Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	. .	Lir	8.000
Letna inozemstvo ....	»	13.000
Letna inozemstvo, USA	dol.	15
Poštno čekovni račun:	štev.	24/12410
m	
	
Leto XXIX. - Štev. 13 (1446)
Gorica - četrtek, 31. marca 1977 - Trst
Posamezna številka Lir 150
Vrača DMnlld Ud na slneiskill Šalah Kremelj v iskanju zaveznikov
ZASEDBA ŠOL
V	sredo 16. marca so dijaki višjih srednjih šol v Trstu napovedali zborovanja. Najprej so zborovali po razredih, nato vsaka šola zase in nazadnje vse šole skupaj. Sklep zborovanja: večina dijakov se je izrekla za zasedbo šol.
Zakaj zasedba? Trst je na obrobju države, zato je sklep o zasedbi prišel tako kasno. Italijanske šole so že proglasile zasedbo ene prej, druge kasneje. Sledile so tudi slovenske šole.
Vzrok? Načrt Malfattijeve šolske reforme je dijaštvu nesprejemljiv, ker so tako rekli drugi v Rimu, Bologni, Milanu in Turinu. Nič pa ne upoštevajo, da je z Mal-fatlikevim načrtom predložen tudi načrt PCI in sledili bodo še drugi.
Kateri in kakšen bo dokončni? Tega ne ve nihče, ker je to odvisno od parlamentarne razprave. Naši dijaki zahtevajo, da bi moral Malfattijev načrt omenjati tudi slovenske šole. Prav. Jih omenjajo drugi načrti, ali pa bo treba še enkrat zasesti šole?
Zahtevamo samostojen slovenski šolski okraj. Kdo ga ne zahteva? Vse slovenske komponente od kulturnih, političnih, sindikalnih in šolskih so postavile to zahtevo že pred leti. Torej nič novega.
Zahtevamo šole v Slovenski Benečiji. Da, v Slovenski Benečiji in ne v Benečiji, kar pomeni nekaj drugega. Šole vseh vrst in stopenj, a je zanje treba najprej pripraviti temelje. To pa se ustvarja počasi. Odgovorne slovenske kulturne in politične organizacije že delajo to načrtno nad 30 let. S kolikim uspehom, bi bilo zelo koristno preveriti.
Dijake muči vprašanje brezposelnosti. Prav. Toda tisti, ki so resni in delavni, niso brezposelni. Delovnih mest je še vedno dcvolj na voljo zlasti za Slovence.
DIALOG MED KOMPONENTAMI
Starši, profesorji in zavodski sveti so lakoj stopili v stik s stavkujočimi dijaki. Mirno so se pogovorili med sabo, jim svetovali in nakazali poti, ki jih je treba ubrati v korist slovenski šoli in za rešitev vprašanj, ki tarejo dijake.
Toda iz teh pogovorov je bilo opaziti neko nezaupanje dijakov do staršev, profesorjev in izvoljenih zavodskih predstavnikov. čeprav so vsi ugotovili in pokazali na nerešena vprašanja, priznali dijakom upravičenost njihovih ukrepov, je pa vendar čutiti, da se dijaki bolj odpirajo političnim in sindikalnim predstavnikom, ki Popolnoma razumljivo morajo dati prav stavkujočim.
Vendar je iz treznih dialogov, zlasti s strani staršev, čutiti, da žele, da dijaki predvsem študirajo. Preveč stavk, povork in protestov polagoma zbledi pomen odprtih vprašanj. Dijaki naj vedo, da se vse slovenske kulturne, politične in sindikalne organizacije zanimajo za šolske probleme 'n to stalno, ne le sem in tja.
DEMAGOŠKO POROČANJE
Razumljivo je, da ob nenadnem nastopu vročega stanja na slovenskih višjih sred-11J ih šolah marsikdo skuša ribariti v kalnem. Tako smo brali v »Primorskem dnevniku« 17. marca, »da slovenska šola ne uživa avtonomije«. Za kakšno avtonomijo 8re tukaj, res ne vemo. Slovenske šole imajo v Italiji toliko avtonomije kot jo imajo italijanske.
Borimo pa se za lasten šolski okraj, ki Pa ho res izraz avtonomije. A teh okrajev še nimajo niti italijanske šole. Dva šolska zakona, ki ju ima slovenska šola, sta taka, kot sta. Zakaj sc ne zavzamejo slovenski Parlamentarci v Rimu, da bi stanje izboljšali?
»Včeraj so bile slovenske višje srednje s°le v Italiji že tretji dan zesedene.« (Primorski dnevnik 19. marca.) In Gorica ni v Italiji? V Gorici je bil reden pouk, le Predstavništva šole so se udeležila štiri-Urne stavke in sodelovala na manifestaciji v Tržiču, razen dijakov trgovske šole, ki
so stavkali, a le 19. marca in ne že tretji dan. Tudi izkrivljeno poročanje ni v korist slovenski šoli, ki mora hoditi svojo pot in ne posnemati italijanske šole, kjer imajo neke sile poleg istih problemov kot so naši, še svoje posebne in so stopile v stavko najprej iz tistih vzrokov.
VOLITVE V VSEDRŽAVNI ŠOLSKI SVET
V	nedeljo 27. marca so šolniki volili svoje zastopstvo v vsedržavni šolski svet. Po pooblaščenih dekretih pripada tržaški in goriški pokrajini eno mesto v tem svetu. Toda postava je dana, a zdaj pride ukana. Namesto da bi vsi šolniki lahko volili svoje kandidate in bi bil izvoljen tisti, ki bi prejel največ glasov, so smeli glasovati le učitelji, nižje srednje in višje srednje šole in to ločeno, ravnatelji pa so morali glasovati skupaj z ravnatelji italijanskih šol. Vrtnarice pa sploh niso mogle glasovati, ker naši vrtci niso državni. Farsa, ki ji ni para.
•	Graški škof Johann Weber je na avstrijskem radiu omenil tri znamenja katoliškega vernika: ob petkih se spominja Jezusove smrti na križu in se v nečem premaga; ob nedeljah se udeležuje mašnega bogoslužja v cerkvi lin s tem tudi druge spodbuja k zvestobi Kristusu; vsaj v velikonočnem času pristopi 'k zakramentom, to se pravi, se spove in prejme siv. obhajilo.
Sloviti avstrijski državnik 19. stoletja, knez Klement Metternich je nekoč zapisal te besede: »Sem človek proze, ne poezije. V družbenem življenju je treba delovati hladno, na podlagi opazovanja, brez sovraštva in predsodkov. Domišljija je nasprotnica zgodovine, ki pripozna le spoznanja. In samo to, kar obstoji, je lahko spoznano.« Te besede ustanovitelja moderne diplomacije lahko danes veljajo za marsikaterega državnika ali za sistem vlade. Politični realizem in hladno računarstvo zmoreta prebiti marsikako ledeno skorjo tudi v sodobnem diplomatskem življenju. Marsikdaj gre to še posebej na račun velikih sil, posebno tistih, ki jim ni za spoštovanje etičnih odnosov in moralnih vrednot nasploh.
Kot nalašč se morda zgoraj omenjeni stavki danes nanašajo na sovjetsko politiko, zlasti zunanjo. Res pa je tudi ta vsaj v sedanjem trenutku Carterjevih svaril Moskvi na račun človekovih pravic tesno povezana z notranjo. A prav v tem je možno videti težnjo kremeljskega vodstva, da skuša v nelahkem trenutku za svoj ugled v svetu zvrniti pozornost svetovne javnosti na druge probleme, ki so sami na sebi daleč od sovjetske
Po medili liceia „f. Prešeren
ti
Profesorski zbor slovenskega državnega liceja »France Prešeren« v Trstu čuti dolžnost, da po končani zasedbi slovenskih višjih srednjih šol — znanstvenega in klasičnega liceja, učiteljišča, trgovske akademije in strokovne šole — izoblikuje lastno oceno tega dogodka in s to oceno seznani v prvi vrsti starše naših dijakov in v drugi vrsti ostalo slovensko javnost.
Tej oceni se ne more izogniti ne samo zaradi izrednosti in odmevnosti samega dogodka, ampak tudi zato, ker so se vsa dejanja zasedbe odigrala v treh nadstropjih našega zavoda in tudi zapustila v njih svoje sledove.
Profesorski zbor hoče uvodoma poudariti, da se njegova ocena ne krije s tistim klišejem, ki so ga o dogodku skušala prikazati slovenska javna občila.
1. Tako imenovano »nujnost« zasedbe ne moremo oceniti drugače kot krilatico. Proti zasedbi namreč prvotno ni bilo samo slovensko učiteljišče, proti niso bili samo vsi trije maturantski razredi na znanstvenem in klasičnem liceju, proti niso bili samo mnogi dijaki in večina staršev, saj so se na sestanku od približno tridesetih prisotnih staršev javno izrekli za zasedbo samo štirje. Vse do predvečera so bile proti zasedbi vse — ponavljamo vse — politične platforme, ki se odražajo
v	slovenski narodni skupnosti na Tržaškem. že iz teh suhih dejstev je mogoče sklepati, tla v takšnem trenutku ni bilo ne nevzdržnih objektivnih ne psiholoških razlogov za akcijo, ki je za pol meseca ohromila pouk na štirih slovenskih šolskih ustanovah. Zasedbo je torej oceniti kot odmev akcije italijanskega dijaštva proti Malfattijevi reformi in ponekod celo proti Osimskemu sporazumu.
2. Da so ista slovenska politična predstavništva, ki so bila do predvečera proti zasedbi, takoj po zasedbi — in v tem jim je sledil sindikat slovenske šole — začela tekmovati v vdanem romanju na vrdelski grič in razglašati nujnost zasedbe, je nenačelnost, vredna Cankarjeve farse.
3. Dijaki so skušali utemeljiti zasedbo z vrsto zahtev, s katerimi se samoumevno strinja vsak Slovenec. Toda ta deklarirana idejna nadstavba zgubi dokaj svoje prepričljivosti ob neizpodbitnem dejstvu, da je zasedba pomenila tudi vdor tujega hu-
liganskega duha in sloga, ki nas razen v jezikovno in miselno peha še v nravstveno asimilacijo.
4.	Zasedbeni odbor je ob začetku zasedbe prevzel odgovornost, da bo zasedba potekala na dostojni ravni in ob varovanju zavodskega premoženja.
Profesorski zbor mora v tej zvezi pribiti, da so bili z dejanji, ki ne prenesejo opisa, žaljeni vsi tisti profesorji in dijaki, ki so krščanskega prepričanja, vključno s tistimi, ki vidijo v nekih idejnih simbolih — od križa do srpa in kladiva — stvari, ki jih je treba spoštovati.
Odlomljene mizne noge, sneta vrata omare, razbite šipe, pokvarjene naprave ob radiatorjih, manjkajoča razpela in ogledala, odtrgani zvočniki, razbite šipe protipožarnih naprav, pomazane stene celotne stavbe — te so v površnem opisu otipljive posledice devetdnevne zasedbe.
Resnici na ljubo pripominjamo, da se je zasedbeni odbor obvezal poravnati vso materialno škodo.
Poglavje zase, pravi muzej ogabnosti, je fizikalna učilnica, kjer je huligansko izživljanje doseglo svoj vrh, od početja z razpelom do napisov na tabli.
Za takšno neodgovorno razgrajaštvo, ki sega onkraj vsakršne idejnosti v čisto vandalsko destrukcijo, ne obtožujemo dijaštva v celoti: vendar ostaja dejstvo, da se do danes ni še nihče javno distanciral od takšnega početja.
Slovenski profesor bi izdal svoj poklic, ko ne bi izrekel svojega nedvoumnega NE! ob takšnem izživljanju na račun tiste slovenske šole, ki je sezidana na krvi mučencev fašističnega rodomora in borcev za svobodo.
Prav tako bi se vključil v šentlofjansko hinavščino, ko bi pritrdil občilom — od tukajšnjega slovenskega dnevnika do radia Trst A —, ki niso poznala drugačnega pristopa do zasedbe kakor pritrjujočega.
Profesorski zbor liceja »France Prešeren« na koncu izraža upanje, da bo slovenska šola po tej preizkušnji ob skupnem prizadevanju dijaštva, staršev, profesorjev in javnosti dvignila svojo kvaliteto in zastavila svoj korak za uveljavitev pravic, ki jih terja slovenska narodna skupnost od Milj do Trbiža.
Trst, 29. marca 1977
stvarnosti in tako skoraj cinično, mimo svoje zatiralne notranje politike prikazovati se z lepim obrazom v tujini v duhu hladnega političnega računa.
Tako lahko ugotovimo, da gre sedanja sovjetska politika prav v tem smislu v smeri iskanja zavezništev, in to posebej pri tistih državah Evrope ali Tretjega sveta, kjer ima ZSSR tako ali drugače pač večje možnosti za vsilje-nje svojih zunanjepolitičnih pogledov. In to tudi v znamenju navideznega nesebičnega prijateljstva oz. gospodarske in politične pomoči. V konkretnem primeru gre tu za zadnje sovjetske poteze na Finskem in v Afriki. Prej pa si oglejmo še morda po sebi važnejše aspekte sovjetske zunanje in notranje politike v zvezi z obiskom ameriškega državnega tajnika v Moskvi.
BREŽNJEV GROZI OB OBISKU CARTERJEVEGA ODPOSLANCA
Ni se še polegel odmev na težke besede glavnega tajnika KP Sovjetske zveze, ki jih je izrekel na kongresu sovjetskih sindikatov. Tu je Brežnjev z vso trdoto in odločnostjo zagrozil Ameriki, da ne bo več prenašal ameriškega »vmešavanja« v sovjetske zadeve. Dejal je, da je nadaljnji razvoj dvostranskih odnosov med Moskvo in Washingtonom na tej podlagi nepojmljiv. Sovjetski prvak je tu streljal s polnimi topovi na notranje oporečnike, ki jih je grobo označil za renegate, sovražnike svoje lastne domovine, povezane z imperialističnim rovarjenjem itd. To je seveda — vsaj glede na sovjetsko zunanjo politiko — verjetno v nekem oziru predvsem kritje notranjih potreb.
Ob prvem obisku ameriškega državnega tajnika Cyrusa Vancea v Moskvi je morda hotel Brežnjev pokazati ostre zobe ne toliko direktno Ameriki, pač pa svoji lastni vodilni kasti. Treba je namreč igrati na dvojne strune: na eni strani ohraniti videz trdne in močne roke navznoter, na drugi pa si ne popolnoma zapreti vrat za nadaljevanje odnosov z Washingto-nom, ki jih je nekoč tako spretno spletal Henry Kissinger. Pred vrati je namreč vrsta važnih dvostranskih dogovorov z ZDA in drugimi zahodnimi silami. Tu gre zlasti za razorožitev, pogajanja ekonomske izmenjave, v teku so priprave na bližnjo beograjsko konferenco o evropski varnosti (nadaljevanje Helsinkov!) in drugo. Ameriški zunanji minister je še prej zlasti na pogovorih v Bruslju z odgovornimi predstavniki Atlantske zveze nakazal pot za nadaljnje stike z Moskvo. Evropski vrh v Rimu pa je gotovo temu dal še pristanek EGS, ki hoče voditi vedno bolj samostojno a jasno politiko do vzhodnega bloka.
FINLANDIZACIJA VEDNO AKTUALNA?
Sovjetska zunanja politika je sploh zadnje čase postala spet precej razgibana, saj je prej že nekaj časa sem podlegla nekakemu počitku. Tako lahko beležimo zadnji čas razne premike vse sovjetske »trojke«. Brežnjev se raz-govarja kar doma z ameriškim državnim tajnikom, Kosigin je bežno obiskal Finsko, Podgorni pa je podvzel daljše potovanje po topli Afriki.
Zaustavimo se za trenutek v Evropi. Sovjetski ministrski pred-
sednik Aleksej Kosigin je pred dnevi obiskal Helsinki, kjer se je razgovarjal s finskim predsednikom republike Urhom Kekkone-nom. Moskva ima s Finsko že nekako tradicionalne vezi, ki jih je seveda pridobila s svojo politiko postopnega prisilnega varuštva nad svojo nordijsko sosedo, ki ji je v zgodovini vedno bila nekaka polkolonija. Finska nevtralnost je spet nekaka nujnost, ki so jo Finci sicer morali sprejeti, vendar so ohranili notranjo demokracijo. Zato mora tudi helsinška vlada budno paziti, da v čem ne vznevolji močnejše velike in zamerljive sosede, s katero je imela slabe izkušnje. Odtod tudi nekako že simboličen pomen v politični terminologiji izraza »finlandizacija«, ki pomeni nekako prisilno nevtralizacijo kake države (v glavnem — vsaj danes — v odnosu do sovjetskega bloka).
O čem sta se Kosigin in Kekko-nen pogovarjala? Verjetno o dvostranskih odnosih, gotovo pa sta se dotaknila tudi zapletenega mednarodnega položaja, ki je prav v Helsinkih pred dvema letoma za-dobil nove dimenzije na konferenci o evropski varnosti. Jasno je, da si Moskva želi nevtralizirati in »uspavati« čim večje število držav, zlasti strateško pomembnih, ker bi to pomenilo zanjo nemajhno uveljavitev na danes še razdvojeni svetovni šahovnici.
OBNOVLJENO ZANIMANJE ZSSR ZA TRETJI SVET
Sovjetski državni predsednik Nikolaj Podgorni pa se mudi že več časa v Afriki in s tem poudarja obnovljeno zanimanje Moskve za to celino oz. za Tretji svet in nevezane države sploh. Podgorni je obiskal že Tanzanijo in Zambijo, na programu pa so še obiski v Mozambiku in nekaterih drugih deželah. V Tanzaniji je bil sprejem sovjetskega gosta sicer prijazen, a ne prisrčen, medtem ko je bil ob prihodu v Lusako (Zambija) toplo pozdravljen. Tu je Podgorni, kot že prej v Dar es Sala-mu izjavil, da ZSSR odločno podpira boj vseh nesvobodnih in še pod kolonialnim režimom živečih Afričanov (kaj bi k temu npr. rekli Estonci ali Litvanci v sami ZSSR, da omenimo samo nekatere evropske neruske narode Sovjetske zveze?!). Sovjetski državni poglavar je vsem tem obljubil materialno in drugo pomoč, posebej še vsem osvobodilnim gibanjem.
Sovjetska zunanja politika je torej s tem obiskom Podgornega ponovno potrdila svoje zanimanje za Afriko, kjer je zadnje čase sicer izgubila na vplivu. Kako ga bo znala vnovčiti zanaprej, je pa drugo vprašanje. Nedvomno je Moskva s tem hotela tudi nekoliko ublažiti vpliv Kitajske, ki je z marsikaterimi afriškimi državami navezala prav tesne stike.
V	nekem intervjuju je znani sovjetski disident Leonid Pljušč rekel tole: »Vsi miti so škodljivi, tako neki slepi prosovjetizem kot tudi antisovjetizem.« To bodo verjetno spoznale tudi nekatere mlade afriške države (evropske so ga že davno), če jih prej ne bo doletela taka ali drugačna »finlandizacija«. Zato bodo,skušali v Moskvi podvojiti svoje sile (zlasti po padcu Indire Gandhi, ko se bo verjetno Indija nekoliko bolj odmaknila od ruskega obroča) in zato posvetiti svoje sile bolj afriški celini.
Kuba izvaža revulucijo
TEŽKA A ZVELIČAVNA DOLŽNOST
Sv. oče Pavel VI. je izrabil splošno avdienco v sredo 23. marca, da je opozoril na pomen, koristnost in osvobojujoči značaj spovedi. Dejal je:
Bližina velike noči nas vabi, da izpolnimo svojstveno dolžnost ob tem prazniku, to je, da se osebno in iskreno v zakramentu sv. spovedi obtožimo svojih grehov ter temu dodamo sklep poboljšanja. To je važna zapoved Cerkve in še vedno veljavna. Zapoved, sicer težka, a modra, zveličavna in osvobojujoča. Zapoved, ki se srečuje danes z dvojno težavo. Prva je praktična in zunanja, kako jo namreč izvršiti; druga je psihološka in notranja, kako v sebi oblikovati zavest krivde in kako premagati strah zaupati se, čeprav v vzdušju zajamčene absolutne tajnosti, duhovniku, to je poverjenemu predstavniku Cerkve in sprejeti obenem z odvezo naloženo pokoro.
Pri tem ugotavljamo, da postopno narašča neizpolnjevanje te spovedne prakse, kar je nujno povezano s skrivnostjo našega zveličanja in milosti božje. Da je današnji človek še vedno potreben sv. spovedi, ne potrjuje samo cerkveni zakonik, temveč tudi potreba, da v sebi obnavljamo krstno preroditev, ki jo kasnejši grehi vsaj zmanjšujejo, če ne že razdirajo. Poleg tega so vsem znane duhovne koristi spovedi, ki pripomore k zvestemu ter krepkemu pričevanju in izpolnjevanju naše vere.
Nimamo namena pri tem vršiti neke obrambe sv. spovedi, čeprav je ta utemeljena na zgodovinskem razvoju Cerkve, na psiholoških potrebah sodobnega človeka in na spoznanju, da brez nje ni pristne rasti v kreposti. Nam se zdi dovolj, če spomnimo na besede vstalega Zveličarja, ko je dejal svojim apostolom: »Mir vam bodi! Kakor je oče mene poslal, tako tudi jaz vas pošljem. Sprejmite Sv. Duha! Katerim boste grehe odpustili, so jim odpuščeni; katerim jih boste zadržali, so jim zadržani.«
Zakrament sv. spovedi je torej zakrament vstajenja mrtvih duš, zakrament oživljanja, zakrament življenja, radosti in miru. Je zakrament zdravljenja duše, vzgoje k oblikovanju krščanske osebnosti na vseh ravneh.
Naj zato verniki zatrejo v sebi vse pomisleke, ki jim jih morda ustvarja sedanja oblika spovedi. Naj vedo, da čeprav Cerkev v nekaterih primerih pristaja na skupno (kolektivno) spoved, je to še vedno izjema, ki ne daje dispenze od osebne spovedi. Ta ima izrazite prednosti: vzgaja človeka v razlikovanju med dobrim in zlim; oblikuje voljo za pozitivne kreposti in k izpolnjevanju dolžnosti; pomaga k spolnjevanju sklepov in k lastnemu ter bližnjega posvečevanju.
Naj vam torej prihodnja velika noč da srečo dobre spovedi in s tem veliki dar Kristusove zmage nad grehom!
noina oo mn
OKNO V DANAŠNJI SVET
• V Zah. Nemčiji je izšla knjiga »Božji pustolovci«, ki prikazuje delo nekaterih oseb, ki vršijo revolucijo v družbi na miren način s tem, da skušajo odpraviti za človeka nevredne razmere v krajih, kjer živijo. Taki vidni, čeprav malo poznani junaki krščanske ljubezni so npr. p. Sa-verimuthu v Colombu na Cejlonu, škof Joahim Rosario v Čittagongu v Bangladešu, pastor Otto Mey med Papuanci na No-
vi	Gvineji, p. Merten, apostol predmestij Akre v afriški državi Gana ali Tandhold Hansen, bivša danska športnica, ki deluje med Indijanci v južnoameriški državi Peru.
• V ZDA je bilo lani že 1.747 stalnih diakonov, 2.075 pa se jih je na to cerkveno službo pripravljalo. 90 odstotkov diakonov je poročenih in četrtina od njih je mlajša od 40 let. Med diakoni jih največ pripada španski jezikovni skupini, medtem ko je črncev le štiri odstotke.
• Izraelska država obstaja 29 let, pa je v tem času izšlo že 700 izdanj o Kristusu, ki so jih naipisa-li judovski pisci, deloma v Izraelu deloma drugod po svetu. Za Jude ostajata Jezusovo delo in nauk slej ko prej zanimivo, a tudi kočljivo vprašanje, ki ga pa nočejo več izbegavati z molkom.
★
ŠTEFAN TONKLI
GOLGOTA
Plamteče sonce otemni, gost mrak zagrne v plašč zemljo, tesnoba lega na ljudi, ozirajo se v križ, v nebo.
Na Golgoti Bog Sin visi — trpljenje je dopolnjeno, še z močnim glasom izroči Očetu dušo — v smrt telo.
Potres — Via zemlja drgeta in grobi se odpirajo, pretrgan zastor iz zlata.
Čuvaji se prestrašijo, poveljnik straže strt prizna:
Nedolžno kri prelili smo...
★
• Leta 1976 so češkoslovaške oblasti odvzele dovoljenje za pridiganje 60 katoliškim duhovnikom. Uradno je Cerkev ločena od države. S kakšno pravico si država potem prisvaja nekaj, kar ni njena stvar, ampak zadeva cerkvenih predstojnikov?
• V ZDA je bil imenovan za škofa nove škofije v mestu Biloxi (Missouri) črnec Joseph Howze, kar pomeni po besedah predsednika komisije ameriških škofov »zelo važen prispevek h gradnji ameriške katoliške Cerkve.«
• V novi deželni vladi Quebec (Kanada), kjer so Francozi v večini, je postal minister za delo jezuit Jacques Couture, svoj čas misijonar na Taivvanu.
• Lucija, edina od živih fatimskih pastirčkov, je 22. marca izpolnila 70 let življenja. Živi v ikarmeličainskem samostanu v mestu Coimibra na Portugalskem pod imenom s. Marija Lucija od brezmadežnega Srca.
• V ZDA je okoli osem milijonov oseb, ki so prišle v državo brez potrebnega vse-litvenega dovoljenja. Samo Mehikancev je pet milijonov. Katoliški škof Rene Gracida je v zvezi s tem priporočil ameriški vladi, naj vse te nezakonite priseljence pomilosti in jim tako omogoči človeka vredno življenje brez strahu pred izgonom iz države.
• V Franciji je 83 raznih verskih listov, župnijskih, škofijskih, redovnih in drugih, ki imajo naklado med 500 in 10.000 izvodi. Skoro vsi se borijo z denarnimi težavami.
IZ KANALSKE DOLINE
Iz Žabnic
Na zborovanju slovenske raziskovalne ustanove SLOR1 v Kulturnem domu v Trstu je nastopil tudi prof. Salvatore Venosi s poročilom o jezikovnih razmerah v Žab-nicah. Prof. Venosi je po rodu Žabničan.
V	svojem poročilu ugotavlja, da je bilo leta 1910 po neuradnem štetju ugotovljenih Slovencev 801, Nemcev 36. Pod fašizmom pa so ugotovili same »Italijane« in sicer leta 1931 kar 912. In tako še danes: leta 1971 je bilo »Italijanov« v Zabnicah kar 783.
Občina Trbiž pa je isto leto poslala središču za alpske raziskave v Bellinzoni (Švica) podatke o jezikovnem stanju na svojem območju. Po teh podatkih biva v občini Trbiž .1739 Slovencev, 1481 Nemcev, 1867 Italijanov odnosno 1352. V občini Trbiž pa večina slovenskega prebivalstva odpade prav na Zabnice.
Podatki iz povpraševanja stalnega prebivalstva v Zabnicah z lanskega leta kažejo, da govori slovensko 55 odst. prebivalcev, furlansko 20,5 odst., italijansko 33 odst. in 1,5 odst. nemško. Od vseh teh pa jih slovensko piše le 12 odst., nemško 33 odst. in italijansko kar 53 odst. Vzrok temu je, da iv kraju ni bilo nikoli slovenskega pouka. Pred prvo vojno so se starejši učili v šoli nemško, po njej pa mlajši italijansko.
Kulturno življenje in prireditve manjkajo v celoti. V cerkvi je služba božja ločena za italijansko in za slovensko govoreče.
Pripomniti bi bilo, da je v kraju začel pred leti uspešno delovati pevski zbor »Vi-šarski zvon«, a je po odhodu pevovodje prenehal. S podobnimi pobudami bi veljalo še poskušati. Kakor se je z uvedbo pošolskega pouka slovenščine, ki v Kanalski dolini ni zgolj materin jezik večjega dela prebivalstva, ampak tudi pomembna prednost v poklicu in v službi, za vsakega, ki je zaposlen v trgovini, gostinstvu, prometu in drugih panogah gospodarstva. Občina Trbiž sama vneto podpira sodelovanje s sosednjimi državami, poleg Avstrije še z Jugoslavijo. Zato je znanje slovenščine velikega pomena v praktičnem vsakdanjem življenju, posebno za tiste, ki jim je materin jezik in se v njem zlahka izpopolnijo.
Učenje slovenščine ni samo žrtev zvestobe narodu dn kulturnemu izročilu, ampak je danes v naših krajih še veliko bolj vsakdanja prednost in potreba.
■ Do sedaj največja nesreča v zgodovini civilnega letalstva se je primerila zadnjo nedeljo 27. marca na letališču Sta. Cruz de Tenerife na Kanarskih otokih, ki so del Španije. Sredi močne megle sta dva zračna orjaka tipa Boeing 747, ki imajo navzdevek »Jumbo«, ob istočasnem vzletu udarila drug ob drugega in se vnela. Eno letal je pripadalo ameriški družbi Panamerican in je imelo v sebi skupaj s posadko 406 potnikov; drugo je bilo last nizozemske družbe KLM z 243 potniki. Obe letali sta bili na »charter« (najetem) poletu. V obeh letalih je bilo 561 mrtvih. Do sedaj je največ smrtnih žrtev zahtevala nesreča turškega letala 3. marca 1974 na letališču Orly v Parizu. Tedaj je izgubilo življenje 345 oseb.
K Spet dve novi žrtvi v policijskih vrstah. Ko je Claudio Graziosi odkril na avtobusu v Rimu Marijo Pio Vianale, članico NAP-a (oborožene proletarske skupine) in jo hotel aretirati, ga je ustrelil njen pajdaš. Obema je uspelo pobegniti. Pri zasledovanju je bil s strani policije ubit še policist v civilu Angelo Cerrai, ki ga je policija zamenjala za napadalca. Zaradi prepogostih žrtev v vrstah policije narašča negodovanje med pripadniki varnostnih oddelkov. Svojim nadrejenim so že izročili dokument, v katerem zahtevajo polno preureditev policije, bolj učinkovite tečaje za policijske agente ter ustreznejše pogoje za zagotovitev javnega reda.
S V premogovniku Ostrava rna -Češkoslovaškem je ob eksploziji zemeljskega plina izgubilo življenje 17 rudarjev. 31. decembra lani je v bližnjem premogovniku iz istega vzroka bilo ob življenje 46 rudarjev.
BS S podporo liberalcev je britanski ministrski predsednik Callaghan rešil svojo laburistično vlado pred porazom v parlamentu. Pred glasovanjem se je povezal z liberalno stranko, ki jo vodi David Steel ter mu obljubil, da se bo vlada v bodoče posvetovala z liberalci o vsakem pomembnejšem vprašanju. Na ta način je prejel Callaghan zaupnico s 332 glasovi proti 298. Konservativci, ki jih vodi dinamična Margaret Thatcher, bodo morali torej še naprej ostati v opoziciji.
H Novi ameriški zunanji minister Cyrus Vanče se je mudil štiri dni v Sovjetski zvezi. Na dnevnem redu pogovorov so bila zlasti pogajanja za omejitev strateške oborožitve. Seveda pa je bila prisotno tudi vprašanje uveljavitve človeških pravic, za kar se novi severnoameriški predsednik Carter zelo zavzema. Sprejel je sovjetskega oporečnika Bukovskega, dopisuje se z Andrejem Saharovom in sploh rad omenja potrebo svobode v medsebojnih odnosih. To njegovo zadržanje je nagnilo Brežnje-va, da je na zasodanju sovjetskih sindikatov očital Carterju, da se vmešava v sovjetske notranje zadeve.
■ V Indiji so končali preštevanje glasov za indijski parlament. Opozizijska skupina, džanata imenovana, je prejela od 542 poslanskih sedežev 270 mest, kongres za demokracijo, ki se je povezal z džanato 28, do sedaj vladajoča stranka kongresa 153, komunistična partija 7, marksistična komunistična stranka 22, stranka Tamilov 20, Sikhi 8, neodvisni in drugi 21 sedežev.
V	treh volivnih okrožjih bodo volitve kasneje. Novo vlado je sestavil 82-letni Mo-rardži Desai, že nekaj let odločen nasprotnik Indire Gandhi, ki jo je obtoževal diktatorskih metod pri vladanju.
01 Komaj pet dni po umoru predsednika LR Kongo Ngoubija so trije neznanci umorili kardinala Emila Biayendo, ki je bil star 50 let ter ga je leta 1973 papež Pavel VI. imenoval za kardinala. Umorjeni kardinal je kljub marksistični usmerjenosti režima vzdrževal redne stike z domačimi oblastmi ter se je malo pred smrtjo Ngoubija sestal z njim.
Zastopniki koroških Slovcncev pri slovenskih škofih
Vsi slovenski škofje so v Ljubljani v ponedeljek 14. marca sprejeli delegacijo Narodnega sveta koroških Slovencev in Zveze slovenskih organizacij na Koroškem. Dr. Zvvitter je razložil, kakšen je trenutni položaj slovenske manjšine v Avstriji, dr. Grilc pa se je zahvalil slovenski Cerkvi za pomoč, ki jo nudi bratom na Koroškem.
Zastopniki koroških Slovencev so v dvournem razgovoru izrazili svoje želje in prošnje za posredovanje pri škofijskem ordinariatu v Celovcu in pri avstrijski škofovski konferenci, da bi sc izvedlo priporočalo sinode za poučevanje verouka v materinem jeziku in še v nekaterih drugih zadevah. Škofje so obljubili svoje posredovanje.
Dne 25. maja lani je kubanski vodja Fi-del Castro izjavil tedanjemu švedskemu predsedniku Olofu Palme, da bo polovica kubanskih čet v Angoli, ki jih je tam
15.000,	zapustila deželo do konca leta.
Na Kubi so 24. februarja lani objavili novo ustavo, ki označuje komunistično stranko kot »izvrstno vodilno silo v družbi in državi« in omenja »bratsko prijateljstvo s Sovjetsko zvezo in drugimi socialističnimi državami«.
Medtem ko Sovjeti dobavljajo Kubi vseh vrst orožje, se kubanske čete kot podaljšana roka sovjetske ormade udejstvujejo v cilju svetovne revolucije že po vsem svetu. Na ta način se sovjetska armada sama lahko drži nazaj in se izogiba mednarodnim krizam. V Južnem Jemenu je med gverilci 3.000 kubanskih vojakov. V Tanzaniji vadi 500 Kubancev pripadnike rodezijskega odpora; ti delujejo prav tako v Mozambiku. V Somaliji organizira 300 kubanskih specialistov »osvobodilno vojsko« proti Džibutiju. Kubanci se nahajajo nadalje tudi v Kongu (Brazzaville), v Gvineji, ekvatorialni Gvineji in v Alžiriji. Iz Sirije se je po oktobrski vojni umaknilo
4.000	kubanskih vojakov razen specialistov
Dejstvo, da smo se Slovenci po zadnji vojni v velikem številu razkropili po skoro celem svetu, ima to dobro posledico, da se je razširilo zanimanje za slovenski jezik. Bolj kot kdaj koli v preteklosti nas danes poznajo v ZDA, v Kanadi, v Argentini in drugod. Poznajo pa nas, ker so se rojaki v tujih deželah hoteli ohraniti Slovence in tudi mlade rodove seznanjati s slovenskim jezikom.
Nastale so tako v omenjenih deželah slovenske šale za slovenske otroke. Toda primanjkovalo je primernih učbenikov. Za v angleško govorečih deželah sta se take priprave lotili dve učiteljici na slovenskih šo-
Ruski sociolog Melin Agurski, ki živi sedaj na Zahodu, je v pogovoru za ruski obzornik »Ruskaja Misl«, izhajajočemu v Parizu, povedal, da je verski prerod »množic v Sovjetski zvezi vedno bolj očiten.
Po njegovih opazovanjih je udeležba pri službi božji začela naraščati po letu 1950.
V	zadnjih letih pa je ta težnja zajela vse sloje, predvsem izobražonstvo, pa tudi preprosti ljudje se vedno številneje vračajo k pravoslavni Cerkvi.
Novo zanimanje za pravoslavje potoka
za daljinske rakete in tanke. Te navedbe pa še zdaleč niso dokončne.
Še posebno pozornost je vzbudilo zadnje Castrovo potovanje po deželah afriške celine. Začel je v arabskih deželah kot sta Alžirija in Libija. Nato se je pomaknil k Rdečemu morju. Tam je obiskal Južni Jemen, Etiopijo in Somalijo. Pravijo, da je odgovorne oblastnike navduševal, naj se povežejo v konfederacijo. Seveda pod sovjetskim klobukom. Nato je šel v Tanzanijo, Zambijo, Mozambik. Tam ni več Arabcev. črnce je bilo treba seveda zagrabiti drugače, zlasti jih potrditi v borbi zoper beli rasizem, ki se bohoti v Rodeziji in Južni Afriki. Da ne bi bilo dvoma, v katerega službi je, je za njim prišel v Zambijo, Tanzanijo in Mozambik še predsednik SZ Podgorni. Kot nadzornik je prišel pogledat, če je Castro uspešno izvedel poverjeno mu nalogo. Če bi kdo tako ravnal v službi Sav. Amerike, bi bil hlapec ameriškega imperializma. Če se da na razpolago sovjetskemu .imperializmu, kot ga dosledno in upravičeno označujejo Kitajci, služi napredni stvari. Je pač tako, da kdor hoče biti slep, bo tak ostal, tudi ko bo udarce izkusil na svoji koži.
lah v ZDA, to sta sestri Milena in Breda Gobec. Za potrebe v svojih šolah sta začeli sami sestavljati učbenik za pouk slovenščine takih, ki govorijo angleščino, pa bi se radi naučili tudi slovenščine, ki je bila jezik njihovih staršev.
Iz takih praktičnih potreb je nastal učbenik, ki je sedaj izšed v tisku. Gre za veliko knjigo, ki obsega 333 strani. Učbenik je izšel v založbi Slovenskega ameriškega inštituta (Slovonian Research Center of Amerika) in stane sedem dolarjev. Kritika se o novem učbeniku zelo pohvalno izraža. Učbenik ne obsega samo slovnice, temveč tudi vaje, borila in pesmi.
v dveh smereh: eni so lojalni do države in vlade, drugi pa v oproki z režimom. K tej slednji je prištevati tudi lajno gibanje »Samizdat«, v katerem izdajajo iz rok v roke knjige in liste.
Velik dotok novih vernikov zaznavajo tudi protestantske Cerkve, posebno baptistična in binkoštna. Sociolog Agurski sodi, da jih privlači predvsem občestveno življenje znotraj teh Cerkva. V vseh teh pojavih vidi tudi močan duhovni in politični dejavnik za prihodnost.
   ...........................................................................................    mu.....................................................................
Vprašujete
Odgovarjamo
Neduhovniška dejavnost
duhovnikov
Popolnoma se strinjam z odredbo sv. očeta, da ženske ne smejo imeti dostopa v duhovniško službo. Po mojem skromnem mnenju, pa bi se tudi duhovniki ne smeli podajati v laične službe. Tako npr. slišimo duhovnika iz Trsta, ki nastopa v solo-koncertih po radiu. Drugi že več let opravlja službo opernega kritika po radiu. Ali sodi v duhovniški delokrog, da mora biti navzoč pri vsaki operni izvedbi in jo strokovno ocenjevati? Tretjega pa slišimo v rubriki »Družina v sodobni družbi«. Pa ne iz dušnopastirskega stališča, temveč čisto statistično, kronološko, brez kakršnekoli povezave s Cerkvijo. Vsa ta opravila jemljejo duhovniku nemalo časa in vprašam se, kakšen doprinos naj bi imela ta njihova dejavnost v službi Cerkve, v korist bližnjega ali za lastno posvečenje?
Dušnopastirsko delo, če ga hočejo res vestno opravljati, mladinske organizacije, katehizacija, obisk bolnikov in vse drugo podrobno delo, jim daje čisto dovolj zaposlitve. Ali jim gre bolj za hobby ali pa morda za zaslužek? Jezus je rekel: »Iščite najprej božjega kraljestva in vse drugo vam bo navrženo/«
Saj imamo tudi duhovnike pisatelje, pesnike, glasbenike, v misijonih tudi tehnike, zidarje, inženirje in še kaj, toda ti nimajo nič skupnega z omenjenimi primeri.	A.	F.,	Trst
O ženskah v duhovniški služba smo v našem tedniku že nekajkrat pisali in izrazili razna mnenja. Vi se strinjate z odredbo, da ženska ne more biti duhovnik, marsikdo se pa ne in v tem mi nič čudnega. Predaleč pa greste, ko duhovnika izločate
iz laične dejavnosti. Pri tem -pozabljate, da je duhovnik prav navaden človek, zato pa poleg svojega poslanstva čuti veselje tudi za druge dejavnosti, ki se z njegovim poklicem čisto lahko ubrano spopolnjujejo in mu pripomorejo k tistemu notranjemu miru in ravnotežju, ki daje človeku moč, da živi v zagonu in navdušenju. Ljudje smo tudi po naravi in značaju različni: popolnoma zgrešeno in tudi škodljivo bi bilo zahtevati, da se vsi spoprimejo z življenjem po istem vzorcu. Tudi Kristus ni nikoli pričakoval od Petra isto kot od Janeza.
Sprijazniti se moramo tudi z dejstvom, da Cerkev danes ne plava več v srednjeveških oblakih, ampak je stopila na trda tla, kjer se mora v težkih pogojih soočati s stoterimi silami. Duhovnik, ki se udejstvuje tudi ma laičnem terenu, pride tako v stik z mnogimi ljudmi, ki so morda vero zgubili ali pristnega krščanstva niti ne poznajo. Tu se da evangelij izpričevati morda močneje kot kjerkoli, vsako duhovnikovo delo lahko postane za bližnjega prepričljiv nauk, močnejši od nedeljske pridige. Cerkvi to ne škodi, pač pa ji prinaša ugled tako med delavskim slojem kakor med izobraženci. Gotovo bomo našla tudi pohujšljiive primere, a zaradi teh ne bomo sodili. Kdo bi obsodil apostole, ker je bil med njimi Juda Iškarjot?
Sicer pa je skoraj odveč razlagati Slovencu pomembnost duhovnikove vloge na vsakem področju. Lahko bi naštevali brez konca strokovnjake posebno v kmetijstvu, učitelje, pesnike, pisatelje in filozofe, znanstvenike in umetnike. Vse to pa ne velja samo za misijone, kot cenjeni bralec misli. Zakaj v misijonih ja, doma pa ne? Mar ni za duhovnika ves svet misijon? Res je Jezus rekel: »Iščite najprej božje kraljestvo...«, a neznani bralec mora vendar upoštevati možnost, da se božje kraljestvo gotovo ne išče samo na tisti način, ki si ga on predstavlja.
Danilo Čotar
Nov slovenski učbenik
Verski prerod v Rusiji
SKPD i Gorici zičtta z urnim Irtom
V	našem listu smo že poročali o nedavnem občnem zboru, ki ga je imelo Slovensko katoliško prosvetno društvo »Mirko Filej« v Gorici. Pred kratkim se je prvič sestal novoizvoljeni odbor in si porazdelil funkcije. Predsednik je ponovno Viktor Prašnik, za podpredsednika je bila izvoljena Ljubka šorli Bratuž, tajnik pa je postal Ivo Bolčina. Ostala mesta v odboru imajo Franka Žgavec (blagajna), Bruna Petruša (zapisnikar), Silvan Kerševan (glasbena šola), Verena Koršič (zbor Lojze Bratuž), Marilika čotar (organizacija), Niko Klanjšček (gospodar) in Andrej Bratuž (propaganda).
Prav je, da tu na kratko zabeležimo nekaj najpomembnejših dejavnosti gori-škega društva. Predvsem naj poudarimo, da je SKPD v Gorici pravzaprav prvo tovrstno društvo, ki je začelo v povojnem obdobju z razgibano prosvetno dejavnostjo na Goriškem. Z vso vnemo je gojilo zlasti glasbeno in dramsko dejavnost, za kar imata največ zaslug pokojni prof. Mirko Filej ter Maks Komac kot režiser. SKPD je že takrat bilo nekako gibalo vsega kulturnega življenja na Goriškem in prav iz njegovih vrst je zrasla zamisel o ustanovitvi širše prosvetne centrale, ki je nato postala Zveza slovenske katoliške prosvete s prof. Filejem kot prvim neutrudnim predsednikom. Tudi vse večje prosvetne prireditve, 'ki so še danes v polnem razvoju,, so nastale prav v okviru delovanja SKPD v Gorici. Tako lahko beležimo v Marijinem domu na Placuiti prve Cecilijanke, najprej v obliki tekmovanj, nato v obliki pevske revije. Enako lahko rečemo o prvih božičnih koncertih v stolnici.
Tudi zamisel o tesnem sodelovanju in povezavi s prosvetnimi dejavniki na Koroškem in na Tržaškem je izšla prav iz vrst
SKPD v Gorici. Čas po vojni je bilo namreč najbolj živo čutiti potrebo po tesnejšem povezovanju z bratskimi kulturnimi središči v Trstu in Celovcu. Še se lahko spominjamo prvih navdušenih koroških večerov z dijaškimi in pevskimi, nastopi ter bogate izmenjave izkušenj s tržaškimi kulturniki ob večjih srečanjih, ko se je pravzaprav programiralo vse prosvetno delovanje v našem zamejstvu. In v vsem tem je stalo v prvi vrsti prav SKPD v Gorici s svojimi pomembnimi kulturnimi delavci.
To je le bežen pogled nazaj v čas, ko je goriško SKPD vodilo vse kulturno delovanje v goriškem mestu in okolici. Ne smemo pa misliti, da je to sedaj le še samo zgodovina ali kulturna kronika. Danes je SKPD v Gorici vedno živo telo, ki plodno razvija (čeprav včasih v drugih oblikah) svoje delovanje. Ne bomo se tu spuščali v podrobne navedbe delovanja zadnjih let društvene aktivnosti, saj o tem stalno poroča naš tisk. Naj gre pri tem za koncerte ali dramske prireditve, gostovanja ali kulturne večere, predavanja ali razstave, vse sodi v nenehno življenjsko voljo goriškega društva. SKPD in z njim povezan zbor »Lojze Bratuž« .pomenita danes kot včeraj pomemben dejavnik v kulturnem izživljanju goriških Slovencev, mimo katerega ne bo mogla nobena narodno-kultuma zgodovina. Naj vse to ne izzveni kot nekaka pretirana hvala ali klic po monopolu, pač pa kot objektiven prikaz rasti in vedno aktualne vloge goriškega društva.
V	Katoliškem domu v Gorici bo v torek
5.	aprila ob 20.30 gostovalo Slov. primorsko gledališče iz Nove Gorice z Goldonijevo komedijo »Pahljača«. Igra je za gori-ški abonma.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
V	Parizu želijo imeti Slovenski dom
Ko je za novo leto bil v Parizu zbor »Lojze Bratuž«, smo se lahko od blizu prepričali, kako živijo slovenski rojaki v francoski prestolnici. Materialno so si opomogli tako, da problemov za vsakdanje življenje nimajo večjih kot jih imajo drugod.
Toda človek ne živi samo od kruha. To postane tem bolj očitno, ko se rešijo glavni eksistencialni problemi. Tako sedaj občutijo v Parizu potrebo po nekem stalnem in primernem središču za zbiranje slovenske skupnosti v tem velikem mestu; občuti se potreba po Slovenskem domu podobno kot jih imajo drugod, kjer živijo Slovenci v večjem številu.
V	Parizu bi tako središče bilo še bolj potrebno ne samo za rojake, ki tam živijo, ampak tudi za tiste, ki prihajajo v Pariz zaradi študijev ali zaradi opravkov ali samo kot turisti na obisk. Kako prijetno je, če prideš v neko veliko tuje mesto, pa veš, da je nekje hiša, kjer te po slovensko gostoljubno sprejmejo, kjer se lahko srečaš z rojaki, ikjer ti priskočijo na pomoč v Prvi potrobi, ki je zmeraj najtežja. Za tam bivajoče je pa tako središče potrebno še zato, da se ohranja slovenska zavest in da se ohranja stik s slovensko Cerkvijo in se dobijo spodbude za krščansko življenje.
Iz teh in sličnih razlogov so lansko leto začeli resno misliti na uresničitev zamisli ° Slovenskem domu v Parizu. Pobudo sta vzeli v roke Slovenska katoliška misija in Pa Društvo Slovencev. Osnoval se je od-
bor za Slovenski dom v Parizu, katerega izvršni člani so Ciril Guštin kot blagajnik, Nace Čretnik kot predsednik in Jože Flis, tajnik.
Ta odbor je že šel na delo. Široko je razpredel akcijo za zbiranje prispevkov za novi dom. Akcija poteka predvsem v Parizu in v Franciji, saj bo novi dom služil predvsem tem rojakom. Potem so akcijo razširili na Severno Ameriko, tako na Kanado kot na ZDA. Tam je veliko rojakov, ki so prišli v novi svet prav po posredovanju Slovenske katoliške misije v Parizu. Odbor se pa obrača na rojake tudi drugod po svetu, da bi priskočili na pomoč za Slovenski dom v Parizu.
Do novega leta je odbor nabral 137.219 frankov. Toda to je še dosti premalo, da bi mogli misliti na nakup primerne hiše v Parizu. Zato tudi tukaj v našem listu priporočamo, da bi pomagali našim rojakom v Parizu, da pridejo do lastne strehe. Denar je mogoče nakazati na poštni čekovni račun PARIŠ 19 285 04 F, MISSION CA-THOLIOUE SLO V EN. E; 7, rue Guttenberg, 75015 Pariš. Darove je pripravljena sprejemati tudi uprava našega lista.
RAZGOVOR z žrtvami potresa
Marsikaj me ovira, da bi smel objaviti vse, kar mi zaupajo potresenci ob mojih pogostih obiskih v Benciki Sloveniji.
»Čutimo se osamljeni,« mi tožijo. »Vse bi se dalo laže prenesti, če bi nam bila dobrota ljudi bližja in bi se nam bolj pomagalo. Res so uradni krogi mnogo storili za nas, vendar jih ne bomo preveč hvalili. Veliko posameznikom obljubljajo, malo pa dajo. Sedaj nam izročil jejo barake. Veseli smo jih, a pri tem nas že moti negotovost: Kdaj se bomo preselili v hiše? Koliko bo oblast zanje prispevala? Nas ne bo preveč finančno obremenila, ko drugih dohodkov skoro nimamo kot priložnostno delo? Mi hočemo ostati, kjer so stale naše hiše, kjer smo imeli živino. Po potresu je vse ostalo pod grobljami...«
Stara mati med jokom: »V življenju smo samo trpeli. Na stara leta smo ostali brez hiše in nimamo prav nič. Če morete, prinesite nam kaj za jesti.«
Dve ženici in star mož tožijo: »Uboga naša hišica! Cerkev se je zvrnila nanjo in jo uničila. Hvala Bogu, da smo ostali živi! Kako hudo nam je, da moramo na stara leta znova začenjati! Pridite nas še obiskat, ker smo zelo potrebni dobre in tolažilne besede.«
Mati z bolnikom doma: »Lepo vas prosiva, dajte kaj tudi nama! Usmilite se naju!«
Skoro vsi potresenci so se že vrnili domov, tako da se je moja dejavnost med njimi povečala do skrajne meje. Nič niso zahtevni in globoko so hvaležni za vsako stvar, ki jo prejmejo. Vsakikrat mi naročajo, naj se kmalu vrnem in jim prinesem, kar potrebujejo. Težko mi je, ker večkrat nimam sredstev, da bi jim omogočil, česar si želijo.
Moja dejavnost obsega sledeča naselja in vasi Slovenske Benečije: Čenebola, Su-bid, Prosnid, Černeja, Tipana, Platišče, Brezje, Vižont, Debelež, Krnahta, Viskor-ša, Sedlišča, Ter, Simač, vso Rezijsko dolino in še druge kraje. Ne pozabimo teh ubogih ljudi! Če kaj darujete, pomagajte najprej našim potrebnim bratom, žrtvam potresa. Veliko od vas pričakujejo, ne razočarajte jih! Bodite z njimi za praznik Gospodovega vstajenja! Vse za žrtve potresa v Beneški Sloveniji! V njihovem imenu vas prosi in se vam zahvaljuje
Lojze Gorkič via don Bosco 2 - 33100 Udine
Bralci pišejo
e Tudi Zahodna Nemčija doživlja osip duhovniških poklicev. Lani je bilo 168 no-vomašnikov. Vendar je upanje, da se bo v nekaj letih položaj izboljšal. Preteklo jesen je stopilo v nemška bogoslovja 492 kandidatov za duhovništvo, kar je za 70 več kot leta 1975, medtem ko jih je stopilo lota 1972 v bogoslovje komaj 312.
Slovenski radio Trst A ali hrvaški radio Zagreb?
Ne morem si kaj, da ne bi napisal naslednjih vrstic. Imam to srečo, da sem od poldne do ene doma ter med kosilom lahko poslušam radio Trst A. Vendar se pogosto sprašujem, če nisem slučajno odprl sprejemnika za radio Zagreb. V oddaji »Glasba po željah« namreč skoro ne slišiš drugega kakor same hrvaške popevke »Nema više ljubavi«, »Skalinada«, »Tata, kupi mi avto« in podobne. In to vsak dan. Saj se še belega kruha naveličaš, ne pa vedno enake muzike...
Sprašujem se tudi: kdo sploh programira te oddaje. Kajti če poslušalci, ki navadno voščijo svojcem ob njih praznikih, zahtevajo te pesmi, bi bila dolžnost vodstva radia Trst A, da jim svetuje, naj se obrnejo rajši na kako drugo postajo. Smo ali nismo Slovenci ali smo pretirani svetovljani, ki jim je domač kruh postal neužiten?
M. Š., Gorica
Podelitev nagrade iz sklada Dušana Černeta
V	ponedeljek 28. marca je bila podeljena v prostorih Društva slovenskih izobražencev v Trstu nagrada iz sklada Dušana Černeta, namenjena posamezniku ali organizaciji, ki se je v preteklem letu posebno odlikovala na področju časnikarstva, pri širjenju idej slovenstva, demokracije in krščanstva.
Nagrado je takrat prejela revija »Zaliv«. Odgovorni urednik Milan Lipovec, ki je v imenu revije prevzel nagrado, je v krajšem govoru podal idejni profil »Zaliva«. Glavni urednik in ustanovitelj Boris Pahor je nadrobneje poročal o vlogi in ciljih revije. Matejka Maver in Livij Valenčič sta nato prebrala nekaj odlomkov iz »Zaliva«.
O	utemeljenosti nagrade reviji »Zaliv« je spregovoril prof. Zorko Harej. Poudaril je visoko kulturno raven revije in njeno pluralistično odprtost za vse ideje.
Spominski govor o Dušanu Černetu, ki je umrl pred dvema letoma, je imel Saša Martelanc. Orisal je njegovo osebnost, zavzetost za slovenstvo in demokracijo, ki je v današnjem času še posebej pomembna in potrebna.
V	nedeljo 3. aprila ob 17. uri bo v Finž-garjevem domu na Opčinah prireditev
MATI, TVOJE OCI
Prisrčno vabljeni!
Seminar za slovenske šolnike
V ponedeljek 28. marca se je začel v Trstu petdnevni vsakoletni izpopolnitveni seminar za učitelje in profesorje slovenskih šol. Prva dva dneva sta bila posvečena skupnim vprašanjem o problemih slovenske kulture in slovenske narodne zgodovine. V sredo in četrtek je profesorjem slovenščine predavala prof. Pogorelec o stilistiki in literarnih oblikah. Učitelji pa so se zbirali po skupinah in obravnavali vprašanje o delu z učenci, ki imajo težave v dojemanju, o pouku telovadbe in nekatera poglavja iz slovenščine.
Uradna otvoritev je bila v ponedeljek ob navzočnosti prefektumih, šolskih, deželnih in pokrajinskih krajevnih zastopnikov ter uradnih zastopnikov iz matične domovine.
Mavhinje
V ponedeljek 21. marca nas je zapustila naj starejša vaščanka 94-letna Pavla Dobravec por. Širca. V našo vas je prišla s Tolminskega. Življenje ji ni bilo lahko. Vzgojila je pet otrok v krščanskem duhu. Veliko kraškega mleka je znosila v Trst, da bi kot vdova preživela družino, kljub šibkemu zdravju in težkim preizkušnjam. Zadnja leta je veliko bolehala ter bila tudi v bolnišnici, toda vse trpljenje je znala prenašati s krščansko bogovdanostjo.
V sredo smo jo spremili k večnemu počitku. Pogrebno bogoslužje je vodil nečak prof. Otmar Čmilogar, ki je v homiliji poudaril pomen dobrih del za vsakega kristjana. Domači župnik dr. Markuža se je pa ob koncu sv. maše zahvalil pokojni Pavli za zgled, ki ga je nudila vsemu farnemu občestvu. V svojem življenju se je odlikovala kot dobra žena, krščanska ma-
ti in zavedna Slovenka. Bila je tudi zvesta bralka slovenskega verskega tiska. Bog ji bo bogat plačnik!
Nov roman Fulvia Tomizze
Fulvio Tomizza je dokončal novo literarno delo, roman z naslovom v izvirniku »La miglior vita« (Boljše življenje). V njem opisuje mrzlično in stalno preseljevanje ljudi iz notranjosti k morju, ljudi, ki jih sili tesnobno iskanje nove civilizacije in stika z drugimi narodi. Vse to v zapiskih istrskih župnikov, kar je pisateljeva pretveza, zadobi skoro epski značaj. Knjigo tiska Rizzoli, izšla pa bo predvidoma konec marca.
To je knjiga, ki hoče — kot je poudaril pisatelj sam — opisati skoro tri stoletja istrske zgodovine. Novi roman je za avtorja njegovo najbolj zrelo in pomembno delo, ki obenem postavlja bistveno ekisiten-cialno vprašanje. Ko je namreč kdo izmed teh blodečih izseljencev umrl, so župniki vedno zapisali v svoje matične knjige, da je »odšel v boljše življenje«.
Pisatelj je bil kar dvakrat Vključen med finaliste literarne nagrade »Campiallo«. V teh dneh se je vrnil z uspele turneje po Jugoslaviji, kjer je spremljal ansambel Stalnega gledališča Furlanije-Julijske Benečije na turneji s priredbo Cankarjevega »Idealista«.
FI L M
Film o Kristusovem življenju
V nedeljo 27. marca zvečer je začela italijanska televizija predvajati kot nadaljevanko Zeffirellijev film »Jezus iz Nazareta«. Predvajala ga bo še pet nedelj zaporedoma ob 20.40. Prav v tem času ga bosta prenašali tudi televizijska mreža v ZDA in v Vel. Britaniji. Računajo, da bo film videlo okoli pol milijarde ljudi.
Znani italijanski režiser se je z delom ukvarjal dve leti in skušal podati Kristusovo življenje sledeč svetopisemski pripovedi. Film traja približno šest ur in sta ga proizvedli italijanska RAI in britanska neodvisna televizijska družba ITC. Snemanje se je odvijalo skoraj izključno v raznih krajih Tunizije in Maroka. Pri delu je sodelovalo 240 filmskih igralcev in na tisoče preprostih ljudi. Pri mnogih, tudi stranskih vlogah, so sodelovali svetovno znani igralci kakor Lavrence Olivier, James Mason, Rod Steiger, Anthony Quinn, Claudia Cardinaie, Renato Rascel in drugi. Mnogi od teh igralcev so sprejeli za svojo vlogo dosti nižje honorarje kakor pri drugih filmih. Odraslega Kristusa igra Anglež Robert Povvell, Marija je angleška igralka Olivia Hussey in Jožef Grk Yorko Voyagis.
V nedeljski prvi epizodi smo lahko videli, da je film pripravljen zelo skrbno in tudi verodostojno. Medtem ko si dogodki sledijo kot v življenju preproste judovske družine, nam režiser spretno in nevsiljivo prikaže čudežni božji poseg v dogodke in uresničenje starozaveznih prerokb. Vtis smo imeli, da je hotel Zeffi-relli podati resnično zgodbo o Kristusu, Bogu in človeku, in se ni hotel spuščati v osebna in dvomljiva tolmačenja. Izbral je pravo smer, kar je za današnji film prava redkost.
mn   uimmiimmimmimiiimmim   milimi     minimum     imunim        ...................................................................................................................................................................................................................
ANDREJ MAJCEN SDB
Tri tedne pri slovenskem kirurgu dr. Janežu
(Priredil Anton Vode SDB)	(2)
Da bo bolj 'pregledno, bom mešal dvoje: to, kar piše p. Crotti, in to, kar dostavljam jaz osebno pod značko AM (Andrej Majcen.
DR. SCHWEITZER DALJNEGA VZHODA
Paier Anton Crotti piše pod naslovom »Veliki misijonarji«: Dr. Janež pripada ma-■ošlevilni skupini velikih mož, ki ne delajo samo za on narod, ampak za vse človeštvo. Lahko bi ga imenovali dr. Schvvei-Izerja Daljnega vzhoda, z razliko, da lega Svetowno znanega zdravnika naš doktor cc'o prekaša tako po svojim mišljenju, P°sel>no pa še po svoji skromnosti in po sv°jem zasebnem življenju, po delu in ga-ranju za ubogo bolno človeštvo.
AM: Res je tako. Mesec dni sem bil v
^nišnici ter sem videl in slišal, kako ka-'"iljanci, bolničarke, posebno pa še bolni-
ki in drugi ljudje hvalijo tega izrednega človeka, ki pozablja nase ter se daje in zopet daje noč in dan vsem in vsakemu. Je pravi čudež, pravijo, kako on vse to zmore, ko je vedno na nogah, vedno pri delu, tako da se niti ne ve, kdaj ima svoje borno kosilce in kdaj gre spat. Te dni sem imel priložnost govoriti z jezuiti, dominikanci, salvatorijanci, lazaristi, viato-rijanci, betlehemiti, z raznovrstnimi sestrami, duhovniki in mnogimi drugimi, ki jih je ali ki jih bo operiral. Pridejo in se zaupajo njemu, ne samo s Taivvana, ampak tudi iz Hongkonga, s Tajskega, s Filipinov; iz Indonezije je prišla neka gospa iz Džakarte.
Pater Crotti piše: Dr. Janež je že 30 let misijonski zdravnik. V tem času ni šel nikoli domov, nikoli na zaslužen oddih ali na počitnice. Pred 30 leti se je ta, že takrat znani kirurg odpovedal veliko obetajoči zdravniški karieri ter se kot misijonski zdravnik odpravil delat med Kitajce. Štiri leta je delal na kitajski celini in sedaj že 25 let dela na velikem otoku, ki se mu po kitajsko pravi Taivvan, Portugalci pa so ga krstili za Formozo. V teh 25 letih
<4
O tem otroku pravi dr. Janež: »Mene malo
zanimajo hvale po časopisih. Moje veselje je, da vrnem mladi materi po težki operaciji zopet ljubega sinčka, ki bi brez operacijskega posega bil sedaj že med mrtvimi...
ni nikoli zpustil Formoze. Rojen pa je bil pred 64 leti v okolici Ljubljane.
KAKO JE RASEL V MISIJONSKEM POKLICU
AM: Povabil me je v svojo sobico, skuhal ekspresno kavico in zavrel pristno hrenovko. Potem si je prižgal cigareto in jo tu pa tam otresel na pepelnik, medtem ko se je najin pogovor prisukal na njegov misijonski poklic. Čutil ga je že od mladih nog, z njim vred je rasel in se razvijal, dokler ni dozorel. Veste, prosil sem očeta, da bi šal študirat na klasično gimnazijo. Oče me premeri in vpraša: Zakaj? Sam ne vem, zakaj sem bleknil: Hočem biti misijonar na Kitajskem! »Kaj brbljaš, li mlečnozobnik!« mi je zabrusil oče in me poslal na klasično.
Profesor v šoli vpraša: Kaj deli Kitaj-
sko na dvoje? Nobenega odgovora. Tudi Janež nič ne zine. Pa ga je profesor po-gruntal, menda iz svetlikajočih se oči, in pravi: No, Janez, pa ti povej! Vstal sem in se odrezal: To je reka Cjan... Kitajska me je nekako vedno mikala. Mamica ga je bila vesela, saj je tako lepo ministriral, da se je še ona pobožno udeleževala maše in obhajila.
Pater Crotti: Mamica je želela, da bi Janez postal duhovnik. To je pač največje veselje za pobožno in sveto mater. Toda Janez je kmalu spoznal, da to ni njegova pot, in se je odločil za medicino, da pomaga malemu človeku.
AM: Gospod doktor je napravil par korakov po sobi in vzdihnil. Zabolelo je mamico, ko sem ji prinesel v podpis formularje za vpis na univerzo. Tri dni ni nič jedla, samo jokala je in se žalostila. Jaz pa sem bil tudi trmast in iz trme nisem jedel par dni. Po kitajsko se reče: »Fa pici«; in Kitajci mi še sedaj pravijo, da sem dober zdravnik, a tudi rad »fa pici«, pa brž dostavijo: Saj ima prav, če je nekoliko siten in natančen...
(Drugič naprej)
1^3*1*5'
Veliki teden v slov. duhovniji v Gorici
Veliki četrtek: Ob 20. uri sv. maša v spomin zadnje večanje; od 21. do 22. ure če-ščenje za žene im dekleta; od 22. do 23. ure češčenje za može An fante, vse pri Sv. Ivanu.
Veliki petek: Pri Sv. Ivanu obredi ob 17. uri; ob 20. uri zadnja postna pridiga na Travniku.
Velika sobota: Pri Sv. Ivanu obredi velikonočne vigilije ob 19.30.
Velika noč: Vstajanj sko slavje v stolnici ob 6.30: procesija, sv. maša in blagoslov jedil.
Iz delovnega programa Sveta slovenskih organizacij
Svet slovenskih organizacij (SSO) je imel pretekli teden sejo, na kateri tje razpravljal o raznih zadevah, posebno še o proslavi Vinka Vodopivca. Kot znano, bo' letos v juliju poteklo 25 let od smrti tega našega primorskega skladatelja, v januarju pa bomo obhajali stoletnico njegovega rojstva. SSO je sklenil, da se tega jubileja spomni z veliko ljudsko veselico na prostem in sicer v Doberdobu. Slavje bo v nedeljo 19. junija. Na sporedu bodo samo Vodopivčeva dela in sicer spevoigra »Kovačev študent« ter nastop nekaterih zborov, ki bodo izvajali Vodopivčeve skladbe. K sodelovanju bodo povabljeni razni zbori in igralska skupina iz Trsta, ki bo postavila na oder »Kovačevega študenta«. Podrobneje bomo o tem še poročali.
Odlikovanje Huberta Močnika
Zveza kulturno prosvetnih organizacij Slovenije je ob koncu lanskega leta podelila našemu zamejskemu šolniku Hubertu Močniku odličje Svobode z zlatim listom in sicer za zasluge na kulturnem področju. Taka odličja deli ZKPO Slovenije vsako leto najbolj zaslužnim osebam. Hubertu Močniku je bilo tako odličje podeljeno na predlog Zveze slovenske katoliške prosvete. V Trstu je istočasno dobil enako odličje Bogomir Magajna, fotoreporter pri Primorskem dnevniku.
Huberta Močnika poznamo gorišlki Slovenci kot učitelja, profesorja in kulturnega delavca. Rojen leta 1893 na Krekovčah pri Idriji je postal učitelj in služboval po raznih vaseh na Cerkljanskem. Za časa fašizma je bil premeščen v pokrajino Savana. Leta 1945 se je vmil domov in prevzel službo na tedanjih slovenskih osnovnih 'šolah, ki so jih obnovili Angloameri-kanci. Najprej je bil ravnatelj na deški šoli v Šolskem domu, leta 1946 je bil imenovan za šolskega nadzornika slovenskih osnovnih šol v tedanji coni A. Istočasno je bil tudi didaktični ravnatelj osnovnih šol za gorišiki okraj. Na teh mestih je odločilno prispeval k obnova tvi in utrditvi slovenskega osnovnega šolstva po vojni. Ob vrnitvi Italije v Gorico je kmalu pustil službo na osnovnih šolah in postal profesor na slovenski strokovni šoli. Tu je dočakal upokojitev leta 1958.
Poleg poučevanja se je zmeraj zanimal še za druge dejavnosti. Pomagal je ustanoviti slovenski šolski sindikat in bil njegov tajnik vrsto let. Poleg tega je izdal razne knjige. Za strokovno šolo je pripravil Blagoznainstvo, potem Glas izpod Montaža. Zlasti pa velja omeniti njegove Spomine in izkustva, knjigo, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 1971. V njej je ohranil kos domače zgodovine. Iz svoje velike ljubezni do Trnovskega gozda, sredi katerega je preživel svojo mladost, je izdal še knjigo Trnovska planota (Gorica 1974).
Hubertu Močniku čestitamo k njegovemu odlikovanju, s katerim je tudi matična domovina dala priznanje zaslužnemu možu v našem zamejstvu.
»Primorska poje« v Gorici
V	nedeljo 27. mairca je bila v Gorici pevska revija »Primorska poje«. Na njej so sodelovali pevski zbori iz Brega, Ricmanj, slovenski zbor iz Reke, Doline, Tolmina, Opčin, Nabrežine, Cerknega, Komna, Avč, Kanala ter Izole. Zbori so se zvrstili v mešani, moški in ženski zasedbi. Peli so v glavnem dela slovenskih skladateljev. Najbolj je bil zastopan Ubald Vrabec, sledili so R. Simoniti, J. Jež, P. Jereb, J. Ravnik, A. Srebotnjak in drugi. Nekateri ansambli so segli tudi po polifonskih avtorjih (Hass-ler, Vecehi). Precej je bila zastopana partizanska pesem. Koncert sta organizirali Slovenska prosvetna zveza in Združenje pevskih zborov Primorske.
Revija je na splošno lepo uspela, čeprav bi lahko bili pevski programi včasih bolj pestri. Zbori naj bi ne peli istih pesmi, tematika naj bi bila umetniško bolj v skladu npr. s programsko politiko podobnih pevskih prireditev, tki jih danes poznamo in so mednarodno uveljavljene. Borbena pesem, ki ima svojo funkcijo drugje, ni vedno primerna za take nastope. Želeti bi bilo tudi, da bi vsaj boljši ansambli skušali včasih vnesti tudi kaj sodobnejšega v svoje programe. Vsekakor pa ima ta pevska revija svoj pomen, ki ga ni podcenjevati.
Koncert je bil v telovadni dvorani na Kornu. Mislimo, da taka dvorana pravzaprav ni najbolj primerna za pevsko revijo. Organizatorji so ob uvodu napovedali, da bo drugo leto pevska revija v novem avditoriju v deželni palači v ul. Roma, ki je pred skorajšnjim odprtjem. Čudimo pa se, da prireditelji ne poznajo drugih primernih slovenskih dvoran, kjer so z velikim uspehom nastopali v bližnji in manj bližnji preteklosti že vrhunski pevski zbori tudi iz Ljubljane ali Prage. - bgsl
V	četrtek 24. marca je bilo v zavodu Le-nassi srečanje, na katero je Konzulta za slovenska vprašanja v Gorici povabila predstavnike političnih sil, predstavnike šol An vso javnost. Na tem srečanju je kon-zulta s podporo vse javnosti predstavila političnim silam predloge, po katerih naj bi se pri spreminjanju splošnega regulacijskega načrta točno določilo prostore za gradnjo novih slovenskih šol. Srečanje je predstavljalo nekak zaključek dolgega pripravljalnega dela konzulte in predvsem njene notranje komisije za šolska vprašanja.
Za problem se je Konzulta za slovenska vprašanja v Gorici zavzela že na prvih sejah po svoji umestitvi in ga nato razčlenila pri nadaljnjem delu od lanske jeseni naprej. V preteklem decembru je prišlo najprej do srečanja konzulte s predsedniki zavodskih svetov, ravnatelji šol in župani okoliških občin. Goriški župan je bil zastopan.
Glede predlogov konzulte ni imel nihče posebnih pomislekov. Po tem večeru je konzulta pripravila srečanja posamezno z vsemi strankami, ki bi lahko podprle zahteve slovenske manjšine v Gorici, jih obvestila o svojih sklepih ter napovedala skupno okroglo mizo, na kateri naj bi se stranke javno obvezale za svojo podporo.
Na četrtkovem srečanju, katerega se je udeležilo precejšnje število občinstva, študentov, šolnikov in politikov, je imel predsednik konzulte Emil Valentinčič uvodni govor, v katerem je prisotnim najprej orisal pomen in naloge konzulte ter na kratko razčlenil problem, ki je bil predmet srečanja.
Za njim je članica konzulte ga. Vesel podala zgodovinski pregled o slovenskih šolah v Gorici ter utemeljila stališča in zahteve slovenske javnosti z vidika socialne odgovornosti in dolžnosti. V referatu je povedala, kako so naši predniki z žrtvami zgradili šole, ki jih je potem fašizem ukinil, in kako so po drugi vojni v težkem ozračju zopet zaživele ter iz leta v leto beležile porast vpisov. Tako je danes na slovenskih šolah v goriški občini 760 dijakov, ki so z izjemo podgorske osnovne šole in štandreškega vrtca, skoraj vsi v slabih ali zasilnih prostorih, ki so večinoma tudi neprimerni za preureditev ali izboljšave. Konzulta se zato zavzema, naj bi se čimprej dogradil severni šolska center v ul. Čampi, kjer so dela že v teku in naj bi se z revizijo regulacijskega načrta določil prostor za južni šolski center.
Tehnično poročilo, ki ga je podal član konzulte arhitekt Cej, je slonelo na dvojni podlagi: ministrski odlok z dne 18. 12.1975, ki vsebuje navodila za gradnjo šolskih poslopij in revizija splošnega regulacijskega načrta za goriško občino. Povedal je, da se v severnem šolskem centru že gradita vrtec in osnovna šola, načrtuje pa se trgovski zavod. Po navodilih navedenega ministrskega odloka pa je tam premalo prostora za omenjene šole, zato konzulta predlaga, da bi se zemljišče, namenjeno šolam razširilo, posebno zato, ker je to možno. Konzulta se tudi zavzema, da bi imeli otroški vrtci po možnosti eno samo sekcijo in bili razporejeni na več mestih in tako lahko dosegljivi. Konzulta nato
V	Rablju ni moč slišati radia Trst A
Slovenski ljudje v Kanalski dolini nimamo slovenskih kulturnih prireditev. Edino, kar nas veže s slovenskim dogajanjem v deželi, je radijska postaja Trst A, toda njenih oddaj ne slišimo tudi po cele tedne.
V	rudarskem Rablju, kjer živi velika slovenska skupina, sedaj že skoraj dva meseca ne slišimo tržaške slovenske postaje in smo zaradi tega zelo prizadeti. Najbolj starejši ljudje, ki jim je poslušanje te postaje domala edino razvedrilo. Mnogo je tudi takih, ki so vezani na dom, saj ne morejo niti v cerkev in zato zvesto sledijo nedeljski službi božji po radiu.
Postaja Trst A ima po en ultrakratko-valovni oddajnik na Višarjah in na Trbižu. Od enega ali drugega bi morali sprejemati nemoteno slovenske oddaje tudi v Rabelj. Ne razumemo, zakaj se deželna radiopostaja v italijanščini (radioregione) redno sliši, slovenska pa ne, saj radijsko naročnino redno plačujemo. Hvaležni bi bili tehničnemu vodstvu tržaškega radia, če bi se za zadevo zavzelo, tako da bi mogli slediti vsaj velikonočnemu sporedu.
Poslušalci iz Rablja
•	Prihodnji mednarodni mariološiki in marijanski kongres bo od 2. do 12. oktobra 1979 v Zaragozi v Španiji. Na njem bodo razpravljali predvsem o Marijinem čaščenju v 16. in 17. stol.
predlaga dva možna prostora za južni center slovenskih šol: prvi primeren prostor se nahaja med ul. Duca d’Aosta in podaljškom ulice Duše, drugi pa med ulico Puccini in današnjo šolo Favetti. V tem centru naj bi se zgradili otroški vrtec, osnovna šola, nižja srednja šola, licej, učiteljišče in šola za vrtnarice. Omenjena zemljišča so last pokrajine.
Sledila je diskusija, ki je dala možnost za osvetlitev raznih stališč in med katero so predstavniki nekaterih strank podprli navedene predloge. Občinski svetovalec Boris Cocianni je v svojem posegu obljubil vso podporo v imenu PCI, Marko Wal-tritsch je isto storil za PSI, za SSk je Marjan Terpin povedal, da se strankino stališče natanko krije s stališčem konzulte in končno je odbornik za javna dela Zu-calli podčrtal soglasje občinske uprave za izbiro prostora na južnem delu mesta, omenil pa je velike vsote, ki bodo potrebne za graditev teh šol in katerim goriška občina gotovo ne bo kos, čeprav daje šolstvu veliko važnosti.
V	ostalih posegih je bilo še izrečeno upanje, da bi začel delovati konzorcij med občinami za gradnjo šol; da bi v bodoče dobili tudi slovensko tehnično šolo, ki je danes nimamo; da bi za južni center izbrali od dveh možnosti tisto, ki nudi večjo površino prav v smislu bodočega razvoja šol.
Srečanje je bilo uspešno in doseglo cilj, ki si ga je zastavilo. Prisotni smo imeli vtis, da je bil tisti večer narejen odločilen korak za bodočo gradnjo južnega šolskega centra v Gorici.
Šport
Olympia - Ginnastica PN 3 : 0
(16 : 14, 15 : 13, 15 :1)
Nadaljuje se zmagovita pot goriške 01ympije, ki je tudi v soboto 26. marca osvojila čisto zmago in tako vodi v svoji skupini. Kljub temu, da so to pot naši podcenjevali svoje nasprotnike, pa se niso toliko spozabili, da bi prepustili vajeti igre Furlanom. S kontrolirano, čeprav ne ravno navdušujočo igro so dejansko vodili tekmo po svojem okusu in zmaga ni bila nikdar v dvomu. V prvih dveh setih so 01ympijci imeli več točk naskoka, toda oba/krat so se pustili skoraj ujeti in so šele nato odločneje pritisnili ter si priborili niza. V tretjem setu pa se demoralizirani Pordenončani skoraj niso več upirali. Priznati jim je pač treba, da ni bilo nikogar, ki bi jih vodil s klopi in to je bil očitno vzrok njihove zbeganosti. Tudi 01ympia igra sicer brez vodstva s klopi, toda ta pomanjkljivost je postala že nekakšno pravilo v dolgoletni dejavnosti odbojkarskega moštva. Zato je goriška ekipa prisiljena zanašati se le nase in najti moč v svoji sredi, kar ni vedno lahko. Vse kaže, da preživlja slovenska šesterica obdobje dobre farane, da je premagala začetne negotovosti in zna igrati sproščeno. Pričakujemo torej vrsto dobrih rezultatov.
Prihodnjo soboto 2. aprila bo 01ympia odpotovala v Sacile. Tekma bo ob 21.15.
OBVESTILA
Postni govori na radiu Trst A: v petek
1.	aprila ob 15.35: »Joana, Saloma An Magdalena pod križem« {župnik iz Sv. Križa pri Trstu Jože Kunčič); v torek 5. aprila ob 15.35: »Stotnik prizna Jezusovo božanstvo« (kaplan v Skednju Dušan Jakomin); v petek 8. aprila ob '15.35 zaključni govor: »Božja imati drži v naročju mrtvega sina« (župnik iz Gabrij Jože Jurak).
Radijska oddaja »Vera in naš čas« bo od sobote 2. aprila vsak teden ob sobotah ob 18.45.
Seja Zveze slov. katol. prosvete v Gorici bo v ponedeljek 4. aprila ob 20.30. Vabljeni vsi odborniki.
Tečaj razgovorov o zakonu in družini se bo zaključil v Zavodu sv. Družine v Gorici v soboto 2. aprila ob 20.30 s predavanjem »Krščanski slog zakonskega in družinskega življenja«.
Predavanje o sladkorni bolezni in arteriosklerozi bo v šoli v Rupi v petek 1. aprila ob 20.30. Predavata dr. K. Brešan in dr. B. Špacapan.
Sv. maša za cerkveno edinost bo v Trstu v ponedeljek 4. aprila ob 18.30 v Marijinem domu, ul. Risorta 3.
Društvo slov. izobražencev v Trstu vabi na velikonočno duhovno obnovo v ponedeljek 4. aprila ob 20.15 v društvenih prostorih v ul. DonAzetti 3. Govoril bo dr. Oskar Simčič.
Narodna in študijska knjižnica v Trstu priredi v sredo 6. aprila peto predavanje iz ciklusa o razvoju slovanske arhitekture. Predaval bo prof. Stane Bernik o sodobni arhitekturi in oblikovanju. Predavanje bo ob 18.30 v mali dvorani Kulturnega doma v Trstu.
V	Tipani v Beneški Sloveniji, ki jo je
močno prizadejal lanski potres, bo na velikonočni ponedeljek 11. aprila ob 16. uri v župni cerkvi sv. maša v dveh jezikih, med katero bo pel zbor »Fantje izpod Grmade«. Isti zbor bo nato v župnijski dvorani priredil koncert slovanskih narodnih pesmi.
Moški zbor »Mirko Filej« bo na belo nedeljo 17. aprila ob 17. uri priredil pevski koncert v dvorani Katoliškega doma ob 104etnici svojega obstoja in delovanja.
Dušnopastirski tečaj in duhovne vaje.
Dušnopastirski tečaj zamejskih in izseljenskih duhovnikov bo tudi letos v domu »Le Beatitudini« v Trstu od 16. do 18. avgusta. Duhovne vaje za duhovnike bodo istotam od 29. do 31. avgusta. Vodil jih bo p. Polikarp, pnovincial frančiškanov iz Slovenije.
DAROVI
Za sklad Katoliškega glasa: sestre Černetove ob obletnici smrti brata Dušana Černeta 30 dolarjev; N. N., Jamlje, 12.000; N. N., Domjo, 5.000 lir.
Za Katoliški dom: Franc Terpin v spomin Marjete Vogrič 10.000 lir.
Za Alojzijevišče: Almira Vidmar 5.000; Marinka Antonič v spomin moža Franca 5.000; N. N. 3.000 lir.
V	spomin na mamo daruje Marica Širca za sklad Katol. glasa in za slovenske misijonarje po 5.000 lir in za Alojzijevišče
10.000	lir.
Ob pogrebu tete Pepce darujeta Anton in Anica Lazar namesto cvetja na grob za župnijski dom v Doberdobu 15.000 lir.
Za števerjansko cerkev: Albin Škorjanc
2.(XX) lir.
Namesto cvetja na grob Pavle Dobravec-Širca daruje družina širca-Terčon za mav-hinjsko cerkev 10.000 lu-.
Za Marijin dom v Rojanu: svak Vladimir v počastitev spomina pok. Alojzija Širca 5.000; sestra Iva ob obletnici smrti Alojzija Bucik 5.000.
Za cerkev v Rojanu: Antonija Malič v spomin pok. Frančiške Rudež 10.000 lir.
Za cerkev sv. Jožefa v Ricmanjih: Marija Oberti, Trst, ob smrti svaka Andreja Marušiča 10.000; Marcela Vatovec, Rdcma-nje, 10.000 lir.
Za cerkev p. Leopolda v Domju: družibe-nica iz Gorice 10.000; Fani M. 2.000; družbe-nice iz Trsta ob prvi obletnici smrti voditelja Omerze 10.000; Pepca Racman, Bo-
1	junec, 10.000; N. N., Boršt, 20.000; N. N., Trst, 5.000; N. N., Trst, 5.000; N. N., Trst, 2.000; škerlavaj, Opčine, 3.000 lir.
Za svetišče na Sv. gori: F. T. Tucson, ZDA, 50.000; Marija Bucik 5.000 lir.
Za svetišče na Sv. Višarjah: Marija Bucik 5.000 lir.
Za žrlve potresa: N. N., Donijo, 5.000 lir.
Za lačne po svetu: N. N., Danijo, 10.000; družina Konva namesto cvetja na grob tete 10.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Veliki teden sv. očeta
Spored obredov velikega tedna v Vatikanu je naslednji: Oljčna nedelja: pri Sv. Petru ob 9.30 obredi oljčne nedelje, blagoslov oljk, procesija in sv. maša. - Veliki četrtek: ob 17.30 v baziliki sv. Janeza v Lateranu maša v spomin zadnje večerje. -Veliki petek: v baziliki sv. Petra ob 17. uri obredi; ob 21.15 se bo sv. oče udeležil križevega pota od Koloseja na Palatin. - Velika sobota: ob 22. uri pri Sv. Petru obredi z mašo. - Velika noč: ob 10.45 začetek papeževe maše pri Sv. Petru; po maši papežev blagoslov vesoljnemu svetu z voščili za veliko noč.
★
f Mo Jr st A
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19; kratka poročila ob
11.,	14; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 10., 12.45, 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15.
Spored od 3. do 9. aprila 1977
Nedelja: 8.30 Kmetijska oddaja. 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.05 Mladinski oder: »Kadar se ustavi ura«. 11.35 Nabožna glasba. 13.00 Ljudje pred mikrofonom. 13.15 Slov. ljudske pesmi. 14.05 Operete. 14.35 Lahka glasba. 15.00 Šport.
Ponedeljek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Obletnica tedna. 9.40 Koncert. 13.15 Glasba. 14.05 Koncert folk. 14.30 Mladina. 16.15 Glasba.
17.05 Koncert. 18.05 Srečanja. 18.20 Zborovska glasba.
Torek: 8.05 Tjavdan. 9.30 šolska oddaja.
9.40 Koncert. 13.15 Kulturna beležnica. 14.05 Glasba. 14.30 Mladina. 15.35 Postni govor: »Stotnik prizna Jezusovo božanstvo« (Dušan Jakomin). 16.30 Za najmlajše. 17.05 Koncert. 18.05 Problemi slov. jezika. 18.15 Slovenski zbori.
Sreda: 8.05 Tjavdan. 9.30 Rojstna hiša naših velmož. 9.40 Koncert. 11.40 Šolska oddaja. 13.15 Kulturna beležnica. 14.05 Glasba. 14.30 Mladina. 14.40 Glasba. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Deželni solisti. 18.05 »Arija iz VVagnerja«. Napisal A. Rc-bula.
Četrtek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Nekoč je bilo.
9.40 Koncert. 13.15 Kulturna beležnica. 14.05 Glasba. 14.30 Mladina. 14.40 Glasba. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Koncert. 18.05 Tehnološke spremembe. 18.20 Lanski »Seghizzi«.
Petek: 8.05' Tjavdan. 9.30 Zenska imena.
9.40 Koncert. 13.15 Kulturna beležnica.
14.05 Glasba. 14.30 Mladina. 15.35 Postni govor: »Božja Mati drži v naročju mrtvega Sina« (Jože Jurak). 16.30 Za najmlajše. 17.05 Deželni skladatelji. 18.05 Kulturni dogodki. 18.25 Komorne skupine.
Sobota: 8.05 Tjavdan. 9.40 Koncert. 13.15 Kulturna beležnica. 14.05 Glasba. 14.30 Mladina. 14.40 Glasba. 15.35 Poslušajmo spel.
18.05 »Soldaški mizerere«. 18.45 Vera in naš čas.
Ljubljanska TV
Spored od 3. do 9. aprila 1977 Nedelja: 10.35 Raziskovalci. 12.20 Nedeljsko popoldne. 16.10 Košarka Bosna : CZ.
17.45 Taksi za Tobruk, film. 20.00 Ipavci. 21.10 Mesto Jajce v Bosni. 22.10 šport.
Ponedeljek: 17.15 Vrtec na obisku. 17.25 Narava Japonske. 18.05 Osebna nega. 18.15 Zobozdravstvo. 20.00 Zadnja šolska naloga, drama. 21.00 Kulturne diagonale. 22.00 Namizni tenis.
Torek: 14.00 Namizni tenis. 17.35 Trije pujski. 18.10 Pika Nogavička. 18.45 TV t rimski test. 20.00 Oči kritike. 20.45 Zvezde gledajo z neba, film. 21.35 Čajkovski: Labodje jezero.
Sreda: 17.15 Moje akcije. 17.30 Ukročeno oko. 18.45 Brezovica. 20.00 Vikend na samem, film.
Četrtek: 17.55 Poljudno znanstveni film.
18.45 Mladost na stopnicah, nadalj.
Petek: 17.00 Križem kražem. 18.05 Plesi
Indije. 18.40 Pnva pomoč. 19.00 Japonski šport. 20.05 Botisssardelovi. 21.40 Ulice San Francisca, film.
Sobota: 16.55 Nogomet Velež : Radnički.
18.45 Jack Rabbit, film. 20.40 Dekle na motorju, film.
O G LASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodati 14% davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Okrogla miza o lokaciji slovenskik šol v Gorici