študentski list
Ljubljana, 6. oktobra 1965
Letnik XVI.
Številka 1
tribuna
UNIVERZ LETU1965-66
OKROGLA MIZA TRIBUNE
Sodelujejo: prof. Albert STRUNA, rektor ljubljanske univerze; Beno ZUPANCIč, podpredsednik izvršnega sveta SRS; Franci PIVEC, predsednik univerzitetnega odbora ZŠJ; Lojze SKOK, ideološki sekretar univerzitetnega komiteja ZKS; Ludvik ZAJC, pomočnik sekretarja za prosveto in kulturo; Marko BULC, predsednik univerzitetnega sveta.
Naslov razgovora usmerja razmišljanje v dve smeri. Z njim smo zajeli trenutek gibanja kompleksa, ki ga imenujemo univerza — torej smo zajeli tisto edino resničnost, ki je predpostavka naši akciji. Druga razsežnost pa je prav ta dejavnost, ki ji je dana resničnost edina predpostavka in možni korelat.
Mogoče je taka opredelitev tega razgovora preveč ambiciozna; težko je namreč zahtevati, da bi v tem okviru analizirali zdajšnje stanje in obenem našli poti za delovanje. Dovolj bo, če bo temu razgovoru uspelo opredeliti trdna izhodišča za oboje — saj sta sicer tako analiziranje kot delovanje proces brez dokončnih rešitev.
ALBERT STRUNA
Vprašanje prilagoditve »stare« univerze na moderni sistem visokošolskega izobraže-vanja me je napotilo, da sem se najprej ustavil ob vprašanju samem; pri nepoučenih namreč lahko vzbudi vtis, da smo pravkar odkrili neko staro, zaprašeno univerzo in da bomo sedaj, tukajle, začeli z nečim novim. Temu pa nikako ni tako. »Stare« univerze pri pri nas že dolgo ni. Samo nepoučeni pravijo, da so univerzitetni profesorji »ungekronten Konnige« ali po italijansko »il ministro passa, il professore resta«. Pri nas pa je vse novo, starega ni več. če govorimo o modernizaciji univerze, in če ta termin uiporab-ljamo, potem lahko ugotovimo, da ta modernizacija v resnici obstaja. Njena zasnova je univerzitetna reforma iz leta 1960. Žal s pripombo, da je nismo izvedli, ker univerzi hkrati s to zasnovo niso bila dodeljena sredstva za njeno izvedbo.
O univerzitetni reformi, kakršna je naša, drugod po svetu le sanjajo in si jo žele, pri nas pa je sploh ne cenimo. Gmenim naj, kaj pravijo o tem v Italiji. Italijanska javnost pravi o svoji univerzi »tutto e da rifare«. Italijani na primer menijo, da dve ali tri leta za študij nekaterih strok popolnoma zadoščajo; pri tem omenjajo farmacijo, elektrotehniko, stomatologijo.
V  tej univerzitetni reformi nas je zajela gospodarska reforma. Mislim, da je bilo o njenem vplivu na visokošolski študij izraženih že toliko dobrih misli, da bi se bilo dobro ob njih ustaviti. Zato vam ne bom povedal ničesar novega. »Ali ni narobe«, pravi v sestavku  »Univerza in  gospodarska  reforma«  tov.  dekan Mara Bešter,  »da  gospo-darsko reformo omejujemo na mehanično iskanje notranjih rezerv na ipodročju viso-košolskega študija? Sprevrgla se bo v primitivno siromašenje pouka, kar je v nasprotju z duhom gospodarske  reforme.«  Profesor Vadnal  pravi, da ni neposredno po vojni, temveč šele v zadnjih letih pri nas izbruhnilo skrajno neodgovorno, nepremišljeno in nesmiselno   ustanavljanje   kvalitetno   podpovprečnih   šolskih   inštitucij   in   znanstveno nepomembnih inštitutov. To brezglavo ustanavljanje in kopičenje ljudi je nujno privedlo do nekvalitetnega dela in do trošenja ogromnih družbenih sredstev. Toda brez obdela-nega koncepta je obstoječa razpredenost inštitucij problem, ki mu naše gospodarstvo ni več kos. Zato ni preveč drzno mnenje, da je bila naša zakonodaja premalo prevJdna in daljnovidna, saj je marsikje zanemarila vzgojno funkcijo.
S tem je povezano vprašanje odgovornosti univerze. Univerza se odgovornasti zaveda in vztraja pri izvedbi abeh reforrn.
Iz ankete Skupnosti jugoslovanskih univerz izhaja, da glede povezanosti s prakso prav naše fakultete prednjačijo, pa čeprav ne v meri, ki bi bila zaželena in potrebna.
V  brezglavem uistanavljanju visokošolskih inštitucij se je razrasla tudi tako imeno-vana »prosvetna špekulacija« (prof. Vadnal), ki je omogočila, da so do naziva visoko-šolskih učiteljev prišli ljudje, ki za to nimajo potrebnega znanja. O inštitutih pa je bilo nekje rečeno, da se z za lase privlečenimi in spretno zrežiranimi argumeaiti poskušajo ohraniti pri življenju.
Z uspehi naših inštitutov se ne, moremo j>onašati. Niti z uspehi našega znanstvenega raziskovanja. Dr. Stojan Pretnar pravi: »Patenti niso zanesljiv pokazatelj tenničnega razvoja«. Kljub temu pa kaže število patentov pri nas porazno sliko. Pri nas pride le 40 prijavljenih patentov v letu na milijon prebivalcev (najvišji procent v Evropi — Švica 900, ZR Nemčija 640). Temu je treba še dodati, da irnamo petkrat več tehničnih strokovnjakov in štirikrat več tehnične opreme kot kdajkoli prej. Skrajni čas je, da pričnemo iskati pot iz te situacije. Danes je tako, da naši zavodi izdelujejo psevdoznan-stvene, strahotno drage ek&pertize, da bi sanirali zavožene družinske finance.
Kar se tiče Vogričevega članka, moram reči, da se strinjam le z naslovom in zaključkom. Cim manj jalovih naložb in čim vec uspehov v študiju. Tada tovariši štu-dentje, kako boste oboje povezali, je stvar vas samih, seveda ob pomoči fakultet in rektorata.
FRANCI PIVEC
Ce se Delo razpiše o problemih visokošolskega študija, je temu potrebno pripisati izjemen pomen. Takšen izjemen pomen je imela lanskoletna vključitev Dela v kam-panjo za povečanje števila in višine štipendij, takšen izjemen pomen je gotovo treba iskati v senzacionalno razvlečenem razpravljanju o Grobeljski višji šoli, in takšen izjemen pomen je treba pripisati tudi Vogričevemu uvodniku z dne 26. 9. 1965 »Tudi v študiju čim manj jalavih naložb«.
Ko govorim o izjemnem pomenu, mislim pri tem pač na izreden vpliv, ki ga ima to pisanje na formiranje javnega mnenja o situaoiji v visokosolskem izobraževanju. To pa je dovolj, da se mi zdi potrebno opozoriti na napake, ki jih je novinar Vogrič zagrešil v svojem uvodniku. Verjetno pisec teh napak ne bi storil, če bi mnogo češče in temeljiteje proučeval visoko šolstvo ali če bi se vsaj oglasil pri študentih in njihovi organizaciji, ki te probleme mnogo češče in teimeljiteje proučuje.
Za nekatere napake gre? Vogrič je obvestil slovensko javnost, da smo na univerzi zanemarjali problem dolgoročnosti in visoke cene študija. Res pa je (Vogrič tega morda ne ve), da je celoten sistem visokošolsk^a študija v Jugoslaviji začenši z letom 1958 v fazi intenzivnega reformiranja, katerega bistvena problema sta ravno dolgoročnost in visoka cena šbudija.
Nadaljevanje na 2, strani
OST TEDNA
Ugledno poslovno združenje ko-vinske, metalurške, kemične in elektromontažne industrije v Ljub-Ijani je razpisalo natečaj za mesto generalnega direktorja.
Ni potrebno, da bi razpravljali o čudno formuliranih pogojih glede strokovnosti in še o drugih po-manjkljivostih, ki so se verjetno »slučajno« prikradle v razpis.
Na razpis sta se prijavila dva kandidata. Strojni inženir s prak-so v vodenju obrata in podjctja, ki je bil tudi na odgovornih mestili v našem gospodarstvu, kjer si je ustvaril renome in razgledanost. Drugi kandidat je bil človek z »dol-jjoletno prakso«. Pred tem je mo-ral zapustiti mesto direktorja pod-jetja, kjer se je odlikoval po samo-voljnosti in »strokovnih rešitvah«.
Razpisna komisija poslovnega združenja se med tema dvema kan-didatoma ni mogla odločiti. Zato je rešitev salomonsko prepustila upravnemu odboru.
Upravni odbor je s tajnim glaso-vanjem z dvanajstimi glasovi izvo-lil direktorja »z dolgoletno prakso«; inženir je dobil en sam simboli-čen glas, en glasovalec pa se je rzdržal. Ti volivci zasedajo odgo-vorne položaje v delovnih organiza-cijah, ki jih v upravnem odboru združenja zastopajo. Od skupno šti-rinajstih prisotnih pa jih je bilo poleg tega kar osem inženirjev.
To naj bo študentom tehnike, ki se bodo po diplomi verjetno zapo-slili v naši industriji, v premislek. Vse kaže, da postavljanje nesposob-nih in kompromitiranih ljudi na odgovorna mesta v gospodarstvu odraža neko globljo potrebo in in-teres tudi strokovnjakov.
Naj sugeriramo en tnožen razlog: ali ni pod takim »rukovodstvom« lažje v kalnem ribariti, zaslužkari-ti,  delati »strokovno kariero«   itd.?
Bog ve, kaj se tu vse dogaja!
L.  S.
UNIVERZA V LETU 1965 - 66
TRIBUNA — IZDAJA UO ZŠJ — UREDNIŠTVO IN UPRAVA TRG REVOLUCIJE l/II — TE-LEFON 21-280 — TEKOČI RA-CUN 600-14-608-72 — LETNA NAROČNINA 1000 DINARJEV, POSAMEZEN IZVOD 40 DL NARJEV — ROKOPISOV IN FOTOGRAFIJ NE VRAČAMO — TISKA ČP DELO, LJUBLANA, TOMŠIČEVA 1, TELEFON 23-522 — POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
UREDNIŠKI   ODBOR:
FRANCE   ANŽEL    (TEHNICNI
UREDNIK)
MARKO   KERŠEVAN
MITJA MERŠOL
RASTKO MOCNIK (ODGOVOR-
NI  UREDNIK)
MILAN PINTAR
DIMITRIJ RUPEL
Nadaljevanje s 1. strani
V  globokem prepričanju, da se na uni-verzi zapravlja denar, poziva Vogrič slo-vensko  javnost   na  racionalizacijo naložb v   visoko   šolstvo   v   okviru   gospodarske-ga računa. Zdi se mi potrebno opozoriti, da na univerzi materialna boniranost na-še ustanove že nekaj časa ni več predmet razprav, pač pa ravno  tisti  »gospodarski račun«.  In  ta   gospodarski   račun   ima   v poglavju   o   visokem   šolstvu  napako.   Ko poudarjamo, da smo v Evropi prvi po šte-vilu   študirajočih   in   pod   povprečjem   po številu   diplomiranih,   moramo  dodati,   da smo  prav na  repu  v  pogledu  materialne baze študija. Če bi Vogrič to vedel, bi jav-nosti lahko pokazal koren problema: edi-ni, ki imajo na naši univerzi zagotovljene vsaj najnujnejše pogoje študija, so stano-valci   študentskega   naselja.   90   odstotkov teh  stanovalcev   povsem    redno    opravlja svoje študijske dolžnosti. Toda ŠN sprej-me le 2000 študentov. če bi jih sprejelo 10.000, bi imeli 9000 dobrih študentov. To je gospodarski račun.
Vogrič je slovenski javnosti razkril skrivnost, ko je ugotovil, da je pri 43 od-stotkih štipendiranih vendarle 50 odstot-kov osipa. Javnosti je tudi sugeriral re-šitev problema štipendiranja: štipendiraj-mo samo uspešne študente, pa bo 10 od-stotkov štipendij celo ostajalo! Dejansko pa 80 odstotkov osipa odpade na I. let-nik in prav v tem letniku ima le 12 do 18 odstotkov študentov štipendije. Razen tega so diskriminirani pri sprejemanju v domove, študirajo pa pod najhujšimi štu-dijskimi kriteriji.
V   članku je jasno ugotovljeno, da je na univerzi in v domovih petina študen-tov,  ki ne  bo  nikdar  dokončala  študija. To morda celo drži, toda kako to petino odbrati? Tu se  problem   šele   prične   in nanj ni odgovoril niti Vogrič niti univer-zitetni delavci. V eni od prihodnjih Tribun bomo skušali priti do načelne orientacije za reševanje tega vprašanja.
BENO ZUPANCIC
Mislim, da temu uvodniku pripisuje-mo večji pomen kot ga ima v resnici. Ko-likor vem, sredstva, ki jih dajemo za šol-stvo, niso tako nizka, problem pa je v tem, da jih dajemo v taki meri šele zad-njih nekaj let. Za nas je pomembnejše vprašanje, kako naj razdelimo ta sredstva. Kakor so nekatere visokošolske inštitucije predrage, je znano, da so nekatere fakul-tete najcenejše šole na učenca pri nas. V tem kontekstu je zanimiv pojav, da pri osnovnih šolah govorimo venomer le o najrevnejših, ne pa o velikem številu no-vih, ki pa dajejo slabe rezultate.
LOJZE   SKOK
Na Vogričev uvodnik je treba reagirati že zaradi tega, ker se je v družbeni prak-sd razširila tendenca, da je notranje re-zerve najlažje najti prav v ukinjanju štipendijskih skladov. Vogričevo enostav-no prikazovanje problema osipa — o ka-terem je bilo konec koncev na univerzi že marsikaj pametnega rečeno, manj pa storjeno — je kaj lahko nevarno orožje v rokah teh tendenc. Uvodnik sam je bil zaradi omejenosti prostora pač nujno eno-stranski, prav pa je, če pomeni začetek širše polemike.
BENO ZUPANCIČ
Pri nas nekatere umske delavce zmer-jamo s psevdoznanstveniki, ker se ukvar-jajo s področji, ki na univerzi niso za-stopana. Res pa je, da ti ljudje izpolnju-jejo prostor, ki ga univerzitetna znanost še ni zajela, ga pa bo slej ko prej morala.
MARKO   BULC
Koflikt med starim in novim je nujno treba obravnavati kot dialektičen proces in o posameznih ekscesih je možno go-voriti le kot o stranskih reakcijah.
Ceprav zelo radi govorimo o tistem, česar nimamo, je na univerzi vendarle treba razpravljati o rezervah. In sicer v dvojnem smislu: prvič, o rezervah zno-traj univerze (v učnem procesu samem) in drugič, v celotni univerzi kot izredni koncentraciji inteligence. V proizvodni praksi so danes že prišli do spoznanja, da je rezerve treba iskati v organizaciji dela, kadar pa govorimo o univerzi, se še ved-no vrtimo okoli zmanjšanja sredstev, ukinjanja, poenostavitve itd. To je popol-noma napačno. Ne gre za odpravo te ali one institucije, za zmanjšani obseg dejav-nosti, za manjši pomen, ki naj ga ima vi-soko šolstvo v bodoče, temveč gre za bolj-še rezultate v obstoječem, za intenzifika-cijo učnega procesa. To pa nikakor ni dosegljivo z zmanjševanjem zahtev po ni-voju znanja, z razvrednotenjem norm, preko  katerih se  lahko  nekdo družbeno
uveljavi; intenziviranje študija pomeni, da je treba položaj študenta in profesor-ja bolje urediti.
Pri študentih je treba urediti njihov materialni položaj, ker je ta, kot kažejo podatki, odločilen za učni uspeh. S sta-tusom študenta se mora v bodoče ure-jati tudi status socialnega zavarovanca. Ob porastu življenjskih stroškov je treba revalorizirati tudi štipendije, treba je za-četi intenzivneje graditi študentske do-move in doseči možnost najemanja kredita v bankah pod vsaj tako ugodnimi pogoji, kot se kreditirajo panoge iz infra-struk-ture. Pri kreditih je treba še temeljiteje uveljavljati princip stimulacije.
Vzporedno z reševanjem materialnih problemov pa je treba zaostrovati tudi študentov odnos do študija. Kvaliteta štu-dija mora biti vse bolj merodajen činitelj za sprejemanje v študentske domove, zaostriti je treba odnos do štipendistov in jemalcev kreditov.
Lanskoletna akcija za povišanje štipen-dij je le delno uspela, ker delovnim or-ganizacijam ni vcepila zavesti o potrebah po kvalitetnih kadrih. Mislim, da bo go-spodarska reforma imela v tem pogledu več uspeha.
Treba je realizirati sklep univerzitet-nega sveta, da se onemogočijo vsakršne špekulacije v primerih pavziranja. Uvedli bomo direktno obveščanje med fakultet-nimi upravami in pristojnimi organi za narodno obrambo in tako onemogočili ne-upravičeno podaljševanje študija.
Tudi profesorje je treba opozoriti na odgovornejši odnos do pedagoškega dela. Zahtevati je treba dosledno izvedbo štu-dijskih programov. Profesorji se bodo morali pri predavanjih slej ko prej orien-tirati na težja poglavja, če za enostavnejše probleme obstojajo učbeniki. Veliko večji poudarek je treba dati seminarjem in vajam. Nič več ne smemo trpeti nezain-teresiranosti nekaterih profesorjev za nji-hovo boljšo organizacijo.
Pred naše univerzitetne učitelje bo treba odkrito stopiti z zahtevo po pisa-nju učbenikov (ne le skript), ker le z nji-mi lahko izkažejo javno odgovornost do neke kvalitete Množica internih skript nam je doslej onemogočala širšo raz-pravo o učnih programih in vsebini študija. Vsakdo na univerzi je dolžan opravljati tudi znanstveno raziskovalno delo, ker mu le to omogoča modernejše in bogatejše koncipiranje pedagoške funk-cije. V znanstvenem raziskovanju na uni-verzi pa je brezpogojno treba vzpostaviti javnost dela Kljub temu, da vsi profesor-ji priznavajo potrebnost znanstveno razi-skovalne aktivnosti na univerzi, pa sta v 9 mesecih. le dve fakulteti načeli svoj sklad za znanstveno raziskovalno delo. in še to v zelo majhni meri
Fakultete bo treba pripraviti, da reali-zirajo sklep univerzitetnega sveta o pre-vzemu funkcije svetovalca in usmerjevalca za abituriente srednjih šol, ki so kandi-dati za vpis na univerzo. To sta doslej napravili samo medicinska fakulteta in oddelek za arhitekturo PAGG (oba z uspehom!). Trditev, da je medicina po-brala najboljše študente, je brez vsake osnove, ker so tako možnost imele tudi vse ostale fakultete.
Na nekaterih fakultetah je treba načeti tudi vprašanje ustreznosti organizacijske strukture in vsebinske orientacije posa-meznih oddelkov. Treba je izostriti obču-tek, kaj je naši nacionalni kulturi nujno potrebno. Napačno je zagovarjati stališče, da je vse obstoječe tudi nujno potrebno. Fakultete se bodo morale dogovoriti z viš-jimi šolami o medsebojni delitvi dela. Za tista znanstvena področja pa, za ka-tera bodo univerzitetni samoupravni orga-ni ugotovili, da jih je treba razširiti, mo-ramo izsiliti tudi potrebna družbena sredstva. Naše fakultete bodo morale ra-cionalno sistematizirati kadrovsko zased-bo, ker je to prvi pogoj za perspektivnejšo kadrovsko politiko, katere danes nimamo (ker je na fakulteti vse najvažnejše in ni-česar sekundarnega). Nekateri predmeti so glede na svojo pomembnost naravnost bohotno zasedeni s predavatelji. Raciona-lizacija bo takšne predmete gotovo zadela, ker sama po sebi pomeni sproščanje določenih sredstev za adekvatnejše pri-jeme.
Obdelati je treba tudi problem preve-likega števila istovrstnih kateder. Omogo-čiti je treba razvoj katedre na osnovni fakulteti, ta pa naj prevzame skrb za razvoj svojega predmeta na ostalih fakul-tetah. (Primer matematike, kemije, osno-ve družbenih ved itd.) Tukaj obstaja ta-ko rezerva v sredstvih kot v znanju. Ra-cionalizirati je treba uporabo učnih pro-storov. Nove fakultete lahko nudijo zavet-je starim, pretesnim (neupravičeno je na-sprotovanje filozofske fakultete, ki bajene more ugotoviti zasedenosti svojib. pro-storov).
Navsezadnje  se  ob  rezervah  postavlja vprašanje poenostaviteve in izboljšanja administracije na univerzi. Ob vsebinskih problemih študija posebej opozarjam na
neugodno razmerje med strokovnimi in družbenimi predmeti na vseh fakultetah, kateremu bi v sistemu samoupravljanja morali posvetiti še posebno pozornost. V ZDA in SZ imajo na primer študent-je mnogo več družboslovnega znanja kot pri nas.
BENO ZUPANČIC
Nikakršna selekcija ne bo zavrla pri-tiska mladih ljudi na univerzo. Če univer-za mlade odkloni, se s tem pritisk — ki je objektivno pogojen z boljšimi življenjski-mi razmerami in z večjimi ambicijami mladih, s potrebami prakse itd. — zgolj preusmeri, ne pa zavre. Pospešeno se bodo pač začele ustanavljati visoke šole, katere pa univerzitetni učitelji že danes ostro na-padajo. Pri predvidenih principih se-lekcije raoramo to vsekakor upoštevati. Francozi so se v taki situaciji odločili za diferenciacijo, orientacijo in selekcijo.
Pomembno se mi zdi poudariti, da re-forme ne smemo enačiti s trenutnimi ukre-pi, kot so na primer restrikcije. Restrik-cije v tem trenutku zadenejo tudi univer-zo, medtem ko reforma v celoti daje uni-verzi popolno podporo.
Nerešeno je vprašanje nagrajevanja uni-verzitetnih delavcev, kjer imamo še sedaj opraviti pravzaprav z uravnilovko.
Profesorji in študentje točno vedo, kdo na fakulteti gara, kdo se vestno priprav-lja na predavanja, kdo piše učbenike, kdo ima bogato znanstveno raziskovalno prak-so itd. Na plačilnem spisku pa so dobri delavci izenačeni s tistimi, ki delajo slabo ali premalo. Menim, da je na naši univerzi premalo plačan tisti, ki dela, preveč pa dobi tisti, ki ne dela. Samoupravni organi se tega vprašanja vse premalo lotevajo.
MARKO BULC
Nujno je treba pripomniti, da imajo kratkoročni reformni posegi na univerzi izredno dolgoročne posledice; to velja ta-ko za štipendiranje kot za investicijske naložbe. Ko govorimo o uravnilovki na univerzi, moramo poudariti, da je na ze-lo nizkem nivoju. (Pa verjetno vseeno na dovolj visokera za tiste, ki opravljajo samo pedagoško funkcijo, ne da bi bili vključeni v znanstveno raziskovalno delo.)
ALBERT   STRUNA
Kar se tiče poostrevanja študijskih ob-veznosti s strani profesorjev, moram opo-zoriti, da le-ti dostikrat sploh nimajo po-gojev za boljšo organizacijo pouka. Lep primer za to je strojno risanje na fakul-teti za strojništvo.
LUDVIK ZAJC
Rad bi se zadržal ob nekaterih vidi-kih vprašanja finansiranja univerze.
Pred letom smo se na Skladu za šol-stvo držali koncepta, da je možno največ problemov univerze rešiti z večjimi vlaga-nji v osnovno dejavnost univerze, v nove investicije itd. Danes vidimo, da je to samo delno rodilo uspeh in da so ob tre-nutnih materialnih možnostih veliko važ-nejše razmere, v katerih živijo in delajo študentje.
Ko smo na Skladu ugotovili, da se šte-vilo diplomiranih sklada s številom tistih študentov, ki smo jim tako ali drugače omogočili življenjske pogoje, smo se od-ločili, da bomo dali gradnji študentskih domov prednost pred gradnjo univerzitet-nih poslopij. Razmišljamo celo o možno-sti, da bi zagotovili študentom v Ljubljani brezplačna stanovanja. Danes Sklad za šolstvo subvencionira polovico študentske prehrane v študentskib. menzah. Ob tem pa vemo, da se večina študentov hrani izven teh menz. Ravno zato je ta subven-cija neučinkovita.
Drug problem je v tem, da se zdi fa-kultetam samoumevno, da bo tako ime-novana družba finansirala vse tisto, kar napišejo v študijske načrte in statute. Mislim, da bomo morali vendarle spo-znati, da je — kakor je šola upravičena postavljati zahtevo po raznih usmeritvah itd. — skupnost, pa tudi Sklad kot za-stopnik te skupnosi upravičen, da finan-sira ali pa odkloni določene usmeritve, čeprav te težnje po različnih usmeritvah kažejo in opozarjajo, da je razvoj dolo-čene panoge aktualen. Koliko jim ta raz-voj lahko omogočimo, je vprašanje mož-nosti celotne skupnosti, ki se realizira preko politike Sklada.
Menim, da bo potrebno poiskati dolo-čene notranje rezerve na univerzi. Poiska-ti ne zato, ker bi se zmanjševala sredstva univerze ali konkretno sredstva Sklada, namenjena univerzi, ampak da bi se sred-stva, ki so že dana, boljše in racional-nejše izkoristila za tiste panoge, za ka-tere univerza sama sodi, da so primame in da brez njih ni mogoče zagotoviti kva-litete diplomanta ljubljanske univerze.
Opozoril  bi  še  na  vprašanje  javnosti
soditi, kaj je in kaj ni potrebno, to uredi. Vendar se nam zdi, da so take usmeri-tve v trenutnih pogojih razkošje, katerega si ne moremo privoščiti, in ki gre na ra-čun sredstev ostalih oddelkov fakultete. finansiranja, to se pravi javnosti delova-nja Sklada za šolstvo.
S tem, da smo vabili novinarje, pa tudi študentske novinarje na seje Sklada, smo skušali zagotoviti širše obravnavanje naših principov, naših meril nagrajeva-nja, našega dela. To pa predvsem zato, da bi na osnovi kritičnih pripomb lahko prišli do boljših rešitev. Moram pa reči, da vsaj s študentske strani ni bilo dovolj zanimanja. Konkretno: na merila finansi-ranja univerze nismo dobili nobene pri-pombe.
Menim, da je treba Sklad za šolstvo podvreči temeljitejši javni kritiki.
Letašnji problem investicij in finansi-ranja je zelo težak in ima lahko daljno-sežne posledice. Delno pa se le da neka-ko omiliti s tem, da se fakultete bolje sporazumejo med seboj (npr. vprašanje prostorov).
Pri merilih finansiranja univerze se Sklad orientira predvsem po kvantitativ-nih pokazateljih, ne more pa zajeti kvali-tativnih.
Na Skladu smo postavili tudi vpraša-nje raznih usmeritev, ki imajo zelo majh-no število študentov. člani upravnega od-bora Sklada pri tem nestrokovno ugotav-Ijamo, da bi bilo potrebno, da univerza, ker je kot združenje sama sposobna pre-
to, da bi vsem študentom preskrbel sta-novanja. Konkretna situacija pa je na-slednja: imamo sredstva in sicer 160 mi-lijonov za novo stolpnico, s katerimi bi lahko silno intenzivno gradili, imamo tudi pogodbe z gradbenimi podjetji itd. Ven-dar teh sredstev ne moremo realizirati zato, ker nimamo jamstva IS oziroma skupščine (že nekaj mesecev) in banka sredstev, kljub temu, da so, ne sme iz-plačevati.
LOJZE   SKOK
Ko načenjamo temo o integriranosti univerze z družbo, ne smemo začeti s predpostavko, da prej te integracije ni bilo. (Pri tem je treba integracijo razu-meti kot proces.)
Sodim, da sta v sedanji situaciji aktu-alni dve večji oviri na poti integriranja univerze z družbo. Zunanji faktor zavira-nja je pojav tako imenovane psevdozna-nosti oziroma psevdoznanstvenih inštitu-cij izven univerze. Ne mislim, da so vse — vendar jih je ogromno. Njih ustanav-ljanje pospešuje sam fiskalni sistem pri nas. Množičnemu ustanavljanju takih in-štitucij smo pred časom rekli uvajanje znanosti v proizvodnjo.
Značilno je, da so se ti inštituti ljubo-sumno ograjevali od univerze in univerzi-tetnih inštitucij. Od tod izhaja tudi kon-flikt med univerzitetnimi delavci in delav-ci v teh inštitutih. Eden od faktorjev kon-flikta je bila tudi velika možnost zasluž-
do tistih, ki so doktorate delali kjerkoli v inozemstvu. Na take kandidate, ki kon-kurirajo za neka pedagoška znanstvena delovna mesta na univerzi, ne bi smeli gle-dati kot na neko nelojalno konkurenco. Taki pojavi so še. Obračunavalo se je celo s takimi znanstvenimi delavci, ki so uveljavljali oziroma se politično borili za take ali drugačne samoupravne koncepte organiziranja fakultete. Tudi na ta>ke pojave bomo morali postati pozorni, jih v javni razpravi razreševati in kazati na njihove prave osnove.
Sodim, da bi s stalnim lomljenjem teh struktur s politično in strokovno kritiko, preko reelekcije in stalne kadrovske stro-kovne mobilnosti med univerzo in prakso, lahko dosegli, da bi očitki, o katerih je govoril tov. rektor, izginili in postali traj-no neutemeljeni.
BENO ZUPANČIČ
V zadnjem času se govori o problemu hiperprodukcije intelektualcev. Tu nasto-pa element, o katerem sem govoril prej: to je družbeno usmerjanje mlade gene-racije, kolikor je največ možno. Na drugi strani pa nam je praksa pokazala, da je za določene poklice — posebno po-samične — prav težko izračunati, kakšen naj bi bil produkt univerze v bodočih pe-tih, desetih letih, ker je družbeni razvoj prehiter in predinamičen, da bi taki izra-čuni veljali toliko časa.
Situacija, kakršno  imamo  v gospodar-
sprejemanja, prvič zaradi kvalitete In drugič zaradi tega, da res ne ustvarjamo neke plasti ljudi, ki potem misli, da je z diplomo dobila resnično jamstvo za po-četje tistega, kar si želi.
Po drugi strani bi morali paziti na kri-terij šolskega sklada, kvantum naj bi ne bil premočna spodbuda, ker bi se šole potem borile predvsem za kvantum štu-dentov, ne pa hkrati za njihovo kvaliteto.
LUDVIK ZAJC
Rad bi rekel, da merila šolskega skla-da ne stimulirajo šol za to, da bi nabi-jale velik kvantum študentov, ker so že sedaj tako postavljena, da samo pri ma-terialnih in funkcionalnih dohodkih ali stroških delno vpliva tudi število študen-tov. To pa je v razmerju 80:20. Povsera tega elementa ni mogoče oddvojiti, ker dejansko pri materialnih in funkcionalnih stroških vplivajo študentje, samo da ta faktor že danes ni stimulativen.
MARKO BULC
Mnenja sem, da razvito gospodarstvo potrebuje mnogo več kadra. čisto logično je, da delovna organizacija s silno nizko razvitim tehnološkim postopkom ne po trebuje dosti inženirjev. To pa ne pome-ni, da jih v resnici ne rabi. Pri tem ne smemo pozabiti, da imamo opraviti z ze-lo nerazvitim gospodarstvom, nizko stop-njo produktivnosti in majhno tehnološko
Lastovke, foto Karpo Ačimovič-Godina
To so samo nekateri problemi, s kate-rimi se Sklad trenutno srečuje, katerih pa ne moremo kvalitetno rešiti brez te-snega sodelovanja univerze same, če pod tem pojmujem tudi učeči in učeči se ka-der na univerzi.
MARKO BULC
O predlogu brezplačnih stanovanj me-nim, da je pri nas vsako »zastonjkarstvo« popolnoma odveč. To je nesprejemljivo za naš družbeni kontekst. Prav pa je, če je stanovanje neka podpora. 48 odstotkov hrane in stanovanja je tako ali tako sub-vencioniranega. Postopoma bi bilo treba zmanjševati subvencije za hrano na račun subvencij za stanovanje. To naj bi bila perspektiva, ki se je drži univerzitetni svet.
Lepo od Sklada je, da se zavzema za
ka delavcev v inštitutih, ki je univerzitet-ni delavci niso imeli.
Druga ovira pri integraciji univerze v družbo je na univerzi. Odraža se v ten-dencah po zapiranju, po gojitvi kabinet-ne znanosti. Pri tem problemu bi se ome-jil na vprašanje kadrovske zaprtosti naše univerze oziroma fakultet. Njen sestav je še vedno v precejšnji meri (zaradi po-manjkanja kadrov v preteklosti) statičen. Stara pota delovne kariere »asistent-do-cent« so še vedno popularna.
Takšna praksa je bila v preteklosti najbolj možna, kajti kadrov, ki bi odha-jali v prakso, pa se potem vračali nazaj, ni bilo.
Kadar je vprašanje reelekcija oz. kan-didiranje enakovrednih ali pa boljših ka-drov iz prakse, pri tem ne bi smeli tega upoštevati preko utemeljene mere. Morali bomo počasi preboleti neutemeljen odpor
stvu in drugih družbenih službah, kaže po statistiki, da se nam ni bati hiperpro-dukcije intelektualcev ali strokovnjakov. Praksa pa nam včasih kaže drugače: do-ločeno število ljudi z visoko kvalifikacijo išče vsak dan zaposlitev in pri tem stalno zadevajo na težave v tovarnah, podjetjih, inštitucijah ipd.
Menim, da nas bo gospodarska refor-ma poučila predvsem o tem, da je popol-na socialna varnost delovnega človeka ne-stimulativna in da bi nas npr. hiperpro-dukcija določenih strokovnjakov pripelja-la do kakovostne selekcije, ki bi bila zelo koristna. V mnogih naših^delovnih organi-zacijah in institucijah nafflreč ni več raz-likovanja. Inženir je inženir in ne vemo več, kdo je dober in kdo slab inženir, kdo je dober učitelj in kateri zanič.
Zdi se mi prav, da je npr. na umetni-ških. akademijah relativno zelo strog režim
razvitostjo in da so v takem ambientu slabi pogoji za akcentiranje in fundira-nje potrebe po strokovnjakih.
Nič se ne čudim, če danes v časopisih začenjamo »gonjo« zoper delovne organi-zacije, češ da ne marajo sprejemati va-jencev. Postavlja pa se vprašanje, ali jih jutri res potrebujemo? Saj z vajenci formiramo novo mojstrsko generacijo, v prihodnosti pa potrebujemo visokokvalifi-cirane delavce v serijskem tehnološkem postopku.
To je en aspekt, ki ga poraja obstoječe stanje razvitosti pri nas. Ne bi pa smeli vsega tempirati samo na obstoječe staaje razvičosti, temveč na razvoj v prihod-nosti.
TRIBUNA STRAN 3
NAŠ RAZGOVOR
ODGOVARJA: JOZE SMOLE
Kot urednik osrednjega časopisa na Slo-venskem imate gotovo predstavo, kakšna naj bi bila videti tiskovna politika v prihodnjih letih, kako naj bi se v prihodnje tisk angažral v dogajanjih družbe. Kakšna je perspektiva (novi prijemi, nove oblike dela) dnevnika, pri katerem ste urednik?
Ceprav tisk ni samo informator — sa.i je jasno, da opravlja števDne funkcije — se mi vendarle zdi, da bomo v prihodnje morali posvečati posebno pozornost njegovi infor-mativni funkciji, razvijati jo in dvigati na višjo raven. Kvaliteta dnevnega časopisa prav gotovo ni odvisna samo od ene dejavnosti, Iahko pa trdimo, da dnevnik v nobenem pri-meru ne more biti kvaliteten, če ne nudi bralcem točne, objektivne in vsestranske in-formacije o dogajan,iih doma in po svetu. Dobra informiranost je prvi pogoj za uspešno družbeno vlogo tiska. To še prav posebej velja za tisk socialistične družbe samoupravljavcev, kajti občan lahko v polni meri deluje kot subjekt družbenega dogajanja samo tedaj, če je zares dobro informiran o vsem, kar se bodisi neposredno bodisi posredno tiče nje-govih interesov.
Ali je kompromis, ki ga izvaja Delo v smislu tenzije k univerzalnemu bralcu, zave-sten ali ni? Ali je danes sploh mogoče go-voriti o enotni strukturi bralcev? Kakšna naj bo naloga novinarja v takšni kompromisni situacijt?
Struktura bralcev dnevnega časopisa z visoko naklado je zelo pestra. Zahteve bral-cev so različne. Uredništvo se mora truditi, da v največji možni meri zadovoljuje zahteve vseh bralcev. In seveda, da o vseh stvareh piše jasno in za slehernega bralca razumljivo. To pa nikakor ne pomeni, da gre za neke kompromise, ali da bi novinar zavoljo tega moral zavestno odstopati od kvalitete in so-lidnosti. Prav nasprotno. Tudi o najbolj kom-pliciranih stvareh se da pisati zelo preprosto in hkrati zelo kvalitetno. To pa zahteva od pisca visoko strokovnost in velik napor. Vsak novinar kakor tudi ostali sodelavci bi se morali pri pisanju venomer zavedati, da pišejo v časopisu z množično naklado in da se potemtakem obračajo k vsem bralcem.
Dnevni časopis mora biti celovit in notra-nje pravilno uravnotežen, tako da so zastopa-na vsa področja družbenega dogajanja in dru-žbenega interesa. Uredništvo Dela se trudi, da bi sleherni bralec polcg vesti in ostalega gra-diva, ki zanima vse, našel v vsaki številki tndi nekaj s tlstega področja dejavnosti, ki njega še prav posebej zanima. Gotovo je, da
bi takšen koncept časopisa bilo veliko lažje ostvarjati, če bi imeli na razpolago veliko večji obseg, kot je sedanji. Toda tudi v okvi-ru sedanjega obsega Dela se da doseči večjo pestrost in obogatiti vsebino s področij druž-benega dogajanja, ki so danes še razmeroma slabo zastopana v časopisu.
Kakšen naj bo lik socialističnega novi' narja kot osveščevalca in zavestnega obliko-valca javnega mnenja?
Poleg visokih moralno-političnih kvali-tet, ali drugače povedano, obče ljudskih kva-litet, se od novinarja ob vse zahtevnejših na-logah upravičeno pričakujejo široka razgleda-nost, solidno znanje in brezkompromisnost v prizadevanjih za uveljavljanje naprednih sta-lišč. Samozadovoljstvo je največja nevarnost za novinarja, kajti peha ga v stagnacijo. Dober novinar nikdar ni zadovoljen s svojim delom. Ni fraza trditi, da se dober novinar stalno uči, saj cdino tako lahko uspešno opravlja svoj poklic, ki je dmžbeno izredno pomem-ben, s tem pa hkrati tudi izredno odgovoren. Ali je javno mnenje absolutna avtoriteta ali naj bo situacija obrnjena (namesto javno mnenje — časnik ... časnik — javno mnenje)? Zavisi od tega, kaj kdo razume pod pojmom javno mnenje. Novinarji si nikakor nc lastimo pravice oblikovalca javnega mne-nja. Naša naloga je predvsem ta, da pravilno odražamo javno mnenje, le-to pa se dejansko formira v osnovnih celicah našega samo-upravnega socialističnega sistema, v vsako-dnevnem dmibenem dogajanju. To pa tudi pomeni, da je časnik samo del javnega mne-nja. Vloga casnika v družbi je toliko večja kolikor pravilneje odraža javno mnenje, ki se ustvarja v družbenem življenju. Takšna osno-va pa daje Široke možnosti za ustvarjalno de-javnost novinarjev in vseh občanov, ki s svo-jiini pismenimi prispevki sodelujejo v dnev-nem časopisu.
Vaša definicija kulturne strani Dela — načrti?
Kulturna rubrika Dela ima na svojem področju prav takšne naloge kot vse ostale rubrike v časopisu na svojih področjih. Druga-če povedano, je sestavni del dnevnega časopi-sa. S tem želim jasno povedati, da ne more prevzeti nase tistih nalog, ki pripadajo revi-jam. Kar pa se tiče načrtov, v uredništvu sodimo, da bomo na kulturni strani Dela tnorali v prihodnje posvečati neprimerno več pozornosti znanosti.
Vaša ocena delovanja Tribune na čas-nikarskem in publicističnem področju.
Druibena vloga Tribune, s tem pa tudi njeno delovanje na časnikarskem in publici-stičnem področju, bo po mojem mnenju to-iiko uspešnejša kolikor se bo nenehno širil krog sodelavcev. Tribuna ima široko zaledje mladih intelektualcev, kar pomeni, da so izredne tudi možnosti za njen nadaljnji raz-voj.
3. FESfIVAL SODOBNE KOMORNE GLASBE V RADENCIH
Končal se je t*etji |ra4 sodobne komorne glas-be v Radencih. O nj^ahko spregovorimo samo
pozitavno, saj je bil ravni: od orgamizacije
čih. Festival je bil poien predvsem dvema naši-
ma  pionirjerna   na  p
j v celoti na zseio visoki kompozdcij in nastopajo-
sodobne  glasbe,   Slaivku
Ostercu in Josipu Slaifcemu.
Vsekakor je k razvdslovenske moderne glasbe največ prispeval prav S|:o Osterc, katerega dela so bila na sporedu že pr*čer. koncert za violino in sedem inštrumentov vpdbi violinista Roka Klop-čiča in odličnega ansafc »Slavko Osterc« pod za-nesljivim vodstvom Ivsfcrida. Sonatino za dva kla-rineta sta moj&trsko foživeto ievedla dva naša najboljša solista klarJB-ta Miiia Gunzek in Igor Karlin. Krstno jszvedba doživel Osterčev koncert za violino, violo, čelo Jilavir, v izvedbi naših so-listov Roka Klopčiča, Sca Zalokarja, Franja Šilce in Marjana Lipovška. ^poredu so bile tudi »Pes-md moje matetre« JosglHaveinskega (za alt in go-dalni kvartet) ter jugolraaska suita istega avtor-ja. Solisti so bili: zagiti godalni kvartet, mezzo-sopranistka Eva NovšJEa teT pianist Marjan IA-povšeik. Med mnogiini M tujih soMstov, ki so go-stovali na tem festivalnf vsekakor najpomembnej-še Franco Gulli. Milans iolinist je izvajal 2. stavek Bergovega Komornega ncerta za violino in tri-najst pdhai ter prvo so i Prokof jeva. Umetnik za-sltiži najvlšjo oceno. Ižati tako odličnega violi-nista je veliko doživeti umetnlški užitek, ki se nudi poslušalcu le ma&j. S svojim igranjem je dokazal, da sodi v vrl tovne eOdte in pohvaliti je treba prireditelje, da je uspelo pridobiti tega solista za sodelovanje. ičen spremljevalec je bila pianistka Enrica CajvaD lMi.
Na iatem večeru i«s.topil tudi zagrebški go-dalni kvartet, ki je imt sporedu Bartokov II. go-dalni kvartet. Vsak na Zagrebčanov je novo do-živetje in tokrat so iz to zahtevno delo na za-vidljivi uimetnišiki ravn mimiv in aktualen je bil samostojni koncert doi h skladb ansambla »Slav-ko Osterc« pod vods* dirigenta in kornponista Iva Petriča ter soliste norista MStje Gregorača, hornista Jožeta Falotrt terinetista Mihe Gunzka, pianista Pavla šivica i Llofonista Milana Bračka. Glavno breme koncert nosil dirigent Ivo Petrid, ki ni samo odličen u liški vodja, ismveč tudi mentor novim kompoi m. S svojim ansaimblom je dokazal, kako dalečfco pripelje vztrajnost in uigranost, ki ju je anss 1 pokazal na tem koncer-tu. To umetniško telo >vo sodi raed vodeče an-samble te vrste v Evrcj
Od kompozicij na t^oncertu so vsekakor naj-bolj omembe vredne i^inalne Merkujeve pesmi za tenor in ansainbel.kčnega tržaškega sklada-telja Pavla Merkuja pjno že od prej, toda na
festivalu se je pokazal v še lepši luči. Njegove pesmi so prajvzaprav odikriibje tega festivala, Ceprav so pes-mi po značaju zelo različne, so skupaj s tekstom predstavljale nerazdružljivo smiselno celoto, ki je pritegnila s svojo muzikalnostjo in smislom za hu-moir ter poetaijo. OdilitSnega interpreta so imele v našem najboljšem koncertnem pevcu Mitji Grego-raou, ki vedno znava dokazuje svojo visoko pevisko kiulturo.
šivicove interpunkcije za klavir, klarinet in ksi-lofon so nov poiekus glasbenega ustvarjanja, ki ne slond več na tradiicionailniii klasionih oblikah, temveč je navezan na listeracme make — klacaj, vprašaj, po-mišljaj, narekovanj in piko. Kljub dobri izvedbi je skladba puistila poslušalcem precej medilo predsta-vo. Bolj posftini so Devčičevi »Odrazi«, njegovo naj-novejše delo, ki je napisano za amsambel SO in ki je doaivelo tokrat svojo krstoo iizvedbo. Koinponira-ni so v serieilini tehnikl. Na začetkiu se pojavlja se-
rija dvanajst tonov, ki predstavlja osnovo skladbe Iz serije je eiksponiranih nekaj manjših tonskih skiupin, ki se pretakajo v raznih variantah in raznih inštrumenjtiih. S solidnimi skladbami sta se predsta-viJa naša znanca s prejšnjdh festlvalov: Primož Ra-movš z »Apelom za rog in ansambel« ter Ivo Malec z »MiniatUTami za Lewdisa Carolla«. Prianož Ramovš, Osterčev učenec, kaže v svojih kompozicijah veliko znanje. »Apel« je bil kompomiran za hornista Jožeta Falouta, ki je kot iavajalec tudi tokrat opravičil slo-ves našega najfooljšega homista.
Skladba ima za osnovo davnajstitonsko serijo, ki Jo uiporablja Ramovš kot nekakšno zvezo alj n't z barvnimd efektl; dožLvela je lep odziiv pri publikl. Malec je med juigoslovainskiimi avantgardisti najbolj ekisperimenitalen. Talke &o tud: njegove »Miniature«, ki pa bi verjetno ob slabši itzvedbi precej zbledele. Dobra izvedtaa je omogočila, da se je poizkus posre-511 in tako je skladba dobila svoj pravi izraz.
Josip Kalčič je tokrat prvič predstavil na fe-stivalu »Ciklame«, pisane za tenor, oboo, klarinet, fagct, harfo in godalni kvartet. Toda kijub dobri izvedbi in dobremu začetku so »Ciklame« popolno-ma avenele.
Spored festivala je zaključil dunajski ansambel »Die Reihe« s standardnirni deli Antona Web&rna m Amolda Schoenberta. Kljub temu, da ansambsl pre-cej koncertira, ni napravil posebnega vtisa na po-slušalce. Največ priznanja sta požela le solista: so-pranaistka Marie-Therese Escribano ter barltomist Friedel Kummer.                                               F. R.
OBVESTILO
Univerzitetni odbor ZŠJ, Trg revolucije 1-1, soba 56, vpisuje oba študentska abonmaja v Drami. Cene so 50 % nižje.
France Anžel, Kompozicija, lesorez 1962
J. P. SARTRE
UDIČ IN LJUBI BOG
Preziraš ljudi, ker preziraš samega sebe; tvoja čistast je podobna smrti in Revolucija, o kateri sanjaš, ni naša Revolucija: ti nočeš spremeniti sveta, ti ga hočeš pognati v zrak.
(Umazane roke)
Nekaj podobnega izpove tudi Goets v H u-diču in Ijubem t og u: »Ubil sem bo-ga, ker me je ločeval od Ijudi, zdaj pa me njegova smrt dela še bolj samotnega.« Bog je čistost, idealiteta, je samota; revolucija ni absolutno zlo in še manj je absolutno dobro. Vprašanja sred-stev in cilja ni mogoče razrešiti s čistimi ro-kami. Revolucija je vedno neposredna, člove-ška praksa, je človeška situacija, ne pa bošja, to pomeni, da jo stvarja delo, ne pa principi in tabsolutistična načela. To pomeni, da je potreb-*no ubiti boga ali absolutum principa in samo-te ter ga sproti prilagajati neposrednim zahte-vam, oziroma zakonitostim »človeškega stvar-stva«, ki ni nikoli samota, bog, idealiteta, pre-prosto zato ne, ker ne more bivati čistih, ab-solutiziranih principov. Drugače rečeno: treba je zamazati boga, ga spremeniti v živo, člove-ško prakso, se zavedati, da je vsaka človeška praksa (revolucija je eden njenih najsilovitej-ših izbruhov) slednjikrat rezultanta terorja in bratstva.
Na tem nivoju je znana neka posebna ana-litična navada, ki se problemom, ki tu nasta-nejo, izogne tako, da seže po Sartrovi esejistič-ni zbirki Situations, citira iz nje poglavje, ki govori o gledališču kot o »situacijah«, v fca-
terih je človek svoboden in kjer v določenih situacijah odloča o samem sebi, hkrati pa z ozirom nanje, ter tako — ko sprejema odgo-vornost za svoja svobodna dejanja nase — uresničuje svojo eksistenco. Potem je v M u-hah Orestov partner »splošna praksa religioz-ne vesti«, vUmazanih rokah je Hugova situacija »splošna praksa politike«, v Hudi-ču in Ijubem b ogu pa je Goetzu nasproti postavljena »splošna praksa mo-rale«. Orest zbeži iz sveta, Hugo v njem pod-leže, Goetz pa ga preseže v lastno kreativno de-javnost, zakaj »bitko je treba izvojevati«. Tako Margret Dietrich v svoji znani knjigi Das mo-derne Drama, tako — seveda samo do neke meje — tudi Draga Ahačič v svojem poljud-nem uvodniku k naši predstavi.
Vse zgornje ugotovitve so točne samo toli-ko, kolikor so splošne in kolikor zadevajo for-malne principe Sartrove dramaturgije. Ampak Sartre se v gledališču zavzema za takšne si-tuacije, ki so lastne vsem. S tega aspekta se je treba tudi lotiti problematike. Ne samo ima-nentna literarna in gledališka situacija, ampak predvsem njena moč, koliko je zmo&na prebiti okvire neke brezobvezne filozofije ali literatu-re in postati eksistencialno dejstvo, torej moč, koliko se je iz odra zmožna preseliti v dvo-rano. V primeru naše predstave je treba po-pisati komunikacijski proces seveda s stališča teatra, ne pa literature. Teater pomeni vedno neposredno, trodimenzionalno aktualizacijo H-terature, intrepretacijo, ki naj bo, če asociira-mo na Sartra, spet bolj ali manj last vseh, še zlasti zato, ker je komunikacija z njo pogoje-na v avditoriju, ne pa v posamezniku, ker kon-kretno torej računa na nek splošnejši, sinteti-ziran odziv. Treba je povedati še to, da sicer nima nobenega smisla obstajati na tradicio-nalnem normativnem kritičnem nivoju kljub vsem specifičnim značilnostim teatrske komu-nikacije, ker pač tudi v teatru vsakdo naredi samo 1&sto, kar (in kolikor) more, treba se je pri vsem tem le vprašati, kje je resnica našega eksistencialnega deleža pri predstavi, ne z ozi-rom na njeno takšno ali drugacno normativ-no popolnost, ampak preprosto z ozirom na resnico neke zgodovine, ki je v njej in v na-
šem pričujočem bivanju, in z ozirom na tiste determinante, ki obe resnici, Sartrovo in na-šo, zbližujejo in razdvajajo. Zbližujejo: da se nam zdi potrebno zdaj in tu iz svojih poseb-nih izpovednih potreb in na tem odru inkarni-rati to Sartrovo vizijo sveta.
Tu je začetek.
— Največji vojaški poveljnik Nemčije, Goetz, je samotar vse od takrat, ko se je zave-del svojega bastardstva: njegova mati se je bila dala revežu in tako je Goetz sestavljen iz dveh polovic, ki se nikakor ne moreta zra-sti v eno, druga drugi sta v grozo. Goetz se ne more vezati niti na prvo niti na drugo, niti se ne more izenačiti s svetovoma, ki stojita za njima. V svetu je sam, ker je drugačen od drugih, ki skupaj s svojo enovitostjo poznajo tudi svojo avtentično in celostno zgodovino. Goetz je na obeh straneh hkrati. Obe strani, re-veži in bogataši, pa sta druga drugi v grozo in strah, divjajo kmečke in verske vojne, Goetz v sebi biva razbiti in razdvojen svet, je pa hkrati izven njegovih realnih dinamizmov, pre-prosto zato, ker ni del nobenega izmed njih. Na spopad lahko izzove samo neki drugi svet in samo z ozirom na ta drugi svet lahko po-stane resničen. Ta drugi svet je bog in Goetz mu lahko samo tako dokaže njegovo nemoč in obenem potrdi sebe, še v človeškem svetu, da počenja natanko nasprotno od tistega, kar bog hoče od Ijudi. Absolutno zlo. S tem absolutnim bivanjskim principom stvarja svo-jo izvirno avtentično zgodovino, premaguje svet Ijudi in stvarja novi svet boga. Ko pa mu duhovnik Henrik dokaže, da je počenjati zlo pač zelo preprosto in da se Goetz v tem prav nič ne razlikuje od pekla, torej od starega, ničvrednega božjega sveta, se Goetz odloči de-lati samo dobro, ki je po Henrikovih trditvah na tem svetu nemogoče, in premagati boga na ta način. Pokaže pa se, da Goetz tudi zdaj ni prav nič računal z Ijudmi, ki svet stvarjajo s svojimi življenji, da pomeni princip dobrega ravno tako kot princip zlega samo absoluti-stično negacijo tega sveta, ne pa njega spre-minjanje, in da sta potem oba principa, torej Goetzovo življenje v celoti, nerealna. Ko Goetz spozna, da v dobrem ni nič manj satn, kot je
bil prej v zlem, da\ oba principa v svoji čisti obliki samo š$jativna izmišljotina, da boga sploh ni, da jtg praznina nad člove-škimi čeli, da je vse,r je, samo človeško bi-vanje in da je torejpoče samoto premago-vati samo v njem inšegovo pomočjo, se od-loči za neposredno bSko prakso, ki jo zač-ne z umorom — s fefco zakolje Henrika, iz-zivavca in moralič^ špekulanta, dejavno prekine z absolutisthi principi bivanja in se vklene v njegovooosredno, krvavo, niti popolnoma slabo, it)opolnoma dobro res-ničnost. Pristane nait, kakršen je in ga začne spreminjati ošer, tako kot terjajo to njegove zakonitosti, $e izvirajo edinole iz Ijudi. Goetz sicer ce sam, ker je edini v tem človeškem s bival in ubil boga, ampak ta samota \daj cena njegovemu novemu realnemu bm, pogoj zgodovini, ki jo bo začel ustvarjati lastno in izvirno de-javnostjo.
Kaj je v svojem bu Goetz? In kaj je v svojem bistvu svefa katerega je Goetz spoznal njegovo neiztiost in ki je v njem ubil boga, zato da ope in svet potrdil na nekem novem, skupn&n skoz in skoz krea-tivnem nivoju? In ka so v svetu tiste sile, ki so že od vsega &w onemogočale boga, boga nebes in pekla^jegovi čisti obliki, ki so torej že od vsega ika zbijale tudt Goet-zove absolutistične ppe? Kateri pa so ven-darle v svetu tisti vz$kisoGoetzuhkratina-rekovali absolutističtrincipe, ki so v njem vzbujali potrebo po ini samoohrani, takš-ni individualni svobmkšni absolutni revol-ti? Skratka: kje je to razklanega sveta in tistega spoznanja, kinliteto hkrati predpo-stavlja in uničuje?
Način, kako smotavili zgornja vpraša-nja, dokazuje, da irni v mislih več kot sa-mo problem morale ovekovem bivanju, ki ga nekateri tu posta ) v prvi plan in ima-potem to Sartrovo no za filozofski di-sput o vprašanjih daa in zlega, za podobo moralne afirmacije i 'ikega kraljestva« na zemlji zoper božje h tvo, in jim je ta dra-ma potem le strahot \ka poti, po kateri je treba hoditi, da bi flfc spoznal tisto resni-
co, ki jo Sartre ironično postavi nekam v fi-nale: če je bog, je človek nič... In obratno. In potem je človek vse.
Te banalizacije so razen tega, da so zelo poceni, še pošten umik pred res-nično usodnostjo problematike, ki jo je Sartre razvil y Hudiču in Ijubem bogu, usodnostjo, ki je v današnjem svetu še posebej izrazita. Umik pa tudi zato, ker se na tem nivoju skriva najbrž tudi' delež naše tukajšnje in zdajšnje udeležbe v problematiki. Ta udeležba pa nikakor ni niti preprosta niti lahka reč.
Gledališki odgovor na to vprašanje, kakor ga je dala predstava v Ijubljanski Drami in v režiji Franceta Jamnika, je očitno po za-slugi igravskih deležev, ki jim je po formalni plati res komaj kaj očitati, zreduciral proble-matiko na preprost nivo običajnih človeških odnošajev. Na eni strani Goetz, preveč »nor-malni« in samo svojeglavi vojaški karakter (Stane Sever), na drugi strani razkrojeni in afektirani duhovnik Henrik (Rudi Kosmač), trdi, odločni, filozofsko izredno čisto zastavlje-ni predstavnik učinkovite prakse Nasty (ime-nitna stvaritev Lojzeta RozmanaJ in nerazčle-njena, zamazana množica kmetov in vojakov. Med Goetzem in ostalimi pa svojeglavi in ne preveč razumljivi odnos igre.
Igre? Dejstvo je namreč, da se Sartrova dramaturgija, še posebej pa pričujoča drama, izreka proti psihologiziranju, kar pomeni, da v prvi plan namesto karakterja postavlja idej-no ali filozofsko stališče, ki ga nek lik v dra-mi zastopa. Pri Hudiču in Ijubem b o-gu zamenjuje psihološko raznolikost in raz-členjeTiost ta filozofska treznost še bolj izrazito zato, ker so vsi odnosi odločilno deducirani nanjo in ker pride potem osnov-no idejno nasprotje, v katerem je na-men igre, toliko bolj do izraza, ko-likor manj je obremenjen s karakterio-loškimi podrobnostmi posameznih figur.
Osnovni nesporazum Ijubljanske predstave se mi zdi v tem, da se je filozofske vsebine tek-sta odločno premalo zavedala, kar je prišlo, kakor rečeno, predvsem do izraza pri igravcih.
Treha je namreč vedeti, da filozofija Hudiča in Ijubega b og a nikakor ni last samo Goetza in njemu podobnih sodobnih člo-veških eksistenc, ampak da je ravno v takšni meri tudi last sodobnega sveta. Odnos med obema je popolnoma ena-kovreden, tako v učinkovanju prvega na drugega kot v nujnosti, ki pogojuje konflikt. S tem, ko je Goetz postavljen v svet in ko je v svoji situaciji svoboden, je hkrati obsojen na situacijo in na dejstvo, da mora njegovo bivanje pomeniti tudi še realno ude-lešto v situaciji. Toliko, kot svet participira na njem, toliko in bolj mora on participirati na svetu. Pri tem je treba vedeti tudi to, da Goetz ni neka posebna ali ekstremna človeška eksistenca, ampak da je njegovo bivanje del si-tuacije, ki je »lastna vsem«. Goetz se temu ne more približati tako, da bi postal po psiho-loški in fenomenalni plati čimbolj podoben tistim smrtnikom, ki ga gledajo iz dvorane in ki so se že ali bi se morda lahko znašli v po-dobni dilemi kot on, ampak tako da bo čim jasnejše in pronicljivejše reproduciral tisti fi-lozof ski odnos do sveta, ki je lasten avdito-riju kot celoti in obenern posebnemu posamez-niku iz njega. Problemi, ki jih je predstava v Drami na tem nivoju dovolj jasno razodevala, so na vsak način v precejšnji meri produkt naše psihologistične gledališke tradi-cije, na drugi strani pa naše precej antiracio-nalistične mentalitete. Seveda je posredi še objektivna socialna situacija, ki kot da jo je mogoče vzdrževati samo s posne-manjem nekih živih in psihološko ver-nih človeških tipusov in s tem ustvar-jati videz, da je objektivna situacija v celoti zgrajena samo iz posarneznih človeških šiv-Ijenj, in kot da v sebi ne more dopustiti, da bi to individualno življenje prodrlo še v nek globlji, filozofski, kritični in celostni odnos z njo, ki bi to individualnost mogel sicer razo-sebiti, ampak v imenu resnice, ki bi jo mogla prerasti v tiste bistvene dimenzije, ki so lastne situaciji kot celostnemu kompleksu in ki je vedno več kot posamezna človeškost.
Mjslim, da  je   režiser   tudi  mnogo   preveč gradil na prizorih, v katerih se razodeva Goet-
zov odnos do množice. Pri tem je treba imeti v mislih njeno neizdiferenciranost. Goetzova figura je kot nosivec dveh absolutističnih bi-vanjskih principov v temelju negacija člove-ške realnosti, bila pa je mnogo bolj realna in verjetna kot vsa množica skupaj. Goetz je bil tiran in dobrotnik samo zaradi tega, ker je bil bogatejši od ostalih in ker si je to lahko pri-voščil, ne pa — kakor bi bilo pričakovati — zaradi svojega bastardstva, zaradi neke svoje neizbežne bivanjske pozicije. Goetz si je svoje muhe lahko dovolil, tako je bilo videti, lahko jih je igral, ni pa jih mogel bivati kot nujnost, lastno hkrati njemu samemu in svetu. In kaj naj bi neko normalno življenje, kakor ga je razodel Stane Sever v tej svoji vlogi, v tako »nenormalni« poti od absolutuma do konkre-tuma lahko še bilo, poleg igre, samovolje, trme, umišljenosti! Nisem za mrtvo filozofijo v teatru, moti pa me, če neka psihologija in neka po vsej sili človeška verjetnost od začet-ka do konca megli vizijo sveta, ki jo ima po-sredovati. In potem se ne morem znebiti mi-sli, da gre pri vsem tem samo za sprenevedavo prikrivanje tiste naše lastne udeležbe v pro-blematiki, za estetiziranje neke zelo konkretne in nujne družbene kritike, ki samo zmanjšuje njeno neobhodnost in onemogoča nekaj nje-nih nepogrešljivih dimenzij in argumentov. Lep primer tega estetiziranja je čudežno le-pa scena fSveta Jovanovič), ki pa se nikakor ne uspe dvigniti nad hudo poceni simbolizem (opeka, opeka pokrita s črnim pajčolanom, he-lebarde itd.), ki celo nakazani strmini odra, ki je nanjo postavljeno dejanje, da volzi vroti rampi, jemlje lep del njene prepričljivosti.
Na vprašanja po bistvu Goetzovega bivanja in njegove »situacije«, ki se nam jih je zdelo nujno postaviti, je ob naši predstavi skoro ne-mogoče odgovoriti. Treba bi bilo pisati o sami literaturi Hudiča in Ijubega boga, to dejstvo pa že samo po sebi pomeni spoznanje o neavtentičnosti in zakritem namenu teatra, kakor so ga v Drami postavili na Sartrovo osnovo. In tu je neka konkretno dimenzioni-rnna interpretacija problematike. ^nV-nr bi bi-la potrebna, očitno nemogoča.
Andrej lnkret
namesto nekrologa
anton vodnik
v zlatem krogu
Oblak na vas, na polje kakor mreže, kakor dim dolge sence meče —
Z njimi kot pastir hitim, roke stegujem v sinje, kot da segam v inje, sladko skeleče...
O dišeči ognji rož po vrtovih, po poljani, ki jih veter ne razveje — kosmiče zgorele preje kot pepel v noč.
Pred oknom večernim tvojega doma zavesa kot meglica drhti in tli modri se kot plavica.
Mehko presijani s prelahno, prosojno roko vanjo so vtkani studenci, oblaki in hrib za vasjo.
V kamrici svoji siješ in siješ — dih in trepet.
O ti plamen v zlatem krogu!
Trudnemu si veter v logu, revnemu si sanja, potrtemu čebela, ki iz panja na sončni leta cvet, da ves svet brni, pozvanja, žejnemu studenec, rosna školjka si, marmorna kotanja —
V  mraku srebrnem davna se žena
z amforo sklanja nad čisto globino, temnokristalno...
Naj vse motno, kabio zažari kot vino nam v dlaneh, naj solze se posušijo v objokanih očeh!
O sij nenadni! K meni sel prihitel je pomladni------
(Zlati krogi 1952)
srečanje
O, nenadni ogenj iz zlatih temin!
Začutim sled stopinj bitečih tvojih nog — stekleno zazvenim kot cnrek v vetru, strem se, onemim.
Kako te pričakujem med sencami visečih vrb!
Gosto škropijo zvezde
iz davnin
v srebrni val potoka.
Na dnu jasnin
v prozorni krsti spiš.
Kot dež se noč utrinja.
Ah, njena temina je zvrhana skrinja slepečih draguljev.
(Sodobnost 1963)
TRIBUNA STRAN 6
NAŠA TAKO IMENOVANA ,,NOVA POEZIJA" KOMIČNO OBSOJENA
i.
V 20. letih tega stoletja se je proti slovenski kulturi, predvsem pa proti pesništvu sprožil silen negodniški plaz v imenu ljudstva in normalnih ljudi, ki je izrekel poeziji odločno nezaupnico, četudi samo z avtoritativnimi čustve-nimi vzkliki: odklanjamo, odklanjamo! Zavoljo nazornosti in poučnosti naj ilustriram dogajanje tistih dni z znanim »primerom« Podbevšek.
12. novembra 1920 je priredil Anton Podbevšek v ljub-Ijanskem dramskem gledališču recitacijski večer (bral je pesml, ki so pozneje izšle v zbirki človek z hovn.bo.mi) in ta večer je občinstvo sprejelo z občutji največjih skraj-nosti. Podobna so poročila čez nekaj dni v slovenskih ča-sopisih: obsegajo povzdigujoče hvaljenje in banalno zani-kanje Podbevškove poezije. Poezijo začno odslej naprej pi-sati v narekovajih. V meglenem položaju je jasno samo eno: gre za novo poezijo, kakršna zastavlja dvoje vprašanj. Formuliral jih je dr. Angelik Tominec, recenzent Jugoslo-vanske knjigame, ki ji je Podbevšek ponudil natis svoje zbirke:
1.  Ali se založba »ne izpostavlja nevamosti posmeha, če založi delo, kt po svojem ustroju in vsebini ne odgovarja estetičnim načelom, priznanim od zdravega človeškega ra-zuma v starem, srednjem in nuvem veku? Po teh načelih mora namreč delo vsaj večini bravcev biti brez posebnih komentarjev  razumljivo in v istih zapustiti čut zadovolj-stva po branju, kar se o tem delu (Podbevškovem, op. p.) ne more trditi.«
2.  »Je li psiha slovenskega naroda tako daleč razvita, da bo mogla to delo umeti...?«
Natanko štindeset let pozneje se situacija ponovi, tako da postane zgodovinska analogija presenetljiva. Nova pe-sniška generacija si mora spet »s komolci narediti pot v areno umetnosti« Casopisi in revije zastavljajo vpraša-nja, od katerih je spet temeljno oddaljenost poezije od povprečnih bravcev   Citiram iz Dialogov:
»Zdi se, aa smo zadnja leta v slovenski poeziji priče pojavom, ki raašajo vanjo vpovsem nove elemente. Dose-danji vali povojne slovenske poezije (...) so še vedno ohranjaii bolj ali manj tesno zvezo vsaj s povprečno iz-obraženun bralcem (. ..). Zadnji čas pa se začenja oglašati vrsta miadih avorjev, ki s svojimi oblikovno-vsebinskimi iskanji taKo drastično zožujejo komunikativnost svoje poe-zije, da nastaja vprašanje, ali bodo njihove stvaritve sploh našle  svojo  socialno  resonanco.«
Opredeijevanje je znova obarvano z največjimi kontra-sti. Odločilno potezo pa kljub temu naredi medicina s car-skim rezom dr Milana Hodaliča v Odprtem pismu Tomažu šalamunu. V imenu povprečnega bravstva — tudj sam je povprečen državljan, ki »čita« NR in ki je »normalen« — in v lmenu zdravega razuma sprašuje: »kaj ste hoteli prav-zaprav povedati s celo stranjo stihov (saj mi ne zamerite, da jih tako lmenujem) nam povprečnim in normalnim Slovencem?«
Hodaiičevo razumsko-čustveno reakcijo potrdi, prizna tn upraviča nato naš »ljudski razsodnik« Josdp Vidmar v svojem improviznanem Dnevniku. Sodobno umetnost, ki je brez ene bistvenih svojstev, »ki jih vsaka umetnost narav-no mora imeti, se pravi brez komunikativnosti ali dostop-nosti«, veže na »pojav hermetičnega lzraza« Hermetični izraz nikakor ni »notranji postulat« za »vso množico poetov na svetu, ki se ga poslužujejo očitno zaradi mode in zaradi sugestije misli (...). Tej sugestiji ali modi podlega velika večina naših poetov, ki se očitno ne zavedajo, kakšno moralno škodo prizadevajo s tem literaturi.« Vendar je Vidmar pesnikom prizanesljiv: »Mislim, da je dandanes skoraj nemogoče od pesnikov zahtevati, da bi vedeli, kaj pišejo ...«
II.
Sedanja situacija je torej takšna, da obnavlja zvesto vse zunanje in spremljevalne značilnosti komedije 20. let (energičen nastop novega pesniškega pokolenja, energičen odziv pri starejših, napetost med nekomunikativnostjo in normalnimi povprečnimi Ijudmi, plašljiva založniška poli-tika pri izdajanju pesniških zbrik itd.), v vsebinskem po gledu pa je tako nejasna, da ni zmožna uresničiti nobene opredelitve, nobene utemeljitve ali zanikanja; ovedela se je komajda šele krize sodobne poezije. In na tej stopnji je velika anketa o tej poeziji, ki jo načenjajo slovenske re-vije, sicer razumljiva in tudi nujna, gotovo pa za razjasni-tev bistva jalova.
III.
In paradoksno, prav v takem času izrekajo sestavljavci in podpisniki obsodbe sodobne slovenske poezije v obrav-navi po Dialogih, Problemih in Sodobnosti presenetljivo enotno, absolutno in aič kaj zadržano oceno trenutne slo-venske pesniške situacije. Res je, da je Matjaž Kmecl v tej veliki »pesniški kampanji« razkri] nič kaj drugega kot veliko burko, zato pa ostali v svoji gorečnosti jemljejo zadevo toliko bolj zares. Razen redkih ali vsaj tolerantnih sodnikov je večina soglasna v radikalni obdolžitvi najno-vejše slovenske poezije.
Nesreča pa se začenja že v tem, da je predmet nji-hove obravnave netočno določen Govore o tako imenovani novi poeziji, naši najmlajši pesniški šoli, tako imenovani avantgardni umetnosti, našem najmlajšem pesniškem rodu, »novejši« slovenski liriki, mladi slovenski avantgardi, slo-venski pesniški »avantgardi« itd., pa mislijo pri tem na razna imena, na razne generacije in umetnostne smeri.
Iz tega sledi dalje nujno, da so odtenki končne skupne obtožnice zelo pisani, raznovrstni, a se vendar dajo vsi skupaj strniti v splošno obliko, kakor jo je v Dialogih najbolj jasno, najkrajše pa tudi najrazumljiveje (= najbolj komunikativno) in odkrito zapisai Gregor Strniša: »Na vašo anketo ne morem kaj več odgovoriti, ker so poskusi avtorjev, ki zanje sprašujete (tj. vrsta mladih avtorjev, op. p.), zaradi svojega špekulantskega odnosa do dela v bistvu nepošteni in torej o njih ne bom razpravljal.« To temeljno izjavo ilustrira, dopolnjuje ali podpira dolga zbirka vrednostntih oznak, od katerih navajam tu zavoljo
živopisnosti samo izbrane (v prirejeni obliki), nanašajoče se ali na samo kakovost obravnavane poezije ali na njene mlade avtorje oziroma na način njenega uveljavljanja.
Kramberger: tako imenovana avantgardna umetnost je v bistvu militantno aktivistična — skoraj kot nekakšno na-robe obrnjeno kramparstvo; vpliv avantgardne umetnosti je za zdaj omejen na ozki krog ustvarjavcev v obMki uspe-hov s škandalom, nerazumevanja, ogorčenja, primitivnih napadov in mučeništva, njo in njene avtorje pa krasi pavje perje »globljosti«, slepa samozaverovanost in militantna nestrpnost, mesijanska samovšednost, marsikaj prav sum-ljivega itd.
Snoj: naš najmlajši pesniški rod zlorablja nadrealistični način pesnjenja za asociativne domislice, ki jih je mogoče pisati brez diktata resmčnega umetniškega navdiha, dalje je zanj značilna racionalistična filozofija, epigonsko posne-manje in verbalizem, in so brez izvirne misli, suhopami razumarski aktivisti, njihove pesmi so razvlečeni, brezlični psevdofilozofski traktati itd.
Forstnerič: najmlajša pesniška imena niso prinesla ne nove besede rie nove pesniške vsebine. Večino karakterizira popolna oblikovna poljubnost, docela konfuzne, neokretne in neopredeljive pesniške »misli«, docela surovo in neobde-lano »lirsko blago«, konfuzen izraz, horukarsko samovšečna ekskluzivnost, poljubno peaiiško tiranstvo itd.
Se bi lahko navajali v nedogled. To, ali bi v pesmih. avtorjev, ki smo jih povzeli (vsi trije so namreč tudi pe-sniki), našli kakšne nedoslednosti v primeri z njihovo teo retičnostjo, ni pomembno, poglavitaio je za zdaj to, da je obsodba tako iinenovane nove slovenske poezije popolna tn nespodbitna. V njeni senci ostajajo redki zagovorniki te poezije, m še ti so na pregrešno pokolenje navezani ali po svoji literarni sorodnosti aii pa po očetovskem čutu, da je treba mladim pač marsikak greh spregledati.
IV.
Kakor je razvidno iz zgornjega mučnega naštevanja, so najpogostejše sestavine avtorjevih ocen, opredelitev in ne-gacij najraznovrstnejši kvalitativni pridevniki m najrazlič-nejša prislovna določila. Neka teorija s področja stiiistike nas uči (mislim, da popolnoma pravilno), da izražajo pri-devniki m določila predvsem emocionalno razmerje avtor-ja, ki jifc uporablja, do predmeta, ki o njem govori ozi-roma ki se nanj ti prilastki in določila nanašajo, izražajo torej avtorjevo čustveno prizadetost. Da preveva naštete formulacije silovita čustvena napetost, že kar ogorčenost, je seveda jasno tudi brez tega, težje pa bo poiskati vzroke za to. Jože Snoj je v Osnutku poetike za lastno uporabo (Problemi, št. 30) izrazil strah, da nova množica avantgar-distov naenkrat nima svojega nasprotnika, v boju s kate-rim bi se iatiko izčistili in tudi obstali resnični umetniki, drugi pa odpadli; tej neizdiferencirani množici so vrata odprta brez ovir.
V trenutku, ko pogledamo sodobno pesniško situacijo z nekolikanj druge strani, se izkaže, da taka izostrenost, antagonizem je Je zaiotraj najmlajše generacije in je še bolj med to generacijo na eni in njeno neposredno pred-hodnico na drugi strani. Tej predhodnici pripadajo Kram-berger, Snoj, Forstnerič tn še kdo, in prav pri njih smo zasledili tudi najostrejše, najbolj nestrpne in najbolj emo-cionalne reakcije na pojave najnovejše slovenske poezije. V tem pa je tudi že zaobsežen odgovor na vprašanje, ki smo si ga zgoraj zastavili. Mogoče po vsem tem ne bo pretirano drzno skleniti, da gre potentno glasovanje proti slovenski moderni poeziji preprosto na račun prastare resnice o medsebojnih generacijskih nepomirjenostih.
V.
Iz doslejšnjega povzetka je razvidno vsaj nekaj: lite-rarna kritika, ki naj bi s svojim delom pripravila trdna oporišča poznejši literamo-zgodovinski oziroma znanstveni opredelitvi najnovejšega literarnega obdobja, se doslej še ni povzpela čez nejasno čustveno reagiranje na knji-ževne pojave tega obdobja. Zategadelj je vendarle do neke mere razumljivo, da pravih literarno-kritičnih meril seda-nja emocionalna faza še ne premore in da jih zato nado-meščajo popolnoma neustrezna moralno vrednostna merila. Teh ne zanima na primer srčno bistvo sedanje poezije, am-pak poštenost oziroma nepoštenost njenih avtorjev, mo-ralna škoda ali korist, ki jo povzročajo itd.
Kolikor pa se je sedanje vedenje o najnovejši slovenski poeziji vseeno že vzdignilo čez rob strogo individualne misli proti globlji časovni in vsebinsko-formalni opredelitvi, je spet obstalo na stopnji gole esteticistike. Tistega esteti-ziranja torej, po katerem doseza umetnost svojo učinkovi-tost »s svojim edinstvenim čarom in z osrečujočo čistostjo svojih teženj«, da ponovim za Vidmarjem, ali onega, po katerem je lahko angažiranost umetnosti »samo lapotna«, po katerem je prava abstraktna pesem »magična lepotaia igra besednih zvez«, po katerem je umetniška narava le-potna, kakor zatrjuje Snoj v svoji poetiki za domačo rabo. Popolnoma jasno je, da mora biti sleherni sodbi o kakrš-nemkoli literarnem pojavu za tetnelj estetika, jasno pa je hkrati tudi, da se formira ta estetika šele iz literarnega pojava, v našem primeru iz poezije. Kakor hitro potem-takem priznamo novo poezijo, moramo priznati tudi novo estetiko. Prav tako ne moreta postati v razmerju do svo-jega predmeta, književnosti, literarna zgodovina in literar-na kritika primami, ne moreta ji določati ali ji celo zapo-vedovati, kako se naj razvija. Danes se tako godi, in to vnaša v notranje koordinate umetnosti nenormalne spre-membe.
Nova poezija terja torej tudi novo estetiko. Pesnjenje je v našem trenutku postalo ne več tolažba, sproščanje ali kakšna drugačna okrasna pesnikova dejavnost, ampak nje-gova eksistenca. Pesnik danes pesmi ne poje več, ampak jo živi, zato tudi se mu ne zdi potrebno razlagati jo, saj je živemu človeku nesmiselno dokazovati in zatrjevati, da živi. Treba in možno je samo ugotoviti njegovo obliko živ-Ijenja in njegovo izpolnjenost.
Najbrž bo treba spremeniti sedanja Iiterama merila, ne pa literaturo.
Herman Vogel
TRIBUNI NA POT
Štiri stvari so, ki jih lahko postavimo prav na začetek. Prvo je vprašanje, ki dejansko pomeni razhod med teorijo in prakso. V vsakdanjih stvareh pridemo do njega šele prav nazadnje, ali pa ga sploh ne zastavimo, čeprav bi kot osveščena odločitev moralo stati na začetku; to je človekovo vprašanje o smislu svojega de-lovanja.
Ali ima Tribuna sploh kakšen smisel? za koga?
Znotraj temeljnih odnosov naše družbe ima formirajoča inteligenca nedvomno iz-redno važno pozicijo: predstavlja realizi-rajočo se možnost revolucioniranja prav teh odnosov. Seveda v primeru, da satna nastaja revolucionarno; to pa ni lastnost, temveč položaj in način pristopov. Revo-lucionarna je najprej lahko po sebi, ker šele nastopa: gradi na obstoječem, toda to obstoječe tudi ruši brez patosa, ker je njeno le toliko, kolikor je splošno družbe-no. Prav v tem rušenju obstoječega pa se ji zoperstavlja formirana družba. To, kar se ruši, je njeno. Ker so pozicije starega močne, je konflikt nujen. Možnost reševa-nja je v preraščanju konflikta v smislu osveščanja nastopajočega. To preraščanje in osveščanje, ki potneni vstopna vrata v družbeno bivanje, pa je spet procesualno in si svoj ne popolnoma točen izraz ustva-rja v produktih svoje miselnosti. V tem primeru je izraz miselnosti študentov Tri-buna; predstavlja torej način vstopanja in osveščanja, način revolucioniranja. Pred-stavlja družbeno relacijo obstoječega in nastopajočega. V tem je njen smisel.
V tem je tudi njen program: nastopa-joča inteligenca kot del nove generacije predstavlja napad na staro povsod tam in
predvsem tam, kjer so pozicije starega najšibkejše, kjer obstajajo boleči družbeni problemi, ob katerih se je skrhala moč družbenih sil, in ki zdaj kažejo njihovo nemoč in nesposobnost. Seznam nerešene-ga je program nastopajočega. Način reše-vanja pa ni odvisen samo od obstoječe družbe, niti ne samo od mladine (v na-šem primeru študentov), temveč od nju-nega medsebojnega odnosa. Mladina nipo svojem bistvu nikdar reakcionarna, lahko pa si zastavi reakcionarne cilje, toda šele v družbenem kontekstu. Ker Tribuna pred-stavlja (ne popobioma točen in delno iz-krivljen) odnos študentov do v družbi že obstoječega, predstavlja tudi (ne popol-noma točen in delno izkrivljen) program tistih, ki v družbo šele vstopajo. Nujno pa je, da je ta program (toda ne zaradi svoje izkrivljenosti, temveč obratno) »na-pad na družbo, na obstoječe družbeno mo-ralne norme, rušenje svetlih likov zgodo-vine in tradicije, razvrednotenje ciljev in s tem življenjskega napora starejše gene-racije«. Tam, kjer uspeh ni kronal druž-benega napora starejših, ti nimajo s čim potrditi pravilnosti svojih nazorov; ostaja le še »družbena morala« in vsak napad na obstoječe probleme predstavlja »ruše-nje obstoječih moralno etičnih norm«. Se-veda velja isto tudi za ostalo. Družba za jamstvo svojih odločitev postavlja zgodo-vino, zato je nujno, da takrat, kadar so te odločitve nehumane (ali neadekvatne) glorificira ali celo potvarja to zgodovino. Ta (izkrivljena) dejstva se proglašajo za svetle like, pa zato rušenje starega pred-stavlja rušenje zgodovinskega in razvred-notenje »zgodovinskih ciljev«. Dejansko gre tu samo za tragičen nesporazum oče-tov in sinov, napad na zgodovinskost od-ločitev (pa še to se dogaja le takrat, ka-
dar je potegnjena v obrambo odločitvam, ki jih mlada generacija nima za adekvatne družbeni situaciji). Ne pomeni le negira-nja življenjskega napora starejše generaci-je, temveč njihovih dimenzij kot edinih mogočih dimenzij. To negiranje pa ni mu-ha mladih, kajti dejansko ga ne izvajajo oni, temveč proces družbenega bivanja, ki skozi neadekvatne družbene odločitve poraja konflikte.
Na tem nivoju je torej konkretnost programa nepotrebna, saj je tisto, kar ga v družbi plasira in obenem postavlja zo-per družbo, zanj splošno. To so družbeni konflikti, nerešeni problemi itd., ki pred-stavljajo obenem slabosti obstoječega in cilji, v smeri katerih se uveljavlja nasto-pajoče. Mnogo preozko je, da bi ta pro-blem reducirali na »generacijski konflikt«, ali da bi ga omejili na vprašanje »za ali proti socializmu«, kajti predstavlja nekaj širšega in bolj občega: vprašanje rasti in odmiranja, uveljavljanja in neuveljavlja-nja, vzpona in zatona, osvajanja in zgub-Ijanja. Obrazec je splošen in abstrakten. Družbe, ki so v naglem razvoju m se tega razvoja tudi zavedajo, se zavestno nasla-njajo predvsem na mlado generacijo in iščejo prostora in možnosti. Obratno druž-be, ki so v stagnaciji, izražajo nasproti mladim stalno in rastoče nezaupanje in vidijo v njih le destruktivne sile. Konflikt se zaostruje, prerašča v nasprotja in išče različne oblike izražanja navzven.
Celotna človekova dejavnost je glede na neke abstraktne cilje označena kot »do-bro« ali kot »nepravo«, človekovo indivi-dualno udejstvovanje pa se tako znajde na tej ali na oni strani Rubikona. Toda spo-znanje je relativno in abstrakten cilj prav tako. Težava je v tem, ker je potrebno tolmačenje tako tega »pravega« kot tudi individualnega delovanja. Ne gre tu za popolno relativizacijo, temveč za ugotovi-tev, da se človek po svoji lastni naravi od-Ioča za dobro in da je treba problem zato reševati  v  njegovem  spoznanju.  ne  pa v
tem dobrem. Prav tu pa se spoznanje re-ducira na tolmačenje. Zadnjo pravico tol-mačenja ima seveda tisti, ki ima zadnjo možnost tolniačenja.
Abstrakten cilj naše družbe je komuni-zem. Abstrakten zato, ker komunizem ne more biti konkreten cilj, temveč je lahko le konkretno gibanje. Deklariranje za ali proti komunizmu je zato prav tako ab-straktno: konkretno je lahko le deloManje. Tu pa nastaja problem: človekovo delova-nje se zaradi relativnosti spoznanja lahko različno tolmači. Isto velja za Tribuno. Njeno poudarjanje, da je »za«, je prav tako nesmiselno, kot trditev, da je »proti« — zlasti še, če je to obenem poskus disk-valificiranja. Problemi človeka niso na ne-bu, temveč na zemlji; ne v bodočnosti, temveč v sedanjosti, ne v čisti abstrakciji, temveč v vrednotenju.
Da pa je Tribuna z vsem svojim na zemlji, je dokaz tudi to, da jo je prizadelo nekaj tako zemeljskega, kot je reforma. Ostali študentski časopisi po Jugoslaviji dobivajo letno okrog 30 milijonov dotacije in več, Tribuna pa jih je dobila osem. Prisiljeni smo skrčiti obseg na osem stra-ni, izvesti popolno reorganizacijo uredništ-va, opustiti vrsto stalnih rubrik itd. Ob vseh teh spremembah labko zapišemo Tri-buni na pot samo naslednje:
Ne opravičujemo se, ker smo skrčili obseg lista (in s tem seveda spremenili njegovo notranjo formo). Ne obljubljamo, da bomo v prihodnje »še prav tako dobri ali celo še boljši, da bomo uvedli še...« itd.
Ne potegujemo se za to, da bi nas označili za konstruktivne, želitno samo predstavljati tisti objektivni položaj, v ka-terem~se je znašlo deset tisoč ljubljanskih študentov in tisto družbeno relacijo, ki jo zavzemajo ob svojem vstopanju v družbo.
IVIilan Pintar
JUGOSLOVANSKI NIVO
I
Nekoč v porevolucijskih časih se je porodila ideja o vsejugoslovanskem sode-lovanju študentskih listov- Ta ideja se je uresničila v vsakoletni izdaji publika-cije »Leto«, ki so jo v počitnicah izmenič-no izdajale red&kcije šturientskih listov v Jugoslaviji. Namen te publikacije nik-dar ni bil popolnoma jasen, če pa je bil, nikdar ni bil dosežen. Bil je namreč tak-le: po zaključku štndijskega leta, ko gre-do študsntje v brigade, naj bi se izdala publikacija, vsebujoča prispevke vseh študentskih listov; študentje naj bi v bri-gadi to skupno edicijo, manifestirajočo idejo jugoslovanstva in jugoslovanskega nivoja sodelovanja. prebirali in ob njej ne pozabili na svoj študentski status in na jugoslovanski nivo sodelovanja. Ta edicija je bila ponavadl zbirka nekaj de-klarativnih člankov, največ pa izbor hu-morističnih prispevkov in pesmi študent-skih pesnikov. Ob robu naj pripomnim, da so tisoči izvodov »Leta« redno počivali v zaprašenih kotih različnih. odborov ZŠJ in redakcij posarneznih listov. Brigadirji so ob »Letu« uživali kratkotrajno veselje.
Redakcija Tribune se zaveda, da »Leto« ni bila edina brezkoristna naložba v ju-goslovanskem študentskem publicističnem merilu. In vendar je na sestanku redakcij jugoslovanskih študentskih liistov, ki je bil v Ljubljani aprila letos, naša redak-ci|ja nastopila s popolnoma novimi pred-logi. Predlagala Je, naj se izdaja »Leto« (z ozirom na to, da letos ni bilo zvezne delovne akcije) v mesecu maju in naj se publikaciji v smislu koonstruktivnej-šega sodelovanja med jugoslovanskimi študentskim listi da (od prejšnjega zabav-nega, samozadovoljnega) drugačno vsebi-no. Vse redakcije so naš predlog bojko-tirale in so se brez nas sporazumele za čas izida: začetek septembra. Sicer pa je o tem Tribuna natančneje poročala 28 aprila letos. V bistvu je takšen sklep ohranil običaj, ki je veleval skupno po-letno dogodivščino urednikov in samoza-dovoljno, brezkoristno publikacijo. In ven-dar v tistih aprilskih dneh dokončna be-seda še ni padla. Kajti čakal nas je še seminar jugoslovanskega študentskega ti-sika v Ljubljani-
Na seminarju se je naša bojazen ure-sničila, Urednik beograjskega »Studenta« (uredništvo, ki je prevzelo odgovomost za letošnjo edicijo)   Nebojša  Dragosavac
je ob koncu seminarja sodil, da nas mora obvestiti o svojem načrtu glede issdaje »Leta«. Prebral nam je shemo, vsebujočo več strani humorja in vedrih repartaž, poročil o počitniški dejavnosti, pesniških in proznih izpovedi, poleg tega pa pred-lagal, naj obdelamo materiale z republi-ških konferenc ZK in povprašamo rektor-je nniverz, kaj menijo o prihodnjem štu-dijskem letu. Uredništvo Tribune je imelo zoper  takšen  načrt  tele pomisleke:
1. Vedre reportaže in vesele dogodiv-ščine s počitnic ne zadevajo v jedro štu-dentske problematike, posebej pa ne opra-vičujejo svojega obstoja v času, ko so aktualne resnejše zadeve, na primer go-spodarska  reforma.
2.   Gradivo   republiških   konferenc   ZK je  bilo   objavljeno   v   vseh  dnevnikih  in bi   bila   naknadna   obravnava   (z   ozirom na časovni razmak) brez pomena.
3.  Kar zadeva intervjuje z rektorji (ta-ke, kot so bili predvideni) in ostala for-malistična poročila, smo bili tnnenja, da edicijo zapeljujejo le globlje v vode for-' malizma,    nikakor    pa    ne    opravičujejo njenega  izida.
Bili smo mnenja, da pretekla praksa dokazuje nesmiselnost tradicionalnega pristopa k stvarem. Predlagali smo, naj bi jugoslovanski študentski tisk manife-stiral svojo solidarnost na primernejši način — konkretno smo omenili položaj študenta ob pogojih gospodarske refosrme. Dodali smo tudi, da je redakcija Tribune v počitnioah izdala posebno izdajo, po-svečeno problemom reforme, da pa v ime-nu solidarnosti pristajamo na sodelova-nje- Tovariši iz drugih redakcij so nato sklenili izdati »Leto«.
Kljub nezaupanju, ki smo ga občutili pri naših kolegih. Iz drugih republik, smo iskreno upali, da se nam je posrečilo ustvariti tsmelje za realno sodelovanje na jugoslovanskem nivoju.
Petnajstega avgusta 1965 so nam upi v konstruktivno sodelovanje na nivoju ju-gslovanskega študentskega tiska zbledeli v prazen nič
TistF dan smo namreč dobili pismo redakcije Studenta, ki nas v »smislu skle-pov ljubljanskega seminarja« poziva, naj pošljemo v Beograd naslednje gradivo:
1.  o položaju nniverze in študentov po gospodarski  reformi,
2.  prispevke svojih najboljših humori-stov,
3.  nekoliko pesmi,
4.  o poletnih aktivnostih,
5.  o  postdiplamskem  študiju   in   tujih študentih,
6.  o republiškem kongresu ZK,
7.  intervjuje z rektorji.
Zdelo se nam je, da skupne izdaje ne kaze posvečati vsem problemom, naštetim pod gornjimi točkami, a vendar smo za-čeli zbirati gradivo, zatirajoč svaje pre-pričanje.
Še bolj pa smo bili presenečeni, ko smo 2. septembra 1.1. prejeli pismo za-grebškega »Studentskega lista«, ki nas je hotelo prepričati, da smo se kljub vsemu m o t i 1 i, ko smo zagovarjali izid »Leta«, saj je publikacija, kot je vsako-mur jasno, »nepotrebna tradicija« in »stvar inercije«. Zagrebški kolegi so pre-dlagali, naj se dogovorimo »o storniranju letošnje izdaje Leta«. Svoj »izvirni« pred-log zagovarjajo z novo nastalo finančno situacijo, z istim datumom njihove poseb-ne izdaje in izdaje »Leta«, z »nepotrebno tradicijo« in s stališča »ljubljanske Tribu-ne, od katere po vtisih s seminarja ne kaže pričakovati več formalno sodelova-nje«.
Zdi se mi, da bo bralec po teh skopih podatkih vendarle uspel presoditi, da gre pri ravnanju naših bratskih študentskih glasil   za  nekoliko   politikantski,   humori-
stičen in nepošten odnos do Tribune. Gre pravzaprav za obtožbe vredno bloki-ranje iskrenih in dobronamernih teženj, usmerjenih v vsejugoslovansko (a eiMiko-pravno) sodelovanje. Naši kolegi pozablja-jo, da nimajo pravice hladnokrvno likvi-dirati kritično in odprto izraženega inte-resa do sodelovanja med jugoslovanskimi študentskimi listi. Mislim pa, da se na tak način ustvarjajo ovire konstruktiv-nosti na jugoslovanskem nivoju. Svoje stališče je uredništvo Tribune obrazložilo v posebnem dopisu, poslanem vsem redak-cijam študentskih listov. Pričakovati je torej, da naše želje po nefrazerskem, od-kritem in koristnem sodelovarnju ne bodo ostale brez odmeva.
V našem dopisu smo predlagali, naj skuša jugoslovanski tisk uresničiti idejo o sodelovanju v že obstoječi reviji »Uni-verzitet danas«. Po našem mnenju je štu-dentisko predstavništvo v tej reviji popol-noma formalno rn administrativno dolo-čeno, zato je neučinkovito. Predlagamo torej, naj prevzame pristojnost nad dele-giranjem študentskih predstavnikov v ure-dništvo te revije letna konferenca štu-dentskega tiska, kolikor bomo še gojili to obliko sodelovanja. Mislimo, da bi na ta način v okviru že obstaječe revije bo-lje izkoristili sedanje možnosti, obenem pa bi tako sodelovanje bilo kontinuirano, aktualno — in tako lahko tudi resnično zavzet«. Pričakujemo, da bo CO SSJ ob-ravnaval naš predlog na enem od svojih prihodnjih sestanKov.
Dimitrij Rupel
—  Vidim, da si že začel študirati.
—  Kje pa, to so formularji za vpis na fakulteto.
V. MEDNARODNI FESTIVAL ŠTUDENTSKIH GLEDALIŠČ
Brezobzirna, vsetvegajoča nezadovoljnost z obstoječim, ki je eno osnovnih počel sleherne družbene diiiamike, slehernega ustvarjalnega preseganja danosti, sleherne novitete, je bržčas tudi avtentičen impulz za celostno spopadanje z nezadostnostjo bivanega in njegovo osmišlja-nje. To nezadovoljstvo s splošno uzakonjenim naeinom bivanja in večna potreba po totalnem razgaljanju bivane ničlosti, po čedalje polnejšem, plastičnejšem seganju po svobodi in življenju enkratno osmišljene bitnosti, je nujna reakcija na sleherno institucionalizirano varianto bivanjskosti. V tem spopadanju s tistim, kar je že bilo bivano kot čudovito drzno tveganje, pa je zdaj bivano kot splošno priznana norma, kot nenevarna, neprepovedana izbojevanost, sega sodobno avantgardno giedališče   po   še   nebivanem,   po   še  neizvojevanem   prostoru   svobode.
Če gledamo na letošnji mednarodni festival študentskih gledališč v Zagrebu s tega aspekta, ugotavljamo, da je dobršen del prizadevanj sodobnega študentskega gledališča potekal ravno v smislu obračunavanja z zakonitostmi, standardi, metodami in prijemi uradnih, profesionalnih gledaliških hiš. V tem spupadu z izročilom in vsebino že bivanega in stremljenju po uveljavitvi še ne bivanega so nekatere skupine odkrivale izvirne, nekonvencionalne relacije do svojih specifičnih zgodovinskih in sodobnih družbenih razmer. Ceravno takšen ali podoben odnos do zgodovine, sodobne družbene biti in gledališke komunikacije ni niti ab-solutna novost, niti izključni privilegij ter domislica študentskega gleda-lišča, pa je verjetno vendarle res, da se omenjeni odnos iz povsem razumljivih razlogov neprimerno lažje in bolj zakonito uveljavlja v snovanju in delovanju študentskih gledališč, kot pa, recimo tako, v uradno subvencioniranih teatrih. S to ugotovitvijo pravzaprav odkrivamo izredno dragocenost študentskega teatra za sodobni gledališki avant-gardizem in pomembnost njegove vloge v kontinuiranem procesu gleda-liške kulture. Upravičeno je torej zanimanje za problematiko in dosežke mednarodnega festivala študentskih gledališč, ker je pač upravičena domneva, da ta problematika odkriva nekaj več kot zgolj poljubna dognanja naključnih prizadevanj. Trditev, da zagrebška revija enaindvaj-setih študentskih gledališč od Moskve do Aten v nekem smislu odraža bistvene tendence sodobnega avantgardističnega snovanja Evrope, se mi ne zdi pretirano nekritična. Jasno je, da v znamenju teh atributov ni mogoče obravnavati vseh pričevanj tega srečanja. Prav tako naj pribijemo, da neke osupljive formalne dognanosti in izpiljenosti v govorni tehniki, telesni kulturi, stilni doslednosti kostumografije in scene nismo v tem okviru niti pričakovali, niti učakali. V tem oziru je brez dvoma očitna prednost v domeni profesionalnega dela. Tisto, kar nas je navdušilo, je bila predvsem raznovrstnost iskateljstva, fascinantna, neposredna, avtentična izpoved, neusahljiva invencija v preseganju dano-sti, ustvarjanja novega prostora za še komajda zasluteno in še manj okušeno bivanjskost.
Če nam pomeni Zagreb 65 v nekem smislu orientacijo v podobi sodobnih gledaliških prizadevanj Evrope, potem verjetno ne bo odveč izmeriti bistveni smisel teh prizadevanj bi ga soočiti z intencijami in  možnostmi našega sodobnega gledališkega prostora.
Ničlost, absurdnost in grozotno, usodno razboženje sodobnega bivanja, zavest o do nesmisla prignani alienaciji človeka v sodobnem svetu produkcijskih, družbenih in političnih mehanizmov, analiza te zavesti, grenko cinična poezija in črni nihilistični posmeh, to je bila avtentična, najbolj pogosta, če že ne izključna vsebina avantgardne evropske dramatike izpred nekaj let. Tej dramatiki povsem adekvatna so bila tudi ustrezna gledališka sredstva. Ničlosti, vakuumu, brezizhodni stiski, totalni osamljenosti in nesmiselnosti bivanja ni bila potrebua nobena nadgradnja, nobena ilustracija, nobena dekoracija. Danost ali skopa karikatura te danosti je učinkovala sama po sebi. Odtod poznamo asketsko, ezoterično, vsega zunanjega, gledališkega oropano gledališče, absurdno gledališče absurda. Situacija izpred nekaj let je, kot kaže naj-novejša »postabsurdna« evropska in zlasti ameriška dramatika, presežena, ali pa vsaj do tolikšne mere povzeta in potem prekvalificirana, da je intenzivno ugotavljanje absurda postalo samo po sebi absurdno početje in da se je rodila potreba po aktivnejši, agilnejši varianti upora zoper pogoje in razmere, ki so to občutje, to ujetost sodobnega človeka pogojevale. Pričevanje sodobne, tudi najbolj avantgardne dramatlke, zagotavlja torej prizadevanje po mobilizaciji, po reaktiviranju človekove eksistenčne borbe, po ponovnem smiselnem integriranju v prostor in čas. Podobna, če že ne povsem identična prizadevanja, kaže tudi sodobno cvropsko gledališče v praktični aplikaciji počel in načel »nove« drama-turgije. Vsepovsod, ne glede na to, ali gre za izrazito politično ali splošno družbeno ali intimno eksistencialno barvitost opredelitve, prihajaijo v prvi plan težnje po prizadetem, angažiranem, oblikovno in vsebinsko vitalnem, aktivnem, udarnem odrskem izrazu.
Samo o sebi je umevno, da takšnemu prizadetemu obravnavanju sodobne, bodisi eksistenčne, bodisi aktualno politične iiroblematike, po gledališki plati ni druge rešitve kot v čim večji in čim bolj neposredni komunikativnosti. S tem pa smo razkrili tudi drugo, najpomembnejšo značilnost letošnjega festivala.
Nemogoče bi bilo razmišljati o jugoslovanskem deležu na tem festi-valu brez predliodne analize nekaterih vrhunskih avantgardnih dosežkov tega srečanja, ki so narckovala takšno in nič drugačno orientacijo študentskega gledališča. O dragoceni bojevitosti in pronicljivi polemično-sti teženj tega avangardizma je razmišljal že Andrej Inkret (NR, 25. 9. 65) in D. J. (Mladina, 18. 9. 65. /. Zato menim, da ni nujno ponavljati nekate-rih interpretacij, vtisov in sodb, ki so bile ob posameznih predstavah izrečene, ter da se lahko dotaknemo vprašanj, ki jilv zastavlja jugoslovan-ska udeležba na tem festivalu.
Predvsem bi veljalo opozoriti, da so jugoslovanski študentje s številno udeležbo (sodelovalo je pet skupin: Ivan Goran Kovačič, SEK, Satiričko glumište iz Zagreba, DADOV iz Beograda in ŠAG iz Ljubljane) povsem razočarali zagrebško občinstvo, ne samo zaradi oblikoviiega diletantizma, ampak predvsem zavoljo vsebinske, izpovedne neprlzadeto sti, nonšalantnosti, nebogljenosti in nedozorelosti. Mihizova adaptacija Domanoviceve satire Stradija je najboljši primer za steriino, v pretekiost iii zgodovino kanalizirano kabaretno saiiio, ki ji manjka političnc.^a pogurna iii sodobne družbene kritičnosti. Z izjemo redkih trenuikov, ko je mestoma izredno duhovit tekst nudil možnost aluzije tudi na današnji trenutek, se je avditorij moral zadovoljiti s smchom na račun srbskih razmer iz leta 1902. Kaj pomeni takšna satira v odnosu do ostrih, brezkoinpromisnili smešenj, opredeljevanj in uporov češkega in pred-vseni poljskega kabareta, je povsem jasno. Zgodnje mladostno delo Miroslava Krleže Maskerata v izvedbi SEK s svojo neobveznostjo, neaktualnostjo in skoroda romantičsio uglašeno abstraktnostjo, pač ni moglo pričevati o križih in težavah, stiskah in problemih zagrebških študentov. Neposrečena aktualizacija Shakcspearove komedije Mnogo hrupa za nič, njena tako imenovano posodobljenje, prenos fabule v italijansko mesto Messino, v čas olimpijskih iger v Tokiu, je bila privatna zabava in razvedrilo beograjsldh študentov. Mladost, svežina te miadosti, brezskrbnosi h\ vitalnost, nedvcrane kvaliicte tch amater.iev, so v tej prcdstavi izzvcnelc v prazno, mimo vsega, kar bi to mladost moralo ogreti, prizadeti, angažirati. Potrebe po tako angažiranem gleda-lišču  beograjski  Studcntjc niso čutili, zato je
umcvno, da so se igrali
italijanske   frajerje,   športnlke,   zvezdnlke   in   podobno,   vse   to   pa   v varnem okrilju Shakespenrove poesije. Nekaj podobnega, to je zanimivo in   noi'*"no  obenem,  Ir>»I-'>  ciikriiemo  tudi  v pasameznih  priz; č     profesionalnih giedališkili hiš.
Dušan Jovanovič