166 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1 9 9 1 - 1 J a n e z C v i r n , Kri v loft! Creve na plot! (Oris družabnega življenja v Celju na prelomu stoletja). Ljubljana : Novi tednik — Radio Celje, 1990, 107 strani. Neutrudnega in zelo plodnega pisca različnih problemskih sklopov iz zgodovine mesta Celja v zadnjih desetletjih obstoja avstroogrske monarhije bralcem Zgodovin­ skega časopisa najbrž ni potrebno posebej predstavljati. V svojem najnovejšem in iz­ redno zanimivem delu se je Janez Cvirn odločil, da bo razprostrl tančico, ki je že kar nekaj časa visela nad celjsko zgodovino, in bralcem odprl pogled v vsakdanje življe­ nje celjske, socialno in nacionalno strukturirane družbe na prelomu stoletja. Lotil se je torej področja vsakdanjega življenja, ki je, vsaj za nekatere zgodovinarje, nepo­ membno in celo bizarno polje raziskovanja človekove preteklosti, ki bi ga morali pre­ pustiti etnologom. Knjiga Janeza Cvirna pa dokazuje ravno nasprotno. Brez poznava­ nja vseh raznolikih segmentov vsakdanjega življenja, ki se nahajajo in dogajajo zno­ traj določene družbe in njene zgodovine, ne moremo spoznati neke globalne družbe. In obratno. Brez poznavanja struktur globalnih družb ne moremo spoznati vsakda­ njika. Knjiga, ki jo na več mestih krasi duhovit in hudomušen stil pisanja, je vseka­ kor vredna, da jo ljubiteljem branja zgodovinskih del toplo priporočam. Avtor že na začetku priznava, da je zapisal samo MOGOČE, dotaknil se je le tistih vidikov celj­ skega družabnega življenja, ki so izpričani v ohranjenih arhivskih in časopisnih virih. Pisan mozaik vsakdanjega družabnega življenja je skušal sestaviti iz drobnih novičk, ki so se ohranile, saj vsakdanje življenje konec koncev ne pozna koherentnega pisme­ nega diskurza. Knjiga je opremljena tudi s številnimi fotografijami. V uvodnih poglavjih avtor na kratko oriše gospodarsko in nacionalno strukturo Celja. Poleg pospešene industrializacije, ki je zajela dotedaj izrazito provincialno me­ sto na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ne gre zanemariti še ene poseb­ nosti, ki se je ostro zajedala v utrip vsakdanjega življenja mesta — srditih nacional­ nih bojev med celjskimi Nemci in Slovenci. Pisec opozori na proces industrializacije in urbanizacije, ki je nedvomno vplival na spreminjanje socialne in nacionalne struk­ ture mesta in njegove neposredne okolice. Realno nacionalno strukturo mesta je s po­ močjo ohranjenih rezultatov ljudskih štetij (1880—1910) nemogoče ugotoviti. Slovensko meščanstvo se je od konca osemdesetih let nezadržno krepilo in posegalo tudi na pod­ ročja, ki so bila pred tem v domeni nemštva. Celjsko nemštvo je bilo po drugi strani vse do propada monarhije dominantna, dobro organizirana in ekonomsko močna sku­ pina, ki je obvladovala dogajanje na gospodarskem, političnem in kulturnem področju ter uporabljala svojo družbeno moč za segregacijske ukrepe zoper Slovence. Vedno večji uspehi Slovencev na vseh področjih skupnega bivanja, ki so vse bolj majali raz­ merja družbene premoči, pa so sprožili vse ostrejše nacionalne spore, »na drugi strani pa procese akomodacije, adaptacije, asimilacije in transformacije etnične identitete« (str. 14). Med celjskimi Nemci se je zaradi nezaustavljivosti napredka Slovencev po­ večal občutek ogroženosti, zato se je politika celjskega nemštva začela oprijemati kot pijanec »-plota ekstremnega nacionalizma-«, nabitega z različnimi ideološkimi in poli­ tičnimi zahtevami, naperjenimi zoper Slovence. Na ta ekstremni nacionalizem so Slo­ venci seveda odgovorili s svojim. Za oba je bila značilna ideologija nacionalne enot­ nost in socialnega miru, NAROD pa je bil za obe ideologiji sveta in vsemogočna be­ seda, kateri mora biti vse absolutno podrejeno. Nacionalna trenja so se iz politične sfere dokončno prenesla tudi v vsakdanje živ­ ljenje. Casi nacionalne koeksistence so postali že v osemdesetih letih 19. stoletja ne­ ponovljiva preteklost. Tako nemška kot slovenska stran sta od devetdesetih let prire­ jali različne zabavne, kulturne in politične prireditve, na katere sta hoteli privabiti čimveč ljudi. Tako eni kot drugi so skušali na njih pokazati prevladujoči nacionalni značaj Celja. Prireditve so močno razgibale mestni vsakdanjik, saj se je na družab­ nem področju vsak dan nekaj dogajalo in celjsko družabno življenje se je prav zaradi ostrih nacionalnih bojev in naraščajoče socialne diferenciacije na prelomu stoletja lahko kitilo s slovesom enega najbolj živahnih mest v monarhiji. Avtor nas v nadaljevanju popelje na prijeten sprehod po celjskih gostilnah in kavarnah ter ugotavlja, da so bili tovrstni lokali na prelomu stoletja mnogo bolj kot danes središče družabnega življenja v mestu. Mesto je bilo polno odličnih hotelov, gostiln in kavarn, ki po urejenosti in ponudbi niso v ničemer zaostajale za tistimi v večjih središčih monarhije. Premoglo je gostilne za vse sloje in za vsak žep — lokale za petičneže, kot tudi »pajzelne« za nižje družbene sloje (razne družbice razposajenih pijančkov ter vedno in povsod prisotnih »šnopsarjev«). Celjska okolica je bila na go­ sto posejana s t. i. »-pušelšanki«. Značilno je bilo, da so v Celju in njegovi bližnji oko­ lici določene gostilne obiskovali določeni družbeni sloji ter v njih tvorili stalna omiz­ ja. Vendar je bila razcepljenost družabnega življenja na socialni podlagi v primerjavi z nacionalno razcepljenostjo le neznatna. V nemških rokah so bile vse boljše gostilne v Celju, zato so bili Slovenci ob skrajno napetih nacionalnih odnosih bistveno omejeni tudi pri obiskovanju gostinskih lokalov in družabnih prireditev. Prisiljeni so bili za­ hajati predvsem v okoliške gostilne, kjer so bili zaželeni, saj so bile večinoma slo­ venske. Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 • i99i • 1 167 Resnično središče slovenskega družabnega življenja v mestu je predstavljal Na­ rodni dom. Za nemški del meščanstva pa je isto funkcijo opravljala leta 1907 zgrajena Nemška hiša. Večina gostinskih lokalov si je prizadevala za čimbolj pestro gostinsko ponudbo. Poleg dobre hrane in odlične pijače so boljše gostilne poskrbele še za godbo, nekatere pa so rade prirejale t. i. Hausbale in jour-fixe, na katerih je bilo vedno po­ skrbljeno za zabavo s petjem in plesom. Gostilničarji so pogosto prirejali tudi poje­ dine, t. i. vinske trgatve in veselice. Nočno življenje mesta ni obšla tudi najstarejša obrt — prostitucija, kateri je avtor odmeril precej prostora v poglavju o nočnih loka­ lih. Zelo pogosti so bili tudi pretepi. Dober pretep z noži ali drugim priročnim orod­ jem je bil pospremljen z načelom »Aufbiks! Kri v luft, čreve na plot!«. Veselica brez pretepa ni bila prava veselica. Pretepi pa so najpogosteje izbruhnili zaradi nacionalne nestrpnosti. Stroga nacionalna razmejitev se je, podobno kot v celotnem družabnem življenju, kazala tudi pri plesih. Mestna promenada, še posebno nedeljska, je imela iz­ razit razkazovalni značaj. Edino, kar je bilo pomembno, je bilo to, da so te opazili. Udeleževali so se je tako bogati kot revni, stari in mladi. Bolj petični so prisotne po­ skušali prepričati, da je njihova garderoba najlepša in najbolj fina, skratka, da je zadnji krik mode. Na družabnem področju se je največ dogajalo ob sobotah in nedeljah (številne veselice, promenada, izleti ipd.). Zavestno ukvarjanje s športom je bilo na prelomu stoletja manj intenzivno in slabše organizirano kot danes. Kljub temu so ob koncu prejšnjega stoletja v Celju delovala številna športna društva, iz katerih so se posto­ poma razvili pomembni športno-rekreacijski zavodi. Vzroki za nastajanje športnih društev so bili največkrat nacionalno-politično obarvani. Na koncu knjige pa je avtor namenil nekaj več besed še razgibanemu gledališkemu, glasbenemu in društvenemu življenju. Nacionalna nasprotja so se na prelomu stoletja tako zaostrila, da sta se obe strani spustili v boj za vsakega posameznika. To je bistveno prispevalo k poživitvi društvenega in družabnega življenja v mestu, ne glede na ozke nacionalno-politične cilje. Vsaka uspešna prireditev na področju vsakdanjega družabnega življenja je na­ mreč tako eni kot drugi strani služila kot argument pri dokazovanju slovenskega ozi­ roma nemškega značaja mesta. Okoli te osi se je skratka vrtelo celotno dogajanje v mestnem vsakdanjiku. Knjiga Janeza Cvirna si vsekakor zasluži pohvalno oceno in mislim, da bo na­ letela na zelo dober sprejem tudi pri drugih bralcih. Edina pomanjkljivost, ki jo mo­ ram na tem mestu omeniti, je, da je oblikovalec sicer zelo lične in z obilico domišljije zasnovane naslovnice Jure Cižmek, pozabil pripisati naslovu tudi najpomembnejše, t. j . ime in priimek avtorja. A n d r e j S t u d e n T a d e j B r a t e , Ljubljanski tramvaj 1901—1958. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1990, 200 strani. Potem ko so tramvaj kot mestno javno prometno sredstvo že marsikje odpisali, se to, na urbane razmere zreducirano vozilo, zmožno v vlakovni izvedbi velikih raz­ dalj in hitrosti, spet vrača. Ne gre le za nostalgičen odnos do preteklosti, marveč pred­ vsem za racionalen ekonomski izračun in za ekološki poseg proti pretiranemu hrupu, energetski in prostorski požrešnosti ter onesnaževanju zraka. Zaradi teh razlogov ga načrtujejo v začetku naslednjega tisočletja tudi v Ljubljani. Tadej Brate sega v svoji knjigi tudi v to prihodnost, vendar pa je njegovo delo predvsem zgodovinska monografija o ljubljanskem tramvaju, ki je začel voziti leta 1901 in so ga ukinili leta 1958. Začetek je bil v znamenju vključitve v moderne teh­ nične razvojne tokove, konec pa naj bi pokopal to vozilo z zgodovino v obsegu člove­ škega življenja, simbolično pa — žalostni humorist Ježek je vozil poslednji tramvaj v preobleki in maski cesarja Franca Jožefa — z vso cesarsko kraljevo ter starojugo- slovansko preteklostjo. Kasnejši poskusi s trolejbusi, napovedovanje žirobusov in se­ danji avtobusi niso dali zadovoljive rešitve, in tako so se načrtovalci razvoja Ljub­ ljane znova povrnili k kot da za zmeraj opuščeni vrsti mestnega prometa. V kakšni preobleki se bo predstavil prvi voznik obnovljenega tramvaja? Toda Brate se ne ukvarja s takšnimi špekulacijami, marveč s pravo inženirsko natančnostjo ugotavlja in niza dejstva. Izhaja iz širšega razvojnega prikaza tirničnih in med temi posebej električno poganjanih vozil, prvič predstavljenih javnosti na sejmu v Berlinu leta 1879 (prav to leto je fizik Stefan odkril zakon o sevanju), na Dunaju pa leta 1883 na mednarodni elektrotehniški razstavi (na kateri je Stefan vodil merjenja—testiranja—vrednotenja elektromotorjev in se je tako pobliže srečal tudi s tramvajem, ki je tedaj vozil med Rotundo in Pratrom). Preobilje toka leta 1897 do­ grajene prve ljubljanske toplotne elektrarne je pospešilo uvedbo tramvaja v Ljub­ ljani, kjer so — za današnja merila — nenavadno hitro prešli od načrtov k uresničitvi. Eden prvih tramvajev, ki so stekli po ljubljanskih tračnicah, se je ohranil in ga je za Tehniški muzej Slovenije restavriral avtor obravnavane monografije.