Jurij Kovič KRIŽARJEV MEČ
1. ODHOD
Na vojsko gre nevernike ubijat Otokar,
nihče bolj ni med križarji goreč za sveto stvar.
»Ne hodi tja, z menoj doma ostani, dragi moj,
ne puščaj me
osamljene,
da jokam za teboj!
Pusti svoj meč, svoj ščit, nič več v oklep svoje telo
ne skrivaj, ki bolj drag si mi kot zemlja in nebo!
Ti bobnov hrum je, čast, pogum več kot ljubezni raj?
Se ne bojiš,
da izgubiš
vse, preden boš nazaj?«
»Ne ustavljaj me,
ljubo dekle,
saj mi dovolj hudo
v deželi, kjer je človek zver, brez tebe mreti bo.
Življenje boj je, nepokoj, mir v njem nedosegljiv,
za srečo, dom mi ni, jaz bom vojak, dokler bom živ.«
»Šla za teboj bi, dragi moj v pekel, naj grem še tja,
kjer jok in kri moje oči bosta zastrupila.
Kot moški se
oblečem, le
da s tabo bom lahko,
kot tvoj moj meč bo glave preč drobil sovražnikom.
Oproda tvoj
bom, za teboj
povsod bom, kjer boš ti,
da šotor dom bo topel, bom skrbela vse noči!«
Že hrzata konjiča dva, s kopiti trkata,
Otokar in
z njim Gwendolin
na vojsko jezdita.
2. BOJ
Že sedem let krvav je svet, kost, koža so možje,
umazani,
pohabljeni
dom zreti hrepene.
Le eden je,
ki huje še
trpi od srčnih ran,
ki ni za plen
mu dragocen,
ves boj je, ve, zaman.
Da ščiti njo, ki nje telo objema v sanjah le,
komaj smehljaj,
besedo kdaj
ji da, v samoti mre.
To Otokar je, ki oltar oskrunil je premnog,
ki ne živi, kakor uči: »Ne ubijaj!« njegov Bog.
Nič Gwendolin
več kot rubin
ne iskri se zadnji čas,
srca želje
le skriti sme,
gori v nočeh ji pas.
Ni ženska več, ki svetli meč vihti, več ne ihti,
otroški smeh, svoj sen, kot greh prikriva in blazni.
3. SULICA IN SVETLOBA
Leži negibna Gwendolin, zagrinja jo tema,
ničesar ne spominja se, nikogar ne pozna.
Želela si živeti ni nesrečna več tako,
ko sulica ji sanjana predrla je telo.
Sonca privid megli ji vid, slepeči žarek zlat,
oklepa se
ga sred teme,
zdi angelov se brat.
Nekdo smehlja se ji z neba, za roko jo drži,
neskončno tih
ljubezni dih
nad njo neviden bdi.
Ji pravi, da prav kmalu šla bosta od tod nek glas.
to Otokar je, pravljičar, zamudil je svoj čas.
Vse mir je zdaj, vse luč, vse raj, vse, kot naj bi bilo.
Sred bolečin že Gwendolin ve, ozdravela bo.
4. PEVČEVA PESEM
Vsa vojska spi,
le Gwendolin
zre v zvezdnato nebo,
med cedrami lutnja zveni, glas plava nad vodo.
»Kdo, pevec, si,
ki tvoje oči
od vekomaj poznam,
božanski spev sem, tvoj odmev, ob tebi vse imam.«
»Ljubezen je
moje ime,
kot nebes sem prostran,
kot en obraz sva ti in jaz, kot val in ocean.
Lepota je tvoje ime, lesk zvezdnatih noči,
kjerkoli kdaj iskal sem raj, povsod bila si ti.
O tebi pel
sem, hrepenel
po tebi sem zgubljen,
brez smisla vse
bilo mi je,
zdaj sem kot spet rojen
Zdaj pesmi bo moje v nebo odmeval čisti glas,
ko vzamem te, da dam ti vse, objamem te čez pas.
Zvezde žare,
oljke šume
nad njima, ki v temi
si gledata
kot angela
v bleščeče se oči.
5. MEČ
»Zakaj odšla
si, ljubljena
od mene, Gvvendolin,
mar nisem ti bil vse, kar si želela, Gwendolin?«
Ni pisma zanj,
ki ves bolan
jo išče, kam, ne vem,
s kom je odšla,
izginila,
mu strla je srce.
Nje rok več ni,
ne smeha, ki
ga klical je z višin,
le pevec bo poslej lahko objemal Gwendolin.
Ve, Otokar, da sam je, star, ne bo je videl več,
blazno strmi v trudne dlani, ostal mu je le meč.