--------(Priloga Vrtcu.1---
0) . - 19
St. 2. Ljubljana, dné r. februvarja 1904. XII. tečaj.
K r a 1 j i č e k.
Pa priletel Je kraljiček, Ta gosposki Mili ptiček.
Z repkom migal Je poredno, Suknjico si Gladil čedno.
A snežinke So priplule, In kraljička So obsule.
Pa kraljiček, Mili ptiček, Zletel v hišo Je v kotiček.
In v kotičku Tam čepel je, Se sušil je In se grel je.
Gradiški.
Vpričo Boga!
2. Greh.
O dečku Vilkotu. o katerem sem vam pisal zadnjič. kako lepo ga je učil oče o božji pričujočnosti. se nadalje pripoveduje tudi še to-le:
Nekega lepega popoldne se gre Vilko z drugimi dečki izprehajat ven iz mesta. Pot jih pripelje mimo vrta. na katerem opazijo najlepše sadje. .Hej", zakliče eden izmed dečkov, „glejte prekrasne hruške in te le velike, ztatorumene breskve! Alo tovariši, tukaj-le je velika luknja v plotu Zlezimo noter in napolnimo si urno svoje žepe!" Drug za drugim se splazijo skoz odprtino in se spravijo nad hruške. Že je hotel tudi Vilko za njimi. — a k sreči se spomni očetovih besedi: ..Bog vidi vse in sliši vse!" in si misli: Bog tudi vidi. da hočem krasti, in hitro zbeži od zapelji vega mesta. Kmalu pa zasliši žalostno ječanje. Pogleda skoz plot in vidi moža. ki s palico neusmiljeno pretepa enega izmed tovarišev. Za drugim pa teče velik deček in ga ravno še vjame. ko hoče zlesti skoz plo-tovo odprtino : potegne ga nazaj na vrt in ga enako občutno obdelava s palico. — O. kako se je zdaj dobro zdelo Vilkotu, da se je bil o pravem času spomnil očetovega nauka o božji pričujočnosti ! Bil je brez kazni in. kar je še vse več, vest mu je dajala veselo zavest, da ni žalil ljubega Boga.
0,	misel, da Bog vse vidi in sliši, ta misel je najboljše orožje 7.oper skušnjave, najboljša obramba proti grehu. In že zadnjič sem vam zatrdil, da hudobni ljudje na svetu so zlasti le zato hudobni, ker se ne spominjajo o pravem času, da jih Bog najsvetejši vedno opazuje, da je povsod pri njih. Zelò, zelo rad bi vam tako natanko razložil ta prekoristni nauk, da bi ga nikdar ne pozabili in se tem gotovejše varovali vsa-kega greha.
1.	Človeku je že prirojeno, da se vpričo ljudi ne upa počenjati kaj zlobnega in kaznivega. Navadno se hudobneži skrivajo, kadar nameravajo kaj hudobnega. Že modrijan Seneka je rekel: „Večji del greha
bi se ne storilo, ko bi hil z.miraj kdo pričujoč pri grešniku." Pa saj nam ie Zveličar sam to povedai. Ako imaš pri rokah sv. evangelij, poišči si binkoštni ponedeljek in čitaj; tu najdeš zapisane besede: „Sleherni, kateri dela hudo, sovraži luč in ne pride k luči, da niso sva r j ena njegova dela."
A grozovita nespamet zlobnežev je v tem, da se vpričo ljudi boié biti hudobni, vpričo Boga pa. ki jih povsod vidi in vedno opazuje, se pa ne bojč grešiti.
O kralju Antigonu se pripoveduje, da je nekoč v svojem šotoru poslušal dva vojaka, ki sta ga stražila in na straži slabo govorila o njem. Kralj ves miren odgrne zagrinjalo in reče: ..Pojdita nekoliko proč od šotora, da vaju kralj ne bo slišal!" Lahko si mislite, kako sta se prestrašila ta neprevidna poganska vojaka. Oh, mladi grešnik, kako bi se še - le prestrašil ti, ko bi se precej po tvoiem grehu prikazal nebeški Kralj, pa bi ti rekel: „Ako hočeš biti hudoben in me žaliti, beži vsaj na tak kraj. da te ne bom videl in slišal !" Ali ti ubožec ne moreš bežati nikamor, tla bi te ne videl in ne slišal tvoj nebeški kralj. Jezus Kristus. Torej bodi pameten in misli na to že naprej, že takoj takrat, ko te začne motiti skušnjava.
2. Nekaterih ljudi se pa še posebno bojimo, da bi se celo ne upali storiti kaj napačnega. Zelo izdivjan in izprijen bi že moral biti tak človek, ki bi se jih ne bal. Posebno se bojimo n. pr. : a) takih ljudi, ki imajo kako višjo oblast do nas in nas lahko kaznujejo ali nam morejo kaj koristiti ali škodovati itd.: b) takih, ki so sami zelò dobri, pobožni in sveti, in ci takih, ki jih zelo čislamo in se jim bojimo zameriti z nedostojnim vedenjem.
a j Glej. vpričo svojih staršev, svojega kateheta, učitelja, gospodarja, sploh vpričo svojih višjih se tako potrudiš, da bi ne opazili pri tebi nič graje ali kazni vrednega. Prav je to. Toda pomisli, kako zelo bi bil nespameten, ko bi se sicer bal kaj napačnega storiti pred ljudmi, ki imajo le majno moč in oblast : Bogu vsemogočnemu, ki si popolnoma v njegovih rokah, ki te lahko stori časno in večno srečnega ali pa te
tudi lahko takoj kaznuje in pahne v časno in večno trpljenje. — Boga neskončno veličastnega bi se pa ne bal!
Dva sovražna polubrata, Andrej in Šimen, sta se skregala na vrtu, kjer sta skupaj delala, tako, da je že priälo do pretepa. Naenkrat pa utihneta, kakor bi odrezal. Zagledala sta namreč prihajajočega očeta. Ta ju resno pokara, rekoč : „Ako sta se mene zbala v svojem hudobnem počenjanju, koliko bolj bi se morala bati pred Bogom, ki je priča vsakega vajinega dejanja, storiti kaj slabega!"
b)	Gotovo ste že slišali, da je nekaterim posebno svetim ljudem dal Bog včasih ta dar. da so drugim takorekoč v srce videli in vedeli njih grehe. Marsikdo si kar ni upal stopiti pred takega svetnika. Tudi sicer ima navzočnost svetnikova nekaj nenavadnega. Ako je hudoben človek poleg svetnika, ga prevzame neka groza in žal mu je, da je hudoben : ako pa dober človek občuje s svetnikom, si tudi srčno želi, da bi bil še boljši, kot je že zdaj. Ako je pa že pri ljudeh tako, se pač ne bomo čudili, da so v svetem strahu trepetali oni, katerim se je vidno prikazal celo angel iz nebes.
Zdaj pa pomislite, kaj je svetost najsvetejšega človeka in najvišjega angela proti neizmerni svetosti neskončno popolnega Boga ! Kako je torej mogoče, da si še kdo upa vpričo najsvetejšega Boga, ki ga povsod gleda in opazuje, storiti kaj slabega.
Sv. Bernardin je bil že kot otrok tako svet in lepega vedenja, da so se ga drugi otroci, ako so počenjali kaj slabega, kar ustrašili in rekli: „Tiho, Bernardin gre !" ter so takoj nehali. Ako je navzočnost preprostega dečka tako hitro pregnala vso zlobnost, koliko bolj bi morala božja pričujočnost odvračati vsa-koga od vsega hudega !
c)	Kadar je kdo storil kaj napačnega, bi najraje videl, da bi ostalo skrito pred vsem svetom. Zlasti se boji, da bi ne zvedeli oni, katere posebno čisla, pri katerih bi si rad ohranil za vselej dobro ime, „kredit". Ta bojazen je opravičena : le škoda, da je prepozna, poprej naj bi se bal, predno je storil hudobijo!
Kako sta biia Adam pa Eva vesela, kadar je ljubi Bog prišel k njima in občeval ž njima kakor najboljši oče s svojima ljubima otrokoma ! Kako pa se je to izpremenilo. ko sta storila greh ! Zdaj pa sta se v neizmernem strahu in prebritkih skrbeh skrivala pred nebeškim Očetom, da bi ne videl njune ostudne duše, ki je bila pred grehom tako lepa v rajski obleki nedolžnosti. A skrivala sta se. pa se skriti nista mogla. Oh nesrečnika, zakaj pa poprej nista pomislila tega ? Zakaj ni Eva pomislila takrat, ko je govorila s kačo, da je Bog zraven, da posluša njen pogovor in da vidi, kako že omahuje njeno srce? In zakaj ni vsaj Adam pomislil? Oh, nikar ne izprašujmo tega o naših prvih starših ; vprašujmo raje sami sebe : Zakaj pa mi ne pomislimo, da nas gleda naš nebeški Oče, kadar hočemo omazati ali morda celò raztrgati prelepo obleko nedolžnosti ? Zakaj nas ni strah pred njegovim najsvetejšim obličjem — o pravem času?
Zdaj torej lahko izprevidiš. kako strašna reč je vsaki smrtni greh: a ne le smrtni, marveč tudi odpust-Ijivi greh, zlasti zato, ker ga storimo vpričo Boga, v njegovi navzočnosti, pred njegovimi očmi. ker ga drugače še storiti ne moremo. Oh, kolika zlobnost res : Žalostno zgodbo o izgubljenem sinu si se že učil, kaj ne. Vem. da se ti je ubožec smilil, ker mi je znano, da ima dobro detinsko srce usmiljenje z nesrečniki. Oh, pa poglej, mladi grešnik, ti si še bolj usmiljenja vreden. Izgubljen sin je imel vsaj toliko ozira do dobrega očeta, da je šel od doma v daljno deželo, ko je hotel biti zloben, da bi oče ne bil vpričo njegovih hudobij. Olej, ti pa takrat, ko si se pregrešil, nisi bežal pred svojim nebeškim Očetom, zato ker nisi mogel. Kar vpričo njega si se vedel tako napačno. — Odslej mora biti drugače. Misli o pravem času, misli vedno na to. da Bog vé vse invidi v s e !

Šola pridnosti.
Mr nano vam je, da sta morala Adam in Eva v 'fäti/L raju tudi delati. A delo jima je bilo lahko mW in prijetno, kakor je vam veselo igranje. A po grehu je bilo drugače. Odslej sta morala z velikim trudom in s potnim obrazom delati in si kruh služiti. Bog jima je prijetno delo izpremenil v neprijetno kazen, v težavno pokoro.
Tudi mi še zdaj čutimo to kazen, ker smo od Adama podedovali greh in njega kazni. Delo se nam ne zdi prijetno, mnogim celo zoperno: le lenoba in brezdelnost se jim zdi zaželjena sreča.
Kako pa to, da mnogi drugi pa vendar-le radi delajo ter ljubijo delo, studi pa se jim lenoba? Vidite,
to pride odtod, ker so hodili v tako dobro šolo in se od mladih nog učili pridnega dela
Da bi bolj spoznali to sveto šolo in tudi vi radi zahajali v njo. vam jo pokažem na sliki. Imenuje se delavnica sv družine v Nazaretu. Tu vidite pri delu tri najsvetejše osebe : Jezusa, božjega Sina, Marijo, njegovo Mater, in sv. Jožefa, njegovega rednika. O, če pa še zdaj kdo zaničuje delo. zaničuje sv. družino. Obratno pa onim, ki se hočejo prikupiti sv. družini, ne vem svetovati boljšega kot to, da naj prav pridno delajo iz ljubezni do Boga vsak po svojem stanu. Saj vam isto želć tudi vaši angeli varilii. Le poglejte, kako vodijo dečke in deklice v to nebeško šolo. Internus.

Drobni prijatelji.
i.
niča. ali se li še kaj (oži po domu:" vprašala je Hostarjeva Malika svojo sestrično, ko sta sedeli nekega popoldne po šoli v mali podstrešni sobici in se krepčali z malo »JBf*» Ìu*ino.
„Veš kaj, prav malo sem se privadila tukaj v mestu. Ej. ej. doma. doma je vse drugače I*
Kako tudi naj bi se bila privadila Anica? Doma so imeli prostorno hišo : v sobi, kjer so - navadno bili podnevi, je bilo pet velikih oken, skozi katera je sijalo solnce cel dan: tukaj pa mala podstrešna sobica z enim samim oknom, skozi katero prisije solnce šele na večer in še to samo za par trenotkov.
Bilo je doma res drugače, drugače kot v mestu.
En sam skok in bila je Anica doma iz hiše na trati, na vrtu. med cveticami, pod drevjem, pri potočku. na pašniku pri svojem belem backu. med domačimi telički, pri sivki, pri pisanki, pri brezi, pri sosedovi Micki, pri Lenčki. In vse tri so zopet dirjale nazaj domov h Košarjevim, k malim piščančkom, račkam, muckom, psičkom, golobčkom. To je bilo veselja, to življenja za Košarjevo Anico ! Podstrešna mestna sobica ji pa kar ili prijala, to je ječa. pusta in temna. In predno si prišel iz nje na piano — nebroj nerodnih, semtertje temnih stopnic. In pred vežnimi vrati — zelena trata, kakor doma? O kaj še, kamen in kamen, sam prah in cesta, nič trave, nič griničia, nič jablane, nič slive, nič, nič !
Tudi doma je že hodila Anica v šolo, in prijetno ji je bilo. Prišli sta jo klicat vselej sosedovi Micka, in Lenčka, kadar je bilo treba iti v šolo. Pregledavale so svoje naloge, pospravile v torbico, skupno hodile tja čez senčnati log do potočka, čez brv na cesto. Tam pa so že čakale druge tovaršice. Vse prijateljice, vse vesele in prijazne. Med veselim čebljanjem se je
vrtila mala družba dalje proti šoli, ob vsaki poti je naraščala in naraščala, da se je naposled široka gruča žive mladine privalila v šolo.
A letos :
Z Maliko hodita letos v šolo. satno z Maliko, tam ob zidu ; na sredo ceste pa Bog obvaruj ! Mesto je mesto ! Pohodijo te konji, ali povozi železnica. Samo ob zidu, no seveda semtertja tudi ob lepih izložbah
O da bi bila Anica vedela prej, da bo tako, gotovo bi ne bila tako veselo pritrdila materi, da pojde v mesto, oni dan, ko so dejali oče materi:
„Marijana, veš, Anico bo najbolje dati v mestne šole: slabotna je; za kmetiško delo ne bo, glavico pa ima. glavico; lahko postane učiteljica, ali gre v prodajalno ali pa na pošto."
„Anica!" oglasi se mati. ..ali slišiš, kaj pravijo oče. da pojdeš v mesto. Pri teti boš in v šolo boš hodila s tetino Maliko."
Veselo je ondaj pokimala Anica in poskočila. Pa bi ne bila, da je vedela, kako ji bo dolgčas, in kako si bo dostikrat skrivaj pred vrati brisala solze. O ne. ne bila bi poskočila, temveč tja k materi bi se bila privila, prijela jih z eno roko za krilo, z drugo za predpasnik in tja gori v materine oči bi bila obrnila svoj bledi obrazek in modri svoji očesci in rekla bi bila pritajeno : Mama. ne !
Pa ni naredila tako, ker ni vedela, da bo tako.
II.
Pa saj vedno tudi ni bilo tako.
Počasi so izginevali Anici spomini na dom. Dobivala si je pa počasi tudi novih prijateljic. Ne sicer v šoli. ker je bila kmetiška, a druge gosposke, in se niso posebno menile zanjo.
A dobila je tovarišice, katerih je bila vajena od doma, tovarišice, ki niso gledale na obleko, ampak na srce.
Tam gori po strehi so hodili in se zbirali go-lobčki in drugi ptički Oj. kolikokrat in koliko časa jih je opazovala Anica ! Kako so jo spominjali na dom. kjer jim je drobila svoj kruhek.
Kako rada bi jim bila tudi tukaj kaj odščipnila od svoje južine. pa niso hoteli blizu. Bali so se, ker je niso bili tako vajeni kot njeni domači, ki so ji jemali kar iz roke, se ji dali ujeti. Ijubkati in pestovati. Da. tako so jo imeli radi. da so ji sedali na ramo in s kljunčkom slikali po njeni kodravi glavici. Oh, ko bi bili ti tudi taki, kako prijetno družbo bi bila imela !
Z Maliko vred sta naprosili teto, naj izprosijo očeta, da pripravijo pri oknu deščico, kamor bi trosili ptičkom drobtinic. Dobili sla jo. Kdo bi pa mogel kaj odreči deklicama, kakor sta bili Malika in Anica.
Natrosita drobtin na deščico in se oddaljita, da bi se ptički ne- hali. Dolgo, dolgo je bilo treba čakati, predno se je prikazal prvi. Toda ni se vsedel. irietal in frfetal je v zraku prav nad deščico, a ko zagleda deklici v sobi, zopet odleti. Pride drugi, prileti iretji, toda noben se ne upa vsesti. Prileti zopet prvi, ojunači se, sede in pobira.
„Nič ne bo hudega", mislijo drugi in prisedejo, in naenkrat je bila deščica prazna.
Kdo je bil tega bolj vesel kakor dobri deklici?
Brez malice sta bili oni dan. Vse sta zdrobili, da, še trdo skorjo sta podrobili na deščico, in vse je šlo. A vedno ni moglo tako iti. Tudi deklici sta potrebovali jedi, ptički pa tudi nikdar niso bili siti Matere se pa kar nista upali prositi, kajti v mestih se mora vse kupiti ; nimajo zaloge žita, kakor so jo imeli Košar-jevi doma.
Na domačo hišo se je spomnila Anica. Oh, ko bi bila imela tukaj vse ono. kar imajo doma, potem bi bili pa ptički tudi kedaj siti.
Dolg in tih pomenek sta imeli tisti večer Anica in Malika. in sklep je bil storjen. Drug dan pa je pošta peljala proti Podgorju to le pisemce :
Preljubi starši!
Privadila sem se že precej, vendar mi je še dolgčas po Vas. Učim se lahko, v šoli me nikdar ne svare. Maliko imam zelo rada Imava tudi ptičke, ki letajo k nama na okno. Lepo Kos prosim. recite Lojzetu, naj poišče gori na izbi moje
bučme pečke, in povejte mu. naj mi posodi en bokal konopelj, da bova imeli kaj dati našim ptičkom. Prav kmalu se pripeljite kaj k nam!
Vse domače srčno pozdravljamo, najbolj pa jaz Vaša hvaležna
Anica.
Konopelj in pečkti nikar ne pozabite. „Kaj se vsega ne izmisli la olrok". so dejali doma. ko so prebrali pisemce. Vendar so ji izpolnili željo. V mesto so mislili že tako iti, samo radi Ani-činega pisma bi pa res ne bili šli.
Lojze je iztaknil Aničine pečke. tudi svojih konopelj je dal za dva klobuka, mati so pa privrgli še pel koruznih štrokov.
To je bilo veselja pri Hostarjevih, ko so Aničin oče celo obilno culo položili na mizo : ..To bo pa za ptiče !"
Cela vojska je bila popoldne na oknu. To prehitevanje, to prerivanje in preletavanje. veselje zunaj na oknu in znotraj v sobi.
Privadili so se ptički. Kar domači so postali, ni se bilo treba več skrivati deklicama. Kar pri odprtem oknu sta stali in jim trosili pičo. Že so jemali iz rok, že so se pustili gladiti, pestovati
Tudi v sobo sta vzeli katerega in zaprli okno. Toda v sobi ni bilo zanj. Zaletaval se je ob stene, ob okno. Vunkaj. vunkaj na prosto, na solnce v družbo |e hotel.
Odprli sta mu in frk I bil je zunaj in začvrčal jima je v slovo, drug dan pa prišel zopet na zajtrk.
Božične počitnice je bila Anica doma. Mnogo ie govorila o mestu, o šoli, mnogo o svojih ptičkih. Dobro so jo založili mati s poticami, toda še večji je bil zavitek za ptičke. Rada je šla od doma : vleklo jo je nekaj k njenim ptičkom in k Maliki.
Frrdo Grrgorec.
Tončkovo izpričevalo.
-^teSS °bro vem. da že vsi komaj pričakujete pusta, —ko boste dobili v Soli izpričevala. Kdo pa bi tudi ne bil vesel onega lističa, ki vsa-cđESp' kemu pove. kako visoko je že učenček dospel v učenosti. Kako razveseli to starše, če prinesete dobra izpričevala domov ! A nasprotno : ni je večje žalosti za roditelje kakor to. če vidijo, da otroci niso pridni in ubogljivi.
Zato vam želim vsem prav dobra izpričevala. Hočem vam pa povedati povestico, kako se je godilo Selanovemu Tončku lansko leto o tem času.
Selanov Tonček je bil pred letom junak prvega razreda naše vaške šole. Mlad je še bil, precej mlajši od drugih učencev, ker je hotel njegov striček, stanujoč v mestu, da gre Tonček malo prej v šolo- Neradi so ga vzeli, pa so ga le . •
Bil je najmlajši in najmanjši v šoli. Malo večji je bil pač kot njegova papirnata torba, v kateri so zaropotale knjige kot vojaški boben, kadar jo je hitreje ubral domov.
Enkrat se mu je prav mudilo v šolo. Tri četrti na eno je bilo že preč, Tonček pa je bil še na domačem polju, in do šole je bilo skoro pol ure. Tako jo je pobiral kot še nikdar. Nekaj časa je tekel po dveh, pa mu je izpodrsnilo — bilo je namreč pred pustom — in ubral jo je par korakov po vseh štirih. Po polju je ležal debel sneg in tudi ob cesti ga je bilo še dovolj. Semtertja se je še poznalo, kako so njegovi tovariši legali v sneg. da so videli primeroma, kakšni so, ali pa iz ljubezni do mrzlega snega, ne vem. kako bi rekel. . Kadar se je pa danes Tonček zagledal v te obcestne spomenike razposajenih tovarišev, se mu je vselej, kot nalašč, izpodtaknilo in padel je po zamrznjeni cesti, ali pa v sneg.
Prejšnji dan je namreč sneg precej kopnel, po noči pa je zmrzovalo in dopoldanje solnce ni moglo otajati cest, ki so bile popolnoma zamrznjene Tonček
pa je v naglici doma en čevelj zamenjal, ki je bil starejšega brata, in ves podkovan . . .
In še ta torba! Kadar je padel, zaletela se mu je z vso močjo v glavo, da mu je zašumelo v glavi in zaropotalo v torbi... Bil je revež ves obupan in malo na jok se je že držal. Tovariša ni bilo že nikjer nobenega. Kar začne biti ura pri farni cerkvi. Tonček posluša, šteje in srce mu utripa . . . Zdaj veličastno zabrni veliki zvon — bila je ena.
Na jok je v hipu pozabil in jo ubral proti šoli, ki je stala takoj za malim logom. A pouk se je že pričel ... Tu mu hipoma pride nenadna misel. Ustavi se in jo premišlja Zdajci zasliši iz loga čudno šumenje. Posluša natančneje in že razloči posamezne glasove.
Nekaj ga je vleklo tja, saj je slišal dobro sosedovega Lojzka, kako se je smejal. Malo še postoji pomišljajoč, ali bi krenil tja ali ne. Ko se pa spomni, da se oni gotovo drsajo, pogleda pazno naokrog in jo ubere naravnost k tovarišem. Oddaleč ga že pozdravljajo, mu mahajo s klobuki in kričijo: „O, Tonček, kam pa kam? V šolo, v šolo!" Toda Tonček je vedel, da se norčujejo, in spel je veselega obraza k njim v breg.
Bili so vsi trije njegovi sošolci: sosedov Lojzek, Pavličkov in Skalarjev. Namesto v šolo, šli so se rajši drsat sem v breg. kjer so naredili drvarji ozko gaz, ki je ponoči zamrznila. Po tej gazi so še dričali vsi štirje, ali stojé ali pa čepe. Njim se je pridružil tudi Tonček.
Vsi so se mu smejali, ko se je prekopicnil prvič, in tudi sam se je smejal.
Tako so se zabavali celi dve uri. Malo pred tremi pa so odšli po stranskih potih domov, kajti iz go-renjega konca vasi jih je bilo tudi nekaj, ki bi bili lahko povedali gospodu učitelju, da so jih videli... Prišli so sicer malo prej domov kot po navadi — pa kdo je pazil na to?. ..
Tončka je zeblo, pa vendar mu je postajalo vroče, ko je stopal proti domači hiši Zdelo se mu je, da se mu na nosu pozna, da ni bil v šoli. In bal se je očeta in še nečesa . . .
Hudega ni bilo nič. Nihče ni omenil šole, in zdelo se mu je, da lahko kaj takega še poizkusi.
Pa so res tisti trije še parkrat naredili tako Tonček je bil seveda tudi poleg. Vselej so srečno odšli. Nihče ni ničesar izvedel. Ko so pa zadnjič gospod učitelj izpraševali. kje so bili vsi štirje, ni vedel Tonček, kaj bi rekel. Molčal je in pogledal zdaj enega, zdaj drugega. Gospod učitelj niso nič rekli, le nekaj so zapisali v črno knjižico.
Tonček pa je takoj slutil, da ni to nič dobrega. Črez dva dni so dobili izpričevala. Tončku je rojilo po glavi, kaj bo, če gospod učitelj vse to napišejo v izpričevalo. Dva dni ga je to skrbelo in bil je ves potrt.
Dobil je res oni listič papirja, ki človeka do srca razveseli, ali pa v dno duše užaiosti. Tonček je gledal in gledal. Številke je že malo poznal in je tudi vedel, kaj pomenijo primeroma v izpričevalu, vendar se danes ni mogel načuditi, kajti nekatere so bile tako čudne, in o njih so imeli njegovi součenci le slaba mnenja ... V pisanju je bilo pa res tako čudno zapisano, lako skrivljeno in potlačeno, da je komaj spoznal to čudno kluko — pet . . . l udi v računstvu je bilo nekaj podobnega, malo boljše je bilo pač, pa vendar samo komaj zadostno. Tonček je bil žalosten, odsile potrt. Ko so jih prvič dobili, je bil mnogo boljši. Nobene četverke ni bilo nikjer, kaj še petice! .. .
Skalarjev je imel pa par takih petič, a vendar je skakal in kričal, da je vsak mislil: „Ta ima pa same enojke!" . . . Tončku pa se kar ni dalo smehljati. Spominjal se je na one ure, ki jih je zamudil, zaradi katerih je dobil tudi lako izpričevalo.
Doma. doma — tam inu je šele huda predla. Komaj so oče pogledali v izpričevalo, že so posegli za omaro, Tonček pa k materi. A nič ni pomagalo . Naposled je mora! še poljubiti tisto vitko brezovko, ki jo je sam odrezal očetu v gozdu.
Toda s tem še ni bilo končano. Oče so prav na koncu izpričevala dolgo časa nekaj brali in gledali, potem se pa obrnili k Tončku in vprašali :
„Kdaj te pa ni bilo v šoli?"
Tonček premišlja in odgovori: „Saj sem bil.* —
„Kako? Kaj pa tu stoji?" . . .
Tonček je vedel, da je izgubljen. Stisnil se je k peči. Kajti, da bi bilo tudi to napisano, kolikokrat ga ni bilo v šolo, tega do zadnjega trenutka ni mogel verjeti.
Pa je iznova zapela brezovka . . . Ehej, to sta jo šla: Zvečer pa post. naprej pa zapor ves ljubi dan . . .
Pa je pomagalo:
Mislite, da ostane še kdaj v logu, namesto da bi šel v šolo? Za ves svet ne: Toliko je že izkusil in izprevidel, da se vse izve, in da hodi. samo zato v šolo, da bo kdaj kaj znal, torej samo v svojo korist. Da ga starši malo silijo k učenju, to dela le njih dobrota . . .
In če včasih katera pade. tudi ni odveč . . . Pri Tončku že ni bilo : Na koncu leta je prinesel tako dobro izpričevalo, da so ga kar morali izpustiti v drugi razred.
In letos? Pravijo, da bo dobro. Po strani sem pa slišal, da je eden najboljših, da bo celo odličnjak . . .
Kaj se ve? Priden je res postal od tistega časa. ko je na lastni koži začutil brezovo olje. Striček iz mesta pa mi je celo trdil, da ga vzame drugo leto k sebi v mesto, in Bog zna, če ne bo iz tega Tončka kdaj velik gospod . . .	Starko Slarif.

O Svečnici.
Pojdi dete k jaslicam, Sveče tam prižgi, Da ves hlevec Jezusčkov V lučkah zažari.
In ko hlevec v svečicah Bo žarel lepo. Skleni drobni ročki ti, Moli ti takó :
,Tebi, božje Detece, Lučke te goré. Tebi zdaj darujem vse, Dušo in srce!1*
Taras Vaziljcv.

Rešitev demanta v štev. 1.
C
p c t Cesar
Celju ; Šorn Ivana, učenka IV. razr. v Kranju ; Beč Janez in Trpine Karo!, učenca IV. razreda v Kamniku ; Len ck Elica. učenka IV. razreda v Škofji Loki.
Prav so rešili: Vrečko Zdenka v
gad
r
Odgonetka zastavice v štev. l.i Drava, trava, krava.
Prav je uganil: Robič .Maks. učeucc VI. razreda v Središču.
Oboje so prav rešili« Šket Ivanka, učenka v Dramljah; Brežnik Viktor, prvošolec v Ljubljani; Fabjančič Frančič in Vladko. dijaka v Novem mestu ; Pogačnik Ana, Mavr Danila, Hlebš Marija, Hühl Marija, l'ire Zdenka, Pučnik Mihaela, učenke IV. ra/.reda v Kranju; Jelenec Marien. Antiška, Tilka in Božena, nadučit. hčerke na Dvoru pri Žužemberku : Pušenjak Malčika in Marica, gojenki učiteljišča v Mariboru ; Kranje Marija in Pušenjak Milikn. učenki realke v Ljutomeru; Pušenjak Stanko, učenec na C venu; Scheligo Irma, nadučiteljeva hčerka pri Sv. Jcderti nad Laškim; Pogačar Jožef, dijak F. gimn. razr v Celju; Susman Prane, posestnik na Prevali ; Štelcar Josip, sluga kn. šk. pisarne v Mariboru; Cerne Lenčika, samostanska gojenka v Smihelu ; Florijan Helena, Bra-daška Albina, Podrekar Pavla, Lachainer Gabrijela, Weit Ana. učenke IV. razr v Kranju ; Oblak Rafael, učenec v Novem mestu ; Stole Marija, učenka V. razr. v Mekinjah; Hočevar Milan, učenec IV. razreda v Celju Kogovšek Jakob v Dravljah: Borušak Ivan. učencu VI. razr. v Tržiču-. Gradišnik Kamilo, učenec
IV.	razr. v Celju; Vltavsky Bernard in Krane, Mak Valentin in SellJek Ljudevit, učenci v Celju; Brenčič Lojze, učenec III. razr. v Celju; Grobeljnik Avguštiu, dijak II. gimn. razreda v Celju; Jakše Alojzija, učenka v Robu; Vidic Milan učenec II. razreda v Celju; Perko Jožef, učenec v Tržiču; Furlani Pepina in komana, Tomšič Ivanka v Ilirski Bistrici ; Homan Anka, Petnici Pavlica, Clrman Llica, Olobočnik Miei, Sušnik Francka, učenke v Skofji Loki; Bratina Franc, Klemenčič Anton, Ostre Matija in Stibler Lojzek, učenci V. razr. pri Sv. Križu blizo Ljutomera; Pohlin Maks, učenec IV. razreda v Kamniku; Debeljak Marija, Subic Ljudmila, Jezeršek Ivanka. Müller Marija in Sattler Neža, učenke II. razr. zunanje šole v Skofji Loki; Fock Ana in Mlini, Sušnik K-, Ježovnik S., Čop A., Šolar J., Smid M., Vilman M.. Tramte M., Kuralt M., Gradišnik O., Porenta J., 1'olak L, Kainnar, učenke II. razr. mešč. šole; Rajšter L. Kmet M.. Mali A.. Rant M.. Klofutar, učenke I. razreda meščanske šole; Rotar, Janko v ič, KovačIĆ, Zabret, Oorjup Ida in Mirica, Globočnik. Hrovat A., Jakli, učenke ljudske šole v uršulinskem /avodu v Skofji Loki; Picelj Ivan, prvošolec v Novem mestu: Hartman Marija v Dvoru ; Pustišek Janez, Mihael in Franc, kmeiski sinovi na Zdolah pri Kozjem ; Majaron Jožko, Kobi Karo!, Arselin Avguštin, Hrib Ivan, gimnazijci v Ljubljani; Svelina Tonček in Stanko, dijaka v Mariboru: Svetina I ranci in Ida. učenca v Pliberku; Stritof Stanko, dijak IL b v Ljubljani ; Schlegl Ivan. učenec v Kamniku; Jeglič Minica in Zorka, učenki na Rakeku: Dolinar Andrej, ministrant, in Podobnik Pavel, hlapec v kapucinskem samostanu v Skofji Loki; Barle Pepi, učenec II. razreda v Kozjem; Mastri Franca, Papier Marica, Špunt Lojzika. Koman Cilka in Albina, Zakotnik Micika, učenke V. razreda. Sušnik Ivanka in Marinka, Kavčič Jerica in Francka, učenke 151. razreda; Dolinar Mici, učenka II. razr. v uršul. šoli v Skofji Luki; Mastnak Viktor, učenec
V.	razr., Valjavec Franc. III. Slevcc Ana, v Kamniku; Mirnek Franc in Pere Stanko, gimnazijca v Celju : Grašček Janko, učenec v Kamniku ; Zupančič Matej ili Bavdek Janez, učenca v Ljubljani : Haslinger Ana, učenka na Rakeku ; Deieja Vngela. na Rečici; Fatur Slavko in Likar Stanislav, u.cnca na Rakeku; Kiki Mimi, učenka IV. razreda pri Sv. Ani ua Krumbergu ; Bauman Vinko, učenec IV. razreda pri Sv. Juriju v Slov. goricah ; Čamernik Gabrijela, učenka IV. razr. vnanje uršuhnske šole v Ljubljani; Arselin, Avscc Jožef, Bergmann, Oolob J.. Guzelj, Stojan, Kres, Matkovič, Možlna AL, Smola Jožef in Rudolf, Zurc, učenci v Novem mestu: Albreht Ivan. učenec IV. razreda v Kranju : Oblak Rezika in Ivanka, Arhar Marija, učenke uršulinske šole v Škofji l.oki: Poljane Marija, učenka III. razreda v Kranju- Bernik Francka, Orchek Danica in Berčič Mari-janca, učenke V. razreda v Skofji Loki.
Odgovorni urednik Anton Kržlč.
Tiska Katol. Tiskarna v Ljubljani.