Milica Stupan: Šolske kuhinje Pred kratkim je izdal prosvetni minister dr. Anton Korošec poseben razpis o ustanavljanju šolskih kuhinj na osnovi čl. 23., tč. 5., Zakona o narodnih šolah. Ta razpis, ki kliče k delu za zaščito šolskih otrok pred gladovanjem, bo prav gotovo odjeknil tako, da bo naša šolska mladina v čim večjem številu deležna te blagodati. Število šolskih kuhinj se bo dvignilo, že obstoječe pa bodo razširile in poglobile svoje delovanje. Ker vem iz lastnih izkušenj, ki sem jih imela pri vodstvu šolske kuhinje in počitniške kolonije, kako je težko, če mora vsak posameznik začeti z delom čisto sam, brez vsakega navodila, sem napisala te vrstice in upam, da bodo koristen kažipot tistim, ki se bodo lotili prepotrebnega dela v šolskih kuhinjah. A. Oprema šolske kuhinje Prvo, kar je za ustanovitev šolske kuhinje potrebno, so primerni prostori in sicer kuhinja z jedilno shrambo in abednica. V obednici potrebujemo mize s klopmi ali stoli. Zelo praktično je, če so mize prevlečene z linolejem, ki se dobi v vseh barvah. Tako prevlečene mize so zelo lične za pogled pa tudi praktične, ker jih z lahkoto obrišemo. Takih idealnih šolskih obednic je pa za enkrat še malo v naši slovenski domovini. Za začetek tudi niso neobhodno potrcbne, saj je predvsem važno, da začno šolske kuhinje v vsakem kraju poslovati. Če je začetek še tako skromen, z vztrajnim delom se lahko doseže vsako leto majhen napredek. Če prvo leto še ni obednice na razpolago, bodo šolski otroci tudi na šolskih klopeh v učilnici s tekom použili kosilce, ki ga bodo dobili. Za drugo leto pa bodo lahko učenci pod vodstvom učite- lja pri rokotvornem pouku sami napravili iz desk preproste klopi in mize. Tudi oprema kuhinje same bo v prvem letu šc najbrž pomanjkljiva. Verjetno, da za njo spočetka še primernega prostora ne bo na marsikateri šoli, da se bo morala stisniti v kuhinjo šolskega upTavitelja ali kake druge učne moči ali šolskega sluge. Prav primerno pa se da združiti prostor za šolsko kuhinjo s pralnico, ki je itak po večini na šolah. Potrebna je dalje še posebna shramba za šolsko kuhinjo, ki naj ima police za razno zalogo in lese za krompir. Kuhinja mora biti seveda tudi opremljena in sicer rabimo eno ali dve mizi in eno ali dve omari z različnimi predali. Pri vsaki novi šoli, ki se bo v bodbče zidala, bo treba gledati na to, da bo imela v pritličnih ali kletnih prostorih te tri potrebne prostore za šolsko kuhinjo. B. Potrebna posoda Najtežje poglavje pri ustanovitvi šolske kuhinje tvori vprašanje nabave posode. Stroški za najpotrebnejšo posodo znašajo, če vzamemo pri vsaki nabavki najboljšo vrsto, za 50 oseb okoli 3000 din. Predvsem je potreben veliki lonec, za 50 oseb mora biti vsaj 30 litrski (premer 30 cm). Za ta veliki lonec je treba vzeti brezpogojno črno posodo znamke »Eterna Special«, ki je sicer dražja, a zato res trpežna. Tak 301itrski lonec stane 440 din, pokrovka pa 55 din. V tem loncu se zmešajo vse jedi, ki so se prej posamezno kuhale, in nato po potrebi vse skupaj še enkrat prevre. Razen tega velikega lonca je potrebno še nekaj manjših kozic in loncev: 15 do 20 litrska kozica ,s pokrovko, 2 lonca s 5 in 10 litri in še dve manjši kozici, vse se- veda s pokrovko. Za to manjšo posodo ni neobhodno potrebno, da kupimo znamko »Eterna Special«, zadostuje tudi slabša kakovost in stane potem vse skupaj 400 do 500 dinarjev. Za prcžganje potrcbujemo železno prežigalko. Potrebujemo še tudi dve deži za mast, večjo za zalogo za 30 do 40 kg, manjšo za 3 do 4 kg za vsakdanjo rabo. Neobhodno potrebna je še mesoreznica (strojček za faširanje). Primerna velikost je št. 16, ki stane z dvema ploščama vred (z večjimi in manjšimi luknjami) okoli 200 din. Vse ostalo, kar še potrebujemo v kuhinji, stane razmeroma malo: 1 ali 2 veliki emajlirani ali pocinjeni skledi, ki jih uporabljamo tudi za pomivanje posode, če ni vzidanih pomivalnikov, 2 zajemalki s premerom 14 cm (za delitev jedi), 1 velik nož, manjši noži za lupljenje krompirja itd., deska za meso, cedilo za zelenjavo, sito za pretlačenje, porcelansko posodo :s pokrovom za sol, pločevinaste škatle ali doze za dišave in začimbe, vilice za meso, kuhalnice, pletenka 10 do 201 za kis, 6 do 12 brisač za posodo in vsaj 3 modri predpasniki za kuharico. V kuhinji sta pa tudi potrebni dve tehtnici, ena običajna kuhinjska s 5 kg uteži, druga decimalna, ki jo itak ima večina šol. Za obednico potrebujemo pri 50 osebah 50 krožnikov. Najlepši so porcelanski, a treba je vzeti tiste močne in debele, ki laže prenesejo kak trd dotik. Pločevinasti krožniki pa imajo tudi nekaj zase, ne razbijejo se, in marsikateremu otroku bo prihranjen strah, ki ga je občutil vsak, če je kdaj kak krožnik po nesreči strl. Če pa kupimo pločevinaste krožnike, moramo zbrati lepe, žive barve in okusne vzorce. Lepi so n. pr. rdeči z velikimi belimi pikami. Nabavna cena' je približno enaka, okoli 8 din. Potrebnih pa je tudi 50 žlic (nerjavečih!) po 9 do 10 din. Pripominjam, da ;«o vse tu navedene cene za posodo veljale v nadrobni prodaji v začetku letošnjega leta. Zaenkrat se cene posode še niso bistveno spremenile. Kolikor pa so že kje višje cene, pa lahko proračun izravnamo s tem, da naročimo posodo neposredno v tovarni (n. pr. v celjski) in dosežemo tako znatno nižje cene. Vsa opisana posoda zadostuje samo, če se kuha dnevno enotna skupna, tako zvana enolončna jed, torej nekaka gosta juha, pri kateri ne rabimo ne nožev in ne vilic, ker dodamo vsako meso že sesekljano v juho. Če se kuha za več kakor 50 otrok, se seveda stroški za nabavo opreme primerno zvišajo. Največji Ionec znamke »EternaSpecial«, ki se dobi, je 70 litr.ski, torej za približno 120 otrok. Če se kuha za več kakor 50 otrok, pa žc pride v poštev kotel, bodisi vzidan ali prosto stoječ s cevmi, kakršnega dobavlja celjska tovarna. Vzidani kotli niso praktični, ker je pri njih čiščenje otežkočeno. Kotli imajo to prednost, da v njih vse hitro zavre. Slabo* pa je pri njih to, da se jed rada pr'ismodi in je treba neprestano mešati. Zaradi hude vročine tudi radi pokajo in se krušijo, ako niso vedno do roba napolnjeni ali če vlijemo v razgret kotel mrzlo vodo. Tako posta- nejo kaj radi nevarni zdravju otrok. Zato pridejo v poštev samo kotli iz prvovrstnega materiala. Najboljši so bakreni, znotraj pocinkani in aluminijasti kotli. S samim kotlom seveda v šolski kuhinji še pri najpreprostejši enolončni jedi ne shajamo, saj moramo vsako živilo posebej skuhati in nato šele vse skupaj zmešati, čc hočemo dobiti okusno jed. Zato je pri kuhanju za 50 otrok vseeno najprimernejši dober štedilnik, če pa kuhamo za več kakor 50 otrok, sta potrebna kotel in štedilnik. C. Kuharica Računati je treba s tem, da šolske kuhinje v večini primerov ne bo vodila izšolana kuhinjska moč, ker taka kosilo preveč podraži. To tudi ni potrebno, kajti za to delo je sposobna vsaka ženska moč, ki zna nekoliko kuhati in ima za ta posel veselje in potrebno pažnjo. V večini primerov pride v poštev žena šolskega sluge. (Na mariborskih šolah je dobila v šolskem letu 1939./40. za to delo kot priznanje dnevno 5 din.) Po moji približni cenitvi rabi kuharica za pripravljanje enolončne jedi za 50 oseb dnevno štiri do šest ur in sicer za vse skupaj, za predpriprave, kuhanje, razdelitev jedi, pomivanje posode in snaženje kuhinje. Seveda je pa težko določiti povprečen čas, kajti goveja juha zahteva mnogo manj dela kakor pa juhe, v katerih je krompir in zelenjava. Tudi opravi svoje delo v tem času samo inteligentna, sposobna in spretna kuharica, ki zagrabi vsako delo na pravcm koncu in ne teka brezglavo po kuhinji. Pri šolskih kuhinjah je dobro to, da lahko ravno najzamudnejša opravila, kakor lupljenje krompirja, trebljenje zelenjave in pomivanje posode opravijo izven šolskega časa otroci sami in tako v znatni meri razbremenijo kuharico. Tudi jedilnik mora biti sestavljen tako, da je kuharici delo čim bolj olajšano. Če je danes n. pr. goveja ali fižolova juha ali pa kak mlečni riž, kar da vse manj dela, se določi za jutri obed, ki da več dela, pa si lahko potem kuharica že marsikaj danes pripravi. Lahko si otrebi zelenjavo, olupi krompir, bolj temeljito osnaži kuhinjo itd. — Mimogrede povedano: Ce smo že ulupili krompir ali otrebili zelenjavo za jutri, je treba krompir in zelenjavo takoj snažno oprati, krompir pa pustiti v vodi, v katcri ga bomo jutri pristavili. Voda namreč izluži iz krompirja mnogo redilnih snovi, ki jih je škoda zavreči. Najvažnejše pravilo, ki si ga mora zabičati vsaka kuharica v šolski kuhinji, je to, da se ne sme nikoli nobena jed zasmoditi, kaT se pa pri množinskem kuhanju tako rado zgodi zlasti, če so jedilniki gosti. Kuharica se mora zavedati svoje odgovornosti, saj je lahko po njeni nepazljivosti prisiljenih petdeset otrok, pojesti brez teka zasmojeno kosilo ali pa ga pustiti. Zato je treba kuhati z največjo pazljivostjo in pridno mešati, dokler je lonec na odprtem ognju. Kadar pa ni časa za mešanje, je treba jed pravočasno odstaviti. CSe nadaljuje.)