865 Prvo tromesečje '88 v ljubljanskih galerijah FRANCE BERNIK IN MARJAN DOLGAN: SLOVENSKA VOJNA PROZA (Ljubljana, Slovenska matica 1988, 344 str.) Knjiga, o kateri govorimo, je nastala kot rezultat raziskovalne naloge v Institutu za slovensko literaturo in literarne vede pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU. Avtorja sta si obsežno gradivo razdelila in njun delež po poglavjih je v knjigi natančno označen. Raziskava je sprva imela delovni naslov Tematika NOB v slovenski umetniški prozi, kar je vsekakor mnogo določnejša in nedvo-umnejša opredelitev, kot je sedanji naslov. Ta dopušča tudi misel, da gre za obravnavo vojne proze nasploh, torej proze s tematiko katerekoli vojne (npr. tudi 1. svetovne vojne itd). Podnaslov (na ovitku in v kolofonu) oziroma časovna omejitev 1941-1980 resda zaradi prve letnice sugerira bolj 2. svetovno vojno, a nejasnost naslova s tem vendarle še ni onemogočena. Delovni naslov govori tudi o omejitvi na umetniško prozo. Seveda pa ostaja vprašanje, ali se obravnava ukvarja s celotno tovrstno umetniško prozo ali pa gre za obdelavo v smislu izbire oziroma vzorčnega načela. Odgovor na to vprašanje nam daje Bernik šele v začetnem razmišljanju (Pripovedna proza in zgodovinska tematika), kot pravi (str. 12): »Iz povedanega izhaja, da poskuša razpravljanje zarisati predvsem 866 Andnjan Lah inovativne tendence slovenske vojne proze od njenih začetkov do osemdesetih let, znotraj označenega časovnega loka pa ob izrazitejših pripovedih določiti ti-pološke prelomne točke njenega razvoja« (podčrtal A. L.). Potem ko smo nekako le opravili s pomenskim obsegom naslova, se ozrimo še na zgradbo knjige in delež obeh avtorjev v njej. Po uvodnem delu (F. Bernik) slede tri širša poglavja: Obdobje 1941-1945 (avtor M. Dolgan), Obdobje 1945-1951 (avtor F. Bernik, le uvod v poglavje M.Dolgan)inObdobjel951-1980(zače-tek in konec F. Bernik, srednji del poglavja M.Dolgan). Sklepna dognanja in opombe sta podpisala oba avtorja. Razvidno je, da je prvo desetletje (1941-1951) obravnavano podrobneje (skupno 156 strani) kot naslednje obdobje (skupno 154 strani). Ob taki razdelitvi pomislimo predvsem na dvoje: da časovna distanca omogoča natančnejšo in podrobnejšo znanstveno obravnavo in pa da je prvo desetletje za to prozo v celoti pomembnejše. Medtem ko je prva misel prejkone točna, pa je druga bolj dvomljiva. Po estetski strani je vojna proza po 1951 (z malo izjemami) gotovo boljša kot tista iz obdobja 1941-1951; res pa je, da je bila v prvem obdobju (še bolj kot pozneje) nadvse občutljiva politična (ideološka) stran te proze. Tako se je raziskava nujno morala podrobneje ukvarjati s političnimi okoliščinami, saj so te bistveno vplivale na obravnavano prozo. Glede na povedano je pravzaprav očitno, da je vojna proza celo reprezentativen zgled za odnose med politiko in literaturo (kulturo). Razumljivo je, da v vojnem času niso mogle nastajati daljše oblike pripovedne proze (npr. novele, romani). Poleg prevladujoče in obilne lirike so se pojavile v prozi predvsem krajše reportaže (torej pravzaprav časnikarska zvrst), v dramatiki pa zlasti skeči (izjemi sta npr. Borova drama Raztrganci in Zupanova igra Rojstvo v nevihti). Reportaže (kot drugi literarni izdelki) naj bi opravljale spodbujevalno in propagandno vlogo, besedila so morala tako biti enoumna in enosmerna. Dolgan imenuje tovrstne tekste (po R. Barthesu) logotehnika. Zanjo pa je »značilno, da ne omogoča svobodnega govora, temveč strogo določa »izfabrici-rani jezik», ki postane v primeru književnosti obvezna shema, vsiljena književnikom - neposrednim proizvajalcem leposlovja. ..« (str. 38). V poglavju Poskusi nelogotehniškega partizanskega pripovedništva pa govori Dolgan o nekaterih avtorjih, ki so skušali v vojnem času preseči meje logotehnike. Omenjeni so M. Jarc, J. Brejc (= poznejši J.Javoršek, V.Zupan in C.Kosmač). Pričakovati bi bilo, da se bo po koncu vojne (relativna) samostojnost literature obnovila, a so nastopile nove propagandne naloge in nova usmerjenost s socialističnim realizmom, uvoženim iz Sovjetske zveze, »militarizacijo« je nadomestila »mitologizacija«. O tem govori Dolgan v poglavju Vračanje k pripovedni umetnosti. Vojne proze so se lotili najprej starejši pisatelji (L. Kraigher, J. Kozak, P. Voranc, M. Šnuderl, F.Bevk, D.Lo-kar). Poleg številnih spominskih zbornikov (Spomini na partizanska leta) sta v prvih povojnih letih izšla dva pomembnejša zbornika vojne proze: Iz partizanskih let (1947) in Narod seje uprl (1951). V slednjem je izšla tudi Kocbekova novela Blažena krivda, ena od štirih novel, ki so istega leta skupno izšle v Kocbekovi knjigi Strah in pogum. Zaradi svoje očitne »nelogotehničnosti« je doživela ta knjiga neznanske napade, avtor pa številne neprilike in politično odstavitev. O tej znani in v nekem smislu prelomni Kocbekovi knjigi podrobneje govori Bernik v poglavju Etično in filozofsko meditativna proza Edvarda Kocbeka. Obdobje 1951-1980 najavlja Bernik kot »Širjenje pripovednih možnosti« (naslov istoimenskega poglavja). Omenjeno širjenje je bilo seveda nedvomno, saj je vsako desetletje prineslo nekaj več literarno (iz)povednega in stilnega prostora, gotovo pa tudi Kocbekova knjiga deset ali dvajset let pozneje ne bi bila doživela tolikega organiziranega spremnega hru- 867 pa. Obravnavana je vrsta avtorjev in vzorčnih del: najprej pa C. Kosmač z Balado o trobenti in oblaku (1956/57) in V. Kavčič z romanom Ne vračaj se sam (1959). Dolgan se v nadaljevanju ukvarja najprej s krajšimi oblikami vojne proze (poglavje Od reportažnih sestavkov k noveli). Omenjeni so med drugimi: T. Seli-škar, K. Grabeljšek, I. Ribič, F.Godina, A. Rebula, V. Kavčič, M. Hace, J. Vi-potnik, B.Magajna, I. Koprivec, B.Zupančič, B.Pahor, V. Kralj, J.Gradišnik. Ob tem kaže dodati, da se vojna tematika v širšem smislu členi še na neposredno bojno tematiko, taboriščno, izseljensko, o civilnem življenju v vojnem času ipd. Posebno poglavje namenja Dolgan tudi romanu (Na poti k vojnemu romanu). Ponovno srečamo tu številne že omenjene in nekatere nove avtorje (M. Malen-šek, C.Kosmač, V.Kavčič, B.Pahor, B. Zupančič, M. Mihelič, P. Zidar, K. Grabeljšek, M. Bor). V naslednjem poglavju se Dolgan loteva najobsežnejših domačih tekstov o 2. svetovni vojni (Vprašanje slovenske epopeje ali »velikega teksta«). Veliki tekst bi moral biti oboje: velik po obsegu in kakovosti. Vsekakor smo dobili Slovenci po obsegu vsaj tri veleromane na vojno temo: roman M. Kranjca Za svetlimi obzorji (4 knjige), roman T. Svetine Ukana (3. knjige, nato še 4. in 5., vendar se v zadnjih dveh dogajanje že prevesi v povojni čas) in Zadravceva monografija o Kosovelu roman V. Kavčiča Žrtve (3 knjige z dodatnim nadaljevalnim romanom Ko nebo zažari). Značilni so že naslovi teh del: Kranjčev je ideološko deklarativni, Svetinov praktično vojaški, Kavčičev pa naz-načuje splošno tragiko ljudi v vojnem času. Z deli iz zadnjega obdobja (sedemdeseta leta) smo očitno dobili nekaj teht-nejših pripovednih tekstov o vojni. O njih govori Bernik v zadnjem poglavju knjige (Monofiguralna proza in otroška pripovedna perspektiva). Obravnavani so romani V. Zupana Menuet za kitaro, V. Kavčiča Obleganje neba, P. Božiča Očeta Vincenca smrt in M. Rožanca Ljubezen. Knjiga je v celoti napisana z znanstveno metodičnostjo in s strokovno zanesljivostjo, obenem pa je prijetno bralna. Nekajkrat je občuten tudi prizadet in prizadeven polemičen žar (Dolgan). Predvsem pogrešam na koncu knjige bibliografijo obravnavanih del in pa seveda še bibliografijo pripovednih del o 2. svetovni vojni v celoti. Mislim, da bi tovrsten dodatek uporabnost in pobudnost knjige še povečal. Več tiskovnih napak ponovno opozarja, da pri Slovenski matici manjka lektorsko-korektorska opora (Tiskovna zadeva s Kovačičevimi Prišleki bi morala biti dovoljšnja izkušnja). Sicer pa je knjiga tehten prispevek domače literarne vede in predstavlja obsežno dopolnitev vednosti o naši povojni prozi nasploh. Andrijan Lah