Očetova smrt Slika. Lasna zimska noč je. Zunaj pogrinja naravo bel prt, ki se medlo leskeče v bledem mesečnem svitu. Od hišnih streh vise dolge stožaste sveče, ki bolj kot toplomer kažejo, da je nocoj mraz, hud mraz. Vse je mirno, vse \e zastrto v tihi sen, le od časa do časa zalaja pes v vasi, da predrami nočno tišino; potem pa je zopet vse mirno, grobnotiho. Po lipenski vasici so že povsod pogasili luči in sladko počivajo; samo tam na gorenjem koncu vasi je še razsvetljena ena hiša. Stopimo noter in poglejmo, kaj se godi! Majhna je izbica, pa čcdno urejena in prikupljiva. Stene so lepo pobeljene in po njih vise nabožne slike: velike in male, v črnih in pozlačenih okvirih. Ta predstavlja sv. Družino, druga svetega Jerneja, tretja Marijo in vice in dalje in dalje. Dolga je vrsta teh slik. Res niso umetniško dovršene, a družini ravnotako mile kakor bi jih bil slikal kak Rafael ali Rubens ali kdo drugi slavnih slikarjev, Ene teh slik so stare, slikane še na steklo z neokretnimi potezami; druge pa novc, tovarniško delo s podpisi svetnikov v različnih jezikih. Drugega ni na steni posebnega, kakor nad vratmi je rdeča polica, na kateri so vsakojake drobnarije: vžigalice, milo, ščeti in drugo tako blago; na drugi 24 steni so pa kljuke, raz kojih vise svedri, nekaj obleke in dve zakrivljcni palici. Ob stenah so še debele lesene klopi in zelena velikanska peč dobrodejno širi gorkoto po sobi. V kotu stoji bukova miza, pogrnjena s prtom domačega platna, napol ubeljenim, napol pa neubeljenim: tako namreč tod belijo platno. Sredi mize stoji srednje velik, rdeč križ. Na njem visi pozlačen Kristus in pod njim je pozlačena mrtvaška glava. Pred križem gori z velikim utrinkom lojeva sveča, ki pa le slabo razsvetljuje to malo sobico — poleg goreče pa leži še druga rdeča voščena sveča, prinesena s Svetili Višarij. Blagoslovljena je za zadnjo uro. Na bcli postelji leži bolnik, ki težko sope. Roke ima sklenjenc nad prsmi, in rožni venec ima ovit okrog velih prstov. Upali in mrtvaško bledi obraz in osteklene oči pričajo, da mož ne bo dolgo — morda ne bo več dočakal niti drugega jutra. Ob postelji sedi na stolu najstarejša hči, dekle osemnajstih let, da pazi z ljubečim srcem in s solznimi očmi na vsak dih in migljaj očetov, da mu postreže in tako olajša zadnja tre-nutja dragega življenja. Ob beli mizi pa sloni mati, skrbna žena, in si od časa do časa briše z belim, platnenim predpasnikom od pekočih solz rdeče oči. Mnogo noči je že prečula uboga reva, mnogo grenkih solz že pretočila; a kaj še bo, ko bo ostala sama in njena družica beda in siroščina. Sama ob strani mladoletnih in nepreskrbljenih otrok! To misli — in obilnejše solze ji orose od tug zgubano lice. Na klopi pri peči pa sedi desetletni sin Mihče in dremotno zre v bledi očetov obraz. Kako ga premaguje spanec, a ne sme zaspati iz lju-bezni do očeta, čeprav je prečul bede že precej noči. Na drugi strani pa leži na klopi njegov mlajši bratec, petletni Francek. Nič nima postla-nega; samo pod glavo mu je mati porinila bratovo suknjico; sicer pa na goli klopi tako sladko spi kot bogataš na mehkih blazinah, če ne slaje. To je družina, ki je nocoj zbrana ob stnrtni postelji očetovi. Vse je tiho, samo enakomerni tik-tak častitljive stenske ure drami molk in tihoto. Ura kaže že na polnoč, kmalu se bo začel drugi dan. Tedaj se predrami oče iz polsna in začne s tihim, težko umljivim glasom: »Vidim, da se bomo morali ločiti! Bog bo že skrbel za vas, saj On nikogar ne zapusti.« Žena in otroka začnejo jokati. Pa oče nadaljuje: »Nikar ne jokajte. Mar li ne boste imeli v Bogu skrbnejšega očeta, kakor sem bil jaz in more sploh kdo biti? V nebesih se zopet snidemo, če boste živeli po mojih naukih. Ti Franca in ti Mihče, pojdita sem, da vama govorim zadnje besede in vaju blagoslovim, preden umrjem. Ako jc vama kaj sveto (dozdaj sta bila pridna), bosta poslušno izpolnjevala tudi zadnje moje nauke, raojo oporoko: Slušajta mater in nikdar je ne žalita! Boga imcjta vedno prcd očmi in vajin vzor naj bo Marija, najčistejša Devica. Pridna bodita in rada delajta; a ne hrepenita po bogastvu in po brezdelnem življenju. Vidita, tudi jaz sem bil reven in reven umrjem; pa mi vendar ni nič žal, dasi vam ne morem zapustiti 25 bogastva. Saj bogastvo še ni sreča, ampak sreča naša cdina na zemlji je strah božji in mirna vest. Tega nam pa ne da bogastvo. Če bosta pridna in pobožna, vaju ne bo zapustil nebeški Oče in vama bo dal tudi vsak-danjega kruha . . . Bodi dosti, kajti težko govorim in moči mi ginejo.« Ob teh besedah položi oče tresočo desnico na sinovo glavo in nje-gove ustnice zašepetajo blagoslov, Nato blagoslovi še hčer in se poslovi od ljubeče žene. Nato pa' umolkne. Sin zajoče in njegove solze kapajo na bele rjuhe. Dasi ne ve, kaj je to smrt in ločitev od ljubega očeta, ga je govorjenje očetovo pre-treslo in mu posililo solze v oči. Čez nekaj časa oče spet izpregovori: »Molite rožni venec, jaz težko izgovarjam, pa svečo mi užgite in dajte v roko...« Tedaj se oglasi pretresljiv jok, kakor bi bil oče že umrl. »Ljubi moji, saj nisem še umrl. Pa bolje je, da molite kot jokate; molitve vsi potrebujemo, a najbolj jaz.« Nato domači ugode njegovi želji in mu dajo v roko gorečo svečo. Mati začne moliti rožni venec, hči in sin pa ji odgovarjata. Skraja tudi oče moli za njimi, a glas njegov je čim dalje slabši in slabši in naposled utihne ... Ura udari polnoči in se hkrati steče, — ustavi. Prestrašeni pogle-dajo molivci kvišku in k očetu. Svečo še vedno drži krčevito v desnici in v levici molek, a duša se je že ločila od telesa in je šla nad jasne zvczde uživat plačilo in radost, katere svet ne morc dati. Oče je umrl lahke smrti; saj je bil poštenjak v življenju in za smrt lepo previden in pripravljen, zaspal je brez boja v smrtni sen. .. Žena in otroci pa spet obupno zajočejo, da bi se smililo mrzlemu kamnu, a očeta ne morejo več priklicati v življenje nazaj, ne morejo ga več prebuditi. Tudi najmlajši sinek se vzbudi — in ko čuje druge jokati, začne tudi on, dasi ne ve, kaka izguba ga je zadela. Iz hiše se čuje jok ob mrzlem truplu očetovem, iz daljave pa zateglo lajanje psov, ki motijo nočno tišino, jasno zimsko noč, Na nebu pa mig-ljajo zvezdice, in luna prijazno seva na hišico, kateri se je to noč podrl najzanesljivejši steber. Angelar Zdenčan