20
„Kot brez desnega krila, sokol ti naš," se oglasi siv Uskok, „mi umrjemo vsi za tebe. Reci — pa pobijemo to beneško svojat."
„Ne tako, prijatelja ne, tako ne smemo," se smehlja Juriša. Zora dvigne roki: „Kot se Bog prosi — te prosim!"
„Pojdi domov, Zora, k materi. Ne boj se za mene.   Hočem  sprejeti  Benečane,  četudi nisem pri-
merno opravljen za tako gospodo. Pa kar je glavno, to imam."
Udaril je ob sabljo na pasu, se upokončil ponosno. Zora je vzdihnila. Počasi je odšla in se ustavila ob voglu hiše. Cula je še ukaz Jurišev:
„Zapahnite vrata! Nihče naj ne pomaga Benečanom. Naj gledajo barantači, kako se izkrcuje v senjski luki."                                                   (Dalje.)
2HD0K
m\^
Jaz ljubim boj
Zložil G. Koritnik.
Jaz ljubim boj, vso kruto, temno srečo nestalnih nad, ki z vetrom prišume — bolj kot ljubezen ljubim bol perečo, svobodo sinjo brez noči in dne . . .
Tam ni prostora, ozkih, prašnih cest, kjer svet stoji sovražno si nasproti, kjer slabega podira močna pest na samoljubja brezobzirni poti — prostora ni, kjer Kajnu že premal se zdel je svet in brata je zaklal . . .
Velika večnost, blažena prostost zbližuje duše, v društvo vabi brate, kot solnce smeje tiha se krepost, v cvetovih tonejo božanske trate — ljubezen je, ki k delu brate zbira in pot jim s čela briše in otira . . .
Oh, tja bi šel . . . Na krilu hrepenenja bi duh odletel kot metulj na cvet, odkril bi svet ljubezni in življenja, ki v sanjah le ga sluti duh zavzet — ovenčan z mirto večnega miru duh odpočil bi, ki zaman je blodil po misli temnih nedoglednem dnu, iščoč pravice, ki jo je obsodil . . .
Zaman je vse . . . Življenje govori kot giljotina ostra, neizprosna — če druge poti ni, naj teče kri, življenje naj bo bitka zmagonosna! in če pravico, zmago krvavimo, nihče takrat ne plakaj za menoj, kot hrast v poljani nem prezira zimo buči mi v duši klic   — jaz ljubim boj ,
L
Orla.
Zložil Vekoslav Remec.
Daleč, daleč dan se sveti, solnce in prostost — jaz ne morem ga uzreti, skriva mrak ga gost.
A nad mrakom luč visoka, kril mogočnih šum — to sta orla bistrooka, ponos in pogum.
Z njima hrepenenje plove, z njima gre srce k solnčnim daljam čez mrakove, ki nad njim kipe . . .