LETO VII. ŠT. 2 (291) / TRST, GORICA ČETRTEK, 10. JANUARJA 2002 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGCE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596 CENA 0,93 €<1800 LIR) U'U’W. noviglas.it NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. | AN UARJ A 1996 OB MESECU ZA IZVAJANJE ZAŠČITNEGA ZAKONA v DOBREGA TISKA Pred nami je, kot vsako leto, mesec dobrega tiska. Januarski datum je namreč tesno povezan s praznikom sv. Frančiščka Šaleškega, pat) ona katoliškega tiska in sploh medijev, ki se prepoznavajo v krščanskih vrednotah, kot je to tudi naš list. Zato je prav, da se tudi mi zaustavimo ob vsem tem s krajšim razmišljanjem. Kaj sploh pomeni tiskana beseda? Ze od Gutenbergo-vih časov dalje le-ta opravlja svojo nenadomestljivo vlogo. Tako tudi pri Slovencih, ko je prav tiskana beseda v časopisju prva budila in vodila slovensko javno mnenje od narodnega prebujenja dalje. Naj zato na tem mestu objavimo zanimiv odlomek iz Bleiiveisovih Novic leta 1850, ko je v članku Povabilo na naročilo Novic dr. Janez Bleiiveis, urednik in "oče slovenskega naroda ", med drugim zapisal nekaj značilnih in vedno aktualnih besed o vlogi časopisa, ki naj predvsem skrbi za slovenski jezik in njegovo pravilno uporabo. Tako pravi: Vse pisanje vpo-dučnih sostavkih bo v navadnim čisto slovenskim in lahko umevnim jezikom Novic, ktere so slovenskemu ljudstvu namenjene, morajo predvsem skrbeti, da se v bravcih veselje do branja obudi in ne odtegne, rekoč: ‘Tega ne razumemo. ’ Prav je, da se drugi časopisi v svojih sostavkih za bolj učene Slovence višjega jezika poslužujejo, ki se obč-noslovanskim bliža - namenu Novic se pa ne prileže drug jezik kakor naš čisto slovenski, ki ima tu svoje prednosti. ” In še naprej lahko v zvezi z jezikom v tisku beremo: “Torej še enkrat prosimo: za Slovence po slovensko! Jezik ni ‘Modeartikel... Ne bomo tu danes Bleiweisovih navodil jemali dobesedno. Pomislimo pa le na čas, v katerem so te misli nastale. Vsekakor pa v bistvu izražajo ljubezen do slovenskega jezika in skrb, da je tudi danes vjavnih občilih (poleg tiska tudi radijski in TV govor) jasen in čist. Enako bi lahko soglašali z Bleiiveisom v splošni skrbi, da se slovenščina kar se da izogiba tujk oz. vpliva večjih jezikov. Ali ne bi danes to veljalo to še posebej za angleščino? Če smo se morda nekoliko bolj zaustavili ob tem vprašanju, pa to vsekakor ne more biti odveč. Vloga časopisa je bila včeraj in je danes skoraj ista ali vsaj podobna. Slovenski tisk, posebno še v naši manjšinski stvarnosti, odigrava prvobitno vlogo oz. ohranja svoj osnovni namen, sajje prav naš tisk tisti, ki nudi bralcem ne le informacijo, ampak jih tudi vzgaja v pravem narodnem duhu ob spoštovanju verskih in drugih izročil. Tako smo v temni dobi fašistične diktature zlasti pogrešali slovensko tiskano besedo, ki nam je bila nasilno odvzeta. Kaj lahko danes naredimo za razvoj našega dobrega tiska? Kot lahko bralci sami ugotovijo, se krog naših neutrudnih sodelavcev vedno bolj širi. To je tudi znamenje, da se list sam širi in da ga berejo skoraj povsod. Od Tokia do New Vorka, od Buenos Airesa do Toronta, pa seveda po skoraj celi Evropi slovenski človek prebira naš list oz. naš tisk nasploh. Pri tem imam tudi v mislih dragoceno delo Goriške Mohorjeve družbe z njenimi knjižnimi izdajami. Že to je vidna in stvarna podpora naši tiskani besedi. stran 6 ANDREJ BRATUŽ Človek, ki zameta svojo narodnost in svoj jezik, nima lastne osebnosti, nima značaja ne časti ter dela krivico sami naravi, katera kakor vsakemu določi gotove starše, tako ga tudi postavi v določeno pleme. Sveta dolžnost je skrbeti, cla si ohranimo svojo narodnost in svoj jezik. Nobena pozemska oblast nima pra vice poseči po tem našem zakladu, če ga mi sami ne zametamo. IVAN TRINK0, 1903 KAJ PA ZAJAMČENO ZASTOPSTVO? DRAGO legisa V današnji številki našega tednika objavljamo na drugi strani daljše sporočilo obeh krovnih organizacij SKGZ in SSO, ki zadeva trenutno najbolj aktualna vprašanja naše manjšinske skupnosti. Gre namreč za velike zamude pri izvajanju zaščitnega zakona, odobrenega 14. februarja 2001. Ena najvidnejših zamud je, kot pravilno ugotavljata pravkar omenjeni organizaciji, v katerih se prepoznava ogromna večina slovenske civilne družbe v Italiji, imenovanje članov paritetnega odbora, od katerega bo dejansko odvisno izvajanje zaščitnega zakona. Pri tem kasni-ta tako rimska vlada kot vlada dežele Furlanije-Julijske krajine, za kar seveda ni opravičil. V sporočilu krovnih organizacij pa manjka po našem omemba vprašanja, ki je gotovo naravnost življenjskega pomena za sam nadaljnji obstoj naše narodne manjšine v Italiji. Mislimo namreč na problem zajamčenega zastopstva v deželnem svetu, ki je še najbolj aktualno glede na bližnje deželne volitve v Furlaniji-Julijski krajini. Krovni organizaciji se najbrž ne moreta o tem vprašanju zediniti, kar glede na njun ustroj lahko tudi razumemo. To pa seveda še ne pomeni, da mora naša manjšina v tem pogledu držati roke križem. Rešitev tega problema je namreč izrednega pomena ne le za nadaljnji obstoj naše narodne manjšine, temveč tudi za samo demokracijo, ki je hudo pohabljena, če ne daje narodnim manjšinam, kakršna je naša, tudi možnost, da si sama izbira kandidate in jih nato izvoli v deželni zbor. To seveda prav tako velja za obe osrednji zakonodajni zbornici v Rimu. Problem zajamčenega zastopstva je bil tudi ena glavnih tem 11. deželnega kongresa Slovenske skupnosti, na katerem je bila soglasno odobrena tudi posebna resolucija, ki med drugim poudarja, "da gre za bistveno vprašanje demokracije in spoštovanja človekovih pravic". V tem pogledu imamo ' "svetel primer v matični Sloveniji - nadaljuje resolucija - kjer je italijanski in madžarski manjšini na vseh ravneh javne upra-' ve zagotovljena ustrezna prisotnost". "Skrajni čas je-zaključu- je resolucija SSk -, da se sloven-| ski manjšini zagotovi prisotnost v deželnem svetu Furlanije-Julijske krajine na način, ki omogoča avtentično predstavniško moč v deželnem svetu F-Jk". Kot smo lahko še pred kratkim brali v tukajšnjem dnevnem tisku, se naglo bliža dan, ko bo pristojna komisija deželnega sveta začela razpravljati o novem volilnem zakonu, a kot kaže, vprašanje zajamčenega zastopstva slovenske manjšine sploh ni na dnevnem redu. Pred nekaj meseci je deželni poslanec Zoppolato dal pobudo za stvarno razpravo o problemu, o katerem pišemo, in je prišlo tudi do nekaterih avdicij, ki so se za nas žal izšla negativno. —— STRAN 6 Kot je že vrsto let ustaljena navada, zaključujeta božične in novoletne praznike v videmski pokrajini dve srečanji. Prvo prirejajo v čedajskem gledališču Ristori na dan Sv. treh kraljev, drugo pa se odvija v Kobaridu. Dan emigranta in Novoletno srečanje sta pobudi, na katerih si obmejni Slovenci iz videmske pokrajine in Posočja ob začetku novega leta voščijo in utrdijo prijateljske vezi, Dan emigranta pa je ob tem tudi pomembno družbeno in kulturno srečanje, na katerem lahko vsak u-deleženec spozna kulturni utrip Slovencev, ki živijo v videmski pokrajini. V teh desetletjih se je Dan emigranta spremenil ter obogatil, saj je od prvotnega snidenja takrat številnih beneških emigrantov, ki so se vračali za božične praznike v domače kraje in so si na tem srečanju voščili ob novem letu, manifestacija ohranila v bistvu le ime; danes predstavlja prireditev pomembno kulturno-družbeno srečanje vseh tistih, ki soustvarjajo realnost teh slovenskih krajev, neke vrste dan slovenske kulture, pri kate- | Alojz Tul "EVROSKEPTICIZEM" BERLUSCONIJEVE VLADE Ivan Žerjal OB PRAZNIKIH DVE DVOJNI ŠTEVILKI ŠKRATA Janez Povše VELIK KORAK NOVE EVROPE JEREMITARJI: "NE BOMO PUSTILI DOSTOPA..." Marko Tavčar / intervju ZORKO HAREJ Iva Koršič ZADNJE VAJE ZA DRAMO KAPLAN MARTIN... Danijel Devetak OTROCI BREZ IMENA IN VOJNA Jurij Paljk O OBLJUBAH 1 ČETRTEK, 10. JANUARJ/ 2002 ri igrajo glavno vlogo sloven-sko-beneška beseda, pesem in glasba oz. beneški ljudje. Letošnji Dan emigranta je bil posebno slovesen in pomemben. Najprej velja povedati, da je šlo za jubilejno 40. srečanje, na katerem se je marsikdo spominjal prvih začetkov manifestacije na sedežu društva Ivan Trinko v Čedadu do množičnega srečanja pod pokroviteljstvom domače občine Čedad v gledališču, ki lahko sprejme do petsto ljudi. Tudi na letošnjem Dnevu emigranta se je zbralo res veliko slovenskih ljudi. Prisotni so bili Benečani, Rezijani in Slovenci iz Kanalske doline, Tržačani in Goričani ter ljudje iz širšega obmejnega prostora. Dan emigranta so počastili s svojo prisotnostjo ne le navadni državljani, temveč tudi pomembni in ugledni gostje, med kateremi velja v prvi vrsti omeniti predsednika slovenskega Državnega zbora Primorca Boruta Pahorja, ki je na srečanju tudi spregovoril. —— STRAN 12 Danilo Lisjak BOŽIČNO PISMO IZ GOME ; Damjan Hlede RAHLA SPREMEMBA ZA STANOVANJSKE NAJEME 40. DAN EMIGRANTA V GLEDALIŠČU RISTORI V ČEDADU OBRAČUN PRELOMNEGA LETA Z ZORNEGA KOTA BENEČANOV ERIKA JAZBAR 2 POLITIČNI PRETRES PO ODSTOPU ZUNANJEGA MINISTRA RUGGIERA "EVROSKEPTICIZEM" BERLUSCONIJEVE VLADE ODNOSI PAKISTAN-INDIJA NAPETOST RASTE ČETRTEK, 0. JANUARJA 2002 ALOJZ TUL Že ob nastopu Berlusconijeve vlade so se mnogi politični opazovalci spraševali, kakšna bo njena zunanja politika, še posebno do procesa evropskega združevanja. Imenovanje Renata Ruggiera na mesto zunanjega ministra je pomirilo omenjeno zaskrbljenost, vendar so določeni dvomi ostali. Videli smo, kako je Ruggieru z veliko težavo uspelo uveljaviti nespremenjeno politiko do vključevanja Slovenije in Hrvaške v evropske integracije kakor tudi drugih držav kandidatk. Prve vidne težave v odnosih z EU pa so se pojavile v zvezi z načrtovano gradnjo novega evropskega letala za varnostne namene, ki je Italija ne namerava podpreti, češ da ni nujno potrebna. Sledilo je nasprotovanje tako imenovanemu evropskemu zapornemu nalogu na 34 kaznivih dejanj, ki ga je odločno izpostavil svojim evropskim kolegom pravosodni minister Castelli iz vrst Severne lige, četudi je med omenjenimi dejanji tudi pranje umazanega denarja. Evropska petnajsterica pa se ni kar tako vdala, ampak je dala vedeti, da bo šla sama po svoji poti naprej kljub nasprotovanju Italije. V Rim je kmalu nato pripotoval predsednik Unije belgijski premier Verhofstadt in se o vprašanju neposredno pogovoril s predsednikom vlade Berlusconijem. Slednjemu ni preostalo drugega, kot da sprejme seznam vseh 34 zločinskih dejanj, ki jih bodo morali skupno preganjati v vseh državah LJ-nije. Italija je dosegla le to, da bo izvajanje dogovora za preganjanje kaznivih dejanj začelo veljati, ko bodo v ta namen prilagojena nekatera določila njene ustave. V bistvu pa je I talija bila prisiljena kloniti pritisku ne samo Evropske unije, temveč tudi domačega javnega mnenja in bojazni, da bi bila potisnjena v osamitev. Ob tem se pa poraja vprašanje, iz katerih razlogov se Berlusconijeva vlada spušča v spore z EU. Za Bossija in druge predstavnike Severne lige je to razumljivo, ker so pač posebno gibanje krajevnega značaja in jim demagoške poteze prav pridejo. Manj razumljivo pa je to glede nekaterih ministrov, kot so Scajola, Martino inTremonti, ki ne skrivajo svojega "evroskepti-cizma". To je prišlo do izraza tudi v polemiki v zvezi s hladnim sprejemom uvedbe nove skupne evropske valute evra s strani vlade in njenih zadevnih služb. Na ta prelomni dogodek v evropskem združevanju je spomnil le predsednik republike Ciampi v svoji novoletni poslanici, ki pa je naletela na dokaj hladen odziv pri skoro vseh strankah Doma svoboščin. Na tak omalovažujoč odnos vlade do omenjenega zgodovinskega dogodka je kritično opozoril zunanji minister Ruggiero, kar marsikomu v vladi ni bilo pogodu. Prvak Severne lige Bossi ga je odkrito pozval, naj odsto- pi, predsednik Berlusconi pa je skušal obiti spor z netaktno izjavo, da zunanjo politiko vodi on sam, ministri pa so le tehnični izvajalci. To je ministra še bolj prizadelo, da ni mogel molčati, temveč je zahteval razčiščenje s predsednikom vlade o tem, komu pripada vodenje zunanje politike. To ni prvič, da prihaja do razhajanj med vlado in zunanjim ministrom Ruggierom, ki je bil na to mesto predlagan s strani industrijskih krogov blizu Agnellija, ki so želeli imeti jamstvo, da se z novo vlado ne bo spremenila zunanja politika. Že ob drugih priložnostih je dal vedeti, da bo zapustil ministrsko mesto, če te svoje vloge ne bo mogel opravljati. To je sedaj tudi storil. Odhod ministra Ruggiera pomeni prvi močan sunek v Berlusconijevo vlado, ki sicer razpolaga v parlamentu z močno matematično večino, a je sedaj doživela prvi politični pretres. SSO-SKGZ O IMENOVANJIH V PARITETNI ODBOR SSO IN SKGZ LEGITIMNO ZASTOPATA SLOVENSKO CIVILNO DRUŽBO V ITALIJI Slovenci v Italiji želijo in pričakujejo v novem letu naglo normalizacijo razmer, ki zadevajo najbolj pereča manjšinska vprašanja. Krovni organizaciji SSO in SKGZ sta se dogovorili za skupni poseg pri odgovornih političnih in institucionalnih krogih, da bi čimprej premaknili z mrtve točke izvajanje zaščitnega zakona, dosegli ustanovitev t.i. Instituta in ustalitev odnosov med slovensko civilno družbo in deželnimi organi. Edino z vzpostavitvijo rednih stikov se bo mogoče izogniti številnim problemom, ki so prišli na dan prav v lanskem letu, ko jih ni nihče pričakoval, in ki so med drugim privedli do neznosnega zastoja v izplačevanju državnih prispevkov, kar je načelo ves sistem našega organiziranega družbenega življenja. Tik pred zapadlostjo koledarskega leta smo dobili sredstva, ki bi jih morali imeti na razpolago že v prvih mesecih leta. Tako ravnanje škodi ne le manjšini, pač pa tudi državi sami, institucijam in njenemu mednarodnemu ugledu, kakor da noče spoštovati zakonov, ki si jih je sama dala. SSO in SKGZ zato spet poudarjata nujnost, da pride čimprej do imenovanja vseh članov paritetnega odbora, kateremu zaščitni zakon skoraj v celoti zaupa nalogo izvajanja zakonodajnih norm v korist slovenske manjšine v Italiji. V smislu zakona samega sta krovni organizaciji pravočasno imenovali svoje člane. Deželnemu odboru so njihova imena znana že od zgodnjega poletja. V zadnjih dneh so se v tisku pojavila namigovanja, češ da se je zataknilo prav pri teh štirih članih: eden naj bi bil v napoto, da bi lahko deželni odbor zadostil strankarskim željam sedanje večinske koalicije. SSO in SKGZ spet poudarjata, da že vrsto let in desetletij popolnoma legitimno zastopata slovensko civilno družbo ter da sta v smislu črke in duha zakona imenovala svoje predstavnike v paritetni odbor. To načelno stališče sta krovni organizaciji pripravljeni zastopati in braniti pred vsemi forumi dežele in države. Napačen vtis ustvarjajo tudi trditve, da krovni organizaciji načeloma nasprotujeta ustanovitvi Instituta, ki naj bi v smislu zakona 482/99 o jezikovnih manjšinah bil pristojen za slovensko manjšinsko problematiko. SKGZ in SSO sta že svoj čas sporočila svetovalki Segantijevi, ki je dala pobudo za sestavo osnutka statuta, da načeloma ne nasprotujeta ustanovi, ki bi urejala odnose med Deželo in manjšino. To stališče SSO in SKGZ tudi danes potrjujeta, vendar menita, da mora taka ustanova pomeniti dejansko nadgradnjo realnega stanja, to se pravi, da mora biti odraz manjšine kot avtonomnega subjekta in mora spoštovati to, kar je preteklost že izrazila in potrdila. Odbor Instituta mora zato biti neposreden izraz članstva in mora že s svojo sestavo izražati voljo po konkretnem u-resničevanju pričakovanj manjšine, ne pa po postavljanju ovir, ki jih je v preteklosti bilo že preveč. Ni mogoče pričakovati, da bi do ustanovitve takega Instituta (z individualnim članstvom) in do njegove celovite operativnosti prišlo v kratkem času. Zato SKGZ in SSO predlagata, da bi Dežela podaljšala mandat sedanji posvetovalni komisiji za kulturo vsaj za čas, ki je potreben za odobritev letošnjih prispevkov. Komisija sama po sebi ne bi smela biti sporna, saj je izraz deželne stvarnosti in je sestavljena dovolj pluralno, da jamči kriterije pravičnosti. Ta komisija mora med drugim še razdeliti sredstva v višini približno milijona evrov (preko dve milijardi lir!) za leto 2001 (!), namenjena manjšim društvom ter za tisk in založništvo kar za tri leta nazaj. BREDA SUSIČ Kljub obisku britanskega premiera Tonyja Blaira (na sliki), ki je skušal posredovati med pakistanskim predsednikom Mu-sharrafom in indijskim premieram Vajpayeejem, ostaja situacija med Pakistanom in Indijo nadvse napeta. Na srečanju predstavnikov držav Jugo-vzhodne Azije v Kathmanduju prvi teden januarja sta se voditelja sprtih držav sicer srečala, vendar ni prišlo do bilateralnih razčiščeval-nih pogovorov. Obe državi sta na meji koncentrirala svoji vojski in medsebojno obstreljevanje terja vsak dan več desetin mrtvih. Zaradi spopadov, ki trajajo že skoraj mesec dni, je iz Kašmirja pobegnilo že okoli dvajset tisoč prebivalcev. Resnici na ljubo sta sosednji državi zaradi vprašanja mejne regije Kašmirja v stalni napetosti še več kot pol stoletja in sta večkrat segli tudi po orožju. Tokrat pa je - v sozvočju s tendencami, ki so se v mednarodni javnosti razvile po lanskem 11. septembru - v centru spora vprašanje podpore terorizmu. Indija je namreč po terorističnem napadu na lasten parlament lanskega 13. decembra obtožila Pakistan, da nudi zavetišče in celo podporo terorističnim skupinam islamskih protiindijskih skrajnežev. Pakistan je od začetka leta aretiral več sto domnevnih islamskih teroristov. Vendar ni ugodil zahtevi po izročitvi enajstih domnevnih separatistov Indiji, zato Nevv Delhi vztraja pri prepričanju, da so ukrepi Pakistana nezadovoljivi. Med tiskovno konferenco ob zaključku Blairovega obiska v Islamabadu je Musharraf javno izjavil, da zavrača terorizem. Blair mu je čestital za pogumno odločitev, da pristopi v protiteroristično koalicijo. Sicer pa ni še jasno, ali ni morda glavni osumljenec za teroristične napade na ZDA bin Laden v zadnjih tednih našel zavetišče ravno v Pakistanu. Ameriške vojaške enote so na začetku tedna že opravile pregled skoraj celotnega območja Tore Bore, kjer naj bi se konec minulega leta skrival bin Laden. Tam so našli sledi bin Ladnove prisotnosti, vendar ni razvidno, kdaj se je saudski milijarder skrival v jamah omenjenega območja. Prav tako nihče ne ve, kam je zbežal. Ta in podobna negotovost v zvezi z iskanjem talibanskega voditelja mule Omarja, ki je minuli teden za las ušel vojski afganistanskih plemenskih voditeljev, povzroča občutek frustracije tako v ameriški javnosti kot tudi pri voditeljih vojaške akcije v Afganistanu. Čeprav se je v zadnjih dneh tako krajevni kot ameriški vojski predalo več talibanskih voditeljev - med katerimi tudi trije ministri bivše talibanske vlade - so se v Pentagonu odločili, da bodo preusmerili svojo taktiko predvsem v uničenje celic Al Qaede v Afganistanu (kar pomeni nadaljevanje zračnih napadov) ter v Pakistanu (krajevne oblasti so v ponedeljek dovolile vojaške operacije mednarodnih vojaških sil na lastnem ozemlju) in v okrepitev protiobveščevalnih služb, ki bodo v regiji skušale najti sledove pobeglih voditeljev teroristične mreže. "Nismo še zaključili svojega dela tam doli," je izjavil glasnik Pentagona, admiral John Stuf-flebeem, kar pomeni, da že štiri mesece trajajočim vojaškim akcijam v Afganistanu zaenkrat ni še videti konca. NOVI GLAS 34170 GORICA, UREDNIŠTVO IN UPRAVA RIVA PIAZZUTTA 18 TEL. 0481 533 177 FAX 04 81 536 978 E-MAIL gorica f^noviglas.it uprava n o v i g I a s. it 34133 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 040 365 473 FAX 040 77 5 419 E-MAIL trstnoviglas.it www.noviglas.it GLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMIAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / CORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENIA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI ■ USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI • EISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA 42€, SLOVENIJA 46€, INOZEMSTVO 626, PRIORITETNA POŠTA 83€ POŠTNI TEKOČI RAČUN 106474 9 3 CENA OGLASOV PO DOGOVORU HC POVEJMO NA GLAS JANEZ POVŠE VELIK KORAK NOVE EVROPE Odveč je pripominjati, da je uvedba evra kot skupne denarne enote evropske dvanajsterice velik dogodek, in to ne samo za tako imenovano staro celino, ampak za svet v celoti. Pred našimi očmi nastaja nova državna tvorba, ki lahko pomeni veliko upanje za vse človeštvo. Nova Evropa namreč izhaja iz vrednot demokracije, torej iz političnega in vsakršnega pluralizma, iz bogate in pogostoma krute zgodovinske izkušnje ter iz visoke stopnje življenjske ravni, ki je značilna za razviti del našega planeta. Če smo rekli, da nova Evropa lahko pomeni veliko upanje za vse človeštvo, potem smo imeli v mislih vse tiste vrednote, ki so poklicane, da hi razrešile številne žgoče probleme. Upati je zato torej, da uvedba skupne denarne enote ne bo zgolj utrjevanje tistega porabništva, ki ne bi imelo posluha za svet v celoti. Porabništva, ki ne prinaša željene spokojnosti niti vsem tistim, ki so ga že dandanes deležni. Upati je, da bo nova Evropa oplemenitila svoje trenutne cilje in nagibe, ki naj ne bi bili samo materialne narave in zato sebično obrnjeni zgolj vase ter s hrbtom proti vsem drugim. Upati je ne nazadnje, da bo nova Evropa vse glasnejša pričevalka miru in sožitja med vsemi, saj je v svoji preteklosti že preveč in preko vsake mere občutila zlo želje po nadvladovanju oziroma nasilje imperijev ter ideologij vseh barv in vrst. Prav gotovo ni nobenega predela na svetu, kjer bi bile trpke izkušnje nestrpnosti in uničevanja tako boleče in nezaslišane, kot jih je doživela prav Evropa v prejšnjem stoletju. Zato upravičeno od nje pričakujemo, da bo vsem na tem našem planetu zgovoren in pogumen smerokaz, kako se je treba nasilju pravočasno, se pravi čimprej upreti, preden bi povzročilo trpljenje večjega pa tudi manjšega obsega. Nova Evropa je torej zares veliko upanje in tej vlogi se na noben način ne bi smela izogniti. Nova Evropa je zibelka demokracije, ki pomeni eno od osrednjih pridobitev človeka in vsega človeštva. Nova Evropa pa lahko postane tudi tista luč, ki bo sedanjo demokracijo dvignila na še višjo raven od tiste sedanje. Višja stopnja sedanje demokracije, ki slej ko prej temelji na vzpostavljanju boljših življenjskih pogojev za prebivalce razvitega sveta, je tako imenovana demokracija solidarnosti, ki temelji na vzpostavljanju boljših življenjskih pogojev za prebivalce vsega sveta, za prav vse ljudi. Kajti vse bolj jasno postaja, da se vrednote sožitja in strpnosti lahko uveljavijo šele tedaj, ko so zagotovljeni osnovni življenjski pogoji. Brez njih je sožitje praktično nemočno, pre-vpije ga boj za preživetje. Z drugimi besedami: demokracija je močna šele tam, kjer se ni treba boriti za preživetje. Šele tedaj lahko strpnost in sožitje zares vzcvetita, šele tedaj lahko prične kraljevati mir kot tisti cilj, ki je slej ko prej edini resnični smisel človeka in vseh ljudi, kar jih živi na vseh štirih straneh sveta in neba. NOVI GLAS / ST. 2 2002 INTERVJU / ZORKO HAREJ BOGATO PRIČEVANJE KULTURNEGA IN POLITIČNEGA DELAVCA Dr. Zorko Harej, ki je 22. decembra lani obhajal svoj 80. rojstni dan, je človek, ki je bil in je še dejaven na različnih področjih. Kot da bi v najzgodnejših letih v goriških šolah vsrkal sporočilo Gregorčičevega verza Ne le kar veleva mu stan, kar more to mož je storiti dolžan, je bil vedno prisoten na različnih področjih. Bil je profesor klasičnih jezikov in nato urednik dramskih sporedov na Radiu Trst A, a istočasno tudi priznan zborovodja in skladatelj, publicist in javni ter politični delavec. Ob tem okroglem jubileju smo mu zastavili nekaj vprašanj, ki naj predvsem osvetlijo njegov odnos do teh različnih področij delovanja. FOTO KROMA MARKO TAVČAR Doma ste iz Dornberka, kulturno pa ste se izoblikovali v goriških šolah in na tržaškem vseučilišču. Alije bilo goriško malo semenišče v prvi polovici prejšnjega stoletja res taka kovnica slovenskega primorskega izobraženstva? Na gimnazijo v goriškem malem semenišču smo šli po večini kmečki sinovi. Državnih šol nismo poznali, vsaj ne v letih, ko smo se odločali za študij, ali točneje so za nas odločali starši. Državne šole so bile znane meščanom in tistim, ki so živeli blizu mesta. Iz kmečkih vasi, kakor je bila moja, so študirali v državnih šolah otroci zdravnikov, lekarnarjev, učiteljev in županov, ki so bili v glavnem italijanskega rodu. Mi smo imeli v družini krščansko in slovensko vzgojo. Iz meščanskih družin je bilo malo semeniških gojencev, ki niso bili zelo različni od nas. Vendar mlad človek se rad zgleduje po starejših študentih, ki so nam bili resnično v dober zgled. Postali so duhovniki, a tudi slovenski pisatelji in pesniki ter profesorji. V gimnazijskih letih so nam bili zgled tudi duhovniki, ki jim je bilo slovenstvo kot del poslanstva. Poleg tega nam je bil podravnatelj Ivo Juvančič, velik Slovenec in učen mož. Na slovensko držo je vplivala tudi šola prof. Antona Kacina, ki nas je učil slovenščino. Čutili pa smo tudi vpliv goriških laičnih izobražencev. Vsaj enkrat, mislim, so nam tudi konkretno pomaga- li. To je bilo, ko je ravnatelj Valdema-rin nekatere dijake, ki smo bili povezani v tajni organizaciji Metla, poslal za nedoločen čas domov. Tedaj so ti vplivni laiki pomagali, da smo se v različnih časih vsi vrnili v zavod. Re- Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta je jubilanta, osemdesetletnika dr. Zorka Hareja, počastila ravno na njegov rojstni dan, 22. decembra 2001, v ljudi in prisrčnega vzdušja polni dvorani Marijinega doma v ulici Risorta v Trstu. Slavnostni večer je bil tak, da je na koncu slavljenec dejal, da življenje pač ni vedno postlano s cvetjem, vendar je lepo. "Danes je lep dan, ker sem v družbi prijateljev", je vidno srečen dejal dr. Harej. Jubilantu so namreč čestitali organizatorji in tržaški škof Evgen Ravignani, konzul Republike Slovenije Miha Vilar mu je izročil priznanje Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, voščilo pa mu je preko dvajset ustanov, organizacij, zborov in društev, od SSO, SSk, Slovenske prosvete, goriške ZCPZ, Glasbene matice in centra Emil Komel pa do bivših dijakov, kolegov na Radiu Trst A, tržaške srbsko-pravoslavne skupnosti in seveda množice slovenskih cerkvenih in drugih zborov s Tržaškega, ki so tako izrazili svoje priznanje in hvaležnost človeku, ki jih je v mnogih primerih v določenem obdobju sam vodil, zagotovo pa jim je s svojim delom in zgledom vlil vedno novih in svežih življenjskih moči. Za dodatno prisrčno in veselo noto pa je s svojim pozdravom v imenu sorodnikov in rojakov iz rodnega Dornberka poskrbel inž. Jožko Harej. Slavljenca so počastili tudi z lepim kulturnim sporedom, ki je v veliki meri forma po italijanskem vzrocu, ki jo je uvajal novi škof Karel Margotti, je o-majala to stanje, a nič več. Rodila je upor, tudi ker ni upoštevala zgodovine, miselnosti in razmer goriške škofije. Z ozirom na to, kar so pokazali in še kažejo s svojim delom ljudje, ki so študirali v goriškem semenišču, duhovniki in laiki, moremo upravičeno reči, da je bila ta šola res kovnica slovenstva. Poznamo Vas kot profesorja klasičnih jezikov, radijskega urednika, zborovodjo in skladatelja, kulturnega, organizatorskega in političnega delavca. V kateri vlogi se Zorko Harej najbolj prepoznava? Da sem delal na več področjih, so bile krive razmere in mi je bilo tako dano. Vsak človek ima svojo pot, ki si jo malokdaj določi sam. V desetletju profesure sem rad učil in mi je bil všeč šolski ambient. Pregovorili so me, da sem šel na radio. Tam nisem dobil, kar so mi obljubili, vsaj dolgo ne. V politiko sem prišel nekako avtomatično. Že v akademskem klubu Jadran, kmalu po vojni, smo se zbirali slovenski uni-verziteni študentje, pri Slovenski skupnosti sem imel prijatelje, tako da je bil moj prihod v stranko naraven. Kot kandidat slovenske stranke sem bil izvoljen v tržaški pokrajinski svet, kjer sem bil nekaj let odbornik za kulturo in nekaj let svetovalec. Vsa leta sem bil tudi angažiran v glasbi, predvsem kot zbo- bil v znamenju ravno Harejevih skladb. Nastopili so namreč moški zbor Fantje izpod Grmade pod vodstvom Iva Kralja, Ženski vokalni tercet Ver laetum ter sopranistka Sara Jablanšček in violinist Iztok Cergol ob klavirski spremljavi Tomaža Simčiča. Priložnostni govornik na slovesni počastitvi je bil Janko Ban, ki je orisal obdobje, v katerem je slavljenec odraščal, in pomen njegovega delovanja v slovenski narodni skupnosti v Italiji. Pravkar minulo dvajseto stoletje je bilo stoletje velikih odkritij, a tudi stoletje velikih grozot, kar je seveda močno vplivalo na umetniško ustvarjanje. Estetski pogledi in usmeritve so si sledili z veliko naglico, da so se glasbeniki težko znašli, hkrati pa je bila to estetika tudi problematičnih izpovedi. K temu splošnemu orisu umetnosti dvajsetega stoletja je treba dodati še dogajanje na Primorskem po prvi svetovni vojni, ko so glasbeniki bili prisiljeni delovati v razmerah kulturnega molka. V teh okoliščinah je odraščal in se razvijal Zorko Harej, ki je segel čimširše na področje glasbe. Harej je zborovodja in skladatelj, poleg tega pa tudi organizator in spodbujevalec: brez njega ne bi imeli ZCPZ, koncertov, glasbenih publikacij in drugih stvari. Pomen in sporočilo njegovega delovanja pa bi se za nas lahko glasilo: sprejemati nove pobude in jih izpeljati z vztrajnostjo. rovodja. Prepoznam pa se v jezikoslovju, literaturi in glasbi, na področjih, ki so se prepletala tudi v mojem političnem delovanju. Veliko je torej področij, na katerih ste bili in ste še dejavni. Vendar ste delu pri Zvezi cerkvenih pevskih zborov posvetili sorazmerno največ energij in časa. Od leta 1963, ko je bita ustanovljena, do danes, je Zveza izvedla celo vrsto tudi kulturno zelo pomembnih pobud. So vzroki ustanovitve in smernice, ki ste si jih tedaj postavljali, še veljavni? Vzroke in smernice Zveze cerkvenih pevskih zborov sem nakazal na ustanovnem občnem zboru Zveze 17. marca 1963: koordinacija dela pevskih zborov, pomoč pevovodjem in zborom pri njihovem pevskem delu in pri ustanavljanju novih zborov, obnavljanje zborovskega repertoarja z izvajanjem malo znanih ali neznanih skladb domačih avtorjev in novih skladb, za katere naj poskrbi ZCPZ, ki naj bodo napisane v sodobni glasbeni tehniki in v skladu s slovensko tradicijo. Imajo naj zgoščeno, povedno in preprosto besedilo, ki naj nagovarja sedanjega človeka. Dodali smo še, da je treba pri izbiranju programa upoštevati celotno našo glasbeno literaturo, od Trubarja in sodelavcev naprej. Vedno pa smo tudi poudarjali, da je treba gojiti lepo petje in pravilni izrek. Vse te smernice delovanja so še vedno veljavne, mislim pa, da je treba ponovno poudariti vlogo, ki jo lahko ima Zveza cerkvenih pevskih zborov tudi pri pripravljanju in izdajanju novih pesmaric in zborovskih antologij. Kakšne so sedanje razmere in potrebe v zborovstvu na Tržaškem? Čeprav sedanji čas in razmere niso naklonjeni zborovskemu petju, ki zahteva zbranost in študij, je na Tržaškem še zadosti aktivnih zborov. Seveda bi si človek želel številčnejših sestavov, včasih bolj pripravljeno petje, bolj raznolik program. Vendar se od časa do časa kak zbor dvigne in se tudi številčno okrepi. Zbori so namreč občutljiva in spremenljiva telesa, podvržena mnogoterim dejavnikom Za zborovsko petje pa je pri naših ljudeh še zmeraj zadosti zanimanja. Potrebovali bi več nadarjenih in pripravljenih zborovodij, ki bi bili po možnosti tudi osebnosti z darom organizatorja in privlačne za pevce. Mlade nadarejene pev- ce bi bilo treba usmerjati na pevovod-| sko pot. Kakor sem že večkrat rekel, pa bi morali urediti tudi njihov položaj, da bo mikaven za mlade ljudi. Želim, da bi bilo pri nas veliko zborov, ker iz njih bodo nastali tudi dobri in najboljši zbori, ker po njih bosta živeli naša pesem in beseda. Kaj pa Vaše politično delovanje? Opravljali ste vodilne naloge v stranki Slovenske skupnosti in bili na njenih listah izvoljeni v tržaški pokrajinski svet. Za daljše obdobje ste bili tadi pokrajinski odbornik za kulturo. Sploh je bil tisti čas zelo pomemben za javno uveljavitev slovenske kulture in prisotnosti v Trstu. Kakšni spomini Vas vežejo na tisto obdobje? Na tržaški pokrajini sem bil nekaj i več kot desetletje. Nekaj časa sem bil odbornik in nekaj manj svetovalec. To je bila doba pogostih kriz v javnih upravah. Na pokrajino sem prišel leta 1980 in sem bil na začetku, sicer manj kot eno leto, odbornik. Sledila je kriza, od-borništvo za kulturo sem nato prevzel i leta 1984 in ga vodil nekako do konca desetletja. V tem času mi je uspelo uresničiti nekaj zanimivih pobud in to s pomočjo raznih strank in grupacij, med drugim tudi nekaterih, za katere si nisem mislil, da bodo pokazale posluh za moje predloge. Imel sem prijatelje v vseh strankah in veliko so mi pomagali sodelavci v uradu za kulturo, ki mu je načelovala dr. Zaninijeva. Prva taka večja pobuda je bila razsta-\ va o kmečki arhitekturi na Krasu z naslovom Kamnita hiša, ki je bila na Pomorski postaji v Trstu. Dela je vodil arh. Luciano Semerani, med Slovenci pa je sodeloval etnograf N. Križnar. V bogatem katalogu sta tudi pričevanji A. Černigoja in L. Spacala. Druga večja razstava je bila o Maksu Fabianiju, arhitektu in urbanistu. Pri tej razstavi sem se oprl na izkušnje in znanje arh. Marka Pozzetta. Razstava je bila v konjušnicah Miramarskega gradu. Pri pobudi so sodelovali slovenski, italijanski in nemški strokovnjaki, ker tudi Fabiani je pripadal tem trem kulturam. Razstava je bila nato prenešena še v Bologno, Karlsruhe in v Ljubljano. Pri l tretji razstavi o avstrijski avangardi, ki j smo jo postavili v muzeju Revoltella, mi je ostal v spominu dogodek, ki je značilen za tedanje odnose med Italijani in Slovenci v Trstu. Ko sem govoril v slovenščini, kakor se spodobi usta- novi, ki je pristojna nad teritorijem s slovenskim prebivalstvom, so me prisotni, ki jih ni bilo tako malo, drug za drugim zapustili, tako da sem ostal sam s svojimi uradniki in tremi Slovenci. Večja akcija je bila tudi raziskava o glasbeni preteklosti Trsta do 1950. Pri delu sem se naslonil na muzikologa G. Radoleja. Delo se je začelo leta 1984 in je trajalo štiri leta. Razdeljeno pa je bilo po zvrsteh: zborovska, komorna, vokalna in istrumentalna ter simfonična glasba. Na koncu vsakega leta so bili koncerti najznačilnejših primerkov raziskane snovi. Za nastope zborov, solistov in manjših instrumentalnih ansamblov smo imeli na razpolago malo dvorano Gledališča Verdi. Za simfonična dela, maše in kantate pa smo imeli na razpolago tržaško stolnico in cerkev Madonna del rnare v ul. Rosmini. Zanimivo je, da je bila v okviru teh koncertov prvič izvedena simfonična suita Tri dobe Ubalda Vrabca. Predstavili smo tudi Frančiškansko mašo Gasto-neja Zuccolija, znanega skladatelja in organista v tržaški stolnici. Mašo je orkestriral S. Premrl, kapelnik v stolnici v Ljubljani. Pri teh koncertih so bili enako zastopani italijanski in slovenski avtorji, kjer se je dalo, tudi izvajalci. Izsledki omenjene raziskave so zbrani v knjigi Ricerche sulla vila musicale a Trieste 1750 - 7950. V tej pionirski knjigi je tudi poglavje o tržaških slovenskih skladateljih. Iz tega dela sem med drugim zvedel, da sta v Trstu delovala in bila tudi znana slovenska skladatelja Ippaviz in pa Preschern. Na Pokrajini smo tudi izvedli popis vseh knjižnic na Tržaškem z več kot tisoč knjigami. Hotel sem, da bi bila Pokrajina referenčni center, kamor bi se stekali podatki vseh teh knjižnic na našem teritoriju. Ta center pa bi se vključil v vsedržavni italijanski bibliotečni sistem. Popis knjižnic smo opravili in ga predstavili na javnem posvetu, drugega dela pa nisem opravil, ker mi niso dovolili, kakor tudi nisem mogel organizirati v Trstu festivala evropskih manjšinskih gledališč. Na leta, ko sem bil na pokrajini, me vežejo prav lepi spomini, kar zadeva pobud, ki sem jih uresničil, in oseb, s katerimi sem imel opravka pri svojem delu. Katera je vloga politika oz. stranke in katera kulturnega delavca oz. kulturne ustanove? Ko govorimo o politiki, moramo imeti vpogled obrnjen na dve strani. Na sedanjo ureditev družbe od države preko dežele do občin, na njihovo upravno ureditev, obliko vlade in na druge vidike skupnega življenja, kakor so gospodarstvo, javna dela, zdravstvo, šolstvo, kultura in šport. Ker je pri nas uveljavljen demokratični sistem, kjer naj bi vladalo ljudstvo, preko svojih predstavnikov, je težko rešljivo vprašanje, kdo naj predstavlja, da bodo želje in potrebe ljudstva upoštevane, da bodo izvoljeni predstavniki sposobni in moralno neoporečni, da bodo skrbeli za skupno dobro in ne zase, sorodnike, prijatelje in stranko. Za našo manjšino je koristno, da nastopa enotno na volitvah, ker po sedanji zakonodaji more izvoliti svoje predstavnike. To je dobro, ker taki pred-stavniki imajo edino skrb, da varujejo potrebe in koristi manjšine. Druge stranke imajo v svojih programih lahko tudi zaščito slovenske narodne skupnosti, toda samo če to koristi intresom njihove stranke. Stranka Slovenske skupnosti ima že v svojem statutu široko miselno osnovo, ki je lahko sprejemljiva za vse Slovence v deželi Furlaniji-Julijski krajini. —..........i..- STRAN b POČASTITEV 80-LETN IC E DR. ZORKA HAREJA ZORKO HAREJ, GLASBA IN Ml 3 ČETRTEK, 10. JANUARI. 2002 4 ČETRTEK, O. JANUARJA 2002 KRISTJANI IN DRUŽBA S V E TO P l I S E M S K A RAZMIŠLJANJA lilil E E V L 1TU R G I C N E M LETU A ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO VILJEM ŽERJAL | jEZUSQV KRST ■ 1 3.1. “Položil sem nanj svojega duha. ” (Iz 42, 1) “Glas Gospodov je nad vodami, ” (Ps 29, 3) “Veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo. ” (Apd 10, 38) “Odprla so se nebesa. Videl je Božjega Duha. "(Mt3, 16) Janez Krstnik oznanja tistega, ki bo prišel za njim in je močnejši od njega. Janez je krščeval v vodi, Jezus pa bo krstil v Svetem Duhu in ognju (Mt 3,11). Janez ne more razumeti, zakaj ga Jezus prosi za krst, ko je vendar Božje Jagnje, ki odvzema ves in veliki greh sveta (Jn 1, 29. 36). Ker je nedolžen, ne potrebuje ne spreobrnjenja in ne odpuščanja. Vendar Jezus vztraja, da mora izpolniti vso pravičnost (Mt 3,15). Zato tudi prejme krst. Začenja namreč reševati pred vsemi, javno, z znamenji in čudeži, viharno, a v Duhu, kar je duhovno mrtvo ali je na tem, da umre. Ustvarja nova srca, grehe odpušča (Mt 9, 3.5). Njegov Duh pretrese pismouke in farizeje, tudi z ostro obsodbo (Mt 23,1-36). Slepim daje vid (Jn 9, 1-41). A duhovno slepi in gluhi ga ne morejo razumeti. Ti ne vidijo, da odpira nebesa, grmi in pošilja Duha (Apd 2, 2; Mt 3, 16; Mr 1, 10). Kajti Jezusa je mogoče zaznati le v veri, duhovno, kar pa neverni ljudje ne slišijo in ne vidijo, saj "so se uprli namenu, ki ga je imel Bog z njimi, kajti niso se mu dali krstiti". Bog sicer nikogar ne sili, pokaže pa pot, po kateri moremo priti do njega. Ta pot je namreč Sin, ki pravi: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni" - in: "Kdor je videl mene, je videl Očeta" (Jn 14, 6.9). Lahko vzamemo v roke znanstveno knjigo o nastanku sveta in vesolja, da se bolj zatopimo v premišljevanje vernega človeka, psalmista SZ v današnjem psalmu (Ps 29; 1 Mz 1,1. 2. 6. 9-10). Opisuje, kako Duh mogočno ureja vode v milijardah let, vode, ki pokrivajo vso zemljo, da ne rodi. Toda Božji Duh vse vesolje modro oblikuje. Saj zna biti potrpežljiv do nas, ko je že tako ljubezniv do materialnega sveta. Jezus brž po krstu v Duhu spravlja človeka celo s svetom zveri (Mr 1,13). Koliko bolj ga skrbi svet ljudi, ki so kakor ovce, ki nimajo pastirja (Zah 13, 7). Ta skrb, ki je ljubezen, ga sili, da hodi okrog in da povsod oznanja Božje kraljestvo, odprta nebesa, Duha, ki osvobaja. To je moč njegovega krsta, ki ga je gnala v vode hudobije, ki ljudi usužnjujejo. Te vode ga preplavijo kakor hudournik. A ukaže jim umik, kakor vodam SZ, vodam sužnosti v Egiptu in Rdečega morja, že prej vodam vesoljnega potopa, ki uničijo vse, ki niso pod mogočno Božjo roko. Jezus podoživlja s tem besnost angelove in človeške nehvaležnosti za čudež vsega stvarstva (Rim 1, 18 nss). Tako razbije verige sužnosti, ki se imenuje greh ali ošabna nehvaležnost za življenje in za dar življenja z drugimi, s katerimi smemo živeti. Jezusov krst mora zato biti viden v vsem življenju, čeprav ne hrupno, da ne ponižuje človeka. Toda Jezus nas navaja na vedno odgovorno premišljevanje o krstu in o delih, ki pričajo o njegovem reševanju človeka: "Pojdite in sporočite ljudem, kar ste videli in slišali: Slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi se očiščujejo, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij in blagor tistemu, ki se nad Jezusom ne spotakne" (Lk 7, 21 nss). Toda svet in hudobni ljudje, ki jih navdihuje satan, vidijo v Jezusu najhujšega nasprotnika. Razjedata jih namreč nevera in častihlepje (Jn 12, 43). Jezus jim očita naravnost: "Vi pa ste od svojega očeta, hudiča" (Jn 8, 44). On sam pa nastopa v vsej ponižnosti. SZ poje o njem: "ne bo vpil, ne bo kričal in ne dal slišati svojega glasu po ulicah ... Ne bo opešal in ne klonil, dokler ne bo vzpostavil pravice na zemlji" (Iz 42, 3 nss). Ker bo vedno in povsod nastopal kot tisti, ki streže. Po krstu je Jezus "Hodil iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo; zakaj Bog je bil z njim" (Apd 10, 38). Zdaj pa Jezus vabi vse, ki smo bili krščeni, naj živimo njegov krst. Ta pa je, kakor nas sam uči, križ. Ni torej častihlepje, pač pa slava križa. Kar pa težko dojemamo, kakor apostola Jakob in Janez, ko prosita Jezusa: "Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici" - Jezus je jima dejal: "Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?" Rekla sta mu: "Moreva". In Jezus jima je dejal: "Kelih, ki jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena". In še: "Kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik... vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge" (Mr 10, 37-45). Jezusu je treba biti podobni v smrti. Ker je on vrgel ogenj na zemljo, mora tudi prejeti ognjeni krst, ki ga napolni z vso človeško stisko, tako silno, da v vrtu Getsemani poti kri, se trese in zvija, na križu pa dopolnjuje svoj krst v največji tesnobi in zapuščenosti (Lk 12, 49-50; 22, 42. 44). Pavel nam kliče: "Vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, smo bili krščeni v njegovo smrt... pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva ali slave vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja ... v podobnosti njegovega vstajenja" (Rim 6, 3 nss). Vse to pa nas navdaja s hvaležnostjo in spodbuja, da prosimo za vztrajno hojo za Jezusom. Ker je On ljubljeni Očetov Sin (Mt 3,17). NEKAJ PODATKOV O TRAGEDIJAH OTROK PO SVETU OTROCI BREZ IMENA IN VOJNA DANIJEL DEVETAK Vsak tretji otrok "prileze" na svet naskrivaj. To je dognala Organizacija združenih narodov, ki je opravila raziskavo o težavah, ki tarejo otroke po vsem svetu. In navedla je številke, ki kričijo do neba. Kdo sploh še sliši ta klic, zlasti v času počitnic v deželah presitega Zahoda? Vsako leto umre zaradi lakote ali podhranjenosti ali zaradi "banalnih" bolezni, ki jih v t.i. "razvitem svetu" z lahkoto zdravijo ali preprečujejo s cepljenjem, približno enajst milijonov ljudi, to je okrog 30.500 na dan. Dvestopetdeset milijonov otrok (od 5. do 14. leta starosti) prisilno dela; od teh kar 153 milijonov v Aziji, 80 milijonov v Afriki in 17 milijonov v Južni Ameriki. Stotrinajst milijonov otrok ni nikdar sedlo v šolske klopi in so zato popolnoma nepismeni. Tristo milijonov otrok živi sredi vojne med vojaki, s puško v roki. Stopetdeset milijonov otrok živi na cesti, ena tretjina teh v Indiji. Dvajset milijonov otrok živi med begunci, z nejasno preteklostjo in s še bolj megleno prihodnostjo. In, na koncu, še en srhljiv podatek: 40 milijonov otrok (tretjina novorojenčkov vsega sveta) se tako rekoč ni nikdar rodila, saj pri porodu niso bili vpisani v noben register ali matični urad, tako da nimajo za ta svet nobene pravice. To so samo nekatere, najbolj zloglasne, številke svetovne sramote. OTROCI V AFGANISTANU Če nas vse to preveč ne prizadene (čeprav se dogaja vsak dan), preidimo k bolj "aktualnim" dogodkom in natrosimo še nekaj podatkov. Kot je bilo lahko pričakovati, so še enkrat največje žrtve tudi spopadov v Afganistanu prav otroci. Strokovnjaki namreč menijo, da je zaradi vojne prihodnost kakih sedem milijonov Afganistancev vezana na mednarodno humanitarno pomoč. Med temi je (seveda) približno 70%žensk in otrok; vsaj poldrugi milijon predstavljajo otroci, mlajši od petih let. Šole obiskuje vsak tretji fantek, isto možnost ima vsaka deseta deklica. Higienske razmere so res slabe, saj, med drugim, vsake pol ure umre afganistanska ženska med porodom. Vsak peti otrok se rodi hudo podhranjen in tako ima še manj možnosti, da bi preživel ali vsaj shodil. Sploh pa je polovica afganistanskih otrok slabo in nezadostno prehranjena. Vsak četrti otrok umre zaradi pljučnice ali drugih kužnih bolezni, preden dopolni pet let starosti. V tej mrzli zimi, ki je na afganistanskih planotah posebno huda, je desetine tisočev ljudi v smrtni nevarnosti zaradi samega mraza, lakote in bolezni. Kje so mednarodne listine o pravicah otrok, če morajo malčki pri petih letih delati, pri desetih se bojevati na fronti, umreti od lakote, ne da bi se niti naučili brati in pisati? Kje so njihove pravice, če niso nikdar imeli ob sebi mame in očka? Kaj dela t.i. mednarodna skupnost, če smo, kljub vsem naporom humanitarnih organizacij, vsak dan priče tako groznim pojavom vsakovrstnega nasilja nad najbolj ranljivimi in izpostavljenimi, izkoriščanja najbolj šibkih? Imamo pravico živeti kot ljudje in nositi lastno ime samo državljani t.i. prvega in drugega sveta? PAPEŽ JANEZ PAVEL II. NA PRAZNIK SVETIH TREH KRALJEV "PRETIRANO POTROŠNIŠTVO RAZVREDNOTI SVETO!" Tako je dejal na praznik Svetih treh kraljev papež Janez Pavel II., ko je v baziliki sv. Petra v Rimu posvetil deset novih škofov. Papež je bil vidno utrujen, bolezen je izjemno močno načela njegovo zdravje in opazovalci so tokrat po nedeljskem bogoslužju prvič zapisali, da je bilo prvič, ko sveti oče zaradi preutrujenosti in bolezni ni mogel položiti obeh rok na glavo na novo posvečenih škofov, kot to predvideva obred. A sveti oče ne bi bil to, kar je; neomajno prepričan v Resnico evangelija, če tudi na praznik Svetih treh kraljev ne bi odločno povzdignil glas proti pretiranemu potrošništvu, ki je zajelo ves razviti svet in pride do izraza še najbolj med božičnimi prazniki. Poudaril je, daje tekanje za nakupi daril, pri- rejanje bogatih večerij in prazničnih kosil in zatekanje k vsemu površnemu, ki tako silno označuje praznovanje Božiča na razvitem Zahodu, tista stvar, ki razvrednoti svetost božičnih praznikov. Tudi na praznik raz-glašenja Gospodovega je zato spregovoril o pomenu "simbola zvezde, ki je svetila modrim in ima tudi danes globok pomen za vse ljudi, pa čeprav se danes tudi iz tega simbola zaradi potrošniške mrzlice dela banalna stvar." "Pa vendar", je rekel sveti oče, "zvezda, ki jo občudujemo v jaslicah, še vedno govori tako razumu kot srcu človeka tretjega tisočletja, posvetnemu, sekuliziranemu človeku, kateremu vzbuja občutke nostalgije ob zavesti, da je večni popotnik, ki išče resnico in je istočasno tudi željan absolutnega." Čudovite besede, v katerih je sveti oče zbral v preprostih stavkih veliko resnico o današnjem človeku, ki v razviti družbi sredi pretiranega potrošništva išče resnico o samem sebi in išče tudi zadnje odgovore, v bistvu Boga, ki mu ga udobje in še tako razvita družba ne moreta dati. Sveti oče je tudi tokrat s svojo milino in prodorno mislijo globokega vernika ponudi svetu rešitev, ki je zapisana v evangelijih in se je rodila prav v hlevčku v Betlehemu, pod zvezdo, ki je k Novorojenemu vodila tri modre z Jutrovega. Tudi zato je papež Janez Pavel II. na praznik Svetih treh kraljev med pridigo ponovil silno ljube besede iz evangelija, ko je govoril o zvezdi in luči. Dejal je, da novorojena Luč pomeni odrešitev za vsakega človeka na svetu in zato: "Ne bojte se teme sveta, kajti kdor vas pošilja, je Luč sveta!" Tudi zato je papež novopo-svečenim škofom dejal, naj bodo zvesti evangeliju, in rabil dobesedno izraz: "Bodite okuženi z evangelijem!", kar kaže na njegov odnos do evangeli-zacije v svetu. Sedanji papež se še kako zaveda pomena novih kristjanov, novih moči za vesoljno Cerkev in istočasno tudi sekulariziranega Zahoda, raz-kristjanjene družbe v Evropi in Združenih državah Amerike, kateri pa vseeno nenehno ponuja Luč evangelija, ki današnjemu človeku edina lahko kaže pot v prihodnost. Zato je desetim novim škofom papež ob koncu posvečenja in bogoslužja vzkliknil: "Odrinite na globoko!" Tako je Jezus naročil ribičem, da so ujeli v svoje mreže veliko rib. Tudi novi škofje naj bodo torej ribiči, ki bodo v mreže evengelija zajeli mnogo novih duš! ■ -1 u P PAPEŽ HODI NEOMAJNO NAPREJ "NADALJEVAL BOM, DOKLER BO TO HOTEL GOSPOD" Zdelo se je, da so naporni dnevi okrog Božiča in trpljenje zaradi vojnega stanja na Vzhodu hudo ošibili svetega očeta Janeza Pavla II., in vendar smo lahko še enkrat videli, kako je vztrajno še enkrat dokazal, da s svojo kleno voljo želi ostati neomajen v službi Cerkve na Petrovem mestu, "dokler bo Gospod to hotel," je sam rekel in tako spet zanikal možnost, da bi se umaknil. "Boga prosim, da bi mi dal moč nadaljevati v zvestem služenju rimski Cerkvi in vsemu svetu," je rekel na Silvestrovo pri zahvalni molitvi Te Deum. V mislih je gotovo imel vse to, kar je doživel v prejšnjem letu, ne le apostolska potovanja po vsem svetu, ampak tudi in predvsem prizadevanja in molitve za mirno in pravično rešitev v številnih kriznih žariščih, ki jih lani res ni manjkalo. Pri tem pa je jasno nakazal svoje namene, ko je rekel: "Gospod bo gotovo pokazal svoje usmiljenje in nam bo pomagal pri naših apostolskih prizadevanjih". Tu je mislil na načrte za novo leto, ki bi lahko upravičeno prestrašili kateregakoli zdravega in močnega človeka. Z vso svojo notranjo močjo bo 24. januarja poro- mal v Assisi, kjer bo veliko medversko srečanje, od katerega si veliko obeta. Zbrali se bodo I številni verski voditelji z vse-, ga sveta, da bi skupaj molili za mir; pobuda naj bi bila še bolj odmevna od znanega podobnega srečanja leta 1986. Meseca maja, ko bo praznoval 82 let, bo obiskal Bolgarijo. Julija bo poletel v Kanado za Svetovni dan mladih, ki bi moral biti eden največjih shodov v tem letu; prav od mladih, ki ga znajo vsakokrat osrečevati in mu vlivati novih moči, sveti oče veliko pričakuje. Prvič je papež Wojtyla prosil Boga za moč pri nadaljevanju svojega papeževanja, ko je slavil 75 let, to je v letu, ko se škofje upokojijo. Tedaj je rekel: "Gospodu puščam odločitev o tem, kdaj in kako naj me odpusti od tega služenja." Že tiste besede so jasno pokazale, da ne namerava pred časom zapustiti Petrovega prestola. Te besede je sedaj še enkrat potrdil. Čeprav je fizično bolehen in šibak, črpa moč v Besedi, ki dela iz njega neuklonljivega, neumornega in neutrudnega znanilca Kristusa in Življenja, j Sveti oče, Bog vas živi! -------------D D IZ ČRNE AFRIKE / PRIČEVANJE IZ PRVE ROKE BOŽIČNO PISMO IZ GOME Spoštovani prijatelji, dragi dobrotniki! Prisrčen misijonski pozdrav izpod vulkanov na vzhodu Konga, kjer se z bratom Vilkom Poljanškom uvajava na novem misijonskem področju, ki je še vedno zaznamovano s priokusom vojne in negotovosti. Smo na področju, ki gaje vojaško in sicer prisvojila Ruanda, čeprav je 86-krat manjša od Konga in se gre kot bolha proti slonu. No, prisotnost (3 km stran od nas) modrih čelad ZN nas tolaži. Sicer pa naši otroci, po večini sirote brez staršev ali z obremenjeno preteklostjo, delijo z nami to negotovost in zaupanje v Previdnost. Do sedaj se še nobena huda sila ni zagnala v nas, čeprav je v noči s sobote na nedeljo, 15. decembra, kar pokalo v neposredni bližini našega centra. Smo pa res prav na obrobju mesta na lavasti gmajni in prav lahko se vtihotapi kakšna nevarnost. Sicer ob preobilici vsakdanjih skrbi, ki nam jih "naštepajo" naši otroci, se na vse nevarnosti hitro pozabi: Okrog 1.600 obrokov hrane skuha naša kuhinja za naše otroke, ki so bodisi noč in dan z nami (čez 220) ali tisti,ki so po družinah in prihajajo k nam v šolo vsak dan in tudi jedo (400) in otroci iz raevnih družin v okolici (200), ki se te dni redno in zastonj šolajo in hranijo v Centru in na osnovni šoli. V poklicnih šolah za mizarje, zidarje, šivilje ali varilce- kovinarje pa si odpirajo vrata v lepšo bodočnost. Veliko otrok se je v vojnih spopadih izgubilo. Starši so pobegnili sami in sedaj iščejo otroke po ogromni deželi. Zato sprejemamo tudi te otroke in jih pripravljamo na srečanje s starši na drugem koncu dežele. Mednarodni Rdeči križ jih prevaža v letalih. Tako je čez dan naš Center poln živžava in prava ropotarnica. Poleg tega smo v polnem razmahu gradenj (8 razredov za reden pouk opismenjevanja, pisarni, knjižnica in večji prostor za sestanke). Seveda bodo nove sa- nitarije še kako dobrodošli. Nova kuhinja in obednica ter ambulanta so najbolj nujne, a še iščejo dobrotnike. Naši fantje v glavnem vse sami zidajo in planirajo teren za dvorišča in nove gradnje. Kamenja ne manjka in tukaj so fantje - zidarji najhitrejši. Cement je po 11 dolarjev za 50 kg vrečo. Zanimivo je dejstvo, da se plačuje vse v ameriških dolarjih, ker na tem ozemlju nobena banka ne deluje. Domače valute je zelo ma- lo v obtoku. Smo zares na tesnem in potrebe so vse večje, tudi zato, ker smo edina tovrstna ustanova z resnim in odgovornim pristopom do mladih v tej provinci. Vse mednarodne organizacije bi rade, da povečamo zmogljivosti Centra. Seveda se vse konča pri lepih obljubah brez pomoči. V teh dneh pred Božičem si mnogi otroci s počitniškim delom prislužijo praznično obleko in čevlje. Mnogi morajo s svojim delom vzdrževati celo družino. Drame in stresi, ki so jih prestali naši otroci, bi bili prave grozljivke za branje. Družinsko vzdušje jim pomaga k premagovanju teh travm. Mnogi so bili mobilizirani kot otroci - vojaki in so prestali pekel pobojev, posilstev, ropov in likvidacij vseh vrst. Pa vendar že dobrih deset dni sanjajo božično vzdušjejn izza šolskih oken donijo božični napevi v raznih jezikih. Mizarji že oblikujejo štalco, drugi rišejo, pesnikujejo, lepijo in režejo figure. Dobrotnice iz mesta in sestre redovnice že pečejo piškote in kolačke, s katerimi bodo naši otroci šli za Božič na ulice in obdarovali druge vrstnike, ki nimajo sreče, da bi bivali v Don Boscovi hiši. Malo sumim, da bodo prej sami kaj pojedli! Namen je vseeno plemenit. V Belgiji je že pripravljen kontejner s kritino za šolska poslopja in kopica čevljev. Pripravlja se drugi kontejner (12 m), ki bo namenjen za opremo nove kuhinje in jedilnice. Morebiti bom moral tudi sam "skočiti" na pomoč pri nakladanju in pokrpati dolgove z Miklavževimi darovi. Ker smo brez elektrike, sanjamo o novem in močnejšem agregatu. Sedaj imamo bolj stare škatle, z vseh vetrov skupaj znošene in pokrpane. Stari kombi Dukato, dar italijanske vojske, se bo zdaj pa zdaj razletel in vsak dan, preden odhitim po nakupih, moram dolivati vodo v radiator. Voda je iz kapnice in jezera. Pet sobratov delimo eno samo stranišče in kopalnico s "fi-renkom". Skromni kot naši otroci v štirih hišah, ki so prenatrpane z dvojnim številom. Dobro se ujemamo. Dva Kongolca, dva Slovenca in Venezuelčan. Odsvetovali so nam posvojitev na daleč, ker bi to preveč favoriziralo le ene otroke. Mesečni stroški na otroka so 50 DM. Tako se oblikuje skupen fond, iz katerega plačujemo tu 26 učiteljev in asistentov. Sado- vi vzgoje so vidni z izdelki iz naših delavnic. Ljudje se otepajo z veliko bedo in umrljivost se je početverila. Ni kupne moči, ker ni služb. Posebno v času bolezni mnogi podležejo, ker si ne morejo kupiti osnovnih zdravil, ki so drugje splošno dostopna. Sicer pa je v mestu natrpanih čez 500.000 prebivalcev,ki so pribežali iz notranjosti zaradi nevarnosti napadov gverile in drugih oboroženih skupin. Splošen vtis je podoben bolj podrtiji kot pa mestu. Ob velikih nalivih je pa vse v blatu in povodnjih, dokler vsa voda ne izgine po luknjah v jezero Kivu. Edino letališče je čisto, ker služi silam ZN (modrim čeladam) in trgovini. Človek se samo vprašuje, če je takšno življenje še sploh dostojno za človeka! Pa vendar se v tem okolju hiti neki lepši bodočnosti naproti, saj je zemlja zelo rodovitna in rudne zaloge neizčrpne. Vendar se vse to zaenkrat kopiči le v rokah bogatih in osvajalcev. Učitelji sploh niso plačani že več kot 10 let. Tudi naši so plačani zgolj iz darov, ki jih prejemamo. V tem zagonu pomoči in večjega upanja za afriškega človeka ste vključeni tudi vi, moji prijatelji in dobrotniki. Prva božična noč je Emanuela zaznamovala z revščino in zavrže-nostjo od premožnega sveta. Ubogi so mogli slišati veselo novico o odrešenju in jo ponesti v tedanji svet in pozneje po vsem svetu. Velika je ta družina bratov in sester ene vere in istih idealov širom sveta. Naj nas njegov Mir še bolj poveže na navezi Dobrote, Ljubezni in Solidarnosti. Stegnjena roka sirote je Jezusova roka! Naši otroci vsak dan molijo za vas in molitev otrok je Jezusu najdražja. Mislite nanje in veselja in blagoslova vam ne bo zmanjkalo! Pa srečno v leto dveh številk! Trdnega zdravja vam voščim in modrih odločitev. Gradimo svet upanja, solidarnosti in vseselja. Bog je z nami - Emanuel! Vsem vam dolgujem hvaležnost za vse oblike spremljanja moje misijonske poti. Veliko dobrega lahko storimo skupaj, z roko v roki. Boglonaj! Danilo Lisjak SDB, misijonar v Kongu, Vilko Poljanšek SDB, brat laik misijonar. P.S. Najin naslov je: Centre Don Bosco - Ngangi B.P. 12 GISENYI - RVVANDA Africa Iz zgornjega opisa vam je jasno, zakaj je treba poslati vse v Ruando. Imava tudi težko dosegljiv mobi telefon 00251 08429155 (zvečer po deseti je najlažje priti do zveze - vztrajati: Afrika!). Zelo rad bi napisal vsakemu posebej drobno kartico, pa zares ne utegnem. Vaš naslov in ime pa je gotovo stkalo v mojem srcu plemenite misli povezanosti, tihega kramljanja in duhovne bližine. To je tista bližina, ki nas gradi in povezuje v Nevidnem. Hvala za razumevanje in nasvidenje! DANILO SODOBNO IN TEHTNO O BOGU ANTROPOLOŠKA IN TEOLOŠKA IZHODIŠČA KRŠČANSKE VERE IN DUHOVNOSTI