Tanja OBLAK'	^^^^
ČLANEK
MITSKE PODOBE O "ŽIVLJENJU NA MREŽI": od poljubnih identitet do izgubljenih skupnosti v kibcrnetskem prostoru
Povzetek: Članek/miitija rjmgled vpmbteniskopodmčjc. ki ga v ospredje postavlja sodobni znanstveni disknrz o komunikacijskih tehnologijah. Gre za vprašanja, ki se lotevajo spreminjajočih se odnosov med nizličnimipojmovanji virtii-alne resničnosti, kibenietskega prostora in račiinalniSko posredovanega komuniciranja, v katere se vse bolj intenzivno vmeščajo številni pogledi na družbene pojave kot sta na primer virlualna skupnost in virtualna identiteta. Avtorica skuša omenjene odnose /pojasnjevati kot odsev nastajajočih komunikacijskih pmks. kijih podpirajo računalniške tehnologije. V članku se sprašuje o tem. kakšna so razmerja med pmstomm in komuniciranjem, telesom in identiteto, posameznikovim delovanjem in skupnostjo. S kritično pozicijo do pmimno optimističnih predpostavk o vplivu računalniške tehnologije na naše vsakdanje življenje je avtoričin namen prevetriti nekatere, že skoraj deset let prisotne, mit-ske {K>dobe in obenem opozorili na realna družbena razmerja, ki igrajo pri tem pomembno vlogo. Ključni pojmi: računalniško (posredovano komuniciranje, virtualna ivsničnost. kibernetski prostor, virtualna skupnost. identiteta
Uvod
Naglemu raz\'oju informacijske in komunikacijske tehnologije, ki se v z:idnjih dvaj-setili letih odvija pred našimi očmi, so niitski pečat vtisnile tehnologije virtualne resničnosti in različna računalni.ško povezana omrežja. Pospremile so jih namreč skoraj v en glas podobne si napovedi o tem, kakšne posledice za življenje posameznika bodo no%'e tehnologije prinesle. Odme\'ale .so mnoge "virtualno-kibernet-ske" obljube o izoblikovanju nove bivanjske sfere, ki jo lx)do na.seljevala popolna virtualna telesa in neskončno ustvarjalne zavesti (Dery); o neomejenem in predv.sem učinkovitem povezovanju ljudi v skupnosti na mreži, ki se zaradi prejšnjih
' .Ueig. Tanja (Mak je asLitenika na /iikiilteli zii ttnižlfene ivtie.
MCujfiče bescMd je naslalo na potllagi niagMrskena dela z nadnvom 'l>riižheni kunleksi komunikacijskih tehnologij: /MMtohe ■klhenieL'ikv driiibe' vznansitvnem In iMilnilarnem diskiirzii'(t-tiV,
časoviio-prostorskili omejitev sicer ne iji nikoli srečali (RheingokI); o prihajajoči elektronski demokraciji, ki ne bo nikogar izključevala, temveč vsakomur omogočila neposre<lno in takojšnjo vključitev v pomembne politične in ekonomske tokove (Grossman); ter o brezmejni svobodi izbiranja pri tem, kdo smo, kako sc predstavljamo drugim in s kom se želimo družiti (Turkle). Bivanje v okoljih, podprtih z računalniško tehnologijo, naj bi bilo zato bolj udobno, bolj prijazno in predvsem bolj enostavno. Pridih "revolucionarnosti", s katerim so se spogledovale napovedi o tehnoloških pridobitvah, je na konceptualni ravni izviral iz treh splošnejših predpostavk v zvezi z računalniškimi tehnologijami: da s svojo interaktivno naravo korenito spreminjajo naše obstoječe načine komuniciranja; da brišejo časovno-prostorske ovire in ustvarjajo nove družbene prostore, ter da nas silijo v nujen premislek o tlo.sedanjih interpretacijah resničnosti in narave (Kitchin, 1998:12).
Zato ne preseneča, da so v začetku devetde.setih knjigo "Virtual Rc;ility", ;ivtor-j;i I Io\v;ircla Rheingolchi, številni popularni pis;itelji, raziskovalci in tudi strokovnjaki sprejeli na izjemno pozitiven način: "Če .se si.stemi virtualne resničnosti dejan.sko povzpnejo na površje, vgradijo v domove Ijutli in bodo s .svojo iluzijo resničnosti učinkoviti, potem bo to največji dogodek v človeški evoluciji" (J. G. Ballard). V z;i-dnjem poglavju .svoje uspešnice je Rheingold poudaril:
"1,'irliinlna resničnost jasno prikazuje, da nas je družbena pogodba z našimi orodji pripeljala do tiste točke, kjer se moramo kmalu in brezpogojno odločiti, kaj želimo kot ljudje postati, kajti nahajamo se na robu, ko imamo moč, da lahko ustvarimo sleherno izkušnjo, ki si jo želimo (...) Moč, da ustvarimo izkušnjo, je tudi moč rede/utiranja tako temeljnih pojmov kot so identiteta, skupnost in ivsničnosf (Rheingold. 1991:386-.^87J. Mitsko obeležje teh že skoraj deset let starih napovedi se vs;ij delno kaže v pogostem vračanju k Rheingoldovemu delu, kar z nezmanjšano intenzivnostjo srečujemo tudi v novej.ših besedilih (Holmes, 1997; Jordan, 1999; Porter, 1996; Turkle, 1995). Ob nereflektiranem privzemanju nekaterih pojmov pa je za to produkcijo zn;ičilna predv.sem očitna obremenjenost s termini. RheingoUl je n;iinreč simptom nekega splošnega terminološkega n;tslanjanja na konstitutivne pojme, ki se s tem izmaknejo problematiz;iciji. Virtualna resnično.st in fenomen kibernetske-ga [prostora sta v tem okviru predstavljen;) kot brezmejna lalx)ratorija z:i osmišlja-nje družbenih in kulturnih sprememb; .številni ;ivtorji se .skoznju sprašujejo o neu-.streznosti dosedanjih pojmovanj telesnosti, identitete, skupnosti. Tako na primer trdijo, da se v kilx;rnet,skem (prostoru izoblikuje multipla, nestalna, lluidna identiteta (kol nasprotje racionalni, .stabilni in avtononmi identiteti posameznika), ki je posledica posebnega - breztelesnega - načina komuniciranja in relativne anonimnosti posameznika (Turkle, 1995; Poster, 1995); trdijo, da na mreži vseh mrež nastajajo takšne virtualne .skupnosti, ki bolj kot na vnaprej pripisanih vezeh in predvsem skupni prostorski določenosti temeljijo na osebni zaupnosti in moralni z;i-vezanosti. Bralca takšnih razmišljanj zato zlahka prevzame občutek, d;i s temi tehnologijami v človekov svet nezadržno in neobvladljivo vdirajo nove oblike družbenosti in nova izražanja individualnosti; vendar je to hkrati tudi občutek, da razmišljanje o teh spremembah ne reflektira proce.sov spreminjanja in r;izvoja. pač
pa «cikrite kazalnike sprememb zgolj preslikava na ugibanja o po<lobi prihodnjega sveta. Zdi .se torej, da za diskurze o virtualni resničnosti in račuiialni.ško [X)dpr-tem kontuniciranju Se vedno velja, kar je že pred ča.som zapisal Manuel Castell.s: da je zgodo\ in.ska usoda sodobnih račimalni.ških tehnologij obkroženost s številnimi prerokbami, ne pa z resnimi družbenimi analizami (Castells, 1988).
Kritične odzive na vizionarske poglede o .sodobni "virtualno-tehnološki revoluciji" (Ciib.son, 1984; Rheingold, 1991; Sherman in Judkin.s, 1992) je vendarle mogoče najti, in sicer v v.sebinskem premiku znotraj .sodobnega znanstvenega diskur-za, ki pomene komunikacijske in informacijske tehnologije razsvetljuje v drugačni luči. Gre za kritiko pretirano utopi.stičnih in ol>enem tudi nepreverljivih predpostavk o razNoju boljše, bolj demokratične, bolj strpne in lx)lj povezane družbe, ki naj bi bila samoumeven rezultat vzpona novih tehnologij. Rdeča nit te kritike je poudarek na pomenu družlx;nih kontekstov (Bender in Druckerv, 1995; Loader, 1997; Robins, 1996; Shields, 1996), znotraj katerih se oblikujejo novi prostori ("ki-bernetski prostor"), nove identitete ("virtualiui identiteta") in nove pojavne oblike kolektivitet ("virtualna .skupnost"). Združuje pa jih tudi |xxseben premik k po.same-zniku, .saj se obravnava tehnologij v teh tematizacijah lesno prepleta s pojasnjevanji številnih |)raks vsaktianjega življenja.
Namen pričujočega be.sedila je razgrniti tista problemska področja, ki jim študije računalniško posredovanega komuniciranja in viriualne resničnosti v zadnjih petih letih po.svečajo v.se večjo pozornost. Obenem želimo opozoriti na pereča vprašanja, ki .se odpirajo ob vključevanju posameznikov v kompleksna, računalniško posredovana okolja. Opozorili bomo na nekatere zakoreninjene mile o potencialih nove komunikacijske tehnologije, za katere lahko rečemo, da so nastali na podlagi opazovanja družbenih sprememb skozi "rožnate zaslone" (Kitchin, 1999: 19). Pregledali bomo nekatere teze in izhodišča avtorjev, ki .so nadaljevali Rheingoldovo zapvi.ščino terminološke obremenjenosti in premalo prispevali k njihovi problematizaciji, zato pa dodobra utrdili privlačne mitske podobe ter na ta način poskusili prevetriti pojmovno zmedo v naglo razvijajočem .se ra z i skov;il ne m pod roč j u.
Kibcr-to in virtiialno-ono: razjasnitev pojmovnih nejasnosti
Obilica novih pojavov, ki jih je mogoče brez zadržkov pripisati delovanju ali posledicam novih komunikacijskih tehnologij, je privedla do jasne potrebe po njihovem Ix>imcnovanju. hkrati pa je hitrost, s katero so ti pojavi vstopili naš .svet, i>o-vzročila neusklajenost poimenovalnih rab. Med tistimi, ki so v poznih o.semdese-tih oziroma v zgodnjih de\ etde.seiih letih v veliki meri pri|X)mogli k ustvarjanju pomena in uvajanju imen za nove pojave, povez.xme z razvojem tehnologij virtualne resničnosti in obenem tudi interneta, je vsekakor treba omeniti Howarda Rliein-golda. Toda v tem je treba vitleti tudi zametke tež;iv, kajti številne |X)jme iz njegovih del so pogosto nekritično privzemali drugi avtorji in zabrisovali razmerja med posameznimi pojmi. Primerov ni težko najti. Jon.scher (1999:175) denimo zapiše: "Tako ti kot jaz bova lahko sodelovala v predstavi virtualne resničnosti (vinual rc;i-
lily) od koderkoli na sveiu. Nadeni si čelado, zavrli številko in se pridruži - dobrodošel v kibernelskeni prostoru (cyberspace)."
Pojmovna razhajanja pa niso le izraz terminoloških nejasnosti, temveč odražajo globlje razlike v razumevanjih izvornih pomenov po.sameznega pojma, njihovih interpretacij in tudi fxivezovanj z drugimi pojmi, .\ejasno.sti te vrste v pov.sem enaki meri ali še celo lx)lj zadevajo tudi ralx> v .sloven.skem jeziku. Podobni problemi se denimo pokažejo pri pojmih kot je večpomenska "virtualna realnost" ali pri preprostih .skovankah kot sta na primer tudi v sloven.ščini pogosto uporabljeni izpeljanki "kiber-prostor" in "kiber-kultura", za kateri težko najdemo referenčni okvir. Ob tem se je smiselno za trenutek ustaviti.
Osrednji pojem, s katerim .se je pred de.setletjem vzpostavilo to raziskovalno področje, je bil predvsem pojem virtualnosti. Tudi v slovenskem prostoru je že od sredine devetdesetih precej popularna raba besedne zveze "virtualna realnost", j^r-ve primere uporabe pa najdemo v delih Strehovca (1994), v zborniku tekstov v Časopisu za kritiko znanosti (199 0 in pri Gržiničevi (1996)-. Za pionirja Mowarda Rheingokla izraža beseda virtualnost ("virtuality", "virtual") nasprotje realnega. Virtualnost je zanj predvsem struktura navideznega - pojmovni občutek o tistem, kar je ustvarjeno (Nelson v Rheingold, 1991: 177). Toda z isto besedo je mogoče izpostaviti tudi nekaj pov.sem drugega. Po mnenju Schrimacherja (1995) pojem vir-tualno bolj kot na nekaj izmi.šljenega kaže na nekaj skorajšnjega: "virtualna resničnost simulira resničnost z ust\'arjanjem dvojnega sveta', v katerem se širijo nove možnosti" (Schrimacher, 1995:67). .Strehovec (1994) na primer poudarja, da je virtualna resničnost na eni strani oznaka za "alternativne, vendar ne navidezne .svetove, ki sodijo v koncept razširjenega pojma resničnosti", na drugi pa tudi "oznaka za tehnologijo računalni.ško simuliranih okolij, namenjenih interaktivni aktivnosti uporabnikov" (Strehovec, 1994:.32).
Zaradi te pojmovne ambivalence je izredno pomembno jasno ločiti med dvema dimenzijama, ki .sta v.sebovani v pojmu virtualna resničnost. Kadar je vstop v virtualno resničnost prehod v nek simulacijski, grafično bolj ali manj dovršen, v materialnem smislu dokaj poljuben svet, po.sameznikovo dojemanje tako oblikovanega .sveta pa predpostavlja aktivno vpletenost razJičnih čutil od vida, sluha, čuta in tudi vonja, govorimo o virtualni resničnosti kot tehnologiji. V tem primeru gre za izjemno intenzivno interakcijsko razmerje med človekom in strojem. Se več. Vključevanje v simulacijske igre in doživljanje namišljenih dogodivščin, kjer je mogoče privzeti številne navidezne like ali podobe in oblikovati različne predmete, stanja ali okolja, pri posamezniku, četudi za hip, vzbuja številna vprašanja v zvezi s tem, do kod segajo meje med dejanskimi telesnimi doživljaji in njegovimi stiki z navidezno generiranimi objekti. Tu je prisoten pomemben element - točka prekinitve. Ko .se namreč izključimo iz področja nami-šljenega, konstruiranega virtualne-
' Mtirnui Cirilnii: (1996) ii/Kimblp namest« analvikvRd Izi iriiikii •rirliiiil ivdillr'/Mijeni •lirtimliiii reitliiiisl'. kina ihfmira kol 'niCtiiiahiiiko geuerirano simmosi, r kateri se iijmnihnik liiteraklit no (miiv-Zlije z (triigliiii uliorahiiiki in Je v interaktimem funkcionalnem odnosu s simidiraniml ohjekU In okolji' (I996:fl5j. ()h tem /Hiudarja. daje lirtualna realnost -kljub sitiji i lrtualuosti In simulacijam Izjemno na-taiiCno materialno slrukturlraii režim strarnostl. /Hiiwm i-fiet v mreiv otinosor. ki nikakor niso sttmo te-hiilino dlskurzivnl'(Clriime, l'J96m).
ga sveia in clogodiiov v njem. postane meja med resničnim in virtiialnim subjektom zopet dokaj jasna. V tem smi.slu je možnost spreminjanja ob.stoječih zunanjih lastnosti, značajnih potez ali kompleksnej.ših identitetnih karakteristik izrazito te-hnolo.ško pogojena nujnost.
Gre torej za "soobstoj ilanega sveta in alternativnih innetelnih svetov", kot se je izrazil Strehovec (1994:32). in za razliko od oblikovanja medčloveške interaktivno-sti, je tu v ospredju tehnolo.ška, pretlv.sem računalniška |K)dpora režimom doživljanja, s čimer so mišljene različne tehnolo.ške aplikacije, ki predpostavljajo po.sebne vmesnike za vstopanje v te nove, alternativne prostore, ki pa naj ne bi bili navidezni. "Virtualna re;ilno.si je v tesnem razmerju z računalniškimi .sistemi, ki vzpostavljajo in gradijo iluzijo 3D okolja. Na podlagi uporabnikovega inputa, ki se prenaša s pomočjo gibljivih .senzorjev v obleki in rokavicah, oblikuje računalnik virtualno okolje; ne gre za substitut, nadomestek fizične realnosti, marveč (za( njen dodatek" (Gržinič, 1996:79-80).
Virtualna resničnost nam nadalje odpira vprašanja, ki v pr\ i vrsti ne zadevajo odno.sa med uporabnikon» in tehnologijo, temveč razmerij med uporabniki tehnologij. Tu gre za virtualno resničnost kot prostorom. Okvire te dimenzije v splošnem določajo kompleksnosti družbenih odno.sov, ki se oblikujejo s pomočjo in preko računalniško |josredo\"anega konumiciranja. Komimikacijske mreže namreč "kon-.stituirajo nova področja morebitne akcije, v katerih se porajata drugačna logika in dinamika" (Chesher, 1997:79). Porajajoče se družbene prak.se, kot .so na primer pisanje, branje, interpretiranje, katalogiziranje ali druženje, komuniciranje in celo nadziranje, so v marsičem kvalitativno drugačne od podobnih predhodnih praks (Chesher, 1997; Cooper, 1997; Hillis, 1997). S priključitvijo v virtualno resnično.st .se t:iko posameznik sooči z množico raznovrstnih načinov, prek k;iterih hihko ohranja :ili bogati obstoječe odno.se z drugimi ljudmi in celo izoblikuje povsem nove oblike dritžbenosti in specifične vidike individualno.sti. .Širino .spektra novih možnosti sicer v prvi vrsti re.sda zagotavlja raznovrstna ponudba ratimalniških program.skih različic, vendar posameznikove aktivno.sti in stiki, ki jih v tako .struk-turiranih prostorih vzdržuje z drugimi, potencialno tudi preoblikujejo njegove siceršnje vzorce in percepcije družbenih razmerij.
Ta druga razsežnost račun;ilniško simuliranih .svetov .se tesno n;ivezuje na sin-tagmo "cyberspace", ki pa prav tako ni enoznačna, saj se zlasti v ameri.škem prostoru še vedno širi ob.scg njenih izpeljav oziroma povezav (na primer "cybercultu-re", "cybersociety", "cyberdemocracy", "c>'borg", "c>'lx;rsex" itd). Težava pri opredeljevanju virtuiilne resničnosti kot prostora se tako odraža tudi v pojmovanjih, ki izh;ijajo iz tega pojmovnega korena. Pojmovni zapleti postanejo še večji, če upoštevamo, da se o prostorih elektronske družbenosti govori tudi v tesni zvezi z izrazom "Virtual", kar .se recimo kaže pri raziskovanju t.i. virtualnih identitet (virtual identity) in virtualnih skupnosti (virtual community). Pojma identiteta in .skupnost se denimo skoraj praviloma ne povezujeta s predpono "cylser".
Za ustrezno opredelitev viriualne resničnosti kot prostor;! je treba najprej razmejiti različna izkustvena polja, ki jih lahko ločimo glede na stopnjo posameznikove vključenosti v računalniško podprta okolja. V splošnem gre za družbene prostore, v katerih smo osvobojeni obič;ijnih omejitev, ki nam jih n;irekuje na.š;i fi-
žična pocioba, ali kot bi rekel Kitchin - "sprejeti smo na osnovi tega, kar napiScmo. in ne po tem, kako izgledamo ali koliko .se nas .sliSi" (Kitchin, 1998:17). Tehnično gledano pa so to elektronsko vzpostavljena okolja, ki jih .sestavljajo .številne mreže povezane računalni.ške tehnologije s .svojimi programskimi vmesniki. S tega vidika je torej kil>ernetski j^ro.stor (cylx-r.sj>ace) lahko del .širšega okolja virtiialne resničnosti, ki pa ni izključno pogojen s tehnologijo virtualne lesnično.sti. Za v.stop v tako razumljen kibernetski prostor ne potrebujemo po.sebnih potlatkovnih rokavic in simulacij.skih čelad. Proučevanje kibernetskega pro.stora se neosredotoča na njegovo tehnično strukturo, temveč na aktiv nosti jKJsameznih uporabnikov, ki vanj vstopajo. Dogajanja v tem prostoru niso navidezna, pač pa |>ov.sem realna. Lahko so fantazijska, nikakor pa ni.so neodvisna od akterjev, ki .se v ta prostor iz takšnih ali drugačnih razlogov j>odajo.
Pri -sodobnih avtorjih kibernetski prostor nastopa kot območje, kjer pridobivajo pomembno mesto predvsem interaktivne aktivnosti posameznikov in ne več toliko podatki. Vseeno pa ne smemo |>ozabiti. da pojem "kiber-netsko" (c>'ber-ne-tics) izhaja iz znanega dela Norberta Wienerja o kibernetiki, "The Ikunan U.se of Human Beings: Cybernetics and .Society (1954). Vendarle pa sodobni primeri razumevanj kibernet.skega ne povezujejo s tehnološko dimenzijo strojev, ki vzpostavitev računalniških mrež in elektronskih okolij sploh omogočajo, pač pa izključno z interaktivnimi dogajanji, povezanimi s problemi ča.sa, prostora in med.sebojne povezanosti prebivalcev teh prostorov', mest ali forumov.
Pojmovne korenine kibernet.skega prostora sicer .segajo v zapu.ščino znajistve-ne fantastike, najbolj uveljavljena referenčna točka pa je zagotovo Gibsonov roman ".N'euromancer" (1981). Kot omenja Tim Jordan, je bil v bistvu William Gibson tisti, ki je "skoval frazo kibernetski prostor". V njegovem fikcijskem pojmovanju je kibernetski prostor pomenil mesto, ki je vključevalo vse informacije .sveta in v katerega se je lahko vstopilo prek od telesa ločene zavesti" (lordan. 1999:20). Pogoje, da se je pojem sčasoma utrdil in kot kaže, tudi obdržal, je treba iskati v težnji po mecl.sebojnem prepoztiavanju številnih strokovnjakov in raziskovalcev, ki .so razgrinjali in opredeljevali družbene in kulturne domete moderne tehnologije (Stone, 1992,1 Ullis, 1996). Vendar je znanstvena |X)doba kibernetskega prostora v primerjavi s podobo, ki jo ponuja fikcijski žanr, predrugačena in v marsičem odsto|>a od prvotne zamisli o tem. kaj naj bi ta prostor dejansko vseboval. Simon Cooper recimo ugotavlja, da si je mogoče ljudi, ki nastopajo v Gibsonovem delu, pred.stavljati le kol "protetične subjekte - subjekte protez, pasivne [prejemnike vtisov, ki bežijo mimo njih". V obliki Baudrillardove metafore je zaključil, da takšni posamezniki niso nič drugega kot "gol zaslon za presnavljanje podatkov" (Cooper, 1997:100).
Razlika, ki jo glede lui literarno rabo teh pojmov prinašajo znanstv'ene raziskave, |)a je v tem, da proučujejo predv.sem razmerja med "resničnimi subjekti". Priznana avtorica Sherry Turkle tako pojmuje kibernetski prostor kot del vsakdanjih rutiniziranih praks, ki jih posamezniki doživljajo z branjem elektron.ske |>oSte, pošiljanjem sporočil ali rezerviranjem letalske karte prek računalniške mreže. V ki-bernetskem prostoru se jxisamezniki lahko pogovarjajo, izmenjujejo ideje, pri-pi.šejo ali pre<lrugačijo osebno.st in gradijo nove vrste skupno.sti (Turkle, 1995:9).
Prav zaradi nastajajočih problemskih področij, ki se odpirajo hkrati s procesom (prc)oblikovanja tega kibernetskega prostora, pa je že zgolj občasna zamenjava pojma virtualna resničnost z lx'sedno zvezo kibernetski prostor ne le odraz nedo-.slednosti, ampak tudi in predvsem kazalec .splo.šnega nerazumevanja, kaj |X)same-zna pojma označujeta. Ce .sodimo na osnovi kritičnih prispevkov v .sodobnem znanstvenem diskurzu,.so pri proučevanju družbenih (.lones, 1998). kulturnih (Kit-chin, 1999) in tudi političnih (Mague in Loader, 1999) raz.sežnosti komtmikacijskih tehnologij ospredju lista pereča vprašanja in dogajanja, ki zadevajo virtualno resničnost kot dimenzijo prostora in ne virtualne resničnosti kot tehnologije. Znotraj tega bogatega opusa raznovrstnih idej, teoretskih izhodišč in metodoloških nastavkov pa se prav kibernetski prostor vse bolj vzpostavlja kot tisto porajajoče se problemsko okolje, ki zahteva nove odgovore na že dalj časa prisotna \ praSanja.
Komunikacijske raz.sežnostt kibernetskega prostora
Pri proučevanju kibernetskega prostora (»gosto naletimo na problematizacijo razmerij med elektronsko ustvarjenim prostorom in prostorom kot fizično entiteto, s posebnim poudarkom na naraščajočih možnostih interaktivnega delovanja med udeleženci teh okolij (Chesher, 1997; Healv, 1997; Nunes, 1997). Porajajo se cKene o morebitnih po.sledicah, ki naj bi jih vključev~anje v kibernet.ski prostor imelo v odnosu do po.sameznikove identitete, rabe jezika, oblikov;utja družbenih interakcij in tudi obstoja novih .skupnosti (Kitchin, 1998). .Skupn:i referenčna točka raznovrstnih ocen, pred|X)Stavk in tudi številnih izpeljav v tako široko zastavljenih okvirih p;i je zagotovo vprašanje razmerja med tehnologijo, ki kibernetski prostor podpira, in komuniciranjem, ki med udeleženci tega prostora poteka. Pri tem ima sleherno komunik;icij.sko delovanje specifično mesto in temu primerne posebne značilnosti, kar izhaja iz dejstva, da račimalnLško posredovano konumiciranje ni |wjjmov;ino zgolj kot eden od številnih proce.sov znotraj kibernetskega prostora, temveč kot njegov konstitutivni element. Lahko bi celo rekli, d;i .se je kibernet.ski prostor n;iravnost vzpostavil s komimiciranjem.
David Mölmes je pojmovanje kibernetskega prostora označil kot "elektronski prostor srečevanj, kjer konumiciranje poteka ločeno od telesa" (Holmes, 1997a:l). Kljub .splošno sprejetem dejstvu, da sodobna konnmikacijska orodja ponujajo drugačne oblike komuniciranja, povezovanja in interakcij, si raziskovalci na tem področju dandanes niso edini, kako .se razvijejo odnosi med uporabniki teh orodij in načini komuniciranja. Na vprašanje, kakšen način komuniciranja podpira internet kot trenutno najpopularnejša oblika računalni.ško posredovanega komuniciranja, pa David Holmes odgovarja: internet pridobiva status okolja ali sveta tehno-znano.sti zato, ker znotraj tehnološko razvitega medija združuje številne možnosti, vključujoč shranjevanje informacij, interaktivnost in pošiljanje informacij. Internet tako kaže vsaj dvojno kv:iliteto, saj je register informacij in komunikacijski medij. Povedano drugače-je hkrati "shranjevalna mreža ter interaktivno okolje" (Holmes, 1997a:36).
Nauinčnejša razlago poglaviinih značilnosti računalniško posredovanega komuniciranja je nedavno zapisal Andrej i>kcrlep, ki pravi, da je to "tista komunikacija med ljudmi, ki je posredovana prek računalnikov, vključenih v računalniško omrežje" (Skerlep, 1998:25). Kot o|jozarja .-ikerlep, izraz "posredovana" poudarja, da ne gre zgolj z;i konumikacijo med računalniki ali pa interakcijo med človekom in računalnikom, temveč predv.sem za konumikacijo med ljudmi (Skerlep, 1998:25). Podobno stališče je mogoče zaslediti v eni od Rheingoldovih izjav, kjer pravi: "Na mreži ne gre za r>ovezovanje strojev s stroji, niti z^t .šviganje informacij po informacijski avtoce.sti, temveč za |)ovczovanjc ljudi z drugimi ljudmi" (Rheingoltl, 1991:50).
Toda .svetovnega medmrežja ali interneta ne gre ocenjevati v smislu enotnega konninikacij.skega medija, ki bi omogočal tvorbo natančno določenih oblik elektronsko posredovanega druženja. Prej bi lahko o njem govorili kot o "meta mediju" oziroma "integralnem komunikacijskem mediju" (Skerlep, 1998:24), ki ga sestavljajo različna komunikacijska orodja ali "medijski formati", kakor jih |X)imenu-je .Skerlep (1998:27). Funkcija medij.skih formatov je strukturiranje raznovrstnih načinov komuniciranja, ki jih podpirajo specifični tehnični vmesniki. Glede na vključenost različnih komunikacijskih orodij lahko pri opredeljevanju po.sameznih načinov komuniciranja izpostavimo na.slednje kriterije (Anderson, 1995; Finn, 1999; Smith in Kollock, 1999; Skerlep, 1998): /. Tip kunntnifcadjskega razmerja.
Tu razlikujemo med a) medosebnim komuniciranjem v razmerju eden z enim; b) •skupin.skim ali ntrežnim komuniciranjem v razmerju nuiogi z mnogimi in c) množičnim komuniciranjem v razmerju eden z mnogimi. 2. Smer komunikacije.
Zadeva enosmerno ;ili dvosmerno komunikacijo: razlikujemo ju glede na pri.so-tnost ali odsotnost u|X)rabnikove možnosti, da se odzove na sprejeto sporočilo. 3- Komunikacijsko odzivnost.
Tu gre za ločevanje med sinhronim ali asinhronim komuniciranjem, .saj lahko poteka .sočasno ali nesočasno glede na dejst\'o, ali so udeleženci n;i mrežo priključeni hkrati ali ne.
Obliko posredovane vsebine. Tu gre lahko za tekst ali druge medije: začetni medij, ki je bil običajno |X)sredovan prek računalniškega komuniciranja, je predstavljal tekst, ki p;t se danes v.se bolj povezuje s .sliko, zvokom in videom in pridobiva raznovrsten multimedijski značaj. 5. Značaj komunikacijskega razmerja.
Vključuje razlikovanje med zasebnim ali j:ivnim komuniciranjem: za zasebno komuniciranje naj bi bila značilna zaprtost, nedostopnost drugih udeležencev (primerno komunikacijsko orodje je elektronska pošta), za javno komuniciranje pa obča dostopnost in javna razkritost (štev ilne elektronske konference).
Če zgoraj izbrane kriterije apliciramo na posamezna koiiumikacijska orodja in se obenem vprašamo o morebitnih namenih ali celo učinkih posamezne komunikacijske prakse, lahko n;i poenostavljen način sestavimo naslednjo tabelo, pri čemer ne gre za prikaz idealno-tipskih razlik med njimi:
Tauja OBIAK
Tabela 1: Prevladujoča razmerja med komunikacijskimi orodji in izbranimi značilnostmi računalniško [x>sreduva-nega komuniciranja
	pro'ladujoCi lip ktimiinik. raznicri.i	iHl/ivni»!	znaCaj komunik. ra/racrja	prc\laduj»)Ci namen ujiorabc SKiriUT posamezne	možni družbeni uCinki na ravni posameznika
dckiri>n>ka puiui	nicUo.'ivhn;!	a.viiilinin:i	/asfbn;i	v/|M>.<iiavljanjc in otiranjanjc siikin' s fi/.ii^no (xtdaljeninii ljudmi	vz|*)Maviiev dru;.henih i)dno«n', »vzi
.sol>c 7.1 kramljanje (IRC)	iiicdciscbna ;ili .skiipinsk;!	.sinhri>n;<	/a.scbna ali javna	fMigiiva panic, dru^x'njc in zabava	ohlikinunje "prijaieljskih" skupin, "fan klulK«* itd.
inicniklivni siMcmi (Mi l), M(K))	iiicd()sc'bn;i skupin^k;!	sinhronii	javn.i	p«).'ilavite%' l;Ls[nvK:i piiwiHra in objektov v njem, druženje z drugimi, ijjra \log. zabava	razkrivanje mn ih, "virlualnili" identilel
(liiikiLtljskc lisic. niniL-arskc >kii|)inc	sktipin.sk;!	;i.sinlui)n;i	javna	informiranje, izražanje mnenj in razpravljanje o izbranih leniah	vključitev v "viriualne .skupniMi'
cickinmskc konfcn-ncc	.skupin.sk;i	ii.siiilir(>n;i	javna	iziiK-njava siali.^č, informacij In razpravljanje o dol<x\:nili temah	vključiiev v "virtualne skupnosti'
Razmerje med posameznimi komunikacijskimi orodji ter komimikacijskimi praksami v kibernetskem okolju je torej izrazito kompleksno. Težava poenostavljenih razimievanj računalniško |X)sredo\'anega konumiciranja jc v tem, da pogosto zanemarjajo različne vloge udelcžencc\- kot tudi kontekste uporabe posameznih orodij. Z vključitvijo konteksta uporabe storitev se običajno misli to, da .se natančno upo.števajo različna okolja uporabe (javni za\od. |xidjetje, .šola, družina, gospodinj-.srvo itd.) in tudi odnosi v teh okoljih, kjer je upt)raba komimikacijske tehnologije možna (razmerja med vodstvenimi in ostalimi zaposlenimi, med starši in otroci, med učiteljem in učenci itd.). Poleg tega predstavlja tudi sama interakcija, ki se med ljudmi vzpostavi prek računalniških omrežij, s\ojstven kontekst: 'računalniško posredovana komunikacija ne strukturira zgolj družbenih odnosov, iKič pa predstavlja svet, v katerem se ti odnosi odvijajo, in tudi sivdstt v, ki ga uporabniki uporabljajo za vstop v ta prostor. Je nekaj več kot kontekst, znotraj katerega se vzpostavljajo družbeni odnosi, saj je pojasnljiva in namišljeno konstruirana s simboličnimi procesi, kijih izzovejo in ohranjajo posamezniki in skupine' (Jones. 1995:16).
Specifičnost medmrežnih komunikacijskih praks je v tem, da .se odnosi med sodelujočimi razvijajo drugače ali \'saj počasneje, kot to običajno velja za družbena razmerja. Družbene odnose v interaktivnih kibernctskih okoljih obkrožajo ra-
znovrsina vodenja: iiulividiialna zavezniSrva (na primer prijateljsivo, romanca, poklicni interes), javna naslavljanja, razpravljanje v računalniško posredovalnih forumih, pozivanja k politični akciji, nezakonita dejanja v podzemnih omrežjih itd. (Fernback, 1999:203). Na ta način sprentinjajo načine, prek katerih se posamezniki povezujejo med seboj.
Kar pa ne pomeni, da sleherna interakcija prek mreže nujno vključuje procese oblikovanja virtualnih skupnosti ali spreminjanja posanieznikove identitete, čeprav nas v to želijo prepričati mnogi avtorji (Turkle, 1995; Rheingold, 1993; Harlow, 199(5). Kot je pokazala etnografska študija Annette Markham, obstajajo tudi med najbolj intenzivnimi uporabniki medmrežnih storitev pomembne konceptualne razlike v odnosu do tega, kako percepirajo račiuialni.ško posredovano komuniciranje (.Nhirkham, 1998:88-87). Nekateri denimo, račinialniSko tehnologijo opisujejo predvsem kot komunik;icijsko sredstvo, prek katerega je mogoče prenašati informacije iz enega kraja na drugega. Za takšno skupino uporabnikov je internet prvenstveno neko novo orodje, ki po.samezniku ponuja specifične funkcije, med katerimi zaseda najpomembnejše mesto ohranjanje stikov s prijatelji, sorodniki ali znanci. Spet drugi uporabniki o internetu govorijo predvsem kot o pro.storu, kjer .se lahko srečujejo in pogovarjajo z drugimi ljudmi. Kibernetski pro.stor ima zanje več pomenov, kar izhaja iz tega, da v njem izkušajo različne stvari; ustvarijo si lahko nove prostore, kjer si poljubno izmi.šlj;ijo različne like in z drugimi stop;ijo v številn;i raznierja. Tretja skupina pa s\ojih osebnih izkušenj ne opisuje .skozi odslikavo specifičnih rab tehnologije, temveč bolj skozi vprašanje novega mehanizma samoizražanja, ki v teh pr;i-ks;ih i^revladuje - skozi tekst. V tem okviru so njihove razlage o tem, kako percepirajo računalniško posredovano komuniciranje, povezane predvsem z vprašanjem, kako lahko s pomočjo teksta izrazijo sami .sebe in kako to počnejo drugi. Metlmrežje je namreč integrirano v njihovo vsakdanje življenje že do te mere, da svoje izkušnje doživljajo v tekstu ali kot tekst. Za to .skupino uporabnikov je .Markhamova zaključila, da .sodobna tehnologija zanje že predstavlja nek n;ičin bivanja.
Ne glede na omenjene razlike, ki bi jih lahko razmejili kot različne stopnje posanteznikove navezanosti na računalniški medij, zagotovo velja, da računalniško posredovano komuniciranje poteka hkrati z drugimi družbenimi odnosi, ki se ne vzpostavljajo "prek mreže", p:jč pa zunaj nje. Zato, dodaja Jones, "bi bilo neprijetno, če račimalniško posredovanega komiuiiciranja ne bi poskusili razumeti kot družbene tehnologije vzdolž drugim družbenim aktivnostim, in če bi nekritično sprejeli tezo, da luis bo popeljala v veliko novo dobo, kamor nas drugi komunik;icijski niediji niso" (Jones, 1998:29). V.seeno pa bi bilo prav tako neplodno, če bi povsem zanemarili možnosti, s pomočjo katerih ntčunalniško posredovano komuniciranje obogati naše siceršnje komunikacijske prakse. Kajti kot sta zapisala Smith in Kollock: tehnologija ima največje učinke pr;iv takrat, ko spremeni načine, prek katerih se posamezniki povezujejo in komunicirajo med seboj (Smith in Kollock, 1999:4).
Moč in nemoč icicniiietniii preobrazb
Večina prispevkov, ki problematizirajo ideiuitetne spremembe v otinosii do novih komunikacijskih praks, temelji na analizi specifičnega komunikacijskega orodja -interaktivnih sistemov MUDHTurkle, 1995; Markham, 1998;.|ord:m, 1999). .MUD sistemi so po mnenju Turklove nov tip virtualne igre in nova oblika skupnosti, ki nastajajo prek sodelovanja številnih .sodelujočih. Igralci in akterji se znotr;ij teh sistemov lahko |>oIjubno |X)igr;ivajo z Uistno identiteto ali preizkuš;tjo privzemanje drugih, neznanih osebno.stnih karakteristik (Turkle, 1995:11-12). Tako računalniško posretlovano komuniciranje vzpo.stavlja prostor konstrukcije in rekonstrukcije posameznikove idenititete (Turkle, 1995:14), pri čemer Ml'D sistemi predst:ivljajo najbolj dramatičen primer tovrstnih tehno-transfornuicij.
Pr\'a težava pri tem jc, da so te komunik;icijske prakse precej nepopularne oziroma jih intenzivno uporabljajo le .specifični u|X)rabniki, metltem ko jih drugi v večini sploh ne. Tudi kot mehanizmi t.i. "tehno-transformacij" so sistenu .VllJD .specifični, kar izvira predv.sem iz posebnosti, ki .se oblikujejo glede na to, kako komunikacijska interakcija med udeleženci poteka. Tu je namreč niogoče zaznati "samo hotena sporočila .sporočevalca" (Skerlep, 1994:42), mnogi elementi normalne kon-verz;icije pa so izgubljeni: recimo mimika, ton, višina glasu, telesna drža. Pomanjkanje elementov neverb;ilnega komuniciranja z:ito obič;ijno nadome.ščajo besedne ponazoritve posameznikovih občutij (smeh, jok, jeza), gest ali trenutnih položajev nekega lika (sedenje, ležanje) ter njegovih siceršnjih aktivnosti (branje, pf> gov;irjanje, igranje).
Oblikovanje virtualne identitete je pogosto predst;ivljeno kot tehnološko pogojen:! nujnost: anonimnost, neprepozn;ivnost nekaterih zunanjih karakteristik posameznika (barva kože. spol, telesn;i konstitucija) in možnost "potv;irjanj;i" pov sem specifičnih osebnostih (ime, starost) ali karakternih lastno.sti (nekomunikativ-nost, sramežljivost) so v teh okvirih prikazane kot pozitivne okoliščine, ki omo-goč;ijo spreminjanje obstoječe in ustvarjanje nove samo-podobe. Da je tovrstne teze težko sprejeti brez zadržkov, je opozoril lui primer že Kevin R<jbins: "Nove identitete, mobilne identitete, preiskovalne identitete - totla zdi .se, da tudi banalne identitete" (Robins, 1996:1.^8). Teza, da imamo v kibcrnetskem prostoru neomejeno svobodo izbiranja, kdo smo in kako .se predstavimo drugim, jc le odsev enostranskega prikazovanja dejanskih razmerij. Gre z;i prepričanje. d;i bodo nove tehnologije omogočile preseganje omejitev in frustnicij nepopolnega vsakdanjega .sveta: "nekateri od nas se bomo .skušali skriti v virtualno resničnost; konec koncev, iz iKi.šega resničnega .sveta ne moremo narediti česarkoli bi si zaželeli. Lahko se iz-
'MUDOliilll l/serIkimtiiiOstsWmi nnriju ■imxIvlefmCmliproslomr kol imll iiieilosehiii/i liilcnikclj' (KoHock lil Smilil. 1WJ:7J. O/l' zu luksliiiiliio oaiioifinv lirliitiliie rvmilCiio-tll. ki prek iHivezoviiiija m-zliCiilli ".«//j' rzilriiijejo ohCutek /irosiuiskosll. Sterilni iioivjil. -tlriiibeiil " MVPi. .«« /Kanali sreeLuro zti olirtiiijaiije osebnih ■iUkov medprosionko nizprUvnlmtskiipinami. VlHisehnl, Itiko imenovani -rekredliv-ni iifKirabI/«/ so MUl) sistemi -prostori sreCevanJa in neformalnega driiienja z norimi, pre/ ne/ioziianh ml ljudmi, r/x/rahnlkl se spniCajo v neformalne interakcije, ki so neke vrsle komunikacijska Igra. pri kateri ure za izmenjavo osebnih mnenj in izknScnj oz. za dramo medMelmih In .'Jaipin.'iklh odnosov' (.^er-lep mu . m
kaže, da je virliialna resiiičnosi veliko bolj udobna kol naša nepopolna resničnost" (Sherman injudkins, 1992:127). Idealizacija potencialov viriualne resničnosti izhaja po nuienju Cooperja iz precej ozkih pojmovanj, kako razumemo pred-virtualne situacije. Učinek tega opisovanja je vtis, da izkušnje v virtualni resničnosti ter vrednotenja njene podobe vodijo predvsem v smer, ki "posameznika oddaljujejo od kompleksnosti družbenih praks" (Cooper, 1997:105). Tako ustvarjajo iluzijo o ena-kovreilnosti notranjih in zunanjih realitei in zamegljujejo meje med internimi in eksterninii svetovi. Četudi so sposobnosti imaginacije s pomočjo novih tehnologij pri|x-ljane v skrajne razsežnosti, je ponujene možnosti vendarle bolje gledati v mejah potencialnih realiz;icij; predvsem pa jih je treba umestiti v odno.se do sveta, ki njihove parametre presega.
Podobno \'elja za vprašanja o identitetnih preobrazbah v kibernetskem prostoru. Pogoje za vzpostavitev "multiplih identitet" - čeprav nekatere ugotovitve o tek.s-tualno strukturiranih sistemih .MUD nedvomno držijo - je težko po.splo.ševati na nuiožico ostalih komunikacijskih prak.s, ki jih kibernetski prostor .še ponuja. Po.s-ploševanje specifičnih situacij in okoliščin, ki veljajo izključno za interaktivne sisteme MUD in njihove programske različice, je pomanjkljivo in celo zavajajoče. Idejo izenačevanja virtualne identitete s popolno .svobodo ter izbiro je iX)trebno preseči. Pod drobnogledom moramo imeti realne družbene situacije, kajti "resnično--sti življenja 'na zvezi' ne moremo ločiti od življenja 'zunaj nje'" (Markham, 1998:212).
Narava sobivanj v virtualnih skupno.stili
Podobno kot velja za razprave o virtualni resničnosti, je tudi za študije o virtualnih skupnostih že skoraj paradigmatsko pravilo, da vključujejo znamenito definicijo že večkrat omenjenega Howarda Kheingolda (1993)': virtualna skupnost je zanj "družbeni agregat, ki vznikne na internetu takrat, ko zado.stno .število ljudi nadaljuje s .s\'ojimi javnimi razpravami dovolj dolgo in s pravšnjim človeškim oljčutkom, z namenom, da v kibernetskem prostoru oblikujejo mreže osebnih odnosov" (Rheingold, 1993:5). Virtualna skupnost je tako resnična entiteta, ki ji pomen pripišejo v njej sodelujoči posamezniki. To pa pravzaprav ničesar ne izključuje, saj so vse razpravijalne .skupine kot "majhni podeželski kraji", vsaka zbirka diskusij.skih skupin pa "mesto s prometno infrastrukturo" (Rheingold, 1993:10). Odzivi na navedeno razumevanje enega od nastajajočih pojavov v kibernetskem prostoru so različni, segajo pa od izrazitega odobravanja (Turkle, 1995; Jordan, 1999) do ostrega nasprotovanja (Robins, 1996; Fernb;ick, 1999;Jones, 1998).
• Rheinuolilofu /Hii>iiltini<>sl je Kahins /irlpistil nidičiiiiii mzliinom: njegmvnut tliiztleriiem vizUmar-sini. bi rpiimerjari z m)io/}imi drugimi /iii/iiiUirisll iiili nI Itibri nidibtilen in nemogiiC biil se zdi na fin i {Migled Sjegm a inuigiimrnosl je mestoma ceh bonserralii-na In nasialgična. saj Klielngoldor bfnicepi s^hnlmosti ni nič drugega bol firelirosia -ohnoia izgnMjenegaliredmeta'(Kobins. tWCy i4H) Mi hot hi temu nbeljones: fire za sanje, bi izi-inijo iz noslalgičnosti /lo dvHnosti In druilKnosti'Uones. IWN.ij Dragi rirjebribone r leni. da Klieingoldovo delo otlsvi a /migmaličen /n tnier zdrniei anjal>osamvznlbov v bihernetshem /irosiorii. sttjje njegov namen /iivdi vem /mi ezaii rirnialne sbnimosti s itroblemi resničnega sivta.
Tcnija Oßl^K
Prve luipovedi o lasinosiih "skupnosti na mreži" laliko najdemo že v poznih Šestdesetih, ko sta jih Licklider in Taylor (1968) takole opisala: "(...) sestavljali jih bodo v prostoru razpršeni člani, ki bodo včasih združeni v majhne skupine, spet ilrugič pa bodo delovali povsem posamično. To ne bodo skupnosti kake skupne lokacije, pač pa skupnega interesa. (...) ljudi, s katerimi .se bo po.sameznik povezoval, ne bo izbiral s pomočjo naključij neposredne bližine, ampak na podlagi njihovih skupnih interesov in ciljev" (I.ickiider in Taylor 1968 v Jones, 1998:19). Precej podobna sporočila o viriualnih skupnosti srečamo tudi danes. Posamezne člane virtualnih skupnosti naj bi tako združeval subjektivni kriterij druženja oziroma občutek povezanosti, ki povzroča občutek pripadnosti (Fostet, 1996:.35). Ker pa so odločitve za vstop v določeno skupnost povsem prostovoljne narave, so tovrstna združevanja v večji meri homogena (Mealv, 1996:61). Skupnosti se namreč oblikujejo predv.sem na osnovi pogodbenih relacij, ki jih povezujejo skupni interesi posameznikov (Holmes. 1997a:28). Internet tako podpira izrazito uniCormno.st znotraj posameznih skupin ali združb in bistveno manj spodbuja k njihovi interni različnosti.
Vsem trem navedenim primerom je skupno to, da utemeljevanje pogojev za oblikovanje virtualnih .skupnosti i.ščejo v nekih širših družbenih kontekstih: Foster (1996) jih razi-skuje skozi razlike v načinu "zutmiSljanja skupnosti", ki ga privzame po Andersonu (198.3); Healy se o pojavu virtualnih .skupnosti sprašuje skozi reševanje sodobneg:i problem;! "kulture sep;iracije", ki ga je v .svoji študiji izpostavil Bellah s svojimi .sodelavci (1985); Holmes pa jih proučuje v smi.slu trenda po oblikovanju vse bolj abstraktnih .skupnosti, ki ga spremljata procesa globalizacije in poveč;!na časovno-prostorska mobilnost. Ne glede na njihove razlike, ki izh:ij;i-jo iz privzetega idejnega ozadja za ix>jasnjevanje virtualnih .skupno.sti, avtorji med komunikacijska orodja, ki naj bi njihov n;i.sianek podpirala, najpogosteje uvrščajo "elektronske konl'erence''\ "poštne mreže in novičarskc skupine" ;ili celo "sobe z;i knimljanje". Pro.store in otinose znotraj njih se interpretira kot primere institucionaliziranih forumov, kjer .se odvijajo j:ivne razprave. Specifični medijski formati v medmrežju so tako novi prostori utele.šenja javnih sfer, "n:imenjeni družbeni, politični, ekonom.ski in kulturni integraciji" (Fernback, 1997:.37). Nastajajoče arene, ki omogočajo vključevanje v ja\ no življenje, spominjajo celo n;i nekdanje angleške kavarne in pariške .s;ilone v 17 in 18. stoletju (Connery, 1996:170).
Nekdaj pov.sem enostavnim opisom razvoja in nastajanja virtualnih skupnosti se v zadnjih letih pridružujejo natančnejše empirične analize (Baym, 1998; Gurak, 1999; Smith in Kollock, 1999) in teoretsko bolj poglobljene študije ((ones, 1998; Fernback, 1999). Jan Fernback naprimer nazorno opoz;>rja, da "ni.so vsa virtualna družbena združenja že .skupnosti" (Fernback, 1999:216). Potreben je tudi .skupni si-
' i:lekinmsL'e uU niCuiKihiiike koiifi-ivnce. bi so asiiilimii naCin {losivelot anja Ivksliialnili s/nmiCil f sbii/iiiil. svl>o mnenju Hkerlejm (1998:29) tMikiijeJoglede na dve naCeli:pri/irvem. -lislserver'slreinlku. u/tortihnib. bi ima doslo}i do mCunaUUibe konference. l>oHje .tvoje st>oroCilo na sirvtiuk k< ga avtomatsko Ml/ioSlje v-vm Ctanom skiiliine: /iri drugem. •VSUSET jni u/uirahiiik {io.ilJe .t/ioroCilo na avtomatizirani ljSi:Mir.'itreinik. ki .c/mroCilo shrani na javno dostotmi bazi iMulaikov. tako da ga laliko bere v.t/ikdo. ne samo listi, ki so naroCenI na raCunalni.iko konferenco. Različne.Hiidije firimerov običajno omenjajo (m v slednjo obliko računalnl.ikili konferenc.
steni vrednot, norm in pravil, občutek skupne identitete, zavezanosti in pomem-iMiosti združevanja, kot to velja za .številne druge, nzično oblikovane" skupnosti (1-ernback. I999:21I>. Brez o.sebnega vlaganja in zaupno.sti, ki označujejo naše siceršnje občutke o fizični skupno.sti, nekatere razpravljalne skupine in prostori za kramljanje niso nič drugega kot komunikacijska sred,stva, ki jih uporabljajo po.samezniki s .skupnimi interesi (glej tudi Bromberg, 1996).
Vendar tu ne gre le za vprašanje (ne)ustreznosti komunikacijskega orodja. I'ro-blem je tudi v sami kakovosti razprav ali pogovorov, ki potekajo prek računalniško posretlovanega komuniciranja: Raziskave na primer kažejo, tla imajo prednost "najglasnejši in najbolj agresivni |>o.samezniki" (Davie.s, 1999:163); da se ljudje bodisi pogov;irjajo tlrug mimo tirugega botlisi se vključujejo v medsebojne verb;tlne boje; bolj kot reševanje problemtn- pa je v ospretlju želja i)o dominaciji v razpravi (D;ivies, 1999:177). Za uveljavitev po.sameznikove moči je mogoče poseči po različnih sretlstvih, ki posledično povzročajo "o.sebno diskvalifikacijo tlrugače mV .slečih". .Mednje spatla recimo "flamming"(Pinter in Oblak, 2000).
Ponijajo pa .se .še mnoga tiruga odprta vprašanja, ki .so vezana z neenoznačni-mi možnostmi za tvorbo skupnosti v kibernet.skem prostoru. Knega zagotovo sproža tlomneva, d;t je posameznikova otlgovornost tlo drugih članov in tlo virtualne skupnosti v celoti, če jo primerjamo s pričakovano stopnjo otlgovornosti med člani nevirtualne oziroma "fizične skupno.sti", izrazito nizka. .Medtem ko za fizično skupnost velja, tla tvori kontekst in generir;i takšne zatleve, ki zahtevajo odgovorne sotibe, je skupnost v kibernetskem pmstorn samo-setektivna, torej točno takina. kakršna resnična skupnost ni; je slučajna. bistvu je fizična skupnost takšna, daje v njejpotivbno skrbeti za druge ljudi, saj so ti vedno tam. V kibernetskem prostoru lahko utišate ljudi s klikom na gumb in odidete drugam. Posameznik torej nepivvzema nikakršne odgovornosti'(Sardar, ]996:29J.
Ker je med člani razpravljalnih .skupin in ntivičarskih list dialog izjemno redka oblika komunikacije - Kitchin na primer omenj;i komaj 10 odstotni delež (Kitchin, 1998:89), raziskav;! Hilla in I lughe.sa pa navaja tretjino vseh pogovorov na izbranih razpravljalnih forumih (I lili in Hughes, 1998:57) - in ker so pogovori skoraj ča.sov-no neomejeni in tako nenadzorovani, kar naj bi tutli zm:mjšev:ilo posameznikovo uvidevnost tlo sogovornikov, se nekaterim avtorjem virtualne skupnosti ztlijo predvsem tlober primer Benigerjeve "psevdo-skupnosti" (Beniger, 1987). P.sevdo skupnosti naj bi bile zato, ker članov ne povezuje pristn;i metlosebna ali bolje, otl-iist-do-ustna komunikacija, temveč nekakšen "hibrid meti interper.sonalnim in množičnim komuniciranjem" (Beniger v Jones, 1998: 21).
• Vo/mm ivriilMclan im leztim Itiliko sliiiijo IzstvMi ilmtije. b/Jo je o/,mi;l<i .Wiiicy ISiiyn, (limj weit Chiiii iioi lCtirsbe.sbiipiiie nx.nm.w.wti/is (riu.i.) AW aciiori „prtii-ljeiiili hileirßijei.' in amitlzirnmh .yn,-rMt. kl io jih Ctam f,oSil/all v i.nwiijeiil nizimiHjiiliil/oriwi.Je lUiymoi;, zabljiiClln. ,!„ .w, .»HteliijoCi obti-bor,Iii (Itiuinik'iio In	skiipnosl..■Jtnpnlml nonmnni reitenja In sbnpnim olH'iiikom pn/nulii<»li.
nbenein l>,i med njimi otiniiilll niztlhe. AV?.vtoiK-i' uikiiie skiiplneje {mRojen .v sodetoranjem i- sfwIßCnih bomiinlkocljsblh f,nibs,ili. r lern /,rimer,i l^emno zimCllnl mleipivKilirnl pnib.'^i Iii rkljiiCiije idenlißkti-cfjo z tibi r l>osameznili llmoniidiilaili. bi so Mi indl IziMtiiCni/nrdmel /lofsoronw med Clwil r f/wt-ii/e.
•i'r<i2f>rmtj(ihil.Kki,f>lnl.ierf>rentiiitiijelzkii.ienjlzlnl^^^^
' y.ti/mdrobvn opls le prolilenuitike glej t'inler in Ubkik (20(K))
Tenija OBIAK
Poleg pomanjkanja pristnih medosebnih komunikacij se drugim avtorjem (Bavm, ]998;Jones, 1998) kot ključna težava, ki preprečuje ali vsaj ovira t\orbo pravih skupnosti prek računalniških ix)vezav, kaže tudi <xlsoinost prostora: "Skupnost je povezana v prostoru, ki vedno vključuje kompleksne družbene potrebe in potrebe okcilja. Ni nekaj, kamor se lahko preprosto vključimo. Ne moremo se priključiti .skupno.sti na tak.šen način, kot se prijavimo na razpravljalni forum na mreži. Treba jo je živeti, je prepletajoča, protislo\'na in vključuje vse naše čute" (Doheny-Farina, 1996:.37). Virtualna skupno.st torej ni le ".stvar; temveč tudi proces" (Fernback, 1999:217).
Preraščanje mitskih zgodb z analizo realnih družbenih razmerij
Za raznovrstno množico zanimivih vprašanj in obenem nastiijajočih problemov, ki vznikajo ob v.sebolj intenzivnem prepletanju novih komunikacijskih medijev z ol>-stoječimi oblikami izraž;inja družbenosti in individualnosti, bi lahko rekli, da skozi čas pridobivajo jasnej.šo in s tem tudi re;ilnej.šo podobo. Po zaslugi kritičnih pri.s-pevkov, sistematičnih .študij in nenazadnje tudi dejstvu, da smo v.se lx)lje seznanjeni s pri.sotnostjo omenjenih tehnologij, se razvijajo obetajoči nastavki za preseganje mitskih podob: življenje v viruialni resnično.sti in komuniciranje v kilxrnet-.skem prostoru nista dimenziji neomejenih možnosti (Cooper), poljubnih identitet (Robins) in v resničnosti izgubljenih skupnosti (Fernback), ki bi tegobe in težave družbenega s\'eta enost;ivno natlomesiili. Družbena stvarnost kaže drugačno podobo in \ selej prinese d\ om v pretirana pričakovanj;i. Potenci;ili k;iterekoli tehno logije in problemi, ki jih s seboj prinesejo, so namreč precej bolj kompleksni, kot jih [Kjsploševanja v smislu "dobrih" nasproti "shibim" lastnostim sploh zmorejo razkriti (Gurak, 1997; Kitchin, 1998: Smith in Kollock, 1999).
Predlogi za pristop k proučevanju izpostav ljenih družbenih sprememb .so različni: Kitchin recimo z;tgovarja nov "integrirani pristop", ki bi združeval nekatere vidike posinKxlernističnih idej z izhodišči družbenega konstruktivizma in politične ekonomije (Kitchin, 1998:xi). Kibernetski pro.stor je po njegovem nuienju namreč na lokalnem nivoju družbeno konstruiran prek medsebojnega delovanja posameznikov in institucij, n;t globalnem nivoju pa posredov;in prek struktur politične ekonomije. Podobno predktga Loader, ki meni, ila je kibernetski prostor najbolje nizumeti kot manifestacijo postmodernega .sveta ozirom:i kot "področje, kjer se po.stmoderne teorije kulture prekrivajo s tezo o postindustrij.ski informacijski družbi" (Loader, 1997:8). Gurakova se odpoveduje pogostim generalizacijam in se raje osredotoča na analizo specifičnih vidikov računalniško posredovanega ko-nuiniciranja. Pri tem se naslanja na metodo "retorične kritike", da bi ugotovila, na kakšne načine se tradicionalne retorične aktivnosti, kot .so govori ali javne razpr:i-ve, razlikujejo od retoričnih praks v novih mrežnih prostorih (Gurak, 19975). Med najlx)lj sveže poskuse sodobnih konceptualizacij interneta p:i zagotovo spad:t Sle-vinova študija, ki internet pojasnjuje kot modaliteto kulturne transmisije, pri čemer izhaja iz pojmovanja kulture, kot ga je nastavil John 'Hionipson (1990), hkrati pa črpa iz Haberma.sove teorije javne sfere (Slevin, 2000).
Skupni imenovalec zgoraj omenjenih pristopov k raziskovanju ciružlx;nih razsežnosti računalniško posredovanega komuniciranja govori o očitni |X)trebi po vmeščanju posameznih dnižbenih pojavov, ki so povezani z razvojem komunikacijskih tehnologij in prepletenostjo v irtualne resničnosti z vsakdanjimi življenjskimi praksami, v konkretne družbene siuiacije. Na ravni konceptualizacij pa postaja za sodoben znanstveni dlskurz vse bolj značilno, da ne teži več toliko k iskanju teoretskih nastavkov, ki bi se napajali v izključnem odnosu do novih računalniških tehnologij, pač pa se poskuša vse lx)lj opirati na širši horizont vprašanj, ki jih obravnavajo družtoslovne znanosti. Podobno sodbo postavlja tudi Slevin, ki meni, da .se je potrebiKJ fenomenu "novih mediie\'" približati na tak način, kot to počnemo v primeru drugih družbenih pojavov, in sicer tako, da "kritično uporabimo obstoječe teorije in znanje" (Slevin, 2(K)0.1). Ker pojavi in procesi, ki so se tako na ravni posameznika kot tudi na ravni družbe pojavili kot |X)sledica novih računalniških tehnologij, niso osamljen in z družlxMK) stvarnostjo nepovezan del sv-eta, je potreba po tem, da je tudi teoretsko ozadje za njihovo sistematično proučevanje vezano na splošna vprašanja in tlileme teorije družbe, razumljiva vsaj v meri, kolikor naj se takšno raziskov anje loteva njihove empirične razsežnosti in s tem preraste pavšalne napovedi o prihodnosti družbe, v katero se vse bolj korenito vraščajo nove računalniške tehnologije.
I.ITURATURA
Hayni. K.Nancy (199«): "The l-mergence «>f On-I.ine Coninuinity" v S. Jones (ur) Cyber.soci-ety 2.0; Revisiting Computer-Mediated Communication and Community, 35-68.
Bender Gretchen in Timothy Druckery (1995): Culture on the Brink: Ideologies of Technology. Seattle: Bay Press.
Castells, Manuel (1988): The informational City: Information Technology, l-conomic Restructuring and the Urban-Regional Process. O.xford: Blackwell.
Che.ser. Chris (1997): "The Ontology of Digital Domains" v D. Holmes (ur) Virtual l\>litic.s, 79-92.
Connery, A.Brian (1996): "I.MHO: Authority and l-galitarian Rhetoric in the Virtual 0)ffccho-use" v D. Porter (ur), Internet Culture: 161-180.
Cooper, Simon. "Plenitude and Aliemuion: The Subject of Virtual Reality' v D. Holmes (ur) Virtual Politics. 93-106.
Davies, Richard (1999): The Web of Politics; The Internet's Impact on the American Political System. Oxford.
Fernback, Jan (1997>: "The Individual within the Collectivv: Virtual Ideology and the Realization of Collective Principles" v S.G Jones (ur). Virtual Culture:36-51.
Fernback, Jan (1999): "Is There a There Tliere: Notes tow~ard a Definitit)n of Cybeaommu-nity" v S.Jones (ur.) Doing Internet Re.search: Critical l.ssues and Methods for I-xamining the Net, 203-220.
Foster. Derek (1996): "Community and Identity in the l-lectronic Village" v D. P*)rier (ur), Internet Culture: 23-38.
Gibson, William (1984./1995): Neuromancer l.ondon: Voyager.
Gr^.inic, .Marina (1996): V vrsti za virtuaini kruh. Ljubljana: Sophia.
Gurak, J. Laura (1997): Perusasion and Privacy in Cyberspace; the online protests over lotus marketplace and the clipper chip New Haven: Yale University Pre.ss.
Healy, Dave (1996): "Cyberspace and Place:The Internet as Middle I-ind.scape on the l-lectronic Frontier" v D. Porter (ur ), Internet Culture, 181-200.
Hillis, Ken (1996): -A Gcosraphy ol" ihc Iav: The Technologies of Virtual Reality" v R.Shields (ur), Cultures of Internet, 55-73.
Hill, A. Kevin in I lughcs, H.John (1998): Cylx-rpolitics: Citi/cn Activism in the Age of the Internet. l.anhaniiKovvnianiil.itilericUl.
Holmes, David (1997): Virtual Bilitics: Identity and Community in Cyberspace. I.ondon: .Sagc.
Holmes, David (1997a): "intriduction: Virtual l\)lilics - Identity and Community in Cyberspace" V D. Holmes (ur) Virtual Politics, 1-25.
Jone.s Ci. .Steven (1997): Virtual Culture: I(.lentity&0)ninHinication in C\ bers<Kiciy, Uintlon: S;tge.
Jone.s G. Stewn (1998): Cyhersoclcty 2.0: Revisiting Computcr-.Mediatetl Coninuinication and Coninuinity London: Sage.
Jone.s, G. Steven (1998a): "Inlorniation. Internet, and Community: Notes towards an Under-.standing of Community in the Information Age" v S. Jones (ur.) Cybersociety 2.0: Revisiting Computer-Mediated Communication and Community, 1-34.
Jon.sclKr, Charles (1999): Wired I.ife: Who are we in the digital age? London; Bantam Pre.ss.
Jordan, Tim (1999): Cyberpowef; The Culture and Politics of Cyberspace and the I nternet.
Uindon: Routledge.
Kitchin. Koh (1998); Cyberspace: The World in the Wires. Chichester Joim Wiley eiSons.
Loader. D. Urian (1997): Tlie Govvrnancc of Cyberspace: I'olitics, Technology and Global Ke-.structuring. I.ondon; Routledge.
Markham. N. Annette (1998); Life On-line: Researching Re:il Kxperience in Virtual Spaces. Walnut Creek: .Mtaniira Press.
Pinter Andrej in Tanja Ohlak (2000): "Obeti in problemi elektronske demokracije; Komunikacijski \'idiki raCunalni.ško |X)sredovanih ra/pravljalskih forumov" v l.obni/ar (up ). Zbornik DMR.S, 291-306.
I'orter David (1996): Internet Culture. London; Routledge.
Rheingold. Howard (1991): The Virtual Reality l.onilon: QPD.
Rheingold, Howard (1993); The Virtual Community: Finding Connection in a Computerised World. London: Seeker and Warburg.
Rheingolil, Howard (19*>1):. 'Po/abite informacijsko avtoce.sto - ma-že spletajo ljudje. Pogovarjal se je Marjan Kokot" v Ča.sopis /.:i kritiko znanosti, domišljijo in n<m> antropologijo, XXI/166-67, 49-54.
Robin.s, Kevin (1996): Into the Image: Culture and Politics in the Field of Vision. London: Routledge,
Sardar Ziauddin (1996>. "alt.civilizjtions.fac]" v ZSardar in J. Ravetz (ur), Cybcrfuture.s; Culture and I'olitics on the Information .Su|X'rhighway, 14-41.
.Schirmacher Wollang (1995): "Homo Generator .Media and Postmodern Technology" v G.lJender in T.Druckery (ur) Culture on the Brink, 65-79.
Shields. Rob (1996): Cultures of Internet; Virtual Space.s, Real Histories. Living Bodies. London; Sage.
Smith. A. .Maa- in Kollock. Peter (1999): Communities in CylK-rspace. London; Routledge.
.Strehovec, Janez (1994); Virtuaini swtovi. Liubliana:.Sophia.
.^kerlep. Andrej (199^1): "Komuniciranje v \ irtualnih .svetovih" v Ča.sopis za kritiko znanosti, domišljijo in now) antropologijo, XXI/166-67, 31-48.
.•^kerlep, Andrej (1998): "Model raCunalniSko posredovane komunikacije; tehnološka matrica in praktiOna raba v družbenem kontekstu" v V.Vehovar (ur) Internet v Sloveniji. Ljubljana; FDV
Tlirkle, .Sherry (1995): Life on the .Screen; Identity in the Age of the Internet. New York: Si-mon&Schiister