KOLEDNIKI
¦OledllikL                                                             Vinko Bitenc
^L                                 Frizor iz scdanjih dni.
^K (Silvestrov večer. Ulica v mestu. Ob strani plinova svetiljka. Hfcna hiš so razsvetljena. V ozadju krčma, nad njo napis »Restavras HnS«. Sneg in mraz. Iz restavracije se sliši vrišč in godba. Sem in Ka hiti kdo po ulici.)
¦      Stražnik  (pridc  počasi od desne,  postoji pred  krčmo in  odide ¦japrej).
B Revna žena (z otrokom v naročju, pride iz neke hiše; otroka, Eavitega v cunje, stiska k sebi).
f     Le zaspančkaj, srček, pa nikar več ne jokaj, saj je mamica pri
tebi! Ah, neradi dajo ljudje  revežem, ni več usmiljenja na  svetu!
, Koliko stopnic šem prehodila, na koliko vrat potrkala, pa sem komaj
¦kpliko dobila. da si kupim za nocoj drva. Bova lepo na gorkem, moj
Enalček!  Še maJo večerje poprosim tam v  «ostilni.  potem  pa greva
domov,  dete,  v  najino  revno  barako.   (Se  približa   resta\Taciji  'in
vstopi.)
(Nastopijo trije dečki, napravljeni za tri kralje. Eden nosi v roki palico z veliko pozlačeno zvezdo, drugi posodico s kadilom, tretji pločevinasto škatlo.)                                                                      ¦
Gašper. Joj. kako me zebe!                                                              J
Miha. Mene tudi!                                                                      ^M
Boltežar. Jaz se ves tresem!                                                       ^^H
Miha. Ti, Bine, je kaj prida v blagajni?                                    ^^
Boltežar. Boltežar, ne Bine — zapomni si že enkrat! (Poropota s škatlo.) Slaba je letas, bratca!
Gašper. Lojze. veš kaj ti povem? L       Miha. Miha, prosim!
¦       Boltežar. Kaj boš povedal, Nande?
¦      Gašper. Nocoj sem Gašper, ne Nande! I       Miha in Boltežar. Brž povej, no!
¦       Gašper. Miha, poslej boš ti hodil naprej!
¦       Miha. Zakaj?
I      Gašper. Ker mora tako biti. Sem videl na sliki. I      Miha. Ni res! Ti moraš, ker imaš zvezdo.
¦      Gašper. Pa ne bom! Se raje takoj slečem, (Hoče sleči plflšč-)
B      Miha. Se bom pa še jaz slekel. Nikamor več ne grem. (Se prične
Blačiti.)
I      Boltežar. Dajta no mir! Ljudje prihajajo. (Vsi trije urno stopijo
w zaporedno vrsto.)
¦      Gospod in gospa (prihajata od leve.)
m Gospod. No, zdaj sva pa tu. Pozna sva. Družba naju gotavo že Bričakuje.                                                                                         ^^_
Gospa. Se lahko se boš nagledal tvoje družbe. (Hoččta stopiti v restavracijo. Gašper, Miha in Boltežar jima stopijo nasproti.)
Vsi trije (začno svojo pesem):
Prišli smo, prišli, trije možje: Gašper, Miha, Boltežar-------
Gospa. Ah, kako sem se prestrašila!
Gospod. Kaj pa se podite po ulicah, pobalini? — Zvezda ta nam kaže pot, prosimo za tnali dar.
Gospod. Kaj? Prosjačite? Ali ne veste, da je prepovedano, nad« legovati ljudi po ulicah? (Ženi) Vrzi jim nekaj drobiža. (I^gine v krčmo.)
Gospa. (Išče po torbici.) Saj nimam nobenega dinarja. Prav rcs. da ne. Pa drugič! (Odhiti za gospodom.)
Gašper. Zdaj pa vem, da je res kriza na svetu. Taka gospa, pa nima denarja!
Boltežar. O, ima ga že, pa ne za nas.
Miha. Kaj pa je to »kriza«?
Gašper. To je menda tista nesreča, ki jo najbolj občutijo reveži. Bogatinom pa ni sile ob njej.
Boltežar. Gremo poskusit v gostilno?
Miha. Saj smo že bili v tej gostilni, ali se ne spominjaš? Pa nas je gostilničar napodil.
Gašper. Bratca, za danes je dovolj. Pojdimo spat.
Miha in Boltežar. Spat? Kam neki?
Gašper. Iz veže te gostilne vodijo stopnice v klet. Tam nas ne bo zeblo.
Miha. A jaz sem lačen. Bine — ne, Boltežar — izprazni blagajno in nam kupi večerjo.
Boltežar. Bom že v veži, za mizo. Alo, za menoj! (Vsi trije kre» nejo proti vhodu v restavraeijo. Iz nje stopi revna žena z otrokom v naročju.)
Revna žena (se nasmehlja). Joj, koledniki! Odkod pa prihajate otroci?
Gašper. Iz Jutrove dežele.
Miha. Voščimo vam vse najboljše v novem Ietu.
Boltežar (potrese škatljo). In prosimo za mal prispevek v to blagajno.
Revna žena. Bom dala, bom. Saj ste sirote, kakor jaz. (Privleče iz žepa novec in ga vrže v škatlo.) V gostilno pa nikar ne hodite, boste slabo opravili. Ljudje so siti, pijejo in plešejo, pa se ne zme= nijo za reveža.
Gašper. Gremo samo večerjat, potem pa se odpravimo spat.
Revna žena. Kje pa boste prenočili?
123
Miha. V kleti te gostilne.
Revna žena. Za božjo voljo, ali nimate doma in roditeljev?
Boltežar. Ta dva sta brata. brez očeta in matere. Jaz pa imam »amo očeta, pa je šel po svetu za kruhom.
Revna žena (jih sočutno gleda). Ubožei! Veste kaj? V baraki, kjer stanujem, bom nocoj zakurila. Sobica bo topla. Če hočete, pa pojdite z menoj, dovolj prostora bo še za vas tti.
Vsi trije (veselo vzkliknejo). Hvala vara, gospa! Prav radi!
Boltežar. Jaz pa grem kupit kruha in še kaj drugega za pod zobe. Takoj bom nazaj! (Odhiti v restavracijo.)
Stražnik (prihaja z leve. Obstoji pred ženo in dečkoma). No. kaj še ne boste nehali beračiti? Da vas ne vidim več nocoj! (Odide samo* zavestno naprej. Oni gledajo osuplo, plašno za njini. Iz restavracije prihiti Boltežar s papirnatim zavitkom. Tiho, brez besed, se odpra< vijo trije kraljiskoledniki in revna žena z otrokom v naročju naprej in izginejo za oglom.)