kazalo.
Pesmi-		^ 5. »Če bom jaz« . . .	68
Tonček in ptička . . .	11		85
Betlehemska.....	12	7. Na napačni poti . .	102
V svečanu ......	17	8. Pestunja .....	119
Kaj je pesem.....	17	9. Jožkova nesreča . .	134
Slovenska zemlja , , .	27	10. Na mostu ....	152
	30	11. Preveč zares . . .	168
Ej, ta sušeči.....	33	12. Na ledu.....	181
Sv. Jožef, ljubitelj otrok .	41	Čuden sen ......	12
Ave Marija! . . . • . .	47	Kako je Darko skrbel za	
Pomlad.......	49	svojo cvetico ....	14
Jutro...... . .	53		18
Kaj naj vam zapojem?	65	Kjer se osel povalja ... .	24
Majnik nedolžnosti . . ,	71	»Mati!«.......	30
Oj dan po božji volji , .	81		34
Pesem o zakladu . . . ,	91	Krivokljun ......	36
Čebelarjeva......	105	Svetega Miklavža je videla	40
Križ na polju.....	108	Gustaf Marija Bruni . . .	44
	112	Iz mladostnih načrtov 50,	
	113	66, 82, 98, 114, 130, 146,	
Dom sreče ......	129	162,	178
Molitev nedolžnega srca .	137		51
Šola, druga mati . . . .	143	Majnik .......	74
Ptičke, povejte! . . . ,	145	Marjanica ......	84
Gospodov dan.....	145	Nebeške cvetice ....	91
Tja nad zvezdice . . . .	155	Murenček......	100
Vladko dela sanke . . .	161	Šolska naloga.....	104
	177	Ančki ........	109
Pridi!........	183	Anica in njena muca . .	116
		Učenec Kristusov . . .	124
Povesti, popisi, legende,		Kos in srakoper ....	132
pripovedke itd.		Kako je nastala marjetica	138
Ozdravljen ......	2	»Mama bodo umrli« . . .	140
Zima v gozdu in na polju .	5	Domači zvonovi ....	149
Igra je igra:		Muzikant.......	150
1. Vojska.....	7	Kdo reši enega pogančka?	157
	22	Prvi zaslužek.....	164
3. Samo enkrat še , .	38	Tri vprašanja .....	167
4. 0 veliki noči . . .	54	Naše igre na paši : . . .	170
Izdal se je......	179	Kako je Francelj izpreobr-	
Prvo božično drevesce . .	184	nil svojega očeta . . .	141
Mihec in Marinka , . ,	187	Kar se Janezek nauči, to	
Kako se je Janezek odva-		Janez zna ......	174
dil klicati hudobca . .	189	Nekaj lepega.....	183 190
Igrica. Žalostna Mati božja . , .	78	Dopisi,	
		Marijin vrtec za deklice v	
Lepi nauki in opomini.		Šmihelu pri Novem mestu	47
V angelski službi ....	9	Marijin vrtec v Šmihelu pri	
Mladim junakom ....	15	Pliberku......	61
Presveto Marijino srce . .	27	D. M. na Jezeru (Prevalje)	94
1. Srce naše najboljše		Moje sanje. (Iz Marijinega	
Matere......	28	vrtca v Radečah) . . .	143
2. Kraljevsko srce naše		V zabavo in kratek čas.	
rajske Kraljice . . .	41	Zastavice . . . .16, 112,	176
3. Detinsko srce naše		Naloge..... 48, 80,	144
nebeške Matere . .	56	Šaljiva vprašanja 16, 48,	
4. Junaško srce naše		80, 112, 144,	176
ljube Gospe ....	71		
5. Veselje in žalost presv.		Slike.	
Device ......	88	Cesarjevič Oton ....	1
6. Pobožno srce presv.		Mašni strežniki ....	9
Device......	106	Dobro jutro!......	21
7. Slika presv. Marijine-		V varstvu Marijinega srca .	29
ga srca......	137	Umetniški poklic ....	37
8. Svetost in lepota Ma-		Marija, kraljica angelov	43
rijinega srca ....	155	Marijin vrtec v Šmihelu pri	
9. Zvestoba Marijinega		Pliberku .... 60,	61
srca .......	172	Molitev v samoti ....	75
Kdo spada v vrsto mladih		Pred golobnjakom . . .	86
junakov?......	46		108
Ako je mlad junak žejen .	58	Cesarica Zita — mati sirot!	123
Slavka in trobentica , .	62	Usmilite se ubogih sirot .	133
Zgodba o Milkotu . . .	76	Zadovoljen starček . . .	153
Nesrečni Jurček ....	92	Mali poganski zamorček .	158
Tonček na poizkušnji . .	110	Važno naročilo .....	169
Poziv .........	121	Molitev za uboge pogančke	175
Zakaj se je Francelj vpisal		Na trg!.......	185
med mlade junake? . ,	126	Prva molitev.....	188
;

flngelcekj
D□□□oODaDQooooüDDonoQODüaDonoDoonoQDonDDoooDüODnDQDoooooün Q
g Priloga „Vrtcu" in glasilo „Marijinih vrtcev" §
□ □□□□□□□□□ □ □□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□dddc1doo □ □□□odoooooo p
8 Štev. i. § V Ljubljani, dne 1. januarja 1917. § XXV. teč. §
□ ooaaoddodd DDaaaDQaOODDCDOQQDDDDQODDDDDDDDnDD D oddodoodoüo f
Cesarjevič Oton
Ozdravljen.
i.
ober fantek je bil Dobretov Stanko. Eno napako je pa imel: premalo je ubogal svoje starše, preveč pa slabe tovariše. Tako je bilo tudi tisto usodepolno nedeljo, ko se začenja naša povest.
Stanko je šel v cerkev h krščanskemu nauku. Med potjo ga pa dohiti Krivčev Jože in ga spelje z največjo lahkoto mimo cerkve na Koparjev travnik tam ob Suhem potoku, kjer je vsako zimo najlepši Jed.
»Stanko, ali greš z menoj? Greva na led.«
»Ne smem. Moram, v cerkcv.«
»Saj boš še lahko šel. Pojdi! Ti ne veš, kakšen led je tam! Nikjer ne dobiš takega.«
»Pa bom krščanski nauk zamudil.«
»Nič ne boš zamudil. Samo pogledala bova, pa greva koj nazaj. Poglej, saj še tri četrti na dve ni.«
»No, pa pojdiva, pa samo pogledat,«
Urno jo ubrišeta mimo cerkve in sta naenkrat na ledu. Joj, koliko je tam otrok! Stanko niti ne pozna vseh. Nekaj jih je celo iz bližnjega mesta.
Ura udari dve. Nekaj otrok steče proti cerkvi, mnogo jih pa ostane tam, med njimi tudi Stanko in Jože.
»Kaj boš hodil,« mu prigovarja Jože, »saj sva ravnokar prišla.«
Ostala sta torej na ledu, angel varih pa je žalosten pisal v knjigo Stankovega življenja: Nepokoren staršem, po lastni krivdi zamudil krščanski nauk v cerkvi.
Ura udari eno četrt na tri, '
»Jože, ali greva?«
»Le pojdi, če hočeš, sitnost sitna, jaz pa ne grem. Zdaj je tako že vse zamujeno.«
Stanko odide. Ali prepozno je težko priti v cerkev. S težavo odpre cerkvena vrata, ki so jih krepko podpirali odrastli fantje. Ko pa po velikem trudu le
vstopi v cerkev, ga eden fantov precej močno porine naprej. Ta in oni se ozre po cerkvi nazaj in vidi Stanka vsega zardelega od vročine in sramu. Pred veliki oltar si ne upa, zato se stisne k stranskemu oltarju. Zebsti ga prične. Komaj čaka, da je sveto opravilo končano, pa jo urno ubere iz cerkve proti domu.
»Ali si bil v cerkvi?« »Bil.«.
»Kaj so pa gospod Janez povedali?«
»Povedali so, kako moramo> poslušati pridigo. Rekli so, da ni dovolj, če jo samo slišimo, ampak moramo tudi živeti po naukih, ki jih slišimo.«
»No je že dobro.«
Stanko je bil zadovoljen. Ujel je v cerkvi res še dobršen konec krščanskega nauka, in to mu je sedaj prav prišlo. Samo da starši ne vedo, kje je bil, pa je dobro.--—
II.
»Mama! Stanko pa joka.« Tako nagovori še tisti večer Milica, Stankova sestra, svojo mamo. Res začuje tudi mama pritajeni jok Stanka izza mize.
»Kaj pa je, Stanko?«
»Zebe me, pa glava me boli.«
»Pojdi v gorko posteljo, da se pogreješ.«
Počasi in s težavo stopi Stanko za mamo. Vse ga boli: glava je težka, noge se mu opotekajo, roke ga bole, vse je narobe. Polože ga mama v posteljo, z roko ga pokrižajo po vročem čelu in ga potolažijo:
»Nič se ne boj, Stanko, sedaj bo pa kmalu bolje.«
Ali mraz ne odjenja. Bolezen ne popušča. Čim-dalje huje je mlademu bolniku. Pokličejo zdravnika.
»Mati, davica bo. Fant je nevarno bolan.«
Zdravnik ima prav,
Stanko leži bolan v omotici, nič ne ve, kaj se godi okrog njega. Semtertja izpregovori kako nerazumljivo besedo, zdaj zajoka, zdaj zopet vzdihuje, zdaj bije z rokami okrog sebe. Zdi se mu, da umira. Ata se poslavlja od njega, mama si briše solze, sestra joka ob njegovi postelji. Zdaj pride smrt, dolga, grda,
koščena žena, črno oblečena, z groznim obrazom. Že vzdiguje svojo koščeno roko, zamahne s koso, Stanko zatrepeče in umrje ...
Stanko stoji pred Sodnikom, Tam zagleda svojega angela variha, ki prebira zapisnik njegovega življenja. Razen drugih grehov in slabosti in pomanjkljivosti stoji prav nazadnje zapisano tudi to: Nepokoren staršem, po lastni krivdi zamudil krščanski nauk v cerkvi. V kotu pa posluša hudobni duh zgodbo Stankovega življenja. Zadovoljen kima in mrmra sam s seboj, Stanko ga sliši, kako govori: »Saj bo še naš, naš bo še ta-le Stanko.« Stanko pa zajoka, povzdiguje roke, glas mu zastaja, samo ustnice se premikajo, molče prosi milosti, usmiljenja ...
V tem hipu se prikaže Marija. Hudobni duh kar izgine, angel varih se priklanja svoji Kraljici, ki gre naravnost k Stankotu, ga prime za roko in mu dé ■' »Stanko, ne boj se, ne boš še umrl. Molitev tvojih staršev in tvoje sestre te je rešila. Ozdravel boš. Bodi jim hvaležen in nikar jih več ne žali.« Nato nebeška Gospa izgine.
Stanku se je obrnilo. Zdravnik je pomagal, domači so molili, vsedobri Bog pa je dal svoj blagoslov.
Stanko zopet zdrav! Ali kdaj? Saj veste, kakšno pot ima bolezen. Po vrvi gor, po niti dol. Preden je bil Stanko zopet tak korenjak kakor pred boleznijo, je že pomlad pogledala v deželo.
III.
Zamišljen leži Stanko nekega dne na svoji postelji. Sam je v sobi. Zdravje se mu vidno vrača. Rad bi že vstal, pa ne sme; treba je previdnosti. Bolezen še ni popolnoma proč; kaj bo, če se povrne in ponovi?
Zamišljen je Stanko. Hud boj bojuje sam s seboj.
»Ali naj povem atu in mami, kdo je vzrok moje bolezni. Ali naj sam sebe zatožim!«
»Povej,« mu prigovarja dobri angel, »le povej, saj ne bo nič hudega. Pokoro za svoj greh si že prestal, Ata te ne bodo kaznovali, mama pa tudi ne.
Povej in pa obljubi, da boš vprihodnje popravil, kar si dosedaj zagrešil.«
»Kaj boš pravil,« mu zašepeta priliznjeno hudobni duh, »ali morajo starši ravno vse vedeti! Kaznovan si bil že tako zadosti, še preveč. Sedaj boš pa še kregan, pa še tepen povrhu. Oh, revež, kako se mi smiliš! Nič ne povej!«
Stanko posluša oba glasova. Boj se nadaljuje, Stanko omaguje, omaguje, naposled pa le zmaga.
»Povem. Naj bo, kar hoče.«
Pride večer. Vsa družina je zbrana v hiši. Stanko se opogumi in začne pripovedovati o zgodbi tiste nesrečne nedelje, ki mu je vzela zdravje, prinesla bolezen in ga spravila skoro na rob groba.
Kar odleže mu, ko konča svojo povest. Odpustili so mu starši itak vse, in Stanko je bil vesel, kol že dolgo ne.
Tudi z Bogom je še poravnal svoj račun. Z mamo sta šla skupaj v cerkev, da se zahvalita dobremu Bogu za pomoč v bolezni.
Ko so pa velikonočni zvonovi oznanjevali veselo pesem vstajenja, je Stanko že zopet hodil v cerkev in se radoval dvojnega ozdravljenja, dušnega in telesnega.	J. E. Bogomil.
Zima v gozdu in na polju.
Mrzel veter veje. Razgaljen je gozd.
»Neprijetno bo!« tožijo krilatci. Njih spev je utihnil. Pričakujejo zime.
»Niti mislim ne ostati tu,« se oglaša poljski škr-janec.
»Jaz grem v severno Afriko.«
Njegov polbrat, čopasti škrjanček, sramežljivo poveša kljunček. Daljših potov si ne upa napravljati. Zamenjal je pač le svoje letno stanovanje in se naselil v bližini človeških bivališč.
»Tudi mi ne odhajamo vsi,« ga pobodri ščin-kovec, »Pošljemo le ženke na jug, ki ne preneso mrzlih dni.«
»Jaz ne morem živeti brez solnca,« potoži slavec.
»Tudi jaz ne!« začvrčita kukavica in lastovka.
Nekega dne so selilci odleteli.
Gozd je postal nem in prazen. Le veter je neusmiljeno gospodaril v njem. Potem so padale prve snežinke, padale in padale. —
Zasnežilo je. —
Nastopili so hudi časi za uboge ptičke. Dobivali so vedno manj hrane. Težje in težje se je bilo nasititi, dasi so mali, ptičji želodčki.
»Li ni letos prav nič žuželk?« se je hudovala žolna, ko je s kljunom brezuspešno potrkavala na drevesna debla, hoteč se prepričati, je-li tamkaj kaj skritega, kar uteši glad. Nič, nič ni bilo tamkaj. »Odidem v sadovnjak,« dé naposled,
»A mi ne krademo,« ga opozori sinica. »Čemu jemati, kar ni našega? Doslej sem bila še vedno sita,«
S krempeljci se je oprijemala vejic in se zibala semtertja. Skakljajoči stržek ji je prijazno pokimaval.
Žolna se je naposled vrnila z vaških sadovnjakov nasičena. Skakljala je po vejah kakor po stopnicah v svojo izbico vrhu votlega debla. Tamkaj v bližini je imela še par luknjic, zvrtanih v lubje trhlega hrasta. — Trap, trap, huš! — sledile so sinice v prazne, jim oddane izbice.
Žolna je stala ponosno v durih in zrla nanje, kako so vzradoščene zavzele prazne izbice.
Zunaj je pa neusmiljeno bril veter, zopet je snežilo ---
In prišel je Božič, Gospodar se je pripeljal v gozd z vozom, posekal je smrečice, jih naložil in odpeljal, da jih proda za božična drevesca. Imel bo novcev, in otroci v mestu veselje. Je-li pa kdo mislil, da bi tudi gozdni krilatci praznovali Božič? Kdo po-grinja drobnim pevcem mizice, ko je vse zasneženo? Kdo dà lačnim kruha in žejnim pijače?
Fr. Zupančič.
Igra je igra.
1. Vojska.
Zima in spomlad se prepirata vsako leto enkrat za gospodarstvo. Zima si pomaga s snegom, pomlad pa s solncem. Toplota premaga mraz, sneg se prične topiti. Tak sneg je čimdalje bolj mehak in pripraven za razne igre. Iz njega narediš sneženega moža oglje-nih oči, v roki z ostankom hišne metle in s piskrom na glavi; ali pa sneženo hišico, manjšo ali večjo, kakor sam hočeš. Tak sneg je tudi pripraven za ke-panje. In takrat, ko je zemljo pokrival mehek južen sneg, se je vnela in tudi končala — vse v enem dnevu — naša snežena vojska.
Naš novi poveljnik je bil Tratarjev Vinko. V sosednji vasi pa je poveljeval Martinškov Jožek.
Vinko napove vojsko: »Jožek, jutri bo vojska. S kepami se bomo. Ali prideš?«
»Ali se bova dala! Jaz pripeljem svoje, ti pa svoje. Bomo videli, kdo bo zmagal!«
»Dobro! Jutri popoldne po šoli za potokom.«
Po teh besedah gresta vojskovodji narazen, vsak iskat svojih vojakov in jim povedat, kaj bo jutri.
»Peter, vojska bo,« zavpije Vinko nad starejšim fantom, Kodranovim Petrom.
»Vojska? S kom pa? Ali z Lahom? Ali jih bomo!«
»Prav! Ali veš, samo mi otroci se bomo.« S kepami se bomo.«
»Aha, že vem. O, mi smo se tudi včasih. Mene so se vsi bali. Vsaka moja kepa je imela kamen v sredi.«
»Kamen? Kje si ga pa dobil?«
»Vprašaš? Ob potoku jih je toliko, da jih ti ne
neseš.«
»Dobro, da si povedal. Z Bogom, Jože!«
Vinko premišljuje, ali bi se okoristil z novo iznajdbo. Nazadnje se odloči, da bo skrivaj nabral kamenčkov bolj drobnih in samo za poskušnjo. Saj ni treba, da bi ravno zadel.
Drugi dan popoldne ob določeni uri se je pričela bitka, prav pravcata snežena bitka. Semintja so
frčale snežene krogle, da jih je bilo veselje gledati. Vmes pa se je razlegalo na obeh straneh glasno vpitje. To je bilo življenje in vrvenje! Tega je ravno zadela kepa; tam drugi se je ravno pripravljal, da jo zopet vrže; tretjemu zmanjka tal in se prekopicne v sneg; četrtega zebe v roke, zato jih drži pred ustmi in piha vanje. Na, pa mu prileti kepa in mu odnese klobuk raz glavo. Ali,,.
»Ojoj!« zavpije Rebernikov Tinček, in kri se mu ulije.
»Kaj pa je?«
»Kri mi teče, poglej.«
Martinčkov se ozre in vidi svojega tovariša vsega krvavega.
Zopet: »Cimuk!« Pri Kopačevih razbito okno, in kamen prileti v sobo.
Čuje se glas: »Nič več boja, nič več, nič več! Vi mečete kamenje. Tako se ne gremo!« Iz hiše priteko Kopačev oče z gorjačo v roki, pa poženo obe armadi v beg. Kar naenkrat ni več nobenega bojevnika nikjer, razen tistih, ki imajo opravka z Rebernikovim Tinčkom.
»Tako! Še med seboj se boste pobili,« se zahu-dujejo Kopačev oče. »Ali res več ne veste, kaj je igra. Le počakajte, ko bo vojska, takrat le dajte sovražnika do krvi. Grdo pa je, da se med seboj pobijate. Le kdo mi je okno razbil?«
»Oče, mi nič ne vemo. Od one strani je priletel kamen.«
»O saj vem, da bo vsäk tajil. Toda, če ga dobim, mu ne bo dobro.«
Vinko, kaj pa je s teboj? Kaj se skrivaš, zakaj nikamor ne upaš? Zakaj si poslušal Kodranovega Petra? Vinko!
Ali čast Vinku! Tista snežena vojska ga je korenito poboljšala, postal je previdnejši. Od tistega dne naprej ni bil več v nobenem boju, dokler ni dobil cesarskega poziva za vojsko, kjer je že tudi umrl junaške smrti.	J. E. Bogomil.
"V angelski službi.
Ali veste, kdo opravlja angelsko službo? Naši mašni strežniki ali ministranti so tako srečni, kadar strežejo v cerkvi pri oltarju,
O, da bi to službo res opravljali čedno in dostojno kot vidni namestniki angelov božjih! Zato
sprejmite, vi strežniki, danes nekaj navodil, kako se vedite v svoji službi, da jo boste opravljali Bogu v čast, ljudem v izpodbudo, sebi pa v nebeško plačilo.
I, V zakristiji.
1.	V zakristijo prihajaj vedno o pravem času.
2.	Kakor imajo mašnik posebno obleko za sveto mašo, tako imej tudi ti vedno svojo strežniško obleko.
3.	Na cerkveno obleko pazi. V raztrgani ali zamazani obleki ne hodi pred oltar! Ko obleko odložiš, jo moraš lepo poravnati in spraviti na svoje mesto.
4.	V zakristiji ne smeš šepetati s svojimi tovariši, Še manj se pa spodobi, da bi se s svojimi tovariši kregal ali celo podil po zakristiji.
5.	Ko prideš v zakristijo, se pokropi z blagoslovljeno vodo in počasti Jezusa v tabernakeljnu. Ravnotako stori, ko greš iz zakristije,
II, Posebno pa glej, da se boš lepo vedel v cerkvi. Ne pozabi, kdo gleda nate! Bog, Marija, angeli, svetniki in ljudje: vsi te gledajo in opazujejo in tudi sodijo.
Zapomni si dobro:
1.	Kadar greš po cerkvi z mašnikom, hodi lepo par korakov pred njimi. Če greš pa po cerkvi sam, hodi mirno, počasi in se ne oziraj po ljudeh. Varuj se preglasnega štorkljanja. Po cerkvi ne smeš teči ali skakati; taka hoja nasprotuje svetosti hiše božje.
2.	Če je na velikem oltarju spravljeno presveto Rešnje Telo — kar je gotovo pri vseh farnih in samostanskih cerkvah — se moraš vselej prikloniti z nogo do tal, kadar greš mimo oltarja. Tudi če greš med sveto mašo od ene strani na drugo. Prikloni se pa tako, da pride desno koleno na tla ravno ob peti tvoje leve noge.
3.	Odgovarjaj v cerkvi glasno in razločno, bodisi pri sveti maši ali pri litanijah. Vsi tvoji odgovori v cerkvi so molitve. Moliti moramo vselej glasno in razločno. Tiho in nerazločno mevžanje kazi molitev; preglasno vpitje pa zopet ni molitev. Pa natanko se nauči vseh odgovorov!
4.	Imej roke vedno sklenjene kakor navadno pri molitvi; samo kadar kaj prinašaš ali odnašaš, takrat ne.
5.	Po ljudeh se ne oziraj. Pazi vedno na to, kaj se godi na oltarju.
6.	Ne zvončkaj premočno, ampak bolj na rahlo. Zvončkanje naj bo kratko. Ne delaj predolgih »viž«! Ljudje prihajajo v cerkev radi Boga, ne pa radi tvojega zvončkanja.
7. Pristopaj rad in pogosto k angelski mizi, to je: k svetemu obhajilu. Ne bodi kakor zvon v zvoniku, ki druge vabi v cerkev, sam pa nikoli ne gre. Mladenič, ki opravlja angelsko službo, naj uživa tudi angelski kruh.
III. Pazi dalje, da tudi tvoje obnašanje zunaj cerkve ne bo ljudem v izpodtiko in v pohujšanje. Kletve, pridušanja, laži in vsega, kar imenujemo greh, se varuj. Ljudje pazijo nate tudi zunaj cerkve, Bog in njegovi nebeški prebivalci te zunaj cerkve ravnotako vidijo. Svojim tovarišem bodi res kakor vidni angel.
Lepa je angelska služba, ki jo Bog zaupa vam otrokom. Opravljajte jo z največjim spoštovanjem, z največjim veseljem. Bog vseh milosti pa, ki vas je v to službo poklical, vas bo enkrat obilo poplačal za vse, kar ste v angelski službi dobrega storili.
»Poleti, drobna ptičica, čez polja, travnike, goré, poleti k atku mojemu tja na bojnó poljé!
In reci atku mojemu, da jih pozdravlja iz srca, da težko čaka Tonček njih, kdaj bodo spet doma!« —
In ptičica zapela je in je zletela čez poljé, a Tončku se od radosti je širilo srcé — — —
J. E. Bogomil.
Tonček: in ptička.
Jak. Soklič.

Betlehemska.
Betlehem je velik hram, pa nima prenočišča tam:
Jezus, Marija, Jožef.
Zunaj mesta majhen kraj, pa v njem je ves nebeški raj: Jezus, Marija, Jožef.
V Betlehemu luči ni, tam v bornem hlevcu so pa tri: Jezus, Marija, Jožef.
Silvin Sardenko,
Čuden sen.
Ob posteljci bolnega sinka je sedela mati in žalostna zrla ljubljenca, ki mu je od vročine žarelo lice. Telesce je v bolečinah trepetalo, mali ročici je sklepal bolniček ob glavici in tiho vzdihoval. Dveletni deček je trpel na vnetju možganske mrene in na božjasti.
Na drugem koncu sobe so tiho sedeli in se igrali drugi štirje otroci, dva dečka in dve deklici. Časih je prišel kateri po prstih k posteljci in sočutno pogledal trpečega bratca, Oče je odšel že zarana na delo, služit kruha družini. Mati pa je bdela noč in dan ob ležišču najmlajšega otroka. In ko je zrla pred seboj to trpeče dete v bolečinah, ji je krvavelo srce. V nemi bolesti je sklepala roke in ustne so ji šepetale: »O Bog, vzemi ga k sebi in. reši trpljenja!« Toda naglo, kakor da se je ustrašila svojih besed, je zopet vzdihnila v obupu: »Ne, ne, o Bog, pusti mi ga! Saj mi je bilo vedno slabotno in trpeče dete najljubše in najdražje. Vzemi katero drugo, a tega mi pusti! Ozdravi naj!«
Uboga, obupna mati! Žalovala bi po vsakem otroku. Vse ljubi njeno materinsko srce. A bolno še najbolj. Tri tedne se že muči to dete. Nekaj dni že neznosno trpi, A v teh zadnjih urah pa, ko se je telesce v mukah obračalo na ležišču, ga je vzela mati v naročje in zasnulo je. Zazvonilo je na večer zdravo Mariji. V kletki pri oknu je zažgolel kanarček pesemeo — v slovo malemu trpinčku, Lojzeku. Vedno počasneje je sopel deček in končno zaspal v spanju, da se zbudi v večnosti. Mrtvo dete je položila mati na posteljco. Smrtnobledo ji je postalo obličje, glas ji je zastal. A kakor vihar se je izpremenila njena topa žalost in se ljuto pojavila v bolestnem kriku, bridkosti in obupu. Jokala je, vzdihovala in tarnala, zakaj ji je Bog vzel najljubše.
Lep kakor angelček je spaval Lojzek na mrtvaškem odru. Imel je belo oblačilce in na glavi venček. Otroci so prihajali, mu krasili ležišče s cvetkami in podobicami. In naposled so odnesli tudi malo krsto na pokopališče. Mati je bila neutolažljiva v svoji bolesti. Vedno in vedno je klicala: »Enkrat, samo enkrat še da bi ti gladila glavico!« Plakala je mati, plakala bridko noč in dan.
V tretji noči po pogrebu malega Lojzeka je zaspala mati, trudna po toliko prečutih nočeh in neprestanem plakanju. In imela je čudne sanje:
Odprle so se duri in vstopila sta dva dečka. Eden je bil Lojzek, a drugi Tonček iz soseščine, ki je umrl pred par tedni, edini sinček matere, ki je tudi neutolažljivo plakala po njem. Oba dečka sta bila belo oblečena kakor mrlička na odru, z venčkom na glavi, a čez oči sta imela črno obvezo. Tonček je odšel, Lojzek je pa stopil k postelji materini in rekel žalostno: »Tu sem, ljuba mamica, pogladi mi glavico. A ne dotakni se mi venčka, ki ga moram prinesti nepoškodovanega v raj!« In ko je mati ljubeznivo in ljubko gladila njegovo glavico, je uzrla črno obvezo na očeh ljubljenčka ter ga vprašala, kaj to pomeni. »Oh, mamica,« je reklo žalostno dete, »ker ti plakaš po meni, ne smem zreti obličja ljubega Boga. Ne plakaj, po meni, prosim, ne plakaj!«
Zasmehljala se je mamica: »Lojzek, ne bom več plakala!«
In dete vzklikne: »Hvala ti, hvala, mamica zlata!«
Tedaj je vstopil Tonček ter opomnil Lojzeka: »Od-idiva!« In izginila sta.
Mati se je zbudila in premišljevala čudni sen. Spoznala je, da Bogu ni všeč, če ona preveč prejokuje po detetu in se ne vda v božjo voljo. Ni li, kakor da bi mu zavidala nebeško veselje in raj? Vtolažila se je počasi.
Pozneje enkrat je zopet videla v sanjah malega Lojzeka, ki se je z mnogimi otroki igral v prelepem vrtu, nasejanem z najkrasnejšimi cvetkami. In odslej ni žalovala več. Vdala se je popolnoma v sveto voljo tistega, ki je učil: »Pustite malim k meni priti, ker njih je nebeško kraljestvo.«	Fr. Zupančič.
Kako je Darko skrbel za svojo cvetico.
Takole je bilo. Mali Darko je slišal, kako so njegova mati, ki so zalivali cveticam, potožili očetu: »Oh, ta Dar-kova cvetka bo pa zvenela, tako žalostno poveša liste. Škoda, škoda cvetke!« — Drugi dan so zopet zalivali mati cveticam. Kako so se začudili, ko so zagledali ob Darkovi cvetki majhen Marijin kip. Veli listi so se dotikali Brezmadežne in jo prosili pomoči. Na vrt pride Darko in pove mamici: »Marijo sem jaz k cvetki postavil. Saj ste večkrat rekli, da se mi v Marijinem varstvu ni treba bati niti smrti. Tudi cvetka v Marijinem varstvu ne bo umrla. Kajne, mamica!« Otrok je uprl svoje oko v materino oko, ki ga je srčna radost nad otrokom orosila. Dvignili so mati otroka in rekli: »Da, Darko, cvetka ne sme umreti!« ...
Otroci moji — ta cvetka, ta nežna cvetka — to so vaša mlada srca. Prišli bodo viharji, prišle nezgode, ki bi vaša srca strle, če bi bila brez opore. A pod Marijinim varstvom, ljubi moji, pri Mariji, ste varni. Zatekajte se pridno k njej, vsak dan ji izročajte svoja mlada srca — z vso ljubeznijo, vso radostjo. Marijine svete roke vas bodo tudi v bodoče varovale in vodile po pravi poti. Saj je
Marija vaša Mati,«---
Ljubi čitateljčki »Angelčkovi«, ali ste slišali'/ O, da bi vsi otroci začeli novo leto z Marijo, z Marijo in pod Marijinim varstvom celo leto in celo življenje ostali — kako bi cvetele nežne rožice, bele lilije — vaša srca;
kako bi cvetele, kako bi se jih veselili mi vsi, o kako bi vas ljubil mili Jezus v tabernaklju... Vaša mladost bi . nikdar ne umrla.	jak. Soklič.
Mladim junakom.
Učitelj razdeli učencem listke in jim naroči, naj vsak zapiše, kaj—najraje dela. Učenci so napisali raznovrstne odgovore. Nekateri so zapisali, da se najraje učijo, drugi, da najraje jedo. Kaj mislite, kaj sta pa zapisala dva zanikrna in poredna učenca? Qdéoxfirilfl-sta, da naj-raje pijeta.
Lahko si mislite, kako je dobrega gospoda učitelja razžalil tak odgovor. Dva šolarčka najraje pijeta! Kaj bo iz takih učencev, ko bosta dorasla? Gospod učitelj je videl že naprej, kako bosta pila in pila in postala grda pijanca.
Tudi vi, mali bralci »Angelčka«, se čudite, kako more mlad učenec najraje piti kislo vino, grenko pivo ali celo pekoče žganje. Nič nimate radi takega tovariša.
Vi gotovo niste taki, da bi izmed vseh opravkov najraje pili. Najhrla-paL je ie_ kak tak jned vami,. Jti tu pa _tajDi rad pokusi kako opojno pijačo. Celo nekako imenitno se mu zdi, če pije. Pijanec seveda noče postati, to se mu zdi silno grdo. Če mu rečete, da bo pijanec, bo na vas hud.
Le počasi, mali bralec, ki ga rad včasih pokusiš. Gotovo si že slišal povest o dečku, kije ukradeL najprej samo. eno-šivanko^ poteni pa je kradel toliko Časa, da je bil obešen. Kakor se je ta fantiček po malem navadil krasti, tako se tudi ti pomalem lahko navadiš piti in postati celo pijanec. Pijanec, to pa že ne, to gotovo ne maraš postati.
Tej nevarnosti se boš najlaže izognil, če sedaj, ko si še majhen, prav nič ne piješ. Pij vnH" mlpkn: vina, piva in žganja pa nikakor ur! Saj veš, kar se je Jćinezek naučil, to Janez tudi zna. Če je Janezek pil, bo pil tudi Janez; če pa Janezek nikoli ni pokusil opojne pijače, tudi Janez ne bo maral zanjo.
Veliko lepih reči vam je že nasvetoval »Angelček«. Učil vas je, kako se je treba varovati laži in drugih grehov in nerednosti. Letos vam bo pa povedal tudi, kako škodljiva je pijača za otroke. Učil vas bo, kako je treba odgovarjati tistim, ki vam bodo ponujali pijačo. Če boste »Angelčka« prav pridno ubogali, vas bo tudi pohvalil in nazadnje vpisal v vrste »mladih junakov«.
J. Klemenčič.
Zastavica.
Ime jezične ptice nam naznanja s . . . . Po dežju se nahaja v vsaki jami m . . . . Nekdanje kmetsko breme se je zvalo t . , . . Živalim štirinožnim dobro služi d . . , .
--Fr. Kramar.
Šaljivo vprašanje.
Katera pijača je najmočnejša ?
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnji številki.)
Vabilo na naročbo.
Že 24 zvezkov poučnega in mikavnega berila je podal slovenski mladini „Angelček", vaš prijatelj, učitelj in voditelj. Torej bo letošnje leto nekakšno jubilejno leto. Zato se trdno zanašamo, da nam bodo sedanji naročniki ostali zvesti in privabili še mnogo drugih. Trudili se bomo, kakor doslej, da dobro postrežemo svojim mladim čitateljem. Posebno so nam pri srcu pridni otroci v Marijinih vrtcih in „mladi junaki" abstinentje.
Vkljub veliki draginji ostane „Angelčku" dosedanja cena 1 K 20 h na leto. (Ako se naroči skupno 10 izvodov ali več, se mu cena zniža na 1 K.) — V Katoliški Bukvami se prodajajo še poprejšnji tečaji, kart. po 1 K, in sicer Še vsi, razen I., II, IV., VIII., IX. in X.
Naročnina naj se pošilja z naslovom : Anton Kržič, c. kr. profesor v pok., ali pa Upravništvo „ Vrtca" v Ljubljani (Pred škofijo št. 9).
Odgovorni urednik Anton Kržič.
Tiska Katol. Tiskarna v Ljubljani.