V zvon pretočen
Ujet v obroče, še veter ne vihari kakor sam hoče.
Dušan Ludvik
MOJA PESEM
Koliko zajede, nizkega pehanja! Kdor oblake zganja, v bliskih se sesede.
V tehtanju podcenjen, žgan, iz žlindre izločen, vreli bron, pretočen v zvon in v skladnost sklenjen.
Pesem zvonovina zazveni in diha, le ko jo razniha z batom bolečina.
'
Vsako noč tesnoba: sanje so presojne, strelam neprebojne, njim v zasedi zloba.
Zlo zadene v sredo, a vseeno hvala: stiska snov je dala, žalost pa besedo.
MRAK     Spodkopani svet, IN SIJ     raztretinjen v krvi, čezenj vlečem dan na deževni vrvi.
Dež, operi me, veter pa posuši, koliko prahu se nabere v duši!
Ne bleščim se več kot kristalno steklo, vse preveč odplak, se je v dvom nateklo.
Kjer je skuštran mrak, je vsaj pentlja luči, v zarjo jo razvij, na srce nasuči.
Sam od sebe sij teme ne presveti, moram ga v dlani kot kresnico ujeti.
STARA RANA    Na presoj nem traku kroži sij v oblaku, kjer se izlije tenja, smrt svoj krog začenja.
339                                                                                                                  V zvon pretočen
Čisto bisernino spajam z mesečino, plamenica blišča z nas temo očišča.
Mrak v odprti dlani že z dotikom rani. Vso to mračno zimo luč v srce zaprimo.
Kaj src s črno rano je zaznamovano! Up, urok, zdravilo ni je zacelilo.
Grebe, grize vase, če se kdaj zarase, še pod zarastlino tipam bolečino.
ŽALOST     Vzporedni progi -se zbližata? Pod nebesnimi krogi poti samo prekrižata.
Med njima žalost kot zid sveta, velikost raste v malost in seže s peklom do srca.
Nanj duh previja film lažnih sanj, mrzle plenice sija polaga na razporke ran.
V svobodo uprti
solzi v očeh,
kot črne rjuhe smrti
skrbi odsevajo v obeh.
340                                                                                                                        Dušan Ludvik
V neznano, v kalno,
in ped na ped
kot kras kipi podtalno,
vzporedno z zlom gre moja sled.
V VETRU     Na barju cvete baldrijan, medi polaj, stebli se meta, kot belouška se prepleta viharni jug med ogljem vran.
Natrgam za srce zelišč, oči napasem v kresni travi, čarovno bilje me ne ozdravi, cedi le davno moč šotišč.
Zamešen v grenek kruh sveta, (medtem popokali so čuti), zastajam, ko bi moral pluti, prepasan z mavrico duha.
Le kdor je močen, stre zapah, med bliske švigne in zakroži, zadet od groze ne potoži -bo vzdržal, vrnil krut zamah?
V vetru je izkušenost vekov: duši se v stisnjenem podrastju, a prost, vihari v veličastju z odprtim srcem prek grobov.
•
NEPRETRGAN     Od nekdaj netopir cikcak plahuta, TOK    odboj glasu ga usmerja prek ovir, vse je namerjeno v antene čuta, ko sproži zvočno sondo v črn nemir.
Kot listamo po srcih, smo odkrili skrivnost razvoja, mene in razplet, ko Ikar izpod sonca omahne s krili, pa netopirje varno nosi let.
341                                                                                                                   V zvon pretočen
Vse, kar je kdaj začeto, bo končano, vse bo izhodilo neizbrisno pot, nič ni nam vzeto in nič darovano, sam sebe je povzpel pradavni rod.
In mi povzpenjamo ga znova v likih, ki luč bili so, zdaj že slep spomin, v duhovnosti ni malih ne velikih, vse od začetka volja: v vrh višin.
Kdo podan mi krila neobrzdana, da v vseobsežni prostor poletim? Le tolikšna svoboda mi je dana, kolikšno v sužnosti si priborim.