JEZIK IN SLOVSTVO letnik XVI - leto 1970/71 - št. 3 Jezik in slovstvo Letnik XVI. številka 3 Ljubljana, november 1970/71 Časopis izhaja od oktobra do maja (8 številk) Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani Glavni in odgovorni urednik Franc Jakopin, Ljubljana, Aškerčeva 12 Uredniški odbor: Milan Dolgan (metodika), Franc Jakopin (jezikoslovje), Matjaž Kmecl (slovstvena zgodovina) Tehnični urednik: Ivo Graul Tiska Cetis, grafično podjetje Celje Opremila inž. arh. Dora Vodopivec Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Tekoči račun pri SDK 501-8-4 Letna naročnina 20.— din, polletna 10.— din, posamezna številka 2,50 din Za dijake, ki dobivajo revijo pri poverjeniku, 10.— din Za tujino celoletna naročnina 40.— din Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Vsebina tretje številke Razprave in članki 49 Sodobna slovenska književnost v srednji šoli 49 Boris Paternu Lirika 56 Matjaž Kmecl Pripovedna proza 63 Jože Koruza Dramatika 68 Mitja Skubic Primer sintaktičnega kalka 70 F. Jakopin Janko Kotnik — petinosemdesetletnik Zapiski, ocene in poročila 71 F. Jakopin Peta knjiga zbornikov »Novoe v lingvistike« 74 Pavle Merku Pisava in raba slovenskih kr.ijevnih imen v Italiji 75 Dragi Štefanija O makedonskih prevodih Cankarjevega »Hlapca Jerneja« 78 Mojca Terseglav, Marko Terseglav Knjižna poročila 80 Pavle Merkii Sprehod skozi tersko besedišče 3/3 Minka Kuclar Prvi sestanek novega republiškega odbora SDS Vprašali ste 3/4 R. R. Kakšen je izvor imen Judnič in Jonke 34/ Janez Keber Izvor priimka Judnič SODOBNA SLOVENSKA KNJIŽEVNOST v SREDNJI ŠOLI Konec septembra je bilo v Novi Gorici redno zborovanje slovenskega slavističnega društva; ena osrednjih strokovnih tem, ki jih je društvo na tem sestanku obravnavalo, je bil pouk sodobne slovenske književnosti na srednjih šolah: metoda, tematika in obseg. Ker gre za pomembno strokovno in pedagoško vprašanje, se je uredništvo odločilo razpravo o njem razširiti v letošnji letnik Jezika in slovstva. Za uvod objavljamo troje zadevnih poročil iz Nove Gorice, k nadaljnjemu sodelovanju pa vabimo vse slaviste, ki jih vprašanje kakorkoli zanima: bodisi s praktično-pedagoškega in metodološkega, bodisi z literarno-strokovnega vidika. — Uredništvo je namreč mnenja, da je treba objavljene sestavke Borisa Paternuja, Matjaža Kmecla in Jožeta Koruze pojmovati pač kot eno izmed možnih interpretacij vprašanja, kot predlog, ki naj spodbuja k razpravi oziroma k bistritvi snovi; da prav zato na primer njihove podrobnejše tematizacije (podrobnejšega navajanja avtorjev) ne gre jemati kot nepremičen in nespremenljiv vzorec, temveč kot najširše zakoličenje manevrskega prostora, ki bi ga bilo treba šele po temeljitejšem pretresu dokončno notranje hierarhizirati in na koncu kar se da demokratično, pa hkrati kar se da strokovno osnovano vključiti v program srednješolskega pouka. — Tovrstne prispevke bi revija objavljala do 7. številke (april 1971), potem pa bi plenum SDS sprejel in potrdil ustrezne sklepe ter z njimi seznanil pristojne republiške organe. Boris Paternu Filozofska fakulteta Ljubljana LIRIKA 1 Uvajanje sodobne slovenske književnosti v učni program naših srednjih šol ni ali vsaj ne bi več smelo biti načelno, temveč predvsem metodološko in praktično vprašanje. Povedano bolj naravnost: za današnjega slovenista ne sme obstajati dilema, ali naj mladini pomaga k spoznavanju in vrednotenju sodobne književnosti ali naj raje počaka, da to nemirno slovstveno poglavje postane zgodovina, prepuščena v uk prihodnjim učiteljskim rodovom. Kdor ve, da mladina prihaja iz svojega časa in živi najprej za svoj čas, in kdor je začutil, da je nekje v 1 objektivnosti, se pravi delovanje vsega osebnega znotraj nje same. To pomeni, i da nobeno od opisanih dveh stališč — niti tradicionalistično niti modernistično- j — v učnem procesu ne bi smelo biti ekskluzivno, temveč odprto tudi za razu- ; mevanje pojavov drugačnega, nasprotnega literarnega sveta. Tako odprtost in i pazljivost zahteva cela vrsta objektivnih okoliščin. Na prvem mestu je literatura j sama, ki je v šoli nimamo pravice že vnaprej oklestiti v meje osebnega okusa : ali zreducirati v zorni kot enega samega estetskega nazora. Takoj ob tem pa mora biti misel na mladino. Mlademu dozorevajočemu človeku nimamo pravice zoževati pogledov v umetnost in te poglede reducirati zgolj po meri nas samih, ¦ ki smo morda že včerajšnji ali predvčerajšnji ljudje. Seveda pa ta tretja možnost, imenujmo jo odprt pristop k pojavom literarne resničnosti, zahteva od nas mnogo več kot oni dve. Najprej od vsakega posameznika terja več, kot je obvladanje samó osebno priljubljenega, privajenega ; in zato udobnega literarnega sveta. Terja tisto, kar je včasih zelo težko: razu- ^ mevanje tujega jaza in temeljito drugačnega miselnega sveta. Tako razume- I vanje pa ni vnaprejšnje in najbrž nam ni navrženo z neba. Rojeva se z zavzetim j opazovanjem in spoznavanjem vsega tistega »tujega«, ki pa ponavadi postaja ] tem manj tuje, čim več vemo o njem. In prav tu je mesto naše neizogibne dolž- ' nosti, prvi pogoj vsega. Povedano enostavno: našemu jazu tuje literarne pojave ; nismo dolžni ljubiti, dolžni pa smo jih ¦— kot učitelji literature — spoznati in i razumeti. To je ukaz stvari same, ukaz, ki ni in ne more biti obvezen za vsak- I danjega bralca, obvezen pa je za človeka, ki naj bi poklicno pripomogel h glob- i Ijemu branju in širšemu razumevanju literature, z njo vred pa tudi človeškega i življenja. : Se več: izkušnja ponuja misel, da je v tradicionalnem tipu sodobne literature I zanimivo iskati tista njena mesta, ki so odprta v nemir in v neznano. In da je ; pri modernističnih delih zanimivo iskati prav tista njihova nagnjenja, ki iščejo j v novo zaključenost, morda v novo klasiko. Preverjanje enega sistema z drugim i utegne biti za nas bolj smiselno kot njuno tekmovanje ali medsebojno izklju- ; čevanje. | Ena izmed razmeroma zanesljivih poti, ki pelje k takemu spoznavanju in razu- \ mevanju sodobne književnosti, je še vedno zgodovinska pot. Zgodovinski pristop , nam razkrije zunanja in notranja gibala literarnih pojavov in utemelji marši- ¦ katero njihovo spremembo. Kakor hitro upoštevamo tako imenovano »dvojno j motivacijo« slovstvenega dogajanja — sociološko in imanentno literarno — se \ nam mnogi pojavi, ki smo jih nagonsko pripravljeni zavrniti, ker so zunaj ] našega privajenega estetskega ali miselnega kroga, razkrijejo kot razumljivi, | smiselni, morda celo nujni. Jenkovo parodistično razkrajanje Prešernove visoke i klasike je bilo v danem trenutku najbrž potrebno že zaradi same ustvaritve ' »praznega prostora«, ki ga je nato zapolnil s čisto drugačno liriko. Šalamun se i je nečesa podobnega lotil ob koncu Zupančičeve epohe. Skratka, gledanje stvari ' v večdimenzionalnem procesu nam odpira nova spoznanja in omogoča globlja i razumevanja kot zgolj nagon osebnega okusa in izbiranja. Navsezadnje je ravno, j zgodovinska menjava stvari tudi tista, ki postopoma krči nekdanje neskončne ; razdalje med pojavi in jih spaja v nove, združljive in smiselne tvorbe. Se pred\ dobrim desetletjem je bila lirika Daneta Zajca provokacija in izključen, neasimi-lativen literarni pojav. Danes isto njegovo pesništvo nima na sebi ničesar takega, kar bi pomenilo bistveno opozicijo tradicionalnemu toku sodobne lirike. Svet Franza Kafke so nekoč razglašali za proizvod bolestne domišljije. Danes ugotavljajo, da ta njegov svet postaja vse bolj podoben današnji družbeni stvarnosti in francoski marksist Roger Garaudy ga je mirne duše vključil pod geslo: realizem. Čeprav »realizem brez obal«. Ce naj na najbolj kratek način povzamem poskus tega uvodnega razmišljanja o »metodi« pouka sodobne književnosti, ne morem mimo dveh pojmov: široko spoznavanje in odprto razumevanje stvari. Tudi takih, ki štrle mimo našega osebnega sveta. Naslednje, že bolj praktično vprašanje se glasi: kako iz množice raznovrstnih pojavov slovenske povojne književnosti ustvariti pregleden red? Saj vsi vemo, da je učna snov duševna in telesna tortura, dokler je razdrobljena v amorfno gmoto dejstev in da postane resnično obvladljiva šele tedaj, ko je urejena v logičen organizem s pregledno odvisnostjo delov. To se pravi, da nam je najprej potreben koncept in iz njega izhajajoči sistem, ki razvidno ureja celoto, v katero nato lahko smiselno vključujemo posamezne pojave. Stroga sintetizacija in strukturna formalizacija živih procesov je neizogibna, če hočemo doseči temeljno orientacijo v obsežno snov in preprečiti njen razpad v brezobličje. V današnjem času, ki človeka in njegov spomin silovito obremenjuje s pritiskom neštetih »vesti« in »informacij«, je to še mnogo bolj potrebno. Taka sintetizacija ali formalizacija žive snovi pa mora imeti za sabo trdno zaledje predhodnih analitičnih strokovnih del, da ne lebdi v zraku. Takih del imamo že razmeroma precej. Naslednje ravni pouka se po tej temeljni sintetični informaciji spuščajo k obravnavi osebnosti, leposlovnih del in vse bolj žive umetniške konkretnosti. Učni proces naj bi tako zajel vse stopnje spoznavanja stvari, od najbolj abstraktne, to je shematično urejevalne, do najbolj žive in neposredne. Pedagoška smer spoznavne poti je v tehničnem (ne pa v vsebinskem) pogledu najbrž nasprotna oni, ki velja v znanosti in ima shemo na koncu. Za primer, ob katerem bom v kratkem zarisu poskušal označiti glavne ravni takega pouka, naj služi povojna slovenska lirika. Najbolj splošen razvojni tok povojne slovenske lirike lahko razdelimo na tri obdobja. V vsakem izmed teh treh obdobij prevlada — pod vplivi zunanjih družbenih okoliščin in pod pritiskom nenehnih opozicijskih inovacij znotraj literature same — drugačen ustroj poezije, drugačen vsebinski in izrazni sistem. Seveda je pojem sistem predvsem urejevalni pojem, s katerim želimo izbrati vrsto najbolj tipičnih in medsebojno odvisnih znakov pesništva v določenem času. Pri tem se zavedamo, da v nobenem posameznem leposlovnem delu ta sistem ni do kraja uresničen, temveč samo prevladujoč, in da ima vsako delo tudi sestavine, ki sežejo v druge sisteme ali pa so sploh zunaj njih. Prvo obdobje povojne lirike sodi med leti 1945 in 1948-49. Druga letnica ima v sebi vrsto pogojnih lastnosti. Zato bi jo lahko pomaknili tudi na začetek 50-ih let, ko se novi pojavi uveljavijo že mnogo vidneje, hkrati pa bi nam ta premik 52 olajšal periodizacijsko usklajenost s povojno prozo in dramatiko. Glavne zunanje okoliščine, ki so s svoje strani določale literarno snovanje v prvem povojnem obdobju, so: osvoboditev leta 1945; centralizirana socialistična obnova; enosmerno naravnana kulturna politika; odprtost proti vzhodu in razmeroma močna zaprtost nasproti zahodu; in leta 1948 prekinitev z Informbirojem. Prevladujoče lastnosti, ki jih lahko uvrstimo v idejno-stilni sistem zgodnje povojne lirike, so naslednje: 1) akcijska usmerjenost v družbeno preobrazbo sveta; 2) vera v idealnega človeka in vera v idealno resničnost kljub obstoječim in včasih težkim motnjam na obeh straneh; torej možnost harmoničnega razmerja med subjektom in objektiviteto; 3) pretežno racionalistična poetika, ki se je navezovala na klasično in roman-tičnorealistično tradicijo z zelo zmernimi podaljški k nekaterim sestavinam nove romantike; jezikovni izraz ostaja brez vidnejših novosti, je preprost in dostopen najširši javnosti; 4) v daljši razvojni črti slovenskega pesništva pomeni to obdobje zadnji člen družbeno in akcijsko usmerjenega novega realizma, ki se je uveljavil že v 30-ih letih, dosegel svoj zanosni vrh med NOB in revolucijo ter v povojnih letih programsko shematizacijo in postopen upad. Drugo obdobje, ki ima svoje opazne začetke že v letih 1948/49, a se uveljavi na začetku 50-ih let (nastanek Besede 1951, Pesmi štirih, 1953), bi nato lahko zaključili z letnico 1958-59, ko pride v ospredje vrsta novih pojavov. Pomembnejši zunanji dogodki: začetek nove demokratizacije in samoupravljanja 1950; postopno odpiranje svetovnih razgledov; konflikti med kulturo in birokracijo. Najvidnejše značilnosti tedanje lirike so: 1) meditativna usmerjenost v človekov intimni in subjektivni svet; 2) vera v človekovo idealno notranjost, zraven pa seveda dvom in deziluzio-nizem nad zunanjim svetom; obnovitev romantičnega spora med subjektom in obdajajočo ga danostjo; 3) racionalistična poetika se odpre v smer iracionalne lirizacije, pri čemer pa ne gre v skrajnosti; oporišča za svoje novosti in opozicije išče v novoromantični, novorealistični in zmerni ekspresionistični tradiciji; jezikovni izraz je kljub okrepljeni subjektivizaciji še vedno na široko odprt in dostopen; 4) to obdobje, ki pomeni prvo zavestno in splošno oddaljitev od družbeno akcijskega realizma, lahko štejemo za začetek sodobne lirike v bolj pravilnem pomenu besede, saj je začetek dogajanja, ki v mnogočem traja še danes. Tretje obdobje uvede leta 1958-59 skupina pesniških zbirk (Zaje, Täufer, Strniša, Vegrijeva), ki uveljavijo celo vrsto novih pojavov. Vidnejše zunanje okoliščine: pozicijska in idejna ločevanja v novi družbi; zaostrene napetosti na črti kultura-politika in kultura-tehnokracija; nova iskanja znotraj marksizma; vdor novejših filozofij z zahoda, od eksistencializma do strukturalizma; pojav duševnih travm iz vojnih in revolucijskih let, predvsem pri mladih. V novi liriki se kažejo naslednja znamenja: 53 1) iracionalni in filozofski prodori v človekovo osamljeno, izvrženo ali neve- ; zano eksistenco; i 2) iz objektivne danosti izginevajo ali izginejo vse možnosti smisla; napadalni' dvom in zanikanje zavzameta sedaj tudi področje subjekta in samo še v njem i poteka silovit boj med smislom in ničem, z izidom v obe smeri; gre za vrsto '[ pojavov, ki so na meji med tako imenovano »deromantizirano romantiko« (H.] Friedrich) in nihilizmom, na meji skrajne dramatične napetosti in pa čiste igre; j odtujeni ali izvrženi ali docela neobvezni položaji subjekta so samo različne; točke na črti globoko disonantnega, odtujevalnega razmerja s svetom; 3) poetika nove lirike začne zapuščati vezi s tradicijo ali pa se opira le še na ; njene skrajne slogovne lege in pri tem ustvarja nov izraz; ta sodi v območje novega ekspresionizma, nadrealizma in deloma dadaizma, kolikor ne slede tudi že opozicije v novi naturalistično pogovorni slog ali v novo napadalno socialno pesništvo; tako je jezikovni izraz novejše sodobne lirike razpet med skrajno i odmaknjeno, deloma že hermetično in pa skrajno enostavno, mestoma poulično i besedo; del ene in del druge ostaja neasimiliran; i 4) to obdobje je obdobje neposredno sodobne, današnje slovenske lirike. Njene ^ lastnosti so zelo spremenljive, spremešane in deloma še tako blizu, da nanje : lahko neposredno reagiramo, ni jih pa še v celoti mogoče ujeti v zanesljive sistemske oznake in nove periodizacijske loke. Tak bi bil kratek in zato shematičen zgodovinsko orientacijski zaris povojne! lirike. Od tod pa je seveda treba ubrati korak k bolj razčlenjeni in bolj živi' podobi stvari, k pesniškim osebnostim in delom naproti. j Opisani spreminjevalni ali razvojni proces je zajel bistvo povojnega pesništva, njegov temeljni ustroj. Ni pretirana trditev, da so šli skozenj vsi pomembnejši pesniki, seveda v mejah svoje narave, svoje odzivnosti in svojih možnosti. Če predmet raziskujemo s tega zornega kota, opazimo, da je kljub vsem izjemam in posebnostim tukaj treba računati tudi z generacijskim momentom. Pri vrstnikih istih generacijskih krogov je ob njihovem vključevanju v omenjeni proces in deležu v njem mogoče ugotoviti celo vrsto podobnih značilnosti, pa naj gre za pospeševalne, zaviralne ali redukcijske drže. Odločal je sestav pesnikovih vrednot, pri čemer je imelo in ima obstajanje metafizične ali socialne ali čisto individualistične idealitete kot osmisljujočega in urejajočega načela nasproti golemu svetu z odstranjenim smislom — bistven pomen. Obstajanje, razpadanje ali ukinjanje teh idealitet je — ne glede na njihove svetovnonazorske notranje razlike — vprašanje, ki zadeva ne samo, ampak tudi generacijski položaj posameznika. Ta notranji »varnostni sistem« je bil pri pesnikih starejšega in srednjega rodu v glavnem trdo preizkušen in obenem tudi močno utrjen med zadnjo vojno, pri mladih, ki so bili takrat recimo odrasli otroci, pa močno razrahljan ali razdrt. 2e tu in še v mnogočem se pokaže, da človekov sistem vrednot ni čisto brez generacijsko-zgodovinskih znakov. Vse to pa sodi že na drugo, konkretnejšo raven pouka, ki bo najbrž še nadalje ostala pri zaporednem in s tem bolj ali manj generacijskem razporejanju avtor- 54 t jev. Poskusa zgoščenih generacijskih oznak tu ne bi delal, ker sem to opravil že v knjigi Slovenska književnost 1945—J965 /, 1967 (na str. 14—16, 33—34, 65—66, 102-03, 136-38, 171-73, 204-05). Tretjo raven poučevanja, ki pa mora obdržati smiselne zveze s prejšnjima dvema, naj bi zavzela obravnava pesniških del. Ta del pouka je gotovo najbolj obsežen, najbolj živ in najbolj pomemben. Gre za spoznavanje umetnin in izrazov, ki segajo tudi čez meje zgodovinskih in generacijskih shem in so žive, enkratne, neponovljive resničnosti, ki jih naša formalizacija ne sme okrniti. Tu bi seveda morali začeti razpravo o interpretaciji posameznih pesniških del. Vendar to ni na današnjem programu, čas bo treba najti kdaj drugič. Omejim naj se na začetno in najbolj praktično točko te téme. Namreč na predlog, katere povojne pesnike naj bi srednja šola oziroma gimnazija zajela v svoj obvezni program. Najprej je tu vrsta pesnikov, ki prihajajo na vrsto že pri obravnavi starejših obdobij, vendar so tudi še povojni liriki dali bistven prispevek. Sem sodijo: Zupančič, Gruden, Novyjeva. Zelo občutno je posegla v razvoj in podobo povojne ter sodobne poezije trojica, ki ima svoje poreklo še v predvojnem ekspresionizmu: Vodnik, Vodušek, Kocbek. Pri Kocbeku se je težišče pesniškega (pa tudi proznega dela) celo močno prevesilo v naš čas. Bor, Vipotnik, Udovič in Minatti imajo pomembno poglavje svoje pesniške poti že ob vojni liriki, hkrati pa je njihovo mesto tudi v središču novejše dobe. Naslednja vidnejša imena, ki jih je dal že povojni čas in ki najbrž zaslužijo temeljitejšo obravnavo, so: Krokar, Menart, Zlobec, Pavček (predvsem otroške pesmi), Kovic, Zaje, Täufer, Strniša in Vegrijeva. Pri zadnjem pesniškem valu, ki se vidneje uveljavlja šele zadnjih pet let, pa se mi zdita najbolj izrazita in učinkovita dva pojava, ki s svojevrstno vitalnostjo in z izzivalnim, naravnost diverzantskim humorjem mlademu človeku ne moreta biti posebno daleč: to je Salamunova zbirka Poker (1966) in Brvarjeva zbirka Slikanica (1969). Slabo za učitelja literature, če se o teh rečeh ne bo znal ali upal pogovarjati z današnjimi mladeniči in mladenkami. Informacije ali kaj več o drugih pesnikih, ki tu niso navedeni, prepustimo učiteljevemu poljubnemu izboru, kar naj velja tudi za sprotno dopolnjevanje učne snovi z novejšimi pojavi, s tistimi »zadnjimi metri« žive literature, ki pa včasih utegnejo biti pomembni. Nekoliko širši izbor pesmi ali avtorjev kot v berilu iz leta 1965 (Slovenska književnost II) je najti v antologiji Slovenska lirika 1945—1965 (Slovenska matica, 1967) v in Menartov! Iz roda v rod duh išče pot (1969). Pri svojem predlogu se popolnoma zavedam dejstva, da bi se lahko našli razlogi , za razširitev seznama pesniških imen, pa tudi razlogi za njihovo skrčenje. Na koncu priporočil k pouku sodobne slovenske poezije naj dodam še neko preprosto resnico, ki pa ni in ne bo zapisana v nobenem šolskem načrtu in nobenem šolskem načrtu in nobenem statutu: vsa naša literarna modrost bo šla daleč mimo mladih duš, če nam bo poezija samo službena in krušna zadeva, če ob njej ne bomo nikoli očarani in nad njo nikoli obupani, to se pravi, če je nimamo radi. 55 Matjaž Kmecl Filozofska fakulteta Ljubljana PRIPOVEDNA PROZA Kar velja načelnega za liriko, je s podobno veljavo mogoče prenesti na sodobno slovensko pripovedno prozo oz. na pouk o njej. Da ne bi ponavljal, bi se zato uvodoma rad dotaknil možnosti, ki jih za takšen pouk oz. za pouk književnosti nasploh ponuja okvirni minimalni učni načrt, se pravi tisto osnovno ogrodje, ki ga mora pri sestavljanju svojega načrta upoštevati gimnazija, če želi biti verificirana, to je družbeno legalizirana. Ta načrt na začetku razumno in večkrat zahteva, da je treba učenca sproti uvajati v živo književno dogajanje; hkrati svari pred pretiranim historicizmom, ki da lahko dijakovo zanimanje za književno delo utopi v rekah informativnih podatkov. Takoj po takšnem nedvomno sodobnem načelnem uvodu pa natančnejšim opredeljevanjem učne snovi naglo in osupljivo naivno zatre domala sleherno možnost za praktično uresničitev takšnih načel. — Kaj mislim s tem, naj ponazorim s kratkim izračunom. — Med drugim lahko v uvodu »Gradiva« (Gradivo za sestavo predmetnika in učnega načrta za gimnazije, 1964) beremo, da naj učitelji ločijo monografsko obravnavo književnosti od pregledne: »Monografsko je treba obdelati najpomembnejše pisatelje zlasti 19. in 20. stoletja. Te teme naj obsegajo potreben avtorjev življenjepis in pregled njegove ustvarjalnosti. Tudi pri takih temah mora biti težišče na branju in analizi nekaterih poglavitnih del.« Monografske teme naj bi bilo mogoče iz načrta razbrati iz načina natisnjenosti. ¦— Za tretji letnik, ko se po načrtu pravzaprav šele začenja pouk književnosti 19. stoletja, je ob vseh preglednih in splošnejših temah navedenih 65 imen, za katera moremo domnevati, da jim je pripisana tista pomembnost, ki naj ji je treba posvetiti pozornost s takšno monografsko obdelavo. — Pri pouku slovenskega jezika in književnosti je v tem letniku namenjenih 4 ure tedensko; polovico tega je treba odšteti za jezikovni pouk in različne oblike preverjanja znanja. Tako ostaneta dve uri. Recimo, da traja efektivni pouk na leto 35 tednov (kar se mi zdi dovolj visoka ocena) in izračun pokaže, da je za omenjenih 65 monografskih tem, za vse okvirne preglede, za spremljanje aktualnega književnega, filmskega, gledališkega dogajanja na voljo vsega 70 šolskih ur. Spet bodimo velikodušni, črtajmo okvirne in akualne teme — recimo npr., da jih učitelj skrivaj in neodgovorno podtakne kvoti jezikovnih ur —, pa obstanemo pred dejstvom, da ima za monografsko obdelavo ustrezno predpisanih tem, to je za »pregled ustvarjalnosti«, za posredovanje življenjepisja in »za branje ter analizo poglavitnih del« takšnega »monografskega« avtorja po eno šolsko uro! — Kaj to praktično pomeni, ni težko ugotoviti: učitelj, ki se bo ravnal po takšnem učnem načrtu, bo kljub vsej dobri volji pouk književnosti zreduciral na golo leksikografsko, historicistično informacijo; pouk književnosti bo ostal na zakrneli, rudimentarni ravni: v najboljšem primeru se bo spremenil v pošteno memoriranje na poštevančni način. ¦— Takšen učni načrt, kakršen je, ne narekuje potemtakem samo snovi, torej tisto, kai naj se dijak nauči, marveč tudi način, metodo tega učenja; žal moramo ugotoviti, da v nasprotju s sodobnostjo teoretskih izhodišč praktično najslabšo možno metodo. 56 — Nič bistveno boljše ni v četrtem letniku, kjer je za monografsko obravnavo predvidenih 57 avtorjev iz 20. stoletja + okvirne teme + specifične teme (npr. arabska in črnska lirika, književnosti Afrike, Azije in latinske Amerike) + dramatika in film + literarna teorija. ¦— Od teh 57 imen je 28 slovenskih in 29 neslovenskih. Da ne bi ponovno prešteval imen in ur, izid bi bil podoben prejšnjemu, naj se ob tem razmerju dotaknem drugega vprašanja. — Govorimo o predmetu, ki nosi naziv »slovenski jezik s književnostjo;<; kratek pregled predpisane snovi pa nam izkaže nenavadno oz. nepričakovano nesorazmerje: samo med monografskimi temami je razmerje med slovensko ter neslovensko tematiko v zadnjem letniku 28 : 29 v korist neslovenske, v tretjem 20 : 45 (v korist neslovenske!), v drugem 17 : 33 (spet v korist neslovenske), v prvem praktično slovenske tematike ni (izjemo predstavljajo Brižinski spomeniki in ev. ljudska pesem, ki se kot tema ponovi kasneje v poglavju o romantiki), pač pa je v prvem letniku predviden pouk »značilnosti in poglavitnih obdobij« stare egipčanske, babilonsko-asirske, hebrejske, arabske, perzijske, indijske, kitajske in japonske literature. — Nihče noče trditi, da to niso upoštevanja vredna poglavja iz zgodovine evropske in siceršnje civilizacijske preteklosti, toda negativno razmerje med slovensko in neslovensko tematiko, razmerje, ki ga je že po teh kratkih navedbah mogoče prepoznati kot pravilo, nazorno kaže, kako se je naš večni kompleks majhnosti v pričujočem načrtu še enkrat skušal kompenzirati z videzom provincialnega kozmopolitizma. In to na škodo pouka. To so ostre besede, oprostite mi jih, ampak nobena nacionalna kultura na širnem svetu, ki kaj da nase, si ne bi privoščila takšnega samoomalovaževanja. — Želimo biti odprti v svet, dijak naj spoznava vzhodno in zahodno kulturo z literaturo, hkrati pa ne bi smeli pozabljati, da je to navsezadnje le slovenski dijak in da so že zdavnaj mimo časi, ko je bilo mogoče vso slovensko književnost povezati v večji robec in jo nositi s seboj. — Po tretji strani pa spet ne gre le za vprašanja malo bolj ali malo manj nacionalnega učnega načrta in ne samo za pouk na takšni ali drugačni historicistični ravni, za prenatrpanost učnega načrta na račun tako ali drugače svetovljanskega videza, gre še za en zelo pomemben moment, ki ga vsi skupaj pogosto spregledujemo — z učnim načrtom vred. Preprosto in laično: gre za upoštevanje nekakšne splošne psihološke ocene ustreznih sprejemnih sposobnosti pri dijaku na različnih stopnjah. — Pred leti sem po nagovoru pisal ciklus radijskih šolskih ur o najnovejši slovenski književnosti in ustrezne ocene nisem upošteval, marveč sem se pri odbiri snovi in besedil ravnal pretežno po tem, kako na to literaturo gleda oficialna znanost in publicistika. Na koncu sem si moral spokorniško priznati, da je bil ciklus prav zato popolna polomija. Namesto da bi z ustrezno odbiro, ki bi se ravnala po psihološki oceni sprejemne stopnje, učencem približal vsaj del te književnosti, sem jim jo iz sicer zdravega stremljenja po popolni informaciji docela in v celoti oddaljil; bojim se, da temu ali onemu kar priskutil. Ni moja ugotovitev, marveč splošno znano dejstvo, da je pubertetnik oz. adolescent med štirinajstim in devetnajstim letom ves sredi silnega in dinamičnega razvoja: to je čas njegovega zorenja, eruptivnega doraščanja in oblikovanja v osebnost. Njegov sprejemni instrumentarij se iz leta v leto širi in samo pedagog-praktik ve, kakšna velikanska razlika je med skoraj še otrokom v prvem in med skoraj že odraslim ali kar že odraslim v zadnjem letniku srednje šole. — Tako 57 se samo od sebe zastavlja vprašanje, ali ne bi kazalo učni razpored snovi, ki se sicer ravna po kanonizirani, strokovni literarni zgodovini, kakorkoli prilagoditi takšnemu psihološkemu razvoju. Z drugimi besedami: ali je res najbolj smotrno prenesti shemo kanonizirane literarne zgodovine (v zaporedju od Adama tj. babilonske literature v prvem letniku, do dandanašnjih dni — v zadnjem) kar neposredno v učni načrt, ko pa nam je eden izmed poglavitnih namenov storiti iz učenca »aktivnega«, to je samostojnega bralca (kakor predvideva že večkrat imenovani uvod učnemu načrtu)? Dovolite, da sem nekoliko heretičen in v to podvomim. — Mislim namreč, da bi morali predpisano učno snov do neke mere tudi razporeditveno prilagoditi dijakovemu sprejemnemu razvoju. Kaj naj mu sicer pove še tako podrobna obdelava književnega besedila, s katerim ne more na svoji izkustveni in interesni ravni vzpostaviti intimnejšega stika? (Ce smo seveda prepričani, da literatura ni le leksikografski podatek, marveč tudi jezik, čustvo, podoba, zgradba, misel, etika, skratka karseda mnogo-strana, mnogoplastna živa tvorba.) Besedna umetnina naj bi bila v zvezi s takšno oceno za pouk odbrana tako, da bi vsaj z eno svojih plasti neposredno in prvi hip mobilizirala dijakovo zanimanje. Takšno porabno, atraktivno lastnost je treba iz teksta skrbno izluščiti in jo že vnaprej poudarjeno — kot nekakšno vabo — ponuditi učencu: gre za nekakšen »premostitveni kredit«, ki omogoča kasnejše pristnejše in zavzetejše ukvarjanje z besedilom. Vstopna faza »premostitvenega kredita« se mi zdi za obravnavo književnega besedila nenavadno važna, ker skuša po ustrezni psihološki oceni dijaka napotiti v umetnino skozi najbolj vabljiva, pa čeprav lahko zelo stranska vrata. Naj ne moti, četudi so to vrata za služničad, glavno je, da so odprta; kaj pomaga trkati na slavnostni vhod, ki je nepreklicno zapahnjen z debelimi, trikrat okovanimi vrati I Tako — improviziram — bi morali zlasti v nižjih razredih srednjih šol upoštevati razvojno še vedno prevladujoče dijakovo nagnjenje do bogato fa-bulirane pripovedi, to je do pripovednega tipa, ki je nasploh značilen za manj profiliranega, prvinsko naivnega bralca. — Ce bomo v nasprotju s tem dijaka prav ta čas zasuli s plazom obdobij in značilnosti stare babilonske in siceršnje literature, smo lahko že močno v skrbeh za njegovo nadaljnjo naklonjenost literarnemu pouku. Namesto da bi ga prav ta čas zvito neopazno iz sveta akcijske otroške literature ali iz besedil tipa Kari May brez bistvenega presledka v razvojni in učnovzgojni kontinuiteti privedli v območje vrednejše literature; namesto da bi v tem smislu začeli literarni pouk npr. s književnostjo našega romantičnega realizma, ki bi mu bila s svojim neposrednim, fabulativno razgibanim izrazom najbližja, mu z vtepanjem daljših reči, o katerih ponavadi nimata prave predstave niti učitelj niti učenec, usodno potlačimo in zatremo željo po stiku s književnostjo nasploh. (Praktično: ali ne bi kazalo potemtakem premisliti, če le ne bi pouka književnosti v prvem letniku začeli s književnostjo 19. stoletja in prihranili tematiko starejše literature oz. osnov literarne teorije za nazadnje?) S tem v zvezi se zlasti v prvih letnikih zdi nadalje potrebno upoštevati učenčevo naravno nagnjenje do konkretnega, se pravi njegov odpor do abstrakcije oz. njegovo omejeno sposobnost za abstraktno dojemanje. To sicer pomeni, da bo v lirski pesmi ob primerni razlagi jezikovno ali siceršnjo abstrakcijo še spre- 58 jel — pač zaradi njene kratkosti in zgoščenosti in ker učinkuje lahko tudi z obliko ; -— včasih kar na pol likovno: v pripovednem tekstu jo bo zelo hitro zavrnil na : najbolj samoumeven način: zehajoč bo odložil knjigo — in s tem usodno po- j kvaril ves učnovzgojni proces. Od pripovedi pričakuje pač mimezis živega sveta, ; ne pa formnih ali siceršnjih špekulacij. ! Tretji takšen moment, ki se mi zdi kot možnost za realizacijo »premostitve- ' nega kredita« zelo upoštevanja vreden, je naravna žeja mladega človeka po humorju. Ko se namreč vse bolj odpira navzven, svetu, ko vse bolj tudi na ! lastni koži spoznava socialno urejenost sveta, se nagonsko upira utesnjevalnosti ' tega sveta; kompenzativno se zateka v imaginarno svobodo — ki ga povrhu še ] nostalgično spominja na otroško igro ¦— v humorno = svobodno, nevezano i poigravanje paradoksalnih možnosti. — Spomniti se je treba živahnosti, ki jo i je mogoče kljub prevladujoči abstraktnosti prav na ta način dijaku nenavadno i približati. | Četrti takšen moment se mi zlasti v višjih razredih zdi mladeniška in de-kliška občutljivost za etična, moralna in družbena vprašanja; kot socialno bitje ' po usodi skuša mladi človek prav ta čas vzpostaviti, konstituirati svoj osebni i moralni in družbeni nazor. Zato bo v pripovedni umetnini iskal ustreznih vpra- \ šanj, da bi se do njih opredeljeval. — V bližino sodi verjetno tudi emocionalna ! občutljivost oz teoretično zelo znana sposobnost nagle in pristne identifikacije ¦ z literarnimi osebami in njihovimi odločitvami. — Ker ni moj namen izčrpneje teoretizirati o teh vprašanjih, niti nisem -za to dovolj strokovno poklican, naj ta nekoliko podaljšani uvod končam s ' splošno ugotovitvijo: gledano s teh vidikov se v današnjem učnem načrtu skri- ; vajo velike rezerve — treba bi ga bilo zreducirati, kar bi hkrati pomenilo delno i nacionalizacijo oz. ustrezno uravnovešenje tematike; ob tem pa bi morali misliti : še na njegovo razumno preureditev glede na dijakov duševni razvoj. Seveda bi \ bilo to odgovorno, občutljivo delo, ki pa bi verjetno omogočilo vsaj približno ' vskladitev zapisanih teoretskih načel z možnostmi praktične realizacije sodob- j nega pouka književnosti v srednji šoli. Ob načrtu, kakršen je danes, je ustrezna vskladitev pač še čista iluzija. Seveda si obstoječega učnega načrta nisem podrobneje ogledoval iz čistega ; veselja nad njegovimi pomanjkljivostmi, marveč so me v to prisilili docela praktični razlogi: najprej že kar banalno vprašanje, kje sploh dobiti ure za pouk sodobne slovenske književnosti; dalje vprašanje ustrezne selekcije piscev \ in končno me je k tem razmišljanjem in opredelitvam sililo tudi vprašanje od- ; bire: kako, po kakšnem ključu odbrati tematiko za pouk sodobne slovenske \ pripovedne proze v srednji šoli. — V smislu nazorov, ki sem jih delno razložil i — čeprav v obliki kritike obstoječega učnega načrta, — naj sedaj na kratko i in kar se da konkretno razložim, kako si ta pouk tematsko predstavljam. i Torej. Ko bi končal s t. i. slovenskim ekspresionizmom, bi na primeru Kreftove drame Celjski grofje (1932) ali Kranjčevega romana Os življenja (1935) skušal ¦ prikazati obraz novega realizma iz tridesetih let. Človek se je v slovenski litera- j turi iz kozmosa in raznoterih vizij spustil na realna tla. Pisatelj se obrača na nI najširši krog bralcev: ker je prepoznal socialno neurejenost, želi preurejati svet, spreminjati ga, napoveduje revolucionarno prevratnost. Kreft in Kranjec podložita delovanje svojih literarnih oseb s temeljnimi postavkami marksističnega naziranja o razredni ureditvi družbe. — Takšna neposredna udeležba književnega besedila v družbenem dogajanju je kot smisel literature postala še očitnejša za časa NOB: slovstvo se takrat zredči na tiste najširše dostopne književne oblike, ki so zmožne najhitreje in najširše mobilizirati narodno-družbene sile zoper okupatorsko nasilje. Zato pripovednosti kot najbolj objektiviziraj oče književnosti tačas skoroda ni — prevladujeta osebno navdušujoča lirika in tendenčno poantirana, spopad dvoje sovražnih sil izražajoča dramatika. Tako lahko v enobejevski književnosti vidimo nekakšno logično kontinuiteto oz. kar podaljšavo socialno delujočega realizma tridesetih let oz. ene njegovih temeljnih konstituant. — Po letu 1945 postane neposredna družbena funkcija književnosti uradna doktrina: slovstvo se mora sproti aktualno in politično udeleževati izgradnje nove družbe. Pripoved je zato zvečine reportažnega značaja. S tem doživi začetna zahteva, češ da naj književnost kar se da neposredno deluje na družbeni ravni, svoj ideološki vrhunec, hkrati pa verjetno najnižji estetski padec: gre za kratkotrajno obdobje našega socialističnega realizma, ko naj bi pripovednik-realist ne le odpodabljal človeka, marveč tudi kazal njegovo vizijo — kakšen da naj bo, da bo pač najbolj družbeno primeren oz. da bo kar najbolj pripomogel poti v socializem. Razlago je treba povezati z revolucijskim značajem bojev v letih 1941—1945 in hkrati opozoriti, da je mimo tega del pisateljev pred vojno in med njo mislil drugače in da je zato leta 1945 emigriral v tujino; hkrati je to tudi priložnost za opredelitev oz. označitev treh slovenskih zamejskih oz. zdomskih (emigrantskih) kulturnih središč: konzervativnega, zaprtega koroškega (Celovec), odprtega, heterogenega, z matico tesno povezanega tržaškega (Trst, Gorica) ter slogovno razmeroma modernega, ideološko pa še zmeraj — kar anahronistično — nestrpnega argentinskega (Buenos Aires). Nesmiselno bi bilo te stvari zamolčevati — še posebej, ker se v vseh — to velja zlasti za koroško in argentinsko, tržaško je bilo tako zmeraj odprto in široko — zlasti mlajše generacije močno tujijo aprioristični ideološki zadrtosti. Okrog let 1948-50 je v zvezi s splošnim oddaljevanjem stalinističnemu političnemu konceptu prišlo do postopnih sprememb tudi v književnosti. Narekovanje, kaj da naj in česa da naj književnik ne piše, je bilo vse tišje in v zvezi s tem postaja vse kvalitetnejše tudi pripovedno slovstvo. Zato bi — po Prežihu — ves presledek od začetka do konca štiridesetih let posvetil prikazovanju lirike in dramatike; le če bi imel čas, bi značilno reportažno mobilizacijsko ali socrealistično pripovedništvo ponazoril s kakšnim kratkim besedilom Kljuso-vega Jože ali zgodnjega Lojzeta Kovačiča. Zato pa bi se potem podrobneje zaustavil ob prerojenju pripovednega lealizma okrog leta 1950. Podrobneje bi obdelal Kosmačev Pomladni dan (rev. 1950, knjiž. 1953), pri čemer bi si »premostitveni kredit« skušal izboriti z zgodbo o Kadetki, se pravi s fabulativno najbolj razgibano in hkrati najbolj plemenito razčustvovano plastjo v povesti: od tod bi opozoril na pisateljevo ukvarjanje s človeškimi vprašanji, ki so docela intimna, prav nič družbeno zaslužna ali škodljiva, dalje na liričnost, to je osebnost te pripovedi itd. ipd. (dodal bi seveda tudi splošno informacijo o Kosmačevem pripovedništvu). 60 Takoj za Kosmačem bi prikazal predstavnika mlajše generacije Bena Zupančiča: vendar ne s toliko reklamirano Sedmino, marveč s katero njegovih novel — z Veselico ali Pogrebom (Veter in cesta, 1954). Prvi most vanjo bi skušal spustiti z ostro zastavitvijo etičnega problema: aktualiziral bi pri nas še danes trdoživo vprašanje revolucionarske zaslužnosti in nezaslužnosti. Na ta način bi v izhodišču vzpostavil predstavo o dveh poglavitnih tipih obnovljenega pripovednega realizma: 1.) v intimni notranji svet že kar lirsko vrtajoči tip in 2.) socialno kritični, torej nič več politično prilagodljivi tip pripovedi (obe lastnosti sta že značilni za tipologijo predvojnega realizma). — V tem smislu bi kar se da racionalno odbral — bodisi za podrobnejši pretres, bodisi za kratek opis, bodisi le za omembo — med temile avtorji in teksti: Ivana Potrča Na kmetih (1954, ev. še Srečanje, 1963), Juša Kozaka Balado o ulici (1956), Miška Kranjca Mladost v močvirju (1962, oz. kaj po osebni odbiri), Ignaca Koprivca Pot ne pelje v dolino (1965), Mire Miheličeve April (1959), Lojzeta Kovačiča Ljubljanske razglednice (1953) kakšno novelo Borisa Pahorja (iz zbirke Kres v pristanu, 1959) in iz Pavleta Zidarja (Soha z oltarja domovine, 1962), Alojza Rebule (Votel je Kras iz zbirke Vinograd rimske cesarice, 1956). — Vsem je skupen nekakšen lirsko subjektivizirajoči realizem (prim. pripovedovanje v 1. osebi kot eno najbolj enostavnih znamenj), nekakšna čehovljanska čustvena občutljivost in seveda odprtost socialnim pomanjkljivostim. Hkrati bi ponazoritveno opozoril, da pomeni vse bolj poudarjena osebnost pripovedovalca odmikanje od realizma. Na primeru drastično srhljive novele Andreja Hienga Grob (1954, knjiž. 1957) — uvodno zanimanje bi skušal zbuditi z vnaprejšnjim povzetkom nenavadne fabulativne situacije — bi prikazal, kako vpletanje podzavestnih prvin razkraja realističnost pripovedi. Najbolj sprejemljive dijake bi opozoril na izid, kakršnega je dal takšen postopek v drugi Hien-govi noveli — Sanja o razbitem avtobusu (1954, 1957), kjer je avtor sanje kot izraz podzavesti prenesel tudi v zgradbo, tako da postane besedilo veliko teže razumljivo oz. za večino dijakov enostavno nerazumljivo. S tem tipom pripovedi v zvezi bi opozoril še na pripovedništvo V]. Kavčiča. Sredi petdesetih let se je posebno med mlajšimi pisci razširila filozofija eksistencializma. Na kakšni noveli Edvarda Kocbeka (Strah in pogum, 1951) kot predhodnika bi skušal prikazati vplet filozofije v pripoved. S tem v zvezi bi na bolj ali manj poudarjeni ravni (pretres, opis, opomba) upošteval še Dominika Smoleta (Črni dnevi in beli dan, 1958) in Alojza Rebulo (Senčni ples, 1960), vendar bi se prav tu spet za spoznanje umaknil iz pripovedništva in dal prednost liriki, še posebej pa dramatiki. — V nasprotju z njima je pripovedna proza po naravi svojega obstajanja pač zmeraj — očitno ali skrivaj — naklonjena takšni eli drugačni meri realističnega objektivizma in sprejema zlasti v daljših tekstih — izmične novosti pač le kot sporedne plasti oz. variacije. Šele v šestdesetih letih je potem prišlo do posamičnih poskusov rušenja realistične forme. Seveda tako ali drugače urejeno realistično slovstvo obstaja s polno paro še naprej, toda ob zelo široki verzifikacijski, dramatski ter siceršnji avantgardi je nekaj eksperimentalnega zagona odpadlo tudi na pripovedništvo. — Nekaj tega je nastalo pod zakasnelim vplivom francoskega novega romana, 61 o katerem je mogče danes dobiti solidno informacijo že v domala slehernem literarnem leksikonu. Književnost se je naslonila na filozofijo o popredmetenju človeka (reifikacija), češ človek, ki je v tradicionalni književnosti središče vsega, je v potrošniški družbi zenačen s predmetjem in mora kot tak obstajati tudi v književnosti, kar privede do posebne stilizacije in tematizacije, ki ju je mogoče kot tip ustrezne pripovedi ponazoriti s Triptihom Agate Schwarzkob-lerjeve (1968) Rudija Šelige (premostitveni kredit = komični efekti). — Druge nekaj te književnosti je neodadaističnega značaja in si prizadeva uresničiti prvobitno komunikacijo, to je neposreden prenos predstave v znak oz. v jezik-, zato kombinira v izrazu likovne, slušne in siceršnje izrazne prvine. — Ker gre pri tem že za pisce, ki so dijakovi generacijski polvrstniki, je mogoče zanimanje za te izdelke (kot besedila jih je pogosto težko označiti) stimulirati tudi še po tej plati: opozarjati na izzivalni značaj te literature, ki je spočetka skušala provocirati tradicionalni okus in tradicionalnega bralca z razkrajanjem logično urejene jezikovne in siceršnje forme; ko pa se je bralec tovrstnega izzivanja že navadil, ko ga je asimiliral, se je provokator povrnil v tradicionalnejše oblike in skuša izzivati z logično idejo (o čemer zgovorno priča zadnja Salamu-nova poezija v Katalogu 2, npr. pesem Zakaj sem fašist). Tako smo prispeli do zadnjega, čeprav ne najmanj pomembnega trenutka pri pouku sodobne slovenske pripovedne proze v srednji šoli — do aktualnega odzivanja na sprotno književno dogajanje, se pravi, do opravila, ki ga navsezadnje predvideva tudi teoretski uvod v današnje oficialne učne načrte. — Koliko bleščeče, hkrati pa večkrat tudi sprenevedavo formuliranih provokativ-nih vprašanj zastavlja mlademu bralcu Javorškova knjiga Kako je mogoče (1968) in vsa polemika okoli nje! Zdi se mi, da bi bil pravi greh in neponovljivo zapravljena priložnost, če bi profesor ustrezen dogodek obšel na račun takšnega ali drugačnega memoriranja dolgočasnih in pogosto hitro pozabljenih reči; ob njej ima priložnost, na zanimiv način odpreti vrsto literarnih vprašanj (tudi najbolj banalno informativnih — kdo npr. da so Javoršek, Kocbek, Vidmar, Rebula, T. Kermauner), vprašanj mlade generacije, nacionalnega obstajanja itd. ipd. Ima dalje priložnost načeti cel kompleks vprašanj okrog naše vojne spominske literature s tako odličnimi pisci, kot so Kocbek, Juš Kozak in drugi — oz. pokazati na proces preoblikovanja spominske v »pravo«, fikcijsko pripoved pri vrsti »partizanskih« piscev (Hace, Svetina — Ukana!) — Podobno priložnost je ponujala polemika okrog Kataloga oz. Slovenske apokalipse itd. ipd. Resda je to za profesorja naporno delo — sproti mora pazljivo slediti književnemu dogajanju, — ampak nič ne bo učinku njegovega dela bolj pomagalo kot takšna aktualna čuječnost in odprtost. Naj provokacijo iz literature prenaša v razred, na učence; naj izziva dialog, ki širi zanimanje za živo književno delo. Naj mu ne bo zamalo, četudi bo trkal na vrata, ki se mu po strokovni plati spočetka ne bodo zdela docela spodobna — če bo le potem — zvito — privedel dijakovo zanimanje do žive književnosti. — Nič ni bolj brezupnega in dolgočasnega od uhojene. stotisočkrat poglajene in polikane strokovne spodobnosti: kakor prespodoben učenec je — vse ve, ampak ničesar zares svojega in ničesar čisto od srca. — Toliko v teh nekaj besedah, ki si še zdaleč niso prizadevale sestaviti precizen model pouka sodobne slovenske pripovedne proze na srednji šoli; ob izvajanjih 62 Borisa Paternuja in Jožeta Koruze so skušale opozoriti na možen »akcijski« načrt za tak pouk. Izoblikovati so skušale le nekatera temeljna, prejkone tematska vodila za tak pouk, pri čemer ostaja levji delež še zmeraj in nepreklicno — ponavljam misel prof. Paternuja — na plečih vsakokratne profesorjeve strokovne in pedagoške pronicljivosti, iznajdljivosti in delavnosti. Jože Koruza Filozofska fakulteta Ljubljana DRAMATIKA v dosedanjem razvoju slovenske dramatike po drugi svetovni vojni so razvidna tri razdobja, od katerih je prvo bolj enovito, drugi dve manj. Razen tega se v zadnjem času pojavljajo glasniki nove usmerjenosti, ki pa še v dramatiki ni polno zaživela. Prvo obdobje je pravzaprav le zadnja faza socialnorealistične smeri, ki je v slovenski dramatiki prevladovala polnih dvajset let, od Kreftovih Celjskih grofov (1932) do Potrčevih Kreftov (1952). Zanjo je značilno marksistično ali vsaj dialektičnemu materializmu bližnje tolmačenje življenjskih oziroma družbenih pojavov ter realistično, z naturalističnimi prvinami oplojeno oblikovanje. 2e v predvojnih letih so se izoblikovali trije tipi te dramatike: zgodovinska drama, zasnovana na trenjih in spopadih družbenih razredov; meščanska drama in komedija z ostro družbeno kritiko meščanskega razreda oziroma satiro nanj; kmečka drama s prikazovanjem nasprotij med vaškimi mogotci in kmečkim proletariatom. Medtem ko je prvi tip s pomočjo novega tolmačenja zgodovinskih dejstev le posredno opozarjal na sodobna trenja med kapitalističnim in delavskim razredom ter na nujnost družbene revolucije ter je imel prav zaradi zgodovinske perspektive možnost večje idejne neposrednosti, sta bila druga dva tipa, ki sta se neposredno spoprijela s problemi sodobne stvarnosti, zaradi cenzure prisiljena zabrisati prenekatero idejno ostrino. Kljub posrednemu in zabrisovanemu izražanju idejnosti pa je bil pred vojno razmah te dramatike zaradi nenaklonjene politične situacije močno omejen in se je mogla polno izživeti šele v prvih povojnih letih po zmagi družbene revolucije. V vmesnem, vojnem času se je v okviru socialnorealistične dramatike izoblikoval poseben tip, ki je zajemal snov iz narodnoosvobodilnega boja proti okupatorjem in njihovim sodelavcem in ki ni prikrival politično ozaveščevalne tendence; tudi ta se je v nekoliko manj priostreni in tendenčni obliki prenesel v prva povojna leta. Tem tipom socialnorealistične dramatike se je z letom 1945 pridružil še neposreden vpliv ne le sovjetske dramatike in filma, ampak tudi normativne poetike socialističnega realizma. Ta zadnji dejavnik je kmalu zavrl polet dramskega pisanja, ki je neposredno po vojni in družbeni revoluciji poleg književnikov zajel tudi vrsto neznanih talentov iz ljudstva in mladine. Socialnoreali-stična dramatika po letu 1945 je snovno posegla tudi v oblikujočo se novo družbeno stvarnost, pretežno v obliki iger o obnovi in kolektivizaciji vasi, ka- 69 terih najpogostnejši osrednji motiv je bil razkrivanje razrednega sovražnika oziroma reakcionarno delujočih ljudi. Kljub vključevanju najrazličnejših dramskih motivov, predvsem zaradi pope-strenja in večje učinkovitosti dramskega dejanja, je osrednji poudarek social-norealistične dramatike na družbenih trenjih in spopadih. Osebe so vsaj v pomembnejših dramskih delih karakterno individualizirane, vendar imajo vedno funkcijo bolj ali manj tipičnih zastopnikov družbenega razreda, ki mu pripadajo, tako po miselnosti, interesih in ravnanju. Cesto zajema karakterizacija dramskih oseb po razredni pripadnosti tudi moralne lastnosti, kar vodi v črno-belo polarizacijo. Pogost pojav je tudi večje število epizodnih in nemih vlog zaradi širše in polnejše predstavitve družebenega razreda v določenem okolju, čemur služijo tudi pogosti množični prizori. Opisi prizorišč predvidevajo povsem stvarno odrsko dekoracijo, ki naj do največjih zmogljivosti ponazarja resničnost okolja, v katerem se drama dogaja. Neredek pojav je tudi pritegnitev poljskega ali drugega kmečkega dela v kmečko dramo. Pri večini teh dram je dialog tako tesno povezan z drugimi igralskimi in scenskimi prvinami, da bi uprizoritev, ki tega dejstva ne bi upoštevala, dramo bistveno okrnila. Drugo obdobje ostaja še vedno v mejah realističnega oblikovanja. Realizem je pri tej dramatiki očiten tako v pojmovanju odrskega prostora kakor v oblikovanju dramskih značajev, pa tudi v pogostni uporabi pogovornega načina izražanja v dialogu. Vsi ti elementi pa so drugačni ali vsaj drugače porabljeni kakor v prejšnjem obdobju. Pisatelji se pri opisih odrske dekoracije zadovoljujejo-z nekaj značilnimi scenskimi elementi, z najnujnejšim in tipičnim pohištvom, vendar ima ta zreducirana realistična scena še vedno pomembno vlogo v dramskem dogajanju, prav tako rekviziti. Dramske osebe niso več, ali vsaj ne odločilno pogojene v razredni pripadnosti, včasih so naturalistično ali psihoanalitično motivirane, največkrat pa sploh ne. V tej dramatiki se pri oblikovanju dramskih značajev vidi prepričanje avtorjev o nepokvarjenosti in dobroti povprečnega človeka, ki ga šele posebne objektivne razmere ali splet okoliščin prisilijo k napačnemu ali slabemu ravnanju, za kar mora cesto nositi težke posledice, čeprav ni ničesar zakrivil iz lastnega nagiba. Takšno pojmovanje ia oblikovanje dramskih značajev in dejanja izključuje dramatične konflikte večjih razsežnosti. Za to obdobje, ki bi ga namesto setimentalno humanističnega lahko poimenovali tudi humanistično objektivistični realizem, so značilni predvsem trije tipi dramskih del; vojna drama, ki ni več podoba zunanjega dogajanja, ampak je njena tema razdvojenost dobrega človeka med osebnimi nagnjenji ter terjatvami časa in kolektiva, s katerim je povezan; meščanska drama, v kateri se meščanstvo^ ne pojavlja več kot vladajoči razred, katerega oblast je treba spodkopati ia zrušiti, marveč kot sloj v novi družbeni ureditvi, sestoječ iz družbeno nedejavnih ostankov nekdanjega razreda ter socialistične birokracije in inteligence; lahkotna komedija z dnevno aktualnimi satiričnimi bodicami, namenjena predvsem zabavi občinstva. Kompozicijsko se ta dramatika deloma naslanja na. tradicionalne oblike realistične meščanske drame, deloma pa se zgleduje pri novejših tehnikah, prenesenih ponajveč iz filma v gledališče. Najbolj pogosta je analitična dramska tehnika z retrospektivnimi prizori, pojavi pa se tudi kompo- 64 zicija z vizijskimi scenami. Značilna poteza te dramatike je scenska glasba, ki \ ima kakor pri filmu funkcijo ustvarjanja posebnih razpoloženj, največkrat ga-njenja. j Od socialnega k humanistično objektivističnemu realizmu se je slovenska dra- j matika preusmerila leta 1953, in sicer deloma z naslonitvijo na preizkušeno- i ibsenovsko dramaturgijo, še vidneje pa pod vplivom sodobne in polpretekle I ameriške dramatike in ameriškega filma, ki sta po letu 1948 za nekaj časa ob- | čutno osvojila slovenski kulturni prostor. Ce je prva meja tega razdobja raz- ¦ vidna, pa je druga zabrisana. Upad tovrstne dramske produkcije se začenja že' ob koncu petdesetih let, vendar nastajajo taka dela še vse do dandanes. Tretje obdobje označuje odmik od realističnega prikazovanja, povezan z \ odklonilnim stališčem do meščanskega gledališča in dramaturgije. To je glavna ¦ skupna točka sicer idejno, še bolj pa oblikovno zelo raznovrstne dramatike tega časa. Obdobje te antirealistične usmerjenosti v slovenski dramatiki se v naj- , širšem razponu začenja že z odmevom pariške gledališke avantgarde sredi pet- i desetih let in prvimi pojavi groteskne dramatike z obravnavanjem ontološke j problematike na eksistencialistični idejni osnovi. Za pravi začetek tega obdobja' pa lahko štejemo leto 1960, ko si je prvo veliko delo te smeri, Smoletova Antigona, pridobilo splošno priznanje, s čimer je prenehal primat dramatike huma- : nistično objektivističnega realizma. Vodilno vlogo v novem obdobju je prevzela j skupina dramatikov, ki jih v idejnem smislu in pri izboru motivov povezuje ' zanimanje za ontološko problematiko, po oblikovalni plati pa se dokaj raz- ; hajajo. Z oblikovnega stališča prevladujejo v tej dramatiki tri smeri: prva se ; na videz oklepa realizma, vendar ne oblikuje dramskega dejanja po družbenih, psiholoških ali drugih življenjskih zakonitostih, marveč organizira dramsko snov ; s stališča problemske razvidnosti; druga goji poetično dramo v verzih; tretja j povezuje groteskno oblikovanje z alegorezo v nekakšno moderno moraliteto. \ Ob tem osrednjem toku se pojavlja vrsta bolj ali manj samosvojih nerealističnih, i dramskih poskusov. Čeprav je ta dramaturška usmerjenost s težnjo po odmiku od realističnega ob- -likovanja večsmerna, pa se iz nje le dajo izluščiti nekatere skupne oblikovalne ¦ poteze. Predvsem je vsem tem pojavom skupen nov odnos do odrske besede, i Ce so dramatiki obeh prejšnjih razdobij težili po čim bolj ustreznem prenosu. ¦ vsakdanje ljudske govorice na oder, zlasti v tematiki in načinu izražanja, po- ! gosto pa tudi v narečnem in žargonskem barvanju dialogov, je nova smer v slo- ! venski dramatiki pri oblikovanju odrskih besedil povsem neodvisna od običaj- ' nih pogovornih klišejev ali vsaj to skuša biti; kadar jih le uporablja, jih iztrgane i iz konteksta za ponazarjanje človekove odtujenosti. Pri tem posvečajo dramatiki i dramskemu besedilu vso oblikovalno pozornost, ostale odrske prvine pa zane- ' marjajo in prepuščajo režiserjem. Takšna renesansa odrske besede je značilna j za filozofsko in poetično dramo, dovolj vidna pa je tudi pri drugih tipih nove ; dramatike, le da ti bolj ali poudarjeno uporabljajo tudi druge prvine odrskega | izražanja, vendar ne v smislu ponazarjanja življenjske stvarnosti, marveč za i fantazijsko oblikovanje ali simbolno poudarjanje. Razen pojmovanja besede kot i primarnega umetniško izraznega sredstva v dramatiki je značilna skupna poteza , te dramatike iskanje novih kompozicijskih prijemov mimo ustaljenih obrazcev ; in pravil klasicistične ter meščanske dramaturgije. m Vzadnjem času se tudi v slovenski dramatiki pojavljajo dela, ki se zavestno odrekajo tako idejnosti kakor poetizaciji besedila. Življenje pojmujejo in prikazujejo kot čisto igro naključij in brezsmisla. Te vrste dramatiko pa je težko povezovati s sedaj kvalitetno prevladujočo nerealistično dramatiko, kakor smo jo zgoraj kratko označili. Ker gre za mlad in še ne kdovekaj uveljavljen pojav, ga je težko določneje opredeljevati. K tovrstnemu gledališkemu izrazu bi lahko prišteli tudi provokativne happeninge mladih literarnih skupin. O teh pojavih je v šoli dandanes še nemogoče avtoritativno in dognano govoriti, vendar mora biti profesor pripravljen razpravljati o njih na željo dijakov. Pregled razvoja povojne slovenske dramatike po njenih tipičnih značilnostih je lahko le pripomoček za prepoznavanje in tolmačenje posameznih lastnosti dramskih del ter za njihovo širše razumevanje v času in prostoru. Temelj pedagoškemu procesu mora biti spoznavanje literarnih del, kajti le ob neposrednem in zavestnem stiku s književnimi umotvori bo dijak lahko gradil živo in trajno predstavo o njih in hkrati plastično dojel literarni razvoj, drugače pa mu bodo naučene definicije kmalu izpuhtele iz glave. Zato je potrebno navedene značilnosti posameznih obdobij naše povojne dramatike konkretizirati z opozorili na delo najrazličnejših predstavnikov vsaj v skopih besedah, še pomembneje pa je, ponazoriti povedano s primerno izbranim zgledom, prebranim kratkim odlokom iz značilnega in hkrati literarno pomembnejšega dramskega teksta. Takšne primerne odlomke si bo pedagog lahko izbral iz tekstov, objavljenih v antologiji Slovenska dramatika 1945—1965, za dopolnjevanje te podobe z deli zadnjih let pa bo moral pritegniti književne revije, ki objavljajo domače dramske novitete. Pri tem se pa pojavljajo vprašanja, katere avtorje in katere zglede bi kazalo iz sodobne dramatike pritegniti v učno snov slovenske literature na srednji šoli. Pot k odgovoru naj olajša nekaj konkretnih predlogov. Za izhodišče obravnavi dramatike socialnega realizma nam bo služil obširnejši pretres dramaturgije Biatka Krefta, ki ga učni načrt že tako in tako predvideva. Tu bi bilo potrebno posebej opozoriti dijaka na bistvene značilnosti njegove zgodovinske drame ob zgledu enega tovrstnih del, morda še najlaže ob najbolj razvidnem in hkrati prvem pojavu obdobja. Celjskih grofih. Prav tako bi za primer nove dramaturgije pri prikazovanju sodobnosti lahko rabila Kref-tova komedija Kreature, pri čemer ne bi prekoračili obsega učnega načrta. Sicer pa bi ilustracijo socialno realistične meščanske drame izbrali najprimerneje iz dram Ferda Kozaka ali iz Brnčičeve Med štirimi stenami. Medvojno dramatiko najznačilneje in najugledneje predstavljajo Borovi Raztrganci, ki jih moramo nujno vključiti v širšo obravnavo Borovega pesniškega dela, predvideno v učnem načrtu. Pri tem pa ne bi smeli opustiti vsaj skromne informacije o Borovem povojnem dramskem ustvarjanju, saj je vsaj njegova drama Kolesa teme najbolj uspelo delo med tistimi, ki so leta 1953 preusmerili slovensko dramatiko v nov tok (izšla 1954 v knjigi skupaj z igro Vrnitev Blažonovih). Izmed del, značilnih za stanje slovenske dramatike v prvih povojnih letih, bi lahko pridružili odlomek iz ene od prvih treh dram Mire Mihelič (takrat še Pucove), npr. iz drame Ogenj in pepel, obravnavi njenega proznega dela, ki ga vključujejo nekatere gimnazije (npr. Poljanska v Ljubljani) v svoje učne programe. Vsekakor pa v tem obdobju ne smemo mimo najbolj uspele drame prvih povojnih 66 let, ki je hkrati zaključni mejnik dobe socialnega realizma v dramatiki pri nas, mimo Potrčeve drame Krefli. Ob njej moramo vsaj na kratko označiti značaj celotne trilogije o štajerskih gruntarjih Kreflih. Tudi to je le nujen dopolnilni delež k celoviti Potrčevi pisateljski fiziognomiji, ki je po učnem načrtu predvidena pri obravnavi slovenske proze tridesetih let. Doslej smo se lahko s pridom držali osnutka učnega načrta za pouk na srednjih šolah in ga le minimalno dopolnjevali. S pritegnitvijo mlajših pojavov slovenske dramatike v učno snov pa bomo ta program prekoračili. Kratkotrajno in v dramatiki predvsem z razvojnega stališča pomembno obdobje humanistično objektivističnega realizma, ki ni prineslo velikih dramskih tekstov, lahko najprimerneje ilustriramo z zgledoma iz Torkarjeve drame Pisana žoga in Žmavčeve V pristanu so orehove lupine. Drugi zgled je potreben le, če nismo posebej obravnavali Borove drame Kolesa teme. V tem primeru bi se raje odločili za kratko oznako in zgled iz bolj samosvojega pojava tega obdobja, drame Vito-mila Zupana Aleksander praznih rok. V naslednjem obdobju, ko dramatika ob liriki zavzame najvidnejše mesto v literarnem ustvarjanju, je treba tudi njeni obravnavi v srednji šoli posvetiti večjo pozornost. V smeri avantgardistične dramatike se bomo spet zadovoljili z ilustrativnima zgledoma, in sicer iz Javorškove gledališko poetične dramatike, ki je utirala pot nerealistični dramatiki v našem gledališču sredi petdesetih let (npr. Veselje do življenja), ter iz groteskne moralitete Petra Božiča. Podrobneje pa se je treba ustaviti ob treh dramatikih tega obdobja, katerih najuspelejša dramska dela so hkrati zgledi za drugi dve smeri sodobne slovenske dramatike. Tako zastopata Smoletova Antigona in Strnišev Samorog poetično dramo, Kozakova Afera pa filozofsko dramo, h kateri do neke mere lahko prištevamo tudi Antigono. Pri obravnavanju teh treh književnikov je treba orisati celovite pisateljske fiziognomije, pri Smoletu s pritegnitvijo njegove proze, pri Strniši poezije, Kozak pa je eden redkih slovenskih pisateljev, ki se literarno izražajo le v dramski obliki. Najnovejše pojave v slovenski dramatiki bi po potrebi najlaže ilustrirali z Jovanovičevo igro Znamke, nakar še Emilija (Problemi 1969, str. 518—532), ki je dosegla ob uprizoritvi velik gledališki uspeh. Zunaj tega razvojnega procesa oziroma oblikovalnih premikov v povojni slovenski dramatiki stoji samosvoja dramaturgija Ivana Mraka, ki ima izhodišče še v dramatiki ekspresionističnega obdobja dvajsetih let, je pa dosegla s pisateljevim osebnim razvojem idejno tehtnost in oblikovalno zrelost šele v zadnjih dvajsetih letih. Zato ne moremo tudi v šoli več mimo tega dramskega opusa, vendar bi ga bilo kljub časovnemu odmiku smotrneje obravnavati v obliki primerne informacije ob slovenski ekspresionistični dramatiki. Posebej je treba poudariti, da razvoja slovenske dramatike v zadnjih petindvajsetih letih ne moremo obravnavati ločeno, prav tako tudi ne povojne lirike in pripovedne proze. To pa ne le zato, ker bi se tako metodološko ločili od ob-lavnave starejših razdobij naše literature, ampak predvsem zaradi enovitega razvojnega toka slovenske literature tudi v letih po drugi svetovni vojni, ki razodeva enake in bolj ali manj hkratne premike v oblikovalnih principih pri vseh treh literarnih zvrsteh. Ločena obravnava, ki jo je narekovala obsežnost gradiva in težnja po temeljiti analizi in ustrezni tipološki sistemizaciji, je dovolj raz- m, vidno pokazala skupne poteze v poteku menjav okusa in oblikovalnih izhodišč v celotni slovenski literaturi tega časa, na kar opozarjajo tudi pričujoči referati. Zato, in ker se referenti v bistvenih pogledih na predmet ne razhajajo, je sinteza njihovih ugotovitev lahka in predvsem metodično vprašanje. Mitja Skubic Filozofska fakulteta Ljubljana PRIMER SINTAKTIČNEGA KALKA 1. Ce predstavlja izposojanje iz drugega jezika tuje blago v kolikor toliko po-našeni obliki, pa je kalk izposojanje tujega pojma, tuje predstave, ki jo izrazimo z domačim gradivom. Tak pojav zahteva tesnejše povezanosti, daljšega sožitja med obema jezikoma (medtem ko tuja beseda lahko pride iz kateregakoli jezika) in pa seveda visoke kulturne stopnje jezika, ki sprejema, pa hoče tuj izraz vendarle povedati po svoje. Kalk je predvsem zadeva semantike: domač izraz je uporabljen v pomenu, ki ga dotlej ni imel, npr. levica, desnica, jastrebi in golobi v političnem jeziku; še bolj očiten primer semantičnega kalka so sestavljenke, kjer so posamezni členi zagotovo domači, celota pa le razodeva tujega duha, kot npr. kolodvor, nebotičnik, delodajalec. Semantika dela ostro razliko med pomenskim in sintaktičnim kalkom. Razlikovanje je upravičeno, če imamo pred očmi, da gre pri sintaktičnem kalku za podzvrst pomenskega, saj pomena nikakor ne moremo odmisliti, le v domačem jeziku že uporabljana zveza je uporabljena z vrednostjo, ki je bila dotlej neznana, a kakršno pozna tuji jezik. 2. Tako uporabo glagolske oblike z vrednostjo, ki je dotlej ni imela, najdemo v Rebulovem romanu V Sibilinem vetru. Gre za uporabo pogojnika za zadobno dejanje, torej z vrednostjo, ki je slovenščina za pogojnik ne pozna, pa zato mislim, da je v taki rabi mogoče videti kalk, torej prevod italijanske strukture. Na splošno je Rebulovo pisanje prav malo pod vplivom italijanščine. Morda bi ga bilo mogoče zaznati tu pa tam v besednem redu (kar pa seveda ne bo samo pri Rebuli). Za semantični kalk bi v romanu štel samo dva primera: »Imel jo je z lastniki stanovanj! . .. Imel jo je z lastniki sužnjev!« (str. 173); »... je pripomnil kakšen strupen glas« (str. 295). Kot sintaktični kalk, razen uporabe pogojnika, pa najdem tudi samo dva primera: »nič več se mi ni bilo treba bati kot bičanja« (str. 56); »Sila tega mita ni nikjer kot tu« (str. 198). 3. Pogojnik je v Rebulovem tekstu pogostna glagolska oblika. Uporabljen je z vrednostmi, ki jih zanj ugotavlja slovenska slovnica; izraža pogojnost: »V prihodnje bi se srečavala z mano samo pod pogojem, da se 'Tibera' ne bi več ponovila« (str. 137); »ko me žena ne bi bila opozorila na to, jaz do danes tega ne bi bil opazil« (str. 215); izraža dopustnost: »Med predstavniki IFS in Grkom pa naj bi se bil potem razplel takšenle razgovor« (str. 344); izraža posledičnost 68 z rahlo namemostjo: »Zaželela si je jabolko, veliko in prhko, da bi se ji samo sesulo pod zobmi« (str. 249). Večina pogojnikov pa ne izraža nobene od navedenih vrednosti, ampak zadobno dejanje v preteklosti, tako kot ga izraža glagolska oblika v italijanščini: »Sporočilo ... ji je vzelo zadnjo vezanost. Sestri bi sporočila še nocoj, kar se je z mano zgodilo« (str. 67); »toda tudi letovanje ob morju zame ni moglo imeti čara, ko pa bi Psiha ostala v Rimu« (str. 76); »... ko je bila služinčad spet sklicana na zborovanje. Zaradi mraza to ne bi bilo na prostem...« (str. 98); »Tako je Intemuncij zvedel za tisti pretep, ... Posekal bi tiste trte.« (str. 215); »Govor je zdaj prepisoval s papirusa na pergament: če ga Eksuperija ni hotela slišati, bi ga brala« (str. 322); »Podivjanim domišljijam se je prikazoval Libanon, obala pod njim. . . Nekje onkraj Evfrata bi se grmičevje začelo gostiti, potem bi flora postala sredozemska« (str. 378); »Da, pogovor je postajal nesmiseln, z njim je bilo končano. Sekularis bi kar naprej krampa!, videl v vedeževalcih dvakratne brate in se počutil vladarja sveta« (str. 486); »Iz kostanjevega testa se mu je že sločil hrbet, z obrisom smrčka. Ko bi ga Agata izkiparila do kraja, bi ga bilo treba še obosti z bodicami« (str. 548); »...sem odgovoril hladno in hitel naprej ... Do konca stavka bi prišel, zabil piko in pogledal« (str. 586). 4. Ko trdim, da je taka uporaba pogojnika pri Rebuli sintaktični kalk po italijanskem vzorcu (»alla sorella avrebbe fatto sapere la sera stessa« itd.), sloni ta trditev na prepričanju, da je pogojnik v takem pomenu slovenščini neznan, saj ne izraža zadobnega dejanja v preteklosti. Slovenska slovnica, 1956, str. 216, sicer navaja uporabo pogojnika za prihodnjost, a samo za omiljeno zapoved »...vi, oče bi pa popazili na otroke«. Brez takega zapovedovalnega prizvoka pa je mogoče najti pogojnik za zadobnost v preteklosti kadar se ostvaritev dejanje prikaže kot verjetna ali kot zaželena: »Ko smo dospeli na Madagaskar, smo tam prespali, drugi večer pa bi šli naprej na otok Taka-tuka« (iz šolske naloge, 4. razred); »Mlad je bil še, bi se že unesel« (Delo, ll-VI-70); s pogojnikom se bolje izrazi morebitnost, na vsak način pa gre povsod za negotovo trditev: »Obljubili smo jim, da bomo ob sobotah poskrbeli za vse tiste učence, katerih starši bi bili v službi« (Delo, 9-VI-70). 5. Prav mogoče je pogojnik za Rebulo stilistično sredstvo, saj gre dostikrat za prikriti premi govor. Pripoved je na mnogih mestih zasanjana', dejanja niso podana s tako ostrino, ker pogojnik ne predstavlja dejanj s tako prepričanostjo o ostvarjenju kot prihodnji čas: »Sledilo je ubiranje poslovilnega razpoloženja, nakar sta naju pustila naprej — Mark Avrel in Lucij Ver bi prešla, njun imperij ne bi prešel« (str. 227); »On je svoje na svetu že opravil — še malo, pa bi ga Haron prepeljal na ono stran« (str. 504). Vendar pa je videti, da uporaba pogojnika ni vezana na prikriti premi govor, saj bi bil za tako impresionistično pripoved ravno tako uporabljiv prihodnji čas, npr. »Sestri bo sporočila še nocoj ...« Poleg tega najdemo v romanu prihodnji čas za zadobnost: »Takrat je bilo določeno, da bodo obsojenci stopili v areno, ko bodo gledalci že razmeščeni po amfiteatru. Občinstvo bi se moralo ' Tak stil je bil že zelo različno poimenovan: »erlebte Rede« (E. Lorck), »style indirect libre« (Ch. Bally), »halbdirekte Rede« (L. Spitzer). Zanimiv je izraz »verschleierte Rede«, ki ga uporablja Th. Kalepky. 69 prej nekaj načakati. Potlej bi se moralo poleči razburjenje, ki bi ga obsojenci s svojim prihodom v areno povzročili« (str. 343). Nadalje izraža Rebula zadobnost v preteklosti tudi z zvezo, ki slovenščini ni tuja: »In vendar to ni bilo nič drugega kot tisti 'Govor iz resnice', ki ga je imel čez nekaj let tako proslaviti« (str. 196); »Pikti so tam že na več mestih predrli Hadrianovo obrambno črto. Prav tako se je imelo sesuti na afriški strani« (str. 220); »njena mati, tista možakarska Galčanka, je imela priti dan na dan« (str. 322). 6. O tem, da gre pri Rebulovem pogojniku za kalk po italijanščini, torej za izražanje zadobnosti, nas končno prepričujejo tri mesta, kjer za sosledico časa ugotavljamo izrazito romansko rabo, namreč pretekli čas kot izraz istodobnega dejanja (ali stanja) v preteklosti: »Potem sera ves vznemirjen ugotovil, da nikakor ni šlo za dvojnika mojega jacigskega rojaka in bivšega solegionarja, ampak da je bil to on« (str. 458); »Ko sva potem stopila na stran, mi je rekel, da sem ga moral pred drugimi klicati Onezim, ker je bil pobegnil s Cipra (str. 459); »Vede-ževalstvo zanj ni bilo nikakšna znanost, toda bil je odločno proti temu, da so ga preganjali, zakaj s tem so posredno preganjali samo astronomsko znanost« fstr. 558). Primeri torej kažejo, da predstavlja Rebula v slovenščino italijansko sosledico časov (imperfekt za istodobnost v preteklosti; kondicional za zadobnost v preteklosti; za preddobnost se vprašanje ne postavlja tako ostro). S stališča ustaljene rabe v slovenščini je taka raba napačna in če bi se uveljavila, bi se s tem zamajal sistem glagolskih časov. Za Rebulov jezik pa je taka raba sintaktični kalk. JUBILANT JANKO KOTNIK — P E T I N O S E M D E S E T L E T NI K Z imenom in deli profesorja Janka Kol- lovcu, kjer je leta 1906 matmiral. Slavi-nika se že več desetletij srečujejo domala stika in romanistiko je študiral v Pragi in vsi, ki se učijo tujih jezikov ali se ukvar- Gradcu, v romanskem jezikoslovju pa se jajo s prevajanjem: tudi niso več redki je izpopolnjeval tudi v Parizu in Lausanni. tujci, ki jim Kotnikovi slovarji pomagajo Po končanem študiju (doktoriral je na pod-spoznavati slovenski jezik in njegovo be- lagi razprave o dobrškem govoru leta 1911 sedišče. Kot tenkočuten poznavalec vseh v Gradcu) do začetka prve svetovne vojne plasti slovenskega besedja, kot znalec dru- je služboval kot suplent in profesor na gih slovanskih jezikov in vseh glavnih za- gimnaziji v Gorici in v Banjaluki. Vso hodnih jezikov je z nenavadno delavno- vojno (do pomladi 1919) je preživel v Rusijo postal naš najplodnejši pisec sloven- siji, najprej kol ujetnik, pozneje kot jugo-sko-tujejezičnih slovarjev. Ni dvoma, da slovanski prostovoljec v Dobrudži in zad-si je Janko Kotnik z delovno temeljitostjo nje leto kot pripadnik rdeče armade. V teh in jezikovno razgledanostjo pridobil prvo letih se je mladi slavist »na terenu« po-mesto v slovenskem dvojezičnem slovar- glabljal v študij ruskega govorjenega jezi-stvu; s tem in drugim strokovnim ter kul- ka in njegove bogate frazeologije. turnozgodovinskim delom si je zaslužil j^^^^ pomembno mesto v slovenski kultur, sploh. '.^^^^^^ ^.^ g,^^ Janko Kotnik se je rodil 22. decembra 1885 jugoslovanske plebiscitne komisije na Ko- V Dobrijah pri Ravnah na Koroškem. Gim- roškem. Od leta 1921 do 1940 je poučeval nazijo je obiskoval v Ljubljani in v Ce- na realni gimnaziji v Mariboru, pol leta 70 pa je delal v Beogradu pri prosvetnem ministrstvu kot inšpektor (1940/41). Od takrat naprej je deloval v Ljubljani; sprva kot honorarni univerzitetni lektor za francoščino — po osvoboditvi je nekaj mesecev delal v oddelku za učbenike pri slovenskem ministrstvu za prosveto — od leta 1946 kot stalni lektor za francoščino v romanskem seminarju. Leta 1948 je postal predavatelj in leta 1956 znanstveni sodelavec za francoski jezik in književnost. Upokojen je bil leta 1961, vendar je še več let za tem honorarno predaval francosko književnost na filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot njegov tri leta starejši pok. brat Franc, znani slovenski narodopisec in kulturni zgodovinar, je tudi Janko Kotnik že v gimnaziji začel objavljati izvirne leposlovne prispevke in prevode iz rušične, češčine in francoščine v celovškem Miru (od 1903. leta dalje). Med vojnama je objavljal kulturnozgodovinske spise v mariborskem Časopisu za zgodovino in narodopisje (CZN), npr. Slovenski rokopis iz sredine 18. stoletja iz Leš pri Prevaljah (1929), Sprotulet-na Vijolica, dijaški list z mariborske gimnazije iz leta 1846 (1932). V tem času sta izšli tudi že dve izdaji slovensko-franco-skega slovarja (1925, 1937) in knjižica francoskih pregovorov z razlago. Kotnikovo slovarsko delo se je do kraja razmahnilo v letih po osvoboditvi, saj so v dveh desetletjih izšli v več izdajah: slo-vensko-francoski, slovensko-ruski, sloven-sko-angleški, slovensko-italijanski in pri Langenscheidtu slovensko-nemški slovar. Pri Langenscheidtu je izšel tudi nemško-slovenski del. Kotnik je popravil in dopolnil Pretnarjev francosko-slovenski slovar. Izdal je posebno knjižico o ruskem glagolu (1946) in kot dodatek slovensko-ruskemu slovarju Seznam ruskih glagolov in samostalnikov s premičnim naglasom (1950). Istega leta se je s krajšim sestavkom o koroškem stekanju oglasil tudi v Ramovševem zborniku (Slavistična revija 111). Težko razložljivemu pojavu je določil mejo (podjunsko in mežiško narečje, del savinjščine) in podkrepil Strekljevo razlago s francoskimi paralelami. Profesor Kotnik je kljub častiti starosti še zmeraj neutrudno delaven, ostal je prava koroška grča, sicer pa sama čista dobrota; čestitkam za visoki življenjski jubilej se gotovo pridružujejo tisoči Kotnikovih neposrednih in posrednih učencev. Želimo in upamo, da bo profesor Kotnik še dolgo živel sredi svojega slovarskega dela, ki mu je posvetu večji del življenja in ki mu je bilo marsikdaj tudi v uteho. F. Jakopin Zapiski, ocene in poročila PETA KNJIGA ZBORNIKOV »NOVOE V LINGVISTIKE Ruski zborniki Novoe v lingvistike so začeli izhajati pred desetimi leti. Po daljših ali krajših presledkih je doslej izšlo pet knjig (1960, 1962, 1963, 1965, 1970), skupno na skoraj 2500 straneh. 2e naslov zbornikov poudarja, da gre za novosti v sodobnem jezikoslovju; v njih so izbrana in v ruščino prevedena takšna teoretično zasnovana dela evropskih in ameriških lingvistov (v glavnem strukturalistov in gene-rativcev), ki so v zadnjih treh desetletjih bistveno pomagala oblikovati in razvijati jezikoslovno misel. Tako najdemo npr. v prvi knjigi temeljno delo danskega struk-turalista L. Hjelmsleva (1897—1965) Prole-gomena k teoriji jezika, v drugi razpravo R. Jakobsona — M. Hallea Fonologija in njen odnos do fonetike in N. Chomskega Sintaktične strukture. Tretja knjiga obsega več pomebnih študij o tipološkem proučevanju jezikov (Skalička, Benveniste, Greenberg, Jakobson, Isačenko), daljšo razpravo o sinhroniji in diahroniji v zvezi z vprašanjem jezikovnih sprememb (E. Co-seriu) in Osnove splošnega jezikoslovja (A. Martinet). Tudi četrti zbornik sestavljajo trije deli: pod naslovom Matematični aspekti jezikovne strukture so izbrana predavanja s simpozija ameriškega matematičnega društva, kjer so poleg matematikov in logikov sodelovali tudi znani jezikoslovci (Chomsky, Halle, Yngve — globinska hipoteza •—, Hockett); drugi del obravnava glavne smeri v današnjem jezikoslovju, v tretjem pa so razvrščena pomembnejša predavanja z devetega mednarodnega lingvističnega kongresa, ki je bil v Cambridgeu (ZDA) leta 1962; posebej naj omenim J. Kurylowicza (O metodah notranje rekonstrukcije), E. Benvenistea (Ravnine jezikoslovne analize), A. Martineta (Strukturne variante v jeziku) in N. 71 Chomskega (Logične osnove lingvistične teorije). Urednik zbornikov V. A. Zvegincev je pred vsakim vsebinsko zaokroženim poglavjem napisal uvod, v katerem utemeljuje izbor in kritično ocenjuje pomen prevedenih razprav za sodobno jezikoslovje. Po daljšem zastoju je letos izšla peta knjiga (Novoe v lingvistike 5. Progress. Moskva 1970), ki je v celoti posvečena vprašanju univerzalij v jezikoslovju. Urednik ^zbornika je znani ruski slavist in splošni jezikoslovec Boris A. Uspenskij, ki se je tudi sam že veliko ukvarjal z jezikovnimi univerzalijami (prim, njegovo knjigo Struk-turnaja tipologija jazykov, 1965). Poleg urednikove uvodne študije in Memoranduma o univerzalijah (Greenberg, Osgood, Jenkins) obsega knjiga šest razširjenih referatov s posebne konference v New Yor-ku (1961), na kateri so jezikoslovci in mejni znastveniki (logiki, psihologi, etnologi in antropologi) obravnavali eno samo temo: jezikovne univerzalije. Gradivo s te konference je najprej izšlo leta 1963 (razmnoženo, redaktor J. Greenberg), dopolnjeno pa v tisku leta 1966. Izmed avtorjev, ki so zastopani v ameriški izdaji knjige Universals of Language (Casagrande, Cow-gill, Ferguson, Greenberg, Hockett, Hoe-nigswald, Jakobson, Jenkins, Osgood, Sa-porta, Ullmann, Weinreich), jih je urednik izbral polovico (Hockett, Hoenigswald, Ferguson, Greenberg, Weinreich, Ullmann.) Opustil je predvsem tiste razprave, Tci segajo na nelingvistična področja, in referat Romana Jakobsona Pomen lingvistič-nifi univerzalij za jezikoslovje, ki je bil objavljen v ruskem prevodu že v hresto-matiji' Zveginceva (Istorija jazykoznanija XIX—XX vekov v očerkah i izvlečenijah. II. Moskva 1965). Tako so ostale v zborniku razprave: univerzalije na splošno (Hockett), v jezikovni diahroniji (Hoenigswald), v fonologiji (Ferguson), v gramatiki (Greenberg), v semantiki (Weinreich, Ullmann). O jezikovnih univerzalijah v današnjem pomenu se v lingvistiki najdejo glasovi šele po drugi vojni (B. Aginsky in E. Agin-sky, The Importance of Language Universals. Word 4, 1948), pogosteje pa se o njih razpravlja in piše v petdesetih, posebno pa v šestdesetih letih. Ce ne upoštevamo psevdouniverzalnih slovnic (od 13. do 18. stol.), ko je bila latinščina vzorčni je-zik za sestavljanje »univerzalnih« pravil za vse druge jezike, lahko rečemo, da je imelo z univerzalijami opravka tudi pri-merjalno-zgodovinsko jezikoslovje v XIX. stoletju, ko je ugotavljalo skupna prajezi-kovna stanja (in poteze) za več sorodnih jezikov in iskalo splošnoveljavne zakonitosti v jezikovnem razvoju. Tudi arealno (bazensko) jezikoslovje išče skupne značilnosti jezikov, ki so živeli dolgo časa v tesnih stikih (npr. balkanska zveza jezikov). Seveda si skupne poteze takega tipa niso mogle pridobiti širše ali celo splošne veljavnosti, preveč so bile omejene samo na posamezno sorodstveno ali arealno jezikovno skupnost. Sele tipološka lingvisti-ka, ki opisuje, sopostavlja in primerja jezike ne glede na njihovo sorodnost, se je dokopala do številnih takšnih jezikovnih značilnosti, o katerih ni dvoma, da so last vseh jezikov na zemlji. Čeprav so se za univerzalije zanimale skoraj vse različice sodobnega jezikoslovja, so vendar glavne pobude za njihovo ugotavljanje prihajale iz del Trubeckoja in Jakobsona; v zadnjem poldrugem desetletju pa je med najvidnejšimi imeni v zvezi z raziskovanjem univerzalij John Greenberg (prim. NL 5, str. 8-9). Zanimivo je, da se na jezikovne univerzalije čedalje bolj opira tudi psiholingvistika in različne veje uporabnega jezikoslovja (prim. referat francoskega lingvista Guya Bourguina Premišljanja o kontrastivnem jezikoslovju na letošnjem kolokviju v Sinaji, Romunija). Ko B. Uspenskij v uvodu označuje posamezne razprave v zborniku, priznava, da so nekatere v desetih letih vsaj deloma že zastarele, gotovo pa so izgubile nekaj mladostne dinamike in novosti, saj se je vednost o teh vprašanjih poglobila in zbirka univerzalij je precej narastla. Univerzalije delijo na deduktivne in induktivne; večina pripisuje induktivnim močnejšo veljavo, ker so osnovane na izkustvu in razširjene s pomočjo ekstrapolacije (vsi jeziki seveda še niso primerno opisani, zato so nujne posplošitve, ki pa so večkrat prenagljene, napačne). Med deduktivne univerzalije bi v zborniku lahko šteli Hockettove, med induktivne pa Fer-gusonove in Greenbergove. Glede na to, ali je veljavnost univerzalij absolutna ali ne, jih delijo tudi na popolne in nepopolne (absolutne in statistične). Nadaljnje delitve so še: enostavne in komplicirane univerzalije, univerzalije jezika in govora, jezikovne in zunajjezikovne. Obstaja tudi delitev univerzalij po stopnji abstrakcije; posebno važna pa je pri univerzalijah tudi tako imenovana implikacija (če je alfa, je beta). Ce so npr. v jeziku označene 72 (markirane) prvine, morajo nujno obstajati tudi ustrezne neoznačene (veliko takih pojavov je v fonologiji, morfologiji itd.). Med najvažnejše naloge jezikoslovnih »univerzalistov« šteje B. Uspenskij sestavitev in nepretrgano dopolnjevanje na enak način opisanih univerzalij; s tem v zvezi pa je treba izdelati enotno metodo za njihovo odkrivanje. Prepričan je, da je raziskovanje univerzalij veliko obetajoča smer splošnega jezikoslovja. V našem prikazu ni mogoče podrobneje označiti prispevkov v zborniku, marsikaj splošnega in že znanega se v njih tudi ponavlja in prepleta iz razprave v razpravo. Za motto vsej knjigi bi lahko sprejeli prvi stavek Memoranduma (31): Za neznansko presenetljivo pisanostjo jezikov sveta se skrivajo vsem skupne značilnosti (lastnosti). O sami naravi univerzalij največ govori Ch. Hockett (Vprašanje jezikovnih univerzalij, 45—76), razpravlja o trivialnih univerzalijah (npr. vsi jeziki imajo fone-me) in o globlje skritih skupnih potezah jezikov. Zanimajo ga razlike med živalskimi sistemi sporočanja obvestil in naravo človeške jezikovne komunikacije. Poudarja tudi, da je poznavanje in upoštevanje evropskih jezikov premalo za ugotavljanje splošnih jezikovnih značilnosti; ni pa tudi vseeno, kako smo v jezikovnem gradivu ločili bistveno od nebistvenega (npr. vrednost besed mama in čaj, ki sta obe v jezikih zelo razširjeni). Se zmeraj so živa vprašanja, s katerimi se ukvarja v svojem referatu Hoenigswald (Ali obstajajo univerzalije jezikovnih spre-meb? 77—104). Avtor primerja odnos do jezikovnih univerzalij v dosedanjem zgo-dovinsko-primerjalnem raziskovanju jezikov z današnjimi in pri tem vidi tri dovolj čisto razmejena obdobja: popolno zaupanje v univerzalije (glotocentrizem), skrajni relativizem in čas resničnega iskanja univerzalij s pomočjo jezikovne tipologije. Privlačna so vprašanja, kako je s hitrostjo jezikovnih sprememb v zgodovini, zakaj so se ene jezikovne skupine spreminjale s tako silovitostjo, druge pa so v tisočletju doživele komaj zaznavne spremembe (zgovorna je že primerjava med slovanskimi, germanskimi in romanskimi jeziki). Pretresa pobude za spremembe, ki obstajajo v jeziku, in tiste, ki prihajajo s spremembami sveta. Ni nova trditev, da delujeta dve nasprotujoči si sili; sila, ki spremembe pospešuje in druga, ki spreminjanje zavira. Zanimiva je npr. pripomba, kako se mlada generacija najprej jezikovno močno oddalji od starejše, kasneje pa se ji je- zikovno spet docela približa. Avtor nasprotuje mnenju, da bi v jeziku hitreje izginjali (se zlivali z drugimi) tisti fonemi, ki so manj pogostni; če je tako, mora obstajati tudi proces, ki spodbuja nastanek novih redkih fonemov. Ko se ustavlja ob spremembah pomenov, pravilno ugotovi, da so »jezikovni zakoni« tu še najmanj obveljali. Na koncu ločuje tri osnovne tipe sprememb: zamenjave; procesi, ki pripeljejo do novih struktur; premiki (šahovnica de Saussurea). Petnajst univerzalij o nosnikih je formuliral Ch. Ferguson (Domneve o fonoloških univerzalijah pri nosnikih, 105—113). Nosne soglasnike deli na primarne in sekundarne, prva univerzalij a pa se glasi: Vsak jezik ima najmanj en primarni nosni so-glasnik. Ko govori o nosnih samoglasnikih, je tale univerzalija ena izmed štirih: Število nenosnih samoglasnikov v danem jeziku ne more biti manjše od števila nosnih samoglasnikov (111). Vendar nas preseneti napačna avtorjeva trditev (ki ni v zvezi z nosniki), da fonera (t) ne more preiti v tonem tipa (k). J. Greenberg (Nekaj slovničnih univerzalij ..., 114—162) predlaga na podlagi ustrezne analize 30 jezikov z vseh petih celin 45 univerzalij v zvezi z razvrstitvijo (zaporedjem) stavčnih členov (osebek, po-vedek, objekt). Večinoma so to implika-cijske univerzalije (če je v jeziku x, je v njem tudi y). Greenbergova študija temelji na bogatem in raznovrstnem slovničnem gradivu, in ji gre s tako številnimi univerzalij ami osrednje mesto v zborniku. Najobsežnejšo razpravo v zborniku je prispeval U. Weinreich (O semantični strukturi jezika, 163—249). Weinreich obžaluje, da je v zgodovini lingvistike bilo proučevanje pomenov najmanj uspešno. Precej meglenosti je na tem področju še dandanes, čeprav je izšlo o semantiki že več pomembnih knjig. Posebno ga zanima vprašanje kombinatome semantike, tj. sestavljanje pomenov v gramatičnih strukturah. Nič manj pomemben pa ni odnos med razčlenjenostjo realnosti in odsvitanju le-te v leksiki posameznih jezikov. Avtor meni, da bi bilo treba najti skupen étalon (vzorec za merjenje), ob katerega bi se nalagale semantične komponente; to bi omogočilo zgraditev objektivno preverljivega sistema. Semantični »zemljevid« enega jezika se razlikuje od semantičnih zemljevidov drugih jezikov. Širše zanimive so avtorjeve ugotovitve (niso pa docela nove) o hipersemantizaciji in desemantiza-ciji teksta. Dotika se celo semantičnega 73 eksperimentiranja v sodobni poeziji, ki je na široko odprla vrata združevanju doslej nezdružljivih designatov. V razpravi je govor tudi o vlogi konteksta, o homonimiji in polisemiji, o vrednosti pomenskih kvalifikatorjev v slovarjih, o idiomatiki ipd. S posebno pozornostjo se avtor ustavi ob vprašanju pomenskih komponent; zavzema se za sopostav-Ijanje in primerjanje komponent, ne celotnih designatov (besed). Komponentne analize nekaterih semantičnih polj (barve, sorodstvo) so bile že zelo uspešne. Weinreich se je v nekaj letih študija semantike (od prve verzije zbornika o univerzalijah 1961 do druge 1966) odmaknil od trditve, da je slovnična analiza lahko popolnoma neodvisna od semantične (prim. str. 167 in 227). Tudi S. Ullmann se v svoji študiji (Semantične univerzalije, 250—299) ukvarja s podobno tematiko kot Weinreich. Spremlja razvoj vede o pomenih v 19. stol., omenja uvedbo termina semantika (1883) in za- ključuje z Bréalovim Essai de sémantique (1897). Ullmann meni, da tudi strukturalizem še ni našel zadovoljivih prijemov za obravnavo semantike: semantična tipologija je neprimerno slabše razvita od fono-loške ali slovnične. Obravnava še motiviranost in nemotiviranost besed v različnih jezikih, sinonimiko, homonimijo in polise-mijo. Ko išče univerzalije v historični semantiki, pretresa nastajanje pomenskih prenosov in se posebej ustavlja ob antropomorfnih metaforah. Ullmann je raziskoval funkcije sinestetičnih metafor v francoskem pesništvu; misli celo, da je ta tip metafore univerzalen. Prenosi izhajajo iz zaznav »nižjih« čutil (tip) in dosežejo končno točko v »višjem« slušnem območju. Avtor razpravlja še o razširitvah in zožitvah pomenov in o koristnosti semantičnih univerzalij za etimologijo in komparativistiko. Enako kot Weinreich tudi Ullmann navaja najvažnejšo literaturo o tem področju jezikoslovja. F. Jakopin Filozofska fakulteta Ljubljana PISAVA IN RABA SLOVENSKIH KRAJEVNIH IMEN V ITALIJI (napačne oblike, kulturne spačenke in vrzeli v SP 1962) Ce gremo mimo krajevnih imen, ki so v Sloveniji pogostna in za katera ni posebej navedeno ime slovenskega kraja v Italiji (Brdo, Brezje, Dol, Jalovec ipd.), najdem v SP 1962 36 imen slovenskih krajev v Italiji. Kraji na Tržaškem so zastopani v veliki meri, kar 18 jih je: Barkovlje, Bazovica, Devin, Milje, Nabrežina, Opčine, Pro-sek, Repentabor, Ricmanje, Sesljan, Sav-rini, Šempolaj, Skedenj, Stivan, Timava, Trst, Trstenik, Zgonik. Ob njih pripominjam: Bazovica: oblika na Bazovici, ki jo SP priporoča, je vsekakor zgrešena, pravilna je le v Bazovici. Pridevnik bazoviški je mlada kulturna tvorba, slišim ga naravno le v zvezi bazoviške žrtve, sicer rabimo na Tržaškem izključno ljudsko obliko bazov-ski. SP, ki nas tako radodarno opozarja na dvojnice, npr. delfski in delfijski, gottin-genski in gottinški bi nas moral tudi v tem primeru opozoriti na dvojnico: bazdvski in bazoviški. Nadalje pogrešam imeni prebivalcev: Bazovec, Bazovka. Kako naj se ne-domačin znajde, če mu SP tega ne pove? Skedenj, škedenjski, Skedenjci: te kulturne spačenke danes precej rabijo tudi sami domačini. Ljudske oblike so: Sčedna, šče- denski, Sčedenci, sami Sčedenci jih še govorijo. Res ni moč odpraviti nemogočih spačenk, ki so nastale po napačni naslonitvi ščedine (= ledine) na skedenj? Timava in Timava; na Tržaškem samo Timava. Kraji na Goriškem so tudi lepo zastopani, naštejem jih 8: Doberdob, Jamlje, Krmin, Pevma, Šmaver, Štandrež, Steverjan, Tržič (da, mišljen je tudi lurlanski Monfalcone: -e ladjedelnice, SP911). Celo kraji v Kanalski dolini so deležni zadostne pozornosti, berem jih 4: Kanalska dolina (s pravilno oznako izgovarjave:-y-), Rabelj, Trbiž, Višarje. Tu dve pripombi: Trbiž: obliki v Trbižu, iz Trbiža, ki ju SP narekuje, sta vsekakor zgrešeni, pravilni sta le obliki na Tibižu, s Trbiža. Ždbnice: pogrešam to ime v SP; če navaja SP Zabnico, bi lahko navedel tudi kanalske množinske Zabnice; pridevnik ter ime prebivalcev sovpadata z oblikami k ednin-ski Zabnici. Benečija — od Idrijce do Kanina — je deležna manjše pozornosti, naštejem 6 imen: 74 Benečija, Čedad, Matajur, Nadiža, Rezija, Ter. Pripominjam: Čedad: kulturna spačenka čedddski je ne-upravičljiva, vsi Benečani poznajo le obliko čedajski, ki jo mora SP sprejeti namesto zgrešene. Zavoljo pisave čedadski rokopis v vseh naših zgodovinah ne bomo vsiljevali Benečanom oblike, ki mora raniti njihov in naš posluh, kakor bi morala raniti kranjski posluh oblika Bledsko jezero. Toliko bolj, ker pozna sam SP vino: čedajec. In vino veritas. Pogrešam krajevna imena tipa Prosnid, Karnahta z navedbo pravilnih pridevnikov: prosnijski, karndjski. Zato moram kar naprej brati v Primorskem dnevniku in celo v Matajurju, ki ga ureja mož iz same Karnahte, nemogoči obliki prosnidski in karnahtski. Matajur: SP razlaga: gora in, z malo začetnico, letalo. Pogrešam: vas, SP bi moral opozoriti na različno predložno zvezo: na Matajurju (v narečju: na Matajure) = na gori, v Matajurju (v narečju: u Matajure) — v vasi. Ter: SP razlaga: reka. Dodati je: in vas. Končno: vrzeli. Ob raznih Šempeter in Sentpeter bi morebiti lahko brali tudi iSpe-ter (Slovenov). Ob Štajerskem Vidmu bi lahko posebej navedli furlansko glavno mesto, za katerega se mi zdita enako nesprejemljivi obliki Videm in množinske tJdine; vsa Benečija pozna samo zgodovinsko upravičeno obliko Viden in to bi morali rabiti ne samo Benečani, temveč vsi Slovenci. S tem bi se izognili nenaravni množinski zvezi v Udinah in dvoumni obliki Videm. In še: če je SP tako širok, da nas uči pravilne pisave, izgovarjave, itd. za sto in več krajev iz starega veka — poučuje nas tudi, da so Baje, gen. Baj, starorimsko letovišče in da je ustrezni pridevnik bajski — bi nas lahko tudi seznanil s pravilnimi oblikami za nekaj krajev v Benečiji ali tik ob nji: npr. Tarčet in Centa, da jih ne bodo več zamenjavali. Hlocje, da ne bomo še nadalje uporabljali poitalijančeno obliko Klodič; Dreka, da ne bo raba omahovala med slovensko obliko in furlansko obliko L)re/ik;'a; itn. Zraven pa vsaj še Fojda, Ahten, Neme, Gumin, Miižac, Tabja ob Benečiji za Fa-edis, Attimis, Nimis, Gemona, Moggio Udinese, Pontebba. Pavle MerJcfl Trst O MAKEDONSKIH PREVODIH CANKARJEVEGA »HLAPCA JERNEJA« Ne bi skušal odgovoriti na vprašanje, ali je Cankar v makedonščini toliko prevajan zaradi socialnih motivov, kakršni niso tuji makedonski preteklosti, ali zaradi živega pripovednega duha in močnega dialoga, ki sta lastna njegovim delom. Preprosto res je, da je Cankar najbolj prevajan slovenski pisatelj v Makedoniji. Do danes so namreč prevedena vsa njegova večja dela. V pričujočem sestavku bi si ogledali petero prevodov »Hlapca Jerneja in njegove pravice«; vsi so nastali v zadnjih dvajsetih letih (1947—1967), zanima pa nas v njih predvsem način prevajanja, terminološka vskladitev in dojetje Cankarjevega pripovednega duha. Prevajalci so bili Ilija Mil-čin (tri izdaje: 1947, 1960, 1964 — vse izšle v Skopju), Dimitar Guguševski (1966) ter Cedo Cvetkovič in Goce Stefanovski (1967); posamični odlomki so po večkrat izšli tudi v različnih šolskih berilih oz. priročnikih za osnovne in srednje šole: tako lahko 12. poglavje najdemo v berilu za 7. razred K. Toševa in Gj. Miloševa (1964), ali pa v slovnici za 8. razred (1964), kjer skuša s hkratnim natisom slovenske in makedonske verzije avtor Krume Kepeski učencem osnovne šole na zanimiv način približati slovenski jezik oz. njegove osnove. (Prvi prevod »Hlapca Jerneja« je v Makedoniji nastal torej samo leto dni po prvem povojnem srbohrvaškem prevodu Djuze Radoviča, medtem ko je bil v bolgarščino »Hlapec Jernej« preveden šele leta 1958). V zvezi s temo je treba kar na začetku ugotoviti, da poznavanje slovenščine med makedonskimi prevajalci ni posebno zadovoljivo; niti danes, se pravi 25 let po osvoboditvi, še ni makedonsko-slovenskega in slovensko-makedonskega slovarja, tako da morajo prevajalci pogosto iskati pomoči posredno: preko srbohrvaških tekstov, to pa se odločilno pozna na prevodih. 751 Zdi se, da je od vseli omenjenih prevajalcev najpopolneje dojel duha slovenskega besedila I. Milčin; in to ne glede na to, da je njegov prvi prevod iz leta 1947 neusklajen v rabi knjižnega jezika; bogat je ljudskih izrazov in zvest izvirniku. Tako lahko rečemo, da je prevod uspešen; posebej, če iz njegove prve verzije (1947) izključimo rabo iterativnih glagolov po pravopisu iz leta 1945 (kažuam, zborue, pozdravueše) ter nekatere boli arhaične oblike; drugade (drugje), duledžU (cariniki), palavi (nemirni), oskvernet, naporki in pd. Sicer pa izkazuje primerjava leksike in sintakse v različnih makedonskih ter srbohrvaških prevodih glede na slovenski izvirnik zanimive razlike. V primerjalnih kolonah, kjer skušamo ponazoritveno na te razlike pokazati, bomo z oznako SL označili izvirnik, ki smo ga vzeli iz Cankarjevih Izbranih del III, 1967, Milčinova prevoda z Ml (prvi prevod) in z M2 (drugo izdajo), prevod Guguševskega z G, prevod Cvetkoviča in Stefanovskega s CS in srbohrvaški Radovičev prevod s SH. SL Ml M2 G CS SH krčma krčmata krčmata krčma opština opština klop klupa klupa masa klupa klupa učenjak naučnik učen čoveku učen učen učenjače spravil stavam stavam zgnetam zgnetam strpam povil svitkam svitkam zavrzam zavrzam uvežem žalosten žalostiv nažalen natažen so taga s tugom vtaknili zavlekovte piknale skrile skrile zavukli nespamet ludava glava tapoglavost tapoglavost tupoglavost se ozrl se obdzrna pogledna pogledna pogledao naredile klale stavile vovele vovele uveli hlev plevna plevna pojata pojata pojata ni stopil ne stapi ne vleze ne vleze | nije ušao k tebi kaj tebe do tebe do tebe do tebe pogrnil mizo ni prostré trpeza ni ja napolni masata napuni sto namršil obrvi smršti vegji smurti vegji smršti vegjite sobra vegjite skupio obrvi razpečati pismo raspečati go pismoto otvori ja knigata otvori knjigu ali si prišel norce brit si došol 11 da si igraš so mene si došol da teras šega so mene došo si da zbijaš šalu sa mnom še včeraj kolku včera ušte kolku včera koliko juče kos kruha komad leb parče leb komad kruha pogovarjala in prepirala razgovaraa i raspravaa se objasnuvaa i prepiraa objašnjavali i prepirali 76 Iz gradiva ni težko ugotoviti, kako blizu je izvirniku Milčinov prevod in do kolikšne mere sta prevoda Guguševskega ter Cvetkoviča-Stefanovskega bližja srbohrvaški verziji; z drugimi besedami — že preprosta primerjava zgovorno pokaže, kdaj gre za neposreden oz. posreden prevod. — Še laže je način prevajanja razbrati iz gradnje stavka. Primer: SL: Torej, taka je zdaj beseda, tako je napisana: hlapcu ne pravice ne postave! Ml in M2: Znači, takva e sega rabotata, taka e napisano: za slugata nema ni pra-vina, ni zakon. ¦G in CS: Taka li e sega, znači, taka e napisano: za slugata nema ni pravina, ni zakon. SH: Tako li je dakle, sada, tako li je napisano: za slugu nema ni pravde, ni zakona. Medtem ko je Milčinov prevod obdržal besedno zaporedje in interpunkcijo izvirnika, je v prevodu Guguševskega in Cvetkoviča-Stefanovskega mogoče opaziti naslonitev na srbohrvaško predlogo. SL: Z odraslimi ljudmi si opravil, še med babe ne sodiš več. Ml, M2: Za so vozrasni lugje ne te biva, a i za megju babi vekje ne si. — Takoj je čutiti neposredno prevajanje iz slovenščine! Isti stavek se v srbohrvaškem prevodu glasi: Nema ti mesta ni medju babama, kamo li medju odraslim ljudima! — V prevodu G in CS pa: Za tebe nema vekje mesto ni megju babite, a kamoli megju vozrasnite ljugje! — Očitno je, kako se je prevod G in CS ponovno oprl na srbohrvaško besedilo. Podobnih primerjav bi lahko našteli veliko. Vse pripovedujejo o vplivu srbohrvaškega prevoda pri G in CS oz. o neposrednosti prevajanja pri Milčinu. Resnici na ljubo je temu treba dodati, da si je tu ali tam sicer tudi Milčin pomagal s srbohrvaščino; kos kruha je prevedel npr. s komat leb (sh. komad kruha), si. vtaknili je pri Milčinu zavlekovte (sh. zavuk-li; G in CS so prevedli s skrile). Prevod je pravzaprav novo nastajanje umetniškega besedila v drugem jeziku; pri tem lahko zaupamo prevajalčevi svobodi, le da ta s prevelikim odstopanjem ne oškoduje ali ne spremeni izvirnika, da v prevodu ne mrgoli neustreznih besed, zvez ali kar stavkov. — Zal je tega v našem primeru precej. Beseda služba je pri M in G ostala kar služba, le CS sta jo prevedla z r a b o t a , kar bi edino ustrezalo. Beseda polje je v vseh makedonskih prevodih n i v a (sh. njiva), kar niti najmanj ne ustreza izvirniku. Zelo zanimivo je prevajanje besede cula. Pri M. je zmeraj b o v č a , izjemoma v r -z o p ; pri G in CS pa za omenjeno besedo srečujemo: rabota, partali, bovča m vrzop — pač glede na variacije v srbohrvaški predlogi: stvari, prnje, zavežljaj. — Tudi č e d n i k kot oznaka za človeka, ki močno kriči, je preveden le opisno: tel al (dobesedno — glasnik) kot v srbohrvaščini, — medtem ko gre v resnici za pastirja, mak. ovčarja — z značilno karakteristiko, da vpije po planini in si z odmevom dela družbo. — Razmeroma redko slovensko besedo g I u h a s t so G in CS prevedli z o g 1 u v e ni (sh. ogluveli), medtem ko je Milčin prvotnemu pomenu bližji z blažjo obliko p r iglu v i (naglušni). Zvezo pa sem se napotil je Milčin prevedel ta jas trgnav nadvor, medtem ko so jo G in CS zapisali pa se A-renav v svet, pri čemer gre spet za izraz posrednega prevajanja iz srbohrvaščine, ker takšne fraze v makedonščini sploh ni (sh. pa sam krenuo u svet). V Milčinovih prevodih je mogoče tu in tam sicer ugotoviti nekaj nenatančnosti; tako je npr. zanimivo stilizacijo s prepletanjem množinskih in edninskih oblik mladim kruha, starcem kamen; zdravim ribo, bolnim kačo edninsko poenostavil in s tem zgubil precej pripovednega učinka — na mladiot leb, na stariot kamen; na zdraviot riba, na bolniot zmija. — Prav tako je zanj značilna nenavadna raba povedka na koncu stavka: pijan bese (namesto navadnega bese pijan); glupavo dete bil; šio star bese i opadnat; pred golemiot oltar da zapadnal. Mimo vseh takšnih in podobnih pripomb pa lahko še enkrat zagotovimo, da je Cankarjev duh pisanja vendarle najbolje dojel prav Milčin. Ob njegovem prevodu imamo vtis, ko da je z enakim številom zlogov prenesel v makedonščino celo ritem, čeprav je takšno prevajanje značilno le za poezijo. Ce ne bi bilo nekaj nedoslednosti, bi dobili domala enakovredno makedonsko verzijo Cankarjevega dela. — Ker je bil ta prevod prvi, bi potemtakem pričakovali, da bodo naslednji prevodi še boljši; žal se to ni zgodilo — prav zaradi naslonitve na srbohrvaščino. Da prevodi niso v celoti zadovoljivi, zgovorno kažeta oba učbenika; prevod objavljenih odlomkov v njih se ne ujema popol- 77 noma s pravkar obravnavanimi prestavami. V slovnici Kepeskega je si. golorok prevedeno opisno so zasukani race (verjetno je mislil rakavi), medtem ko v vseh drugih prevodih stoji pokošula (sh. u košulji). — Sedel kot glagolska oblika v preteklem časoi je pri G in CS prevedena s sedna, pri M. raspoloži (torej obakrat perfektivna oblika), Kepeski je uvedel imperfektivno obliko — sedeše. Poslednja postelja je v vseh drugih prevodih prevedena kot posledno leglo, pri Kepe-skem pa posledna postela. Poleg tega je v učbeniku uporabil značilne makedonske oblike, kot dvojni dativ in akuzativ. Pri Toševu in Miloševu (učbenik VII) najdemo spremembe že v prvem stavku: tebi, Košir, ki si človek humorja — iebe, Košir, kako na čovek šegadžija (pri drugih: tebe, Košir, kako na čovek sa humor), ipd. Avtorja iščeta ustreznejši makedonski izraz, vendar pri tem uporabljata tudi manj pogostne besede, npr.: štedro (obilno) namesto darežlivo; nužda (potreba) namesto potreba; podvrska (vezava) namesto kori-ca, ipd. Na koncu tega kratkega pregleda naj pristavimo, da je tolikšno zanimanje za Cankarja in tolikšno število prevodov hvalevredno, da pa je le čudno, kako da ni mogoče v nobenem makedonskem prevodu najti omembe, po kateri knjižni predlogi se je prevod ravnal. Upajmo, da se bo to zgodilo pri naslednjih, popravljenih in dopolnjenih izdajah. D 1 a g i S t e t a n 1 i a Filozofska fakulteta Ljubljaaa KNJIŽNA POROČILA KAJETAN KOVIC: TEKMA (Založba Obzorja, 1970) Drugi roman Kajetana Kovica, Tekma ali kako je arhitekt Nikolaj preživel konec tedna, že s podnaslovom sporoča ime junaka, to, da se bo z njim nekaj dogajalo, hkrati pa dogajanje časovno ozko zameji. Obe tradicionalni oznaki, junak in dogajanje, bi utegnili biti ob prvem vtisu precej rahli, saj srečamo Nikolaja vključenega v igro robotov, med katerimi se tudi sam počuti kot robot (str. 8). Nesmisel in zaprtost lastnega dela se mu še jasneje kažeta v trenutku, ko je poražen na natečaju. Prvo nagrado dobi projekt priznanega arhitekta Brejca, človeka, ki je skoraj usodno vključen v Nikolajevo življenje: kot lačnega študenta ga je poznala Nikolajeva mati, bil je prvi moški njegove sestre in navsezadnje mož njegove ljubice. Okrog Brejca in okrog poraza se vrstijo Nikolajeva razmišljanja. Noče se vdati: »Ce sem, potem hočem. Polne prste sveta imam, hočem« (str. 21). »Hočem premagati ta prekleti Nič vsaj za drobec sekunde, hočem, hočem, hočem« (str. 128). Ob tem se začenja finale knjige: doslej je Nikolaj spoznal, da je življenje neskončna, neodločena tekma, da mu ne kaže drugega, kot da znova sede za mizo in začne risati. Vendar se mu prav tu odpre nova možnost, tisto, kar je vedno želel: resnično, ustvarjalno delo. Toda pri Brejcu. Stojita si nasproti, idealistični Nikolaj in realistični Brejc. »Pustite občutljivost, pustite moralo«, ga vabi Brejc. »Z njo ne boste sezidali niti pasje ute« (str. 176). V razgovoru izgublja Brejc videz usode in zadobi navadne človeške dimenzije. Nikolajev Brejc se razblini, komu torej naj Nikolaj odgovarja? Preostane mu samo še odgovor samemu sebi, svoji pozitivni polovici, ki si prizadeva spremeniti svet »vsaj za milimeter«, in drugi, materialistični, ki se je sprijaznila s tem, da »z moralo ni mogoče sezidati niti pasje ute.« Pojav druge polovice mu da znova čutiti, da Brejc vendarle ni izginil, da ga je v bistvu premagal, ko mu je vzel podstavek idealizma, na katerem je stal doslej: »Zdaj sem dokončno praznih rok. Zdaj se lahko odločim« (str. 180). Nikolaj se odloči proti novi službi, in čeprav Kovic ne razreši vprašanja, ali je zmagal ali ostal poražen, izzveni konec v zmago. Prav ob koncu se vsiljuje občutek kvantitativnega nesorazmerja med razpletom in med zgodbo do razpleta: razplet je nekam nagel, pa tudi medel, čeprav je avtor lahko storil to namenoma. In še: pred nami je slovenski roman s svežo letnico, roman torej, ki naj bi prikazal sodobno problematiko slovenskega intelektualca. Je ta zares v zaprtih ustvarjalnih možnostih in v boju za idealno? O slogu: uglajen je, sodoben, preprost, primerno živahen in spreten v dialogu, skratka, vse hvale vreden. Samo, je to potrebno: hvaliti normalen, spodoben slog zato, 78: ker ni slab? Po toliko letih — tudi dobrega — slovenskega sloga? In ob vseh njegovih skritih pokrajinah, ki jih bo treba še odkriti? Cisto na koncu: imena avtorja opreme v knjigi ni najti. Najbrž ni namenoma ostal anonimen. Krivda tiskarne, založbe? Vsekakor je oprema prva stvar, s katero se pri knjigi srečamo, in niti najmanj nepomembna. 57 PESMI OD MURNA DO HAN2KA Zbrala in uredila Tomaž Brejc in Tomaž Šalamun (Založba Obzorja 1970, zbirka Znamenja 14) 2e naslovni imeni dajeta slutiti, da bo izbor pesmi presenetljiv ali pa vsaj zelo zanimiv. Seveda se lahko v taki zbirki na-šteje mnogo napak, toda vsak izbor je subjektiven in tega dejstva ne bi kazalo zanemarjati: izbor nam pač pokaže, kakšen odnos ima do poezije sestavljavec. — Šalamun in Brejc začenjata svojo zbirko z Murnom, ki ima v antologiji pet pesmi. Zupančič je zastopan z Večerno impresijo in s pesmijo Zvečer. Zanimiv je izbor štirih Kosovelovih pesmi, ki tokrat niso standardne, pobrane iz raznih izbranih del, ampak iz Integralov, razen zadnje. Ker smo bili doslej navajeni tudi na to, da nam je bila merilo za pesnikovo pomembnost kakšna romantična slavistka v šoli, se nam lahko zgodi da nekaterih pesnikov sploh ne poznamo (Stanko Vuk). Avtorja sta prerasla šolsko in politično »stisko«, saj sta v svoj izbor uvrstila pesnike, ki zaslužijo pozornost. Ker izbor sega do Hanžka, je bilo nujno, (tudi za nas bralce), da se v njem pojavi mlajša generacija pesnikov, ki je bila do zdaj v antologijah ali pozabljena ali odrinjena. Ves čas me spremlja občutek, da je 57 pesmi od Murna do Hanžka dodatek Menartovi antologiji. Ce sta avtorja pri izboru na to mislila, sta uspela. KATALOG 2 Drugi Katalog, z letnico 1969, se je iz Problemov preselil v zbirko Znamenja, ki jo izdaja založba Obzorja. Uredili so ga Rudi Šeligo, Iztok Geister, Tomaž Brejc, Tomaž Šalamun in Rastko Močnik. V prvem, literarnem razdelku, beremo najprej Rudija Šeliga Odgovore in baterije, reističen opis mlade natakarice, kjer namesto besed odgovarjajo na vprašanja — baterije le dekletovi gibi, vendar brez zveze z vprašanim. Mnogo drobnega opazovanja, rutiniranost v mikroskopskem opisu in vsega skupaj le en stavek na skoraj osmih straneh. Se enkrat daljša je Past za Združene narode Dimitrija Rupla. Marko beleži v svoj »dnevnik, ki je brez čustev«, majhne in večje dogodke, gibe in besede ljudi okrog sebe, spravlja vse skupaj v kombinacije in pretežno v en sam, s tujo civilizacijo in kulturo okrašen stavek. Brez naslova je dnevnik o spominu Marka Svabiča: destrukcija vsebine in oblike, de-strukcija jezika, zraven pa je še nekaj risb in ena fotografija. Tomaž Šalamun objavlja šest pesmi (na levih straneh) in šest »kipov« (na desnih). S stališča literature so zanimivejše leve strani: sporočila, ki jih prinašajo pesmi, ostajajo na nivoju Pokra: želja po pristnosti človeških čustev, upor proti »blefiranju« (Zakaj sem fašist), upor proti hlapčevstvu (Glave; To, kar vidite...), dvom v ideale (Kaj gledaš najrajši?), ob vsem pa ne manjka spretnega duhovičenja in igre. V Ranunculus L., Zlatica, pesniškem prispevku /. G. Plamena je zanimivo izrabljen botanični jezik Ključa za določanje cvet-nic in praprotnic (zaradi njegove suho-pamosti ali poetičnosti?). Prepleta ga nekaj prav tako zanimivih zvez med predmeti, skratka, gre za nov izum, za novo igrico. Razdelek zaključuje Matjaž Hanžek: konkretna poezija, ki zdaj že ni kaj posebno novega. Drugi razdelek zastopata Marko Pogačnik in Franci Zagoričnik. Pogačnik je v Breskvi ubesedil odnose med prostorom, smislom, svetom, v Programiranem tekstu pa se je s podolgovatimi, v levo in desno obrnjenimi enakokrakimi trikotnički vrnil k likovnemu izrazu. — Tapete Francija Za-goričnika nam odkrivajo nekaj doslej manj znanih zmožnosti pisalnega stroja. Tretji in četrti razdelek sodita povsem v likovni svet: Braco Rotar piše o Vizuali-zaciji prostora kot aspektu Formulacij Davida Neza, sledijo Nezovi Topovi, tem pa fotografsko gradivo. VENO TÄUFER: OB LONDONSKEM GLEDALIŠKEMU POLDNEVNIKU Devetinštirideseti zvezek MGL, 1970 SLOBODAN SELENIC: ANGAŽIRANA DRAMA. Prevedel Vas j a Predan. Petdeseti zvezek MGL, 1970 Täufer je svoja razmišljanja o londonskem gledališkem življenju razdelil v pet dejanj. 79 seveda pa tudi na odmore ni pozabil. Iz knjige izvemo o preteklem, polpreteklem in današnjem kulturnem dogajanju v Londonu, o krizi londonskih komercialnih gledališč, o njihovi pretekli slavi in o današnjem nezavidljivem finančnem položaju. V Whitechapel Gallery pokuka med odmorom, pred zaveso pa na predstavi Juli-jana Becka in Harolda Holsona, toda ta predstavitev je bolj uvod v nadaljnja razmišljanja o londonskem gledališkem poldnevniku. Tem vsebinsko bogatim petim dejanjem in odmorom pa bi kazalo dodati še epilog o lektoriranju besedil pri MGL. Epilog bi bil potem sila zanimiv, če ne najzanimivejši. Angažirana drama je petdeseti zvezek knjižnice MGL, ob kateri zanihamo kot angažirani gledalci med naturalistično in kon-struktivistično dramsko obliko. Avtor globalno analizira, kaj sploh je angažirana drama, zakaj sodobna dramaturgija opušča naturalistično dramsko obliko, — kakšna je ta naturalistična in konstruktivistična oblika drame, nato pa se odloči za kritičen pristop do angažirane drame. Čeprav je Selenič pisal to razpravo v bojazni, da ne bi zašel v dogmatizem, se vseeno vidi, da je bila njegova bojazen le premajhna, saj skuša avtor zakriti svoj dogmatizem s preštevilnimi citati od Marxa pa do Sartra. In še tehnična pripomba: sodobnejša oprema knjižic MGL bi bila najbrž predraga za Mestno gledališče? LOJZE ZUPANC: ANKA MIKOLJEVA (Založba Obzorja in Dolenjska založba, 1970) V preprost, z belokranjskim koloritom obarvan jezik, v pokrajino okrog Črnomlja in v obdobje druge svetovne vojne, v čas pred njo in po njej, je zajet roman Lojzeta Zupanca, ki smo ga doslej poznali predvsem kot pravljičarja. Zgodba o Anki Mi-koljevi in o njenih sovaščanih ni niti vsebinsko niti oblikovno nič novega, morda za letnico, ki jo nosi, že kar malo zastarela, je pa solidna, prikupna v svoji preprostosti in zahtevam povprečnega bralca docela ustreza. Mojca Terseglav Marko Terseglav LJubljana SPREHOD SKOZI TERSKO BESEDIŠČE TABU Kar poznam naših jezikovnih tabujev, so dvojni: ali besede za zle duhove (zlodej, hudič) ali za živali (medved, zhotrič za Jazbeca na Njivici). Na Njivici, v tej jezikovno najzanimivejši vasici ob Teru (južni podaljšek vasi Ter), sem prvič slišal tabu tretje vrste: vprašujem prijaznega domačina, ki mi je že postregel s kopico jezikovnih poslastic, kako pravijo prepadu. Kuo dijete po našin in dodam italijanski izraz ali opis z domačo besedo. Oglasi se njegova žena: dijemo dan buhobdreh. Ali, doda soseda, na kras, na kras uloba. Zapišem si oboje, zdi se mi zanimiva tudi ta kras ženskega spola, predvsem pa me prevzame izrazna moč tabuja: dan buhobareh, v knjižni slovenščini: (en) bogobvaruj. Ko bom spet hodil po Julijcih, bom mislil na strah Terjanov pred prepadi in na to besedo. PEK V Bardu sem si zapisal pek — moško spolovilo. Pleteršnik ne pozna tega izraza. Pa sem se domislil svarila iz frazeologije v italijanskem tržaškem narečju: Putele, no ste scherzar col ped Frazo pozna danes le malokateri Tržačan in si jo razlaga: Dekleta, ne šalite se s pekom! Gledal sem v oba slovarja tržaškega narečja: Kosovitz' pozna v posebnem seznamu tujk le Pech, moški samostalnik, slovanski izraz = fornaio, prestinaio; in dve frazi: bazilar col pech, v metafori = delirare, vaneggiare; girare il boccino; aver dato il cervello a rimpedulare, essere andato in villa colla brigata; gäbe de pech, v metafori = gambe a iccase o gambe ercoline. Pinguentini^ povzame pomen in fraze po Kosovitzu, le da je beseda dal tedesco austriaco »pä-cker« in da je znana tudi v nekaterih furlanskih narečjih. Beneškoslovensko besedišče je ohranilo arhaično stanje, ki je bilo v prejšnjem stoletju lastno vsemu zahodnemu pasu (prim. zapise kraških ljudskih pesmi pri Štreklju). Domnevam, da je pek v omenjenem pomenu segel od Tera do Trsta in ' Ernesto Kosovitz: Dizionario-vocabolario del dialetto triestino e della lingua italiana, Trieste, 1889, gl. str. 573. ' Gianni Pinguentini: Dizionario storico etnografico fraseologico del dialetto triestino, Borsatti, Trieste, 1954, gl. str. 160. 80 da se je tu ohranil kot arhaizem v it. dialektu. Na ta način postane svarilo Púlele, no ste scberzar col ped smiselno. Vprašujem se, ali ima tudi fraza bazilat col pee (dobeseno; imeti opravka s pekom) enako zaledje. POMANJSEVALNICE V deželi, kjer hiše so hišice, okna so okenca, se že kar težko otepamo s pomanjše-valnicami (za kruhek in kavico), Terjani pa pravijo celo šipku šip (Canebola) in mavrici máwa (Ter, Njivica)! Terjan rabi pomanjševalnice v ostro določenih mejah in obsegu. Otroci so tja do petnajstega leta senatič, ščeraleca, potem so samo sin in šči, sinuui in ščeri (po vsej terski dolini). V Plestiščih so sini isto kot fantje. Terjan — kakor Rezijan — je mehak do živali in rastlin, 1u se pomanjševalnic ne manjka; medviedac (Cernjeja), medvedič, zečič (Prosnid), zvončiči (Cernjeja), liliči (= zvončki, Bardo) idr. V redkejših primerih velja pomanjševal-nica jedi; mastica (= surovo maslo), r/e-piče ^Njivica), salamič (Cernjeja). (Kosič, kuoibič, kolica, vozič, pejčice = kamenčki, cirkuica — vse na Njivici — niso več ljubkovalne pomanjševalnice, temveč služijo za normalno oznako predmetov majhne razsežnosti.) Najbolj zabavno pomanjševalnice sem čul na Njivici; liehič — greh. Psihološka poanta. BREZ POMLADI Poleg koroške vigredi in štajerskega vHa-ža pogrešam v Pleteršniku rezijanski viia-žej in terski vilazin. Prvega sem čul že tolikokrat, a nikoli v lepši zvezi kakor v pesmi o petelinu, ki so mi jo zapeli otroci v Bili; ... on di, da dušel vilažej an vižanejo rožice .. . Ta dva stiha sta po zvočnem tkivu vredna najboljšega Zupančiča, Terski vilazin mi je enako domač; zapisal sem ga tudi v arhaični zvezi sad vilazina v smislu »prihodnje leto«; sami Njivarji so mi povedali kot sinonim temu izrazu še enakovrednega no driio lielo. Pavle M e r k u Trst PRVI SESTANEK NOVEGA REPUB L I ŠKEGA ODBORA SDS 16. OKTOBRA 1970 Na prvem sestanku novega odbora SDS (vodil ga je predsednik prof, dr, Franc Za-dravec) so člani razpravljali predvsem o bodočih nalogah SDS, Po mnenju odbora SDS je treba okrepiti stanovske in kulturne stike z zamejskimi slovenisti. Zato bo odbor SDS povabil na delovni sestanek predstavnike predavateljev slovenščine s Tržaškega, Goriškega in Koroškega, Joža Mahnič je poročal o pripravah za izdajo Gradnikovega zbornika. Uredniki no-vogoriške revije SREČANJA so se dogovorili, da bodo posvetili dvojno številko revije pesniku Gradniku, (Urednik te številke je J, Mahnič,) V njej bodo objavljeni vsi referati z Gradnikovega simpozija v Novi Gorici ter spominska članka o Francetu Bevku in Venu Pilonu, Gradnikova številka SREČANJ bo izšla novembra 1970, Cena za izvod bo 3.— din. Načrt o širše zasnovanem Gradnikovem zborniku z dokumentarnim gradivom se bo uresničil kasneje. Olga Sterletova je sporočila odboru predlog Franceta Novaka, naj bi SDS organiziralo simpozij o sodobnem knjižnem jeziku. Odbor je sprejel pobudo in sklenil, da bo prihodnjo jesen slavistični seminar o sodobnem knjižnem jeziku. J, Toporišič bo pripravil okvirni načrt za predavanja. Seminar bo predvidoma v Celju in bo trajal dva dneva in pol. SDS bo še nadalje skrbelo za strokovno izpopolnjevanje članstva. Predavatelji, ki bodo nastopili v ljubljanski podružnici, bodo po možnosti predavali tudi v drugih centrih podružnic SDS. Odbor SDS bo poskušal ugotoviti vzroke nedelavnosti podružnice v Murski Soboti; na občnem zboru v Novi Gorici namreč nihče izmed udeležencev s tega področja ni poročal o delu murskosoboške podružnice. Na sestanku je bilo tudi sklenjeno, da znaša članarina SDS za študente univerze in pedagoških akademij 3.— din (tj. 30%). SDS si bo še nadalje prizadevalo, da bi pri založbah doseglo za svoje člane popust pri nakupu knjig. Odbor SDS je tudi razpravljal o slavistični ekskurziji v letu 1971. V načrtu je obisk Makedonije, konkretnih podatkov o možnostih za realizacijo pa odbor še nima. M 1 n k a Kuclar tajnica SDS VPRAŠALI STE KAKŠEN JE IZVOR IMEN JUDNiC IN JONKE R. R. iz Ljubljane bi želel zvedeti, kakšen je izvor imen Judnič in Jonlie. O prvem imenu je zbral podatke in razlage sodelavec etimološko-onomastične sekcije SAZU, Janez Keber. (O drugem imenu prihodnjič!) PRIIMEK JUDNIC Ko poskušamo razložiti priimek Judnič, se najprej spomnimo na biblijsko ime Jud, Juda, Judež. Po podrobnem pregledu materiala, ki je dostopen v zvezi s tem priimkom, pridemo do drugačnih zaključkov. Priimek Judnič je najbolj razširjen v Beli krajini, drugam je zašel le slučajno, najdlje do Ljubljane. Ce sledimo imenu Jud, Juda, najdemo pri Slovencih še naslednje priimke: Jud (v Prekmurju), Judar (Maribor in okolica), Judec (okrog Celja), Judie (Lj.), Judmayer (Maribor), Judmajer (okolica Celja) in Judež (splošno slovensko). Historični zapisi teh priimkov so naslednji: 1. 1377 Judes iz Gorenjih Raven pri Cerknem, 1. 1377 Judilo iz Cerknega (M. Kos, Prim. urb. 78, I, 79, I), 1. 1448 Judes iz Zgornjega Stržišča pri Za-bukovju (M. Kos, "Sazb. urb. 122, L). Priimek Jud je prvič izpričan 1. 1498 kot Lucas Jud, kmet v Zagorju pri Knežaku (M. Kos, Prim. urb. II. 244). V imenoslovju drugih slovanskih jezikov najdemo tvorbe iz Jud(aj v češčini (redko) in v beloruščini (pogosto). Za ostale slovanske jezike nimamo podatkov. Vrnimo se k priimku Judnič. Ce bi bila osnova ime Juda, potem bi obravnavani priimek razložili takole: Juda — Judin — Ju-dinič, po znanem vzorcu Peter — Petrov (sin Petra) — Petrovič (sin Petrova). Ker pa oblika 'Judinič ni znana, je gornja razlaga dvomljiva, čeprav je mogoč dialektični izpad i-ja. Drugo in verjetnejšo razlago dobimo, če si ogledamo slovenski glagol judati, Judam l(oga »schimpfen«, refleksiv judati se »sich zanken, sich balgen«. Glagol ima paralele v polj. judzič »zu etw. Bösem bereden, versuchen, aufwiegeln«, v lit. judeti, jüsti, judinti itd. z izpeljankami, ki se včasih po pomenu zelo približajo slovenskemu. Posebno naj omenim letsko jüdit »zanken machen, verhetzen« in lit. ;udüs »zanksüch-tig«. V brus. imamo glagola judašic', jud-zic' v pomenu ,,hitrit', lukavif, obmany-vat', izmenjat' po lukavstvu". Podobno je v bolg. — judja »mamiti, izku-šati, goljufati« in jiidja se v pomenu »delati grimase, kriviti« ipd. Z ozirom na glagol bi lahko Judnič razložili takole: izglagolski adjektiv jud-ny, naziv Judni in Judnič, sin Judnega. Ta razlaga je precej verjetnejša od prve, posebno ker jo podpirajo tvorbe Judec, Judic in Judar, ki se niso mogle razviti iz Jud, Juda. Pomen pridevnika 'judni pa je razviden iz pomena glagola — »izdajalski, prepirljiv, goljufiv« itd., torej negativen pomen, kot ga imajo tudi ostale besede v zvezi z Jud, Juda v vseh slovanskih jezikih {juda, Judež, judežev itd.). Priimek Judnič pa bo mogoče popolnoma razložiti šele takrat, ko bodo imena podrobno raziskana v vseh slovanskih jezikih. Janez Keber SAZU Ljubljana ŠTEVILKA 4 JiS BO IZSLA KONEC JANUARJA 1971