Mirko Kunčič Kako je že bilo? T)oz]atila je zarja rožam v poljani gla,vice rosne — -t iu škrjanček je prešemo skozi okno pokukal, zagostolel: »Ali mi ne vstaneš brž, zaspane! Viš ga lenuha! Spi ko polh, sanja ko dete. Kdo bo pa žel__?« Petelinčku na gredi pa se je zdelo za malo, da g& je z budnico prehitel tujec-pritepenec. Brž je skočil na plot, mogočno razkošatil peruti, junaško pomigal z grebenom, zamižal... in se s presunljivim glasom pobahal: »Kikeriki, kikeriki! Tri ure že kličem, oziianjaui dan: Kmetič vstani! Kmetič na plan! — Kikeriki, kikeriki! Škrjanček-zaspanček še v toplem gnezdecu spi...« Začudil se je škrjancek nad to predrznostjo in se močno razhudil: »Ljudje božji, škrjanček laže! Zasluži, da mu že-njica par gorkih primaže ... Petelinček-potepinček je komaj s kokoši vstal!« Zablestela je pisaiia ruta na pragu hišice bele, zlai dež se je usul iz širokega predpasnika, in nežne be-sede so zavabile: »Pi pi pi! Na, putka, Čopka moja Ijubka, nak Zavreščale so kokoši, pribežale od vseh. strani in na vso sapo pozdravljale svojo dobrotnico: »Ko ko ko------mati------ko ko ko — dak!« Žurno so pričele zobati sladko pičo, in še vrabčki-tihotapčki so dobili svoj delež__.. Jutro se je razbohotilo v svoji krasoti. Odšel je kmetič z ženjicami na polje. Zašumelo je rumeno pšenično klasje, zaječalo... in že se je pod ostrimi srpi ženjic triunoma usipalo na tla. Spretne ročice so ga povezale v snope in naložile. Potegnili so voliči vsi potni in zasopli, zaškripale so osi pri vozovih, zapokal je bič veselo pesem skozi kristalno-čisti zrak — pok!------in še enkrat — pok!------in že je šlo mimo zelenih senožeti in solnčnih brd kakor razkošnemu ženitovanju nasproti — — — Kašče so zehale od dolgočasja in praznote; ne-prestano so klicale in vabile k sebi ... Gospodar si je zasenčil z dlanjo oči, premeril s ponosuim, Ijubečim pogledom prostrano polje okrog svoje hiše, in toplo in blagodejuo mu je leglo ua srce. Žarek neskončne sreče se mu je razlil preko razdra-panega obraza in ga vsega raznežil. »Vse to je moja last! Ej, domek moj ljubi! Žito moje — moj zaklad!« Že je čul v svojem svetlein snu zamolklo pokanje grčavih cepcev, ki mlatijo posušeno žito; preglušujoče hreščanje mlinskiit koles, ki meljejo debela zrna; pritajeno šumenje dišeče moke, ki jo siplje orjaški mlinar v ogromiie vreče... Njegova ženka pa je stala vsa ogorela in delavna na pragu, mela si v zadovoljstvu žuljave roke in v mislih že premetavala s težkim loparjem testo iz prebele pšeničke — za sladke božične štruklje, po-tičke... Ej, človek bi skoprnel od blaženstva! Otročički moji ljubi, prijateljčki moji mili — prazniki so blizu! Prišel bo božiček ves dober in blag, prišel bo in obdaril vse one, ki jim niso dušice umazane od črnih. grehov. Jaslice v kotu, drevesce na mizi — to bo veselje, to bo prelest!------- Otročički moji ljubi, ali kaj mislite na tisti čas?