Za poduk in kratek čas. Socijalist. (Spisal Ant. Solnce.) Nobeneniu izmed vseh vaščanov niso ugajali nauki socijalne demokracije bolj, nego kmetu Antonu Fajsu. Zanj so došli ravno o pravem času. Svoje nekdaj veliko posestvo je malo da ne že zapil in zavoljo tega bi ne bil hud, ako bi se sedaj delilo. Pri delitvi bi vsekakor ničesar ne zgubil. In ker je socijalna demokracija za delitev, korakal je Anton Fajs zaupljivo pod njenim praporom. V nedeljo popoldne je bilo. Pomladansko solnce se je nagibalo k zatonu. V gostilnici pri Čvrku se je nabiralo polagoma vedno več pivcev. Najbolj se je pilo žganje, pa tudi vina se nekateri niso branili. Na klopi pri peči je sedel za nepogrnjeno mizo Anton Fajs. Krčmar, mož v štiridesetih letih, čednega obraza in lepe postave, je ravnokar postavil prednj vnovič osminko špirita. »Zdaj bova delila, Fajs!« se oglasi v tem pri drugi mizi mladi Kreft. Bil je župan velike občine, čeprav še je bil izmed najmlajših gospodarjev v občini. Pred seboj je imel četrtinko vina. — »Kaj bi rad?« vpraša Fajs hreščeče, vzame pipo iz ust ter iztrese iz nje pepel na tla. — »Delila bova z žganjem, kaj ne?« ponovi Kreft s porogljivim posmehom okoli ust. — »Delila . . . kaj delila?« — >No, saj si ti zato, da si vse delimo.« »Delimo ... da ... delimo;« ponavlja Fajs ter dene prazno pipo zopet v usta. »Ti si mlad, Kreit, ti še tega ne razumeš Prej še morajo priti .... nove postave!« — »A tako! Po novih postavah še bo se le delilo. Kdaj pa bodo že prišlc?« — »Kdaj? Tega zdaj ne vem!« odgovori kmečki socijalist ter krepko potegne iz osminke, kakor da bi si hotel poživiti svoj spomin. »Ne vem, kdaj bodo prišle . . . nove postave. To sem pozabil vprašati Bogataševega študenla zdaj o Veliki noči, ko je bil doma.« »Bogataševega študenta, ki šUudira v Gradcu za doktorja?« vpraša Kreit, še vedno z lahnim nasmehom v ustnih prikotih. »Ali on to ve?« — »Bogatašev študent, ki študira za doktorja . . . .? Bi tega ne vedel?« se začudi Fajs in užaljen zaradi tako neumnega vprašanja izprazni osminko ter }o potisne pred Gvrka, ki je molče poslušal zanimivi razgovor. Fajs sname zopet prazno pipo iz ust ter tolče po njej, da bi odstranil zadnji prašek pepela. Ko po tem vtika in zaškrnjuje leseno cev v pipo, se mu mahoma v glavi zablisne vesela misel. Rudeča socijalistična barva na nosu se nekoliko počrni in na široko odprte oči zrejo belo na Krefta. »Ti, Kreft. v počitnicah, ko pride oni Bogatašev študent domu, tedaj boš nekaj doživel, Kreft!« — ->Kaj pa?« — »Tedaj boš nekaj doživel! Kaj takega še v naši fari ni bilo! Tedaj bodo ljudje zvedeli resnico!« — »No, no! zglasi se Čvrk, tedaj se bodo Ijudem oči odprle? Ali jih bosta vidva s študentom odpirala?« — »Bova jih! Slovenščino bomo naredili, kakor prejšnja leta nekdaj dijaki, ko so govorili, hudi jih vzami, no . . . ne pride mi v glavo . . . no . . .« — »0 slovenski domovini so govorili, misliš povedati,« pomaga Kreft. — »Da, o domovini so govorili, o slovenščini. Hudič mi ni prišel na misel!« Hude kletvice so bile pri Fajsu nezmotljivo znamenje, da so mu osminke prilezle do možgan. — »To pa ni bila slovenščina, to so bila zborovanja,« popravlja ga Kreft v izrazu. — »Vsejedno; kaj boš motil! Bogatašev študent bo tedaj vse povedal, resnico bo povedal«, — »Pa tudi, kedaj bodo prišle nove postave?« — »Tudi to . . .« — »In o delitvi? — >Tudi o delitvi . . . Bogatašev študent, ta zna!« »V počitnicah torej, tedaj bova delila, Fajs, ker še danes nisi hotel,« pravi Kreft smeje, ustane ter se začne odpravljati. — »Delili bomo . . . hudiča . . . delili,« hrešči Fajs ter se okrepčuje z močnimi požirki za bodočo delitev. —- Kreft je odšel, Fajs pa še je zmeraj govoril pri peči o študentu, o slovenščini, o delitvi, o resnici. . . . Noč je že dolgo časa pokrivala s svojimi črnimi krili trudno mater zeraljo, ko se je opotekal Fajs proti domu. Na glas je reševal s svojim od špirita razsvetljenim duhom težavno socijalno vprašanje. Mogoče, da se je pripravljal že tudi na kak govor o priliki slovenščine, ki sta jo mislila prirediti z Bogataševim štu-denlom. (Dalje prih.) Sraešnica. Orožnik kriči za bežečim uzmovičem; »Stoj vendar! Gemu tako letiš?« — Uzmovič: »Moram ; zdravnik mi je za mojo bolezen letanje posebno priporočal«. — »Meni tudi!« zakriči orožnik ter ga že zgrabi za vrat, »torej letiva skupaj!«