DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto.
Letnik XVI. V Ljubljani, septembra 1899.	9. zvezek.
Petnajsta nedelja po binkoštih. (Praznik angelov varuhov.)
I. Naš Gospod Jezus Kristus.
XXXVIII.
Vse je strah obšel in so Boga hvalili, rekoč: Velik prerok je med nami vstal in Bog je obiskal svoje ljudstvo.
Luk. 7, 16.
Judje so se čudili Jezusu, ko so videli veličastni čudež, o katerem govori današnji ganljivi evangelij; mi se moramo čuditi pa judom. Pa zakaj neki? Ali mar ni bilo prav, da jih je strah obšel, ko so bili priča tolikega čudeža, ko so videli, da mladi mrlič, ki so ga nesli že pokopat, kar med potjo oživi, vstane in gre zopet z materjo nazaj domov v mesto ? Ali mar ni bilo prav, da so judje častili in hvalili Boga, ki jim je dal tolikega preroka? Vse to je bilo seveda prav; a le temu se moramo čuditi, da se morejo ti ljudje, ki so sedaj tako zelo zavzeti za Jezusa, toliko spremeniti, da so potlej svojega naj večjega dobrotnika, ki ga sedaj ne morejo prehvaliti, pa sovražili, zaničevali in zavrgli! Gotovo je mnogo izmed le-teh, ki so pred Naimom slavo klicali Jezusu, potlej v Jeruzalemu veliki petek klicalo: »Križaj ga, križaj ga!«
Pa, predragi, nikar preveč ne oponajšamo in ne očitajmo judom grde nestanovitnosti in nehvaležnosti; poglejmo rajše sami sebe, ali smo mar mi kaj boljši? Kako smo bili ono leto potrti in preplašeni, ko smo ob času potresa tako blizo čutili moč božjo! Kako ganljivo-lepo smo takrat molili! Kako skesano obžalovali svoje grehe in kako trdne sklepe delali! Pa kako je bilo potlej, kako je sedaj ? Nič boljše, če ne morda celo precej slabše mnogokaj !
36
In kolikrat smo tudi mi že pri spovedi obetali večno zvestobo Jezusu, da hočemo rajše umreti, kakor grešiti, — pa kako smo mu bili zopet grdo nehvaležni kmalu potem?
Ako se nam tako grda zdi judovska nestanovitnost in nehvaležnost, kažimo pa mi Jezusu neomahljivo stanovitnost in zvestobo v vsem svojem življenju. Nikar ne posnemajmo nehvaležne judovske druhali, marveč njegove zveste apostole in učence. S takim blagodejnim sklepom me zvesto poslušajte zopet daneB, ko vam hočem razložiti še nekatere reči, ki jih je Jezus povedal sicer za vse ljudi, a posebej za svoje učence.
I.	Zadnjič sem vam pravil, kako je Jezus, predno je šel v Jeruzalem k šotorskemu prazniku, razposlal svojih dvainsedemdeset učencev, da bi šli pred njim v one kraje, kamor je hotel priti. Ostanimo še nekoliko pri teh blagodušnih možeh tudi danes. Sveti evangelij nam pove o njih še to-le:
Veselo so se povrnili dvainsedemdeseteri, rekoč: »Tudi hudobni duhovi so nam pokorni v tvojem imenu.« Jezus jim odgovori : Videl sem satana pasti z neba kakor blisk. Glejte, dam vam oblast, stopati na kače in škorpijone, in zoper vso moč sovražnikovo, in nič vam ne bo škodovalo. Vendar tega se ne veselite, da so vam hudobni duhovi pokorni, veselite se pa, da so vaša imena zapisana v nebesih.
V katera mesta so bili šli učenci, nam ne pove sv. pismo, a kakor je soditi iz zveze vsega dopovedovanja, so bila to mesta ob Jordanu v Judeji in Pereji, ter so k Jezusu prišli naznanit svoje veselje, ko je bil že na Judejskem. Bržkone so učenci delali še druge čudeže, ker Jezus jim je bil dal splošno oblast, čudeže dodelati; a drugih ne omenjajo, marveč le tega se še posebej veselijo, da so jim pokorni tudi hudobni duhovi. In zakaj bi se tudi ne veselili ? Hudobni duhovi so že po natori bolj vzvišeni in imajo večjo moč, nego mi. Z lastno močjo jim ne moremo zapovedovati. Znano nam je pa tudi, da so zavrženi duhovi polni srditosti in jeze zoper Boga in naši najhujši sovražniki, ki nam hočejo škodovati na duši in telesu in bi nas radi storili nesrečne na vse veke. Ali ni torej samo ob sebi jasno, da mora veliko veselje prešinjati srce dobremu človeku, ako dobi oblast zapovedovati tem ostudnim nasprotnikom Božjim, tem tako mogočnim in škodoželjnim sovražnikom človeškega rodu? Pa to veselje ni nečimorno, ker učenci ne pripisujejo sebi te čudežne moči, marveč Jezusovemu
imenu: zopet je Jezus poveličan, to veseli verne učenec, veseli tembolj, ker so bili sami srečni posredovalci Jezusove slave. Kako plemenito in vzvišeno je tako veselje!
Tudi Jezusu je všeč to detinsko veselje dobrih učencev, zato jih vzpodbuja še k novemu veselju in zaupanju, ker jih pouči, da je imel kot Bog oblast zoper satana že takoj od začetka, ker ga je videl kakor blisk pasti z neba, t. j. hitro kakor blisk, precej po grehu, in tudi žareče kakor blisk, ker je bil pahnjen v oni večni ogenj, kateri nikdar ne ugasne. (Če pa te besede Jezusove obrnemo na oblast, ki so jo učenci izvrševali zoper satana v njegovem imenu, je to le nova zmaga, ki se bo v njegovem kraljestvu še mnogokrat ponavljala in popolnoma dokončala še-le sodnji dan.) Pa še dalje opisuje oblast, katero jim je dal, češ, da jim ne bodo škodovale ne kače, ne škorpijoni, torej ne sploh škodljive živali, ali tako, da jih ne bodo opikale, četudi stopijo nanje, ali pa, da jim njih strup ne bo škodoval; in končno kar naravnost izreče : nič, kar nič vam ne bo škodovalo. Cerkvena zgodovina nam kaže, da se ta Zveli-čarjeva obljuba ni izpolnjevala le v apostolskih časih, marveč tudi pri poznejših misijonarjih sv. katoliške cerkve.
Pa ta oblast, kakor je tudi vzvišena, naj jim še ne bode zadostni vzrok veselja, ker je mogoče, da bi se kdo še utegnil pogubiti, četudi ima oblast čudeže delati, kakor se je to zgodilo pri Judu Iškarijotu. Vzrok pravega veselja jim bodi to, da so njih imena zapisana v nebesih. Naša imena so lahko na dvojen način zapisana v nebesih ; najprej v tem smislu, da nas je Bog od vekomaj namenil za nebesa, potlej pa tudi v tem zmislu, da smo v milosti božji. Torej to: v milosti božji živeti, zagotoviti si nebesa — je najvišji vzrok našega veselja. Na svetu, to pač dobro veste, se ljudje mnogovrstno razveseljujejo, a nečimerno in pogubno je vsako veselje, ako ga ne spremlja edino z a n e s 1 j iv o v e s e 1j e , edino opravičeno in n a j p 1 e m en i t e j š e veselje, ki prihaja iz čiste duše> katera je v milosti božji; da, le eno edino veselje je pravo in opravičeno veselje na zemlji, to namreč, ki vršiči v trdnem zaupanju, da dosežemo kdaj večno zveličanje. Vsako drugo veselje zgine pred tem veseljem, kakor zvezde na nebu, kadar vzhaja solnce. Nobeno oko ni videlo, nobeno uho ni slišalo, nobenega človeka srce ni občutilo, kar je Bog obljubil Ustim, kateri ga ljubijo. Jas pa menim, da vse trpljenje sedanjega časa se ne dd primerjati
veličastvu, katero bo kdaj nad nami razodeto. Te dve apostolovi besedi sta podlaga vsemu pravemu veselju.
II.	Sv. evangelij nadaljuje: Tisto uro se je Jezus razveselil v sv. Duhu in rekel: Zahvaljujem te Oče, Gospod nebes in zemlje! da si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim. Da, Oče, ker tako je bilo dopadljivo pred teboj! Vse je meni izročeno od mojega Očeta; in nihče ne ve, kdo je Sin, kakor Oče, in nihče ne ve, kdo je Oče, kakor Sin, in komur hoče Sin razodeti. In obrni vši se k svojim učencem, reče: Blagor očem, katere vidijo, kar vi vidite! Zakaj povem vam, da je veliko prerokov in kraljev želelo videti, kar vi vidite, pa niso videli, in slišati, kar vi slišite, pa niso slišali.
Najprej vas moram tu opozoriti na nekaj, česar še do sedaj nismo opazili pri Jezusu, namreč, da se je razveselil v sv. Duhu. Ker je bilo pri Jezusu vse tako veličastno in poveličano, si tudi ne moremo drugače misliti, kakor da je bilo tudi nad vse vzvišeno njegovo veselje in da se je nebeško milobno razodevalo na njegovem obrazu in v njegovem govorjenju. To sporočilo sv. evangelista Luke moramo tem višje ceniti, ker navadno je bil Jezus resen, večkrat žalosten, tudi nevoljen, o njegovi radosti pa malo izvemo. Torej je moralo tukaj biti kaj posebnega, da ga je tako vzradostilo. Kaj neki ? Njegovo delovanje se je bližalo koncu; že poprej je bil razposlal apostole in sedaj še učence, ki so se tako detinsko radovali svojega vspeha. Ustanovljenje svete cerkve je že večinoma dovršil; sedaj gleda s svojim vsevidnim očesom, kako se bo razširilo njegovo kraljestvo na zemlji in potlej dovršilo v nebesih, vse po odločitvi nebeškega Očeta. Veličastno lepo nam to Zveličar naslika v nekaterih potezah in sicer v ganljivi molitvi. Vse stvari razvrsti v dve vrsti: na eni strani so svetni modrijani in razumniki od satana do današnjih dnij in dalje do konca sveta, vsi, kateri se ne zmenijo za Kristusa in njegovo kraljestvo, marveč v svoji domišljeni visokosti ga celo sovražijo; na drugi strani pa vsi mali, nedorasli in ponižni, vsi taki, kateri ponižno spoznavajo svojo nezmožnost in se radovoljno uklanjajo Bogu ter se zvesto oklepajo Jezusa, od dobrih angelov vsi pravični stare in nove zaveze, izmed vseh narodov, vseh dežel, vseh stanov in vseh časov, v sredi med njimi Kristus kot vzornik, pomočnik in sodnik, kakor sam pravi: Vse je meni izročeno od mojega Očeta. Ob koncu sveta se bode v enaki razdelitvi prikazalo vse človeštvo in božja slava se bode razodevala v nebesih in v peklu: njegova neskončna
dobrotljivost, usmiljenost in pravičnost. Videti je pa, da se v tem trenotju Jezusovo oko ozira posebej na srečne izvoljence in se zato njegovo srčno veselje razlije v hvaležno molitev ter tako navdušeno in navduševalno blagruje svoje odbrane učence.
III.	Ob tem splošnem razgledu pa tudi ne prezre Jezusovo božje oko hudih bojev, težav in britkostij, katere bodo morali zlasti njegovi izvoljenci trpeti, predno pridejo v svojo večno srečo in slavo; zato se obrne še do vseh svojih poslušalcev in kliče: Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jas vas bom poživil! Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker jaz sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste pokoj svojim dušam. Moj jarem namreč je sladak in moje breme je lahko.
Kako moramo biti pač hvaležni Gospodu za to njegovo tolažilno besedo, ki zadeva kar slednjega izmej nas. Saj obteženi smo vsi, trpeti moramo vsi, nekateri več, nekateri manj, a brez vsakega križa ni pač nihče. Koliko britkostij nam prihaja že od narave, potlej od raznih ljudij, s katerimi moramo živeti; koliko težav nam naklada bolehno telo, in koliko še le k hudemu nagnjena duša! Pri Jezusu dobi sleherno obteženo srce tolažbo in olajšanje. A pomniti je, da Jezus nam ne obeta, da bode odvzel vse težave, marveč le, da nas bo poživil, nas utolažil in nam dal moč, da bomo mogli nositi svoj križ voljno ali celo veselo, kakor to beremo o njegovih najboljših služabnikih. Saj trpljenje nam je koristno, celo potrebno, ker nam izbrisuje kazni za greh, da jih ne bo treba v večnosti trpeti, krepi naše dušne sile in množi naše zasluženje. Zgodovina nam priča, da so njegovi najboljši služabniki največ trpeli, a dajal jim je toliko moči in tolažbe, da so trpeli radi, da so se trpljenja veselili. Pa saj nam je o tej reči sam dal najlepši zgled, saj vse njegovo življenje na zemlji ni bilo druzega nič, kakor dolga vrsta britkostij in težav, katere je popolnoma prostovoljno prevzel in prenašal, zakaj on, gospodar vesoljstva, kralj nebes in zemlje, je imel na razpolago sleherno prijetnost, vse radosti, ne le zemeljske, marveč tudi nebeške, ko bi jih bil le hotel. Po njem je trpljenje posvečeno, poveličano!
Zlasti pa nam hoče s svojo milostjo olajšati tiste težave, katere nam prizadeva izpolnjevanje njegovih zapovedij in naukov, vojskovanje zoper greh in pridobivanje čednostij, v kratkem, vse napore, ki so potrebni, da si priborimo nebeško veselje, saj sam pravi ob drugi priliki: da nebeško kraljestvo silo trpi. Vse to imenuje Jezus svoj jarem. Jarem zato, ker kolikor toliko pritiska in
zahteva moči, zakaj nezmožnih slabotnih živalij ne uklepajo v ja* rem; deloma tudi zato, ker krščanstvo nam ne daje več na voljo, da bi delali, kar bi hoteli, marveč nam odkazuje gotovo smer, določeno pot, zakaj kar je uklenjeno, ne more več ravnati po svoji volji, marveč se mora klanjati volji voditeljevi.
Torej vse to, kar Kristus zahteva od svojih vernikov, je sicer jarem, toda sladak jarem, in sicer tem slajši, čim boljši Jezusov učenec je oni, kateri ga nosi. Jezusov jarem je sladak, ako ga primerjamo jarmu, ki ga je nakladala izraelska postava; koliko težkih rečij je nakladala, katerih krščanstvo ne zahteva več. Kristusov jarem je sladak, ako ga primerjamo jarmu, v kateri svet uklepa svoje privržence. Trojno težko breme jim naklada svet na upogneni tilnik, vse mora ubogi posvetnjak nositi in vleči, karkoli zahtevajo neukročene strasti, kar mu naklada poželenje očij, poželenje mesa in napuh življenja ali častihlepnost. Nikdar mu svet no da miru, čim bolj se prepušča strastem, tem več zahteva od njega, tem manj je zadovoljen. In to je čisto naravno; kakor se ogenj ne pogasi s tem, da se mu priklada še novega netiva, enako ne strasti, ako jim človek vedno le streže. Kako mirno pa lahko živi človek, kateri se je iz mladih nog naučil premagovati samega sebe, brzdati in zatirati strasti ter gojiti lepe krščanske čednosti. Ob tem junaškem prizadevanju, ki se sicer sme po pravici imenovati jarem in breme, pa Jezus daje svojim izvoljencem toliko pomoči in nebeške tolažbe, da skoro ne čutijo nikake teže, da se jim zdi jarem sladak in breme lahko.
Kaj pa svet podaje svojim privržencem? Svet pa le vzbuja strasti, potlej pa ubogo žrtev prepušča samo sebi, prav tako, kakor je ravnal egiptovski kralj Faraon z Izraelci, ko so bili v sužnosti. Nakladal jim je najtežja dela, zidati so mu morali velikanske stavbe, pa jim ni dal niti kamenja niti slame. Svet vzbuja svojim privržencem želje po bogastvu, bogastva jim pa vendar le ne d&, kolikor si ga želijo, vsaj ne za stalno; v njihovem srcu vžiga žejo po časti in slavi, a slave in časti jim pa le ne d&, ter morajo le dalje trpeti žejo; kaže jim v tako prijetni luči posvetne ingrešne radosti in veselice, daje jim pa ravno nasprotno: dolgočasnost, naveličanost, praznoto srca, grizenje vesti in obupno otožnost.
Najlepšo besedo iz tega miloglasnega govora Jezusovega sem pa prihranil za nazadnje, da vam jo ob koncu še s prav posebnim povdarkom priporočim, namreč:	Od mene se učite, ker jas sem
krotak in iz srca ponižen, in našli boste pokoj svojim dušam. V prvi vrsti torej želi ljubi Jezus, da bi ga posnemali v onih dveh čednostih, ki sta mu najbolj pri srcu in sta podlaga časne in večne sreče, namreč v krotkosti in ponižnosti; želi pa, da bi ga posnemali tudi v vseh drugih čednostih. O preljubi moji poslušalci, nobene druge poti ni do lepega in poštenega življenja, do krščanske popolnosti, kakor edino ta, da se pridno učimo v šoli Jezusovega presvetega Srca, da zvesto posnemamo svojega nebeškega Učenika; naše srce bo le za toliko lepše, popolnejše in srečnejše, kolikor bo podobnejše njegovemu presvetemu Srcu. Amen.
A. Kržič.
2. Stariši — angeli varuhi svojih otrok.
Glejte, da ne zaničujete katerega teh malih, ker povem vam, da njih angeli v v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih. Mat. 18, 10.
Eden najlepših in najbolj tolažilnih naukov naše svete vere je pač ta, da ljudem stojč na strani nebeški duhovi, ki človeka ljubijo in varujejo, opominjajo k dobremu in zanj Boga prosijo. Le-ti nebeški duhovi so angeli varuhi, katerim v čast obhaja sveta cerkev današnji praznik. Akoravno pa naš Zveličar v današnjem sv. evangeliju najbolj govori le o otrocih, da njih angeli v nebesih vedno gledajo obličje nebeškega Očeta, nam je vendar znano iz več besedij sv. pisma, da stoji vsakemu človeku angel varuh na strani. Tako govori Bog v drugih Mojzesovih bukvah: Glej, jaz pošljem svojega angela, da hodi pred teboj, in te varuje na poti, in te pripelje v kraj, katerega sem pripravil. (23, 20.) Sv. angel varuh, kateremu je Bog izročil človeka, spremlja njega od rojstva do smrti, od zibeli do groba; varuje ga v mnogih nevarnostih duše in telesa in prosi zanj Boga.
Dasiravno pa je ljubi Bog dal ljudem nevidne angele za varuhe, vendar pa on hoče, da so ljudje tudi sami drug drugemu vidni angeli varuhi. Posebno pa je volja božja, da so stariši svojim otrokom taki vidni angeli varuhi. Kajti po natorni postavi ljubezni, katero je Bog starišem zapisal v njih srce, so stariši dolžni svoje otroke izrejati, napeljevati k vsemu dobremu, jih varovati v vseh telesnih in dušnih nevarnostih, sicer se je starišem bati najhujših kaznij, ako bi zanemarjali le-le svoje dolžnosti. Pa žalostno je, da
marsikateri stariši teh dolžnostij nočejo spoznati, ali pa jih lahko-mišljeno prezirajo. Radi tega vam hočem danes govoriti o tem, k a k o m o r a j o s t a r i š i opravljati službo angelov pri svojih otrocih in sicer z ozirom na telo in z ozirom na duše svojih otrok.
1. Med vsemi živimi stvarmi človek najbolj in najdalje potrebuje pomoči drugih ljudij. Med tem, ko si živali že čez nekoliko tednov po svojem rojstvu morejo same iskati živeža, potrebuje novorojeno dete več let dolge vzgoje in pomoči, preden je v stanu služiti si kruh, in med tem, ko živali že po svojem nagonu jemljejo le taka jedila, ki so primerna njihovi natori, vživa človek brez vsega zbiranja in brez mere večkrat take jedi in pijače, ki so škodljive njegovemu zdravju ali mu celo končajo življenje. In kdo sešteje vse nevarnosti, katere prete njegovemu zdravju in življenju? V teh okoliščinah res ne moremo zadosti hvaliti Boga, da je sta-rišem vtisnil stanovitno ljubezen do njih otrok. Iz te ljubezni do otrok, ki jo je sam Stvarnik vtisnil starišem v srce, izhaja za stariše sveta dolžnost, skrbeti za telesni blagor svojih otrok. Zdravje telesa je med časnimi dobrotami najdražje. Ako stariši svoje otroke ljubijo, morajo posebno za to skrbeti, da svojim otrokom varujejo in ohranijo to dobroto, in torej vse odvračujejo, kar bi bilo škodljivo zdravju njih otrok. V tem oziru je starišev sveta dolžnost, da svojim otrokom preskrbujejo primerno in zdravo hrano in pijačo, in letnim časom primerno obleko. Kavo in žganje otrokom dajati, je škodljivo, kava jih omehkuži, in žganje otroke pokvari ali jih naredi pijance. Škodljivo je za mlade dečke tobak ali smodke kaditi, in vendar jih nespametni stariši tega vadijo. S tem si mladi ljudje ne le zdravje pokvarijo, ampak se tudi v napuhu zgodaj vadijo. Paziti morajo stariši, da si njih otroci svojih zdravih udov, nog, rok ali očij ne pohabijo, sicer so nadložni ves čas svojega življenja. Tudi zato morajo stariši skrbeti, da preskrbujejo svojim otrokom primerno in potrebno obleko. V tej reči se pregreše marsikateri stariši. Nekateri nočejo svojim otrokom napravljati še celo potrebne obleke, pustijo jih bose, vmazane in raztrgane okoli hoditi, denar pa, kar ga zaslužijo, raji zapijejo, kakor da bi ž njim napravili otrokom potrebno obleko. Odraščenim otrokom pa, zlasti hčeram, omišljajo preošabna oblačila in pasejo s tem napuh v njih srcih. Zdravje telesa je med časnimi dobrotami največja. Zato
skrbite, ljubi stariši, pri otrocih za njih zdravje in tako bote z ozirom na telo vidni angeli varuhi pri svojih otrocih.
2. Še veliko imenitnejša, kakor angelska služba starišev z ozirom na telo njih otrok, je pa angelska služba starišev z ozirom neumrljive duše njih otrok.
Veliko plemenitejša in dražja kakor telo je duša, ki prebiva v telesu; kajti ona je zgolj duh, kakor Bog, neumrljiva kakor Bog, ona je zmožna, dobro spoznati, hoteti in ljubiti in srečna biti, kakor Bog. Bodisi kako telo še tako zalo, lepo izraščeno in krepko, kakor hitro ga pa duša zapusti, postane jed črvov, prah in pepel in stud ljudem. Ako se pa mora za umrljivo telo otrok toliko skrbeti, kakor je bilo do sedaj rečeno, koliko skrb morajo stariši imeti še-le za dušo svojih otrok, ki je vstvarjena po božji podobi, odrešena s predrago krvjo Jezusa Kristusa, in ozaljšana s posvečujočo milostjo božjo pri sv. krstu! O kako visoko in imenitno službo je Bog vam starišem izročil, ko vam je podaril otroke! Vi morate biti tudi z ozirom na njih duše vidni angeli varuhi, in jih kedaj srečno pripeljati v kraj, katerega jim je Bog pripravil — v nebesa. Da bote pa mogli to dolžnost dopolniti, je potreba, da
a)	svoje otroke poučujete v zveličanskih naukih. Ako to zvesto spolnujete, vam bodo vaši otroci kedaj v tolažbo in veselje. Kako pa morate poučevati svoje otroke ? Tega vam ne morem krajši in z lepšimi besedami povedati, kakor če vam povem, kako je stari Tobija svojega mladega sina Tobijo učil. Rekel mu je: »Vse dni svojega življenja imej Boga v spominu; in varuj se, da kedaj v kak greh ne privoliš, in da v nemar ne puščaš zapovedij Gospoda, svojega Boga. Od svojega premoženja dajaj miloščino, in svojega obraza ne odvračaj od nobenega siromaka ; tako namreč se bo zgoddo, da tudi Gospod od tebe ne bo odvrnil svojega obličja. Kakor premoreš, bodi usmiljen. Ako imaš veliko, obilno dajaj, če imaš malo, si prizadevaj tudi malo rad podeliti. Zakaj dobro plačilo si nabiraš za dan potrebe (t. j. za dan svoje smrti), ker miloščina reši vsega greha in smrti (t. j. večne smrti ali pogubljenja) in ne pusti duši priti v temo (t. j. v pogubljenje). Miloščina dela veliko zaupanje pred najvišjim Bogom vsem, kateri jo dajejo. Varuj se, moj sin, vsake nečistosti. Napuhu ne pusti gospodovati, ne v svojih mislih, ne v svojih besedah; zakaj v njem se je začela vsa spačenost. Kdor ti kaj dela, mu brž daj plačilo, in plačilo tvojega najemnika naj nikdar pri tebi ne zaostaja. Kar nočeš, da bi ti drugi Btoril, glej, da ti nikdar drugemu ne
storiš. Z lačnimi in potrebnimi jej svoj kruh, in s svojimi oblačili nage oblači. Išči vselej sveta pri modrem. Vsak čas hvali Boga, in prosi ga, da tvoja pota vodi, in da vsi tvoji sklepi ostanejo pri njem. Revno sicer živimo, pa veliko dobrega bomo imeli, ako se bomo Boga bali, in se vsega greha ogibali, in dobro delali.« (Tob. 4, 6—23.) Zares, lepi in tehtni so le-ti nauki starega Tobije, ki jih je dajal svojemu sinu, pa še lepši bi bili, ko bi bil Tobija v novi zavezi živel, in poznal Kristusa in njegov sv. evangelij. Vi pa, preljubi, poznate Kristusa, in slišite tolikrat evangelske nauke. Učite tudi vi otroke, kakor je stari Tobija svojega sina učil, da se bodo bali Boga žaliti s kakim grehom, da bodo imeli povsod Boga pred očmi, da se bodo varovali vsake nečistosti, da bodo usmiljenega srca do revežev. Varujte se pa pri tem, da ne bote s pohujšanjem podirali, kar jih bote učili z besedami! Spominjajte se večkrat, s kako ojstrim gorje žuga Kristus tistim, kateri pohujšajo male!
b)	Svarite pa tudi otroke in strahujte jih, kadar zapazite, da hodijo po slabih potih, in so v veliki nevarnosti se zelo pregrešiti zoper Boga in njegovo sveto postavo. Srce človeško je nagnjeno k hudemu že od mladosti. Že v otroških srcih se zgodaj zapazijo znamenja svojeglavnosti, nečimurnosti in napuha, jeze in sovraštva, nesramnosti in nepokorščine, in kar še ni hudega
v	njem, hudobni ljudje prisejejo, tako da ljulika spačenosti kmalo močneje poganja in raste, kakor dobro seme zveličanskih naukov, ki jih stariši in učeniki pokladajo v otroško srce. Tukaj morate
vi	stariši biti čuječi vidni angeli varuhi, da zatirate ljuliko spačenosti, ki se začne kazati pri vaših otrocih, morate jih svariti in po potrebi tudi strahovati. To ni majhna in lahka dolžnost, ki jo imajo stariši; potreba pa je velike čuječnosti in previdnosti pri svarjenju in strahovanju. Glejte, o stariši, kam zahajajo vaši otroci, s kom se pečajo? Od slabih otrok se navadijo lagali, kleti, nesramno govoriti in vganjati velike hudobije. Posebno je nevarnost silno velika, ako odraščeni sinovi in hčere začnč znanje delati in se ponoči zgovarjati z drugim spolom. Oh, v takih okoliščinah morate biti, vi stariši, posebno skrbni in čuječi angeli varuhi, da ne bodo zapeljivci nesrečnih storili vaših otrok in vam samim napravili velike žalosti in sramote! Ako ne svarite in no strahujete v takih okoliščinah svojih otrok, niste potem vidni čuječi angeli varuhi svojih otrok, ampak hudiču pomagate, da se zapeljujejo vaši nesrečni otroci! Oh, ko bi stariši bolj varovali svoje hčere, in gospodarji in gospodinje bolj čuli nad svojimi deklami, bi vendar
ne bilo toliko zapeljanih! Kolika sramota je za zapeljane same, kolika sramota za njih stariše, kolika sramota za vso župnijo, da da so krstne bukve tako grdo omadežavane! Pa ali ta velika sramota ni že božja kazen na tem svetu za take otroke in stariše, ako stariši niso vidni angeli svojih otrok? In kakšna kazen jih čaka še le na unem svetu ? Mislite na Helija! Jako ojstro ga je Bog kaznoval ker ni zadosti svaril in kaznoval svojih dveh hudobnih sinov!
O da bi bilo kaj boljše v tej zadevi na svetu, da bi krščanski stariši bolj spoznali in spolnovali dolžnosti, ki jih imajo do svojih otrok ! Pomislite torej, vi stariši, da morate vi biti vidni angeli varuhi svojih otrok, in da morate svetim nevidnim božjim angelom varuhom pomagati, vaše otroke k Jezusu v nebesa pripeljati. Pomislite večkrat, da bo božji sodnik enkrat neumrjoče duše vaših otrok iz vaših rok tirjal, in da vas bo večna kazen zadela, ako se z vašim zadolženjem pogubi kateri otrok. Glejte torej, pravi Jezus, da ne zaničujete (in ne zanemarjate) katerega teh malih, ker povem vam, da njih angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih, Amen.	j. Kerčon.
Praznik Marijinega rojstva,
Marijo — kraljico svetnikov — smo dolžni častiti.
Moja duša poveličuje Gospoda.
Luk. 1, 46.
Ko je bil egiptovskemu kralju Ptolemeju po dolgih in srčnih željah rojen sin, njegov prihodnji naslednik, so se rojstva mladega kraljiča vsi podložniki neizmerno veselili. Da bi pokazali svoje veselje, ovenčali so si s cvetlicami svoje glave, po hišah prižgali brez števila lučij in bakelj, ter se je vsak, kolikor je po svojem premoženju le zmogel, praznično oblekel. Vse izmed njih pa je pri tej ljudski veselici prekosil nek silni bogatin, Hirkan po imenu. Zbral je v svojem poslopju dve sto otrok iz plemenitih stanov, ki so krasno oblečeni, in med ubrano donečo godbo šli v procesiji po vseh mestnih trgih in ulicah. Prišedši do kraljevega dvora, gredo zapored k zibeli novorojenega kraljiča, in vsak položi predenj drag dar v zlatu.
Z enako slovesnostjo praznujmo še mi današnji dan, na katerega je na svet prišla Kraljica nebes in zemlje, od katere je rojen Jezus, ki je imenovan Kristus. Tudi mi pojdimo k zibeli
tega novorojenega deteta z veselo godbo in z bogatimi darili. Ta godba naj pomenja nedolžno veselje našega srca, darila pa naj na znanujejo našo pobožnost in dobra dela, ki jih hočemo pokloniti svoji preljubeznivi materi Mariji v dar.
Sv. katoliška cerkev porabi vsako priliko, da verne kristijane vspodbuja, da naj časte prav prisrčno Marijo, kraljico vseh svetnikov. Kako bi mogel danes to opustiti ? Zato govorim o Marijini slavi in rečem:
I.	Marija je kraljica vseh svetnikov;
II.	radi te prednosti smo jo dolžni častiti.
I. 1. K občestvu svetnikov prištevamo zveličane v nebesih, kristijane na zemlji in verne duše v vicah, ker vsi smo posvečeni v zakramentu sv. krsta in vsi smo vstvarjeni za zveličanje. Vseh teh pa je kraljica — Marija.
a)	Ona je kraljica svetnikov v nebesih. Ona je najpoprej kraljica prerokov. S sveto navdušenostjo so spoznavali preroki prihodnjega Zveličarja; opisali so tistega, ki ima priti v imenu Gospodovem. Ali kar so preroki oznanovali s posameznimi črtami, to nam je dala Marija v nebeški popolnosti — Jezusa, zveličanje sveta. Z rajskim veseljem kliče ona : Moja duša poveličuje Gospoda!
—	Odsihmal me bodo srečno imenovali vsi narodi, zakaj velike reči mi je storil on, ki je mogočen in sveto njegovo ime. — Preroki so napovedovali Zveličarja sveta, Marija, kraljica prerokov, pa ga je rodila. In kakor jutranji zvonovi zvonijo ter oznanujejo novi dan, tako je bila Marija jutranja zvezda velikega dne našega odrešenja
—	ona je kraljica prerokov.
b)	Marija je tudi kraljica apostolov. Od Kristusa Gospoda izvoljeni so šli apostoli v vse dežele sveta in nosili so vsem narodom sv. nauk zveličanja in milost odrešenja. In kjerkoli so postavili sedež Odrešeniku, tam se je slišalo tudi ime Marijino; kjer pa se je slišalo to ime, tam so ljudje kakor otroci pritekli k večnemu Očetu. Mariji, kraljici apostolov se imajo zahvaliti za milost spre-obrnenja marsikateri narodi, ki so bili nekdaj v tmini, ter molili prazne bogove.
c)	Marija je kraljica mučenikov. Strašne muke so trpeli mučeniki za Kristusa. Mogočno je švigal plamen iz gromad, na katerih so zažigali Kristusove učence, kakor reka je skoraj drla kri mučenikov na moriščih, domišljija paganskih narodov je izumila za nje vsakovrstno mučeniško orodje. Otroci in sivolasi starčki,
čili mladeniči in krotke device, skrbni očetje in matere so bili brez usmiljenja umorjeni. Da, veliko je število mučenikov, grozne so muke, ki so jih morali prestati. Pa kar je trpela Marija, to prekosi vse trpljenje, ker ona je trpela muke svojega sina, — kar je Jezus trpel na križu, to je Marija trpela pod križem. Jekleni meč ni presunil njenega srca, pač pa meč trpljenja. Kar je trpela sinova duša, to je občutilo tudi materino srce. Da, Marija je kraljica mučenikov.
d)	Marija je Kraljica devic. Kakor se jagnje pase med lilijami, tako se sprehaja Jezus v rajskem veselju med devicami, med onimi, ki so ostali nedolžni; čiste so one device kakor lilije, in bele kakor sneg, in vendar se njih kraljica Marija blišči kakor solnce med zvezdami. Prečudno devico jo imenuje cerkev. Da, prečudna je ona. Devica in mati ob enem, devica pred porodom in po porodu včlovečenega Sinu božjega. Marija je torej kraljica devic
e)	in kraljica angelov, čista in sveta, kakor angeli hodi Marija pred Gospodom. Brez madeža, kakor kerubini, brez greha kakor Serafini pred božjim sedežem je vendar ona njihova kraljica, ker je ona dobila deviško krono, katero vsi angeli kot čisti duhovi niso mogli pridobiti. Zares, Marija je po milosti, po čednostih, po devištvu in po materinstvu kraljica nebeških korov.
2.	Marija je mati in kraljica vseh kristijanov, to je vernikov na zemlji. Ko je Jezus Kristus, Sin božji, postal človek in izmed ljudi si izvolil za mater najčistejšo devico, postala je Marija tudi naša mati, ker smo po sv. krstu postali bratje Kristusovi.
Kolika tolažba je v tem nauku! Marija, kraljica nebeških duhov, je tudi naša kraljica. Kdo bi se k njej obrnil brez upanja? Kako tolažilne so besede sv. Anzelma: »Od kod pride, da smo dostikrat prej uslišani, če kličemo Marijo, kakor če kličemo Jezusa?« To ne pride od tod, kakor da bi bila Marija večja in mogočnejša kakor njen Sin, ona je mogočna samo po njem. Stvar je ta: »Njen Sin je najvišji Sodnik vseh ljudi. Ce torej njega kličemo in nas on ne usliši, tedaj ravna kakor pravični sodnik. Kdor pa kliče ime njegove Matere, in on sam ni vreden, da ga Jezus usliši, zasluži pa Marija, ki zanj prosi, da jo usliši.« Sedaj umejete, dragi v Kristusu, molitev, ki jo molimo vsaki dan po sv. maši: »Ceščena bodi Kraljica, mati milosti, življenje, sladkost in upanje naše, bodi češčena!
Kolika sreča, kako tolažilo 1 Če se bojimo Marije, ker je kraljica nebes, če se tresemo pred njenim veličastvom, nas potem vabi njeno materino oko: Pridite k meni vsi, ker meni je izročil Gospod vse bogastvo svojih milosti, da ž njim obogatim tiste, ki me ljubijo. Kdo bo potem še obupal, kdo se bo pritoževal ? Kdor ima tako mater, temu se ni bati ničesar.
K Mariji vpije zatorej krščanski vojak v nevarnosti krvavega boja; Marijo kliče na pomoč mornar, kadar mu žugajo strašni viharji v črni noči med treskom in divjim šumenjem morskih valov razbiti ladijo, ki nosi njega in vse njegovo bogastvo; k Mariji se obrne žalostna mati, kadar ji otrok oboli na duši ali na telesu; k Mariji zdihuje mladenič in tudi starček v vsaki svoji potrebi; k Mariji upije pokore željni grešnik ; v hudih skušnjavah in na pragu večnosti se obračajo k Mariji verni kristijani in pričakujejo pomoči, tolažbe in rešenja. Po najsvetejšem imenu Jezusovem je bilo vselej vernim kristijanom v življenju in smrti najljubše ime Marijino.
3.	Marija je nazadnje tudi kraljica ubogih duš v vicah, za nje prosi usmiljenja in rešenja.
Ali ni Marija kraljica vseh kristijanov in ona naj bi ne bila mati in kraljica ubogih duš v vicah? Ali jih more Marija pozabiti ? Gotovo ne; ona vidi trpljenje, katero imajo prestati ubogi njeni otroci, ona sliši njih upitje in jim pomaga. Kako tolažilno je to za nas, kadar se spominjamo naših ljubih, ki so pred nami se preselili v večnost. Tudi tam v vicah, tam kjer ne morejo delati druzega, kakor moliti in trpeti, tam imajo svojo mater, ki zmanjšuje njih trpljenje ter jim izprosi rešenje. — Kjer naša molitev za revne duše ne zadostuje, tam povzdigne Mati božje milosti svoje roke in polajšuje njih trpljenje, ter pelje očiščene otroke v veselje božje.
II. Marija je torej kraljica vseh ljudi, naj se že veselijo v rajskem veselju, naj se imajo še bojevati na svetu ali pa naj morajo trpeti v vicah. Ker je pa ona kraljica, smo jo dolžni častiti, — kraljica ni navadna žena, kraljica vseh svetnikov pa je samo Marija. Kar se redko nahaja, to človek rad časti. Prednost pa, katero ima sveta Devica izmed vseh ljudi in svetniki, ni samo redka, ampak se nahaja samo pri njej. Iz nepokorščine v raju je nastal ogenj, ki je vsem od žene rojenim užgal madež pregrešnosti; samo Marija je ostala nedotakljiva kakor goreči grm pri gori Horeb. Po nepokorščini v raju je prišla suša, ki je spremenila duhovno
življenje Adamovih otrok v puščavo; ali Marija, »korenina iz Je-sejevega rodu« je ostala vedno zelena. Ali nismo torej dolžni, Marijo zarad njene svetosti, zarad njenih posebnosti častiti?
Pa to še ni vse. Pomislimo samo, da nam je tudi po Mariji došlo zveličanje. Brez Marije bi ne bilo jaslic v Betlehemu, kjer se je rodil Zveličar; brez Marije bi ne bilo križa na Golgoti, kjer nas je odrešil Zveličar. Dragi v Kristusu, tu ne more zadostovati navadno češčenje, tu ne zadostuje podobe postavljati, altarje ji zidati — več moramo storiti. Iz svojega srca naj si slehrni naredi oltar, nanj naj postavi podobo najsvetejše Device ter prižge lučice pravega češčenja. To je dolžnost vsakega. — Kdor bi mislil, da je Marijino češčenje samo kinč, samo venec, ki se ovija okrog okvira krščanstva, da ž njim dobi več življenja, ta bi se zelo motil. Nikakor ne, Marijino češčenje je zapoved, katero je dal umirajoči Odrešenik, ko je rekel sv. Janezu in s tem tudi vsem kristijanom: Glej, tvoja mati. Tako je Marija od Jezusa postavljena nam kot mati! In kaj smo materi dolžni, vemo iz četrte božje zapovedi.
Marija je torej vredna našega češčenja, pa tudi naše češčenje mora vredno biti Marije.
Če štejemo Marijine častilce po številu svetinj, podobic, ška-pulirjev in romarjev, jih ni ravno malo; če ji pa štejemo po čednostih čistosti, ponižnosti, pokorščine, ljubezni do bližnjega in uda-nosti v voljo božjo — potem se skrči to število, kakor Gedeonovi vojaki, kateremu jih je od dvaintrideset tisoč ostalo samo še tri sto.
Če hočeš, prijatelj moj, Marijo vedno častiti, posnemaj njene zglede. Če skrbno varuješ zaklad sv. čistosti, če marljivo delaš v svojem poklicu, če v miru živiš z Bogom, sam seboj in s svojim bližnjim, če si prijatelj molitve, potem je tvoje češčenje Matere božje pravo. — Tako je živela Marija. V svojih mladih letih je tiho in mirno delala in molila in sveta zgodovina iz tega časa o nji ne pove druzega, kakor da je bila pobožna Devica. Seveda je s tem vse povedano.
Ako si torej ponižen, brez napuha in umazane sebičnosti; ako se tudi tedaj upogneš, kadar misliš, da imaš pravico ugovarjati, potem si vreden častilec Matere božje. — Če boš svojim sovrstnikom dajal lep zgled, kakor ga je Marija dajala v svoji mladosti v Nazaretu; čc boš postrežljiv, kakor je bila Marija proti sorodnici Elizabeti; če boš pri Bogu molil za svojega bližnjega, kakor Marija na ženitnini v Kani Galileji, — potem Marijo vredno častiš.
Otroci so včasih zelo podobni svojim materam — po zunaj-nosti. Marija je naša mati, bodimo ji podobni — po duhu. Prizadevajmo si to postati, ona nam pomaga, ona prosi za nas; saj je ona tudi »Mati milosti božje.«
Ali vas je potreba, dragi v Kristusu, po vsem tem še spodbujati k češčenju kraljice vseh svetnikov? Samo na kratko še rečem: Ako hočete časno in večno srečni biti, morate Marijo ča-stiti. Po nji morete dobiti vse: Veselje do molitve — ona je »posoda vse svetosti;« odpuščenje grehov, — ona je »pribežališče grešnikov;« tolažba v nadlogah, — ona je »tolažnica žalostnih;« svetost življenja, — ona je »Kraljica vseh svetnikov«. Vse to morete od nje doseči, samo na to morate gledati, da ne pustite v vaša srca tistega, katerega ima Marija pod svojo mogočno peto. Amen.
P. H.
Šestnajsta nedelja po binkoštih. (Praznik Marijinega imena.)
I. Naš Gospod Jezus Kristus.
XXXIX.
Ko je šel Jezus v hišo nekega višjega farizeja v soboto kruh jest, so oni gledali nanj.	Luk. 14, 1.
Neko pravilo prave modrosti pravi, da se tudi od nasprotnika lahko naučimo kaj dobrega, ako namreč opazujemo njegovo napačno vedenje in se je skušamo sami pri sebi obračati na dobro, pravo stran. To prekoristno pravilo si lahko v prid obračamo že pri prvih besedah današnjega sv. evangelija, ki nam sporoča, da so farizeji gledali na Jezusa. Vsi vemo, da ti zviti sovražniki Jezusovi niso gledali nanj iz dobrega namena, marveč le zato so gledali na vsako njegovo stopinjico in pazili na slehrno njegovo besedico, da bi mogli kje kako napačnost zapaziti pri njem, da bi mu jo zlobno očitali in ljudstvo hujskali proti njemu. Tudi to dobro vemo, da je bilo zastonj vse to njih oprezovanje; zakaj pri Jezusu nikdar nikjer in nikoli ni moglo nič napačnega opaziti tudi najbistrejše sovražnikovo oko; pri Najsvetejšem ni bilo niti sence najmanjšega zla, pač pa so odsevale iz njegovega božjega Srca vso čednosti v največji popolnosti.
Predragi, posnemajmo Jezusove sovražnike, posnemajmo zlobne farizeje ▼ tem njih dejanju, nikakor pa ne v njih zlobnem namenu. Imejmo tudi mi vedno odprto oko in noč in dan pogledujmo za Jezusom: preiskujmo skrbno njegove misli in želje in svete namene; pazimo zvesto na slehrno besedo, ki pride iz njegovih božjih ust, in radi premišljujmo dela njegove vsemogočnosti in dobrotljivosti. Vse to pa zato, da bi vedno bolj spoznali, ljubili in posnemali svojega božjega Zveličarja; saj nas je sam, kakor smo videli v zadnjem premišljevanju, tako ljubeznivo vabil: Učite se od mene! S tem svetim namenom me zopet danes zvesto poslušajte, ko vam razložim prelepo priliko o usmiljenem Samarijanu in Jezusov obisk v hiši Lazarjevi.
I.	Zadnjič ste slišali nauke, katere prištevam najprisrčnejšim naukom Jezusovim, zlasti ganljivi opomin: Učite se od mene, ker jaz sem krotak in iz srca ponižen! Videti je, da so segali taki nauki prav do srca vsem poslušalcem, ne le samo apostolom in učencem. Besede o Jezusovem jarmu in bremenu ter besede: Veselite se, da so vaša imena zapisana v nebesih, so dale marsikaj misliti tudi farizejem, kakor vidimo iz nadaljnega pripovedovanja.
Neki učenik postave je vstal in Jezusa vpraša, da bi ga skušal; n Učenik! kaj naj storim, da bom zadobil večno življenje ?“ On pa mu je rekel: „Kaj je pisano v postavi? kako bereš?" — On je odgovoril in rekel: „Ljubi Gospoda svojega Boga iz vse svoje duše, in iz vse svoje moči in iz vse svoje misli; in svojega bližnjega kakor sam sebe." — In mu je rekel: „Prav si odgovoril; to stori in boš živel." On pa je hotel sam sebe pravičnega delati in je rekel Jezusu ■ „Kdo pa je moj bližnji?“ — Jezus pa je odgovoril in rekel:
„Neki človek je šel od Jeruzalema v Jeriho in je prišel mej razbojnike, kateri so ga tudi oropali in z ranami obdali ter so šli in ga pustili na pol mrtvega. Primerilo se je pa, da je neki duhoven šel po tistem potu; in ga je videl in je memo šel. Ravno tako je tudi levit, ko je prišel na to mesto in ga videl, memo šel. Neki popoten Samarijan pa je prišel do njega in, ko ga je videl, se mu je v srce smilil. In je pristopil in mu obvezal rane in je vlil vanje olja in vina, in ga je posadil na svoje živinče, ter ga peljal v gostilnico in ga oskrbel. In drugi dan je vzel dva denarja in ju je dal gostilničarju in je rekel: „Skrbi zanj in, kolikor boš več izdal, ti bom jaz nazaj gredč povrnil."
Kateri teh treh se ti zdi, da je bil bližnji tistemu, ki je prišel mej razbojnike? On pa je rekel: „Tisti, kateri mu je usmiljenje storil.u In Jezus mu reče: »Pojdi, in stori tudi ti tako!*
Dolgo in težavno je učenje s samim poukom, kratko in izdatno pa z zgledi. To pravilo modrih učiteljev vidimo posebno tukaj prekrasno uporabljeno. Ker je hotel učenik postave Jezusa skušati, mu Jezus ni hotel naravnost odgovoriti, marveč v zgodbi; pa tudi zato si je izbral tak zgled, da je ob enem stari judovski postavi, z mrtvimi črkami pisani in s še bolj mrtvimi besedami razlagani, nasproti postavil krščansko postavo, ki se razodeva v blagem življenju in plemenitem dejanju. Zgodba ta je tako lepo osnovana in vsem okoliščinam, kakor tudi namenu, ki ga hoče doseči Gospod, tako primerjena, da se nam zdi, kakor bi ne imeli prilike pred seboj, marveč resnično dogodbo.
1. Iz Jeruzalema v Jeriho je skoro en dan hoda. Pot se vije med gorovjem po samotnih soteskah, kjer so se od nekdaj radi potikali roparji in zločinci. Potovanje ondot torej ni le težavno, marveč tudi zelo nevarno.
Jezus govori kar splošno o »nekem človeku«. In že s tem, da ne naznani njegovega stanu, ne drugih njegovih družinskih zadev, pokaže precej v začetku, da prava ljubezen ne dela nika-koršnega razločka glede na osebo in stan. In nasprotje se še lepše pokaže, ker nam navede dva moža, ki bi imela pred vsemi drugimi v deželi najbolj goreti za izpolnjevanje zapovedi božjih, pa je tako sramotno zanemarita. Zakaj da sta levit in judovski duhoven tako zelo hitela, nam ne povč sv. pismo. Ker pa vsaka reč najde svoj izgovor, si ga tukaj tudi lahko uganemo. Prvo, kar je tako zelo pospešilo njune noge, da sta tako hitela memo nesrečnega ranjenca, je bila gotovo skrb za lastno življenje, je bil strah pred roparji; kar se je temu zgodilo, sta si utegnila misliti, to se tudi nama lahko pripeti. Tudi sta si lajšala vest s tem, da zdatne pomoči mu itak ne moreta dati, da bota pozneje, ko prideta do ljudij, opozorila na nesrečnika, da se mu pošlje pomoč itd.; a tudi to se ne zgodi. Morda sta si celo mislila v svoji dozdevni pravičnosti, da je bila to pravična kazen za oropanega ranjenca, češ, Bog je pravičen sodnik.
Tudi to ni bilo brez namena, da je Jezus Judoma nasproti postavil Samarijana, kajti sovraštvo mej Judi in Samarijani je bilo večje in hujše, nego mej Judi in pagani. Najboljšega izmed Samarijanov, tako se glasi neko judovsko pravilo, moraš umoriti. Kakor
so pa Judje sodili o Samarijanih, tako so gotovo tudi Samarijani o Judih. Ko je torej Samarijan videl Juda poleg pota v krvi ležati, bi se bil lahko veselil njegove nesreče, ko bi bil sluSal le natorno-narodno čustvo; toda ne, nesrečnež se mu v srce usmili, precej mu tudi v dejanju skaže ljubezen.
Končno vprašanje Jezusovo bi bili skoro drugače pričakovali. Učenik postave je vprašal: »Kdo je moj bližnji, da bi ga namreč ljubil, kakor samega sebe ?« Torej bi se nasprotno vprašanje prav za prav moralo glasiti: Kateremu izmed teh treh je bil oropani in ranjeni popotnik — bližnji, da bi ga bil moral ljubiti, kakor samega sebe? Tudi to ni bilo brez namena in pomena. Ko bi bil namreč drugače vprašal, bi ga bil zviti učenik lahko zavrnil, rekoč: »Tega ne vem ; ravno to sem hotel izvedeti.« Sedaj pa je vjet in na tako vprašanje ne more dati drugačnega odgovora. Temu je še rajše pritrdil, ker je menil, da Samarijani so dolžni ljubezen skazovati Judom, ne pa nasprotno. In sedaj nam je še le prav jasen odgovor: Še ti tako stori! Hotel je Jezus reči: Kakor je Samarijan bližnji Judu, tako naj bo tudi Jud bližnji Samarijanu ter ga ljubi kakor samega sebe.
2.	Razlagala se je že ta ljubeznjiva prilika mnogovrstno. Tu se oziramo na dvojni pomen: na besedni in na višji pomen, ki ga ima prilika.
Po besedi nam pomeni to, kar je hotel Jezus doseči pri poslušalcih, zlasti pri učeniku postave; določno je hotel rešiti načelno vprašanje: Kdo je naš bližnji ? ob enem je hotel pa tudi v prelepem zgledu pokazati, kakšna mora biti ljubezen do bližnjega.
čeravno je bil učenik postave zato prišel k Jezusu, da bi ga skušal, vendar drugo vprašanje: »Kdo je moj bližnji?« ni bilo nepotrebno vprašanje, ker v tem si judovski učeniki niso bili edini. Sploh so učili, da beseda »bližnji« pomeni pravega juda domačina ali pa inozemca, ki se je spreobrnil k judovstvu; drugi so pa meje še ožje postavili, češ, da tudi med domačini je bližnji le prijatelj, ne pa sovražnik. Kako krasno pa je Jezus pokazal v tej priliki, da bližnji naš je prav vsak človek, kor je učenik postave slednjič Bam pritrdil, da je bil usmiljeni Samarijan bližnji nedomačinu, drugovercu, neznanemu, celo sovražniku svojemu!
Razen tega, da mora biti naša ljubezen splošna in ne sme nikogar izločevati, vidimo v priliki prelepo opisane še druge lastnosti, katere mora imeti krščanska ljubezen do bližnjika. Sama-rijanova ljubezen do ranjenca je bila srčna: Ko ga je videl, se
37*
mu je v srce smilil. A samo srčno milovanje Se ne zadostuje ; njegova ljubezen je bila velikodušna: svoje potovanje odloži za dva dni; kar je s seboj vzel za svoje potrebe, mu odstopi, olja in vina, denarja, in še svoje živinče mu prepusti, četudi sam težko hodi, če bi tudi sam moral stradati, da je le pomagano siromaku. Njegova ljubezen je bila postrežlj i va: ni še s tem zadovoljen, da mu da od svojega, marveč mu tudi postreže, kolikor ve in zna, — rane izpira, vliva olja in vina vanje, ter jih obveže, da bi manj skelele in se poprej zacelile; sam ga vzdigne in rahlo položi na živinče in poleg njega stopa, da bi se mu spet ne zgodilo kaj žalega, ker je še tako slab; celo v gostilni ga še noče precej izročiti tujim rokam, sam mu streže prvi dan. Njegova ljubezen j» bila junaška: lahko bi si bil tudi on mislil, kakor poprej judovski duhoven in levit, da je v tem kraju tudi zanj smrtna nevarnost, kaj ko bi se roparji povrnili pa še njega napadli; junaško premaga ta strah, svoje življenje postavi v nevarnost zaradi bliž-njika. Njegova ljubezen je bila stanovitna in zvesta: ni mu dovolj to, kar mu je že sam storil, še za prihodnjost skrbi; da bi ne bil brez postrežbe, plača zanj in obljubi še pozneje plačati, če bi bilo kaj več treba.
3.	Posebno lep pa je višji pomen, ki so ga cerkveni učeniki kaj radi rabili pri svojem pouku. Oni človek, ki je prišel roparjem v roke, je Adam in po njem vse človeštvo. Jeruzalem, mesto na višavi, pomeni v hebrejskem jeziku »mesto miru«, ki ga je vžival Adam v raju nedolžnosti in pravičnosti. Zapustil je nesrečni Adam jeruzalemske višave in se pogreznil v jerihonske nižave. Prišel je med roparje — hudobne duhove; le-ti so ga slekli, vzeli mu belo oblačilo nedolžnosti, milosti božje in prvotne pravičnosti, v kateri se je poprej lesketal ljubljenec — otrok božji! S tem še nezadovoljni, so ga tudi hudo ranili: njegov um je otemnjen, njegova volja tako oslabljena, poprej tako blago srce vse spremenjeno; telo slabotno, bolehno, vse nadložno, — oh, ves, ves je ranjen na duši in na telesu! Ranjena je njegova glava z napuhom, njegovo čelo s predrznostjo, oko z nevoščljivostjo, noge in roke z lenobo itd.; ranjen jo bil ves človek z osatom in trnjem trpljenja, bolezni, nadlog itd. Res najboljši izraz za njegov prežalostni stan je beseda »napol mrtev«. Ni bil sicer popolnoma mrtev, ker njegove natorne moči, um in volja, ga še niso zapustile; vendar je bil po izgubi čeznatornih darov tako zelo udarjen, da si sam ni mogel pomagati, da sam ni mogel več vstati, res — napol mrtev je ležal.
V takem žalostnem stanju ga najdeta duhoven in levit. Po razlagi mnogih učenikov nam pomenita ta dva moža paganske modrijane pa voditelje izraelskega ljudstva. Pa-ganski modrijani so čutili gorje padlega človeštva in v svojih spisih tudi milovaje opisovali, a zdravila za bolno in ranjeno človeštvo niso poznali; mnogi so celo rane še shujšali z napačnimi zdravili. Tudi duhovstvo starega zakona ni moglo napol mrtvega človeštva obuditi k popolnemu življenju. Sv. Krizostom piše: Niti duhoven Aron po svojih daritvah, niti njegov brat, levit Moses, po postavah stare zaveze, katero je oznanoval, nista mogla človeštva rešiti iz nadloge. Vse daritve in vse naprave stare zaveze so kazale od daleč na prihodnjega Odrešenika, a rešilne same še niso bile; kolikor so imele veljave, so jo imele le z ozirom na prihodnjega Odrešenika. Preroki so sicer kazali v prelepih prerokbah rešenje sveta, — toda od daleč v prihodnjosti, sami tudi še rešenja niso mogli dati.
Tako je preteklo tisoče let, — napol mrtvo je ležalo človeštvo, gledala sta njegovo gorjč duhoven in levit, — modrijan paganski, svečeniki in učeniki izvoljenega ljudstva, — pa sta memo šla!
Ali bo Človek vedno ostal brez pomoči, ali bo vedno ležal v nezavesti in omotici ? Ali je ne bo dobrotne roke, da bi ga vzdignila, rešila ? — O da, pride, pride tako dolgo zaželeni! Že angel naznanja njegov prihod; nebeški glasi ga že napovedujejo: usmiljeni Samarijan — Jezus Kristus — je zapustil nebeški Jeruzalem in s svojim prečudnim včlovečenjem se je približal v jerihonske puščave — v solzno dolino našo! Pristopil je k ranjenemu popotniku, približal se mu je, ker je vsprejel človeško natoro in razen greha postal v vsem njemu enak: Beseda je meso postala in prebivala med nami. Ne le en dan, marveč triintrideset let si je dal opraviti z ranjencem ; prevzel je neizmerne skrbi in težave zanj, odpovedal se je vsem radostim in častem, slednjič dal še življenje. Olja in vina je vlival v rane: olja svojih tolažilnih naukov in vina svoje presvete rešnje krvi in svojih milostij; rane obvezuje bolniku, ker mu s svojimi milostmi daje moč, da se grešne rane zacelijo, da greh zapusti in se poboljša.
Vendar, kaj bi bilo pomagalo, ko bi bil nebeški Samarijan človeštvu sicer rane obvezal in ohladil z oljem in vinom, ko bi ga bil pa v puščavi prepustil samemu sebi? Toda tega ni storil; Usmiljeni Samarijan, naš Zveličar, ki je svoje ljubil, ljubil jih je
do konca! Sam nam je pripravil gostilno, gostilno prelepo in obširno za vse bolno človeštvo, — namreč sveto cerkev, in go-stilnik, kateremu je izročil svoje bolnike, je njegov namestnik sv. Peter in ž njim vsi škofje in mašniki. Izročil mu je dva denarja : oblast, njegov božji nauk oznanovati in oblast sv. zakramente deliti. O, v tej prelepi gostilni je obilno preskrbljeno za vse, karkoli potrebujemo, da bi zacelili vse rane ter mogli popolnem zdravi so povrniti v nebeški Jeruzalem. Da, pripravljen je še več dati, ko bi ne zadostovala ta dva denarja, nauk in milosti svetih zakramentov, še s čudeži in nenavadnimi milostmi hoče na pomoč priti; tudi z odpustki hoče ozdraviti še takorekoč poslednje bolečine in slabosti. Ko je Zveličar vse tako lepo poskrbel za človeštvo, zapustil je svet, da gre zopet nazaj v nebesa; poprej pa je obljubil, da bo zopet prišel ter poplačal ves trud. To se bo zgodilo na sodnji dan; takrat bo sveta cerkev nehala biti gostilnica in bolnišnica, spremenila se bo v zmagovalno cerkev v slavi in sreči nebeškega Jeruzalema.
II. Potlej je šel Jezus zopet dalje proti Jeruzalemu in prišel je v vas Betanijo, ki je tri četrt ure oddaljena od Jeruzalema. Neka žena, Marta po imenu, ga je vsprejela v svojo hišo. Imela pa je sestro, ki se je imenovala Marija. Marija je, sedeč pri nogah Jezusovih, poslušala njegove besede. Marta pa si je dala mnogo opraviti s postrežbo. Pristopi torej in reče: »Gospod, kaj ti ni mar, da me pušča sestra samo streči? Reci ji torej, naj mi pomaga!« Gospod ji odgovori: »Marta, Marta! skrbna si in si mnogo prizadevaš; ali le eno je potrebno. Marija si je izvolila najboljši del, kateri ji ne bo odvzet.«
Da bomo mogli to lepo dogodbo prav ceniti, postaviti se moramo, — na kar sem vas že nekaterikrat opozoril, — na stališče onih oseb, katerim se je to primerilo. Le mislite si, da bi se v naših dneh kaj takega primerilo kaki prav dobri bogoljubni družinici, da bi jo Jezus sam obiskal s svojimi apostoli in učenci! Oj, koliko iZnenadenje, kolika nepopisna sreča bi bilo to za blago družinico; nikdar več bi ne mogla pozabiti kaj takega. Pač bi taki dobri ljudje vse storili, kolikor bi bilo v njih moči, da bi Jezusa prav počastili. Sedaj si pa lahko mislite, koliko veselje je bilo v Lazarjevi hiši, kolikorkrat je prišel Jezus. O Lazarju, ki se imenuje v drugi priliki ljubljenec Jezusov, so sedaj nič ne omeni, bržkone jo bil odsoten; evangelij nam le popisuje, kako sta si trudili sestri Marta in Marija, da bi po vrednosti počastili božjega Zveličarja.
Marta je bila starejša, in bržkone je bila hiša njena last, vsaj bere se tako, da je Marta vsprejela Gospoda v svojo hišo. Kot gospodinja se tedaj pred vsem trudi, da bi Gospodu postregla dostojno, prav sijajno. Marija pa takorekoč pozabi na vse drugo ter misli le na to nedopovedljivo srečo, da je sedaj v hiši veliki čudodelnik, vsemogočni Bog, neskončno sveti Sin božji; njeno stanovanje je sedaj res posvečena kapelica, hiša božja. (Zdelo se ji je res prav tako, kakor je Jezus pozneje sam rekel, ko je stopil v hišo Cahejevo: Danes je tej hiši zveličanje došlo.) Ponižno sede k nogam Jezusovim ter pazi, da bi ne izgrešila nobene besede, ki pride iz božjih ust Jezusovih. — Torej obe bi radi ustregli Jezusu, vsaka po svoje, in Jezus pohvali to dobro voljo. Jezus posvari sicer Marto, pa blagohotno, z nekim zadovoljstvom, kar se vidi že v tem, da ponavlja njeno ime, rekoč: Marta, Marta! Nikakor je ne graja zarad postrežbe same, saj bi bilo neolikano, celo žaljivo, ko bi drugače delala; graja le nekatere pretiranosti v tej postrežbi, češ, da preveč hiti in da je preveč v skrbeh; potlej pa tudi, da je preobširno zasnovala svojo postrežbo, da hoče pripraviti vse presijajno, da pretirava. Četudi mu je všeč Martina postrežba, vendar le še bolj pohvali Marijo, češ, da si je boljši del izvolila. Obe sestri nas učita, kako moramo Jezusu služiti: z delom in z molitvijo, ah s službo božjo sploh. Prvo je, da poskrbimo za svojo dušo, potlej pridejo na vrsto druga opravila — stanovske dolžnosti. Tudi te moramo opravljati iz dobrega namena, iz ljubezni do Jezusa, saj je tudi Marta delala zavoljo Jezusa, da bi njemu boljše postregla. »Delaj in moli 1« v tem je na kratko opisano življenje pravega katoličana. To dvoje je združeval tudi Jezus sam in Marija Devica, zato se bere ta evangelij na praznik Marijinega vnebovzetja; to dvoje združujmo tudi mi, saj nas k temu vsak dan zvonovi opominjajo, ker tudi ob posvečenju zvonov se bere ta evangelij. To dvoje: moliti in delati se pa tudi pravi nositi Kristusov jarem, Kristusovo breme in za poštene ljudi je Jezusov jarem sladak in njegovo breme lahko.
Dobro si zapomnite nauke, katere nam dajeta te dve srečni svetnici, Marta in Marija; a tem pridenite še one, katere nas uči prelepa prilika o Samarijanu: bodimo tudi mi v življenju pravi Samarijani svojemu bližnjiku vsak po svoji moči, saj smo se danes zopet prepričali, da se s tem prav posebno prikupimo Jezusovemu premilemu Srcu. Samarijan je imel s seboj olja in vina, denar in živinče.
Preskrbimo si tudi mi v obilnosti vsega tega za svoje zemeljsko potovanje: olja blagosrčnosti, blagodušnosti in sočutnosti do bliž-njika; vina krepčujočih, vedrilnih in razveselilnih besedij in del; veliko denarja molitve, in odkritosrčnih želja, prav veliko dobrega storiti ljudem, s katerimi pridemo kaj v dotiko v življenju; prav posebno pa močno živinče krotkosti, potrpežljivosti in vztrajnosti.
—	Po drugi strani pa, ker vemo, da je oni usmiljeni Samarijan
—	naš premili Jezus sam, ga zaupno prosimo, naj nam zaceli
naše dušne rane, pa tudi sami pridno rabimo dvojni zaklad, ki ga je zapustil svoji sveti cerkvi: Jezusove nauke in milosti. Tako ga smemo mirno in z veseljem pričakovati, kadar zopet pride — nas sodit ob zadnji uri in na sodnji dan. Amen.	a. Kržič.
2. Ime Marija — naša tolažba v življenju in ob smrtni uri.
In Devici je bilo ime Marija.
Luk. 1, 27.
Dobri otroci se veselijo godu svojega ljubega očeta in ljube matere ter jima voščijo srečo. Tudi prijatelji se veselijo godu svojega prijatelja ter mu čestitajo k imendanu. Tako je tudi god pre-blažene Marije Device vesel dan za vse tiste, ki po detinsko ljubijo in časte Marijo, svojo nebeško mater. In res, katero pravo krščansko srce bi se ne veselilo pri tem imenu, ki je v zvezi s toliko veselimi spomini in z vsem našim odrešenjem !
V zgodovini človeštva nahajamo veliko imen, ki se z začudenjem in spoštovanjem imenujejo, ker so ljudje teh imen storili velike reči na svetu in se odlikovali s svetostjo, z učenostjo ali s srčnostjo. Pa vsa ta imena prekosi Marijino ime, ki ga danes slovesno obhajamo. Zakaj ime Marija je veselje angelov, tolažba ljudi na zemlji in strah hudobnih duhov v peklu. V nebesih, na zemlji in pod zemljo ima to ime za presvetim Jezusovim imenom največjo veljavo. Kar sv. pismo pravi v hvalo presvetega imena Jezusovega: Tvoje ime je izlito veselje, to po pravici obračajo cerkveni učeniki na presveto ime Marija. Tudi ime Marija je izlito olje, pravi sveti Epiianij, »v katerem se ozdravljajo vse telesne in dušne rane«. Kakor olje pri telesnih ranah, tako je Marija pomoč in tolažba v vseh zadevah našega življenja; to je naša tolažba v življenju in ob smrtni uri. In ravno o tem vam hočem danes govoriti, namreč da je ime Marija I. naša tolažba v življenju in II. naša tolažba ob smrtni uri.
1.	Naše življenje na zemlji je popotovanje v hišo večnosti; pa to popotovanje je polno nevarnostij, težav in britkostij. Po pravici imenujemo našo zemljo solzno dolino; zakaj le preveč je žalostnih zadev na svetu. Vendar v vseh je ime Marija naša tolažba. Ime Marija je naša tolažba
1 v trpljenju in v nadlogah. Kdo bi le mogel našteti vsa trpljenja, s katerimi je napolnjeno naše življenje? Bolezni, potreba in revščina, preganjanje in mnogotere nesreče in britkosti stiskajo mnogokrat človeška srca. Vsi ljudje, naj bodo stanu kateregakoli, imajo svoje težave in britkosti, in še celo taki, o katerih mislimo, da so srečni, niso brez skrbij in britkostij, in marsikateri, ki si s težkim delom in v potu svojega obraza komaj služi vsakdanji kruh, bi ne hotel menjati s takim, ki je bogat in na videz srečen, ko bi mogel vedeti za vse njegove skrbi in težave. Vsakdo ima svoje težave, in vedno veljajo besede, ki jih je izgovoril pobožni Job : Človek, rojen od žene, le kratek čas šivi in je napolnjen z mnogimi nadlogami. (Job. 14, 1.)
Vendar nikar ne omagujmo; ime Marija je naša tolažba v trpljenju. Saj jo imenujemo v njenih litanijah »tolažnico žalostnih«. Že takrat, ko je živela še na zemlji, je bila ljubezniva in usmiljena do zapuščenih, koliko bolj je sedaj, ko srečna kraljuje v nebesih, ko še vse bolj pozna nadloge in britkosti človeških otrok! Saj je ona naša mati, in ali more skrbna mati pozabiti na svoje otroke ? Brez števila veliko žalostnih src je že potolažila; to nam spričujejo hvaležni spominki na njenih božjih potih. Zato pravi sv. Alfonz Ligvorijan: »Če kdaj težavna misel prinese grenkost v srce, samo ime Marija prežene vso britkost.«
Če pa nam ne pride vselej očitna in prečudna pomoč v trpljenju, pa nam Marija sprosi milost potrpežljivosti in vdanosti v voljo božjo, s katero si služimo nebesa, in to je še več vredno kot rešenje v trpljenju, zakaj trpljenje na zemlji je kratko, veselje pa večno v nebesih.
2.	V tem življenju pa nas ne obiskujejo le samo trpljenje in britkosti, ampak še bolj nas nadlegujejo mnogotere skušnjave, ki nas po-gostoma napadajo. Vsakdo je skušan, kadar je od svojega poželjenja vlečen in vabljen, piše sv. apostol Jakob. In sv. apostol Peter pravi: Hudič, vaš zoprnik, hodi okoli kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Meso, svet in satan nam napravljajo brez števila skušnjav, in mi tako slabotni in omahljivi — kako hitro se
damo premagati brez višje pomoči! Pa glejmo na Marijo, njeno ime je naša tolažba v skušnjavah. Zakaj spominja nas na tisto visoko gospo, katero sveta cerkev po pravici imenuje pomoč kri-stijanov. Brez števila imamo zgledov, ki nam pričajo, kako je Marija pomagala svojim služabnikom, da so premagali vse skušnjave, kakor n. pr. sv. Alojzij, sv. Stanislav, sv. Frančišek Sal. i. t. d. Zadosti je, le misliti na Marijo, le klicati na Marijo, in že je skušnjava premagana. Zato piše sv. Bernard: Če se vzdignejo viharji skušnjav, misli na Marijo, kliči Marijo na pomoč, če te bo ona držala, ne boš padel. Ali ravno to je žalostno, da marsikateri nočejo klicati v skušnjavah Marije na pomoč, nočejo Marije častiti, zato tako žalostno padejo.
3.	Marijino ime je poslednjič tudi tolažba pri hudi, nepokojni in pekoči vesti. Najdejo se ljudje, ki so se že tako globoko pogreznili v blato pregreh, da se jim skoro nemogoče zdi, izkopati se iz taistih. Začno že obupavati nad milostjo božjo in svojim zveličanjem. Strašno jih peče vest pri tej obupljivoBti. O huda, nepokojna vest — to je nekaj strašnega! Milost božja se človeku umakne, in zdi se mu, da vidi že odprt pekel, da ga pogoltne vsak trenutek. Ali tudi tukaj, ko je na videz vse upanje zginilo, je zopet ime Marija še naša tolažba. Koliko zgledov imamo o velikih grešnikih n. pr. o Mariji Egiptovski, Andreju Korzinskem i. t. d., katerim je Marija pomagala, da so se srečno izkopali iz grehov in postali še svetniki! Zato piše zopet sv. Bernard: Če si, o človek, zaradi velikosti grehov ves prestrašen, če si zaradi hude vesti ves zmešan, če se pred ojstro sodbo božjo ves treseš, in se začenjaš že v obupanje pogrezovati: o misli na Marijo, kliči jo na pomoč... če te bo ona varovala, ona za-te prosila, boš srečno prišel do milosti božje.
Tako jo Marijino presveto ime res naša tolažba v trpljenju, v skušnjavah in dušnih britkostih tega življenja; kličimo jo torej v vseh potrebah življenja na pomoč, in dosegli bomo tudi pomoč in tolažbo. — Pa ime Marija ni le naša tolažba v življenju, ampak posebno tudi ob naši smrtni uri.
II. Smrt je kazen greha, in zato je tudi smrtna ura grenka. Vendar ime Marija je naša tolažba v vsem tistem, kar dela smrt grenko. Ime Marija je naša tolažba
a) pri misli na negotovost osode, ki nas čaka. To dobro vemo, da bomo šli v večnost, ali tega ne vemo, kaj nas čaka v večnosti. Vemo namreč, da je večnost dvojna, ena
polna veselja in sladkosti, druga polna trpljenja in bolečin. Vemo to, da trenutek smrti odloči, ali se bomo z angeli in svetniki vekomaj veselili, ali pa s hudiči in zavrženimi vekomaj jokali v peklu. O to je strašno, zato so se celo svetniki pred smrtjo tresli. Kaj pa mi ? — Kaj nas bo moglo obdržati in podpirati, da ne bomo obupali? Ime Marija je naša tolažba, ker nas opominja, da je Marija posebna pomočnica in mati umirajočih. Marija se je že toliko trudila v našem življenju, da bi nas pridobila za svojega božjega Sina, kaj bo še-le storila v tej poslednji odločilni smrtni uri, da bi ne bila izgubljena nad nami predraga kri njenega božjega Sina? Marija se je že tolikrat prikazala umirajočim ter jih tolažila, vendar zapomnite si pa, da le takim, ki so jo v življenju po detinsko častili in ljubili.
b) Strašna je smrtna ura tudi zaradi skušnjav peklenskega satana. Zakaj peklenski satan pride po besedah sv. pisma z veliko silo, da bi dobil v oblast ubogo dušo. Zato napravlja vse mogoče skušnjave, sedaj zoper vero, sedaj zoper upanje, ali zoper čistost i. t. d. Kaj more človeka takrat podpirati, da ne omaga? Ime Marija je zopet umirajočemu tolažba, zakaj spominja ga tiste mogočne Gospe, ki je peklenski kači glavo strla. Ako Marijo goreče častimo in ljubimo, pravi sv. Antonin, nam bo ona ob smrtni uri stala na strani, in kjer se ona prikaže, bežijo vsi peklenski duhovi od smrtne postelje, če je Marija z nami, kdo je zoper nas? Zato častimo in ljubimo goreče Marijo Devico, in srečno bomo prestali poslednjo vojsko, vero bomo ohranili, v upanju bomo vtrjeni in v ljubezni do Boga ostali stanovitni. To je skusilo brez števila veliko zvestih Marijinih služabnikov.
cj Strašna in grenka je poslednjič smrtna ura zavoljo strahu pred božjim sodnikom. Še celo svetniki, sv. apostol Pavel, sv. Hijeronim in mnogi drugi so se pred njim tresli. In po pravici se moramo tresti pred božjim Sodnikom. Zakaj Bog presoja naše dejanje in nehanje vse drugače, kakor navadno mi sodimo. Mi sodimo po svoji lastni ljubezni, Bog pa sodi po besedah sv. evangelija. Mi vidimo le zunanje, Bog pa presojuje naše najskrivnejše misli, želje in namene; on bo sodil, pravi sveto pismo, svet po pravici in ljudstva v svoji resnici. (Ps. 95, 13.)
Pač imamo torej vzrok se bati božjega Sodnika. Vendar ime Marija je tudi tukaj naša tolažba; saj nas opominja to ime na tisto gospo, ki je naša mati in mati našega Sodnika. Ona bo za
nas prosila, mu bo svoje bolečine stavila pred oči in ga opominjala na to, kar je Jezus sam pretrpel zavoljo našega odrešenja. In če bo ona prosila za nas, kako bi ji mogel Jezus odreči njeno prošnjo ? Zato pravi zopet sv. Bernard: Ako se treseš od strahu pred bošjo sodbo, in se začneš še pogrezovati v brezno šalosti in obupanja, o misli na usmiljenje in ljubezen Marije Device, kliči jo na pomoč in boš rešen.
Ime Marija je tedaj naša tolažba ob naši smrtni uri; zato tudi sv. cerkev umirajočim to ime tako pogostoma poklada na jezik. Z imenoma Jezus in Marija na jeziku so umrli skoro vsi svetniki. Zato pravi sv. Bonaventura: Častitljivo in prečudno je tvoje ime, o Marija! Zakaj tisti, ki ga kličejo na pomoč, se ne boji v smrtni uri; pri klicanju tvojega imena se trese hudobni duh.
Iščimo torej, preljubi, svoje tolažbe v presvetem imenu Marija. Zakaj, ako Marijo po detinsko častimo in ljubimo, bo Marija naša tolažba v življenju in ob smrtni uri. Ali ni torej prav, da vas tolikrat vabimo in spodbadamo k češčenju preblažene Device Marije? Ali ni prav, da zlasti mladino, ki je v največji nevarnosti biti popačena, vabimo v Marijino družbo? Zakaj to je poglaviten namen Marijine družbe, po besedah papeža Benedikta XIV., Marijo prav častiti in kedaj srečno umreti. Kako hudobno ravnajo tisti očetje in drugi, ki odvračujejo mlade ljudi od Marijine družbe! Veliko več ljubimo in častimo Marijo Devico, skazujmo se ji kot zvesti otroci, potem se nam bo tudi Marija skazovala kot naša skrbna mati in bo za nas prosila v življenju in ob naši smrtni uri. Amen.	j. Kerčon.
Sedemnajsta nedelja po binkoštih.
I. Naš Gospod Jezus Kristus.
XL.
Ko so bili farizeji zbrani, jih je Jezus vprašal, rekoč: »Kaj se vam zdi o Kristusu, čigar sin je?c Mat. 22, 41. 42.
Ko bi danes Jezus tako stopil mej nas, ki smo se zbrali tukaj v njegovem svetišču, kakor je nekdaj (po sporočilu današnjega sv. evangelija) stopil mej zbrane farizeje, in bi nam zastavil isto vprašanje, gotovo bi mi vse drugače odgovarjali. Ko bi nas
vprašal mili Jezus: »Kaj se vam zdi o Kristusu ?« bi mu vsi srčno odgovorili: »Nič se nam ne zdi, marveč mi trdno verujemo. Besedica : samo »zdeti se«, v verskih rečeh pri nas nima nobenega pomena, marveč mi tako govorimo, kakor je: mi verujemo, mi smo prepričani, mi vemo — in smo pripravljeni za to svoje ne-omahljivo prepričanje tudi življenje dati: »Ti si Kristus, Sin živega Boga; ti si Stvarnik nebes in zemlje; ti si naš Gospod, ki kraljuješ z Očetom in svetim Duhom od vekomaj do vekomaj; ti si naš Odrešenik, Bog in človek skupaj; ti si nas neskončno pravični Sodnik, ki boš vse svoje zveste služabnike poplačal z večnim rajskosrečnim življenjem, upornike pa seveda tudi po pravici kaznoval z neugasljivim ognjem v večnem peklu!« Kaj ne, tako ali enako bi mi odgovorili božjemu Zveličarju, ko bi nas tako vprašal, kakor farizeje. Pa saj tudi tako, ko nas nič ne vpraša, mu vsak dan zatrjujemo to svoje prepričanje, ko molimo apostolsko vero; le žal, da se premalo zavedamo svoje vere, da nekakšno preveč spi. In zlasti zato, da bi svojo vero v Jezusa vzbudili, zato premišljujemo letos natančnejše Jezusovo življenje ; zakaj če bo živa vera v Jezusa Kristusa v našem srcu plamtela in žarela, nam bodo silno lahke vse naše druge dolžnosti. S tako živo vero torej poslušajte zopet danes moj govor o našem Gospodu Jezusu Kristusu!
I. Iz Betanije, kjer se je Jezus mudil v hiši Lazarja, Marije in Marte, je šel v Jeruzalem, ker se je bil mej tem približal praznik šotorov. Ta praznik, ki se je pričel v prvi polovici oktobra, je trajal cel teden. Ob tem praznovanju so se judje spominjali potovanja svojih očetov po puščavi in vseh dobrot, katere je Bog tam skazoval izraelskemu ljudstvu. Zato so zapustili tiste dni svoja stanovanja in so bivali pod šotori, ki so si jih narejali iz zelenja v Jeruzalemu in krog Jeruzalema, po trgih in ulicah, celo po plošnatih strehah. Vsako jutro po jutranji daritvi je šel duhoven z zlatim vrčem vode zajemat k studencu Siloe, ki je izviral ob znožju tempelskega hriba, ter jo je nesel skozi tako zvana vodna vrata v znotranji preddvor, kjer je stal darilnik za žgalne darove. Tukaj so vodo zmešali z vinom in zlili v dve na altarju stoječi srebrni posodi. Ko je šel duhoven po preddvoru, je pel kor duhovnov in levitov besede preroka Izaija (12, 3.): Z veseljem boste zajemali vode iz studencev Zveličarjevih.
Ti obredi so najprej ljudi spominjali onega čudeža v puščavi, ko je Bog ljudstvo napajal z vodo iz skale. Po razlagi
pismarjev so bili pa tudi podoba obilnih milostij, ki jih bo Mesija razlival na svoje ljudstvo. Ta pomen je kazalo že ime onega studenca, ker Siloe pomeni toliko kakor »Poslani.« Tudi sta bila postavljena dva svečnika, na katerih se je zvečer prižgala luč, kot znamenje ognjenega oblaka, kateri je Izraelcem pot kazal v puščavi. Poleg tega se je še veliko daritev darovalo v templu in v znamenje veselja so v rokah nosili zelene vejice pri procesiji okrog oltarja, * Noben praznik se ni tako veselo praznoval kakor ta, ker se je ob tej priliki obhajal konec žetve.
Ob tem prazniku se je že pokazalo veliko nasprotje mej farizeji in Jezusom in že se je slišal glas o moritvi. Tudi mej ljudstvom se je kazalo različno mnenje. Že precej v začetku praznikov, še predno je prišel Jezus v Jeruzalem, je začelo vreti. Sveti evangelist Janez namreč sporoča: »Judje so ga iskali o prazniku in so rekli: »Kje je on?« In mej ljudmi je bilo na tihem veliko govorjenja zavoljo njega. Zakaj nekateri so rekli: »Dober je«; nekateri pa so rekli: »Ni tako, marveč ljudi zapeljuje«. Vendar pa ni nihče očitno o njem govoril zavoljo strahu pred judi t. j. pred velikim zborom.
Kadar je pa p r a z n i k na pol minil, je šel Jezus v tempel in je učil. In judje so se čudili, rekoč: »Kako ume on pisma, ker se ni učil ?« (namreč pri farizejih) Hoteli so s tem reči, da nima pravice, pooblaščenja, da bi učil v templu, Jezus pa jim odgovori: Moj uk ni moj, ampak tistega, kateri me je poslal. Ako hoče kdo storiti njegovo voljo, bo spoznal iz uka, ali je iz Boga, ali jaz sam iz sebe govorim. S tem judom naznani, da ima višje poslanje in pooblaščenje, in to bi lahko sami spoznali, ko bi res izpolnovali voljo božjo. Tukaj Jezus izreče veliko resnico, katera se ponavlja vse čase, da namreč tisti, kateri lepo in pošteno živi po volji božji, rad in z veseljem posluša in verjame besedo božjo; neverniki in odpadniki so le tam iskati, kjer je življenje slabo in neredno ali v javnosti ali pa na skrivnem; dober nedolžen izvrsten človek je jako vesel svoje vere! To resnico je že David izrekel v besedah: Neumnež pravi v svojem srcu: Ni Boga. Razlagalci radi povdarjajo, da je kraljevi pevec namenoma rekel, da v srcu govori neumnež, da ni Boga, to se pravi: najprej se neumnost pokaže v sprijenem srcu, v zlobnem življenju, potlej še le začne tajiti Boga.
Enako je Jezus dalje dokazoval v templu, da je od Boga poslan. Poslušalcev je bilo seveda ob taki priliki veliko in jako
različnih. Nekateri so mu ugovarjali; drugi so ga hoteli vjeti, pa nikdo ni položil roke nanj, ker še ni bila prišla njegova ura. Veliko izmej ljudstva pa je verovalo vanj in so rekli: »Ali bo Kristus, kadar pride, delal več čudežev, kakor jih dela ta?«
Farizeji so slišali, da množica to šepeta o njem; zato so višji in farizeji (kot sodnija) poslali hlapcev, da bi prijeli Jezusa. Jezus pa jim reče: Še malo časa sem pri vas in grem k njemu, kateri me je poslal. Iskali me boste, in me ne boste našli, in kjer sem jaz, vi ne morete priti. Judje so tedaj rekli mej seboj: »Kam misli ta iti, da ga ne bomo našli ? Ali pojde mej razkropljene nevernike in bo učil nevernike? Kakšno govorjenje je to, ker je rekel: Iskali me boste, in me ne boste našli in kjer sem jaz, vi ne morete priti?«
To je bil prvi govor v templu ob tej priliki v sredi praznovanja. Nasprotje mej Jezusom in sovražniki je že prišlo do skrajnosti. Jezus jim naravnost zapreti, da jih bode zapustil, in da bodo še iskali njegove pomoči, a ne našli, ker bo prepozno; nasprotniki pa nočejo razumeti njegovega prerokovanja ter še norčevaje presojajo, kaj naj bi pomenilo. Oblastniki pa so že razposlali hlapcev, da bi ga prijeli in tirali pred sodnijo in v ječo in morda celo v smrt.
Osmi ali zadnji dan so popustili judje svoje kočice iz zelenja, so opravili, kakor mej tednom, še običajno procesijo v tempel, duhovnik je kakor sicer v zlati posodi prinesel vode iz studenca Siloe in z vinom pomešano vlil v srebrni posodici, ki sta imeli po ceveh odtok v tla; potlej so se pa zopet razšli vsak v svoje navadno stanovanje.
Zadnji dan je zopet prišel Jezus v tempel in z ozirom na ono studenčnico, o kateri so učili tudi judovski učeniki, da pomeni »obilnost vode iz studencev Zveličarjevih«, je povzel besedo in reče: Če je kdo žejen, naj pride k meni, in pije l Kdor v me veruje, poteko, kakor pravi pismo, potoki šive vode iz njegovega osrčja. Sv. evangelist pristavi tem besedam opazko: »To je rekel o sv. Duhu, katerega so imeli prejeti vanj verujoči, zakaj sv. Duha Še ni bilo, ker Jezus še ni bil poveličan.« — V teh besedah so pač krasno zaznamovani vsi blagri, kateri bodo vernikom prihajali od Jezusa po sv. Duhu v sveti katoliški cerkvi: sveti zakramenti, daritev sv. maše, pričujočnost Jezusova v presv. Rešnjem Telesu, blagoslovi itd., to so prekrasni Jezusovi studenci, iz katerih sedaj lahko zajema in pije, kdor hoče, kdor je žejen.
Tudi te besede so imele pri ljudstvu različen vtisek. Nekateri so rekli: »Ta je zares prerok.« Drugi so rekli: »Ta je Kristus.« Nekateri pa so rekli: »Pride li iz Galileje Kristus ? Ali ne pravi pismo: Iz Davidovega rodu in iz trga Betlehema, kjer je David bil, pride Kristus.« Mej množico je tedaj vstal prepir zavoljo njega. Nekateri izmej njih pa so ga hoteli prijeti; toda nihče ni položil roke nanj.
Tako je bilo mej ljudstvom; a tudi pri višjih je vrelo. Veliki duhovni in farizeji so namreč že željno pričakovali hlapcev (vojakov), ki so jih bili poslali, da bi prijeli Jezusa. Slednjič pridejo, toda brez Gospoda. Farizeji in duhovni vprašajo: »Zakaj ga niste pripeljali ?« Hlapci so odgovorili: »Nikoli ni noben človek tako govoril, kakor ta človek.« Farizeji so jim torej odgovorili: »Ste mar tudi vi zapeljani? Je-li kdo izmej starešin veroval vanj, ali izmej farizejev? Ampak ta druhal, ki postave ne pozna, pro-kleti so!« — Iz tega vidimo, kako zelo je bil že razsrjen (sinedrij) veliki zbor, ker je preprosto ljudstvo Jezusa zvesto poslušalo ter jih je tudi tukaj v Jeruzalemu veliko verovalo vanj, kakor jim je bilo že znano o Galilejcih. V svoji navidezno sveti jezi izreko tudi prokletstvo nad njimi, ter zlorabijo besede Mozesove, ki jih je zapisal v V. knjigi (27, 26): Proklet bodi, kdor ne ostane v besedah te postave in jih v dejanju ne izpolnjuje; in vse ljudstvo naj reče: Amen. Kako preslepljenje ! Kristus jim je bil že v prvem tempelskem govoru dokazal, da zato ne verujejo vanj, ker ne izpolnjujejo volje božje, postave, sedaj pa vernemu ljudstvu očitajo ravno nasprotno, da niti postave ne poznajo, zato ker verujejo v Jezusa.
A še nekaj veliko važnejšega se učimo iz tega obojnega nastopa Jezusovega v sredi in ob koncu šotorovih praznikov. Kako krasno se tu razodeva njegovo božje veličastvo, njegova božja moč! Dvakrat je povedano, da so bili mej njegovimi poslušalci taki, ki so ga hoteli prijeti; a ko je prišlo do tega, da bi to res izvršili, se ga ni upal nihče dotakniti, zato ker njegova ura še ni bila prišla t. j. ker še sam ni hotel. Dk, Jezus ima v oblasti srca človeška, pa tudi njih telesno moč in hrabrost; prišel je v svoji neskončni ljubezni popolnoma prostovoljno, a tudi umrl bo, kadar bo sam hotel, tudi zapustil bo svet popolnoma prostovoljno, iz neskončne ljubezni. Isto so, če možno, še sijajnejše dokazali tudi vojaki, katere jo bil poslal veliki zbor, da bi Jezusa ujeli. Vrnili so se in sporočili, da jim ni bilo nikakor mogoče; že be-
seda iz njegovih ust je taka, da jim je odvzela vso moč, tako govoriti ie niso slišali nikoli nikogar 1 Seveda, saj tudi drugi ni in ne bo tako govoril, ker le Jezus je vsemogočni Bog, zato je njegova beseda tako oblastna. Slišali smo že o drugi priliki, kako je sodilo tudi judovsko ljudstvo njegovo besedo, rekoč: »Jezus govori kakor tak, ki ima oblast, ne pa kakor farizeji.«
Del, ko ki bili farizeji imeli le količkaj dobre volje, bi bili morali verovati v Jezusa. Pa saj prav vsi niso bili neverni. Širokoustna beseda: »Jedi kdo izmej starešin veroval vanj ?« je pretirana in lažnjiva; kar se je takoj pokazalo. Nikodem, tisti, ki je bil po noči prišel k njemu, ki je bil eden izmej njih, jim je rekel: »Ali obsodi naša postava človeka, če ga poprej ne zasliši in ne spozna, kaj dela?« To je bil sicer miren zagovor, a jako krepak; hotel jim je reči: »Vi ljudstvo preklinjate, češ, da ne pozna in ne izpolnjuje postave; glejte vi, ki ste sodniki, je sami ne izpolnjujete, ker zoper vso postavo pošiljate vojake, ki naj bi prijeli človeka, o katerem še ne veste, če je storil kaj hudega ; obsojujete že, predno ste sodili. Pa tudi to, ko pravite, da nihče tukaj ne veruje vanj, je že neka obsodba, čeravno še niste nič preiskavah.« Seveda so morali spoznati svojo zlobno krivičnost, a priznati je niso hoteli, marveč so odgovorili Nikodemu: »Kaj, ali si tudi ti Galilejec? Preišči pisma in poglej, da iz Galileje noben prerok ne vstane!« Zopet to je laž; tega sv. pismo nikjer ne trdi in saj je bil tudi prerok Jona iz Galileje. Vendar toliko pa je zmogel junaški zagovor vrlega Nikodema, da vsaj za sedaj še niso v velikem svetu sklenili ničesar zoper Jezusa, marveč kakor evangelist na kratko sklene svoje poročilo, »so se vrnili vsak na svoj dom.«
II. Tako so minuli šotorski prazniki, a Jezus je Se ostal v Jeruzalemu; prenočil pa ni v mestu, marveč na Oljski gori (bržkone v Getzemani v neki hiši, katero mu je prepustil dober znanec), kamor je večkrat prišel, da je molil in prenočil. Zjutraj pa je šel zopet v tempel in je učil, kjer ga je gotovo poslušalo še mnogo tujih romarjev, ki so bili prišli zarad praznikov Evangelij pravi: vse ljudstvo je prišlo k njemu in sedč jih je učil. Precej v začetku pa mu pretrga pouk ta-le znameniti prizor.
Pripeljejo mu pismarji in farizeji ženo v prešesto-vanju zasačeno, in so jo v sredo postavili in mu rekli: »Učenik, ta žena je bila ravno v prešestovanju zasačena. V postavi pa nam je Mozes zapovedal, tako kamenjati; kaj pa ti praviš?« To so pa
38
rekli, skušajoč ga, da bi ga mogli zatožiti. Ni jih torej prignala gorečnost za postavo, marveč gola zlobnost; zato so tudi tako šumno delali in kar pred vsem ljudstvom javno tožili ubogo greš-nico, da bi pripravili Jezusa v tem večjo zadrego, ker se mora izjaviti pred vsem ljudstvom za smrt ali oproščenjo. Prav brez vse zadrege tudi farizeji sami niso bili. Postava sicer govori naravnost in določno; toda rimsko pravo ne dopušča tako stroge izvršitve in tudi judovski učeniki so postavo tako razlagali, da naj se le takrat res izvrši, ako je bila dotična grešnica poprej posvarjena. Ker tedaj sami niso prav vedeli, kaj bi se moralo storiti, bili so tem bolj prepričani, da bodo pripravili Jezusa v tako zadrego, iz katere se ne bo mogel rešiti, in to vpričo vsega ljudstva! Ako reče, da ni smrti kriva, da je ne morejo kamenjati, tožili ga bodo zarad zaničevanja judovske postave; tega so še nekakšno najbolj pričakovali, ker so poznali njegovo ljudomilost, zato tako zelo povdarjajo postavo. Ako pa grešnico obsodi ter reče, da je vredna take smrti, tedaj ga zatožijo Rimljanom, kateri pa po svojem pravu ne poznajo take smrtne obsodbe in se kot pagani sploh ne utikajo v verske zadeve judovske, vsakako imajo potlej priliko hujskati pri rimski oblasti zoper njega. Povrh tega pa so še mislili: Kako lahko bo ljudstvo odvrniti od njega, če vidi, da izvršuje s kruto strogostjo postave, katere oni razlagajo milejše. Vidite, kako jih vodi le zvitost in hinavstvo!
A kako krasno, kako veličastno, res z višjo — božjo modrostjo, se Jezus umakne tem prekanjenim in zlobnim nastavam.
Najprej na plemenit način pokaže, da mu je vsa stvar neljuba, ker ni svetni sodnik; grešnice in njenih tožnikov niti ne pogleda ne, marveč pripogne se in začne s prstom na tla pisati ; to se je lahko zgodilo na čisto preprost način, ker so bili judovski sedeži nizki. Pomen takega vedenja je bil pa takrat tudi že znan ; v prah piše tak, kateri ne mara poslušati koga; ali hoče s tem naznaniti, da mu niso nič mar njegove zadeve, ali sploh, da mu je vsa reč neljuba. Saj je bila pa res Jezusu taka tožba močno neljuba na vse strani: njegovo sveto nedolžno srce je bolelo, ker je bil z grehom Bog žaljen; njegova dobrota se je protivila strogi obsodbi, pravičnost je zopet zahtevala svoje pravo, kako žaljivo je bilo sploh grdo hinavstvo itd. Iz takega vedenja je lahko izprevidela grešnica Jezusovo prizanesljivost, ki jo je nagnila h kesanju ; zlobnim tožnikom pa je hotel pokazati njihove zlobne nakane.
Razlagalci menijo, da je Jezus pisal grehe tožnikov, drugi menijo, da je pisal rek iz preroka Jeremije (17, 13.): Kateri odstopijo od tebe, bodo v prah zapisani.
Ko pa tožniki le niso odnehali, se je Jezus zravnal in jim rekel: Kateri izmej vas je brez greha, naj prvi vrše kamen nanjo! In zopet se je pripognil in na tla pisal. Ko so pa to slišali, šli so eden za drugim ven, najprej starešine; in Jezus je ostal sam z ženo, ki je stala v sredi. Takoj se spremeni ves prizor. Ker so tožniki in sodniki popustili grešnico, so s tem tudi sodbo prepustili Jezusu: sodni stol svetnih sodnikov se sedaj spremeni v sveti prestol božje sodbe! Jezus se namreč zopet zravna in reče ženi : Žena, kje so tisti, ki so te tožili? Ali te ni nobeden obsodil? Ona reče: »Nobeden, Gospod!« Jezus ji reče: Tudi jaz te ne bom obsodil, pojdi in nikar več ne greši!
Zahvalimo se zopet danes Jezusu za njegove svete nauke, katere nam daje z besedo in vzgledom, s katerimi nas prepričuje, <ia je pravi, živi Bog; pa četudi je neskončno veličasten in vsemogočen, vendar neizmerno ponižen, dobrotljiv in usmiljen. Obudimo in poživimo svojo vero v srcu, kakor sem vas opominjal že v začetku svojega govora, in obljubimo mu na novo, da hočemo zvesto izpolnjevati njegovo sveto voljo, pa zaupno ga prosimo njegove nebeške pomoči. Amen.	A. Kržič.
2. Ljubezen do Boga.
Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše in iz vse svoje misli. Ta je največja in prva zapoved.	Mat. 22, 38.
Henrik Suzo pravi nekje v svojih spisih: Vsaka cvetica na polju, vsaka ribica v vodi in vse stvari na zemlji, ako bi imele pamet, bi svojo glavo povzdignile in se Bogu poklonile iz ljubezni in hvaležnosti, ker jih je vstvaril in jih tako čudno ohranil. Toda cvetice na polju in ribice v vodi in vse druge stvari, ki mrgole na zemlji in pod zemljo, po travnikih in gozdih, nimajo pameti in zato tudi ne priklanjajo svojih glav Bogu, to more edino le — človek. Zato je pa tudi naš Zveličar na vprašanje, katera je največja in prva zapoved, odgovoril: Ljubi Gospoda, svojega Boga ...
Ni je zapovedi, katero bi bil Bog večkrat in bolj določno zapovedal,, kakor je zapoved ljubezni. Že v stari zavezi je Bog sam izraelskemu ljudstvu klical: Ljubi Gospoda, svojega Boga, ta vsega svojega srca; is vse svoje duše in is vseh svojih moči. (I. Mojz. 6, 5.) Da bi Bog pa tudi naznanil, kako imenitna je ta zapoved, je še pristavil opomin: In te besede, ki ti jih danes sapovem, naj bodo v tvojem srcu; in jih pripoveduj svojim otrokom, ter jih premišljuj, ko sediš v svoji hiši, ko hodiš po potu, ko se vlečeš in ko vstaneš. In priveži si jih kot znamenje na svoje roke in naj ti migljajo med tvojimi očmi, in zapiši jih na podboje in vrata svoje hiše. Kakor nebeški Oče v stari zavezi, tako je v novi tudi njegov božji Sin Jezus Kristus zapoved ljubezni do Boga imenoval najimenitnejšo, govoreč v današnjem evangeliju: Ljubi Gospoda, svojega Boga ... Ta je prva in največja sapoved.
Podlaga krščanskega življenja, vrhunec človeške popolnosti, znamenje Kristusovih učencev je tedaj ljubezen do Boga. Zato pa tudi sv. apostol Pavel na toliko krajih v svojih pismih spodbuja k ljubezni; tako n. pr. trdi, da največja dela brez ljubezni nimajo nobene veljave. Ko bi — pravi on — človeške in angelske jezike govoril, ljubezni pa bi ne imel, bi bil kakor bučeč bron ali zvoneč zvonec. In ko bi znal prerokovati in bi vedel vse skrivnosti, in imel vso učenost; in ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nič nisem. In ko bi razdal ubogim v živež vse svoje premoženje in ko bi svoje telo dal, tako da bi gorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne pomaga. (I. Kor. 13, 1—4.) Ne vera, ne dobra dela, celo mučeništvo brez ljubezni po besedah sv. Pavla nima nobene veljave. Duša se ne more v resnici z Bogom skleniti, ako je ljubezen ž njim ne veže. Bog je ljubezen, piše sveti Janez, in kdor ostane v ljubezni, on ostane z Bogom in Bog z njim-Kakor je ljubezen božja do nas vstvarila nebeški raj, tako ima tudi le ljubezen ključ do nebes. Kdor ne ljubi, pravi zato sv. Janez, ostane v smrti.
Med vsemi stvarmi, kar jih je Bog vstvaril, je najlepši človek, najlepše na človeku je duša, lepota duše je čednost, in najlepša vseh čednosti je ljubezen do Boga. D&, ljubezen do Boga je ono sveto drevo, iz čegar stebla kakor vejice rastejo, kakor piše sveti Frančišek Šaleški, vse druge zapovedi, cveto kakor sveti sklepi, in zori večno življenje. V kratkem, ljubezen do Boga je mati vseh druzih čednosti.
Ali akoravno je Bog tolikrat in tako določno zapoved ljubezni dal in še vedno to najbolj želi, da bi ga ljubili, jih je vendar tako malo, da bi to zapoved umeli in v polnem smislu spolnovali. Večina ljudi ima svoje srce le svetu odprto in odrekuje Bogu, «dino ljubeznivemu, naravnost svojo ljubezen. Drugi imajo razdeljeno ljubezen med Bogom in svetom. Ogenj prave, svete ljubezni v srcih vernih bolj in bolj ugasuje, človeštvo je dandanes v svoji svetni ljubezni podobno izraelskemu ljudstvu, katero je odpadlo od pravega Boga in postavilo zlatemu teletu oltar. Zelo mnogo jih je, ki mislijo, da Boga ljubijo, pa se motijo; kajti oni ga ne ljubijo tako kakor bi ga imeli ljubiti. — Ker znabiti te lepe čednosti, k zveličanju tako zelo potrebne ljubezni tudi marsikateremu izmed nas pomanjkuje, hočem govoriti o ljubezni do Boga in pokazati:
I. zakaj moramo Boga ljubiti,
II. kako moramo Boga ljubiti.
Ti pa, o Bog, ki si zgolj ljubezen in vse ljubezni vreden, vžgi naša mrzla srca z ognjem Tvoje svete ljubezni!
I. Ako bi mi imeli pred seboj slikarja in ako bi bil on tudi najimenitnejši in najbolj izurjen, kar jih je na svetu in bi mu rekli, da naj nam naslika Mater božjo ▼ njeni nebeški lepoti tako, kakor je v resnici, bi on gotovo čopič odložil in rekel: tega ne morem — vsa človeška umetnost more narediti le slabo podobo Marijine lepote. Tako je tudi z menoj; ako bi jaz tudi imel vso zgovornost vseh govornikov, bi vendar ne mogel našteti in razložiti vseh vzrokov, zavoljo katerih moramo Boga ljubiti, in ga pokazati tako ljubeznivega, kakor je v resnici ljubezni vreden Ako premišljujem božjo lepoto, ljubeznivosti in dobrote, katere nam dohajajo iz božje roke, in ko pomislim, da hočem o tem govoriti svojim poslušalcem, mi pridejo na misel besede sv. Cirila Jeruzalemskega, ki piše: »Ako tudi ne morem cele reke popiti, hočem vendar iz nje piti, kolikor mi je potrebno; ako tudi ne morem pojesti vsega sadja na vrtu, hočem vendar nekoliko pokusiti od njega; akoravno ne morem gledati naravnost solnčnih žarkov, hočem vendar gledati svitlobo dneva.« Tako hočem tudi jaz danes narediti. Akoravno ne morem dovolj občutno in popolno dokazati« kako sladka in čudna je ljubezen do Boga, kako zelo smo dolžni Boga ljubiti, hočem vendarle toliko storiti, kolikor mi čas in moje slabe moči dopuščajo.
a)	Mi moramo Boga ljubiti, dragi! saj je Bog neskončne ljubezni vreden sam na sebi in je neskončno ljubeznjiv do nas. Mi smo že tako vstvarjeni, že naša narava je taka, da ljubimo vse vzvišeno, lepo, plemenito in popolno* »Ako bi mi zvedeli«, piše sv. Ligvori, »da je kje na zemlii lep, moder, svet, učen, prijazen in usmiljen knez ali vladar, bi ga gotovo ljubili, ako bi nam ne bil tudi nič dobrega storil.« To tedaj, dragi, je prvi vzrok, zakaj moramo Boga ljubiti, namreč Bog sam na sebi, ker je on največja dobrota, neskončna svetost in popolnost, ker na njem vse najdemo, ker vse obsega, kar more naše srce vžgati k ljubezni. Vzrok Boga ljubiti, piše sv. Bernard, je Bog sam* Angeli Boga gledajo in ljubijo že od svojega stvarjenja sem in niso se nasitili njegove neizrečene ljubeznivosti, angeli in vsi izvoljeni bodo na vse veke pili iz studenca božjega, in vendar ta neizmerni studenec božje lepote in ljubeznjivosti ne bo nikoli usahnil, se nikoli ne zmanjšal, temveč kolikor bolj bodo iz njegove popolnosti vživali, toliko bolj bodo še - le želeli vživati. On je vsegamogočen. Njegova moč, njegova roka sega od enega konca sveta do druzega, na njegovo povelje začne milijon stvari živeti, in ko on migne, se jih zopet toliko spremeni v nič. Nebo in zemlja se mu uklanjata in spolnujeta molče in s spoštovanjem njegovo voljo. Nezapopadljiva je globočina njegove modrosti. Velik je že razloček med modrostjo otroka, ki začne jecljati in med modrostjo učenjaka, ki se je leta in leta učil in dosegel tako učenost, da slovi po širokem svetu; toda neskončno veliko večji je razloček, ako primerjamo modrost vseh živečih učenjakov z modrostjo božjo, zakaj ona obsega vesoljni svet in je nezapopadljiva, da sv. apostol Pavel z začudenjem kliče: O visokost bogastva, modrosti in znanja božjega, kako nezapopadljiva so njegove sodbe in neizvedljiva njegova pota. Njegova vednost je tako neizmerna, da ne more nič pozabiti, kar je bilo, biti mu nič neznanega, kar je sedaj in skriti se mu nič prihodnjega. — Bog je neskončno svet. Svetost blažene Device Marije, vseh kerubov in serafov in vseh drugih izvoljenih otemni prebliščavo njegove svetosti kakor slaba lučica v svetilnici pred solnčnimi žarki. Zato je tudi rekel Zveličar: Nobeden ni dober kakor Bog sam. — Ravno tako je pa tudi nezapopadljivo njegovo veličastvo in njegova lepota. Ako je že nebo s svojimi milijoni zvezd, zemlja s svojimi gorami in dolinami, z brezštevilnimi živalmi, rastlinami in Badjem, v kratkem, ako je vsa narava tako lepa, tako veličastna: o kako lep, kako
veličasten mora biti še-le Bog, kateri je vse z edino besedo »bodi« iz nič vstvaril. Sv. Peter je videl na gori Tabor spremenjeno Jezusovo obličje in ni drugega mogel reči, kot: Gospod, tukaj je dobro biti!
O, ko bi posvetni sinovi in hčere mogli in hoteli le nekoliko pogledati v silno bogastvo božje lepote, o kako kmalu bi jim minula vsa tista ostudna posvetna ljubezen, in njih mrzlo srce bi se vnelo v ljubezni do neskončno lepega Boga. — Tako se je bilo vnelo srce oni bogoljubni duši v Aleksandriji, ki se je nekega dne na očitnem trgu prikazala z gorečo baklo v eni — s posodo vode v drugi roki in je, vprašana, kaj da s tem hoče, odgovorila: »S to baklo bi hotela nebesa požgati, s to vodo pekel pogasiti, da bi Boga odsihmal ne ljubili več, ne iz upanja nebeškega plačila, ne iz strahu pred kaznijo, temveč zgolj in edino zavoljo njega samega in zavoljo njegove prečeščene božje popolnosti.«
»Tako velika,« piše neki cerkveni učenik, »je lepota božja, da bi pogubljeni z veseljem prenašali bolečine pekla, ako bi jim bilo le za trenutek pripuščeno, božje obličje gledati.« Bog je sam na sebi tako ljubeznjiv, ko bi se nebesa le toliko odprla, da bi z očmi trenil, bi vsi peklenski duhovi popustili svojo strašno jezo do Boga in neka prijazna moč bi jih zamaknila v najvišjo ljubezen do Boga.
Ali kam bi prišel, dragi, ako bi hotel vam našteti in popisati vse popolnosti Boga; toliko je gotovo, da vso lepoto v neizmerni meri obsega, vse kar more človeški duh občudovati in ljubiti srce človekovo.
0 kolika čast, dragi, kolika sreča za nas preljubi, da mi velicega, lepega, ljubeznjivega Boga smemo ljubiti! Kdo bi mu ne daroval svojega srca in ne zaklical: Moj Bog in moje vse, jaz te ljubim in te hočem na vse veke ljubiti. Odgoverite mi, dragi, na to vprašanje: Ako bi lep in mogočen kralj revnemu in zaničevanemu beraču prav ljubeznjivo rekel: »Moj sin, jaz hočem narediti s teboj prijateljstvo, ti me moraš ljubiti!« — bi ne bila ta ponudba naj večja čast za reveža? Bi li on ne bil vesel in ali bi ne klical in rekel vsakteremu: »poslušaj in čudi se, kralj hoče biti moj prijatelj, hrepeni po mojem prijateljstvu!« — In mi, dragi poslušalci, ne bomo li Boga ljubili, v primeri s katerim je vsa zemska, kraljeva in cesarska visokost le prah? Mi ne bi ljubili Boga, kateri hrepeni po naši ljubezni in ljubeznjivo kliče vsakteremu: Ljubi Gospoda, svojega Boga! — In vendar jih je toliko, ki ga ne
ljubijo. Mnogi zapuste njega, ki je studenec življenja, in si skopljejo vodnjake, v katerih je le nesnaga in blato. Množica zameni Stvarnika s stvarmi, največje dobro z minljivim blagom in veseljem, in hoče tamkaj svoje prazno srce napolniti, kjer se ne da nikdar nasititi. O kolika slepota, o kakošna sramota! Raztrgajmo vendar vezi, ki se vežejo naše srce na posvetno, na zemljo; povzdignimo svoje oči k Bogu, k njemu, ki je obdan z žarki svojega nebeškega veličastva, ki kraljuje v nebesih, in prisežimo mu, da ga hočemo na vse veke ljubiti.
b)	Da, ljubiti ga moramo, ne samo zategadelj, ker je vsega-mogočen, neskončno lep in ljubeznjiv in želi, da bi ga ljubili; silno močen nagib Boga ljubiti je drugič ta, ker nas je Bog poprej ljubil, kakor nas sv. Janez opominja: Ljubimo Boga, ker on nas je poprej ljubil. (I. 4.) In se več, on nas ni le poprej ljubil, ko ga mi še nismo mogli ljubiti, temveč Bog nas je ljubil od vekomaj; s večno ljubeznijo sem te ljubil, nam Bog sam po preroku Jeremiju kliče. Ali kakor sveti Alfonz Ligvorjan piše: »Spoznaj, o človek,« govori Gospod, »spoznaj, da sem te poprej ljubil. Ni te še bilo na svetu, tudi še sveta ni bilo, in že sem te ljubil. Moja ljubezen do tebe je večna, kakor je moje božanstvo večno; ona je ravno tako stara, kakor ljubezen, s katero samega sebe ljubim.«
Bil je čas, ko sveta in kar je na svetu še ni bilo. Nebo in zemljo in vse žive in nežive stvari je poklical Vsegamogočni iz nič; naredil je človeka in zapovedal, da naj vsa njegova dela služijo ljudem v korist in da naj človek gospoduje nad vsemi. Vsaki dan kliče solncu in ono razsvetljuje, greje in oživlja vesoljstvo ; on zapove noči in ona sprejema v svoje naročje trudne ljudi, da si odpočijejo od truda po dnevu; on moči zemljo z blagodejnim dežjem in hladno roso; on pošilja vetrove, da čistijo zrak in ohranijo zdravega; on zapoveduje zemlji, da rodi sad, kratko: on odpira svojo roko in napolnuje vsako bitje z blagoslovom. — In vse, kar on stori, ne stori zavoljo našega zasluženja, ampak iz ljubezni do nas ubogih ljudij. Ako bi nas ne bil vstvaril, bi ne bil zategadelj nič manj bogat. Ako bi nam tudi ne bi bil dal neumrjoče duše in ako bi nas bil kakor neumno žival vstvaril in ako bi tudi ne bil naredil vseh stvarij nam v korist, bi se mi ne mogli nič pritožiti, ker mi nismo Boga še takrat spoznali, mu nič storili. Bog ni imel do nas nobene dolžnosti, bil je popolno prost. Vse tedaj, kar je Bog storil, je le dokaz in znamenje njegove ljubezni; vse
nam kliče: ljudje, ljubite Boga. Solnoe, luna in zvezde nam kličejo : ljudje, ljubite Boga! Zemlja s svojimi stvarmi, živalimi, rastlinami in rudninami nam kliče: ljudje, ljubite Boga. Dobrote našega življenja, zdravje, obleka, hrana in stanovališča nam kličejo : ljudje, ljubite Boga! Naša neumrjoča, po božji podobi vstvar-jena duša nam kliče: ljudje, ljubite Boga! Angeli, v naše varstvo poslani, nam kličejo: ljudje, ljubite Boga! Da, nebesa, katera je vstvarila božja ljubezen, da bi nas enkrat vzela v svoja stanova-vališča, nam glasno kličejo: ljudje, ljubite Boga! O kdo bi ne ljubil tako dobrega Boga, tako ljubeznjivega Očeta. — Boga zares ljubiti nas mora tedaj tudi to nagibati, ker vidimo, da le Bog sam nas prav popolno in v resnici ljubi. On ne gleda ne na bogastvo, ne na plemenito rojstvo, ne na stan, ne na starost, ne na mladost in ne na lepoto ; na nobeno časno reč, kakor ljudje sploh, ampak samo na pravo notranjo ceno, na dušno vrednost in dušno lepoto. — Ljudje navadno ljubijo le iz dobičkarije: oni> ki so ti zjutraj rekli, da te ljubijo, se zvečer se zmenili ne bodo več za te, ako se ti pripeti kaka nesreča, ako ti je ukradeno premoženje. Starišem mnogokrat njih lastni nehvaležni otroci nočejo nič več ljubezni skazovati, ko jim stariši iz rok dajo dom in premoženje. In ti, ki te nevredni prilizovalci hvalijo zavoljo telesne lepote — dobro pomisli, koliko bi se oni za te zmenili, ako zgubiš eno roko, se ti pokaži noga ali ti koze ali druga bolezen obličje popači. In vbo	to se	ti lahko primeri, ker s temi	telesnimi darovi
Boga žališ.	In	ti, ki	se še danes oblačiš v lepa oblačila — pomisli,
kdo se bo Črez dvajset, petnajst, deset let še za te zmenil, če boš še živel. Tako goljufiva, tako slepivna, tako nestanovitna je ljubezen ljudi, ljubezen sveta. — Ali božja ljubezen pa je večna, je nepre-menljiva, danes je taka, kakor je bila pred tridesetimi, osemdesetimi leti, je enaka in ravno tista na vekomaj, če smo jo le vredni.
Bog te ljubi, imej kraljevo ali beraško palico v roki, če imaš v srcu le Boga in njegovo ljubezen. On te ljubi, ko si v pomladni cvetoči mladosti s polnim in rudečim licem, če ti njega ljubiš; on te ljubi	pa	tudi	ravno tako v pozni jesenski	starosti, ako bi
tudi moral	od	vseh	zavržen, kakor nekdaj Job,	ležati na gnoju.
On te ljubi v zdravem telesu, pa ravno tako ljub si mu v bolezni in tudi le z eno nogo ali z enim samim očesom, če le tvoje srce njega ljubi. Bog ljubi vse brez razločka, naj bodo še tako nad-ložni: On grč v srce bolnikov, ki si jih ljudje še dotakniti ne upajo, in takim, ki se jih ljudje boje vzeti pod streho, on sam pod
njih streho gre. Jaz ljubim nje, pravi on sam, kateri mene ljubijo. — O kristijani, že človeka bi mi ljubili in visoko spoštovali, ki bi z vsemi brez razločka tako usmiljeno in prijazno ravnal; kako bi Boga ne? Ker tedaj vidiš, o človek, da imaš le v Bogu vselej in vsak čas resničnega ljubivca in stanovitnega dobrotnika, ali se moreš še zdrževati in braniti, da bi njega ne ljubil iz vsega srca, ki tebe ljubi čez vse?
c)	O ako ga pa še ne ljubiš, poglej na delo našega odrešenja. Ogreti se nam mora srce, vsplameneti v njem živi ogenj prave, resnične in svete ljubezni, ako pomislimo, koliko je Bog storil za naše zveličanje, ko je dal svojega edinorojenega Sina Jezusa Kristusa v smrt za nas.
Vprašam tedaj, predragi, li ne bo človek svojega velikega dobrotnika ljubil iz vsega srca. Ne bo li mnogokrat s hvaležnim srcem se spominjal dobrot, katere je prejel od njega in pripovedoval drugim njegovo ljubezen in dobrotljivost? Bi li mogel kdo mrzlo srce imeti do tega tako dobrotljivega, usmiljenega nebeškega kralja? O ne! tega ne moremo, tega ne smemo storiti, ampak velikoveč mu moramo trdno obljubiti, da nas ne bo ne življenje, ne smrt, ne britkosti, ne težave ne sedanje ne prihodnje ločde od ljubezni božje; nič nam ne sme ugasniti ognja ljubezni do predobrega Boga.
II. Prepričali smo se, da imamo dovolj vzrokov, dovolj močne nagibe, Boga ljubiti. Drugo vprašanje pa je, katero iz rečenega izhaja samo od sebe, namreč, kako moramo Boga ljubiti. Ni nam treba dolgo spraševati, kako moramo Boga ljubiti; Jezus Kristus, njegov Sin nam je sam povedal, rekoč: Ljubite Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca . . .
Mi moramo tedaj Boga ljubiti iz vsega svojega srca. On hoče biti kralj našega srca in v njem imeti vso oblast Zato govori vsakteremu od nas v sv. pismu: Moj sin, daj mi svoje srce! Njemu moramo dati prednost pred vsemi drugimi stvarmi, ga bolj ljubiti kakor vse drugo. Vsaj je neskončna popolnost, in obsega v neizmerni meri vse, kar je veličastnega, lepega in ljubeznivega. Iz njegove roke pridejo vse dobrote, katerih ne moremo niti zmeriti niti prešteti. Vse, kar imamo in smo, vse, kar upamo v prihodnjem na veke, prejemamo le od njega. Ni li tedaj potrebno, dragi, da ga bolj ljubimo, kakor vse drugo na svetu, bolj kakor angele in ljudi, bolj kakor sami sebe ? Takšna je človeška natora, da ima le tako dolgo v kako reč svoje srce zamaknjeno in je nad druge
ljubi, dokler boljše ne pozna, katera je bolj vredna ljubezni. Lepo se otroku zdi pobarvano steklo, pa le toliko časa, dokler ni videl zlate posode, potem mu ta bolj dopade, jo ima rajši; lepe in drage se zdč divjakom svetle steklene igrače, pa le toliko časa, dokler niso videli lepših reči; ako bi bilo naše oko videlo samo migljajoče zvezde in svitlo luno, bi mislilo, da ni lepših nebesnih teles in bi te najbolj občudovalo, ko bi pa zagledalo kraljevo solnce, bi se temu še bolj čudilo, ga še raje imelo. Tako smo tedaj vstvarjeni, da mi kako reč le toliko časa bolj ljubimo kakor druge, dokler nismo našli lepše. Kdo bo tedaj še dvomil, kdo še ne spozna, da ravno zato, ker je Bog največi lepota, dobrota in svetost, da ga moramo tudi bolj kakor vse druge stvari ljubiti. Dragocen kamen je gotovo več vreden, kakor navadni, ki se najde na vsaki poti. Tako je tudi Bog večje ljubezni vreden, kakor vse druge stvari, katere je on iz nič vstvaril. Zategadelj Kristus po pravici pravi: Kdor očeta ali mater, sina ali hčer bolj ljubi kakor mene, ta ni mene vreden. (Mat. 10, 37.)
Kako bomo torej pokazali to največjo ljubezen do Boga, da ga bolj ljubimo kakor vse drugo? Odgovorim: S tem, da vselej in v vseh okoliščinah svojega življenja spol-nujemo božjo voljo in vse radi opustimo, kar je nasproti njegovi sveti volji. »Ako mi Boga čez vse ljubimo,« piše sv. Alfonz Ligvori, »moramo imeti trden sklep, da hočemo vso srečo in premoženje, čast in življenje rajši zgubiti, kakor pa Boga z grehom žaliti.« Oče več otrok ima veliko premoženja, pa mnogo krivičnega. On ljubi svoje otroke in si nič bolj ne želi, kakor da bi bili enkrat srečni; zato se mu zdi težko ptuje blago povrniti. Kaj zahteva pri takem ljubezen do Boga ? Gotovo, brez dvoma to, da popravi škodo, da spolni zapoved pravice božje, ako ne ljubi bolj svoje otroke kakor pa Boga. Ti hodiš že delj časa v slabe tovarišije, kjer se Bog zelo in mnogokrat žali ali pa imaš še celo pregrešno znanje, s katerim si že tolikrat, neumrjočo, Bogu tako ljubo dušo, omadeževal.
Kaj moraš storiti, ako hočeš Boga iz vsega srca ljubiti. Jasno kakor dan je, da ljubezen, katero si Bogu dolžan, od tebe zahteva, da se nikdar več ne podaš v slabo tovarišijo, da razdereš pregrešno znanje. Ako tega ne storiš, je to očitno znamenje, da bolj ljubiš slabe tovarišije, da ti je ljubše pregrešno življenje kakor Bog
Znano ti je, da je sveta dolžnost vsakterega kristijana, daje vsako nedeljo in vsaki praznik, ako le ni bolan, pri sv. maši, in
da izgovor, da ne morem tako zgodaj vstati, ali pa toliko časa v cerkvi biti, nič ne velja pri Bogu, ki dobro pozna tvoje okoliščine in tvoja opravila; — ti dobro veš, da ako hočeš še kristijan ostati, moraš vsako leto najmanj enkrat prejeti zakrament sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa.
Vse to tedaj ti dobro veš, in ako vendar tega ne spolniš, vprašam te, mar li moreš svoje roke skleniti in reči: O moj Bog in Gospod, jaz te ljubim iz vsega svojega srca! . . . Spoznajmo tedaj iz teh zgledov, predragi, kaj se pravi Boga čez vse ljubiti. Kaj druzega, kakor vse storiti, kar je Bog zapovedal ali pa še zapoveduje Jezus Kristus po svoji nevesti, sv. cerkvi, in vse opustiti, kar bi žalilo njegovo svetost.
Tako ljubezen je imela, da o tisoč druzih molčim, sv. Ivana Frančiška Šantalska. Bog jej je razodel, da ako se hoče zveličati, ako si hoče pridobiti veliko zasluženje za nebesa, da mora zapustiti svet in se podati v samoto. Sorodniki in znanci jej branijo na vsak način; slednjič še najmlajši sin priteče, se vleže na prag hišnih vrat in tako na tleh ves solzen kliče: »Mati, jaz sem preslab, da bi vas mogel nazaj držati; toda ali se bo kdaj o vas govorilo, da ste na svojega lastnega sina stopili?« Kaj stori mati? Začetkom osupnjena s solzami v očeh gleda na ljubo dete, toda kmalu se opomore, pride toliko k moči, da se zavč, kaj je Bogu obljubila in stopi čez svojega sina v zavesti, da je tako božja volja.
O kako osramotilen je ta zgled za mnogo kristijanov! Oni sicer molijo: o moj Bog, jaz te ljubim čez vse — in vendar nimajo toliko moči, toliko ljubezni do Boga, da bi stopili enkrat na priljubljene pregrešne razvade in strasti, in da bi začeli lepo čisto, pravično, Bogu dopadljivo živeti. Kaj so pač taki kristijani! mali-kovavci so, ker nekemu drugemu, kakor Bogu puste, da kraljuje v njihovih srcih. Vedimo pa, preljubi, da je Bog le eden, in ne trpi druzega zraven sebe in ne v našem srcu. Kdor ga ne ljubi bolj kakor vse drugo, ni vreden njegove ljubezni.
Glejte, dragi v Kristusu, tako se razodeva prava ljubezen do Boga. Velikokrat molimo in obujamo dejanje ljubezni, rekoč: »O moj Bog! Ljubim te nad vse, ker si največja dobrota in neskončno popoln in torej zavoljo samega sebe vreden ljubezni.« če nam te lepe besede niso le samo na jeziku, ampak tudi v srcu, moramo v delih, moramo v dejanju kazati svojo ljubezen do Boga. Sovražiti moramo, kar Bog sovraži, in ljubiti moramo, kar Bog ljubi, in božja volja mora biti tudi naša volja. Amen. t J- Resnik.
Osemnajsta nedelja po binkoštih.
I. Naš Gospod Jezus Kristus.
XLL
Množice so strmele in Častile Boga.
Mat. 9, 8.
V današnjem svetem evangeliju se mi zdi posebno zanimiv začetek in konec. V začetku se omenja, da je prišel Jezus v svoje mesto. Katero mesto je to, že veste; znano vam je, da se je Kafarnavm imenoval Jezusovo mesto, ker se je v tem mestu in njega bližini največkrat mudil in največ čudežev storil, kakor sem vam razlagal že o svojem času. Tudi vam je znano, kako ganljivo in žalostno se je poslavljal od tega mesta, predno je šel v Jeruzalem ; zato ker vkljub vsemu prizadevanju in neštetim čudežem ni našel vere pri vseh; saj ni še tako dolgo tega, ko sem vam pravil tudi to. Sedaj seveda Gospod ne dela več takega razločka mej raznimi mesti po svetu, marveč vsako mesto, kjerkoli so katoličanje in katoliške cerkve, se sme imenovati njegovo mesto. In še bolj, kakor o' nezvestih nehvaležnikih v Kafarnavmu, se mora Gospod pritoževati o nas katoličanih, ako mu nočemo zvesto služiti.
Ob koncu evangelija pa se izraža strmenje ljudstva, ki je kar osuplo, ko je videlo tako velik čudež: mož, ki se poprej ni mogel niti premakniti in je bil na vseh udih tako zelo oslabljen, da so ga morali na postelji prinesti k Jezusu; mož, ki ni mogel poprej rabiti ne nog ne rok, kar hipoma ozdravi in je pri tej priči tako močan, da celo svojo posteljo lahko sam zadene in nese na svoj dom. Ta čudež je ljudi toliko pretresel, da so strme Boga hvalili.
Upam, da vas je že to dvoje, evangelijski začetek in konec, navdalo s takimi mislimi in sklepi, kakor so potrebni za poslušanje božje besede, in da želite zopet kaj novega slišati iz Jezusovega življenja; pa ne le slišati, marveč tudi ravnati po tem, kar boste slišali.
I. Potem, ko je bil Jezus milostno grehe odpustil zatoženi ženi, je judom v daljšem govoru dokazoval, da je res Sin božji, ker mu nebeški Oče sam daje spričevanje. Pričel je svoj govor z besedami: Jaz sem luč sveta, kdor gre za menoj, ne bo hodil po temi, marveč bo imel luč življenja. Da je začel ravno s temi bese-
dami, dala mu je bržkone povod že onkrat omenjena navada, da so o šotorskem prazniku v preddvoru postavili dva velika svečnika za slavnostno razsvetljavo; tudi to razsvetljavo, kakor vodo iz studenca Siloe, so judovski učitelji obračali na prinodnega Odrešenika. Zato jim pa Jezus sedaj kar naravnost pravi, da je on tista luč, katere predpodoba je tempelska razsvetljava. Jezus je rad naslanjal svoje nebeške nauke na vidne reči, kakor nam je že znano n. pr. o lilijah na polju in ptičkih v zraku. Vsled tega govora so mnogi verovali. Takim je prijazno rekel: Ako ostanete v moji besedi, boste zares moji učenci in spoznali boste resnico in resnica vas bode osvobodila. In da bi spoznali, kako svobodo misli, je pridejal one tako pomenljive besede: Vsak, kdor dela greh, je suženj greha. Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni.
Ker mu pa le še mnogi nasprotujejo in nočejo verjeti, so čimdalje ostrejše njegove besede. Rekel jim je mej drugim: Ne poznate ne mene, ne mojega Očeta; ko bi mene poznali, bi pač poznali tudi mojega Očeta. Zopet jim je zapretil: Jaz grem in iskali me boste in v svojem grehu boste umrli! ter je končal s temi-le krepkimi besedami: Vi imate očeta hudobnega duha, in hočete izpolnjevati želje svojega očeta. On je ubijavec od začetka in v resnici ni obstal, ker ni resnice v njem; kadar laž govori, govori iz lastnega, ker je lažnik in oče laži. Meni pa ne verujete, da govorim resnico. Kdo izmej vas me bo prepričal greha. Če vam govorim resnico, zakaj mi ne verujete. Kdor je iz Boga, posluša besede božje; zalo vi ne poslušate, ker niste iz Boga. Judje pa odgovore in mu reko: »Ali ne pravimo prav, da si Samarijan in da imaš hudobnega duha?« Jezus odgovori: Jaz nimam hudobnega duha, ampak častim svojega Očeta; vi pa ste mi čast odvzeli. Pa jaz ne iščem svoje časti; je, kateri jo išče in sodi. Resnično, resnično vam povem, ako kdo dopolni mojo besedo, ne bo videl smrti vekomaj! Judje mu reko: »Sedaj smo spoznali, da imaš hudobnega duha. Abraham je umrl in preroki, in ti praviš: Ako kdo dopolni mojo besedo, ne bo okusil smrti vekomaj. Si mar li ti večji od našega očeta Abrahama, ki je umrl? In preroki so umrli: koga delaš sam sebe ?« Jezus odgovori: Če jaz častim samega sebe, moja čast ni nič; moj Oče je, kateri me časti, o katerem vi pravite, da je vaš Bog. Pa vi ga ne poznate, a jaz ga poznam, in ko bi rekel, da ga ne poznam, bi bil lažnik kakor vi. Ali poznam ga in izpolnjujem njegove besede. Abraham se je veselil (namreč v preroškem duhu), da bo videl moj dan; videl ga
je (iz predpekla) in je bil vesel. Judje so mu tedaj rekli: »Še petdeset let nimaš, in si videl Abrahama ? Jezus jim odgovori: Resnično, resnično vam povem: Predno je bil Abraham, sem jaz. Tedaj so pobirali kamenje, da bi ga lučali vanj. Jezus pa se je skril in je šel iz templa.
Judje so Jezusove besede prav umeli, namreč v tem smislu, da je večen, in češ, ker je s tem Boga preklinjal, mora biti kamenjan. Zato so že pobirali kamenje, da bi ga kamenjali; a zastonj so pobirali, Jezus jim je kar hipoma zginil izpred očij, neviden je bil. Bilo je nekakšno tako, kakor nekdaj v Nazaretu, ko so ga hoteli vreči čez skalovje, pa se ga niti dotakniti ni upal nihče, ko je šel mimo. Tudi to je bilo čudežno in je pričalo njegovo vsemogočnost in resničnost njegovih besedij.
Predragi, ponižno in hvaležno vsprejmimo tudi te dokaze za najimenitnejšo resnico naše svete vere, namreč, da je Jezus Kristus pravi Bog: 1.) nebeškega Očeta imenuje večkrat v svojem govoru svojega Očeta; 2.) večnost si pripisuje, ker pravi, da je bil poprej nego Abraham; 8.) večno življenje obeta onim, kateri bodo izpolnjevali njegove besede, kaj takega more pa obljubiti le tisti, kateri je Gospod življenja in večnega zveličanja; 4.) na svoje presveto življenje se sklicuje; tudi najhujši sovražniki mu ne morejo očitati najmanjšega greha. Tako, kakor je Kristus živel, ne more nihče živeti, kakor le Bog, najsvetejši; 5.) čudežno se je odstranil iz templa.
II. Sedaj pride na vrsto jako znamenita dogodba, čudež Jezusov, ki je bil tudi sodnijsko preiskan in tako še bolj očiten.
Jezus je mimo grede (bržkone pri templovih vratih) videl človeka, ki je bil od rojstva slep. Učenci ga vprašajo: »Učenik, kdo je grešil, ali on ali njegovi stariši, da je slep rojen?« Jezus jim odgovori: Ne ta ni grešil, ne stariši njegovi, marveč to se je zgodilo, da se razodenejo dela božja nad njim. Jaz moram delati dela tistega, ki me je poslal, dokler je dan; pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta. Ko to izreče, pljune na tla in napravi blato in pomaže z blatom slepcu oči, rekoč: Pojdi, umij se v kopeli Siloe. Sel je, se je umil in se vrnil ozdravljen.
Pri templovih vratih so navadno siromaki in ubožci čakali, ter prosili miloščine mimoidoče. Jezus je posebej opazoval ednega izmej njih, ki je bil pač najbolj usmiljenja vreden, ker je bil slep ves čas svojega življenja. To so opazili tudi apostoli; zato so ga
vprašali, je-li revež sam kriv te bede, ali morda ga je Bog kaznoval zaradi greha njegovih starišev; tega prepričanja namreč so bili tudi judje, da so telesne bolezni kazni za greh in da večkrat Bog kaznuje grehe starišev še na otrocih. Zelo pomembna je tudi Jezusova beseda: Jaz moram delati, dokler je dan; pride noč, ko nihče ne more delali. Dokler sem na svetu, sem luč sveta. Tudi pri drugih čudežih je hotel vselej naznaniti še kak poseben namen svojega delovanja, tako da je že skoro vsak čudež po svoje nekaka prilika ali predpodoba; čudežni ribji lov je pomenil čudežno delovanje apostolov, očiščenje gobavca je napovedovalo očiščenje grešnikov gobove bolezni ostudnega greha, obujenje mrtvih je imelo naznanjati podelitev dušnega življenja vsem, kateri so na duši mrtvi, čudežno nasičenje v puščavi je bilo predpodoba nasiče-vanja vernikov v sveti katoliški cerkvi s kruhom resnice in milosti božje, posebej v zakramentu presv. Rešnjega Telesa itd. Ko je pa Jezus hotel dati luč telesnih očij slepcu, se je oziral na dušno luč v nadnaravnem življenju, najprej na luč našega življenja, ki je tako zelo kratko, zato je treba hiteti, kdor hoče kaj dobrega storiti na zemlji, ko pride noč, ne bo možno nič več delati; potlej se pa še višje povspne in samega sebe naznanja kot luč sveta, kot ono žarno solnce, ki razsvetljuje pa tudi ogreva vse one, kateri se mu sami ne odtegujejo. — Z blatom pa je Jezus zato namazal slepcu oči, da bi ga opozoril na čudež, ki se ima zgoditi, poslal ga je pa še k vodi Siloe zato, da bi vzbudil in ojačil vero in zaupanje v njem.
Preidemo sedaj k drugemu delu te dogodbe. Ko je prišel slepec ozdravljen nazaj, ter bo ga videli sosedje in vsi, kateri so ga prej poznali, so govorili: »Ali ni ta tisti, ki je posedal in vbo-gajme prosil?« Nekateri so rekli: »On je«; drugi pa: »Ne, samo podoben mu je«. On pa je rekel: »Jaz sem«. Rekli so mu tedaj: »Kako so se ti odprle oči ?« Odgovori jim : »Oni človek, ki se imenuje Jezus, je naredil blato in pomazai moje oči in mi rekel: »Pojdi v kopel Siloe in umij se! In odšel sem in se umil ter vidim.« In rekli so mu: »Kje je tisti?« Pravi: »Novem«. Seveda ni mogel vedeti, saj takrat, ko mu je Jezus namazal oči in ga odposlal k studencu Siloe, je bil še slep.
To je bilo, rekli bi po sedanji šegi, prvo zaslišanje pri ljudstvu. A pri tem ni ostalo. Ljudem se je zdelo potrebno, da se reč naznani višji oblasti. Iz kakšnega namena so naznanili gosposki, t. j. farizejem, tega ne vemo; morda zato, da bi ne bila
kaka prevara ali sleparija, naj torej gosposka preišče ; morda jih je k temu nagnila priliznjenost ali pa bojazen zarad farizejev ali pa celo sovraštvo do Jezusa. Naj bo že kar hoče, nadaljno zaslišanje in preiskovanje se je vršilo takole: Moža, ki je bil poprej slep, peljejo k farizejem. Bila je pa sabota, ko je bil Jezus naredil blato in odprl njegove oči. Vprašajo ga torej tudi farizeji, kako je spregledal. In reče jim : »Blata mi je del na oči in umil sem se ter vidim !« Sedaj so bili pa farizeji razdeljeni mej seboj. Nekateri so rekli: »Ta človek ni od Boga, ker sabote ne posvečuje«. Drugi pa so rekli: »Kako more grešen človek delati take čudeže«. Torej nekateri stari in zagrizeni sovražniki Jezusovi so kar hitro napravili obsodbo: Sabotni dan je oskrunil, grešnik je, po grešniku pa Bog ne dela čudežev, — torej Kristus ga ni mogel ozdraviti. Drugim pa reč ni bila tako jasna, ker dejanje se ni dalo utajiti kar tako meni nič tebi nič. Iz zadrege si pomagajo s tem, da vprašajo slepca: »Kaj ti praviš o njem, ki ti je oči odprl?« Odgovori jim na kratko: »Da je prerok«.
A sedaj se je vsa reč spet zasukala, sedaj mu niti nočejo judje verjeti, da je kdaj bil slep in je pregledal — imajo ga za sleparskega goljufa. Češ, pravega berača so odstranili in ta je le navidezen. Kdor je z Jezusom, je že sumljiv. Za nekaj časa pozabijo Jezusa in obrnejo vso pozornost na ozdravljenca. Pokličejo torej njegove stariše in jih izprašujejo : »Ali je ta vaš sin, o katerem pravite, da je bil slep rojen? Kako torej vidi sedaj?« Na prvo dvoje vprašanje odgovorč stariši: »Vemo, da je ta naš sin, in da je bil slep rojen ; kako pa je sedaj spregledal, ne vemo, ali kdo je njegove oči odprl, mi ne vemo. Njega vprašajte; saj ima leta, naj govori sam o sebi.« To pa so rekli njegovi stariši, ker so se bali judov; že so se bili namreč dogovorili, da izobčijo iz shodnice vsakega, ki pripozna Jezusa za Odrešenika. Zavoljo tega so rekli: »Ima leta, vprašajte ga«. In v to so bili tudi popolnoma opravičeni, kajti zraven niso bili, ko se je to zgodilo, torej morejo le toliko vedeti, kolikor jim je povedal sin; to je pa že povedal tudi Bodnikom; ako hočejo še kaj več izvedeti, naj ga izprašujejo.
Prične se torej iz nova preiskava; sleporojeni je zaslišan v drugo. Farizeji pošljejo ponj in prično z neko prisiljeno slovesnostjo ter mu rečejo : »Daj Bogu čast! Mi vemo, da je ta človek grešnik«. Tako so judje govorili, če je bila opravičena slutnja, da kdo prikriva veliko hudobijo. On pa jim reče: »Je-li grešnik, ne vem, eno pa vem, da sem bil slep, sedaj pa vidim.«
39
5?0
Ker tedaj ozdravljenec ostane pri svoji prvotni izjavi, ki se popolnoma ujema s spričevanjem starišev, so judovski sodniki zopet v veliki zadregi. Goljufija se ne da dokazati, treba torej opustiti to misel in ne preostaja jim drugega nič, kakor se način ozdravljenja natančneje preiskati; morda se da tu kaj najti. Zato ga vprašajo se enkrat: »Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?« Sedaj pa jame možu že potrpežljivost pohajati ter reče: »Povedal sem vam že, in ste slišali. Zakaj hočete zopet slišati? Ali hočete tudi vi postati njegovi učenci?c Tedaj so ga v prvi razdraženosti kleli in rekli : »Ti bodi njegov učenec, mi smo učenci Mozesovi« Potlej navidezno mirno nadaljujejo: »Vemo, da je z Mozesom Bog govoril, za tega pa ne vemo, od kod je«, češ v verskih zadevah ne sme le čustvo voditi, treba hoditi po zanesljivi poti. Da je z Mozesom Bog govoril, to je gotovo, o Jezusu se pa to še ne ve. To se zdi ozdravljencu pa že preveč, zato jih neustrašeno zavrne: »To je čudno, da vi ne veste, od kod je, in je odprl moje oči! Saj vemo, da grešnikov Bog ne usliši, marveč kdor Boga časti in izpolnjuje njegovo voljo, tega usliši. Kar svet stoji, se ni slišalo, da bi bil kdo oči odprl sleporojenemu! Ako ta ne bi bil od Boga, bi ne mogel storiti ničesar«. Glejte, kako preprosto, pa kako točno sklepanje: Iz tega, kar vidimo in vemo, lahko sklepamo do tega, kar nam je šo neznano: Iz svetega pisma vemo, da Bog usliši le pobožnega; Jezusa pa je uslišal v tako velikanskem še neslišanem čudežu; torej mora biti pobožen, ali kakor pravite : od Boga!
Znano je pa, da so bili farizeji taki ljudje, ki niso mogli prenašati nikakoršnega nasprotstva; zaničljivo so pogledovali vse, kateri niso bili pri njihovi stranki. Da bi jim pa nasprotoval celo tak, čigar bolezen dovolj priča, da je od Boga zavržen, kako bi mogli to mirno prenesti! Jeza jim zopet vzkipi do skrajnosti. Zakričijo nad njim: »V grehih si rojen ves, in ti nas učiš?« in ga vržejo ven; ali samo iz shodnice, ali pa ga popolnoma izobčijo iz judovstva, to ni razločeno.
Vsekako je bilo tako ravnanje hudo razžaljenje za ozdravljonca. Da bi ga utolažil, še bolj pa, da bi pridobil zgubljeno ovčico, ga je Jezus zopet poiskal; bržkone je prišel Jezus z apostoli ob času večerne daritve v tem pol, ozdravljenec pa tudi, zakaj taka dobrota je bila pač vredna, da se jo Bogu zahvaljeval, kolikor je le mogel. Ko ga Jezus sreča, mu pravi: Veruješ li v Sina božjega? Odgovori mu: »Gospod! kdo je, da verujem vanj?« Zakaj Jezusa še
ni mogel poznati, ker takrat, ko je bil pri njem, je bil še slep. Jezus mu odgovori: Videl si ga in kateri govori s teboj, ta je- In brez obotavljanja vsklikne : »Verujem, Gospod!« in ga moli t. j. poklekne predenj in mu skazuje božjo čast. Jezus mu to dovoli, ker hoče, da no bodi samo v srcu, marveč tudi v javnosti njegov učenec.
Sedaj se pa Jezus obrne do drugih ljudij, ki so bili tam navzoči, seveda tudi brez farizejev ni bilo, in reče: V sodbo sem prišel na ta svet, da kateri ne vidijo, spregledajo, kateri pa vidijo, oslepijo. Te besede so takorekoč pojasnilo njegove okolice. Mož, ki je bil poprej slep na duši in telesu, sedaj kleči in moli — zdrav dušno in telesno. Farizeji pa trdovratno zapirajo svoje oči nebeški luči, v svoji prevzetnosti se sami imenujejo take, ki vidijo (saj že ime to pomeni), v istini so pa že oslepeli. Sv. evangelij tudi pravi dalje: »In nekateri izmej farizejev, ki so ž njim bili, so slišali in sami rekli: »Mar smo tudi mi slepi ?« To ni bilo primerno vprašanje; vprašati bi bili morali: »Ali smo mi tisti, ki vidimo, pa oslepimo po Tvoji sodbi?« pa tako daleč se jim ne ljubi misliti, zato vprašajo, kakor jim najprej pride na jezik. Jezus jim reče : Ko bi bili slepi, ne bi imeli greha; sedaj pa pravite: ,vidimo1, zatorej ostane vaš greh. Hoče jim reči: ko bi bili ponižni in želeli pouka svoji nevednosti, bi ne grešili; a sedaj, ko o svoji prevzetnosti mislite, da že vse najboljše veste in nočete vsprejeti naukov, katere sem prinesel iz nebes, sedaj ko nalašč in vedoma nočete verovati, vam ostane vaš greh. Glejte, sami se obsodite!
Menim, da takim dogodbam in naukom, kakor smo jih zopet danes premišljevali, ni treba pridajati še posebnih opominov; sklenem torej na kratko z molitvijo sv. Avguština: »Gospod, daj, da te spoznam in spoznavši ljubim !« Amen. a. Kržič.
2. K čemu nas spodbuja današnji praznik „Marija rešiteljica jetnikov".
Zaupaj moj sin, tvoji grehi so ti odpuščeni.
Mat. 9, 2.
Koderkoli je hodil Jozus med ljudmi, povsod so se zbirali reveži in siromaki okolu njega in ga prosili pomoči. Zgled zato nam podaja tudi današnji sv. evangelij. Milosrčni ljudje prineso k Jezusu bolnega siromaka, ki si sam pomagati ne more, in ga pro-
39*
sijo, naj se ga usmili in ozdravi. Zveličar mu najpoprej odpusti grehe; potem ga pa ozdravi, farizejem v znamenje, da on, ki more mrtvoudnega naenkrat ozdraviti, ima tudi oblast odpuščati grehe. Dobrotljivo Srce Jezusovo je naklonilo mrtvoudnemu dvojno veliko dobroto.
Dobrotljivo pa je tudi Srce Matere Jezusove. Blažena Devica je to pokazala že v svojem življenju; ravno tako pa razodeva svojo ljubezen do človeštva sedaj, ko prebiva v nebesih. V to se poslužuje večkrat tudi čudežnih pripomočkov, kakor nam dokazuje ravno današnji praznik Marijin, ki se imenuje praznik blažene Device Marije za reševanje jetnikov ali Marije — rešiteljice jetnikov.
Gotovo vas bo torej zanimivalo izvedeti:
a)	kaj ta Marijin praznik pomeni? b) k čemu nas spodbuja?
I. Praznik, ki ga danes obhaja sv. cerkev, se imenuje, kakor sem rekel: praznik blažene Device Marije za rešitev jetnikov. Ta naslov pa je treba zgodovinsko in stvarno pojasniti.
a)	Zgodovina katoliške cerkve nam spričuje, da je blažena Devica Marija kristijanom v dušnih in telesnih potrebah vselej ljubeznjivo pomagala. Če ni tega sama neposredno storila, posluževala se je za to svojih zvestih častilcev, ki so prešinjeni prave ljubezni do Boga izvrševali v blagor človeštva krščanska dela usmiljenja. — V začetku 13. stoletja so po najlepših španskih pokrajinah vladali mohamedanski Mavri (ali Turki), ki so si bili podvrgli že veliko kraljestev in dežel ob srednjem morju. Grozna je bila osoda podjarmljenih, kakor tudi v vojski vjetih kristijanov. Ti sužnji so bili vkovani v verige in zelo uborno oblečeni; morali so opravljati najtežja dela pri najslabši hrani; bili so neusmiljeno pretepani in preklinjam. Zraven tega je pretila še velika nevarnost veri in čednosti teh ubogih sužnikov, ki so v sredi nevernikov brez duhovne pomoči in tolažbe medleli in žalostno umirali. Toda Marija, usmiljena mati, svojih otrok v največjih stiskih ne zapusti-
Živel je takrat pobožen, bogaboječ mož Peter Nolaški, kateri je goreče prosil Boga, da bi so usmilil ubogih jetnikov ter jih rešil grozne sužnjosti. Tudi svoje veliko premoženje je v to odmenil. In res njegova molitev ni bila zastonj. Tisto noč pred
praznikom verig sv. Petra kleči ves vtopljen v iskreno molitev ter prosi zase razsvetljenja in milosti, jetnikom pa rešenja. Tedaj se mu sama nebeška kraljica z jasnim obličjem prikaže, pohvali njegovo milosrčnost ter mu oznani, da je njej in njenemu edinorojenemu Sinu zelo dopadljivo, ako bi se v njeno čast ustanovil duhoven red, katerega udje bi se posebno pečali z reševanjem jetnikov. Ta nebeška prikazen pokrepča moža božjega in njegovo srce goji to vročo željo, da bi on in prihodnji red goreče spolnoval vzvišeni poklic ter bil sleherni ud pripravljen življenje dati za svojega bližnjega. — Ravno tisto noč pa se je blažena Devica Marija prikazala tudi sv. Rajmundu Penafortskemu, ki je bil takrat kanonik stolne cerkve v Barceloni in pozneje dominikan, in Jakobu, kralju Aragonskemu, ter jima razodela, naj to imenitno početje podpirata s svetom in premoženjem. Peter Nolaški, zaliva-livši Boga za toliko milost, razodene svojo prikazen svojemu spovedniku sv. Rajmundu, katerega pa v svoje veliko začudenje že najde poučenega. Ravno to je opazil pri kralju. Sv Rajmund so-stavi pravila, po katerih bi morali novi redovniki živeti. — Na dan sv. Lovrenca 1. 1218 se vstanou novi red. Rajmund in kralj peljeta Petra in še 13 drugih udov, ki so se mu pridružili, v stolnico, kjer zraven treh navadnih obljub, še store četrto: da hočejo, če bi treba bilo, v odkupi j enje jetnikov tudi same sebe p o nu d iti. Potem prejmejo iz rok svetega Rajmunda redovno obleko in Peter je postavljen za prvega predstojnika. Obleka teh redovnikov jo bila navadne noše, samo da bele barve v znamenje čistosti, na prsih so smeli po kraljevem dovoljenju nositi tudi aragonski kraljevi grb. Kralj je izprosil potrdilo od papeža Gregorja IX. leta 1230 za nove redovnike, ki so se imenovali: Red blažene Device Marije usmiljenja za reševanje jetnikov. In Bog je po blaženi Devici Mariji ta red blagoslovil, da se je kaj hitro razširjal, odlikoval se po svetih možeh, polnih ljubezni in pobožnosti, ki so zbirali miloščino pri vernikih in odkupovali ž njo sužnje; pa tudi sami se mesto drugih podali v ječo. Da bi sc pa verniki spodobno zahvalili Bogu in blaženi Devici Mariji, zato je sveti rimski sedež vpeljal ta praznik. Cerkvena zgodovina nam pripoveduje, da je ta red rešil na tisuče in tisuče krščanskih sužnjev iz rok nevernikov. Koliko so razni menihi prestali pri tem delu krščanske ljubezni, nam pripovedujejo njihovi životopisi, kakor ravno svetega Petra Nolaškega, sv. Rajmunda Nonata i. dr.
Tako je Marija po čudovitih pripomočkih rešila neštevilno sužnjev in se skazala njih ljubeznjivo Mater; za to se pač spodobi, da jo hvaležno počastimo današnji dan.
b)	Pa kakor je Marija takrat skazala svojo posebno pomoč, tako dela ona vsak čas. V svoji materini skrbi rešuje še zdaj sužnje, ki zdihujejo v še bolj žalostni ječi pregrehe in so v nevarnosti pahneni biti v večno ječo, iz katere ni rešitve. Saj je ravno to njena naj veča skrb, reševati neumrjoče duše, za katere je njen Sin prelil svojo drago kri. Ona ubogih sužnjev greha in satana ne zapusti, temuč jih išče dokler jih najde in pripelje k svojemu Sinu. Brez daljnega dokazovanja vam podam par zgledov.
V življenju sv. Jeronima Emilijana se bere, da je on po smrti svojega očeta, sosebno v vojaškem stanu, zelo razuzdano živel do 30. leta. Pri obleganju mesta Kastelnove je bil vjet in po tedanji surovi šegi s težkimi verigami na rokah, nogah in vratu zvezan, v temno ječo zaprt, kjer so grdo ž njim ravnali in mu dajali le pičlo hrano. V temnem zaporu premišljuje zdaj svoje pregrešno življenje, milo se mu stori radi tega in goreče prosi Boga, da bi ga rešil ne le verig, ki vklepajo njegovo telo, temuč še bolj tistih trdih verig, ki težijo njegovo dušo. V ta namen se prav zaupljivo zateče k mogočni priprošnji blažene Device Marije ter jo ponižno prosi, naj mu od svojega Sina zadobi odpuščanje grehov, ker se hoče vedno zanje pokoriti. In mati usmiljenja ga je kmalu uslišala. Neko noč začuje lahne korake; vrata v ječo se odpro, svitla gospa stopi notri, molče mu odveže verige, mu poda ključ ter zgine. Jeronim gre za čudežno prikaznijo in srečno uide. Ko pride v Trevizo, s srčno hvaležnostjo obesi verige pri altarju Matere Božje. Tako je Marija Jeronima rešila dušnih in telesnih spon, mu izprosila milost spo-kornosti, da je postal po neštevilnih delih krščanskega usmiljenja velik svetnik.
Koliko pomaga stanovitno češčenje blažene Device Marije, spričuje tudi naslednji dogodek. L. 1603 je klečal mož, ki je bil v velike grehe zabredel, pred podobo Matere Božje v cerkvi svetega Lorenca v Valladolidu. V trenotku svoje potrtosti zavoljo grešnega življenja se spozabi, da sam zoper sebe to kletev izreče: »O sv. mati moja, če še enkrat storim ta greh, naj po roki rabelj-novi umrjem!« Ali zopet je bil tako slab, da je vanj padel in tako prelomil [slovesno besedo, katero je zastavil Mariji. Nekaj časa potem — in kdo bi ne občudoval skrivnih sklepov božjih in ro-šivnih pomočkov njegove previdnosti — se zgodi grozen umor. In ravno na tega moža leti ves sum, zapro ga, in ker so ne moro izpričati, obsojen je k smrti.— Pokličejo meniha, ki naj bi ga k smrti pripravljal, in ker ta spozna njegovo nedolžnost, mu svetuje, naj se daljo pritoži, naj zahteva še novo zaslišanje prič, da se zmota prve sodbe razkrije ter mu zagotavlja, da utegne to imeti
5?5
dober uspeli. »Ne, častitljivi oče, — odgovori obsojenec —• ne bom se poslužil tega. Bog me je po ljudeh, kot svojem orodju, obsodil; sodnik se sicer moti; Bog pa se ne moti, in jaz sem zavoljo svojih grehov in posebno zavoljo svoje mlačnosti in nezvestobe do Marije stokrat že smrt zaslužil. Rad zdaj umrjem, da bi zadostil božji pravici. Ako bi pa odšel smrtni sodbi, bi me moje grešne navade zopet kakor prej premagale.« — Zato ostane pri tem velikodušnem sklepu in umrje s srčnim kesanjem, zadovoljen, da more svojo nezvestobo popraviti z junaško stanovitnostjo.
Toliko ljubezen skazuje Marija svojim varovancem. Ako jih ne reši telesnih verig, pa vsaj njih dušo oprosti sužnosti satanove, da se tudi ona, očiščena grešnih spon, preseli v nebesa. Glejte, kristijani, to pomenja praznik Marije Device za reševanje jetnikov.
II. Ako pa slišimo, da Marija toliko skrbi za uboge sužnje, da so zvesti služabniki božji skoro vse svoje premoženje in življenje žrtvovali za rešitev jetnikov, nam pač nek notranji glas govori :kaj pa je naša dolžnost v tem obziru? Vsak praznik Marijin nam na srce poklada nekatere čednosti, katere moramo posnemati, nekatere dolžnosti, katere moramo spolnovati, ko se nam ponuja prilika. K čemu nas spodbuja ta praznik Marijin? Kdor je dosedanje razlaganje poslušal, bo koj odgovoril: tudi naša dolžnost je,sužnje reševati. Torej nas današnji praznik spodbuja, svojemu bližnjemu skazovati krščanska dela usmiljenja. In res se med telesnimi deli usmiljenja nahaja delo »jetnike reševati.« Pa bote vprašali, kako naj mi rešujemo jetnike, ker ne živimo v takih razmerah, kakor so bile v 13. stoletju, ko se je na Marijino željo osnoval poseben red za reševanje sužnjev? Zato jo treba to dolžnost nekoliko pojasniti. Pred vsem pa razločujemo telesne sužnje in dušne jetnike; le v zadnjih bom nekoliko govoril.
če se nam smilijo že tisti, ki so v sužnosti nevernikov, koliko bolj so usmiljenja vredni tisti, katerih duše so v sužnosti greha in satana. Telesna sužnost ima svoj konec, in je tistemu lahko še koristna, kateri jo prenaša s potrpežljivostjo in vdanostjo v voljo božjo. Dušna sužnost pa se nesrečno začne v tem življenju in preide v še groznejšo ter večno trpečo sužnost v peklu. Krščanska ljubezen nas torej opominja, da obvarujemo dušo grešnikovo tolike nesreče. Duše reševati je pač Jezusu, za katere jo svojo kri prelil, je Mariji najbolj dopadljivo dolo usmiljenja.
Kadar je sv. Peter Nolaški gledal krščanske sužnike, jo rekel: Lejte, kako lahko si pridobimo neminljive zaklade, namreč z re-
b%
sevanjem teh nesrečnikov iz rok njih zatirancev. Pa ti zamoreš še kaj boljšega doseči, še kaj bolj zaslužnega storiti, ako si prizadevaš, da bi sužnje greha, katere ima hudič vkovane v verige, rešil njih vezi, to je, kadar kacega grešnika skušaš izpreobrniti, ali vsaj pomagaš izpreobrniti. Kdor grešnika vrne od njegove krive poti, rešil bo njegovo dušo smrti in pokril veliko število grehov — piše sv. Jakop. (5.)
Kako pa naj grešnike rešujemo iz sužnosti greha?
a)	Z molitvijo. Kolika je moč molitve, tega je pač prepričan vsak kristijan. Sv. cerkev pa priporoča še posebno molitev za spreobrnenje grešnikov, saj je iz tega namena vpeljala tudi bratovščine, kakor preš v. Srca Marijinega. Kakor so je blažena Devica Marija potegnila za sužnike med neverniki, tako in še bolj se bo potegnila za grešnike, ki so v nevarnosti večne pogube. Koliko premore zvesta molitev za spreobrnenje grešnikov, spričuje nam sv. Monika ; koliko izda Marijina priprošnja, kažejo neštevilni zgledi poboljšanih grešnikov. Zatorej molite stariši za svoje sinove in hčere, kateri so morda v grešnih verigah, da bi spoznali svoj nevarni stan; moli mati za sina, hčer, ki je zapletena v grešno znanje, da se ga oprosti ter stopi v kolo otrok božjih. Moli, krščanska duša, da bi grešniki spregledali ter saj ob smrtni uri se iztrgali hudičevi oblasti. Da bo pa tvoja molitev več izdala,
b)	sveti jim tudi sam z dobrim zgledom. Veliko grešnikov je bilo že po dobrih zgledih spreobrnenih. Ako hudobneži vidijo lepo, bogoljubno življenje, ako se prepričajo, da je kdo navdan prave krščanske ljubezni, tudi ne more to ostati brez upliva. Čednost, ki jo zapazijo na svojem bližnjem, jim vedno očita njih razuzdanost, da se spoznajo v svoji zavrženosti in še za časa poravnajo, kar so zakrivili. Prelepi zgledi svetnikov so, kakor beremo v njihovem življenju, mnogih grešnikov srca pretresli, da so se spreobrnili, mnogo nevernikov vneli za krščansko vero, da so se dali krstiti in tudi pretrpeli mučeniško smrt.
c)	Krščanski pouk in opomin je že mnogo grešnikov rešil pogube. Mnogo jih je, ki dobro ne sprevidijo svojih krivih potov, in ko bi jih kdo opomnil, v koliko nevarnosti so, bi se poboljšali. Kadar se ti torej prilika ponudi, opomni jih, posvari, odvračaj jih od hudega. A stori to z vso potrpežljivostjo in ponižnostjo, ne kakor bi sebe imel za popolnega, ker tudi tebi lahko spodleti. Sv. Pavel (Gal. 6 1.) nas k temu spodbuja rekoč: Ako
je kdo od kacega greha prenagljen, tacega vi, ki ste duhovni, podučite v duhu krotkosti; in glej sam na-se, da ne boš tudi ti skušan. Opominjati, svariti, učiti morajo sosebno gospodarji, sta-riši, predstojniki, kajti njim kliče apostol (II. Tim. 4. 2.): Osnanuj besedo, prepričuj, prosi, svari s vsem potrpljenjem in ukom. Krščanski gospodarji, koliko grešnikov bi vi lahko rešili, ako bi se zavedali svoje dolžnosti; koliko greha bi lahko v svojih hišah zabranili. Slišali ste, da so svetniki žrtvovali celo premoženje in življenje, da bi jetnike reševali, in vi za nekaj goldinarjev dobička trpite razuzdanosti v svojih hišah. Pomislite, da bo treba odgovor dajati pred sodbo!
d)	Krščanska ljubezen opravlja celo spokorna dela za spreobrnenje grešnikov. Sv. Rajmund Nonat je šel sam v ječo v zastavo za rešene kristijane in je tu veliko trpel. Sv. Tomaž Vila-novljan se je pokoril mesto nekega kristijana, ki je zanemarjal svoje dolžnosti. V pričo njega pred svetim razpelom kleče se biča do krvi, dokler ga ne gane in spreobrne. Pobožne vaje, sveta obhajila, sv. maše, zatajevanja, tudi ti obrni v spreobrnenje ubogih grešnikov, — Bog to bo oblagodaril z milostimi.
Tako nam tudi današnji Marijin praznik kliče v spomin ve liko resnic. Najlepše ga bomo obhajali, ako svojej ljubi Materi obljubimo srčno udanost in zvestobo ter jo posnemamo v čednostih. Ker ona najbolj hrepeni po neumrjočih dušah, zato tudi zanje skrbimo najbolj, naš trdni sklep naj bo: rešiti si dušo ter se zveličati. Amen.	A. Žlogar.
Priložnostni govori.
Krščanski oče.
IV. Očetove veselje.
(Dalje.)
b) Oče ima veselje z otroci, kedar hodijo v šolo. Krščanski oče se trudi, da se njegov otrok pridno uči, sam mu gre na roko, sam pazi nanj, sam moli ž njim, in ga uči moliti. Ali je kaj lepšega, recimo, kakor če oče s svojimi otroci, manjšimi in večjimi, skupno moli sv. rožni venec ? Kako lepo se to vidi na sv. večere,
na velike praznike. Kristus je rekel : Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz v sredi med njimi. Tukaj so pa zbrani oče in mati, sinčki in hčerke, da poveličujejo Gospoda.
Vesel, imeniten dan je za očeta, kedar gre otrok k prvi sveti spovedi ali k prvemu sv. obhajilu. Veseli se otrok svoje sreče, pa tudi oče se veseli ž njim.
Glej, ljubi oče, veliko vzrokov imaš, da se z veseljem mudiš pri svojih otrocih. Kjer je tvoj zaklad, tam je tudi tvoje srce, govori sveto pismo. Ali imaš ti večji zaklad, kakor so tvoji otroci? Ali imaš tudi svoje srce pri njih ? Morda zmeraj ne. Dandanes se vtihotoplja huda prikazen, da očetje radi beže od otrok, posebno od majhnih otrok. Da, brezverstvo kar naravnost dela na to, da bi očetu pristudili prijazno domače življenje v družini in ga speljali venkaj med svet.
Cel teden je oče preobložen z delom: na polju, v tovarni, prodajalni, rudokopu — pozno zvečer včasih pride domov. Pride nedelja. Bo sedaj oče pri otrocih ? V nedeljo je pa tudi veselica, tukaj ta odborova seja, tam sestanek tovarišev, in v nedeljo je treba iti v gostilno. O ravno gostilna je najhujša in najnevarnejša vada za moža, da zanemarja svoje otroke in svojo ženo. Tam sedi, tam pozabi na vse. Doma so otroci sami, žena toguje, molitev se morda opusti. — Polnoč mine in moža ni. Tako ne delajo krščanski očetje. Taki očetje ne vedo, kaj je domače hišno veselje, oni iščejo zabave le pri pivcih sobratih.
c)	Zato se njihovo ravnanje navadno britko maščuje. Krščanski oče je navadno vesel svojih otrok, kedar odrastejo. Lep je saden vrt, kedar je spomladi v cvetju, a še lepši je v jeseni, kedar se šibe drevesa pod zrelim sadjem. Pobožen oče je spomladi, kedar so bili otroci še majhni, pridno sejel in potem sproti plel in okopaval, sedaj je prišla jesen in njegov trud je jel donašati sad. Vzgojil si je sinove ubogljive, pobožne in pridne, ki ga podpirajo pri delu; in hčere so ponižne in sramožljive in delavne, da so ljube ljudem in Bogu. Zato je ponosen na svoje otroke.
Tisti očetje pa, katerim je bila nekdaj ljubša druga tovarišija kakor doma otroci, imajo sedaj letino, kakoršno so zaslužili. Prej se niso za otroke menili in ne otrok ljubili — sedaj se otroci ne menijo za očeta in ne ljubijo očeta. Prej je oče zanemarjal dom, sedaj ga zanemarja sin; prej je oče pijan domu hodil, sedaj prihaja sin; prej je oče razgrajal in preklinjal, sedaj razgraja in preklinja sin; prej je oče ljubil veselo pivsko družbo, sedaj odrasla
hči ljubi družbo plesalcev in v jutro prihaja domu s ponočnih plesov.
Ti oče, si ruješ lase, da imaš take spridene, trmaste, nesramne otroke. A ne čudi se. Zeti ne moreš, kjer nisi sejal. Priznamo radi, da zmeraj in vselej ni oče zakrivil, da so otroci razbrzdani, a večinoma bi pa našli, da oče ali pa mati nista znala prav zidati hiše otroške vzgoje; spodaj sta postavila slabo, mehko kamenje, ali pa še celo puščala luknje v zidu, zato se je hiša podrla.
d)	Krščanski oče ima pričakovati marsikatero veselo uro od svojih otrok še na starost, kadar bo njihove podpore najbolj potreben. — Pobožna dekleta bodo rada pomagale svojim starišem, če so tudi same revne in potrebne. In dober sin bo pomnil besede sv. pisma: Sin podpiraj starost svojega očeta in ne žali ga v njegovem življenju in, ako mu pamet peša, zanašaj mu in ne zaničuj ga v svoji moči; zakaj usmiljenje do očeta ne bo nikdar pozabljeno. (Sir. 3, 14. 15.)
Slab otrok podaja očetu palico na starost, pa ne v roko, ampak na hrbet.
II. Da, celo britka in grenka smrt se ti bo v veselo spremenila, ali vsaj osladila, če šibil vesten, dober oče.
Poglejmo očeta na smrtni postelji! On gleda nazaj, on gleda okoli sebe, on gleda naprej.
a) Kako je učil svoje otroke, kakšen zgled jim je dajal? Vest mu ničesar posebnega ne očita, trudil se je ž njimi. Starček se je vlegel na smrtno posteljo, nikdar mu niso stopile pred oči tako živo tiste besede, katere je slišal pri poroki: »Ako vama Bog otrok d&, vedita, da so božji dar, in da bota od njih odgovor dajala« — nikdar tako živo, kakor sedaj na smrtni postelji. Pa zdi se mu, da sme zaupati v usmiljenje božje. Sam jo skrbel za svojo dušo, pa tudi za otroke je skrbel in jih svaril in učil. Sedaj umrje, pa sv. pismo pravi: Tako je, kakor ne bi umrl, zakaj sebi enakega je zapustil (Sir. 30, 4.)	j. Mikš.
(Dalje.)
•H* ■♦■K*—
Pogled na slovstvo.
St. Frančiška Šaleškega Filoteja, ali navod k bogoljubnemu življenju Po izvirniku poslovenil Anton K rži č. V Ljubljani, 1899. Založila Katoliška Bukvama. Natisnila Katoliška Tiskarna. Str. XVI. -J- 503. Lično v usnje vezana knjiga z marmorno ali rudečo obrezo velja 90 kr., z zlato obrezo 1 gld. 10 kr. se prodaja v Katoliški Bukvami in v prodajalnici kat. tiskovnega društva. — S prav posebnim veseljem naznanjamo novo izdajo F i 1 o t e j e. Knjig za duhovno branje nam primanjkuje, od mnogih imamo le zastarele izdaje. Filoteja je pa zlasti primerna za duhovno branje razuim stanovom in v navedeni izdaji tudi vsaki starosti. O spisih sv. Frančiška Šaleškega pravi slavni govornik Bourdaloue: »Dela sv. Frančiška so taka dušna hrana, kakor jo morejo dati le nebesa, nikdar pa ne zemlja. Ne da bi se pregrešil zoper spoštovanje, ki je imam do drugih pisateljev, trdim, da poleg sv. pisma nobena knjiga tako ne pospešuje pobožnosti v srcih vernikov, kakor dela tega pobožnega škofa.« Med spisi sv. Frančiška se pa prav posebno kot izborna nabožna knjiga odlikuje Filoteja. Zato je prestavljena že v vse jezike. Pri nas je sicer že dvakrat izšla, a zaradi zastarelega jezika ni stara izdaja več primerna; tudi je v knjigotrštvu popolnoma pošla. Zato z veseljem pozdravljamo izdajo, ki nam jo je podal neutrudno delavni profesor A. Kržič. Že prelagateljevo ime nam je porok, da je preložena v lepo, pravilno slovenščino. Pisatelj se je potrudil, da je, kar moč, natanko izrazil svetnikove misli, pa jih vendar tako povedal, da ga more umeti tudi preprosti čitatelj. Velikega pomena je tudi to, da je g. profesor knjigo tako priredil, da se smč dati v roke vsakemu, tudi nežnemu otroku. O poprejšnji izdaji se je od nekaterih stranij, zlasti tudi iz šolskih krogov, slišala pritožba, da je marsikaj tako povedano, da utegne biti le za odrasle, ali pa je bilo primerno za tiste čase in za tisto občinstvo, kateremu je pisal svetnik. Velika prednost nove izdaje je tudi ta, da je že po vnanji obliki primerna za molitvenik. Tudi ima kot dodatek navadno vsebino molitvenika. Ta del lepe knjige je sicer kratek, vendar zato posebno priporočljiv, ker ima skoro samo take molitve, katere je cerkev odlikovala z odpustki. Tako so molitve res dvojne koristi, ker po svoji vsebini netijo pobožnost, ob enem pa tudi pobožnega kristijana bogatijo iz cerkvenega zaklada.
Gledč vnanje oblike opomnimo še to, da nam je prav všeč, ker so se z drugačnim, namreč s kurzivnim tiskom ločile one besede in oni stavki, ki so prav posebne važnosti. Ta okoliščina nekako sili tudi preprostega čitatelja, da mora misliti in da ložje pogodi svetnikove misli in namere.
Vč. gospod prelagatelj je z novo, v vsakem oziru dovršeno izdajo Filoteje zdatno obogatil naše nabožno slovstvo. Na nas, duhovni sobratje, je, da slavno knjigo sv. Frančiška Šaleškega širimo in s tem vnemamo v ljudstvu pravo pobožnost. Pobožnost do presv. Jezusovega Srca in lepo se razcvitajoče Marijine družbe bodo vzgojile mnogo duš, ki v resnici hropenč po popolnosti. Takim vernikom bode Filoteja, izdana v obliki molitvenika, kmalu najbolj priljubljena knjiga.	_j.
'• Založba »Katoliške Bukvarne1*.	Tisk »Katoliške Tiskarne'
Odgovorni urednik: Alojzij Stroj.