Izhaja enkrat v mescu. Za cerkev, šolo in dom. Velja na leto 4 fl. po posti. Št. 1. 15. januarja 1860. IX. tečaj. Pridiga za praznik očiščevanja Marije device. (Kdaj svojo pobožno gorečnost pokazati? gov. f.) „Ko so bili dopolnjeni dnevi očiščevanja Marije po Mojzesovi postavi, so prinesli Jezusa v Jeruzalem." Luk. 2. /* V v o d. Dlanes obhajamo spomin tajiste prigodbe, kako sta Jožef in Marija svojega božjega otroka, kedar je bil 40 dni star, v tempelj prinesla, in ga Bogu darovala. Zato se imenuje današnji praznik — praznik darovanja Gospodovega. Te vesele prigodbe se tudi spomnimo, kedar molimo sveti rožen-kranc, in Marijo pozdravljamo z besedami: »Katerega si Devica v tempeljnu darovala." — Kedar- je Marija Jezusa v tempelj prinesla, je tudi stari mož Simeon v tempelj prišel. Po razsvetljenju svetega Duha je spoznal Jezusa za Zveličarja sveta. Pozdravil ga je „kakor luč za razsvetlenje nevernikov-in za čast svojega ljudstva Izraela." Jezus je tedaj luč sveta! On nas razsvetljuje s svojimi nauki in s svojo gnado. Tega nas opominjajo tudi sveče, ki se danes v kaloljški cerkvi žegnajo ali blagoslovljajo. Zatorej se današnji praznik tudi Svečnica imenuje, ker se danes sveče žegnujejo, katere celo leto pri Božji službi gorijo in svetijo, in nas opominjajo na Jezusa, kateri je prava luč tega sveta. Današnji praznik se pa tudi imenuje praznik očiščevanja Marije Device. Bila je pri Judih postava, da vsaka žena, ki je fantiča rodila, je morala 40 dni doma ostati. Stirdeseti dan pa je morala svojega otroka v tempelj prinesti, zapovedani dar Gospodu darovati in tako se očistiti; zakaj grešnega otroka je povila in nečista postala. To postavo, ki je bila za Izraeljske žene dana, je hotla tudi Marija spolniti, dasiravno jej tega ni treba bilo. Ona ni bila omadežana, ne s tim, da je spočela, ne s tim, da je rodila; Slov. Prijatel. 1 zakaj spočela je od sv. Duha, rodila pa je nar svetejšega otroka, in tudi po rojstvu je devica ostala. Pa vendar je Marija to postavo Mojzesovo na tanjko spolnila, da nam je izgled zapustila, kako moramo tudi mi vse postave božje, vse postave katoljške cerkve veselo in tenko spolnovati, ako hočemo Bogu prav služiti in naše duše zveličali. Marija nas s svojim zgledom lepo uči, s koliko gorečnostjo in s kolikim veseljem moramo tudi mi Božjo sveto voljo spolnovati v vseh rečeh, s koiiko gorečnostjo moramo tudi mi Bogu služili, na Njega misliti, po Njegovih zapovedih živeti in vsaki dan rasti na čednostih in vsem dobrem. To je tudi naša dolžnost, ker smo le za to stvarjeni, da bi tukaj pobožno, keršansko, pravično živeli in si tako nebesa zaslužili. — Zatoraj vam hočem danes nekoliko priložnost pokazati, o kterih morate svojo gorečnost, Bogu lepo služiti v vseh rečeh, večkrat obujati, poživljati in ponavljati. To je potreba^ da v službi Božji mlačni ne postanete, da vam prava, keršanska gorečnost ne vgasne; lepo poslušajte! Razlaga. Kakor vsaki dan rastemo na starosti, moramo vsaki dan tudi rasti v dobrem. Zato pa moramo tudi vsaki dan naše dobre sklepe ponavljati, svojo gorečnost za Boga, in za naše zveličanje obujali. Lepih priložnost k temu imamo vsaki dan. a) Kedar se zjutraj prebudimo in zdravi in veseli ustanemo, se bolj terdni in močni počutimo. Glejte, to je že perva priložnost, vašo gorečnost za Božjo čast in hvalo zbuditi in ponoviti. Naj bo tedaj vsako jutro vaša perva misel na Boga obernjena, vaše perve besede: „V imenu Jezusa in Marije hočem zdaj ustati, in se veselo na svoje delo podati", vaša perva skerb naj bo: Bogu se zahvaliti za dobro spanje, Bogu se v roke podati za novi dan, in izročiti se tudi Mariji in desnemu angeljcu varhu. Brez juterne molitve ne smemo nigdar ustati, ampak vsak dan jo zvesto opravljali. .Vsako jutro si moramo misliti ali govoriti s pobožnim kraljem Davidom, kateri tako govori: „Bog! ti si moj Bog, zgodaj že te hočem iskati in moliti". Na juterni molitvi je veliko ležeče. Glejte, tako imate že zgodaj jutro lepo priložnost, na Boga misliti, Njega počastiti, in vse misli, besede in djanja celega dneva Njemu posvetiti in darovati. Na tako vižo bote ponavljali svojo gorečnost za službo božjo, da vam ugasnila ne bo. b) Vsaki dan se trikrat k mizi vsedete, kedar greste jest. Glejte, zopet je to lepa priložnost, svojo gorečnost za božjo čast poživiti in misliti na Tajistega, od kte-rega pride vsaki dober dar. Kako lepa je tista keršan-ska navada , da vselej pred jedjo in po jedi hišni gospodar svoj glas pobožno povzdigne in popred moli, drugi pa za njim. In tako je prav. Pred jedjo moramo moliti, da bi Bog po-žegnal te darf, ktere bomo po Njegovi dobrotljivosti zavživali. Po jedi se moramo pa za tajiste lepo zahvaliti. Misliti si moramo : kako dobrotljiv je nebeški Oče do nas , ki nas vsak dan tako lepo preživlja; tako mu tedaj tudi mi z hvaležnim sercom služiti moramo vsaki čas! c) Vsaki dan vas po trikrat glasni zvon iz turna k molitvi kliče. Angeljsko češčenje moliti, vas lepo opominja. Glejte, zopet lepa priložnost, svojo gorečnost za božjo čast in Marijno počeščenje obuditi. Vselej tedaj, kedar ob sedmih, o poldne , in zvečer farni zvon zaslišite , vselej angeljsko češčenje s pobožnim sercom molite. S hvaležnim sercom se spomnite takrat tiste neizrečene ljubezni Očeta nebeškega , ki nam je svojega Sina poslal na svet; z veseljem pozdravimo Marijo z besedami angelja Gabriela, ki nam je rodila Jezusa! Spomnite se pa tudi, da je naša dolžnost, vselej tako živeti, kakor nas je Jezus učil. — d) Vsaki dan se tukaj tudi sv. maša opravlja, vsak dan se tukaj na altarji tisti dar na nekervavo v ižo opravlja, katerega je nekdaj Jezus tam na gori Kalvarji doprinesel za odrešenje celega sveta. Ne-kteri iz med vas imate priložnost tudi ob delavnikih večkrat pri sveti maši biti. Glejte , kako lepo priložnost imate tedaj, tukaj svojo gorečnost za božjo čast in hvalo, svojo gorečo skerb za svoje zveličanje tukaj ponoviti. Pri sveti maši se spomnimo, kako je Jezus za nas terpel in na križu svojo kerv prelil za nas. In ravno tisti Jezus, naš Zveličar, ki je nekdaj na križu visel, je tudi pri vsaki sveti maši, tukaj na altarju pričujoč, obdan od brezštevilnih angeljcov; ravno tisti Jezus se še dan današnji pri sveti maši na nekervavo vižo daruje za naše grehe iti nam ponuja zaklade svojega neskončnega zaslu-ženja. Glejte, koliko dobrega nam izvira iz vsake svete maše! Pri sveti maši obhajamo spomin terpljenja Jezusovega ; ali ne bomo poterjeni, ali ne bomo iz tega moč zadobili , tudi ter-peti iz ljubezni do Njega, da si tako nebesa zaslužimo! Glejte, tako tedaj vsak dan imamo lepih priložnost, svojo gorečnost za vse dobro , za Boga in za svoje zveličanje večkrat obujati in ponavljati! e) Kedar pa teden preteče, pride nedelja; to je dan počitka za truplo, za dušo pa je to pravi delavnik. V nedeljo se mora od vsega dela nehali, da zamore duša brez posvetnih skerbf le za to skerbeti, kar večno terpf. V nedeljo vas mati katoljška cerkev tukej sem skliče , da bi vsi farmam tukaj se zbrali kakor otroci enega očeta , in vsi skupej božjo službo obhajali. Tukaj se ob nedeljah zberete, in na altarju se Jezus daruje nebeškemu Očetu za nas , za vse žive in mertve. Tukej se ob nedeljah zbirajte kakor pridne ovčice okoli svojega pastirja , ki vas na dobro pašo vodi; ki vašo dušo s kruhom nebeških naukov poživlja. Tukaj sem ob nedeljah pridete, kjer vam je spovednica, sedež božjega usmiljenja zmirom odpert, kjer se kakor v dušni kopeli vseh madežev lehko očistite. Tukej se ob nedeljah zberete, kjer vam je miza božja zmirom pogernjena , tukaj, kjer z angeljskim kruhom, z Jezusovim Telesom znate svoje duše nahraniti za večno življenje. Glejte, koliko lepih priložnost imate ob nedeljah , svojo gorečnost za Boga in za srečo svoje duše tukej vnovič oživeti in poterditi. Koliki odgovor čaka nas dušne pastirje pred Bogom , ako bi vas vsako nedeljo v Njegovem imenu k dobremu ne opominjali in od hudega ne zavračali. Koliki odgovor pa čaka tudi vas , ako po teh naukih živeti nočete, ako se tih priložnost, ki jih tukaj imate, ako se teh zveli-čanskih pomočkov, ki se vam tukaj ponujajo, nočete posluževati , da bi tako svojo dušo zveličali! f) Pa ne samo nedelj, tudi več praznikov mali kat. cerkev v celem letu obhaja. Kar so za nas gostivnice ob potu, kedar kam potujemo, to tudi prazniki naj bojo za nas, ki proti večnosti potujemo. Kedar človek kam daleč potuje in že ves truden prihaja , se željno ogleduje po gostivnici, kjer bi si svojo žejo ogasil, kjer bi se s kruhom pokrepčal , kjer bi se od svojega truda nekoliko počiti zamogel. Glejte! ravno tako prijetne gostivnice za nas so tudi prazniki Gospodovi, prazniki Marije in drugih svetnikov. — Mi smo kakor popotniki tukaj, ki v daljno deželo popotujemo. Na tem potu se nam pogosto prav huda godi. Veliko truda in vojskovanja nam je večkrat prestati. Radi že opešujemo. Naša duša omaguje in večkrat oslabi. Zdaj pa pride svet praznik. Skerbno nas dobra mati katoljška cerkev v tempelj božji kliče. Tukaj nas cerkev kakor prijazna goslivnica sprejme. Tukaj se zamoreKio ob praznikih od svojega vsakdanjega truda nekoliko počiti. Tukaj se naša žejna duša napoji s pijačo nebeškega nauka; tukaj se lačna duša nasiti s kruhom svetega Rešnega Telesa ; lukaj se okreva z nebeškimi jedrni; tukaj se navzame nebeških tolažb in sladkost; tukaj zadobi lepih opominov, kako se mora obnašati in vesti, kedar dalej popotuje ; tukaj se poduči, kterega pota se mora deržati, da v nebeško deželo srečno priti zamore. Glejte ! o praznikih Gospodovih, o praznikih Marije in drugih svetnikov nas naša dobra mali katoljška cerkev tako rekoč za roko prime, z drugo roko nam pa proti nebesom kaže, rekoč : glej! tam-kej je tvoja prava domačija; tarakej prebiva tvoj ljubeznjivi oče , ki te je za nebesa stvaril: glej tamkaj kraljuje Jezus, tvoj ljubeznjivi Odrešenik, ki te je odrešil, ki ti je tudi pro-čudno lepo prebivaljše tamkaj pripravil, ako tukaj Njemu zvest ostaneš; glej tamkaj prebiva sveti Duh, ki te je že pri svetem kerstu posvetil, in si tvoje serce za svoj tempelj izvolil, ki ti pa tudi razsvetljuje pot proti nebeški domačiji; glej tamkaj kraljuje Marija, tvoja ljuba mati, ki te enkrat pri sebi imeti želi; glej, tamkaj je truma nebeških angeljcov , ki Rogu brez nehanja večne vesele pesmi prepevajo; glej , tamkaj so tvoji bratje, tvoje sestre, svetniki in svetnice božje, ki se že pri Rogu veselijo vekomaj, ki že vživajo plačilo svojega brumnega življenja, ki pa tudi za te prosijo, da bi tudi ti enkrat srečno za njimi prišel. Glejte, tako mati kat. cerkev svoje nedelje in praznike obhaja in nam tako želivnebesa pomagati. Sklep. Koliko lepih priložnost imamo tedaj, da svojo gorečnost za božjo čast, za naše zveličanje večkrat obujamo , oživljamo in ponavljamo. Tako tedaj tudi danes vnovič obljubimo, naj večo skerb za naprej za to imeti, da Bogu lepo služimo in naše duše enkrat zveličamo. Da se pa to zgodi, deržimo se zvesto te svete družine, ki jo danes v Jeruzalemskem tempeljnu zagledamo, — Jezus, Marija in sveti Jožef naj bo zmirom naša nar ljubša tovaršija v tem življenju; tako tudi enkrat naša nar slajša tovaršija v nebesih bo! Amen. Pridiga za pervo predpepelnično nedeljo. (Kristjan! poslušaj klic božji! gov. J. A-st.) „Nebeško kraljestvo je podobno hišnemu gospodarju, kteri je zjutraj zgodaj šel najemat delavcov v svoj vinograd." Mat. 20, 1. Danes je angeljska pesem : Gloria in excelsis Deo, in vesela Aleluja pri sv. maši utihnila, in cerkev se je v žalostno spokorno oblačilo oblekla. Zakaj je to novo lice v cerkvi? Cerkev nas hoče opomniti, da zdaj se bliža tisti čas, v kte-rem je Odrešenik za odrešenje človeškega rodii terpel in umeri. — Opominja nas pa tudi pervih kristjanov, kteri so se začeli 70 dni pred veliko nočjo postiti, zato se ta nedelja „Sedemdesetnica" po latinsko „Septuagesima" imenuje, ker je od nje do velike noči ravno 70 dni; cerkev nam svojo voljo na znanje daje , da bi se tudi mi te tri tedne z dobrimi deli pripravljali, da bi nam 40danski post toliko bolj zveličaven in zaslužljiv bil. Sv. cerkev nam danes oznanuje lepo evangelje od delavcov v Gospodovem vinogradu , tisto evangelje, v kterem se nam prav razvidno kaže, koliko si Bog, gospodar vinograda, prizadeva , da bi nas v svoj vinograd poklical , to je , da bi nas milostljivo spodbudil, naj zvesto skerbimo za naše dušno zveličanje; za to nas spodbuja v raznih starostih našega življenja. Ene zjutraj zgodaj, to je v otročjosti, druge ob tretji in šesti uri t. j. v cvetju njih življenja in v možki starosti, spet druge ob enajsti uri t. j. v sivi starosti; vsem pa enako plačilo daje, če so le pokorni njegovemu klicu. O da bi pač vsi ta klic božje milosti slišati in mu hoteli pokorni biti! Vas k temu nagniti vam hočem danes pokazati, kako potrebno za kristjana je, božjemu glasu, klicu Njegove milosti, pokornemu biti. — Poslušajte! Razlaga. Dva bogata, pa posvetnim slastim in dobrovoljam zlo vdana mladenča sta enkrat na pustno' veselico jezdila. Vesela sta dervila svoje konjiče po cesti, vsa prevzeta od veselja , ki jih je čakalo. Ko sta tako naprej jahala norčevaje in smejaje se, je stopil star oglar iz za germovja, in jima rekel: „Nikar tako hitro , mladenča ; saj bota še prav prišla , kamor sta namenjena ; gori na hribu, kjer bota memo jahala, stoji cerkvica , v nji je ravno pridiga , pojdita notri, ne bo vama škodovalo." Mladenča sta se mu smejala , in sla hitro naprej jahala. Ko pa na hrib prideta in konjiča trudna in vpehana vidita , ju k deblu privežeta, da bi se spočila , ona pa sta šla v cerkvico , da bi nekoliko časa pridigo poslušala. Pridigar je govoril ravno od grešnika in njegovega golj-fivega pokoja. „Grešnik", je rekel pridigar, „zdrami se iz grešnega spanja ! Gorje ! če v grešnem spanju smert te prehiti. Ilitro kakor senca zgine goljfivi bliš sveta; nikar ne navezuj na nečimernost serca svojega. Naglo tečejo ure, kakor burja čas hiti , morebiti že danes se ti odperajo vrata Večnosti." Tako je pridigar govoril, je ojstro živo poslušavce k pokori opominjal , in je govor s to le priliko sklenil : V gojzdu je jelen na travi sladko spal. Nanj sproži strelec, da se trepeč zbudi. Se vzdigne in gleda okoli sebe, ali ker nič več ne sliši, ga kmalo mine strah, in se potukne spet v travo. Pa ne dolgo , in drugič puška poči ; jelen se spet prestraši, in plah poskoči iz trave; ali ker nič ne vidi in ne sliši, se v novic vleže v travo. O joj ! puška tretjič poči — zdaj jelen je zadet — še enkrat po koncu plane) — ali mertev pade znak v travo. — Neskerbni mladi jelen, o grešnik! to si ti! Smert pa je strelec, povsod ti je za petami; enkrat, dvakrat le prestraši — predramiti hoče nas, gorje pa duši naši, ko v tretje zagromi! gorje, če v grešnem spanju nas zadene ! „Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!" In s tim je sklenil svojo pridigo. Globoko je ganila ta pridiga Edmunda, enega teh pustnih jezdicov, in njegovo serce je bilo prestrašeno. Drugi pa, lahkomišljen in hudoben človek, ko ga je vidil žalostnega, ga za roko prime, ga hitro iz cerkve vleče, in mu zaničevaje pravi: Kdo ti je kaj storil, da se tako žalostno deržiš ? Je mar pridigar s svojo pridigo te prestrašil ? Ne bodi neumen, saj ni tako kakor duhovni vpijejo. O s smertjo in peklom znajo strašiti ti možje , ali kvante te le še stare babice verujejo. Le naprej! poženi konjiča, in izbij si iz glave take misli, le naprej! Najni prijatli že težko čakajo ! Pa pregloboko mu je pridiga v serce segla in rekel je : „Kar je pridigar govoril, nikoli več ne bom pozabil. Resnico je govoril, prijatel! jelen , jelen, ta sem jaz. Že dvakrat se je sprožila puška na me, ne bo dolgo, in počilo bo v tretje. Pretečeno leto sem padel s konja tik globokega brezna, nevidna roka me je obderžala, da nisem v brezen padel, takrat je pervič smert protila — je počilo pervikrat! Pred kratkim sem bil tako bolan, da so zdravniki nad meno že obupali, pa viša moč me je zopet ohranila, takrat je drugič smert protila — je počilo drugikrat! Gotovo bo kmalo tretjič počlo ! O Bog, usmili se me ! K duhovnu nazaj hitim svojih grehov odkrito-serčno se spovedat, da se ne pogubim." — „To pa vendar ne, da bi zdaj še nazaj hodil in spovedoval se, mu je rekel hudobnež, saj Bog vidi tvojo voljo; saj bova nazaj grede memo cerkve šla , se pa potlej lahko spoveš. Prijatli so že zbrani, le pojdiva naprej, da jim veselja ne skrajšava \u Poslednjič se Edmund hudobnemu tovaršu vda, in po hribu navzdol jo naglo dervita, po poti si vesele prigodbe pripovedujeta in burke vganjata, da jima hitrej mine čas; kmalo je bila tudi pridiga pozabljena, in dobre volje sta pridirjala do grada , kjer so ju čakali prijatli že zbrani. Krona veselice je bil tam bogati Edmund, pijo se mu zdravice, in pesmi mu done ; tudi sam vriska od veselja, in kakor serna v hitrem plesu se vertf. To da vince in hitri ples mu je mlado kri vnel. Spef vzdignejo bokale in glasno zavpijejo: „Naj dolgo Edmund živi!" in terčijo s kozarci ,* da vse rožlja. Edmund prinese kozarc do ust, — ali čuden mraz ga pretrese, njegovo obličje obledi', v persili mu začne vreti, iz ust in nosa se mu kri vlije, na tla se zgrudi, in s tihim glasom zdihne: „0 prijatel! jelen, jelen , ta sem jaz ; strelec je zadel, počilo je v tretje in zadnjikrat, o Jezus usmili se me!" Ta je bil njegov zadnji zdihlej, — in smert mu je oči zaperla. Prijatli moji! v tej le prigodbi, ki sem vam jo zdaj povedal , najdemo tudi svojo lastno zgodovino. — Kristjani, kristjani , jelen , ta smo mi. Bog nas kliče zdaj po našem an-gelju varhu, zdaj po pridigarjih, zdaj po terpljenju in nadlogah, zdaj po smerti naših prijatlov in znancov, kliče nas delati pokoro in poboljšati življenje; pa koliko jih je, da bi njegov glas poslušali, 111 večnemu pogubljenju odšli ? Pa premislimo to reč nekoliko bolj na tanko. — Mladenč, kolikrat -tudi ti v cerkvi slišiš, kar sta slišala una dva jezdica v cerkvici na gori? Kolikrat ti tudi tvoj duhovni pastir pridiguje od nebes in pekla, od smerti in večnosti ? Kolikrat te kliče, te prosi in svari: „Zapusti široko cesto, zbudi se iz dušnega spanja! Kratke so našega življenja ure, in pred ko misliš, se ti znajo odpreti vrata neskončne večnosti, in strašno je v grehih se ločiti iz sveta. Zapusti svoje pregrešne znanja in nepoštene pota! Svet preide in vsa njegova lepota, in v peklu boš preklinjal tiste dneve, ob kterih si pregrešno veselje užival. Nikar se ne zanašaj na svojo moč in mladost, zakaj v grobih počivajo še mlajši in močnejši, kakor si ti." — Glej mladenč, kedar tako prid igo vati slišiš, to je pervi strel, ki tebi velja, to je Božji klic, zbudi in spreoberni se! Nikar se, kakor uni jezdec, slabim tovaršem zapeljati ne daj ; hudobneži ti morebiti pravijo: Sram te bodi, da si tak tercijal , kaj boš poslušal duhovne, ki vse presilijo ; v večnosti ni tako hudo, saj še nobeden ni nazaj prišel, da bi povedal, kako se tam godi. — Mladenč! ne daj se s takim govorjenjem zapeljati, glas duhovnega pastirja je božji klic, je pervi strel, ki tebi velja; zbudi se, in nikar ne spi še dalje v pregrešnem spanju! Ali pa tvojega tovarša napade smertna bolezen. S pre-žaljenim sercom , morebiti s solznimi očmi stojiš zraven njegove smertne postelje. Komej da ga je mogel mašnik pri polni zavednosti spovedati, mu zakrament presv. Rešnjega Telesa podeliti in ga v sv. poslednje olje podjati. Že ne sliši več nobenega klicanja; noge so omerznile, od čela kaplje merzel mertvaški pot, lica so globoko vderte , sopenje zmirej počasniše prihaja, in poslednjič sapa popolnoma zaostane — tvoj tovarš , o mladenč! je umeri. 0 mladenč kako ti je takrat pri sercu ? Ali se ne vliva tudi po tvojem čelu merzel pot? Ali se ne predramiš iz svojega grešnega spanja? Oh, to je drugi klic Gospodov, to je drugi strel, ki je na-te merjen. Zbudi se, in nikar dalje ne spi, zapusti pregrešne pota , tako ti kliče Bog po smerti tvojega tovarša spet, kader v tretje zagromi, boš zgubljen, oh , na večno pogubljen ! In ti, mlada deklica! kolikrat si že slišala pridgarjev klic ; Ne zaupaj v mladosti svoje cvet, in v lepoto svojega trupla , zakaj „tudi tebi je postavljeno enkrat umreti . . . kakor cvet, boš usahnila, in zginila kakor senca" (Job. 14, 2), tvoje rudeče lica bodo obledele , tvoje svitlo oko bo ugasnilo, zgnjila boš v grobu, in 'se spremenila v prah. O deklica! „Sin človekov bo prišel ob uri, ko se ti ne zdi" (Luk. 12, 40), zato zbudi se iz grešnega spanja, zapusti pot pregrehe , hodi po poti čednosti, in polni lampico svojega serca z oljem dobrih del, da boš, kedar ženin pride, pripravljena, in da boš ž njim šla na nebeško ženitnino. Deklica , kedar tako pridi— govati slišiš, je to božji glas, ki te kliče, je pervi strel, ki tebi velja. — Ali pa objokana stojiš na grobu svoje mlade prijatlice, ktera se je v svoje novo, pet do šest čevljev dolgo stanovanje preselila ; že je mašnik tri lopate perstt ver-gel in so zaropotale na nje malo, temno hišico iz šestih desk, že sta dva očenaša zmoljena in vsajen je križ na njen grob. Tukaj, o deklica ! se daj predramiti iz grešnih sanj od ropota perstf, ki na hišico tvoje prijatlice zagromi, zbudi se , to je drugi strel, bliža se tretji in poslednji klic božje milosti, kedar tretjič zagronn', se boš zbudila v peklu. Ja za nas vse je podučljiva ta prigodba. Nas vse pogosto kliče Bog, da bi v se šli, in pokoro delali. Zdaj nas budi po svojih namestnikih, pa veliko jih je , ki jih ne po-rajtajo in jih še zaničujejo. Zdaj nas kliče po veselju in ter-pljenju ; to da dosti jih je , ki veselje razberzdano uživajo in še bolj Boga pozabijo, v terpljenju pa so nepoterpežljivi in mermrajo. Nekteremu vzame Bog dragega prijatla, nagla smert ga pobere , očetu vzame edino hčer, materi edinega sina; drugega Bog verže na bolno postelj , ga pahne v revšino in siromaštvo , in mu pošilja dolgoletne pokorila za grehe , kteri grehi morebiti niso bili tako veliki, kakor tvoji. Tako te kliče Bog in te opominja, zdaj krotko in prijazno, zdaj ojstro in terdo ; zdaj te prosi, zdaj ti žuga, kliče te na jutro in na večer, o poldne in o polnoči; to da redki so , ki poslušajo klic milosti božje. Besnično tudi nam velja prerokovo svar-jenje : „Ne bodite , kakor vaši očetje , kterim so vpili po-prejšni preroki, rekoč: To pravi Gospod vojsknih trum: Spre-obernite se od svojih hudobnih pot, in svojih nar hujših misel: ali oni niso poslušali, tudi name ne porajtali, pravi Gospod". (Cah. 1, 4.) Sklep. Kristjani! jelenu podobni smo tudi mi. Prav dosti jih je, da jih je Gospod že dvakrat klical, dvakrat je že počilo na nje, to da naprej spe v svojih grešnih sanjah. Kedar bo tretjič počilo, bodo večno pogubljeni. Mera bo potem napolnjena , število pregreh bo doveršeno , čas bo odtekel, zamujene gnade bodo od njih tirjane, od vsake misli, od vsake besede, od vsakega dneva bodo morali odgovor dajati. Gorje ti kristjan, jelen, jelen, ta si ti! — Ljubi kristjani! sv. Bernard pravi : Hudičevo je v pregrehi terdovratno ostati. Baz-tergajmo torej vezi pregrehe in hudobije , in bodimo pokorni božjemu poklicu, ki nas vabi k pokori in spreobernenju. „Da-nes vam kličem s kraljem Davidom, ne v enem letu , ne v enem mescu, ne v enem tednu, ne še le jutri, ampak danes ko slišite njegov glas, nikar ne vterdite svojih sere." (ps. 94, 8.) Amen. Pridiga v nedeljo Seksagesima. (Troje naukov od božje besede; gov. M. H.) „Seme je božja beseda." Luk. 8, 11. V v o d. Ljubi farmani! Dans imamo evangelje, ki je posebno za kmeta prav lepo in lahko razumljivo. Ljubeznjivi Jezus govori od sejavca, ki gre svoje seme sejat. Tudi vi, ali veči del zmed vas ste sejavci, ki greste jesen in vigred , obsevat svoje njive; pa že sami dobro veste in že sejaje mislite si, da ne bo na vsaki njivi snako lepo žito rastlo, to leži, pravite na božjem žegnu, in na dobri obdelani zemlji. Tudi jaz moji ljubi! sem sejavec — toda vi zemljensko pšenico sejete, jaz pa nebeško ; da vi le jeseni, zvigredi in poletu sejete , jaz pa vsako nedeljo in vsak praznik ; le to je druga, da sad vaše seje za vas raste in je vaše ; jaz pa moram svojemu nebeškemu gospodu odgovor dajati zavoljo mojega sejanja, kako sem sjal in kaj je zdalo moje sjanje. Oh! usmiljeni Gospod, kako bom tedaj obstal pred tebo. Pa tudi vi ljubi farmani! bote odgovor dajali zavoljo božje besede, ki jo sejem, ali moje seme s pravim dobrim sercom v dobro zemljo prejemljete. Zastonj sejem božjo besedo, kedar pri vas na pot, ali na skalo, ali med ternje pade. „Kdaj se to zgodi, kdaj seme božje besede na pot, kdaj na skalo in kdaj med ternje pade, hočemo danes premišljevati , pripravite se! — Razlaga. Kolikokrat se med nami božja beseda oznanuje , in kako malo sadu božje besede , resnično keršanskega poštenega življenja se vidi in nahaja! Kaj pa mora biti, da vse pridige in vsi nauki tako malo zdajejo ? To nam pove Jezus, ki pravi: Duhovnemu učeniku gre kakor sjavcu, ki je šel sjat seme svoje. 1. „Ko je sjal, ga je nekaj padlo poleg pota, in je bilo pohojeno, in lice neba so ga pozobale," Kteri so poleg- pota, so tisti, kteri poslušajo, potlej pride hudič, in yzame besedo iz njih serca, da verujoči niso zveličani." Takih poslušavcov božje besede se žalibog! tudi med nami nahaja. Glej ! jaz ne govorim od tistih merzlih kristjanov, ki se božje besede bojijo, in med pridigo in keršanskim ukom zunaj cerkve ostajajo ali si prizadevajo , vselaj prepozno priti, in vsaj nekaj pridige muditi. Od njih veljajo Jezusove besede: „Vi niste iz Boga, ker ne poslušate božje besede." Tudi med temi, ki se ob pravem času v cerkvi znajdejo, najdeš v časih ljudi, ki božji uk vsi raztreseni poslušajo; oni vidijo vse, kar se med pridigo godi, kakšno oblačilo ta ali una ima ; ali pa so njih misli pri drugih posvetnih ali clo pregrešnih rečeh, oni slišijo glas pridigarjev, ali kaj uči, kaj naročuje, tega razumevati in si y serce vtisniti, za to jim je malo mar; naslednjič od vse pridige ne vedo drugega, kakor besedo Amen. Drugi pridejo z merzlim sercom, oni poslušajo scer besedo božjo , pa njih serca se ne prime ; pri njih je, kakor da bi v led ali v sneg sjal — vse , kar doženeš je, da mislijo, to ali uno zadeva tega ali to , da bi na se mislili, na se obračali ali kako dobro misel, dober sklep obudili, tega zastonj čakaš. Oh nesrečni , za vas je božja beseda zastonj seme, ker je vaše serce pohojenemu, poglajenemu potu podobno. O pridite ljubi kristjani! vselaj s ponižnim sercom božjo besedo poslušat; obračajte oči na pridgarja , ušesa in misli pa imejte pri tem, kar uči; zdihnite pri vsakem nauku: To velja meni, to hočem v sercu nositi, po tem hočem živeti! 2. Ko je sejavec sjal, je „drugo seme padlo na skalo; in kader je poganjalo,je vsahnilo, ker ni imelo mokrote." Seme na skali, uči Jezus, so tisti, kteri, kader slišijo, z veseljem besedo sprejemajo — pa ker nimajo korenine , ob času skušnjave odpadejo.' Med te spadajo vsi tisti, ki imajo sicer voljno in mehko serce, kateri vse dobro obljubljajo , pa ničesar ne storijo. Glej! pridižnik govori od lepote in žlahtnosti čistega, nedolžnega serca ; in iz tvojega serca požene lepo naprejvzetje: Tudi jaz hočem nedolžno in čisto živeti in svojemu pregrešnemu znanju se odpovedati; pa prideš iz cerkve med svoje tovaršice in prijatle, in vsi dobri sklepi so pozabljeni, in kakor prej se veseliš nečistih misel in želj, nesramnih marenj in živiš v pregrešnih navadah. Ti slišiš besedo od večnosti, od sodnega dne , od pravičnega sodnika , ki bo vsakemu dal, kar je zaslužil; in beseda je tvoje serce presegla , tvoje oči so mokre in obljubuješ : Dan Gospoda me ne sme nepripravljenega najti. Dobre volje poln zapustiš cerkev, pa en dan, morebiti eno uro potlej si že vse pozabil, pozabil lepih in svetih obljub, ki si jih v cerkvi delal. O prijatel! ljubi prijatel, ali veš, kaj ti manjka. Tebi pada božje seme na skalo, tebi manjka globoka zemlja, dobra stanovitna volja. Kar si si naprej vzel, stori hitro brez odloge ; če je tvoja volja slaba, poterjuj jo z gorečo , pogosto molitevjo, poterduj jo z gnado božjo, s sv. zakramenti, kedar obmaguješ in v stare pregrehe padeš, ustani z novo močjo, s stanovitno voljo boš vse premagal in božja beseda bo pri tebi žlahtnega sadu rodila. — 3. Ko je sejavec sjal, je drugo seme padlo med ternje, in ternje, ki je ž njim vred rastlo, ga je zadušilo. Seme med ternjein, pravi Jezus, pomenja tiste, kteri so slišali, in so od skerbi in bogastva in sladnost življenja zadušeni, in ne obrodi sadu. Resnično taka je, skerbi, bogastvo in sladnosli tega življenja zaduše besedo božjo. Glej! božji Sin pravi: Skerbite nar poprej za božje kraljestvo in njegovo pravičnost, svet preide in njegovo poželenje; le kdor božjo voljo dopolnuje, ostane vekomaj. Pa naša perva skerb so le posvetne reči, za njimi dirjamo celo svoje življenje, in jih ne najdemo, zraven pa še tudi večne zgubimo. Jezus pravi: „Zveličani so ubogi v duhu, njih je nebeško kraljestvo; pa bogati pravi: „Srečen sem le jaz, vse me hvali, vse se mi prilizuje, kar le želim , vse imam", pa kaj mu pomaga? Starosti in smerti z vsem svojim bogastvom se ne more odkupiti ; boren in nag ko berač pade v grob , ako ni po božji besedi večnih zakladov si nabral. Jezus pravi: Zataji sam sebe, vzemi svoj križ na-se in hodi za menoj; pa sladnosli tega sveta tako zapeljivo vabijo in vabljenje Jezusovo se presliši 1 Sklep. Priserčni krisljani! slišali ste, zakaj da božja beseda tako malo zda. Nekaj je pade poleg pota , se presliši in ne pride v serce , temuo se pohodi in pokonča. Nekaj je pade na skalo, v sercu je plitvo dobre zemlje, ni terdnih korenin in potrebne mokrote, zatoraj se skoraj pozabi in vsahne. Nekaj je pade med ternje , med posvetne sladnosti in skerbi, in se zaduši. Oh ljubi moji! to je velika zguba in škoda: ^Zveličani so, ki božjo besedo poslušajo in v sercu ohranijo", pravi usmiljeni Jezus. Prijatel! glej, kedar seješ svojo pšenico , skerbiš za dobro , nagnojeno in pripravljeno zemljo. Skerbi tudi za božje seme, za božjo besedo ravno tako! Vesel in o pravem času stopi v cerkev; nateguj svoje ušesa , da še besedico ne pre-slišiš ; kar slišiš , obračaj na se in prizadevaj si , svoje življenje ravnati po njem; prosi pa tudi Boga, da ti pomaga tvoje obljube tudi zvesto spolnovati; vari se, da te hudobni in goljufni svet ne omoti in zapelja. Potem bo donašala božja beseda dobrega in žlahtnega sadu obilno, veselega sadu, kle-rega boš užival vekomaj. Amen. Pridiga za lil. pred postno nedeljo.*) (Kako obhajati sveli postni čas?) „ Glejte! gremo gor v Jeruzalem, in vse se bo dopolnilo, kar je po prerokih od Sina človekovega pisano." Luk. 18. * V v o (I. Zmirom se svet in naša ljuba mati sv. katoljška cerkev vojskujeta — posebno pa v teh dnevih posvetnega šumenja in veseljevanja. Svet, zapeljivi svet nam v teh pustnih dnevih svoje goljufne dobrote ponuja, nas z močnim glasom kliče, jih pokusiti in uživati; ali velikokrat pod rudečo rožico strupena kača leži, in tajistega smerlno pikne, kateri se nje dotakne. Naša skerbna mati sv. kat. cerkev, ki se boji, da bi *) To nedeljo se prej ko ne po vseh slovenskih škofijah postni pastirski listi oklicujejo : Sami narviši pastirji toraj pridigovajo po vseh farah. Vendar podamo kratko osnovano pridigo za nedeljo Kvinkvagesimo. se mi v morju posvetnega veselja na večno ne potopili, bere danes evangelje od Jezusovega pripravljanja na svoje britko terpljenje. „Glejte", pravi Jezus svojim učencom , »glejte, gremo v Jeruzalem , in vse se bo dopolnilo, kar je po prerokih od Sina človekovega pisano: Izdan bo nevernikom , on bo zasramovan, bičan in zapljevan , in po tem ga bojo umorili." To je Jezus , edinorojeni Sin nebeškega Očeta terpel, da bi nam vrata nebeške spet odperl, in tega grenkega ter-pljenja Jezusa Kristusa hoče nas sv. kat. cerkev opomniti. Svet toraj nas kliče v posvetno veselje, sv. cerkev nas pa opominja , terpljenje našega odrešenika premišljevati. Kaj nam je storiti? Ali hočemo svetu in njihovim. zapeljivim dobrotam ali pa svoji ljubi materi sv. kat. cerkvi služiti — ali se bomo na levo ali na pravo slran podali? — Kaj nam je storiti zastran posvetnega veselja, ni davno , kar sem vam povedal ; zatoraj vam danes od tega ne govorim. Le to vam danes pokažem : Kako imamo prihodnji čas sv. posta se obnašati, da spolnujemo voljo svoje ljube matere, sv. kat. cerkve in skerbimo za zveličanje svoje ne-umerjoče duše! Razlaga. Sv. postni čas imenuje sv. kat. cerkev za to dni zveli-čanja, ker nam Bog zdaj obilnih gnad deli: „V tem prijetnem času" pravi on, „bcm jaz tebe uslišal, in te spet v gnado vzel." — Da bo tudi za tebe, o kristjan! postni čas zares zveličanski čas : 1. Spolnuj zvesto, kar sv. kat. cerkev od posta zapoveduje. Jezus, naš učenik, se je 40 dni in noči postil, aposteljni in pervi kristjani so ojster post imeli; tudi mi smo se dolžni postili, pravi sv. Avguštin: „Pravični za to , da jih hudo nagnenje ne premaga ; postili so se dolžni grešniki, da se poste spokorijo in pregrešno poželenje v sebi končajo." Za to ljubi moji! ne poslušajte nikoli tajistih zanikernih kristjanov , katerim je post prazna reč; zakaj oni se kakor nehvaležni otroci zoper svojo mater sv. kat. cerkev stavijo. Kakor je pa zemlja že v starem testamentu Koreta, Datana in Abirona in vse njih tovarše žive požerla: ravno tako strašen / konec bojo vsi zasmehovavci sv. kat. cerkve vzeli: »Kdor cerkev zaničuje, samega Boga zaničuje." Pa nič ne pomaga postiti se, zraven pa grešiti; ravno sv. Avguštin pravi: »Popolnoma post je: se krivičnosti in sladnosti zderžati"; in »glejte, pravi Gospod pri Jeremiju, »glejte na dan svojega posta delate po svoji volji, se pravdate in prepirate, ste neusmiljeni, za to niste uslišani." — Zapustite toraj v tem sv. času vi, mladi ljudje, slabe tovaršije, v kterih ste svojo nedolžnost že zapravili, ali pa jo lehko zapravite, vi ponočevavci in vasovavci ne lazite več po ponočnih in nesramnih potih; — vi merzli kristjani, katerim nad službo božjo in nad molitevjo merzi, hodite večkrat v hišo božjo, povzdignite večkrat svoje serce proti nebesom ; — vi bogatinci vtisnite si globoko v serce besede nekega sv. učenika: „Nar bolj se tajisti posti, kateri to, kar prihrani, bornim deli." Vi, ki ste zdravi in veseli, obiskujte in razveseljujte svoje revne brate in sestre , ki na bolni postelji zdihujejo; — tako bo vaš post Bogu dopadljiv, vam bo pa prislužil večno krono v nebesih. 2. Premišluj o kristjan! v tem sv. času: Neizrečeno ljubezen Jezusa Kristusa do nas revnih grešnikov. — »Nikdo , pravi Jezus, nima veče ljubezni, kakor je ta, če kdo svoje življenje da za svoje prijatle." Vse bolečine, ki jih je Jezus prestal, nam glasno govore in pravijo: »Glej, o človek, tako goreče te Jezus ljubi." On je bil na oljski gori žalosten do smerti, in je od britkosti kervav put potil, vse to iz ljubezni do vas; on je bil sovražnikom izdan, kakor razbojnik, vjet in zvezan, bičan, s ternjem kronan in na križ pribit za to, ker nas ljubi. — Ljubi poslušavci 1 mislimo si Jezusa v sv. nebesih, kako je on na zlatem tronu sedel, od veliko neštevilnih angeljskih trum obdan, ki se pred njim priklanjajo in ga za svojega Boga častijo in molijo, sedaj ga pa poglejmo tam na Kalvariji med dvema razbojnikoma, s ternjevo krono na glavi, njegove dobrotljive roke in noge so z ojstrimi žeblji prederte, ves njegov život v kervi in ranah, vse to iz ljubezni do nas, da nas je odrešil; ali ne vpije vse to glasno, da nas Jezus neizrečeno ljubi ? — Kristjani! to neskončno ljubezen imamo si večkrat ta sv. čas k sercu jemati, Slov. Prijatel. 2 da se tudi v našem sercu ljubezen do Jezusa vname, da bomo spoznali hudobo vsakega greha , zavolj kterega je Jezus , Sin božji, toliko moral terpeti. O vi grešniki, ki ne obrajtate Jezusovih zapoved, in njihovo gorečo ljubezen tako mlačno in gerdo plačujete , o pomislite vsaj v tem sv. času hudobo vsakega greha ; zavolj greha so bli angelji iz kraja večnega veselja v peklenski ogenj pahnjeni; — greh je Adama in Evo iz paradiža izgnal, njima toljko križev in terpljenja napravil; zavolj greha je Bog vesoljni svet ob Noetovem času potopil, zavolj greha je ogenj iz nebes mesto Sodomo in Gomoro po-žerl, zavolj greha je Jezus, Sin božji, na križu svojo sv. kri do poslednje kapljice prelil iz ljubezni do tebe; o ljubi ga tudi ti, in zapusti svoj pregrešni pot, ki y večno pogubljenje pelje! — Vi pa, nedolžne duše! ki še nosite v svojem sercu ljubezen do svojega odrešenika Jezusa, in se njegovih sv. zapoved zvesto deržite, ohranite to sv. ljubezen do smerti, zakaj ona vas bo peljala v večni raj! 3. Pripravljajte se pa tudi vsi prav in po ker-šansko na sv. velikonočno spoved. — Nobeden iz med nas ni brez greha, sv. Janez pravi: „Kdor reče, da je brez greha , je lažnik." Vsi toraj smo grešniki, ali noben grešnik ne pojde v nebeško kraljestvo; za to moramo omiti svojo dušo od vsega madeža v pravi spovedi in v svetem obhajilu. Preiščite ljubi kristjani! v tem sv. času vse skrivne kote svojega serca, poglejte, Kaj sle grešili, in kako ste Boga žalili, obudite pravo grevengo, stopite grevanega in ponižnega serca pred božjega namestnika, odkrite vse svoje slabosti in pregrehe, in bela bo spet vaša duša kakor sneg, lepa in Bogu dopad-Ijiva, kakor angelji božji. Približajte se pa tudi s prisercnim veseljem, z živo vero, s terdnim zaupanjem in z gorečo ljubeznijo k sveti mizi, kjer bole s kraljem vseh kraljev večerjali in kruh angeljski jedli. Kakor solnce nam sveti, nas greje in zemljo rodovitno dela, tako tudi Jezus v zakramentu sv. resnega telesa razsvetljuje s svojo sveto gnado naše temno serce, ogreva z ognjem svoje božje ljubezni naše rnerzlo serce, in s svojo vsegamogočno pomočjo rodovitno stori, da se lepe čednosti v njem ukoreninijo, in Bogu dopadljivi sad obrodijo; Jezus sam pa pravi: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ta ima večno življenje." Zvesti podložni se veselijo svojega kralja, kedar k njim pride, ga z veliko častjo spremijo; ravno tako pride tudi naš gospod Jezus Kristus v velikonočnem obhajilu v našem sercu prebivat; kako potrebno je tedaj, se k sv. obhajilu vredno pripravljati. Sklep. Ljubi poslušavci! še 3 dni, in potihnilo bo šumenje posvetnega veselja, pokopali bote pust in stopili pred božji altar, kjer bojo božji služabnik malo pepela na vaše čela potrosili rekoč: „Pomisli človek, da si prah, in spet prah bodeš;" od vsega svojega veselja vam nič ne bo ostalo, kakor dobra ali pa huda vest; — za tega delj, ljubi moji, glejte, da pri posvetnem , časnem veselju večnega, ki vas tam v sv. nebesih čaka, ne zgubite. Nastopite s pobitim sercom sv. postni čas, spolnujte lepo zapovedi sv. kat. cerkve , poglejte večkrat na sv. križ, na kterem sam Sin božji za nas rasp ene misli, enega ravnanja; potem bo ljubi pokoj pri hiši prebival. Ženin! bodi glava gospodova; nevesta! ti pa bodi dekla gospodova, pokorna zavolj Boga, kakor Marija,ppotem bo tudi vajna hiša Bogu prijetno prebivališče! ♦ Veče ljubezni nobeden nima, pravi sv. pismo, kakor, kdor sam sebe komu drugemu daruje. S tako ljubeznijo, ženin ! dans tebi nevesta roko poda. Zavolj tebe zapusti ljubo, očetovo bišo, zapusti starega očeta, brata, sestre, prijatlice, domačijo , in se poverh sama sebe tebi v dar prinese. V tvoje roke položi zaupljivo svoje prihodno življenje, vso svojo srečo. Zato tudi ti njej svojo celo srečo daruj. Skerbita, da ogenj čiste, zakonske ljubezni med vama nikdar ne ugasne, in pa zvestoba, ki si jo bodeta dans tukaj pred Bogom in celim svetom zaprisegla, se ne odrahlja, ne razterga. Mož, po besedah sv. Pavla, ne sme več poznati druge žene, in žena ne drugega moža, ja clo ne poželeti; eden drugemu morala biti zadosti, eden z drugim zadovoljna. V svojem sercu, v svoji hiši in družini yama cveti marsiktera roža nedolžnega veselja; pa gorje , ako srečo in veselje zunaj serca in hiše iščeta , le bodeče ternje bodeta našla, ki vaju pobadalo bo. Sveta naj vama bo zakonska zaveza, kdor jo razterga , bo časno nesrečen in večno pogubljen. Nič ni popolnoma pod soncom! tudi vidva nista; vsak ima svoje slabosti. S časom znata eden na drugem nektero za-gledati, ki bi si jo zdaj na misel ne vzela. Voljno jih poter-pita po besedah sv. Pavla: „Eden drugega butaro nosita , le tako bodeta postavo Kristusovo dopolnovala", si terpljenje po-lajšala in življenje poslajšala. Ako bodeta eden z drugim poter-pljenje imela, ga bode tudi Bog z vama imel. Prepir, kletva, besedovanje človeka nikoli ne poboljša, ampak le prijazno, ljubeznjiva prošnja in lepo, rahlo podučenje. Ogenj se z oljem ne pogaša , ampak z vodo; ravno tako tudi znoterni ogenj z vodo mičnosti, prizanesljivosti, krotkosti. Ljubezen vse prenaša, vse preterpi, vse upa, nič hudega in zopernega ne govori , — ako pa tega ne stori, ljubezen ni! Bodita ponižna po stari, keršanski šegi, da se više ne povzdigneta, tudi ne poželita, kakor se za kmeta spodobi. Ponižnost je močna podpora hiše, in napolnuje skrinje z blagom, zraven prevzetna štimanost človeka večkrat ob hišo in clo na beraško palico pripravi. Poglejta naše dedeje , poglejta zdajne kmete, imeli so nekdajni toliko blaga, kolikor imajo zdajni dolgri. Prevzetnost se spotika, sramota , nesreča , be -račija se za njo pomika! Dozdaj sta vsak za se skerbela, zanaprej pa bodeta eden za drugega in za celo družino. Bodita zato umna, delavna, shranljiva hišnika; delavnost in varčnost hiše podpira; lenoba in zapravljivost pa jih podira. Nar večo skerb pa obračajta na svoje otroke, ako Bog vajni zakon blagoslovi ali požegna, zakaj otroci so nar drajše, nar žlahtnejše od Boga vama izročeno blago ; pa tudi nar ojstrejše jih bode sodnik iz vajnih rok tirjal. Ce jih dobro izredita, bodeta srečo in veselje na njih doživela; ako pa njih rejo zanemarata, si bodeta sama na stare dni ojstro šibo spletla, enkrat pa težko rajtengo od njih dajala. Bodita miloserčna do revnih sirot, s tim ne bodeta škode terpela; v revnem Jezusa obdarujeta, ki vama bo svoj pre-sveti blagoslov podelil, enkrat pa vama vse stoterno povernil. Vajna hiša naj bo božja hiša, kjer se le pobožni pogovori in sveta molitev razlegajo : potem bode Bog z veseljem med vama prebival. Ne zanašajta se na delo svojih rok, ampak si k sercu vzemita besede sv. pisma: „Ako Bog svojega blagoslova ne da , delavci zastonj delajo". Vse z Bogom začenjajta, z Bogom delajta, z Bogom končujta, da bo vse vajno delo božje delo! Tudi tega ne mislita, da bodo vama v zakonu same rožce brez ternja cvetele, in zmiroin prijazno solnce veselja sjalo. Prišle bodo tudi žalostne ure, ki ne bodejo po vajni volji; nekteri bodeč tern vaju zna pobadati. Zato ne zgubita nikoli ljube poterpežljivosti, da s Kristusom voljno svoj križ obja-meta in rečeta: Oče! tvoja volja naj se zgodi. Spoznajta v vsem roko Očeta nebeškega, ki vdari in spet zaceli, da jo poljubita , naj vama k?j daruje , ali pa vaju tepe; tistim , ki Boga ljubijo , vse, tudi bridkosti in terpljenje — le k dobremu izide. Ljubi ženin in nevesta! ako zmirom po teh mojih besedah ravnata, jaz veselega in potolaženega serca dans vaju v novi stan spremim , in sveto zavezo med vama sklenem; zakaj zvest sem si, da , naj pride nad vaju karkoli hoče , lju- bežni, zvestobe, znotrajne sreče nič ne razdere, ampak voljno bota z Bogom nebeški deželi nasproti popotovala. Vsak dober dar pride od zgoraj, od Očeta luči! zato zdihnita k nebesom in povabita Jezusa k vajni ženitvi, da, kedar vama vina ljubezni, voljnosti, poterpežljivosli zmanjkuje, in se solze čez vaj ne lica točijo, on tajislc v vino nebeške tolažbe in poterpežljivosli spremeni. Ali se potem še upata, v zakonu sreče najli, in se v slan zakona podati, morala svojo voljo lukaj pred Bogom in naprošenimi pričami na znanje dati. Terna interrogatio et copulalio juxta rituale: dein: Tako, ljuba moja je sklenjena zaveza, katere nobeden človek več razrešiti ne more, katere še smert ne odveže, ampak le razterga. Iz celega serca vama želim jaz, vama želijo pričujoči svatje srečo in veselje vse dni vajnega življenja. Naj bi Bog prav obilno svoj blagor in žegen nad vaju rosil. Bodita zmiram priporočena prečisti devici, božji materi Mariji in vsem svetnikom božjim. In po vseh vajnih polih naj vaju spremlja in obvaruje presveta Trojica, Bog Oče, Sin in sv. Duh. Amen. Nauk zakonskim možem za vredno pripravo na velikonočno spoved. Yvo d. Pobožni v Kristusu! Kakor dobra mati za svoje otroke ljubeznjivo skerbi, in jim Yse dobro iz serca želi, tako veliko skerb ima tudi naša sveta katoljška cerkev za vse verne ov-čice, kolikor jih po celem svetu živi; tako ljubeznjivo nam tudi ona vse dobro iz celega serca želi, posebno pa to, da bi cilj in konec našega življenja — večno zveličanje vsi en-L krat srečno dosegli. Da bi nam svojo materno ljubezen in veliko skerb za naše zveličanje prav očitno pokazala, je osnovala petero cerkvenih zapoved in jih zvesto spolnovali , serčno in resnobno naročuje. Spet se približuje sveti velikonočni čas, od kterega nam čelerta cerkvena zapoved takole govori: „Spovej se svojih grehov svojemu postavljenemu spovedniku nar manj enkrat V letu, in ob velikonočnem času prejmi sveto rešnje telo." Spet se približuje sveti čas, da se bote vsi očistili svojih grehov in uživljali presveto telo in kri Jezusa Kristusa. Oh kolika gnada in sreča! Da bi pa vsi to gnado dosegli, da bi verni kristjani stan svoje duše prav spoznali, da bi svojo vest na tanjko spraševali, da bi svoje serce vseh grehov očistili in tako zakrament svete pokore vredno prejeli, zategadelj so milostljivi knez in škof nam dušnim pastirjem naročili, o tem svetem času vas vse posebno podučiti zastran dolžnost vašega stanu; da bi se tega, kar ste do zdaj zamudili , čisto in zgrevano spovedali, zanaprej pa dolžnosti svojega stanu bolj zvesto in na tenko spolnovali. Ravno iz tega cilja in konca ste se tedaj, vi pošteni možje in hišni gospodarji ! danes tukaj zbrali, da bi posebno podu-čenje slišali o listih rečeh, katere samo vaš stan zadevajo. Govoriti vam hočem danes od tistih poglavitnih dolžnost, ki jih imate vi keršanski možje! — Bog mi daj k temu svojo pomoč in gnado; vam pa pripravno serce, da bi te navke radovoljno sprejeli in k zveličanju svoje duše jih prav obračali! V imenu Jezusa in Marije bom govoril; .vi pa zvesto poslušajte! Razlaga. Imenitno prašanje za vsakega kristjana je to: zakaj 1 sem na svetu ? Kaj bo enkrat z menoj ? kam neki po svoji smerti pridem ? — In na te imenitne prašanja nam sveta vera lep odgovor daje, rekoč: Zato si na svetu, da bi tukaj Boga spoznal, Bogu zvesto služil, po smerti pa večno življenje v nebesih dosegel. To je tedaj cilj in ko- _ nec našega življenja na tem svetu. To je visoki cilj in konec za kralja in cesarja, za gospoda in za kmeta, za učene in priproste ljudi, za vse kristjane karkoli jih po celem svetu živi. „Zakaj , Bog hoče, da bi vsi ljudje zveličani bili", tako govori že sv. apostelj Paul. Ker je pa Bog vsakega človeka v nek poseben stan poklical in vsakemu posebne talenie sporočil, bojo pa le tisti svoj imenitni cilj in konec srečno dosegli, kateri zdaj dolžnosti svojega stanu dobro in zvesto spolnujejo. Po tem takem ni nič na tem ležeče, da bi človek na tem svetu le v kakem visokem, imenitnem stanu živel. Imeniten stan sam na sebi človeku v nebesa pomagal ne bo. Na tem je vse ležeče, da svoje dolžnosti lepo in zvesto spolnuješ, bodi si gospod ali kmet, bodi si visokega ali nizkega stanu. Iz vsakega stanu v nebesa pot pelja, ako le človek svoje dolžnosti zvesto dopolnuje. V vsakem stanu pa tudi znaš pogubljen biti, ako svoje svete dolžnosti čisto v nemar puščaš. Revni kmetic! ti na tem svetu v čisto nizkem stanu živiš; pa v tem nizkem stanu si znaš ravno tisto krono nebeško zaslužiti, kakor nar imenitniši posvetni kralj, ako le dolžnosti svojega stanu zvesto in iz ljubezni do Boga prav spolnuješ. Vsi stanovi na tem svetu potrebni so nam; vse to je neskončno modri Bog storil. Glejte! vas je Bog v zakonski stan poklical. V ta sveti in imenitni stan vas je Bog postavil. V tem stanu bote vi svoje duše zveličali , ako dolžnosti tega stanu prav zvesto spolnujete. Zategadelj vas danes zastran poglavitnih dolžnost tega stanu podučiti želim. Od tistih dolžnosti pa, katere ima sploh vsak kristjan do Boga, do svojega bližnega, do sam sebe, od tega ne, bom govoril; samo o tajistih dolžnostih vas hočem danes ob kratkem podučiti, katere posebno vaš stan zadevajo. Vaš stan je podoben žlahtnemu drevesu, katero tri verhe ima. Vi ste 1. zakonski možje; 2. vi ste očetje; in 3. ste tudi hišni gospodarji. Zatoraj imate tudi trojne dolžnosti spolnovati; ako hočete v svojem stanu tako živeti, da bote tudi pred Bogom enkrat lehko rajtensfo dajali. Kakor možje imate 1. •dolžnosti vsak do svoje zakonske žene; kakor očetje imate 2. dolžnosti vsak do svojih otrok; kakor hišni gospodarji imate 3. dolžnosti vsak do svojih drugih domačih ljudi. Vi ste 1. zakonski možje. Ktere posebne dolžnosti imate vi kakor zakonski možje ? — Kakor zakonski možje ste dolžni : a) vsak svojo ženo serčno ljubiti kakor zvesto ovaršico svojega življenja na tem svetu — jo pošteno pre- skerbeti — in v lepem miru in zastopnosti skupej živeti. Sveti zakon je živa podoba skrivne zaveze med Kristusom in med Njegovo cerkvijo. Kakor pa Kristus svojo nevesto, sveto cerkev ljubi, tako mora tudi vsak mož svojo ženo resnično, odkritoserčno, s sveto ljubeznijo ljubiti celo svoje življenje. To je Bog zapovedal. Sveti apostelj Paul vas tega uči, ker pravi: »Možje ! ljubile svoje žene, kakor je tudi Kristus cerkev ljubi! , in sam sebe za njo dal. Tako morajo ludi možje svoje žene ljubiti, kakor svoje telesu. Kdor svojo ženo ljubi, sam sebe ljubi." (Efež. 5.) Kako lepo tudi sveti Krizostom zakonsko ljubezen priporoča. On pravi: »Možje! iz ljubezni do vas so žene popustile očeta in mater, hišo in mizo svojih staršev, brate, sestre in prijatle, ali ni tedaj vaša dolžnost, da jih ljubite, redite , oblačite in da ste jim vi oče, mati , bratje, sestre in prijatelji ?" — Svoje žene prav ljubiti, to je vaša perva dolžnost. Iz take prave, zakonske ljubezni izvira potem ljubi mir, lepa zastopnost, keršanska poterpežljivost, priza-nesljivost; kar je vse potrebno k pravi sreči zakonskega stanu. — Zoper to pervo dolžnost zakonske ljubezni se močno pregrešijo tisti možje, kateri svoje žene zaničujejo, jim gerde imena dajejo, jih po krivem kaj obdolžujejo, jih preklinjajo, jih v sercu sovražijo, jih kakor deklo pri hiši imajo, ž njimi neusmiljeno ravnajo, ali jih clo pretepajo, ali kateri jih brez pravičnega uzroka od zlo koristnih po-božnost, postavim od večkratnega prejemanja svetih zakramentov odvračajo. To so veliki grehi zoper keršansko ljubezen. Le dobro se sprašujte, ali se niste že kaj pregrešili zoper to pervo dolžnost. — Kakor možje ste dolžni b) vsak svoji ženi zakonsko zvestobo ohraniti. — Kakor Kristus svoje cerkve nigdar ne zapusti, tako tudi ti zakonski mož svoje žene nigdar zapustiti ne smeš. V zdravji kakor v bolezni, v sreči kakor v nesreči, v veselju kakor v žalosti in ter— pljenju moraš svoji ženi zvest ostali , in je nigdar ne zapustiti , dokler vaju smert ne razloči. Pa tudi v tem zakonska zvestoba obstoji, da mož zraven svoje zakonske žene nobene druge ne pozna. „Ti nimaš prešestovati, ti nimaš poželeti svojega bližnjega žene", tako je sam Gospod Bog že v starem testamentu govoril. In Jezus pravi: „Jaz vam pa rečem: da vsak, kteri drugo ženo pogleda, in jo poželuje, je že prešestova! ž njo v svojem sercu." (Mat. 5, 27.) Le dobro se prašajte, ali se niste kaj na to ali na drugo vižo pregrešili zoper svojo drugo dolžnost, zoper keršansko zvestobo. Dobro in s svetim spoštovanjem tudi poslušajte, kar bom zdaj govoril. Tudi to je božja beseda! — Kakor možje ste c) dolžni: svojo zakonsko postelj neomadežvano ohraniti, to se tako zastopi: da se svojih zakonskih pravic le tako poslužite, kakor je božja volja. Pomnoževati človeški rod je Bog zakonski stan postavil. „Rasita in množita se, in polnita zemljo", (I. Mojz. 1, 28.) tako je Gospod Bog že Adamu in Evi v paradižu govoril. V zakramentu svetega zakona mož in žena pravice dobita , katerih zunej zakona nobeden drug nima. Ali tih pravic se morate pa tudi tako posluževati, kakor je božja postava. Tih zakonskih pravic se morete po-služiti, kakor se pametnim stvarem spodobi, kakor je človeški naturi primerjeno. To se mora vselej zgoditi iz dobrega namena, to je — zavolj otrok da bi se človeški rod na pošteno pripuščeno vižo množil. To vam je vselej brez greha. Pripuščeno je tudi zavolj človeške slabosti, — zakonske pravice se poslužiti zoper napčno, preveliko poželenje mesa> Ali tudi to se mora zgoditi več iz ljubezni do otrok, kakor pa iz mesenega poželenja. Pa dobro si zapomnite, zakonski možje! vse to se mora zgoditi v pravem času, na pravem kraju, y pravi meri ; zgoditi se ima v božjem strahu v pričo Tajistega, kateremu bote morali enkrat rajtengo dajati od teffa, kako ste svoj zakonski stan spolnovali. Zakaj te