90 LET FRANCA IN MARIJE GODINA
»Srečna sva, čeprav sva stara«
Le malo je ljudi, ki jim je usojeno naložiti deveti križ življenja. Tu je mejnik, ki mu pravimo častitljiva starost in človek vstopi med resnične človeške korenine, med prav-cate Metuzaieme, ki so že zdavnaj pozabili, na to, kaj je to prvi revmatizem in kaj radost prve penzije, ampak so srečni z vsem, kar imajo, srečni so, da sploh še živijo.
Toda če pa takšno visoko starost skupaj dočakata dva zakonca, je pa to najbrž že čudež.
Natanko 90 let življenja sta zaokružila tudi Franc in Marija Godina z Brda, pravi Ijubljanski legendi, ki sta v svojem življenju skusila malodane vse, kar lahko človek skusi.
»Ja, zares sva marsikaj doživela v osemin-petdesetih letih, kar sva skupaj,« je bil ves zgovoren in živahen kot mladennič Franc Godina, ko sva ju s predsednico RK Brdo Minko Jan obiskala v njuni mali hiški na Kolajbovi. Jubilanta sta se ravno vračala nekje izpod hiše, kajti zunaj je bilo tega dne sonce in toplo, in to je človeka kar samo od sebe vleklo na plano.
»Najtežje je bilo, ko sem bil brez dela. Tedaj je bila zares trda, Pa sem šel na želez-nico in tam mazal kolesa. Osem let sem to delal. Skupaj sem bil potera na železnici kar dvajset let.
O, pa tudi v prvi svetovni vojni sem seve-da bil. To ni bilo kar tako. Na soški fronti so me dodelili »šturm bataljonu«, in dajali so nam ruma, preden smo krenili v napad. To nam je vlilo korajže. Spominjam se še Itali-janov, kako so včasih kričali: »mia«, »mia« ali pa »mama mia«... Tudi med Maistrovi-mi borci sem bil kasneje, ko je šlo za severno mejo. Vendar pa samega generala nisem nikoli videl.«
Franc Godina je kakor vrelec, ki pronica, dokler ima kaj vsebine. Ves je živahen in gostobeseden v svoji delovni halji in s čepico na glavi, in človek ima občutek, ko da bi hotel v eni sapi stresti predenj vse svoje življenje. Nasploh je bilo tega sončnega marčnega dopoldne v njegovi hiši veselo, da le kaj. Miza v kuhinji se je kar šibila od raznih dobrot in bili sta tudi hčeri Vera in Mira,. ki sicer živita drugod, a vsak dan prihajati semkaj k staršem.
»Veste, šestinpetdeset let že živiva tu v tej hiši,« je primaknila svoj lonček tudi mati Marija, ki je tudi še vedno zdrava kot dren, le sliši in vidi bolj slabo. »Pr$j sva bila doli pod Rožno dolino, kjer sem služila. Tam sva se tudi spoznala. Se prej pa sem služila v Begunjah pri Cerknici — tam blizu Mahne-
tov, kjer sem doma. Po dveh mesecih poz-nanstva, sva se s Francom vzela. Od takrat sva že več kot pol stoletja skupaj. Sama pa zdaj živiva kakih petnajst let. O, še kar dobro se ,komandirava', le denarja je bolj malo. Njemu dajejo nekaj malega pokojni-ne, meni pa še manj preživalnine. A sva všeeno srečna.«
Marija se še dobro spiminja, kako je bilo v Ljubljani leta 1913, ko je prišla semkaj. »Takrat še ni bilo avtomobilov tako kot danes,« pravi. »tudi hiš na Aleksandrovi cesti še ni bilo, vse je bilo prazno.« Tudi mož Franc se še dobro spominja tistega časa. Toda misli se mu raje vrtinčijo okoli njego-vega življenja, okrog tega, kar je sam do-živel.
»Pomislite, kar štirideset let sem gonil kolo. Ni šlo drugače. Zdaj pa že sedemdeset let prebiram sveto pismo. Vse vem, kaj piše, v njem., V cerkev pa kljub temu ne hodim, ker lahko molim doma.«
Francu je bilo komaj sedem let, ko mu je umrla mati. Tedaj je moral zapustiti svoje rodne Skalce pri Slovenjskih Konjicah in oditi s trebuhom za kruhom. Vse življenje je potem delal kot priložnostni delavec. To mu je namenila usoda. Le srečen zakon mu je potem pomagal, da je zaživel normalno živ-ljenje. »Želel bi, da bi z Marijo še dolgo živela skupaj,« se ves čas smehlja, »Toda kaj, ko pride, padeš skupaj in vsega je v hipu konec«
Dolgo in neskaljeno življenje jima še na-prej nedvomno želita tudi hčeri Mara in Vera ter pet vnukov in štirje pravnuki. Vsi ti še vedno radi prihajajo k njima. »Verjamite, še najboljše je, kadar nam skuha naša ma-ma,« pravita hčeri.
BRANKO VRHOVEC