C. Corr. con la Posta IZHAJA VSAK ČETRTEK Harofinlna: Letno polletna četrtletno ITALIJA ... Lir 10-40 5-20 2-6« INOZEMSTVO , , , , » 18'20 9 JO 4-60 Posamezni Izvod 20 oent. Uredništvo in upravništvo : Trst, Via Maiolica 10-12 Trst, 25- septembra 192*. — Leto V. - Štev. 215. DELO Glasilo Komunistične stranke Italije Oborcžetije burzuazije proti proletariatu je eden izmed največjih, najpoglavitnejših, najvažnejših dogodkov sodobne kapitalistične družbe. L-EINIIM. ial i. Sedanje -politično življenje, je ne-navadno dinamično, intenzivno in nestalno. Mriaške socialne sile se bore med seboj, uničujejo gospodarsko in moralno ravnovesje na kojem je slonela vsa naša dosedanja politika in povzročajo krize, ki majejo temelje težke socialne stavbe. Vse kar se danes vrši lepega in nelepega po svetu, je nujna posledica omenjenih temeljnih vzrokov plošnega, mednarodnega razkrajanja. Tudi dogodki, ki se vrše pri nas v italiji. Umor Matteottija je povzročil moralni polom fašizma, ki je ostal osamljen sredi duševne revolte italijanskega ljudstva. Kasneje se je zdelo, da si je fašizem nekoliko opomogel. Mussolini je pričel v svojih govorancah groziti, pričela se je mobilizacija milice, vršila so se velika fašistična zborovanja in je bila z vsem tem združena fašistična ofenziva proti opozicionelnim strankam. Ta stara fašistična taktika, tako-zvana močna manira, je pa kmalu izginila. Ni bila več na mestu in je fašistom škodovala ker ni več imponirala mali buržuaziji, ki je bila na tako metodo najbolj navdušena. Mala bur-žuazija je pričela zapuščati fašizem in se bliža opozicionelnim■ strankam. Kmalu je pa fašizem zapustil stezo mirne in blage taktike. Stara navada, * železna srajca. Med fašizmom in opozicijo ni prišlo do nobenega sporazu-' ma, čeravno so fašisti obljubili prvotno ravno to kar je hotela opozicija. E-dina točka, v kateri se niso. mnogi zedinili, je bilo vprašanje kdo sme in kdo ne sme v milico. Mussolini je trdil, da smejo samo fašisti dočim je opozicija zahtevala, da mora v nepristransko milico biti pot odprta vsem. A ko izvzamemp ito temeljno sporno točko ne smemo tolmačiti preveč tragično opdzicionelnega sklepa glede u-deležbe v parlamentu. Toda bodisi, da se opozicija parlamentarnega dela udeleži ali ne, bodisi, da se vlado še enkrat ornladi ali ne, vse to. nima velikega vpliva na rešitev sedanje krize. Nastale je izven ■parlamenta in jo parlament ne more rešiti. Vsekako je interesantno vedeti, kako se bo stvar končala. Si mislimo, da ni težko to predvidjati. Treba je le objektivno opazovati položaj in sile, ki v tej krizi delujejo. To je potrebno zlasti za našo stranko, ki se m,ora pripravljati na vsako možnost. Zalo bomo v par člankih pod gornjim naslovom pojasnili našim čitateljem in so-drugom položaj posameznih sil, ki se nahajajo v tern velikem boju in kontrast gospodarskih interesov, ki tvorijo glavno podlago vsemu političnemu dejanju in nehanju. Položaj fašistične stranke k piašanje, kaj se godi v fašistični stranki, je zelo važno za sedanji politični položaj Italije. Vzroki, ki so odtujili malomeščanske množice vplivu zmerno strujo in razsrdili skrajne e-zmerno strujo in razardili skrajne e-lemente. Boj med trma dvema strujama je hud in se vrši^ z vsemi sredstvi. Skrajna struja /tredstavlja agrarne interesse, interese velikih agrar;-cev, ki nimajo nobene volje izgubiti, kar so potom fašizmu pridobili, p^. leg tega predstavlja la struja tudi srd nekaterih malomeščanskih krogov, ki jim ne gre v glavo, da je ponesrečil za vedno poskus, ki je hotel zgraditi malomeščansko državo in udej-stviti od vele kapitalizma in do proletariata neodvisno politiko. Zmerno strujo tvorijo po večini zmerni sloji, ki bi se radi pridružili večini prebivalstva in nekatere skupine industrijal-cev, ki ne morejo pozabiti škode, ki jim je prizadjalo razbojništvo in ona taktika, ki je ugonobila induslrijelni aparat Ansaldo, ki je imel v jalirani Hanca di Sconto svojo glavno oporo. V boju med tema dvema strujama izgleda danes, da zmagujejo ekstremisti. Mussolinijevi govori, v katerih trdi, da hoče uvesti mir na vsak način in pod vsakimi pogoji, nimajo pomena. Bolj se ravnajo ekstremisti po Mussoliniju, kadar obljublja, da naredi iz opozicionalcev steljo za fašistične eetaše ako se opozicionalci ne bodo podvrgli njegovi, Mussolinijevi, volji. Da prevladujejo ekstremisti izgleda tudi od tod, da nima nobenega političnega pomena dejstvo, da je menjal nekaj ministrov in da podjnra Mussolini agrarne elemente, ki tvorijo fašistično hrbtenico. Vsekakor ni ekstremistom zmaga zagotovljena. Boj med tema dvema strujema postaja vedno silnejši. Od vsepovsod prihajajo'vesti o demisijah, o izobčenjih in o krizah v posameznih fašističnih sekcijah. Boj je prišel tako daleč, da ni Mussolini več v stanu igrati vlogo ravnovesja. Boj se bo nadljeval in mora doseči svoj smoter. Tedaj šele bomo na jasnem, kakšna bo fašistična stranka v bodoče. Ustavna opozicija VL^ustavni opozicionalni zvezi so zdrmsene najrazličnejše stranke. Tam so združeni malone vsi malomeščanski krogi in nekatere plasti srednje industrialne buržuazije. Ker so tam združeni tudi socialisti-maksimalisli, je vzrok, da je del proletariata tudi u-klenjen v voz ustavne opozicije. To je seveda v škodo proletarske edinosti. V trenutku, ko je umor Matteottija povzročil v fašizmu moralni polom, je imelo malomeščanstvo tri možnosti: Prvič, cla se druži s proletariatom in da pospeši njegovo aktivno udeležbo v nastalem boju. (To je bil predlog Kom. stranke). Drugič, ila se bori samostojno, t. j. sama. Tedaj bi se bili mogli njeni jMslanci sestati in se proglasiti kot parlament. Bili bi morali si izvoliti svojo vlado in pritegniti na svojo stran del vojaških plasti in druge, ustavne sile, razpisati bi bila morala volitve itd. V. tem slučaju bi bila doživela mala buržuazija novo razočaranje v tem, da bi morala spoznati, da ni v stanu samostojno se boriti, brez proletariata, proti kapitalu. V tem slučaju bi jo bili pa delavci podpirali. Bili bi ji tudi pa mi ob strani in bi jo podpirali z našo kritiko, ki se je ne sme tolmačiti drugače kakor tako, da je njen namen pokazati vsem slabe in dobre strani prijatelja in nasprotnika in uničiti vse iluzije. Kakor učimo proletariat, da mora gledati, resnici pogumno v obraz, bi bili to učili tudi malomeščanstvo. Tretjič, da se izo-/ gne odločilne bitke s fašiznom in čakati, da se otrese fašizma veleburžua-zija sama, t. j. ona, ki ga je ustvarila. Opozicija je namreč v svojih mnogih resolucijah zahtevala, naj se sestavi novo vlado iz sedanje večine v parlamentu, o kateri je znano, da sedi v njej veliko nefašističnih poslancev. Seveda bi se bilo moralo vršiti vse počasi. Velekapitalizem bi bil moral zapustiti fašiste in se pridružiti opoziciji. Proletariat bi bil pri starem. Kapitalizem bi bil dobil novega zaveznika in račune take zveze bi bil plačal proletariat. Te poslednje tak tik e se je opozicija oprijela in to je bil vzrok, da so komunisti opozicijo zapustili. V prihodnji številki obrazložimo naloge in pogoje proletarske opozicije. POLITIČNI m lisiii V našem listu smo že .poročali o notranjem razvoju Makedonske revolucionarne organizacije. Poročali smo o manifestu, Ju so ga podpisali člani centralnega odbora Aleksandrov, Pro-togerov in Čauljev in v katerem se poziva na borbo proti krvniškemu režimu Cankova, na enotno fronto s komunisti in ženiljedelci ter na sodelovanje z vsemi revolucionarnimi po-kreti^ Balkana. da se zrušijo obstoječe države in da se osnuje Federacija svobodnih delavsko-kmetskili republik na tem ozemlju. Ta preokret v organižaciji, ki je dotlej podpirala krvavi fašistični režim Cankova in se z orožjem v roki borila, proti komunistom v nadi, da ji bodo kapitalistične sile pomagale, se je izvršil pod uplivom preokrela v masah makedonskega delovnega ljudstva, ki je začelo uvidevati, da edino v zvezi z revolucionarnimi delavci in kmeti in s Sovjetsko Rusijo, edino zaščitnico tlačenih narodpv in narodnih manjšin zamo-rejo doseči osvobojenje. Toda Aleksandrov in Protogerov se nista držala te nove smeri, ampak sta takoj po objavi manifesta preklicala zopet, kar slu poprej podpisala ter se s tem zopet postavila v službo Cankova. Toda s tem je bila njihova usoda zapečatena. V brganizaciji je nastala opozicija pod vodstvom «vojvode« Petra Čauijeva in Vlahova, ki je takoj pridobila na svojo stran mnogo uglednih vojvod in politikov makedonskih, kakor. n. pr. vojvodo Vasiljeva, polkovnika Atana-sova, urednika,^glasila «Ilinden» itd. Ta opozicija, ki se je zbirala okrog dunajske revije »Balkanska Federacija«, je takoj stopila v akcijo. Šla je za tem, da pridobi organizacijo v svoje roke. Toda. kdor pozna način organizacije in bojne metode makedonskih revolucionarjev, organiziranih z naravnost absolutistično disciplino v ilegalnih, oboroženih komitaških četah, je takoj vedel, da to ne bo tako lahko. Prvi akt tega notranjega boja, je bil atentat na Aleksandrova, izvršen v gorovju, na potu na neko sejo vojvod makedonskih. Sledili so mu pokolji opozicionalnih prvakov Vasilje>va, • A-tanasova. Kovačeva i dr. Ubit. je bil tudi sofijski komunistični poslanec Dirno Hadži-Diinov, eden najboljših komunističnih voditeljev bolgarskih. Boji se še vedno nadaljujejo, akciji desničarjev, sledijo protiakcije opozicionalcev. Na smrt so bili obsojeni nadalje s strani pristašev Protogerova čau-ljev. Vlahov in Ilarlakov, urednik »Balkanske federacije)«. Vsekakor bo boj še zelo oster. Makedonski revolucionarji ppd vodstvom Čauijeva imajo sedaj nalogo, da zopet vzpostavijo razbito organizacijo, da jo postavijo na drugo podlago kot je bila PREGLED dosedanja, ki je mnogokrat bila zavedena in služila kot orodje v rokah reakcije in kontrarevolucije. Požrtvovalnost, borbenost in pripravljenost vsak t.renotek ubijati in umreti za cilje revolucionarnega boja, lastnosti, ki so se v do skrajnosti, v zatiranem, po-bijanim in borečem se makedonskem ljudstvu silno razvile, in ki morajo služiti za vzgled vsakemu revolucionarju, bodo gotovo v kratkem pripomogle, da se pokret ponovno vspostavi in stopi z novo energijo na plan in s svojimi silami pripomore k nasilni zrušitvi današnjih reakcionarni! bal-kanskh držav, k osvoboditvi delavcev in kmetov ter vseh tlačenih narodov in narodnih manjšin. Todor Aleksandrov je umrl kot reakcionar, kontrarevolucionar, kot izdajalec, ki se je sprva skušal igrati z delavsko kmetsko revolucijo in s sovjetsko Rusijo, s katero je hotel celo spuščati se v sporazume misleč da bo tudi njo mogel izkoriščati v svoje svrhe. No, to pot je bil oreh pretrd. Njegov pokret sam, ki se je medtem počel otresati iluzij in tujih uplivov, ga je prevrgel in ppgazil. Z njegovo smrtjo stopa makedonska (osvobodilna borba v, novo fazo in vsled tega je to dogodek, — ki je sicer sam na sebi ogromne važnosti za neposredn politični , razvoj na Balkanu — ogromne važnosti v zgodovini revolucije 'in o-stane kot mejnik v razvoju delavskega in osvobodilnega gibanja sploh, v Makedoniji, Bolgariji in na čelen) Balkanu. Volodja. Komedija v Ženevi V takozvanem «odboru za razorožitev« je bil sprejet protokol, v katerem se govori, vda ne smejo člani zveze napadati drugo državo, kakor edinole v slučaju,, da je to obramba proti napadu», v praksi pa bo seveda težko določiti kedaj ima kak vojni pohod «obrambni značaj«.... Slučaj Kitajske, ki ni napadala nobenega, nas dovolj jasno uči. In spominjamo se tudi slučaja nemškega cesarja Viljema, kadar je ukazal napasti Belgijo in pri tem rekel: «Po- godbe so papirnate cunje!« In tako bodo tudi pogodbe v Ženevi ostale «papirnate cunje«, ker militarizem ne miruje, ne riiore mirovati. Še smešnejša in gnjusjnejša postaja komedija v Ženevi po izjavah predsednika ameriških združenih držav, ki se je izjavil, da se bodo vojne bodočnosti vodile ne na suhem in ne na morjit, ampak v zraku. Zato je bil v vsej sili pozvan v Washington mornariški: minister !Wilbourgh, kateremu je Coolide dal nalog, da naj sestavi odbor izvedencev, ki naj razpravlja o mornarskem, zemeljskem1 in zračnem oboroževanju. Tako se pripravlja razoroževanje! Mia pur v Georgiji Kavkaška dežela Georgija je zelo bogata na različnih rudninah, predvsem na nafti (sirovem petroleju) in radi tega ni nikako čudo, da vzbujajo ta bogastva pohlep vseh imperialističnih držav. Toda Georgija je sovjetska republika in radi tega gledajo kapitalistične države na to, kako bi povzročile zmede v notranjosti dežele, ki bi' morala potem pasti, kot zrelo jabolko, v žrelo petrolejskih ma-gnatarjev. Za take nakane pa jim izvrstno služijo Georgijski menjševiki, ki povsod podpirajo reakcijo. Vsi evropski imperialisti in njih hlapci, socialpatriotje, kričijo na vse grlo, da boljševiki zatirajo georgijsko prebivalstvo. Seveda, petrolej jim diši izvrstno in zato je treba govoriti čez boljševike. Za časa caristične vlade ni bilo gotovo georgijskim ljudstvom postlano s cvetlicami. Angleški imperialisti pa niso tedaj niti črhnili o ca-rističnem zatiranju. Leta 1918. so an-gleži zasedli mesto Baku, in uvedli so lam ((demokratični« red, s tem, da so ustrelili brez obravnave 20 komunističnih prvoboriteljev in tedaj so gospodje socialdemokrati a la Paul Boncour molčali. Ta gospod ((socialist« Boncour je namreč na eni konferenci v imenu Mac Donaldove vlade izjavil, da ga je usoda Georgije, ki ječi pod 'bolj'ševiškim jarmom, najglo-bokejše pretresla !... Koncem meseca avgusta so v nekaterih glavnih krajih Georgije izbruhnile ustaje, ki so jih organizirali domači plemenitaši in menjševiki. Te ustaje so bile kmalu udušene. Nekoliko glavnih kolovodij je bilo postreljenih. Protirevolucionarni elementi v inozemstvu pa hočejo na vsak način kljubovati s tem, da razširjajo lažnji-ve vesti o nadaljevanju ustaje. Da so sve vesti o nadaljevanju ustaj neresnične, priča dejstvo, da je italijanski inštitut za trgovino na vzhodu objavil v svojem posebnem mesečnem buletinu, da vlada na Kavkazu popoten mir. To je menda dovolj jasen dokaz o neresničnosti vseh nasprotnih vesti. „Veliki uspehi" z uvedbo Dawčsovega načrta Kakor je že znano, je ena izmed najznačilnejših črt Dawesovega načrta, na podlagi katerega bo omogočeno Nemčiji plačevanje vojnih dolgov, ta, da se je dalo nemškim kapitalistom neomejeno zmožnost izkori-šanja delavcev, potom znižanja mezd in podaljšanja delovnega urnika. Bur-žuazni ekonomisti trdijo, da se bo Nemčija na ta način močno povzdignila, v gospodarskem pogledu, ker ji bo mogoče proizvajati blago po ceni. Z živinskim odiranjem delavcev bo seveda mogoče proizvajati blago po ceni, ampak treba ga je spraviti na trg. In ker ne more nemški trg kon-sumirati vseh industrijskih proizvodov. jih je treba izvažati čez mejo. Pa tukaj pride komaj do izraza resnična vrednost Dawesovega načrta! Iz Pariza prihaja vest, da je francosko finančno (ministrstvo naložilo 20 odstotni davek na vse proizvode, ki se uvažajo iz Nemčije. Francoski kapitalisti bodo na ta način zavarovani pred nevarnostjo nemške konkurence. lik repi za gospodarsko ozdravljenje, ki jih podvzemlje svetovna buržuazija, se vrtijo vedno v istem krogu v eni deželi carinske meje, prote-žiranje domačih špekulantov, podra-žen je proizvodov; v drugi pa nesramno izkoriščanje delavstva, podaljšanje delovnega urnika, zastoj blaga, gospodarska kriza. In to verigo bede in suženjstva bo zmogel raztrgati le svetovni proletariat,. sindikalizem V prvih dneh obstoja fašistovske vlade, so voditelji črnih strokovnih organizacij kričali na vse grlo, da je rdeči sindikalizem popolnoma na tleh, ker se vse delavstvo organzira v fašistevski . organizacijah. O tem, kako * prostovoljno« je delavstvo pristopalo k njihovim organizacijam, ni potreba še posebno omenjati. Črni organizatorji so pa hoteli dokazati, da vendar delajo za proletarske množice. Zato so sam ter tja stavili kake zahteve na delodajalce, toda ti so se smejali v pest, kjer je bilo tako postopanje le komediantstvo. Naposled so tudi pograbili po tistem sredstvu, ki ga je Mussolini preklinjal in označil kot «protinarodno», to je štrajk. Kje je bila torej «edinost» razrednih interesov? Delavske množice, ki so bite itak proti svoji volji vpisane v fašistovske sindikate, so z gnjevom obrnite hrbet črnim komediantom. Vprašale so se: Če že sami fašistovski organizatorji nehote priznavajo, da obstojita dva razreda in da imata različne interese, čemu bi se mi tukaj igračkali? Če se tudi v fašistovskih sindaka-tih napovedujejo delodajalcem štraj-ki, zakaj bi se isti ne vodili prav resno zakaj bi se štrajkovna gibanja ne vpo-tila na pot razrednega boja? Tako so razsojevali delavci in počeli trumoma zapuščati fašistovske strokovne organizacije. Po vsej Italiji se obnavljajo rdeče razrednobojne strokovne organizacije. Kako da zupuščajo delovne množice fašistovski sindikalizem, je vredno navesti kak slučaj: V Firencah je bilo 535 delavcev, nameščenih pri delih za mestno snago, organiziranih v fašistovskem sindikatu. Naveličali so se. izstopili in organizirali rdečo organizacijo. Nič niso pomagale grožnje fašistovskih voditeljev. Najbolj srborili izmed njih so celo povabili pismeno delavce na zborovanje, spremljajoč povabilo z grožnjami represalij, ako se istega ne udeleže. Kljub temu se je zborovanja udeležilo komaj 60 delavcev, pa še ti niso nikakor bili pohlevni, marveč so črnosrajčnike prav pošteno ozmerjali. Razvo] Kom. stranke Italije Kakor smo že omenili v eni zadnjih številk, se je, na podlagi sklepa V. kongresa Kominterna, frakcija tretje-mternacionalcev združila s Komuni- ’ stično stranko Italije. Ta proces združitve se vrši redno in hitro. Zlitje je že gotovo v mnogih krajih južne Italije in ravnotako tudi v severnih pokrajinah: Kak razmah je zavzelo organizačno s« gibanje priča dejstvo, da pristopa k Komunistični stranki ogromno štavi- lo delavcev, v vseh mestih, ne samo, , temveč so se izjavili za upis tudi taki, ki pripadajo še k Maksimalistični stranki. Tukaj se jasno vidi, kak vpliv si je pridobila edina revolucionarna delavska stranka v Italiji, s tem, da je delovnim množicam povedala vso resnico. Povedala jim je, da se morajo boriti proti kapitalističnemu i%- . koriščanju in proti vsej reakciji ne s klečeplazenjem, kakor delajo izdajalske socialpatriotične in meščanske demokratične stranke, temveč z direktnim bojem., ki se mora zaključiti z vspostavitvijo proletarske nadoblasti, nad izkoriščevalnimi razredi. ^ » Razveseljivo je tudi dejstvo, da pristopajo v komunistične vrste tudi delavci, ki se nahajajo v inozemstvu,. tako n. pr. v Franciji, v Argentiniji in na Angleškem. spin rnnm v urn U Sovjetskoj Rusiji največi državnici vrlo cesto pišu u novinnnia obširne i temeljite članke, te se i tim vrlo razli-kuju od nadutih i Ijenih gospodskih političara. Tako i sam predsjednik Sovjetske Rusije seljak Kalinjin ne samo što vrlo mnogo putuje i drži javne govore, nego i vrlo testo piše. Tako službeni list moskovske sovjetske vlade «Izvjestija» to znači «Viesti» donosi Ka-linjinov članak pod naslovom «Kresty janski vopros« (seljačko pitanje), ftlanak je vrlo obširan, a glasi o v a. k o: Selo i seljaftvo danas je glavna briga naše politike. Glavni odbor ruske Komunističke stranke izabrao je ovih dana posebno povjerenstvo, koje če se baviti samo političkim radom na selu, Ali to nije tako lahko. Život ni na selu ne miruje, nego se neprestano mie-nja i razvija. A niti naša Sovjetska država nije kao kakva žepna ura, koju samo navineš pa metne§ u žep, neka ide. Nasa je država i radnička i se-ljačka. Radnik radi u tvornici, seljak u polju. Ali tvomiea možda nema valjanih Strojeva ili nema materiala ili je tu kakva druga zapreka, koja smeta radu. Seljak u švom gospodarstvu ima takvih zapreka još mnogo vise, a bu-dudi da je seljačtvo kod nas u preo-gromnoj večini, to je več radi toga seljačko pitanje kod nas glavno i u politi-ci i u gospodarstvu. I zato sad napokon sve naše poli-tičke organizacije i naša vlada i naše novinstvo smatraju seljačko pitanje prvim i glavnim. Ja več to smatram velikim napredkom. Još je bolje, sto sada neprestano izlft-ze nove knjižice i čitave knjige o selu i o seljaetvu i što svaki naš list politički i nepoliticki nastoji u svakom svom broju donijeti bar nešto i o selu. Napokon osobito iztitem, da se je nas ljetosnji trinaesti kongres Komuni-stičke stranke obavio najviše i najte-meljitije selom i seljačkim pitanjima. Sve to dokatzuje, da nam je napokon jasno, da je za nasu sovjetsku politiku i za eitavu našu javnost nejvažnija stvar odnošaj izmedju radnifit.va i se-ljačtva. I ja odmah velim čisto i bistro, da seljačko pitanje kod nas i sa-stoji se u tom, kako se ima shvatiti i urediti taj odnošaj izmedju seljaftva i radnistva. Ja odmah velim i to, 'da taj odnošaj tko spada u seljačtvo i kako seljačtvo i radnifitva. Ali sad nam mora biti posve jasno, tko spada u seljačtvo i kakvo seljačtvo ima stvoriti savez sa radničtvom. Ja i tu velim jasno i glasno, da radnietvo ima biti u savezu ne samo sa siromašnim seljačtvom kojega je kod nas četvrtina ili petina, nego s ogrom-nom večinom srednjih seljafkih gospo-dara, koji nisu ni siromasi ni bogataši. Samo ovakvim savezom mi čemo postiči to, da našu sovjetsku revoluciju i za nažu sovjetsku vladu bude 90 po sto svega naroda. Mi moramo držati na umu, da djeca i n(ijimučnijih seljaka primaju več i ljubiti ovu nasu radničku i seljačku državu, dapaee i raditi za nju. Radi za-tueanih roditelja odbijati i djecu bila bi velika i neoprostiva pogreška. Nadalje kažem i ovo: Mi moramo shvatiti, da je prvi dio revolucije prošao, kad smo se borili i kad smo rušili, a da sada radimo i gradimo. Isto tako moramo imati na umu, da se ruši brzo, a da se gradi po malo i da je seljačka misao spora, da shvati i ra-zumije sve ove političke promjene. A nada sve moramo znati, da mi sada na pokon živimo u miru i da u mirno vrijeme možemo lahko eekati, dok i najsporiji seljak dodje na pravi put. Ja sve ovo velim zato, da se vidi, kako je teško raditi na selu i danijedosta biti boljševik i komunist te učenik Marxa a da budeš sposoban politički raditi medju našim seljačt.vom. Ta pomislimo samo, kako je obširan teritorij naše Savezne Republike, kako s« neprestano mienja nase seljačko gospodarstvo, kad ideš sa sjevera na jug ili sa zapada na istok, kako je u svakom kraju druga kultura, a vrlo često i drugi jezik. Kad to sve prosudimo, onda istom Vidimo, kako je mudar i dalekovidan bio nas Lenjin, kad je prije 2 godine na 11. kongresu naše boljševif.ke strauke progovorio ovako: «Sad pazimo dobro što čemo i kako čemo raditi. Mi sad moramo medju seljačtvo. Tu sad naši prvi politički borci moraju najprije sami sebe preraditi, to jest moraju čisto i bistro priznati, da još nisu dosta pripravljeni i sposobni politički raditi medju seljačtvom. Nije naime dosta samo doči medju seljačtvo pa tamo govoriti, vikati i mahati rukama; nego treba poči zaje d n o sa seljačtvom, to jest nači put k njegovojn srcu, k njegovom razumu. Zato trebi imati neizmjemu strpljivost, nesebični karakter, veliku oštroumnost i mnogo praktičnoga znanja«. Ovih su dana i zašla sva sabrana djela Lenjinova. Iz njih se vidi, da je Lenjin započeo svoj pravi politički rad s knjižieom pod naslovom «Tko je prijatelj narodu«, gdje odgovara: onaj, tko shvača seljački život i tko činom pokazuje, da je prijatelj seljačtva. I tako vidimo, da je Lenjin sa seljačtvom i počeo i završio svoje poli-tičko djelovanje. Imajmo to uviek na umu, i mi čemo priznati, da je seljačko pitanje od svega najvainje, te čemo se za rad na selu pripraviti i ozbiljno i praktično. Herriotova politika napram Sov. Rusiji V Franciji je bila imenovana ena komisija, ki ima proučevati zadevo o vspostavitvi odnošajev s Sovjetsko Rusijo. Jasno je, da bi morala Herriotova vlada imeti vsaj toliko takta, da bi imenovala ljudi, ki nimajo temne preteklosti, v političnem oziru, glede razmerja do proletarske države. Her-riot pa je dokazal ravno nasprotno. V imenovano komisijo je bil imenovan tudi zloglasni general Noulens, ki je bil poslanik v Rusiji, za časa vlade Clemenceau in ki je podpiral konterrevolucionarja Savinkova v reakcionarnih ustaj ali v Jaroslavu, Ribinsku in Mumianu. Tisti Noulens, ki je organiziral izkrcanje zavezniških čet na severnih obrežjih in ki je stal v zvezi z ukrajinskim proti-revolucionarjem Petljuro. • •»■■•••(IIIIIIItKIllllltllll (•••(••••lil Bili revolucionar ni stvar čuta ali osebnega poguma. Pravi revolucionar je edinole tisti, ki pojmuje dialektiko razrednega boja, kol edino socialno istino. Pravi revolucionar je edinole tisti, ki je ozdravel od individualizma in intelektualizma buržuazije ter se postavil, s polno zavestjo, v službo proletariata. — Viktor Serge. um 2 DELO Marxisti2na Sola N. Buha riti: Osnovne črte kapitalistične družbe In še dalje! Slovenski narodnjaki proslavljajo spomin pokojnega JVIat,-teottija. Oni narodnjaki, ki so se pa poklonili fašist,ovskim oblastnikom ter poveličavali fašistovske razbojnike kot rešitelje naroda pred boljševiško nevarnostjo,- ter s tem moralno prispevali k tisočerim umorom, katere so' zvršili fašisti in katerim umorom je Matteottijev umor le krona. Oni narodnjaki, ki so kamenjali .prve nosilce socialistične misli po vaseh in tako naučili mladino, kaktf se mora boriti proti upornim protinarodnirn elementom. Oni narod n j a k .i, ki dan na dan prepovedujejo vlado meščanskega nasilja, ki je v Jugoslaviji vzela življenje mlademu Aliji Aliagieu, katerega junaštvo in idealizem sta v marsičem podobna junaštvu in idealizmu Jakoba Matteottija. Oni narodnjaki, proslavljajo spomin pokojnega Matteottija — ki bi hoteli ustanavljati v Julijski Krajini podružnice «Orjune», ki se proti proletarskemu gibanju bori na isti način kot italijanski fašisti in katere člani so prav po tem načinu ubili v Trbovljah mladega rudarja Fakina. Ali naj gremo še dalje? Pripuščamo našim čitateljem, da si sami spopolnijo število iprotiprole tarski h z/loči nov slovenskih /narodnjiakv, ki danes z vso brezobraznostjo proslavljajo spomin padlega proletarskega bojevnika Matteottija. Italijansko zavedno ljudstvo, je fa-šistovskim oblastnikom, ki so se pridružili proslavi Matteottijevega spomina zaklicalo: Stojte, razbojniki! Ne omadežujte spomina tega našega bojevnika, ki je padel kot žrtev vaših zločinov, tudi in i kličemo narodnjakom in njih časopisju: Ne sramotite spomina Jakoba Matteottija ! Dovolj vašega političnega barabstva! Jenjajte enkrat z ostudnimi špekulacijami na nevednost ljudstva ! Naši gospodarski abecedniki nam pripovedujejo, da izvira kapital iz štedljivosti. Mi smo se pa potom izkušenj naučili, da so viri kapitala čisto drugačni. Naj večja bogastva kapitalističnih narodov izvirajo iz njih «kolonialne politike», to je. iz ropanja v tujih dezelafi, iz tihotapstva, iz trgovine s sužnji, iz trgovinskih vojn. Zgodovina teh narodov nam nudi dovolj primerov o takih načinih «pri-hranjevanja». Državna podpora pa je silen pripomoček takemu «prihranje-vanju.>i — K. Kautsky (1. 1802.). Glasovi z dežele Če pogledamo od blizu gospodarstvo, tako kakor se je razvilo pod gospodarstvom kapitalizma, bomo vide- li predvsem da se proizvaja "blago. Kaj pa je to posebnega, bi morebiti kdo vprašal? Kar je posebnega je dejstvo, da blago ni en katerisibodi proizvod, temveč en proizvod ki je namenjen za trg. Proizvod ni blago, dokler je izdelan za lastno uporabo. Kadar kmet seje žito, ga žanje, ga mlati ter peče kruh zase in za svojo družino, ta kruh ni še blago, ampak čisto navaden kruh. On postane blago kadar se ga prodaja in kupuje, to je, kadar se ga pro: izvaja za trg: le tedaj bo lastnina kupca. V kapitalističnem režimu so vsi produkti namenjeni za trg, oni postanejo vsi blago. Vsaka tovarna, vsako podjetje, vsaka delavnica proizvaja navadno le en produkt in vsak bo razumel, da to blago ne more biti namenjeno za lastne potrebe. Lastnik enega pogrebnega podjetja, ki ima delavnico za izdelovanje mrtvaških ra-kev, gotovo ne proizvaja te rakve zase in za svojo družino, temveč za trg. Izdelovalec ricinovega olja, če tudi bi vsak dan trpel na želodčnem motenju, bi konsumiral le eno neznatno množino olja ki ga on izdeluje. V kapitalistični družbi se godi ista stvar z vsemi drugimi proizvodi. Vsi milijoni gumbov, ki se proizvajajo v eni tovarni za izdelovanje takih posebnosti, niso namenjeni telovniku lastnika tovarne, ampak za trg. Vse to kar se izdeluje v kapitalistični družbi je namenjeno za trg, kamor se stekajo rokavice in klobase, knjige in čistilo za čevlje, stroji in likerji, kruh, čevlji, puške, sploh vse kar se proizvaja. Predpostavka trgovskega gospodarstva je naravno zasebna lastnina. Obrtnik in podjetnik, ki izdeluje blago, poseduje svojo delavnico in svoje orodje; industrijalec svojo to-’ varno z vsemi stavbami, stroji in zemjlišči. Zasebno lastnino in trgovsko gospodarstvo pa spremlja vedno boj za kupca, spremlja * konkurenca med prodajalci. Kadar ni bilo še industrialcev, posestnikov tovarn in velikih kapitalistov, ampak le mali obrtniki, so se tudi ti nahajali v boju med seboj, za kupca. In tisti izmed njih, ki je bil močnejši in spretnejši, ki je posedoval boljša orodja, in ki si je predvsem prihranil kak mal kapital je napredoval, si je pridobival odjemalce, upropaščal je druge obrtnike in je bogatel. Malo produktivno .lastništvo in trgovinsko gospodarstvo ki je na njem temeljilo, so vsebovali kal velike lastnine in so bili vzrok pogube mnogih. Prva karakteristika kapitalističnega družabnega reda je torej trgovinsko gospodarstvo, to je gospodarstvo ki proizvaja za trg. Da se označi kapitalizem, ne zadostuje navesti samo karakteristiko trgovinskega gospodarstva. Obstoji lahko trgovsko gospodarstvo brez kapitalistov, kot n. pr. v rokodelstvu. Rokodelec dela za trg in prodaja svoje izdelke; njegovi izdelki so torej blago in cela njegova produkcija je produkcija blagu. Kljub temu pa ni to trgovsko gospodarstvo ena kapitalistična produkcija, temveč čisto navadna proizvodnja blaga. Zato da se to navadno proizvajanje blaga izpremeni v kapitalistično produkcijo, je .potrebno na eni strani, da postanejo vsa proizvajalna sredstva (stroji, stavbe, zemljišča itd.) last onega malega razreda bogatih kapitalistov, in na drugi strani, da postanejo neštevilni rokodelci in ne odvisni kmetje — delavci, j Mi smo že videli, da je navadno trgovsko gospodarstvo hranilo v sebi kali pogube enih in obogatenja drugih. To je postalo dejstvo. V vseh deželah so ubogi rokodelski delavci in mojstri, potem ko so prodali celo njih orodja, po večini propadli. Od rokodelskih mojstrov so postali ljudje, ki niso posedovali drugega kakor lastne roke. Med tem ko so tisti, ki so bili nekoliko bogati, postali še bogatejši: oni so povečali svoje delavnice, nabavili so si boljša orodja in kasneje tudi stroje, počeli so zaposlili mnogo delavcev in so se spremenili v tovarnarje. Vse tu, kar je |x>trebno za proizvodnjo: tovarne, sirovine, skladišča, stavbe, rudniki, železnice in parobrodi, vse je prešlo v roke bogatašev, vsa ta proizvajalna sredstva so postala izključna lastnina kapitalističnega razreda (ali, kakor se imenuje, postalo je «mnopol») kapitalističnega razreda). Malo število bogatašev nadvladuje vse, večina revežev ne poseduje drugega kakor lastno delovno silo. Ta monopol kapitalističnega razreda nad proizvajalnimi sredstvi tvori drugo karakteristiko kapitalističnega družabnega reda. Številni razred ljudi, ki so ostali brez nobene lastnine, se je izpremenil v razred mezdnih delavcev. Navsezadnje, kaj je preost&jalo obubožanemu kmetu in rokodelcu? On je lahko stopil v službo velikega zemljiškega posestnika, ali pa mu ni preostajalo drugega kakor se podati v mesto in postati mezdni delavec, v tovarni ali delavnici. Druge izbere ni imel. Tako se je razvilo mezdno delo, to je tretja karakteristika kapitalističnega družabnega reda. Kaj pa je pravzaprav mezdno delo? V drugih časih ko je obstojalo suženjstvo, se je lahko kupilo ali prodalo vsakega sužnja. Ljudje, iz kosti in mesa so bili lastnina gospodarja. Gospodar je sužnja lahko stepel do smrti, ravno tako, kakor je lahko v pijanosti razbil eno stlolico ali naslanjač. Suženj ali tlačanski hlapec ni bil drugega kakor predmeti. Stari Rimljani so delili lastnino, ki je potrebna za proizvajanje, v »nema proizvajalna sredstva« (predmete) v «polugovoreča proizvajalna sredstva (delovno živino: ovce, krave, vole itd.) in ((govoreča proizvajalna sredstva« (sužnje, ljudi). Suženj se je torej smatral kot delovno sredstvo, ravno tako kakor lopata in vol ki ga je lastnik lahko kupil, prodal ali uničil. Pri mezdnem delu se človek kot tak ne kupuje ali prodaja. Proda se ne njega ampak edinole njegovo delovno silo, njegovo delovno zmožnost. Mezdni delavec je osebno svoboden; industrialec ga ne more pretepati, niti ne prodati ali zamenjati z mladim lovskim psom kakor je bilo mogoče v dobi tlačanstva. Delavca se samo naj-me. Na prvi pogled se celo zdi, da sta delavec in kapitalist svobodna, eden kakor drugi: «ako nočeš delati, storiš lahko odmanj, nobeden te ne prisili delati.« Tako govorijo gospodje kapitalisti. Oni bi celo hoteli da bi se mislilo, da so oni tisti ki redijo delavca, ker mu dajo dela. V resnici pa se delavci in kapitalisti ne nahajajo v istem položaju. Delavci so priklenjeni z verigo, potom gladu. Glad jih prisili, da se udinjajo, to je, da prodajajo svojo delovno silo. Delavec nima nikakega drugega izhoda, nima nikake druge izbere. Z golimi rokami ni mogoče proizvajati nič! Ni mogoče kovati jekla, izdelovati tkanine ali graditi železniške vozove. In ker je zemlja zasebna lastnina, je nemogoče ustaviti se v poljubnem kraju in ustanoviti kmetijo. Svoboda delavca, da prodaja svojo proizvajalno silo, svoboda kapitalista, da jo kupi, enakosti kapitalista in delavca, vse to ni nič drugega kakor veriga gladu, ki prisili delavca, da dela za kapitalista. Domače vesti Jenjajte enkrat! Priče smo politični nesramnosti, katero so zmožni napraviti samo- slovenski primorski narodnjaki. Da smo kratki ! Po umoru socialističnega poslanca Jakoba Matteottija, umor, ki je odprl oči najširšim množicam italijanskega ljudstva, ki je začelo zapuščati fašizem in njegove priveske, po tem umoru so začeli obračati jadra tudi naši narodni voditelji, ker so se zbali, da jih sicer val ljudske nevolje odnese s površja. Tudi oni namreč proslavljajo pokojnega Matteottija in se na vs» mogoče načine klanjajo njegovemu spominu. Njih časopisje piše nadalje, da se je pokojni socialistični poslanec zelo zanimal za usodo slovenskega naroda v Julijski Krajini, ker da je zato slovensko ljudstvo dolžno ohraniti ga v trajnem spominu. Pokojni Matteotti je posredoval celo v stvari izmenjave zadružnega denarja. (Tu se je moral pokojni Matteotti boriti proti kapitalistični , požrešnosti Jadranske banke, ki je na vsak način hotela po-basati 16 miljonov lir na škodo zadrug in katero banko je zavovarjal prvobo-ritelj primorskih Slovencev in predsednik političnega društva »Edinost« dr. Wilfan). Narodnjaško časopisje proslavlja torej spomin pokojnega poslanca Matteottija. Kaj pa je pisalo to časopisje še pred kratkim o italijanskih socialistih in njih vaditeljih? Pisalo je, da italijanski socialisti želijo smrt slovenskemu narodu v Julijski Krajini, da delujejo za propast slovenskega ljudstva. Znano pa je, da je bil pokojni Matteotti tajnik Socialistične unitarske (edinstvene) stranke in vodja socialističnega parlamentarnega kluba, torej glav* ni voditelj te stranke. Kako naj bi torej ta stranka želela pogin slovenskemu narodu, ako se nje glavni voditelj toplo zavzema za blagor in koristi tega naroda? Višek narodnjaške nesramnosti in farizejstva (hinavščine) pa obstoji brezdvomno v tem, da so narodnjaki ravno v istem hipu, ko so doma blatili in grdili italijansko socialiste, v Rimu in drugod se dobrikali socialističnim voditeljem in jih prosili za pomoč, Kubed Ker je v ((Novicah« št. 36 nekdo blatil nas, kubedske trpine, se moram oglasiti. Zmerjalo se nas je z «pijanci in zapravljivci«. Jaz bi pa vprašal dopisnika, kaj je bilo poprej, ko ni bilo komunistov, ali ni nobeden nič zapravil? Nadalje ga vprašam, ali so bili komunisti tisti, ki so tako izvrstno gospodarili s Hranilnico in Posojilnico, ali pa neki ptiček narodnjak- duhovnik, ki je zapravljal denar, tako da so kmetje dobivali plačilne naloge iz Ljubljane? Sramuje naj se dotični dopisnik, ki na tak način črni nas, mirne trpine ! Radi tistega «sestanka», o katerem govori dopis, moram omeniti, da to ni bil nikak sestanek. Prišel je namreč, — bilo je na šmarni večer — v gostilno nek nepoznani človek in se pridružil gostom. Ker smo spoznali, da je dobrega značaja in našega duha, smo ga spoštljivo sprejeli in ga poslušali. In res čudno, čim več je govoril, tem večja je postajala udeležba. Mož ni napadal duhovščine in učiteljstva, ampak samo pojasnil vlogo, ki jo morajo igrati,, v meščanski družbi. Ali ni morebiti res, da mora učitelj vzgajati deco tako, kakor hočejo kapitalisti ;in da skrbi duhovnik za to, da bodo ljudje pohlevni kakor ovce; in da so dušni pastirji, vseh veroizpovedanj, blagoslavljali orožje? V šolah se otroci učijo bojne pesmi in jim se vceplja sovraštvo do drugih narodov. ■ Pa vi hočete, da bi mi verjeli temu, kar učijo hlapci meščanske družbe? Nikakor ne, gospoda! Mi smo za internacionalo, pa za našo, ne za tisto kapitalistov. Slednjič opozarjamo še blatneže, da naj nas pustijo pri miru, ker mi dobro vemo, da oni škripajo z zobmi samo radi tega, ker rajši čitamo «Delo» kakor pa «Novice», ki nam jih silijo ne da bi kdo vprašal po njih. Kubedski kom. kmet. Korte pri Izoli Drago i