Nam je zemlja zrasla na srcu?
Pri zagotavljanju zemljišč za gradnjo Poti spominov in tovarištva še vedno ni-smo prišli na zeleno vejo. Občani trmatso vztrajajo pri svojem in zemlje nočejo od-stopiti oziroma prodati tako, da jim jo je treba vzeti - za odškodnino, seveda. Dele-gati zborov naše občinske skupščine so enkrat že potrdili sklep o razlastitvi lasnti-kov zemljišč za traso Poti od Ižanske ceste do spominskega kamna številka 91. Zaradi pomanjkljivosti pri katastrskih in zemlji-ško knjižnih podatkih ter nepravilnih na-vedbah imen bodd* delegati o ugotovitvi splošnega interesa za gradnjo Poti spomi-nov in tovarištva na tem odseku, še enkrat sklepali.
Pri občinskem Komiteju za urejanje in varstvo okolja so se z lastniki 49 parcel, velikih od 10 do 1015 kvadratnih metrov, skušali še enkrat pogovoriti o odstopitvi njihovih zemljišč, oziroma tistih delov zemljišč, kjer je načrtovan spomenik me-stu heroju. Razgovora se je uddežilo 32 lastnikov (ki jih je skoraj pol več kot par-cel in živijo v vseh ljubljanskih občinah), vendar sta bila le dva od njih pripravljena ' brez problemov zemljišče oddati.
Težave se seveda pojavljajo skoraj pov-sod in ne samo na tem delu Poti. Potrebnih je nič koliko razgovorov, pogajanj, prepri-čevanj (žal največkrat neuspešnih). Če ne gre drugače, se mora v zagotovljanje kar se da hitre gradnje spomenika vključiti tudi občinska skupščina.
Nepripravljenost za sodelovanje je pravzaprav obsojanja vredna, saj je to končno spomenik, ki ga gradimo vsi, zase in za svoje mesto. Je res tako težko pogre-šati del zemlje, ki je v naši lasti. Saj nam ni zrasla na srcu. Nas nič ne peče vest?
In ne nazadnje: se mora res toliko ljudi ukvarjati s pridobivanjem zemljišča za naš spomenik. Sploh pomislimo, koliko delov-nih ur, časa in denarja po nepotrebnem žapravljamo. Večinoma tujega, seveda, ta jpa.se nas ne tiče? Pa se nas res ne?