Bernardo Atxaga
Pesmi
GALEBI
Vsak večer se zbirajo galebi
pred železniško postajo: Tam počivajo njihove ljubezni.
V njihovi knjigi spominov cvetova sandala:
eden označuje stran mostov, drugi most samomorov ...
In hranijo tudi fotografijo berača, ki je nekdaj odnašal dobiček s sejmišča.
A njihovo drobno srce
- tako kot ga imajo vrvohodci -sploh ni vzdihovalo toliko kot tisti nori dež, ki ga skoraj zmeraj prinaša veter,
ki ga skoraj zmeraj prinaša sonce.
Sploh ne vzdihuje toliko
kot neskončno
(tiriti, tirita),
nenehno spreminjanje
neba in dni ...
ŽIVLJENJE, KI GA GLEDAM
Življenje, ki ga gledam, hrepeni po skrajnih mejah, Puščava, gozd, in nič več.
Vidim, da September, mesec Rdečih Praproti, objokuje svojo snov; ki bi bila najraje
samo Sneg, Neizmeraost in Volkovi.
Vidim, da Sonce sanja čisto Luč in da Noč
objokuje daljne čase, ko je vse bilo noč.
Gledam tudi v svoje srce in odkrivam, da njegove želje povzemajo, na žalost, v dveh besedah: besedo Vedno, besedo Nikoli.
MESTO
Mesto se obleče v scefrana oblačila jeseni;
pršeč in žalost ije
so njeni trakovi in tančice,
in luna umira,
beži v megli kot kos
s škrlatnordečo glavo skozi snežni vrtinec;
In s starega mostu (tam so pristajali,
nekdaj, flamski veleposlaniki),
prodajalka časopisov gleda reko
kot slovar neznanih besed;
In luč v proletarskih kuhinjah odpre špranje
znotraj obzidja, berači kopičijo
karton, ki bi ga galebi radi za svoja gnezda;
vlaki izgubljajo spomin pred usodnostjo
tračnic, vozijo brez državljanstva.
In malo naprej, tam, postajne luči,
pijanci, rumen hrup smetarjev,
še en most, prostitutke in konec.
Ob parku se pogovaijajo taksisti o mrtvem boksarju,
mrtvem, kot riba in pevec.
Čas je krhek brokat,
narejen iz večerov, vedno mračnih.
PESMI I
(Utrujeni raziskovalec)
Kaj bi lahko videl, utrujeni raziskovalec, znotraj stranic kvadratnega metra žalosti,
razen ceste, ki jih prečkajo limonovci; kaj bi lahko videl, razen gričev, ki vonjajo po vinu,
in rdeče ladje, ki jih vodijo nore veslaške posadke?
Morda bi lahko videl kristalne otoke in mesto, zlato in srebrno, v jutru, lahko bi videl velikanske kače, tigre in plave kite, ki se potapljajo v topli ocean,
lahko bi videl dami, oblečeni v oranžna oblačila, sedeči ob zidu, razgretem od sonca.
Lahko bi videl vse tiste nepovratne dneve, ki so šli mimo kot jata namišljenih ptic.
PESMI III
(Liza rdi)
Lizardi, prišel je Rimbaud in spraševal po tebi, in smo mu rekli, da tudi mi čakamo nate, da si že dolgo čisto mrtev v svoji hiši;
in smo sedeli tam na travi in smo povabili glasnike k stolpu Alos,
da bi videli, če so se vrane spustile v beg nad tistimi visokimi stopnicami. Potem smo slišali zvonove in lajež psov;
Nenadoma si obstal na cesti, naredil preval, končno si bil z nami, a si bil samo truplo,
sedeče na prestolu
neke jeseni, že izgubljene.
Nekdo ti je zatisnil oči,
zbogom, zbogom,
in se je svitalo nad korenjem,
na vrtu,
ko smo te pokopavali, o petit poete, brez pesmi in raket, položen v vsej velikosti v žamet
barve pečke marelice. 112	LITERATURA
PESMI IV
(Zastarelo srce)
Ti, ki si kot hiša narejena iz gline: Majhno, krhko, s štirimi sobami;
Ti, ki si polno privida in se prestrašiš in jokaš, ko pride noč;
Ti, ki v mraku razpadeš na kosce kot hranilnik, ko pade na tla;
Ti, zastarelo srce, glej skozi okno, glej proti gozdu, ki že zeleni.
Ti, ki si nekdaj padlo, kričiš besede v jeziku,
ki ga ne razumem.
In govoriš Der Tod Ist ein Meister Und du, Zur Linken, Des menschen Sinn;
Ko praviš Helian, Einsamen Helian, Abends grauen flammendes;
Ti, zastarelo srce, stopi v ta gozd: nastal sem iz gline, kot ti.
Prevedel Ciril Bergles