36° F.: f Jožef Cimperman. I——¦—¦"¦¦............................................ I t JOZE'F CIMPERMAN. Slovenski narod je dne" 5. m. m. zopet izgubil jednega svojih najod-ličnejših sinov, moža, čegar delovanje obseza več nego četrtstoletja, pisatelja in pesnika, čegar ime se blesti na odličnem mestu v književni zgodovini, plemenitega trpina, čegar visokega duha ni mogla ukloniti nobena, niti naj-bridkejša beda — izgubil je svojega Jožefa Cimpermana. Odveč bi bilo poudarjati, kaj je bil pokojnik naši književnosti, saj je naš list leta 1890. priobčil doslej najtočnejši popis o njega delovanji in življenji; sveta dolžnost pa se nam vidi, da se danes žalnega srca spominjamo dragega prijatelja, ki je ostal zvest »Ljubljanskemu Zvonu* v vsi d&bi, kar izhaja, prijatelja, ki je, lahko rečemo, v poslednjih letih delal in živel sam6 zanj! Odpri katerikoli letnik našega lista, povsod čitaš njega proizvode, dovršene po vsebini in obliki, povsod opažaš mimo tega veščo roko pokojnikovo, ki je izredno vestno skrbel za tehniško popolnost našega lista. »Ljubljanski Zvon* žaluje po svojem sotrudniku, žaluje po pesniku-učitelji, ki je vzgajal in vzgojil do , malega vse mlajše pesnike naše, žaluje naposled po korektorji, s katerim "' se ponaša le malokateri list! . . . Razven soneta, ki ga priobčujemo spodaj, Cimperman ni ostavil ne-natisnjenih proizvodov. Mnogo je snoval poslednje čase, kakor nam je pripovedoval v prijateljskih razgovorih, imel pripravljene mnogo tvarine za * novo vrsto sonetov, katerim je posvetil že nekaj let skoro vse svoje pesniško 1 delovanje — vse načrte je vzel s seboj v grob, on, pesnik po božji milosti, ki bi bil lahko še tolikanj bogatil leposlovno književnost slovensko! . . . Večen spomin njega veliki, njega plemeniti duši, lahka mu zemlja domača! F-usrfh