat. In potem,
če je bila igra izgubljena — prava malenkost. Saj
ima materino dedščino. Poleg igre sladke, žgane pi¬
jače — to so bile lepe noči, polne razburjenja in pri¬
čakovanja. Nihče ni pogrešal spanja. Kdo bi tudi spal,
ko je bilo tako lepo življenje.

Čimbolj se je kazal hladnega proti Jelki, tembolj
se je vnemala zanj. Rekla si je, da mora biti Frice
njen, naj velja, kar hoče.

Stari Jovan Mihajlovič je še vedno prirejal svo¬
jim prijateljem domače zabave. Nikoli pa je ni bilo,
da bi ne povabil Friceta.

»Na Friceta ne pozabi!« ga je opomnila Jelka.

287

»Ne bom, saj ne smem, je li, da ne?« jo je po¬
redno vprašal oče. Prijel jo je za brado in ji gledal
v oči, »no, dej, reci, da ne smem pozabiti nanj!«

Jelka ni nič odgovorila, iztegnila je roke in jih
ovila očetu okrog vratu.

»Že dobro, ti priliznjena mačica!« je govoril oče
in jo gladil po laseh. »Le stoj, saj bo vse dobro. Ali
nekaj ti moram povedati. Pa oprosti. To je moja
dolžnost!«

»Kaj takega, oče?«

»Govore, da je Frice veseljak prve vrste, da rad
ponočuje in — no, tudi igra rad!« je govoril oče in
jo gladil po laseh.

»To nič ne dč!«

»Dč že, ker stane denar!«

»Kaj pa naj tudi počne, ko je tako sam, a ljudje
ga imajo tako radi!«

»Ali ti je to všeč?«

»Všeč? — Kaj vem? Nič ne vem!«

Stari jo je še vedno gladil po laseh.
r  »No, če pride do česa,« je dejal, »se bomo že tako

pomenili, da bo prav na vse strani. Le zaupaj mi.
Nisem zaman trgovec.«

Res ni bil stari Jovan Mihajlovič zaman trgovec.
Vse je že preudaril, kako bo ukrenil, ako ga kdaj
Frice zaprosi Jelkine roke.

Vsa družba si je šepetala, da mora med Fricetom
in Jelko priti do združitve. To je že zahtevala nje¬
gova čast. Bil je v hiši takorekoč reden gost, in
Mihajlovičevi so občevali z njim kot s svojcem. Ali
njemu, mlademu Zavinščaku, se še vedno ni hotelo,
prodati svobode za Jelkino doto. Sicer se je dekletu
privadil že toliko, da ni nič več opazil peg na njenem
obrazu.

In nekoč je Frice pogledal, pomislil, štel — ma¬
terine dote ni bilo več. Vroče mu je postalo. Kako
je to mogoče? Potem je preudarjal; vse noči, ki jih je

288

preživel, je preromal v duhu. In res! Drugače ni mo¬
goče. Danes toliko, jutri toliko, potem zopet to in
ono, izguba, konji, zabave, izleti — res! Ni mogoče
drugače.

Težko je človeku, omejiti razvade, odreči se ve¬
selju in zabavi, igri in družbi. Bilo je težko tudi
Fricetu. Sklenil je, da odide takoj po večerji domov.
A ko je povečerjal, se ga je lotila stara strast. In
potem pa tudi, ali ne bi tovariši in prijatelji takoj
začeli sumiti, da so izčrpani njegovi viri, da ni Frice
zdaj nič drugega nego preprost ulanski nadporočnik,
ki je navezan samo na svojo plačo? Ali bi ga ne bilo
sram, ko bi moral slišati, da je bilo vse rožljanje z
denarjem golo bahaštvo, nevredno toliko čislanega
oficirja? Vsa družba bi se obrnila od njega, vse mesto
bi gledalo, s preziranjem nanj.

In tudi naklonjenost Mihajlovičevih bi se ohladila,
zaprla bi se mu vrata v ono hišo, kjer ga čaka poleg
Jelke bogata njena dota.

Malodušnost in obupnost nista dostojni za pravega
častnika. Glavo pokonci. — Kdor ima svetlo sabljo in
dobro ime, ima tudi kredit. Koliko je njegovih tova¬
rišev, ki ne sklanjajo glav, čeprav so v istem polo¬
žaju kakor on zdaj. V Zagrebu je dosti ljudi, ki imajo
dovolj denarja, ki ga radi dajejo na posodo. Človek
podpiše menico — in zadeva je rešena. Ali je
njemu, Fricetu, treba trepetati ob misli, kako bo vračal
dolg? Ali nima tudi še očetove dedščine, ali nima
Jelkine dote? Dokler pa ne pride do očetove dedščine
in do Jelkine dote, bo mu na ta način lahko prikri¬
vati pravo svoje gmotno stanje. Nihče ne bo vedel,
kako stoji z njim. Kdo ve, koliko takih slučajev se
je že pripetilo, a ljudje niso obupavali. Pomagali so
si toliko časa, dokler ni prišla stalna rešitev. Le
boječi ljudje, ki si ne znajo pomagati iz hipne zadrege,
čakajo s prekrižanimi rokami, da jih uniči taka majhna
neprilika.

289

Vzravnal se je Frice, si navihal brke in udaril s
peto ob peto, da so glasno zazvenele ostroge.

Stopil je tja do starikavega, umazanega moža, ki
je barantal s starinami v skriti, mračni ulici. Bal se
je, da bi ga kdo ne videl. Gledal je po ulici gor,
po ulici dol, preden je stopil v temno, tesno sobo.

Starec, z naočniki na krivem nosu, se je glo¬
boko poklonil prišlecu. Mel si je roke in takoj ob
vstopu vprašal: »Koliko si želi vaše blagorodje?«

Krivonosi starec je bil vajen takih obiskov, zato
je dobro vedel, da si ne želi tudi to blagorodje ničesar
drugega nego denarja.

»Koliko si želi vaše blagorodje?« je hitel uma¬
zani starinar in se klanjal pred Fricetom. »Ali izvoli
sesti vaše blagorodje?«

Ponudil mu je stol, ki ga je obrisal s pisano
žepno ruto.

Frice ni vedel, koliko naj hoče.

»Ali rabimo mnogo?« je blebetal stari. »E —da,
da! To so križi! Pridejo razmere, okolnosti — pa je
treba. Vem, vem! A jaz rad pomagam. Človek je člo¬
veku brat. O, sveti Jeruzalem, vsi smo trpini! Koliko
torej, vaše blagorodje — tristo, štiristo, petsto —«

»Petsto,« je rekel kratko Frice.

»Prav! Pa petsto, saj to ni mnogo. No, dobro,
dobro! Petsto — petsto . . .«

Stari je brskal po predalu, privlekel ven papir in
nekaj pisal nanj.

»Petsto — petsto! Dobro, dobro. Drugo že vse
uredimo, vaše blagorodje, da bo prav na obe strani.
Vse tako, kakor je navada pri meni. Kaj ne, vaše
blagorodje?« je govoril in pisal po papirju.

»Da,« je rekel Frice.

Tesno mu je bilo in mučno, kakor da je legla
nanj vsa ta umazanost.

»Tako, tako! Zdaj smo gotovi. Samo vaše bla¬
gorodje naj izvoli to-le podpisati, prosim.« Z desnico

Trije rodovi.

19

290

mu je ponudil pero, z levico je kazal na tistem pa¬
pirju mesto, kamor naj podpiše svoje ime.

Frice je vzel pero in se podpisal.

»Hvala, hvala!« Stari krivokljun je vzel papir v
roke, ga dvignil prav tik nosu in bral počasi, zlog
za zlogom: »Frice Zavinščak, nadporočnik.«

»Hvala, vaše blagorodje!«

Potem je starec zganil papir, skrbno potegnil po
njem s suho dlanjo in ga spravil v predal. Stopil
je do omarice v kotu in prinesel iz nje kup bankovcev.
Ko jih je nesel do mize, se mu je tresla roka.

Potlej je začel šteti: »Petdeset — sto, petdeset
dvesto, petdeset — tristo, petdeset — štiristo, petdeset
— štiristopetdeset! — Tako, prosim! Vaše blagorodje
naj prešteje še enkrat, da ne bo pomote.«

Frice vzame bankovce in šteje.

Pogleda starca in mu reče: »Tuje samo štiristo¬
petdeset goldinarjev. Rekla sva pa petsto.«

Stari si je mel roke in se globoko priklanjal: »Da,
da! Vaše blagorodje je prej reklo, da naj bo vse tako,
kakor je pri meni navada. In petsto smo zapisali tja¬
kaj, a tu smo jih odšteli štiristopetdeset. No, človek
mora tudi nekaj zaslužiti — malenkost za uslugo,
vaše blagorodje.«

Frice ni mogel gledati lokavih njegovih oči. Spra¬
vil je denar v notranji žep in hotel oditi.

»Kaj ne, vaše blagorodje, tako-le za pol leta se
zopet oglasite? Toda, prosim, ne tam skozi ta vrata
na ulico. — Sveti Jeruzalem, tam so ljudje. Tukaj
prosim — tukaj zadaj, potem pa na dvorišče in skozi
glavna hišna vrata . . .«

Globoko se je priklanjal umazani oderuh, ko je
odpiral Fricetu skrivna vratca v zadnji steni. Frice se
ni ozrl nanj, ni rekel nobene besede. Ko je stopil ven
na ulico, je držal sabljo v roki, da ni udarila ob tlak.
Z roko je potegnil po čelu; oddahnil se je.

291

Še vedno se je priklanjal stari; mel si je roke in
ves obraz se mu je smejal.

»O, sveti Jeruzalem,« je govoril pred se, »pa smo
spet napravili majhno kupčijico. Dober dan, lep dan
— o, sveti Jeruzalem! . . .«

Frice je čutil denar v žepu, in obšlo ga je veselo
čuvstvo. Za nekaj mesecev je bilo zdaj zopet nekaj
zaloge, potem se pa že kako preukrene, da se iznebi
umazanega dedca in se otme za zmeraj takih nepri¬
jetnosti. Zvečer je bilo zopet veselo. Frice je igral in
je imel srečo. V družbi so imeli nocoj tujega tovariša.
Bil je huzarski oficir, ki je prišel pogledat z Ogrskega
Zagreb. Sin bogate magnatske rodovine je imel de¬
narja kot peska. A nocoj ni imel sreče v igri. Izgubljal
je zapored, ves denar se je iztekal k Fricetu. To pa
ni motilo dobre volje ogrskega oficirja. Naročal je
drage pijače v dolgih, vitkih steklenicah, a Frice je
spravljal denar. Imel je dobro žetev. Priigral je toliko,
da bi judu takoj lahko vrnil dolg. A tega ni bilo
treba še zdaj. Pa je tudi bolje zanj, če ima vedno
nekaj denarja v zalogi.

Ogrski oficir je odšel s praznim žepom in je ob¬
ljubil, da se vrne s polnim. Igralska strast mu je
zbudila željo po izgubljenem denarju.

Tudi Frice je težko čakal tovariševega prihoda.
Še nikoli ni imel toliko sreče.

Zadnje dni so opazili Mihajlovičevi, da je bil
Frice nekoliko otožnejši, potrtejši nego navadno. Daši
ni hotel kazati skrbi, ki jo je imel zaradi denarja,
dasi se je premagoval in se silil k dobri volji, se je
vendar poznalo, da ni nekaj v redu. Morda je bilo
ravno posiljeno veselje tisti vzrok, da se mu je po¬
znala prikrivana skrb. A zdaj, ko je imel Frice denar
v žepu, je bil zopet stari veseljak. Nobene skrbi ni
imel, ker je bilo denarja dovolj. Pozabil je na starega,
krivonosega oderuha in na dolžnosti, ki jih je imel do
njega. V veselem uživanju se potope skrbi.

292

Zopet je prišel huzarski oficir. Družba se je zbrala,
in sreča je bila na Fricetovi strani. Tja do polnoči je
rastel kup denarja pred njim. A čim bliže je prihajalo
jutro, tem manjši je postajal kup denarja pred Fri-
cetom, a tembolj je rasla v njem igralska strast.
Toda strast ni sreča, v igri pa je sreča vse. Danilo
se je že, ko so se razšli igralci. Bledi so jim bili
obrazi, oči zaspane. Razšli so se z obljubo, da se
snidejo zopet zvečer.

Frice je zaigral vse. Če bi ga ne bilo zvečer, bi
dejali, da je berač ali strahopetec, ki nič nima ali ki
se boji izgube. Na vsak način bi bila to zanj sramota,
madež bi bil to na njegovi oficirski časti. Kako naj
pride do denarja? Do večera ga mora imeti, a kje ga
dobi ?

Spomnil se je oderuškega juda. Težka je bila
pot do njega, toliko težja, ker mu ni plačal še nič
starega dolga. A staremu je za dobiček, še vesel bo,
da se je Frice zopet oglasil pri njem.

Stopil je torej do njega. Šel je skozi vežo in
potrkal na skrivna vratca. Obrnil se je znotraj ključ,
in že se je klanjal pred njim umazani jud.

»O, vaše blagorodje, vaše blagorodje!« se je kla¬
njal pred njim, »ta izredna čast, to veliko odlikova¬
nje. — Takoj napraviva, takoj, takoj!«

»Prav! Meni se mudi! Ali dobim še petsto?«
vpraša Frice.

Starec se zravna. Zresni se mu lice, in naočnike
si popravi na nosu.

»Vaše blagorodje!« reče, »izvolite počakati, da
pogledamo, kaj pravi ono prvo pismo.«

Starec odide do predala in lista po papirjih.

»Tu je podpisano vaše blagorodje,« pravi in mu
pokaže podpis. »In tu stoji, da mora biti ta dolg do
danes tedna« — pogleda na koledar — »da, ravno
do danes tedna poravnam. Ne morem, ne morem, vaše
blagorodje.«

293

»Toda jaz rabim, rabim nujno in neodložljivo!
Tisto poravnam do danes tedna.«

»Vaše blagorodje! Jaz rad pomagam, ker smo vsi
ljudje bratje. O, sveti Jeruzalem, kolikim sem že po¬
magal. Ali tudi natančen sem — to je moja dolžnost,
da ne zanemarjam svojih ubogih koristi. Veste, vaše
blagorodje, natančen sem!«

Dvignil je glavo in ga gledal z ostrimi pogledi.

»In kaj je potem?« je vprašal Frice.

»Potem imam navado, da vzamem tak-le papir
in grem h gospodu polkovniku in mu ga pokažem.
Tam me zmerjajo z umazanim judom, a to nič ne
de,.umazani jud pride do svojega. Kaj se zgodi s
tistim, ki je podpisan, mi nič ni mar! Tako je, vaše
blagorodje! To je moja dolžnost, ki jo imam do samega
sebe. O, sveti Jeruzalem, kje bi že bil, ako bi ne iz-
polnoval dolžnosti do samega sebe!«

»A če vam rečem, da dobite danes teden vse do
zadnjega!« je rekel Frice. Govoril je kar tako, saj ni
vedel, ali mu bo mogoče črez teden dni preprečiti
judovo nakano.

»Če je tako, potem dobro, vaše blagorodje. Ako
ne, veste, kako izpolnujem dolžnosti do samega sebe.«

»Svobodno storite, kar hočete, ako ne izpolnim
dane besede. A zdaj mi pomagajte, rabim nujno in
neodložljivo!

»Saj rad pomagam, rad pomagam, sveti Jeruza¬
lem! Koliko ste že rekli?«

»Petsto!«

»Petsto in zopet petsto! Jehova, to so lepi de¬
narci!«

»Toda če rabim!«

»No, potem mora biti. Človek pride v stiske, in
vsi ljudje smo bratje.«

Spet je iskal po predalu in začel pisati.

»O, sveti Jeruzalem!« je mrmral med pisanjem.
»Življenje stavi na človeka toliko zahtev. — Petsto,

294

petsto . . . Kaj ne, tako napravimo, kakor je moja
navada, kakor je dostojno in pravično, da je prav na
obe strani, kaj ne, vaše blagorodje? . . .«

»Da!« je potrdil Frice.

»No, in zdaj prosim vaše blagorodje, da podpiše
tu-le svoje cenjeno ime.«

Frice je podpisal.

»Dobro, dobro!«

Stopil je do omarice in prinesel denar.

»Šami lepi, novi stotaki. Ej, sami lepi denarci!«
Potem je začel šteti: »Sto — dvesto ■— tristo — šti¬
risto . . .»

»No, naprej!« je rekel Frice.

»Naprej?« je začudeno vprašal jud. »Ne morem,
ker ni to moja navada. Zapisali smo petsto — tu jih
je štiristo. To je vendar dostojno in pravično. O,
sveti Jeruzalem! Tega vendar ne misli vaše blago¬
rodje, da meni rasto bankovci. O, Jehova, koliko dela,
koliko zatajevanja, koliko pritrgovanja je treba! . . .
Štiristo, štiristo! Le vzemite, vaše blagorodje.«

Frice je zarožljal s sabljo. Najrajši bi jo potegnil
iz nožnice in udaril po umazanem oderuhu. A danes
je moral imeti denar. Brez besed je pobral denar, ga
spravil v žep in odšel po poti, koder je prišel.

Do tal se mu je klanjal oderuh in si mel roke.

Frice je nestrpno čakal večera, ko se zopet snide
družba. Zvečer se nagne sreča k njemu, in potem
bo vse dobro.

A sreče ni bilo. Izgubljal je in zaigral vse. Raz¬
burjen je bil, ko so se razšli, prisiljeno se je smejal.
Zvečer — v tretje — se mora zasukati tako, da se
vrne izguba z dobičkom. Poslovili so se z obljubo,
da se snidejo zopet, nocoj poslednjikrat, ker mora
potem ogrski tovariš na svoje mesto.

Dana beseda mora biti oficirju sveta. Kdor je ne
drži, si oskruni čast.

295

A kje naj dobi Frice zdaj denar? Ce gre k judu,
ga gotovo sramotno zapodi. Ali naj brzojavi očetu?
Kako mu naj brzojavno dopove, da rabi nujno denar?
Ali naj gre k Mihajloviču? Trpela bi njegova čast.

Spomnil se je vojaške blagajnice. Ključe do nje
je imel on. Danes ne pride nihče pregledovat blagaj¬
nice in nihče ne bo vedel, da si je za nocoj izposodil
tri — štiri stotake. Nocoj dobi gotovo on, saj ni mo¬
goče, da bi izgubil tri večere zaporedoma. Jutri dene
zopet v blagajnico izposojeni denar, in vse bo v redu.

Šel je v pisarnico. Zaprl je vrata za seboj, od¬
klenil blagajnico in vzel iz nje štiri stotake. Truden
je bil, dve noči ni že spal. Sedel je za mizo, da bi
delal. Roka, ki je z njo prijel za pero, se mu je zdela
umazana, omadeževana. Polastil se je z njo tujega
imetja. Č-e se to zve, je izgubljen, uničen.

Prišel je v pisarnico poveljnik, strogi gospod pol¬
kovnik.

Frice je planil pokonci, zravnal se je v pozdrav.

»Danes teden pride inšpekcija,« je začel polkov¬
nik, »gospod general pride. Glejte, da bo vse v redu,
vsi zapisniki, vsi spisi, blagajnica, knjige in tako dalje.
Ukazujem vam, da mi napravite povsod najstrožji
red. Preden pride gospod general, pregledam vse sam.
To vam povem že danes, da imate dovolj časa in da
ne bo potem nič nepravilnega. Za vse ste odgovorni vi!«

Frice je bil razburjen, da seje komaj držal pokonci.
Kaj bi bilo, ako bi zdajci polkovnik zahteval ključe
od blagajnice? Uničen bi bil, izgubljen.

Polkovnik je malo pobrskal po papirjih in potem
je odšel. Kamen je padel Fricetu od srca. Samo nocoj
se naj obrne po sreči, in potem naj pride pregledovat
blagajnico cesar sam.

XVIII.

Frice je pobledeval, trepetali so mu vsi živci, šu¬
melo mu je v glavi—zaigral je tudi izposojeni denar.

296

Tovariši so videli njegovo razburjenje. Hoteli so
vrniti, kar je izgubil nocoj. Da bi prejemal miloščino?
Ta sramota.

»Kaj mislite? Ta malenkost!«

Na stanovanju se je zgrudil Frice na stol. Ako
si ne izmisli rešilne poti, mora poseči po samokresu
in se umoriti sam. To je gotovo. Zakaj ako zapazijo
v vojaščnici, da je poneveril denar, mu v tistem hipu
vzamejo oficirsko šaržo in ga zapro v trdnjavo. Ako
ni rešilne poti, je poguba neizogibna.

Kaj naj stori?

Z zagrebškim znanstvom ni nič. Tu se ne sme
izdati, da je v taki stiski — družba bi se ga ogibala,
ker bi ga smatrala za navadnega sleparja, ki bahari
in nosi pokonci glavo, v resnici je pa lažnik, nevreden
oficirske uniforme.

Na steni nad posteljo je visel njegov samokres.
Tja so mu silile oči. Mraz mu je šinil po hrbtu. To
je zadnja rešitev — prej mora poizkusiti kaj drugega.

Da ni tako daleč od doma. Stopil bi k očetu in
mu povedal, da je zdaj sinova bodočnost v njegovih
rokah. Ako hoče in more, naj ga reši. Toda oče je
tako daleč. Ali mu naj piše? Časa je tako malo. in
če pride nepovoljen odgovor, potem ne bo več časa,
da bi iskal pomoči drugod. Edino dobro bi bilo, če bi
mu dal polkovnik dva dni dopusta, da gre sam do¬
mov in dožene zadevo z očetom. Ko bi ne pričako¬
vali inšpekcije, bi dobil izlahka dvadnevni dopust.
Ali zdaj mu ga polkovnik gotovo ne da, samo ako
pride s tehtnim, uvaževanja vrednim razlogom. Ako
bi imel kako tako očetovo pismo, ali še najboljša bi
bila brzojavka. Pregledal je vsa pisma, kolikor jih je
še imel od očetove roke, a nobeno ni bilo primerne
vsebine, lzpremenil bi samo datum. Kaj, ko bi na¬
pisal sam pismo s ponarejeno, očetovo pisavo? Pa
saj ni treba, da bi bila pisava čisto podobna očetovi,

297

saj je polkovnik ne pozna; dovolj je, če svojo toliko
izpremeni, da je ne bo spoznati.

Sedel je in začel pisati. Vsako črko je primerjal
s črko v očetovem pismu. Po dolgotrajnem naporu je
vendar sestavil list.

Dragi sin!

Izprosi si nemudoma dvadnevni dopust in pridi
nemudoma domov. Pričakujem te zanesljivo še
danes. Jutri zjutraj je pri sodišču nova zapuščinska
obravnava po pokojni materi, ker so se oglasili
njeni sorodniki, ki zahtevajo del njene zapuščine,
češ, da je tvoja mati umrla brez oporoke. Torej je
v veliko tvojo korist, ako prideš osebno. Oni baje
pripeljejo s sabo svojega odvetnika. Neizogibno je
potrebna tvoja osebna udeležba, da preprečiš zlobne
nakane. Prosi gospoda polkovnika tudi v mojem
imenu, naj ti dovoli dvadnevni dopust ter mu spo¬
roči zagotovilo mojega visokega spoštovanja. Toliko
v naglici!

Željno te pričakuje tvoj oče

Jože Zavinščak.

V Metliki, dne . . .

S tem ponarejenim pismom je odšel Frice v vo-
jaščnico. Polkovnik je prišel ob navadni uri.

»Gospod polkovnik,« se je javil Frice, »ponižno
prošnjo imam do vas!«

»Kaj je?«

»Danes zjutraj, ravnokar, sem dobil od očeta to-le
pismo. Blagovolite prečitati.«

Ponudil mu je pismo. Roka se mu je tresla.

»Kaj vam je?« ga je vprašal polkovnik, »ali ste
razburjeni ?«

»Da, gospod polkovnik! Iz vsebine razvidite, da
sem lahko razburjen.«

Polkovnik je vzel list v roke in začel brati. Zibal
se je od desne na levo, da mu je sab.lja udarjala ob

298

nogo in se zopet odbijala. Bral je pismo z mrmra¬
jočim glasom.

»Hm, hm, hm!« je začel polkovnik, ko je prebral
list, »to je seveda važno, a to je pravzaprav privatna
zadeva. Vi pa ste najprej vojak in potem šele dedič
svoje matere. In zdaj pričakujemo inšpekcije, torej
vas ne morem pogrešati.«

Izročil mu je pismo. Frice ga je vzel in dejal:
»Kakor ukažete, gospod polkovnik.«

»Toda!« je povzel polkovnik, »pokažite še enkrat
pismo.«

Vročina je obšla Friceta: zdaj je spoznal, da je
pismo ponarejeno. Izgubljen je, uničen. Njegova sle¬
parija ga je izdala.

»Pa kakšna je dedščina? Velika? No, kakor pra¬
vijo, je precej, kaj?«

»Da, gospod polkovnik!«

»Ali bi me kleli, če vam ne dam dopusta?«

»Da, gospod polkovnik!«

»Ako se ne vrnete v dveh dneh, vam dam tri
tedne sobnega zapora in nikoli več nobenega dopusta.«

»Da, gospod polkovnik!«

»Pojdite torej, da bi ne bil jaz kriv, ako bi bili
zaradi tega nesrečni.«

»Hvala, gospod polkovnik.«

Frice je odšel ves vesel, poln upov. Odpeljal se
je s prvim vlakom v Karlovec in odtod z vozom v
Metliko.

Začudeno je pogledal oče, ko je prišel Frice tako
nenadoma.

»Kaj pomeni to?« ga je vprašal. »Pa kar s tujim
vozom. Zakaj mi nisi pisal, da bi prišel na postajo
pote ?«

»Ni bilo časa, oče. Moral sem do vas tako naglo,
da vas nisem utegnil prej obvestiti o svojem prihodu.«

»Pa kaj se je zgodilo?«

299

Odšla sta v sobo. Frice je bil utrujen in razburjen,
da je moral sesti. Sam ni vedel, kako bi začel. Vso
pot je razmišljal, a ni mogel priti do pravega. Toliko
je sklenil, da pove očetu naravnost. Lagal je s pismom,
zdaj ne more več. Studil se je samemu sebi. Oficirska
uniforma je bila umazana.

»Kaj je torej tako nujnega?« ga je vprašal oče.

Nekaj se mu je zazdelo. Čul je že večkrat, koliko
denarja porabijo mladi častniki, posebno taki, ki so
pri konjenikih. Ali je morda to prignalo Friceta
domov?

Ne da bi čakal oče odgovora na svoje vprašanje,
je dostavil naglo: »Ali rabiš morda denarja?«

Frice je vstal in rekel odkritosrčno: »Da, oče.«

Oče je hodil po sobi. Vihal si je brke in gledal
v tla.

»Pa nujno, kaj ne?« je vprašal zopet.

»Da, nujno!«

»Tisti denar, ki si ga podedoval po materi, si
že zapravil. Kaj ne?«

»Zapravil? — No, da! Tako pridejo razne prilike,
in potem človek . . .«

»Vem, vem!« mu seže oče v besedo. »Takrat, ko
sem ti izročal denar, sem ti sicer rekel, da pazi nanj,
ker je denar drag . . .«

»Da, ali . . .«

»Že dobro. Vem. Ne poznaš še njegove vrednosti,
ker ne veš, kako ga morajo drugi težko služiti. Ali
čas bi bil, da se izpametuješ. Jaz ne bom vedno. Ko
prejmeš mojo dedščino, boš moral pač previdnejše
ravnati z denarjem, sicer bo zlo! . . . To samo tako
mimogrede. Koliko pa rabiš?«

Frice je nekoliko pomislil. Brž je seštel svoj dolg
in še nekoliko dodal. Potem je rekel: »Tritisoč.«

Stari se je ustavil. Ponovil je, poudaril zlog za
zlogom: »Tritisoč. Hm, hm! To je lep denar.«

»Lep, a moram ga imeti. Sicer —«

300

»Ne bo treba. Jaz ti ne bom potiska! samokresa
v roke. Saj si hotel to reči, ne?«

Sin je molčal in gledal v tla.

»Ako ti dam te tri tisočake danes, ti jih ne bo
treba dati pozneje in jih tudi pozneje ne bo. Ali vsaka
dobrota gre do gotove meje. Toliko in toliko bo
tvojega — toliko in toliko ostane meni, ker bo treba
tudi na stare dni živeti. Ali me razumeš?«

»Da, oče.«

Stari je odšel v sosedno sobo. Prinesel mu je
denar. Položil ga je pred Friceta na mizo.

»Tu imaš. Pa bodi pameten.«

Frice je segel po denarju. Potem je stopil k očetu
in ga prijel za roko.

»Le pusti. Nič besed. Stvar je urejena in pozab¬
ljena. A pomni besede, ki sem ti jih prej povedal:
Vsaka dobrota gre do gotove meje. Toliko pa tudi
nimam, da bi ne moglo zmanjkati. To pomni in bodi
pameten. — Zdaj pa nič o tem. — Do kdaj ostaneš
doma?«

»Jutri zjutraj moram že nazaj. Pojutrišnjem mo¬
ram že biti v pisarnici. Zdaj je dosti posla, ker pride
general inšpicirat.«

Frice je rad razveselil očeta s čimerkoli. Premiš¬
ljal je, kaj mu naj pove. Spomnil seje Jelke in dejal:
»Potem se pa kmalu oženim.«

»Tako je prav. Samo pametno se oženi.«

»Saj je bogata «

»To je že nekaj, a ni vse. Ali se imata rada?«

»Seveda, posebno ona mene.«

»Torej glej, da bo kmalu svatba.«

»Čimprej bo mogoče.«

»Jaz se bom kmalu naveličal tega-le bremena,«
je začel stari Zavinščak. »Viharji so brili in so me
postarali. Želim si počitka. Ako te bo volja, stopiš v
pokoj in se z ženo preseliš semkaj. Ako ima denar,
bosta lahko in lepo živela. Posestvo je zdaj lepo

301

urejeno, in gospodarstvo ti bo kar tako za kratek čas.
Samo pamet, pamet! Ne jemlji več nego vzmoreš.
Bolje je malo manj, ker potem še zmeraj kaj ostane.
Ko pride starost, pride želja po počitku. In takrat je
dobro, ako je kaj ostalo. — Sicer ne poznam tvoje
neveste, a pozdravi jo vendarle. Ali ima še starše?«

»Očeta ima še.«

»Potem pa pridite o priliki pogledat sem k meni.
Tu je časih tako dolgočasno. Prav vesel vas bom.
In pa saj mora vendar nevesta vedeti, kam se moži.
Ali ni v Zagrebu take navade?«

»Ne vem. A sporočim jim že vaše povabilo.«

Drugo jutro se je moral Frice odpeljati. Zvečer
je dospel v Zagreb. Šel je takoj v svoje stanovanje.
Na mizi je dobil Mihajlovičevo povabilo na nocojšnjo
večerjo. A zdaj je bilo že prepozno, pojde pa jutri tja,
da se opraviči.

Legel je v posteljo. Ves je bil izmučen. Prečute,
preigrane noči in razburjenje zadnjih dveh dni ga je
telesno popolnoma ubilo. Kmalu je zaspal, zjutraj pa
se je zbudil okrepčan, vesel in umirjen. Odšel je v
vojaščnico pred določeno uro, položil v blagajnico iz¬
posojeni denar in začel delati. Pisal je hitro, da na¬
domesti zamujeno. Tako se je zatopil v- delo, da ni
slišal, ko je polkovnik odprl vrata.

»Tako pridni ste danes, gospod nadporočnik,« ga
je poklical.

Frice se je ozrl in skočil s stola.

»Gospod polkovnik, oprostite. Potopil sem se v
delo.«

Polkovnikovo lice je bilo nenavadno prijazno.

»No, dobro, dobro!« je dejal. »Pohvaliti vas mo¬
ram, da ste prišli tako točno. Kako ste opravili doma?«

»Hvala, gospod polkovnik, prav dobro.«

»Veseli me, in čestitam vam. Pohvaliti pa vas
moram še zaradi nečesa drugega.«

»Ali smem vprašati, zakaj, gospod polkovnik?«

302

»V vaši odsotnosti sem pregledal vso pisarno
in dobil vse v najlepšem redu. Hvala vam. Samo
blagajnice nisem mogel pregledati. Gotovo ste vzeli
ključe s seboj.«

»Da, gospod polkovnik.«

»Torej vas moram grajati. Kadar gre pobočnik
na dopust, mora izročiti ključe svojemu poveljniku.
Zapomnite si to. Kaj bi bilo, če bi nujno rabili denar.
Ulomiti bi morali blagajnico.«

»Da, gospod polkovnik.«

»Odprite mi zdaj blagajnico, da jo pregledam.«

Frice jo je odprl. Polkovnik je preštel denar.

»Dobro. Vse je v redu. Zdaj se nam ni bati in¬
špekcije.«

»Ne, gospod polkovnik,« je vzkliknil Frice. Nje¬
gov glas je bil vesel, poln zadovoljstva.

»Zdi se mi, da bi najrajši zavriskali.«

»Da, zavriskal bi, gospod polkovnik, saj veseli
tudi mene, da je vse v redu in da ste zadovoljni.«

»Prav tako. To je naša oficirska čast. Pošteno,
točno delo, brezpogojna pokorščina in čiste roke. To
je naša čast!« je rekel polkovnik. Udaril je Friceta po
rami. To je bilo znamenje izrednega dobrega razpolo¬
ženja. »Ali imate še mnogo pisanja?«

»Ne posebno, malenkost.«

»To storite lahko popoldne. Pojdite, da zajaševa
konja in pojezdiva malo na izprehod.«

Spotoma sta se živahno razgovarjala. Polkovnik
je pripovedoval pobočniku o svojih dogodkih, ki jih
je doživel v dolgih letih službovanja. Bil je zgovoren
in prijazen kakor malokdaj. Tudi o Jelki je vprašal
Friceta. Vse mesto si že šepeče, da jo vzame nadpo¬
ročnik Zavinščak, a on, njegov predstojnik, še ničesar
ne ve o tem. Fricetu se je smejalo lice, tako dobre
volje je bil danes. Ni mogel reči z gotovostjo, da se
poroči z Jelko, a misli, da ne bo drugače, ker je
dobro, blago dekle in ga ima rado. Tako sta se potopila

303

v razgovor, da nista pazila na čas Oddaleč so se
oglasili zvonovi. Po mestnih zvonikih je zvonilo pol¬
dne. Obrnila sta konja in odjezdila v mesto.

Po obedu je odšel Frice v ono ozko, umazano
ulico.

Globoko se je zopet priklanjal krivonosec.

»O, vaše blagorodje, ta izredna čast, to odliko¬
vanje!«

»Pokažite mi tiste papirje,« je dejal Frice z za¬
povedujočim glasom.

»Tiste papirje, zakaj tiste papirje, vaše blago¬
rodje?« je izpraševal.

»Tiste papirje. Brž. Sicer te udarim za uho,« je
rekel Frice in zamahnil z roko.

»O, sveti Jeruzalem!« je zajavkal jud in se prijel
za lice, kakor da ga je že zaskelela Fricetova zaušnica.

»Ne boj se! Ne bom si umazal roke.«

Jud je izbrskal iz predala, kar je zahteval Frice.

»Pokaži sem!« je velel nadporočnik.

Pograbil je papir, ga raztrgal in vrgel judu pod noge.

»O, sveti Jeruzalem! O, Jehova!« je jecljal oni in
se grabil za glavo. »Nasilstvo, nasilstvo! O, sveti Je¬
ruzalem !«

Frice je vzel iz notranjega žepa denar in ga odštel
na mizo.

Jud je začel ploskati z rokami in šteti in preli¬
stavati s suhimi prsti bankovce.

»Prav, vaše blagorodje, prav, čisto prav in v redu.
O, vaše blagorodje, vaša milost, vaše veliko poštenje...«

Pogledal je kvišku, Friceta ni bilo več.

XIX.

Zdaj je bil rešen vse te umazanosti. Izginil je madež
z njegove oficirske uniforme. Tisto pismo je bilo le
pomoč v sili. Veselo so mu gledale oči. Nobene težave
ni bilo na srcu. Namenjen je bil k Mihajlovičevim, da
se opraviči zaradi sinočnje odsotnosti.

304

Ali kaj je povedal očetu? Dejal mu je, da se v
kratkem poroči, da ima že izbrano nevesto. Kaj je
povedal danes dopoldne polkovniku? Rekel mu je, da
ne bo drugače, nego da se poroči z Jelko, ker je
dobro in blago dekle, ki ga ima rado. Ali naj pove
tudi nji, da jo hoče vzeti za ženo? Ali naj ostane na
laži? Ko se je vozil domov k očetu in z doma zopet
nazaj v Zagreb, je sklenil z vso resnostjo, da opusti
ponočevanje in igro, da zopet ne zabrede v take stiske,
v take neprilike, ko bi mu bilo skoraj poseči po sa¬
mokresu, da se otme vojaški kazni in se kaznuje sam.
Ali more biti samemu sebi porok, da tudi ostane tako,
da ni bil njegov sklep sama prazna beseda? Kaj bi
storil, če bi zdajci pristopil tovariš in mu dejal, naj
pride zvečer v kavarno, kjer bodo igrali? Ali bi odbil
njegovo povabilo zdaj, ko ima zopet denar? Zato je
že iz ozirov na samega sebe, v nekakšno varnost proti
enakim bodočim neprilikam dolžan, da uresniči to,
kar je rekel očetu in polkovniku.

Dospel je k Mihajlovičevim, in sprejela ga je Jelka
z vprašanjem, kje je bil sinoči, da ni poslal niti opra¬
vičila. Zažugala mu je s prstom. Jezna je bila nanj.

»Nikar se ne jezitp, Jelka,« je dejal Frice, »vaše
žuganje je neopravičeno.«

»A spodobilo bi se vsaj, da bi nam naznanili, da
ne morete ali pa — kar je bolj gotovo*— nečete
priti. Tako smo pa čakali na vas, in bilo je dolgo¬
časno,« se je jezila gospica.

»Naznaniti vam nisem mogel, niti da ne morem
niti da nečem priti, ker sem prejel vaše vabilo šele
pozno zvečer, ko sem se vrnil s kolodvora.«

»Ali niste bili včeraj v Zagrebu?« je vprašala
mirnejše.

»Ne.«

»Kje pa ste bili?«

»To je tisto, s čimer vam dokažem, da je bilo
vaše žuganje neopravičeno,« se je šalil Frice.

305

»Govorite vendar jasno. Nič vas ne urnem,« je
prosila Jelka.

»Doma sem bil, pri očetu.«

»In čemu? Nič niste povedali prej. Ali ste imeli
dopust?« Jelka je postala nemirna, udarila je z no-
žico ob tla. »Povejte vendar! To ste počasni!«

»Potrpite!« se je smejal Frice. »Po važnem poslu
sem moral domov k očetu.«

Umolknil je in jo gledal.

»To je neznosno! Kako to govorite! Moj Bog, re¬
cite vendar jasno besedo.«

»Važen posel, da, da! Šel sem povedat očetu, da
se v kratkem poročim, oženim.«

»Kako?« je zavzeto vprašala Jelka, »kaj ste mu
povedali ?«

»Da se v kratkem poročim. Tudi svojemu go¬
spodu polkovniku sem danes to povedal,« je dejal
Frice. Roke je del v boke in se zibal na prstih.

Dekletu je vsa kri udarila v lica. Povesila je
glavo.

»Ali vas smem vprašati, gospod Frice?... Tako
bi vas rada vprašala . . .«

»Le vprašajte, povem vam odkritosrčno.«

V sobo je stopil Jovan Mihajlovič.

»O, izgubljenec!« je pozdravil Friceta, »kod hodiš,
da te ni na izpregled?«

»Ravnokar sem povedal Jelki, da sem bil doma
pri očetu. Zdaj bi me nekaj rada vprašala, pa se ne
upa.«

»Kaj je tako strašnega, da se ne upaš vprašati?«
se obrne oče k hčeri.

»Le naj pove Frice, po kakšnem poslu je bil
doma,« je odgovorila Jelka.

»To pač lahko povem,« je rekel Frice in se smejal,
»to ni vendar nič hudega. Dejal sem, da sem šel po¬
vedat očetu, da se v kratkem poročim, oženim.«

Trije rodovi.

20

306

»To je tisto,« je dostavila Jelka, »in zdaj neče
povedati, katera je tista izvoljenka!« Jelki je šlo na
jok, vzela je rajo in si jo pritisnila na oči.

Potem je začutila, kako jo je prijel Frice za roke
in jih odtrgal od njenih oči.

»Tudi tega se ne bojim povedati. To smeta sli¬
šati vi in oče in vsi drugi ljudje. Ta izvoljenka si ti,
Jelka!«

Pritisnil jo je nase, ihtela mu je na prsih.

»Ali dovoliš, prijatelj Mihajlovič, da stojiva tako
pred teboj?« je vprašal Frice očeta, obrnivši se k
njemu.

»Dolgo sem že slutil, da pride do tega,« je rekel
Mihajlovič, »zato se mi zdi čudno, da Jelka joče.«

»O, saj ni res. Saj ne jočem, saj sem vesela in
srečna kakor nisem bila še nikoli,« je hitela mladenka,
in v njenih očeh je bil jok in smeh.

Kmalu se je razvedelo po mestu, da sta Frice in
Jelka zaročenca. Tudi časniki so pisali, da se je ulanski
nadporočnik in pobočnik Friderik Zavinščak zaročil z
gospico Jelko Mihajlovičevo, hčerjo tvorničarja in spo¬
štovanega meščana Jovana Mihajloviča. Iskreno če¬
stitamo! — In res so dohajale obema čestitke od
vseh strani. Tako že zdaj ob zaroki, kaj bo šele potem
ob poroki!

Frice je sporočil nevesti in njenemu očetu svo¬
jega očeta vabilo, da bi se odpeljali v njegovo do¬
mačijo na obisk.

To se je tudi zgodilo.

Na Zavinščakovem domu je Mihajlovičevim jako
ugajalo. Posebno staremu je bilo všeč veliko, lepo
posestvo. V živem razgovoru sta ga prehodila s starim
Zavinščakom in z Vladojem. Ona dva — Jelka in
Frice — sta imela svoje razgovore; kaj so jima bili
mar njive, travniki, gozd in trtje!

307

Po obedu je šla trojica mladih na vrt, stara dva
sta ostala v obednici, da se domenita glede poroke.

»Treba je odkritosrčne besede,« je dejal Zavin-
ščak, »ker gre za srečo otrok! Jaz sem mnogo izkusil
v življenju, lahko bi povedal celo dolgo zgodbo. Za¬
torej vem, koliko je vredno, ako vlada v hiši mir.
To je prvi pogoj k srečnemu rodovinskemu živ¬
ljenju, mir in pa zaupnost. Nič skrivnosti ne sme
biti, vse mora biti čisto kot na dlani. Friceta poznam.
Dober človek je, pa tudi lahkoživ in lahkomiseln.
Zato mu je treba roke, ki ga vodi. Ženitev bo zanj
sreča, če žena ne bo preveč popustljiva.«

»Jelka — ne vem!« je pristavil Mihajlovič. »Ima
tudi svojo glavo!«

»Frice mi je edinec,« je zopet začel Zavjnščak,
»zato bo tudi vse njegovo, kar imam. Tudi jaz se
umaknem iz teh prostorov, če bo treba. Vem, kako
je, če je komu kdo napoti. No, zdaj ne morem ni¬
česar reči — ali pripravil sem se za vsak slučaj. V Za-
vinkovcih, kjer je začetek mojega rodu, sem si pri¬
redil hišico, ki bo dovolj velika, da preživim v nji
stare svoje dni. Tu naj živita in gospodarita ona dva.
Mislim namreč, če bi se Fricetu ne hotelo več služiti
vojakom, se da lahko upokojiti in se preseli z ženo
in deco, če je kaj bo, semkaj, kjer bo dovolj pro¬
stora in razvedrila. Morda samo za nekaj mesecev
v letu ali za zmeraj — to bo njegova stvar. Gotovo
je, da ima svoj dom.«

»To je dobro!« je rekel Mihajlovič, »Friceta po¬
znam tudi jaz, saj je bil redno moj gost. Poznam
ga z dobre in slabe strani. Rad je vesel, v družbi
se razvije njegova nrav. Potem ima še druge razvade,
no, mlad častnik je še, ki misli, da je ves svet zaradi
njega. Jelka je ustvarjena za dom. Po materini, smrti
je bila ona gospodinja. Zato jo bom težko pogrešal.
A saj imam sina, ki mu bo tudi kmalu doba, da se
oženi, in potem že dobimo namestnico za Jelko. Tej

308

nečem jemati sreče. Izbrala si je Friceta, hotela ga
je imeti — pa naj ga ima. Bolelo bi me, ko bi bil
jaz kriv njene nesreče. V zakon ji dam že take nauke,
da bo dobro zanjo in za moža, če se bo ravnala po
njih. Pred vsem to-le . . .«

»Pred vsem je treba,« je povzel Zavinščak sam,
»o, vem, vem! Kaj bi si prikrivala. Frice ne sme imeti
denarja, ker ne zna ceniti njegove vrednosti. To dobro
vem. Denar, ki ga dobi človek kar tako na roko, je
lahko zaslužen. Taki mladi gospodje ne vedo, koliko
je treba truda, preden se nabere nekaj krajcarjev.
Zato — al6: vino, godba, kvarte . . . Kaj ne?«

»Da, da!« je pritrdil Mihajlovič, »to je tisto, to
sem hotel reči!« Prijel je za kozarec.

»Saj res! V takem razgovoru bi skoro pozabila,
da sva tudi žejna. Na zdravje!«

Mihajlovič je vstal.

»A zdaj, ko ste stopili najini hiši tako blizo skupaj,«
je izpregovoril, »morata tudi njiju gospodarja po¬
stati prijatelja. In to se glasi tako tuje, ako se ogo¬
varjava z vi in z vi. Ali hočeš, da se objameva?«

»Dobro in veseli me.«

Ko sta se objela in poljubila in izpila, je dejal
Zavinščak: »Zato bi ti svetoval, da ne daj hčeri dote
v gotovem denarju. Jaz si mislim tako-le . . .«

Primaknil je stol bliže.

»Ne vem sicer, ako je tako, ali lahko bi bilo. No,
Frice mi je rekel, da dobi bogato ženo.«

»Bogato!« se je oglasil Mihajlovič, »bogato! To
se lahko različno pojmi! Oficir, ako se oženi, mora
imeti denar, takozvano kavcijo. Poročnik toliko, nad¬
poročnik toliko in tako dalje ... To mora položiti,
sicer se ne sme ženiti.«

»Tako, tako! Tega pa še nisem vedel.«

»Torej jaz hočem, da založi Jelka ta denar. Vrhu-
tega ji dam še dvakrat toliko za doto. No — to je

309

tisto bogastvo! Ni kdove kaj, pa tudi ni nič. Tako-le
srednja reč. Toliko glede bogastva . . .«

»Dobro, dobro!« je hitel Zavinščak, »torej denar
bo že! In če bi dobil Frice ta denar v roke — hej,
bodimo veseli, saj imamo! Ne iz zlobnosti ali iz ka¬
kega drugega namena, samo zategadelj, ker ne pozna
cene denarja in pa ker je tako lepo, če je človek
vesel. In potem pridejo prijatelji, se dobrikajo, laskajo,
in to prija človeku — e, vem, vem! Ne gleda, ne po¬
mišlja nič. Zapravlja denar, zanemarja dom in službo
— in evo nesreče! — Toda zopet sva pozabila na
pijačo. Daj, brate, daj, to je domač pridelek!«

»Izborna kaplja je to,« je rekel Mihajlovič, po-
srebal par kapljic, grgral in se z roko pogladil po
grlu, »res, izborno! Kar po žilah gre!«

»Ali ni res, kar sem povedal?« je vprašal Za¬
vinščak.

»Res je tako, popolnoma pametno govoriš!« je
potrdil "Mihajlovič. »In to je prav, da ne damo niko¬
mur prilike, da bi zašel v nesrečo. Jaz ne vem, ako
bi bilo s Fricetom tako, kakor si ravnokar omenil —
pa govoril si splošno, in tudi v tem slučaju bi bilo
lahko tako. Jaz pa moram tudi gledati, da preskrbim
hčer za vsak slučaj. Kakor bi bilo tebi hudo, če bi
čul, da ni srečen tvoj sin, tako bi bilo hudo tudi
meni, če bi čul, da mi je nesrečna edina hči.«

»Gotovo! Zato le stori tako, kakor svetujem!
Daj knjižice ali kake druge papirje na njeno ime. Če
bo ona hranila svoje in on čuval svoje, bosta imela
oba dovolj in še potomstvu bo ostalo zadosti. Tu
čaka Friceta— kako bi dejal — no, lepo, toplo gnezdo
brez dolga. In potem še prijazna, skrbna in pametna
družica in ljuba družinica — kaj si moreš misliti
lepšega?«

»Res! Na zdravje! Da bi le bilo tako!«

Moža sta trčila na zdravje svojih otrok.

310

»In potem, kakor sem rekel, če se ne bo hotelo
služiti Fricetu, lahko popusti in pride semkaj. Nekaj
časa, mislim, bom še jaz, a dolgo tudi več ne pojde.
Moči pešajo, pa naj zastavijo mladi. Toliko sem ti
hotel povedati.«

»Vesel sem tvojih odkritosrčnih besed. Nadejam
se, da bosta najina otroka srečna. Midva storiva
svoje, Bog daj blagoslov, in potem ne more iti narobe.«

»Kdaj bo poroka?« vpraša Zavinščak.

»Tega ne morem povedati tako natanko. To naj
določita sama. Ženske rabijo navadno dolgo časa,
preden vse pripravijo in našivajo. To bo zdaj dirindaj
v hiši. Pa bo vsaj življenje. A zdaj bi skoro malo
stopila k onim na vrt. Malo svežega zraka bi tudi
nama ne škodilo.«

»Vidiš,« je dejal Zavinščak, ko sta stopila na vrt
in je pesek zašumel pod nogami, »glej, vse lepše je
bilo prej, ko je še vladala tod roka moje žene, Fri-
cetove matere. A zdaj je tako. Kaj hočemo! Pa bo že
drugače, ko pride Jelka.«

Zamahnil je z roko, obrnil se je vstran.

Izpod smrek je zvenel glasan, presrčen smeh.
Stara dva sta stopila hitreje, da se poveselita med
veselimi, mladimi ljudmi.

*

* *

Slovesno in bogato so obhajali poroko nadpo¬
ročnika Friceta in Mihajlovičeve Jelke. V Zagreb je
prišel seveda tudi stari Zavinščak. Kakor je pripeljal
njegov oče k njegovi poroki v Kranj sodec najboljše
starine, tako je tudi on poslal najboljši svoj pridelek
v Zagreb.

Svatje so se odpeljali v cerkev v kočijah. Vsi
vozovi so bili okrašeni s cveticami. Konji so imeli
grive spletene v kite, med njimi so se prepletale pi¬
sane vrvce. Na jermenju so visele kite cvetic, tudi
kočijaži so imeli šopke na prsih in celo na bičevnikih.

311

Saj se tudi v Zagrebu ne poroči vsak dan hči iz take
hiše, kakršna je Mihajlovičeva.

Od glavnih vrat do velikega oltarja so bile po¬
grnjene po tleh preproge. Vsa cerkev je bila razsvet¬
ljena kakor ob velikih praznikih. Ko so se kočije
ustavile pred cerkvijo, so na koru zabučale orgle.
Vsipali so se v cerkev mogočni akordi, ki so odme¬
vali in se odbijali od visokih sten tem glasneje in
šumneje, ker je bila cerkev deloma prazna, dasi seje
nabralo precej radovednih gledalcev. S kora je zado¬
nela pesem psalmistova:

Blagor možu, ki ne hodi v svet brezbožni,
na pregrešnem potu ne stoji
in v grdilcev družbi ne sedi,
komur draga božja je postava,
ki jo vsekdar premišljava!

Pristopil je duhovnik in je zvezal Friceta in Jelko.

Govoril je jima presrčne, ginljive besede in ju
blagoslovil v imenu troedinega Boga.

Takoj so pristopili svatje in čestitali mlademu
paru. Radovedna množica se je razdelila po sredi,
in Frice je vodil za roko ženo Jelko do izhodnih vrat.
Na koru so se zopet oglasile orgle. Pevci so zapeli
psalmistove besede: »

Čuj me, hči, uho obrni k meni:
dom očetni, narod svoj pozabi!

Kralj po tvoji hrepeni lepoti,
njemu klanjaj se, on tvoj gospod je!

Tirova ti hči dari prinaša;
knezi klanjajo se ti z darili.

Hči kraljeva čista je lepota!

Nje obleka z zlatom je pretkana.

Jože Zavinščak se je tako živo spominjal tistega
dne, ko je šel s svojo Lenko pred oltar. Natanko so
mu oživeli oni dogodki v spominu. Videl je Lenko,
kako je prišla po stopnicah z objokanimi očmi, kako
je bila žalostna, a se je pozneje razvnela, da je bila
zgovorna in prijazna. Spomnil se je nagle smrti njenega

312

očeta, starega Ribiča, ki je s tako plašno silo razbila
glasno družbo. Spomnil se je Franceta in pogreba in
odhoda — vse mu je stalo jasno pred očmi. Zato se
je bal, da bi ga ne obšla slaba volja, ki bi utegnila
pokvariti splošno veselo razpoloženje.

A tudi s starim Mihajlovičem je bilo tako. Tudi
on se je spominjal vsega, kar se je vršilo na dan
njegove poroke. Tudi on se je zbal, da bi ga ne na¬
vdali ti spomini z bridkostjo, ki bi tudi lahko nepri¬
jetno vplivala na dobro voljo mladega para in mno¬
goštevilnih svatov.

Iz cerkve domov sta se vozila oba očeta sama
skupaj v enem vozu. Bila sta molčeča, zakaj oba sta
gledala v duhu prizore iz nekdanjih, davnih, srečnih dni.

Prvi se je zdramil iz zamišljenosti Mihajlovič.
Obrnil se je k Zavinščaku, se oklenil njegove roke
in mu dejal: »Nič ne razmišljaj, prijatelj!«

Zavinščak se je zdrznil.

»Ker pa je prišlo samo ob sebi!« je dejal. »Pa kaj
pomaga! Kar je bilo — je bilo!«

»In kar bo — bo! To je beseda za današnji dan.
Zatorej: proč skrbi in proč spomine. Danes morava
biti vesela, da ne bo zaradi naju kislih obrazov in
dolgega časa.«

In ni bilo ni kisfih obrazov ni dolgega časa. V
veliki, bogato opremljeni obednici so se sešli sami
veseli ljudje. Čimbolj se je nagibal dan, tembolj je
rasla dobra volja. Nazdravljali so drug drugemu v
besedah in pesmih.

XX.

Znanci so govorili, da se je Frice čisto izpremenil.
Držal se je doma, le redko je prihajal v družbo. V
družbi je bil vesel, zgovoren, a več resnosti je bilo
na njem. Z domačimi potrebščinami je zalagal kuhinjo
in klet oče, stari Mihajlovič, da je bilo v mladem
Zavinščakovem domu zmeraj vsega dovolj. Stanovanje

.

313

sta imela Frice in Jelka prostorno in krasno oprav¬
ljeno. Oče Mihajlovič je priredil vse tako, da je vezalo
Friceta na dom.

»Komur ni dom prikupen in vabljiv, temu ni v
njem obstanka. Ogiblje se ga, in rodovinska sreča se
ne naseli vanj,« si je mislil Jovan Mihajlovič.

Oče je vedel, da ni Jelka telesno tako lepa, da
jo je Frice vzljubil zaradi lepote. Ni bila •— kakor
govore povesti — vitkostasa, črnooka devojka, dolgih,
valovitih las, belega in cvetočega lica, mleko in kri.
Nič ni bilo na nji takega, kar bi obračalo pozornost
nase, kar bi moža priklepalo k sebi. To je vedel oče.
Tudi njegova žena je bila taka, a vendar to ni mo¬
tilo prijazne domače udobnosti, osrečujočega hišnega
miru, medsebojne vdanosti in zaupnosti. Njegova žena
je bila lepa po srcu in plemenita po duši, zato je pri¬
klenila moža tako nase, da ni gledal njene zunanjosti,
nego da je znal ceniti njeno blago notranjo lepoto.

»Najboljši porok tvoji sreči je, ako si možu ne
samo žena in gospodinja, nego tudi najboljša prija¬
teljica in tovarišica, ki zna braniti tudi svojo veljavo,«
jo je učil oče, »ki zna prizanašati in z umirjeno odloč¬
nostjo odvračati moževe napake in razvade.«

Teh naukov ni bilo treba izvajati Jelki. Nič ni
bilo takega, da bi bilo treba braniti svojo veljavo in z
umirjeno odločnostjo odvračati napake in razvade.
Zato ni tudi Jelka nič premišljala, kako naj brani
svojo veljavo in kakšna bodi umirjena odločnost.

Prišla je doba velikih vojaških vaj, in Frice je
moral z doma.

Zopet so konji nemirno kopali po tleh in nate¬
zali vratove. Zabliskala se je v zraku polkovnikova
sablja. V tem hipu je šinilo iz nožnic sto sabelj;
ostroge so izpodbodle konje, udaril je ob zemljo peket
njihovih kopit. Zunaj mesta so se spustili v dir. Za-
vihrali so praporci na dolgih sulicah, ulanke so za¬
plapolale . . .

314

Pravemu oficirju ni nič lepšega nego so mu iz-
prememb bogate vojaške vaje. Iz kraja v kraj vihra
na svojem konju, kri mu veselo kroži po žilah. Vo¬
jaške trombe pojo, pokajo puške in topovi, bobni
ropočejo. Preko cest, travnikov in polja, preko dolin
in gričev se vale vojaške čete, prhajo vznemirjeni
konji. Nikjer ni meje živemu navalu. Za njim poho¬
jena trava, poteptano žito, pred njim ukazi poveljnikov
in vojskovodij, ki dajejo ukaze, vnemajo vojaško kri
in izkušajo svoje zmožnosti. Vse je, kakor bi bila
resnična vojna. In potem se zopet oglase trombe, od
čete do čete odmeva veseli glas, ki kliče k odmoru,
k počitku. Končan je boj! Pesmi orijo po šotorišču,
sliši se smeh, šala, dovtip. Razhajajo se po bližnjih
krajih, zabave, pijače iščoč. Po cestah postajajo de-
vojke, krvavordeči nagelni se jim zibljejo na prsih.
Kako jim gledajo oči! Kako jim rdč lica! Ah, tak
vojak, ki mu ne more vzeti čilosti in razposajene
volje največji napor! Komu bi ne obšla srca toplota
ob pogledu nanj!

Vsa okolica je polna živahnega gibanja. S hribov
dol se pomičejo čete in se zgrinjajo po dolinah v
dolge, slikovite vrste. Vse se leskeče. Solnce se od¬
bija od svetlega orožja, od gumbov in verižic in svetlo
zlikanega jermenja in usnja. Po zraku vihrajo prapori,
vojaku najsvetejše svetinje; vojaška godba svira, da
izginja trudnost iz nog, da se vnema plamen srčnosti
in navdušenja.

Tudi Fricetu je potopilo to razburljivo, pestro
življenje spomine na mlado ženo. Zbudila se je v
njem stara vojaška nrav: lahkoživo, svobodno mu je
potekal čas. Zvečer so se shajali tovariši; pili so
dobro, ognjeno vino, ki budi pesmi, odganja zaspa¬
nost, vnema srca, navdaja oficirja z drznimi mislimi,
z zavestjo, da je človek s svojimi posebnimi pravi¬
cami, ki jih nimajo drugi, civilni ljudje!

Zrahljale so se vezi ljubezni. Jelka je bila pozabljena.

315

Po končanih vajah so se vojaški oddelki vračali
vsak v svojo garnizijo. Frice se je vrnil v Zagreb.
Bližal se je mestu in tedaj se je zopet spomnil Jelke,
ki ga hrepeneče čaka doma. Sprejela ga je z odkrito¬
srčnim veseljem.

»Tako pusto in dolgočasno je bilo, ko te ni bilo
toliko časa, Frice!«

Tesno se ga je oklenila in mu drhtela na prsih.

»Vedno je bil oče pri meni ali sem pa bila jaz
pri njem, a brez tebe ni več veselja zame, nihče te
ne more nadomestiti,« mu je govorila. »In zdaj bo
zopet tako lepo, ko boš pri meni.«

Čisto se je privila k njemu in mu nekaj poše-
petala na uho. Glavo mu je potem naslonila na ramo
in je trepetala od veselega pričakovanja.

Zvečer je moral Frice z doma.

»Domenili smo se s tovariši, da se snidemo nocoj
na skupni večerji,« je govoril, »kar je rezervnih čast¬
nikov, ti odidejo jutri, mnogo naših gre na dopust.
Pred razhodom se moramo še enkrat sniti.«

Frice je bil med onimi, ki so najbolj zabavali
družbo. Nobena misel ga ni motila, da bi ne bil vesel.

»Glejte, saj je vendar še ostal stari, dobrovoljni
Frice!« so si govorili tovariši.

Noč se je nagnila že daleč črez polnoč, ni bilo
več dolgo do jutra, ko se je Frice vračal domov. Sablja
mu je rožljala in odskakovala po tlaku, da je odme¬
valo daleč okrog, ker je bilo še vse mesto v spanju.
Ko je vstopil, je gorela v stanovanju luč. Jelka je
slonela pri mizi. Sprejela ga je z objokanimi očmi.

»Zakaj ne spiš?« jo je vprašal.

»Ne morem spati. Vsa sem bila v skrbeh zate!
Ko si bil na vajah, mi ni bilo ponoči tako hudo. A
zdaj, ko si doma, mi je tako težko, ko te ni tako
dolgo,« je tožila žena.

»Pa kaj hočeš od mene? Ali naj se zmeraj držim
tvojega krila kakor otrok?«

316

Frice je preveč pil, zato ni mnogo mislil na besede.

»Tistega ne! Ali mislila sem si, kako si živel šele
na vajah, ko si bil daleč od mene, ako že tukaj tako
lahko prebiješ vso noč, ne da bi mislil na dom.«

»Kakršen je človek sam, take si misli tudi druge
ljudi,« je brez premisleka rekel Frice.

»Kaj hočeš reči s tem ? Da bi bila tudi jaz taka,
da zanemarjam dom in si iščem zabave drugod?«

Frice ni več vedel, kaj je rekel prej.

»Tako si mislim, da se moraš tudi temu privaditi.
Jaz vendar ne morem trpeti, da bi se mi tovariši
posmehovali in me zbadali z opazkami, da sem po¬
polnoma v tvoji oblasti in da se še okreniti ne smem
brez tvojega dovoljenja! To napačno misel jim moram
enkrat za vselej izbiti! Tudi tebi moram pokaziti, da
sem jaz gospodar in da ti nisem prodal svobodne
volje! Zato pojdem z doma tudi nocoj, ako se mi bo
hotelo.«

»A jaz te pustim in grem domov k očetu!«

»Zdaj pa pojdi spat, da bo mir in da bom tudi
jaz lahko spal!«

Frice se je razpravil in legel v posteljo.

Drugi dan se je zbudil pozno, in glava ga je bo¬
lela. Toliko je vedel, da je prišel pozno domov, da
ga je Jelka čakala in da se je razgovarjal z njo. A
pomnil ni več, kaj je govoril. Preveč je pil sinoči.

Jelka je bila bleda in žalostna. Nič ni govorila.

»Kaj ti je, da si taka?« jo je vprašal Frice. Plašno
mu je bilo; slutil je, da ni nekaj bilo prav. »No, kaj
ti je?« jo je vprašal še enkrat.

»Nič mi ni! Kaj bi mi tudi bilo, ko si bil zmeraj
tako ljubezniv!« je vendar izpregovorila.

»Potem je dobro, češem bil ljubezniv! Ati misliš
najbrže drugače kakor govoriš.«

»Da! Očital si mi, da zanemarjam dom in da si
iščem zabave drugod. Potem si dejal, da mi moraš
dokazati, kdo je gospodar v hiši —«

317

»Neumnost! To se ni zgodilo namenoma, samo
tako — no, ker je bilo sinoči preveč veselo . . .« se
je izgovarjal Frice, »a enkrat ni nobenkrat!«

»Enkrat ni nobenkrat,« je ponovila Jelka, »zakaj
si pa rekel, da pojdeš zopet nocoj! Samo da te ne
bodo zbadali tovariši, da se brez mojega dovoljenja
še okreniti ne smeš. Seveda, tovariši so ti več nego
jaz, žena!«

Frice ni vedel odgovora. Opravil se je in odšel
v vojaščnico. Daši ni imel nobenega opravka tam, je
vendar odšel z doma. Neprijetno mu je bilo. Bal se
je, da bi mu žena še kaj drugega ne povedala, kar
ji je morda izblebetal v omotici. Moral je na zrak,
da se mu razvedri glava.

*

* *

Dogodilo se je večkrat, da je odhajal Frice zvečer
v družbo. Zlasti v začetku meseca, ko je bilo denarja
v žepu. Kadar je začel denar pohajati, je ostajal mož
doma, se dobrikal ženi, bil vljuden in prijazen, da
popravi, kar je zagrešil. Tožil je tudi, da imajo častniki
premalo plače, da ne morejo niti sami izhajati z njo.
Tako je govoril zategadelj, da bi omehčal Jelko in iz¬
vabil iz nje kaj denarja. A skrbno je hranila žena
svoje knjižice, in nič ni bilo dobiti iz njenih rok.

»Svojo plačo imaš sam zase, to ti je menda do¬
volj priboljška, ko ti ni treba nič skrbeti za domače
potrebe. Svojega denarja ne smem načenjati, ker člo¬
vek ne ve, kaj pride.«

Tako je umevala očetov nauk o brambi svoje
veljave in o umirjeni odločnosti.

Nastala je napetost med njo in možem. Bolelo
je Jelko v srcu, a prikrivala je bol, da bi je ne videl
oče. Bala se je, da bi Frice zopet ne začel igrati.

Povila je otroka, hčerko Nadino.

Zdaj sta se mož in žena zopet zbližala. Otrok, majhen
in droban, je izravnal nasprotje med očetom in materjo.

318

Jelka je oslabela in je morala na zdravnikov na¬
svet izpremeniti zrak. Frice si je izposloval dvame-
sečni dopust in se je preselil z ženo in otrokom do¬
mov v očetov grad.

Tu je Jelki jako prijalo. Lica so se ji zopet začela
rdečiti, šibkost je izginjala. Dovolj je bilo prilike za
gibanje pod milim nebom: vabili so jo travniki in
gozdovi, trtje in polje. Najprijaznejše se ji je zdelo na
domačem vrtu pod smrekami, med cvetočimi grmi!

Staremu Zavinščaku se je zdelo, da se je vse
okrog gradu polepšalo, pomladilo, izpremenilo tako
kakor je bilo svoje dni, ko je še živela gospodinja.
Bilo je zopet, kakor da se je vrnila Lenka. In pa
kako prijazna je bila sneha. Lepo se ga je oklenila
za roko, in z njo je moral hoditi po vrtnih stezah, z
njo je moral hoditi povsod, koder je hodila ona, ji
razkazovati, pripovedovati vse, česar ni vedela in
umela. Kdaj je videla v Zagrebu, kako se obdeluje
polje, kako se ravna trtje? In koliko življenja, koliko
tajnosti in lepote je tam, kjer ustvarjajo čudotvorne
prirodne sile! Jelka je bila vsa srečna in okrepčana.
Vsako jutro je natrgala na vrtu cvetja in ga nesla
na grob Fricetovi materi. Hvaležno jo je gledal stari
Zavinščak; ljubil jo je kakor bi ne mogel bolj lastne
hčere.

In pa vnukinja, prelepa Nadina, kako se je raz¬
vijala v zdravem zraku. Že je iztezala ročice in se
nasmihala vsakomur, kdor se je nagnil nad njeno
zibelko. Vse okrog nje je bilo lepo in vabljivo. V
grad, ki je bil videti zaklet in pozabljen, se je vrnilo
novo življenje. Tiho je bilo, srce je čutilo njegovo
blago sladkost, zato je bilo toliko lepše.

Hitro se je raznesel glas o dobroti in plemeni¬
tosti mlade grajske gospe. Ubogi ljudje so prihajali k
nji; tolažila jih je in jim lajšala trpljenje.

»Pa saj tudi lahko,« so govorili ljudje.

»Bogata je,« so sodili.

319

V Zavinkovcih so se zbirali nedeljski misleci,
kmetiški modrijani. Nabralo se je za razpravljanje
dovolj snovi.

»Kdo bi si mislil, da se tako izpremene razmere?
To je kakor po dolgih, dolgih slabih letinah zopet
ena sadov bogata, vesela jeseni« je govoril star očanec.

»Svet je kakor njiva, ki jo je prerastel osat in
plevel. Sama žalost, kamorkoli ti pogleda oko. A iz¬
med osata in plevela priklije vendarle tuintam zdravo
in plodovito zrno. Toliko lepša je njegova rast, ker
je vse daleč naokrog žalostno in puščobno. In tako
je tudi z mlado grajsko gospo. A kaj pomaga! Plevel
in osat ženeta bahato rast, hitita kvišku, pijeta iz
zemlje zdrave sokove, in rast klenega zrna se duši,
peša, usiha in usahne. Tako vam povem, možje, tudi
mlada grajska gospa mora usahniti, ker je vse okolo
nje dušeče, umorno. Stari grajski zidovi hranijo toliko
temnega v sebi, da mora v tistem zraku oveneti vsaka
dobra in koristna rastlina!« je pripovedoval drug možak.

»A vendar se dogajajo stvari, ki bi človek sodil
o njih, da se ne bodo nikoli. Kdo je kdaj mislil, da
bo stari Zavinščak nosil smehljajoče se lice? Tako je
bil že oduren in mračen, da ni bilo čuti od njega
prijazne besede. A zdaj taka izprememba! Mislim, da
je to dobro znamenje!« je ugibal tretji izmed družbe.

»Tudi nebo se razvedri. Oblaki, ki se zbirajo za
gorami, hipoma priplavajo nanje, vse je zopet črno.
Strela si išče poti iz dalje v daljo. Nenadoma pride.
Človek se še ne zave, in kar hipoma je vse drugače.«

»Ničesar ne moremo trditi: zdaj je tako in tako
ostane, ali pa: jutri bo drugače. Zato že poskrbi nekdo,
ki ima več moči, nego je ima ves svet in vsa go¬
spoda skupaj. Glej, če greš v Gorjance po drv, naj¬
prej pregledaš voz, pretiplješ osi in oje in ročice, če
je vse dobro in zdravo. Vse je dobro in zdravo! A16,
le pojdimo! Nalagaš, nalagaš, naložiš — hi! — zdaj-Ie
pojdimo proti domu! Kolo zaškriplje, os poči, se prelomi

320

kakor šibica — a ti se praskaš za ušesom, češ, kaj
bo? — Glej, in tako je tudi z nami. Vse je lepo in
pripravljeno, da ne more izpodleteti. A na rame na¬
vali peza, življenje pritisne, in ko hočeš naprej —
hrk! — noga ti klecne v kolenu, padeš pod pezo,
pod nevidno močjo. Tako vam povem, možje, mlado
gospo potare ta skrita peza grajskih zidov!«

Tako so modrovali možje, a Jelka je mislila
drugače.

Bilo ji je lepo in dobro. Friceta ni izvabljala z
doma nobena družba. Oče in žena in hči so mu bili
vse veselje, vsa druščina.

Zato se je Jelka bala povratka v Zagreb, ker je
poznala moževe slabosti. Najrajša bi ostala tu.

»Kar pri meni ostani,« jo je prosil stari Zavinščak.

»Rada bi ostala, a dolžnost me kliče z možem,«
je odgovorila.

Dopust je potekel, in Frice je moral nazaj. Tudi
žena in Nadina sta odšli z njim.

XXI.

»Na kmetih človek otrpne in podivja,« si je mislil
Frice, ko je stopal po zagrebških ulicah. »Tu mi
zopet svobodno dihajo prsi. Ko bi ostal tamkaj še
dlje časa, bi se sam pokmetil, in morda bi mi ugas¬
nila želja po mestnem življenju. Pa saj tako se tudi
zgodi slejaliprej. Zato pa treba živeti, dokler imam
priliko.«

Življenje je zato, da ga človek uživa. Drugega
pomena nima. To kratko dobo, ki jo človek živi na
zemlji, mora iskoriščati sebi v prid. Sam je sebi prvi
in zadnji. Tisti, ki pridejo za njim, naj si pomagajo,
kakor jim kaže bolje, da izrabijo to kratko ped časa.
Ni moževa naloga, da bi čepel doma za pečjo in pe¬
stoval otroka. Ljubezen čuti do njega, a te ljubezni
ne more kazati s tako mehkobo, s takim pootročenjem,
kakor to lahko stori žena. Mož čuti to ljubezen, jo

321

skriva v srcu kot nekaj tajnega in svetega, in zato
je njegova ljubezen morala biti globočja in iskrenejša
nego materina, ki se izpričuje z ljubkovanjem in bo¬
žanjem, ki je torej bolj zunanja, zato površnejša,
plitvejša. Mož stori svojo dolžnost, in s tem je oprav¬
ljeno njegovo delo. Čiste roke mora imeti oficir, je
dejal njegov polkovnik. Njegove roke so čiste. Samo
enkrat jih je nekoliko omadeževal, s tujim denarjem
in ponarejenim pismom se je zagrešil proti svoji ofi¬
cirski časti. A to je bilo tako malenkostno in tako
potrebno, da je bila le dolžnost nasproti lastni časti,
da se je poslužil tega neznatnega prestopka. Od tedaj
je minilo toliko časa, da je že vse pozabljeno, kakor
bi se nikoli ne zgodilo. Zdaj stoji pred njim življenje,
a on ga ne sme samo gledati, temveč tudi uživati ga
mora. Sedanjost mora izrabiti, ker pride bodočnost
s svojimi zahtevami, ki ga odtrga od vesele družbe in
vrže v samoto, na očetovo mesto.

Tako je umeval Frice nalogo življenja, in to mu
je prijalo. Zopet je bil na glasu veselega, ponosnega
častnika, ki so mu dostojanstvo in pravice stanu več
nego vse drugo.

Jelka je trpela in se privadila.

Ni pogrešala nobene družbe, ker je imela vso
svojo srečo vedno pred očmi. Nadina je bila, ki ji
je sladila življenje.

Njen boter, stari oče Mihajlovič, je naložil za
Nadino takoj ob rojstvu v hranilnico precej denarja.
Knjižico je izročil Fricetu. Povedati mu je hotel s
tem, kako naj ravna s svojimi preostanki. Tega pa
Frice ni hotel razumeti. Kadar mu je zmanjkalo de¬
narja, ga je vzel na Nadino knjižico. In tako ni bilo
treba niti proti koncu meseca ostajati doma.

Radovedno se je izpraševala Jelka, odkod dobiva
Frice denar.

Zazdelo se ji je, in ustrašila se je te misli.

Trije rodovi.

21

322

ln kar naravnost je rekla možu: »Nadinin denar
zapravljaš!«

Presenečeno jo je pogledal Frice.

»Kako to veš?« jo je vprašal.

»Natanko vem. In sram te bodi!«

In bilo ga je sram. A hotel se je opravičiti.

»Od tebe ni dobiti krajcarja,« je dejal, »in človek
rabi, ker so izdatki vedno večji nego dohodki. Potem
pa ta malenkost. Nadina bo imela dovolj, saj vendar
zanjo hraniš svoj denar. In čigava bo dedščina po
mojem očetu, ako ne njena? Pusti mi vendar malo
življenja. Saj potem, ko se postaram, bo konec, takrat
bom vedno doma, da me boš še podila iz hiše.«

»Lep oče si, to moram priznati.«

»Najprej sem oficir, potem pride šele drugo. Ži¬
veti moram svojemu stanu primerno. In nikakor ne
morem dopustiti, da bi me pomilovalno gledali ljudje
in majali z glavo.«

Po odhodu Friceta, Jelke in Nadine je bilo v
Zavinščakovem gradu pusto in dolgočasno. Vse je
bilo prazno kakor po pogrebu. Stari Zavinščak ni imel
nobenega veselja. Hodil je okrog in je iskal raz¬
vedrila. Dobil ga ni nikjer. Vse je bilo prazno kakor
po Lenkinem pogrebu.

Prehladil se je in je začel bolehati. Nikamor ni
smel in mogel iz gradu. Žalostno mu je bilo, da bi
najrajši umrl. Saj je že čas, da pride konec. Dolgo
je bilo življenje, skrbi, težav, bridkosti polno, zdaj
naj pride počitek. Uredil je vse, da bi ne bilo nič
zmešnjav, ako res pride smrt. Ako pa ozdravi, je sklenil,
da pregovori sina, naj pride z rodovino domov, ker
je njemu, očetu, dovolj vsega. Zastavi naj Frice, kjer
je nehal oče. Tako je prebil vso zimo v sobah.

Pomladno solnce ga je pregrelo in mu vrnilo,
okrepilo zdravje. Nič ni bilo hudega, bil je samo hud
prehlad. Ko se je čutil dovolj trdnega, je odpotoval
k sinu, da se domenita.

323

»Ponujat sem ti prišel to, kar je tvojega,« mu je
rekel.

»Kako mislite to?« ga je vprašal Frice.

»Jaz imam dela in skrbi dovolj,« je dejal oče.
»Odločil sem se, da ti predam posestvo in grad, ako
hočeš domov.«

Frice si je mislil: »Nisem živel zaman, zdaj bo
konec.«

Jelka je bila vesela očetovih besed. Spomnila se
je lepih dni, ki jih je preživela po bolezni v gradu,
in zopet si je zaželela tistih časov.

»Seveda, Frice!« je rekla, »zahvali Boga in očeta.
Zdaj se lahko rešiš vsake odvisnosti.«

»Kakšne odvisnosti?« jo je vprašal.

»Vsaka služba je odvisnost, nikoli ni človek svo¬
boden. Toda doma boš popolnoma sam svoj gospod.
Kadar se ti bo zljubilo, pojdeš lahko v Zagreb ali v
Ljubljano ali kam drugam, saj je treba vsakemu tudi
razvedrila. A sam svoj gospod boš, popolnoma ne¬
odvisen. In to je glavno.«

Frice je vedel, da pride do tega, a zdaj, ko je prišlo,
je dospelo tako naglo, da se ni mogel takoj odločiti.

Stalnost vojaške stalnosti je nestalnost. Pride
glas povelja: »Napravi se, odidi!«

Vojak se mora napraviti in oditi. Nič ni izpraše¬
vanja: »Zakaj, čemu? Ali je res?«

Proti vojaškemu povelju ni ugovora.

In tako je prišlo v Zagreb k Fricetovemu eska¬
dronu povelje, da mora biti do tega in tega dne pri¬
pravljen na odhod. Odkazali so mu novo garnizijo
tam daleč v Galiciji.

Nihče ni izpraševal: »Zakaj, čemu?«

Častniki in moštvo so se vdali in se začeli pri¬
pravljati na odhod.

Kaj naj stori Frice? Ali naj tudi vzame ženo in
otroka in gre daleč tam v neznane kraje, v tuje raz¬
mere? Ali mu je treba?

324

Žena ga je prosila in mu dopovedala, da mu je
slučaj sam namignil, naj sprejme očetovo ponudbo.
Koliko njegovih tovarišev bi bilo srečnih, da so v nje¬
govem položaju.

Frice sam ni imel dovolj odločnosti. Stopil je k
svojemu polkovniku in ga vprašal, kaj bi storil on
na njegovem mestu.

»Jaz, gospod nadporočnik? Da vam povem od¬
kritosrčno: sprejel bi očetovo ponudbo in nam, ki
odhajamo, želel srečno pot. Kakor mi kažejo razmere,
vam tudi ne bo nič drugega storiti. Po naravnih za¬
konih boste gotovo dlje živeli nego oče. Torej boste
morali pozneje na dom. Ali ga hočete mar prodati
ali dati v najem?«

Frice se je odpovedal službi. Odločil se je, da
ostane še do prihodnje pomladi v Zagrebu, potem pa
da se preseli v Metliko. Polkovnik mu je za slovo
izposloval dostojanstvo ritmojstra.

Frice je preživel veselo noč, ko se je poslavljal
od tovarišev in ko so se ti pred odhodom v novo
garnizijo poslavljali od njega in od Zagreba.

Kar je bilo starejših častnikov, so blagrovali Fri-
ceta, da mu ni treba na daljno pot, da se mu ponuja
mirno, stalno, brezskrbno življenje v domačem kraju.
Mladi oficirji so bili veseli preselitve: novi kraji —
novo življenje, veselo, izpremembe polno. Saj to je
mikavnost mladega oficirskega življenja, da ni nave¬
zano na eno ped zemlje, da je ves svet njegov, da
je povsod doma.

Ko so se naravnali k odhodu, je prijezdil v vo-
jaščnico tudi Frice, na vsako stran po tri zvezde. Pol¬
kovnikova sablja se je zabliskala v zraku, švignilo
je jeklo iz nožnic. Udarila so konjska kopita. Dolga
vrsta konjenikov se je izlila z dvorišča. Vojaki so se
ozrli na dolgo, visoko poslopje. Gledala so jih prazna
okna.

325

»Z Bogom, dolgi hodniki, prostorne sobe, obokani
hlevi!«

Enakomerno so odmevali udarci kopit. Odpirala
so se okna, ljudje so pozdravljali odhajajoče ulance.

Zunaj mesta je stisnil Frice vsakemu oficirju
roko. Zaplapolali so praporci na dolgih sulicah, ulanke
so zavihrale v zraku. Prah se je dvigal vedno go¬
steje izpod kopit. Frice je obstal sredi ceste. Srce mu
je igralo od nemiru; hotel je izpodbosti konja in
zdirjati za njimi. Konj je kopal z nogami, natezal
vrat, rpišice so mu drgetale, z ušesi je strigel. Tesno
je- napel Frice uzdo, lepa žival, vsa razigrana, ni
mogla stati mirno. Vedno gosteji, vedno višji je bil oblak
prahu. Dvignil se je toliko visoko, da ni bilo več
videti dragih tovarišev. Iz dalje je bobnelo. Tiše in
tiše je bilo peketanje. Frice je zamahnil z roko. Po¬
zdrav je vrnil za pozdrav, za zadnje, umirajoče gla¬
sove konjskih kopit. Potrepljal je konja po vratu
nategnil uzdo. Zdirjal je proti mestu.

Ozrl se je nazaj.

»Z Bogom, tovariši! Z Bogom, življenje!«

Frice ni slekel vojaške suknje, dasi bi jo lahko.

»Nosil jo bom vse življenje. Tako lepo je bilo!«
*

* *

Spomladi, ko se je ustanovilo vreme, se je pre¬
selil Frice z ženo in hčerko v Metliko. Otrok je bil
lepo razvit; lepetal je že prve besede: »Mama —

očka.«

Tako sladke so bile te besede; nobena pesem ni
slajša od njih.

Stari Zavinščak jih je sprejel z drhtečim srcem,
z veselimi očmi. Prišlo je vendar, vendar je prišlo
novo življenje. Čakal je na tako življenje že tja od
svoje mladosti. Zdaj je prišlo. Zasvetilo se je vse po
gradu. Rože so se dvignile, trava je zazelenela. Sladko
je odmevala otrokova pesem: »Očka — mama!«

326

Koliko truda, koliko prevar, koliko boja — a
prišlo je. Lepa večerna zarja je obsevala večerno
nebo . . .

In tedaj je izpregledal Jože Zavinščak in je videl
svojo starost.

Spomnil se je tistih časov, ko je privedel Lenko,
svojo ženo, na dom.

Kako je bilo takrat?

Ali ni bil njegov oče Lenki na poti? Ali ni be¬
žala pred njim in se ogibala njegovih pogledov? Zgo¬
dilo se je, da sta si drug drugemu postala sovražna.
Nobenega veselja ni bilo v hiši. Celo mati, dobra
žena, se je skrila v svojo sobo, da bi ne bila niko¬
mur v nadlego, nikomur v napotje. Oče je šel dlje,
oče je.umrl in je napravil prostor drugim.

In tako se lahko zgodi tudi njemu. Tudi nje¬
gova stara leta lahko stopijo na pot mlademu živ¬
ljenju, da bo zavirano v svobodnem razvoju. In to
spoznanje bi ga potrlo; zavest, da ga trpe, a ne lju¬
bijo, da jim je v napotje, bi mu ogrenila zadnje dni
in bi zastrupila njegovo starost. Stran mora! Zdaj,
dokler še ni sovražnega pogleda, mora stran, da ne
pride, kakor je prišlo takrat. Stran mora, zakaj prišla
je mladost, ki zahteva svojih pravic. Še v grobu bi
ne imel pokoja, ako bi zaradi njega vstal vihar, ki
bi uničil upe, katere je prinesla Jelka s seboj. Stran
mora, dokler še n! prepozno.

Ali ni že vedel prej, da bo moral stran, kadar
pridejo drugi na njegovo mesto? Zakaj si je pa dal
tako udobno pripraviti tisto hišico v Zavinkovcih,
ako ne samo zato, da se umakne, kadar pride mladost
na njegovo mesto? Kaj bi se še zdaj ustavljal, kaj
bi še dalje razmišljal. Tako je sklenjeno in odločeno:
starost mora stran, kadar pride mladost, ki hoče imeti
svoj svet, oblit s solnčnim zlatom, a ki neče imeti
temnih senc, ki bude spomine na starost in smrt.

327

»Glej, Frice!« je poklical sina, »vse sem ti lepo
pripravil. To je bil končni smoter. Vse je bilo zato,
da bo tebi in tvojcem dobro. Moje delo je torej do¬
vršeno.«

»Da, vaše delo je dovršeno, in zdaj pride počitek.«

»Lep počitek, kaj ne, oče?« je dostavila Jelka.
Lepo ga je pogladila po sivih laseh.

»Ali bo zmeraj taka z menoj?« se je v sebi vpra¬
šal stari Zavinščak, »ali si ne bo želela moje smrti,
ako ostanem ?«

In na glas je dejal: »Počitek pride, saj sem ga

potreben! Tam v Zavinkovcih sem si pripravil hišico.
Saj jo poznaš?«

»Da,« sta rekla Jelka in Frice obenem.

»Pripravil sem si jo zato, da tamkaj preživim
stare svoje dni.«

Nič niso pomagale prošnje. Stari Zavinščak se
je preselil v hišico v Zavinkovce. Kjer se je začelo
— tam se naj tudi konča. Tako lepo je bilo gledati
skozi okno tiste glasne priče minljivosti, tiste ostanke
nekdanjega domovanja. Življenje, ki se je nekoč raz¬
pletalo tam okrog, je zaživelo vsak dan z novo silo
v starčevih spominih. Iz gradu pa so hodili obiskavat
starega samotarja.

Tretji del.

[;kna in vrata hišice starega samotarja v
Zavinkovcih so bila noč in dan zaprta. Vrt
je sameval in je bil zanemarjen. Nobena
roka se ni ganila, da bi po stezah poplela
travo in zanikrno rastlinje, ki je preraslo pesek. Po
gredah se je ščeperil osat, namesto pisanih cvetic so
cvetele mrtve koprive. Brajdo je odtrgal veter in jo
pripognil globoko k tlom. Široki listi so porumeneli
in oveneli. V žlebu so se naselili vrabci. Cvrčali so
na ves glas. Nikogar se niso bali.

Starega Zavinščaka ni bilo več. Prenesli so ga
v še tesnejši dom. Položili so ga poleg žene Lenke.

Ljudje so hodili mimo po svojih navadnih poslih.
Redkokdaj se je kdo ozrl na osamljeno hišo. Pozabili
so starega samotarja. Ljudje so imeli druge misli,
druge skrbi. Imeli so opraviti sami s seboj.

Življenje je bilo težko in žalostno.

Nič več ni bilo živahnih razgovorov okolo cerkve.
Ob nedeljskih popoldnevih je sameval prijazni hram
božji. Tiho je bilo po vasi. Gostilničar je zdehal na
klopi pred hišo in je sam pil svoje slabo vino.

Prišlo je življenje, težko in žalostno.

Draga, sveta domača gruda, prej polna zdravih
moči in oplojujočih sokov, se je izčrpala. Bila je kakor

329

bolnik, ki leži na postelji, in v njegovih mišicah ni
več krepke sile.

Sveta, draga domača zemlja je dala svojemu
ljudstvu, kar mu je mogla dati najboljšega. Vsa se
mu je žrtvovala. — In zdaj, ko je izrabila svojo moč,
mora počivati, dokler ne pride novih, hranilnih, po¬
življajočih snovi vanjo. Več kot sebe ni mogla žrtvo¬
vati svojemu ljudstvu. In tako je bila zemlja še sve¬
tejša, še dražja, ker se je popolnoma darovala in iz¬
žela zanje, ki jih je rodila in živila.

Zaplodil se je v trtje pogubni mrčes. Na milijone
se ga je razredilo po vinogradih. Razjedal je nežne
korenine, pil sok iz trte, a zemlja ni imela moči, da
bi ga pregnala in da bi izgubljeno nadomestila z novim.

Ljudje so gledali in so bili obupani.

Tako naglo in v toliki meri je prihrumela nesreča,
da so se je komaj zavedali. Od leta do leta je bilo
trtje ubožnejše. Pritlikavo se je vilo po tleh. Nasla¬
njalo se je k ljubi rodni prsti, kakor da jo prosi
pomoči in rešitve. Listje je bilo majhno, vse zvito,
prava pravcata potvora. Majhni grozdiči z drobnimi,
trdimi jagodami so samevali po sključenem, trhlem
lesu; bili so videti kakor otroške igrače, napravljene
iz umazanih steklenih kroglic. Preletavali so se po
trtju roji lačnih ptic; kljuvali so jagode, plavali z
glasnim vriščem dalje, zakaj jagode so bile kisle in
trde, nevšečna hrana ptičjemu kljunu.

Vinogradniki so kopali iz tal kljukaste korene, vse
razjedene od požrešnega mrčesa. Zasajali so debelačo
in krompir tam, kjer je po prisojnih bregeh zorela
vinska jagoda, sladka in sočna, da se je skozi njo
svetilo solnce. A nič ni hotelo rasti, nič uspevati.
Zemlja je bila trudna, njene moči so bile izrabljene.
Kakor vojak, ki mu iz rane izteče kri in ki si želi
pokoja. Je in ni. Še dvigne roko, še zagiblje s prstom,
ali ob tla bi ga vrglo ubogo dete, ki se je napilo
tečnega mleka, ako bi se mu postavil v bran. Ni

330

zdravih sil, ni tople krvi, zato je ubita njegovega
življenja moč.

Tudi koruze in krompirja niso sadili več. Raslo
je, kar je zasadil veter, kar je samo ob sebi pognalo
iz tal. Vzkalilo je, zagnalo ponižno rast in je usah¬
nilo in umrlo. Velike, rjave lise opustošene zemlje
so se širile tam, koder se je prej razpletala vinska
trta. Velika puščava se je prostirala naokrog. V zida¬
nicah je umoknil glas vesele napitnice. Posoda se
je sušila, obroči so popuščali; zrahljano so viseli ob
sodih. Pajčevina je hitela iz kota v kot. Slamnate
strehe je razkopal dež in veter. Vrabci so si gradili
in kopali luknje pod kapom. Gola lesena rebra niso
mogla zadrževati vlage, ki je pronicala strope, da je
vse dišalo po vlagi in plesnobi.

Ključalnice so zarjavele. Posušene brajde so okle¬
pale okrušeno zidovje, kakor bi se ga prijemale suhe,
od solnca ožgane roke, ki hočejo zanemarjeno zidovje
stisniti od vseh strani, da bi se ne porušilo in zgrmelo
na kup. Samo grmovje je še zelenelo. Raztreseno je
samevalo po puščavi — kakor spomeniki na pokopa¬
lišču . . .

O, draga, sveta domača zemlja, ti neskončno ljub¬
ljena!

Uboštvo je tvoj delež!

Sosedje so se srečavali in so gledali z žalostnimi
očmi.

»Ali si videl moje trtje? Jaz ga ne morem gle¬
dati. Srce me boli.«

»Ali si videl mojo puščavo? Srce se mi trga. Jaz
je ne morem gledati.«

Nobenega veselega glasu ni bilo slišati. Malo¬
marno so visele roke, glave so se sklanjale. Po do-
meh je bilo pusto, žalostno. Žene so lupile krompir
in postavljale nezabeljenega za kosilo in večerjo na
mizo. Molk je vladal vsepovsod, kakor da leži na

331

mrtvaškem odru drag mrlič. Oči so bile krvavo obrob¬
ljene, strašne so bile v skrbeh prečute noči.

A od nikoder nobene pomoči!

Kar je bilo prihrankov, je vse šlo za sol in davek.
Za obleko ni bilo več. Krpali so staro, že obnošeno
in zavrženo opravo. Uboštvo je gledalo vsepovsod, ki
je bilo toliko strašnejše, ker ni bilo nobenega upanja,
da pridejo boljši časi. Dolgovi so rasli. Denarni zavod
v Metliki je pomagal, dokler je bilo dovolj varnosti.
Ko je bilo že obremenjeno vse zemljišče, je usahnil
tudi ta vir.

O, sveta domača zemlja, ali ne poznaš več svojih
otrok? Ali moramo stran, drugam si iskat obljubljene
dežele? Ti sveta, ti edina! Ali si nas začela sovra¬
žiti? Ali si nam mačeha, pisana mati, zlobe polna,
željna naše pogube? O, ti edina, sveta, neskončno
ljubljena!

Prenaglo je prišla nesreča, ljudje se niso mogli
zdramiti od težkega udarca.

Nič več niso škripali in drobili kamenja težki
vozovi po strmih potih. Nikogar ni bilo iz tujih krajev,
da bi kupoval vino in štel gotove denarje.

Zavinkovci so samevali pozabljeni.

»Kaj mi je početi?« je izpraševal mož ženo.

Žena je molčala in si je brisala objokane oči.

»S solzami nam ni nič pomagano.«

Podprl si je mož glavo z rokami in je strmel
pred se. Poglabljal se je v razmišljanje. A čimbolj je
mislil, tem jasnejše mu je stopala nesreča pred oči.

»Ko bi ne bilo otrok, bi si človek že kako po¬
magal. Služit bi šel kam: jaz za hlapca, ti za deklo.
A kam hočem, ko me vežejo otroci na dom.«

Tedaj se je zgodilo, da so začeli blagrovati Ilijo
Preliča, ki je bil daleč tam za morjem. Še ob pravem
času mu je prišla pametna misel, da je ostavil že
drugič dom in da se je odpravil daleč po svetu.

»Pojdimo za njim!« se je oglasilo po vasi.

332

»Za njim pojdimo!« je odmevalo od hiše do hiše.

Vsi ljudje so govorili: »Pojdimo za njim!«

Hipoma je postalo vsem jasno, da ni druge re¬
šitve, da ni drugega izhoda, nego slovo od doma.
Potno palico v roke in — hajdi, koder ni nesreče !

Žene so jokale in so prosile može, naj ne ostav-
ljajo domačij.

»Tako daleč hočete, in potem se ne vidimo več!«

Napravljale so otroke, da so jokali pred očeti in
jih prosili, naj jih ne ostavijo.

A mož za možem se je dvignil in se odpravil na
pot. Hujšega kot umreti ne more. Umri tu — umri
tam, smrt je smrt!

Napravljali so se in so odhajali.

Pride zima, in ptica se dvigne in odleti. Šibka
stvarca je, a njen pogum je večji od njene moči. In
ko se dvigne na pot, ji pogum podvoji moč, da reže
z drznimi krili visoki zrak, da preleti široko morje in
se spusti na zemljo tam, kamor jo je dvignila in
privedla želja. Tam si poišče novo domačijo, koder
ni mrzlih zimskih vetrov, koder je leto in dan samo
cvetje in samo solnce. In ko zasluti, da so v doma¬
čem kraju izbesneli viharji, daje solnce raztalilo sne¬
žene zamete, tedaj zopet razvije krila in priplava na¬
zaj. Veselo je njeno petje: v pozdrav se oglaša rod¬
nemu gnezdu, polno je ljubezni in sladkosti. Kdo ve,
koliko si je želela nazaj. A zdaj je hrepenenje umir¬
jeno. Zopet si spleta ptica gnezdo.

O, zemlja, ti sveta, neskončno ljubljena!

Ali moramo biti ptici enaki?

Težko življenje je prišlo in je izganjalo ljudi z
doma.

»Glej, tako gre tudi ptica jeseni od nas,« je to¬
lažil mož ženo, »a ko se vrne pomlad, pride ptica
nazaj. Zdaj je prišla huda zima, in tudi jaz moram
stran. Ko pride doba, se vrnem. Potrpi, saj ne bo dolgo.
Ako pa izprevidim, da bo bolje, prideš za mano. Saj

333

ni človek priklenjen samo na ta kos zemlje. Popotni
ljudje smo in za kruhom moramo, ako ga zmanjka
doma. Od gladu ne bomo pomrli.«

Tako je govoril mož, a bilo mu je težko. Brid¬
kost se mu je dvigala v prsih; moral seje premago¬
vati, da se mu ni bridkost izlila v solze.

Še enkrat je prehodil vse stanje. Vse kote je
pregledal v hiši, hlev je obhodil in skedenj. Vsak
kamen je pogledal in ozrl se je na vsako vejo, na
vsak grm. Od vsega se je moral posloviti.

Vstal je kmalu po polnoči. Pokrižal je vsakega
otroka, del kovčeg na ramo in stopil iz hiše. v  Pri
cerkvi ga je čakal sosed, namenjem z njim. Žena
se je oklenila moža. Slonela mu je na prsih, ni se
mogla ločiti od njega. Šiloma se je izvil iz njenega
objema. Molče je stopil na pot, na daleko, v neznane
kraje, za srečo.

Ogledala sta se znanca. Vas je spala na holmu.
Dvoje hiš je bilo razsvetljenih. Kmalu je ugasnila luč.
Ženi sta se vrnili domov in legli v posteljo. In tako
je bilo vse temno za njima in vse temno pred njima.
Ko so se navadile oči temi, se je pred njima razvila
cesta, dolga, kamenita; cesta, držeča daleč, daleč v
neznane kraje, za srečo.

Čimdalje sta stopala, temveč je bilo poti pred
njima. Tam vrhu griča je bo konec. A ko sta dospela
vrhu griča, je bila pred njima dolga, kamenita cesta,
daljša od one, ki sta jo prehodila doslej. Nemo sta
stopala drug poleg drugega. Težke so bile misli, zato
je bilo potovanje toliko težje. Ko bi se vsaj že zda¬
nilo, da bi bilo videti kaj sveta, da bi se človek še
enkrat ozrl na domačo vas. Kdove, če jo vidi še kdaj!

»Še nikoli nisem hodil tako težko, in vendar ni
toliko bremena na rami. V eni roki bi nesel ta kov¬
čeg pet ur daleč in še bi ne bil truden,« je rekel
prvi drugemu.

334

»Danes ni bremena na hrbtu, danes je breme v
srcu,« je odgovoril sosed. »Tudi jaz ga čutim. Kaj bi
ti prikrival!«

Breme je bilo v srcu, zato je bilo potovanje tako
težko. Nihče ne pojmi njegove peze, kdor ni nosil
bremena v srcu.

O, ti sveta zemlja, ti ljubljena, edina!

Srce je zdihovalo, ko je bilo vedno dlje od do¬
mačega kraja.

»Ko bi se vsaj že zdanilo, da bi ne bilo tako ža¬
lostno!« je vzdihnil mož z bremenom v srcu.

Spotoma je raslo drevje. Nagibalo se je v vetru,
ki je pihal z Gorjancev. Naklanjalo se je k izgnan¬
cema, poslavljalo se je od njiju.

»Kam greva?«

»Za kruhom!«

Življenje, težko, neusmiljeno!

»Ali Ilija še živi? Najprej bi se zglasila pri njem.«

Sosed ni odgovoril. Breme ga je pripognilo k
tlom. Velelo mu je molčati.

»Poglej, dani se!«

In dvignil je glavo in je pogledal.

Na obzorju seje odkrila široka plast sinjega neba.
Kakor bi prižgala za gorami nevidna roka veliko,
sijajno luč, tako je zažarelo nad vrhovi. Spodaj je
v megli počival svet; dramtl se je iz jutranjega, rah¬
lega sna.

Popotnika sta se ozrla nazaj. Nič več ni bilo
videti Zavinkovcev. Skrili so se za gore in gozde.
Meja se je dvignila med njima in med domačim krajem.

»Ničesar več ni za nama, vsenaprej gre najina

pot.«

»Pospešiva korake, da prideva prej dalje! Poglej,
kako velik je svet. A morja še ni nikjer. Ptica je
komaj sfrčala. Domača zemlja je še pod njenimi krili,
in pred njo je velika daljava.«

Iztegnil je izgnanec roko.

335

»Do tistih gora morava in potem naprej in na¬
prej! Kako daleč je najin kruh!«

O, sveta zemlja, ti edina, neskončno ljubljena!

Breme je bilo težko, neskončna je bila ljubezen,
in tako neskončno je bilo tudi trpljenje. Toda ptici
podvoji pogum njeno moč, da razvije krila in se
spusti v neskončno daljo. V neskončno daljo morata
— tam je kruh, tam je sreča!

Tako so odhajali: mož za možem.

A doma je ostalo trpljenje. Žena je delala za
moža in zase, da ni bilo prevelikega stradanja, da
niso prodali vsega in je z otroki pognali po svetu.
Zgodilo se je tudi, da je ta in oni kaj poslal za po-
boljšek, za davek in za obresti. Takrat je bilo neko¬
liko veselejše v hiši. Tudi vino je moralo biti na mizi,
in pa nov robec za gospodinjo, lepo rdeč, z zelenimi
rožami. A če je dobil mož dovolj dela in zaslužka, je
pisal ženi, naj pride za njim. In žena se je dvignila
na pot in je odšla za možem. In hiša je ostala prazna.
Okna in vrata so bila noč in dan zaprta, kakor da
je vse izumrlo.

Vas se je praznila vedno bolj. Doma so ostajali
stari ljudje in morda tudi otroci, ako niso z jokom
prisilili staršev, da so jih morali vzeti s seboj. In
tedaj ni bilo nič več delavnih rok. Trtje je bilo prazno,
polje je prerasla trava. Puščava vsepovsod . . .

II.

Nadina je rasla in se razvijala. Poklicali so iz Za¬
greba gospodično, ki jo je učila vsega, kar se naučiš
v šoli. Lepa deklica je bila in živahna in razumna.
Daši gosposko vzrejena, ni bilo v njenem vedenju
nič gosposkega. Kadar je šla s svojo gospodično na
izprehod, je ustavljala otroke na cesti, ogovarjala de¬
lavca na polju. Gledala je, kako se pase grajska
goved, kako muli travo, jo žveči in gleda mlado Na¬
dino z velikimi, prijaznimi očmi. Kadar je teliček

336

dvignil rep in se spustil v beg, bi najrajša skočila
za njim, da je ni gospodična prijela za roko in po¬
tegnila nazaj.

»To se ne spodobi, to ni lepo!«

Oče ji je kupil čisto majhen voz in čisto majh¬
nega konjička. Navadil je otroka ravnati vojke, da
je kočirala Nadina sama, kadar se je z gospodično
ali materjo odpeljala iz gradu tam do pristave ali do
gozda na Gorjancih. Dal ji je oče napraviti čolniček,
da se je vozila v njem po potoku kraj mlina. Lep
čolniček je bil, belo pobarvan, z zelenimi poševnimi
progami. Mati ji je napravila čisto pravo belokranjsko
obleko: kratko krilce in rokavce in rdeče nogavice in
pisano ruto. Ko bi ne bilo tako belega lica in mehkih
ročic, bi nihče ne vedel, da je ta belokranjska de-
vojka grajska hči Nadina.

Potem je šla v Zagreb k staremu očetu in se je
tam navadila lepega, uglajenega vedenja. Razcvetela
se je kot roža v pomladnih dneh. Lepa je bila in
velika, ko se je vrnila k staršem. Daleč naokrog je
slovela njena lepota. Govorili so o njenih bujnih laseh,
o njenih ognjenih očeh, o njenih belih licih. Čisto se
ji je prilegala popevka:

Tvoje lepe črne oči,
komu bodo zasijale? . . .

Nadina je bila polna življenja, kipečega in vese¬
lega. Nikoli ni bilo oblačka na njenem čelu, nikoli
meglice v njenih očeh. Vse je bilo jasno.

Najrajša se je ukvarjala na vrtu. Samo pravljice
govore o takih vrtovih. Kamor se ozreš, samo cvetje;
zrak je prepoln opojnih vonjev. Zacvetel je vsak grm,
ki se ga je dotaknila njena roka. Hodila je po stezah
kakor kraljična, vse je bilo njeno, a sama vseh cvetic
cvetica, vsega cvetja kraljica.

O, vrt, kako si srečen, da ti vlada Nadina!

Tako se je uživela v svoje vrtnarstvo, tako je
ljubila svoje cvetice, da so se ji zdele živa bitja, ki

337

jo umejo, ki jo poznajo in ji ljubezen vračajo za lju¬
bezen.

»Kako si danes zopet lepa, ti rdeča moja rožica!«
je ogovarjala ob jutrih prvi cvet, ki ga je zapazila.

In kako bi rožica ne bila lepa, ko je spala po¬
noči in jo je zjutraj umila rosa in jo poljubil prvi
žarek mladega solnca!

»Komu cveteš ti, bela, dehteča šmarnica?«

Bela, dehteča šmarnica cvete tebi, cvetic kraljica,
Nadina!

»Ne samo meni! Ti, ti! Ali boš huda, če te od¬
trgam in povijem v kito? Ali te bo bolelo? O, saj te
bom prijela tako rahlo, tako mehko, da še čutila ne
boš. In potem te ponesem Mariji na oltar. Če boš
zvenela, boš zvenela tam, in sladka bo tvoja smrt!«

Stopila je dalje ob gredah in se pripognila do tal.

»Pa komu si namenjen ti, živobojni moj na¬
gelj ?«

Zate je, tvoj je!

In utrgala je živobojni njegov cvet in si ga pri¬
pela na prsi.

In tako je bilo življenje cvetoče grajske Nadine
lepo in radostno. Kamor je stopila, se je dvignilo ve¬
selo upanje. Kakor čarovnica je bila, kakor blaga
gorska vila, ki zbuja radost povsod, kamor se ogleda,
kamor se dotakne njena roka.

Nikomur ni bilo slajše nego materi, kadar jo je gle¬
dala. Nadina je čutila njeno ljubezen. Sredi cvetic se
je spomnila matere in je zbežala do nje in se ji ovila
okrog vratu.

Frice Zavinščak se ni mogel navaditi civilne obleke.
Kadar se je oblekel vanjo, mu je bilo tesno in ne¬
prijetno, zato je izvečine nosil vojaško uniformo.

»Vojaška uniforma! — Kako se ta prilega kmetu,
kar sem zdaj!« seje norčeval sam iz sebe.

Trije rodovi.

22

338

Sam je vedel najbolj, da ne ume ničesar o go¬
spodarstvu. Zato je prepuščal vso skrb svojemu oskrb¬
niku. Za gospodarstvo se je pobrigal le tedaj, kadar
mu je bilo treba denarja. Večkrat in prevečkrat se
mu je zbudila želja po mestnem življenju. Ta želja
je bila tolika, da je ni mogel premagati. Pa tudi hotel
ni. Zdolgočasilo se mu je doma. Grad mu je postal
pretesan, vsakdanja družba, ki se je gibal v nji —
žena, hči in posli — mu je bila dolgočasna. Zdehal
je in postopal okrog brez opravka. Brž je poprodal,
kar je bilo pripravljenega, ali so bile nažagane deske
ali namleta moka ali spravljeno seno ali hrast v loži,
samo da se je napolnila mošnja — in potem v Za¬
greb ali kam drugam. Povsod je bilo dovolj družbe,
povsod obilo zabave. Ko je potrošil denar in se na-
plačal za prebite dolgočasne dneve, se je vrnil domov.

Kakor se ni žena poslovila od njega z veselim
licem, tako ga tudi ni sprejela s prijaznim pozdravom.

»Samo zato hodiš z doma, da po nepotrebnem
zapravljaš denar,« ga je karala.

»Čemu ga pa imam? Ali samo zato, da bi. ga
gledal in naposled umrl od dolgega časa? Jaz ne
morem dolgo vztrpeti v samoti. To je moja smrt.
Razvedrilo je meni to, kar ribi voda in ptici zrak. Tu
doma vedno in vedno eni in isti obrazi, eno in isto
enakolično življenje — to ni zame, za starega oficirja.
In prava reč, če sem z doma dva ali tri dni!«

»Če te ni doma, postavajo posli. Oskrbnik po¬
seda po gostilnicah, ljudje pa delajo, kar se jim zdi.
Da ne tebi v korist, si lahko misliš. In to je tebi
prava reč!«

»Ne morem drugače! Rad bi, pa ne morem, ker
sem vzgojen za oficirja in ne za kmeta. In če vse
propade, ne morem. Po mojih žilah teče vojaška kri.
Vihravo, raznoliko življenje je moj element. Nisem,
kakor mi je bil oče, ki si je izbral samoto. A še njega
je ubila!«

339

»To pa vse zategadelj, ker nas ne maraš. Toda
ako ne maraš zame, bi moral marati vsaj za Nadino.
Tako ljubezniv otrok je, nič ti ni storil žalega, a ti
ga zanemarjaš. Kmalu ne bo vedela, da ima očeta.«
Zasolzile so se Jelki oči. Res je bilo, kar je govorila.

»To ni res! Rad imam tebe in Nadino, a tega ne
morem, ne znam kazati tako kakor bi rad. Neokreten
sem v ljubkovanju. Konja potrepljem po vratu, in
žival ume, da jo imam rad. Pogleda nazaj, in zaiskre
se ji oči. Nadine vendar ne bom trepljal po vratu
ali po licu; bolelo bi jo, in tebe tudi. Tako je pač!
Vojak je vojak — oduren je v besedah in vedenju,
ker mu je tako v krvi, a dobro je njegovo srce. Po¬
gledam Nadino in rad jo imam. Več ne morem. Za
pestovanje pa tudi ni več, ker je prevelika. Ljubezen
se razodeva tudi v samem pogledu.«

»Izgovarjati se znaš, to umeš dobro. A vsaj ta¬
krat, kadar si doma, se malo bolj pobrigaj za otroka;
če ne zanj, če ti tega ne da tvoja vojaška kri, pa
se vsaj pobrigaj za gospodarstvo, da te ne bodo va¬
rali in kradli na vseh koncih in krajih. Pred vsem
glej oskrbniku na prste. Neče se mu delati, samo
plačo bi jemal in dobro živel. To ni nič! Jaz sama
ne morem vsemu kaj. Pa kaj bi tudi rekli, ko bi se
vtikala v tvoje zadeve. Če hočeš sebi dobro, pa me
slušaj. Za Nadino bom skrbela že jaz sama!«

In res je gospodar opažal že dlje časa, da je
oskrbnik len in zapravljiv. Živel je preko svojih raz¬
mer, zato ni bilo težko uganiti, odkod je jemal, da
je pokrival izdatke, ki so presegali njegove dohodke.

Z njim je Zavinščak hitro obračunal. Odpovedal
mu je službo, pa ga je bil rešen. Ko je ostal brez
oskrbnika, je sklenil, da bo odslej opravljal svoje
posestvo sam. In res je nekaj časa vztrajal pri sebi
dani obljubi. A dolgo ni bilo tako. Hitro se je na¬
veličal beganja s polja na travnike, s travnikov v mlin
in na žago, odtod v trtje, s trtja v gozd in na pristavo.

340

»To ni zame; preveč me utrudi in upeha! Pre¬
hladil bi se in dobil pljučnico!« je tožil ženi.

»Saj ti tega tudi ni treba, ako ne moreš! Za ta
denar lahko dobiš poštenega, izvežbanega moža, ki
ti bo zvesto služil.«

»Res! Treba se bo ogledati!«

Tako je imel vsaj zopet vzrok, da je šel z doma.
Še nikoli mu ni bilo treba toliko razvedrila kakor
zdaj, ko je moral toliko trpeti in delati. Tako je po¬
miloval samega sebe, ko se je peljal proti Zagrebu.

»Ko se vrnem, presenetim Nadino z lepim dari¬
lom, da boš videla, kako jo imam rad,« je rekel ženi
pred odhodom.

V Zagrebu ni najel samo novega oskrbnika, am¬
pak je kupil tudi dva lepa, mlada konja za ježo:
enega zase, drugega za Nadino. Grajska in častnikova
hči mora znati tudi jezditi konja. Tako naj kaže tudi
hči pred vsem svetom, da ji je oče oficir, ponosen
na svoj stan!

Ježe bo Nadino že kmalu naučil. Konja sta sicer
mlada, a sta krotki živali. Sam je izvrsten jahač, in
tudi novi oskrbnik zna dobro jahati, saj je služil za
podčastnika pri konjenikih. In kakor pravi, je učil ježe
samo polkovnikovo hčer.

Zavzeto sta pogledali žena in hči, ko se je pri¬
peljal Zavinščak domov. Dva nova konja sta bila
uprežena v kočijo.

»Kje sta ona dva konja?« je vprašala žena.

»To je napovedano presenečenje!« je odgovoril
mož. »Toda pred vsem: to je naš novi oskrbnik,
Dominik Blažič, kaj ne ?«

»Da!« je dejal oskrbnik in se poklonil

Tudi gospa in Nadina sta se poklonili.

»To je gotovo moja sedanja gospodarica,« si je
mislil Blažič ob pogledu na starejšo, »a to je graj¬
ska hči,« si je dejal, ko je pogledal Nadino.

341

Gospa Jelka je naglo premerila s pogledi novega
oskrbnika. Bil je mlad človek tridesetih let, lepega,
izrazovitega lica. Oblečen je bil v sivozeleno lovsko
obleko z zelenimi našitki.

»Torej moje presenečenje!« je začel Zavinščak.
»Konja, ki sta me peljala do Karlovca, sem spravil
po železnici v Zagreb, tam prodal in kupil ti-le krasni
živalci. Kaj ne, da sta to krasni živalci, Dominik?«

Z dlanjo je gladil konja. Dlaka se je svetila ka¬
kor bi bila iz svile.

»Da, gospod! Krasni živalci!« je potrdil oskrbnik.
Odprl je enemu gobec in mu pogledal zobe. »Vse zdravo
in čilo, mlado,« je dejal.

»In zakaj sem storil to, kaj misliš?« je vprašal
Zavinščak, obrnjen h gospč.

»Ne vem. Najbrže ti nista bila ona dva všeč,«
je odgovorila.

»No, všeč! To ravno ne. A kaj misliš ti, Nadina?«

»Ne vem. Če mama ne ve, kako naj vem jaz!«
je odgovorila deklica.

Zadovoljno se je smejal Zavinščak. Res ju je pre¬
senetil.

»Obe ne vesta nič!« je dejal in stopil k hčerki.
»Izberi si enega, katerega hočeš!«

Deklica je pogledala očeta.

»Čemu mi bo? Saj imam že svojega konjička!«
je rekla.

»Seveda ga imaš, ali tistega samo uprezaš. Za
drugo rabo ni tista živalca! Ali nič ne veš, kaj je
tvoj oče?«

»O, da!« je prikimala Nadina.

»Oficir, kaj ne?«

.»Da, oficir!« je ponovila deklica.

»In hči vsakega poštenega, vsakega pravega ofi¬
cirja mora znati jezditi. Ali me razumeš?« je govori,
s poudarkom oče.

Nadina je tlesknila z rokami in poskočila od tal.

342

»Jaz da bom jezdila? Mama, ali si čula!« je rekla,
vsa vesela, vsa presenečena.

»Ali si vesela?« jo je vprašal oče, »ali vidiš,
kako rad te imam ?«

Nadina je razpela roke in skočila k očetu in se
mu ovila okrog vratu.

»Moj dobri, dobri, dobri očka!« je hitela venomer.

»Ali če se ubiješ?« je skrbeče vprašala mati.

»Kaj se bo ubila!« je odgovoril oče. »Poglej, kako
je gibčna in lahka. Kakor pero. Bova že skrbela jaz
in oskrbnik, da bo izvrstna jahalka. Je-Ii, Dominik?«

»Brez skrbi. Učil sem ježe tudi polkovnikovo go¬
spodično hčerko. Ni treba nič strahu, milostljiva.«

Z dvorišča je stekla Nadina naravnost v kuhinjo
k služkinji Meti, ki jo je imela izmed vseh poslov
najrajša. Pestovala je Nadino in jo je ljubila.

Tudi Meti se je obesla Nadina okrog vratu in je
zaplesala z njo po kuhinji.

»Meta, to veselje, to presenečenje!«

Meti se je zvrtelo v glavi.

»Ali kaj se je vendar zgodilo?«

»Jezditi se bom učila! Očka mi je kupil lepega,
lepega konja.«

Nič ni pomagalo. Meta je morala z Nadino iz
kuhinje na dvorišče, da vidi njenega konja. Prej je
morala dati dekletu pest sladkorja, da se z njim takoj
prikupi svojemu novemu konju.

V tem so že izpregli kočijo, in konja sta zobala
oves v hlevu. Meta je morala z Nadino tja. Mati, oče
in oskrbnik so odšli v gorenje prostore. Gospa in
gospod sta dajala oskrbniku naročila in navodila za
njegovo poslovanje.

Še tisti večer je odpeljal hlapec oskrbnika na
pristavo. Drugo jutro mu je bila prva skrb, da je
pripravil prostor, kjer se bo učila Nadina ježe.

Izbral je primeren kraj malo dol pod vrtom, ga
dal lepo izravnati in posuti z drobnim peskom. Prostor

343

je ogradil v velikem krogu. Hlapcu je naročil prejšnji
večer, naj zgodaj prijaše konja na pristavo. Ko je
prišel hlapec z obema konjema, ju je preizkušal oskrb¬
nik. Najprej enega, potem drugega. Navezal si je na
škornje ostroge in jahal konja v hitrem diru po jaha-
lišču zdaj naprej, zdaj nazaj. Žival je delala pravilne
korake; lepo je iztezala noge, stopala počasi, se spe¬
njala na zadnje noge, dirjala v dolgih, iztegnjenih
skokih v krogu — kakor jo je ravnal izvežbani jezdec.
Zadovoljno je trepljal konja po gladkem, ploščatem
vratu, a konj je sklanjal glavo in spenjal vrat, kakor
da čuti jezdečevo zadovoljnost. Glasno je rezgetal,
nozdrve so se mu širile in ožile. Tam, koder mu je
ležalo jermenje na svetli dlaki, so se nabirale bele pene.

»To bo veselje za mlado gospodično!« je govoril
oskrbnik sam pri sebi.

Na pristavo sta prišla oče in hči.

»Ali je že vse pripravljeno?« je vprašal Zavin-
ščak.

»Vse je pripravljeno,« je odgovoril oskrbnik.
»Konja sta izvrstna. Krotki živali sta. Nič se ne bojte,
gospodična!«

»Kaj bi se bala. Ali takoj začnemo?« je vprašala
in stopila h konju, ki ga je prej jahal Dominik. Nogo
je dela v stremen in hotela skočiti na konja.

Oba — oče in oskrbnik — sta se nasmejala.

»Ne, gospodična! Ta konj ni osedlan za vas.
Oni ima vaše sedlo!«

Oskrbnik je prijel drugega konja za uzdo in po¬
magal Nadini na sedlo.

Lahko je gledati s tal na konja, težje s konja
na tla. In tako je vzkliknila tudi Nadina: »Padla bom,
padla bom!«

»Nič se ne bojte! Čvrsto se držite za uzdo in
sedite čisto lahko kakor na stolu,« jo je tolažil oskrb¬
nik. »Nič se vam ne zgodi. Samo strahu ne smete
imeti!«

344

Potem je prijel konja za grivo in ga je peljal v
krogu po jahališču. Najprej sta šla korakoma. Do¬
minik je začel stopati hitreje, in tudi konj je pospešil
korake. Oskrbnik je stopal čimdalje hitreje, naposled
je začel teči. In tako tudi konj — lepo v lahkih,
prožnih korakih je šlo v krogu naprej. Zmeraj hitreje
in hitreje. Končno je bilo oskrbniku dovolj, da je
popustil konja, in Nadina je dirjala na konju sama,
prav sama po obširnem prostoru.

»Zdaj pa že znam, zdaj pa že znam,« je klicala
veselo.

Oče se je smejal od zadovoljnosti. Ploskal je z
rokami in hvalil navdušeno jahalko: »Bravo, bravo!«

Ljudje, ki so hodili mimo, so postajali ob ograji.
Gledali so z začudenimi očmi. Še nikoli niso videli
jezditi ženske. In taka radovednost je Zavinščaku
močno prijala.

m.

Nadina je bila vsak dan na jahališču. Vstajala je
zgodaj, ko sta še spala oče in mati, in je šla na pri¬
stavo.

»Komaj sem vas pričakoval, gospodična!« jo je
pozdravljal oskrbnik, »tako lepo je na pristavi, kadar
pridete sem. Poglejte, ravnokar je vstalo solnce. Kako
lep je svet, ki se koplje v prvih njegovih žarkih. Vse
je svetlo, kakor bi bilo pozlačeno. In, glejte, tako za¬
sije v sijajni luči vsa pristava, kadar pridete semkaj,
Nadina!«

Lepo je znal govoriti oskrbnik, mladi Dominik,
v sivozeleni opravi z zelenimi našitki.

Nastavil je dlan, Nadina je stopila nanjo in se
zavihtela na sedlo. Konj je začutil lahko breme, za-
drgetale so mu mišice, upognil je vrat, kakor da se
klanja pred mlado svojo gospodarico.

Nadina je nalahko pritegnila vojke, toliko da se
je dotaknila jermena, in že se je spustil konj v dir.

345

Tekel je z jahalko v valovitem krogu, Nadina je po-
skakavala s sedla v enakomernih presledkih. Videti
je bilo, kakor da konj plava v zraku, ki se giblje v
lahnih, mehkih valovih. Ko bi ne bilo čuti udarcev,
bi človek mislil, da se žival ne dotika zemlje.

Ali zakaj jaše samo tu, v tej tesni ograji? Ali
bi ne bilo lepše, da bi odjezdila po ravni, gladki cesti,
tja daleč, daleč v svet? In Dominik z njo. Čitala je
v knjigah o starih narodih, da si je njih domišljija
ustvarila konja, ki so ga nosila mogočna krila. Ko
bi zdajci tudi njenemu konju zrasla taka mogočna
krila, da bi se dvignil v zrak in jo ponesel v neznane
dalje, tja visoko pod solnce, tja preko onih-le višav,
ki se sklepajo na obzorju v velik, skalovit, z zele¬
njem obsenčen pas. In Dominik z njo. Kako bi gle¬
dala svet pod seboj! Vse bi bilo majhno: hiše kot
igrače in ljudje kot mravlje. A ona visoko pod soln-
cem, in Dominik z njo!

»Krasno jezdite, gospodična! Niti polkovnikova
hči ni jezdila lepše. Nihče ne jezdi lepše od vas, Na¬
dina!« je govoril Dominik.

Toplota je obhajala Nadino. Nihče ni znal tako
govoriti.

Gledala ga je in mu je bila hvaležna.

»Videl sem mnogo sveta in mnogo ljudi, ali take
jahalke nisem videl nikjer!« je pripovedoval oskrbnik.
»A ne trudite se preveč. Postojte! Stopite malo s
konja!«

Dominik že ve, kako mora biti: postati mora,
stopiti s konja. Pritegnila je vojke, konj je obstal na
mestu. Upognil je vrat, zahrskal, udaril s prednjo
nogo ob tla.

»Pomagajte mi s konja!« je rekla Nadina.

Dominik je pristopil in jo prestregel v roke. Ob¬
visela je v njegovih rokah. Zaprla je oči, in kri ji je
zaplala v lica. Nekaj je občutila na ustnih, nekaj je

346

zagorelo na njih. Nič ni vedela, kaj je, samo sladko
je bilo.

Sedla je na klop, in Dominik je sedel poleg nje.

Molčala sta. Nadina je črtala s palčico v pesek.
Delala je velike kroge, ki so se vezali in prepletali
med seboj. Tako ji je bilo, da bi se najrajša razjo¬
kala, a sama ni vedela, zakaj. Hudo ji je bilo in tudi
ne. Grenko ji je bilo v srcu in sladko obenem. Še
nikoli ji ni bilo tako. Ko bi jo kdo vprašal, kaj ji je,
pa bi mu ne mogla povedati. Ali je bolna? Ali je
trudna? Ali je lačna? Ali je žejna? Igrala se je s
palčico in delala v pesek kroge in črte. Pogledala je,
in v pesku je bilo zapisano: »Dominik«. Ustrašila

se je. Naglo je vstala s klopi in z nožico razgrebla
in izravnala peščena tla, da je vse izginilo, kar je
zapisala v sanjah.

Sanje pridejo in izginejo. Človek misli, kaj po¬
menijo. Preudarja, ugiblje. To je vse, kar ima od
sanj . . .

Oče se je prepričal, da zna Nadina že toliko ja¬
hati, da gre lahko iz one ograje ven in potem po
cesti kam daleč z njim. Naročil ji je posebno jahal-
sko opravo: dolgo črno krilo in škornje iz svetlega
usnja in črn klobuk, ovit z belim pajčolanom.

Na grajskem dvorišču sta čakala osedlana konja.
Prišla sta po stopnicah oče in hči: oče v oficirski
uniformi, hči v črni jahalski obleki, on že deloma
posivelih las, ona mlada in cvetoča kakor jutro samo,
ki jo je pozdravljalo. Zasedla sta konja. Mati je stala
na hodniku in pomahala z roko. Konja sta presto¬
pila grajski prag. Jezdila sta po cesti proti pristavi.
Tam je čakal Dominik. Ko ga je zagledala Nadina,
ji je močneje udarilo srce. Potem so vsi trije odjahali
dalje po cesti, črez most, naprej in naprej. Povihra-
val je beli pajčolan v zraku; lovil se je v vetru.

Lep je bil prvi jutranji izprehod. Nadina je jez¬
dila v sredi, oče na desni, Dominik na levi.

347

Veselo se je oziral oče na hčer.

»Izvrstno, izvrstno!« je klical.

Z leve jo je ogledoval oskrbnik.

»Nisem še videl take jahalke,« jo je hvalil.

»To je vaša zasluga, Dominik,« je rekla Nadina.
Vsa je bila srečna, ker je bila v njegovi bližini. Rada
bi mu povedala še kaj drugega, še kaj lepšega, a ni¬
česar se ni mogla domisliti.

Kadar je bila sama s starši, je bila tiha in otožna.
Čudno se jim- je zdelo in izpraševali so se, kaj je
Nadini.

»Ali si kaj bolna?«

»Bolna? Nisem!«

»Pa kaj ti je, da ni več veselja v tvojih očeh?«

»Nič mi ni!«

Hodila je med gredami, med cvetjem, ki ga je
sama vzgojila.

»Kaj vam je, da ste tako žalostne, ljube moje
cvetice?« jih je izpraševala.

Nič niso odgovorile, samo žalostne So bile.

A ko je začula njegove korake, ko se je bližal
Dominik, tedaj je zavonjalo vsenaokrog. Cvetovi so
se dvignili, nobene žalosti ni bilo nikjer. In ko je
odšel, je stopila do vrtne ograje. On je ni videl, ker
je bila skrita za grmovjem. A Nadina je .nalahko,
prav tiho razgrnila goste veje, in samo njeno oko je
gledalo, kako odhaja. In tedaj so se zopet povesili
cvetovi, veselja ni bilo več.

»Kaj pomeni ta čudna izpremena?« se je izpra¬
ševala mati.

»Čemu ti žalostni pogledi?« je pozvedoval oče.

Ničesar nista vedela. Lastna hči je bila jima
uganka.

Nadina je posedala pod smrekami. Z grma si je
odlomila šibo. Sedela je, in tako čudno ji je bilo.
S šibo je črtala po pesku. Ali je bolna? Ali je trudna?
Ali je lačna? Ali je žejna? Nič! Spomnila seje prav-

348

ljice, ki govori o kraljični, kako je zaspala in kako
se je cvetično grmičevje razraslo in sklenilo okolo
nje, da ni mogel nihče v njeno bližino. Vseokrog
je spalo, zakaj spala je tudi ona, kraljična! In potem
je prišel junak, lep mlad vitez. Razklenil je s pogum¬
nimi rokami trnje, ki se je razpredlo vsenaokrog,
stopil do speče deklice in se nagnil k nji in jo poljubil.
In tedaj se je zdramila, in vse, kar je spalo, se je
zbudilo iz dolgega sna, in življenje, novo in mnogo
lepše, je zavalovilo povsod, in kraljevič je prijel kra¬
ljično za roko in jo vzel za ženo. Ko bi zaspala tudi
ona. Ko bi se strnilo vse grmovje, posipano s cvet¬
jem, in bi napravilo okolo nje visoko, neprestopno
ograjo. In potem bi prišel on, v sivozeleni opravi, z
zelenimi našitki. Nagnil bi se k nji in jo poljubil. In
prijel bi jo za roko in jo vzel za ženo.

Zašumel je pesek pod nogami. Nadina je pogle¬
dala. Prihajala je mati. Vstala je in ji šla naproti.

A mati jo je videla, kako je sedela Nadina s
sklonjeno glavo.

»Povej mi vendar, kaj je s teboj?«

»Razmišljala sem o oni pravljici, ko je kraljična
zaspala in ko je zaspalo vse življenje okolo nje!« je
rekla Nadina.

»Tako, tako!« je odgovorila mati.

Zakleta kraljična — a kje je kraljevič ?

Materin glas je bil tak, da se ga je Nadina ustra¬
šila. Bil je vprašujoč in očitajoč obenem, kakor bi
ne bilo jasno in lepo, kar ji je povedala.

»Glava me boli!« je tedaj rekla Nadina. A glava
je ni bolela; rekla je samo zato, da je šla lahko stran,
v svojo sobo. Bilo je prvič, da se je zbala materine
bližine.

Mati je šla po stezi naprej, tja do smrek, in je
sedla na hčerino mesto.

»O zakletih kraljičnah sanja!« je rekla polglasno.
»V dekličinem srcu se je nekaj zbudilo.«

349

Gospa Jelka je pogledala na tla in je videla kroge,
ki jih je črtala v pesek.

In hipoma je vstala in zopet sedla. Pripognila se
je bliže k tlom in si pomela oči, da bi videla jasneje.

Res! V pesku je stalo zapisano: »Dominik.«

Črke so bile velike. Globoko so bile začrtane v
tla.

Vse je bilo jasno. Gospa je umela Nadino.

In šla je v grad. Ali naj pokliče moža? Ali naj
zataji, kar je zvedela? Lilija je vzrasla na grajski
gredi, bela, polna čiste nedolžnosti. Lepi zeleni listi
so pognali iz tal, cvet se je razvijal. Kakor prvi sneg
je bil bel, nobenega madeža ni bilo na njem. Ali naj
zamori slana cvet, preden se razvije in razcvete?
Ali naj se mu zaje črv v korenino, da usahne v
zgodnji mladosti? Grob bi ostal tam, kjer stoji mlado,
toliko obetajoče življenje.

In šla je gospa in poklicala moža.

»Pojdi, da vidiš Nadinino bolečino,« mu je rekla.

Zavinščak je vstal in šel za ženo.

Prišla sta do smrek, in Jelka je pokazala na
črke, globoko zarisane v pesek.

»Dominik,« je bral Zavinščak.

Roke je naslonil v boke in bral je še enkrat.

Ni verjel lastnim očem, a vendar je stalo zapi¬
sano v pesku: »Dominik.«

»Ta predrznost, ta sramota!« je zaklical.

Ozrl se je okrog kakor bi nekoga iskal. Mahal
je po zraku z rokami. Rad bi nekaj povedal, kaj ta¬
kega morda, da bi z eno besedo izrazil vse, kar mu
je čutila užaljena duša. A take besede ni bilo nikjer.

Žena ga je umela, ker je videla njegovo raz¬
burjenost. Prijela ga je za roko in mu rekla mirno:
»V prvem hipu ne stori ničesar, ker bi bilo vse pre¬
nagljeno. Počakaj, da se umiriš.«

»Sramota, predrznost!« je vpil. »Nadina, hči moja,
oficirjevo dete! In pa oskrbnik, navaden človek, prav-

350

zaprav hlapec! Oskrunjeno je moje ime, blato je
padlo na mojo oficirsko čast. Nadina, Nadina!« je
klical in vihral po vrtu.

Nadina je sedela v sobi in je čula očetov glas.
Bil je jezen, nikoli je ni klical tako. Deklica se ni
zavedala ničesar, kar bi bilo tako, da bi moglo zbu¬
diti očetovo jezo. Sanje so prišle, nič drugega ni bilo.
Tresla se je na vsem telesu, in oči so se ji zalile s
solzami. Kaj se je zgodilo? Kaj je storila, dajo  kliče
oče z jeznim glasom?

Začula je korake na hodniku. Trdi so bili in
prihajali so bliže in bliže.

Deklica je trepetala, roke je sklenila k molitvi:
»Sveta Marija . . . mati božja . . . milosti polna . . .«

Vrata so se odprla. Nadina se je ozrla in je za¬
gledala na pragu očeta. Bled je bil v lice, gledal jo
je jezno.

»Nadina!« jo je zaklical in je stopil v sobo. »Ali
veš, da sem oficir in da si moja hči? Ali veš?«

Nič ni mogla govoriti. Vsa se je tresla.

»Saj nisem nič storila,« je končno izpregovorila,
»nič ne vem, kaj se je zgodilo.«

Njen glas je bil odkritosrčen.

»Pojdi sem! K meni pojdi!« je ukazal oče.

Nadina je vstala in skočila k očetu. Naslonila se
mu je na prsi in se razjokala na njih. Omehčalo se
je očetu srce. Videl je hčerino nedolžnost. Gladil jo
je po lepih laseh. Pomirjal se je vihar v njegovem
in njenem srcu.

Sanje pridejo in izginejo. Človek misli, kaj po¬
menijo. Ugiblje, preudarja. To je vse, kar mu ostane
od sanj . . . Š?

Oskrbnik je moral še tisti dan stran.

IV.

Bližala se je doba vojaških vaj. Zavinščak je
zvedel iz časopisov, da se bodo zgrinjali vojaki k

351

letošnjim manevrom tja doli v Slavoniji. Poklicani so
bili pod orožje voji z vseh strani. Zavihrali so pra¬
pori; pod njimi so se zbirale pisane čete. Prhali so
konji in natezali jermenje. Vse ceste so bile polne
vojaštva. Zemlja se je tresla od udarcev konjskih
kopit. Veselo vojaško življenje je zavalovilo preko ši¬
rokih planjav. Kri je gorela po žilah. Hrum in šum
se je razlegal tja gor do visokega neba.

Tako je sanjal Zavinščak, premišljujoč nekdanje
dni, želeč si jih nazaj.

Zajahal bi konja in bi se zagnal z njim v vrtinec
pestrega vojaškega življenja. A kaj hoče siromak.
Nikamor ni mogel z doma. Trgalo ga je po nogah,
da jih je komaj prestavljal.

A nekaj ga je tolažilo. Obetalo se mu je, da bo
vsaj nekoliko deležen tega vabljivega vrveža. V na¬
črtu, ki so ga prijavile novine o velikih manevrih,
je stalo tudi določilo, da se mora en eskadron dra¬
goncev vrniti v svojo garnizijo skozi Metliko.

To je bil svetal žarek v neutešljivost njegovih
željd. Mazal in drgnil si je Zavinščak razboljene ude
z hudim žganjem, si jih zavijal v tople rjuhe in jih
paril v vodnem hlapu, da si vsaj toliko prežene bo¬
lezen, da mu bo mogoče zajahati konja in dostojno
sprejeti in pogostiti vojake, ki pojdejo ob povratku
skozi Metliko.

Nestrpno je čakal napovedanega dne. En dan
prej je že prijezdil v mesto poročnik z nekoliko vo¬
jaki, ki so imeli nalogo, da preskrbe oficirjem in
moštvu stanovanja in konjem hleve za en dan in
eno noč, ko bodo počivali. V gradu je odbral Zavin¬
ščak stanovanje za polkovnika, njegovega pobočnika
in še za tri druge višje častnike. Nadalje je dal vo¬
jakom na razpolago vso pristavo s hlevom vred.

Drugi dan zjutraj je bil Zavinščak prvi na nogah.
K sreči ni čutil nobenih bolečin. Zato je bil vesel
kakor že dolgo, dolgo ne. Razburjeno je hodil po

352

gradu, po dvorišču, po hlevu. Tudi njegov konj mora
biti očejen in opravljen, da bo že na živali poznati,
da ji je oficir gospodar. Takisto mora biti tudi z
Nadininim konjem. Zavinščak je namreč sklenil, da
pojezdi s hčerko do mostu, kjer pozdravi in sprejme
dragonce. Oblekel je najlepšo uniformo. Vse se je svetilo
na njem. Ogledoval se je pred zrcalom in si vihal
brke. Zadovoljno se je smejal.

»E, Fricel Še si stari ritmojster!«

Tudi po mestu je bilo vse živo. Bogve, koliko je
že od tedaj minilo let, odkar so tod skozi zadnjič
marširali vojaki. Samo najstarejši ljudje pomnijo ti¬
stega dne. A danes pridejo konjeniki! Ljudje so praz¬
novali; dolge vrste radovednežev so se pomikale proti
mostu. Vsak je hotel videti, kako bodo prijezdili dra¬
gonci v domače mesto. Mestni zastop je kupil dva
velika soda vina, ki ga bo popoldne točil vojakom,
ubogim izmučencem, da bodo pomnili belokranjsko
gostoljubnost.

V grajski kuhinji je bilo od ranega jutra vse
polno dela. Zavinščak je sklenil, da povabi danes k
obedu ves častniški zbor. Hlapci so polnili steklenice
z najboljšim vinom.

Bilo je določeno, da pridejo vojaki zjutraj ob
deveti uri. Zavinščak in Nadina sta zajahala že ob
osmih in odjezdila po cesti proti mostu. Zavinščak je
sedel na konju pokonci in ponosno je gledal okrog.
Nadina je bila razvneta že od očetovega veselja. Lepo
so ji žarela lica. Spotoma je zavil Zavinščak na pri¬
stavo in še enkrat pregledal, ali je vse očiščeno in
pripravljeno za ljube, najdražje goste.

Po cesti je bilo vse polno ljudi. Pozdravljali so
grajskega gospoda in njegovo hčer. Dostojanstveno
je odzdravljal Zavinščak. Tako majhni so bili ti pre¬
prosti ljudje v navadnih, civilnih oblekah. Na njem
pa se je vse svetilo, vse je bilo praznično.

353

Tam daleč na cesti se je valil oblak prahu. Po¬
mikal se je bliže, kakor da ga podi vihar. Začulo se
je peketanje konjskih kopit. v  Prihajalo je bližeinbliže
in vedno je bilo glasneje. Že je bilo razločiti konje
in vojake na njih. v  Zabobnelo je na mostu, glasno so
odmevali udarci. Že so se razločili obrazi, spoznavale
poteze na licih. Prvi je zopet stopil na kopna tla pol¬
kovnikov konj, poleg njega je jezdil nadporočnik-
pobočnik.

V Zavinščaku je trepetalo srce: tako je nekoč
jahal tudi on poleg svojega polkovnika.

Zavinščak je pozdravil in predstavil svojo hčerko.
Takoj je povabil polkovnika in vse druge častnike
k sebi na obed.

Pobočnik je prijezdil k Nadini in se vso pot lju¬
beznivo razgovarjal z njo. Zavinščak se je zatopil v
razgovor s polkovnikom.

Cesta se je spenjala v rahlo brežino in se on¬
kraj zopet spuščala v dolino. Tamkaj, kjer se je za¬
čela nižati, se je izpodtaknil pobočnikov konj in je
padel z jezdecem vred na tla. Nadporočnika je zaje¬
zilo. Konj mu je ležal na desni nogi, z levo ga je častnik
izpodbodel, da je bila žival hipoma zopet na nogah.

»Ali se vam je kaj zgodilo?« ga je v skrbeh
vprašala Nadina.

»Ah, kaj! Žival je trudna in nerodna! Nič šeni
zgodilo!« je rekel ta.

Nobene bolečine ni čutil; ko je padel s konjem
vred, ga je malo zbodlo v nogi, a zdaj je zopet dobro.

Prijahali so v mesto, in vojaki so se razšli, koder
so jim bila odkazana stanovanja.

Polkovnik in nadporočnik sta odjezdila z Zavin-
■ščakom in z Nadino v grad. Stopili so s konj. A
ko je stopil nadporočnik na tla, mu je odpovedala
desna noga. Polkovnik in Zavinščak sta ga prijela
vsak pod eno pazduho in ga odvedla v sobo, ki mu
jo je odločil gospodar. Brž so poklicali vojaškega

Trije rodovi

23

354

zdravnika, ki je dognal, da si je nadporočnik pri
padcu zlomil nogo. Naravnal mu jo je in ga pustil
samega v sobi. Brž se je razvedlo med meščani in
vojaki, kaj se je zgodilo z nadporočnikom Romanom
Brankovičem. Meščani in tovariši so ga pomilovali,
a vojaki so mu privoščili nezgodo. Nadporočnik je
bil sirov in neusmiljen človek, mnogoteri vojak je že
moral okusiti njegovo krutost.

Po mestu je bilo živahno gibanje. Po ulicah so
hodili vojaki in častniki. Polkovniku je delal družbo
Zavinščak. Opoldne so se zbrali v gradu k obedu
vsi častniki, le nadporočnik Brankovič je zdehal in
klel in se jezil sam v svoji sobi. Prinašali so mu
jedila in pijače, a nič mu ni šlo v slast. Takoj bi
ustrelil konja, ko bi mogel do njega. V gradu se je
razvila živahna, glasna zabava. Častniki so bili veseli
in dovtipni. Zavinščak se je ves pomladil. Bil je zgo¬
voren in gostoljuben, da so ga vsevprek hvalili.

Zdravnik je dejal, da ne bo mogel Brankovič
dva meseca stopiti na nogo. Najbolje bi bilo, da ostane
toliko časa tu, ako mu ne odreče Zavinščak strehe
in postrežbe. Tako je povedal zdravnik polkovniku in
bolniku.

Polkovnik je prosil Zavinščaka, naj stori nadpo¬
ročniku to uslugo, sicer bo moral prositi županstvo,
da preskrbi zanj prostor. Bilo bi sitno, ako bi ga mo¬
rali prevažiti tja do garnizije. Nadporočnik je poslal k
Zavinščaku svojega slugo s prošnjo, naj se potrudi
do njega.

»Oprostite, gospod ritmojster, da moram zaradi
žalostnega tega slučaja izkoriščati vašo gostoljubnost.
To mi je skrajno neprijetno.«

»Ali prosim vas, gospod nadporočnik, to ni ni-
kakšna gostoljubnost, to je le moja dolžnost, da po¬
magam svojemu tovarišu. Veseli me samo, da vam
lahko dam na razpolago to-le sobo z vso postrežbo
in z obljubo, da se bom na vso moč prizadeval, da

355

vas kmalu spravimo na noge. Naš mestni zdravnik
tudi dobro ume lečiti take bolečine; jaz pa bom tudi
s svoje strani storil vse, da ne boste preveč bridko
čutili nesreče in naše samote.«

Kakor je raslo veselo življenje v gradu, tako se
je tudi čimbolj razvijalo na trgu, kjer so se napajali
vojaki z vinom, ki jim ga je podaril mestni zastop.
Po trgu so odmevale vesele pesmi. Pozabljene so bile
težave, zdaj je prišlo uživanje. Meščani so prinašali
vojakom kruha in prekajenega mesa, da je temlažje
tekla dobra pijača. Veselje je kipelo zunaj pod milim
nebom tja do trde noči, dokler ni ob devetih zvečer
zapela vojaška tromba in klicala vojake k počitku.

Kakor bi odrezal, je potihnil šum. Moštvo se je
razgubilo in poleglo in pospalo. Po trgu so odmevali
enakomerni koraki patrulje, ki je hodila po mestu
pregledovat in pozvedovat, ako je vse v redu.

Drugi dan zgodaj zjutraj je bil napovedan odhod.
Točno ob uri so stali vojaki pripravljeni na trgu. V
spremstvu Zavinščakovem je prijezdil polkovnik. Ogla¬
silo se je povelje, jezdeci so zasukali konje, in —
hajdi! ■—■ naprej za ukazom!

Zavinščak je jezdil z odhajajočimi dragonci do
Gorjancev.

Tam ga je polkovnik še enkrat zahvalil za pri¬
jaznost in gostoljubnost ter mu iznova priporočil nad¬
poročnika Brankoviča.

Potem so se razšli: vojaki naprej,a Zavinščak nazaj.

Nadporočnik Brankovič se ni mogel pritoževati,
da mu je dolg čas. Družbo mu je delal Zavinščak.
Najprej mu je dejal, da se morata tikati, kakor je
običajno med oficirji. Potem mu je pripovedoval in
natančno opisoval vse svoje življenje tja od vstopa v
vojaško šolo pa do današnjega dne. V družbi tova-
riša-oficirja je bil zgovoren in odkritosrčen, da je
Brankovič kmalu poznal vso njegovo preteklost in
ves njegov sedanji položaj. Zvedel je tudi, da mu je

356

najdražje bitje na svetu hčerka Nadina, ki je jako
izobražena, plemenita po srcu in bogata po materi.
Če bi se poročila še za očetovih živih dni, bi se smela
poročiti samo s častnikom. Z drugimi civilnimi ljudmi
ni nič. Samo vojak je vreden take žene.

Ako je bilo slabo vreme, je presedel Zavinščak
v Brankovičevi sobi po ves dan. Obžaloval je, da je
pustil vojaško službo. Zdaj bi že nosil zlat ovratnik,
in veselo bi bilo njegovo življenje. Tako pa sameva
tu v tem starem zidovju, in samo Nadina je, ki mu
sladi življenje.

Nadina mu je bila v srcu, in zato mu je bilo
njene ime vedno na jeziku.

»Izvrsten človek to! Krasen oficir, vojak z dušo
in s telesom ta Roman Brankovič!« je govoril Zavin¬
ščak ženi. »To bi bilo nekaj za našo Nadino, ne pa
tisti hlapec, tisti nesramni predrznež Dominik! Kar
kri mi zavre, kadar se spomnim nanj.«

»Vidiš, kako govoriš brez premisleka,« mu je
odgovorila žena. »Kako moreš reči, da bi bil Branko¬
vič za Nadino, ko ga nič ne poznaš? Tako kratko
časa je tu; kako moreš spoznati popolnoma tujega
človeka? In kar hčer mu ponujaš, edino, ki jo imaš.
To je neprevidno, ako ni lahkomiselno!«

»Človeka ni treba dolgo spoznavati. Izgovori ti
besedo, te pogleda v oči, napravi kretnjo — in že ti
stoji njegova duša na dlani. In tako sem spoznal
Brankoviča. Sploh pa — kako more biti oficir slab člo¬
vek? Taka misel je nepremišljena, ako ni predrzna!«

»O tem se je seveda zaman prerekati s tabo.
Oficir tu — oficir tam, drugi ljudje sploh niso ljudje.
Poznam to. Ali toliko si bil morda vendarle previden,
da nisi nadporočniku ■—■ kako bi dejala? — naprav¬
ljal kake ponudbe? Kaj bi si potem mislil o nas! Da
ponujamo Nadino!»

»Tega nisem storil, ker vem, kaj je dostojno in
kaj ne. Rekel sem mu samo — in razgovor je tako

357

nanesel — da jojmam rad, da je izobražena in ple¬
menita po srcu. Če bi hotel biti odkritosrčen, bi mu
moral priznati, da je to, kar je plemenito v nji, še
več nego plemenito. Ali ji je treba tekati za vsakim
beračem, vsakemu raztrganemu paglavcu dajati kruha
in imeti z vsemi ljudmi usmiljenje? Ako boli Meto
zob, se joka Nadina namesto nje. Ali ni to že več
nego usmiljenje? A tega mu nisem povedal, ker vem,
kaj se sme in kaj ne. Zato sem oficir!«

»Plemenitosti ni nikoli preveč,« je rekla Jelka,
»resno in samostojno življenje napravi mero tudi v
radodarnosti. A radodarnost ni zapravljivost. Zaprav¬
lja človek sam zase, a radodaren je za druge. To je
velik razloček. Morda veš sam kaj o tem ?«

»Ali mi ne očitaš?« jo je vprašal mož.

»Ne! Kjer ne pomaga lepa beseda, tam ne po¬
maga niti očitanje. Samo to sem hotela še reči, da ne
bomo sklepali nobene zveze, dokler ne vprašamo Na¬
dine, kaj poreče k temu njeno srce. Kamor se bo
nagnilo to, tam pojde z njo moj blagoslov. Življenje
poleg oficirja, ki ni po ženinem srcu, je ravnotako
nesrečno, kakor življenje poleg vsakega drugega člo¬
veka, ki ga združi z dekletom sila, a ne lastna volja.
V tem nimate častniki pred drugimi ljudmi nobene
prednosti, to mi smeš verjeti!«

»A eno je gotovo,« je dejal Zavinščak s poudarkom,
»to namreč, da mi ne vzame Nadina nikogar, ako ne
mara oficirja. To je moj trden in neomajen sklep!«

»Zdaj so ti zmešali glavo ti vojaki, zato je za¬
man misliti, da bi bila s tabo mogoča resna in pa¬
metna beseda. Sicer pa imam govoriti tudi jaz, zakaj
Nadina je prav tako moj kakor tvoj otrok!«

Jelka je bila razburjena in je odšla iz sobe.

»No, bomo videli, čigava obvelja,« je rekel Za¬
vinščak.

Brankovič je okreval toliko, da je mogel ob pa¬
lici po sobi. Če ga je podpiral njegov sluga, ki je

358

ostal pri njem, je prišel tudi na vrt in sedel na klop
pod smrekami.

Običajno je sedela tam Nadina. Ko je videla, da
se bliža nadporočnik, je hotela zbežati. A že je za-
čula njegov glas: »Kaj bežite pred menoj, lepa gospo¬
dična Nadina? Ali se me bojite? Bolan sem, in vi
bežite pred menoj, da je moja bolezen še večja!«

Nadina je obstala. Minile so njene sanje, zdaj ji je
vseeno, o čem govori.

»Bodite kakor usmiljena Samaritanka in mi laj¬
šajte bolečine. Vaše zasluženje bo veliko.«

Smejal se je Brankovič, in Nadina je gledala na
tla. Z bližnjega grma je vzela list in ga trgala z drob¬
nimi prsti, da je v majhnih koščkih padal na zemljo.

»In tako kruto ravnate tudi z menoj, ko hočete
bežati pred menoj. Imejte usmiljenje z bolnim člove¬
kom 1«

Prijel jo je za roko. Ni se branila, saj so minile
njene sanje.

»Kako je mehka ta vaša ročica. Kako bi hitro
prešla vsaka bolezen tistemu, ki bi ga gladila ta
mehka ročica.«

Nadina je poslušala Brankoviča, a do srca ji niso
šle njegove besede. Naklonila se je in je odšla.

»Krotka, ponižna stvarca,« je šepetal nadporočnik.

In računal je s treznim preudarkom.

Lepo doto bi dobil, ako bi poročil Nadino. Denarja
mu je treba, ker ima dolgove. In tako lepo in svo¬
bodno se da živeti, kdor ima dovolj denarja. Zažviž¬
gal je slugi. Bil je vajen temu, kakor pes, ki mu za¬
žvižga gospodar, in priteče.

»Pokliči gospoda ritmojstra! Reci, da bi rad go¬
voril z njim.«

»Da, gospod nadporočnik,« je dejal sluga in odšel
po Zavinščaka.

Tako lepo bi bilo potem! Nobenih sitnih in muč¬
nih denarnih skrbi bi ne bilo več. Potem bi se šele

359

začelo pravo življenje. Zdaj je plača tako skromna,
da ni za nikamor. A oficir mora živeti, sicer je dol¬
gočasno in ničevo to ubogo preganjanje po vajah in
vojaščnicah. He, Nadina in pa njen denar! .

»Kaj želiš, prijatelj?« je klical že oddaleč Za-
vinščak.

Brankovič je vstal in stopal ob palici.

»Nikar se ne trudi, le ostani,« mu je velel Za-
vinščak.

»Nič se ne trudim, samo pokazati sem ti hotel,
da bo kmalu treba odriniti. Noga je zdrava, samo
malo trda je še!«

»Žal mi bo, res! Zdaj je bilo življenje pri nas,
poslej bo puščava!«

»Tako bo težko tudi meni!« je dostavil Brankovič.
»Tako lepo je tu! Vedno bi ostal, a kliče me dolžnost.
A ti ne boš hud name, če sem odkritosrčen proti tebi.
Če ti ne bo všeč, kar ti povem, stori kakor bi niče¬
sar ne slišal in pozabi takoj, ko izgovorim.«

»Dobro! Tu imaš mojo roko! A kaj imaš tako
skrivnostnega?«

»Preden odidem, moram biti na jasnem. Gre za
srečo mojih bodočih dni. Tiče se Nadine!« je rekel
nadporočnik odločno in glasno, da ni bilo nobenega
dvoma o resnosti njegovih besed.

»Sediva!« je rekel Zavinščak.

Sedla sta.

»Kako si rekel?« je vprašal Zavinščak.

»Rekel sem, da se tiče Nadine,« je ponovil Bran¬
kovič.

»Kako to mišliš?«

»Tvoja hči — da govorim brez ovinkov :— mi
ugaja, kakor mi ni še nobena ženska doslej. Preveril
sem se, da je resnično, kar si govoril o nji: blaga je
v srcu in izobražena. Ustvarjena je, da bi lahko bila
moja sreča. Vprašam te odkritosrčno in te prosim
tudi odkritosrčnega odgovora: Ali bi mi jo dal za ženo?«

360

»Hm!« je dejal Zavinščak, »tako naglo je prišlo
to vprašanje, da si moram izprositi nekoliko odloga.
A toliko ti povem lahko že danes, da si mi simpa¬
tičen človek in da še vedno vztrajam pri besedi, ki
sem ti jo že povedal, da mora biti mož moje Nadine
samo oficir.«

Brankovič je bil zadovoljen s tem odgovorom.

Ko je ostal po večerji Zavinščak sam z ženo, ji
je povedal, kaj ga je vprašal nadporočnik.

»Vedel sem, da pride .do tega!« je pristavil. »In
tako je tudi najbolje. Ali ni mogoče, da pride zopet
kak Dominik in zbega dekleta in nam napravi sramoto?«

»A toliko pravice do svoje hčere mi vendar pu¬
stiš,' da se pogovorim najprej z njo, kake so njene
misli?« je rekla žena.

»To se razume! To je tvoja pravica in tvoja
dolžnost!«

Jelka ni spala vso noč. Vso noč je mislila na
hčer. Njeno srce je molilo zanjo, vse bi se žrtvovalo
zanjo, iztočilo bi zanjo zadnjo kapljo krvi. Ako ga
hoče, ji ne sme braniti. Bolje je, da ostane mati brez
hčere, nego hči brez sreče. Ako ga neče, tedaj mora
zmagati njeno srce nad očetovo trmo. In tako je mi¬
nila noč; dolga je bila in polna skrbi.

Drugo jutro je vstala in odšla v Nadinino sobo.
Tam je ni bilo več. Pogledala je mati skozi okno in
je videla hčer na vrtu. Bila je pri svojih cveticah,
sama najlepša med njimi, cvetic kraljica.

Mati je šla na vrt in jo je vprašala: »Ali bi se

omožila, Nadina?«

Pogledala jo je in se je nasmejala: »Zakaj to

vprašanje, mama? Če bi se. omožila?«

»Da,« je pritrdila mati, »včeraj je vprašal gospod
nadporočnik Brankovič očeta, ali bi te dal njemu za ženo.«

Nadini se ni nič izpremenil obraz: ni se zavzela,
ni se prestrašila, mirno so gledale njene oči. Minile
so njene sanje, zdaj je vseeno . . .

361

»Reci očetu, da ga vzamem, nadporočnika Bran¬
koviča namreč!«

Govorila je tako jasno, da ji je mati verjela.

»Nadina!«

Samo poklicala jo je in sklenila je roke.

»Da, mama! Ako si ti oficirjeva žena, zakaj bi
ne bila tudi jaz? Saj vem, da ima očka oficirje naj¬
rajši. In morda ustrežem s tem očetu bolj nego nad¬
poročniku samemu.«

»Vse to govoriš brez premisleka,« je rekla mati,
»ali taka vez ni za kratko časa, ampak za zmeraj.«

»Nič se ne boj, mama! Vse to vem: Kdor se po¬
roči, se ne poroči za en dan, za dva ali za tri dni,
temveč za vedno, do smrti. In kaj bi se bala, kaj bi
premišljala? Prišlo je, torej naj se zgodi!«

Na vrt je prišel tudi oče. Radoveden je bil, kaj
je opravila mati.

»No, Nadina,« je klical že oddaleč, »kako je,
kaj je ?«

Namesto nje je odgovorila mati: »Nadina pravi,
da se naj zgodi po tvoji volji.«

»Ali ne tudi po njenem srcu?« je vprašal oče.

»Tudi, tudi!« je rekla Nadina.

In zdaj je bil Zavinščak najsrečnejši človek, tako
je vsaj trdil. Njegovo ime ostane č sto, njegova čast
neomadeževana. Ni mogel pričakati Brankoviča, zato
je šel v njegovo sobo. Nadporočnik je še spal. Naglo
je odprl Zavinščak vrata in ga zbudil.

»Moj zet, moj zet!« mu je klical z veselim gla¬
som. Planil je k postelji, ga začel objemati in poljub¬
ljati.

Brankovič je dobil odgovor, kakršnega si je želel.

Tistega dne so obhajali zaroko. Pri obedu je
Zavinščak vstal in govoril nadolgo in naširoko.
»Življenje je boj, in mi smo vojaki, ki zmagujemo.
Kdor nas premaga, temu moramo dati, kar hoče imeti
od nas. Poznal sem trdnjavo, ki je hranila v sebi

362

dragocen zaklad. Prišel je junak in je vzel trdnjavo
in zahteval od premaganega gospodarja oni dragoceni
zaklad. Ta ga je ljubil, a dal mu ga je vendarle, ker
je vedel ceniti junaštvo. In glejte! Ta zaklad je moja
Nadina« — in Jelko in Nadino so oblile solze — »in
ta junak je nadporočnik Roman Brankovič in tisti
gospodar sem jaz. Zmagalo je njegovo junaštvo, zato
mu dam zaklad, ki mi je drag in neprecenljiv, a dam
mu ga vendarle, ker je treba ceniti junaštvo!« Kon¬
čal je slikovito napitnico s tem, da je nazdravil že¬
ninu in nevesti.

Zdaj je bila Brankovičeva dolžnost, da se je
zahvalil. Poprijel se je Zavinščakove prispodobe in
zagotavljal nevesto in njene starše, da bo znal kot
navdušen oficir čuvati ta zaklad, ki mu ga ne more
vzeti nobena sila. Njegova sablja bodi porok za to!

Zavinščak je kimal z glavo in si mel roke.

Brankovič je nazdravil staršem nevestinim.

Kmalu potem se je nadporočnik odpeljal, da uredi
svoje stvari. Kadar se vrne, tedaj pride po Nadino in
jo vzame s seboj.

Nadina se ni nič bala tistega dne. Tako je bila
razpoložena, da se ji je zdelo, kakor da ga težko pri¬
čakuje. Kar je bilo od tistega dne naprej, je bilo vse
potopljeno v globoki tajnosti. In to je bilo, kar jo je
mikalo. Ničesar si ni obetala, ker je vedela, da je
potem tudi razočaranje manjše. Ko je videla mati
vdano in upokojeno hčer, se je tudi sama umirila in
je pričakovala bodočnosti, hčerine sreče.

A eno si je takoj izprosila Nadina od matere.
Bila je Meta. Z Nadino sta si bili prijateljici od nje¬
nih otroških nog, in Nadina je hotela imeti Meto s
seboj. Ni ji mati odrekla, a tudi Meta je obljubila, da
gre z njo, »in naj bo na konec sveta«.

»Tako bom imela pri sebi vedno domačega člo¬
veka,« je dejala Nadina.

363

Vedno je bila pri Meti. Z njo se je menila, kako
si bosta opravili stanovanje, kako bosta lepo doma
in kako se bosta pogovarjali o domu in o starših in
o vsem, kar ostane tu, ko odideta oni dve.

Prišel je junak. Roman Brankovič je dospel. Za-
vinščak si je dal napraviti čisto novo uniformo. Slo¬
vesnost je bila izredna, nobene take ne bo več. Zato
so pokali na pristavi topiči, z gradu je vihrala dolga
zastava. Naj ve Brankovič, da jemlje Zavinščakovo
hčer.

Kmalu popoldan po poroki sta se odpeljala Ro¬
man in Nadina. In tudi Meta je odpotovala z njima.

Preden pa se je Nadina poslovila od matere, jo
je ta poklicala k sebi v sobo.

»Med starimi papirji sem dobila to-le pismo,« ji
je rekla mati in ji izročila zapečačeno pismo.

Nadina ga je vzela in brala na naslovni strani:
»To pismo sme odpreti samo Friderika Zavinščaka
vnuk (Fricetovega otroka otrok), bodisi moškega ali
ženskega spola.«

Nadina se je nasmejala, in nasmejala se je tudi
mati, rekoč: »Le vzemi pismo s seboj! Ako ti da Bog
otroka, pa naj bere, kaj mu piše neznana roka!«

Hči je položila pismo med svoje papirje in ga
vzela s seboj.

V.

Po odhodu Romana in Nadine je navdajalo Za¬
vinščaka in Jelko neprijetno, težko čuvstvo. Bilo je
jima tako, kakor bi storila slabo in krivično dejanje,
ki se ne da ni zagovarjati ni opravičiti.

»Zdi se mi, da nisva storila prav,« je rekla Jelka
možu, »prehitro se je vse izvršilo.«

Takisto je mislil tudi Zavinščak, a ženi ni hotel
tega razodeti. Ležalo mu je samo v srcu.

»Nobena dobrota ni prenaglena,« je tolažil ženo
»Nadina je zdaj navarnem, nobenega Dominika se

364

ni več bati. In tako je očuvana tudi moja čast, čast
mojega imena in stanu. Ni se nama bati nobenega
presenečenja, nobene neprijetnosti.«

»Vedno govoriš samo o časti. Ali pa ni tudi hče¬
rina sreča očetova čast?« je vprašala Jelka.

»Saj to je tisto,« je odgovoril Zavinščak, »ako
se ne čutim užaljenega na svoji časti, ako sem miren
v svojem srcu, mi je to porok, da je zagotovljena
Nadini srečna bodočnost, taka bodočnost, kakršno ji
privoščiva in kakršno zasluži.«

Temu napačnemu sklepanju ni Zavinščak sam
prav verjel. A njegova »oficirska čast« je bila toliko
samoljubna, da bi žrtvoval tudi hčerino srečo, če bi
bilo treba. Sicer je bil pa preverjen, da ne more Na¬
dina z možem-oficirjem živeti drugače nego srečno.
Vkljub tej misli se pa Zavinščak vendarle ni mogel
iznebiti tesnega čuvstva. Ogibal se je žene, ker se je
bal, da bi zopet ne začela razgovora o Nadini. Še po¬
gosteje kakor prej je zajahal konja in jezdil okrog
brez namena in smotra, samo zato, da se razmisli in
da mu ni bilo treba ostajati doma in gledati žalost¬
nega Jelkinega lica. A kadar je jezdil po svojem po¬
sestvu, mu je bilo dolgočasno in samotno, ker ni bilo
Nadine ob njegovi strani.

Jelka ni mogla nikjer dobiti razvedrila. Kamor¬
koli je pogledala, kamorkoli stopila — povsod je bilo
prazno in puščobno, ker ni bilo nikjer Nadine. Če je
kje zagledala kako njeno stvar, obleko, slamnik, črev-
lje, pletenje, se je naglo obrnila vstran, ker jo je vse
to spominjalo hčere, ki je ni bilo nikjer. Kakor bi jo
odnesli na pokopališče, in bi klicali materi ti ostanki,
da je bila Nadina, a da je ne bo nikoli več nazaj.
Odšla je, da se ne vrne. In tudi mati je kriva, da
več ne pride!

Tudi mati je kriva! In zato je bila Jelka Zavin-
ščakova otožna. Nobenega veselja ni bilo zanjo.

365

Z možem je govorila malo. Hodil je svoja pota.
Zdaj je bil sam, nobene druge skrbi ni imel, razen
da je kratkočasil sebe. Še češče nego prej je hodil
v Zagreb, da se je zabaval v družbi starih znancev
in prijateljev. Zato je bilo treba denarja.

Treba je bilo denarja, ker je bilo veselo življenje
drago. Svoj denar je dala Jelka hčeri, sebi je prihra¬
nila še toliko, da se ji ni bilo treba bati bodočnosti.
Na moža se ni mogla zanašati, ker je poznala nje¬
govo lahkomiselnost. Celo bati se je bilo, da bi kdaj
ne bilo treba z njenim denarjem vzdrževati sebe in
moža. Zato je začela Jelka po hčerinem odhodu sko¬
pariti, in Frice bi ne dobil od nje denarja, če bi jo
prosil na kolenih.

Poizkušal je, a brez uspeha.

»Čemu stiskaš in skopariš,« ji je dejal. »Ljudje
se zgledujejo, a jaz ne morem nikamor. Obeta se mi
starost, grša od mladosti.«

Jelka se je delala, kakor da ga ne sliši.

»Nadina je preskrbljena,« je začel iznova, »in prav
neumno se mi zdi tako skopuško ravnanje. Ali naj
prijemlje stari oficir za plug, da mu ostane denar,
ki ga mora plačevati za hlapca? Tega pa tudi ne
more živ človek zahtevati od mene, da bi dremal v
samoti in da bi na stare dni ne imel ničesar od živ¬
ljenja. Ko bi vedel, da pride tako, bi se premislil,
preden sem te vzel!«

A tudi te besede niso nič izdale.

»Stari oficir — ha!« je tožil dalje Zavinščak, »svetli
gumbi in prazen žep! Žena mu pa čepi doma in grabi
na kup. In kaj ima človek od vsega tega? Jezo in
bridke dni! Hči je preskrbljena, a oče samotari in se
ubija na kmetiji. Namesto sablje si opašem motiko,
da bo sramota toliko večja!«

Zganila se je Jelka in je gledala moža.

»Jaz imam svoje, Nadina svoje, ti svoje — tako
je najbolje,« je rekla. »Vsi imamo dovolj, če hočemo biti

366

pametni. Star si dovolj in lahko bi bil pameten. Kaj
siliš vedno z doma? Ni ti treba prijemati za plug, a
gledati je treba, da delajo tisti, ki jih plačuješ za to.
Ti pa samo v Zagreb in v Zagreb. Marajo tam za
starega ritmojstra! Doma pa delajo ljudje, kakor se
jim zdi. Seveda: gospodarja ni, njegove misli veljajo
samemu sebi, in potem gre vse nazaj in vse zastaja.
Zadnjič sem šla pogledat v mlin. Hlapec je spal o
belem dnevu, kolesa so stala. Zakaj tako? Gospod
je bil v Zagrebu, kdo bi se menil za delo. Jaz tudi ne
morem biti povsod. Če me ni v gradu, je tu vse na¬
robe. — Drži se doma, pa ne bo treba motike name¬
sto sablje, in nikomur ne bo sramote. Tvoje posestvo
je toliko, da ni treba praznega žepa. Nekoliko pameti,
pa ne samo veselje. Ne vem, kaj imaš! Samo oficir
in oficir in nič drugega. Človek se mora vdati: tak je
položaj — tak bom sam.«

Frice si je vihal brke in je bil jezen. Trdo je sto¬
pal, da so zvenele ostroge.

»In ravno zato, ker se jezi, bom živel tako, kakor
hočem sam,« je govoril samemu sebi. »Ne bom se
kisal doma, da bi se mi ljudje smejali in govorili, da
me je podjarmija žena in mi ugrabila svobodno voljo.
Kaj me briga! Če mi ne da iz svojega, pa si vzamem
sam iz svojega. Toliko je, da bo dovolj do smrti, kaj
me mar za druge. Svojo voljo imam, in star oficir ne
bo posedal poleg skopuške žene in je branil muh!«

Toliko časa si je dopovedoval Frice, da ni ustvar¬
jen za kmetijo in za samotarsko zdehanje, da je na¬
posled verjel samemu sebi. Prepričeval se je, da ima
pravico do ugodnega življenja in da ima tudi sred¬
stva za to.

Med ženo in možem je nastalo nasprotje. Molče
sta se srečavala, oči so se obračale vstran. Nadine
ni bilo, vse je bilo prazno. Ostalo je samo težko čuv-
stvo, da sta storila oče in mati velik greh. Nad gra¬
dom je plavalo dušeče ozračje. Bilo je, kakor da se

367

pripravlja nevihta, ki zahrumi z neznano silo. Kakor
bi prihajala osveta, ki hoče maščevati nedolžno
mladenko. Vseokrog je bilo neprijazno. Cvetice so
venele, plašno so plehetale ptice po vrtu. — Očetu in
materi je bilo tako, kakor da jima zdajci pride ža¬
lostno poročilo, ki se bo glasilo kot težka obtožnica:
vidva sta kriva, da vene in umira Nadina. — Srcu ni bilo
miru ne podnevi ne ponoči. Vse je bilo napolnjeno z
zlo slutnjo. Dan je še kako minil. Ali noči so bile
dolge. Minevale so brez spanja ali pa v hudih sanjah.
Prihajala je do postelje grda, ostudna pošast. Oči so
gorele v rdečem ognju. Roke so se iztezale, hrepeneč
po plenu. Bila je vest, ki je očitala in grizla. In cve¬
tice so venele, plašno so plehetale ptice po vrtu . . .

V Zavinkovcih so samevale razvaline. Prerastel
jih je osat in plevel, da so bile videti kot zapuščeno
groblje. Otroci so se pojali okrog. Okna in vrata v
hišici so bila zaprta leto in dan. Vse je bilo pozabljeno.

Nesoglasje, ki je zavladalo v gradu, je udarilo na
dan. Kot neubrana pesem je vzplavalo daleč v okolico.
Prikrivali so ga grajski ljudje, a vse se je razvedelo. Ali
je govorilo očrnelo zidovje? Ali so govorile veneče
cvetice? Grajski posli so držali roke navzkriž in so
hvalili gospoda, ki se ni menil zanje. Hvala je bila
obsodba, in neubrana pesem je zvenela daleč po okolici.

Stari ljudje, ki so čuvali deco in domove v Za¬
vinkovcih, so pokašljevali in se spogledavali. Name-
žikovali so si in kazali doli na grad in gor na raz¬
valine, groblju enake. In dvigali so roke tja proti vi¬
sokemu nebu in kazali za Zavinščakom, kadar je slu¬
čajno prijezdil mimo.

Ko se je skril jezdec v prahu, in je utihnil topot
konjskega kopita v dalji, so se nagibali drug k dru¬
gemu in so si šepetali in si kazali prazne dlani. Udar¬
jali so se ob prazne žepe in dvigali ramena.

»Kaj nas briga!«

»E! Kakor prišlo — tako prešlo!«

368

»Zdaj jezdi zopet v ložo, da izbere hrast, ki ga
podere jutri sekira. Treba je po svetu, zakaj dom je
dolgočasen, kakor bi dremala v njem stara sova. Zato
pa: le poj, sekira, da bodo peli tudi tolarji!«

Dobro življenje je drago, in zato je pela sekira
žalostno pesem naprejinnaprej. Svetilo se je v gozdu,
nič ni bilo več tistega udobnega somraka, lepe vab¬
ljive sence. Solnce je svetilo naravnost na mahovita
tla in je črtalo po njih dolge, jasne proge. In čimveč
je bilo solnca v gozdu, tembolj 'žalostno je bilo v
njem.

Ljudje so hodili mimo in so bili namesto go¬
spodarja žalostni svetlega gozda. Govorili so o slabem
gospodarstvu in nobene lepote niso videli tam, kjer je
prej tajinstveno šumelo košato vejevje. Jutro je prišlo,
in takoj so zbežale sence iz gozda. Prej se je moralo
jutro speti do velikega poldneva, preden je izmed
gostega drevja odbegnil mrak, a zdaj — komaj je
pogledalo, že je pobleščalo med vejami, in sence so
padle na zemljo in so se krčile in se potopile in raz¬
gubile v jasnem dnevu.

Da ni bilo treba Zavinščaku najemati toliko de¬
lavcev, ni obdelaval vsega polja. Posejal ga je deloma
s travo, ki jo je najlažje spečal v denar. Prodal jo
je kar na rastilu, ali pa je spravil seno in ga pro¬
dajal, ko ga je drugim zmanjkalo. Tako-le spomladi,
ko še ni bilo košnje, je tudi njemu pošla krma, zato
jo je moral kupovati za drag denar ali pa je popro-
dal toliko živine, da je pičlo izhajal z njo.

Tudi v njegov vinograd se je zaredila trtna uš.
Svetovali so mu, naj prekoplje zemljo, jo pognoji in
zrahlja ter zasadi z ameriškimi ključi. Njemu bo to
lahko, ker ima s čim. S tem opomore sebi in pokaže
sosedom, kako se da izogniti nesreči in zopet dvig¬
niti propadlo vinarstvo. To bi torej bilo dobro na
vse strani. A Zavinščaku se ni hotelo. Koliko dela bi
bilo treba, koliko stroškov, koliko čakanja, a kdo mu

369

je porok, da bi vse to imelo kaj uspeha. Zato je rajši
iztrebil trte in posejal vinograde s travo. Tako je
najmanj dela in najmanj stroškov, in vse, kar pri¬
dela, je dobiček.

Mlin je dostikrat stal. Kar je imel svojega žita,
to je bilo kmalu zmleto. Drugi pa tudi niso prinašali
toliko, da bi morala kolesa vedno ropotati.

»Kadar molči mlin — poje boben!« so govorili
ljudje.

Čolniček, napravljen za Nadino, je stal ob bregu.
Voda ga je razprala, da je bila barva umazana in
les nagnit. Ni bil več za rabo. Stal je na vodi, do
polovice potopljen vanjo, v spomin na Nadino, ki se
je vozila v njem in bila vsa srečna in se je zdaj
potopila v tujini.

Zavinščak je bil manj doma nego z doma.

Prijelo ga je in ni mogel vztrpeti. Začutil se je
zapuščenega in nesrečnega in moral je med ljudi, ki
so ga umeli in radi videli med seboj.

»Marajo tam za starega ritmojstra!« ga je sicer
zbadala Jelka, a on dobi tudi tako družbo, ki mara
zanj. Tamkaj pozabi na to kmetiško dolgočasnost, na
to moreče ozračje. Pomladi se in poživi, veselo mu
zaigra kri po žilah, vstanejo spomini na lepa, mlada
oficirska leta — e, stari ritmojster je še vedno kre¬
pak in zabaven oficir.

Kri je kri! Ogenj, ki gori v žilah, se ne da po¬
gasiti. Človek živi samo enkrat. Ako ne živi tedaj
veselo, potem ni vredno življenje življenja. Potopiti
se v vsakdanje skrbi, se odreči uživanju in samo časih
v težkih dneh zasanjati o minulem — to je za druge
ljudi, a ne zanj. Ugrabiti sedanjosti to, kar ponuja
najlepšega — to je bila njegova modrost.

In zato je tudi potrkal na posojilniška vrata in
rekel: »Dajte mi na to in to toliko in toliko!«

In dali so mu, ker je bilo vredno denarja.

Trije rodovi.

24

370

Ko je bil zopet denar v žepu, se mu je razjasnilo
lice. Dvignil je glavo in je bil vesel in prijazen. Udar¬
jala je sablja ob kamenje, da^se je čulo nadaleč:
Zavinščak ima denar! Hodil je po mestu in je ustav¬
ljal ljudi po ulicah. Za vsakega je imel vljudno be¬
sedo. Vedeli so, da se pripravlja na odhod. Iznebiti
se mora denarja, sicer ni zadovoljen.

»Pravzaprav je dober človek. Vse razsiplje, kar
ima. Kakor sneg pod solncem, tako mu gine vse izpod
rok. Morda mu ne ostane niti toliko svojega, kamor
bi stopila podkev njegovega konja,« so pravili.

In res je odšel: za teden dni ali za dlje, kakor
je že bilo z denarjem. In kadar se je zopet vrnil, je
pripeljal s seboj novega konja, nov voz ali kaj dru¬
gega, samo da je bilo novo in lepo in da je pokazal
ljudem, da ne hodi brez posla z doma. In zopet je
bil siten in oduren, da so se ga ogibali. Povešal je glavo
in je tožil, da je bolan, da nima nikogar, ki bi se z
njim pozabaval in ki bi ga umel. Vse mu je bilo tako
majhno, nizko in tesno, da se ni mogel niti svobodno
okreniti, niti poleg volje razpeti rok, da bi se mu
razširile prsi. Vseokrog je bilo neprijazno. Cvetice
so venele, plašno so plehetale ptice po zraku . . .

Z ženo nista govorila. V gradu si je uredil svojo
sobo in razobesil orožje po steni. Tam je presedal
ob deževnih dneh, kadil iz dolge pipe in prebiral
knjige o velikih vojnah.

»Izgrešil sem svojo pot. Zdaj bi že jezdil celemu
voju na čelu, in zlato se bi svetilo na ovratniku.
Vojna bi se začela, in zmagovalno bi vodil svoje
čete v krvavi ples. Slavno bi bilo moje ime; brali bi
ga v knjigah in govorili bi s častjo in z občudovanjem
o velikem junaku. A tako pa samevam in ginem
kakor hudodelec v ječi. O-o-o! Življenje, usoda!...«

Lilo je izpod neba, a zajahal je konja in ga podil
po cestah, da je škropilo blato na konja in jezdeca.
Pa je bilo lepo — kakor svoje dni na vojaških vajah.

371

Potem ga je začelo zbadati po nogah, da je škripal
z zobmi in stiskal pesti. Treba je bilo poiskati si
zdravniške pomoči, a še prej je bilo treba napolniti
mošnjo, in ko je bila polna, mu je takoj odleglo.
Dvignil je glavo, in vse je bilo zopet v redu.

Gospa Jelka je samotarila. Zaprla se je v grad,
nikoli je ni bilo na izpregled. Ljudje so skoro pozabili
nanjo. Včasih se je zagibala za ograjo grajskega vrta
črno opravljena ženska postava. Tisti, ki so šli mimo
in so jo videli, so se je spomnili: »Saj še ni umrla.
Še živi!«

Živela je popolnoma sama zase. Tudi s posli je
govorila samo toliko, kolikor je bilo treba. Glavo je
sklanjala, oči so bile pol zaprte in roke sklenjene.

»Kaj je naši gospe, da je tako zamišljena?« so
se izpraševali.

Naposled so se privadili in nič več se niso iz¬
praševali. Pozabili so, kakšna je bila prej, in poznali
so le tako, kakršna je sedaj. Čudno se jim je zdelo,
če je kdaj dvignila glavo in razklenila roke. Oddah¬
nili so se, kakor da je vedra sapa razgnala dušeče
ozračje. A vrat se je zopet upognil, in roke so se
sklenile. Ženska postava, oblečena v črno, se je pre¬
mikala po gradu kakor da nekoga išče s polzaprtimi
očmi. Posli so govorili šepetaje in hodili po prstih.
Vse je bilo tiho in mirno, kakor da leži mrlič v hiši.
Vseokrog je bilo neprijazno. Cvetice so venele, plašno
se plehetale ptice po zraku . . .

Nadine ni bilo, zaman so jo iskale materine oči.

Hudodelstvo je bilo izvršeno, nič več se ni dalo
popraviti. Srce je razjedal črv, in noči so bile dolge
in strašne.

»Nadina, Nadina!« je klicala mati.

A ni bilo nobenega odziva. Pisala ji je in jo pro¬
sila, naj se vendar oglasi, naj ji pove, kaj pomenja
ta strašni molk. A ni bilo nobenega odziva. Vprašala
jo je, ali želi, da jo obišče, da pride mati k hčeri, da

372

se napije njene ljubezni in si umiri srce in se reši
bremena, ki jo pritiska k tlom. A ni bilo nobenega
odziva.

Hudo je bilo materi. Postarala se je, lasje so
ji posiveli.

Minevali so meseci, dolgi meseci težkega, neuteš-
ljivega hrepenenja. Mati je odmrla svetu. Njene misli
so bile žalostne kakor bi veljale najdražjemu mrliču.
Nič več ni upala, ničesar več pričakovala. Mož je
hodil poleg nje kakor popolnoma tuj človek. Nikogar
ni poznala, nikomur ni gorelo njeno srce. Vse je ugas¬
nilo, ko jo je pozabila Nadina. Samo misli nanjo so
ostale, misli, tako iskrene in globoke, da so ustvarili
Jelki nov svet tihe žalosti, ki je tem lepša, srcu

tem dražja, čim globlje se pogreza vanjo.

VI.

Prvo, kar se je zgodilo, je bilo, da je Roman
Brankovič zahteval od Nadine, naj mu izroči denar.

Dala mu ga je. Samo nekaj ga je prikrila.

Njene sanje so minile. Ni se več spominjala

pravljice o speči kraljični, zato ji je bilo vseeno. Z

denarjem si ne more kupiti sanj.

Drugo, kar se je zgodilo, je bilo, da je Roman
Brankovič Nadini prepovedal — in to strogo in s

poudarkom neizprosnega oficirja — vsako občevanje
z domom.

»Zdaj si moja žena, in ves svet naj te nič ne
briga. Kar se zgodi v najinem stanovanju, to ne sme
nikamor iz njega. Ako kdaj zvem, da mi ravnaš za
hrbtom, gorje tebi in tistemu, ki bi ti pomagal!«

Njegov glas je bil trd, boječe je povesila Nadina
oči.

»Ali si me razumela?« jo je vprašal. »Poglej mi
v oči in mi povej, če si me razumela?«

»Da!« je rekla Nadina im mu pogledala v oči.

373

Zapretil ji je Roman z roko in jo premeril z
ostrim pogledom.

Odtedaj se ga je bala. Ako je ni vprašal, ni nikoli
nič govorila. Izpočetka se ji je zdelo čudno, da ne
dobi nobenega pisma z doma. Ali so tako hitro po¬
zabili nanjo? A Brankovič je prestregel vsako pismo,
in tako ni prišlo nobeno v njene roke.

»Ako so pozabili name doma, je prav, da mi je
prepovedal mož vsako občevanje z domom. Pa poza¬
bim tudi jaz na dom.«

Tako je rekla Nadina in je živela brez sanj. Kakor
plašna ptica v kletki, ki se preleta in išče po prirodnem
nagonu izhoda, tako je hodila po stanovanju Nadina.
Pogledi so ji uhajali ven na živahno ulico, preko gora
in dolin so si želeli, daleč, daleč so hoteli odtod. Tja
do neba se je dvignil zid, nobenega izhoda ni bilo...

Kadar začuje otrok, da prihaja oče, kako mu za¬
igra srce, kako mu zbeži naproti, da ga objame in
mu obvisi v tesnem objetju okolo vratu. Vsa ljubezen
zakipi v otroku, saj prihaja on — oče. Objem vrača
z objemom, poljub s poljubom. Otrok govori in go¬
vori in pripoveduje, kaj je delal, kaj videl, kaj učakal
novega. V eni sapi bi rad povedal očetu vso to dolgo
pisano zgodbo dnevnih doživljajev. Oče ga vzame na
koleno in posluša otroka in mu gladi lase. Dostikrat
ga ne ume, a vendar mu prikimava in pritrjuje in
se ves pootroči poleg njega.

Egidij je bil že tako velik in razumen, da je znal
govoriti in se igrati. A edina družba mu je bila mati
Nadina in Meta in vojak Kiš, ki je stregel očetu. In
vsi so bili zmeraj tako tihi in boječi, da je postal
tudi Egidij njim enak.

Samo včasih mu je zaigrala mlada kri. Sama ob
sebi je zagorela. Užgala jo je mladost. Tedaj je po¬
skočil, ploskal z rokami in skočil materi v naročje.
Puščava se je izpremenila v raj. Mlada mati Nadina
se je spomnila domačega vrta, ko mu je bila še ona

374

vrtnarica, cvetic kraljica. Pokropila je sina s solzami,
nekaj se je nagnilo k njenemu srcu; bilo je kakor
zvezdnata noč s sladkimi sanjami.

Morala je priti tudi Meta, da je videla to veselo
lepoto. Tudi Kiš je moral stopiti v sobo, da je videl
Egidija, kako zna biti vesel. Vsi so se smejali in nič
niso vedeli, da so navadno tako boječi in tihi, kakor
bi prežala nanje težka roka krutega človeka, da
zdajci pade in ubije lepoto in veselje.

»Ko bi ga le še ne bilo,« so natihem želela srca.

Zazvenele so na stopnicah ostroge.

Prešinil jih je strah.

Kiš je planil iz sobe, Meta je zbežala v kuhinjo.

»Tiho! Oče gre!« je rekla mati.

Egidij se je ozrl, kam naj zbeži, kam se naj skrije.
Ni bilo več časa, vrata so se že odprla, obstal je kar
sredi sobe.

Mračno je gledal oče. Sedel je za mizo in čakal
večerje.

»Že zopet ta mrtvaški molk in ti sitni obrazi,« je
zamrmral.'.in vstal in odšel.

Oddahnili so se. Vedeli so, da ga ne bo dolgo
domov. Zdaj se zopet lahko smejejo.

Največkrat pa je prihajal Roman Brankovič šele
pozno ponoči. Egidij je že dolgo in sladko spal. A
vendar se je včasih prebudil, ker je oče prevrgel stol,
treščil ob tla škornje in se jezil. In ponoči se je ves
ta šum in ropot še bolj slišal, nego kadar je ropotal
oče podnevi. Zato se ni zdelo Egidiju nič čudnega,
da se je tako hipoma prebudil iz spanja. Obšel gaje
strah, da bi zaklical mater, a bal se je, da ga ne bi
oče udaril, kakor ga je že nekoč.

In nikomur domačih se ni zdelo nič nenavadnega,
ako je takoj zjutraj, ko je odšel oče z doma, zakli¬
cal Egidij: »O, ko bi ga le dolgo ne bilo domov! Tako
veseli smo, kadar ni očeta!«

375

In kadar ga ni bilo k večerji, so vedeli, da se
jim ni bati njegovega prihoda. Vsi so bili ali v sobi
ali v kuhinji in so se smejali.

Meta je znala lepo pripovedati. Veselje jo je bilo
poslušati. Egidij bi sedel poleg nje dan in noč in bi
jo poslušal. Samo j ko bi spanca ne bilo. Zato je pa
morala Meta hiteti, da:je prej končala, nego je prišel
spanec, ki je zaprl dečku oči in ga prenesel v drugo
deželo še lepših pravljic.

Lepo je znala pripovedati Meta. Tolikokrat je po¬
vedala že vse pravljice, a vedno jih je morala ponav¬
ljati, ker so bile vedno lepe. Egidij jih je znal ponav¬
ljati malone od besede do besede, a vse lepše jih je
bilo poslušati, ako jih je pripovedala Meta.

»Bil je grof,« je pripovedovala Meta, »ki je imel tri
graščine in stodevetindevetdeset glav živine. Pol je
bilo črne in pol bele. Črno je imel rajši, ker je bila
enaka njegovi črni duši, bele pa ni maral, ker ga je
bela barva bodla v oči in dušo. In zakaj je imel črno
dušo? Črno dušo je imel zato, ker je bil ves poln
zlih dejanj. V treh graščinah je imel vse polno grdih
ljudi, ki so imeli kosmate brade in se niso nikdar
česali. Iz njih družine je bil tudi levi razbojnik, ki
je umrl”poleg Kristusa križanega. Ti nepočesani bra¬
dači so prežali na popotnike in so jih pobijali s ka-
lanicami kakor nemo žival. Kar so nagrabili plena,
so ga znašali v graščine in se tam mastili, da se jim
je cedilo od ust. Pili so rujno vino in so govorili
grde reči. Ako je zasadil grof belo rožo na vrt, se je
takoj drugi dan vsa pordečila in tretji dan je že
usahnila in je bila vsa črna. Ako je zasadil belo lilijo,
je drugi dan visela po' nji krvava rosa in tretji dan
je počrnela in usahnila. Nobena roža ni hotela rasti,
ker je bila vsa zemlja oskrunjena od zlih dejanj. Grof
je pa imel ženo, lepo in pobožno. Oblačila se je v
črno in je molila noč in dan. Kadar so se razbojniki
gostili, so prosili grofa, naj povabi ženo, da se bo z

376

njimi gostila. Grof je bil pijan in je klical lepo in
pobožno ženo, naj pride jest, pit in plesat. Žena pa
ni hotela med divjake, zato pograbi grofa jeza, da
gre do žene in jo prime za lase in jo vleče na dvor,
kjer so pili iz škafov in jedli kar naravnost iz velikih
kotlov. Grof je vlekel ženo za sabo, a žena je molila
Kristusa križanega in mu dajala čast, ker trpi zaradi
svoje nedolžnosti. Njena glava je tolkla ob tla. In
kamor je udarila glava, tam se je podiralo. Glava je
udarila ob tla, in tla so zgrmela v prepad; glava je
udarila ob stopnice, in stopnice so zgrmele v prepad;
glava je udarila ob dvor, in dvor je zgrmel v prepad,
in v prepad so zgrmeli vsi oni razbojniki. Samo eden
je ušel, in tega so potem ujeli in ga pribili na križ,
da je umrl poleg Kristusa križanega na levi strani.
Grof je hotel izpustiti ženo, a ni je mogel. Grozavica
ga je obšla, ko je videl, kako vse okolo njega grmi
v prepad. Šele tedaj, ko ni bilo nikjer ničesar, je lahko
izpustil ženo iz rok. A komaj jo je izpustil, že je
zletel iz nje bel golobec, ki se je dvignil naravnost
nebu pod oblake, iz pepela njenega telesa pa je zra-
stel grm, ves obdan s trnjem in posipan z belim cve¬
tjem. V tistem hipu se je izpremenil grof v volka. Bežal
je do druge graščine — a nikjer ničesar. Samo trnje
— znamenje trpljenja. Bežal je do tretje graščine —
a nikjer ničesar. Samo trnje — znamenje trpljenja. In
potem je bežal v ložo. Bil je strašno lačen, da se je
videlo skozenj. Bil je lačen boljinbolj, a kamor je
zagriznil, je bil kamen. Začel je tuliti in zavijati, da
se je čulo do tretje vasi. Tam so se dvignili kmetje
in so šli na volka. Ko jih je zagledal, se je hotel re¬
šiti. Tekel je naprej in naprej in je padel v prepad.
Ubil se je, in iz prepada je vzplaval črn vran. Kmetje
so se ustrašili in hvalili Boga, da niso volkovi.«

Egidij ni obrnil od Mete očesa, tako verno jo je po¬
slušal. Pa tudi pravljica sama o tem grofu se mu je zdela
najlepša, kar jih je znala pripovedovati Meta. To pa

377

zatorej, da je lahko potem vzkliknil: »O, mama, kako
sem vesel, da nisem tak grof, ki se je izpremenil v volka
in vrana. Tista grofica bi že bil, ker se je izpremenila v
belega goloba in je zletela v nebo. Bog ve, ali jo je takrat
kaj bolelo, ko ji je glava bila ob tla? Mene bi že!«

»Bila je sveta in pobožna, zatorej ni čutila nič
bolečin,« je razlagala Meta. »Samo hrepenela je po
nebeškem veselju.«

Egidij je moral spat; trudne so mu bile oči.

Legel je v posteljo in je zaspal. Dolgo ga je gle¬
dala mati. Rahlo se je sklonila nad posteljo in mu
dahnila poljub na čelo.

Sami se ni hotelo v posteljo. Čemu, ko ne more
spati? Pridejo težke misli, in ni spanja in ni sanj.

Zato je šla nazaj k Meti.

»Ali skrbno hranite tisto knjižico in tisto pismo?«
jo je vprašala.

»Hranim oboje kakor čistost svoje duše,« je od¬
govorila.

Preden je izročila Nadina možu denar, ga je ne¬
kaj naložila na posebno knjižico. Kdo ve, ali ji ne
pride prav? A te knjižice ni hotela imeti sama. Če
bi jo videl on, bi ji jo vzel, kakor ji je druge. Zato
jo je dala shraniti Meti. In tudi tisto pismo ji je iz¬
ročila. Zdaj je naslovljeno na pravo ime. Zavinšča-
kovega Friceta otrok ima otroka, Egidiju je torej name¬
njena ona skrivnost. Samo da bi znal kmalu brati.
Kaj hrani pismo? Ali tudi tako presenečenje, ka¬
kršnega ji je hranila njena bodočnost?

»Kaj je to, Meta? Včasih me obide tak strah, da
bi jokala,« je rekla gospa.

»To ni nič, gospa. To so samo zle slutnje, ki nič
ne pomenijo.«

»Zdi se mi, kakor da kmalu umrem. Kaj bo po¬
tem z Egidijem ?«

»To so samo prazne slutnje, ki nimajo pomena,«
jo je tolažila Meta.

378

»Tako bi se rada izgovorila. A nič ne vem, kaj
bi povedala. Tako tesno mi je in tako težko. Jokala
bi, pa ne morem. Toda hranite skrbno oboje, knjižico
in pismo. — Če drugemu ne, pride prav Egidiju. Nič
se ne ve, kaj se še vse zgodi.«

Meta jlje vedela, kaj je gospč. Volk je ugrabil
mladenko, lepo in pobožno. Lakoten je bil, in bilo je
vedno manj tega, kar mu je prinesla na dom. Vsta¬
jala je slutnja, da nekoč poide vse — in kaj potem?
Do tu je še mislila Nadina, dalje si ni upala. Pre-
temnaje bila bodočnost. Ustrašila se je in ni mislila dalje.

»Jokala bi, pa ne morem!«

To so samo prazne besede. Zakaj pa so njene
oči tolikokrat obrobljene? Ali ne od solz? Dogodilo
se je tudi že, da je moral Egidij iz sobe v kuhinjo,
kadar je prišel oče domov in je bil slabe volje. Te¬
daj se je slišalo v kuhinjo glasno govorjenje gospo¬
dovo, vmes se je začul obupen vzklik gospe Nadine.
Bilo je čuti, kakor da jo tepe. A ko je odšel, je bila
Nadina mirna in tiha — nič se ni vedelo, samo oči
so bile vlažne. Včasih tudi ne — včasih v resnici ni
mogla jokati.

In tako je vedela Meta, kaj je gospč. Nadina je
ni imela za služkinjo; zaupno se je ozirala vanjo
kakor hči v mater. Tako je bilo v njenem domu
vendarle nekaj domačega, kar je vplivalo na Nadino
blažilno in pomirjevalno, kadar je vihrala v sobi ne¬
vihta.

»Pri Meti bo takoj bolje,« si je mislila.

Kadar je Meta pripovedovala, sta Nadina in Egidij
posedla prav tik nje. Naslonila sta se nanjo vsak od
ene strani. Bila je njiju last — ona in njene prav¬
ljice. In to je bilo najlepše, kar sta imela v domu.

Vil.

Roman Brankovič je bil človek, ki je poznal same
sebe. Zaradi zlomljene noge so mu odkazali delo samo

379

v pisarnici. Imel je obilo časa. Preganjal ga je kakor
je vedel. Vojaštvo ga je mrzilo, ker je bil siten in
strog. Ni poznal nobenega usmiljenja.

Nobenega usmiljenja ni poznal — poznal je samo

sebe.

Takoj, ko so zvedeli njegovi tovariši, da se po¬
roči, so sklepali, da mora biti nevesta bogata. Zakaj
Brankovič je vedno poudarjal, da se poroči le tedaj,
ako dobi nevesto, ki bo imela toliko denarja, da lahko
poplača svoje dolgove in da mu ostane še toliko, da
bo lahko živel veselo in brezskrbno kakor noben
drugi oficir.

Niso se varali. Brankovič je priženil lepo doto,
poplačal dolgove in živel z ostankom, kakor je ho¬
telo srce. A toliko ni bilo Nadininega denarja, da bi
ga ne moglo zmanjkati. Kupčija, ki jo je sklenil z
Zavinščakom, ni bila tolika, da bi zadoščala za vse
čase. A dokler je bilo denarja, ni bilo skrbi. Dokazati
je hotel svojim tovarišem, da ni govoril praznih be¬
sed, ko jim je pripovedoval, kako nevesto si izbere.
Njegovo življenje je moralo izpričati, da je ravnal pri
izberi neveste previdno in s preudarkom, da ni vzel
Nadine iz ljubezni nego zaradi denarja. To je moral
dokazati, da bi ne ostal na laži. Taka laž bi oskru¬
nila njegovo oficirsko čast.

»Bedak je tisti, kdor čepi doma in pestuje otroka
in se dobrika ženi! To ni mož — to je šleva! Žena
ti bodi pokorna kakor sluga Kiš. Vzel sem jo, in tako
je tudi njen denar moja last!«

Bil je popolnoma preverjen, da je samo tako rav¬
nanje pametno.

Preden je odšel z Nadino od njenih staršev, ga
je mati Jelka lepo prosila, naj bo z ženo dober in
prizanesljiv, ker je še mlada in neiskušena. Večkrat
naj se oglašata pismeno, da bodo vedeli doma, kako
živita v lepi sreči. A že tedaj je vedel Brankovič,
kako stori, da bo njemu ugodno. Toda ne smejo videti

380

ničesar. Sicer bi dohajala pomilovalna, solziva pisma,
dolgočasne prošnje in še dolgočasnejši obiski —- kaj
bi mu ostalo od življenja? Zato je bilo treba takoj
v početku pretrgati vsako vez z domom, da se zatare
zdihovanje in kesanje takoj v kali, da se mu ukloni
žena z vso svojo voljo, da ostane tudi nadalje svo¬
boden gospod, toliko svobodnejši, ker ima ženin denar.

Tudi v družbo ni treba hoditi Nadini. Beseda da
besedo, in tako človek pozve, kako žive tu, kako
tam, kak je ta mož, kak oni. Vse skrivnosti domače
hiše pridejo na dan. Ljudje blebečejo in obirajo, ob¬
sojajo človeka in pomilujejo drugega. A nikomur ni
nič mar, kako je na njegovem domu. On je v njem
gospod, in žena mora živeti tako, kakor hoče on. V
takih družbah se navzame žena upornosti in svoje-
glavnosti, potem hoče imeti svojo veljavo, in mož
mora uporabljati silo, da očuva svojo moč.

Zato ni smela Nadina nikamor.

Brankovičev polkovnik je bil mož dobrega srca,
ne samo strog oficir, ampak tudi plemenit človek.
Plemenitost je blažila strogost, da ni bila nikdar trda
in okrutna.

Ob sestankih, ki so jih prirejale častniške rodo¬
vine, je redoma pogrešal Brankovičeve žene.

»Kje imate gospo soprogo?« ga je izpraševal.

»Zakaj ne pride nikoli z vami vaša gospa?« so
silile vanj žene ostalih oficirjev.

»Prvič je bolehna in drugič ne mara druščine. Z
doma je navajena samote,« se je lagal Brankovič.
»Najrajša ostaja doma s sinom, in vse moje prigo¬
varjanje nič ne izda.«

V začetku so verjeli njegovim besedam. A nič ni
tako tajnega, da bi se ne zvedelo. Nadina vendar ne
more biti vedno toliko bolna, da bi ne mogla niti na
ulico ali na izprehajališče, in toliko samotarska tudi ni,
da bi se niti enkrat ne hotela ukloniti moževi prošnji
in njegovemu prigovarjanju. Potem pa so tudi dobro

381

vedeli, kako živi Brankovič. Nobena noč mu ni bila
predolga in nobena zabava predraga.

In tako so hitro napravili svoje sodbo: »Bran¬

kovič je oduren samopašnež!«

Kar je bilo starejših častnikov, niso marali njegove
družbe. Ogibali so se ga; bilo jim je neprijetno v njegovi
bližini. Polkovnik je občeval z njim samo v službenih
zadevah, in to s trdim in odločnim glasom. Smilila se
mu je Brankovičeva žena, uboga jetnica. Poznal jo
je komaj po obrazu. Videl jo je samo tedaj, ko je
vrnil Brankoviču obisk. Imela je plahe oči in nežno,
pobledelo lice. Zdaj je umel plahost njenega pogleda.
Rešila je moža dolgov, zdaj mora za plačilo veneti
v zaprtih sobah. —■ To hladnost starejših tovarišev
nasproti sebi je dobro čutil Brankovič. Bolelo ga je,
dasi ni tega kazal javno. Domišljal si je,da je temu kriva
njegova žena. Če bi ne imel nje, bi ne bilo tudi ti¬
stega preziranja. Zato je ženo popolnoma zanemarjal,
češ, tako se maščuje. Ker so se starejši častniki obra¬
čali od njega, si je iskal družbe v krogu mlajših,
lahkoživih, po nravi sebi sorodnih gospodov.

Mlajši oficirji so bili Brankoviču prijatelji. Poznali
so njegove slabosti, zato so jih izkoriščali. Zvečer so
ga začeli hvaliti, da ni boljšega oficirja v garniziji nego
je on, da mu samo stari sitneži in godrnjavi pred¬
stojniki delajo zapreke, da ni bil že davno povišan v
službi. Brankoviču je bilo prijetno ob takem laskanju.
Naročil je skupno pijačo in nazdravljal mladim pri¬
jateljem, ki ga sodijo po pravici. Popolnoma je po¬
zabil na dom.

Vino mu je sililo v glavo, in laskajoči se čestilci
so silili vanj s pretirano hvalo.

»Ti si nam vzor pravega častnika!« so kričali vanj.

«Pijmo na zdravje tovariša Brankoviča!« so hrup¬
no vpili in dvigali kozarce proti njemu.

Brankovič se je smejal in naročal nove pijače.
Bahato je odpira! denarnico in izpodbujal žejno tova-

382

rišijo, naj le pije na njegovo zdravje, saj lahko plača.

»In še eno krepost je treba posebno poudarjati,
krepost, ki je nima noben drug oficir, a ki služi nam
neoženjencem v najlepši zgled,« je klical mlad po¬
ročnik.

»Govori, govori jasno!« so zahrumeli drugi.

Brankovič je vedel, kaj bo povedal mladi prija-
jatelj. Saj ni danes prvič. Naslonil se je na stolu na¬
zaj, glava mu je omahovala, in samoljuben nasmeh
mu je zaigral okolo ustnic.

Mladi poročnik je govoril:

»Ta neodvisnost, ta samostojnost, ki jo izpričuje
tovariš Brankovič s svojim svobodnim življenjem,
mora vsakomur zbujati do njega čut spoštovanja!«

»Bravo, bravo!« je zakričala družba.

»To je dokaz, da ni nobene sile na svetu, ki bi
ga mogla odtrgati od nas. Kaj mu je žena, kaj otrok!
Brankovič je oficir in nič drugega. Vse drugo je na¬
meček. Srečen slučaj je vse drugo, dar prijazne usode,
ki omogočuje tudi nam blage užitke njegove darež-
ljivosti in njegovega gostoljubja. Ali naj nam ne
služi tak značajen mož v zgled, kakšni bodimo sami,
kadar se nam nasmehne enaka ali vsaj podobna
sreča? Bilo bi grdo in nehvaležno od nas, ako bi
s poznejšim samotarskim čepenjem za domačim ognji¬
ščem delali sramoto svojemu vrlemu učitelju. Bilo
bi pa tudi grdo in nehvaležno od nas, ako ne bi
zdaj dvignili polnih čaš in mu nazdravili s hvalež¬
nimi in vdanimi srci!«

Brankovič je mahal z roko, češ, saj ni treba. A
komaj je pričakoval trenutka, da so mu zahrumeli
v zahvalo in priznanje glasni klici vsega omizja, ki
se je dvignilo in sililo k njemu.

»Donesite vina, vina!« je ukazoval Brankovič.
»Kdor hoče živeti, naj živi tako kakor jaz, sicer ni
vreden, da ga nosi zemlja!«

»Izborno! Resnično!«

383

Vsi so kričali in trkali s kozarci, da ni bilo raz¬
umeti nobene besede.

Brankovič je pil, in zmračile so se mu misli.
Govoril je nejasno, vino ga je prevzelo. Tedaj so za¬
pele kvarte.

»Ni boljšega igralca kakor je Brankovič,« so go¬
vorili vanj.

Napol je dremal. Včasih je pregledal z velikimi,
motnimi očmi. Drobiž se mu je razsipal po tleh. Po¬
gledal je in zamahnil z roko: kaj ta malenkost!

Nič ni vedel, kako je prišel domov, a domači so
vedeli. Lovil se je in se oprijemal stolov in postelj.
Mrmral je in ropotal, da je vse prebudil. A molčali
so in se delali kakor da spe. Drugi dan ga je bolela
glava. Razmetal je obleko. Umikali so se mu, ker so
se ga bali. Odšel je in ni ga bilo domov niti opol¬
dne.

»Hranite knjižico!« je prosila Nadina Meto.

Vedela !je, [da [mora priti dan, ko poide zadnji
denar. Ako bi ga bilo na kupe, ga. mora [zmanjkati,
ko vedno samo jemlje.

Izgovarjal se je, da ga boli noga, da mora v to¬
plice. Dali so mu dopust. Odšel je, ne da bi komu
povedal, kam. Naveličal seje tudi vedno istih obrazov,
vedno enakega razkošnega življenja. Zato suje zaželel
izpremembe.

*

*  *

Brankovič je prepovedal Nadini vsako občevanje
z domom. Da! Ali kadar se zbudi ogenj ljubezni in
hrepenenja, ki je toliko časa tlel goboko v srcu, kadar
se zbudi ta ogenj in prevzame človeka z vso neu¬
krotljivo silo — kje je potem prepoved in kje je moč,
ki bi bila jačja od tega ognja?

In tak ogenj ljubezni in hrepenenja se je zbudil
v Nadini, ko je odšel mož z doma. Zaželela si je
materinega objema, da pozabi v njem vso bridkost,

384

da se navzame novih moči. Hotela je videti očeta,
zakaj vsak dan bolj je rasla v nji slutnja, pol ža¬
lostna in pol vesela, da ne bo več dolgo, da jo kmalu
potare duševna bolest ter jo za vedno odtrga od njih,
ki jih je ljubila, in od njega, ki je bila vezana nanj.

Nadina se je ojunačila in se je napravila na pot
k staršem. Če se vrne pred možem — dobro! Ničesar
ne bo vedel, da je prelomila njegovo prepoved. Če
se ne vrne pred njim, naj se zgodi potem z njo kar¬
koli. Saj se vrne z novimi močmi, ki bodo lahko pre¬
bile vsako sirovost, vsako nasilje. Če ne, hujšega ne
more priti kakor smrt.

In tako je šla na pot s hrepenečim srcem, z
ljubezni žejno dušo. Z njo je šel on, najdražji njen
zaklad, njena sladka tolažba — Egidij.

Čimbližje je prihajala domu, tembolj je ugašal v
nji spomin na dneve žalosti in trpljenja. Svetilo se je
pred njo obzorje nad domačimi gorami, kakor da
vzhaja novo, mlado solnce. A nikoli ni hotelo biti
konca dolgega pota. Vse prepočasi je vozil vlak, vse
preleno so hiteli konji. Tako veliko je bilo hrepenenje.
Želelo si je utehe. Naposled je vendarle zdrdral voz
skozi visoka vrata na domači dvor.

Nenadoma je prišlo veliko, nepričakovano veselje.
Ostrmele so oči. Srca so utripala v glasnih, naglih
udarcih. Solze so zalile poglede, roke so se razpro¬
strle in stisnile. V sladkih objemih je zamrla vsaka
beseda. Nema je ljubezni tajna govorica. Vsepovsod
po gradu in okolo njega se je razvedelo: »Prišla je

Nadina, z njo je prišel on, Egidij!«

Utešeno je bilo hrepenenje. Nadina se je vzrav¬
nala in je bila velika in močna. En trenutek ji je
vrnil, kar so ji vzela leta. Lica so zacvetela, nič se
niso videli posiveli lasje ob sencih. Egidij ni bil še
nikoli tako živahen, zgovoren in vesel. Prišel je iz
morečega ozračja v svobodo, ki jo ozarja ljubezen:
otrok se je pootročil, postal je to, kar ni bil doslej.

385

V tesnem sobnem zraku vzgojena cvetka je prišla na
zlato solnce in se je razvila in zavonjala v vsem bo¬
gastvu, v vsi krasoti.

»Kako živiš? — Kaj počneš? — Zakaj nič ne
pišeš? — Kaj Roman? . . .«

Navalila so se nanjo vprašanja očetova in mate¬
rina, a Žale besede ni bilo iz njenih ust. Kar je bilo,
je pozabljeno. V tej jasni svetlobi, v tej vroči ljubezni
ni bilo žalega spomina, zatorej ni bilo Žale besede.

Globoko so sople njene prsi. Naužiti so se hotele
vsega dobrega in lepega, kar jih je obdajalo, da bo
bodoče življenje lažje, da bo moč jačja.

Bliskoma so minevali dnevi. Blesteča zvezda se
je dvignila na obzorju in je švignila po visokem nebu
in je zatonila na eni strani v temno brezzvezdno noč.
Zgodilo se je kakor v sanjah, ki so lepe. Komaj se
je razgledala Nadina, toliko da so jo pozdravile uboge,
ostavljene cvetke na zapuščenih gredah domačega
vrta, in že se je morala odpraviti na pot. Tesno je
privila k sebi Egidija. Obšel jo je strah, da bi ji ne
vzeli njenega zaklada, njene sladke tolažbe. Ako so
minile sanje, naj ne mine resnica.

»Slutim, da staršev več ne vidim. Odslej mi osta¬
neš samo ti, dete moje!«

Tako je govorila v svojem srcu, ko se je poslav¬
ljala.

In kakor je bila prej vožnja dolga, tako se je
zdaj krčil pred njo pot, kakor bi se bliskoma spuščal
v prepad. Hotela je zaklicati, hotela prositi: »Poča¬

kajte, postojte, saj pride itak prenaglo!« A čim se je
zbudila prošnja, je že utihnila, saj bo tudi prej konec,
ako pride prej, kar mora priti.

»In tako je bilo lepo, a je že minilo,« je dejal
Egidij. In tesno so ga objele materine roke. Ozrlo se
je vanjo otrokovo nedolžno oko in ji je govorilo:
»O, saj je tudi zdaj lepo; pri tebi, mamica, je bilo še
vedno lepo.«

Trije rodovi.

25

386

V metliškem gradu pa je ostala samota. Venele
so cvetice, boječe so plehetale ptice po vejah. Plašno
sta se pogledala Zavinščak in žena: tako je, kakor
sta slutila. Izgubila sta Nadino, edinko. Včasih, opol¬
noči, se vrne v sanjah mrlič. Glej, Nadina je prišla,
da se potoži, da se razmisli. Šla je in ne bo je več
nazaj. Iztegnila je mati roke, da si pridrži vsaj njega,
Egidija. A bilo je prepozno: daleč sta bila ona dva,
ostal je strah.

Nadina se je vrnila pred možem. Ko je stopila v
stanovanje, je zakrilila z rokami. Globoko se je od¬
dahnila. Potem so ji omahnile roke, oči so bile mirne,
srce vdano. Vrnila se je jetnica.

VIII.

In moralo je priti tako daleč, da je poklical pol¬
kovnik Brankoviča pred se in ga premeril z ostrimi
pogledi.

»Dohajajo mi pritožbe, da delate umazane dolgove!
To je toliko bolj neopravičeno, nedopustno in neod¬
pustljivo, ker ste si s ženitvijo pridobili tako stališče,
da bi lahko živeli bolje nego mi vsi drugi, in vaša
čast bi ostala čista in neomadeževana. Vaša lahko¬
miselnost vas je privedla na rob propada! Takih
častnikov kratkomalo ne trpim. Glejte, da se rešite,
sicer si pripišite posledice sami!«

Trd je bil polkovnikov glas. Zvenel je kot težka
obsodba, ki ji ni pomiloščenja. Brezglasno je stal
Brankovič pred strogim sodnikom. Ničesar ni vedel
povedati v svoj zagovor.

»Posledice si pripišite sami!« je dejal še enkrat
polkovnik in se obrnil in odšel.

Brankovič je ostal na mestu kakor bi bil pri-
rastel nanje. Nekaj ga je stisnilo za srce, vročina ga
je obšla. Ali je res vsemu konec?

Res!

»Glejte, da se rešite!« mu je dejal polkovnik.

387

Kako? S čim?

Vse je bilo pozabljeno, vse se je potopilo v glo¬
bokem valovju veselega življenja. In zdaj se dviga
valovje in hrumi bližeinbliže, da poplavi tudi njega
in ga pogrezne v globočino.

Zaškripal je z zobmi in odšel domov.

»Nadina!« je zaklical na vratih.

Nadina in Egidij sta bila v sobi. Začula sta nje¬
gov glas in zatrepetala od strahu. Iz enega samega
klica sta spoznala, da se pričenja vihar.

»Odzovi se vendar, ako te kličem!« je zavpil
Brankovič, ko je stopil v sobo.

»Kaj hočeš?« je boječe vprašala Nadina. Egidij
se je plašno prijel materi za krilo. Iskal je zavetja.

»Hitro daj, kar imaš denarja! Rabim nujno in
neodložljivo!«

»Nimam, ne morem dati!« je šepetala žena.

»Nimaš in ne moreš dati? Lažeš! Imaš in nečeš
dati! Pa boš dala s silo!«

Prijel jo je za roko in jo stisnil, da je zakričala
in se sesedla na kolena.

Meta se je v kuhinji zganila. Kiš je odprl oči
in zastrmel.

»Jezus, Marija! Saj jo ubije!« sta zaklicala oba
obenem.

Egidij se je stisnil k materi in je začel jokati.
Hudo mu je bilo, ko je videl mater, kako trepeče v
strahu. Njega samega je obšla bojazen: Zdaj pridem
jaz na vrsto. Še tesneje se je stisnil k materi, v varno
zavetje, in je jokal na ves glas.

»Kaj cviliš? Poberi se vstran!« je zarjovel nad
njim oče. Udaril ga je z desno roko po licu. Prstan
mu je prebil kožo, da je dečka oblila kri.

Ko je zagledala mati na otrokovem licu kri, ji
je izginila plahost iz srca. Začutila se je močno in po¬
gumno, da bi se postavila divji zveri v bran. Hipoma
je planila pokonci in zakričala na ves glas:

388

»Živina!«

»Kdo pa si ti, ki se mi upiraš?« je divjal Bran¬
kovič. »Kdo si ti? Črv! Prah!«

Prijel jo je in dvignil od tal in jo vrgel v kot.

Nadina je potegnila otroka za seboj. Krvavo lice
se je dotaknilo njene roke, da je bila tudi roka krvava.
Ženo je zabolelo, da ni mogla od tal.

»Pomagajte!« je prosila, »sicer ubije otroka in
mene!«

In kakor tedaj, ko je začula očetove korake na
hodniku, je sklenila tudi zdaj roke. »Češčena Ma¬
rija . . . mati božja . . . milosti polna . . .« je šepe¬
tala. Otroka je pritiskala k sebi, oči so ji begale po
sobi kakor da iščejo izhoda, rešnika.

Kakor bi nekaj ukazalo Kišu, je stekel po stop¬
nicah in bežal naravnost v vojaščnico, ki ni bila
daleč od stanovanja.

Na vratih bi se skoro zadel ob polkovnika.

Ustavil se je in sopel globoko in govoril v pre¬
sledkih: »Gospod polkovnik, pomoč, pomoč!«

»Kaj se je zgodilo, Kiš?« ga je vprašal.

»Gospod, naš gospod ubija gospo in Egidija!«

Polkovnik se je ogledal in stopil proti Branko-
vičemu stanovanju.

Brankovič je gledal ženo, in obraz mu je rdel
od jeze.

»Zdaj vidiš, kako si majhna. Črv! Prah! Pa boš
še manjša!«

Planil je k nji in ji segel z roko v lase, v dolge,
lepe lase. Ovil jih je okrog prstov in je vlekel ženo
za seboj. Glava je bila ob tla. V kotu je trepetal
Egidij, in kri mu je tekla iz rane. — V Brankoviču
je umrl človek in zbudila se je žival. Srce seje strdilo
v kamen. Nič usmiljenja ni bilo v prsih. Divja strast
ga je obvladala.

Tedaj se odpro vrata, in mogočno je zadonel
polkovnikov glas:

389

»Živina! Trinog!«

Brankovič je pogledal, in zašibile so se mu noge.

Končano je!

Izmotal je roko iz las, glava se mu je sklonila.

»Takoj greste z menoj!« je ukazal polkovnik.

»Da, gospod polkovnik!« je odgovoril Brankovič.
Odšel je v sosedno sobo.

Končano je! Odstrižejo mu zvezde in ga zapro.
Samo trenutek še, in izgubljen je.

Polkovnik se je sklonil k Nadini. Brezzavestna
je ležala na tleh. Dvignil jo je in jo odnesel na posteljo.
V sosedni sobi je počil strel . . . Nadina je vztrepe¬
tala in odprla oči. Hotela se je dvigniti s postelje, a
omahnila je nazaj in z roko pokrila oči. Egidij je
skočil k materi in se je oprijel njene roke. Strah ga
je bilo. Polkovnik se je ozrl tja in stopil do onih
vrat. Odprl jih je in zopet zaprl.

»Končano je!« je tiho dejal sam sebi.

*

* *

Nadino Brankovičevo, vso bolno in utrujeno do
smrti, so prepeljali v bolnico. Meta je ostala z Egi-
dijem v stanovanju. Jokal je deček po materi. Ko jo
je šel obiskat, ni ga več spoznala. Ležala je mirno v
beli postelji in je umirala in umrla. Časopisi so pisali
o nedolžni mučenici. Vsa javnost jo je pomilovala.

Ko sta zvedela oče in mati, kaj se je zgodilo z
Nadino, sta dejala obenem: »Prišlo je kakor sva slu¬
tila.«

Mati je legla in je bila bolna dolgo časa. Hotela
je k Egidiju, da ga vzame s seboj. A ni mogla ni¬
kamor. Pisala je Meti, naj se pripravi na pot k nji.

»Vse je končano! Doživela sva življenje!« je tar¬
nal Zavinščak. Obšla ga je globoka otožnost.

Zavinščak je doigral ulogo starega, lahkoživega
ritmojstra. Grad se mu je zdel enak grobu, ki so ga
pozabile ljubeče roke. Zidovje je počrnelo, dež j,e od-

390

pral omet. Streha je bila raztrgana, da se je pocejala
vlaga po zidovju. Vrtne steze je prerasla trava. Kolo
v mlinu je bilo polomljeno, žaga je rjavela. V taki
puščavi ne more živeti živ človek. Zavest krivde je
bila kot nož, brušen na dve strani, ki je rezal v srce.
Krčilo se je od bolečin. Ozračje je bilo dušeče, prsi
so se dvigale težko in naporno, kakor da leži na njih
kamenje. Vse cvetice so ovenele. Nobene radostne
krilate pevke ni bilo čuti ob gradu. Listje po drevju
je požoltelo. Veter ga je trgal z vej, da je trepetalo
k zemlji in jo pregrinjalo. Grmičevje je samevalo po
gredah. Dolge, suhe veje so štrlele v zrak. Ni bilo
nikogar, da bi jih prirezaval in jim odmerjal lepo,
plemenito rast. Neznosno je bilo bivanje v taki pu¬
ščavi. Zbudila se je želja po begu . . .

Samo še odtod je treba, potem pride razpoloženje,
ki je enako mrtvilu. Človek živi in ne živi. Svet je
okolo njega, in življenje vihra naprej, a človek ga ne
vidi in ne čuti. Doživel je življenje. Dospel je dolg
zimski večer, ko je zunaj vse vihrovito in temno, ko
človek čaka, da pride ura spanja in počitka. To je
končno plačilo. S^mo odtod je treba — tu je smrt.
Semkaj ne sme Egidij. Ničesar ni zakrivil, zakaj bi
moral umreti mlad! Ko se izselijo odtod, tedaj naj
pride. Tu bodi pozabljeno vse, kar je bilo; drugod
se naj začne novo življenje. Egidij mu bodi začetek
in vir.

Toda hipoma so se razžalostile Zavinščakove
misli in bile so mračne in moreče. Mož se je zaklepal
v svojo sobo. Bal se je ven na zrak, da ga ne pre¬
vzame, da ne pade in se ne pobije na svojih tleh. To
je končno plačilo.

Treba je samo enega trenutka, in vse dolgo živ¬
ljenje, izprememb, radosti, boli in razočaranja polno,
se nagne in izgine kakor pena. Nič ne ostane za člo¬
vekom. Pot njegovega življenja prekrije prah, da ni
znati, kod so stopale trudne, nestalne stopinje. Vse

391

ceste, ki so odkazane ljudem, se iztekajo proti tes¬
nemu domu. Samo enega, zadnjega trenutka je treba
— in zemlja se zagrne, in človeka ni več. Včasih se
ustavi ob gomili potnik, ki je stopil na izpraznjeno
mesto, in vidi tam podobo svojega konca. Spomni
se pokojnika in njegovih dejanj, pohiti dalje in v
življenjskem viharju pozabi na podobo svojega konca.
A še več je tistih, ki gredo mimo grobov in vidijo
samo križ in kamen in preraslo gomilo, toda nič ne
zbudi spomina na tistega, kdor je dospel do zadnjega
bivališča. To je končno plačilo.

Kdor se z blagimi dejanji ne zapre ljudstvu v
dušo in si z njimi ne ohrani posmrtnega življenja,
temu je delež pozabljenje. Kdor si s trdo in neusmiljeno
roko ustvarja posebne pravice, ki gredo preko pravic
drugih ljudi; kdor si grabi blaginjo, okropljeno s krvjo
trpinovo, temu je delež srd užaljenega človeškega dosto¬
janstva. V trpljenju se operejo grehi, z njim se zbudi
usmiljenje in prizanesljivost. Veličastvo življenja na¬
giblje s srečo obdarovane k trpečim, da se začutijo z
njimi člane ene velike rodovine, da otirajo solze *in
jih dvigajo iz blatnih nižin. Milijoni rok, lačnih in
izmučenih, se iztezajo k usmiljenim srcem, hrepeneč
po utehi. Težko življenje jih je vrglo ob trda tla, kjer
trepečejo v pekoči zavesti, da so zapisani pogubi.
Težko življenje, omočeno s solzami, jim je vzelo vero
v svojo moč, zaupanje v vrednost lastnega življenja.
Obupanci so, ki sklepajo prej proseče roke v trde
pesti in si iščejo s silo, česar niso dobili s prošnjo.
To je končno plačilo.

Gospa Jelka je vendar toliko okrevala, da je
vstala s postelje in hodila po gradu, grobu enakem,
in je brala v svojih mislih usodo ubogega človeškega
rodu.

Njenemu življenju je dospel dolg zimski večer, ko
ga loči samo kratka doba od trenutka, ki povezne
nad rakvijo pokrov.

392

Odprla so se grajska vrata. Prihajali so ljudje,
lačni in žejni, raztrgani in bolni, in roke gospe Jelke
so bile polne radodarnosti. Njene bele roke, od ža¬
losti ovenele, se niso bale pogladiti umazanega ci¬
ganskega otroka, ni se jim gnusilo obvezati rane
ohromelemu beraču, ki se je priplazil v grad, oprt
ob palico.

»O, blagor, blagor, usmiljena gospa! Naj izsiplje
na vas nebo svoj blagoslov, ki naj prehaja od roda
do roda!«

Govorila so srca, zato je bila njih govorica iskrena
in resnična. Nobene hinavščine ni bilo v nji; bila je
čista kot solnčno zlato, ki je raztopljeno plavalo k
zemlji. Vstajala je večerna zarja, in rosa je zamigljala
po travi. Po viharnem dnevu se je od vzhoda do za¬
hoda razpela pestrobojna mavrica, poroštvo lepe ih
tihe noči, polne blaženega pokoja. In to je končno
plačilo.

Zavinščak je že globoko tičal v dolgovih. Ali naj
začne iznova, da se izkoplje iz njih? Prihajal je večer,
in nikoli več ne bo jutra!

Kar je bilo še nezadolženega, to je prodal. De¬
narni zavod, ki je bil že vknjižen na njegove njive
in travnike, je kupil tudi ostanek, grad, mlin in pri¬
stavo. Tudi posestvo v Zavinkovcih je prešlo za
majhno vsoto v njegovo last. Bilo je zanemarjeno in
groblju enako in ni bilo vredno dragega denarja.

S tem, kar mu je ostalo denarja, se je izselil z
ženo v Zagreb. — Tam si napravi nov dom. In ko
se v njem ustanovita z Jelko, naj pride Egidij. Tu je
grob, tu je smrt. A tam bo novo življenje.

Zadnjikrat je zdrdrala kočija z grajskega dvo¬
rišča. Črno poslopje je gledalo za odhajajočim gospo¬
darjem. Vedno bolj se je potapljalo za visoke smreke
in se naposled skrilo očem.

»Z Bogom, z Bogom!« je zaklicala Jelka.

393

Ozrla se je nazaj. Veter je zamajal grmovje in
drevje. Poslavljalo se je od gospodinje. Vzpota so
stali berači, suhe roke, od solnca ožgane in razjedene
od ran, so se iztezale proti vozu. Gospa je sipala v
nastavljene dlani denar.

»Z Bogom, z Bogom, vi siromaki po telesu! Kako
ste enaki ubogi moji duši!«

Drdral je voz, in dvignil se je prah. Gost oblak
se je dvignil za vozom in prekril očem svet, ki je
ostajal za njim.

»Z Bogom, z Bogom,« je klicala Jelka, ko se je
peljala mimo pristave.

Nehote se ji je zbudilo vprašanje: »Ali bi ne bilo
bolje, da bi še vedno tu gospodaril Dominik in poleg
njega Nadina?«

Obrisala je oči.

»Z Bogom, z Bogom!«

In v grad so prišli drugi ljudi.

Najprej so prišli zidarji in so ga začeli prenav¬
ljati. Prezidali in preuredili so notranje prostore. Pri¬
pravili so jih za urade in za stanovanja. Prekrili so
streho in z zunanjega zidu postrgali očrnelo zane¬
marjenost. Prebelili so stene in uravnali vrt. Novo,
belo, lepo poslopje se je dvigalo iz prijaznega zelenja.
Grad je postal last ljudstva, ki je iskalo v njem pra¬
vice in pomoči.

Posestvo so razkosali in ga poprodali deloma me¬
ščanom, deloma kmetom, ki jih ni sila pregnala z doma.
Samo Zavinkovcev ni hotel nihče kupiti. Bilo je tamkaj
vse zanemarjeno in groblju enako. Ustno poročilo in
bujna domišljija sta očarali razvaline s čudovitnimi
pravljicami, ki so jih obdajale s prokletstvom in grozo.

Zavinščak in Jelka se še nista dobro ustanovila
v novem domu v Zagrebu, in že je prišel na Zavin-
ščaka nov udarec.

394

Nekega večera je legla gospa spat, in drugo jutro
so našli mrtvo na postelji. Videti je bilo, kakor da
se ji drže ustna na smeh. Odšla je odtod, in nič ji
ni bilo žal.

Meta je bila že pripravljena, da odide z Egi-
dijem k njegovi stari materi in k njegovemu staremu
očetu. Doslej ni mogla nikamor, ker je bilo treba ure¬
diti stanovanje in vse drugo, kar je ostalo po Egi-
dijevih starših. Varih, ki ga je otroku postavilo so¬
dišče, je imel v Meti najboljšo oporo, da se je vse
lepo izteklo, kolikor se je pač moglo lepo izteči.
Brankovičevi upniki so se oglašali in se polastili
pohištva in druge oprave. Meta je ostala z Egidijem,
s hranilno knjižico in s pismom, ki ji ga je izročila
gospa Nadina.

Zdaj pa je prišlo Meti poročilo, da ni več Egi-
dijeve stare matere in da tudi stari oče ni več tak,
da bi mogel sprejeti svojega vnuka in paziti na nje¬
govo vzgojo.

Stari ritmojster je zapadel po ženini smrti otož¬
nosti in razmišljenosti. Povešal je glavo in je tožil o
svoji usodi, ki ga je udarila bolj, nego je zaslužil.

Polegal je, roke prekrižane pod glavo, gledal v strop
in komandiral svoje vojake. Jezil se je, da nima več
tistega ugleda in tiste moči kakor prejšnje čase, ko
je bil še mlad in lep oficir. Oblačil se je v staro,

oguljeno častniško uniformo in je s povešeno glavo
pohajal po zagrebških ulicah. Oglašal se je večkrat

pri vojaških oblastih, poudarjajoč, da je že dovolj

star oficir, da mu gre zatorej že zlat ovratnik, ki naj
dvigne njegovo moč in njegov ugled do pr jšnje ve¬
ljave. Tuintam je stopil tudi na vojaško vežbališče,
gledal vaje in poslušal poveljevanja, pa se poleg jezil,
da častniki ne znajo nič več prav vežbati in voditi
vojakov, vsaj tako ne, kakor jih je znal svoje dni
on in kakor bi jih znal še zdaj, če bi mu dali prejšnjo
oblast.

395

Ni bilo torej težko spoznati, da ni več z njim
vse v redu. Smatrali ga niso več za resnega človeka.
Tudi poulična mladež je kmalu spoznala, kako je s
starim, ubogim ritmojstrom. Stopala je za njim in
imela z njim svoje zabave.

Naposled so opešale njegove moči. Vso zimo ga
ni bilo na izpregled. Hiral je vidno, in pomlad ga je
pobrala. Napravili so mu lep izprevod, kakršen gre
staremu oficirju. Spremljali so ga vojaki, godba je
igrala žalostne koračnice.

IX.

Varih je dal Meti svobodno pot, samo naročil ji
je, naj skrbi, da se Egidij izšola.

Nič ni govorila z Egidijem o dogodkih zadnjega
časa. Otrok je otrok; ne umel bi jih. A če bi jih
umel, bi bila še bolj žalostna njegova žalostna mla¬
dost. Kadar doraste, zve vse, in še to pride prezgodaj.
— Ni se dotaknila njegovega denarja. Obljubila ga
je čuvati kakor čistost svoje duše. Kadar doraste
Egidij toliko, da jo bo znal rabiti sam, takrat mu iz¬
roči materino dedščino.

Z Egidijem ni več hotela ostati tam, kjer sta mu
tako žalostno preminila oče in mati. Tudi je bilo
življenje predrago. Pa rada bi prišla bliže doma. Pride
čas, ko bo hotel videti Egidij kraj, kjer je zatekla
zibelka njegovih dedov. In Meti sami bo počitek slaji,
če jo objame smrt v bližini domačega kraja.

Nastanila se je v Ljubljani. Tamkaj bo največ
prilike, da se deček izšola. Na hrano in stanovanje
je jemala dijake, v počitnicah tujce, ki so za več
časa ostajali v Ljubljani ter si želeli mirnega stano¬
vanja. Toliko je bilo dohodkov, da sta plačevala sta¬
narino in da sta se najedla Meta in Egidij poleg dru¬
gih. Sicer je pa imela Meta tudi nekoliko svojega
denarja, ki si ga je prihranila v dolgih letih. Ta je

396

bil za obleko, a nekaj je moralo biti tudi pripravlje¬
nega za hudo silo, za bolezen.

Nič ni mislila Meta, da je Egidij tuj otrok. Tako
se ga je privadila, tako se je čutila navezano nanj,
tako ga je pomilovala in ljubila, kakor bi bil njen
lastni sin. In ravno tako se je zaupno in vdano oziral
Egidij v svojo krušno mater. Spomin na pravo mater
mu je pobledel. Tako majhen je bil še tedaj. Če zapre
oči in si želi, da bi mu pred dušo priplaval materin
obraz, takrat ga zopet gleda pred seboj. Čisto na¬
tanko vidi oči in lica in ustna, tista sladka, ki jih ni
več. O očetu ve, da je bil vedno hud. Nanj ga spo¬
minja obronek, ki mu je ostal na licu od očetovega
udarca.

Hodil je v šolo in je želel postati učitelj. Nikogar
ni imel rajši nego svojega učitelja, in rad bi imel,
da bi tudi njega tako ljubila mladina. Kako je to
lepo, ako je kdo učitelj! Pride v šolo, in vse oči so
obrnjene vanj. Nihče se ne gane, vsak pričakuje, kaj
bo slišal novega. Roke na klopi in oči uprte v uči¬
telja. Tako pričakujejo vsi, da se začne pouk. In
koliko zna učitelj! Kar pove, je vse novo, vse zani¬
mivo. Kdaj bi si mislil, da bo znal pisati, da mu bo
mlada roka črtala tako lepe, pravilno oblikovane
poteze! Vsemu se je navadil brez vsakega napora.
Samo držal je črtalnik, kakor mu je ukazal učitelj,
in —■ gor-dol — gor-dol — pa je bila črka gotova,
lepa in pravilna, da jo je z zadovoljstvom gledal uči¬
telj, a kaj šele on sam. Gledal jo je oddaleč in od-
blizu, z desne in leve — in zmeraj je bila črka lepa
in pravilna. Kar je lepo, ostane lepo, pa glej, kakor
hočeš! In kdo bi si mislil, da se bo naučil tako naglo
čitati. Ako je prej vzel knjigo v roke in jo pregle-
daval, je pač videl čudno zavite in spletene črte in
kljuke in kroge, a nič ni vedel, kaj pomenijo in čemu
so. Zdaj pa ve, da ni nobena pičica brez namena, da
so vse te raznolike podobe svojega stalnega pomena,

397

da jih je mogoče tako lepo uvrščati drugo poleg
druge, da ustvarjajo umljive besede, besede pametne
stavke, a stavki cele dolge povesti in povesti debele
knjige. In potem razne druge reči. Prej so mu po¬
magali prsti, ako je bilo treba kaj izračunati, a zdaj
samo malo pomisli — in račun je gotov. Če pa je
treba izračunati kaj večjega in težjega, vzame papir,
napiše številke, se zamisli vanje, preudari, pregleda
— in račun je gotov. In kako je šele zdaj začel ob¬
čudovati prirodo in njene moči. Kdaj se mu je prej kaj
sanjalo o elektriki, o magnetizmu, o hlapenju, o vo¬
deni pari, o tem in onem? Kako bi si mogel prej
razložiti nastanek bliska in groma, nastanek rose,
dežja in slane in snega? Kdo je vedel prej, kaj so
oblaki, veslajoči pod nebom, kaj ogenj, ki bruha tuin-
tam iz zemlje? Kako bi umel prej rast cvetic in
skrivnost zbujenja spečih prirodnih sil? Kdo mu je
kdaj povedal o velikosti solnca in drugih nebesnih
teles? Kako bi mu bilo brez učitelja moči zvedeti,
kako se užge zlati dan in kako priplava pokojna
noč? Kako bi vedel, da so še druge zemljine, ki jih
oblivajo valovi brezbrežnih morij? A vsa ta nepre¬
gledna množina kopne zemlje in velikih vodd se kroži
in staka v velikansko oblo, ki se z drugimi svetovi
suče po natančno začrtani poti v neizmernem prostoru,
vse samo majhen del neskončnega stvarstva, vse
samo neznatna podoba veličine in mogočnosti vesol-
stva. In koliko je že od tedaj minilo let, odkar so
zaživeli na zemlji ljudje! Rod za rodom je prišel in
izginil. Mogočne države so razpadale pod silo sovraž¬
nikovega orožja. Umiralo je življenje, na razvalinah
so vstajali novi rodovi. Zmeraj pa je bilo tako, da
je padlo nasilstvo, da je bila premagana kruta moč,
a ostala so plemenita dejanja. Preko vseh grobov,
preko potokov prelitih solzd in prelite krvi stopa ne-
zmagana in nezmagljiva resnica, obetajoč trpečemu
človeštvu blažjih dni!

398

Čimbolj zanemarjen in ubog je bil kdo, tem rajši
ga je imel učitelj. Ni ga sirovo iztiral iz klopi v kot,
da bi bilo njegovo uboštvo še očitnejše in nedolžniku
v sramoto, ampak s tolažljivo besedo in s prijaznim
nagovarjanjem ga je navajal k snagi, ga bodril k
vztrajnosti in zaupnosti, da mu je zbudil spoštovanje
do samega sebe in mu dajal vero v lastne duševne
sile, ki si z njimi lahko pribori boljše čase. Vsa srca
so se obračala k učitelju kakor cvetovi k solncu, ki
jim od njega prihaja moč in toplota.

Nikogar ni bilo v razredu, ki bi sovražil učitelja. V
začetku so bili plašni in nezaupni, a pravičnost uči¬
teljeve hvale in strogosti, njegova iskrena in prepri¬
čevalna beseda sta hipoma vsakemu omilili učilnico,
jo napolnili z udobnostjo in prijetnostjo drage domače
hiše. Ako si je želel Egidij iz šole domov, si je želel
zategadelj, da je brž povedal Meti in njenim dijakom,
kaj mu je danes podala šola novega.

Resno je bilo njegovo lice, vsi so morali posesti
po stolih in klopeh, in Egidij je, posnemajoč glas in
kretnje učitelja, napravil šolo doma. Meta mu je mo¬
rala posoditi naočnike, da je bil toliko bolj podoben
svojemu vzoru. Vsi so morali sedeti tiho in mirno.
Vse so si morali natanko zapomniti, kar jim je po¬
vedal. Sicer je bil njegov glas hud in strog, in temno
je gledal izpod naočnikov. Samo sive lase bi moral
imeti in dolgo sivo brado in ves bi bil podoben svo¬
jemu učitelju.

A vse to pride, zakaj to je dognano, da bo Egi¬
dij samo učitelj in čisto nič drugega.

Egidij je rastel in je bil že velik. Hodil je v gim¬
nazijo, in njegova učenost je bila vedno večja. Opa¬
zoval je svoje učitelje in jim je bil hvaležen z vda¬
nim spoštovanjem. A nikoli mu ni šel iz spomina
njegov prvi učitelj. Ta mu je zbudil duševne sile in
mu je navdal srce z blagimi čuvstvi. Naravnal je

njegove korake na pot dela in poštenja. Zdramil in
utrdil je v njem prepričanje, da ni človeško življenje
samemu sebi namen, nego da ima svojo vrednost in
pravo veljavo šele tedaj, kadar se žrtvuje drugim,
kadar stopi v službo človeštvu, ga dviga in jači in si
prizadeva, da z vsemi svojimi močmi pomaga bratu
in sosedu do blaginje. In tako se mu je zazdelo, da
je lepo biti učitelj na srednji šoli, a mnogo lepše je
delovati na ljudski šoli, kjer prejema otrok prve vtiske,
ki je lahko od njih odvisna vsa njegova bodočnost.

*

* *

Egidij se je razvijal in je bil mehkega, blagega
srca. Kolikokrat ga je gledala Meta tako naskrivnem,
ko je bil zatopljen v knjige ali ko je gledal v ve¬
černem mraku venkaj na ulični vrvež. Popolnoma je
bil sličen materi, nesrečni gospč Nadini. Imel je tiste
pol mirne, pol plahe oči, po licu razlito tiho milino,
ki je odsevala iz materinega srca. Nič ni bil podoben
drugim dijakom, svojim sovrstnikom. Bili so živi in
veseli, kakršna je pač mladost. Egidij pa je bil miren
in tih, kakor bi ne imel nobene mladosti.

V sobi je vladal somrak. Z ulice je prosevala
skozi okna luč obcestnih svetilnic. Vozovi so ropo¬
tali zunaj, šumela je glasna, vesela govorica večernih
izprehajalcev. Mnogo je bilo med njimi Egidijevih
tovarišev. Smejali so se, ko so hodili po ulicah gor-
indol. Ozirali so se okrog po mladih, cvetočih dekliških
obrazih, želeč si ognjenega pogleda živih dekliških
oči. Egidij je sedel doma. Tako udobno je bilo.sedeti
doma mlademu samotarju. Z roko je včasih potegnil
po očeh, zagibale so se mu ustnice. Srce mu je go¬
vorilo tihe, sladke besede, nikomur slišne, ki so preko
pouličnega šumenja, preko cvetočih lic in ognjenih
oči plavale nekam kvišku, do tja, odkoder je trepe¬
talo k zemlji zlato nebeških luči.

Ob takih večerih je prisedla k Egidiju Meta. V

400

kuhinji je na ognjišču čvrčala večerja. Lepo in pri¬
jazno je bilo sedeti v mirnem domu.

Tiha, šepetajoča je bila Metina beseda. Kakor da
odkriva globoke rane, polagoma in previdno, da pre¬
več ne zaboli. Bila je kakor usmiljena sestra, ki pre¬
vija skeleče rane in jih hladi z zdravilnimi mazili, da
ni čutiti hudih bolečin. O, usmiljena sestra, dobra
Meta! O, mladi samotar, ubogi Egidij!

In tako je zvedel od Mete, kako se je zgodilo v
davni preteklosti, kako je prišlo, da sta zdaj sama
in da nima Egidij ni očeta ni matere več. Povedala
mu je vse — danes nekaj, jutri nekaj — s tako toplo
besedo, da ga ni udarila njena izpoved z vso pezo
težke žalosti, nego da je prišel Egidij do spoznanja,
da ni moglo priti drugače nego je prišlo.

In zdaj je bilo gotovo in sklenjeno, da bo učitelj
in duhovnik. Vedel je, da je dolžan Meti obilo hva¬
ležnosti in da bo treba začeti vračati dobrote, ki mu
jih je izkazovala doslej. Duhovnik hoče postati, da
se mu bo mogoče odtrgati od sveta, iz šumnega živ¬
ljenja stopiti v tiho samoto, odkoder naj objemajo
njegova dobra dela vso okolico. Njegovo srce, ločeno
od sveta, naj gori v neugasni ljubezni do uboge nje¬
gove matere, naj bo kakor oltar, ki plapola na njem
večna luč, prižgana Bogu na čast. Ni mu bilo dano,
da bi z gorko besedo tešil bol materinega srca, da bi
z vdano prošnjo miril strogost očetove jeze. A zdaj si
hoče dati sam priliko, da z neprestano, iskreno prošnjo
do pravičnega neba izpolnuje dolžnost, ki jo ima do
spomina svojih staršev. Duhovnik hoče biti, a obenem
tudi učitelj ljudstvu, ki bo deloval med njim. Kazati
mu hoče, kako ni človek samo zaradi sebe, temveč
kako živi lahko sam in da živeti tudi drugim. Nje¬
gova beseda naj tolaži bolesti, naj miri strasti, njegova
dejanja naj bodo blaga in dobrotvorna, da dopolni,
česar niso dopolnili njegovi dedi, da izbriše greh in
ga nadomesti s krepostjo.

401

Popolnoma hoče pozabiti nase, da bo vse njegovo
življenje posvečeno drugim. Zadnji potomec svojega
rodu! Kar je zagrešila preteklost, to naj popravi bo¬
dočnost njegovih dni. Po zgledu velikega učenika
Jezusa Krista hoče darovati sebe drugim, klicati hoče
z njim: »Pustite male priti k meni!« Sam veliki uče¬
nik ni imel toliko, kamor bi položil glavo, in glej,
tudi njemu ni treba ničesar. In ni li to, da ne rabi
ničesar zase, največje zadovoljstvo?

Nič ni več premišljal. Sklenjeno je.

»Blagoslovljen, spomin materin, ki si mi pokazal
pot do daritve!«

In z globokim prepričanjem se je posvetil svojim
naukom.

X.

Bežala so leta. Ni se še dobro zavedel, in že se
je bližal dan, ko stopi prvič pred oltar, da daruje
Bogu nekrvavo daritev. Srce mu je trepetalo radosti.

Blagoslovljen, spomin materin!

»Velik si, Egidij, in pameten,« mu je rekla Meta.
»Prihaja najlepši tvoj dan, zato ti izročam to, kar mi
je dala tvoja mati, da shranim zate.«

Izročila mu je knjižico in pismo.

Egidij je pogledal oboje. Roke so sfe mu tresle.
Dvignil je knjižico k ustom in jo poljubil. Bila je
svetinja, blagoslovljena od materinih solz.

»Saj sem bogat človek!« je vzkliknil, ko je po¬
gledal vsoto.

Bral je na ovitku: »To pismo sme odpreti samo
Friderika Zavinščaka vnuk (Fricetovega otroka otrok),
bodisi moškega ali ženskega spola.«

»Saj sem to jaz! In meni je namenjeno to pismo!«
je dejal in odprl ovitek.

Pogled mu je švignil po papirju in se ustavil ob
podpisu.

Trije rodovi.

26

402

»Lenka Zavinščakova, rojena Ribičeva!« je bral
polglasno. »Torej moja prababica!«

Bilo je videti, da je pisala list trudna, bolna roka.
Drobne črke so že pobledele, požoltela je barva belega
papirja.

»Kaj stoji v pismu?« je radovedno vprašala Meta.

Egidij je bral:

»Zgodovina našega rodu se začenja tedaj, ko sem
se seznanila s svojim sedanjim možem Jožetom Za-
vinščakom v Kranju. Bil je nizkega rodu. Prihajal je
v Kranj s svojim očetom na živinske semnje. Sam je
tržil z živino (s prašiči). Očeta sta sklenila, da se mo¬
rava vzeti on in jaz, Lenka, rojena Ribičeva. — Umrla
sta mi oče in mati, in jaz sem se preselila k možu
na novi dom. Ta je stal v Zavinkovcih na Dolenjskem
(v Beli Krajini, onkraj Gorjancev). Pravzaprav je tu
začetek zgodovine rodu Zavinščakovega. To so bili
žalostni časi, ko ni bilo nič veselja.«

»Da, da!« je pritrdila Meta. Vedela je, kako so
žalostni časi, kadar ni nič veselja.

Egidij je nadaljeval:

»Zavinkovci pomenijo v mojem življenju nesrečo.
Ker smo bili bogati in ugledni, nas je ljudstvo so¬
vražilo. Nekoč je navalilo na našo hišo in nam s
kamenjem pobilo šipe. O meni so govorili grde reči.
Ogibali so se naše hiše, kakor da je okužena. Vse to je
prišlo samo zategadelj, ker nisem bila jaz ustvarjena
za ta kraj. A usoda me je vrgla semkaj. Če bi se to
ne zgodilo, bi ne bilo poznejših dogodkov in bi jaz
tudi ne pisala teh vrstic tebi, o, ti moj pozni, neznani
potomec!«

»Pozni, neznani potomec!« je ponovil Egidij. Bilo
mu je, kakor da posluša znane žalostne glasove, ki
so prihajali iz globoke daljave in se glasili proseče,
tolažbe željno. Egidij je potegnil z roko po čelu.
Vzdih se mu je izvil iz prsi. Potem je nadaljeval:

403

»S sovraštvom so gledali na našo hišo v Zavin-
kovcih. Ogibali so se pred njo, kakor sem že rekla.
Nekdo ji je grozil, da jo zapali. V takem domu nam
ni bilo obstanka, to mi lahko verjameš, o, ti moj
pozni, neznani potomec!«

»Tega doma ni več,« je rekla Meta, »kamenje je
tam in puščava.«

Egidij je ni slišal. Potopil se je v lastne misli.
Sklenil je roke na hrbtu in hodil po sobi. Glava se
mu je sklonila. Meta si je otrla solzo. Preteklost se
je vrnila in je potrkala na njeno srce. Egidij se je
ustavil.

»Da, tako bo!« je rekel.

»Kako bo?« je vprašala Meta.

»Najprej poslušajva do konca, potem pride drugo!«
je odgovoril.

Razgrnil je papir.

»Tam nam je bil rojen sin Friderik (zvali smo
ga Frice). Vaška otročad ni marala zanj. Sovražila ga
je in je kamenje lučala za njim. O, ti ubogi Frice!
Potem smo ga dali v vojaško šolo, da postane oficir.
Še prej pa smo kupili metliško graščino. In tako smo
postali graščaki. Gospoda nas je imela rada, drugi
ljudje pa ne. Ne vem prav, zakaj. Morda bi bilo zame
boljše, ko bi ne šla iz Kranja v Zavinkovce, ko bi
jih nikoli ne videla. A naša pota so v božjih rokah,
ki jim bodi čast in hvala vekomaj!«

Meta se je potrkala na prsi in se prekrižala.

»Tisto leto,« je čital Egidij dalje, »je narasla Kolpa
tako, da je odnesla most. Istega dne je neki harmo¬
nikar Marko ubil našega^ oskrbnika. Zato so ga ob¬
sodili v Novem Mestu. Še prej pa so bile volitve v
mestni zastop, a moj mož ni zmagal. Tako se je go¬
dilo do današnjega dne.«

Egidij je še enkrat prebral podpis in rekel: »Hvala
ti, Lenka Zavinščakova, rojena Ribičeva, da si napi¬
sala te vrstice svojemu neznanemu potomcu! Zdaj je

404

moja pot izbrana; odkazan je delokrog mojemu po¬
klicu!«

»Kaj hočeš reči s tem?« ga je vprašala Meta.

»V Zavinkovce pojdeva! To hočem reči!« je od¬
govoril Egidij.

»A tam ni fare! Vsaj za mojih dni je ni bilo.«

»Nič ne de! Pa jo napravimo!«

»Zavinkovci pomenijo v mojem življenju nesrečo...
Ogibali so se naše hiše, kakor da je okužena ... S
sovraštvom so gledali na našo hišo v Zavinkovcih ...«

Te besede so se vtisnile Egidiju v spomin. Bilo
mu je, kakor da posluša znane žalostne glasove, ki
so prihajali iz globoke dalje in se glasili proseče,
tolažbe željno:

»O, pridi, pridi, ti moj pozni, neznani potomec!
Stori, da se bodo oči z veseljem in s ponosom ozi¬
rale na našo hišo v Zavinkovcih! Pridi, izbriši ma¬
deže! Dodeli mir in tolažbo pozabljenim svojcem!«

Egidij je bil tihe in mirne nravi. Tovariši ga niso
poznali drugačnega. A zdaj se je poživil. Veselo so
gledale njegove oči. V srcu mu je zaplapolal ogenj
težkega pričakovanja. Komaj je čakal dneva, da se
odpravi na pot med ljudi, ki jim hoče biti učitelj,
prijatelj, podpornik, tolažnik.

»S sovraštvom so gledali na našo hišo v Zavin¬
kovcih . . . Ogibali so se naše hiše, kakor da je oku¬
žena . . .«

Vedno so se mu oglašale te besede. Ko je slonel
nad knjigami in se bavil z učenjem, so mu zdajin-
zdaj zazvenele iz srca, kakor da ga kličejo in vabijo:
»O, pridi, pridi hitro, ti moj neznani, pozni potomec!
Pridi, pridi! Popravi, kar se je zgodilo krivice! Mir in
tolažbo dodeli pozabljenim svojcem!«

In tako je doznal Egidij, da je velika naloga
njegovih bodočih dni. Tam daleč za daljnimi gorami
ga je čakalo neobdelano polje, s kamenjem posuto,
s trnjem preraslo. Tamkaj žive spomini, mračni in

405

neprijazni, ki jih je treba zamoriti in užgati nad njimi
luč, ki prežene hladne sence. Nihče ne bo metal ka¬
menja za njim; z odprtimi rokami ga bodo sprejemali
povsod, kamorkoli zasije svetloba, užgana z njegovo
roko.

»Pridi, pridi!«

Ali je dovolj močan, da izvrši to nalogo? Ali ni
preveč dela in premalo moči? Njegovo pričakovanje
je bilo tako silno, njegova volja tako neupogljiva, da
ni bilo v njem nobenega strahu. Volja je največja moč.

»Pridi, pridi!«

*

* *

Vse je bil natanko preudaril. Sklenil je, da takoj
po novi maši napravi potrebne korake pri pristojnih
cerkvenih in posvetnih gosposkah, da mu dovolijo
izvrševati duhovno pastirstvo v Zavinkovcih in na¬
praviti tamkaj obenem zasilno šolo.

Preštel je svoje denarje in je bil vesel in zado¬
voljen. Lepi načrti, veselje v srcu in pa toliko denarja,
da mu bo omogočeno uresničiti, kar je sklenil v
sebi — kdo je zdaj bogatejši, kdo srečnejši in kdo
močnejši od njega?

»Pridi, pridi!« mu je klicalo od vseh strani.

Da!

Minila je njegova nevesela mladost. Pred njim
se je razvila pot, ki ga vodi k delu, posvečenemu
blaginji človeštva.

Iz obilice resnic, ki jih je zajemal iz knjig v letih
svojega učenja, se mu jih je dvoje oglasilo v spominu:

»Pokorim hudobijo očetov nad sinovi do tretjega
in četrtega rodu nad njimi, ki me sovražijo . . .«

»Odkupi se svojih grehov z miloščino in svojih
krivic z usmiljenjem do ubogih . . .«

Nobenega sovraštva ne bo v njegovem srcu,
zakaj molitev mora biti čista, čistejša od mrzle stu¬
denčnice, ki šumi iz belega kamena, iz bele skale.

406

XI.

Dospel je toliko zaželjeni, težko pričakovani dan.

Egidij Brankovič je bral novo mašo. Ni bila to
hrupna svečanost; nikogar ni bilo svojcev razen Mete,
da bi stal pred oltarjem, ko je prvič pristopil predenj.
V stolni cerkvi ljubljanski je opravil primico. Razve¬
delo se je bilo po mestu, kdo je on, ki stoji danes
prvič pred žrtvenikom Gospodovim. Kako se je raz¬
vedelo? Kdo vedi, kako! Meta je povedala nekoliko,
tudi sam je razodel prijateljem to in ono —- in tako
je šlo dalje, in cerkev je bila polna radovednega ob¬
činstva. Ženske so gledale novomašnika: kakšno mu
je lice, kam ima obrnjene oči, kak mu je glas? —
Lice mu je bilo bledo, oči so gledale jasno in mirno,
glas mu je bil krepak. Videti je bilo, da je polno ra¬
dosti v srcu. Poznati je bilo, da je dospela velikemu
hrepenenju uteha, sladka in neopisna.

Sklenil je, da ne bo učitelj in duhovnik samo
tistim, ki jim bo govoril s propovednice ali jih po¬
učeval v šoli, ampak z besedo in dejanjem mora
vplivati njegova osebnost na vso okolico tudi zunaj
cerkve in šole. Zato mora biti vse njegovo življenje
tako, da ne bo madeža na njem. Pred vsem je treba,
da izginejo vsi oziri na lastno osebo. Ta ni zaradi
sebe same, temveč stopi zdaj v službo drugim, ki jo
kličejo med sebe. Kar nosi visokega in plemenitega
v sebi, to preidi v last vsemu ljudstvu, ki je zraslo
v trpljenju in je ubogo in brezupno, nizko pritiskano
k tlom od težke pesti nemilega življenja.

Človek se pogubi, ako se brezpogojno vda raz¬
meram, kakršne so zavladale, da mu dajejo okušati
samo bridkost in težo življenja. Tak človek izgubi
vero v lastno veljavo, njegovo dostojanstvo je uža¬
ljeno.

Vsako življenje ima svojo veljavo, svojo ceno.
Vsi imamo isti izvor, vsem je isti konec, zatorej je

407

tudi vsakemu in vsem enaka naloga. Vsak posameznik
je član velike družine, enakovreden in enakopraven.
Njegove roke se morajo sklepati s sosedovimi rokami,
vsa velika družina se veže v verigo, ki oklepa ves
svet in si ga prisvaja v last. Isto vrednost imam
kakor moj sosed, ker je mojemu življenju isti začetek
in isti konec. Če je moj rodni krov krit s slamo, ni
zato moja vrednost nič manjša, nego ako bi bil krit
z mramornatimi ploščami. A nizko rojstvo je le slučaj;
zaradi njega ne sme trpeti nihče, ker ga ni zakrivil
sam. Človek nizkega rodu ima manj sredstev, da se
dvigne iz uboštva in se postavi v vrsto veljavnih
ljudi. Prvo in zadnje sredstvo je delo, ki je čast in
ne sramota. Delo daje človeku spoznanje lastne vred¬
nosti, in to spoznanje rodi ponos, ki je toliko opra-
vičenejši, čimvečje je bilo uboštvo, ki je rodilo člo¬
veka, in čim ugodnejše je stališče, ki si ga je priboril.
Pošteno delo si ne osvaja ugodnega stališča z zapo¬
stavljanjem duševno in telesno šibkejših, ne stopa
do zmage preko poraženih sosedov in uničenih živ¬
ljenj, ampak hodi do svojih smotrov tako, da izpod-
buja omahljivce, jači šibke, navdaja s pogumom obu¬
pance in dviga vso okolico, da se zravna, hiti dalje,
zavrže malodušnost, začuti svojo moč in hrepeni brez
prestanka do osamosvojitve. Pošteno in odkrito delo
je kakor gonilna sila, ki zdrami iz zaspanosti vse
veliko okrožje, vso okolico, da izpregleda, se zave,
zasope, zaživi, začuti toploto krvi. Brat se nasloni na
brata, sosed na soseda, moč podpira moč, da zraste
do nepremagljive sile. Zmagoslavno stopa človeštvo
naprej. To je napredek.

Siromak je prav tako človek kakor bogataš, samo
da je prvi vreden toliko večje ljubezni, ker mora
vkljub svojim razmeram prav tako zadoščati dru¬
žabnim in državljanskim dolžnostim, prav tako živeti
pošteno in v soglasju z zakonitimi določili kakor
drugi, ki njega sredstev ni primerjati s sredstvi prvega.

408

Siromak nima zakladov, da bi zajemal iz njih z
mehkimi rokami. Njegovi zakladi leže v zemlji, v
sveti rodni grudi. Z napornim delom, z žuljavimi ro¬
kami si jih mora izkopati iz nje. Z znojnim čelom
se pripogiba k nji. Poljubil bi jo z žejnimi ustnicami,
ker mu je tako dobra, da mu ni dala samo golega
življenja, ampak ki mu odpira tudi svoje zaklade, ako
sega do njih s težkim delom svojih rok. Zlato, za¬
kopano v zemlji, se prelije po koreninah in preustroji
v bogato žitno klasje, ki se ziblje ob božanju toplih
vetrov kakor zlato morje. In bogata žetev je toliko
večja slast, kolikor napornejša je bila setev, kolikor
večje je bilo boječe čuvstvo, strah pred pogubnimi
silami, ki so tolikokrat grozile z uničenjem. Take
sladke zavesti storjene dolžnosti in uresničenega pri¬
čakovanja nima nikoli nihče, komur ni življenje dalo
v spremstvo — dela, truda.

In ko je vse spravljeno, počiva zemlja in čaka
dobe, da se iznova oplodi in iznova pokaže človeku,
da je zaradi njega.

Zopet se zganejo roke. Napno se mišice, zdrava
kri zapolje po žilah. Svetli lemež reže mastne brazde.
Iz zemlje puhti vlažna toplota, kakor da se oddihava
od dolgega spanja črna, plodovita prst. Kamor vsiplje
roka pest zrnja, tja se skrije v zrahljana tla stotero
kali novega, mladeg'a življenja, ki zabrsti in predere
rahli grob in zaželeni in se spne kvišku, k solncu,
da se ogreje in nasrka moči in življenja, ki mu da
rast in plod. O, blažena zemlja, sveta, najdražja!

*

*

Egidij Brankovič se je že bližal vrhu Gorjancev.
Prejšnji večer se je pripeljal z Meto do Novega me¬
sta s pošto.

Mrak je še kril zemljo, ko je vstal. Naglo je ko¬
rakal iz mesta. Hotel je potovati po samotni, dolgi
cesti; misli so potovale z njim. Pogledal je kvišku, in

409

cesta je hitela v breg. Na levo in desno so sanjale
lože in se umivale v jutranji rosi. Objemal ga je
prijeten hlad. Ozrl se je nazaj, na vzhodu se je sve¬
tilo. Goste megle so se plazile po dolini, nad njimi
so zaigrali prvi solnčni žarki.

Postal je in se odkril. Z roko je potegnil po čelu.
Smejali so se mu pogledi. Globoko so mu zasople prsi.
Pile so svežost mladega jutra.

Onkraj vrha se je nagnila cesta. Globoko se je
nagnila v dolino, kakor da hoče skrajšati njegovo
pot. Vedno bolj se je danilo. Tudi iz nižin je bežal
mrak. Solnce se je približalo z ognjenimi žarki do
vseh skritih senc in jih je preplašilo in pregnalo.

O, sveta zemlja, ti blažena, najdražja!

A najslajše mu bo, kadar bo med tistimi, ki bodo
čisto njegovi, med množico ljubečih in ljubljenih. Tam
bo njegov dom, njegovo kraljestvo.

V človeški duši spe sile, zmožnosti, spe kakor
seme, ki ga vržeš v zemljo. On jih bo dramil. Nje¬
gova ljubezen ustvari v vsakem srcu vrt, ves lep in
cvetoč, kakršnega ne slutijo tisti, ki prihaja med nje.
Vse oči bodo gledale vanj. Pile bodo iz njegovih oči
dobroto, ki ga bo naklanjala k njim in jih grela in
objemala, kakor objema materina ljubezen ubogega,
bolnega otroka. Uboštvo, ki je veliko in nezasluženo,
hrepeni po ljubezni, ki je resnična in požrtvovalna.
Da bi le bilo dosti gorja, da bo daritev njegovega
življenja toliko lepša in popolnejša! Hodil bo naprej,
in drugi pojdejo za njim. Vsa uboga, nezavedna četa
pojde za njim in bo gledala na vsak njegov korak,
na vsak gibliaj njegovih rok. Če bodo delile dobrote
in tolažile, bodo tudi uboge, slabotne roke začutile
moč in bodo dobre in pomoč deleče. Da bi že bil med
njimi. Kako ga kličejo!

»O, pridi, pridi, ti naš dobri, blagi!«

»S sovraštvom so gledali našo hišo v Zavinkovcih.
Ogibali so se naše hiše, kakor da je okužena . . .«

410

A zdaj bo vse drugače. Ako je tamkaj res vse
opustošeno in pozabljeno, bo toliko lepše potem, ko
zraste v puščavi lepa, bela hiša, ki bo odprta vsako¬
mur, od katere bo sijala luč, tako blaga in vabljiva,
da se je ne bo nihče ogibal in da je ne bodo nobene
oči gledale s sovraštvom.

»Pridi, pridi!«

Srečal je prvega Belokranjca v domači, od prahu
in znoja umazani opravi.

»Rojak je mojih davnih dedov, moj rojak je!«
je dejal Egidij.

Približala sta se drug drugemu, in rojak se je
odkril in pozdravil.

»Ali imam še daleč do Zavinkovcev?« ga je
vprašal Brankovič.

»Ni daleč, gospod!« je odgovoril oni. »Pri nas ni
nikamor daleč, še v Ameriko ne. Le hitro stopite!
Preden se razgreje solnce, boste že tam.«

Razgrej se, solnce! Skrči se, pot! Egidiju se mudi!

Mudi se mu, zbirat okolo sebe umazane, zane¬
marjene mlade rojake, da se operejo in preoblečejo,
da zacveto tisti vrtovi, ki jih ne slutijo oni, kamor
prihaja!

O, najdražja zemlja, ti sveta, blažena!

In tako dobi njegovo življenje popolno vrednost.
Brez željd zase bo posvečeno drugim, in zato bo polno
sladkosti in polno uspehov.

Ali ne govori ono pismo, del materine dedščine,
tako, kakor da so njegovi predniki preveč mislili nase
in se odtujili domačemu svetu? Černuto kratko dobo
zemeljskega potovanja^ izrabljati samo sebi v prid ?
En rod hitro izumrje. Če je njegova dedščina, ki jo
ostavlja potomcem, samo uboštvo, kaj je drugemu
rodu slajšega nego misel na smrt, ki ga otme? Rod
za rodom peša, ker ni podedoval vere v svojo moč,
ker je prepojen z obupom, zaverovan v prekletstvo.
Ves rod je treba ojačiti, v njem zbuditi in okrepiti

411

duševne sile, da hodi samozavestno in kaže z uspeš¬
nim delom pot mlajšemu rodu, ki se navzame poguma
in neomajne volje. Volja je najvišja moč.

In zato veljaj vsa volja, vsa najvišja moč tebi,
ti najdražja zemlja, ti sveta, blažena!

Egidij je srečal pastirja, umazanega, napol na¬
gega dečka, ki je gnal živino s paše.

»Kam greš?« ga je vprašal.

Pastir ga je pogledal in se je ustrašil. Klobuk
si je potisnil na ušesa in je začel bežati. Živina je
postala in gledala za bežečim pastirjem.

»Kam bežiš?« je klical za njim Egidij. »Počakaj,
dam ti krajcar!«

»Človek, ki deli krajcarje, ne more biti hud. Pa
počakam!« si je mislil pastir.

Postal je in nastavil roko.

»Ali se me bojiš?« se mu je nasmejal Egidij.

Tudi pastir se je nasmejal in ga je gledal in od¬
kimaval z glavo.

»No, glej! Kaj bi se me bal! Tu imaš krajcar!
A zdaj mi povej, kam greš?«

»V Zavinkovce,« je odgovoril.

»Ta je eden izmed tistih, ki bodo moji!« je de¬
jal Egidij sam pri sebi. »Ali smem iti s teboj?«

Deček je prikimal. Ogledoval je krajcar. Tako lep
je bil, velik in okrogel. Ej, to je bogastvo!

»Ali hodiš v šolo?«

»Ne!«

»Pa zakaj ne?«

»V Metliko je predaleč, in doma moram pasti
krave in vole.«

»Pa bi rad hodil v šolo?«

»Bi že, ko bi imeli šolo doma. Pa je nimamo,
zato sem pastir.«

Dospela sta do vasi.

»Ali veš, kje je Zavinščakova hiša?« je vprašal
Egidij dečka.

412

»Zavinščakova hiša?« je ponovil pastir in odprl
na široko usta. »Ha, ha!« se je domislil, »Zavinščakove
hiše ni več. Tam, kjer je ono kamenje, je stala nekoč,
kakor pravijo. A zdaj je ni več, kakor vidite.«

Deček je pokazal razvaline in je odgnal živino
po vasi.

Egidij je obstal in se odkril kakor da stoji ob
grobu. Kup kamenja je ležal pred njim. Trava ga je
prerasla, in mah ga je prekrival.

»Tu je zibelka mojega rodu!« je vzkliknil.

Po vasi so kmalu zvedeli, kdo je tuji gospod,
ki je ogledoval kup kamenja. Meta se je pripeljala
za Egidijem in je razglasila po vasi, čemu je prišel
zadnji potomec Zavinščakovega rodu.

Česar mu ni hotela in vedela povedati Meta, to
je zvedel v mestu, kjer se je kmalu seznanil z vpliv¬
nimi možmi. Naravnost jim je povedal, kaj je namen
njegovemu prihodu. Plemenita se jim je zdela njegova
namera. Tisti, ki so imeli besedo pri denarnem zavodu,
so sklenili, da mu dado brezplačno prostor v Zavin-
kovcih, da sezida tamkaj novo hišo; Brankovič je
sprejel ponudbo s hvaležnostjo. Ukreni! je vse po¬
trebno pri oblastih, ki niso samo z veseljem pozdrav¬
ljale njegovega sklepa, ampak ki so mu tudi oblju¬
bile svojo podporo. Ko je bilo vse pripravljeno in na¬
črti izdelani in odobreni, so prišli zidarji in so začeli
razkapati groblje. Temelj so položili globoko v zemljo,
da ga ne bo mogla omajati nobena moč. V vasi so
se poživile govorice o starem Zavinščaku in njegovem
rodu, ki so živele v bajkah. Zavinkovčani so neza-
upno gledali mladega Brankoviča. V ustnem izporoČilu
ohranjeni, preoblikovani, povečani dogodki so jim
zbujali zle slutnje, da se jim obetajo zopet časi, ka¬
kršni so bili tedaj, ko je tu stalo ponosno poslopje.

413

Zavinkovčani — kolikor jih je bilo doma — so zma¬
jevali z glavami in so s strahom čakali bodočih do¬
godkov. Hoteli so pometati kamenje iz globokih tal,
a bali so se oblasti, ki je bila na Brankovičevi strani.

Tožili so svojim ljudem v Ameriko, kaj se pri¬
pravlja doma, in blagrovali so jih, da so tako daleč
in tako na varnem.

A iz Amerike so dohajali drugačni odgovori, nego
so jih pričakovali.

»Blažena domača vas!« so pisali Američani. »Hva¬
lite Boga, da vam je poslal dobrotnika. Po svetu
šele človek spozna, kaj je vredna šola. Ne bilo bi
nam trpeti kot živini, če bi ne bila vsa naša moč
samo v rokah, nego če bi je bilo vsaj nekoliko tudi
v glavi!«

In še več!

Ta in oni je poslal celo nekaj denarja, da bo
mogoče pospešiti zgradbo in da jo bo lahko preskrbeti
z vsem, kar je treba taki hiši, da je ljudstvu v korist.

Domači ljudje so gledali z zavzetimi očmi. Zle
slutnje so se umikale veselemu pričakovanju.

Egidij Brankovič je hodil med ljudmi in jim je
bil dober in prijazen. Njegove roke so se oklepale
žuljavih rok, vesele so bile njegove besede, boljše
čase obetajoče. Gladil je kodraste, razmršene glave
vaške mladine in ji je bil prijatelj in družabnik. Ni
bežala pred njim in ni se ga bala. Zbirala se je okolo
njega in je bila polna ljubezni. Hodil je pred njo, in
vsi so šli za njim. Ljubezen je zbujala zaupnost.

Poslopje je raslo iz tal. Nič se ni poznalo, kje
je stalo groblje. Domačini so dovažali kamen, opeko
in pesek. Sami so se ponujali. Veselilo jih je, ko so
gledali, kako se dviga lepota sredi domače vasi.

Hiša je bila dozidana. Zrasla je sredi puščave
takorekoč črez noč. Ometali, ogladili in prebelili so
ji stene. Daleč je odsevalo belo poslopje. Nikjer ni
bilo nobenega madeža.

414

Dolga zastava je visela s strehe. Okolo vhodnih
vrat se je vil težak venec, spleten iz smrečja in
bršljana. Gospoda je prišla iz mesta in je ogledovala
lepoto nove, bele hiše. Obdajal jo je' lep, velik, iz¬
ravnan svet, kamor bodo krepke, mlade roke priča¬
rale vrt, poln cvetja in sadja. Zbiralo se je ljudstvo,
in mladina je prihajala v praznični obleki. Egidij
Brankovič je stal na pragu. Mirno, veselo in ponosno
je gledal množico, ki se je zbirala okolo njega.

XII.

Vračali so se izgnanci, ubežniki so prihajali.

Do njih je dospela vest o lepoti domače vasi.
Zbudilo se je hrepenenje in je vstalo z nevzdržno silo.
Hoteli so videti lepoto domače vasi in so ostavljali
tujino, in prihajali so na domačo grudo.

O, sveta zemlja, ti edina, ljubljena!

Vračali so se ubežniki, izgnanci so prihajali.

Bili so trudni in izmučeni. Upognjeni so jim bili
hrbti, žuljave so jim bile roke, koža je počrnela od
solnca in prahu. Globoke brazde so jim ležale po
licih, lasje so posiveli.

Prihajali so možje in žene; otroci, zrasli v tujini,
so prihajali. Hrepenenje po lepoti domače vasi jih je
dvignilo na pot.

O, ljubljena zemlja, ti edina, sveta!

Kolikor je preostajalo Egidiju svobodnega časa,
ga je prebil na vrtu. Prvi jutranji svit ga je zalotil
na njem, pozni večerni mrak mu je bil tovariš, ko je
pregledoval delo enega dneva. S peskom posute steze
so se vile med gredami. Mlada sadna drevesa so
zelenela in cvetela in obetala bogato sadje. Otroci so
prihajali in požlahtnjevali divjake in so bili veseli in
ponosni, ko so gledali, kako se oživlja mrtvo oko,
kako se napenja in kako poganja iz njega mehko
zelenje. Radost jim je bilo tako lepo uspelo delo
lastnih rok.

415

V mladem drevju so gledali svojo podobo, videli
so lepoto svoje mladosti, kakor jim je pravil gospod
Egidij, tisto lepoto, ki je vsa sveža in s cvetjem po¬
suta, ki obeta lepo, sadu bogato jesen.

Sredi vrta in ob gredah so rasli visoki rožni
grmi. Težki cvetovi, beli in rdeči, so se pripogibali
ob lastni teži, da jih je bilo toliko lažje vonjati, toliko
lepše gledati.

Prostor za vrtom, ki se je nekoliko dvigal v
prisojno reber, je Egidij prekopal in zasadil z ame¬
riškimi trtami. Iz ključev so pognale visoke mladike.
Privezaval jih je h kolom, da so se spenjale kvišku
in srkale moč in toploto solnčnega žara. Široko listje
je spletalo nad koli senčno streho, spodaj so se na¬
penjale jagode, ki so visele ob šibkih trtah v dolgih,
sladkih grozdih. Ljudje so prihajali in gledali. Kakor
da se dogajajo čudeži, tako so jim gledale oči, zavzeto
in presenečeno.

»Ali je mogoče?« so se izpraševali.

»Ali se izpreminjajo puščave v raj?« so vzklikali.

»Ali nismo izgnani iz njega?«

Egidij jih je klical k sebi in hodil je med nje,
ko so se zbirali na vasi. Ves je bil njihov, in vsi
so bili njegovi.

»Delo premaga vse težave!« jim je govoril. »Delo
pričara puščavo v raj, prežene temne in obupne misli,
napravlja človeka zadovoljnega in zdravega! Glejte,
tudi moje roke so žuljave. A ni me sram takih rok,
ker je lepo tisto, kar so posejale, gojile in negovale.
Sram bi me bilo mehkih dlani, ako bi bila puščava
tamkaj, kjer je danes naš rodovitni vrt.«

Ogledovali so si možje roke, izdelane od težkega
truda, vse pokrite s trdimi žulji.

»Saj so žuljave tudi naše roke,« so govorili.

»Da, žuljave so. Ali komu so služili ti žulji? Ali
niste svojih moči prodajali tujini, delali drugim, a
sami ostali brez dobička? Koliko vaših zdravih sil je

416

použila mrzla tujina, svet je pa sameval doma, da se
je širila puščava kroginkrog,« je odgovoril Brankovič.

»Res je!« so mu pritrjali možje.

»Služil sem tujcu, trpel do usmiljenja božjega. A
kaj imam?«

»Dosti!« je dejal gospod Egidij. »Naučili ste se
ceniti svojo moč. Zakaj naj bi služila tujcu, ako lahko
služi domu? Ali je dom samo zato, da propade?«

Uspehi njegovega dela so bili izpodbudna moč,
ki je navdajala ljudi s pogumom in upanjem. Zga¬
nile so se roke. Po polju in po vinogradih je mrgo¬
lelo delavcev. Zemlja je bila izpočita in je rodila
cvet in sad.

O, sveta, blažena domača zemlja!

V Zavinkovcih je vse poživelo, vse se je dvignilo
v novo življenje. Ugasnile so vse govorice, ki so
obdajale nekdanje razvaline Zavinščakovega doma z
grozo in prekletstvom. Mirno so spali pokojniki.
Mladi rod je rastel v upapolnem pričakovanju. Bogate
so bile jeseni, vesela pesem je odmevala od trtja do
trtja. Težki tovorni vozovi so drobili kamenje po
strmih cestah. Odvažali so polne sode zlatega grozd¬
nega soka. Svet, že pozabljen in zapuščen, je zaslovel
v daljne kraje. Blaginja se je dvignila. Izgnanci in
ubežniki so se otresli spominov na trpljenje; živeli so
sedanjim dnem in so jih izkoriščali sebi in potomcem
v prid.

£Tm