ČAROVNIŠKl PROCES PROTI
JAKOBU KRAŠOVCU
MATEVŽ KOŠIR
V Arhivu Slovenije 1 se nahaja zapisnik o
kriminalnem procesu proti Jakobu Krašovcu,
obtoženemu čarovništva pred deželskim so-
diščem Bizeljsko leta 1689. Ta čarovniški
proces je bil do sedaj neznan - dela o čarov-
ništvu na Štajerskem ga ne omenjajo.
Jakob Krašovec je bil obtožen magije s po-
močjo voščene figure. Procesi s tako obtožbo
so na Slovenskem redki. Znana sta le še dva;
takšna je bila obtožba v prvem znanem čarov-
niškem procesu na Kranjskem leta 1513, kjer;
je ljubljanski meščan na mukah priznal, da je
čaral z voščeno lutko, da bi ohromil sovražno
osebo.2 V procesu v Šentjurju pri Celju leta
1677 pa je bila neka Urša obtožena, daje na-
redila lutko iz ilovice, ki jo je prebodla in s
tem povzročila smrt.3
V procesu proti Jakobu Krašovcu teološki
vidik obtožb ni prišel do izraza. Hudič se v
procesu sicer omenja, vendar bolj kot obrobna
»oseba«. Proces kaže na veliko praznoverje in
prisotnost ljudske magije, ki se je uporabljala j
28
v najrazličnejše namene. Poleg čaranja s po-
močjo lutke se v procesu srečamo tudi s čara-
njem s pomočjo tkanin in čarovniških sve-
ženjčkov. Proces proti Jakobu Krašovcu lah-
ko uvrstimo med procese proti ljudski magiji
in tako odstopa od klasičnih čarovniških pro-
cesov, čeprav se je vršil prav v času največjega
razmaha le - teh na Štajerskem.
Jakob Krašovec, star 60 let in poročen, je
bil 18. marca 1689 pripeljanjired kriminalno
sodišče gospostva Bizeljsko. Ze pred leti je bil
priprt zaradi suma čarovništva, vendar pa je
takrat iz zapora pobegnil. Pri prvem zasliša-
nju zaradi čarovništva mu je bilo postavljeno
devet vprašanj oziroma obtožb.
Mihael Valantin^ in Neža Smodila, žrtvi
sodnega procesa, ki se je odvijal meseca okto-
bra 1688, verjetno pred istim deželskim sodiš-
čem, sta obtožila Jakoba Krašovca, da je sve-
toval Mihaelu Valantinu, kako storiti čarov-
niško dejanje. Jakob naj bi dostavil Neži Smo-
dila voščeno figuro, v katero naj bi bil zapičen
zelen trn in jo naučil določenih besed. Zaradi
te čarovnije naj bi kasneje Matija Smodila v
groznih mukah umrl.
Mihael Novak, upravitelj gospostva Bizelj-
sko, sporoča, da je takoj potem, ko sta bila
zgoraj navedena Neža in Miha zaprta, Jakob
zapustil svoje stanovanje in pobegnil v golob-
njak, kjer se je dolgo časa skrival in se klatil
sem in tja ter tako postal sumljiv. Poleg tega
naj bi bil Jakob na splošno znan kot čarovnik.
Osumljenec naj bi, ko so ga privedli, grozil
gospodu Martinu Lichteneggerju, upravitelju
gospostva Hertenstein.
Jakob je bil nadalje obtožen, da je dal To-
mažu Gubenšku čarovniški mošnjiček, da ga
je ta nosil v svojem pasu ali »cunjah«. Poleg
tega naj bi pred letom dni dal Plevnikovi niti
z mnogimi gumbi, ki naj bi jih nosila v svojem
desnem škornju. Tedaj naj bi svojega moža so-
vražila in imela rada Purlerja, kadar pa bi niti
vzela iz škornja, bi se ji prejšnja ljubezen do
njenega moža vrnila in bi na Purlerja pozabi-
la.
Jakob se je omenjenih obtožb branil. Pri-
znal je, da je Mihael Valantin prišel k njemu
in ga prepričeval, naj gre z njim k Neži Smo-
dila, ki da bi mu rada nekaj povedala. On seje
tega branil, češ da nima pri njej nič opraviti in
da je prisegel gospodu upravitelju, da ne bo
šel k nikomur. Jakob je prav tako ugovarjal,
da bi ponovno delal voščene lutke. Sicer je de-
jal, da ga lahko imajo za čarovnika, da pa on,
Bogu hvala, to ni. Glede obtožbe, da naj bi
bežal, je dejal, da je šel le prosjačit. Priznal je,
da je dal Tomažu Gubenšku sveženjček. Prav
tako je priznal, da je dal Plevnikovi niti z na-
vodilom, naj jih nosi v levem škornju. Priznal
je tudi, da je z nekim neznanim dečkom šel k
čarovnici. Ko so ga vprašali, kje in katera žen-
ska je to, ni hotel nič povedati. Iz njegovega
zagovora se da razbrati, da seje že pred časom
ukvarjal z magijo in da to okolici ni bilo ne-
znano.
Krvni sodnik mu je pokazal vlakno, prišito
na njegovem suknjiču. Jakob je odvrnil, da je
to le bombaž (garn), ki ga uporablja ob po-
manjkanju sukanca. Upravitelj mu je dejal, da
mu je Mihael Valantin prinesel tri petice, ki
jih je on nesel »oni ženski«, ki naj bi pripravi-
la čaranje. Od tega naj bi ona obdržala 14 gro-
šev, enega pa pustila njemu. Obtoženec je to
najprej priznal, kasneje pa zanikal. S tem je
bilo prvega zaslišanja konec. Obtožencu se je
dalo časa za premislek do prihodnjič, »da pri-
zna resnico«. Tortura se pri tem zaslišanju v
zapisniku ne omenja.
Naslednji dan, 19. marca ob pol petih po-
poldne, je bil Jakob poklican pred krvnega
sodnika. Ker so mu prejšnji dan dali čas, da
razmisli, je bil spodbujen, da pove resnico.
Ponovno so mu predocili obtožbe. Zdaj je so-
glašal, da je šel k tisti ženski, ki jo je prejšnji
dan omenil in mu je dala dolg vosek, debel
kot palec. Ko so ga vprašali, s kakšnim name-
nom, se je najprej obotavljal, potem pa je de-
jal, da ga je Valantin prosil, naj gre k tej žen-
ski zato, da se spravi Matijo Smodila s poti.
Čarovnica mu je dejala, naj da Valantinu na-
vedeno voskovno maso, ki naj jo ta dvakrat
prebode. Jakob čarovnice ni hotel imenovati,
ampak je dejal, da je to stara vdova, ki stanuje
v Lemberšiču. Na splošno pa ni hotel poveda-
ti nič takega, kar ne bi izjavil že prejšnji dan.
Istega dne je bila s storilcem soočena Mar-
gareta Plevnik, ki je pred sodiščem izjavila, da
se je spečala s tkalcem Nikolajem Hladnom,
ko je ta tkal pri njej v hiši platno. Zato je bila
zaskrbljena in se je potožila pri Jakobovi ženi,
ki ji je dejala, da ji lahko pomaga, da iz tega
ne bo nič. Jakob ji je dal poleti 1687. vlakna,
ki jih ji je njegova žena ovila okoli golega tele-
sa. Ta vlakna je nosila približno en mesec na
telesu, nato pa v levem škornju. Takrat, ko se
je razvedelo o teh vlaknih, to je bilo ob postu
leta 1688, je bila njena ljubezen do moža že
obnovljena. Obtoženec je na to izjavo pripo-
mnil, da je ona slabo »gospodarila« s svojim
možem, vendar pa je najprej zanikal, da bi ji
dal vlakna, kasneje pa priznal, a poudaril, da
je on ni klical ka sebi. Krvni sodnik je hotel
izvedeti, kako je ta vlakna pripravil in če je
pri tem uporabljal kakšne čarovniške besede
in druga sredstva. Obtoženec je priznal le, da
je vlakna sam spletel. S tem je bilo zaslišanje
končano.
Naslednjega dne , 20. marca, so bile »pod
prisego in po redu« izprašane tri priče.
Simon Podevšek, star 55 let, obtožencev so-
sed, je izjavil, da obtoženca že dolgo pozna. O
njem je povedal, daje prišel v te kraje kot sa-
mec iz Sevnice in seje v začteku pridno preži-
vljal z mlatenjem in drugim delom. Nato se je
prvič poročil in se v tem zakonu »dobro dr-
žal«. Ko pa seje drugič poročil, je opustil delo
29
in se začel družiti z različnimi sumljivimi ča-
rovniškimi ženskami, dokler se ni končno
prepustil čarovništvu in je po mnenju mnogih
številne s pomočjo čarovnije tudi usmrtil.
Izjavil je tudi, da imajo obtoženca na splošno
za čarovnika.
Druga priča je bil Andrej Kozjek, star 35
let. Izjavil je, da je slišal obtoženca govoriti,
kako dobro ve, da gre za njegovo glavo. Obto-
ženec naj bi dejal, potem ko je odšel upravitelj
iz njegove temnice, kjer mu je prigovarjal, naj
pove resnico, da hočejo, da bi govoril proti
sebi, da pa on rajši da svoje stare kosti, kot da
bi sebi in drugim lagal, češ da mu gori vsaj ne
bo treba prosjačiti. Druga priča je tudi izjavi-
la, da ima soseska obtoženega na splošno za
čarovnika in se ga ljudje bojijo. Obtoženi ni
več živel od svojega dela, ampak je prosjačil.
Z magijo se je ukvarjal morda zato, da bi s
tem kaj zaslužil.
Tretja priča, Jernej Stener, star 40 let, je
izjavil, da ko je bil obtoženec priveden na gos-
postvo in zaprt v temnico, ga je kot tedanji
stražnik shšal govoriti: »Dajte mi jesti in piti,
jaz vem, da tu sedim za mojo glavo in je moje
življenje kot rosa na vejici, jaz hočem svoje
kosti dati, ker ne morem več delati.« Poleg
tega je izjavil, da ne bo več kot tri dni v gradu
Kunšperk, zato je bil zaskrbljen, da bi mu ob-
toženec ušel. Nadalje pa je Jernej, enako kot
prejšnje priče, izjavil, da ima mnogo ljudi ob-
toženca za čarovnika.
Istega dne ob dveh popoldne je bil Jakob
priveden, da bi povedal svoje mnenje o izja-
vah prič. Obtoženec je vse zanikal in dejal, da
ni čarovnik. Krvni sodnik ga je vprašal, zakaj
ga je pred nekaj časa oskrbnik pridržal in ali
zna prinesti ljubezen oziroma vzeti moškost.
Obtoženec je vse zanikal.
Nato je prišel kot priča oskrbnik Hartenste-
ina, Martin Lichtenegger in dejal osumljencu
v obraz, da mu je on v prisotnosti drugih gro-
zil, da bo z njim konec. Oskrbnik je prinesel
pred sodišče sveženjček, v katerem je bilo za
»pol prsta« voska, prevezanega z nitmi, pre-
bodenega z žebljem. V vosku je bil razviden
par oči. Poleg tega je prinesel tudi skupaj zlo-
žen bombaž. Te stvari naj bi dal obtoženec
Tomažu Gubenšku v času, ko je bil upravitelj
na Hartensteinu Ivan Jakob Mille.
Obtoženec je na to odgovoril, da je možno,
da je oskrbniku kaj rekel. Glede prinesenih
stvari pa je dejal, da jih je sam naredil doma.
Kmalu nato pa si je premislil in dejal, da vo-
ska ni naredil sam , ampak le bombaževinaste
niti in sicer, da ne bi več pil vina.
21. marca je bil obtoženec ponovno pripe-
ljan na kraj torture, kjer so bili predstavljeni
proti njemu dobljeni dokazi: da je šel k čarov-
nici iz Lemberšiča in pri njej dobil voščeno fi-
guro, ki jo je dal Mihaelu Valantinu, da jo je
ta dvakrat prebodel, daje dostavil Plevnikovi
in Gubenšku bombaževinaste niti. Dalje, da je
svoje izjave pred sodiščem večkrat spreminjal,
da ga po izjavah prič imajo vsi za čarovnika,
da je zbežal, ko je bil zaprt zaradi čarovništva
v gospostvu Kunšperk. Nato je bilo obtožencu
postavljeno vprašanje, kako se imenuje čarov-
nica iz Lemberšiča in, ali je sam naredil to fi-
guro, ter v kakšni podobi.
Obtoženec je priznal, da je čarovnijo, ki jo
je dal Mihaelu Valantinu, sam pripravil, ni pa
hotel povedati, kako. Zato so ga zvezali, »mu
dali trak«, nakar je priznal, da gaje naučil ca-
rati hudič z imenom Janez. Janez je bil rdeče
napravljen. Nato je preklical, da bi ga hudič
naučil, strinjal pa se je s priznanjem, da je vse
sam naredil.
Obtoženec je visel tričetrt ure in ko je krvni
sodnik opazil, da je pomodrel, je bil zaskr-
bljen, da bi se zaradi svoje visoke starosti ne
zadušil, zato je ukazal, da se ga odveze. Obto-
ženec je potem rekel, da mu je čarovnica Lu-
cija Pregi, ki je že bila sežgana, dala voščeno
figuro in ga podučila, naj vanjo v sredino za-
hode trn, češ da se s tem zabode skozi srce
osebe, ki jo predstavlja figura. On je to dal Mi-
haelu Valantinu. Krvni sodnik mu je predo-
čil, da je bila Lucija sežgana že pred štirimi
leti, on pa je dal to voščeno figuro Mihaelu
preteklo leto. Nato je ponovno priznal, da je
figuro sam naredil. Ko pa je bil vprašan, kako,
ni hotel povedati. Čez čas pa je izjavil, da gaje
navedena Lucija naučila, da kadar hoče lju-
dem kaj slabega ali škodljivega storiti, mora
zatajiti Boga, česar pa on ni storil.
Ker je obtoženec stalno spreminjal svoj za-
govor in ni hotel povedati, kaj in kako je rav-
nal z voščeno figuro, je krvni sodnik ukazal
krvniku, naj mu obrije vse lase in dlake in ga
posadi na stol. 5 To so storili ob devetih po-
poldne. Po štirih urah sedenja na stolu je po-
slal po krvnega sodnika ter priznal, daje nare-
dil voščeno figuro po telesu Matije Smodila in
podučil Valantina, naj se odreče Bogu ter dva-
krat ne preveč globoko prehode figuro, zaradi
česar bo moral Matija Smodila umreti. Nato
je bil vprašan, če je tudi on zavrgel Boga. Ja-
kob je odvrnil, da je zatajil Boga, hudič po
imenu Hanzel v zelenem suknjiču in rdeči če-
pici pa mu je pomagal opravljati čarovnije.
Hudiču je storilec obljubil svojo dušo pri križ-
potju zvečer pred binkoštmi pred petimi leti
za dve leti. Hudič pa mu je tedaj nekaj prine-
sel, česar pa on ni hotel sprejeti. Poleg tega je
priznal, da ga je Tomaž Gubenšek nagovarjal,
naj naredi čarovnijo, da žusemski mesar iz
Jevševca oslepi na eno oko. Zato mu je dal
obtoženec malo voščeno figuro, ki je bila že
prej v postopku pokazana. Vendar pa čarov-
nija ni izzvala nobenih posledic in mesar je
bil še vedno povsem zdrav na obe očesi. Po-
tem so ga vzeli s stola.
Tako je Jakob priznal tri magična dejanja:
daje dal voščeno figuro Mihaelu Valantinu in
Neži Smodila, daje dal sveženjček ter voščeno
30
figuro Tomažu Gubenšku ter da je dal niti
Margereti Plevnik.
Nato je Jakob obtožil štiri ženske, češ da so
sodelovale pri čarovnijah.
Najprej Heleno Španziko, podložnico gos-
postva Olimlje, da zna delati mrzlico ali vro-
čino. Mrzlico je povzročila Filipu Mrešu, k[je
zaradi tega umrl. Čarovnije je naučila tudi Sa-
uer Marino. Nadalje naj bi navedena Španzi-
ka pred dnevi pripeljala vrabce, ki so ljudem
pobirali žito in povzročili veliko škodo. Poleg
tega naj bi jo obtoženec pred tremi leti videl,
ko je šel ponoči iz goric, s hudičem na travni-
ku, da sta »hudo delala«
Nato Piruševko, mater Filipa Piruša, pod-
ložnika gospostva Olimlje, da je ponoči, ko je
šla molst krave, jemala mleko kravam drugih
ljudi.
Nadalje je obtožil Marijano Blagovko, pod-
ložnico gospostva Olimlje, da vedežuje in po-
vzroča vročino, kar uči tudi druge ljudi in jih
napeljuje k takšnemu početju. Pred tremi leti,
ko je obtoženec ponoči šel iz vinograda, naj bi
jo prav tako kot Španziko videl s hudičem na
travniku.
Kot zadnjo je obtožil še neko podložnico iz
Malizdorfa, da je večkrat za kakšen teden po-
begnila od moža in se vračala na skrivaj, da ne
bi drugi ljudje vedeli. Ta obtožba nima očitne
zveze s čarovništvom.
Ko so ga vprašali, od kod vse to ve, je dejal,
daje šel pred dvema letoma v času sv. Mihae-
la poleg naznanjene in drugih izcerkve pri Pi-
šecah nad Olimljem. Takrat je Španzika neki
pastirici grozila, da jo bo začarala tako, da bo
zmrzovala. Poleg tega. naj bi jo poslušal poleg
okna njene hiše, kako jo je prikazen učila ča-
rovniške stvari.
Blagovka naj bi znala vedeževati za ukrade-
nim blagom, poleg tega pa naj bi grozila Juri-
ju Bolhi, podložniku gospostva Pilštajn z mrz-
lico. S čarovniško družbo naj bi jo videl na
sv.Felicijana in Primoža ob zori pri golobnja-
ku, kjer je bil skrit, kako je plesala z drugimi
in so duhu govorili. Tu naj bi bila prisotna
tudi žena Pirušerja.
Istega dne je bil obtoženi soočen s Toma-
žem Gubenškom. Rekel je, da ga je Gubenšek
zaprosil, naj začara Benedikta N., trgovca z
volmi iz Jevševca pod Žusmom, da bo ta osle-
pel, ali da mu naredi kakšno drugo nesrečo.
Nato mu je dal storilec prej navedeno voščeno
figuro. Dal mu je tudi sveženjček, da bi ga všil
v svoj pas.
24. marca je bila z obtoženim soočena He-
lena Španzika. Vse njegove obtožbe je zanika-
la. Priznala je le, daje proti ognjišču zagovar-
jala naslednje: »V imenu Boga očeta in sina in
svetega duha, ti hudobno jabolko ukazi Bogu
in naši ljubi gospej, da ti iz tega krščanskega
telesa izgineš in izletiš, da bo svež in zdrav. In
s tem se naredi križ čez bolezen.«
Istega dne je bila z obtoženim soočena Neža
Piruš, ki jo je Jakob obtožil, da je čarovnica,
kar da se po njegovem mnenju najbolje vidi
pri njenih dveh kravah, pri katerih namolze
več kot cela soseska. Istega dne je obtoženi na
stolu potrdil vse svoje izjave.
25. marca mu je bil dodeljen duhovnik. 26.
marca je bil obtoženi postavljen pred krvno
sodišče za končno obsodbo. Prisedniki so bili:
Hans Georg Fabijan, Luka Lončarič, Jurij Zu-
pan, Mihael Robušer, Matija Robnik, Matija
Ledinšek, Danijel Opamik, Štefan Lončarič,
Urban Domita, Jurij Antomanič, Krištof
Vurm in Marko Drugarič. Na tajnem zaseda-
nju je Jakob še enkrat potrdil obtožbe glede
treh žena, Helene Španzike, Neže Piruš in
Marine Blagovke. V eni točki pa je obtožbo
pridržal, ker ni bil povsem prepričan, da so te
ženske res bile v čarovniški družbi, ki jo je
opazoval iz golobnjaka, saj je bilo takrat tem-
no.
Sodba se je glasila: »Na tožbo, odgovore in
na nekatera dokazila, kakor tudi izjave po
vsebini glede na deželsko sodni red za Štajer-
sko, so prisedniki in udeleženci tega sodišča
spoznali, da je pred sodnikom stoječi Jakob
Krašovec delal hudo, daje s tem storil nečisto
dejanje. Danes se ga preda v roke cesarskemu
krvniku, on ga bo peljal na običajno morišče,
ter ga zadavil z vrvjo, potem pa njegovo tru-
plo sežgal in pepel zakopal v zemljo. Bog bodi
milosten in milostljiv ubogi duši. Bizeljsko,
26. marca 1689. Dr. P.L. pl. Apostelen l.r.,
cesarski krvni sodnik v okrožju Celje.«^
O dr. Petru Lukreciju pl. Apostelenu (Apo-
stelan, de Apostolis) piše Travner, daje pred-
sedoval čarovniškim procesom v Borlu in pri
sv. Trojici v Halozah v letih od 1695 do
1701.'7 Byloff ga tudi omenja kot sodnika v
tem procesu.8 Obširneje o procesu v Halozah
pa piše Alfred Seebacher Mesaritsch.9 Trav-
ner meni, da je bil dr. Apostelen najbrž Itali-
jan. O njem piše kot o sodniku, ki seje odliko-
val po svoji krvoločnosti, čeprav naj bi v
splošnem zaostajal za svojimi stanovskimi to-
variši. O njegovi krutosti nam priča proces, ki
gaje vodil na Borlujeta 1701 proti Amu Dre-
venšek, Katarini Čednek in Heleni Klain-
čnik.lO Prva dva obtožena naj bi videli, kako
sta pri hudem neurju padla iz oblakov. Poleg
tega ju je leta 1699 na Borlu obsojena čarovni-
ca naznanila, da sta bila na sabatu. Toda vsi ti
indici se komisiji niso zdeli zadostni. Krvni
sodnik je ukazal ponoviti postopek z iglo. Ka-
tarino so obrili in odkrili hudičev znak na nje-
nem spolovilu, kar je dr. Apostelenu zadosto-
valo za smrtno obsodbo, čeprav na mučilnih
napravah ni ničesar priznala. Tudi ostala dva
sta bila obsojena na smrt. Graška vlada je
označila ta postopek za škandalozen. V dopi-
su dr. Apostelenu marca 1702 je pooblaščeni
organ deželnega kneza kritiziral ne le posto-
pek ampak tudi pretirano torturo." V njem je
dr. Apostelenu prepovedal voditi čarovniške
31
procese.
Zapisnik procesa proti Jokobu Krašovcu
nam kaže na celo serijo čarovniških procesov,.
ki so se verjetno odvijali pred deželskim sodiš-
čem Bizeljsko. Tako iz zapisnika izvemo za
tri žrtve predhodnih procesov in za tri nove
obtožene, ki so že bile privedene pred sodišče, :
vendar nam je njihova usoda neznana.
OPOMBE
1. Arhiv Republike Slovenije, Coll.I, fase. 15. — 2.
Fritz Byloff, Hexenglaube und Hexenverfolgung in
österreichischen Alpenländer, Quellen zur de-
utschen Volkskunde, Berlin 1929, str. 116. — 3.1
Byloffl, Hexenglaube, str. 122; Alfred Seebacher
Mesaritsch, Hexen - Report Bericht über eine Mas-
sentragödie in der Steiermark J425 - 1746, str. 243,
Graz 1972; Dr. VI. Trauner, Čarovniški procesi na
Slovenskem, Življenje in svet 3/1929 str. 497. — 4.
Tudi Falantin, Valant. — 5. Čarovniški stol je slu-
žil kot mučilna naprava, s priostrenimi konicami
na sedalu in opremljen s kurjavo. — 6. Arhiv Re-
publike Slovenije, Coll. I, fase. 15. — 7. Trauner,
Čarovniški procesi, str. 248. — 8. Byloff, Report,
str., 197. — 9. Seebacher Mesaritsch, Hexen - Re-
port, Str. 197. — 10. Byloff, Hexenglaube, str. 145;
Seebacher -Mesaritsch, Hexen - Report, str. 246;
Arhiv Republike Slovenije, Gr. A. Dol, fase. 178.
— 11. Arhiv Republike Slovenije, Gr. A. Dol,
Fase. 178.
32