Sestavil Ivan Tomšič, učitelj na c. k. vadnici v Ljubljani. Na Dunaj i. Natisnil in založil Karl Raucb, (VI. Hornbostelgasse Nr, 4.) blOBS5 H 100Ho3°F Cesarjeva mladost. Naš cesar Franc Jožefi, se je rodil 18. avgusta 1830. leta na Dunaji in je najstarejši med svojimi štirimi brati. Oče mu je bil nadvojvoda Franc Karol, brat prejšnega avstrijskega cesarja Ferdinanda, a mati mu je bila Sofija, bavarska princezinja. Jeden njegovih bratov, nadvojvoda Maksimilijan, bil je mehikanski cesar, ki je pa v nesrečnej vojski v najlepšej dobi svojega življenja žalostno smrt storil. Druga dva brata našega presvitlega cesarja, še vedno krepka in zdrava, sta: nadvojvoda Karol Ljudevit in L j ude vit Viktor. Ded našega cesarja Franca Jožefa je bil cesar F ran c, ki je imel svojega vnuka zelo rad. Večkrat ga je ukazal k sebi pripeljati, da ga je vadil v hoji, najpred po sobi, pozneje tudi po polji in po izprehodih. Ded in vnuk sta si bila zelo privržena drug druzemu; vnuk je ljubil deda, a ded vnuka s celo svojo dušo. Tukaj naj opomnemo samo jeden prizor iz otročjih let Njihovega Veličanstva. Bilo je to v Laksenburgu (cesarskem dvoru ne daleč od Dunaja), da mali nadvojvoda Franc ugleda stražnika, ki je pred vhodom cesarskega dvora s puško ob rami hodil gori in doli. Solnce je vroče pripekalo in ubogi stražnik se je smilil malemu princu. Takoj popusti svoje igrače, stopi k dedu in ga prosi, da bi smel obdarovati ubozega vojaka. Cesar Franc 4 se prijazno nasmeje svojemu vnuku ter mu da nekaj srebrnega denarja s privoljenjem, naj ga podari ubozemu stražniku. Veselo hiti mali „Franci“, kakor ga je ded najrajše imenoval, k vojaku, in mu ponudi denar. Straž¬ nik pritegne puško na pozdrav, a vsled ostrega povelja, ki ga imajo stražniki, ne vzame denarja. Ves zavzet pogleda mali nadvojvoda ubozega stražnika, potem zopet svojegu deda, ne vedoč, kako to, da ubogi vojak neče denarja. Zdajci pristopi ded, privzdigne mladega vnuka, kateri veselo vtakne denar v vojakovo torbico. „Zdaj več ni siromak", reče nadvojvoda Franc, jako zadovoljen, da je mogel ubozemu vojaku kaj dobrega storiti. Oče našega presvitlega cesarja, nadvojvoda Franc Karol, rodil se je 7. decembra 1802. leta. Bil je po¬ seben prijatelj in pbdpornik obrtnijskim stanovom in velik dobrotnik siromakom. Njegovo srce je bilo tako rekoč le za siromake, in njegova roka jim je bila vedno odprta. V vsaeem kraji, kjer je prebival le nekaj časa, vedo ljudje povedati mnogo izgledov njegove radodarnosti. V Išlu, zunaj Dunaja, kjer je najrajše prebival, znan je bil vsacemu otroku. Povsod je bil prijatelj siromakom in najboljši rešitelj ubozim iz nadlog. Naj tu navedemo samo jeden tak prizor. Necega dne se je sprehajal v „Pratru“, največjem sprehajališči zunaj dunajskega mesta. Skozi množico ljudi se k njemu pririje neznan človek, kateremu se je uže na licu bralo, da ga huda sila tare, ter mu izroči pismeno prošnjo. Stražnik, ki je tam blizu stal, skoči k neznanemu človeku, da bi ga proč spravil. Ali plemeniti nadvojvoda vzame siromaka v svojo obrambo ter reče, da so ga vsi okrogstoječi lehko slišali: „Tega človeka mi ne smete zapreti! “ Nato se obrne k nesrečnežu ter mu obljubi njegovo prošnjo natanko pregledati. 5 Pozneje, ko se je zopet v Pratru vozil na sprehod, ugleda gostilnico, ki je bila vsa zapuščena, vrata in okna zaprta. Takoj ukaže ustaviti kočijo ter pošlje služabnika tja, da povpraša, kaj je krivo, da je gostilnica zaprta. Služabnik se kmalu vrne, ter prinese nadvojvodi poročilo, da so posestniku gostilnice zaradi 400 gl. dolga vse stvari zaplenili in zato je moral krčmo zapreti. Nadvoj- Nadvojvoda Franc Karol. voda sede v svojo kočijo ter ne reče ničesar. Za ne¬ koliko dni se je peljal zopet v Prater mimo one krčme, ki je bila poprej zapuščena in prazna; a zdaj je bilo vse živo, gostov vse polno in med njimi se je veselo sukal gostilničar. „Vidite," reče nadvojvoda svojim spremlje¬ valcem, „mož je gostilnico zopet odprl in vidi se. da mu gre dobro. “ V teh njegovih besedah seje brala njegova notranja 6 zadovoljnost; in resje bil on rešilni angel, kije bil poslal krčmarju 400 gl., da poplača dolg in svoj obrt nadaljuje. Nadvojvoda Franc Karol je ljubil, kakor vsi dobri ljudje ljubijo cvetice, posebno vijolice in rože. Kadar mu je kaka deklica, ki je prodajala cvetice, ponudila sprehajajočemu se po cesti šopek vijolic, dal jej je vselej zanj po srebrn goldinar. Pri vhodu v Prater je imel svoj cvetlični vrt, v katerega je pogostoma zahajal, a prvega maja vsacega leta je tu z vso svojo cesarsko obiteljo (družino) največje veselje užival. Prijazen in ljubeznjiv je bil z vsacim človekom; zato so ga tudi častili in slavili vsi, ki so ga poznali. Vsakdo ga je pozdravljal, in on je že naprej odzdravljal vsacemu brez izjeme. Kadarkoli je šel ali se je vozil po ulicah velicega dunajskega'mesta, držal je po največ klobuk v roči, da bi tako mogel vsacemu odzdraviti njegov pozdrav. Po svojih sprehodili se je vozil nadvojvoda zmirom s šestero belimi konji. Temu se bi človek čudil, ako se pomisli, da je nadvojvoda drugače zelo priprosto živel, ter se ta šestovprežna vožnja ne sklada z njegovim pri- prostim življenjem. Ali vzrok je bil temu ta, da so kočijaži za vsako vožnjo s šestero konji dobivali posebno dopla¬ čilo, in da bi nobeden ne izgubil tega svojega doplačila, vozil se je vedno s šestero konji. Nadvojvoda Franc Karol se je poročil 4. nov. 1824. 1. z bavarsko kraljičino Sofijo (Frideriko Dorotejo), rojeno 27. januarja 1805, 1., ki je bila na čast in diko cesarskemu dvoru in si je s svojo darežljivostjo pridobila srca in ljubezen vseh, ki so jo poznali. Živela sta skupaj 48 let. Umrla je 28. maja 1872. 1. Žalost je bila velika. Pri njenem mrtvaškem odru so mnogi britko jokali, katerim je bila ona največja dobrotnica v življenji. Smrt nepo- 7 zabljive sopruge je bila za nadvojvodo prebritka izguba. Ali vdal se je v voljo božjo in dejal: „Šla je pred menoj, da tudi meni pripravi mesto v nebesih. “ Nadvojvoda Franc Karol ni potem več dolgo živel. Da-si vedno zdrav in čvrst, začel je začetkom meseca marca 1878. 1. bolehati in dne 8. marca se je raznesla Nadvojvodinja Sofija. prežalostna vest po vsej avstrijsko - ogerskej monarhiji, da je umrl „najboljši mož v državi 11 . Redko za katerim pokojnikom je toliko zvestih Avstrijancev žalovalo, kakor za očetom našega dobrega cesarja FrancaJožefa. Po smrti cesarja Franca se je začela vzgoja mladega nadvojvode Franca Jožefa. Bil je Franc Jožef takrat komaj 8 5 let star. Za vrhovnega odgojitelja mu je bil izbran grof Bombelles, a pravi odgojitelj mu je bil grof Coronini, mož poštenega značaja, učen in odkritosrčen. Ta mož ima zaslugo, da je vcepil v srce mladega princa vse one lepe lastnosti, katere je imel njegov oče v tako obilej meri; on je ohranil njegov značaj vseh skušnjav, gojil je v njem ono resnobo in natančnost, ki ga še zdaj posebno odlikuje. Najboljši učitelji so bili pokli¬ cani v podučevanje mladega princa, ki se ni učil samo navadnih predmetov, nego tudi tujih jezikov. Vrlo dobro je napredoval v vsacem obziru in 13 let star po¬ prijel se je že prvih naukov v vojaških znanostih. V tej poslednjej stroki ga je podučeval polkovnik pl. Haus- lab, ki ga je vadil v vsakovrstnem orožji. Večkrat se je ponujala priložnost mlademu princu da bi pokazal svoje znanosti in svojo spretnost. Prišedši 16. okt. 1847. 1. na Ogersko kot cesarski zastopnik prvič v javnost, pozdravil je v husarskej obleki v zboru nazoče v magjarskem jeziku. Njegove besede v čistej magjarščini izgovorjene, očarale so poslušalce tako, da „živio-klicev“ in rožljanja sabelj ni bilo kraja ne konca. Leta 1848. se je začelo resno življenje za našega preljubega cesarja Franca Jožefa. V tem letu so nastali zelo nemirni in viharni časi za naše cesarstvo. Začela se je vojska na Laškem. Znani vojskovodja grof Radecki je bil poveljnik avstrijskej armadi, katera se je hrabro borila z Italijani. Tudi Franc Jožef je moral tja, da se seznani z vojnimi uredbami. Tu je pokazal prvič svoj pogum, svojo neustrašenost in junaštvo. Grof Radecki se je zelo bal za mladega princa in lehko si mislimo, da se mu je odvalil velik kamen od srca, ko je dobil Franc Jožef povelje, da ima zapustiti bojišče. 9 Franc Jožef nastopi vladarstvo. Na povelje, ki je prišlo iz Dunaja, zapusti mladi nadvojvoda kmalu po bitki pri Santi Luciji avstrijsko armado, katerej poveljnik je bil grof Radecki, in se poda Grof Radecki. v Insbruk na Tirolsko, od koder se 8. avgusta povrne zopet na Dunaj. Leto 1848. je bilo osodepolno ne samo za vso Av¬ strijo, nego tudi za vso Evropo. V tem letu so se uprla 10 ljudstva in terjala večje svobode in novih pravic. Kmetje in rokodolci so prijeli za orožje. Najstrašnejši uporniki so bili v glavnem mestu našega cesarstva, na Dunaji. V tej silo viharnej dobi je sedel na cesarskem prestolu Ferdinand I., ki je nastopil vlado po smrti svojega očeta Franca I. v 1835. letu. Zelo neugodne okolnosti, ki smo je zgoraj omenili, bile so povod, da se je cesar Ferdinand prostovoljno odpovedal cesarskemu prestolu. Po obstoječej postavi, ker cesar Ferdinand ni imel otrok, moral bi mu biti naslednik njegov brat nadvojvoda Franc Karol. Ali ta ni hotel cesarske krone, prepustil jo je svo¬ jemu prvorojencu Francu Jožefu, ki je bil z veliko sve¬ čanostjo proglašen za cesarja 2. decembra 1848. 1. v 19. letu svoje dobe. Vse to se je vršilo v Olomucu na Moravskem v nadškofovej palači. Glas, da se je dobrotljivi Ferdinand odpovedal cesarstvu, iznenadil je vse narode. Vse je bilo pobito in žalostno, dokler se ni razneslo veselo progla¬ silo novega cesarja z imenom : Franc Jožef I., cesar avstrijski. To proglasilo svojega novega in mladega cesarja so pozdravili vsi narodi z velicim veseljem in navdušenjem. Zna se, da je mladi cesar, Franc Jožef imel mnogo dela in velike skrbi, ko je nastopil vladarstvo. „Z Bogom mladost!“ rekel je, ko je prejel žezlo, znamenje cesarske oblasti, dobro vedčč, da se mu je zdaj odpovedati vsemu, kar razveseluje njegovo mladostno srce. Ni mu bilo nez¬ nano, da je cesarska krona težka, da so skrbi velike in delo ne majheno, posebno v dnem burnem času — 1848. leta. Da se vse težave premagajo, treba je bilo združenih moči in zato si je cesar Franc Jožef vzel za svoje geslo besede: „Viribus unitis,“ kar se po naše pravi: „Z zdru¬ ženimi močmi!“ 11 Franc Jožef, cesar. Kmalu potem, ko je Frane Jožef nastopil cesarski prestol, vnela se je vojska na Laškem. Ker je pa še vedno stal junak Radecki našej armadi na čelu, končala se je ta vojska srečno za naše cesarstvo. Vojska je trajala samo pet dni. V krvavih in odločilnih bojih pri Mo rt ari in No vari (21. in 23 . marca 1849. 1.) je naš stari junak Radecki slavno premagal Pijemonteze. V teh bitkah se je posebno odlikoval nadvojvoda Albrecht, pa tudi vsa vojska se je izvanredno junaško držala. Pijemontezi so se na vse strani raztepli, kralj sardinski se odpove pre¬ stolu, in njegov sin Viktor Emanuel naredi mir z našim cesarjem. -— V istem času vzkipi tudi na Ogerskem ob¬ žalovanja vredna vstaja, katero je slavna cesarska armada pod poveljnikom generala Hajnau-a in bana Jelačiča slavno premagala. V naslednjih letih je potoval naš cesar po raznih svojih deželah, da bi si z lastnimi očmi ogledal njih raz¬ mere. Povsod je bil sprejet z največjim navdušenjem in pridobil si je srca vseh svojih podložnikov. Kako so av¬ strijski narodi svojega cesarja ljubili in globoko spošto¬ vali, pokazalo se je najbolj, ko je bil naš presvitli cesar dne 18. februarja 1853. 1.) v sredi dunajskega mesta napaden od necega krojaškega pomočnika z ostrim bo¬ dalom. Na veliko srečo ta napad ni imel nevarnih na¬ sledkov za življenje cesarjevo. Cesarjev adjutant, grof 0’DonneI, in velika množica vrlih Dunajčanov priskočili so cesarju v pomoč, prijeli so napadnika in ga izročili sodniji. Ves Dunaj in vsa Avstrija je bila vznemirjena, ko se je slišal glas o tem grozovitem hudodelstvu. Izvan¬ redno je bilo pa tudi veselje, ko se je raznesla vesela novica, da je božja roka obvarovala življenje mlademu 12 cesarju. V spomin na srečno rešitev sozidali so na Du- naji velikansko cerkev, ki je najlepši kinč dunajskemu mestu. Leto pozneje so nastali zopet dnevi občnega veselja za avstrijske narode. V tem letu se je namreč prazno¬ valo ženitovanje cesarjevo z bavarsko princezinjo Eliza¬ beto. Poroka se je vršila 24. aprila 1854. 1. Ta dan je bil dan občnega veselja za vse narode našega cesarstva. Leta 1856. je cesar potoval po Štajerskem, Koroš¬ kem in Kranjskem, da bi sam videl svoje dežele in se prepričal o njih željah in potrebah. Istega leta se je mudil tri dni (18., 19. in 20. nov.) s presvitlo cesarico tudi v Ljubljani, kjer sta bila slavno sprejeta. Leto 1859. je prineslo našemu cesarju zopet hudih težav in britkosti. Sardinska vlada si je že od nekdaj prizadevala odtrgati Avstriji lombardo-beneške dežele. Sardinski kralj se je zvezal s tedanjim francoskim cesar¬ jem Napoleonom in začela se je huda vojska, ki se je za Avstrijo nesrečno končala s tem, da je izgubila krasno deželo Lombardijo, za katero se je že od nekdaj prelilo mnogo krvi. Pri Solferiuu je bila odločilna bitka. Cesar sam je bil v tej bitki tam, kjer je bila nevarnost naj¬ večja. V odločnem času se je postavil na čelo jediiej četi graničarjev, rekoč: „Naprej junači, tudi meni je iz¬ gubiti ženo in otroke!“ Tega nesrečnega dne se je naša vojska tako hrabro bila, da je francoski general izrekel besede: „Še jedna taka izguba in šli bomo brez armade domov. “ Francozi in Piemontezi so izgubili 20.000, naši 18.000 vojakov, a vendar je ostala zmaga zaveznikoma. Dne 20. oktobra 1860. 1. je izšel cesarski razglas, ki je oznanil novo ustavo za vse cesarstvo. S tem raz¬ glasom je stopila Avstrija v vrsto konštitucijonelnih držav, t. j. njeni narodi so dobili pravico, da smejo glasovati 13 pri postavodajalstvu. Ta razglas je vzbudil po vsera cesar¬ stvu veliko veselja. Zalibog, da so se začeli že čez malo let zopet novi in žalostni dogodki, ki so kalili javni mir in prinesli na¬ šemu dobremu cesarju novih skrbi in novih britkosti. Leta 1864. seje vnela vojska, katero je začela Avstrija v zvezi s Prusi proti Danskemu kraljestvu zaradi dežel Slezvika in Holštajna. Danci so bili tepeni; a ta zmaga je koristila samo Prusom. Ti so hoteli ti deželi samo zase imeti in Avstriji vzeti vse pravice v njih. Zna se, da Avstrija tega ni mogla dopustiti. Zato se je dve leti pozneje (1866. 1.) vnela vojska med njo in Prusijo. Te priložnosti se je poslužil laški kralj in je napovedal vojsko Avstriji. Osodepolni dnevi so se začeli za našega cesarja Franca Jožefa. Sovražniki so prijeli od dveh strani našo državo: Prusi na severu in Lahi na jugu. V sijajnej bitki pri Kus toči so naši pod poveljništvom hrabrega nad¬ vojvode Albrechta premagali Lahe in dobili sijajno zmago. Ravno tako je poveljnik avstrijskemu brodovju, admiral Tegetthof (rodom Stajerc), pri dalmatinskem otoku Visu Lahe popolnem premagal. To je bila zmaga na morji, s katero se avstrijsko pomorstvo po pravici pona¬ šati more. Ko je naš presvitli cesar 1875. 1. potoval po Dalmaciji, hvalil je povsod zvestobo in hrabrost vrlih Dalmatincev ter je z lastno roko položil prelep venec na spominek v krvavem boji padših Višanov. — Vojska na severu ni bila srečna; ondu je bil boj za bojem izgubljen in v odločilnem boji pri Kraljevem gradcu je bila avstrijska armada od Prusov popolnem premagana. Da bi se dalje kri ne prelivala, sklenil je cesar mir z Lahi, pustil jim je še svojo jedino laško kronovino Benečansko, potegnil vojake z Laškega nazaj, ter jih poslal proti Pru¬ som. A v tem je bil tudi s Prusi mir sklenjen v N i k o 1 s- 14 Nadvojvoda Albrecht. 15 burgu, v katerem ni izgubila sicer Avstrija nobene kro- novine, a njen vpliv na Nemškem je bil s tem pri kraji. Leta 1867. je sklenil cesar z Ogri ono pogodbo, po katerej je dobila Ogerska svojo lastno vlado, to je, svoje ministerstvo in svoj državni zbor; a 8. junija istega leta je bil cesar v Budapešti slovesno kronan za ogers- kega kralja in s tem je bila vez med vladarjem in pod¬ ložnimi po ogerskik deželah novic utrjena. Dne 22. decembra 1867. leta je potrdil cesar državne osnovne postave za one dežele, katere ne spadajo pod ogersko krono. Tega leta sta se snidila cesar Franc Jožef in pesar Napoleon v Solnogradu. Leta 1873. doživelo je naše cesarstvo dve veliki slavi. Dne 1. maja se je odprla z največjo svečanostjo velika svetovna razstava na Dunaji; t. j. vsi narodi celega sveta so poslali na Dunaj izdelke svojega uma in dlana, in to je bilo v velikih in sijajnih prostorih ljudem na ogled izpostavljeno. Prišli so to razstavo gledat tudi nemški cesar Viljelm, Aleksander, ruski car, sultan Abdul Acis, kralj Viktor Emanvel iz Laškega, da, še celo Šali iz Perzije • naš cesar jih je slavno sprejemal in uživali so cesarsko gostoljubnost tudi taki knezi, ki so cesarju poprej mnogo britkosti in žalosti prizadejali, recimo : nemški cesar in laški kralj. Svetovna razstava se je končala dne 1. novembra. Druga slavnost se je obhajala dne 2. decembra v spomin 251etne vlade Njih Veličanstva presvitlega cesarja. Vsa avstrijsko-ogerska monarhija je slovesno obhajala ta preveseli dan. Goreče molitve so puhtele k prestolu mi¬ losti božje, da bi ohranil Avstrijo, da bi nam čuval in branil vladarja notranjih in vnanjih sovražnikov. Po gorah so goreli kresovi, po dolinah se je razlegal strel, mesta in trgi so bili razsvitljeni, na milijone ljudi se je veselilo, 16 da so ta srečni in veseli dan doživeli. Kakor navadno pri tacih priložnostih se tudi siromakov ni pozabilo ; rado¬ darne roke so pripomogle, da so se tudi siromaki mogli radovati temu lepemu dnevu. Leta 1875. se je podal cesar čez Ljubljano in Go¬ rico v Benetke, kjer je obiskal laškega kralja, Viktorja Emanvela. Od tod se je podal v Dalmacijo. O tem cesar¬ jevem potovanji v Dalmaciji bi se dala napisati debela knjiga, ako bi hoteli vse svečanosti na drobno našteti, ki so se vršile presvitlemu cesarju na čast in slavo. Kot najnovejši in najvažnejši dogodek pod vlado našega cesarja Franca Jožefa moramo še opomneti rusko-turške vojske 1878. leta. Ko so Rusi premagali Turke, dobila je Avstrija v Berolinskem shodu nalog, da zasede Bosno in Hercegovino ter uredi ti dve deželi. Dne 29. julija 1878. 1. je prestopila avstrijska vojska pod poveljništvom generala Filipoviča deželne meje in slavno zmagala 19. avgusta, ko so naši vzeli Serajevo, glavno mesto Bosne. Avstrija si je s tem pridobila dve deželi, ki bodete pod modro vlado našega cesarja gotovo v veliko korist našej državi. V naslednjem letu 1879. godovala se je slavnost v spomin srebrne poroke našega cesarja. Pri tej slavnosti so zvesti avstrijski narodi imeli zopet priložnost, da so pokazali svojo zvestobo in udanost do cesarske hiše. In zares je bil to slovesen dan ne samo za cesarsko rodovino nego za vse prebivalce naše velike in mogočne države. Od vseh strani so prihajale izjave zvestobe in udanosti avstrijskih prebivalcev na cesarjev dvor. Vsaka dežela, vsaka občina, še celo vsak kraj se je skušal pred drugim, da bi vrednejše obhajal dan 251etnice cesarjeve poroke. Cesar je bil živo ganjen od ljubezni in udanosti, ki so jo ta dan izraževali njegovi zvesti narodi do njega in 17 njegove sopruge, presvitle cesarice. Pac je bil to najlepši dan v njegovem življenji. Ravno tako slovesno se je godoval tudi 50. rojstveni dan Njih. Veličanstva dne 18. avgusta 1880. 1. Sveča¬ nosti, ki so se ta dan vršile po vsej državi, ostanejo marsikomu ves čas njegovega življenja v živem spominu. Kako živi naš presvitli cesar. Naš cesar Franc Jožef vstaja po leti ob 4. a po zimi ob 5. uri zjutraj. Kadar so po leti vojne vaje vstane že ob 1. ali ob 2. zjutraj. Potem se obleče in zajutr- kuje. Pri zajutrku bere navadno časopise. Ob 6. uri se začne njegovo delovanje, ki obstoji v tem, da sprejema poročila in predloge svojih kabinetnih uradnikov, To traja navadno do 9. ali 10. ure, ker se vse na drobno pregleduje in prevdarja. Potem pridejo na vrsto predlogi vrhovnega komornika in ostalih aojanst- venikov na dvoru; naposled ministri in privatne avdijence. Okoli poludne je drugi zajutrk, in potlej se delo nadaljuje kakor poprej blizu do 5. ure popoludne. Mej 5. in (5. uro cesar obeduje ali sam, ali pa v družbi s cesarico in cesarjevičem, ako sta doma. Ob nedeljah navadno vsi udje cesarske rodovine skupaj obedujejo. Zmernost in treznost cesarjevo sploh hvalijo. Ob nedeljah in prazni- cih je cesar kot veren kristijan pri sv. maši, navadno ob 11. uri. Z večera gre včasi v gledališče, ako pa tega ne stori navadno ob 9. uri k počitku. V zabavo in razveselevanje mu je najljubši lov. Posebno rad hodi na lov divjega petelina po gozdih okoli Reichenau-a. Cesar je izvrsten strelec, divjačine nikoli Princezinja Štefanija. piko. Na lovu je napravljen v obleki štajerskih strelcev, 19 ker mn je ta obleka najbolj priležna. Do lovcev je zelo prijazen in občuje ž njimi kakor oče s svojimi otroci. Sploh je cesar trdnega zdravja, delo ga ne utrudi, izpremembe vremena mu ne kvarijo zdravja. Uže leta ni bil posebno bolan, izvzemši kake male, nenevarne bolezni. Posebno velika je cesarjeva radodarnost. Kjer koli se kaka nesreča prigodi, prvi je on, ki pomaga s svojo darežljivo roko. Pa tudi za cerkve, šole in druge koristne naprave daruje vsako leto obile nagrade. Po pravici ga smemo imenovati očeta njegovih narodov. Glede cesarske obitelji je cesar najlepši zgled vsa- cemu očetu. Njegova izvanredna skrb in ljubezen do družine se najbolj odseva v izgoji njegovih lastnih otrok. Cesarska obitelj. Cesarica Elizabeta (Amalija Evgenija) je hči ba¬ varskega vojvode Maksimilijana Jožefa in vojvodinje Lju- devike. Rojena je bila v Posenhofenu na sveti večer 24. decembra 1837. leta. Ko se je 1854. 1. pripeljala na Dunaj kot cesarjeva nevesta, sprejelo jo je ljudstvo z največjim navdušenjem. Nov most preko Dunajčice, ki je bil takrat ravno izgotovljen, dobil je po njej ime „Elizabetin most* v spomin onega veselega in slavnost¬ nega sprejema. In opravičeni so veseli občutki, ki jih je imelo ljudstvo o njenem prihodu na Dunaj; kajti njena nenavadna lepota, njena veličastna postava, prijaznost in ljubeznjivost so očarale vsacega, ki je bil tako srečen, da jo je videl. Ali vse te njene lastnosti presega njena ljubezen do bližnjega, njena usmiljenost in darežljivost do siromakov. To je pokazala že pri svojej poroki, ko je podelila ubozim lepo vsoto denarjev od svoje dote, to 20 je pokazala pri vsacej priložnosti, kadar koli se je praz¬ noval v Avstriji kak pomenljiv dan, in to se kaže še vedno, kadar je treba pomagati komu iz kake nadloge. Da bi nam jo ljubi Bog obranil še mnogo mnogo let! Zakon Njiju Veličanstev je Bog blagoslovil s štirimi otroci. Ti so: nadvojvodinja Sofija, rojena 5. marca 1855. L, ki je pa žalibog umrla že 29. maja 1857 1.; dalje nadvojvodinja Gizela (Lujiza Marija), rojena 12. julija 1856. 1., poročena z bavarskim princem Leo¬ poldom 20. aprila 1873. 1.; cesarjevič nastolnik Rudolf (Franc Karol Jožef), rojen 21. avgusta 1858. 1. in nad¬ vojvodinja Marija Valerija, rojena 22. aprila 1868. 1. Cesarjevič Rudolf, ponos in upanje avstrijsko- ogerske monarhije, zaročil se je 6. marca 1880. I. z bel¬ gijsko princezinjn Štefanijo, ki je druga hči belgijskega kralja Leopolda II. Ta prevesela novica se je takoj raznesla po vseh deželah avstrijsko-ogerske monarhije in od vseh strani so čestitali presvitlemu našemu cesarju o povodu teh srečnih zarok. A mi želimo mladima zaro¬ čencema blagoslova iz nebes! Tako živita Njiju Veličanstvi, naš presvitli cesar in cesarica, v sredi cvetočega venca svojih otrok, obdana z iskreno ljubeznijo svojih hvaležnih in zvestih narodov. Vsemogoča roka božja naj nam še mnoga mnoga leta čuva in ohrani našega dobrega cesarja, blago cesarico in vso cesarsko obi- telj, to je goreča želja, s katero sklenemo to drobno knjižico cesarjevega življenja. * »1 j NARODNA IN UNIUERZITETNfl KNJIŽNICA ■